GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA G E 0 G RAF I JO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE SLOVENIE VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIERES Razprave — Papers — Articles Ivan Gams (Ljubljana): Poglavitni dejavniki kemične erozije na krasu po svetu (z 1 karta in 3 diagrami; v besedilu)............. 3 Main Factors of Karst Denudation in the World (with 1 Map and 3 Diagrams in Text)................................................. 14 Jurij Ku naiver (Ljubljana): Raizvoj in sledovi zadnje stadialne poledenitve v Zgornjem Posočju (I) (z 1 karto, 1 diagramom in 3 fotografijami v besedilu) ..................................... . 17 Development; and the Tracesi of the Last Glaciation in the Upper Sočai Area (I) (wiith 1 Map, 1 Diagram and 3 Photographs in Text) 35 Andrej Mihevc (Dolenji Logatec): Račevsiko jezero med Žirovskim vrhom in Rovtami (z 1 karto, 2 skicama in 1 fotografijo^ v besedilu) . . v............................................. 37 The Lake »RačevskO' jezero« between Žiroivski vrh and Rovte (wiith 1 Map, 2 Graphs and 1 Photograph in Text)...................... . 47 Lojze Gosar (Ljubljana): Analitične projekcije prebivalstva (z 8 diagrami v besedilu)...................................................... 49 Cohort Survial Population Projections (with 8 Diagrams in Text) 61 Loijze Goslar, Pavle Miihevc, Aleksander Jakoš, (Ljubljana): Pomen tipologije naselij za; planiranje (z 1 skico in 2 diagramoma) v besedilu) .............................................................. 63 The Role of Tipology of Settlements in Planning (with 1 Graph and 2 Diagrams) in Text)......................................... 76 Manjši prispevki — Pettier Articles — Petits articles Rado Kočevar (Kranj): Zimskii turizem na Gorenjskem glede na trajanje snežne odeje..................................................... 79 The Winter-Turism of Gorenjska depending to the Duration of Blanket of Snow .................................................... 83 Prispevka k slovenskemu kraškemu imenoslovju Contribution to the Slovene Kartological Terminology Andrej Kranjc (Postojna): Siga................................................. 85 »Siga« (Sinter) .......................................................... 88 Ivan Gams (Ljubljana): Sigove tvorbe-kapniki-Kras-kras .... 89 Sinter-Dripstones-Kras-kras .............................................. 91 Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): Naselbinski sistem v Jugoslaviji .... 93 Yugoslav National Settlement System.......................................104 Peter Habič (Postojna): S poti po kitajskem krasu (z 1 karto, 2 skicama in 4 fotografijami v besedilu)....................................107 From the Way to the Chinese Karst (with 1 Map, 2 Graphs and 4 Photographs in Text)....................................................121 Ivo Piry (Ljubljana): Geografski vidiki proučevanja meja in obmejnih pokrajin..........................................................123 Geographical Aspects of the Investigations; of Borders; and Border Regions ............................................................132 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recher- ches 135 Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques.........................167 Kronika — Chronicle — Chronique................................................igg Povzetki (sinopsisi) ..........................................................221 GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIČTČ; DE GEOGRAPHIE DE SLOVfiNIE LII 1980 Ljubljana 1980 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE d- «7 ~h ( Uredniški odbor — Editorial Board — Comite dc redaction Dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Drago Meze, Milan Natek. dr. Mirko Pak. dr. Milan šifrer in dr. Igor Vrišer Glavni urednik — Editor in Chief — Chef redacteur Dr. Drago Meze Upravnik — Administrator — Administrateur Dr. Franc Lovrenčak Izdano s finančno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije Geografski vestnik, Ljubljana, Lil (2980) RAZPRAVE UD C UDK 911.2:551.44:54:551.3.053(21) = 863 POGLAVITNI DEJAVNIKI KEMIČNE EROZIJE NA KRASU PO SVETU* Ivan Gam s** Kvantitativno raziskovanje kemične erozije na krasu*** je po drugi svetovni vojni morda najbolj poživil spor o tem, ali je ta proces najbolj intenziven v toplem vlažnem podnebju (prof. H. Lehmann) ali v hladnih klimah (J. Corbel). Obe naziranji sta se sklicevali na temperaturo, ki naj bi v toplem podnebju povečala biološko aktivnost oziroma dovoljevala v hladnih podnebjih večje uravnovešene koncentracije CO2 v vodi s COi v zraku. Četrt stoletja po tej debati vloga temperature še vedno ni povsem razčiščena. Očitna je zveza pri vodnih temperaturah na krasu. Arktične vode imajo nedvomno manjšo mineralizacijo ( B 1 e a h u , j974, 116-117). V zmernem pasu je dokaizano, da imaijo hladnejši izviri nižje celokupne trdote (za Severne Apneniške Alpe Maurin-Zöt], 1964.) za Slovenijo Gams 1967, na krasu od Mehike do Kanade Harmon et al, 1975). Pozitivni učinek temperature pojasnjujejo z večjo proizvodnjo CO= v prsti (H ar mo n et al1., 1975, Sweeting, 1976) in to so dokazale tudi meritve talnih temperatur in koncentracije CO2 v tleh v Nemčiji (G e r-stenhauer, 1972). Voda, ki prenikne skozi sloj permafrosta, ima znatno večjo trdoto kot hladna nad njim (M iichalszyk-Wojciechowski, v tisku, iz Mongolije). Eraso (1975) meni, da je korozija zaradi organskih kislin premočrtno odvisna od produkcije CO2. Pozitivno koleracijo so ugotavljali tudi na različnih ekspozicijah v vrtači (Bar any, 1975). Podobno zvezo med vodno temperaturo na kraških izvirih in njihovo celokupno trdoto so ugotovili tudi za venezuelski/ kras (Gascoyne, 1978). Toda tamkaj imajo najhladnejši izviri mnogo manjšo trdoto kot na primer enako topli * To je povzetek javnega predavanja novembra 1979 v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. ** Dr., redni prof. univ., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. *** Za kemično erozijo rabijo po svetu več terminov. Slovenski (in nemški) termin korozija pomeni kemični proces in geomorfološki dejavnik (ne povsem ustrezno tudi: korozijska intenzivnost). Francoski izraz »črosion karstique« bi mogel po svojem smislu besede združevati vse destrukcijske procese na krasu. Najbolj se je uveljavil angleški izraz karst denudation, ki pa vzbuja pomisleke iz naslednjih razlogov: ne gre za »ogoličenje« (denudare-izvor besede denudation) in ta vrsta morfološkega procesa ni omejena samo na kras. Pri mednarodni speleološki zvezi delujeta dve komisiji: za korozijo in za kraško denudacijo. iistrsiki. Zveza med vodno temperaturo im trdoto ima očitno le lokalno vred-nost. Pri nas pa je ugotovljena še druga zveza med vodno trdoto: kraško ozemlje z več padavin, predvsem pa z večjim vodnim odtokom, ima nižje celokupne trdote (Gams, 1967). V alpskem in visokem dinarskem krasu so nizke celokupne trdote tudi (ali predvsem) iz tega razloga in ne le zaradi hladne vode. V svetovnem okviru vloga vodne temperature ni jasna: po Pulini (1974) je koleracija med njo in celokupno trdoto rahlo pozitivna (+ 0,127), po Priesnitzu (1974) pa rahlo negativna (— 0,179). Zadnji čas postaja vedno bolj jasno, da je poglavitni dejavnik kemične erozije karbonatov (apnenca in dolomita, ne pa sadre in anhidrita) količina padavin oziroma vodni odtok. To so ugotovili vsi, ki so primerjali podatke o kemični eroziji in ampak tudii izmenjave si prostim ozračjem, kat je v veliki meri odvisno od talne teksture in vlažnosti talnih horizontov. Klima za to ni: odločilna (Miotke, 1974 a, 1974 b). Zadnja leta se javlja vedno več prizadevanj, da bi pojasnili kemično erozijo na krasu brez uravnovesja tlaka CO2 v vodi in zraku (gl. tudi Sweeting, 1972, s. 34-36). Kot možni izvor CO2 v vodi navajajo zemeljski plin v zvezi z naftnimi nahajališči (Bögli, 1978, p. 42), subduk-eijo in metamorfozo sedimentov (Müller, 1971). Dodatek NaCl poveča topnost karbonatov (Cigna et al., 1963). Če ni skupnega jona, lahko raztopina ene snovi poveča topnost druge (Picknett, 1977). Korozija se vrši tudi pri oksidaciji piritov v apnencih v sulfatne kisline. Dodatna raz-stopina magnezijevega oksida do 0,05 mM poveča topnost kalcita (Picknett, 1977). Vemo za več vrst »korozije mešanice«: mešanje voda z različnimi trdotami in temperaturami (Bögli, 1978), voda z razstopljenim kal- citom in taka z magnezijevim dodatkom (P i c k n e 1 1, 1977). Različne organske kisline povzročajo različne hitrosti, im stopnje korozije (M uxart et al., 1978). Delež kalcija, razstopljenega ob učinku humatov, brez ekvilibri-ja CO2 v posameznih delih Ljubljaničinega porečja, presega 2 % in v vodi iz močvirnega barja) lahko preseže 50% (Misere z, 1975). 2) Tipi prsti. 18 mesecev pod raznimi talnimi tipi izpostavljene ap-neniške tablete so izkazale razlike v koroziji v razmerju 1 : 10 in več (Trudgill, 1977). Vode, ki so v laboratoriju prenikale skozi različne prsti, so imele trdoto med 3 in 33 ppm/1 CaCO (Groom-Ede, 1972). Znatne razlike je ugotovil tudi Keller (1963). 3) Razlike v vegetaciji. Njihov delež v naravi ni točno izpričan, ker so navadno povezane z drugimi spremenljivkami, (primerjaj Sweeting, 1962, Gams, 1969, Groom-E de, 1972). 4) Raizllke v, litologiji. Razlike v vodni trdoti zaradi učinka različnih vrst apnenca so po Sweetingovi (1973, 1976) v razponu 1 : 4, po T r u d g i 1 lu (1676) na Aldabra stolu v Indijskem oceanu 1 : 5,6. 5) Hidrogeološke razlike. Različni načini prenikanja in pre-tekanja vode (pretok v zaprtih sistemih, v odprtih kanaiih, difuzni pretok, gl. Drake et al., 1975) prav tako vplivajo na mineralizacijo vode. Pri laboratorijskih poizkusih so za vsako od teh spremenljivk ugotovili trdote v razponu do 1 : 4. Toda če na diagram vnašamo na eno ordinato vodni pretok in na drugo transport raztopljenih karbonatov v kraških izvirih, dobimo največkrat dokaij premočrtno> regresiijsko linijo. T» so ugotovili za 4 kraške izvire na Baese Provence itn prit Jeiti v Libalnonu (J u 1 it a n et al., 1978) in za razne reke po svetu (Douglas, 1968). To se pravi* da je pri njih delež modifikatorjev bistveno manj pomemben kot t. im. normalna kemična erozija. Da na primer med krasom v južni Franciji, v Liba- m t/tai Sliika 1. Zveza med vodostajem in transportom raztopljenih karbonatov za Jiito v Libanonu, štiri izvire v južni Franciji (po Julian et al., 1978) iin dve notranjski kraški reki (Kolbezen, 1977) ClCI) (ti na Ital nonu in na Notranjskem v tem pregledu ni bistvenih odstopanj, prikazuje slika 1. Prerisana je1 po Julialnet al., 1978, dodani pa so podaitki za Veliki Obrh pril Pudobu in Logaščico v Logatcu pot Kotlibeznu, 1977. Naši dve soodvisnici sta bliže libanonskemu krasu kot pa krasu v južni Franciji. Med izsledki laboratorijskih raziskav in opazovanji v naravi je tudi naslednja, vse pozornosti vredna razlika). Z laboratorijskimi poskusi raiztap-ljanja apnencev z dovajanjem CO.- so dosegli po- nekaj dneh le okoli sto mg/l CajCOj ali manj (Keller, 1963, Groom-Ede, 1972, Mux art et aL, 1978, Rock-Ek, 1973). Toda kapnice pod le deset ali nekaj več metrov’ debelim stropom, ki z nekaj urno ali največ enodnevno zamudo reagirajo na povečane padavine na površju (če je zemlja namočena), pravilo ma odlagajo sigo in so torej trše od okoli 130 mg/l CaCO». Med merjenji v Postojnski jami 1. 1963 se je v Zgornjem Tartaru pod okoli 100 m debelim stropom kapljanje sprevrglo v curek manj kot eno uro po nalivu, vodna trdota- pa je bila tudi: tedaj okolii 200 mg/l CaCCb. Podoben primer je bil tudi v Lipiški jami (Gams, 1967). Kako sl lahko raztolmačimo te razlike? Najbolj smiselno z večjo količino negravitacijske, retencij ske v o d e. Ta se zadržuje ne le v prsti, ki se v žepih zajeda globoko pod površ je v skalne špranje, ampak tudi med skalnimi drobci in na skalnih površini. Sile, ki jo zadružuje od gravitacijskega teka, s« adsorbcija, adhezija, . kapilarne sile in druge, ki sio znane v pedologiji, in ki so očitno prisotne i tudi v skalni gmoti, kjer se kapljanje na nekaterih mestih pod debelim 1 stropom v jami zadržuje še tedne in mesece po zadnjem nalivu. Količina to retencijske vode je lokalno različna, izražena v plasti pa verjetno presega nekaj metrov debeline. Nova padavinska voda s površja se pomeša s staro letencijsko vodo in iztisne le spodnji sloj. Zato trdota slednje ne zavisi od trenutnih padavin. Od količine retencijske vode in letnih padavin je odvisna njena starost, ki je verjetno precejšnja. To ugotaivlijajo meriitve z izotopom 'KC. Prii kopanju tunela pod Schneealp v Avstriji so naleteli na obarvano vodo. Tam so izvedli sledenja površinskih voda 5,5 leta poprej. (Baiuer, 1969). V bolj padavinskih kliimah je ta voda mlajša, v aridnejših , starejša. Če v severnem Izraelu vodni pretok na izviru reagira z zamudo dveh let. naj padavinski režim, mora bilti retencijska voda še starejša (gl. G e r s o n, 1974). Vse kaže, da retencijska voda v zaprtih pretočnih sistemih v kraški gmoti počasi povečuje svojo mineralizacijo in z njo preseže parcialni pritisk CO2 v prsti. Žal smo pri vprašanju poprečne koncentracije CO2 v prsti na krasu (in izven njega) v širših območjih navezanih na ugibanja. Kraška literatura največkrat ostaja pri navedbah, da je tam koncentracija CO2 mnogokrat večja) kot: v prostem ozračju, pri meritvah se pa navadno zadovoljuje z izjemno visokimi- vrednostmi. Po fizikalnih zakonitostih bi' s srednjih celokupnih trdot kraških voda sklepali na tolikšne srednje regionalne koncentracije COi> v prsti:, koti jih dosedanje meritve navajajo kot izjemno v času in prostoru. Pri uravnovesenju pritiska CO2 v zraku in vodi odgovarja mineralizacijii 200 mg CaC03/l parcialni pritisk 1,5 % CO2, trdoti 250 mg Ca CO3/I 2,4 % in trdoti 300 mg CaC03,'l 3,0 % CO2. V nižinskem krasu v zmerni klimi s padavinami okoli 1000 mm je trdota 250-300 mg CaCO:i/l običajna, toda meritve so ugotovile (G e r s t e n h a u e r, gl. M i-otke, 1974, s. 20) ustrezno koncentracijo CO2 le redko poleti. Na notranjskem krasu so srednje trdote kraških voda okoli 200 mg CaCO‘/l, in tej bi ustrezala poprečna koncentracija 1,5% COs. Redke in nesigurne meritve CO2 so našle manjše vrednosti (Gams; 1976, s. 33). Mi ser e z (1975) računa z 20%-no prezasičenostrjo vode LjubLjatniice. Žal Miotke ni objavil vseh svojih 500 meritev CO2 v Severna Ameriki, če pri njegovih objavljenih poprečnih vrednostih za predele od Nove Fundlandije do Puerto Rika upoštevamo sredo med navedenimi razponi in tako izračunamo popreček, uvi» dimo, dia je nižji od 1% COa. Velike krajevne ratdike—koncentracije so prat-l viloma večje v mokrih in v težjih prsiteh — lahko pričakujemo! zlasti na pol-golom krasu. Kaže torej, da prenikajoča voda povečuje trdoto še pod odejo prsti, tu, v zaprtih špranjah v vadozni coni pa so neznani procesi, ki bi mogli pospešiti korozirjo. Dosedanje preučevanje endoliitsikih in epiiitskih mikroorganizmov (Schneider, 1977, P er n a, 1974, T r u d g i 1 li, 1977) je žal, zajelo le kamenje na površju. Različni gozdovi »porabijo« letno 1,4 do 8,9 ton CaO na km2. Kaj se dogaja z njimi po razpadu biomase? V nakazani luči je celokupna trdota kraške vode tudi pokazatelj njene starosti, ker ta zavisi od stopnje mešanja z novimi padavinami. Vendar so razlike v kemični eroziji večje od razlik v starosti vode in njeni trdoti (po Priesnitzu, 1974, so celokupne trdote po svetu v razponu 1 : 5, odtoki pa 1 : 30). »Mlajše« vode so pretrde. To si lahko razložimo z ugotovljenim dejstvom, da je hitrost korozije funkcija koncentracije jonov. Mehkejša voda korodira hitreje kot trša (M a r k o v i s z - L o h i n o w i c z, 1972). Odtod večja kemična korozija v bolj padavinskih predelih, kjer je kraškai voda manj mineralizirana. Odprto a za geomorfologijo pomembno je vprašanje globine pod kraš-kim površjem, kjer se odvija korozija. V nasprotju s kemično erozijo, ki so jo po porečjih kvantitativno opredelile številne raziskave, smo pri globini, razen redkih izjem ( v karbonatni moreni gl, Radinja, 1976) omejeni na sklepanje. To pa kaže na največjo korozijsko aktivnost v prvih metrih kamenine pod odejo prsti, nakar navzdol ob poti prenikajoče vode postopoma jenjuje. Na to je soditi po: a) dejstvu, da je hitrost korozije odvisna od stopnje zasičenosti, ki je najmanjša ob prvem dotiku padavinske vode s karbonati. b) recentno rastočih kapnikih v jamah, kjer je jamski strop debel komaj deset ali malo več metrov (n. pr. Skednena jama), c) primerjavi kemične erozije v prepustnih in neprepustnih karbonatnih kameninah. Korozija v pretežno neprepustnih karbonatnih fliših, laporjih, karbonatnih peščenjakih in karbonatnih skrilavcih v enakih ostalih pogojih ne zaostaja bistveno za apneniškimi predeli. č) Sodeč po dvigu piezometrične vodne gladine je votlikavost vodno-prepustne apneniške cone pogosto okoli 0,3 %. Ob sedanji srednji koroziji na notranjskem krasu (ok. 60 m3 CaC03/km2/leto) in pri sto metrov globoki coni podzemeljskega pretakanja bi padavinska voda ustrezno prevot-lenost izdelala že v 500.000 letih. Po Dubljanskem (povzetek po: S h u t o v, 1977) znaša v gorah Krima in v Zahodnem Kavkazu gradient razstapljanja v zgornji (vadozni) coni 167-18 mg/l 100 m, niže pa v ra&ponu 3,5 — 0,5 do 0,1 — 17,4 mg/i 100 m (v slednjem primeru je odlaganje karbonatov možno seveda sai-mo v votliih prostorih). Vkljub pomislekom (B e c k i n s a 1 e, 1972) bi torej le smeli večjo kemično erozijo, izpričano z meritvami na izvirih, povezovati s hitrejšim zniževanjem kraškega površja, še zlasti, ker se površje v bolj votlikavi notranjosti ustrezno hitreje korozijsko znižuje. Le v hladnih predelih brez pomembne odeje prsti prevladuje globinska korozija nad, podtalno. Po približno treh desetletjih intenzivnega kvantitativnega raziskovanja kemične erozije po svetu postaja vse bolj jasno, da je nedosegliv cilj, zastavljen na začetku v petdeseteh letih, da bi točno opredelili vpliv klime na korozijo. Samo če smatramo padavine za najpomembnejši klimatski dejavnik, smemo govoriti o odločilni klimatski pogojenosti kemične erozije, ki je daleč najšibkejša v aridnih predelih. V ostalih klimah so najvišje ugotovljene vrednosti oazne, tako kot so oazni najvišji odtoki, povezani z najvišjimi^ orografskimi padavinami. V luči zgornjih ugotovitev je izgubila veljavo še vedno prisotna trditev, da je bila na našem krasu večja kemična erozija v subtropski neoge-ni klimi. Ta trditev bi veljala le. če bi tedaj bili večji vodni odtoki. To pa je malo verjetno1, ker je naš alpidski relief dosegel največje višine in z njimi najvišje orografske padavine v kvartarju, in ker je v topli klimi zaradi večje evapotranspiracije vodni odtok pri enakih padavinah, kot so danes, manjši.* Ker so korozijske kraške depresije (o tektoniki tukaj namerno ni govora) bolj posledica lokalno pospešene in ne toliko splošne korozije, so take razlage kraškega reliefa nezadovoljive. Najbolj izraziti kras v svetu (neoziraje se na jame, ki' se javljajo v vseh klimah) je v predelih najvišjih padavin, in višjega krasa. Do lokalnih razlik v razvitosti kraških depresij pa prihaja zaradi drugih razlik (lito-loških, genetskih itd), od katerih je stopnja pretežno IStološko pogojene demidacije zelo pomembna. Denudacija namreč preprečuje nastajanje večjih strmin v nastopajočih depresijah, ki jih poglablja lokalno pospešena korozija. Odtod manj vrtač na bolj strmem pobočju. V predelih s pretežno uravnovešenimi padavinami1 iru evapotranspirajo se pridružuje še nastai-ianje horizonta kopičenja karbonatov v debelejši prsti, ki se nabere v dnu depresij in zavre nadaljnje poglabljanje skalnegai dna (slika 2). Iz teh razlogov je pri nas in v svetu delež krasa znatno manjši od deleža karbonatnih kamnin in kemične erozije. Delež krasa cenijo na 4 % kopne površine, karbonatnih kamnin na okoli 27 %. Ker so laže topljive, predstavljata CaCCb in MgCCh kar 59 % vsega kemično raztopljenega rečnega transporta. Tega pa se v geografiji premalo zavedamo. Pač pa je očitna navezanost najbolj izrazitega krasa na klimatske pa>-sove v smislu, kot je upodobljen na Sliki 2 (povzeti po Gams, 1976). Pri tem so izvzete kraške jame in nekatere oblike kontaktnega krasa, ki se * Vlagoljubna vegetacija, ki jo najdejo na primer v premogovnih kotanjah, te trditve ne more ovreči, ker so kotanje vlažne domala v vseh klimah. u?bontriu fc.oLOGA KLIMA'!OCONALNA POGOJENOST POVRŠINSKE KRAŠKE RAZČLENJENOSTI javljajo v vseh klimatih. Kraško površje je najbolj razčlenjeno tam, kjer padavine najbolj presegajo evapotranspiracijo, to pa je v vlažni tropski in v vlažni zmerni klimi. Ker je korozijski preostanek v vlažnih tropih bolj glinast (o tem: Pfeffer, 1976, s. 16-17) in slabše prepušča prenika-jočo vodo, prevelika debelina regolita prepreči nadaljnje poglabljanje depresije, in korozija se usmeril bočno na depresijo. Tako naste'jaijo mogote kot tipične oblike površinskega tropskega kraisa. Drugi kraški optimum je v vlažni zmerni klimi, kjer je regolit manj vododržen. Dinarski kras spada med najbolj namočene dele tega pasu. Severneje od nas so padavine vedno bolj izenačene z evapotranspiracijo, in v takih pogojih se v debelejši prsti javlja horizont kopičenja kalcijevega karbonata, ki je tem bliže površju, čim bolj evapotranspiracija dosega padavine. Tak horizont preprečuje podtalno korozijo v dnu depresij in njihovo poglabljanje. V severnejših predelih z mehaničnim p rep er ev an j e m in soliflukcijo spremlja poglabljat-nje depresije na njenem pobočju pospešena denudaeija, ki zatrpava poglabljanje. Površinske depresije so odstotne v aridnem podnebju, kjer pride horizont kopičenja karbonatov prav na površje. Mnoge postavke iz tega članka potrjuje karta kemične erozije po porečjih v Sloveniji (slika 4). Zanjo so bili uporabljeni specifični odtoki iz arhiva! Skupnosti vodnega gospodarstva v Ljubljani, iz atlasa »Vodnogospodarske osnove Slovenije« (Ljubljana 1978) ter iz Bidovčeve razprave Die empirischen Formeln für die Berechnung des Durchflusses in Vergleich mit den tatsächlichen Wassermengen der Flüsse im Alpengebiet Sloweniens (VI. Int. Tagung f. Alpine Meteorologie, Bled-Jugoslawien). Srednje trdote rečne vode so povzete iz omenjenega arhiva, iz lastnih zapiskov in iz literature v tem članku. Če je bilo le mogoče, so bile upoštevane predvsem meritve ob srednji poletni vodi, ki sa najbliže srednji letni vrednosti. Tam, kjer je v porečju več silikatnih kamnin, so izračunane vrednosti premajhne za karbonatne predele. Na njihov račun je bilo zmanjšano samo porečje Meže in Draivifnje. SLIKA 3.. RAZMERJE MED SPECIFIČNIM 0DT0K3M I« KEMIČNE EROZIJO PO POREČJIH RUR-OFF M THE SLOVENE HIVES BASI« M KLATO« TO CHEWCAl EROSION (tARST '■90 Po porečjih so skrajne vrednosti 10,7 (Ščavnica) in 97 1/sek/km- letno (Tolmimka) ter okoli 100 mg CaCCh/l (Tolminka) ter dobrih 200 mg (Pesnica). Pri odtoku je torej razmerje 1 : 9 in pri trdoti 1 : 2,2. Netočnosti pri. obsegu porečij iin pri hidroloških meritvah vnašajo torej v kotnčni izračun več nejasnosti kot netočne srednje trdote. Ker smo se morali nasloniti na večja porečja, ne pride prav do izraza pas najmočnejše kemične erozije karbonatov v območju naj višjih padavin med povirjema Kolpe in Soče. Od tod se vredmoti znižujejo proti Tržalškemu zalivu in subpanonski Sloveniji. V tej smeri rase tudi delež nekarbonatov v porečjih. Če že ne drugod, pa v vododržnih karbonatnih kamninah (in porečjih) izračunane vrednosti v m3 CaCCh + MgCO/km- letno pomenijo najmanj tolikšno znižanje površja na račun korozije karbonatov in to v mikronih na leto, milimetrih na tisoč in metrih v milijon letih. Če se recimo porečje Pesnice korozijsko znižuje s hitrostjo 34 m v milijon letih (in z ostalimi degradacijskimi procesi vred še hitreje), je to še ena podpora mnenju o mladosti našega reliefa. V karbonatnih kamninah se nenehno znižuje vse površje, tudi terase in nivoji; ki se jih kaj radi predstavljamo v višini prvotnega nastanka. Trditev, da je poglaivitni dejavnik kemične erozije specifični vodni odtok, potrjuje tudi naš diagram, v katerem so vnesena porečja glede na vodni odtok in kemično erozijo, (slika 3) Literatura Balacz, D., 1971, Intensity of the tropical karst development based on cases of Indonesia. Karst-es barlangkutatäs. Vol. VI, 1968—71, 33—67, Budapest. Bar any, I., 1975, Role of soil temperature in control of denudative processes of different exposures in karstic regions. Acta geographica, T. XV, 35—44, Sceged. Bauer, F., 1969, Karsthydrologische Untersuchungen im Schneealpenstollen in den steitrisch-niederösterreichischen Kalkalpen. Steirische Beiträge zur Hydrologie, Graz. B e c k i n s a 1 e, R., 1972, The limestone bugaboo: surface lowering or denudation or amount of solution. Transaction of the Cave Research Group of Great Britain. Vol. 14,2 55—59 B 1 e a h u, D. M., 1974, MorfoJogia carstica. 587 str., Bucurestii B ö g 1 i, A., 1971, Karstdenudation-das Ausmass des korrosiven Kalkabtrags. Regio Basiliensis, XII 2, Basel. Bögli, A., 1978, Karsthydrographie und physische Speläologie. Springer, 291 str., Berlin. Cigna, A., A., Cigna L., Vido, L., 1963, Quelques sonciderations sur 1’ effet sei dans la solubilite des calcaires. Ann. Speleol., 18, 85—191. Drake, J., Ford, D. C., 1976, Solutional erosion in the southern Canadian Rockies. Canadian Geographer, XX, 2, 158—170. Drake, J., J., Wigley, T. M., 1975, The effect on the chemistry of carbonate groundwater. Water resources research, vol. 11, No 6, 958—962 Douglas, I., 1968, Some hydrologic factors in the denudation of limestone terrains. Z. f. Geomorphologie, N. H., Bd. 12, 3, 241—255 D r o p p a, A., 1977, Die Lösungsintensität von Bächen, die aus dem Kristallin stammen, in Kalk-dolomitischen Komplexen. Proc. 7th Int. Speleological Congress, 156—158, Sheffield, England E r a s o, A., 1975 The function on physical-chemical factors in the process of karstification. Intern. Symposium of physical chemistry in karst. Granada. Gams, I., 1967, Faktorji in dinamika korozije na karbonatnih kameninah slovenskega dinarskega in alpskega krasa. Geografski vestnik XXXVIII 1966, 11—68, Ljubljana Gams, I., 1969, Ergebnisse der neueren Forschungen der Korrosion in Slowenien (NW Jugoslavien). Studia geographica, ČSAV — Problems of the karst denudation, 9—20, Brno Gams, I., 1972, Effect of runoff on corrosion intensity in the Northwestern Dinaric Karst. The Transactions of the Cave Research Group of Great Britain. Vol. 14,2, p. 78—83 Gams, I., 1974, Kras. Lljubljana, 360 p. Gams, I., 1976, Variations of total hardness of karst waters in relation to discharge (case studies in Slovenia, Yugoslavia). Karst processes and relevant landforms, 41—59, Ljubljana Gams, I., 1976, Chemical erosion as a landscapeforming climatozonal phenomenon. XXIII Int. Geogr. Congress-International geography '76, 1, 153—158, Moskva Gams, I., 1980 (v tisku): Retension water in kalrst: its role ini influencing total water hardness and denudation rate. Proc. Symposium on karst denudation, Aix en Provence-Marseille-Nimes. Gascoyne, M., 1978, Hydrology and solution chemistry of North Venezuelan Karst. Bol. Soc. Venezolana Espel., 9(17) G er son, R., 1974, Karst processes of the Eastern Upper Galilee, Northern Israel. Journal of hydrology, 21, 131—152 Gerstenhauer, A., 1972, Der Einfluss des COi'— Gehaltes der Bodenluft auf die Kalklösung. Erdkunde, XXVI, 11—120 Harmon, R., et al., 1975, Regional hydrochemistry of North American carbonate terrains. Water Resources Research, 11. Groom, G. E., Ede; D. P., 1972, Laboratory simulation of limestone solution. Trans. Cave Research Group of Great Britain. Vol. 14, 2, 89—95 H ai b i Č, P., 1968, Kraški svet med Idrijco itn Vipavo. 240 str., Ljubljana J e n n i n g s; J. N., 1972, Observations at the Blue waterholes, March 1965 — April 1969, and limestone solution on Cooleman Plain, 1—46, N.S.W. Helictite Julian, M., Martin, J., N i c o d, J., 1968, Les Karst mediterraneein. Mediterranee, Nr. 1—2, 115—131 Keller, R., 1963, Der Einfluss von Boden, Gestein und Klima auf den Chemismus des Grundwassers. Intern. Ass. scientific hydrology. Prubi. No. 64. 112—117, Berkely Kolbezen, M., 1977. Discharge and corrosion intensity in the drainage basin of the karst river Ljubljanica. Karst processes and relevant karstforms. 107—112, Ljubljana K o t a r b a, A., 1972, Powierzchniowa denudacja chemiczna w wapienno-dolomitowych Tatrach zachodnych. Prace geograficzne, Nr. 96, Insty-tuta geografii PAN, 118, Wroclaw Kunaver, J., 1978, Intenzivnost zakrasevanja in njegovi učinki v Zahodnih Julijskih Alpah-Kaninsko pogorje. Geografski vestnik, L/1978, 33—50, Ljubljana Lang, S., 1977, Relationship between world-wide karst denudation (corrosion) and precipitation. Proc. 7 th Int. Speleological Congress, 282—283, Sheffield, England Markowicz-Lohi.nowiicz, 1972 Aktywnosc chemisznai wöd kraso -wych. Speleologia VII, 1—2, 25—43, Warszawa Maurin, V., Z ö 11, J., 1964, Karsthydrologische Untersuchungen im Toten Gebirge. Oesterreichische Wasserwirtschaft. 16, 5/6, Michalczyk, Z., Soja, Z., Wojciechowski, K., Varunki hydro-logiczne i denudacja chemiczna w dorzecza Dumba Bajdafag-Gol (Chentej-Mogolia). In print in Studia geomorphologica Carpatho-bal-canica. Miotke, F., D., 1974a, Der COs—Gehalt der Bodenluft in seiner Bedeutung für die aktuele Kalklösung in verschiedenen Klimaten. Abhand. Akad. Wiss. in Göttingen. Bericht über ein Symposium »Geomorpho-logische Prozesse und Prozess-kombinationen in der Gegenwart unter verschiedenen Klimabedingungen, 51—67, Göttingen Miotke, F., D., 1974b, Carbon dioxide and the soil atmopshere. Abh. Karst-und Höhlenkunde, R. A., 9, 52, München Miserez, J. J., 1975, Complements to the water chemistry of the karstic system of the Ljubljanica river. Underground water tracing. Investigations Slovenia 1972—1975, 82—92, Ljubljana Müller, P., 1971, A metamorf eredetü szendioxid karstorröziös hatäsa. Karst es barlang. II, 53—56 Muxairt, T., Andrieux-Demarle, 1978, Dissolution experimentale de la cailcite et d'une doloanie dams des solutions aqueses d’äcides orga-niques simple. Bui. No 4-Ass. Francaise de karstologie. Travaux de la table ronde Franco-Suisse: Aix en Provence, 31—37 N i c o d, J., 1976, Relations debit-teneurs et debit-erosion dans les karst mediiterranees. Actes du 99e congres nat. Soc. savantes. Sect. de Geographie, ßtudes geographiques sur le montagne, 115—124, Paris P a n o š, V., 1972, A brief analysis of problems in karst erosion studies. The Transactions of the Cave Research Group of Great Britain. Vol. 14, 12, 49—51 Perna, G., 1974, II fiitocarsismo nelia formaziome delle Kamemitze (vaschette di corrosine). Nattura Alpina, vol. XXV, 1, 25—35, Trento Pfeffer, K. - H., 1976, Probleme der Genese von Oberflächenformen auf Kalkgestein. Z. Geomorph. N. S., Suppl. B. 26, 6—34, Berlin-St. Picknett, P. G., 1977. Rejuvenation of aggressiveness in calcium carbonate solutions by means of magnesium carbonate. Proc. 7th Int. Speleological Congress, 346—348, Sheffield, England Picknett, R. G., 1977, Foreighn substances and calicite solubility in carbonated water. Proc. 7th Int. Speleological Congress, 348—351, Sheffield, England Priesnitz, K., 1974, Lösungsraten und ihre geomorphologische Relevanz. Abh. Akad. Wiss. in Göttingen. PH Kl. 111, F. NR. Sonderabdruck: Geomorphologische Prozesse und Prozesskombinationen in der Gegenwart unter verschiedenen Klimabedingungen, 68—85, Göttingen P u 1 i n a, M., 1974. Denudacja chemiczna na obszarach krasu weglanonego Prace geograficzne, No 105, PAN-Institut geografii, 159 Str., Wroclaw Radinja, D., 1975, La corrosion dans les moraine carbonatic au pied des Alpes du sud-est. International geography 76’ — XXIII Int. Geographical congress, sec. 1-Geomorphology and Paleogeography, 137—141, Moskva Roques, H., Ek, C., 1973, Etude experimentale de la dissolution des cal-caries par un eaiu chargee de CO2. Ann. SpelioL, 28 — 4, 549—563 Schneider, J., 1977, Carbonate construction atnd decomposition by ephilithic and endolithic micro-organisms in salt- and freshwater. Fossil algae, 248—260, Berlin Shutov, Y., I, 1977 Hydrochemical zonality and the velocity of karst processes. Proc. 7th Int. Speleological Congressi, 379—380, Sheffield Sweeting, M. M., 1972, Karst landforms. Macmillan, 362 str., London Sweeting, M. M., 1976, Present problems in karst geomorphology. Z. f. Geomorphology. Suplementband 26: Karst processes, 1—5, Berlin— Stuttgart Sweeting, M. M., 1973, Some Comments on the lithological basis of karst land forms variations. Intern. Speleology, I, subsection Aa: Geology of soluble rocks. Olomouc. Sweeting, M. M., 1976. Recent problems in the karst denudation research in the world. Karst processes and relevant landforms, 7—15, Ljubljana Trud gill, S., T., 1977, The role of soil cover in limestone weathering. Cockpit Country, Jamaica. Proc. 7th Int. Speleological Congress Sheffield, 401-—404, Scheffield, England TrudgilL, S., T., 1976, The marine erosim of limestone on Aldabra Atoll, Indian Ocean. Z. Geomorph., Suppl. Bd, 26, 164—200. MAIN FACTORS OF KARST DENUDATION IN THE WORLD Ivan Gams (Summary) Copious Literature cited in thiei article confirms that the speciphic run-off is the decisive factor for the denudation rate. Denudation rate controlled by speciphic run-off only is called the normal karst denudation. All other factors are called modifiers, and their contribution is usually limited to some tenths of the total denudation. Two problems are closely examined as open problems for further research. In laboratory research water that had been in contact with limestone for one or two days have attained mostly up to 100 mg ppm CaCOs/l eq. But in the Postojna Cave less than an hour after a heavy rain water fiow on the cave ceiling increased and showed a hardness of 180 ppm. General water hardness in the middle mountainous karst in Carniolia (Sloiveniai) is about 200 mm CaCCh/l whart is equivalent, to 1,5% of CO2 iin the soil air. It seems in Slovenia and, according to literature, in the world karst areas that the regional yearly overage amount of CO= partial pressure in the soil air is smaller than the amount calculated on the basis of water hardness. These two facts are in favour of significant corrosion of percolated water downward soil cover by means of processes not yet fully explained. They are also in favour of a greater retention capacity of limestone mass of nongravitational water (in amount of some metress if expressed in an layer). The average age of the percolation water is therefore presumably greater than generally assumed and the total hardness is an indicator ot the age of water. In the enclosed diagram (No. 1) (correlation between the discharge of the river and the transport of soluted carbonates) are shown the riivers in Lebanon and S. France (acc. 1o Julian et al, 1978) and two of them in Slovenia (acc. to Kolbezen 1977). In. the sketch nr. 2 is shown the distribution of the surface karst depressions to the precipitation and eva-potranspiration in the world. In the map No. 4 is show the chemical erosion (»karst denudation«) in the river basins in Slovenia. Methodology for it is descripted in the Slovene text. NE of the river Sava some basins are built of noncalcareous and nondolomitic rocks. As there the (mostly Tertiary and Quaternary) impermeable sediments are partially carbonatic, the evidence of the runoff as the most important factor for the amount of chemical erosion (denudation) is not disturbed. The run-off is more important factor as the percentage of karst areas in the river basins and the chemicatl erosion is pro-gresively diminishing with precipitation toward NE from the belt of maximal run-off (Triglav- upper basin of the Kolpa). This is evident also from the diagram No. 3. UDC UDK 911.2:551.32(497.12 »Zgornje Posočje«) = 863 RAZVOJ IN SLEDOVI ZADNJE STADIALNE POLEDENITVE V ZGORNJEM POSOČJU (I) Jurij Kunaver* Uvod Razprava je nastala kot del širše raziskave1 o razvoju in sledovih pleistocenske poledenitve v Zgornjem Posočju; njen del o Boivški kotlini je pred petimi leti že bil objavljen v Geografskem vestniku. Zato je pričujoči tekst nadaljevanje razmišljanj in spoznanj o posledicah živahnega geomorfološkega razvoja v eni od naših najzanimivejših in najlepših alpskih pokrajin. Obravnavamo predvsem dolino Soče nad Bovško kotlino s stranskimi dolinami, deloma pa tudi porečje doline Koritnice. V tem delu Zgornjega Posočja so najbolj v ospredju geomorfološkega zanimanja sledovi zaključne poledenitve ob koncu würma oziroma zadnje ledene dobe. Takratni preoblikovalni procesi so pustili za seboj nadvse bogato reliefno in sedimentacijsko dediščino, ki se ji te doline lahko zahvalijo za velik del svoje živahne razgibanosti in slikovitosti. Razloček med učinkovitostjo in intenzivnostjo pleistocenskih in holocenskih geomorfoloških procesov je tolikšen, da ima opazovalec sprva vtis, kot da se danes v primerjavi z ledeno dobo skoraj nič ne dogaja. Raziskavo je pospešilo tudi dejstvo, da je strokovnega pisanja o teh ?elo znanih slovenskih alpskih dolinah razmeroma malo. Kajti niti v Sloveniji niti zunaj meja naše republike niso posebno številne doline, koder bi bilo mogoče tako jasno in nazorno spoznavati učinke dolinske poledenitve kot prav tu, v dolinah Zgornjega Posočja. Med njimii še posebno prednjačijo Zadnja Trenta, dolina Lepene, zlasti še Bavščica ter Možnica in dolina Koritnice. To ni samo idealen poligon za' ožjega strokovnjaka, temveč tudi za širšo strokovno javnost. Tudi iz tega razloga je potreben nekoliko podrobnejši opis posameznih pojavov, čeprav je zaradi omejitev skrčen na najmanjše. i Prispevek h kvartarni geomorfologiji Zgornjega Posočja. Inštitut za geografijo SAZU. Ljubljana 1972. Tipkopis, 153 str. * Dr., docent, Pedagoška akademija, Ljubljana, Stari Trg 34, 61001 Ljubljana, YU Nič manj kot naravni elementi zbuja pozornost tudi način izrabe tal, ki je v tej pokrajini močno determinirana^ Morenski nasipi so večinoma ostali pod gozdom, ker na gosto z balvani posuto površje ni za drugo raibo. To velja zlasti za najmlaijše čelne morene. Proglaicialnii ali precLLe-deniški vršaji oziroma terase in talne morene so območja travnikov in pašnikov, nižje fluvioglacialne terase pa soi glavni nosilci njivskega sveta. V tem pogledu so zanimive mikroregionalne geografske analize, ki so bile opravljene za sosesko Soča in v Logu pod Mangartom (Gams, 1978, Plut, Gosar, Klemenčič, 1978). Večina omenjenih dodin^ posebna pai še Trenta, je zaradi poudarjene ledeniške narave pomembna naravna dediščina: Slovenije in je zato vredna posebno skrbnega varstva in urejanja. Vsak morenski nasip in njemu pripadajoče terase in vršaji so neme priče živahnih procesov, ki so jih povzročila močna klimatska; kolebanja v pleistocenu in še zlasti na njegovem zaključku. Ves morenski sistem v Zgornjem Posočju z ohranjenimi sedimenti vred se kaže tudi kot izhodišče za potrditev ali celo dopolnitev do sedaj znanih dejstev o klimatskih razmerah na koncu würmske ledene dobe. Med drugim tudi zato, ker je zelo verjetno pred nami razmeroma popoln pozno glacialni morenski sisitem. V takem smislu pa poledenitev v Zgornjem Posočju, ratzen kartografsko, doslej še ni bila predstavljena (Šifrer, Kunaver, 1978). Medtem ko. bodo v tem sestavku predstavljene razmere v dolini. Soče in v stranskih dolinah, bodo v prihodnji, številki revije obdelane v porečju doline Koritnice. Takrat bomo podrobnejše spregovorili tudi o časovnih in prostorskih korelacijah v ožjem in širšem alpskem prostoru. Naj bo ma teni mestu omenjeno, da so raziskovanja močno olajšale nove osnovne državne karte 1 : 10.000, po katerih smo prevzeli tudi nekatera krajevna imena. Za koristne strokovne napotke in nasvete, ki sem jih bil deležen na terenu, pa sem hvaležen dr. Milanu Šifrerju. Dosedanja spoznanja Brücker je med prvimi opisal morene umikalnih stadijev v soški dolini nad Bovcem že leta 1891 (str. 1042). Omenja jih v Trenti nad sv. Marijo pri najnižjih hišah Zapodna in to predvsem nasip, ki. je postavljen počez čez dolino in se naslanja na severna pobočja. Pri tem zapira dobro izoblikovano čelno kotanjo. Tudi) pred zaselkom Pri cerkvi (Sv. Marija) se je ohranil dobro viden nasip. Brückner ocenjuje, da je bil trentstki ledenik od vseh najdaljši, meril je 6,5 kilometrov. Čelne morene v Trenti uvršča v biihlski štadij. Več je bilo doslej napisanega* o razmerah na območju v vasi Soča med dolino Vrsnika in Lepene. Winkler je domneval, da je segal vpliv soške zajezitve med Trnovim in Srpenico vse do vasi Soča. Jezero naj bi doseglo nivo 460 do 470 m. V tej višini je na sotočju Lepenice in Soče našel pasovi to glino, nad njo pa okrog 30 m debel pokrov rečnega proda. Ta zasip naj bi se tu bolje ohranil kot nižje doli. Tej »jezerski« fazi razvoja je Winkler prisodil postglacialno starost, čelo ledenika naj bi bilo takrat nekje v bližini izvira Soče. S tem je Winkler zanikal B r ü einer je vo domnevo o poznoglacialni starosti jezera (1931, 8-81). Melik se je s to dolino razmeroma malo ukvarjal. Predvsem ugotavlja, da ledeniki v btihlskem ali ammerskem stadiju niso več dosegli Bovške kotline razen kaninskih. Pač pa naj bi bili te starosti čelni moiren-ski nasipi na sotočju Šumnika in Lepence. Dalje je Melik povezal zgoraj omenjeno pasovi.to glino z veliko dolinsko zaporo pri črči, ki je 1,5 km pod sotočjem Lepence in Soče; Zapora je po njegovem mnenju mlajšega i »odornega nalstalnkai. Za njo naj bi nastalo manjše zajezitveno jezero. (1954, 324). Planina omenja predvsem sledove poledenitve ma širšem območju vasi Soča, namreč ledeniške grbine, stadialno moreno ob izlivu Šumnika v Lepenco, obsežnost zaledja lepenskega ledenika ter pasovito glino v že omenjenem območju. To glino šteje za rezultat postglacialnega umikalne-ga stadija in ga povezuje z neko lokalno zajezitvijo nad Bovško kotlino (1954). Iz leta 1955 datira neobjavljeni elaborat D. Kuščerja, ki prinaša nova nahajališča konglomerata v tej dolini ter čelne morene pri črči, v Vrsniku, pri Logu in v Zapodnu. Gams omenja v svoji, študiji o Pokrajinski ekologiji soseske Soča kvartarne sedimente, terase in nekatere morene v Vrsniku in Lepeni ločeno po pokrajinsko ekoloških enotah ter njihovo vlogo, ki jo imajo na pedološke značilnosti in na izrabo tal (1978). V okviru celotnega Posočja sita) podalai šifrer in Kunaver kr alte k; pregled sledov kvartarne morfogeneze v obravnavanih dolinah, v katerem so bili delno že upoštevanii rezultati omenjene raziskovalne naloge. Glede nastanka morene pri črči je bila postavljena domneva, da je v zvezi z ledenikom, ki je imel svoj izvor v dolini Zadnjice. (Šifrer, Kunaver, i978). Lepenski ledenik Bovški kotlini najbližja čelna stadialna morena je razen moren na podnožju Kaninskega pogorja tista pri črči pod sotočjem Soče in Lepence. (Kunaver, 1975, 30) Melik je kompleks obsežnega nasipa, ki ga grapa Soče deli na dva dela, razglasili za' podor (1961, 323). Kušč er pai je; v maniu-skriptni geološki karti dna Soške doline označili ta predel kot območje čelne morene (1955). Enako je storil tudi Grad na karti 1 : 25.000 (1963). Planina pa je samo nakazal, da je bilo postglacialno jezero verjetno zajezeno kmalu pod Za otoki (1954, str. 199). Na geomorfološki karti je v območju črče označil le terase. S podrobnim ogledom naisipai pri črči smo prišli do: enakega zaključka kot Kuščer in Grad. Res je nenavaden izredno hitri dvig dveh terasam podobnih nasipov na obeh straneh Soče z zgornje strani, kjer je izoblikovano široko plosko dno ob reki. Vendar pa prav ta široki prostor med črčo in sotočjem Lepence s Sočo daje slutiti, da gre za čelno kotanjoi, ki je v njenem spodnjem delu s sedimenti zelo malo zasuta. Podobne razmere smo našli tudi za nekaterimi drugimii čelnimi morenami (glej karto). Sestav gradiva v nasipu, kakor ga je videti v pobočjih nad Sočo, je zelo grob. Številni ledeniški balvani so pomešani z drobnejšim gradivom. V vrhnjem delu pa je mogoče opaziti tudi presedimentirane plasti. Značilen je horizont nekoliko manjših balvanov, ki so manj robati, kar priča o daljšem transportu. Nadalnji dokaz, da gre za čelm morenski nasip, je tudi njegova površinska topografija. Na zahodni oziroma spodnji strani je na površju na obeh straneh Soče nakopičenega obilo skalovja, ki ga je zaradi podolgovate oblike in značilne smeri mogoče imeti za morenski lok. Na desnem bregu Soče, ki ga imenujejo črča, je balvanski nasip zahodno od samotne kmetije ozek in postavljen prečno na smer doline. Na levem bregu Soče nad Za otoki pa je nadaljevanje nekoč enotnega nasipa nekoliko širše. To je skoraj neprehoden svet gosto navaljenih, robatih in od korozije^ razjedenih balvanov tik nad novo počitniško hišico. Vzhodno od tod v smeri podrtega bunkerja balvani postopoma zginevajo, površje pa kaže znake rečnega preoblikovanja. Zaradi njegove višine, meri. 460 do 470 m, ga je zelo vaibljivo povezovati z najvišjo prodno teraisio na desnem bregu Lepence, visoko 485 m. Vendar pa ta zasip povezujemo z naslednjim ledeniškim sunkom, ki se je zaustavil že v koncu doline Lepene. 300 do 400 m nad črčo je na pobočjih nad desnim bregom Soče še eno območje, ki spominja na ostanek čelne ledeniške akumulacije. Zaradi majhnega obsega pa bi bilo v tem primeru morda bolj upravičeno misliti na manjši podor. Tak lokalni ostanek nedvomno čelnega morenskega nasipa je zelo verjetno tudi na levem bregu Lepence, tik nad njenim sotočjem s Sočo. Domnevamo, da bi na! desnem bregu Lepence lahko bilo nadaljevanje istega nasipa v treh nasipih južno od Mišje vasi, ki se dvigajo nad vrhnjo teraso naravnost v pobočje. Oba primera sta zelo verjetno rezultat umikanja oziroma vračanja lepenskega ledenika v njegovo čelno kotanjo oziroma, iz nje, čeprav je to težko uskladiti z njeno »počiščenostjo«. Zveza z bovško kotlino, čelni nasip med črčoi in Za otoki je brez dvoma povezan tudi z nastankom skoraj enako visoke in mogočne terase Malnik, 453-457 m, okrog 600 m pod nasipom. V produ so precej pogosti večji, skalni bloki, kar je posledica bodisi bližine ledenika, bodisi manjših podorov. Med Malnikom in črčo je vmes še velik vršaj, ki je delno prekril terasno površje. Verjetno je le malo mlajši od terase, kajti tako kot terasa, ki ima konglomeratno plast v globini. 5 do 10 m, je sprijeto v veliki meri tudi vršajno gradivo. Malniška terasa je verjetno zanimiv ključ za razumevanje zaporedja posameznih faz razvoja poznoglacialne sedimentacije v Bovški kotlini. Njena višina in višine velike terase pri Kalu-Koritnici, 453-460 m, se ujemata le navidezno. V nobenem primeru namreč ni mogoče, da bi se višina take fl-nim bregom Limarice še dva precej nižja nasipa, ki nista videti neposredni nadaljevanji prejšnjih dveh. Ta dva prečkata cesto in segata vse do bregov Soče. Tudi v tem primeru smo v zagati, kateremu ledeniku prisoditi njihov nastanek, kajti položaj je podoben prejšnjemu. Tudi tu je zelo verjetno, da je imel pomembno vlogo pri nastanku nasipov vršiški ledenik oziroma tisti izpod Velike Mojstrovke. Iz položaja nasipov sklepamo, da je ta najbolj verjetno ustvaril notranje nasipe, posebno nižje, morda pa tudi notranjega od obeh velikih. Nasprotno pa je nasip pri izviru Soče lahko rezultat glavnega dolinskega ledenika. V morenah nismo naleteli na porfiritne niti na druge nekarbonatne prodnike. Poleg tega je značilna prevladujoča drobnost gradiva, česar por-večini. med stadialnimi morenami ne srečujemo. Podrobnejša granulome-trična in petrografska analiza bi lahko dala, glede izvora, še zanesljivejši odgovor. Vršiški ledenik je dokazan še z dvema zastojema in to z enim na izraziti stopnji v dolini Limarice tik pod Šupco, 1361 m, v višini 1200 m, z drugim pa na višini okrog 1400 m pod pobočji Velike Mojstrovke. V obeh primerih so nasipi sestavljeni iz zelo grobega morenskega gradiva s številnimi balvani. Nasipe ledeniškega zastoja pri izviru Soče spremljajo številne močno nagnjene predledeniške terase. Tam pa, kjer danes teče mlada Soča oziroma Šniita, je tik po umiku ledenika nastal večji vršaj. Tu se tudi odpre kotlinica spodnjega Zapodna, ki je nastala v čelni kotanji dolinskega ledenika. Kasnejši akumulacijsko-erozijski procesi, povezani z naslednjim višjim zastojem dolinskega ledenika, so v njej izoblikovali lep lokalni sistem treh oziroma štirih predi edemi ških oziroma fluviogliacialnih teras. To je eden od najbolj enakomerno oblikovanih terasnih sistemov, ki ga je v vsem mogoče primerjati s trobentastimi dolinami (Trompetentälchen), razen v tem, da se terase bistveno ne širijo navzdol. Spodnji ledeniški zastoj v Zaipodnu* To je obenem predzadnji morenski sistem, oddaljen od izvira Soče 1300 m, ki kot pogozdena stopnja loči spodnji Zapoden od zgornjega. Ta izraziti, stadialni zastoj predstavlja dva vzporedna, prečno na dolino postavljena nasipa, ki sta najbolj ohranjena na levi strani doline nad cesto. Na desni strani pa so akumulacijski in erozijski procesi močno zabrisali nekdanjo podobo. Z dolomitnih pobočij Plešivca se je na tej strani doline nabralo že v obdobju umikanja ledenika obilo gradiva v zelo značilnih vršajih. V zmanjšani meri pa se ta proces nadaljuje še tudi danes. Morenski nasip je tu skoraj do vrha zasut s tem gradivom, iz njega molijo, le največji balvani. Tukajšnje morensko gradivo je spet precej grobega sestava, vendar ne tako kot v nekaterih že opisanih čelnih morenah. Na notranji strani obeh nasipov je videti še manjši nasip, prislonjen ob pobočje,, im ta daje vtis, kot da je nastal zaradi nekega ledeniškega jezika, ki je do tal segel iz območja Rutarske Trente. Tudi ta čelna kotanja je napolnjena z akumulacijskim gradivom, ii\ to z okrasto jezersko kredo v podlagi. Akumulacijska terasa na levi strani doline je prodnata, medtem ko se na desni strani doline vrstijo že omenjeni lepo ohranjeni ostanki verjetno singenetskih vršajev in vmes sveži vršaj. Obe strani doline sta torej povsem drugačne narave. Ena je pod skladnimi apnenčastimi pobočji brez znamenj postglacialnih mehaničnih procesov, druga stran pa je na debelo zasuta z dolomitnim drobirjem. Tudi vršaji z značilnimi trentarskimi hišami soi specifičen trentarski prizor. Na vrhnji strani Zapodna je še peti morenski sistem v dolini Zadnje ali Zgornje Trente, v oddaljenosti 1,5 km. Tu pa so ohranjeni čelni morenski nasipi na desnem bregu suhe struge. Tudi na levi strani v pobočju so na dveh krajih sledovi morenskih nasipov. V Zadnji ali Zgornji Trenti smo mogli ugotoviti pet izrazitih območij čelnih moren v neveliki in precej enakomerni medsebojni oddaljenosti. Najlažja bi bila razlaga, da so vsi zastoji delo glavnega dolinskega stadial-nega ledenika. Možni pa so pomisleki glede vrste in časa nastanka, ki veljajo razen za najnižji nasip tudi za nasipe pri Kugyju. Zgornji trije nasipi niso v ničemer problematični, le da je do izvira Soče lahko do tal od strani segal ledenik iz vršiške strani in ustvaril tam še dodatne nasipe. Nekaj takega bi bilo lahko tudi v spodnjem delu doline, če bi bili tamkajšnji zastoji delo ledenika izpod Mlinarice in ne glavnega dolinskega ledenika, V takem primeru pa bi stadialni poledenitvi oziroma takratnemu dolinskemu ledeniku lahko prisodili le tri ali štiri in ne pet zastojev. * Na različnih zemljevidih in v literaturi se uporablja ime Zapodnem in Zapoden (Tone Wraber, Trenta. 2. izdaja 61. zvezka zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Ljubljana 1980). Domačini pa rabijo ime Zapoldnem. ki bi mu bilo treba dati prednost. Tudi lokacija imena na zemljevidih ni vselej točna. Podobne težave so v Trenti še z nekaterimi drugimi imeni. Slika 5. Karta sledov stadialne poledenitve v dolini Zgornje Soče — Map of the stadial glaciation in upper Soča Valley 1711 •1146 MentUwia LEGENDA - LEGEND Vi/ 'L'IOM • 1401 stadialni čelni oz. bočni morenski nasip - terminal or lateral morainic ridge obsežnejše območje morenskega gradiva - bigger area of morainic material Pliu**? stadialni ledenik - stadial glacier D delta - delta jezerska kreda - lacustrine clay predledeniška terasa (Trompeten -tälchen) - proglacial terrace fluvioglacialne terase - fluvio 7 ‘ZAPODEM . *»2324 24 i7 ... I 21 glacial terraces število teras-number of terraces lo*8 V • 1597 Vi • 2107 cu Svxt rri v_crlcvi postglaciacialni vrsaj - postglacial fan • I # wurmsKi umiKaini ceim nas / Würm retreat terminal ridge <2222 würmska morena-Würm moraine ».Z414 / .llllllllll" II" Ja. Z A D M 7 , \V>C - „ ' r \ XyAV/’j // -» NT * n n ledeniške, grbine - noches rw*An moutonees X Zap otok p-" Oo^ periglacialno skalovje periglacial blockfield n., starejsi pleistocenski konglomerat-l|||i older Pleistocene conglomerate • *650 < v' Kreftica B nahajališče ladinijskega porfirita- porphyrite of Ladinian age Q/wntjir^^ • 2084'--------------------//s' nr* t'' \\ 18» ( • 1922 * 14w7 • 17«? 7 3 krw V874 PI nad boco • *.*»56 2iS/ • ioc>i • J805 Kuvwtr Roiwj tr\ wUdovi tlodigVvc pdacfoniU* * R me tiri '*»0 • 1Mfc> ^ Soča % • 1622 Ui«? 1**5 • Crm vrU 1515 • lbo 7 No skol Molnik —yX jCrC't . Oe»n Pcd ska f-i 18SOU/ ^ • 1510 I MQ • i?eo 18?b • .1230 Zagreben 12217 lobe ‘^F Komna Za skalo 1516 1371 fSv Crn vrk 151s \\ A Tiw?? Krnsko C? • 1>17 Zaključek V glavni in stranskih dolinah Soče nad Bovško kotlino so ohranjeni številni sledovi ledeniških stadialnih zastojev, za katere domnevamo, da so rezultat zadnje močnejše postwürmske ohladitve v mlaljšem dryasiu. Zai-radi nje so se predvsem v stranskih dolinah izoblikovali samostojni ledeniki, ki so segli različno daleč. Ugotoviti je biloi mogoče, da so imele najdaljše ledenike tiste doline, ki imajo največje visokogorsko zaledje, še posebno če sega visoko. Upoštevali smo zaledje naid višino 1300 m. Čiim daljši ledeniki so bili, tem več se je ohranilo ledeniških zastojev oziroma čelnih morenskih sistemov, vendar največ pet. Največ jih ima dolina Zadnje Trente, v ostalih dolinah so ugotovljeni dva do trije zastoji. Korelacije med dolžino stadialnih ledenikov in velikostjo njihovega zaledja je pokazala zanimiv odnos tudi glede oddaljenosti od Bovške1 kotline oziroma od zahodnega obrobja Julijskih Alp. Ledeniki z bolj zahodno lego so relativno daljši in obratno, kar je posledica značilne razporeditve padavin, ki je bila očitno tudi v poznem pleistocenu podobna današnji. To potrjujejo tudi kaninski stadialni ledeniki, ki so segli do podnožjal v istem klimatskem obdobju. Najdaljši je bil ledenik v dolini Lepene, 12 km in je segel šer v soško dolino, ki jo je zaprl s čelno moreno pri črči. V naslednjem zanesljivo ugotovljenem stadialnem sunku oziroma zastoju je ta ledenik dosegel le še konec doline Lepene. Toda zato je tam pustil sistem najmanj dveh čelnih moren. Drugi znaki zastojev so v dolini Lepene zelo nejasni, zato pa je tem izrazitejši terasni sistem, ki je povezan z drugim ledeniškim zastojem. V Vrsnik sta segla dva ledenika, ki sta združena dosegla v največjem stanju Sočo. V naslednjem, mlajšem, umikalnem stadiju pa sta vsak zase zapustila čelne morene tik nad dnom doline. Oba ledenika sta bila med manjšimi v tistem času. Srednji del doline Soče med istoimensko vasjo in Logom v Trenti tudi ni brez sledov ledeniških zastojev. Na območju spodnjega dela vasi je eden, v dolini Soče nad Vrsnikom pa še dva. Vendar se zdi, da so to sledovi zastojev glavnega soškega ledenika iz nekoliko starejšega obdobja. Staidialni ledenik je bil tudi v dolini Zadnjice in je segel najdalj do Loga. V koncu doline je zapustil še en zanesljivo dokazan morenski sistem. Končno je tu še dolina Zadnje ali Zgornje Trente, ki ima, kot je videti, ohranjen- najbolj kompleten sistem stadialnih zastojev. Prvi je tik nad Logom, drugi je med Julijano in spomenikom dr. Kugyju, naslednji je pri izviru Soče, četrti je nad spodnjim Zapodnom in končno peti nad zgornjim Zapodnom. Poleg tega je bil ugotovljen stranski ledenik iz doline Mlinarice, dva lepo ohranjeaa morenska loka pa sta tudi v dolini Limarice pod Vršičem oziroma pod Veliko Mojstrovko. Nekatera znamenja kažejo, da bi bilo mogoče drugi in tretji zastoj pripisati prav tema dvema stranskima ledenikoma. V tem primeru so tudi v dolini Zadnje Trente le trije zastoji dolinskega ledenika. V tem prisipevku je bil predstavljen pozno gliaicialni sistem ledenikov in predvsem njihovih moren, ki skupaj s proglacialnimi in fluvioglacialnimi terasami in vršaji ustvarjajo značilen relief dolinskega dna v zgoirnjesoških dolinah. Med drugim smo skušali dokazati tudi zveze med posameznimi zastoji in nižje ležečimi terasami, kii skupaj tvorijo zaključen morfogenetski kompleks. Na tak način smo skušali dokazati tudi zvezo med stadijalno poledenitvijo in terasami v bovški kotlini. V nadaljevanju te razprave bodo predstavljene še razmere v porečju Koritnice. Podan bo tudi klimatsko-geomorfolioški pregled dogajanj in učinkov v obdobju nia prehodu iz pleistocena v holocen, ki so bila za današnji izgled dolin v Zgornjem Posočju tako usodna. Literatura Barsch D., 1969, Studien und Messungen an Blockgletschern in Macun, Unter Engadin. Glazialgeomorphologie, Supplementband 8, Zeitschrift f. Geomorphologie, Stuttgart Brückner Ed., 1891, Eiszeitstudien in den südöstlichen Alpen. X. Jahresbericht d. Geogr. Ges. von Bern, Bern Gams I., 1978, Pokrajinska ekologija soseske Soča. Zgornje Posočje, Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov. Geografsko društvo Slovenije, Ljubljana Grad K., 1963, He Trnovo — geološka karta ozemlja Bovec — Kobarid, 1 : 25.0Q0. Geološki zavod SRS, Ljubljana Kunaver J., 1975, H geomorfološkemu razvoju Bovške kotline v pleisto-cenu. Geografski vestnik 1975, XLVII. Ljubljana Kunaver J., 1972, Prispevek h kvartarni geomorfologiji- Zgornjega Posočja. Inštitut za geografijo SAZU 1971/1972, tipkopis, Ljubljana Kuščer D., 1955, Geološko poročilo k vodnogospodarski osnovi gornje Soče. Geološki zavod SRS, Ljubljana M e liii k A., 1954, Nova glacioioška dognanja v Julijskih Alpah. Geografski zbornik II, SAZU, Ljubljana Melik A., 1961, Vitranc, Zelenci in Bovško. Geomorfološke študije iz Zahodnih Julijskih Alp. Geografski zbornik VI, SAZU, Ljubljana P e nek A., Brückner Edi., 1909, Die Alpen im Eisczeiitalter. III, Leipzig Planina J., 1954, Soča monografija! vasi im, njenega področja. Geografski zbornik II, SAZU, Ljubljana Plut D., Gosar A., Klemenčič M., 1978, Poskus funkcijskega vrednotenja alpskega sveta na primeru doline Koritnice. Zgornje Posočje. Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov, Geografsko društvo Slovenije, Ljubljana Ramovš A., 1976, Geološki sprehod po severozahodnem ostenju Prisojnika. Proteus 1976/77, L. 39, november 1976. Ljubljana Šifrer M., 1969, Kvartarni razvoj Dobrav na Gorenjskem. Geografski zbornik XI, SAZU, Ljubljana Šifrer M., Kunaver J., 1978, Poglavitne značilnosti geomorfološke ga razvoja Zgornjega Posočja. Zgornje Posočje, zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov, Geografsko društvo Slovenije,. Ljubljana Troll C.f 1926, Die jungglacialen Schoitterfluren im Umkreis der deutschen Alpen. Forsch, z. Dt.L.u.V.Kde. 24,H.4, Stuttgart Winkler A., 1931, Zur spät und postglazialen Geschichte des Isonzotales. Zeitschrift f. Gletscherkunde XIX, Leipzig DEVELOPMENT AND THE TRACES OF THE LAST GLACIATION IN THE UPPER SOCA AREA (I) Jurij Kunaver (Summary) In the side valleys and in the main valley of the river Soea above the Bovec basin in the W. Julian Alps there have been preserved numerous traces of local glaciations believed to have resulted from the last stronger post-Wiirmian decline in temperature in the younger Dryas. Due to this decline there have been formed, particularly in the side valleys, individual glaciers extending down for various lengths. It has been possible to establish that the longest glaciers were in those valleys which had comparatively the biggest Alpine hinterland, especially with high mountains. In our study the hinterland of an altitude above 1300 m has been taken into account. The longer the glaciers were, the more numerous terminal moraines have been preserved, but in no place more than five. The highest number of them is in the valley of Zadnja) Trenta, while in the other valleys their number is two or three. The correlation between the length of the glaciers and the size of their hinterland revealed an interesting relation also as regards the distance from the Bovec valley, or rather from the western fringes of the Julian Alps. The glaciers situated more to the west are comparatively longer, and vice versa, which is due to the distribution of precipitation which was obviously also in the late Pleistocene similar to that existing today. This is confirmed also by the Kanira slope glaciers,: which extended as far as the base of the) mountain during the same climatic epoch. The tongest glacier was in the valley of the Lepena — 12 km; it reached already info the Soča Valley, which it closed off with its front moraine at črča. In the next reliably established glacial stage or glacial push this glacier extended only as far as the end of the Lepena valley. But it therefore left there a system of at least two terminal moraines. Other signs of stages are in the Lepena valley unclear, but again therefore we find here a more clearly formed terrace system, related to the other glacier stage. At Vrsnik there were two glaciers, reaching together at their largest volume the village Soča. In the next younger withdrawal stage they had each by itself left terminal moraines just above the bottom of the valley. The middle part of the Soča Valley — between the village Soča and Log in Trenta —- is also not without traces of glacial stagnation. In the region of the lower part of the village Soča there was one morainic accumulation, and above Vrsnik another two. It appears, however, that these are the traces of the stagnations of the main Soča glacier and they could be from a slightly older period. At the same time a glacier was also in the Zadnjica valley and it reached ae fas as Log. At the end of the) valley it, had lefti atraother, reliably proved, moraine system. Then there is the valley of Zadnja or Zgornja (Upper) Trenta, which has clearly the most complete system of late glacial moraines preserved. The first of them is immediately above Log, the second between Juliana and the monument of Dr Kugy, the next one is at the source of the Soča, the fourth one above the lower Zapoden, and finally the fifth one above the upper Zapoden. Additionally, a side glacier in the valley of the Mlinarica has been established, and two nicely preserved moraine arches are to be found in the valley of the Limarica below-Vršič or rather below Velika Mojstrovka. This contribution outlines the late glacial system of glaciers and in particular cf their moraines, which together with proglacial and fluvioglacial terraces and elevations create a characteristic relief of the valley bottom in the Upper Soča valleys. It has also been attempted to establish a relation between the individual stagnations and the lower-lying terraces, which ( together form a genetic unit and a morphological complex. In this way we also sougth to prove a relatedness between the glaciation and the terraces in the Bovec Basin. In the continuation of our study we shall discuss the conditions in the drainage of the Koritnica, publish the cartographic material, and give a climatic-geomorphological survey of the developments and their effects in the transition from Pleistocene to Holocene, which had such a decisive influence in the formation of the present-day physiognomy of the valleys in the Upper Soča area. UDC UDK 911.2(497.12—16 »Račevsko jezero«) = 863 RAČEVSKO JEZERO MED ŽIROVSKIM VRHOM IN ROVTAMI (geografski oris) Andrej Mihevc* Položaj Račevskega jezera1 V povirnem delu doline reke Raičeve, ki mu domačini pravijo Jeličje, je v nadmorski višini 681 metrov nastalo Račevsko jezero. Tako ga imenujejo domačini. Turistična, predvsem povojna literatura pa ga pogosto označuje kot Smreško jezero, po bližnijem zaselku Smrečju (A. Mihevc, 1979, 2). Ker pa je Smrečje že na drugi, barjanski stani razvodnice, že v povirju Podlip-ščice, levem pritoku Ljubljanice in ker tudi prebivalci Smrečja tega imena ne poznajo, menim, da je bolje, da uporabljamo zanj ime Račevsko jezero. Pravzaprav niti ne gre za eno jezero, temveč za dve: za Račevsko jezero in Malo Račevsko jezero. 50 metrov vzhodno od Račevskega jezera pa je nastala še ena kotanja^ ki je suha^ oziroma se napolni z vodo le ob močnejšem deževju. Zaradi skupnih razvojnih in drugih potez ter lažjega razumevanja obravnavam vse-tri pojave z neposredno okolico vred. Osem kilometrov dolga dolina reke Račeve, levega pritoka Poljanske Sore, se je vrezala med masivni žirovski vrh in planotasti svet Opal, Goropek in Hleviš. Dolina poteka premočrtno v dinarski smeri, le v zgornjem delu se polkrožno ovije okrog hriba Lešje (745 m) in se slednjič konča v zatrepu podobnem povirju, ki obsega svet med Lavrovcem (890 m), Smrekovcem (795 m) in slemenom, ki) sparja Vrh nad Rovtami (884 m) s Smrekovcem. V tem zgornjem delu doline je v ploskem naplavljenem dnu nastalo Račevsko jezero (A. Mihevc, 1979, 2); glej sl. 1. * Prof. geografije, Tržaška 34, 61370 Dolenji Logatec, YU i O Račevskem jezeru ni bilo doslej v strokovni literaturi še ničesar napisanega. Avtorji, ki opisujejo ozemlje med žirmi in Rovtami, ga sploh ne omenjajo. Dobro je proučena le geološka zgradba tega področja zaradi bližine uranovega rudišča na Žirov-skem vrhu. Pri proučevanju Račevskega jezera sem se zato lahko oprl le na kartografsko gradivo, laboratorijske analize vode, predvsem pa na lastno terensko delo oziroma seminarsko nalogo »Geografska podoba Račevskega jezera«, ki sem jo izdelal v letu 1978/79 na Filozofski fakulteti, PZE za geografijo v Ljubljani, pod vodstvom mentorja prof. dr. D. Radinje, kateremu se za nasvete in pomoč najlepše zahvaljujem. Jezero je bolj kot po svoji velikosti (spada med manjša jezera v Sloveniji) zanimivo po svoji legi na prehodu iz alpskega v dinarski svet. Je na stiku med nepropustnimi permskimi plaistmi grödenskiih skriljavcev iin peščenjakov ter prepustnimi skladi sivih apnencev in dolomitov, ki so prav tako , SKICA OKOLICE RACEVSKEGA JEZERA - ENVIRONMENT'S SKETCH OF RAČEVA LAKE RAZVODNICA - »AtE« SHE! ^ VIŠAJ - ALLUVIAL EA« KOSI - BRIDGE O POIIRAUU - SHAUORIHOLE =v^~ CESIA - ROAt 0$ 131 KMETIJE — EARN HOUSES HOKROIIIO ZEMl JlŠft -WET UOUNO GOZDNA POI — PATH m% fOt H NBKE H&C£-WSIW0 HOUSES C0Z0-FOREST permske starosti.2 Ta neposredni petrografski stik je prekrit z debelo, pretežno ilovnato preperelino oz. s kvartarnimi, očitno periglacialnimi nanosi. V okolici jezera znaša debelina nanosa, sodeč po globini jezera in izoblikovanosti površja, najmanj 10 metrov. Najstarejše kamnine v okolici Račevskega jezera so karbonske starosti. Najdemo jih v ozkem pasu ob severovzhodnem robu nariva Žirovskega vrha, severno od Lavrovca in v Smrekovcu. Proti jugovzhodu sledi širok pas grödenskih kamnin — konglomeratov, peščenjakov, in skriljavcev, ki gradijo Laivrovec, Smrekovec, oiz. desno polovico porečja Račeve. Dolomit in apnenec permske starosti gradita jugozahodna pobočja Račevske doline. Na njih ležijo triasni lapornati apnenci, dolomiti in peščenjaki (I. Mlakar, 1969, 5—42). Del tega površja je kraški, manjši del pa površinsko oddaja vodo v Soro in njen desni pritok Sovro (sl. 2). GEOLOŠKI PREREZ PREKO SREDNJEGA DELA DOLINE RAČEVE-GEOLOGICAL CROSS SECTION OF THE MIDDLE PART OF RAČEVA VALLEV Zirovski vrh 1000 SW lOLIHA ZALE ZALA VALLEY 100 703 600 I km EH TEMNO SIV GLINAST SKRIL. KREMENOV KINCL SLU0NAT PEŠČENJAK SHALE, SANDSTONE, CONGLOMERATE GROB .PLASTI,RDEČ PEŠČENJAK, SKRILAVEC KONGLOMERAT GfiODEN STRATA RE0 SANDSTONE,CONGLOMERATE SHALE TEMNO SIV APNENEC II DOLOMIT DARK GREY LIMESTONE AND DOLOMITE LAPORNI APHENEC/D0L0MIT, PEŠČENJAK SKRILAVEC MARLY LIMESTONE. D0L3MITE, SANiSTCKE, SHALE DOLOMIT PLOŠČAT APNEIEC IGLOMITt.TNII BEDDED LIMESTONE KONGLOMERAT PEŠČENJAK ±3 CONGLOMERATE, SANDSTONE I PISANI PEŠ?. ARGILIT TUFIT APNENEC PONEKOD Z ROŽENCI I SANDSTONE, TUFFlfE, LIMESTONE I ALUVIJ I ALLUVIUM I SVETLO SIV KRISTAL AST APNENEC I LIGHT GREY CRYSTALLINE LIMESTONE KONKORDANCA CONFORMITY DISKORDANCA IINC0N0F0RMIT Y NARIV THRUST Severovzhodna pobočja so tiorej ifc nepropustnih kamnin, jugovzhodna pa iz prepustnih, delno zakraselih kamnin. To se odraža tudi v asimetrično izoblikovani dolini Račeve, oziroma v asimetričnosti porečja. Severovzhodna pobočja so manj strma; z njih pritekajo v Račevo številni pritoki in jo z nanosi odrivajo k nasprotnim pobočjem. Z leve strani pa Račeva ne dobiva pritokov, zato je ta svet nerazčlenjenjen, zaradi odpornejših kamnin pa tudi strmejši (A. Mihevc, 1979, 5). 2 Geološko zgradbo sem povzel po Osnovni geološki karti SFRJ, 1970, list Škofja Loka, 1 : 100 OOO, Geološki zavod SRS, Ljubljana. Klimatske poteze jezerske okolice Na temperaturni režim v okolici Račevskega jezera lahko sklepamo po podatkih meteorološke postaje v 6 km oddaljeni in 180 m nižji Novi vasi pri Žireh ter po podatkih meteoroloških postaj v 3 km oddaljenih Rovtah in na Rakitni. Povprečna letna temperatura v Novi vasi znaša 7,7° C, postaja Rakitna, ki leži približno na enaki nadmorski višini kot jezero, a je bolj oddaljena, pa ima nekaj nižjo povprečno letno temperaturo: 7,4“ C. Torej je letni temperaturni povpreček za svet med Rovtami in Žirmi med 7,5° in 8° C (Hidrometeorološki zavod SRS. 1963). Tabela št. 1: Razporeditev srednjih mesečnih in letnih temperatur (v°C) Postaja . . . H . . Letno Nova vas —2,5 —1,4 2,4 7,3 12,2 16,4 17,9 16,7 13,5 7,2 3,7 —0,5 7,7 Rakitna —2,4 —1,6 2,2 6,4 11,6 15,7 17,9 16,6 13,3 8,3 4,3 —1,6 7,9 Za določanje temperaturnega režima v neposredni okolici jezera sem uporabil podatke meteorološke postaje v Novi vasi, kjer je povprečna mesečna temperatura pod 0°C v decembru, januarju in februarju; najhladnejši mesec s povprečno mesečno temperaturo —2,5° C je januar, najtoplejši pa julij, 17,9° C (Hidrometeorološki zavod SRS, 1963). Zaradi osojne lege jezera in gozdnate okolice ter večje nadmorske višine so temperature ob Račevskem jezeru še nižje od omenjenih. Sneg v zatišni legi obleži tod še dlje kot v Rovtaih (90 dni).3 Tabela št. 2: Razporeditev srednjih mesečnih in letnih količin padavin (v mm) H t-i Letno V t—I HH > > S X X X Nova vas 198 109 117 119 145 158 132 139 181 194 221 132 1765 Rovte 116 102 127 147 176 141 134 188 203 211 159 106 1810 3 Podatek so mi posredovali domačini, ki živijo v neposredni bližini Račevskega jezera. Postaja Letna razporeditev padavin (Hidrometeorološki zavod SRS, 1963) kaže na prehodno celinsko klimo, ki pa je ob Račevskem jezeru zaradi večje nadmorske višine preoblikovana, kar se kaže predvsem v večji količini padavin. Po temperaturnem in padavinskem režimu lahko sklepamo, da ima Račevsko jezero pluvio — nivalni režim (A. Mihevc, 1979, 7). Prst in rastje v okolici jezera V okolici Račevskega jezera so v povirnem svetu zaradi večjih naklonov pobočij mogle nastati le mlade, nerazvite prsti. Take prsti so zaradi intenzivnega nasipavanja nastale tudi na vršajih in na ravnem naplavljenem dnu doline (A. Mihevc, 1979, 8). Zaradi nerazvitosti prsti ima pri njihovih lastnostih važno vlogo matični substrat.4 a) Pedološki profil v vseku za počitniško hišico, 100 m severovzhodnoi od jezera, na pobočju z naklonom 18°, ima za matični substrat grödenski peščenjak in konglomerat. Zgornji, svetlo rjavi O horizont meri 3-4 cm; sestavljajo ga delci napol preperele organske snovi. A horizont, ki brez ostre meje prehaja navzdol v C horizont, meri 10 cm in je rjave do rumenorjave barve. V zgornjem delu je tako kot horizont O še močno prekoreninjen. Horizont C sestavlja pobočno gradivo iz razpadlega peščenjaka; v njem je moč najti še večje kose (do 10 cm) peščenjaka, sicer pa prevladujeta pesek in svetlo-rjava ilovica. Debelina tega horizonta znaša preko 2 metra. Prst je kisla, o čemer pričajo gosti grmički borovnic in praproti v zeliščnem sloju, ter iglavci s prevlado bora v drevesnem sloju. Podobna prst se je razvila na vršajih, kjer danes prevladujejo travniki in njive, na katerih pa je še povsod moč najti praprot, ki raste pogosto kot plevel sredi njivskih kultur. b) Drugačno prst imarjo strma pobočjai zahodno od jezera. Matična kamnina je tod namreč apnenec in dolomit. Zaradi velikih naklonov (preko 30°) in z njim povezanega polzenja in spiranja prsti se natančnega pedološkega profila ne da določiti. Kljub temu je moč opaziti, da je O horizont plitev (2 —-3 cm) in temno rjave ali črne barve. Zaradi velike vlage listje in ves ostali organski material hitro razpada. A horizont je temno rjave barve, pomešan z večjimi kosi matične kamnine. Navzdol neopazno prehaja v C horizont. Strma, osojna pobočja (npr. Hlevnega vrha) z opisanim pedološkim profilom so porastla z jelovo — smrekovim gozdom. V njem rastejo tudi javor in bukev, v grmovnem sloju pa vrba in leska. Nasprotno so prisojna pobočja izkrčena in obdelana ali pa porastla s travo. Prirodno rastje v okolici Račevskega jezera je gozd. Izkrčili so ga le tam, kjer so lokalno ugodnejši pogoji za obdelovanje, bodisi zaradi prisojne lege ali manjših strmin. Zaradi razlik v prsti, reliefu in ekspoziciji je gozd različen. V glavnem prevladujejo iglavci — smreka, bor in jelka, listavci pa so 4 Opis pedoloških profilov podajam na osnovi podatkov, ki sem jih zbral s terenskim delom in laboratorijskimi analizami prsti. zastopani s hrastom in brezo na bolj kislih ter z javorjem in bukvijo na nevtralnih tleh (A. Mihevc, 1979, 10). Nastanek Račevskega jezera Osnovni dejavnik, ki je omogočil nastanek jezera, je kontakt med prepustnimi in neprepustnimi kamninami. V povirnem delu je Račeva z desnega dela porečja dobivala pritoke, hkrati pa je zaradi omenjenega stika pričela izgubljati vodo, ki je skozi nastajajoče požiralnike v dnu doline odtekala v dolino Sore. S tem se je erozijska moč Račeve zmanjšala, in gornji del doline je zaostal pri vrezovanju. V tem delu, kjer je Račeva najbolj izgubljala vodo, pa je verjetno nastala kraška depresija s ponori, ki jo je šele v geološki sedanjosti znova dosegla erozija Račeve. V pleistocenu so se ponori oziroma depresija zatrpali zaradi nanašanja peščenega in ilovnatega periglacialnega gradiva do nadmorske višine 681 metrov. V holocenu pa se je kraški odtok obnovil in nasuta ravnica je z grezi razpadla na dve med seboj ločeni kotanji. Slaba prevotljenost v karbonatnih tleh, še posebno, ker so kanali še zatrpani z naplaivuno, ovira podzemeljsko odtekanje vode, ki zdaj zastaja v jezeru. Kot je že bilo omenjeno, gre v bistvu za tri kotanje: za Račevsko jezero, za Malo Račevsko jezero in suho kotanjo: 1) Kotanja Račevskega jezera je izdelana v periglacialnem gradivu in je v bistvu aluvialna vrtača. Je ovalne oblike, z daljšo osjo (134 m) v dinarski smeri in tremi zalivi, ki so jih izdelali jezerski pritoki. Površina Račevskega jezera meri 0,85 ha (8550 m2), zaradi nihanja gladine pa se omenjene vrednosti močno spreminjajo. Največja izmerjena globina jezera je 5,5 metrov, povprečna pa 2,9 metra. Pri maksimalnem vodostaju, ko je gladina jezera v nadmorski višini 680 m, je v njem 24 815 m3 vode. (A. Mihevc, 1979, 15). Takrat voda iz jezera že površinsko odteka v Račevo. Severni in vzhodni breg strmo padata proti dnu jezera, bregovi zalivov in zahodni breg pa so bolj položni. Dno se blago spušča proti JV, kjer se nahaja grez, v katerega ponika jezerska voda (sl. 3). V jezeru ni deltastih oblik sedimentacije. Nasprotno, ves material, ki ga površinski pritok prinaša v jezero, odvajajo skupaj z vodo podzemeljski kanali. 2) Približno 50 metrov SV od Račevskega jezera je okrog 30 m2 velika, z vodo napolnjena kotanja, ki jo domačini imenujejo Malio Račevsko jezero. Vanjo teče potoček, ki je prej tekel naravnost v Račevsko jezero. Malo Račevsko jezero je nastalo, ko so preko struge tega potočka nasuli gozdno pot. Jezerce ima stalno vodo, ki sufozijsko, verjetno pa tudi kraško odteka v dnu jezera (A. Mihevc, 1979, 17). 3) Vzhodno od Račevskega jezera je nastala še tretja, v naplavine vrezana suha kotanja, ki je v bistvu slepa dolina potočka iz Jeličja. Njen obod je v višini 681 m, globoka pa je okrog 6 m in odprta navzgor v smeri pritoka. Kotanja je večji del leta suha. Vanjo teče potoček, ki odmaka 28 ha površine in je imel 26. 6. 1978 pretok 1,5 1/sek. Po kratkem toku potok ponira v greze na začetku ravnega dna suhe kotanje. Ob višjem vodostaju voda odteka tudi v druge požiralnike, ki so v grezih v naplavljenem dnu kotanje, po hudem deževju pa nastane v sicer suhi kotanji jezero, ki se preliva v Račevsko jezero (A. Mihevc, 1979, 16). obalna črta — coast lin« požiralnik v dnu jezera swallow hole in the botto« of the lake RAČEVSKO JEZERO - RAČEVA LAKE Vodne značilnosti jezera in okolice Račevsko jezero dobiva vodo iz okolice, ki obsega 20 ha površine. Pravzaprav je le-ta sestavljena iz dveh delov, ki ločeno oddajata vodo v jezero: iz normalnega s površinskim odtokom in sufozijskega s pretokom skozi pre-perelino. Od tega odpade 3/4 površja na glavni pritok, ki površinsko priteka z grödenskih peščenjakov izpod Lavrovca, ostanek pa na površje na jugozahodni strani, od koder del vode odteka proti zahodu, del pa v jezero skozi pröperelinoi Sveit! iz apnenca in dolomita zahodno od jezera je torej brez površinskih dotokov, zato je natančen potek razvodnice težko določiti (A. Mihevc, 1979, 1^!). Razvodnica med Račevskim jezerom in Podlipščico poteka po oblih slemenih med Lavrovcem in Smrekovcem, razvodnica z Račevo poteka južno preko dna doline tik pod jezerom, razvodnico s Soro zahodno od jezera pa lahko, kot je bilo že omenjeno, določimo le približno. Glavni jezerski površinski pritok je nekdaj pritekal na ravnico pred jezero, od tam pa v Račevo. Po drugi svetovni vojni so ga domačini speljali v Račevsko jezero,5 da bi ribam zagotovili kar se da stalno količino vode. Potok, ki priteka iiz plitve grape je imeli 26. 6. 1978 pretok 0,9 l'/sek. Pri ta>-kem pretoku je bilo jezero po daljšem obdobju suhega vremena na pol prazno in je še upadalo (A. Mihevc, 1979,13). Nekdaj je imelo jezero na severovzhodni in na južni strani še dva površinska pritoka. Eden od teh pritokov zdaj ponika v dnu 30 m2 velikega Malega Račevskega jezera, ki je nastalo, ko so preko struge pritoka Račev-skega jezera nasuli gozdno pot. Drugi potoček pa priteka v suho kotanjo vzhodno od Račevskega jezera. Voda ponira v ponikve na začetku ravnega dna suhe kotanje, ob višjem stanju vode pa se preliva tudi v ostale požiralnike.^ Po hudih nalivih se voda iz kotanje preliva v Račevsko jezero. Pri merjenju pretokov sem imel velike težave zaradi majhnih vodilih količin v strugah. Zato je možnost napake precejšnja, posebej še, ker se skozi nasuti material ob strugah lahko pretaka enaka vodna količina kot v strugah. S Lika; 4 Ob višjem vodnem sitanju odvaja površinski pritok Račevskega jezera vodo iz jezera v Račevo When the water-level is higher the water from Račevsko jezero flows on the surface off intoi the Račevai. 5, 5a Podatke so mi posredovali domačini, ki živijo v neposredni bližini Račevskega jtzera. Nasploh pomenita Račevsko jezero in sosednja, po nastanku in razvoju sorodna suha kotanja, glede na specifični vodni odtok pokrajinsko posebnost v povirju Račeve. Ob visokih vodah se namreč jezero površinsko odteka v Račevo. sicer pa podzemeljsko proti neznanim izvirom. Po geoloških razmerah sodeč odteka voda v dolino Sore in njenega pritoka Sovre. Niže v dolini Račeve namreč ni izvirov, kjer bi voda lahko prihajala na dan. Vodno kolebanje Račevskega jezera je zelo izrazito. To se lepo kaže na jezerskem bregu in dnu, ki sta brez vegetacije. Po pripovedovanju domačinov voda povprečno enkrat na leto povsem odteče. Zato pa je potrebno daljše obdobje brez padavin, sicer pa že manjše deževje malo kotanjo hitro zapolni. Pogostnejša so nihanja gladine za nekaj metrov. Jezero je redkokdaj povsem polno. V času terenskega proučevanja je bila vodna gladina pod normalno (A. Mihevc, 1979,16). Po drugi svetovni vojni so ribiči poskušali zamašiti požiralnik v jezerskem dnu. Zamašili so ga s skalami ter ilovico, v jezero pa so speljali potoček, ki je prej tekel) netposrednoi v Račevo. Sprva je imelo jezero sifcainioi gladino, kasneje pa se je požiralnik obnovil in gladina je čedalje bolj kolebala. Zanimive so trditve domačinov, da po hudem deževju voda vre iz požiralnikov v dnu suhe kotanje južno od jezero, pa tudi iz požiralnika v dnu jezera. Trditev se zdi povsem verjetna, saj le tako lahko razložimo nihanje vodne gladine jezera. Pri dotoku 0,9 1/sek. je jezero upadalo. Po kratkotrajnem dežju, ki je povečal dotok na 2 1/sek., pa je jezero naraščalo. Ostale dotoke, predvsem skozi naplavino precejeno vodo zaradi majhnih količin lahko zanemarimo. Kapaciteta požiralnikov je bila v teh pogojih, sodeč po dotoku, med 1 1/sek. in 2 1/sek; pri tako majhnem odtoku pa jezero sploh ne bi moglo nikoli povsem odteči. Očitno je, da se kapaciteta požiralnikov spreminja in da lahko iz njih voda celo izvira. To se zgodi, kadar po močnem deževju kanali v višjem apnencu in dolomitu zahodno od jezera ne morejo odvajati sproti vse vode, gladina kraške vode se dvigne in požiralniki v dnu suhe kotanje in v Račevskem jezeru delujejo kot estavele (A. Mihevc, 1979, 22). Jezero ima značilno svetlo rjavo barvo. Prozornost vode je majhna, saj sekijev disk izgine že v globini okrog enega metra. Prozornost in barva jezerske vode sta posledica ilovnate sestave jezerske kotanje in njene okolice. Analiza je pokazala, da je bilo avgusta 1978 v vodi malo suspenzije: v prvem vzorcu 0,0238 g/l in v drugem 0,0461 g/l. Ob koncu junija 1978, ko je bila temperatura zraka 22° C, je imelo jezero na površju temperaturo 17,5° C, v globini enega metra 16,2° C, v globini 3,5 m pa 11,4° C (gladina jezera je bila 1,7 m pod normalno) (A. Mihevc, 1979, 18). Glavni pritok je imel pri pretoku 0,9 1/sek. temperaturo 11° C. (A. Mihevc, 1979, 19). Površinski sloj vode jezera se zaradi kalnosti hitreje segreje, hladna voda, ki priteka v jezero, pa se drži dna, odteka v najnižji del in nato neposredno v požiralnik. Po pripovedovanju domačinov jezero pozimi enakomerno zamrzne po vsej površini. Jezero pozimi večkrat delno ali povsem odteče, led razpoka in obleži na suhem dnu kotanje Analize trdote vode so pokazale, da obstajajo precejšnje razlike v trdoti vode med pritokom jezera (0,6° NT) in jezerom (1,15° NT) ter potočkom v Jeličju (2,3° NT). To razliko si lahko razlagamo s pritokom trše vode s pobočij južno od jezera. Le-ta so zgrajena iz karbonatnih kamnin. Sicer pa je zaradi prevladujočih silikatnih tal voda v jezeru in pritokih kisla. Vrednosti PH se gibljejo med 6,0 in 6,7 (A. Mihevc, 1979, 20). Jezerska voda je bogata s kisikom, primanjkuje pa organskih snovi. Obrežna pobočja namreč zaradi spiranja naplavine, v kateri je kotanja, niso porastla. Več organskih snovi je le v zalivih, kjer se kupiči odpadlo listje in druge organske snovi, kar omogoča rast trsa in življenje živalim, ki žive v blatu. Družbenogeografske značilnosti jezera in okolice Svet v bližini jezera je bil poseljen v 19. stoletju.6 Tedaj je bil tudi izkrčen gozd za njive in travnike. Poselitev se v glavnem drži slemen, prisojnih pobočij in prevalov. Dve domačiji stojita v neposredni bližini jezera, ob toku Račeve navzdol pa najdemo še štiri starejše kmetije, ki tvorijo zaselek Jezero, del razloženega naselja Hlevni vrh. Prebivalci se ukvarjajo s kmetijstvom in gozdarstvom, ali pa hodijo na delo v Žiri, Logatec ali na Vrhniko (Krajevni leksikon Slovenije, 1968. 1. knjiga. 181—182). Jezero v preteklosti ni imelo nobene gospodarske vrednosti. Da bi osušili mokroten svet okoli jezera, so v ravnem, razvodnem dnu doline med jezerom in Račevo izkopali osuševalni jarek, ki je z zniževanjem jezerske gladine osušil okolico. To je bilo potrebno zaradi ceste, ki je vodila tik ob jezeru (A. Mihevc, 1979, 24). V zadnjem času so se pojavile težnje po uporabi jezera v turistične in rekreacijske namene. Ribiči so zamašili požiralnik v dnu jezera in vanj vložili ribe. Kmalu pa se je presihanje obnovilo in ribe so poginile. Račevsko jezero je prometno dobro dostopno. Ob njem pelje cesta iz Logatca oziroma Smrečja v Žiri, ki so oddaljene le 8 km. Gozdnata okolica jezera je privabila ljudi, ki so si ob jezeru zgradili več počitniških hišic. Za prodajo kmetijsko manj vredne zemlje so bili zainteresirani tudi kmetje, vendar pa je nadaljnja gradnja prepovedana. Lastniki počitniških hišic so iz Žiri (2), Ljubljane (3) in Logatca (1). Počitniško naselje je od jezera oddaljeno 50 — 100 m, zato ni nevarnosti, da bi prišlo do onesnaženja jezera. Vodo dobiva iz lastnega zajetja više v grapi (A. Mihevc, 1979, 24). Poleti, zlasti še ko je jezero primerno za kopanje, je okolica jezera zelo privlačna za krajše izlete. K temu pripomorejo tudi lepi razgledi z okoliških hribov in zanimiva arhitektura kmečkih domov. Za kopamje jezero zaradi presihanja in kalne vode ni. najbolj primerno, kljub temu pa je kopalcev v njem veliko. Zaključek Povodje Račevskega jezera predstavlja znotraj povodja Račeve, desnega priitoka Poljanske Sore, posebno hidrološko enoto, ki odvajal voda proti še neugotovljenim izvirom. o Podatek sem dobil v pogovoru s tov. A. žustom, ki živi v bližini jezera. Potrebno pa bi ga bilo preveriti, saj ustno izročilo ni vedno verodostojno. Gornji del doline, v kateri je jezero nastalo, leži na stiku nekarbonatnih kamnin Žirovskega vrha in karbonatnih kamnin Hleviš. Sam kontakt kamnin ni viden, ker je pokrit z debelo preperelino periglacialnega porekla. Le-ta je zapolnila starejše kraške kanale, ki so odvajali vodo proti zahodu. V sedanjih klimatskih pogojih pa so se ti kanali ponovno aktivirali. V okrog 10 m debeli naplavini je tako nastalo dvoje kotanj. V eni od njih sta Račevsko jezero in Malo Račevsko jezero, druga kotanja pa je suha; napolni se le ob močnejšem deževju. Jezero se sedaj odteka skozi ponor v njegovem dnu. Ta voda izvira verjetno v dolini Sore in Sovre. Le kadar je jezero povsem polno, se tudi površinsko odteka v Račevo. Povprečno enkrat na leto jezero povsem presahne. Odprta so ostala vprašanja v zvezi z vodno bilanco, oziroma načinom odtekanja jezerske vode. Ker gre na tem področju v bistvu za primer kontaktnega krasa, kjer še ni natančno ugotovljena meja med kraškimi in nekraš-kimi kamninami:, bodo potrebne še številne meriitve, ki bodo verjetno dale odgovor na zgornja vprašanja. Viri in literatura Krajevni leksikon Slovenije^ 1968, 1. knjiga, 181 — 182, Ljubljana Letno poročilo meteorološke službe za leto 1962, 1963, Meteorološki zavod SRS, Ljubljana Mlakar I., 1969, Krovna zgradba Idrijsko Žirovskega ozemlja, Geologija 12/1969, 5 — 42, Ljubljana Mihevc A., 1979, Geografska podoba Račevskega jezera, Seminarska naloga, Filozofska fakulteta, PZE za geografijo, Ljubljana THE LAKE »RAČEVSKO JEZERO« BETWEEN ŽIROVSKI VRH AND ROVTE Andrej Mihevc (Summary) The lake Račevsko jezero lies in the flat, deposited layers in the middle of the upper of the Račeva; river basin, at the altitude of 681 m. Its drainage area, 20 hectares, represents a special hydrological unit at a point where the impermeable rocks of Žirovski vrh touch on the permeable rocks of Hleviše. The contact itself is overlaid by an approximately 10 m thick layer of sandy and loamy sediments of periglacial origin, in which three bigger hollows have been formed. Two of them (Račevsko jezero and Malo Račevsko jezero) are permanently filled with water, while the third one contains water only after heavier rain. When the surface of the water there is low, the water flows off through a swallow hote at the bottom of the lake towards the karst springs in the valley of the Sora and Sovra, when hi.gh-additionally by surface to the river Račeva. During the year the water level oscillates for a few metres, but at times (in dry periods and in winter) the lake has no. waiter left. On the other hand, when the water level is at its highest point, the amount of water is as much asi 24 815 cubic meters. Man-made action has affected this lake ini several ways. In the even part between the Račeva and the lake in the period before World War II the local people dug out a wide drainage ditch, which served toi lower the water level of the lake and thus to drain the surronding surfaces. After the war Račevsko jezero has become a favourite sipot for tourists. To preserve the lake, a brook was channeled into it and the swallow holes at the bottom of the lake were stopped. Whatt is now the main inlet was formerly a tributary directly into the Račeva. In spite of this all the lake is in a state of rapid decay as the subterranean flow-off shows indications of constant increase. UDC UDK 910.1:911.3:312 = 863 ANALITIČNE PROJEKCIJE PREBIVALSTVA Lojze Gosar* Uvod Pri napovedovanju bodočega demografskega razvoja se srečamo z določenimi težavami. Uporabniki radi zamenjujejo pojma projekcija in prognoza; zgolj demografske projekcije zamenjujejo s projekcijami načrtovanega ali verjetnega razvoja. Zato pride do neupravičene kritike projekcij, češ, da se niso uresničile, oziroma, da podaljšujejo ali potrjujejo negativne težnje razvoja. Projekcije prebivalstva izražajo bodoče stanje v primeru, če se v njih uporabljene spremenljivke ne bodo razlikovale od dejanskih. Nujno moramo poznati zakonitosti razsoja v preteklosti. Angleški zgodovinar Toynbee pravi: »Ne moremo planirati, ne da bi gledali naprej. Naprej pa lahko gledamo samo v luči izkušenj, ki pojas-njujejo našo bodočnost.« Lahko bi torej tudi rekli, da je sedanje stanje projekcija preteklosti', ki se je tudi uresničila, in da so determinante preteklega razvoja; ki je pripeljal do sedanjega stanja, običajno kolikor toldko ali vsaij veliko bolj znanei kot je1 bodoči razvoj. Eden od osnovnih problemov pri izdelavi projekcij prebivalstva (predvsem kadar gre za razmeroma majhna območja) je vprašanje, kako najti pravi odnos do razvoja v preteklosti. Stvar izkušenj in proste presoje je, da ocenimo kdaj lahko tudi za bodočnost uporabimo trende razvoja v preteklosti. Znano je, da so demografski trendi navadno zelo trdovratni. Vendar se pogosto spreminjajo celo brez načrtnih ukrepov. Vemo, da so selitvene težnje v posameznih pokrajinah Slovenije negativne in da že dolgoletni trend kaže isto smer. Če upoštevamoi tak trend, je projekcija prebivalstva za določeno občino, glede na kazalce razvoja, utemeljena in koristna. Vprašanje je ali je v določenem primeru sploh mogoče spreme-uiti obstoječe trende, dalje, kdaj bi jih biloi koristno spreminjati in nazadnje kako vplivati nanje. Čista demografska projekcija je torej opozorilo, kam gre sedanji razvoj in kaže verjetno bodoče stanje, č6 razvoja ne bomo usmerjali. * Dr., znanstveni svetnik, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, 61000 Ljubljana, YU. Pri naših demografskih projekcijah skušamo čim bolj upoštevati dejstvo, da je tudi demografsko gibanje vezano na prostor podobno kot fizični razvoj poselitve, gospodarski razvoj in razvoj izrabe tal. Analiza razvoja) urbanih pokrajin pokaže zanimivo dejstvo, da se nagla rast mesta prenaša vedno bolj na obrobje in v zaledje mesta. Eden osnovnih vzrokov za to je kritična meja gostote, ki ne dovoljuje nadaljnjega doseljevanja. K temu je treba dodati še spremembe namembnosti izrabe tal, ki zahtevajo dodatne površine v škodo stanovanjskih površin. Ob takih primerih se trendi bolj pogosto spontano spreminjajo. Vendar lahko najdemo tudi drugod do neke mere podobne pojave:. Deagrarizacija kot posledica nastajanja večjih rezerv delovne sile zaradi izboljševanja mehanizacije in zaradi manjšanja kmetijstvu namenjenih površin in večjih možnosti za zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih je vir demografske rasti mest. Oba pojava imata svojo kritično mejo, ki je odvisna tudi od načrtovane politike razvoja. Kakšno stališče naj torej zavzamemo do sedanjih teženj v razvoju? Kaj rado se zgodi, da zamenjamo vzrok in posledico, in »prenašamo« negativne težnje sedanjega razvoja še v bodočnost. Le z ustvarjanjem ustreznih razmer povzročimo, da se sedanje težnje razvoja spremene. Važno je, da pravilno izbiramo med analitičnimi projekcijami, t-j-projekcijami po starosti in spolu, in projekcijami celotnega števila prebivalcev. Izračunavati detajlne projekcije prebivalstva večkrat nima smisla. Da bi bolje pojasnili pomen analitičnih projekcij in zagotovili njihovo primerno uporabo, smo najprej nazorno pokazali (tudi grafično) bistvo- izračuna projekcije po naravni rasti. Potem smo ob primerih izračunov projekcij po naravni rasti za različne populacije z bistveno različno začetno starostno sestavo pokazali pomen izračunavanja takih projekcij. To poglavje je pokazalo, da se število prebivalcev posameznih starostnih skupin praviloma ne giblje vzporedno s celotnim številom prebivalcev. Teh odstopanj brez analitičnih projekcij ni mogoče predvidevati. S planskimi ciljnimi projekcijami prebivalstva se najbolj oddaljimo od tradicionalnih, zgolj demografskih projekcij. Tovrstne projekcije uporabljamo tudi za preveritev utemeljenosti postavljenih ciljev. Pri običajnih ciljnih projekcijah je znano ciljno število prebivalcev in njegova začetna starostno spolna sestava. Projekcija pokaže, koliko ljudi bi morali letno doseliti ali odseliti, če hočemo doseči postavljeni cilj. Računalniške programe za tu izračunane ciljne projekcije prebivalstva je izdelal ing. Marjan Razpotnik. Osnovni principi delovanja analitičnih projekcij S pomočjo poenostavljenega diagrama za izračun, projekcije ženskega prebivalstva (sl. 1.) želimo pojasniti osnovne predstave o izračunavanju analitičnih projekcij. V koloni t0 je začetno prebivalstvo posamezne petletne starostne spolne skupine. V vsaki od naslednjih kolon se prebivalstvo postara za pet let in ustrezno zmanjša, glede na koeficient doživetja starostne skupine. Pri tem smo predvideli, da se koeficienti doživetja v času, za katerega delamo projekcijo, ne spreminjajo. Zato so v vrstah od leve proti desni enaki. Na desnem robu tabele je v koloni to -f 30 podano preostalo število žensk čez 30 let. Ženske iz starostne skupine 0 — 4 let preidejo v starostno skupino 30 — 34 let v letu t0 + 30. Tabela ni zaključena in predstavlja samo ženske v starosti do 49 let. V tabeli ni, razvidno, da preživele ženske iz starostne skupine 45-—49 čez 30 let preidejo v starostno skupino 75— 79 let. Začetno prebivalstvo se je v 30 lettih ustrezno zmanjšalo. V kolikor ne bi bilo naravnega prirastka, bi nastopila v tem prebivalstvu velika vrzel, saj žensk v starosti 0 — 29 sploh ne bil bilo več. Ker je rodnost vezana na* starostne skupine žensk od 15 — 49 leta, smo na diagramu pokazali tudi naravni prirastek. Koeficienti rodnosti so izraženi ■/. znaki yido y7, ki veljajo za posamezne 5-letne starostne skupine. V tem primeru se tudi koeficienti rodnosti v projekcijskem obdobju ne spreminjajo. Število otrok, rojenih v posameznem petletnem obdobju, npr. t0 + 5, se, kot je v legendi označeno, na koncu sešteje, in sicer: število' žensk v začetnem letu t0 starih 15-—19 let pomnožimo s koeficientom fertilnosti vi in dobimo število otrok rojenih v 5 letnem obdobju to + 5 tj. ai. Na isti način izračunamo številoi otrok rojenih v istem petletnem obdobju od žensk ostalih starostnih skupin. Te označimo z bi, ci itd. in jih seštejemo. Mi / at + bi + ci + da + ei + fi + gi = A \ Ži Skupno število otrok rojenih v enem 5-letnem obdobju označimo z A. Skupno število otrok razdelimo še na moške in ženske novorojence. Razdelimo jih tako, da uporabimo standardne koeficiente, in sicer 0,483 za ženske in 0,517 za moške. Ker se ta grafikon nalnaša samo na' projekcije ženskega prebivalstva, vpišemo tako dobljene dojenčke ženskega spola v kolono, ki predstavlja starostno skupino (0—4). Na našem diagramu je z debelo črto označena meja med začetnim prebivalstvom in pa med novorojenim prebivalstvom v projekcijskem obdobju. Novorojene ženske^dojenčki se vključijo v projekcijo na isti, način. Koeficienti doživetja po posameznih starostnih skupinah so isti. Razlika v koeficientih nastopi le pri starosti 0, kjer je treba uporabiti, dodatni koeficient doživetja za nove novorojenčke. S tem se diagram zapolni. Ta diagram se seveda nanaša samo na projekcije po naravni rasti. Projekcija prebivalstva za moške poteka na isti način s tem, da dojenčke moškega spola, izračunane pri ženski projekciji, vpišemo v tabelo med moško prebivalstvo. Menimo, da je ta diagram dovolj nazorno pokazal delovanje projekcij in zato projekcije moškega prebivalstva nismo vključili. Ker se projekcije prebivalstva po starosti in spolu pogosto delajo tudi L upoštevanjem selitev, je v tem primeru treba osnovno projekcijo dopolniti. z dodajanjem ali odvzemanjem neto migracije po starostnih skupinah. Vendar je osnovni princip izračuna isti. Na enak način deliuje tudi pro- GRAFIČNA PRESTAVITEV IZRAtUNA PROJEKCIJE ŽENSKEGA PREBIVALSTVA PO 5 LETNIW STAROSTNIM SKUPINAH SLIKA 1 «kupit» o - h *, y, 0 57 vf ?0 a-.- m V J, N« A - ds O "H - cL • 3? - ?>9 X, y. 0 ''Vjk Src» f1© "% :: o ee ® N < 06 O 40 — I V X, % ^vt\ r® “0 &> £ O i. ® 45 - W X X« y, 0 r® Jr® v » N£ irO * y. ^ 9c ® X v» . a4 O X \ M \ j X X IfrCiErNbA število i&i\ik v inčttncm letu. po tiwoitvuV. •skujahi.-t W TKEHAJAKijr. rR^z;VEL:w zek/^k v N/A^LfbMJO starö^tuo skupimo • • • Število ^koeVc- _ 2 te vilo Žensk doživetja. V natledniiH 5-letnih obdobjih IZRAČUN NOVOKOJEWIH OT^OK , y, = CLi O Število koc(ic. itzm l< rodnosti. •»tcv/ilo otrok &14-b1 t-C-j *-ci, +- c. 1 2401 2411 212-1 21S1 2141 ^1•i^ 21C1 bistveno drugačen od gibanja celotnega števila prebivalstva. Tudi celotno število prebivalstva v obeh populacijah ne raste enako. Prvi grafikon (si. 2) kaže porast ali zmanjšanje števila prebivalcev v odnosu na začetno leto. Populacija A enakomerno raste, populacija B pa v začetku vztrajno nazaduje. Po 30 letih začne naraščati in doseže začetno število šele po 60 letih. Postopoma postane krivulja rasti vzporedna s krivuljo populacije A. Ta. diagram je zelo nazorno pokazal vpliv starostne sestave prebivalstva na niaravni prirastek prebivalstva. Iz računalniških izpisov je razvidno, da obe populaciji po dolgih letih dobita isto starostno piramido, ki se ne spreminja več. Absolutno število prebivalcev pa se razlikuje že zato, ker sta bili začetni populaciji različno veliki. Tudi v primeru, da bi bilo začetno število prebivalcev enako, bi nastale razlike, ki ne-* izginjajo več. Projekcija prebivalstva po dolgih letih dobi tako imenovano stabilno strukturo, kar pomeni, da se starostna sestava ne spreminja več. Take projekcije prebivalstva so koristne ne samo za študijske niamene, ampak imajot tudi uporabno vrednost, predvsem pri ocenah kapacitet naravnega prirastka. Drugi diagram (sl. 3) kaže porast ali zmanjšanje števila prebivalcev starostne skupine 0—14 v odnosu na začetno leto. Zanimivo je, da se za isti dve populaciji, ki smo ju označili z A—B, rast obeh starostnih skupin preje uskladi. Uskladi se približno istočasno kot rast celotnega števila prebivalstva, vendar gre v prvem obdobju za velika odstopanja med oibema popu- GIBANJE ŠTEVILA. OTROK » STAROSTNI SKUPINI o - H. PO PROJEKCIJI, KI UPOŠTEVA «JAO NARAVNI rKIKASTCK ZAOSMOtJI A IN B V RAZtOEJU «T-l - 21£1 SLIKA 3 INtsCKS HT1 • too INC.EK1 NA ZAŽETiJO LETO 1?0 1 u> 150 110 1*> no Ho 100 / 0*}o o go tfO o to *571 «81 « OTROK V 4TAK05TI 0-14 V V4EM PREBIVALSTVU PO PROJEKCIJI, kl UPOUEVA 4AM0 NARAVNI rfCIRASTEK ZA OSMOtJI/t IN B O&tlNE TOLMIN SUKA 4 V fcAZbOSJU 197-1 - 2«1 I OSO on en o II, 0 12 0 21 0 20 6 <9 M? 1*381 2001 zon 20^1 zoi.4 Z0S1 20f1 2061 2o<»1 ZiOi 2H1 2-121 2111 211.1 21AMO NARAVNI PRIRASTEK ZA OSMOtJIA IN B O^tjKfE TOLMIN V RAZbO&JU 1971-2-161 10H0 10110 ' 100<»0 106*0 10CT0 • 10OiO ■ 1 00*0 100*5 >(0020 1 00 10 101S0 O «*>96 * ma 0 99T0 O 994.0 0 49 SO OMW' O «1940 ■ 0 9420 si ' f oiMotJt ß • y xN a 1361 ^*>1 3001 *0H 2021 ?0M 2041 ;04-< MlH togi 20 sama zaustavitev odseljevanja pogosto ne more več popraviti, posledice staranja prebivalstva. Pokažejo tudi, kdaj bodo nastopili kritični pragovi v gibanju prebivalstva. Projekcije z upoštevanjem selitev Selitveni trend lahko upoštevamo tako, da dodajamo letno enako število doseljenih, kar odgovarja linearni ekstrapolaciji trenda. V drugem primeru pa uporabljamo koeficient migracije glede na celotno prebivalstvo. V tem primeru se projekcija) ujemai z geometrično ekstrapolacijo. Pri cbeh vrstah analitične projekcije je neto migracijo potrebno razdeliti po starosti in spolu. Pri tem upoštevamo statistične podatke o starostno spolni sestavi doseljenih in odseljenih. Analitična projekcija prebivalstva z upoštevanjem selitev daje posebno v primerih, ko gre za močno doseljevanje ali odseljevanje zelo. zanimvie rezultate, pri katerih se število prebivalcev posameznih starostnih skupin spreminja bistveno drugače kot celotno prebivalstvo. Podajamo primer projekcije prebivalstva mesta Sarajeva od leta 1971 do 2000 ob predpostavki, da bo letno število doseljenih v projekcijskih letih približno enako kcit sedaj, vsako' leto 5200. Prebivalstvo Sairajeva (mestne občine) je bilo po podatkih popisa 1971 iizredno mlado, z zelo močnim deležem prebivalstva v starosti 20—40 let, kar je posledica doseljevanja mladega prebivalstva zaradi zaposlovanja, število prebivalcev Sarajeva bi po naravni rasti v 30 letih poraslo do 292.263 na 376.216 ali za 28,73 %, z doseljevanjem pa na 586.026 ali za 100 %. Z upoštevanjem statističnih podatkov o starostni sestavi doseljenih v Sarajevo, smoi za uporabo v projekciji dobili sestavo neto migracije po starosti in,spolu. Projekcija za leto 2000, ki je izraižena s starostno piramido kaže, da bo starostna piramida dobila bolj normalno., manj izbočeno obliko. Delež starostne skupine 7—14 se bo znižal od začetnih 14% na 12% v letu 2001. Znižala se bo tudi starostna skupina 0—14 od 25.6 % na 23.3 %. Povečal se bo delež odraslih v starosti 25—64 od 50,4 % na 52,8 % in delež starih nad 65 let od 4,6 % na 6,4 %. Če opazujemo relativni in absolutni porast posameznih skupin v tem obdobju bomo videli, da gre za bistvene spremembe (sl. 7). V 30 letih bo celotno število, prebivalstva poraslo za 100 %. Porast je v vmesnih obdobjih enakomeren, črta, ki ga. predstavlja, je premica. V istem obdoibju bo število prebivalstva v starosti nad 65 let poraslo za 169%. Do leta 1991 bo ta porast razmeroma enakomeren, potem pa se naglo povzpne. Starostna skupina 0—6 raste od leta 1991 bolj kot celotno število prebivalcev, potem pa se njen porast zmanjša, in je do konca projekcijskega obdobja nekoliko nižji od porasta celotnega prebivalstva. Starostna skupina 7—14 stagnira do leta 1981, potem pa. enakomerno raste. Slika 7 TFOJLKCIJA PPEBIVALSTVA SARAJEVA (+5200 DOSELJENIH LETNO) GIBANJE ŠTEVILA PREBIVALSTVA ZNAČILNIH STAROSTNIH SKUPIN V ODNOSU NA ZAČETNO LETO (1971=1.00) 22 20 12 2001 Splošne značilnosti planskih projekcij prebivalstva V projekcijah, ki smo jih doslej obravnavali, končno število prebivalcev ni znano vnaprej. Čiste demografske projekcije dajo predstavo o možnostih naravnega prirastka, o spremembah starostne sestave ter o; bodočem številu in sestavi prebivalstva, če bi se sedanje selitvene težnje še nadaljevale. Koristne so predvsem v analitičnih fazah študij. Opozarjajo na to, če so sedanje težnje raizvoja pozitivne ali ne, in rabijo tudi kot kontrola zmogljivosti ocen bodočega gospodarskega razvoja, ki ga izražamo. z rastjo zaposlovanja. Običajne projekcije prebivalstva, pri katerih upoštevamo selitve, lahko korigiramo tako, da predpostavimo določene spremembe selitvenih teženj v toku časa. Te spremembe lahko predvidevamo in ocenjujemo z opazovanji podobnih primerov (analogija), ali pa da enostavno dajemo večjo težo težnjam zadnjih let v daljši časovni vrsti (arima metoda). Metode, ki smo jih obravnavali v poglavju o ekstrapolacijskih metodah, lahko kombiniramo z analitičnimi metodami. Doslej omenjene projekcije, v katerih smo uporabili in upoštevali tudi spremembe selitvenih teženj v času, še vedno ne upoštevajo načrtnih posegov v razvoju. Pogosto se zgodi, da projekcija z ekstrapolacijo selitvenih teženj predvideva preveliko koncentracijo ali pa odseljevanje prebivalstva. V takih primerih je projekcijo treba ustrezno spremeniti. Čim pa odstopamo od teženj spontanega razvoja, dobiva projekcija drug značaj im postaja tako imenovana planska projekcija prebivalstva. Najbolj enostavna planska projekcija je tista, pri kateri selitvene težnje načrtno spreminjamo. Tako dobimo gibanje prebivalstva, ki ustreza predvidenim spremembam razvoja. Ob primerjavi rezultatov take projekcije s predvideno rastjoi zaposlovanja vidimo, da je pogosto potrebno izvesti dodatne korelacije, in projekcijo ponovno izračunati. Tovrstna projekcija je še vedno demografska projekcija z določenimi korekturami. Ločimo tri osnovne tipe ciljnih projekcij: 1. Projekcija z oceno potrebnega obsega neto migracije, ki je potrebna za dosego ciljnega števila v projekcijskem letu. 2. Projekcija z oceno potrebne sestave neto migracije po starosti in spolu glede na dano ciljno število in sestavo prebivalcev. 3. Projekcija kmečkega prebivalstva s korigirano deagrarizacijo. Pri teh projekcijah je poznana spolno starostna sestava prebivalstva v začetnem letu, v cidju leta pa je znano samo skupno število prebivalcev, ki ni nujno razčlenjeno na moške in ženske. Projekcija deluje, na isti način kot projekcija po naravni rasti in projekcija z upoštevanjem selitev. Razlika je le v tem, da je treba število migrantov sproti računati in spreminjati iz leta v leta Vmesno število migrantov je določeno takes da celotno število prebivalcev v posameznem letu znotraj projekcijskega obdobja, to je med začetnim in končnim letom, pomeni interpolirano vrednost ob predpostavki, da je v vmesnem obdobju število prebivalstva enakomerno naraščalo. Ker lahko spreminjamo samo migracije, je torej v postopku izračunavanja projekcije vedno najprej izračunana naravna rast, upoštevajoč starostno specifične koeficiente rodnosti in umrljivosti. Število migrantov pa je razlika med številom prebivalcev po naravni rasti in celotnim številom prebivalstva, ki ga dobimo z interpolacijo. Če računamoi projekcije za obdobje desetih let, lahko izrazimo izračun projekcije za prvo projekcijsko leto takole: No + Nr + M = Ni kjer je: N0 —• začetno število prebivalcev in njegova starostno spolna sestava Nr — naravni prirastek začetnega števila prebivalstva v obdobju enega leta N, — interpolirana vrednost (število) prebivalcev ob predpostavki linearne rasti med populacijama No in končno ciljno populacijo N]0 M — migracija (potrebno število doseljenih ali odseljenih za dosego iinterpoliranega števila prebivalcev). Celotno števno prebivalstva v obdobju med začetnim in projekcijskim letom se enakomerno spreminja in ga. lahko predstavimo s premico. Vendar se število prebivalcev posameznih starostnih skupin giblje zelo neenakomerno. To lepo potrjuje grafikon ciljne projekcije prebivalstva za občino Krško (sl. 8). SUKA 8 CILJNA PROJEKCIJA PREBIVALSTVA OBČINE KRŠKO število prebivalcev leta 1977 = 1,00 25-64 1 30 0-14 15 - 19 20-24 1 00 65< 0 90 Projekcijska letna neto migracija pogosto pokaže, da je ciljno število prebivalstva previsoko postavljeno. Kaj hitro lahko ugotovimo, ali stanovanjska graditev na določenem območju res lahko sledi potrebam po novih stanovanjih. Ciljne projekcije so torej dobra kontrola ciljev razvoja. Pri presoji, ali je stopnja doseljevanja, ki jo predvideva ciljna projekcija, utemeljena; se je potrebno ozirati na: — zmogljivosti prostora za poselitev in ostale potrebe, — zmogljivosti stanovanjske graditve, — socialne probleme, ki bi jih premočno doseljevanje lahko povzročilo.. Kadar določamo ciljno (plansko) število prebivalcev za manjša območja, lahko enostavno izhajamo iz zmogljivosti za poselitev (stanovanjsko graditev) primernih in določenih površin. Literatura Prftssat R., 1961, L’analyse demographique, Paris Vogelnik D.. 1974, Uvod v socialno ekonomsko statistiko, Ljubljana Gosar L., 1979, Ocenjevanje primerne stopnje deagrarizacije, Geografski vestnik LI, 1974, Ljubljana Gosar L., 1980, Demografske projekcije v prostorskem planiranju, Ul SRS, Ljubljana COHORT SURVIAL POPULATION PROJECTIONS Lojze Gosar (Summary) One of the basic problems in population projections methodology is to find a right balance between the past development patterns and future population growth. Those who use population projections often mix »pure demographic projections« with projections of planned or probable development. Because of this, projections are often criticized as being unrealistic, since they transpose the negative development tendencies into the future. As a planner’s tool therefore population projections are often questioned as to their reliability and usefulness. In our work on demographic projections we try to take into account the fact that demographic development is also spatially tied and directly affects physical and social make up of the area. The basic principles of the cohort survival population projections are explained. Also it is explained when this type of population projection should be used instead of simple population projections giving only population totals. Special attention is given to the so- called »target« population projections, where the population total for the final projection year is given in advance. The projection should give needed annual immigration or emigration volume. The migration size calculated in this way could show that the target population size was not realistically estimated and that it should be modified. Examples of the natural growth population/ projections, using the same age specific fertility and survival ratios for two populations with basically different age structure show the influence of the age structure on the natural growth. The fact that the* population in the individual age groups does not grow paralelly to the total population number is a proof that cchort population projections are useful. UD C UDK 910.1:911.37:711.2(497.12) = 863 POMEN TIPOLOGIJE NASELIJ ZA PLANIRANJE Lojze Gosar* Pavle Mihev c** Aleksander Jako š*** Uvod Urbanistična veda postaja neodvisna šele sedaj, ko življenje samo zahteva interdisciplinaren pristop in ko postajajo meje delovnih področij posameznih družbenih in tehničnih ved vprašljive. Urbanistično planiranje se sooča s številnimi problemi, ki dokazujejo, da zgolj fizično načrtovanje naselij ne more biti uspešno. Ves ta razvoj olajšuje geografom vključevanje v skupinsko delo s strokovnjaki iz sorodnih področij. Pri tem so. seveda dve možnosti.: — oizka specializacija in postopno oddaljevanje od matične1 stroke — povezava z drugimi strokami, kar le razširi in izboljša osnovni kompleksni pristop. Menimo, da je prvi primer negativen, ker pomeni le priučitev v drugi stroki. V drugem primeru pa gre za pridobitev, saj je osnovna; stroka le navidez izgubila svojo identiteto, dejansko pa je le poglobljena in oplemenitena s sorodnimi vedami. Nekateri zelo ustaljeni koncepti regionalnega razvoja in usmerjanja le-tega so v naših predstavah tako ustaljeni, da se jih težkot osvobodimo. Večja pozornost humani, plati razvoja nujno postavi kratkoročne gospodarske vidike v oizadje. Če gledamo na regijo kot celoto in upoštevamo širši družbeni interes, bi. moralo imeti prebivalstvo, ki živi v ruralnih pokrai-jinah podobno raven ustreznih družbenih služb in druge opremljenosti ter možnosti zaposlovanja kot prebivalstvo v urbanih pokrajinah. Hipertrofija nekaterih urbanih pokrajin ob istočasnem nazadovanju ruralnih ne prispeva k uravnoteženemu regionalnemu razvoju. Ker je mesto živ organizem, ki s svojimi silnicami sega daleč v ruralno pokrajino in ker se funkcije ruralnih pokraijin prepletajo z mesttnizmi, * Dr., znanstveni svetnik, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, 61000 Ljubljana, YL\ ** Dipl. geogr., višji raziskovalni sodelavec, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, 61000 Ljubljana. *** Dipl. geogr., asistent, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, 61000 Ljubljana, YU. se ta dva tipa pokrajine medsebojno dopolnjujeta. Zato jih moramo obravnavati enakopravno, čeprav do neke mere na svoj način. V odnosu na reševanje teh problemov izraz »urbanizacija« lahko odvrača od pravilnega razumevanja regionalnih problemov. Sam po sebi namreč vodi k temu, da mestom, čeprav so žarišča razvoja, dajemo vodilno vlogo v negativnem smislu, ker: — enostransko poudarja predvsem širjenje njihovega vpliva in zanemarja celotno preobrazbo in — zavaja načrtovalce in tiste, ki sprejemajo odločitve k temu, da se posvečajo predvsem razvoju mest in mestnih naselij, ostalo pa zanemarjajo. V odnosu na zgoraj navedeno je torej bolje govoriti o preobrazbi naselij, družbe in pokrajine. Zanimivo je, da deklaracija o človeških naiseljih, ki je bila- sprejeta na Habitatu — konferenci Združenih narodov o človeških naseljih v Vancouvru, leta 1976 (The Vancouver declaration, 1976), praviloma govori o človeških naseljih, ne pa o urbanih in ruralnih naseljih, saj problem enih ne moremo ločiti od problema drugih. Tudi to govori v prid celovitemu reševanju vprašanja razvoja poselitve v povezavi z gospodarskim in sociala rtim razvojem. Navedena deklaracija ugotavlja, da je kvaliteta življenja v glavnem odvisna od stanja človeških naselij. Zato je izboljšava le-teh predpogoj za zagotovitev osnovnih potreb kot so zaposlitev, stanovanje, zdravstvena služba, šolsitvo in rekreacija itd. Poudarja, da je treba usmerjati izrabo prostora in sprejeti ustrezno politiko izgradnje naselij, ki mora biti bistvena sestavina komponente splošne razvojne strategije. Politika izgradnje naselij mora biti usklajena ? politiko razvoja industrializacije, kmetijstva, družbenega razvoja, varstva okolja in kulturne dediščine. Naš prispevek hoče opozoriti na tista, vprašanja, ki so pri vsaki planerski praksi najbolj pereča. Gre torej za to^ da bi raziskovalno delo postavili na realna tla, da se ne bi izgubljali v smereh, katerih rezultate bi v praksi težko uporabili. Nikakor ne gre1 za poenostavljeno dajanje prednosti aplikativnosti. Cilj našega dela je prav v tem, da ugotovimo tista dejstva in tiste pojave, ki so bistvenega pomena za usmerjanje razvoja. In prav zato naj bi bile tudi bazične raziskave' v tej stroki sorazmerne bližje aplikaciji kot v drugih vedah. Načrtovanje razvoja naselij je lahko uspešno le tedaj, če prilagodimo načrtovanje fizičnega razvoja naselij potrebam njihovih prebivalcev, njihovega dela in bivanja. Predstava o bodoči podobi in obliki naselja je ob določeni zasnovi fizične rasti jasna, veliko težje pa je reči, v koliko bo naselje v predvideni strukturi služilo potrebam prebivalstva. Menimo, da je ena osnovnih nalog našega proučevanja prav v tem. da iščemo v načrtovanju rešitve, ki bodo najbolj uspešno usklajevale fizično obliko z bivalno in drugimi funkcijami naselja. Znano je, da smo v Sloveniji priča izredno naglemu preslojevanju prebivalstva in nagli preobrazbi1' zunanje podobe naselij. Zadnjii čas je, da spoznamo ta dogajanja doi podrobnosti in da na področju načrtovanja na-redimo,, kar se da in popravimo, kar je zamujenega. Obstoječa prostorska zakonodaja z veljavnimi prostorskimi dokumenti že dolgo ne zagotavlja več enakomernega usklajenega razvoja vsega prostora. V nadaljevanju zato poizkušamo ugotoviti doi neke mere sorodno raznolikost razvojnih osnov za vsako naselje in poizkušamo vsaj nakazati pot za postavitev planskega sistema omrežja naselij. Zastavljeno delo, ki zahteva tipologijo naselij, temelji med drugim na sledečih predpostavkah: . — Vsako, tudi najmanjše naselje je del omrežja naselij z bolj ali manj jasno (soodvisnoi) funkcijo in določeno vlogo, ki jo opravlja v omrežju — Naselja so »individuumi« v omrežju naselij s specifičnimi (mikro-lokal^ nimi) zakonitostmi na eni strani; istočasno pa so soodvisna in občutljiva na dogajanje v širšem prostoru (regionalni vplivi). — Analiza stanja doseženega razvoja v naselju, ki ga »ponujamo« z opredeljevanjem tipa, je samo pomoč in izhodišče za iskanje mesta (vloge, funkcije) naselja v bodočem (planiranem) sistemu omrežja. — Splošni družbeni razvoj (urbanizacija., industrializacija) je že pripeljal do tiste stopnje razvoja, ko se1 moramo zavedaiti nujnosti zaivestnega usklajevanja raizvoja vsegai prostotra in zato vseh naselij, kar je neposredno potvezano tudi s posledicami, ki jih povzročajo urbano-ruralne migracije na izrabo podeželskega; prostora itd. Na potrebo po dobro pretehtani tipologiji naselij sta že pred leti opozorila V. Kokole in V. Grabne r, (1961). Poudarila sta potrebo po funkcionalni klasifikaciji in tudi utemeljila smiselnost takega dela za potrebe urbanističnega načrtovanja. Težišče v nadaljevanju nakazanega pristopa je v analizi socioekonom-skih in demografskih kazalcev razvoja in upoštevanju determinant prostorskega razvoja. Številčnost indikatorjev, s tem slabša preglednost, otežkočena primerljivost, težavnost obdelave in oteženo podajanje zaključkov nas silijo k razmišljanju, kako dosečii poenostavljen analitski postopek za razvrščanje naselij. Ta poskus smo v nadaljevanju dopolnili tako, da smo s pomočjo faktorske analize ovrednotili ista naselja, ki smo jih že prej po lastni presoji »klasificirali«. S tem smo želeli predvsem preizkusiti uporabnost in zanesljivost matematične metode in računalniške tehnike na eni in pravilnost »ročnega« postopka na drugi strani. Splošna ocena je, da se rezultati obeh načinov klasifikacije v dovolj veliki meri ujemajo, in, da bo v nadaljnjem strokovnem delu potrebno posvetiti več pozornosti pravilnemu izboru reprezentativnih kazalcev in pravilnemu vrednotenju le-teh. (Gosar, Mihevc, 1979, 41). Pri dokumentiranju razvojnih osnov na ravni naselja je pomembna možnost statističnega spremljanja kazalcev razvaja in spoznavanja razvojnih osnov. Ob poizkusu vrednotenja naselij in opozorilih, ki izhajajo iz tega, želimo med drugim opozoriti tudi na dejstvo, da celotnega in zato tudi podeželskega!, ekonomskega šibkejšega prostora še vedrao ne urejamo. Iz tega izhaja tudi želja po iskanju razvojnih zakonitosti v vsem prostoru od mesta do zadnje vasice. Naš prostor je majhen, posejan z gosto mrežo majhnih in najmanjših naselij, ki jim urbanisti v polpretekli dobi bolj ali manj zavestno nismo posvečali nobene pozornosti. Med 6037 slovenskimi naselji (leta 1971) je manj kot 400 takih, ki so biial deležna vsaj delnega urbanističnega urejanja, ki je osnova za njihov nadaljnji usklajeni razvoj. Vse to nas navaja k temu, da razmišljamo o nujnosti usmerjanja k takemu prostorskemu vzorcu poselitve, ki bo vključeval izročilo in ga dopolnjeval z novimi oblikami in funkcijami, ki bodo zagotavljale višjo življenjsko raven. Ohranitev življenja tudi v manjših naseljih in sprejeti družbeni cilji, ki zahtevajo izenačitev standarda (družbenega, ekonomskega. . .) nas obvezujejo, da razmišljamo o ustreznem sistemu omrežja naselij in z njim povezanega urbanističnega planiranja za vse ravni in stopnje razvitosti. Tudi od tod izvira želja po zasnovi sistema omrežja naselfj, ki bo: zadoi-volijeval teoretska spoznanja in dejanske potrebe ter možnosti ugotovljene v praksi. Razvrščanje naselij v skupine Z iizbranimi indikatorji razvrščamo naselja v skupine. Pri tem ne iščemo usmerjevalnih in oblikovalnih sugestij za naselja mestnega značaja, ki so podrobno obravnavana z urbanistično dokumentacijo, npr. z urbanističnih in zazidalnim načrtom. Na tem mestu ne predstavljamo celotnega postopka vrednotenja naselij. Za razvrstitev naselij v posamezne tipe je bilo uporabljenih več kot 50 kazalcev — spremenljivk, ki so bile uporabljene tudi pri členitvi naselij s faktorsko analizo. Med elementi, s katerimi trenutno razpolagamo in nam najbolj dokumentirano' lahko nakazujejo stanje in trende zadnjih let, je obsežen sklop demografskijh pokazateljev, s pomočjo katerih moremo podati tudi dovolj zanesljivo socialno demografsko in dedoma tudi socioekonomsko sliko pokrajine ali naselja. Povsem samostojen, pa s planskim procesom tesno povezan je sklop vprašanj in odgovorov vezanih na zemljišče, ki pripada prebivalcem posameznega naselja. Ti pokazatelji se nam zdijo pomembni iz več razlogov. S poznavanjem obsega kmetijskega zemljišča je mogoče opozarjati na minimalno število kmetijskih obdelovalcev (delovnih moči) in s tem na vlogo deleža agrarne funkcije naselja v odnosu do ostalih. Predvsem se nam zdi, da je po tej poti mogoče opozarjati na potrebne planske ukrepe. Pomembna je opredelitev »ekonomske moči«, ki jo v agrarnih naseljih merimo s katastrskim dohodkom prebivalstva (kmetij) in naselju pripadajočim številom kmetij. Med ostalimi kazalci je treba omeniti posebej komunalno opremljenost, opremljenost s storitvenimi dejavnostmi, dostopnost, histerični ambient, spomeniško-varstvene determinante, fizično danost, regionalne značilnosti in sožitje stare z novo funkcijo naselja. Naselja so na osnovi analize stanja razvrščena v pet osnovnih skupin (tipov): A, B, C, D in E. Ker pa del naselij kaže tendenco prehajanja iz enega tipa v drugi, smo oblikovali tudi podskupine AB, BA, BC in CD. Členitev Prevladujoča funkcija Opredelitev tipa* Predvideno* (oskrbnemu naselij s naselja na osnovi, analize centru) pripadajoče število faktorsko stanja prebivalcev v T3 d> S OJ -M e* cu o 13 > S a> .a OJ > d) V 13 > 'S d) > d» O 13 > 3 d o o o o o o o o "d o o o T5 cc m < o d CQ PQ U PQ CQ O p o w p < 00 cC cč >a o *5* "O cC 1> a; 03 -w r* ^ n >a >a> s-. •-< ^ 'S C ^ M ö CO ’“3 o ►J ,n c3 G 13 CC > Co 2 i c o CC cš > Q CC C S-I CÖ tuO ■+-? < C/J TJ OJ CC C CC O J ČC C rO U M T3 d> CC Ö X) »H M so o ^ 1 cC C >o 13 c •5 .2 c ’So ä CC +-< c/3 C/J S c >a a rQ CC O N o le CC Oi CG b£ O "o bfl O O s C P- EH Co CJ c d> >o o ’5* Ti cC v d) u Ph c$ C CC rO O P CC C CC rO TJ cc & CC Ö cc Strokovne osnove za priipraivo smernic in elementov PP občin (Krško, Celje, Vrhfiikai, Novo mesto ...) Ljubljana, 1978, Ul SRS V naseljih II. tipa se pojavljajo (predvidevajo) posamezne centralne funkcije le izjemoma im za zaledje največ da 1000 prebivalcev. V nadaljevanju povzemamo najosnovnejše značilnosti posameznih plansko opredeljenih tipov naselij. Predlagane tipe v nadaljevanju primerjamo z analitsko ugotovljenimi tipi naselij. Te smo podrobneje razčlenjevali v strokovnih gradivih za pripravo prostorskih planov občin (Krško, Novo mesto, Celje . ..). Za ruralna naselja (analitsko ugotovljena) tip A in B, bo tudi v boi-rioče najpomembnejša kmetijska (agrarna) proizvodna funkcija. Stanovanjsko funkcijo bodo ta naselja opravljala za več kot 70% kmečkega prebivalstva. V novejšem času se kot dopolnilna funkcija uveljavlja rekre-acijsko-turistična. Obseg te dejavnosti pa ne bi presegel fizičnih okvirov obstoječih nalselirj itn je potrebna le sanacija obstoječega gradbenega fonda. Pri naseljih tipa A in B bo v bodoče potrebno pospeševati razvoj kmetijstva; kmetijska politika morai poleg splošne gospodarske in zemljiške problematike upoštevaltii tudi socialne probleme prebivalcev v vseh naseljih, probleme varovanja kulturne krajine, problematiko urejene dostopnosti do delovnih mest in uslug (zdravstvenih, upravnih...). Pozorno je treba preučiti vlogo naselij tipa A, ki se izrazito praznijo. Praznenje ah stagnacijo v naseljih tipa B je možno zaustaviti z ustrezno politiko prostorske razmestitve delovnih mest, organizacijo javnega transporta in stimulirano individualno gradnjo na komunalno opremljenih zemljiščih, predvsem za domače prebivalstvo. V to skupino so. vključena manjša naselja z do 100 prebivalci. Sedanji trend gibanja prebivalstva v teh naseljih izkazuje izrazito praznenje in kvečjemu stagnacijo. Struktura aktivnega prebivalstva jasno kaže izrazito prevlado agrarnega prebivalstva. V to skupino spadajo naiselja brez pomembnejšega deleža nieagrarnih delovnih mest, z nizko komunalno in infrastrukturno opremljenostjo, brez novogradenj, dostopnost je razmeroma zahtevna itd. Tudi v prevladujoče ruralnih naseljih tipa A, B je kmetiijstvo prevladujoča gospodarska dejavnost. Delež kmečkega prebivalstva naj bi se gibal med 50 in 70 %. Pomemben je delež dnevnih migrantov in ugotovitev, da v teh naseljih prekoi 90% zaposlenih dela izven domačega kraja. Vendar sama velikost (100—250 prebivalcev) naselja ne zagotavlja pomembnejšega deleža neaigrarnega prebivalstva. Podobno kot ruralna tudii ta naselja praviloma gravitirajo k višje razvrščenim in bolje komunalno ter infrastrukturno opremljenim oskrbnim središčem. Za ruralno,urbana naselja je pomembna opredelitev kmetijske in ssčiste« stanovanjske funkcije naselja. Alternativno se v teh naseljih že koncentrirajo vsaj minimalne oskrbne funkcije, zasnova lokalne zaposlitve, pomembnejši delež dnevnih migrantov in s tem povezan močan delež kmetov—delavcev itd. V teh naseljih narekuje skrb za načrtni prostorsko-urbanistični razvoj tako velikost kot dosežen in predviden gospodarski razvoj, lega v prostoru, plansko opredeljena funkcija in drugo. Med značilnostmi naselij ruralno urbanega tipa še ni opaziti pomembnejšega števila neagrarnih delovnih mest. V teh naseljih prevladujejo mešana (polkmečka) gospodinjstva. V nijih bo potrebno upoštevati potrebe in možnosti skladnega prostorskega urejanja potreb, ki jih narekujeta kmetijska in stanovanjska funkcija pokrajine. Bisrtvena analitsko ugotovljena značilnost teh naselij je delež zaposlenih izven naselij (nad 50%). Ta naselja lahko enačimo s t.im. spalnimi naselji. Velikost naselja presega 250 prebivalcev. Tudi pri teh naseljih lahko govorimo o poudarjeni agrarni funkciji naselja z razmeroma obsežnimi, naselju pripadajočimi zemljišči. Ostala prevladujoče urbana in čisto urbana naselja, razvrščena, v skupino D in E, so mestnega značaja s tipičnimi razvojnimi problemi mestnih naselij, z višjo stopnijo opremljenosti in centrailnosti. Ta naselja so v načrtovalskem smislu praVilotma dodatno (analitsko in plansko) podrobneje ovrednotena. Osnovne značilmosti vseh nadaljnjih naselij (opredeljenih s tipom D, E) so enakovredna skrb za elemente agrarnega in neagrarnega urejanja naselja, tako npr. večja koncentracija prebivalstva in pomembnejši obseg gravitacijskih zalediij. Pri tem kaže opozoriti, da so ta naiselja praviloma urejevana s podrobnejšo urbanistično- dokumentacijo (urbanistični in zazidalni načrti). Primerjava med klasifikacijo s faktorsko analizo in. klasifikacijo, ki je izdelana kot strokovna osnova za pripravo prostorskega plana občine Krško, je pokazala, da se obe klasifikaciji dobra ujemata. Kar pri 91 % vseh naselij so bila naselja: uvrščena v iste tipe ali kvečjemu v sosednje. Do večjih razlik je prišlo' le v 9 % naselij. Glavni vzrok lahko iščemoi v upoštevanju planske komponente pri opredelitvi naselij, ki je bila izdelana za prostorski plan. V posameznih primerih so določene težnje ali želje že upoštevane pri opredelitvi naselij, kar povzroči večji raekorak z registracijo stanja v letu popisovanja podatkov. Faktorska analiza in poskus klasifikacije naselij V nadaljevanju podajamo skrajšan prikaz izdelave faktorske analize in poskus klasifikacije naselij na njeni osnovi. Faktorska analiza je matematični; postopek, ki iiz velikega števila' osnovnih spremenljivk oblikuje nove spremenljivke, imenovane faktorji'. Vsak od teh faktorjev razloži del prvotne variance.* Že ta kratka definicija nas opozori na možnost uporabe faktorske analize pri obdelavah, ki naj bi’ dale sintezo velikega števila podatkov. Omogoča izdelavo' analiz, ki so, brez računalnika zelo zamudne ali praktično neizvedljive. Le kvalitetna priprava osnovnih podatkov in kvalitetno ter strokovno vrednotemje rezultatov faktorske analize opravičuje mjeno uporabo. To omenjamo zato, ker prihaja predvsem v družbenih vedah do' nekritične uporabe kvantitativnih metod in računalnika. Pozabljamo, da nam računalnik lahko prihrani zelo veliko dela^ da omogoča uporabo' veliko večjega števila podatkov, izdelavo številnih variant ipd., ne more pa, nam dati. končnih strokovnih rešitev. Zavedati se moralmo, da je še vedno * Statistični pojem: povprečje kvadratov odklonov od aritmetične sredine. strokovno obravnavanje problemov tisto, ki lahko pripomore k njihovi rešitvi in da je računalniška tehnika le metoda, s katero si pomagamo pri našem raziskovanju. Izdelava faktorske analize je imela dvojen namen: — preveriti možnost uporabe faktorske analize pri klasifikaciji naselij, — preveriti do sedaj izdelane klasifikacije naselij pri prostorskih planih. Faktorska analiza je bila izdelana na Urbanističnem inštitutu SR Slovenije v okviru naloge »Tipologija naselij« (Gosar L., Mihevc P., 1979), kjer je tudi podrobno, obrazložena. Za preizkus smoi izbrali vsa naselja sedmih občin (Celje, Črnomelj, Jesenice, Krško, Litija, Novo mesto in Vrhnika,). Uporabili smo 50 podatkov, ki so v večini primerov objavljeni v publikacijah Zavoda za statistiko SRS, nekatere pa smo posebej zbrali za po- trebe izdelave prostorskih planov. Spremenljivke lahko razdelimo v štiri glavne skupine (v oklepaju so natvedene zaporedne številke spremenljivk). 1) sestava in gibanje prebivals-tva (1, 2, 3, 4, 26, 31, 32, 47), 2) aktivno prebivalstvo (8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 21, 22, 23, 24), 3) kmečko prebivalstva (5, 6, 7, 19, 25, 28, 29, 30, 48, 49), 4) položaj in opremljenost naselja (33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 50). Prilagamo tudi seznam vseh spremenljivk z njihovimi okrajšavami: SPREMENLJIVKE OKRAJŠAVE 1) Indeks gibanja prebivalstva 1961—1971 INDV 61/71 2) Število prebivalcev leta 1977 VSI 77 3) Indeks gibanja prebivalstva 1971—1977 INDV 71/77 4) Indeks staranja IND STAR 5) Število kmečkega prebivalstva 1. 1971 KMETJE 71 6) Delež kmečkega prebivalstva 1. 1971 KMETJE 71 % 7) Indeks, gibanja kmečkega prebivalstva 1961— 1971 INDK 61/71 8) Število vseh aktivnih prebivalcev leta 1971 AKT 71 9) I. sektor — število AKT I. ŠT. 10) I. sektor — delež AKT I. % 11) II. sektor — število AKT II. ŠT. 12) II. sektor — delež AKT II. % 13) III. ini IV. sektor — število AKT III + IV ŠT. 14) III. ini IV. sektor -— delež AKT III + IV % 15) Neznano, aktivnih — število NEZN ŠT. 16) Neznano, aktivnih — delež NEZN % 17) Zdomci — številki ZDOMCI ŠT. 18) Zdomci — delež ZDOMCI % 19) Tip naselja po Fehreju FEHRE 20) Št. zaposlenih izven kmetijstva leta 1971 ZAP IZVK 21) Zaposleni ilzven domačega kraja leta 1971 ZAP IZV NAS 22) % zaposlenih izven domačega, kraja leta 1971 ZAP IZV °/o 23) Zaposleni v neagrarnih dejavnostih doma leta 1971 ZAP NK DOM 24) °/o zaposlenih v neagrarnih dejavnostih doma leta 1971 ZAP NK DOM % ?5) Število zaščitenih kmetij leta 1975 ZAŠČ K 26) Število gospodinjstev leta 1971 GOSP V 27) Kmečka gospodinjstva — število GOSP K 28) Kmečka gospodinjstva. -— delež GOSP K % 29) Mešana gospodinjstva — število GOSP M 30) Mešana gospodinjstva — delež GOSP M % 31) Nekmečka gospodinjstva — število GOSP NK 32) Nekmečka! gospodinjstva — delež GOSP NK % 33) Število stanovanj leta 1971 STAN 34) Stanovanj zgrajena v obdobju 1960—1971 — število STAN 60/71 35) Stanovanja zgrajena v obdobju STAN 60/71 % 1960—1971 — delež 36) Elektrika — število ELEKTR 37) Elektrika — delež ELEKTR % 38) Vodovod — število VOD 39) Vodovod, —- delež VOD % 40) Kopalnica — število KOP 41) Kopalnica — delež KOP % 42) Opremljenost naselij OPREMLJ 43) Dostopnost DOST 44) Nadmorska: višina VIŠINA 45) Tip po dr. Kokoletlu V. KOKOLE 46) Tip urbanistične dokumentacije URB DOK 47) Klasifikacija KS VERA KS 48) Katastrski dohodek (Novo mesto,, Krškoi, Vrhnika) KAT DOH 49) Tip po statistiki (18) STAT 50) Mikrobivalno okolje OKOLJE Sama analiza ni bila izdelana v okviru teh skupin, aimpak smo tudi pri korelaciji primerjali vsako spremenljivko z vsemi ostalimi. Za kvalitetno razlago faktorske analize moramo poznati tudi korelacije med posameznimi spremenljivkami.. Njihova analiza nam pomaiga pri interpretaciji posameznih faktorjev. Že pri korelacijski matriki se nam izoblikuje nekaj osnovnih skupin spremenljivk z visoko medsebojno koirelacirjo, ki nas spominjajo na posamezne faktorje. Objavljamo le pozitivne korelacije, ker soi negativne slabše iizraženel (sl. 1). V uvodu smo povedali, da faktorji povzamejo značilnosti posameznih spremenljivk. To pomeni, da se značilnosti spremenljivk združijo v nekaj faktorjev, ki s svojo vrednostjo izražajo lastnosti spremenljivk. Pri naši analizi smo. se glede na obseg razložene variance odločili za uporabo treh faktorjev. Ti trije faktorji razložijo 52,1 % celotne variance. Od tega razloži prvi faktor 58,4%, drugi 29,5 % in tretji 12,1%. Večji ko je delež variance, ki jo razloži posamezen faktor, večja je korelacija faktorja s spremenljivkami Korelacije vseh faktorjev z vsemi petdesetimi spremenljivkami soi prikazane na sliki 2. Prvi faktor je najmočneje odvisen od števila prebivalcev v naselju, na njega pa vplivaijo tudi ostale spremenljivke, ki imajo močno korelacijo s številom prebivalstva. Na ta način nismo dobili le večje skupine spremenljivk izražene z eno številko, ampak „govorimo o novi kvaliteti dobljenega podatka. Dve naselji imata lahko različne vrednosti faktorjev kljub temu, da imata enako število prebivalcev. Navedemo naj le najbolj preprost primer. V naselju s 100 prebivalci je lahko številoi aktivnega prebivalstva zelo različno. Za vlogo tega naselja ni vseeno, ali je aktivnih 30 ali 60 prebivalcev. Tudi ni vseeno, ali je v naselju 20 ali 50 hiš, ali imajo hiše KORE L A CIJ S K A MATRIKA INDV 71/77, IND STAR/-—V ( KMETJE 71 KOKOLE 61/71 .DOST OPREMLJ 3 7)elektr« ELEKTR 'STAN 'STAN FEHRE NAS % AKT Ul * AKT jj.ŠT AKT AKT ffl * jV. NEZN % 60/71% ZDOMCI 60/71 ZDOMC ZAP IZV ZAP IZV NAS ZAP IZV ZAP NK ZAP NK DOM GOSP M % INDK AKT LEGENDA Pozitivne korelacije ------- > ♦ 0.9 -*0,7 t 40.89 -------4 0.4 t «0,69 kopalnice ali ne ipd. Vidimo torej, da nam faktor ena daje neko novo kvaliteto, velikost, ki je v povprečju še vedno vezana na število vsega prebivalstva, pri posameznih primerih pa omogoča odklone glede na vrednost ostalih spremenljivk. Drugii faktor določa predvsem urbanost glede na deleže zaposlenih po osnovnih gospodarskih dejavnostih. S tem, da podaja predvsem vrednost deležev, drugi faktor dopolnjuje prveiga, ki je odraz absolutnih številk. Tretji faktor pa določa predvsem agrarnost na osnovi absolutnih številk. Za klasifikacijo rezultatov faktorske analize je potrebno postaviti, še mejne vrednosti razredov. To je eno' najtežjih opravil, saj zahteval dobro poznavanje obravnavane tematike. Opredelitev razredov pri faktorski analizi smo naredili na. osnorvi vseh treh faktorjev, le da smo za manjša naselja uporabljali kombinacijo dru- KORELACIJE FAKTORJEV S SPREMENLJIVKAM gega in. tretjega faktorja^, pri; večjih pa le prvi faktor. Tot je razumljivo, saj bi bila nesmiselno pri mestnih naseljih ugotavljati, katero naselje je bolj urbanio aRi bolj ruralno. Za primerjavo podajamo tudi pregled treh klasih fikacij: kläsifikacijai naselij Ul SRS (uporabljena pri pripravi strokovnih gradiv za PP) A A AB BA B CB razredi po faktorski anaJizi 1 2 3 4 5 6 7 9 10 11 12 13 14 15 BC C CD D stopnje centralnih krajev* I II III IV V VI VII VIII IX * Pri večjih naseljih smo število razredov prilagodili stopnjam centralnih krajev, kot jih je določila V. Kokole (1971, 30—31). Prvi in drugi razred, dobljena' s klasifikacijo rezultatov faktorske analize, se ujemaita s predhodno opredelitvijo tipa A (P. Mihevc, 1977). Iz planerskih izkušenj vemo, da največ naselij pripada tipu A. Analitsko ugotovljene razlike nas silijo, k delitvi tipa A po faktorski analizi v dva razreda^ Tako prvi kot drugi raizred sta določena na osnovi vrednosti drugega faktorja, ki določa »(ne) urbanost«. V prvih dveh razredih gre za izrazito kmečka! naselja.. Na osnovi velikosti pa ju ločimo v dve skupini: prvi razred predstavljajo marnjša kmečkai naselja, drugi pa večja. Njihova velikost se kaže tako v številu kmetov kot tudi v številu zaščitenih kmetij, ki nam ne predstavljata sata o velikosti, ampak tudi) kvaliteto. Tretji razred pri faktorski analizi odgovarja tipu AB (BA). To so še vedno kmečka naselja, kjer pa že srečujemo, tudi nekmetijske dejavnosti. Podoben je tudi četrti razred (tip B), kjer govorimo o pretežno kmečkem naselju — tu se že bolj pojavljajo posamezne urbane značilnosti. Pri faktorski analizi smo ločili tretji in četrti razred na osnovi velikosti. Za vse štiri prve razrede je značilno, da v njih še vedno, prevladuje kmečkost nad urbaniostjo', če postalvimo' tal dva pojma kot nekaj nasprotnega. Pri petem razredu (tip BC, CB) že prihaja, bolj do izraza tudi urbani značaj naselja, čeprav kmečkost še vedno prevladuje. Šesti razred (tip C) pa pomeni polkmečko-polurbano naselje. Tu imamo dve močni skupini prebivalstva, ki se ločita predvsem v zaposlitveni dejavnosti, kar sovpada z različno tradicijo1, željo po ureditvi naselja, potrebah po infrastrukturi ipd. Pomembno vlogo, igra tudi različno vrednotenje kmetijskih površin. V ta talp štejemo tudi manjša obmestna spalna naiselja. To so naselja, ki so lahkoi zelo izrazito urbanizirana, hkrati pa premajhna, da bi jih uvrstili v višji tip. Z rastjo prebivalstva in boljšo opremljenostjo ta naselja prehajatjo v višji tiip, to je sedmi razred po faktorski analizi (tip CD). To so že izrazito urbanizirana naselja, kjer pa imamo še vedno kmečko prebivalstvo,, in je zato naloga planerja, da upošteva potrebe agrarnega prebivalstva tudi v okviru samega, naselja in ne samo v okviru splošnega varstva kmetijskih površini Za osmi razred (tip D) je značilno, da so to že tipična urbanizirana naselja, kjer se agrarno prebivalstvo, pojalvlja že bolj izjemno, in pride v okvir naselja: s širjenjem stanovanjske gradnje. Taka naselja opravljajo še tudi: nekatere: centralne funkcije in jih V. Kokole že upošteva pri, lestvici: na osraovi stopenj centralnosti. Pri vseh naslednjih razredih govorimo o mestih, in, jih pri faktorski analizi delimo na osnovi faktorja »velikosti«, ki. nam daje lestvico večjih naseliij v SR Sloveniji ne glede nai njihove centralne funkcije. Kot primer objavljamo le klasifikacijo naselij, narejeno na, osnovi faktorske analize za občino Vrhnika. Na karti so prikazana vsa naselja v občini, znotraj kroga pa je vpisan razred po falktorski analizi. Izrazito, urbano naselije je le Vrhnika, ki jo uvrščamo, v 10 razred. Za vsa ostala naselja v občini je značilno prepletanje kmečkega in mestnega načina življenja in dela. Pri faktorski analizi smo obravnavali naselja kot zaključene enote v času in prostoru. Večina podatkov je vezana' na zadnje popisno leto in tako slika3 KLASIFIKACIJA NASELIJ S FAKTORSKO ANALIZO ( OBČINA VRHNIKA ) LEGENDA: d - premer k roga d = 0,11 • ^št. preb.' št.preb. d(mm) 0 - 100 100 - 200 200 - 350 350 - 500 750 - 1000 1000 - 1500 1500 - 2000 2000 - 2500 (gvrazred “'šifra naselja Velikost kroga dlmm) je odvisna od št. prebivalcev leta 1 977. avtomatično starejša od stanja^ ki ga lahko upošteva planer pri konkretni obravnavi, naselja. Faktorska analiza tudi' ne upošteval vlogei naselja v širšem prostoru i.n vloge naselja, ki izhaja iz velikosti gravitacijskega območja naselja. Zato pa je klasifikacija naselij s faktorsko analizo za, registracijo obstoječega stanja dovolj objektivna analiza stanja in izhodišče za nadaljnje planerske klasifikacije. Literatura Barclay G. J. and Goldsmith W. W., 1965, A Factor Analysis Approach to Subregional Definition in, Chenango, Delaware, and Otsego countries, Center for Housing and Environmental Studies, New York. Chadule Groupe, 1975, Clasiffication socio-economique de 176 communes autor de Grenoble., Re\ue de geographie alpine, 2/1975, Grenoble. Gosar L., Mihevc P., 1979, Urbanizacija v SR Sloveniji II. faza, II. zvezek, Tipologija naselij Ul SRS, 385 str., Ljubljana Gosar L., 1976, Vpliv gibanja kmečke delovne sile na oblikovanje agrarnega prostora (doktorska disertacija), 331 str., Ljubljana Klemenčič V., 1972, Geoerafija prebivalstva Slovenije. Geografski vestnik XLIV/1972, 133—157, Ljubljana Kojič B., 1972, Problemi malog seoskog naselja. Saopštenja 3/1972—77, Beograd Kokole V., Grabner V., 1961, Funkcionalna opredelitev naselij LR Slovenije, Kartoteka naselij LRS, Analize in predlogi, UI LR Slovenije, Ljubljana Kokole V., 1963, Funkcije slovenskih mest. Geografski vestnik XXXIV/1962, 21—56, Ljubljana Mihevc P.y 1977, Opredeljevanje vsebine ruralnih naselij za potrebe usmerjanja njihovega razvoja — poiskus vrednotenja in klasifikacije ruralnih naselij, Ul SRS, 252 str., Ljubljana Mlinar Z., 1974, Nagnjenje Slovencev glede načina naselitve. Teorijai in praksa 4/1974, 393—406, Ljubljana Mušič V. B., 1979, Politika razvoja naselij,, Procesi urbanizacije v SRS, I. faza, I. zvezek, Ul SRS, 142 str., Ljubljana Steiner D., 1964, Die Faktoranalyse — Ein moderne statistisches Hilfsmittel der Geographen für die objektive Raumgliederung und Typen-bilding. Geographica Helvetica 1/1965 The Vancouver Declaration- on Human Settlements and the Vancouver Action Plan. United Nations Conference on Human Settlements. Vancouver 31. V. — 11. VI. 1976 Vrišer I., 1977, Urbanizacija občin v Jugoslaviji v luči faktorske analize. Geografski vestnik XLIX/1977, 131—138, Ljubljana THE ROLE OF TIPOLOGY OF SETTLEMENTS IN PLANNING Lojze Gosar, Pavle Mihevc, Aleksander Jakoš (Summary) The term urbanisation is often misleading and inadequate since it gives an impression that towns and urban areas are independent or at least more important than other (rural) areas. The whole region or a country is a living organism in which all the constituent parts have or should have a vital role to perform. The planning of the development of the settlements could be successful only if the planning of the settlements is in accordance with the needs of their inhabitants. In the frame of the proposed tipology of the settlements, an attempt was done to find am objective method for the classification of the settlements for the planning purposes. With the help of the factor analysis the settlements of severaQ Slovene communes were classified1 (about 1000 settlements), using 50 variables. In the preliminary studies, the same settle- ments were classified with the »hand method«, using similar variables, and personal knowledge1 of the settlements. The differences between the results of the two classifications were relatively small. It is therefore possible to make a classification with the help of factor analysis for a large number of settlements. However it has to be kept in mind that saich a classification is only a starting point for the planner’s work, as it shows the present situation. MANJŠI PRISPEVKI UDC UDK 911.3:796.5 »324« (497.12—16) = 863 ZIMSKI TURIZEM NA GORENJSKEM GLEDE NA TRAJANJE SNEŽNE ODEJE Rado Kočevar* Turizem na Gorenjskem ima v nagi. ožji in šitrši domovini zelo bogato tradicijo. Naraivne danosti: kot dobrina primarne turistične ponudbe predstavljajo potencialno turistično bogastvo. Zaradi naglo rastoče zimskei klien-tele pa je nastal problem sekundarne ponudbe na tem podiročju. Le ta je ostala v razkoraku, daleč za povpraševanjem. Po nekarterih ocenah je- trenutno na Slovenskem okoli 200 000 smučarjev (Masterl M., 1977). Leta 1985 naj bi jih bilo že okoli 282 tisoč (Gospodarska zbornica SRS, 1980, razvojne usmeritve žičnic). Zato nastaja vprašanje, kako nudiiti vsem možnosti za zadovoljitev rekreacije. Gorenjski proistor (zlasti višie alpsko področje) ima: za zimski turizem ugodne naravne možnosti. Bistvena sta predvsem dva naravna pogoja, geo-morfološki in klimatski. Med klimatskimi faktorji prednjačita višina in trajanje snežne odeje,1 z njo v zvezi pa še njena struktura. Glede na trajanje snežne odeje bomo gorenjska zimskošportna- središča postavili v tri skupine:2 j skupina z najmanj 125 dnii snežne odeje 2 skupina z okoli: 85 dni) snežne odeje 3 skupina z manj kot 55 dni snežne odeje V prvo skupino z najmanj 125 dni zanesljive snežne odeje, primerne za smučanje( bi prišla v poštev naslednja gorenjska zimskošportna središča;: * Mag., šolski center za blagovni promet, Župančičeva 22, 64000 Kranj, YU. 1 Višina snežne odeje, potrebne za smučanje, je različna. Na travnatih tleh zadostuje že 15 cm. Na močno kamnitih ali kraških pa je potrebno vsaj 50—100 cm za varno smučanje, odvisno je od kamenitosti tal (M. Debelak, 1977, 78). Z umetnimi posegi (planiranje, zatravitev) je seveda možno pogoje glede snežne odeje znatno izboljšati. V zadnjem času pa na kamenitih sončnih straneh uporabljajo preproge iz plastike. 2 Karta primernosti snežne odeje na Slovenskem (M. Jeršič 1977) predvideva štiri cone (prva: 120—220 dni, druga: 100 do 150 dni, tretja 70—100 dni in četrta: 40—70 dni trajanja snežne odeje). Avtor je prvi dve združil, in za vse vzel poprečne vrednosti. center denivelacija3 št. žičnic kapaciteta' vseh naprav4 urna optimalna Vogel 268 m 8 4790 1500 Krvavec 380 m 11 11650 3500 Pokljuka 70 m 1 750 75 Soriška pl. 200 m 2 1780 300 skupaj 919 m 22 18700 5375 Vrednosti optimalnih kapacitete so le približne. Na Pokljuki ni upoštevano smučišče za potrebe JLA. Vogel in Krvavec imata sicer daljšo demive-lacijo, vendar je tu zaradi plazov ali: pomanjkanja snega v nižjih legah možno smučati le krajši čafe (Žagarjev gralben tudi ni primerno urejen za varno smuko). V drugo skupino z okoli 85 dni snežne odeje sodijo naslednji zimskošportni centri na Gorenjskem: center denivelacirja št. žičnic kapaciteta vseh naprav urnia optimalna Kobla 767 7 5650 1500 Španov vrh 380 1 400 400 Jezersko 125 1 150 50 Kranjska gora 4505 14 8300 3100 Zatrnik 383 5 4120 1300 Zelenica 479 3 1398 550 skupaj 2584 30 20196 7300 Iz zgoraj navedenih podatkov je razvidno, da večina gorenjskih zimskošportnih centrov leži prenizko. Zaradi tega je dolžina snežne odeje včasih vprašljiva in lahko tudi vzrok izpada smučarske sezone (primer Kranjske gore 1973/74 in 1974/75 v prvi polovici zime). Srednjeročni plan v obdoibju 1981—85 predvideva naslednje nove žičniške naprave. Zaradi liažje primerjaive jih bomo razvrstili po trajanju snežne odeje (I—125 dni, II—-85 in III— 45 dni) 3 Denivelacija je višinska razlika med spodnjim in zgornjim delom centra. Pri Voglu in Krvavcu so zaradi nezanesljivosti upoštevane denivelacije le v zgornjem območju. 4 Medtem, ko so pri urnih prevozih žičnic upoštevani vsi prevozi v eni uri, pa optimalna kapaciteta upošteva le tiste smučarje, ki jim ni treba čakati v vrstah ali ki jim naprava dejansko streže. To pa je odvisno od naprave same, višinske razlike in sposobnosti smučarjev. s Ni upoštevan zgornji del Vitranca (neurejena in nevarna proga) center število žičnic optimalna kapaciteta I II III I II III Kranjska gora — 10 — — 3000 — Mojstrana — 1 — — 100 — Španov vrh •— 1 — — 200 — Krvavec 12 — .— 4000 — — Vogel 3 — — 1200 — — Kobla 12 — — 3000 — — Zatrnik — 1 — -— 200 — Soriška pl. 1 — — 300 — — Zelenica — 2 — — 400 — skupaj 9 centrov 28 15 — 8500 4100 — Pri tem bomo na Gorenjskem v ’ naslednjih petih letih dobili še 71 km novih smučarskih prog, ali približno 70 % toliko kot jih ima sedaj Ober- tauern, znaino smučarsko središče na Solnograiškem v Avstriji.. Če računamo, da bomo imeli leta 1985 v Sloveniji približno 282 000 smučarjev (Gospodarska zbornica SRS, 1980), bodo vse žičniške naprave na Gorenjskem zadoščale za 26675 smučarjev ali 9,4 % vseh slovenskih smučarjev. Danes znašajo okoli 7 %. Naš gorenjski alpski prostor pal bo pri tem izrabljeni komaj 36,7 %. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so načrtovalci bodočih smučišč upoštevali zanesljivost snežne odeje (I in II), medtem ko v tretji skupini ni predvidenih niovih gradenj, če pogledamo bodoče1 optimalne kapacitetev lahko ugoitovimo premik v prvi skupini kar zai 158 %. V drugi skupini pa bo povečanje1 znašalo lie 56 % sedanjih kapacitet. V vseh dosedanjih razpravah o zanesljivosti snežne odeje je prevlado-\ ala le višina in dolžina trajanja snežne odeje. Manj ali' skoraj nič pa ni bilo govoira o vrednotenju sestave snežne odeje. Gre predvsem za mehko snežno ploskev (pršič, južnal vrhnja plast), trdo (v ekstremnem smislu ledeno) ploskev in popolnoma razmehčano ploskev (»gnil sneg«). Tovrstnih natančnih opazovanj ni, bila pa bi priporočljiva. Na osnovi teh merjenj ti dobili) niovaj vrednotenja glede snežne 'Odeje v smučarskih centrih. V zimi 1979/80 sem na kranjskogorskih smučiščih našteli 34 dni s trdo, ali celo ledeno ploskvijo (zima je bila izjemno dolga, snežna odeja je trajala 115 dni), ali 29,5 % vseh smučarskih dnu Podobno je bilo tudi* na Kobli in drugih centrov v II skupini Brez dvoma je sestava snežne> odeje bolj ugodna v prvi skupini (vpliv odjuge je znatno manjši). Glede na sedanje kapacitete slovenskih žičniških naprav odpade na gorenjske žičnice kar 57 %. Glede nai trajanje snežne odeje pa smučišča na Gorenjskem, razen na Kaninu nimajo tekmecev. Možnosti pa so precejšnje (Zimski turizem v Sloveniji;, 1970): področje zimske aktivnosti optimalna kapaciteta skupina po trajanju snežne odeje (I, II, III) Triglav (južna stran) 14000 I Pokljuka 10000 I Bohinj 15000 I in. II Zgornja Savska dolina 11500 I in, II Karavanke 4500 I im II Krvavec 10000 I Jezersko 2500 I in II skupaj 72500 pretežno1 I Trenutno je realizirano okoli ene petine1 (14075 ali 19,4). Poleg smučanija oib žičnicah pai so na Gorenjskem razvite še nekatere aktivnosti na snegu (sprehodi na smučeh ali, smučalrski. teki, sankanje po urejenih zasneženih poteh okoli zimskošportnih centrov, turno smučanje). Vse to seveda močno zavisi od zanesljivosti im trajanja snežne odeje. Smuški tek in sprehajalna hoja na smučeh (Debelak, 1976, 77) sta na Gorenjskem razmeroma dobro razvita, čeprafv glede ureditve prog zaostajamo za drugimi alpskimi' deželami. V 367 alpskih centrih je 4980 urejenih tekaških steza (»Loipe«), ali 13,5 km na en smučarski center. Enajst gorenjskih smučarskih centrov pa, premore komaij 40 % omenjene vrednosti (6.1 km). Pri tem velja pripomniti, da smučarske steze lahko potekajo pa terenih, kjer se sneg najdalj zadržuje; zadošča že nekaj centimetrov zamrznjenega snega na ustrezno zglajeni podlagi (travnata ali gozdna pot). Razen v okolici Kranjske gore, ki se1 po dolžini in urejenosti tekaških steza močno približuje urejenim alpskim centrom, na Gorenjskem molčno zaiostajaimo. Safno na Pokljuki) bi lahko uredili na desetine km tekaških steza. Sevedai tudi v Zgornjesavski dolini niso še izrabljene vse možnosti (Tamar, Krnica in druge alpske doline). Posebno perspektiven je še Bohinj. Urejene zasnežene sprehajalne poti sodijo v sleherni zimskošportni center. Posebno privlačne soi za statrejšoi klientelo, ki ne smučai. Znani centri v Alpah jih imajo' na desetine kilometrov (Radstätter Tauern 50 km, Bad Kleinkirchheim 25 km, Les 3 Vallees pa< kar 350 km itd.). Na Gorenjskem premoreta nekaj kilometrov takih poti le Bohinj in Kranjska gora. Čeprav je za. sankanje potrebna minimalna snežraa! odeja, pa ni ljudi, ki bi skrbeli za to zvrst zimske rekreacije. Tuji alpski centri imajo urejene sankaške proge. Pri teim je treba poudariti, da bo že leta 1982, nedaleč od naše meje na Koroškem, v Feld am See (blizu Bad Kleinkirchheima) evropsko sankaško prvenstvo. Zai turno smučanje po« stezah in brezpotju gorskega sveta je višina snežne odeje odločilnega pomena1. Prekriti mora grbine ini skalovje. Važna je tudi sestava snega (uležanost, zaradi hoje in nevarnosti plazov). Gorski svet Gorenjske, zlasti na območju Julijskih Alp, ima najboljše možnosti pri nas. Zanimanje za tovrstno zimsko rekreacija stalno naraščal Dokaz o tem je udeležba na triglavskem smuku, ki je iz leta1 v leto večja. Pregled turnih smukov po gorenjskih občinah: Občina izhodišče število dolžina v km Jesenice Kranjska gora, Španov vrh 14 52,5 km Kranj Krvavec 3 14 Radovljica Zatrnik, Kobla, Vogel, Komna 11 81,5 Škofja Loka Stairi vrh, Soriška- pl. 3 32 Tržič Zelenica 1 12 Skupaj 32 192 km Zaključek Gorenjska regija v iizrabii svojega prostora za zadovoljitev zimske re-krealcije prednjači pred ostalimi, področji v SRS. Najbolj je razširjeno smučanje ob žičnicah (57 % vseh naprav v SRS). Vendar so kapacitete premajhne, sami centri pa leže predvsem v srednji skupini (II, nad 85 dni; trajanja snežne odeje. Bodoči srednjeročni načrt snežno odejo bolj upo -števa, in večji del cenitroiv načrtujejo v prvii skupini (nad 125 dni) traja-njai snežne odeje. Povečanje 8100 urnih optimafaih prevozov bo tu narj-večje, vendar je to le 20 % tistih možnosti, ki jih imamo nakazane v študiji ).Zimski. turizem v Sloveniji«. Premalo pa so srednjeročni plani gorenjskih občin usmerjeni v ureditev tekaških in sprehajalnih poti in sankaških prog. Pri gradnji bodočih visokogorskih smučarskih središč bo treba raziskati še ostale naralvne elemente (plazovi, megla, vetrovnost), posebej še v Triglavskem pogorju, na Vršiču in drugod. Prav zaradi pomanjkanja tovrstnih raziskav je prišlio na' primer na Kaninu do nevšečnosti. Literatura in viri Bar ni c k H., 1973, Wie viele Schifahrer sind nötig, um eine Seilförde-raniage betriebsmäsEig gut auszulastien. Sc hu 11 und Sportsitätitenbau, Wien. Gams I., 1955, Snežni plazovi v Sloveniji z zimah 1950—1954. Geografski zbornik III, 121—218, Ljubljana. Gospodarska zbornica SRS, Razvojne usmeritve žičnic 1981—85, februar 1980, Ljubljana. Jeršič M. in Debelak M., 1977, Pomen prostora za; razvoj rekreacije, natravne rekreacijske možnosti v SRS. Zavod SRS za družbeno planiranje. Ljubljana 1977. Kočevar R., 1978, Zimskoturistična središča v Sloveniji (magistrsko delo),; FF oddelek za> geografijo, Ljubljana. Planina J.,, 1966, Primarna in sekundarna turistična ponudba, Turistični vestnik, Ljubljana. Prač ek C., 1972, Turno smučanje, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. Ski Atlas Alpen, Stuttgart 1980/81. Zimski turizem v Sloveniji, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana 1970. Zavod za pospeševanje turizma, Blied, Triglavske žičnice. Z amperi o E., 1978. RC Krn (diplomsko delo), oddelek za geografijo FF, Ljubljalnai žagar M., 1972, Naš gorski svet osnova za turizem, Turistični vestnik, Ljubljana. THE WINTER-TOURISM OF GORENJSKA DEPENDING TO THE DURATION OF BLANKET OF SNOW Rado Kočevar (Summary) The region of Gorenjska has the1 most favourable conditions for the development of winter tourism in Slovenija. Two of them are thought of: geomorphologic and climatic. The emphasis is put here ora climatic, especially the hight and the duration of blanket of snow. Winter sport centres are divided in there groups1 according to the duration of blanket of snow the first (I) where the blanket of snow lasts at least 125 daiys, the second (II) with about 85 days., and the third one (III) with less than 55 days of blanket of snow. The majority of ski centres of Gorenjska belongs to the second group (II), aiboive 51%. It is foreseen in planning of building up the chair-lift system ini Gorenjska! in years 1981—1985 that the increase of the equipment in the first group will be 158 %. The increasement to the second group will come only to 56 % of the present capacities, aind there are no iaew building up provided for the third group. Builders of new equipments caime to know how very important is the factor of the duration of blanket of snow. In spite of this, the region of Gorenjska will be still far from being fully exploited (only 36,7%). There are still many possibilities^ especially in the range of Triglav with the longest duration of blanket of snow (the southern part aibout 14,000 of the best capacities) and the recess of Bohinj. Here are alsoi possible reciprocal connections of the skiing centres. In the present researches of blanket of snow suitable for skiing, there is a lack of these dealing with the structure of snow and its fitness for skiing (so the sliding surface in the group II is for instance glacial for a long time or too melting). Although the skiing along the chair-lifts takes the first place among the winter sports, there are also developed skirunning (Loipe), crosscountry skiing, less sledging, and walking along the arranged paths in the winter country. When building out the high mountains skiling centres ins the future, the researches will have to be made in ohter elements in the nature (avalanches, fog, windness), especially for the range of Triglav, Vršič, and the others. tj DC UDK 911.2:551.44:001,4 = 863 Prispevka k slovenskemu kraškemu imenoslovju SIGA Andrej Kranjc* Izraiz »siga« je ediem izmed; najbolj pogosto uporabljanih strokovnih terminov v speleologiji in krasoslovju. Zaito se mi' zdi koristno, da se z njim malo bolje seznanimo. V Slovenski kraški terminologiji (Gams, 1973, 25) je siga definirana kot »odkladnina kalcijevega karbonata iz zasičene jamske vode, kii se zrači«, v Mineraloška petrološkem izrazoslovju (Grafenauer & Duhovnik & Hinterlechner-Ravnik, 1972, 215) pai je siga »prevleka, ki nastane pri kristalizaciji iz vodne raztopine karbonatov ali kre-menice«. V novejši: literaturi je cela vrsta izpeljank ilz besede siigai, največ gre za »sigove« tvorbe (sigovi slap, sigova polička, sigova ponvica, sigova zai-vesa) (Gams, 1973, 25). Da se tudi naša kraška oziroma speleološka terminologija še razvijal, potrjujejoi tudi te izpeljanke — tako n.pr. naletimo v istem prispevku na izraza »sigasta ponvica« in »sigov preliv«, za vodo, ki odlaga sigo pa »sigovdca« in »siigaviea« (Gospod a' r i, č & H a. b i/ č & Čar, 1978). Že Slovenski pravopis (1962, 780) navajal za tako vodo besedo »sigavica«, vendar pa te besede ni zaslediti v Slovenski kraški terminologiji. Tudi Badjura (1953, 190) je1 posegel v to vprašanje in narvaja besedi »zasigan« im »osigan« — prevlečen s sigo. PLeteršnik v Slovensko-nemškem slovarju iz letai 1895 (1974) pravi, da je besedai siga (Kalksiinter) hrvatskeiga ali srbskega) izvora (476j (Kar a d Žič, 1898, 699). V slovenski literaturi se, po Pleteršniku, beseda siga/ prvič niavaja v C iig ail etoi v e m Nemško-slovenskem slovarju (I860), zaitem pa v Janežičevem Nemško-slovenskem slovarju (1867). Istega leta se tudi prvič pojavi v strokovni literaturi, v Erjavčevi priredbi Fellöckerjeve Mineralogije: »Apnena siga (Kalksinter) alii kapnik (Tropfstein) postane iz apnenih vod, ktere kapljäjoi i cure skozi apnenčeve gore; ko pridejo te kaplje na zrak, apno se v njih strdi in sesede, časi v * Mag., Inštitut za raziskovanje krasa, SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU lepih kristalih« (1867, 46). Čeprav Erjavec ne navaja vzrokov oziroma mehanizma, zakaj in kaiko se »apno strdi in sesede«, se mi zdi ta razlaga vseeno precej boljša, kot pa je v današnjih šolskih knjigah, kjer piše, da imajo v sebi nekaj apnenca in »ko voda izhlalpi, ostane apnenec na tleh« (Binter, 1974,88). štiri leta pred izidom Erjavčeve Mineralogije je leta 1863 izšel prvi vodnik po Postojnski jami v slovenskem jeziku (C as ta, 1863), kar ga uvršča med prvence slovenske speleološke literature (Habe, 1969, 30), a besede »siga« še ne uporablja, pač pai v tem pomenu uporabljaj izraz >• kapnik« (n,.pr. »cvetice narejene iz kapnika«), V S c h o e dl e r j e v i Mineralogiji in geognoziji (1871, 34, 165), ki jo je prevedel Janez Zajec, je omenjena) »kremena saiga«, kailcitno sigo pa) imenuje »vlaknasti kalcit ali kapnik« (37). Podobnot navajata Jesenko v Prirodoznanskem zemljepisu (1874, 142): »Na dnu vodotoča se v takih studencih polega raztopljeno apno ter nareja znani lehki kamen, če pa je kristalinskega stroja, pravijo mu kapnik ali siiga« in Cigallei v Znanstveni terminologiji (1880, 121), ki enači »vapneno sigo ali; kapnik« ter uporablja tudi izraz »sigast«. Leta 1883 je izšel Erjavčev Prirodopis rudninstvai ali mineralogija, kjer sta besedi kapnik in siga ločeni tudi pomensko, kajti »od stropa niz-dolu viseče, ogromnim ledenim svečam ali sklenicaim podobne« imenuje kapnike, »tisto vapno pa, ki se je seselo iz kapljic po stenah, nareja leščeče se bele, sive ali rumene skorje, siga (Kalksinrter) imenovane« (11). V sočasnih slovenskih vodnikih poi Postojnstki jami (Bilc, 1904) pai še vedno ni zaslediti besede siga, ampak so namesto tegai uporabljani izrazi kapnina, nakapnina itn skorja. Prvi slovenski krasostovni priročnik, knjiga Patvla Kunaverja Kraški svet in mjegovii pojavi (1922) pa že tekoče in pogosto uporabljal izraz siga v današnjem pomenu (18, 79—82) in ga pomensko: loči od termina kapnik. Termin siga je bil torej vpeljatn v slovenski jezik sredi prejšnjega stoletja s hrvatsko-srbskegaj jezikovnega področja. V drugi polovici 19. stoletja se je uveljavil v strokovni literaturi, v mineralogiji i.n zemljepisu, k čemur je gotovo bistveno pripomogel F. Erjavec, ki je sicer bolj znan kot prirodoslovec — biolog in pisatelj, a: je tudi v slovenski mineralogiji in geologiji oral ledino in se je moral spoprijeti tudi z ustreznim imenom slovjem. Erjavčeva priredba Fellöckerjevega Rudninoslovjai ali mineralogije (1867) je prva slovenskai knjiga s tega področja in je moral zato poiskati in ustvariti celo vrsto novih besed. Ker je Erjavec takrat živel v Zagrebu, so v knjigo laže prišli tudi razni hrvaški izrazi (Duhoivnik, 1964, 277). Pod Levstikovim vplivom se je Erjatvec zaletel v etimologijo (Slodnjak, 1934, I, 63). Kolikšno vlogo oziroma vpliv pa jei imel Levstik prav pri besedi siga,, nisem mogel ugotoviti Kalkoi se* je Erjavec trudil s slovenskim izrazoslovjem, priča najbolje sam v svojih pismih, kjer pravi, kako je moral za kako besedo pregledovati Cigaletov, Vukov (v njem ie bila beseda siga natisnjena najmanj že v drugi izdaji iz leta 1852) in Miklošičev slovar (Levec, 1965, 236). Kot odbornik Matice slovenske je bil ne samo pobudnik Cigaletove Znanstvene terminologije, ampak je tudi osebno tvairno sodeloval pri njenem sestavljanju (Slodnjak, 1934, I, 63, 94), za Pleiteršnikov sliovair pa je prirejal prirodopisno terminologijo (Levec, 1965, 240) in je imel/ torej tudi' vse možnosti za uveljavitev termina siga-. Konec prejšnjega stoletja je bila beseda siga v slovenski mineraloško>-geološki in zemljepisni terminologiji že uveljavljena, vendar speleološke literature še ni dosegla. Vzrok je bil najbrž predvsem v tem, da so bili avtorji del, ki jih danes označujemo kot »speleotoška« — v veliki meri gre za jamske vodiče — bodisi iz drugih strok oziroma amaterji, bodisi da so pisali v nemškem jeziku. Izbor pregledane literature v zvezi si pripravo tegai sestavkai še zdaleč ni popoln, in bi bilo zato še vnaprej koristno in pripor očljivo^ da ob prebiranju starejše slovenske speleološke in krasosiovne literature posvečamo pozornost tudii strokovnemu izrazoslovju in njegovi zgodovini!. Literatura Badjura, R., Ljudska geografija. 1—337, Ljubljana Bilc, J., 1904, Postoijna, sloveča Postojnska jama in njena okolica. 2. izd., 1—68,i Postojna B inter,, B., 1974, Spoznavanje družbe (za četrti razred osnovne šole). 1—155, Ljubljana Costa, E. H., 1863, Postojnska jama. 1—48, Ljubljana Duhovnik, J., 1964, Mineralogija in geologija. Slovenska matica 1864— 1964, 276—282, Ljubljana Erjavec, F., 1867, Rudninoslovje ali mineralogija (po S. Fellöcker-ji) za niže gimnazije in realke. 1—88, Ljubljana Erjavec, F., 1883, Prirodopis rudninstva ali mineralogija. 1—84, Ljubljana Gams, I. (ured.), 1973, Slovenska kraškal terminologija. 1—76, Ljubljana Gospodarič, R. & P. Habič & J. Čar, 1978, Življenje kapnikov. Vodnik, 3, Inšt. za razisk. krasa; SAZU, Ljubljana Grafenauer, S. & J. Duhovnik, & A. Hinter liechner -Ravni k, 1972, Mineraloško petrološko izrazoslovje, 1—275, Ljubljana Habe, F., 1969, Vodniška literatura Postojnske jame. Naše jame, 10 (1968), 1—2, 15—32, Ljubljana Jesenko,, J., 1974, Prirodoznanski zemljepis. 1—399, Ljubljana Karadžič, V. S., 1898, Srpski rječnik istumačen njemačkijem i latinskim rječima. Trece (državno) izdanje, I—XLII, 1—880, Biograd Kunaver, P., 1922, Kraškii svet in njegovi pojavi. 1—104, Ljubljana Levec, F., 1965, Fran Erjavec, Eseji, študije in potopisi, 217—241, Ljubljana Pleteršnik, M., 1974, Slovensko-nemški slovar, II. del (P—Ž) (reproducirani ponatis iz 1895), 1—978, Ljubljana Schoedler, 1871, Knijiga prirode. III. snopič, Mineralogija in geogno-zija (poslovenil Janez Zajec),, 1—169,, Ljubljana Slodnjak, A. (ured.), 1934, Erjavec F. — Zbranoi delo. I. ih IL zv., 1—263, 1—299, Ljubljana Slovenski pravopis, 1962, 1—1054, Ljubljana Contributions to the Slovene Karstological Terminology »SIGA« (SINTER) Andrej Kranjc (Summary) The term »siga« (=sinter) has come to the Slovene written professional language from Serbo-Croatian language in the middle of the 19th century and was first recorded in 1860 (C i g a 1 e’s German-Sloivene Dictionary). In the second, part of the 19th century it was first asserted in professional literature mostly by naturalist F. Erjavec. His translation and adaptation of Fellöcker’s Mineralogy (1867) was first Slovene book from this field and thus Erjavec has had to find o;ut or to make ai lot of new terms. As in tjhis time he lived in Zagreb (Croatia) it is more1 clear that he used some Serbo-Croatian terms. Towards the end the last century the term »sigai« was used commonly in the Slovene mineralogical-geological and geographical literature but it didn’t reach speleological literature yet. Slovene speleological literature consisted mostly of cave-guides for Postojnska jaima and authors usually weren’t from these' professions or the guide-books ha/ve been written in German language. First Slovene karstological mannual (P. Kunaver’s »Kraški svet. in njegovii pojavi«, 1922) used the term »siga« fluently and often, UDC UDK 911.2:551.44:001.4 = 863 SIGOVE TVORBE—KAPNIKI—KRAS—kras Ivan Gams* Kranjčeva ugotovitev, da je bil termin siga vpeljan sredi preteklega stoletja1 v slovensko geološko literaturo^ v slovensko speleologijo in krasoslovje pa komaj v tem stoletju, ima širšo zgodovinsko pogojenost. Hohenwart (1830, 1832) je pri svojem opisu Postojnske jame zapisal izraz siga (Siniteir) v lie zelo redkih primerih, vsesplošno, pa uporablja, besedo kapnik (Tropfstein) in imena za posamezne kaipniške oblike. Če ne more drugače, piše za sigo ime skorja (Kruste), stalaktitni sloji (Stalakti-tenschichtem) in podobno. Njegovo pozornost so pritegnili predvsem kapniki. V Schmiidlovem (1854) opisu Postojnske jame, Predjame, Planinske jame in Loža beseda siga ni omenjena. Ta pojem je zapopaden pod podobnimi oznakami. kot pri Hohenvvartu. Pač pa je v tej isti Schmidlotvi knjigi (1854) priobčil W. Zippe deset strani dolg prispevek z naslovom Einige geognostische und mineralogische Bemerkungen über den Höhlen-kailkst-ein des Karsts (s. 209—220). Pri oipisu naistanka sige je trikrat omenjena sigova* tvobra (SiniterbiMung) in enkrat sigova skorja (Sinterkrusite). Tudi v nadaljnjih nemško pisanih vodnikih po Postojnski jatrii odločno prevladujejo izrazi kapnik in kapniške tvorbe. Slovenska vodniška literatura je nastala na tej osnovi in, razumljivo, ni čutila potrebe po uvajanju izraza sagove tvorbe. Od speleoloških terminologij svetovnih jezikov poznata posebno zvrst kapnikov, ki nastaja ob kapljanju vode, le nemška (Tropfsteine^Trimmel, 1965) in angleška literatura (dripstone, za razliko od flowstone). Ameriška terminologija poizna le ena vrsto kapnikov glede na prenikanje sigotvome uporablja navadno druge oznake (speleothem, stalactite, stalagmite). Ruska terminologija pozna lie eno vrsto kapnikov glede na premikanje sigotvorne vode, te, nastade iz tekoče vode (natečnie obrazoivanija - Maksimovič, 1963). Tudi srbska (G a v r i:l oi v i č, 1974) in hrvatska speleološkai literatura (Rogli č, 1974) ne poznaita termina za kapnike, ki. nastajajo s kapljanjem vode. Keir se je P. Kunaver pri svojem opisu krasa in * Dr., redni univ. profesor, PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. kraških pojavov naslonil predvsem na J. Cvijiča, je zato razumljivo, uporabljal poleg izrazov kapniki tudi siga in sigorve tvorbe. Če se bo v slovenščini ustalila raba sigotvical-sigavica za sigotvornoi vodo, je prav, da se odločimo za drugo obliko-silgaviea (po vzgledu sodavica). Literarni vir, ki po Kratnjcu navaja obe obliki (Gospoidarič-Habič-Čar, 1978) pa nas ponovno spominja, dai pojem kapniška oblika ni točno opredeljen in ni enotno rabljen. V tem viru sta v poglavju pod naslovom »Oblike kapnikov« prikaizani fotografiji in v tekstu omenjeni dve obliki, sigove ponvice in sigov preliv, ka!r pa ne nastaja iz kapljajoče vode, temveč iz polzeče oziroma stoječe vode. V stroigem smislu besede ne bil smeli med kapnike šteti niiti visečih kapnikov, ki rastejo z odlaganjem sige iz polteeče ali mirujoče (cevčice) vode, niti kapniškega stebra, ki ga debeli često le še voda, ki prenika iz njega na njegovo površje. V tem oziru pa je nedosledna tudi tuja speleološka literatura. Trim m el (1965) navaja pri terminu kapniškal tvorba (Tropfsteinbildung): »skupna oznaka zai sigove tvorbe, ki rastejo prosto- v jamskem prostoru.« Prosto v jamskem prostoru pa rastejo tudi sigove tvorbe ob prenikanju in izhlapevanju vode nia površini, iz mirujoče vode, ki jim določujejo obliko kristalne sile in podobno. Ker rastejoi tudi v neprehodnih votlinah, bi bilo: v definiciji primerneje uporabljati izraz votlino kot jamai Tudi na tem področju se kaže potreba po izdelavi podrobnei in sistematične terminotogije za sigove tvorbe in vse jamske sedimente. Sigove tvorbe bi kazalo deliti po več kriterijih, po načinu premikanja sigotvorne vode (oblike, naistale 9 kapljajočo^ polzečo, tekočo, stoječo vodo), poi kri-stailni sestavi (monokristalne in t.d.), mineralni sestavi, po zunanji obliki itd. To bi bil doprinos tudi k svetovni speleologi j i. V slovenski speleološki. literaturi se večkrat navaja (gl. Postojnska jama, 1978, s. 5), da je A. Schmidi si svojo knjigo ite 1. 1854 postal oče spelicologije. V tistem delu knjige, ki ga je napisal A. Schmidi sam, jel v glavnem stvaren in kvantitativni opis jalm in v primerjavi, z predhodnimi deli ni posebno pomemben za speleologijo. Zakaj speleologija, kot vsaka druga znanstvena disciplina, je nastala šele tedaj, ko je bila zgrajena ja-moslovna teorija. Za jamoslovje in krasoslovje ima zato večji pomen Schmiidlov (1858) vodnik po Postojnski jami. Ta šele pomeni važnejši korak pri izgradnji speleološkega (ne speleografskega) znanja, h kateremu sc osnove dodali Valvasor, Hacquet, Tobiais Gruber, F. Hohenwart, Nagi in drugi. Poi mojem teoretsko znanje^ ki ga je zapustil Schmidi, še ni bilo dovoljno za rojstvo nove znanstvene discipline. Ta se je rodila šele v devetdesetih letih preteklega stoletja. Od omenjene plejade jamoslovnih pionirjev ima Hohenwart, kii je bil po rodu ljubljanski Nemec, zasluge zai uveljavitev besede kras (Kras) kot mednarodni termin. V svojem prvem zvezku iz 1. 1830 je napisa^ da se kras začenja v okolici Vidma in se izgublja v Albaniji ter na Krfu. Dobesedno: »Der Markt Adelsberg... bezeichnet den von Wien Kommenden den Anfang des Karstes, jenes steinigen Strich Landes, der in der Delegation Udine beginnt, durch das Thal von Pontafel und Canal del ferro sich an die Seeküste gegen Tibein (Duino) und gegen Adelsberg hinzieht, dann von dort oberhalb Triest über Fiume durch ganz Dalmatien, Ragusa, Albanien und einen Thedl von Bosnien gegen CephaloniHi verliert« (Postojnska jama, 1978). Hohenwartov zapis o razširjenosti krasa preko matičnega Krasa v jugovzhodni smeri vzdolž Jadramskegai morja je starejši od Morlotovega iz leta 1948, ki smo ga doslej navajali kot naijstarejši vir (Gams, 1973, s. 41, 1974, s. 15). Hohenwart pravi o krasu, da/ na prvi pogled predstavlja... »einige weisse, von aller Vegetation entblösste, steinige Strecke, die milt trichterförmigen, grösseren oder kleineren Thälern bedeckt ist...« (»bela skalnata proga brez vegetacije, ki je pokrita z lijakastimi, večjimi ali manjšimi dolinami...«) Hohenwart ne naivaja vira za tak opis krasa. Ker imenuje vrtače doline (Thaler), se odpira domneva, da se je oprl na neznan nemški vir, ki je navajal slovensko ljudsko besedo »dolina«. Razširitev regionalne oznake Kras (Karst) in prehod v pojem se je torej verjetno izvršil prej kot smo menili doslej. Literatura (razen one, navedene pri A. Kranjcu) Gams, I., 1973, Razvoj slovenskih besed kras in dolina v mednarodna termina do donca 19. stoletja. V: Slovenska kraška> terminologija, 39—54, Ljubljana Gams, I., 1974, Kras. Ljubljana Gavrilovič, D., 1974, Srpska kraška terminologija, Beograd Geze, B., 1973, Lexique des termes frangais de Speleologi® physique et de karstologie. Annales de speleologie, t. 28, f. 1 1930—32 Hohenwart, F., Wegweiser für die Wanderer in der berühmten Adelsberger und Kronprinz Ferdinands-Grotte. 1. zv. 1830, 2 + 3. zv. 1832, Wien Maksimovič, G. A., 1963, Osnovi karstovedenijal. I. Perm Postojnska jamas 1978. Izdano ob 160-letnici odkritja Postojnske jame, Postojna R o g 1 i č, J.y 1974, Prilog hrvatskoj krškoj terminologiji. Krš Jugoslavije 9/1, Zagreb Schmidi, A., 1954, Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Plat-ninai und Last Wien Schmidi, A., 1958, Wegweiser in die Adelsberger Grotten und die benachbarten Höhlen des Karstes. Wien Trimmei, H., 1965, Speläolögisches Fachwörterbuch. Akten des 3. Int. Kongresses für Speläologie Wien-Obertraun-Salzburg 1961. Wien Watson, H. M., 1970, A Glossary of Karst Termniollogy. Geological Survey water-supply paper 1899-K, Washington. SINTER—DRIPSTONES—KRAS—krae Ivan Gams (Summary) The development of the Slovene terms »siga« (sinter) and »kapnik« (dripstone), has been influenced by the German guides to the Cave of Postojna, from which the eldest used mostly »Tropfstein« (dripstone) and very seldom the word sinter, on the other side by the Serbo-Chroatian terminology, where the notion dripstone is unknown. It is necessary to elaborarte the more systematic terminology of the dripstones and flowstones as well cave deposits in many points of view. The enlargement of the regional name Karst occured already in 1830 (Hohenwart). RAZGLEDI UDC UDK 911.37(497.1) = 863 NASELBINSKI SISTEM V JUGOSLAVIJI Igor Vrišer* Na minulem 23. mednarodnem geografskem kongresu v Sovjetski zvezi leta 1976 je bila med drugimi na novo osnovama »komisija za nacionalne naselbinske sisteme«. Zaidana ji jei bila naloga, da naj izdela na/ podlagi poročil iz posameznih držav celovit svetovni pregled o tej tematiki. Poročila bi morala podati definicijo- naselbinskega sistema, njegov historični razvoj, sedanjo strukturo in vlogo' urbanih aglomeracij ter opredelitev političnih in upravnih centrov v nacionalnem naselbinskem sistemu. Komisija se je za poročila obrnila na korespodenrte, ki/ so že doslej sodelovali pri de^ lu prejšnje »komisije za proučitev procesa in oblik urbanizacije«. Dejavnost slednje je namreč prenehala z izdajo skupnega poročila »Essais oni World Urbanization, London 1975«. Delo nove komisije je bilo v bistvu nadaljevanje in poglobitev dela prejšnje. Komisija je zaprosila podpisanega, da pripravi poročilo oi Jugoslaviji, kot je to storil pri delu prejšnje komisije. Prvo poročilo; je izšlo pod naslovom »Yugoslavia« (str. 331—340) v zgoraj navedeni publikaciji, slovensko besedilo pa je bilio priobčeno v Geografskem obzorniku (GO 18, 1971, 12—17). Uredništvo Geografskega vestnika je sodilo, da bi bilo prav, da tudi s tem drugim poročilom** seznanimo slovensko in jugoslovansko geografsko javnost. Podajamo ga v nekoliko; skrajšami obliki. Historični razvoj naselbinskega sistema Zasnutkii naselbinskega sistema segajo v antično, dobo, to so na sedanjem jugoslovanskem oczemlju nastale naselbine Keltov, Ilirov in Grkov. Vendair se je šele z uveljavljanjem rimskega imperija izoblikovalo trajnejše naselbinsko in prometno omrežje. Rimljani so sledeč svojim strai-teškim in kolonizacijskim ciljem osnovali številne vojaške tabore. Med njimi so mnogi kasneje prerasli v mesta. Naselbinski sistem je bil na ta * Dr., redni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. ** Igor Vrišer, Report on the Yugoslav National Settlement System. Translated by V. Kokole. Institute of Geography, University »Edvard Kardelj« of Ljubljana, Ljubljana 1980, 1—31, 6 maps. naičin zgrajen iz treh elementov: starih keltsko-ilirskih vasi, kolonizacijskih naselbin in urbanih naselij. Celotno omrežje je bilo izoblikovano pod vplivom fiizično geografska zgradbe. Zato ne preseneča, da so že takrat nastala; na najbolj ugodnih položajih nekatera pomembna mesta!, ki SO' svojo ključno vlogo zadržala; do današnjih dni: Emona (Ljubljana), Siscia (Si~ sak), Pola (Pulia), Tersiatica (Rijeka!), Salona (Split), Epidaurum (Dubrov-niik-Cavtat), Mursa (Osijek), Sirmium (Sremska Mitroviča), Singidunum (Beograd), Naissus (Niš), Scupi (Skopje), Štabi (—), Lyhnidus (Ohrid), Doclea (—). Velik vpliv so imela tudi nekatera mesta v soseščini: Aquilea; Virunum, Tergeste, Thessaloniki ini Dyrrahium.1 Z razpadom rimskega imperija, vdori: barbarov in naselitvijo Slovanov je v zgodnjem srednjem veku rimski naselbinski sistem doživel znatne spremembe. Še najbolj se je ohranil na vzhodu v bizantinski drža/vi in na oizemlju njenih vazalnih držav (Makedonija, južna Srbija, Kosovo). V raizliko od zahodnega dela Jugoslavije, ki je bil v rimski dobi močno latiniziran, je vzhodni del obdržal značilnosti grške in* kasneje bizantinske kulture. V zahodnem delu, ki je bil -vključen v sveto rimsko cesarstvo in v madžarsko-hrvatsko kraljestvo, pa so postopoma prevladali zahodnoevropski kulturni vplivi. Novi fevdalni družbeni, sistem je pospeševali predvsem agrarno kolonizacijo. Nasprotno temu so mestai zaradi otež-kočenega prometa, nazadovanja trgovine in obrti ter politične nestabilnosti nazadovala. Le redka so ohranila; svoj nekdanji vpliv (npr. nekaterai srbska makedonska ali dalmatinska mesta). Poseben položaj med meisti so imela rudarska mesta v Srbiji in Bosni. Do zboljšanja položaja mest je prišlo šele v 12. in 13. stoletju.2 Z vdorom Turkov in uničenjem slovanskih držav v 14. in 15. stoletju se je na velikem delu sedanjega jugoslovanskega ozemlja (Srbija, Makedonija, Kosovo, Bosna in Hercegovina, Črna Gora) pričel oblikovati poseben naselbinski sistem, ki je sicer še vseboval elemente stairei rimske in bizantinske ureditve, a je obenem temeljil na islamski kulturi in na značilnostih turškega fevdalizma. Tako je štiristoletna vključitev jugoslovanskih pokrajin v turški; imperij povzročila daljnosežne posledice, ki jih tudi obsežne in revolucionarne spremembe v sodobnosti; niso mogle izbrisati. Turška osvajanja so v 15. ih 16. stoletju povzročila strahovita opustošenja,, uničenje številnih mest in obsežne migracije (npr. selitve Srbov v Vojvodino in Slavonijo, selitve Albancev na Kosovo*). Pod turškim fevdalizmom izoblikovani naselbinski sistem je bil sestavljen iz več vrst naselij. Nai agrarnem podeželju je vladal »timarski sistem«, ki je razlikoval tlačansko kmečko posest krščanske ralje (»baština«), muslimanov (»čiftluk«), vladarja (»has«) ali muslimanskih verskih ustanov (»vaikuf«). Med kmečkimi naselji soi prevladovale vasi in, zaselki (staro-vliaški tip) add razložene vasi (šumadijski tip) ter dvorci! »spahij« in »begov«.3 Urbana naselja, ki. so. se v 16. in 17. stoletju okrepila z obnovo* trgovine, prometa in trgovine, so se delila na trge (varošice, kasabe) in na mesta (varošii, gradiovi). Utrjene postojanke so bile »palanke«, prometne vhani« in »karavanseraji.1«. Veliko je bilo; živinorejskih naselij transhu-mančnega tipa. Pomembna so bila mnoga rudarska mestai (Novo Brdo, Srebrenica, Janjevo, Brskovo). Posebni trgovski privilegiji so dajali dubrovniški mestni) republiki izjemen položaj med mesti nai Balkanu. Najpomembnejša mesta! so bilal Sarajevo, Banja Luka* Travnik, Zvornik, Mostar, Foča, Beograd, Smederevo, Novi Pazar, Prizren, Priština^ Niš, Užice, Skopje, Bitola, Ohrid in Veles. V drugi polovici 18. stoletja in. v 19. stoletju je zaradi slabšanja gospodarskih im socialnih razmer, turško-avstrijskih vojn in osvobodilnih vojn balkanskih na/rodov zašla turška fevdalna državai v težko krizo. Obenem se je poslabšal položaj mest. V zahodni polovici Jugoslavije, ki je v 15. stoletju zaradi turškega' prodiranja postala »vojna kraijina« krščanske Evrope, so se gospodarske in socialne razmere v tem času znatno poslabšale. Podeželska naseljai so bila opustošena alii požgana in nekatere pokraijine so potvsem opustele’ (Sliai-vonija, Lika). Dalmatinska mestav ki so' prišla pod benečansko nadoblast, so izgubila svoje zaledje na Balkanu. Hrvaltska in Slovenska mesta, ki so živela od trgovine, prometa, obrti in posredništva med Panonijo, alpskimi pokrajinami, severno Ital igo in Jadranom, so propadala. Mnoga so postala trdnjalve ali sto bila kot takšna! osnovana (Kairlovac, Novo mesto, Nova Gradiška). Pomembnejša mesta so bila Gradec (Zagreb), Varaždin, Rijeka, Križevci, Koprivnica, Senj, Ljubljana, Maribor, Celje, Ptuj, Gorica in Trst.4 Šele konec 17. in v 18. stoletju, ko se je habsburška monarhija okrepila in znova pridobila Slavonijo ter potisnila Turčijo nai mejo na Savi in Donavi, je prišlo do gospodarskega oživljanja. Na novo pridobljenih ozemljih so sistematično^ kolonizirali srbske begunce in koloniste iz habsburških pokrajin. V tem obdobju so nastale velike vojvodinske vasii in soi bila osnovana večja mesta (Petrovaradin, Pančevo, Novi Sad, Sombor, Subotica, Mitroviča). Podoben ralzvoj je doživljalo! naselbinsko omrežje v Slavoniji, le da je bilo na podeželju več aitributov fevdalnega sistema (dvorci, veleposest). Glavnai mesta so bila- Osijek, Brod, Vinkovci, Požega in Viro-vitdca.5 Na celotnem ozemlju habsburške moniairhije so> pričela kmečka naselja v drugi; polovici 19. stoletja doživljati, znatne spremembe zaradi kmečke odveze ter razvoja prometa, obrti, manufaktur in prve industrije. Navedene spremembe6 so se najprej uveljalvile v severozahodnih pokrajinah (Slovenija, Istra, Zahodna IJrvatska), a so se v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja razširile na Dalmacijo, Slavonijo! in Vojvodino. Postopoma so zajele tudi Bosno in Hercegovino, ki ju je Avstro-Ogrska okupiralai 1. 1878, in Srbijo, ki se! je v več vstajah in vojnah osvobodila turške okupacije (1. 1878 in 1913). Sociio-ekonomska preobrazba je izzvala na, podeželju močno razseljevanje. Kmečko prebivalstvo je odhajalo« v mesta ali se je izseljevalo v Ameriko. Mesta so zairadi graditve prve skromne industrije, razvoja trgovine in izboljšanja prometnih zvez doživela napredek. Med njimi je prišlo' do diferenciacije: mnoga s šibkimi prometnimi zvezami, brez industrije aid s sla>-bimi tržnimi funkcijami so pričela stagnirati ali se celo ruraliziratil (dalmatinska, istrska mesta). Še posebej so* bili prizadeti nekateri tradicionalni trgi in manjša mesta (npr. bosansko-hercegovska mesta, trgi v Sloveniji). Kljub temu napredku soi bila mesta še: vedno majhna in so štela, povečini manj kot deset tisoč prebivalcev. Le največja med njilmi (Sarajevo,, Ljub- liana, Subotica, Zagreb) so imela med 30.000—100.000 prebivalcev. Kolonizacija v Vojvodini se je v tem čaisu še nadaljevala ifn tako so vojvodinska mesta, ki so bilö med narjvečjimi na jugoslovanskem ozemlju, le polagoma izgubljala svoj pretežno agrarni značaij. Na ozemlju movonaistale srbske države je prišlo do znatnih sprememb v naselbinskem sistemu. Zaradi odhoda; turških fevdalcev in meščanov in preseljevanja srbskega prebivalstva so se še okrepil« tradicionalne selitve iz gorate notranjosti v plodne nižine. Srbska vlada je razen kolonizacije pospeševala tiudi raizvoj mest in celio načrtna osniovala več mest (npr. Kraljevo, Požega, Gornji Midianovac). Zasnovana in. grajena so bila] v docela samosvojem urbanizmu.7 Največje srbsko mesto je bil Beograd, ki je imel 1. 1910 89.000 prebivalcev. Drugai so štela le nekaj tisoč ljudi. Glede na historični razvoj ne preseneča,, da je bili naselbinski sistem v novo nastali Jugoislaviiji izredno heterogen, tako po svojem izvoru, kot po socio-ekonomskii zgradbi ter kulturni in etnični, sestavi. Leta 1918 ob nastanku je sodila Jugoslavija med gospodarsko najmanj razvite in najmanj urbanizirane države v Evropi. Zaradi gospodarskih in socialnih ter političnih težav se razmere med obema svetovnima' vojnama niso bistveno zboljšale. To se je odrazilo tudi v naselbinskem sistemu, ki je še dalje zadržal tradicionalno zgradbo. Uprava ni1, spreminjala statusa naselij, ki so se delila na vaške, tržne (167 po številu) in. mestne občine ter na avtonomna mesta (skupaj 182 mest). Urbanizacija je; zelo počasi napredovala. Leta 1921, ob prvem popisu prebivalstva, je znašala 13,1 %8 in 1. 1931, ob novem popisu 15,1 %9. Močnejši razvoj so izkazovala le nekatera večja mesta (Beograd, Zagreb, Novi Sad, Skopje). Tudi stopnja industrializacije, ki je bila ponelvadi glavna spodbuda urbanizaciji* je bila nizka. Delež aktivnegai prebivalstva v industriji in obrti je znašal 1. 1921 komaj 8,6 %8 in 1. 1931 10,9 W. Indeks rasti mestnega prebivalstva: je znašal med 1921—1931 in 1931—1948 samo 133 oziroma 125. Prevladovala so malaf mesta (do 20.000 prebivalcev). Nanje je odpadlo 1. 1921 45,5% in 1. 1931 26,2 % mestnega prebivalstva. Istočasna je podeželje zaradi gospodarske krize, agrarne prenaseljen nosti, izseljevanja, velikih socialnih razlik ter izjemne zaostalosti doživljalo občo stagnacijo. Posledica je bila, da se je število kmečkega prebivalstva* sodeč po popisih prebivalstva k 1921 in 1931, celo povečevalo. Ob prvem popisu je bilo v Jugoslaviji 76,0%, ob drugem pa 76,6% kmečkih prebivalcev.8' 9 Upravno-politični položaj naselij v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji L. 1945 je bila Jugoslavija preurejena v federalno republiko. Uvaijanje socialističnega družbenega reda je postopoma uveljavila obsežno decentralizacijo in vpeljalo socialistično' samoupravljanje, s čemer so dobili občani veliko samostojnosti pri upravljanju, še posebej v krajevnih skupnostih, občinah, mestnih in. regionalnih skupnostih. Pospešeni ekonomski razvoj (industrializacija) ter socialnai preobrazbai (deagrariizacija, razslojevanje kmetov, tvorjenje novih slojev), kot tudi izboljšave v prometu, spremembe v kmetijstvu itd. so ob uvajanju novega družbenega] reda močno preoblikovale tudi; ves dotedanji naselbinski sistem. V u p r a v nioi - p o lii t i č n i zgradbi, ki je sicer doživela veliko preoblikovanj, se je uveljavila kot temeljna enota občina, ki naj bi bila praviloma zaokrožena socio-ekonomska in prostorska enota (funkcijska regija). Zaradi; velikosti; (poprečno 500 km2 in/ 40.000 prebivalcev) in boljše izvedbe samoupravljanja so občine1 razdeljene nai krajevne skupnosti, ki so v političnem smislu samoupravne. Po zadnji ureditvi iz 1. 1978 je bilo v Jugoslaviji 518 občin in 11.752 krajevnih skupnosti.1" Razen teh upravno-poldltičnih enot se je v upraivi in statistični službi uporabljala še najmanjša teritorialna enota — naselje, ki jih je bilo: 27.568. V tako zasnovani ureditvi je postal odvečen pojem mesta, ki ga je zakonodaja uporabljala še v prvih desetih letih po vojni. Opuščeni so bili tudi okraji kot vmesne upravne enote med občinami in republiko' oziroma pokrajino. Namesto okrajev se lahko oblikujejo medobčinske (regionailne) skupnosti na podlagi svobodnega združevanja zainteresiranih občin. Federalne enote v glavnem niso doživele večjilh sprememb, pač pa soi se krepile njihove samoupravne pristojnosti. Ker je bila v sistemu opuščena kategorizacija naselij, potrebe po takšni opredelitvi, predvsem mest, pa so obstajale, je statistična služba vpeljala novo tipoloiško razdelitev naselij. Zadela je sicer na velike težave zaradi znatnih regionalnih ralzliik v velikosti in značaju naselij v posameznih pokrajinah. Tab. 1. Velikost in struktura (v %) jugoslovanskih naselij11 (1. 1971) število prebivalcev Federalne enote Pod 300 300- 599 600- 1199 1200- 4999 5000- 14999 Nad 15000 poprečna velikost Jugoslavija- 52,7 21,8 15,8 8,4 0,9 0,4 744 Bosna/Hercegov. 49,1 24,3 17,3 8,5 0,6 0,2 633 Črna Gora 69,5 18,2 9,1 2,4 0,6 0,2 420 Hrvatska 56,6 23,1 13,3 6,2 0,6 0,2 663 Makedonija 44,4 25,7 19,3 9,2 0,6 0,8 971 Slovenija 82,5 11,7 3,7 1,7 0,3 0,1 287 Srbija 21,5 27,8 29,2 18,4 2,3 0,8 1390 — Ožja Srbija 21,4 28.7 31,2 16,6 1,5 0,6 1253 — Vojvodina 4,0 7,7 15,1 53,9 15.3 4.0 4328 — Kosovo 27,1 31,4 27,9 12,8 0,3 0,5 866 Zvezni zavod za statistiko je zaradi tega uporabil pri opredeljevanju naselij dva kriterija: število prebivalcev in delež agrarnega prebivalstva.-2 Naselja so bila razdeljena v tri kategorije: urbana, mešana in vaška. Kriterij ni najboljši in je bil pogosto* kritiziran, a zaenkrat ni ustreznejšega in ga zato še vedno uporabljamo. Na osnovi tega kriterija je bilo v Jugoslaviji 1. 1971 od 27.568 naiselij 495 urbanih (1,8%), 2961 mešanih (10,7%) in 24.112 vaških naselij (.87,5%). V urbanih naseljih je živelo 7 915 000 (38,6%), mešanih 2 928 000 (14,3%) in v vaških 9 679 000 (48,1 %) prebivalcev.1' Socio-ekonomski razvoj povojne Jugoslavije in preobrazba naselbinskega sistema Velike spremembe v gospodarstvu so povzročile pomembno socialno in geografska preobrazbo. Prišlo je do znatnega zmanjšanja kmečkega prebivalstva (deagrarizacija): od predvojnih 76,6 % na 38,2% 1. 1971. Deagrarizaiciijai je najbolj zarjela bolj razvite republike,, kjer se je delež agrarnega prebivalstva znatno zmanjšal: v Sloveniji na 20,4 %, Hrvatski 32,3 % in v Vojvodini na 39 %. Pospešena industrializacija je velik del tega aigrarnegal prebivalstva, ki je zapuščalo svoje male kmetije (v poprečju velike 3,8 ha) usmerila v tovarne. Delež industrijskega aktivnega prebivalstva se je na ta način večal od popisa do popisa: 1. 1953 je znašal 7,9%, 1. 1971 pai že 17,7 %. Najvišjo vrednost je dosegel v Slove-r-iji (32,3%) in na Hrvaitskem (18,6%). Socio-ekonoimski razvoj je sprožil tudi številne migracije. L. 1971 so ob popisu ugotovili, da je samo 60% prebivalcev še žifvelo v rojstnem kraju. V urbanih naseljih je bil ta delež komaj 42%. Migracije so bile razen v inozemstvo v največji meri usmerjene v mestai. Tako se je naiglo večala urbanizacija.14 Tab. 2. Razvoj urbanizacije v Jugoslaviji13 Federalne enote Leta Celotno prebivalstvo (v 000) Urbano prebivalstvo (v 000) % urbanega prebivalstva Prebiv. mešanih naselij (v 000) % prebivalstva mešanih naselij % prebivalstva mešalnih + urbanih naselij Jugoslavija 1921 12 542 1 624 13,1 1931 14 534 2 194 15,1 -—. — — 1948 15 842 2 743 17,3 — — — 1953 16 999 3 688 21,7 1 076 6,3 28,1 1961 18 549 5 252 28,3 2 028 10,9 39,2 1971 20 522 7 915 38,6 2 928 14,3 52,9 Bosna/Hercegovina 3 746 1 045 27,9 739 19,7 47,6 Črna Gora 529 182 34,3 82 15,5 49,8 Hrvaitska 4 426 1 816 41,0 716 16,2 57,2 Makedonija 1 647 793 48,1 95 5,8 53,9 Slovenija 1 727 650 37,6 406 23,5 61,1 Srbija 8 446 3 429 40,6 890 10,5 51,1 — Ožja Srbija 5 250 2 141 40,8 373 7,1 47,9 — Vojvodina 1 952 953 42,8 396 20,3 63,1 — Kosovo 1 243 335 26,9 121 9,7 36,6 Vendar je treba opozoriti nia določenoi posebnost jugoslovanske urbanizacije: najbolj razvite federailne enote niso< tudi najbolj urbanizirane. Slika bi se zboljšala, če bi poleg urbanih naselij upoštevali še prebivalstvo mešanih naselij. Od leta 1953 do 1971 se je število mestnega prebivalstva zvečalo za 114,6%, število prebivalcev mešanih naselij pal za 172,1%. Najbolj so rasla malia mesta. Toda v zadnjem desetletju (1961—1971) se je pospešila rast velikih mest. število prebivalstva v vaških naseljih se je zmanjšalo za 20,7 %. Tab. 3. Velikostna struktura urbanih naselij v Jugoslaviji13 Leto pod 20 000 prebivalcev 20 000 — 99 999 prebivalcev nad 100 000 prebivalcev „šte- vilo prebi- valstvo J O * ■*=* •92 o šte- vilo prebi- valstvo odsto^ tek* šte- vilo prebi- valstvo odstop tek* 1921 74 714 387 5,9 16 653 402 5.2 2 241 955 1,9 1931 80 794 503 5,5 22 847 650 5,8 3 552 488 3,7 1948 82 856 554 5,4 25 909 239 5,7 5 977 977 6,1 1953 88 955 498 10,0 30 1 109 403 6,6 6 1 325 049 7,8 1961 280 1 787 309 9,6 52 1 816 434 9,7 7 1 662 309 9,0 1971 417 2 584 126 12,6 71 2 738 102 13,3 9 2 597 298 12,6 * od vsega jugoslovanskega prebivalstva Z razvojem urbanizacije in konsolidacije države se je postopoma popravila velikostna razvrstitev nasedi j (rank silze rule). Leta 1921 je bila razvrstitev še ierazilto nepralvilniih oblik: imela je malnjši nagib od 45°, manjkala1 soi večja mesta in prevladovala so naselja/ z manj kot 20.000 prebivalci. Razvrstitev za 1. 1953 je izkazovala že bolj pravilen potek Ve-1'ikostmai razvrstitev za 1. 1971 za 50 največjih naselij pa je že dckaij pravilna. Do deformacij prihajai šele med 50. in 100. mestom, katr kaže na še vedno močnio zastopanost malih mest. Tudi: na vrhu je še vedno opazna značilna bipolarnost: omrežja: delitev funkcij med Beogradom in Zagrebom. Velikostna razvrstitev, ki je bila li. 1921 zaradi združitve različnih pokrajin v Jugoslaviji zelo: neurejena, je dobila v minulih petdesetih leitih znatno bolj urejeno oblika. Naselbinsko omrežje se je uravnovesilo in prilagodilo novim razmeram. Te: spremembe so razvidne tudi! iz izračunanih funkcij za y-rank size« za letai 1921, 1953 in 1971. 1921 y = 721,83 x 2.321 ali log y’ = 6,5818 — 0,8421 log x 1953 411,89 x 2,33 ali log y’ = 5,053 — 0,6982 log x 1971 156,55 X 2,01 ali log y’ = 6,0207 — 0,8459 log x Družbena in gospodarska preobrazba povojne Jugoslavije se je odrazila tudii v socialno-ekonomski in funkcijski usmerjenosti jugoslovanskih mest. Prve analize, napravljene na osnovi podatkov o aktivnem prebivalstvu v mestih 1. 1953,15 so pokazale^ da so med mesti prevladovala terciarno im kvartarno usmerjena mesta, industrijskih mest je bilo manj. Razmeroma velika je bilo v obrt in v agrarno proizvodnjoi usmerjenih mest. Usmeritev v terciarne in kvartarne dejavnosti, je treba razumeti kot značilnost predindustrijske družbe, ko so bile poglavitne mestne funkcije trgovinai, obrt in uprava. Industrializacija je spremenila to sliko. Po popisu prebivalstva iz 1. 1971 je, glede na strukturo aktivnega prebivalstva bivajočega- v mestih, postala glavna orientacija' 495 jugoslovanskih mest industrijska dejavnost (industrija, rudarstvo, gradbeništvo in obrt.) in je nanjo odpadlo 49,5 % mestnega prebivalstva. Delež terciarnih dejavnosti (promet, trgo<-vina, gostinstvo, turiizem, komunalne dejavnosti) je znašali 21,5% in delež kvartarnih dejajvnosti (uprava, zdravstvo, šolstvo, kultura) 21,8%. še vedno je bil razmeroma visok delež primarnih dejavnosti (7,1%). Obstajale so znatne razlike v funkcijski usmerjenosti: med različnimi kategorijami mest. Večja*, ko so bila, bolj je prišla do veljave njihova usmeritev v terciarne in kvartarne dejavnosti, kot to prikazujeta naslednji tabeli: Tab. 4. Socio-ekonomska orientacija jugoslovanskih mest (1. 1971) Prebivalstvo v 1000 Federalne enote Skupaj Primarne dejav. Sekundarne dejav. Terciarne dejav. Kvartarne dejav. Pre- % bivalci Pre- % bivalci Pre- % bivalci Pre- % bivalci Pre- % bivalci Jugoslavija Bosna/Herc. Črna Gora Hrvatska Makedonija Slovenija Srbija — Ožjai Srbij — Vojvodina — Kosovo 2 942 100 351 100 53 100 710 100 248 100 303 100 1 275 100 a 840 100 359 100 75 100 2 087 7,1 18 5,2 2 4,3 34 4,9 26 10,6 7 2,4 1 199 9,4 45 5,4 66 18,3 8 11,0 1 457 49,5 175 49,8 23 43,3 347 48,9 122 49,4 168 55,4 621 48,6 417 49,7 167 46,6 35 46,8 633 21,5 75 21,4 13 26,2 176 24,8 46 18,6 63 20,9 258 20,2 180 21,4 66 18,5 11 15,8 642 21,8 83 23,7 13 26,1 152 21,4 53 21,4 64 21,3 275 21,6 197 23,4 59 16,4 19 26,2 Tab. 5. Socio-ekonomskai usmerjenost mest glede nai velikost kategorije (1. 1971) Prebivalstvo v 1000 Velikostna kategorija Skupaj Pre- % bivalci Primarne ; Pre- % bivalci Sekundarne Pre- % bivalci Terciarne Pre- % bivalci Kvartarne Pre- % bivalci Pod 20.000 20.000 — 100.000 Nad 100.000 922 100 963 100 1056 100 118 12,9 71 7,5 18 1,7 475 51,5 502 52,1 479 45,4 172 18,7 190 19,7 270 25,7 156 16,9 199 20,7 287 27,2 Zgornja socio^ekonomska opredelitev usmerjenosti posameznih mest je bil'a iizvedena s pomočjo strukture aktivnega prebivalstva, bivajočega v mestiih. Mesto je biloi opredeljeno kot usmerjeno, če je delež (v %) določene dejaivnosti presegal poprečni odstotek iste dejavnosti za vsa jugoslovanska) mesta. Tii deleži so znašali: primarne dejaivnosti 7,09 % sekundarne dejavnosti 49,52 % terciarne dejavnosti 21,53 %> kvartarne dejavnosti 21,84% Po tej dokaj grobi klasifikaciji je bila večina jugoslovanskih urbanih naselij (405 po številu) usmerjenai v sekundarne dejavnosti (113), v primarne dejavnosti: je bilo usmerjeno 60, v terciarne 20 in v kvartarne 10; kar 203 mesta so imela dvojno usmeritev, 41 pa celo trojno. Obstajale so znatne razlikei med federalnimi enotami. Tako so bila slovenska mesta povečinii orientirana v industrijo. Veliko vojvodinskih mest je imelo agrarno usmerjenost. Na Kosovu je bilo- največ mest orientiranih v primarno-kvartarne dejaivnosti ali primarno-terciarne dejavnosti. Zaradi razvitega turizma in prometa je bilo na Hrvaitskem veliko terciarno usmerjenih mest. Tab. 6. podrobna opredelitev socio-ekonomske usmerjenosti jugoslovanskih mest (1. 1971) Oh H w cu H a, PK H SK TK PST PSK PTK STK '1 Jugoslavija 60 113 20 10 91 26 46 29 28 41 9 4 14 4 495 Bosna/H. 10 29 2 4 9 3 8 6 8 12 — — 3 1 95 Črna Gora — 3 1 — 2 1 1 2 — 8 — — 1 — 19 Hrvatska 12 11 10 2 17 10 9 8 3 10 1 1 6 2 102 Makedonija 8 2 — — 11 1 4 — 2 1 — ] — — 30 Slovenija — 38 4 3 3 — 3 6 5 5 — — 1 — 68 Srbija 30 30 3 1 49 11 21 7 10 5 8 2 4 — 181 — Ožja Srb. 12 28 3 — 26 7 10 7 9 4 5 1 4 — 116 — Vojvodina 17 1 — — 18 3 4 — — 1 3 — — — 47 — Kosovo 1 ] — 1 5 1 7 — 1 — — 1 — — 18 Razvoj Jugoslavije je omogočil, da se je postopoma ustalilo omrežje centralnih naselij16 in, njihovih vplitvnih območij, ki je vesi čais po 1. 1945 doživljalo znaitne spremembe. Vzroki za to preobrazbo so bili: prehod iz prvotne konzervativne agrarne v bolj dinamično industrializirano družbo, nastanek in razvoj industrijskih mest in naselij, izgradnja noivih prometnih poti in zvečana prometna dostopnost, izboljšana oskrba prebivalstva, razvoj storitvenih dejavnosti in turizma ter oblikovanje noivih upravno-političnih enot. Analiza centralnih naselij,, opravljena 1. 1968, je pokazala, dai je njihovo omrežje sestavljalo 1358 cenrtrainih krajev. Na. osnovi kvalitativnih znakov (število in sestav centralnih funkcij) in kvantitativnegai obeležja (število zaposlenih v storitvenih dejavnostih) jih je bilo mogoče na osnovi grupiranja razvrstiti v šest hierarhičnih stopenj. Osnovni spodnji; oskrbni nivo so tvorila centralna naselja I. im II. stopnje, to je središča krajevnih skupnosti, občinska središča in nekateri drugi centri (iindustrijskai in turistična naiselja). Srednji oskrbni nivo so sestavljali; cenitralni kraji III. in IV. stopnje; to so bila večidel nekdanja okrajna središča, ki so; nudila zahtevnejše storitve. Višjo stopnjo so sestarvljalai pokrajinska (V. stopnja) in republiška središča (VI. stopnja) ter kot izjema državna; prestolnica Beograd (VII. stopnja). Omrežje ni bilo po vsej Jugoslaviji1 enako izoblikovano. V bolj razvitih in gosteje obljudenih severozahodnih in severnih predelih je bilo gostejše in z večjim številom centrov za osnovno. preskrbo. V manj razvitih in redkeje obljudenih predelih (Južna Srbijai, Kosovo, Makedonija* dinarski predeli) je bilo osnovno oskrbna omrežje redkejše in pomembnejšo1 vlogo so igrali centri srednjega! nivoja (III. in IV. stopnje). Vplivna območja17 centralnih naselij oziroma mest so se ravnala po hierarhičnem položaju. Na osnovi, obsežne ankete o tem, kje prebivalci posameznih krajevnih skupnosti kupujejo različno blago; ali uporabljajo različne storitve, je bilo mogoče ugotoviti, da na jugoslovanskem ozemlju 466 mest in drugih središč opravlja celovita preskrbo na osnovnem nivoju (mikroregionalini centri). Preostalih 29 mestnih naselij (od skupnih 495) ni imelo celovito izoblikovanega graviitacijskega zaledja. Oskrbo na srednjem nivoju (mezoregiooalni centri) je izvrševalo 189 središč, večidel centralnih naselij III. in IV. stopnje in višjih stopenj ter zaradi izjemnih okoliščini tudi 56 naselij II. stopnje. Oskrbai na višji ravni (makroregionalni centri) je pripadla 17 mestom, ki so. sodilai v V—VII. stopnjo. Nosilci jugoslovanskega naselbinskega omrežja so billa mesta, ki so se uvrstila- na visoko, oskrbno ravan (V—VII. hierarhična stopnja): Beograd (VII), Zagreb, Sarajevo, Skopje in Ljubljana (VI. stopnja), Novi Sad (V—VI) ter Maribor, Rijeka, Splitt, Osijek, Banja Luka, Mostar, Tuzla, Subotica, Priština, Niš in Titograd (V. stopnja;). Do podobnih rezultatov je prišel tudi V. Rogič,18 ki je med pokrajinska središča uvrstil še Bitolo, ter F. E. Hamilton19 v svoji študiji o Jugoslaviji. Raziskave so tudi pokazale, da so bila nekatera središča premajhna i;n slabše opremljena s centralnimi funkcijami ter zaradi tega niso obvladovala svojega vplivnega območja (Mostar, Tuzla). Nekatera regionalna območja niso imela ustreznega urbanega cenitrav čeprav bi. glede na velikost oeemlja in število prebivalstva morala imeti lastno pokrajinsko središče. Takšna območja so bila zahodna Slavonija, severna osrednja Bosna;, Po-drinje in Jugozahodna Srbija (Sandžaik). Na oblikovanje mestnega sistema so vplivali predvsem naslednji faktorji: število in goistotai prebivalstva, dostopnost, potrošnja in upravna razdelitev. Število oziroma gostota prebivalstva sta praviloma bili v direktnem sorazmerju s številom in velikostjo, mest ter njihovim hierarhičnim položajem. Zaradi gospodarske nerazvitosti1 je ponekod prišlo do izjem od tega pravila (Kosovo). Izboljšanje prometnih zvez in avtomobilizem sta ivečaLa dostopnost do središč in pripomogla1 k ojačitvi njihovih funkcij, a hkrati povzročila določeno diferenciacijo med mesti. Dvig življenjskega standarda in z rnjim tudi potrošnje ter industrializacija so krepili in gostili osnovno oskrbno omrežje (mikroregionalne centre) ter rušili prvotno zasnovo omrežja, ki je nastala še v pretežno agrarni družbi.. Zaradi dolgotrajne im pomembne vloge držarvne uprave so ostali številni elementi administrativne ureditve še vedno prisotni v zgradbi naselbinskega sistema. Pri oblikovanju jugoslovanskega naselbinskega sistema pa- so igrali, določeno vlogo še nekateri specifični raizlogii: etnična, pripadnost, razni lioka-lizmi in politične razmejitve ob nastanku države, ki soi marsikje razdvojile mesta od zaledja (Bitola, Trst). Zlaisti etnična struktfura/ je znatno) vplivala na usmerjanje prebivalstva k makroregionalnim središčem. Naselbinski sistem v prihodnosti Na koncu si zastavljamo vprašanje o prihodnosti naselbinskega! im še posebej urbanega sistema. Ugotavljamo naslednje značilnosti in razvojne tendence. 1. Jugoslavija je še vedno slabo urbanizirana (38,6%). Zato1 lahko, pričakujemo nadaJrjno hitro rast mestnega prebivalstva in še posebej rast velikih mest, kar bi vodilo« k pojavu metropolizacije. 2. V urbanem omrežju prevladujejo malai mesta, ki so pogosto slabše opremljena s centralnimi funkcijami.. Pod vplivom industrializacije se veča število mešanih naselij, ki jih bo v prihodnje čedalje več, kot pričajo bolj razvite republike. Njihova opremljenost s storitvenimi dejavnostmi doiseza ravan malih mest. 3. Iz funkcijske klasifikacije je razvidno, da je večina mest usmerjena v sekundarne dejavniosti. Razmeroma veliko je še mest, ki so navezana na agrarno dejalvnost. Najmainj jih je orientiranih v terciarne dejavnosti, ki so sicer tipične mestne aktivnosti. Pričakujemo, da se bo z večjo razvitostjo zmanjšala enostranska funkcija usmerjenost in da se bo povečala orientacija v storitvene dejavnosti. 4. Sodobni razvoj, temelječ na večanju potrošnje, izboljšanju dostopnosti, avtomobilizmu in širjenju industrije krepi omrežje temeljnih centralnih naselij, ki se gosti; itn izpopolnjuje v storitvah. Obenem pa se- veča vloga velikih mest. Svojo funkcijo izgubljajo srednje velika) mesta, ki so imela svoj čas ključno vlcigo v oskrbi prebivalstva. 5. Jugoslovansko urbano omrežje20 je bilo dolga leta bipolarno (Beograd—Zagreb). Sodobni, razvoj, oprt na socialistično samoupravo in decentralizacirjo, krepi ostalle makroregionalne centre, zlasti republiška, središča. Takoi obvladujejo jugoslovanski prostor čedalje bolij tudi mesta Skopje, Sarajevo, Ljubljana in Novi Sad. Krepi pa se tudi vloga pokrajinskih središč: Maribora, Rijeke, Splita, Osijeka, Banja Luke, Tuzle, NiSa, Prištine in Titograda. Oblikujejo se tudi nova pokrajinska središča: Mostar, Bitola, Kragujevac in Zrenjarain. Sistem postaja čedalije bolj policentričen. 6. Medtem ko na večini jugoslovanskega oizemlja prevladuje težnja po naseljevanju v mestih, se v nekaterih najbolj razvitih predelih pojavljajo prva razseljevamja iz mest (suburbanizacija). 8. Socialno-ekonomski razvoj povojne Jugoslavije je zmanjšal tradicionalno dihotomijo med mesti in podeželjem, ki je imela zaradi obče družbene nerazvitosti dolga desetletja izredno ostre oblike. Literatura in viri 1. Zgodovina narodov Jugoslavije. I. Ljubljana 1953, 50—54 2. Zgodovina nairodov Jugoslavije. I. o.e., 306—309 3. Zgodovina narodov Jugoslavije. II. Ljubljana 1959, 33—40 4. Zgodovina narodov Jugoslavije. II. ac., 299—305 in 368—373 5. Zgodotvina narodov Jugoslavije. II. o.e., 871—975, 984—986 6. Mirkovič M., Ekonomska historija Jugoslavije. Zagreb 1958. 7. Maksimovič B, Urbanizam u Srbiji Beoigrad 1962 8. Definitivni rezultafti popisa stanovništva od 31. januara 1921. Saraje-voi 1929 9. Definitivni rezultati popiisa stanovnitva od 31. marta 1931, Saraje-v 1940 10. Stati&tički godišnjak SFRJ. Beograd 1955—1979 11. Rančič M., Naselja po veličini i tipu. Jugoslo/venskii pregled, XIX/3, 1975 Karanfilovski D., NasElja u SFR Jugoslaviji. Skopje 1975 12. Macura) M., Kriterirjum za. razgramičenje gradskog i seoskog stanov-ništvai. Statistička revija, VI, 3/4, 1954, 371—377 13. Popis stanovništva 1953. Beograd 1959. Popis stanovništva 1961. Beograd 1965. Popis stanovništva i stanovanja u 1971. Beograd 1974 14. Žulijič S., Urbanizacija na: području Jugoslavije. Zagreb 1973. Ginič I., Dinamika i struktura gradskog stanovništva Jugoslavije Beograd 1967 Vrišer I., Urbanizacija oibčin v Jugoslaviji v luči faktorske analize. Geografski vestnik XLIX / 1977, 131—138 15. Vogelnik D., Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FRNJ. Beograd 1961. 16. Vrišer I., Centralna naselja v Jugoslaviji. Ekonomska revija. Ljubljana 1968 17. Vrišer I., Vplivna območja jugoslovanskih mest in drugih središč. Geografski vestnik XL V / 1973, 21—45 18. Rogič V., Regionalizacija Jugoslavije. Geografski glasnik. 35/1973, 13—28 19. Hamilton F. E., Yugoslavia. London 1968 20. Rogič V., Historiijsko-geografska problematika urbane mreže Jugoslavije u odnosu na osobine njenog suvremenog razvoja. Cvijičev zbornik. Beograd 1968 YUGOSLAV NATIONAL SETTLEMENT SYSTEM Igor Vrišer (Summary) This report is a Yugoslav contribution to the work of the Commissioii on National Settlement Systems^ established by the International Geographical Union. At first the author deails with tihe historical development of the settlement system on the present Yugoslav territory. He describes the situation in the anicient period, in the middle age, during the Turkish occupation and during the rule of the Habsburg monarchy. He refers in particular to changes, which appeard in the second half of the 19th century and in the beginning of the 20th century, especially after the foundation of Yugoslavia in the year 1918. The present political-administrative status of Yugoslav settlements is reported in the second part. The third part deals with the post-war socio-economic development of Yugoslavia and the transformation of the settlement system: these are the changes related to the employment structure of Yugoslav population, the development of urbanization (see the table 2), to1 the size of urban settlements (see table 1 and 3) and tihe rank-sdze1 distribution of settlements (see the graph) and, finally, tp the socio-economic and functional orientation of Yugoslav towns (see table 4, 5 and 6). Partdcullar aittention was paid to the network of central places and their alreas of influence (see the map). Finally, the author makes some comments concerning the future of the settlement system in Yugoslavia. IDC UDK 911.2:551.44(510) = 863 S POTI PO KITAJSKEM KRASU Peter Habič* Pred desetletji je naše zanimanje! za kitajski krasi vzbudil H. v. Wissen a n n (1954), ki je po dosegljivih virih ini lastnih opazovanjih prikazal različne značilnosti kopastega, stožčastega in stolpastega krasa v humidnih tropskih in perhumidniih subtropskih predelih vzhodne Azije. Med strokovnimi prispevki smo lalhko brali obširnejše poročilo o izvirnih speleoloških raziskavah D. Balasza (1962). Dve leti zatem je opisal kraški relief v okolici Guiliina znaini poljski geograf M. K 1 im a siz e w sl k i (1964). O razvoju nizkega stolpastega krasa n,a Kitajskem in v Vietnamu je pisali tudi J. Šilar (1965). V naslednjih letih se je Kitajska zaprla in šele po letu 1976 so se cibnovide in razširile možnosti za ogled kitajskega krasai Med prvimi sta biial tam krasoslovca J. N. Jennings iz Avstralije in P. W. Williams iz Nove Zelandije. Na simpoziju o tropskem kraisu septembra 1977 v Oxfordu nam je živo predstavita vtise s kitajskega krasa M. M. Sweeting, ki se je prav tedaj vrnila od tam s skupino britanskih geografov. Leta 1977 je tudi k nam pripotovala prva delegacija Kitajske akademije znanosti in si med drugim oigledala Postojnsko jamo' ter obiskalia Inštitut zal raziskovanje krasa. Naslednje leto je obiskala Dinarski kras skupina hidrogeologov in hidrotehnikov državnega geološkega zavodal, ki je želela spoznati dosežke jugoslovanskih strokovnjakov pri gradnji akumulacij in hidrccentral na krasu. Leta 1979 SO’ prišli k nam štirje krasoslovci, po dva iz geografskega! in geološkega! inštituta Kitaljske akademije znanosti iz Pekingai Ogledali so si »klasični kras« in se seznanili z rezultati naših raziskav. Takrat smo preučili tudi možnost za povratni obisk v okviru izmenjave med Svetom jugoslovanskih akademij in Kitajsko akademijo znanosti. Tako se je jeseni 1979 ponudila priložnost, da sva z R. Gospodai’ißem tri tednie preživela na Kitajskem in si ogledala nekatere znamenitosti Pekinga, Veliki zid, grobnice dinastije Ming, slaivno paleolitsko postajo pekinškega pračloveka: v kraju Zhoukoudian 50 km JZ od Pekinga, nato pa sva obiskalai tri kraške predele v provincah Yunnan in Guantgxi na Južnem Kitajskem. Zanimivo je bilio že potovanje z letalom preko Pakistan® in Himalaje, osrednje azijske * Dr., znanstveni svetnik, Inštitut za raziskovanje krasa, SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU. puščave in puhličnih predelov, do velike vzhodne nižine. Posebno doživetje za geografa je vsekakor pogled iz zraka na razrezani gorski svet in pisana intenzivno obdelana polja, preprežena z neštetimi! namakalnimi ka-mali, rekami in vodnimi zadrževalniki!. Svojevrstno je tudi potovanje med riževimi polji in nasadi čaja, sladkornega trsa, med zelenjavnimi polji in sadovnjaki po obsežnih južnih ravninah in terasasto obdelanih gričih, z grmovjem in raznolikim drevjem obraslih gliobokiih soteskah in dolinah ter po razsežnih pašniških visokih planotah z zasneženimi gorami v ozadju. Preseneti nas Peking s svojimi nasprotji, obsežnimi sodobnimi zgradbami in prostranimi ulicami sredi nizkih sivih domov, razvrščenih na veliki ravnini okrog osrednjega) »prepovedanega« mesta z enkratnimi vladnimi palačami, parki in svetišči nekdanjih dinastij. Tradicionalno se srečuje s sodobnim v maliem in velikem, zlasiti v naseljih in mestih ter v velikih industrijskih središčih. Preveč je vsega za kratek obisk. Edinstven je vrvež kolesarjev na ulicah Pekinga in vožnja s taksijem med njimi do geografskega! in geološkega inštituta, kjer raaju raziskovalci seznanijo z njihovim delom. Višek pa je nedvomno veliki sprejem pri predsedniku Hua Guo-fengu in slovesna večerja ob 30. letnici osvoboditve Kitajske v veliki palači narodov, kjer se med 4.000 gosti srečaš z ljudmi; z vseh koncev sveta ini ni čudno,, če med njimi] zgrešiš slovenskega etnografa ite Ljubljane. Čeprav bi majbrž številne bralce Geografskega vestnika' bolj zanimale druge geografske informacije, se bom v tem prispevku omejil predvsem na vtise s krasa. Še prej pa naj povem, da so nate kitajski gostitelji presenetil» povsod s svojo gostoljubnostjo in odlično organizacija našega bivanja in potovanja po njihovi širni domovini. Iz Pekinga nas je vodila pot najprej 3.000 km proti jugovzhodu z letalom do Kunimiinga, glavnega mestai obsežne province Yunnan ob meji z Vietnamom. Po nekaj dneh smo od tam z letalom odpotovali 600 km proti vzhodu do Nanninga, nekdanje južne prestolnice in sedaj glavnega mesta avtonomne pokrajine Guangxi. Po nekaj dnevnem ogledu krasa v okolic) Duana smo odpotovali z vlakom okrog 400 km dalije proti vzhodu do Guilina, od tam pa se z letalom vrnili v Peking. Vso pot; naju je spremljal geolog Song Lin Hua, ki je bil hkrati organizator, strokovni, vodič in prevajalec, v vsakem kraju pa so nas čakali; še domači strokovnjaki. Pri Kunmingu smo si najprej oglodali kraške pojave in, kulturne znamenitosti v Zahodnih gorah. Ob bregu jezera Dian Chin je v prepadni steni iz paleozojskiih apnencev, imenovani' Zmajeva vrata, vklesano taoistično svetišče. Sredi gozdnega pairka pa je velik budistični hram, ki je znan. po velikih Lesenih kipih Budhe in njegovih učencev. Kunming kot pomembno gospodarska, prometno in kulturno središče leži severno- od jezera Dian Chin na rodovitni junanski planoti v višini okrog 2.000 m. Zaradi višine je klima na 25 vzporedniku kar prijetna, saj vlada tam skoraj večna pomlad. Okolica Kunminga je znana po zdravilnih rastlinah,; raiste pa tam skoraj vse, kar si je človek skozi tisočletja privzgojil za prehrano in okras. Tako smo na jesenskem polju videli od sveže zelenjave do zrelega riža^ od cvetoče ajde do mladega krompirja, pa koruzo in tobak, lovor in bambus, sladkorni; trs in, sadno drevje. Iz Kunminga smo z avtomobili odpotovali; za tri dni, v 130 km oddaljeni naravni park pri- Lunanu, kjer smo si kot redki turisti lahko ogledali edinstvene kraške škraplje, imenovane »Kamnirti gozd« (sl. 1). Ožji Slika 1. Kamniti gozd Lunan. Veliki in srednji žlebovi. Pogled z razgledišča proti jezeru.' — Foto: P. Habič. del naravnega parka obsega 80 ha iin je turistično lep« urejen. Nad 2000 m turističnih stez» je speljanih med svojevrstno oblikovalnimi, doi 30 m visokimi. skalnimi stolpi in stebri, ki vzbujajo pri obiskovalcih najrazličnejše predstave, zato so posameznim oblikam teh kamnitih velikanov dali različna imena. Kamniti gozd je podoben škrapljastemu površju na Dinarskem krasu, le da je vse precej povečano. Sprehajamo se po ozkih prehodih med skalnimi stebri koti se mravlje pri nas sprehajajo med škrapljami in žlebiči. Tai svojevrsten stolpičasti kras in izredno- škrapljasto razjedeno površje je izoblikovano v precej čistih, debelo skladovitih in rahlo nagnjenih spodnja permskih apnencih. Korozijski učinek deževnice je bil tu izreden. Skalni stebri so na vrhu priostreni in jih najlažje predstavimo si slikoi Ko opazujemo skalne vrhove im žlebaste zaijede, se nam zdi, da se je apnenec topil kot sladkor. Od deževnice sprana in razjedena »kamnita drevesa« so tako razčlenjena, da si le s težavo predstavljamo prvotno skalno površje prepreženo z globokimi razpokami in prekrito z debelo odejo lateritne rdeče ilovice. Takšne razmere so namreč še ohranjene v bližini, v bolj zatiš-nih reliefnih legah in le na posebno izpostavljenih mestih strle iz tai različno oblikovani skalni stolpi, ki so ponekod obdani z navadnim kraškim površjem, kot smo ga valjeni tudi na Dinalrskem krasu. Očitno so- oblike odvisne od mehanske in, korozijske odpornosti kamnine, na kar vplivajo Slika 2. Kamniti gozd Lunan. Manjši čokastr del. — Fotto: P. Habič predvsietm litološkai sestava, skladoivitosti in razpokanost. Pri razgaljanju nekdanjega, z ilovica nal debelo prekritega površja je imela poleg deževnice pomembno vloigo tudi kraška talina voda. V nižjem delu obširne in plitve kraške globeli se voda pretaka celb po površju in v deževnem času tako naraste, da, poplavi del turistične poti med skalnimi stolpi. V zgornjem delu parka je tudi nekaj umetnih vodnih površin, ki stopnjujejo privlačnost tega kamnitega gozda. Vodo v umetna jezera črpajo iz kraške-ga podzemlja le dobrih deset metrov visoko. Tudi drugi) površinski potoki in kraški izviiri pričajo o razmeroma plitvem krasu vkljub nadmorski višini 1600 — 1800 m. Spodnji deli stebrov so zaradi korozije kraške vode drugače razjedeni kot vršni). Stene sc marsikje previsne in ralzčlenjene z značilnimi korozijskimi vdoibki. Podobne učinke na skalnem površju je zapustila tudi korozija pod ilovnaitim pokrovom. Na več mestih v parku so namreč ratzgai-ljene velike zaobljene skale, na katerih so še posebne korozijske zajede, nastale v višini humusai. Ves kamen pai je prekrit z nekakšnim temnim lišajem, ki silcer bele ali rožnate apnence sirvo obarva in ko, dež namoči organsko oblogo, skale še bolj potemne. Od daileč zgledajo skalne stene in, ko^ rozijski žlebovi zelo gladko, v drobnem pa so precej hrapavi, kar je po našem mnenju posledica recentnega biokoroizijskega učinka. Ostre oblike žlebov so starejšega nastanka, o čemer smo se lahko prepričali na raznih podrtih stolpih. Na prevrnjenih stebrih so izpostavljeni deli skale drobno razjedeni, spodnji zavetni pa gladki in tudi svetleje, bolj rumenorjavo obarvani. Ostre oblike so niaistajade v drugačnih klimatskih razmerah in po globokih žlebovih tier ostrih grebenih med njimi sklepamo na: bolj hu-midno klimo z intenzivnimi nalivi in z iizdatnim vertikanim spiranjem. Na podrtih, pa tudi na stoječih stebrih smo med ostrimi1 korozijskimi žlebovi opazili značilne koritaste zajede, ki so kot nekakšne odprte ponvice bile nekdaj oibrasle in zapolnjene s humusom ter prstjo. Ta je hranile! deževnico z oglikovo kislino, da je lahko- izoblikovala več metrov dolge, 20 do 30 cm široke in pol toliko globoke navpične žlebove: Nad temi ponvicami in žlebovi so nastajali, le 3 do' 5 cm široki »mikro« žlebiči, ki povsem ustrezajo mikrožlebičem na Dinarskem krasu s premerom od 1 doi 3 cm. Poleg teh drobnih in srednje veliikih žlebastih oblik pa so v stene kamnitih stolpov zajedeni še večji, 1 do 2 m široki iln skoraj polkrožnii navpični žlebovi, ki so pri vrhu razčlenjeni z manjšimi, spodaj pa segajo’ v ilovnata tla. Očitno soi to starejše oblike, morda nastale še pod sklenjeno ilovnato odejo. O izdatni in globoki subkutani koroziji smo se lahko prepričali ne-daleč od parka, kjer je recentnai eroizija prsti razkrila tipično subkutano nazobčano in žlebastoi kraško površje. K pestrosti stolpičastega krasa posebej prispevajo litološke razlike, kar se kalže v ožjem dielu parka, še bolij pa na širši, več kot 300 km2 obsegajoči visoki planoti. Najlepše korozijsko razjedeni stolpi so- v čistih debelo skla>-dovitih apnencih, bolj razpadli stolpi in nižje kraiško površje pai je v tanjše skliadovitih apnencih. Naijmanj izrazite žlebaiste in škrapljaste oblike pa so v dciomitiziranih apnencih, kaiterih skalno površje je v drobnem ze- lo hrapavo. Lunanski kamniti gozd z okolico je izredno zanimiv vrtec za kraso-slovce, ki se ukvarjajo z učinki korozije in kraške denudacije. Ob kratkem obisku je seveda težko spoznati vse oblike in pojaive ter razčleniti oblikovalne procese, zlasti, če v tej smeri še ni, dovolj ralziskav. Obiskovalca sprva prevzamejo enkratne scene in šele, ko poteši prvo radovednost, lahko zaične bolj urejeno opazovati iln tako med množico neznank o razvoju tega svojevrstnega! kraškega površja lahko opazi tudi zelo zgovoren dokaz o precejšnji starosti tamkafjšnjega krasa. Ob cestnem vseku med Lunanom in naravnim parkom je razkrita žlebičasta skalna podlaga v permskih apnencih pod eocenskimi, sladkovodnimi rdečerjavimi glinenci in peščenjaki. Kraško oblikovanje junanske visoke planote tratja tedaj še izpred eocenskih obdobij in se nadaljuje do današnjih dni. Talko so- lahko v današnjem reliefu ohranjene prvotne paleokraške oblike, ki so različno dolgo raizkrite, tudi različno spremenjene aiii povsem nadomeščene z mlajšimi, čisto recentnimi pojavi. Stolpičasti kras priča o globokem korozijskem razčlenjevanju skalne podlage še pod rdečimi ilovicami in drugimi naplavinami. Junanska visoka planota naj bi, bila izoblikovana) v kredni dobi iln v terciarju. Od spodnjega pleistocena dalije pa naj bi nastaijal kamniti gozd. O izdatnih pleistocenskih klimatskih učinkih v tamkajšnjem krasu nas poleg škraplijastih oblik prepriča tudi svojevrsten naravni most v lehnjaku r»a reki Nanpa. Lehnjak se je nekdaj izločal iz površinske kraške reke kot pri nas na Krki ali Plitvicah in zapolnil več deset metrov globoko, korito v apnencih, pozneje pa je reka del lehnjaka odstranila in vanj izdolbla jamo in s podori na obeh straneh se je izoblikoval sedainji naravni, most. Pod stropom tega mostu so zanimvie kapniške tvorbe, nastale s prenika-njem deževnice skozi lehnjak. Kunming smo zapustili z nekaj urno zamudo zaradi goste megle, po kratkem poletu pa so nas v vročem in sončnem Nanningu sprejeli geologi in hidrotehniki in nais z udobnim jalponskim avtobusom popeljali v 200 km oddaljeno abeino Duain ter nta gradbišče HE Dahua na reki Hongshuii Tam bo pregrada na sicer nepropustni, podlagi sredi svojevrstnega krasa zadržala 50 krat več vod© kot jez pri Grančarevem na Trebišnjici. Na gradbišče se je v zadnjih letih priselilo čez 25.000 ljudi iin okrog 10.000 delavcev je prišlo iz precej oddaljenih krajev v to redko naseljenoi kraškoi pokrajino. Poleg Dahua bodo zgradili še vrsto drugih central in eno od teh naj bi v najbolj zakraselem predelu gradili tudi jugoslovanski strokovnjaki. Poleg velikega gradbišča smo si ogledali še več manjših črpališč, kjer iz kraškega podzemlja črpajo vodo za namakanje. Obsežne hidrogeološke raiziskave so opravili zlasti v kraiškem zaledju podzemeljskega toka Disu, ki izvira kot čista zelena kraškal voda v koritu blatne površinske reke Hongshui. Tamkajšnji kras je nekolikö podoben našemu nizkemu krasu v Her-cegoivini* zanimive pa so tudi razlike. Kot nekakšna široka kraška polja so izoblikovane obsežne kraške uravnave in tipični kraški ravniki, ki jih obdajajo nizi stožčastih kraških gričev. V kraško uravnavo si. je zarezala, površinska reka do 40 m globoko korito in tako so nastale podobne morfološke in hidrološke razmere kot pri nas ob Kolpi, Liki adii Trebišnjici;. Kraški ravnik na obeh straneh reke je ponekod razgaljen, skalnat in škrapljast, drugod prekrit z naplavinami in prstjo ter intenzivno otodelan. V toplem in »RAZŠIRJENOST IN TIPI KRASA NA KITAJSKEM« I. Korozijske in erozij sko-korozijske kraške regije tropskega ini semi.-tropskega humidnega klimatskega tipa I A — Paleozojske im mezozojske karbonatne kamnine kraške regije Jangtse paraplatforme IB — Paleozojske in mezozojske karbonatne kamnine kraške: regije geosinklinalnega nagubanega pasu Južne Kitajske I C — Paleozojske karbonatne kamnine kraške regije geosinklinalne- ga nagubanega pasu zahodnega Yunnana ID — Paleozojske karbonatne kamnine kraške regije geosinklinalnega nagubanega pasu pogorja Zen IE — Paleozojske metamorfizirane karbonatne kamnine kraške regije geosinklinalnega nagubanega' pasu Taiwana IF — Kras grebenskih apnencev obale šelfa in otokov II. Korozijsko-erozijske kraške regije srednjega in toplega zmernega semiaridnega in semihumidnega klimatskega tipa II A — Pred in Ordovicijske karbonatne kamnine krašek regije Ki- tarjsko-korejske paraplatforme II B — Starejše in Paleozojske metamorfizarane karbonatne kamnine kraške regije geosinklinalnega nagubanega pasu Chilienskega pogorja. III. Korozijsko-denudacijske kraške regije humidnega klimatskega tipa planote Qinghai — Xizang (Tibet) VI. Denudacijske kraške regije aridnega klimatskega tipa planote Qinhaii-Xizang in zmernega pasu. (Po Research of China Karst, 1979) RAZŠIRJENOST IN TIPI KRASA NA KITAJSKEM DISTRIBUTION AND TYPES OF KARST IN CHINA r suhem podnebju na 25 vzporedniku pa rastje potrebuje veliko vode, saj od 1800 mm padavin izhlapi več kat 1200 mm. V dolgem in namočenem poletju so pogoste tudi poplave, ko narastejo reke iz oddaljenih gora, se dvigne voida iz kraškegai podzemlja in se ponekod preliva celo po površju. V suhem delu leta se gladina postopoma umakne več kot 30 m gloiboko' v podzemlje. K sreči je dosegljiva v številnih naravnih kraških okencih in jamah. Zato si iznajdljivi Kitarjci pomagajo1 s plavajočimi črpalkami na bambusovih ali betonskih splavih, pa tudi na poševnih tračnicah spuščajo črpalke za znižajočo se voda globok® v kralško podzemlje. Za namakanje polj na valovitih kraških tleh so zgradili dolgo mrežo zidanih kanalov ir. jih speljali skozi griče po umetnih roivih in celo skozi naravne kraške jame. V bolj odmaknjenih in višjih kraških predelih še vedno ročno namakajo terasasta polja ob robu plitvih širokih vrtač z zajemanjem vode iz nekakšnih lokev aili kalov v dnu globeli. V približno tako velikem kraškem zaledju .kot ga ima Ljubljanica, so raziskali nad 300 vodnih jam in brezen ter zgradili 52 različnih črpališč. Samo, v občini Disu so povečali obdelovalno površino od 12000 nia 47000 mu (od 800 na 3133 ha) in polovico te zemlje namakajo z načrpana kraško vodo (1 ha je 15 mu). Ob robovih rodovitnih in naseljenih rarvnikov se dvigajo strmi goli bregovi 200 do 600 m visoko v nepregleden splet priostrenih vrhov tipičnega stožčastega subtropskega krasa. To skalnato površje je precej raz-sežno, obraslo le z redkim grmovjem in šopi trave, zalto so razumljiva prizadevanja naprednih domačinov, da bi nerodovitno površje zasadili z mediteransko oljko ali kako drugače pogozdili. V pokrajinah Guizhou, Guangxii in Guandong je kraškega površja zal več kot dve Jugoslaviji, zato lahko razumemo vetliko* zanimanje kitajskih strokovnjakov za jugoslovanske izkušnje tako v preučevanju kraških voda kot pri drugih gospodarskih melioracijah krasa. Nam pa je primanjkovalo časa za razgovor, pa tudi za ogled geoloških, reliefnih, hidrografskih in speleoloških posebnosti. Stožčasti: kras južne Kitajske je razvit, pretežno v paleozojskih apnencih, ki jih obdajajo starejše in mlajše neprepustne kamnine:. Sredi zakraselega površja so ponekod ohranjeni neprepustni triasni skrilavci. Po njihovi legi, v dnu širokih kraških uravnav bi mogli sklepati na pomembno tektonsko in strukturno zasnovo kraškega reliefa. Tudi nastanek im razporeditev nazobčanih kraških vzpetin je v veliki meri pogorjem s strukturo, kjer prihajajo posebej do veljave bolj odporni, debelo skladoviti in ne-skladoviti apnenci. V njih so izoblikovani ovalni čoki in priostreni stogi, ki jih vidimo lahko visoko nai pobočjih aili pa v dnu na ravnikih. Površinske reke prečkajo to razčlenjeno kraško površje im razen sorazmerno ozkih korit med strmimi kraškimi. griči aili v dnu prostornejših uravnav ni sledov prave fluvialne erozije. Kraški relief je oblikovan predvsem z intenzivno vertikalno korozija deževnice in z njo povezanimi denudacijskimi procesij do nivoja talne vode. Kraško uravnano površje je ponekod omejeno s premočrtnilmi bregovi kot pri nas na kraških poljih in izgleda, dai so robovi skladni s tektonskimi, črtami. Drugod so ravniki nepravilnih oblik in razčlenjeni z osamelimi vzpetinami ter nižjimi grebenu v zaoikroženai polja, ki so v razvodnih predelih nanizana drugo za drugim in. prehajajo v ne- povezane zaprte kraške globeli z ravnim pa tudi konkavnim dnom. Tako lahko sledimo v tem kraSu različnim oblikam od velikih uravnav, prek malih kraških polj z občasnimi poplavami1, estatvelami in požiralniki, do nekakšnih suhih uvail in velikim vrtačam podobnih dolcev. Skratka, tu so prav značilni primeri zrelega stadija kraškegai razvojnega cikla v smislu J. Cvijičai (1918) in A. Grunda (1914). Čeprav ni bilo časa za jamarske podvige, smo lahko že iz doline opazovali večje votline v različnih višinah, tako na osamljenih stožčastih humih, kot nai bolj sklenjenem skalnem obrobju kraških ravnikov. Jame so torej razviite v več nivojih. Naijmlajše kvartarno in recentno izvotljevanje naj bi se razvijalo v nivoju površinske reke, kjer nastajajo aktivni vodni rovi okrog 40 m pod površjem najnižjih ravnikov. Le ti naj bi nastali v srednjem kvairtarju skupaj z nekaterimi jamami^ izoblikovanimi v istem nivoju na obrobju. V teh in višjih jamah so našli bogatto fosilno; favno in po njej so tudi jamske etaže v osamljenih kopastih gričih skušali časovno opredeliti!, Srednje kvartarne starosti naj bi bile jame 40 do 60 m nad ravnikom. staropleiistocenske pa leže 80 do’ 100 m visoko, medtem ko so jame 120 do 150 m nad poljem ali v nadmorski višini 370 do 400 m predkvartarne starosti. Stairejše so tudi višje kraške uravnave, ki jih nakazujejo enakomerno visoki stožčasti vrhovi. Po značilnih višinah so vrhover razporedili v 5 nivojev od 400 do 1000 m nadmorske višiine. Teh nivojev nismoi mogli preveriti na lastne oči, pa tudi po karti jih nismo mogli primerjati z našimi. Zato nalm nii jasno, ali gre za postopne erozijske faze v razvoju krasa, aili za različno izdatne mlade tektonske premike enotne uravnave. Ta problematika je tudi pri nas aktualna. Vsekakor pa moramo že pri razčlenjevanju najniižjegai nivoja računati z intenzivnimi korozijsko denudacijskimi procesi v daljšem obdobju. Nekatere reliefne značilnosti v okolici HE Dahua pa dopuščajo celo domnevo, da1 je bilo apniško površje razčlenjeno že v starejših geoloških obdobjih, natoi prekrito z mezozojskimi ali terciarnimi sedimenti in ponovno razkrito v mlajši geološki preteklosti. V kolikšni meri gre za ekshumirani paleokras, ki smo ga opazili tudi na junanskii planoti, bodo morale potrditi prihodnje raziskave. V tamkajšnjem kraškem površju in podzemlju bo treba razvozlati še vrsto zanimivih morfogenetskih dogajanj in koristno bi jih bilo podrobneje primerjati z našimi nai Dinarskem krasu. Ob povratku i(z Dualna v Nannimg smo si ogliedalii jamo Yiling, ki se uvršča med pomembnejše turistične jame na> Kitajskem. V osamljenem kraškem griču ob robu široke, s kvartarnimi naplavinami prekrite ravnice, je s kapniki bogato okrašena, 200 m dolga ih do 30 m visoka podzemeljska dvorana z več vhodi. Pri spodnjem je zgraijena sodobna upravna zgradba s sprejemnico, kjer se kot na vseh drugih obiskih najprej okrepčate s čajem, nato pa vas. vodič popelje po površju do zgornjega vhoda,, kjer se začne ob turistično, privlačni razlagi ogled barvno zelo pestro osvetljene jame. Nas bolj kot fantazijske oblike, podkrepljene s svetlobnimi efekti, privlačijo raizlični tipi in generacije sig, ki se v njih odražajo klimatske in druge geološke spremembe, vendar s speleološkega vidika te še niso podrobno preučene. Sicer pa ima jama ugodno^ turistično lego, saj je od Nan- ninga oddaljena okrog 50 km, njen obisk pa je vključen v organizirana turistična potovanja po Kitajski. Nanning kot glavno mesto avtonomne pokrajine Guangxi z bogato; zgodovino nekdanje južne prestolnice iz začetka; 15. stoletja, pa tudi za časa Kuomintanga, je šele od leta 1977 odprta za tujce. V vietnamski vojnii je bilo pomembno oporišče za rusko in kitajsko pomoč Vietnamcem, saj leži ob železnici Peking—Hanoj in je od vietnamske meje oddaljeno le okrog 150 km. Čeprav smo se1 še letal 1976 pogovarjali z vietnamskim krasoslov-cem H. C. Daom, ki je študiral v Beogradu in bil nekaj časa tudi na praksi v Postojni, dia si bomo hkrarti s kitajskim krasom ogledali njihove kraške pokrajine, simo se to pot morali kljub bližini odpeljati iz Nanninga z vlakom v nasprotno smer. Tako* smo se mimo Liuzhowa po 8 urah udobnega potovanja v posebnem, skotraj praiznem vagonu za tujce, pripeljali do Guilina. j -—1 km ___T\___________ Kraški ravnik ( ) in ( •) ob reki Li , Guangxi Kars’: plain ( ) and tower karst (•) along Li Rivsr, Guangxi. Že med potjo smo od Litanga dalje opazovali šitroko kraško ravnino, na kateri so neenakomerno posejani priostreni stožčasti griči različnih oblik in velikosti. Slikoviito naizabčano obzorje pred Guiiliniom se je razčlenilo v številne stogaste, 200 do 400 m visoke griče s strmimi ali celo prepadnimi bregovi, ko smo se približevali mestu. Urbanizirano območje nekdaj trgovskega, sedaj vedno bolj industrializiranega Guilinai z okrog 100.000 prebivalci obsega več kot, 100 km2 prodne kvartairne ravnice in kraškega ravnika ob reki Li. Po mestu ih okolici so posejani osamljeni) stogi ali mogoti, fenglingi, pai tudi skupine stožčastih m stogastih gričev, imenovanih fengzong (peak cluster). Ti priostreni in prevotljeni kraški griči, reka s prekopi in jezeri, ter dišeči osmantusovi 1 km Kraški ravnik z občasnim površinskim tokom (s) in Kraški ravnik z občasnim ravnik tokom m Z stožčasti vrhovi ( • ) med Duan in Disu , Guangxi. Karst plain (r?)with temporary surface stream and cone karst ( • ) between Duan and Disu, Guangxi. nasadi v parkih stopnjujejo slikovitost najpomembnejšega kraškega turističnega središča Kitajske. Primerjali bi, gai lahko s Postojno, saj je v mestu več zelo obiskanih turisitičnih jam, ki sojih spoznali že pred tisoč leti. Od tam so pošiljali vladarjem številne kapnike, ki jih sedaj lahko vidimo v pekinških grajskih vrtovih. Glavna turistična privlačnost Guilina pa je zares edinstvena pokrajna kopastega krasa ob reki Li, po kateri; potujejo* turisti na barkah 80 km proti jugu do kraja Yalngshuoi kjer je lep park, več kot 1300 let staro drevo Banyan, Mesečev grič s polkrožno luknjo v podobi pol-mesecai in vrsta visokih prepadnih stogov. Od tam se turisti vračajo v Guilin z avtobusi po kraiškem ravniku med številnimi griči, ki jih obdajajo riževa polja> naisadi bambusa, sladkornega trsa ter drugega subtropskega drevja. Z osamelih kraških stoigov sredi mesta je Lep razgled po okolici in na barke, ki Lahko plovejo od Honkonga po pritokih Biserne reke ter po dve in pol milje dolgem prekopu v porečje Jangtse. Mi smo se povzpeli na grič Tiehtsaii in si ogledali Jamo' Velikega voza (Chi Hsiinig Shan, Seven Star Cave), kapniškoi iizrednio bogato jamo Lutii (Reed Flute Cave,), manjšo jama v griču ob Južnem potoku ter mlajšo paleolitsko postajo v jami Zen Pi in bližnji arheološki muzej. V Guilinu je med drugimi znanstvenimi in kulturnimi ustanovami tudi specializiran geološki inštitut za kras z okrog 150 zaposlenimi. S sodelavci smo se srečali! v hotelskih prostorih, ker njihove obnavljajo'. Časa pa je bilo premalo za izmenjavo mnenj in izkušenj o raizličnih vprašanjih. Poleg praktičnih vodnogospodarskih in hidrotehničnih problemov smo se lahko le dotaknili speleološke problematike. Ker je bila okolica Guilina že večkrat opisana (M. Klima szew siki 1964, J. Siili ar 1965, P. Kesselyäk 1966, D. Ba 1 a z s 1973), naij le na kratko predstavim nekatera morfogenet-ska vprašanja. Ob reki Li so prodne kvartarne naplavine debele 30 do> 50 m in vanje so zarezaine tri terase. Struga reke' je pri Guilinu v višini 150 m, prevladujoča kraškai ravnica pai 20 m višje, najbolj izrazita terasa v naplavini je 5 6 m nad reko, nižjo teraso dosežejo visoke vode, višja! pa sega skoraj da roba kraškega ravnika. Vkljub navidez enotnemu kraškemu ravniku pa skalna podlaga ni povsod enako visoko, kar si razlagajo' z mlajšimi tektonskimi premiki Podobno kot v okolici Duana so ob reki Li kopasti stogasti in stožčasti vrhovi različno visoki. Razvrstili so jih v tri nivoje, ki segajo 30 •— 40 m nad reko, 100 — 150 in 250 do 300 m visoko. Tem uravnavam naij bi ustrezale tudi jame, ki so razporejene v podobnih nivojih, pai tudi pod kraškim ravnikom, vse do gladine reke. Najnižjal kraška uravnava naj bi bila predkvartarne ali spodnje pleistocenske starosti, tako bi stožčasti in stogasti kras nastajal- vsatj v terciarju. Površinska reka naj bi poglobila strugo v pleistocenu le 20 m globoko v apnence, nanesla prod in pesek ter vanj zarezala teraise. Takšna razvrstitev nivojev kraških vzpetin* jam in uravnalv je precej shematična. Vzpetine so že v ožjem predelu okrog Guilina različnih višin in oblik. Osamljeni mogoti s prepadnimi stenami sredi ravnika so v družbi z asimetričnimi in različno obsežnimi stožčastimi griči. Ponekod segajo prepadni, bregovi stogov do< gladine reke, drugod so stogasti vrhovi obdani s položnejšimi podnožji. Prepadni: stogi Slika 3. Stogastd kras ob reki Lit, Guilin, China. — Foto: P. Habič pa se pojavljajo tudi višje po manj razčlenjenih kraških vzpetinah. Strme stene mogotov tedaj lahko> nastajajo v različnih legah in ne! le na korozijskem ravniku v nivoju talne vode. Na obliko. vrhov bolj vpliva geološka zgradba in odpornost kamnin kot pa posebni preoblikovalni procesi. Različno visoki vrhovi so lahko nastali tudi z različno učinkovito kraško denu-dacijoi in vertikalnim razčlenjevanjem površja in ne lei z zaporednim uravnavanjem. Tudi jame niso razvite v vseh mogotilh in kraških stožcih, potemtakem tudi niso vse nastale ob njihovem vznožju (kot foot cave po D. B ail a z s 1962) z zastajamjem vode nai kraškem ralvniku. Prostorne podzemeljske! rove v Jami Velikega voza je nedvomno' oblikovala podzemeljskai reka. Na stenah so ohranjene lepe erozijske oblike vkl/jub izdatnemu kasnejšemu korozijskemu preoblikovanju v vlažnejši klimi. Korodirane so celo stare sige v jami in le najmlajše sige zares krasijo to narjvečjo turistično jamo v Guilinu. Vprašanje je, ali SO' podobne jame nastajale s pretokom vode skozi osamljene vzpetine med oblikovan njem kraškega ravnikai, ali pat so to le odseki nekdaj sklenjenih podzemeljskih rovov, ki so. nastali v krasu pred razčlenitvijo uravnave nai osamljene vzpetine. Tako bi lahko postojnski in cerkniški jamski sitem raepa- Slika 4 Različne oblike kraških stogov ob reki Li, Guilin, China. — Foito: P. Habič. del na krajše nepovezane jame, če bi se vertikalno razčlenjevanje stopnjevalo do dna polj ali gladine podzemeljskih voda, kot se je začelo v območju Rakovega Škocjana,. Jame bi se tedaj ohranile: le v vmesnih vzpetinah. V razvoju kraisa na Kitajskem in tudii drugod po svetu je odprtih še veliko vprašanj. S preučevanjem ini primerjanjem kraških pojavov iln procesov v različnih predelih se postopno izpoilnjuje znanje o dogajanjih v topnih in prepusttnih kamninah pod različnimi klimatskimi iln geološkimi pogoji. Preuranjeni so še marsikateri zaključki o starosti in klimatskih učinkih, pa tudii strukturni in tektonski vplivi so še premalo znaini v različnih kraškh predelih. Povsod je treba računati z raznovrstnimi vplivi in spremembami v daljšem geološkem razvoju. Potrebne soi podrobne raziskave v raizličnih delih sveta, ki obsegajo tako meriitve recentni.h procesov kot morfogenetsko in kronološko razčlenjevanje pojavov v geološki preteklosti. V tem smo sii bili edini si kitajskimi krasoslovci. O pomembnosti tovrstnih raziskav pričajo tudi organizirana prizadevanja geografskega in geološkega inštituta kitajske akademije znanosti, državnega geološkega zavoda pai tudi našega inštituta. Na Kitajskem obsegajo karbonatne kamnine eno petino celotne površine, kar pomeni 1.245.000 km2 krasa, ki je razvit od atolov sredi Kitajskega morja, do' visokih gora Tibeta in Himalaje. Znani so različni tipi krasa, ki so opredeljeni po podobnosti oblik in pojavov, po geološki zgradbi in prevladujočih endogenih procesih, klimatskih pasovih in eksogenetskih vzrokih. Različne so tudi možnosti; in oblike gospodarske izrabe krasa. Obiskali smo le majhen del1 tega kraškega sveta, videli pa. veliko novega in spoznali zanimive ljudi s podobnimi prizadevanji kot so naša. Upajmo, da se bo sodelovanje na tem področju uspešno nadaljevalo v obojestransko korist in napredek krasoslovja. Literatura B a 1 a z s, D., 1962, Beiträge zur Speläologie des südchinesischen Karstgebietes. Karszt es Barlang-kutatäs Budapest, 2. 3-82 B ai 1 a z s, D., 1973, Relief types of tropical karst areas. Symposium on Karst Morphogenesis. Intern. Geogr. Union, Hungary, 16-32 Beautiful Kweilin, Foreign Languages Press, Peking, 1978, 109 str. Chen Z h i Ping, 1979, The characteristics of karst development in the South of China. Institute of Geography, Academia Sinica, Tipkopis. Cvijič, J., 1918 Hydrographiie souterraine et evolution morphologique du karst. Rec. Trav. Inst, geogr. alp. 6, 4, Grenoble Grund, A.. 1914, Der geographische Zyklus im Karst. Z. Ges.. Erdkunde, 52, 621-640 Karst in Chinas Institute of Hydrogeology and Engineering Geology Chinese Academy of Geological Sciences. Shanghai People’s Publishing House, 1976 K e i j z e r, A. J. in F. M. Kaplan, 1979, The China Guidebook. Eurasia Press, New Jersey, 304 str. Kes. se ly ä k, P., 1966, Lätogatäs a del-kinai-karsztvidek sziveben. Karszt es Barlang, 1966, II. felev, str. 61-64 Klimaszewskii, M., 1964, The Karst Relief of the Kueldn Area (South Chinai). Geographia Poloniica 1, 187-212 On the Underground River System of the Tisu Karst Area, Tu-an County, Kwangsi, Chinai. Hydrogeological' and Engineering Geological Team of the Geological Bureau of the Kwangsi Chuang Autonomous Region, Peking, China, 1976. str. 20 Qi W e ni, 1979, Chinai, a general survey. Geography, History, Politics, Economy, Culture. Foreign Languages Press, Beijing, 252 str. Research of China Karst. The Karst Research Group, The Institute of Geology, Academia Sinica. Academic Press, 1979, 336 sitr. in 119 slik Sil ar, J., 1965, Development of Tower Karst of China and North Vietnam .Bull. Nat. Speleol. Soc. 27 (2), 35-46 The Stone Forest. China International Travel Service W i s s m a n n, H., 1954, Der Karst der humiden heissen und sommerheissen Gebiete Ostasiensi Erdkunde, v. 8. n. 2, pp. 122-130 Z h a n g, S., 1979, The Corrosion of Carbonate Rocks and Development of Karst (With Hubei, Sichuan, Guangxi as examples). Acta geologica. Sinica, 247-261 FROM THE WAY TO THE CHINESE KARST Peter Habič (Summary) In the aiutumm 1979, within the frame of the exchange between the Council of Yugoslav Academies and Chinese Academy of Sciences (Academia Sinica) two workers of the Institute of Karst Research of the Slovene Academy of Sciences and Arts visited the Chinese karst. After visiting Beijing and vicinity, accompanied by the geologist Song Lin hua they paid the visit to high karst plateau in Yunnan and Stone Forest near Lunar*, suptropical karst in the community Duan wear Nanning and karst environment of Guilin along the river Li in the region Guangxi.. The famous Stone Forest lies 130 km south-east from Kunming, the main town of the region Yunnan, lying on karst plateau in the altitude about 1.800 m. In relatively pure paileozoic limestones there are interesting corrosion forms, developed under the influence of rainwater and karst underground water. The corrosion dissected the rocky surface into several, differently formed rocky towers, distributed mostly at the border of the shallow karst hollows and on the ridges of low hills, influenced by rainwater the rocky surface is cut into* sharp edges and vertical grooves, long several meters. At joints the rock iis dissected deep under the loam cover, which was thicker than it is nowadays. Under the loam the rock is smoothed while in the hollow bottom characteristic solution notches in rock are formed by karst underground water. Different phases of corrosional transformation in recent and past, climatic conditions iin differently resistant and crushed limestones could be distinguished by small corrosional forms, distribution and other properties of rocky towers. The natural bridge of tufa deposit across the river Nan Pa proves the influence of Quaternary climatic changes in the karst development. There are evident proofs of rich geologic history of Yunnan karst. Near Lunan under Eocene sediments crops out karst surface iln paleozoic limestones from Cretaceous' age. In low subtropical region Duan near Nanning the karst relief ressem-bles the Dinaric karst in Hercegovina. Wide karst plains are intertongued as karst polj es into sharply dissected bare karst hills. Karst tower peaks and caves ini them could be distributed in several levels from 140 to 1,000 meters, above sea level. In kairst plasm at the foot of the hills 40 m deeip river bed of superficial river Homgshui is cut in. According to1 this the karst water flows under the surface of the plains, in rain period it even floods somewhere. Known are differently waste closed hollows with flat karst bottom, with springs and ponors and estavellas. The underground karst water could be reached in several natural top windows and water caves, from where it could be pumped by different ways for irrigation of rice fields. On the river Hongshuii a big hydro power station is in construction; the dam on the river will influence to water conditions in karst b interlang hence big hydrogeological karst investigations are going on. In show-cave Yiling near Nanning several development phases and sinter generations could be distinguished, developing mostly in warmer periods, while in cooler onies the percolating water corroded the deposits. Near Guilin along river Li lies specially interesting, world famous tower karst. In isolated cone and tower hills, named fengling as well as in the hills, with series of differently shaped peaks, naimed fengzhong, the caves are distributed1 in several levels. In distributon and peak shapes the influences of geological structure and corrosion-denudation processes are seen. The surface development and the eaves origin are not yet well explained. Some cavities were formed by underground flows, some could originate in karst water level ait the foot of the hills as foot caves. The caves in isolated elevations could present the remains of former connected passages, developed in the karst before the dissection of the surface to isolated hills. In Seven Star Cave the erosional traces of water flow are preserved but also different transformation phaises and origin and weathering of sinter are seen. Reed Flute Cave is rich with differently coloured speleot-hems and younger sinters, but older, corroded sinters, as in some other caves, are seen too. In China the carbonate, rocks extend on 1/5 of the total surface, it means 1.245.000 km* of superficial karst known, developed from the islands in Southern Chinese Seai to the high mountains, of Tibet and Himalaya. Different types of karst are known, conditioned by geological structure, climatic conditions and exogenetic dynamics. Different are also the possibilities' and the ways of economic use. UDC UDK 911.3:341.222 = 863 GEOGRAFSKI VIDIKI PROUČEVANJA MEJA IN OBMEJNIH POKRAJIN Ivo Piry* V zadnjih nekaj letih je problematika meja in obmejnih pokrajin prii-tegnila pozornost številnih raiziskovalcev s področja družboslovnih ved, med katerimi je tudi veliko geografoiv. Ponovno naraščanje zanimanja za vprašanja v zvezi s pojmom in funkcirjo meje v sodobnem stvetu izhaja iz sprememb, ki bistveno vplivajo na oblikovanje novega pojmovanja meje. V proučevanje sedanjega pomena in funkcije meje kot značilnega prostorskega elementa se vključujejo geografi' z raizličnih vidikov, katere bomo skušali opredeliti v naslednjem sestavku. Ker bi bilo nemogoče zbrati podatke o vseh smereh im metodah proučevanja omenjene problematike, saj nam ni dosegljiva vsa tovrstna literatura, smo se omejili le nai nekatere glaivne dosedanje vidike proučevanjai meje v geografski in njej sorodni literaturi. Problematika je s stališča slovenskega geografskega proučevanja še posebej zanimiva, saj dobršen del slovenskega ozemlja predstavljajo obmejne pokraljine, ki leže ob meji z državami različnih družbenh sistemov. Dai bi torej razumeli pomen in vpliv meje, moramo proučiti sestavine posameznih sistemov, ki se končujejo z mejo in se ab njej srečujejo, kot tudi tiste, ki segajo prek meje ali pa se z mejo preobražajo. Te sisteme predstavlja celoten družbeno prostorski kompleks, ki je tudi predmet geografskega proučevanja, katerega razvoj in sedanje oblike so bile predmet našega zanimanja. Pojem meja ima v geograifiji različne pomene, ki so vedno točno določeni z opisom, za kakšno vrsto ali pojmovanje meje gre. V slovenski terminologiji tako ne prihaja do različnega tolmačenja pojmai meja, kot se to dogaja pril drugih jezikih, ki imajo vrsto sorodnih izrazov. Na osnovi opiisnega ločevanja- razločujemo med naslednjimi oblikami, meja; to so lahko naravne meje, meje med različnimi: prirodnogeografskmi enotami, meje med posameznimi regionalnimi enotami, meje vplivnih območij, meje * Asistent, Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. teritorialno-upravnih enot in državne meje. Naš prispevek nima namena obravnaivati vseh pojmovanj in z njimi1 povezane problematike, ki se v geografiji raizumevajo s terminom meja. V njem bomo obravnavali predvsem pojem meje kot državne meje, razmejitvene linije med dvemai družbenoekonomskima ali političnima sistemoma. Problematika^ povezana s proučevanjem mej» in raznovrstnimi raz-mejitvamiv je še vednoi eno temeljnih področij, ki je nenehno predmet diskusije med raziskovalci, tako s področja geografije kot tudi drugih družbenih in prostorskih ved, npr. sociologije, prostorskega planiranja in urbanizma. Vprašanja v zvezi z metodami regionalizacije, kot imenujemo ločevanje posameznih prostorskih enot oziroma regij v geografiji, so bila v slovenski geografski literaturi že večkrat obravnavana, takoi z metodološkega vidika kot tudi na posameznih primerih pokraijinskih členitev Slovenije na različnih nivojih in različni vsebini (Ilešič, 1979, 331-347 in 407-427). Manj pozornosti je bilo posvečene vprašanjem meje v funkciji državne meje. čeprav so posredno to problematiko obravnavale študije za posamezne sektorje gospodarske dejavnosti (Pak 1978, 21-26), ali pa raziskave položaja slovenske narodnostne manjšine v zamejstvu (V. Klemenčič, 1978, 7-17). Vprašanja, vezana mai obstoj meja, so bila dosedaj preozko gledana z vidika mednarodnih odnosov in političnih znanosti1. Proučevanje mej je bilo preozko tudi v geografiji, sa.j je bilo domena le politične geografije, ne pa tudi drugih področij geografskega raziskovanja. Meja je bila v politični geografiji obravnavana le kot teritorialna meja med državnimi tvorbami, ; a kaitero je veljalo prepričanje, dai je to območje napetosti in konfliktov (D. Jackson, M. Samuels, 1971, 11). Čeprav lahkoi trdimo* da največji del literature, kil obravnava meje, pripada politični geografiji, sta tudi socialna in ekonomska geografija usmerili svoja proučevanja v odkrivanje prostorskih značilnosti meja med družbenimi! sistemi ter stikov oziroma prethodov med tem sistemi. Državne meje so bile eden izmed najpomembnejših predmetov proučevanja razlikovalcev s področja politične geografije, ki jih lahko označimo tudi kot »tradicionaliste«, saj so pri svojem deliu vstrajali na metodah, ki jih je postavil utemeljitelj politične geogra~ fije F. Ratzel (R. E. K a s p e r s o n — J. V. M i n g h i, 1971, 43). Pomembnost, ki so jo dali politični geografi Ratzlove šole pojavu državne meje, izhaja iz pojmovanja države kot osnovnega predmeta proučevanja te panoge. V svojem delu »Politische Geographie« je Ratzel utemeljil obstoj države na osnovi organske zveze med človekom in zemljo. S tem je dal poseben pomen položaju in prostoru, v katerem deluje človek. Po gledanju političnih geografov je eden najvažnejših zunanjih izrazov :n pojavov državna meja, periferni organ vedno živega državnega organizma, ki ga ne samo brani in loči od sosedstva, temveč je po njem tudi v stalnem prometnem in gospodarskem stiiku z njim (Ilešič, 1939, 197). Njihova dela so sodila v okvir državne doktrine, saj so v njih skušali ugotavljati v prostoru tißte elemente in pokazatelje »volje in pravice do moči«, ki je vodila v oblikovanje nacionalnih državnih tvorb v 19. sto- Jetju, pa tudi kasneje. Na teh osnovah se je porodila tudi subjektivna in-terpretaJcija političnogeografskih elementov, imenovana geopolitikam Njen cilj je bil podpiranje interesov, tako državnh kot nacionalističnih, predvsem v smislu postavitve direktne ali indirektne teritorialne kontrole nad posameznimi ozemlji. Med takšne značilne primere zlorabljanja znanstvenega dela v politične namene štejemo v času naciizma v Nemčiji) delo geografai K. Ha ush of er j at Ta je zagovarjal »organsko teorijo države«, ki trdi, cia je država organizem, katerega najvažnejši karakteristiki! sta teritorialno širjenje in rast. Politična geografija je doživela poleg omenjenih še eno oibliko aplikacije v državni politiki^ katere osnovno področje proučevanja so bile prav državne meje, vendair to pot z drugačnega vidika. V tem primeru ni šlo za deterministično ugotavljanje naravnih meja neke nacije, ampak za proučevanje racionalno postavljenih mejai med območji, ki pripadajo različnim državam. Vrhunec je dožilvela politična geografija v času rhirovnih pogajanj za diplomatskimi omitzji. V tistem času je bilo napisanih tudi veliko število političnogeografskih priročnikov, ki so pojasnjevali, kako izbrati in določiti najustreznejšo: mejo, najbolj pravično in sprejemljivo za obe prizadeti strani, ki ne bi povzročala konfliktnih situacij (T. H o 1 d ic h. 1916; R. Peattie, 1944). Nadaljevanje te usmeritve, ki je posegala predvsem na področje določevanja državnih meja, se kaže v pojavu posebne teorije v okviru politične geografije, ki jo moremo imenovati1, »sistemska teorija«. Ta naj bi skušala v okviru enotnega sistema porvezati proučevanje vseh elementov, povezanih s pojavom meje. Predlagana je bila noiva znanstvena disciplina^ imenovana »limoiogija« (lat. limes = mejai), v okviru katere naj bi združil proučevanje pojmovanja in funkcije meje' z vidika geografije, prava, sociologije in ekonomije, kot tudi problemov, ki so vezanii izključno na obstoj meje (H. D orion, 1963). Številne nesprejemljive in neobjektivne trditve ter zamislil, ki so nastale na osnovi proučevanj meje s strani političnih geogralfov, so kljub temu dale veljavno in tudi kasneje potrjeno spoznanje, da »je vsaka meja vedno in samoi družbeno politično dejstvo« kot trdi H. Dori on (op. cit., 162). Nejasno je ostalo le vprašanje, kaj lahko razumemo pod pojmom >.dobra meja«, oziroma kakšni priirodni in družbeni pogoji morajo biti izpolnjeni, da jih bosta sprejeli obe strani. Na tem področju sta se oblikovali dve smeri mišljenja, kot jih navaja J. Galtung (1971). Kot tradicionalt-no in najbolj razširjeno pojmovanje navajai razumevanje državne meje v funkciji ločnice oziroma pregrade. Novejše in redkeje zastopano gledanje pa skuša uveljaviti pojem meje v funkciji povezovalke. Za prvo teorijo so najboljše tiste meje, ki izključujejo vsaiko možnost neposrednih stikov si sosednjimi državami, torej meje, ki potekajo po neobljudenih pokrajinah (gozdovih, močvirjih, vodnih površinah in puščavah). V primeru, da meja ne poteka po takšnih predelih, je omenjena teorija predvidevala tudi umetno ustvarjanje »nikogaršnje zemlje«, ki naj bi preprečila' neposreden stik dveh sosednjih držav. Druga teorija je povsem nasprotna prvi po svoji hipotezi, saj trdi, da so boljše, sprejemljivejše in trajnejše tiste meje, ki omogočajo in vzpodbujajo neposredne stike ter sodelovanje med sosedi. Takšne meje niaj bi potekale po urbaniziranih pokrajinah z velikim števi-lom prebivalstva, ki s svojo prisotnostjo omogoča stike prek meje. Tako sodelovanje s sosednjo državo zahteva seveda visoka vlaganja, na obeh straneh, predvsem v izgradnjo objektov za nemoten raizvoj različnih dejavnosti, zlasti oskrbne in turistično-rekreativne. Po tej teoriji je predvideno tudi povezovanje organov uprave v obmejnih pokrajinah, tako pri, vprašanjih načrtovanja razvoja pokrafjin nai obeh straneh meje, kot sodelovanja na različnih področjih gospodarstva in družbenih dejavnosti. Razvoj proučevanja problematike, navezane na funkcijo meje v zadnjih nekaj letih je potrdil predvidevanja; druge teorije, ki je v nekem smislu predhodnica teorije odprte meje. To je ratzvila v odnosu do sosednjih držav predvsem Jugoslavija!. Opredmetenje idej druge teorije je prisotno tudi v drugih evropskih državah, vendar le v okviru skupnosti' ali grupacij držav s sorodnimii družbenoekonomskimi! sistemi. Pomembno je, da se poleg tega vedno bolj uveljavlja prepričanje, da državne meje niso le enostavna posledicai politično-zgodovinskega razvoja, temveč predstav-vlijajo1 dinamičen element oziroma siloi, ki vpliva na oblikovanje posebnih tipov regij. Meja je namreč v vsakem primeru pomemben organizem, živ in mobilen, občutljiv in dejaven. Vendar prihaja v taki obliki do iizraza pojem meje le v konceptu države kot teritorialne enote, katere meje niso pregrada v obrambnem smislu, ampak stik, kjer se ustvarja povezava in menjaval med dvema državama Meja torej ni nujno samo obrambni mehanizem, ampak lahko predstavlja tudi vzpodbujevalni dejavnik gospo^-darske rastii. Če torej gledamo mejo ne le kot linijo, ki predstavlja ločnico ali pregrado med dvema družbenima oziroma političnima sistemoma, moremo trdit», da meja danes predstavlja infrastrukturno linijo. Njena funkcija je posredovanje in omogočanje pretoka blaga in oseb na osnovi zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb. Da bi meja mogla izvrševati funkcijo posrednika, je potrebna določena infrastruktura, ki tudi opredeljuje infrastrukturni pomen mejne linije. Na mejno črto je potrebnoi locirati vrsto objektov, ki omogočajo nemoteno pretakanje različnih tokov prek meje. Osnovni objekt predstavljajo seveda! mejni prehodi z različnimi oblikami pripadajočih dejavnosti. Razumljivo je, da spremljajoče dejavnosti niso postavljene na mejno črto, kot velja to za mejne prehode. Vendar soi tesno povezane s funkcijo meje in jih zato štejemo kot sestavni del mejne infrastrukture. Med tako imenovane spremljajoče dejavnosti sodijo predvsem terciarne dejavnosti s področja oskrbe, kot so trgovine, bencinske črpalke, turistične poslovalnice in druge. Poleg navedenih se oib večjih mejnih prehodih pojavljajo* tudi velika parkirišča, in skladišča, ki omogočajo nemoten tranzit blaga. Lokacija teh dejavnosti, kit jih poznamo pod skupnim imenom xavtoport«, je vezana na glavne prometne žile itn najugodnejše točke prehodov prek mej. Omenjeni elementi so v geografski literaturi! večinoma predmet sektorskega obravnavanja posameznih dejavnosti, ki so v tem primeru povezane z obstojem državne meje. Sintez, ki bi obravnavale celoten kompleks dejavnosti, povezanih z državno1 mejo oziroma opremljenost meje in vpliv na oblikovanje določenega tipa meje, dosedaj nimamoi Zaradi posebne oblike in tipa državne meje, ki je zniačiltna zai Jugoslavijo, bi bilo zanimivo proučiti odvisnost tako imenovane propustnosti alii odprtosti meje z vidika nijene opremljenosti. Problematika, kaiteroi uvaja teorija odprte meje, je1 izredno' obširna. Zafto je razumljivo, da se z njo ukvarjajo tudi druge geografske discipline, predvsem socialna in. ekonomska geografija. Interes za proučevanje vprai-šanj, povezanih z državno mejo* izhaja predvsem iz vplivov, kii jih imai meja na oblikovanje značilne prostorske strukture. Vplivi se namreč kažejo v posebnostih poselitve, značilnih demografskih gibanjih, strukturi gospodarskih dejavnosti in vseh drugih elementih v pokrajini. Raziskave so torej usmerjene zlaisti1 v proučevanje obmejnih pokrajin in vzrokov zal oblikovanje regionalnih procesov in struktur ter odvisnosti njihovega nastanka od tiipa meje. Regionalnim študijam se pridružujejo tudi raziskave prekomejnih tokov in stopenj njihovegai vpliva na razvoj obmejnih pokrajin. S takšno usmeritvijo, ki. je v današnjem času značilna^ za moderen metodološki pristop v družboslovnih vedah, se tudi geografija vključuje v raziskovanje pojava meje in: obmejnih pokrajin. Vprašanje meje se je doslej redno pojavljalo v okviru socialnogeograf-skih kote tudi ekonomskografskih raiziskav, vendiair s povsem drugačnega vidika. Meje so, bile predmet zanimanja raziskovalcev s področja teorije modelov lokacije posameznih ekonomskih dejavnosti v7 prostoru. Znana so proučevanja določevanja meja v zvezi s teorija centralnih krajev in njim pripadajočih gravitacijskih območij na osnovii študija različnih vrst omrežij (Lösch, 1954). Na podoben, predvsem teoretski! način, sio se s proučevanjem meja ukvarjali v okviru švedske sociialnogeografske šole, ko so ugotavljali zakonitosti širjenja inovacij v prostoru in določevanja meja temu prcoesu (Hägerstrand, 1968). V vseh navedenih primerih so bile meje predmet proučevanja z vidika osnove za ločevanje posameznih vplivnih območij v različnih teoretskih modelih. Velik del študij s področja socialne in ekonomske geografije se torej v manjši, meri povezuje s proučevanjem meje v funkciji držaivne meje. V ospredju je ugotavljanje meja. med posameznimi sistemi v družbi in pokrajini. Pri proučevanju državne meje se srečujemo s podobno problematiko, saj predstavlja državna meja tudi neko omejitev določenih vplivnih območij. Vendar gre tu za) širši vidik, celoten kompleks geografskega okolja, ker država predstavljal tako teritorij kot tudi določen družbeni sistem. Jedro tega sistema sestavlja prebivalstvo, ki je tudii noslilec razvoja. S tega vidilka je torej razumljivo!, da so vprašanja povezana) z državno mejo in obmejnimi pokrajinami predmet proučevanja socialne geografije. V zadnjem času se tudi proučevanje socialne geografije navezuje na državo kot osnovni sistem, nia katerega so navezani vsi drugi družbena sistemi. Pod pojmom sistem si predstavljamo sklop vseh elementov in faktorjev, ki se pojavljajo v sodobni družbi in v medsebojnih odnosih oblikujejo njeno notranjo sitirukturo. Eden od osnovnih elementov, ali bolje rečeno faktorjev, je prisotnost človeka in njegova dejavnost* ki se kaže v spreminjanju podobe pokrajine. Poleg interesa za človeka in njegov vpliv na okolje, zanimajo raziskovalce tudi: druge oblike očinkovanja, povezane s posameznimi socialnogeografskimi skupinami oziroma geofaktorji, kot jih imenuje R. Freist; (1978, 228). Kot osnovni sistem sodi po njegovem mnenju tudi državai med geofaktorje afli socialnogeografske skupine. Elemente te skupine sestavljajo v tem primeru tako uprava kot teritorialne enote' in nadnacionalna združenja, vključujoč zakonodajno in sodno oblast. Vsi navedeni elementi! so odločilnega pomena za vprašanje državne meje, kajti samo državne skupine določajo politične meje. Do podobnega zaključkai so prišli tudi, raziskovalci s področja politične geografije. Prav zaradi politične narave samega pojava je billo vprašanje državne meje prvotno vezano le na proučevanje v okviiru politične geografije. Toda v primeru, da obravnavamo državo ne samo kot politično tvorbo, atmpak kot socialnogeograf-sko skupino, postanejo vsa vprašanja, ki izhajajo iz pojava in obstoja države, predmet socialnogeografskega/ proučevanja. Razumljiv nam postane takšen pristop, če uvrstimo državno ali politično mejoi v sikupen koncept prostorskih dejavnosti, kamor le-ta tudi nedvomno sodi po svojem pomenu in funkciji. Na osnovi takšnega gledanjai pridemo« do novega pojmovanja državne meje, ne le kot črte, ki deli dva medsebojno različna družbena sistema, ampak kot dinamičnega prostorskega pojava. Menimo, da> nam le takšno pojmovanje daje osnovo za nadaljnje proučevanje državne meje in njenih učinkov na spreminjanje prostorskega kompleksa. Človek je nosilec vsega življenja v pokrajini in obenem tudi osnovni predmet socialnogeografskega proučevanja. Prav zaradi tega se kot predmet raziskav v zvezi s problematiko meje pojavljajo različnai vprašanja., navezana na prebivalstvo ob meji. V zadnjem času se velik del geografskega proučevanja obmejnih pokrajin ukvarja s problematiko geografije prebivalstva. V teh študijah so obravnavana etnična, narodnostna in jezikovna vprašanja). Poleg tovrstnih raziskav, ki nam dajejo vpogled v strukturo prebivalstva in njegove znai-čilmosti, se vedno bolj uveljavljajo tudi študije o enakopravnosti prebivalstva v obmejnih, ali kot jih tudi imenujejo, »robnih območjih«. Zanimanje raziskovalcev je posvečeno predvsem vprašanjem narodnostnih in jezikovnih manjšin, ki jih najdemo v velikem številu obmejnih pokrajin. Zlasti so tovrstne raziskave zastopane v evropskem krogu, saj so prav v Evropi politične razmejitve v številnih primerih ločille posamezne dele narodov od matičnega teritorija in skupnosti. Raziskave vključujejo) vprašanja odnosa večinskega naroda do manjšine in iz tega odnosa izhajajoče značil^ nosti razvoja pripadnikov manjšinskih narodnosti. Razlike ugotavljajo v primerjavah med značilnostmi prebivalstva in njegovih struktur ter njihovega vpliva na) preoblikovanje pokrajin (E. Jones, 1970, 70). V slovenski geografski literaturi lahko sledimo obravnavanju vplivov meje prav v študijah, ki obravnavajo prebivalstvo v obmejnih pokrajinah. Pri tem je obseženo tudi prebivalstvo onkraj meje v zamejstvu, kjer živir jo predstavniki slovenske narodnosti. Z vprašanji položaja narodnostnih manjšin na obeh straneh meje se je ukvarjal pri raziskovalnem deliu predvsem V. Klemenčič. V svojih deluh obravnava zlasti) vprašanja enakopravnosti slovenskih narodnostnih manjšin on&tran jugoslovanske državne meje, kar se odraža v socialni strukturi in gospodarskem položaju Slovencev v zamejstvu. V novejših razilskavah opredeljuje z vidika evropskega proK štora tudi1 pomen odprte meje na razvoj prebivalstva v obmejnih pokrajinah. Pril tem poudarja pomen manjšine kot elementa, ki omogoča tesnejše sodelovanje med sosednjima diržavatma (V. Klemenčič, 1974, 928-936). Problematiko!, vezanoi na slovensko prebivalstvo v zamejstvu, sita proučevala tudi M. Klemenčič in L. Olas, v središču pozoirnosti pa so bila vprašanja poselitvene strukture itn razvoja naselij v zamejstvu ter njihove funkcije (M. Klemenčič, 1978, 49-53 in 151-156; L. Olas 1973, 15-20). Značilnosti razvoja prebivalstva; v obmejnih območjih severovzhodne Slovenije je proučeval B. Belec,(1978, 35-43), vprašanjai in dnevne migracije delovne sile ma istem prostoru pa V. Braičič (1978, 45-51) ter M. Zgoinik (1978. 63-73). Vprašanja regionalne mobilnosti prebivalstva in smeri) tokov prek meje je proučeval M. Jeršič (1970), ki je ralziskavad tudi vpliv odprtosti) meje na razvoj posameznih človekovih dejavnosti v pokraljini (1972). Študij posameznih sektorjev gospodarskih dejavnosti je pralv tako pritegnil zanimanje nekaterih raziskovalcev. Tako je M. P a k proučeval funkcijo oskrbe v obmejnih območjih (1878, 21-26), R. Kočevar pa turistično; funkcijo (1978, 183-188). Tudi nov element v obmejni regiji, kot je prosta industrijska conia je bil obravnavam v delu M. Ravbarja (1978, str. 81-84). Obmejnih pokrajin.so se v svojih delih dotaknili seveda tudi mnogi drugi raziskovalci, vendar je bil poudarek v teh študijah bodisi na določenem problemu ali pa celiotni regiji, katere del je tudi obmejno območje. Med njimi je pomembnejše delo italijanskega geografa G. Valussiiija, ki obravnava zgodovinski razvoj sedanje stanje območja ob sedanji ju-goslovamskoHitalijanski meji. Pri svojem raziskovalnem deliu so tudi slovenski goegrafi potrdili ugotovitve tujih kolegov, da meja ne predstavljal več le ločnice, ampak vedno bolj tudi povezovalko ali celo most: med dvema sosednjima državama. Preobrazbo funkcije meje so; lahto spremljali na primeru ene najbolj odprtih fheja, ki ja predstavlja jugoslovanska državniat meja. Vendar so tudi opredelili, v kakšnem primeru in obsegu meja še vedno lahko predstavlja ločnico. V primeru da elementi, kot npr. splošni politični in ekonomski odnosi med sosednjimi državami, geopolitični položaj države, naravne1 im druž-benogeografske značilnosti poteka mejne linije, števiiliot in pomen prometnih potil, ki potekajo prek meje, niso optimalni, in. ne omogočajoi prijateljskih, neposrednih in številnih stikov prek meje, ostaja meja še. vedno pregrada im obrambni mehanizem (M. Jeršič, 1970, 3). Če povzamemo navedene ugotovitve lahko rečemo, da je državna meja kot posledica/ določene državne politike v zgodovinskem razvoju neka objektivna danost. Njen pomen in funkcija pa se spreminjata z družbenim in gospodarskim raizvojem, ki povečuje območja, v katerih posamezniki zadovoljujejo svoje potrebe v okviru različnih dejavnosti;. Poseganje teh pokrajin prek obstoječih državnih meja, je privedlo do sprememb v pomenu / in funkciji meje in obmejnih pokrajin. Nekdaj zaprte pokrajine so z odtpi-larujem meje zaživela^ še posebej se je pokazal pozitiven učinek meje med različnima družbenoekonomskima sistemoma, ki je omogočil izmenjava in \ dal osnovo za lokacijo gospodarskih dejavnosti v dosedaj nezanimivih pokrajinah. Podoben razvoj, kot ga je doživljala funkcija državne meje, je doživelo tudi raziskovanje teh sprememb v vseh družboslovnih vedah. V geografskem proučevanju vprašanj, povezanih z državno mejo, se je težišče preneslo iiz politične geografije tudi na socialno geografijo. Vedno večjo pozornost so vzbudila tudi- vprašanja’ obmejnih pokrajin kot poseben tip pokrajine. Raziskaive se ne ukvarjajo le s tehtanjem poteka linije z, vidika obrambe; ampak vedno bolj poudarjajo pomen odpiranja meja. Smer razvoja proučevanj sledi vedno močnejšemu povezovanju prek meja, ki izhaja iz povečanega obsega; vplivnih območij posameznih dejavnosti. Odkrivanje oblik in zakonitosti, kot tudi možnosti za, poglabljanje stikov v obmejnih pokrajinah ter njihovega vpliva na razvoj teh pokrajin, je postalo vodilo raziskovalnega dela. Vključevanje slovenskih geografov v proučevanje tovrstne' problematike, ki tudi sledil tem težnjam že vrsto let, pa lahko ocenimo koit poglobljen prispevek k poznavanju problematike odprte meje in obmejnih pokrajin. Literatura Belec B., 1978, Prostorska: diferenciranost obmejnih območij severovzhodne Slovenije v luči. demografskih sprememb. Spaitiaä Differentiation of the Border Regions of the North-Eastern Slovenia in the Light of Demographic Change. Geographica Slovenica 6, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 35-43, Ljubljana!. Bračič V., 1978, Industrija v obmejnem prostoru severovzhodne Slovenije. Industry in the Border Region of the North-Eastern Slovenia. Geographica Slovenica 6, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 45-51, Ljubljana. C ur z O’n G. N., 1908, Frontiers, Clarendon, Oxford. D o r i o n H., 1963, Lai frontiere Quebec-Terreneuve. Contribution a l’etude systematique des frontieres. Lesi Presses de l’Universite Lavalv Quebec. Freist R., 1978, Gedenken zur politischen Grenze aus Sicht mit einem Beispiel aus dem Alpenraum. Socialnogeogratfski. problemi funkcije politične meje na primeru alpskega prostora. Geographica' Slovenica 8, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 225-229, Ljubljana^ G a li t u n g J., 1971, The Middle East and the theory of conflict, Journal of Peace Research, Not 3-4. George P., 1968, L’organizzazione sociale ed economica degli spatd ter-restri^ Angeli, Milan®’. Hartshorne R., 1936, Suggestion on the terminology of political boundaries, London. Hairtshorne R., 1938, A survey of boundary problems in Europe, London. H e i g 1 F., 1978, Ansätze Einer Theorie der Grenze. Ihre Merkmale und Eigenschaften als Element der Raumplannung. Schriftenreihe der österreichischen Gesellschaft für Raumforschung und Raumplannung, Band 26, Wien. Hoidich T., 1916, Political frontiers) and boundary making, Londoni Hägerstrand T., 1968, Innovation diffusion as ai spatial process, University of Chicago Press, Chicago. Ilešič S., 1939, Osnove in cilji geopolitike. Misel in delo, let. V., 1939, 6-7, 194-210, Ljubljana. Ilešič S., 1979, Pogledi na geografijo, Ljubljana. Jackson D. - Samuels M., 1971, Politics and Geographic Relationships. Towards a new focus, Prentice-Hall, Englewood Cliffs. Jeršič M., 1970, Odprtost mej kot dejavnik v razvoju slovenskih obmejnih regij, I. del, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, Ljubljana. Jeršič M. Klemenčiič V.,1972, Aktualni socialno-geografski problemi odprte meje (ob jugoslovansko-italiijanski in jugoslovansko-avstrijski meji), Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, Ljubljana, (rokopis) Jones E., 1970 Human geography. Chato-Windus, London. K a s p e r s Oi n R. E. — M i; n, g h i J. V., 1971, The structure of political geography, Aldine, Chicago. Klemenčiič M., 1978, Funktionsanalyse des Siedlungsnetzes im Triester Karst. Funkcionalna analiza mreže naselij na Tržaškem Krasu. Geographica Slovenica 8, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 49-53, Ljubljana. Klemenčiič M., 1978, Der Einfluss der Stadt Triest undi der Staatsgrenze aiuf die sozioökonomische Entwicklung der Triesten Vorstadtsiedlungen. Vpliv Trsta in državne meje na socioekonomski razvoj naselij tržaškega oibmestja. Geographica Slovenica 8, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 151-156, Ljubljana. Klemenčič V., 1973, Einige sozialgeographifiche Probleme der Grenzlage Sloweniens in Jugoslawien. Probleme grenznaher Räume 1, Vertragsreihe vom Institute für Städtebau und Raumordnung der Universtität Innsbruck, 13-23, Innsbruck. Klemenčič V., 1973, Sodobni socialnogeografski. problemi Slovencev na Koroškem. Geografski! obzornik, št. 3-4, 2-14, Ljubljana. Klemenčič V., 1974, Odprta meja med Jugoslavijo in Italijo: in vloga, manjšin. Teorija in praksa. Revija' za družbena vprašanja, letnik IX, št. 9-10, Ljubljana). Klemenčiič V., 1975, Italijansko prebivalstvo! nai narodnostno mešanem ozemlju na Koprskem v SR Sloveniji. Slovencii v Italiji po drugi svetovni vojnii. Cankarjeva zaiožbai, ČZP Primorski tisk, Založništvo Tržaškega tieka, 304-311. Klemenčič V., 1975, Slovenska in italijanska', narodna' manjšina v luči urbanizacije in odprte: jugoslovansko-italijanske državne meje. Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni. Cankarjeva založba, ČZP Primorski tisk, Založništvo Tržaškega! tiskav 505-515. Klemenčič V., 1978, Grenzregionen und Nationale Minderheiten. Obmejne regije in narodnostne manjšine. Geographica Slovenica 8, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 7-17, Ljubljana. Kočevar R., 1978, Wintertourismus in den Grenzregionen Sloweniens. Zimski turizem v obmejnih regijah Slovenije. Geographica’ Slovenica 8, Inštitut zai geografijo univerze v Ljubljani, 183-188, Ljubljana. Krištof L., 1959 The nature of frontiers and boundaries!. Annals of Association of American Geographers, Vo], XLIX. Lunden T., 1973, Interaction Across an »Open« International Boundary: Norway-Sweden. A Sketch for a Research Project. Confitni e Regioni (Boundaries and Regions). Istituto di, Sociologi» Initemazionale, Edizioni LINT-Trieste, 147-162, Trieste. Lunden T., 1979, Linguistic minorities in boundary areas-the case of Northern Europe. Confinii, Regionii e Integrazione Internazionale (Boundaries, Regions and Transnational Integration), Gorizia. Olas L., 1973, Slovensko Porabje. Geografski obzornik, štev. 3-4, 15-20, Ljubljana. Pak M., 1978, Oskrba kot dejavnik transformacije obmejnih območij. Market Supply as a Factor of the Transformation: of Border Areas. Geographica Slovenica 6. Inštitut za geografijo uniiverze v Ljubljani, 7-21, Ljubljana. Pak M., 1978, Geographische Elemente der Funktion Versorgung im Grenzraum entlag der Jugoslawisch-Italienish Grenze. Geografski elementi funkcije oskrbe v obmejnem prostoru ob jugoslovansko- italijanski! meji. Geographica Slovemica 8. Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 21-26, Lljubljana. Peat tie R., 1970 (1944), Look to the frontiers. A geography for the peace table. Harper and Row, London. Prescott J. R., 1965, The geography of frontiers and boundaries. Aldine, Chicago. Ravbar M., 1978, Nekateri geografski vidiki proste industrijske cone na Krasu. Some geographical Aspects of a Free Industrial Zone in the Karst Area. Geographica Slovenica 6. Inštitiut za geografijo univerze v Ljubljani, 81-84, Ljubljana. S tras si o lid o R. — Gubert R., 1973, The Boundary. An Overview of its Current Theoretical Status!. Confini e Regioni (Boundaries and Regions) , Istituto di Sociologia Internazionale, Ediziioni LINT-Trieste, 29-58, Trieste. S tras soldo R., 1979, Temi di sociologiai della relation! internazionali. Quaderni dell’ISIG N. 5, Institute! di Sociologia Internazionale di Gorieia, 135-201, Gorizia V alius b G., 1972, II confine nordorientale d’ltalia. Edizioni LINT, 11-23, Trieste. Zgonik M., 1978, Najnovejši podatki neredne delovne migracije iz obmejnih območij severovzodne Slovenije od Mežice do Trat. Recent Trends in the Migration of Workers from the Border Regions between Mežica and Trate in the North-Eastern Slovenia. Geographica Slove-ndca 6. Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 63-73, Ljubljana. GEOGRAPHICAL ASPECTS OF THE INVESTIGATIONS OF BORDERS AND BORDER REGIONS Ivo Piry (Summary) The investigations of problems related to the state border and border regions areas has always represented an integrali pairt of the geographical investigation of the country. Geographers have participated in this kind of investigations from different; angles of viewing the significance and the functions of the border asi a characteristic element, of the geo-physical space. At present attention to questions connected with the existence of state borders is still predominantly paid within: the framework of political geography as an independent scientific discipline. For this kind of investigations the state border was merely a territorial bounary between two state formations and it was generally assumed that the area along the border represented an area of tension atnd conflicts. Such a view of the state border has emerged within the framework of the traditionalist approach in political geography. Thei investigations carried out by geographers belonged within the framework of the state doctrine and not infrequently reached the sphere of geopolitics in falsifying the objec- tive status and function of tihe border from the viewpoint of individual countries. While many of the assertions made were unacceptable, it: is the researchers in the field of political geography who1 first advanced the claim, subsequently confirmed, that any state border is; invariably only a sociopolitical' fact. The changes ini the socio-economic relations among countries) and the growing interconnections! on the world market have led to changes in the significance and function of the border. The border should not represent an impediment to cooperation between countries but rather should become a bridge between two countries. On the basisi of such changes there halve been formed various theories about the significance, the type and the function of the border. Most commonly two hypotheses are encountered: the traditional! and most; widely spread view of the border in, the function of the defence line, hence a dividing line or a bariier; and the more recent view, proceeding from the changes in the1 world, which seeks to establish the function of the border as ai connecting line. Ini order to understand the’ significance and the function of the border and its influence on the emergence1 of a special' type of border regions, it is necessary to investigate the constituent elements! of the individual systems which end at the border, or come across others, as well; as those which reach across the border, or are being transformed through the border. The system isi made up of all the elements in the country which are the object of geographical study. Particularly interesting are those which determine the course and the function, of the border. Since these1 belong to the category of social elements they are studied by social geography. As an object! of study the state border belongs to the sphere of activitiesi related to the geo-physical space, as it represents » certain form of the infrai-structure line. Besides studying the significance and the function of the state border from tihe viewpoint of the theory of borders;, geographical investigations most frequently concentrate on investigating the effects exercised by the border on the formation of border areas. This is the approach taken also in most of the Slovene studies of the questions related to the border. The studies which seperately treat the individual elements of border regions — national minorities, the position of the individuals sectors of activities, the interaction of areas of influence — have1 also within the framework of Slovene geographical studies confirmed the thesis that the future of the state border liesi in the function of open border serving to connect, different socioi-economic systems. RAZISKOVALNE METODE UD C UDK 910.1:711 = 863 RAZISKOVALNE ZASNOVE IN DELOVNE METODE POKRAJINSKE EKOLOGIJE Dušan Plut* Pokrajinska ekologija povezuje ekološki koncept biologije in pokrajinski, geografski koncept. Poudarja potrebo po empiričnem raziskovanju (meritve, laboratorijsko delo, kartiranje) in poglobljen študij teorije geografske rajonizacije in regionalizacije. Velikost opazovalnega območja, njegovo merilo, odreja izbiro ustreznih raziskovalnih delovnih metod. (H a a s e, 1979). V okviru pokrajinsko-ekološkega raziskovanja je pomembno tudi proučevanje vzročnih območij, kjer se detaljno prouče strukture in procesi, izsledki pa se uporabij.o pri oznaki celotnega raziskovalnega področja (Bernhardt, 1968, Haase 1961, Hoffmann 1973). Substanca in procesi geokompleksa v svoji celovitosti so osnova geografskega pokrajinskega raziskovanja. Kot geokomponente ali delni kompleksi se raziskujejo: klima, prst, voda, relief, geološka osnova ter živi svet. Če hočemo ugotoviti pokrajinsko-ekološke enote, moramo ugotoviti sestavo talne podlage in njene homogene enote (pedotope), enote enakih klimatskih razmer (klimoto-pe), določiti področja enotnih vodnih razmer (hidrotope), enako cenozo (biotop) in enakih orografskih razmer. (Gams, 1975). Leser (1976) uporablja pri oznaki labilnih biotskih delnih kompleksnih, ki označujejo areale z isto potencialno naravno oznako, pojem fitotop. Biotop in fitotop se namreč uporablja kot sinonim za ekotop, torej za oznako prostorsko najmanjše, temeljne homogene enote. Razlika med ekotopom in fiziotopom naj bi bila predvsem v tem, da fiziotop ne vključuje organskega delnega kompleksa. Tipe površinskih oblik, ki imajo iste morfološke lastnosti in recent-no morfodinamiko označujemo z izrazom morfotop, pri oznaki tipov prsti z istimi kemičnimi, fizikalnimi in biološkimi lastnostmi pa se poleg pedotopa uporablja tudi izraz edafotop. Različni avtorji poudarjajo različne osnove za določanje ekotopov. Tako H a ase (1961, 1964) in Hub si c h (1968) poudarjata pedotope, Leser morfotope in pedotope (1976), Gams pa klimo, prst in vegetacijo (1975, 1978). Razlike so posledica vloge posameznih naravnih elementov v določenem tipu pokrajine, čeprav je sicer poudarjanje prevladujoče vloge posameznega faktorja v ozadju. Pokrajinska ekologija nam razkriva širino prepletanja, ki povezuje posamezne geofaktorje in podčrtuje njihovo medsebojno povezanost kot tudi funkcionalno povezanost s procesi gospodarske dejavnosti. V raziskovanju pokrajine pa je še vedno močno prisotna geomorfološka zasnova, saj ima fiziognomski princip važno vlogo pri delitvi in tipizaciji zemeljskega površja. Pri pokrajinsko-ekološki raziskavi zgolj fiziognomska delitev ne zadostuje. Razmeščanje poudarja tudi pomen ostalih stabilnih krajevnih * Mag., asistent, PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. lastnosti — poleg reliefa še prst in geološko osnovo, variabilnih anorganskih krajevnih lastnosti (voda, klimai), organske labilne lastnosti — vege^-tacijo, živalstvo, ekološko variabilnost — erozijo, poplave, suše, zmrzali, melioracije, potencialno zmogljivost obdelovalnih površin s vplivom človeka itd. Ravno poudarjena vloga raziskovanja vegetacije, vegetacijska zasnova, je podčrtala faktor dinamike, saj nam rastline plastično pokažejo specifične variance (erozija, denundacija. melioracije) in njihove spremembe. Celokupnost abiotskih faktorjev, njihova kvantitativna oznaka in označitev biotskih procesov nam dopušča sklepanje glede pokrajinskega ekosistema. Kljub temu, da vsi faktorji predstavljajo nerazdvojeno celoto, ki deluje kot nek kompleks, jih moramo opazovati tudi posamezno, saj je le tako možna detaljna analiza (Jankovič, 1963). Pomembno je kartiranje posameznih ^faktorjev in prikaz površinske razširjenosti različnih pokra-jinsko-ekoloških enot in njihovih sprememb. Pokrajino se jemlje kot poljudno velik prostorski izrez geosfere, ki je sestavljena iz podobnih elementov in medsebojnih zvez med posameznimi komponentami. Odkrivanje, razlaga, tabelaričen in kartografski prikaz po-krajinsko-ekoloških enot v topološki in horološki dimenziji, je v središču geografskega pokrajinskega raziskovanja. Topologija (po H a ase ju 1976, 1979, tudi geotopologija) po Neefu (1967) zasleduje a real e homogenosti, ki jih prikažemo s pomočjo kvantitativne in kvalitativne analize. Kot geografsko homogeno področje lahko obravnavamo tisti del zemeljskega površja, ki ima enotno masno osnovo, isto strukturo in ekološko delovanje. Drugače povedano: kot homogeno področje jemljemo areal, ki ima enake reliefne, klimatske, pedološke, hidrološke in biotske značilnosti. Jasno je, da ne moremo uporabiti nekih abstraktnih meril za določanje mej homogenih površin. Ker so v pokrajini homogeni areali — ekotopi na manjših površinah, ponavadi raziskujemo v merilu 1 : 5000 in 1 : 10000, le izjemoma v merilu 1 : 25000. Niso namreč redki primeri, da pokrivajo posamezni ekotopi le nekaj 100 m2 površine. Ekotope jemljemo torej kot skupen homogen kompleks, ki je sestavljen iz delnih kompleksov ali topov. Horologija (po H a ase ju 1976, 1979 tudi geohorologija) zasleduje areale heterogenosti, ukvarja se z analizo in sintetičnim karakterjem vsebine in prostorske strukture izreza naravnega prostora, ki je sestavljen iz številnih topskih teritorialnih osnov. Horološke pokrajinske (naravne) enote lahko označimo kot heterogene pokrajinske enote številnih ekotopov. Njihovo vsebino, strukturo in dinamiko lahko spoznamo z zakonitostjo urejenosti mozaika (vzorca) ekotopov (H aase, 1979). Bistvena značilnost geohor (h or) (po H a as e ju, 1979 geohor ali ekohor) je torej njihova vsebinska in arealna struktura, ki temelji na delitvi na tope. Lastnosti horoloških enot označimo glede na spreminjanje določene količine topsko značilnostnih kombinacij, ki nas opozarjajo na njihovo heterogeno vsebinsko strukturo ter glede na razporeditev in položaj povezave topov (ekotopov-' kot posledico arealne (prostorske) strukture. V horološki dimenziji so kompleksne značilnosti osnova za geografsko primerjavo ne glede.ali mislimo s tem horo nižjega (mikrohore), srednjega (mezohore) ali višjega (makrohore) reda. Tudi pri horah (geohorah) višjega ali srednjega reda gre za iskanje^ podobnih, vendar vsebinsko bolj revnih tipoloških oznak. Vsako horološko enoto gradimo s pomočjo korelativnih značilnostnih kombinacij nižjega reda. Merilo horoloških enot je odvisno od njihovega rangiranega reda, ponavadi je med 1 : 25000 in 1 : 100000, redkeje pa tudi do 1 : 500000 (L e s e r, 1976). Mikrohore so vsekakor najpomembnejše eno-te geohorološke dimenzije kot najmanjše enote z geografsko heterogenim značajem. j Pri povezovanju pokrajinsko-ekološkega detaljnega raziskovanja in horoloških enot imajo posebno vlogo ekotopski mozaiki (Ökotopgefüge) imenovani tudi^ elementarni ali krajevni mozaiki. So vmesni člen med realnimi, z obsežno analizo določenimi homogenimi topskimi enotami (ekotopi) ter v določenih prostorskih mozaikih spoznanimi heterogenimi horološkimi enotami. (H a a s e, 1964). Povzema poglavitne lastnosti ho- mogenosti ekotopov in prvine elementarne heterogenosti. Uporabnost eko-topskih mozaikov je zlasti priporočljiva in potrebna v tistih pokrajinah, kjer so ekotopi zelo majhni in obsegajo le nekaj arov ali hektarjev (G a ms, 1975, 1978) ter jih tudi: na kartah velikega merila/ zaradi pestrosti praktično ni mogoče prikazati. Na kraškem površju bi bilo na primer potrebno kot posamezne enote izdvojiti vrtače, jih nadalje razdeliti po obliki, upoštevati debelino prsti, strmino, ekspozicijo itd. Na površini nekaj 100 m2 bi dobili množico ekotopov, ki pa je celo v merilu 1 : 5000 ne bi mogli dovolj natančno prikazati. S pomočjo ekotopskih mozaikov pridemo do solidne osnove za grupiranje v horološki dimenziji. Navadno jih prikazujemo v merilu 1:25000. (Leser, 1976). Nivo in globina pokrajinsko-ekološkega proučevanja' odreja tudi izbor merila karte. S tem v zvezi pa so tudi vsebinski problemi pokrajinsko ekoloških kart. (Leser, 1976). Glede na merilo lahko pokrajinsko-eko-loške karte razdelimo v naslednje osnovne skupine: — pokrajinsko-ekološki plani: 1 : 2000, 1 : 2500, 1 : 5000 — pokrajinsko-ekološke osnovne karte: 1 : 5000, 1 : 10000 —• pokrajinsko-ekološke detaljne karte: 1 : 25000, 1 : 50000, 1 : 75/100000 — pokrajinsko-ekološke karte srednjega merila: od 1 : 100000 do 1 : 500/750000 Po vsebini pa pokrajinsko-ekološke karte delimo (Leser, 1976): — analitske pokrajinsko ekološke karte — prikazujemo posamezen element ali skupino elementov delnih kompleksov (npr. strmino, ekspo- zicijo, padavine itd.) — kompleksno-analitske pokrajinsko-ekološke karte prikazujejo delne komplekse (morfotope, pedotope, hidrotope, klirnatope, fitotope) —• sinoptične pokrajinsko ekološke karte — kombinacija dveh delnih kompleksov (npr. hidro- in morfo- topov) — sintetične pokrajinsko-ekološke karte — prikazujejo ekotope, ekološke komplekse, mikrohore, mezohore ali makrohore. Ekotopske delovne metode Ob odkrivanju in omejevanju topskih enot so se razvile različne delovne metode, ki težijo k realnemu prikazu homogenih naravno-prostorskih enot —- ekotopov. Analitsko odkrivanje in sintetične lastnosti nas v topskih dimenzijah najbolj zanimajo. V množici metod so se izoblikovale v grobem dve smeri raziskovanja iti odkrivanja ekotopov s posameznimi delovnimi postopki. 1. »Metoda celote«: razvija sta jo Troll in Paffen. (Hoffmann, 1974). Za razliko od večine drugih pokrajinsko-ekoloških raziskovalcev, ki opazujejo večje število lastnosti pokrajine, sta ubrala drugo pot. V celotnem raziskovalnem področju sta opazovala zgolj pejsaž, ki naj bi zajel vse značilnosti ekotopov. Troll dodaja, da je doživljanje določene pokrajine kot celote bližje. S pomočjo aeroposnetkov lahko nazorno razberemo bistvo pokrajine. Navedena metoda se je izkazala kot zelo uporabna pri določevanju ekotopov v naravnih pokrajinah, oziroma pri pokrajinah, kjer je vpliv človeka neznaten (stepa, gorski svet, tundra). V naravnih pokrajinah je ekološka raznolikost pogosto istovetna s fiziognomsko in lepo vidna na aeroposnetku. Vprašljiva pa je uporaba »metode celote« v kulturni pokrajini, kjer je naraven gozd spremenjen v obdelovalne površine in v posameznih primerih vizualno ne moremo ugotoviti ekoloških razlik. Aeroposnetki so v kulturni pokrajini torej manj pripravni za omejitev ekotopov. Uporabiti moramo še druge kriterije, do katerih pridemo le z analitskim opazovanjem. Za vsa področja ni na razpolago aeroposnetkov ali pa niso v ustreznem merilu. Z uporabo različnih tehnik snemanja (infrardeča tehnika) so aeroposnetki pridobili glede števila vsebovanih informacij. Terensko raziskovanje pa večkrait pokaže, da so enote, ki se nam zdijo po izgledu enotne, ekološko raznolike. 2. Druga, obsežnejša skupina pokrajinsko-ekoloških raziskovalcev prehaja od analize posameznih lastnosti ali skupine lastnosti pokrajine, medsebojne povezanosti delnih kompleksov do geotopske sinteze Metodologijo odkrivanja ekoto-pov po tej poti sta razvila predvsem Neef (1967) in Haase (1961, 1964). Metoda ima tri delovne postopke, ki so medsebojno tesno povezani. S pomočjo geotopske diferencialne analize se najprej ločeno obdelajo delni kompleksi in geokomponente, pri naslednji fazi v t. im. geotopski kompleksni analizi se raziskujejo medsebojne zveze in procesi med delnimi kompleksi in geokomponentamii Geotopska sinteza omogoča sistematizacijo in tipizä'cijo rezultatov. Na tej osnovi sloni kartiranje topskih komponent. (Geog. Arbeitsmethoden, 1976). a) Geotopska diferencialna analiza — po obhodu pokrajine se pregledajo obstoječe študije geografov in ostalih raziskovalcev pokrajine. Poslužujemo se geoloških in pedoloških kart, podatkov meteorološke službe (tudi fenološke podatke), vodnega gospodarstva, gozdarstva, kmetijstva, planiranja in drugih inštitucij, ki se ukvarjajo s pokrajino. Pri določevanju reliefnih oblik npr. proučujemo: splošne reliefne lastnosti pokrajine, morfološko delitev, analizo po sestavnih elementih (nagnjenost površja, ekspozicija, hrapavost površja, višinski pasovi itd.), analiza antro-pogeno preoblikovanih pobočnih oblik, kjer je v središču pozornosti oblika, razširjenost in proces erozije prsti, grupiranje reliefnih elementov v mor-fotope. Opis značilnosti morfogenetskega razvoja je stopil v ozadje, z izjemo recentne morfodinamike. Na podoben način opišemo, kartografsko in tabelarično prikažemo še ostale delne komplekse (prst, voda, klima s poudarkom na mezoklimi, vegetacijske razmere z izrabo zemlje). Upoštevati moramo specifičnosti pokrajine, ki določajo izbor analiziranih fizično-geografskih elementov. (Haase, 1973; Gams, 1975). b) Geotopska kompleksna analiza — vzajemno medsebojno učinkovanje se poskuša dognati na manjših testnih površinah. (Hoffmann, 1973). Na izbranih točkah raziskovalnega območja se določajo vsakokratne krajevne značilnostne kombinacije. V središču raziskovanja je posamezno mesto, pazljivo izbrano, saj mora biti merodajno za večjo površino. Na vzorčnih površinah najprej analiziramo relief: reliefne oblike, lego, strmino, ekspozicijo itd. Geološko zgradbo in prst analiziramo s pomočjo profilov in vrtin, kjer zasledujemo tudi nivo talne vode. Vzorce prsti in vode analiziramo v laboratoriju. Vodne razmere moramo opazovati v več časovnih obdobjih. Pri označitvi krajevne klime zasledujemo pozebe, sončno obsevanje, vetrovnost, merimo temperature zraka, prsti in padavine. Zasledujemo rastlinske združbe in kmetijsko izrabo. Pri laboratorijskem delu analiziramo zrnatost, delež humusa v prsti, delež kalcijevega karbonata, prostega železa, aluminija, pH, vodno kapaciteto, trdoto vode itd. Na osnovi terenskih in laboratorijskih analiz predstavimo rezultate na kartah, tabelah in diagramih, s čimer dobimo vpogled v številne značilne kombinacije geokompleksa na posameznih točkah. c) Geotopološka sinteza — izhaja iz rezultatov diferencialne in kompleksne analize. Tipiizaciijo topoloških geokompleksov opraivimo v štirih korakih: — na osnovi odgovarjajočih tipov glede geotopske kompleksne analize — tipizacijo na osnovi primerjave rezultatov geotopske kompleksne in diferencialne analize — kvantifikacije z numerično oznako bistvenih značilnosti tipov — popravki s primerjavo ugotovitev v podobnih območjih (Geog. Arbeitsmethoden, 1976). Sledi kartiranje obsega posameznih geokompleksov v geotopski dimenziji. Z metodo prekrivanja na prozoren papir izrisanih topov si lahko olajšamo pot pri odkrivanju homogenih enot — ekotopov. (Hoffmann 1973, Gams 1975). Ne smemo pa zanemariti dejstva, da je vprašljivo vrednotenje vloge posameznih lastnosti oziroma topov v pokraijini. Haase (1961) loči lastnosti, ki ločujejo enote v dominantne in recesivne. Meja ekotopa pa je tam, kjer se karakterna opazovalna kombinacija neha. Seveda ne gre za nek hiter preskok, dominantna lastnost se spremeni v recesivno in stopi v ozadje ter jo uporabimo le še pri razlikovanju podtipov. M. Hoffmann (1973) je pri proučevanju pomena ekotopov za kmetijstvo vzel kot dominantno lastnost oziroma osnovo rastlinsko odejo z življenjskimi združbami in oznako krajevnih pogojev, ki jo opredeljujemo. M. Richter (1978) pa je pri ocenjevanju pomena ekotopov za vinogradništvo iz faktorskega ocenjevanja vseh naravnih elementov, ki so pomembni za vinsko trto. A. Bernhard (1968) je poudaril vlogo geološke osnove in lastnosti prsti ter vzorčnih analiz. J. Barsch (1968) je po pregledu elementov pokrajinskega kompleksa pristopil k tipizaciji, ki jo je izvedel postopoma. Najprej je upošteval stabilne, nato pa variabilne in labilne vrednosti geo-komponent, lahko pa upoštevamo tudi t. im. ekološke variance. Zaključi z mislijo, da ne smemo pričakovati, da bomo dobili popolnoma homogene enote. Hubsich in Schmidt (1968) klasificirata pokrajinsko-ekološke tipe predvsem na osnovni lastnosti prsti oziroma talnih tipov. Izbor metode je torej odvisen od tipa izbranega raziskovalnega področja, merila proučevanja in ne nazadnje od obsega in kvalitete dostopnih podatkov. Geohorološke delovne metode Za razliko od proučevanja pokrajine na topskem nivoju, se je odkrivanje horoloških značilnosti razmahnilo šele v zadnjih petnajstih letih. Tudi tu prednjačijo raziskovalci iz DDR, zlasti sodelavci Inštituta za geografijo in geoekologijo iz Leipziga. S praktičnimi rezultate in prikazom delovnih horoloških (geohoroloških) metod so zlasti bogata dela Ha ase j a (1961, 1969, 1973, 1976, 1979) po katerem povzemamo tudi večino delovnih prijemov v horološki dimenziji. V središču geohoroloških raziskovalnih metod so »klasična« področja fizične geografije: kartiranje topskih osnovnih struktur, analiza kompleksnih in komponentno povezanih lastnosti najbolj značilnih kombinacij, strukturne lastnosti, ekoloških kontrastov in analize pokrajinsko genetskih zvez. (Ha a s e, 1976). Za hore (geohore, eko-hore) je značilna njihova heterogena struktura, ki temelji na mozaični podobi h or, ki odseva vsebino topskih osnov. Mozaična podoba ekotopov znotraj ekohor je rezultat pokrajinske geneze, torej povezave med petrografskim karakterjem litosfere, sedimenti in akumulacijami, geomorfološkimi strukturnimi procesi, pedogenetsko »preizkušnjo« površinskega substrata, biotsko osnovo kot tudi antropogeno-tehničnih sprememb v naravni pokrajini. Mozaični karakter hore je upodobitev razporeditve predvsem stabilnih lastnosti značilnostnih kombinacij, poudarja se torej prikaz statičnih znakov arealne strukture. Vzorec spletov pa nam podaja značilnosti procesov, povezav med sosednjimi; top skimi enotami. Označuje selektivno podčrtano dinamično komuniciranje med topi, ki izhaja iz njihove lege. (H a a s e, 1976). Lastnosti horoloških naravnogeografskih enot se povezujejo med seboj s spremenljivostjo določene množice značilnostnih primerljivih kombinacij, posledic heterogene vsebinske strukture. Z določitvijo strukturnih lastnosti hor izločimo iz velikega števila neke zakonite razvrstitvene oblike, ki so pomembne za horološko raven fizično-geografskih raziskav. Pojem strukture izhaja iz treh lastnosti naravne pokrajine in podčrtuje: —• kombinacijo med seboj primerljivih značilnosti določenega izreza iz pokrajine (vsebinski strukturni aspekt) — določeno pokrajinsko razporeditev arealov istega ranga z različnimi značilnostnimi kombinacijami (prostorski strukturni aspekt) — hierarhično razvrstitev arealov z različnimi značilnostnimi kombinacijami (sistematiziran strukturni aspekt). a) Izbor značilnosti za predstavitev ekohoroloških enot —- geokomplekse ekohoroloških dimenzij označimo odgovarjajoče njihovim statistično-invariantnim, funkcionalno-dinamičnim, geometričnim in genetskim značilnostim. Na tej osnovi zasledujemo njihovo tipizacijo, klasifikacijo in kartiranje. Inventar oziroma katalog osnovnih enot,N ki se-stavljajo določeno ekohoro, njihova značilnostna razporeditev predstavlja osnove za določanje vsebinske in prostorske strukture ekohore, ki označuje njen mozaični značaj, torej heterogenost. Drugače pa obravnavamo komponentne značilnosti, ki označujejo geološke, reliefne, hidrološke, klimatske, pedološke in vegetacijske pojave za celotno obravnavano območje. Ekohore rangiramo predvsem glede na značilnosti razporeditev ekotopov ali elementarnih mozaikov, ki pa so zgrajeni na osnovi temeljitega zajetja komponentnih značilnosti. Ob opisu ekohor podajamo poleg opisa značil-nostne razporeditve topskih osnovnih enot tudi splošne komponentne značilnosti, večkrat tudi skupno za nekaj sorodnih ekohor. To zlasti velja npr. pri označitvi makroklimatskih razmer, kjer ponavadi prikažemo: vsoto letnih padavin, padavine v vegetacijski dobi, srednje temperature najtoplejšega in najhladnejšega meseca in srednjo temperaturo v vegetacijski dobi; mezoklimatske lastnosti pa podamo za vsako ekohoro posebej (nastop mraza, suša, toča, lokalni vetrovi itd.). Pomen komponentnih značilnosti naraste pri večjih dimenzijskih stopnjah. (Geog. Arbeitsmethoden, 1976). Opis horoloških enot vsebuje navadno naslednje poglavitne značilnosti in zaključke: — katalog (inventar) topskih enot nam služi za določevanje ekoloških kvalitet, ki nastopajo v okviru neke horološke enote. Število osnovnih enot nas opozarja na spremenljivost znotraj horološke enote — prostorska heterogenost je kompleksna značilnost strukturne hore — kvalitativne oznake hore: frekvenca, stopnja pokrivanja, razporeditev po velikosti, stopnja raztrganosti topskih enot itd. — toposekvence (morfo-hidro-fito) so dobrodošla pomoč pri odkrivanju in opisu spleta lastnosti topov v mozaiku (s pomočjo profilov) — komponentne značilnosti (reliefni tipi, hidrološke značilnosti, mozaik prsti, makro in mezoklimatske značilnosti, vegetacijski mozaik) pou- , darjajo funkcionalne značilnosti. Oglejmo si sistematičen pregled označitve ekohorološ-k i h enot s poudarkom na vsebinski in prostorski strukturi posameznih hör, (Geog. Arbeitsmethoden, 1976). Glavna značilnost Značilna skupina Značilnost Način označitve statistično- invariantna Inventar Opis naravnopr. enot spodnjega dimenzijskega tipa Vodilni tip Spremi j. tip Ekotop z največjim površinskim obsegom nastopa v povezavi z ustreznim spremljevalnim tipom Frekvenca (F) Pogostost nastopanja ekotopov v mozaiku Vsebinska heterogenost Ekološki kontrast Razporeditev vzorcev (D) Primerjalna predstavitev poglavitnih lastnosti ekotopov Skupni in mejni kontrasti Predstavitev prost, razdelitve glede na dimenzijo geometrična Razširjenostna gostota D/F koeficient Pogostost nastopanja enot višje dimenzije Stopnja prekrivanja glede na frekvenco genetska Mozaik funkcionalno- dinamična Omrežje Stik, zveze Inventar in razporeditev ho-rološkega naravnega okolja, ki sestavlja določen tip in ga imenujemo po glavnih značilnostih (npr. nižinski, platoj-ski itd.) Predstavitev v tridimenzionalni zapovrstnostni medsebojno zvezo naravno-geograf-skih enot nižjih stopenj v obliki grafov ali shem Predstavitev dvodimenzionalne zapovrstnosti naravno geografskih enot nižjih stopenj (toposekvenc s profili) (skrajšano po Geog. Arb., 1976) b) Stopnje intenzivnosti geohorološkega proučevanja — analizo in označitev horološkega geokompleksa lahko opravimo v štirih intenzivnostnih stopnjah. Intenzivnostna stopnja A sloni na obsegu topskih geokompleksov in njihove razvrstitve v horoloških enotah. Rezultate intenzivnostne stopnje B dobimo z ekstrapolacijo vzorčnega raziskovanja na širšem področju. Pri intenzivnostni stopnji C in D pa ne izhajamo več iz topskega kartiranja. Središčne osnove kompleksne tipizacije, klasifikacije in kartiranja so horološki kompleksi. Toda tudi v tej bolj splošni in grobi naravno-geografski delitvi ne moremo »izgnati« lastnosti ekoto-pov, elementarnih mozaikov ali mikrohor, saj se na njihovi osnovi tipizirajo naravne enote višjega reda. A in B stopnjo pa uporabimo navadno za oznako mikrohor in elementarnih mozaikov. Tako dobimo osnovne informacije tudi za varovanje pokrajine, določevanje naravnega potenciala za gospodarske panoge, prostorske plane krajevnih skupnosti, občin in manjših regij, saj je merilo od 1:5000 do 50000. Za večja območja pa uporabljamo stopnjo C in D, torej mezo- in makro- hore v merilu od 1 : 100000 pa vse do 1 : 750000. Intenzivnostna stopnja Vsebina A B C D Komponentne značilnosti relief + + + + geološka osnova + + + + prst + + o o voda + + o o vegetac. delitev + O o o makrokliina + + + + mezoklima + + o o Mozaična označitev statistično-invariantni znaki + + o — funkcionalno-dinamični znaki + o o — genetski znaki + + o — geometrijska oznaka + o o — Horološke enote elementarni mozaiki + + o _ mikrohore mezohore makrohore Obrazložitev znakov: + — proučitev nujna O — proučitev zaželena proučitev ni potrebna Literatura A z z i G., 1952, Osnovi agroekologije, 259 str., Zagreb Barsch H., 1968, Arbeitsmehoden in der Landschaftsökologie (v Arbeitsmethoden in der physischen Geographie), Berlin Bernhardt A., 1968, Beispiel einer Standortkarte im Massstab 1 : 25000 und die Möglichkeit ihrer Auswertung für die Praxis, Landschaftsforschung, 117—130, Leipzig Dasmann R., 1976, itd., Ecological Principles for Economic Development, 252 str., London Drdoš J., 1973, Landschaftsökologische Methoden der Bewertung des Gebietes aus dem Standpunkt der Gebietsplannung, Questiones geobio-logical 11, 249—255 Str., Bratislava Gams I., 1978, Pokrajinska ekologija soseske Soča, Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov, 313—322, Ljubljana Gams I., 1975, Problemi geografskega raziskovanja ekotopov in pokrajinske ekologije v Sloveniji, Geografski vestnik XLVII, 133—140, Ljubljana Gams I.. 1978, Lovrenčak F., Plut D., Soča, Breginj in Kamno v pokrajin-sko-ekološki primerjavi, Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov, 335—347, Ljubljana H a a s e G. — Schmidt R., 1973, Zur Ermittung des Ertragspotentials landschaftlich genutzer Flächen auf der Grundlage geoökologischer Erkundungen, Questiones geobiological 11, 93—127, Bratislava H a a s e D., 1964, Landschaftsökologische Deteiluntersuchung und natur-räumliche Dliiedernung, Pet. geog. Mitt. 1964, 1—2, 8—10, Leipzig Haase T., 1968, Pedon und Pedotop, Landschaftsforschung, 57—78, Leipzig Haase G., 1976, Die Arealstruktur chorischer Naturume, Pettermanns geog. Mittlelungen 1976/1, 130—135. Leipzig Haase G., 1961, Hanggestaltung und ökologisch Differenzierung nach dem Catena^Prinzip, Pett. geog. Mit., 1—8, Leipzig Herz K.. 1968, Grossmassstabliche und kleinmassstabliche Landschafts- analyse im Spiegel eines Modells, Landschaftsforschung, 49—56, Leipzig Hoffmann, 1973, Ökotope und ihre Stellung in der Agrarlandschaft, 174 str., Münster Hubsicht H. ■— Schmidt R., 1968, Der Vergleich landschaftsökologischer Typen des nordsächsischen Flachlandes und ein Vorschlag zu ihrer Klassifikation, Landschaftsforschung, 77—116, Leipzig Jankovič M., 1963 Fitoekologija, 550 str., Beograd Klink H., Geoökologie und naturräumliche Gliederung — Grundlage der Umweltforschung, Geographische Rundschau 1972/1, s. 7-19 Kiemsted H., 1967, Zur Bewertung der Landschaft für die P>holung, 151 str., Stuttgart Leser H., 1976, Landschaftsökologie, 432 str., Stuttgart Moni A., 1977, Classification et Cartographie du Paysage sur base Ecolo-gique avec Application a l’Italie, Geoforum 1977/5-6, 327-339 N e e f E., 1967, Die teoretischen Grundlagen der Landschaftslehre, 152 str., Leipzig Nestmann, 1979, Human Development in its Relations to Ecological Conditions, Geoforum 1979/18, 271-291 Neumeister H., 1976, Stoffkonzentrationen, Stoffbewegungen und Fremdstoffe in landschaftlichen Prozessen und ihre Erkundungsprobleme, Pett. geog. Mit. 1976/2, 145-148 Plut D., 1979, t’reobrazba geografskega okolja v Beli krajini (Pokrajinska ekologija Bele krajine). Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, 79 str. Richard J. F., 1975, Paysages, ecosystemes, environement: une approche geographique, L’espace geographique 1975/2, 81-92 Richter J., 1968, Beitrag zum Modele des Goekomplekses, Landschaftsforschung, 39-48, Leipzig Richter M., 1978,’Landschaftsökologische Standortenanalysen zur Ermittelung des natürlichen Potentials von Weinbergrachen am Drachenfels, Arbeiten zur rheinischen Landeskunde, Heft 45, Bonn Soholz D. — Kind G. — Scholz E. — Borsch J., 1976, Geographische Arbeitsmethoden, 238 str., Leipzig Troll G., 1969, ökologische Landschaftsforschung und vergleichende Hochgehirgsforschung, Erdkundliche Wissen, Heft 11, 366 str., Wiesbaden Troll C., 1970, Landschaftsökologie (Geoecology) und Biogeoceonologie, eine terminologische Studie, Revese roumaine de geologie, geophisique et geographie, 9—10, Bucarest Uhlig H., 1971, Organization and System of Geography, Geoforum 1971/7, 7—39, Braunschweig Varjo ü., 1971, Development of Human Ecology in Lapland, Finland, Geoforum 1971/5, 47—74, Braunschweig RESEACH CONCEPTION AND WORKING METHODS IN LANDSCAPE ECOLOGY Dušan Plut (Summary) Landscape ecology emphasizes the need for empirical investigation and for detailed study of the geographical regionalization and classification according to districts. The substance and the processes of the geo-complex are in their entirety the basis and the specific quality of the geographical regional studies. The landscape ecology gives insight into the widely-spread interaction and inter-relations of physical elements and into their cummula-tive effect on economic activities. On the basis of the totaly of the biotic factorsand processes and of the biotic factors the system of a geographical region can be identified. Even if all the factors represent an undivisable whole, they are to be regarded separately —■ as this only permits a detailed analysis. The discovery, explanation, tabular and cartographic presentation of the landscape ecologic units in the topologic and chorologic dimensions is in the centre of the interest of a geographical investigation of a region. The topology (geotopology) is concerned with the fields of homogenuity by means of a quantitative and qualititive analysis! and synthesis. Since in a given region the homogenuous areas (ecotopic areas) exist on minor surfaces only, our study goes at a scale of 1 : 5,000 and L : 10,000, rarely in 1 :25,000. Chorology (geochorology) traces the areas of heterogenuity, it concerns itself with showing the areas of the spatial structure of given regions, consisting of numerous ecotopic regions. In the chorologic dimensions the complex caracteristic represent the basis far a geographical comparison irrespective of wheter reference is to a chora of a lower order (micro-chora), of a middle one (mezo-chora), or of a higher one (macro-chora). Any chorological unit of a higher order is made up on the basis of the characteristics1 of the choras from the lower order. The intermediate link between the homogenuous and heterogenuous units is represented by ecotopic mosaics. Ecotopic working methods strive for a possibly realistic presentation of the homogenuous geophysical units. In contradistinction to other ecotopic working methodswe the »totality method« observe only the physiognomy of the ecotopic region, the understanding of a given part of the region as a whole. The application of the »totality method« is questionable particularly in cultural regions where the determination of the geophysical and ecological characteristics and processes defies observation. The second, more extensive group of investigations involves the analysis of the individual properties of the region, the inter-relation of individual complexesand finally a geotopical synthesis. The method consists of three phases of work, closely interrelated and complementing each other. Partial complexes are separately treated by means of the geotopical differential analysis. In the geotopical complex analysis it is necessary to study the interaction of smaller, carefully selected samples of the geographical surface. The geo-topical synthesis is based on the systematization and typological classification of geo-complexes on the basis of the results yielded by differential and complex analysis. Chorological working methods have been developed during the last 15 years, particularly in the Democratic Republic of Germany. Central to the chorological methods are the »classic« spheres of the physical geography: the mapping of topic structures, the analysis of complex and componenti-ally related characteristics of the most outstanding combinations, of the ecologic properties, etc. The mosaic picture of the chora is a manifestation of the distribution of the primarily stable characteristics of the processes and interconnections among neighbouring topic units. The chorological methods are generally used in the study of the following characteristics: description of topic units and their geospatial heterogenuity, qualitative description of the chora and componential characteristics (relief types, hydrological characteristics, etc.). The analysis and the identification of chorological complexes is technically carried out in four intensity phases, while the selection among them is dependent on the findings aimed at in the research. UDC UDK 911.3:631.113(497.12—23) = 863 OSNOVNE SMERNICE ZA GEOGRAFSKO PROUČEVANJE HRIBOVSKIH KMETIJ NA SLOVENSKEM Drago Meze* Uvod Naselbinske oblike v hribovskem svetu Slovenije so največ samotne kmetije in zaselki, večja sklenjena kmečka naselja pa so redka (npr. Bloška planota, Rakitna, Škrilje, Golo, Zapotok, Visoko, Loški potok, Loško in Babno polje, del Kočevskega in še nekatera). Samotne kmetije, ki so ponekod tako zgoščene, da oblikujejo že razložena naselja, povsem prevladujejo v vzhodnih in v delu srednjih Karavank, v hribovju Gornje in Spodnje Savinjske, šaleške in Mislinjske doline, v Pohorskem Podravju, v Loških in Cerkljanskih hribih, v Polhograjskih Dolomitih, v delu Idrijskih planot z Banjščicami do okolice Tolmina, v Rovtah nad Logatcem ter v vzhodnem delu Posavskega hribovja. Med nje se ponekod vrivajo zaselki, ki prevladujejo v velikem delu Posavskega hribovja med Ljubljansko kotlino in Orlico, na severnem obrobju Ljubljanske kotline, v porečju Voglajne, zgornje Sotle in Rašice, v delu Bloško-Rakitniške planote, škofjeloškega hribovja in Banjške planote ter na desni strani Soče na severovzhodu Kolovrata in Matajurja. — Razširjenost tipov kmečkih naselij najbolje kaže priložena karta v razpravi: A. Melik, Kmetijska naselja na Slovenskem, Geografski vestnik IX/1933, str. 144—145 in A. Melik, Slovenija, splošni del, 1936 in druga, popravljena izdaja, 1963. K hribovskim kmetijam štejemo vse kmetije, ki so v nadmorski višini 600 in več metrov, ne glede na to, v kakšnem svetu sta dom in kmetijsko zemljišče; med nje so torej vključene tudi kmetije v alpskih dolinah, visokih 600 in več metrov, pa čeprav sta dom in kmetijsko zemljišče v ravnem dolinskem dnu, npr. del Zgornjega Jezerskega, Logarska dolina, Podvolovljek ter Zgornja Savska in Soška dolina. Med hribovske kmetije pa uvrščamo tudi tiiste pod 600 m, katerih povprečna nagnjenost kmetijskega zemljišča, je največ 11.5°, kar je enako strmini 20%. Tolikšna! naignijenosti predstavlja zgornjo mejo nagnjenosti kmetijskega zemljišča za mehaniziiratno orno polje-delsittvo, in kjer v svetu, nižjem od 600 m, to nil možnio, tamkajšnje kmetije upravičeno štejemo med hribovske, saj je na takem zemljišču izraba tal mogoča predvsem za živinorejo. Kriterije označevanja hribovskih kmetij po nadmorski višini in nagnjenosti kmetijskega zemljišča smo vzeli po sedaj veljavni uradni klasifikaciji, ki je sprejemljiva tudi za naše namene. Vprašljiva je najmanjša velikost posesti, ki je še sposobna preživljati hribovskega kmeta. Zavedamo se, da je odvisna od mnogih faktorjev (položaj kmetije v pokrajini, dostopnost, kvaliteta kmetijske zemlje, količina * Dr., znanstveni svetnik, Geografski inštitut Antona Melika, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU. letnega etata, možnosti preusmeritve v tržno proizvodnjo, možnost kmečkega turizma, prebivalstveni sestav, in še kaj). Kljub vsemu pa smo se po naših dosedanjih izkušnjah in zaradi poenotenja proučevanja odločili, da postavimo spodnjo mejo posesti hribovske kmetije pri 10 ha; manjšo zemljiško posest imajo kočarji, ki jim kmetijstvo ne predstavlja glavni vir preživljanja. Kmetija z 10 ha ima pri pogojih za povprečno gospodarjenje možnosti skromnega življenja, če se preživljajo samo s kmetijstvom in izkupičkom od lesa. Dosedanji študij hribovskih kmetij pa je pokazal, da so majhne kmetije le zelo redko čiste (ostareli kmetje ali za delo nesposobni prebivalci), ampak da je velika, večina mešanih, z najmanj enim zaposlenim izven kmetije. Namen proučevanja in osnovne oznake kmetij Namen geografskega proučevanja hribovskih kmetij je različen. Dobiti želimo pregled razširjenosti in števila hribovskih kmetij na Slovenskem, kar je osnovnega pomena za kakršnekoli ukrepe na naseljenih hribovskih področjih. Nadalje želimo dati kompleksno podobo stanja na kmetijah s poudarkom na novejšem gospodarsko-socialnem stanju hribovskih kmetij, ki temelji na prirodnih in družbenih razmerah. Posebna pozornost bo posvečena gospodarskemu stanju na kmetijah po povezavi s cestami, torej najnovejšemu stanju, v primerjavi z razmerami, kakršne so bile na kmetijah pred izgradnjo cest, ko je na večini od njih še prevladoval samooskrb-ni način gospodarstva. Pri tem se bo pokazalo, v kolikšni meri je že uspelo preusmerjanje iz avtarkičnega na modernizirano tržno proizvodnjo, ki je edina možna pot napredka tudi za hribovskega kmeta. Staro stanje bi prikazali le v glavnih potezah, ne spuščajoč se v podrobnejše analize; teh bi se poslužili za oris sedanjega stanja. Osnovna oznaka kmetije naj zajame ime in priimek lastnika, »domače« ime kmetije, ime naselja (če je kmetija v zaselku, ki uradno ne predstavlja samostojnega naselja, naj se navede tudi ime zaselka), hišno številko, krajevno skupnost, možnosti dostopa do kmetije (peš, z vprego, s traktorjem in vprego, z osebnim avtom, s tovornjakom, z vsemi vozili, vključno avtobus). Manj znanim ali nenavadno naglašenim imenom kmetij dodamo naglas. Zapis domačih imen je pomemben ne le za geografe ampak tudi za nekatere druge strokovnjake (npr. jezikoslovce in zgodovinarje), zato je treba posebej paziti na pravilno naglašanje. Pomembnost domačega imena je v njegovi stalnosti, v primerjavi s priimki lastnikov, ki se često menjavajo, pa tudi hišne številke so se že marsikje spremenile; če hočemo slediti kmetiji, kolikor je v virih zapisana, je to mogoče le na osnovi imena kmetije. Redke so kmetije, katerih priimek lastnika je enak imenu kmetije; tudi pri teh je vprašljivo, če se je rod od začetka nadaljeval z moškimi potomci (so primeri, ko se je moško nasledstvo pretrgalo in se je tako spremenil priimek lastnika, kasneje, že po več rodovih pa so spet uradno prevzeli priimek po imenu kmetije; taki primeri so navadno pri močnih, trdnih kmetijah). Vprašanje je tudi, kdaj in kako se je porajalo ime kmetije, in če je bil priimek lastnika na začetku vedno enak imenu kmetije. Morda bi dal, vsaj ponekod, odgovor na ta vprašanja študij urbarjev, kar pa ni več domena geografije. — Koristno bi bilo poizvedeti in zapisati pomembnejša ledinska imena (fonetična oblika in naglas). Navesti je treba, če ima naselje samotnih hribovskih kmetij, h kateremu spada kmetija, krajevno središče (šola, trgovina, gostilna, cerkev, eventualne obrtne delavnice, aili vsaij nekaj od tegai); če tega nima, katero je najdostopnejše sosednje krajevno središče in oddaljenost do njega? Oddaljenost kmetije od lokalnih, trških, mestnih, industrijskih naselij (kilometri in čas pešhoje). V nadaljevanju opisane smernice in vprašalnik ter deloma tudi metodologija proučevanja ni dokončna, ampak se dopolnjuje in prilagaja posameznim razmeram, v katerih so hribovske kmetije Prirodnogeografski opis Prikazati je treba glavne prirodnogeografske razmere, v katerih se nahajajo kmetije (kamninska podlaga in relief, ekspozicija, nagnjenost kmetijskega zemljišča, preskrba s pitno vodo, podnebje, prst). Kolikor je mogoče, naj se ugotovi njih pogojenost za naselitev in razvoj kmetij. Za ugotavljanje kamninske podlage služijo predvsem že natisnjeni listi Osnovne geološke karte SFRJ 1 : 100.000. Kjer ti listi niso izdelani, se bo treba zadovoljiti s starimi natisnjenimi ali manuskriptnimi avstrijskimi geološkimi kartami. Geološki zavod Ljubljana ima že izdelane rokopisne geološke karte za celotno SRS in jih je pod določenimi pogoji mogoče dobiti na vpogled. Opis kamninske podlage pa je tudi v regionalnih geomorfoloških študijah in v elaboratih, ki obravnavajo kvartarne sedimente in njihovo izrabo na Slovenskem, deloma pa tudi v elaboratih o geografiji poplavnih področij na Slovenskem; oboji/ so shranjeni v dokumentaciji Geografskega inštituta Antona Melika SAZU. Pri opisu r e 1 i e f a je pomembna predvsem mikro pokrajinska lega kmečkega doma in pripadajočega kmetijskega zemljišča, kot npr.: lega na vršnem slemenu, pobočnem slemenu, sedlu, bolj ali manj izrazitem pobočnem pregibu, širokem, odprtem povirju, akumulacijskih ali živoskalnih terasah, vršajih. v dnu alpskih dolin in podobno. Na obliko reliefa, v kateri se nahaja domačija, kažejo tudi nekatera imena kmetij, kot npr.: Slem-šek, Ravničar, Ramšak, Kotnik, Kočnar, I-Iriberšak, Završnik, Pustolslem-šek, Tovstovršnik, Vrtačnik itd.; nanje je dobro posebej opozoriti. Ekspozicija ali obrnjenost domačije proti soncu je bila nedvomno ena od osnovnih pogojev za naselitev v hribovskem svetu. Gotovo ni slučaj, da so si v Gornji Savinjski dolini vse hribovske kmetije, ki leže nad 1000 m, poiskale odprto sončno lego, enako pa tudi celotna hribovska naselja, ki so med najvišjimi (Podolševa) in najbolj oddaljenimi (Planina) v pokrajini, če ima domačija tako lego, da je v določenem času zime sonce ne doseže (kmetije v osojah ali v spodnjem delu globokih dolin, kakor tudi v dnu zgornjih delov alpskih dolin na severni strani pogorij), je treba navesti točno dobo, ko je kmečki dom brez sonca. Nagnjenost kmetijskega zemljišča označujemo v stopinjah, lahko pa poleg stopinj tudi strmimo v procentih. Različni avtorji prikazujejo nagnjenost, naklon oziroma strmine kmetijskega zemljišča različno, v stopinjah ali procentih. Izračunati je treba: povprečno, največjo in najmanjšo nagnjenost. Kmetijsko zemljišče glede na nagnjenost uvrstimo v najmanj štiri kategorije: 0—11.5" oziroma 20 % (možnost moderniziranega ornega poljedelstva), 11,6—22° oziroma 20—40 °/o (ugodnost pašno — košnega sistema), 22—24° oziroma 40—45 % (zgornja meja naklona kmetijskega zemljišča za trajno pašo), nad 24° oziroma 45 °/o (zaradi uničevanja travne ruše trajna paša odraslih goved in konjev ni možna, težko uporabljiva pa je tudi že mala ročna motorna kosilnica »alpina«). Za ugotavljanje nagnjenosti kmetijskega zemljišča služijo podrobne karte (ODK 1 : 5000 ali 1 : 10000, v skrajnem primeru tudi nova topografska karta SFRJ 1 : 25000 ali stara jugoslovanska topografska karta enakega merila) Formula za iz-b račun naklona je ß = -——, pri: čemer je ai dolžina in b višina. Na osnovi a imenovanih kart ali z višinomerom je treba ugotoviti tudi zgornjo in spodnjo mejo kmetijskega zemljišča, razpon med obema, višino kmečkega doma in izračunati povprečno višino kmetijskega zemljišča. Važen pogoj pri odbiri zemljišča za naselitev je bila gotovo možnost preskrbe s pitno vodo. Pri opisu preskrbe s pitno vodo je treba dobiti odgovor predvsem na naslednja vprašanja: Je pitna voda studenčnica (izvir), kapnica, talna voda (zabiti, izkopani vodnjak) ali potočna voda? Je zajetje lastno ali večlastniško? Se voda kdaj osuši? Vzroki osušitve vode (naravni ali antropogeni)? Je vodni zbiralnik dovolj velik za eventual- no znatno povečano porabo (modernizacija hleva z napajalniki, izplakovanjem in mlekarnico, modernizacija gospodinjstva, kopalnica, WC, uvedba kmečkega turizma itd.)? Izvor studenčnice (izvir na meji prepustnih in neprepustnih kamnin, izvir na meji pobočnega klastičnega gradiva in neprepustne osnove, kraški izvir). Koliko oddaljen in kako visoko nad kmetijo je vodni zbiralnik (približno)? Možno je tudi, da je vodni zbiralnik pod kmetijo, od koder spravljajo vodo h kmetiji s hidroforom ali ovnom (tudi klepač imenovan). Je vodnjak zaprt ali odprt? Je pitna voda napeljana v hišo ali hlev? Napajajo živino na koritu (lesen, zidan, betonski itd.), v bližnjem potoku, ali v kalu (na krasu)? Priteka voda v korito površinsko ali iz vodovoda (prosto ali na pipo)? Podnebje. Če je v kraju ali v bližini meteorološka postaja kateregakoli reda, je treba izkoristiti vse meteorološke podatke za čimdaljše obdobje. Če je v pokrajini, ki jo proučujemo, več meteoroloških postaj, je treba obdelati podatke vseh in na njih osnovi prikazati sliko podnebja. Za splošni opis podnebja je treba seči po literaturi ali se poslužiti podatkov bližnjih meteoroloških postaj. Novejši objavljeni meteorološki podatki so dostopni v Lebnih poročilih meterološke službe in v knjigi »10 let hidrometeorološke službe«, Ljubljana 1957 (izdal Hidrometeorološki zavod Slovenije). S terenskim poizvedovanjem je moč dobiti sliko povprečnih in ekstremnih prvih in zadnjih slan, snega, približne debeline snežne odeje, kje in kdaj sneg najprej obleži, skopni ali se najdlje obdrži, velikosti in lokacije večjih snežnih zametov, eventualnih snežnih plazov itd. Zelo pomembni so fenološki podatki. Če so v proučevani pokrajini fe-nološke postaje, je treba podatke teh obdelati. Vsekakor pa si je treba na osnovi terenskih poizvedovanj ustvariti sliko zaostajanja cvetenja in dozo-ritve vsaj nekaterih sadežev, prve košnje (če kosijo drugič tudi druge košnje), žetve itd. Tudi osinovni fenološki' podatki so' objaivljeni v Letnih poročilih meteorološke službe. Težko je podati podrobnejšo sliko prsti. Za to manjkajo ustrezne pedološke proučitve. Če so, jih je treba uporabiti, sicer se pa moramo zadovoljiti z opisom osnovnih značilnosti prsti (peščena, ilovnata, peščeno-ilov-nata, barva prsti), ki jih dobimo na terenu. Sestava zemljišča in posesti Velikost in delež posameznih vrst zemljišča kmetije (njive in vrtovi, travniki, sadovnjaki, vinogradi, pašniki, planinski pašniki, gozdovi, nerodovitno) n^j pokažeta sedanje stanje. Ti podatki, ki jih imajo zemljiški katastri, navadno ne kažejo realnega stanja (zlasti glede deleža njiv in travnir kov, saj so se ponekod v hribovskem svetu njive skoraj v celoti skrčile v dobro travnikov in gozda, ki je prerasel veliko pašnikov, predvsem planinskih), zato so zanesljivejši podatki kmetijske statistike, sloneči na ocenah, ti pa žal ne obstajajo za posamezne kmetije, ampak so ocenjeni za statistične okoliše, a nam kljub temu pokažejo realnejšo splošno sliko. Starejše podatke o sestavi zemljišča za posamezne kmetije je mogoče dobiti le v franciseejskem katastru in za leto 1880, medtem ko so podatki za leto 1960, ko je bil izvršen popis individualnih kmečkih gospodarstev, žal, že uničeni; v njih je bila še cela vrsta podatkov, ki so prikazovali stanje kmetij na začetku šestdesetih let. Delež posesti glede na število kmetij in njim pripadajoče skupno zemljišče je treba razdeliti na več kategorij: kmetije s posestjo 10—25 ha, 26—50 ha, 51—75 ha, 76—100 ha, nad 100 ha. Izračunati je treba povprečno velikost posesti in posameznih vrst zemljišča glede na celoto, manjše regije ali naselja. Primerjava današnjega stanja sestave zemljišča in posesti s starejšim je zanimiva, a za naše potrebe ni obvezna. Elektrifikacija in komunikacije Ima kmetija elektriko (lastno, krajevno ali daljnovodno) in od kdaj? Če ima lastno, je ta na vodni pogon ali na generator? Ali jakost toka zadostuje tudi za pogon močnejših električnih strojev (dosuševalec sena, puhal-nik, mlatilnica, žaga itd.)? Je kmetija povezana z dolinskim cestnim omrežjem in od kdaj? Vrsta ceste (lastni priključek, gozdna, lokalna ali krajevna, občinska, republiška). Vzdrževanje cest (cestarji, ali sami kmetje z denarnim prispevkom Gozdnega gospodarstva). Stanje cest: težka dostopnost z motornim vozilom zaradi slabega vzdrževanja, velikih strmin itd. Razdalje po cesti do: telefona, zdravnika, veterinarja, krajevnega središča, šole, občine, kmetijske zadruge, trgovine, gostilne, zbiralnice mleka. Ima kmetija tovorno žičnico (lastno, skupno, zadružno, soseskino, vaško)? Je žičnica speljana po pobočju ali samo čez vodo? Gospodarstvo Prirodne osnove za gospodarstvo. Glavni obrisi gospodarjenja pred povezavo s cestami. Se je preusmerjanje kmetije na intenzivno tržno proizvodnjo že začelo? Poljedelstvo. Vrste poljedelskih kultur. Kaj, poleg krompirja in osnovnih krmnih rastlin (detelja, korenje, pesa), še pridelujejo? V hribovskem svetu so marsikje zaradi govedoreje v zadnjem času skoraj v celoti opustili njive in jih prepustili travnikom. Se kje vračajo na vsaj delno obdelavo njiv, in če, katere kulture gojijo? Ali orjejo in obdelujejo njive s traktorji in poljedelskimi stroji (samostojni pogon, traktorski priključki, priključki na motorno kosilnico, živinska vprega), ali na roko? V kolikšni meri je sploh možna strojna obdelava? Kaj je z opuščeno orno zemljo in z eventualno socialno praho? Je kolobar še v navadi (kakšen redosled)? Povzroča divjad v poljedelstvu škodo (kakšno)? So bili zaradi divjadi prisiljeni opustiti kakšne kulitiure? Kako varujejo njive pred divjadjo (električni pastirji, privezani psi; na; njivah itd.)? Živinoreja. Ker je na veliki večini hribovskih kmetij živinoreja, predvsem govedoreja danes med vsemi kmetijskimi dejavnostmi najvažnejša gospodarska panoga, in ima tudi dobre perspektive, je treba zlasti podrobno ugotoviti sedanje stanje govedoreje in možnosti za prihodnji razvoj. Je hlev moderniziran (preurejen star ali nanovo postavljen): na izplakovanje ali na strojno spravilo gnoja? Število privezov, boksov za teleta in za prosto rejo (neprivezana mlada pitana živina ali plemenske telice). Je hlev za kmetijo premajhen, je ustrezen ali je prevelik? Imajo v reji živino sosedov (koliko glav)? Število silosov? Skupna prostornina in oblika silosov? Je tudi svinjak moderniziran? Imajo uveden pašno-košni sistem; ali so sploh možnosti zanj (ne prestrmo travno zemljišče, načrtna izraba travišč za izmenično pašo in košnjo v »čredinkah«, pogosto prestavljanje električnega pastirja)? Če ni pa-šno-košnega sistema, ali pasejo le po drugi košnji, ali od pomladi naprej na slabših travnikih, ki jih ne kosijo, in na pašnikih? Število košenj na ugodnih tleh. Usmerja živino na paši pastir ali »električni pastir«? Je kmetija še obdana z leso s pritakami? Koliko in katere vrste živine vodijo čez poletje na planino danes in v preteklosti; na katere planine, lastništvo teh (zadružne, srenjske, servitutne, lastne, druge privatne) in za koliko časa (od kdaj do kdaj)? Zadostuje za gnojenje hlevski gnoj in gnojnica ali dodajajo tudi umetnega (koliko)? Je eventualni premajhni uporabi umetnega gnoja kriva previsoka cena in znatni prevozni stroški ali tudi kaj drugega? Številčno stanje živine: krave, telice, junci, voli, teleta, konji, prašiči, ovce, brojlerji, kure nesnice, zadružne plemenske telice (rejci brojlerjev, kur nesnic in zadružnih plemenskih telic so zadružni kooperanti), število glav prodane živine in količina oddanega mleka zadnje leto; po splošno priznanih normah je povprečna teža mladega pitanega goveda (MPG) 470 kg, krave 500 kg, vola 850 kg, plemenske telice 450 kg in teleta 90 kg. Ali proiz-vodnja mleka glede na prejšnje leto raste, stagnira ali upada? Vzroki rasti ali upadanja? Redijo prašiče le za dom ali tudi za prodajo (za vzrejo ali zakol)? Izdelujejo za prodajo specialitete iz suhega svinjskega mesa (šunke, želodci, salame)? Ima kmetija dovolj kmetijske zemlje za vzrejo živine, jo ima v najemu, ali jo daje v najem? Če jo ima v najemu, koliko jo ima in koliko je oddaljena od kmetije in za kaj jo uporablja? Če jo daje v najem, koliko in komu jo daje in za kaj jo najemnik izkorišča? Katere stroje in opremo ima kmetija: traktor, traktorska prikolica, nakladalka, kosilnica, obračalnik, zgrabljalnik, trosilec hlevskega in umetnega gnoja, puhalnik, dosuševalec sena, molzni stroj, strojni rezalec silažne krme, strojna naprava za spravilo mleka iz hleva, mlekarnica, poljedelski stroji (kateri?), električna žaga, električni mlin, vitel (električni ali traktorski), sod za gnojevko, kovinske ali plastične cevi za gnojenje strmih pobočij z gnojevko, mešalec za gnojevko, avto, motor. Ima kmetija stroje tudi v solastništvu (katere?); je to oblika kmečke strojne skupnosti? Se steka gnojnica iz nemodernizirandh hletvov v gnojnično jamo ali teče prosto po dvorišču ali po pobočju pod hlevom? Je gnojišče pri hlevu betonsko, ali odlagajo gnoj na nebetonirana tla? Gozdarstvo. Skupna površina gozda. Količine lesnega etata (ločeno iglavci in listavci). Količina posekanega lesa v preteklem letu. Prirastek lesa v m:! na ha (preprost izračun na osnovi podatkov gozdne površine in etata), ki pokaže povprečni donos gozdov kmetije. Posekajo sami, ali morajo zaradi pomanjkanja ustreznih domačih delovnih moči najeti delavce? Spravljajo les iiz gozdov po cestah, žičnicah aiii drčah? Ga spravljajo sami ali z naje timi delavci? Je les do nakladišča možno spraviti s traktorjem alii z živino (konji, voli, krave)? Imajo lastno ročno motorno žago? Približne razdalje iz gozdov do odkupnega mesta. Dohodek od kmetijskih tržnih proizvodov in lesa. Iz podatkov o prodanih kmetijskih proizvodih in prodanem lesu odseva količinska tržna proizvodnja. Iz nje je mogoče izračunati iztržek, ki je po odbitku eventualnega zemljiškega davka, dajatev za zdravstveno, socialno in starostno kmečko zavarovanje na kmetijah, katerim je kmetijstvo edini vir preživljanja, tudi edini vir dohodka. Ta izračun, ki je podrobneje opisan v: Drago Meze, Hribovske kmetije v Gornji Savinjski dolini po letu 1967, Geografski zbornik XIX/1980, 47—53, ni obvezen, a je, kljub zumudnosti, zanimiv, saj nam v marsičem omogoča primerjavo kmečkega poklica z drugimi, nekmečkimi dejavnostmi. Rezultati take primerjave pa so za kmeta vse prej kot spodbudni. Kmečki turizem. Se že ukvarjajo z njim? Ga imajo v načrtu? Imajo zanj vsaj osnovne pogoje (dostop z avtom, urejene sobe, WC, kopalnica, usposobljena delovna moč)? Če se z njim že ukvarjajo, kakšne so zmogljivosti, uspehi itd? Stanje modernizacije gospodinjstva in sanitarij: pralni stroj, pomivalni stroj, hladilnik, električni ali plinski štedilnik, zmr-zovalna skrinja, število bojlerjev, pomivalno korito, sesalec za prah, radio televizijski aparat (črno-beli, barvni), telefon, WC, kopalnica. Zaščitene in usmerjene kmetije. Je kmetija zaščitena? Če ni, vzrok za nezaščitenost. Je kmetija usmerjena? Če ni, ali ima v doglednem času pogoje za preusmeritev? Je kmetij sko-pospeševalna služba dobro razvita? Podatke o zaščitenih in usmerjenih kmetijah imajo kmetijske zadruge, obrati za kooperacijo pri zadrugah ali občinske zemljiške skupnosti, o zaščitenih kmetijah tudi krajevni uradi ali krajevne skupnosti. Prebivalstvo Ugotoviti je treba skupno število ljudi, ki bivajo na kmetiji, spol in njihov starostni sestav ter od skupnega števila izločiti delež kmečkega prebivalstva. H kmečkemu prebivalstvu štejemo, poleg tistih, ki se preživljajo samo od kmetijstva, tudi ženo ali moža zaposlenega izven kmetije, medtem ko njune otroke uvrščamo med neagrarno prebivalstvo. To velja ne le za lastnike kmetij in njihove zakonce, ampak tudi za vse druge družine na kmetiji, če žive v skupnem gospodinjstvu. Med neagrarno prebivalstvo uvrščamo tudi osebne, družinske ali invalidske upokojence ter njihove nepreskrbljene otroke, njihove zakonce pa h kmečkemu prebivalstvu. Posebej je treba vpisati število prebivalcev kmetij, ki so na začasnem delu v tujini. Pri prebivalcih, zaposlenih izven kmetije, je zaželena označba kraja delovnega mesta, vrsta dejavnosti, v kateri so zaposleni in način prihajanja na delo. Starostni sestav prebivalstva delimo v štiri kategorije: 1—6 let (predšolski otroci), 7—15 (šoloobvezna mladina), 16—64 (aktivno prebivalstvo oziroma delovna sila), 65 in več let. Brezobvezno naj bi pri delovni sili ločili posebej starostne letnike 18—40, ki predstavljajo najboljšo delovno silo. Posebej je treba prikazati t.im. efektivno kmečko delovno silo, h kateri štejemo aktivne kmečke prebivalce, od teh pa odštejemo za delo nesposobne, medtem ko so dijaki, študenti, vajenci m izven kmetije zaposlen gospodar ali gospodinja upoštevani kot polovična delovna sila. Ali živi na kmetiji lastnikova družina ali svojci? Ali živijo na kmetiji drugi; njihov sorodstveni odnos do lastnika? Izkoriščajo kmetijsko zemljo drugi, ki so na kmetiji, ali sosednje kmetije (v celoti ali delno)? Je kmetija opuščena in kmetijska zemlja neizkoriščena? Koliko družinskih članov je v zadnjih desetih in petih letih odšlo s kmetije in se stalno zaposlilo (skupaj, od tega moški, v letu odhoda stari do 25 let)? Ob ugotovljeni dejavnosti prebivalstva na kmetijah je treba ločiti čiste in mešane kmetije. Čistim kmetijam je edini vir dohodka kmetijstvo in izkupiček od lesa, mešanim pa tudi dohodek izven kmetije. Mešane kmetije delimo v dve kategoriji V prvi so tiste, kjer sta izven kmetije zaposlena gospodar ali gospodinja, ali oba, ali če imata osebno, družinsko ali invalidsko pokojnino, v drugi pa one, kjer so zaposleni otroci ali drugi sorodniki, ki živijo v skupnem gospodinjstvu na kmetiji, ali če ima kdo od njih osebno, družinsko ali invalidsko pokojnino. Klasifikacija kmetij Nekatere kmetije je glede na njihovo perspektivnost mogoče uvrstiti v več kategorij. Po naši klasifikaciji so to: najbolj perspektivne kmetije, perspektivne kmetije, brezperspektivne kmetije in najresnejše potencialne kmetije zal opustitev. Vsem štirim kategorijam kmetij je najpomembnejša osnova stanje prebivalstva, medtem ko gredo drugi pokazatelji (velikost posesti, prometna oddaljenost, lega in naklon kmetijskega zemljišča, dostopnost, gospodarsko stanje in opremljenost itd.) na drugo mesto. V prvi kategoriji so kmetije z urejenim nasledstvom, predvsem s poročenim mlajšim gospodarjem in naraščajem, kjer je vsaj en moški potomec. Za te kmetije je pomembna poleg velikosti posesti predvsem količina lesnega etata in gospodarska trdnost kmetije, ki se med drugim odraža tudi v tem, da je usmerjena. Druga kategorija je v marsičem podobna prvi, razlika je le v tem, da med naraščajem ni moškega potomca, in da je posest skromnejša, a še vedno trdna. Pri njih tudi ni nujno, da je modernizacija govedoreje že izvršena, ampak je dovolj, da že imajo pomembnejše kmetijske stroje, in da so že začeli z modernizacije hleva, ali so pred tem, da z njo začnejo. K brezperspektivnim kmetijam so štete kmetije z ostarelimi kmeti oziroma takimi, od katerih ni mogoče več pričakovati naraščaja in so zaradi takšnih razmer brez možnosti nasledstva. Večina tovrstnih kmetij je majhna, s skromno živinorejsko proizvodnjo in z malo lesa, so pa med njimi lahko tudi velike kmetije. K najresnejšim potencialnim kmetijam za opustitev so štete tiste, ki nimajo urejenega nasledstva, ali imajo naslednika, ki pa ne more računati na naraščaj, v večini primerov pa tudi ne na zakonskega partnerja. Med nje so štete tudi kmetije, na katerih živi neagrarno prebivalstvo (samo ali z ostarelimi kmeti), ki mu je kmetijska zemlja le dodatni vir preživljanja. Tudi te kmetije so v glavnem majhne, lahko pa so tudi večje ali celo zelo velike. Posebej je treba prikazati, koliko je kmetij z urejenim nasledstvom, in koliko jih je, ki so brez nasledstva. Pri kmetijah z urejenim nasledstvom je treba ugotoviti: 1) koliko je takih, kjer je naslednik poročen in tako obstaja možnost nasledstva tudi v naslednji generaciji in 2) koliko je naslednikov ali potencialnih naslednikov, ki niso poročeni, a so za ženitev oziroma možitev godni. Pri vprašanju nasledstva so pri moških zajeti starostni letniki 18—50, pri ženska pa 18—45. Zaznamovati je treba vse opuščene' kmetije, tako tiste, ki so propadle, kot tudi one, ki so prišle v roke nekmetov, ki živijo na kmetiji, zemlja pa propada ali je bila oddana v najem; poizvedeti je treba, v kakšne namene in kdo to zemljo izkorišča. Obvezno je treba ugotoviti opuščene oziroma propadle kmetije po prvi svetovni vojni (po možnosti tudi pred njo) in vzrok opustitve oziroma propada kmetij. Sprememba fiziognomije hribovske pokrajine Z napeljavo elektrike, predvsem pa z zgraditvijo cest se je zunanje lice kmečke pokrajine precej spremenilo. Električni daljnovodi so zarezali rane v gozdovih, ceste pa so na pogled najbolj prizadejale kmetijsko zemljo z vseki in nasipi. Niže od njih so marsikje na pobočjih in v pregibih odložene velike količine različno debelega groboklastičnega gradiva, ki je v škodo kmetu in okolju. Na hitrico in nestrokovno izdelani vseki v mehkih pobočnih sedimentih porušijo naravno ravnotežje, zato se na začetku, preden se rane zacelijo in pobočja utrdijo, trga gradivo v vseku, pobočje nad njim na plazi in se trga ter spravlja ponekod v nevarnost tudi kmečki dom; take primere je treba opisati in fotografirati. Zaradi uporabe traktorja na bolj strmih kmetijskih pobočjih, ki onemogočajo njegovo direktno rabo, so taka pobočja prepregli z zasilnimi traktorskimi potmi. Te so, dokler so sveže, daleč vidne, a se kmalu zarastejo s travo, zato sta izgled in gospodarska škoda sčasoma zabrisana; s travo se ne zarastejo le vseki, ampak tudi sama pot, kjer travo prav tako kosijo ali jo popase živina. Tovrstne rane v pokrajini so vidne le od blizu. Z gradnjo cesit) so v večini primerov zginiile lese s pritaikami okrog kmetij, namesto njih pa so se pojavili električni pastirji. Kjer so se lese še obdržale, jih je treba zapisati in ugotoviti vzrok ohranitve. Navadno so ostale tam, kjer še ni ceste h kmetiji, in pa pri cestah lokalnega značaja, ki so speljane le do kmetije. Tudi nov moderniziran hlev z gnojnično jamo ali z napravo za strojno spravilo gnoja iz hleva je spremenil fiziognomijo kmečkega doma, medtem ko se pri moderniziranem starem hlevu spremenjena fiziognomija mnogo mainj opazi. Največja sprememba fiziognomije kmečkega hribovskega doma pa je tam, kjer so si v zadnjem času zgradili novo kmečko hišo. Skoraj vse nove kmečke hiše, kolikor jih poznamo iz dosedanjega proučevanja hribovskih kmetij, a teh ni malo. so, žal, kopija meščanskih hiš, ki s fiziognomijo starega kmečkega doma nimajo nič skupnega. Drugače je z zunanjostjo prenovljenih starih kmečkih hiš, ki so v večini primerno obnovljene, a tudi ne brez opaznih spodrsljajev. Najvidnejši in najpogostnejši so^ v primerjavi s celotnim licem hiše, nenormalno velika okna, mnoge hiše pa so pri menjavi kritine (opeka ali salonitne plošče namesto skodel ali celo slame) in ostrešja ostale brez čopa, ki je lep okras vsake, tudi mestne hiše; ■ strehe takih hiš so sedaj optično nenavadno dolge in na konceh koničaste, zgornji del trikotne pristrešne fasade pa je navadno opažen z lesom, kar vsaj deloma ublaži izgubo čopa. — Tudi takim hišam bi proučevalci morali posvetiti nekaj pozornosti. Fiziognomijo hribovske kmečke pokrajine mnogokje zelo kvarijo posamezni vikendi ali cela naselja teh. Vikende v hribovskem kmečkem sve- tu gradijo nenačrtno. Koliko so prilagojeni okolju, je odvisno predvsem od graditelja, medtem ko je družbena kontrola navadno pomanjkljiva, zato so vikendi velikokrat tujek v kmečkem okolju, še najbolj se stapljajo s kmečkim okoljem tisti vikendi, ki so le predelane opuščene kmečke stavbe (koče oziroma bajte, kašče, mlini, manjši pomožni hlevi itd.), če niso pretirano prenovljeni. — Tudi vikende v hribovskem svetu je treba zabeležiti in prikazati, kakšne prednosti ali pomanjkljivosti imajo od njih kmetje oziroma celotno kmečko okolje. Kmečki dom Iz kakšnega gradiva so zgrajene kmečke hiše in gospodarska poslopja? So še dovolj trdna? Imajo v načrtu obnovo ali novogradnjo hiše? S čim so krite strehe hiš in gospodarskih poslopij? Ima hiša balkon oziroma gank? Katera gospodarska poslopja, razen hleva, ima še kmetija, in katera so že opuščena? Če je na kmetiji kašča, koliko je stara (eventualno gravirana letnica), ima gank in čemu danes služi? Ima hiša čop? Imajo čop gospodarska poslopja? So na oknih polkna? So okna enojna ali dvojna? Je kuhinja črna? Do kdaj je bila črna? Je kuhinjski strop obokan? Je hiša pritlična ali nadstropna? Je na strehi hiše kukerle, ponekod v ljudski govorici imenovan »aher«? Je bil dom med vojno požgan ali kako drugače poškodovan? Je bil po vojni obnovljen? Je dom (gospodarsko poslopje) pogorel zaradi strele ali požiga; je bil obnovljen? Je imela kmetija lastni mlin in žago in kaj je danes z njima? Ima kmetija kozolec (dvojni »top-lar«, stegnjeni itd.)? Služi kozolec tudi za sušenje sena? Posušijo vse žito, kolikor ga še pridelujejo in deteljo v kozolcu, ali tudi v ostrveh? Odgovori na vprašanja o kmečkem domu, razen v zvezi z mlinom, žago, kozolcem in njegovo funkcijo, niso obvezni, so pa zaželeni; etnografi nam bodo zanje hvaležni. Primerjava hribovskih kmetij z drugimi kmetijami Zaželene, čeprav neobvezne so vzorčne primerjave usmerjenih, čistih in mešanih hribovskih kmetij z enakimi dolinskimi kmetijami, dalje gospodarsko zaostale hribovske kmetije z enakimi dolinskimi in brezperspektivne hribovske kmetije z enakimi dolinskimi kmetijami. Zadostuje splošno stanje in ne podrobna analiza, upošteva pa naj čimveč pokazateljev. Ilustracije Fotografije značilnih kmetij (lega, fiziognomija) in detajlov kmečke ga doma ali življenja na kmetiji. Karta razširjenosti kmetij, ki naj obenem kaže njihovo velikost posesti in po možnosti sestavo zemljiških kategorij. Na posebni karti ali v obliki diagramov niatj bodo prikaeane tudii kmetije kakor so razdeljene v poglavju »Klasifikacija hribovskih kmetij«.* Če je za opis podnebja dovolj podatkov, naj bodo prikazani tabelarično ali, še bolje, v obliki diagramov. * Koristen bi bil tudi kartografski prikaz naklona kmetijskega zemljišča po kategorijah, kakor so naznačene na str. 147. BASIC GUIDE-LINES FOR THE GEOGRAPHICAL RESEARCH OF THE MOUNTAIN FARMS IN SLOVENIA Drago Meze (Summary) The Geographical Institute Anton Melik at the Slovene Academy of Arts and Sciences started to research the mountain farms in Slovenia. With this research, that should treat the natural geographical circumstances and the current socio-economic situations on the farms, we would like to get a complete geographical picture of the mountain farms. The connection of the mountain farms with the roads in the last time and the electric power network to which the mountain farms had already been connected before the construction of the roads enable them to become increasingly oriented from the autarchic to the market economy. This study should show the stage of the development of the market economy, which is the most important basis for the further existence of the mountain farms. This research work is collective and of several years standing, its final aim but a synthesis of the whole researches, therefore we prepared on the basis of the research experiences, owing to the uniform concept, the basic guidelines with the partial methodology for the investigation of the mountain farms. These guide-lines are not considered as final, they will be supplemented and adapted to the individual circumstances in which the montain farms exist. L'DC UDK 910.1:911.2 = 863 MOŽNOST UPORABE POSKUSNIH MODELOV V FIZIČNI GEOGRAFIJE NA PRIMERU PROUČEVANJA MELIŠČ Drago Kladnik* Uvod Poskus v umetno ustvarjenih pogojih je v fizični geografiji ena izmed upoštevanja vrednih metod, ki nam v različnih panogah na preprost način pomaga razumeti medsebojno povezanost posameznih elementov in spoznati vrednost določenih faktorjev v geografskem procesu. Prirodnogeo-grafski faktorji so namreč znotraj določenih n ar a vnogeograf skih elementov v dejanskih razmerah največkrat v tolikšni meri medsebojno prepleteni, da zahtevajo dolgotrajna proučevanja, zato nam je težko določiti realne vrednosti in stopnjo učinkovanja posameznih dejavnikov. Da si omogočimo natančnejši in predvsem hiter vpogled v stvarnost, si lahka pri proučevanju pomagamo z eksperimentalnimi! modelii, nai katerih lahko sami določujemo prisotnost elementov in usmerjamo intenzivnost procesov. Prav kontroliranje posameznih parametrov je največja prednost modelov, saj lahko z natančnim opazovanjem ter merjenjem opazovanih procesov, kaj kmalu pridemo do določenih, sicer poenostavljenih zaključkov brez postranskih in nevažnih podrobnosti; njihova vrednost je obenem tudi ta, da so točno opredeljeni, enostavni in lahko razumljivi. Ta prednost se doseže na dokaj lahek način. Zmanjšanje dolžine na primer lahko zamenjajo druge konstante z različnimi razmerji, za zmanjšanje prostornine se zmanjša le ena izmed treh dimenzij ipd. Tabelo glavnih fizikalnih konstant za razmerja na modelih je že leta 1937 izdelal Hubbert (Young, 1972). Druga, nič manj pomembna prednost modelov je premagovanje dolgih časovnih razdobij, ki so potrebna za opazne spremembe določenega elementa v prirodi. Na modelih lahko s sprotnim spremljanjem že v kratkem času rekonstruiramo potek dogajanj, genezo pojavov in osnovne fiziognomske ter funkcijske poteze posameznih elementov. Manjše ko so dimenzije modelov, večji je razkorak med dejansko pretečenim časom in časovnim potekom na modelu. Seveda ni nujno, da so poskusi zasnovani in izvedeni v skrajno izpopolnjenih laboratorijih, včasih lahko že z malo truda naredimo model, na katerem na preprost način pridemo do željenih zaključkov ali pa kontroliramo na terenu ugotovljena dejstva. Poskusi na modelih so se v svetu v zadnjem obdobju izredno uveljavili. Predvsem različne projektivne ustanove, pa tudi posamezni raziskovalci uporabljajo eksperiment kot osnovno sredstvo za testiranje ugotovljenih rezultatov oziroma za ugotavljanje morebitnih posledic ob izgradnji * Asistent, Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. določenih objektov. Poudariti je potrebno, da pri modelih ne gre samo za poskusne modele v laboratorijih ali v drugačnih umetno zasnovanih pogojih, temveč tudi za teoretično obravnavanje posameznih problemov s pomočjo induktivnega in deduktivnega sklepanja. Modeli procesov in njihovih posledic (process-response models) so uporabni pri testiranju posledic posameznih hipotez. Podobnost oblik pri modelih in v opazovanih dejanskih razmerah še ne dokazuje, da so zasnove modelov pravilne. Pokazalo se je, da niso vse predpostavke, ki izhajajo jz modelov, potrjene s proučevanji dejanskih oblik na terenu. Modeli imajo večjo vrednost, če so skonstruirani na osnovi opazovanja procesov, kot je primer v specialnih modelih o mehaničnem delovanju dežnice in nastanka melišč. Z zbranimi podatki opazovanj tako procesov kot oblik lahko modele uporabljamo tudi za ugotavljanje neznanih spremenljivk, katerih ne moremo neposredno opazovati. V prilagajanju poskusnih modelov dejanskim razmeram v naravi je zelo ugodno, če lahko- izvedemo opazovanje tako procesa kot oblike in tudi pričakovane spremembe oblike. Model je s tem potrdilo, da je predpostavljen odnos pravilen. V praksi je ponavadi ena ali več spremenljivk neznanih in tudi sprememba oblike v času je navidezno neopazna, razen v izjemnih okoliščinah. Kjer je samo ena neznanka, jo lahko ugotovimo s poskusom na modelu. Kjer pa ne poznamo kar dveh ali več spremenljivk, smo tudi z uporabo modelov nemočni. To je velika pomanjkljivost in omejitveni moment pri uporabi modelov za potrditev določenih domnev. V slovenski fizični geografiji doslej, žalv še nismo v večji meri izkoristili možnosti, ki jih nudi uporaba modelov, o čemer nam priča tudi raz meroma skromna literatura o obravnavani problematiki. Razen dveh člankov v Geografskem obzorniku Ivana Gamsa (1967 in 1970), ki prinašata konkretne napotke predvsem za opazovanje geomorfoloških procesov ter kvantitativno-metodološkega prispevka Jurija Kunaverja v isti reviji (1970), ni nikjer več mogoče najti razprav s podobno vsebino. Vzroke za tolikšno pasivnost je potrebno iskati v relativno slabi opremljenosti laboratorijev in tudi v slabšem poznavanju oziromai podcenjevanju metodološke vrednosti poskusov na modelih. Morda je kriv tudi strah pred zamudnostjo priprave in tehnične izvedbe poskusa, kar pa ni vselej utemeljeno. Nekoliko boljši je položaj pri uporabljanju modelov v pedagoškem procesu, vsaj na stopnji visokošolskega študija geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer s prikazom denudacije, erozije in nekaterih drugih morfoloških oblik ter procesov v različnih, umetno vodenih pogojih na peskovniku, v mnogočem omogočajo študentom geografije lažje spoznavanje navedenih značilnosti, katerih geneza in dinamika sta v naravnih razmerah težko predstavljivi. Izkušnje pa kažejo, da na nižjem nivoju geografskega izobraževanja poskus na modelih skorajda ni prisoten v učno-vzgojnem procesu, katr je spričo prednosti', kot so. enostavno, hitro in razumljivo spremljanje pojavov, izredna škoda, saj opisno podajanje snovi samo po sebi ne more privesti učencev in dijakov do pravilnih predstav in logičnega sklepanja o vlogi in povezanosti posameznih prirodnogeograf-skih faktorjev. Poskus pri raziskovanju melišč Ena izmed mnogih možnosti je tudi uporaba poskusenega modela pri proučevanju melišč. Zasnovani so bili različni teoretični modeli, še bolj pa se je uveljavilo simuliranje pogojev pravih melišč na eksperimentalnih modelih in ugotavljanje posameznih neznanih ali ne dovolj proučenih faktorjev, ki vplivajo na njihov nastanek in predvsem na njihovo obliko, naklon, sortiranost gradiva ipd. Še pred pregledom rezultatov je potrebno terminološko opredeliti pomen dveh izrazov, ki sta tesno povezana z naklonom melišč. Prvi je posip-ni kot (angl. angle of repose), ki pomeni kot, pod katerim se kopiči navzdol padajoče klastično gradivo. Poravnalni kot (angl. angle of settling) je naklon, ki se tvori, kadar pride zaradi spodkopavanja do hipnih ali hitrih premikov večjega dela meliščnega gradiva in se tedaj material posuje pod večjih kotom kot pri posipnem kotu. Doslej je največji dosežek v zvezi s poskusnimi modeli pri proučevanju melišč povezan z imenom Van Burkalowa. Že v svojem delu iz leta 1945 je opisal poskuse na modelih v laboratoriju, v katerih je želel dognati faktorje, ki vplivajo na naklon melišča. Uporabljal je pesek in majhne kamnite delce. Pri gradivu enotne velikosti je ugotovil za posipni kot rahlo tendenco, da postane blažji z naraščajočo velikostjo gradiva. Vendar, kadar primešamo grobemu gradivu bolj drobno, postane kot bolj strm. Za slabo sortirano gradivo velja, da je pobočje strmejše, čim večja je velikost delcev. Okrogli delci ali tisti z zaobljenimi robovi tvorijo bolj strmo melišče kot oglato gradivo. Ploščati delci niso bili testirani. Bolj gladka podlaga in večja gostota gradiva (manjša poroznost) povzročal a blažje naklone. Povečanje višine, s katere pada kamenje, zmanjšuje posipni kot, vendar v primeru, če je melišče najprej nastalo s padci kamenja in je pozneje spodkopano z obilnim odstranjevanjem gradiva v meliščni bazi, postane poravnalni kot večji, ker se relativna višina, s katere padajo delci, v odnosu na prvotno kopičenje poveča. Naravna melišča se skoraj vedno tvorijo iz slabo sortiranega gradiva in tako se potek tvorbe strmejših melišč pri bolj grobem grušču ujema z rezultati pri poskusih. Ugotovljena zveza med velikostjo gradiva in njegovim sortiranjem lahko pojasni s terena na-vajane primere, kjer na strmejših pobočjih niso našli grobozrnatih delcev. Če se terenska opazovanja ne vrše na relativno istem mestu profila melišča, je lahko očitna zveza med velikostjo gradiva in naklonom zabrisana, ker obstoji tesna povezava obeh navedenih spremenljivk z oddaljenostjo od vrha melišča navzdol. Prirodna melišča imajo omejeno mejo stabilnosti in zato nujno obstajajo pri naklonu, ki je manjši od posipnega kota. Med teoretičnimi modeli velja omeniti Caineov model o profilu melišč (Caine, 1969). Cain e je opazoval in meril oblike profila meliščnatih pobočij na Novi Zelandiji v Južnih Alpah. Na terenu je izvedel tudi meritve vrednosti meliščne akumulacije, ki je posledica padcev kamenja in delovanja ^blatnih plazov. Na osnovi empirično dobljenih enačb je izdelal deduktivne modele, ki so podobni opazovanim oblikam profilov. V nadaljnem tekstu je podrobno obravnavana možnost uporabe poskusov na modelu v zvezi z melišči, tehnična izvedba modela in delo na njem ter primerjava rezultatov z dejanskimi vrednostmi oblik v Kamniško-Savinjskih Alpah. Tehnična izvedba modela Model je bil napravljen na vrtu. Najprej smo strjenemu pesku dali željeno obliko, ga prekrili z mokrim časopisnim papirjem in prelili z mavcem (12 kg). Nastal je približno 60 cm visok model s stranicama 1,5 krat 1 m. Na eni strani je bila oblikovana »stena« z naklonom malo pod 90°, pri čemer se je en del prevesil v vznožje pod pravim kotom, drug del pa v zakrivljenem, konkavnem, kakršnega izdolbejo v gorskem svetu ledeniki. Na drugi strani »doline«, se je vzpenjalo drugo pobočje z naklonom, približno enaikim posipnemu kotu gradiva pod mavcem (34°). Za »grušč« je bil uporabljen lomljen dolomitni pesek. Pesek je bil zaradi svoje ostrorobatosti kar pravšnje nadomestilo za zelo podobno, sicer večje gradivo v naših gorah. S sejanjem skozi ustrezne mreže so bile dobljene tri frakcije velikosti peska: drobnozrnata do 3 mm, srednjezrnata od 3—5 mm in grobozrnata od 5—10 mm. Večji delci so bili odstranjeni. Sprva so bili narejeni poskusi s posameznimi frakcijami, nato pa je bilo vse gradivo ponovnoi premešano med seboj. Količine uporabljenega gradiva pri posameznih eksperimentih so podobne. Pesek smo posipali, n/a »melišče« z višine »grebena«, torej se je manjšala dolžina padca s 60 cm v začetku na približno 30 cm v končni fazi. Naklon smo merili kar najbolj natančno. V ta namen smo uporabljali pletilno iglo, vrvico in seveda kotne funkcije. S pomočjo pletilne igle, zapičene v tla navpično, torej vzporedno s steno pri vrhu melišča, je bilo mogoče natančno izmeriti višino umetno nastalega melišča. Nato smo s pomočjo vrvice izmerili dolžino melišča do me-liščne baze. Zaradi pojava konkavnosti v zgornjem delu in konvekstnosti v spodnjem delu melišča je razumljivo, da gre za povprečne vrednosti. Naklon sam je bil izračunan s pomočjo sinusne kotne funkcije iz dobljene dolžine im višine melišča. Dobljeno razmerje smo s pomočjo Vegovih tablic z normalnimi logaritmi pretvorili v naklonsko vrednost. Poudariti je treba, da meritve s pomočjo mehanskega naklonomera na tako majhnem modelu ne pridejo v poštev, ker se ni možno dovolj približati pobočju. Merjenja naklonov Poskusi so bili fotografirani (sl. 1), poglavitne ugotovitve pa so tudi grafično prikazane (diagram 1—2). Pri opazovanju posipnega in poravnalnega kota so se tvorili pri posameznih frakcijah naslednji nakloni, prikazani v tabeli št. 1: TABELA št. 1: Posipnii in poravnallni kot na poskusnem modelu velikost gradiva NAKLON posipni kot poravnalni kot razlika drobnozrnato 37,0° 43.2» 6,2" srednjezrnato 33,3° 36,4" 3,1" grobozrnato 31,5" 33,5" 2,0" mešano gradivo 35,2" 40,0" 4 8" Slikaj 1. Prikaz posipnega) kotla na eksperimentalnem melišču s profila. Vidimo značilna konkavno-konveksno ukrivljenost, s tem. da1 je izbočenost v vrhnjem delu, v spodnjem pai vbočenost. The angle of repose on the experimental scree in profile. The typical concave — convex shape is clearly seen, wilth the convex part in the upper and the concave part in the lower section. DIACR. 1-2. NAKLONI MELIŠČ PRI EKSPERIMENTIH NA MODELU SCREE INCLINATIONS DURING THE EXPERIMENTS ON THE MODEL PORAVNALNI KOT ANGLE OF SETTLING grobozrnato gradivo 5 _ JOmm coarse-granulated material srednjezrnato gradivo ? _ c medium-granulated material drobnozrnato grdivo ? fine- granulated ma ter/al mm mešano gradivo mixed material 335° 364° LOf L3.2° 33.30 37° POSIPNI KOT ANGLE OF REPOSE Značilno je, da se naklon v obeh proučevanih primerih razmeroma enakomerno znižuje z naraščanjem velikosti delcev. Ta pojav je sicer v nasprotju z značilnostmi pri naravnih meliščih, a se ujema z njimi v toliko, da tudi pri njih najdemo pri večjih naklonih več finejšega gradiva kot pri manjših naklonih, kjer prevladuje večji grušč. Pomembno je opažanje, da v obeh primerih nakloni veliko bolj izstopajo po svojih vrednostih pri drobnozrnatem gradivu, medtem ko so razlike med ostalima frakcijama mnogo manjše. Pri mešanem gradivu se nakloni močno povečajo in približajo vrednostim drobnozrnatega gradiva, čeprav bi morali biti glede na strukturo gradiva nekje blizu srednjezrnatega gradiva kot potencialne povprečne vrednosti. Izgleda torej, da velika različnost v velikosti gradiva povečuje posipni kot. Pri poravnalnem kotu se nakloni močno povečajo pri vseh frakcijah in dosežejo z vrednostjo 43,2° pri drobnozrnatem gradivu že kar skrajne meje posipnegai kota. Razlika med oibema naklonoma izraža1 neenakomerno povečevanje. Ponovno so največje vrednosti dosežene pri drobnozrnatem gradivu, najmanjše pa pri grobozrnatem, medtem, ko je mešano gradivo tudi tu blizu vrednosti drobnozrnatega. Pri poravnalnem kotu se razlike v naklonih med posameznimi frakcijami še povečajo, kar je lepo razvidno tudi na grafikonu št. 2. Mešano gradivo se na nasprotni steni pri naklonu, ki je blizu posipne-ga kota, posipa pod kotom 33,6°, kar je manj kot pri neovirani akumulaciji. Nobenega vpliva na posipni kot ne kaže različna izoblikovanost vznožja pod steno, kjer je stik pod ostrim kotom in zaokrožen U-jevski stik. Rezultati meritev se torej povsem skladajo z izsledki Van Burkalowa. Za večino melišč v Kamniških Alpah velja, da imajo konkavno ukrivljenost. V zgornjem delu imajo večji naklon, ki je blizu posipnega kota, v spodnjem pa debelejši bloki sežejo daleč navzdol na uravnane dele reliefa in tvorijo mnogo manjše naklone. Naklon večine izmerjenih melišč v Kamniško-Savinjskih Alpah ima v zgornjem delu 34° — 37°, 37* pa je tudi maksimalna zabeležena vrednost. Podrobno so bili nakloni merjeni nai dveh meliščih. Eno izmed njih je melišče pod južnim pobočjem Grintovca v nadmorski višini 1920—1950 m. Gre namreč za zelo majhno melišče, ki pa kaže značilne poteze v vseh svojih elementih. Tako je pri njem naklon zgornjega dela 35°, srednjega dela 23" in spodnjega samo še 21° Drugo proučevano melišče se nahaja pod Kočno v spodnjem delu Srednjih Dolcev. Melišče je v celoti bolj strmo od prejšnjega, a tudi kaže konkavnost. Naklon v spodnjem delu je 23°, v srednjem 28° in v zgornjem 36°. Granulomctrična sestava Da bi ugotovili morebitno podobnost s sortiranjem gradiva na pravih meliščih v prirodi, smo ugotavljali tudi granulacijsko sestavo na simuliranem melišču, seveda pri poskusu z mešanim gradivom. Vzeli smo vzorce z vrha melišča ter njegovega srednjega in spodnjega dela (skupaj 1,25 kg materiala) in jih analizirali s sejalno analizo. Ugotovljene so bile naslednje frakcije: pod 2 mm, 2—3 mm, 3—5 mm in nad 5 mm (graf. 1 in sl. 2). Granulacijska sestava kaže sicer enostavno, a značilno podobo spreminjanja gradiva po melišču navzdol, ki je močno podobna razmeram na naših pravih visokogorskih meliščih (tabela št. 2). TABELA št. 2: Granulacijska sestava na poskusnem modelu melišča velikost gradiva sestava (v %) zgoraj sredina spodaj nad 5 mm 3 — 5 mm 2 — 3 mm pod 2 mm 8,4 20,8 12,2 58,6 28,9 32.5 12.5 25,8 74,0 19,5 3 1 3,4 GRAF. 1 CRANULACIJSKA SESTAVA EKS -PERIMENTALNECA MELIŠČA NA MODELU GRANULATION COMPOSfTION OF THE EXPERIMENTAL SCREE ON THE MODEL TOO % 90 % 80% 7 0 % 50% 20% 0 % zgoraj upper sections v sredi middle sections LEGENDA: LEGEND. spodaj lower section I 11 5 mm < I//A 3-5 mm 2-3 mm > 2 mm Slika 2. Razporeditev delcev glede na velikost frakcij na eksperimentalnem melišču. Podoba na modelu v mnogočem spominja n® dejansko fiziognomijo v naravi. The distribution of partieles as' regards the size of fractions on the experimental scree. The pictures as presented by the model is in many respects close to the actually existing physiognomy in nature. Gradivo se je razvrstilo na poskusnem modelu melišča kar preveč pravilno. Frakcija od 2 — 3 mm je v vseh delih melišča manj pomembna, ker je pač količinsko najslabše zastopana. Če njeno vrednost prištejemo k naslednji večji ali manjši frakciji, dobimo prav tako značilno razporeditev; v zgornjem delu veliko prevlado drobnozrnatega gradiva, v sredini enaikomerne deleže delcev vseh velikosti in spodaj popolno prevlado grobozrnatega »grušča«. Med posebnimi opažanji velja omeniti še, da se pod »steno« gradivo hitreje nabira pod »žlebovi, počasneje pa pod previsnimi deli. Delno se razlikuje granulacijska sestava na obeh proučevanih pobočjih. Čeprav sestava na> pobočju z naklonom, podobnim nasipnemu kotu, ni bila. merjena, je na videz opazna manjša sortiranost gradiva in se večji delci v večjem številu nahajajo tudi na srednjem in celo zgornjem delu melišča. Gruščnato gradivo na meliščih je v Kamniško-Savinjskih Alpah pretežno grobozrnato. Velikost drobirja se spreminja v vseh smereh: najbolj izrazito po pobočju navzdol, malo manj intenzivno v prečni smeri. Omeniti velja, da ni bila nikjer opažena inverzna porazdelitev grušča, da bi bilo torej grobo gradivo na vrhu melišč, kar priča, da melišča v Kamniško-Savinjskih Alpah še niso dosegla faze senilnosti. Bolj podrobno je bila obdelana granulacijska sestava na že prej omenjenih meliščih pod Grintovcem in Kočno v srednjem delu Dolcev. Tekstura delcev je bila določena s sejalno analizo, vendar samo delcev, manjših od 50 mm, medtem ko smo na terenu merili tudi večje delce. Rezultati se relativno dobro ujemajo med seboj. Povsod drži, da povprečna velikost del- cev po melišču navzdol narašča. Melišče pod Grintovcem ima bolj grobozrnat značaj od melišča pod Kočno. To kažeta tako sejalna analiza kot preprosta meritev z metrom. Spodnji del melišča ima izrazito velike delce; lahko govorimo že kar o kamnitih blokih, ki dosežejo velikost tudi čez meter. So izredno pretrti in verjetno lahko del drobnozrnatega gradiva med njimi pripišemo sekundarnemu razpadanju teh skal. Povprečna velikost gradiva je 37,4 cm. V srednjem in zgornjem delu melišča se velikost delcev močno zmanjša (16,9 cm in 6,2 cm), a so v primerjavi z meliščem pod Kočno še vedno veliki. Največji delec doseže v srednjem delu velikost 32 cm, v zgornjem delu pa 12 cm. Melišče pod Kočno je večje in se nahaja v višinah med 1850 — 2000 m. Značilna je tudi horizontalna sortiranost gradiva: na desni strani se nahaja bolj grob grušč, na levi pa bolj drobnozrnat. Spodaj je grušč debel povprečno 12,3 cm, v sredi 9,3 cm in zgoraj samo 4,6 cm. Gradivo je povsod pretežno orientirano z dolgimi osmi v smeri pobočja, kar priča o polzenju grušča. Podrobnejšo sliko granulometrične sestave nudi analiza delcev, manjših od 5 cm. Vzetih je bilo 5 vzorcev. Primerjava je prikazana v tabeli št. 3 in na grafikonu št. 2. Vzorec št. 1 je iz zgornjega dela melišča pod Kalš-ko goro (nadmorska višina 1890 m), št. 2 iz zgornjega dela melišča pod Grintovcem (nadmorska višina 1945 m), št. 3 iz spodnjega dela melišča pod Kočno v srednjih Dolcih (nadmorska višina 1930 m), št. 4 iz njegovega srednjega dela (nadmorska višina 1960 m) in št. 5 jz zgornjega dela (nadmorska višina 2000 m). TABELA Alpah št. 3: Analiza granul lacijske sestave vzorcev z melišč v Kamniških frake i ja (v mm) vzore c (v ®/o) št. 1 št. 2 št. 3 št. 4 št. 5 30 50 6,3 8,8 13,9 20 - 30 11,5 21,5 20,6 11,4 6,1 15 —- 20 16.4 21,2 21,8 11,1 9 1 10,— 15 25,8 27,1 34,7 40,8 12,4 5 — 10 31,9 19,9 8,8 36,2 42 7 3 — 5 6,0 1,3 0.05 0,34 24'9 2 3 0,9 0 05 0.03 0,02 4.0 pod 2 1,2 0,15 0,06 0,09 0,8 M Ä _ graf 2 GRANULAC/JSKA SESTAVA VZORCEV Z MELIŠČ V KAMNIŠKIH IN SAVINJSKIH ALPAH GRANULATION COMPOSITION OF SAMPLES FROM THE SCREEN IN KAMNIŠKE AND SAVINJSKE ALPE LEGENDA: LEGEND rm 30 mm svoja teoretična dognanja čimbolj podkrepil^ jim s prispevki iz regionalne problematike Slovenije in Jugoslavije dodaja tudi konkreten regionalni vidik. Razpratve in članki soi v načellu objavljeni v prvotni obliki); le izjemoma so jim dodane najnovejše informacije, nekateri prispevki1, ki so bili objavljeni v tujih geografskih časopisih, pai so prevedeni v slovenščino. Predaleč bi nas vodilo, če bi želeli v tem poročilu prikazati vso- tehtnost in globino avtorjevega dela ter njegov pomen za razvoj slovenske in jugoslovanske geografije. To smo storili že na mnogih mestih, pričujoča zbirka o načelnih miselnih tokovih v geografiji v svetu in pri nas pa bo gotovo spodbudila nova teoretična razmišljanja, ki so nujen spremljevalec vsake znanstvene discipline v sistemu znanosti in njenega uveljavljanja v družbi ter praksi. Nedvomno je v sedanjem času hitrega razvoja številnih znanstvenih vej trdna opredelitev delovnega področja geografije in njenih nalog še posebna potrebnai, zaito si nalčelnih razmišljanj lahko samo želimo. Avtor je svoje prispevke strnil v sedmih poglavjih, ki jim je dal zaokroženo vsebino, hkrati/ pa jih je z nekaj izjemami ratzdelil tematsko, in kronološko. V obsežno delo nas uvede z razpravo »Geografija na razpotjih«, v katerii nakazuje vse dileme, ki se danes postavljajo pred geografijo: od poti monizma, dualizma in pluralizma do vprašanja specializacije, anitro-pocentričnositi, regionalnega! aspekta in različnih raziskovalnih metodu S to problematiko želi utemeljiti potrebo po razmišljanjih o poteh nadaljnjega teoretičnega, metodološkega in vsebinskega razvoja naše stroke. V naslednjem poglavju poda avtor razvoj slovenske geografije; o njem je poročal na proslavi 50-letnice Geografskega društva Slovenije leta 1972. Tukaj razgrinja razmere, v katerih se je razvijate organizirana slovenska geografija, takratne vplive raznih geografskih struj in vlogo leta 1925 ustanovljenega Geografskega vestnika. Osvetljuje predvojni razvoj znanstveno-razi skovaineg a dela in; aktivnosti slovenskih geografov n® različnih posvetovanjih. V okviru povojnega razvoja slovenske geografije obravnava avtor niastanek novih geografskih institucij, tlako Zemljepisnega muzeja Slovenije, Inštituta) za geografijo pri SAZU, Inštituta za raziskovanje krasia SAZU s sedežem v Postojni ini Inštituta za geografijo pri univerzi ter širše možnosti za sistematično raziskovalno delo in publiciranje. Predstavi nam aktivnost slovenskih geografov na vseh povojnih domačih, zveznih in mednarodnih posvetovanjih. Poglavje o splošnih načelnih in metodoloških problemih geografije zajema vrsto člankov in razprav. V sestavku »Glasovi o načelni problematiki geografije« se seznanimo z nekaterimi načelnimi problemi v sovjetski fizični in francoski geografiji. Sledi mu že leta 1954 objavljeni sestavek >;Za enotnost geografije«, ki, je našo strokovno jatvnost opozoril nai načelne razprave v Sovjetski zvezi. Te so trdile, da je po načelih marksistiično-le-ninisitične znanosti enotna geografija koti znanost nemogoča in da obstajata le dve povsem samostojni vedi: fizičnai in ekonomska geografija. Avtor se pri tem odločno opredeljuje za! enotnost geografije in svari, pred pretirano specializacijoi, kil vodi le v likvidacijo geografije. Svoje »Beležke 01 načelni problematiki geografije« zaEnuje Ilešič okrog dveh temeljnih aktualnih vprašanj, tj. predmeta geografije in upravičenosti geograifske znanosti. Zavzema se za »pokrajinsko« smer v geografiji oziroma za pokrajino v pomenu »pejsaža« in ne le v pomenu teritorija ali »prostora« koiti osnovnega objekta preučevanja. Pri tem navarja. podobno usmeritev geografov drugod. Tudi v razmišljanjih o enotnosti geografije ponovno izhaja iz diskusij v sovjetski, deloma/ v poljski in francoski geografiji. V njih se razmejevanje prirodoslovnih in družbenih ved opredeljuje ko-grariizacije v Sloveniji ter z obravnavo družbenogospodarske strukture posameznih slovenskih makroregij in njihove vloge v gospodarstvu Slovenije. Poglalvje sklenejo, sestavki o; regionalni razčlenitvi Severovzhodne Slovenije in rezultatih tamkajšnjegai geografskega preučevanja ter vrsta razprav, kit obravnavajo bodisi, osnovne geografske poteze, aktualne probleme ali' vlogo določenih slovenskih pokrajin. Če na kraju zelo na kratka ocenimo pomen Ilešiičeve ponoivne objaive njegovih izbranih načelnih razprav o geografiji v knjižni obliki, lahko rečemo, da je delo iizredno dobrodošlo, ker smo z njim dobili prerez razvoja slovenske in svetovne geografske misli v zadnjih šestdesetih letih. Kljub raznolikosti problemov, ki jih obravnava avtor, posamezna poglaivja niso izolirana, temveč se zlivatjo v miselno homogeno delo, kar njegovo vrednost še povečuje. Ob razmišljanju o pomenu tega deliai tudi ne moremo mimo ugotovitve, da je1 Ilešič s> sivojim dolgoletnim spremljanjem idejnih tokov v svetovni iin jugoslovanski geografiji ter z objavo razprav in člankov, ki sestavljajo pravkar objavljeno knjižno delo, odločilno vplival na teoretični, metodološki in vsebinski razvoj naše geografije v smisltu enotne in kompleksne znanosti. Kot vodilni jugoslovanski geograf — teoretik je nove metode prenašal v slovensko geografsko, raziskovalno delo iz širšega sveta skrajno kritično in jih ocenjeval z vidika- naše diružbene specifičnosti diailektično in marksistično. Z njimi je mnogo prispeval h konceptu skladnejšega socioekonomskega/ razvoja slovenskih pokrajini, k načelu policen-tirizma, ukrepom za hitrejši raizvoj manj razvitih oibmočij in k prizadevanjem za zaščito človekovega okolja. Poudarim naj še uporabnost dela, saj bo učiteljem geografije ih študentom knjiga nedvomno veliko pomenilai kot strokovni, priročnik, še posebej v nekaterih poglavjih o teoretičnih in metodoloških vprašanjih geografije ter v poglavjih 01 regionalni razčlenitvi Slovenije in Jugoslavije. Borut Belec Dr. Mavricij Zgonik: Dravska dolina. Novejši razvoj kulturne pokrajine. Založba Obzorja, Maribor, 1977, 368 strani, 75 preglednih tabel, 20 fotografij, 46 diagramov in kartogramov. Zgonikova knjiga »Dravska dolina« je kompleksna regionalna monografija, kakršnih v zadnjem desetletju v Sloveniji močno pogrešamo. Z razpravo, ki je za tisk prirejena doktorska disertacija, je zapolnjena ena od še preostalih belih lis na območju Severovzhodne Slovenije, ki je sicer med vsemi slovenskimi pokrajinami geografsko najpodrobneje raziskana. Monografija se uvršča ob Gamsovo »Pohorsko Podravje (1959), Medvedovo »Mežiško dolino« (1967), Kertovo »Vinogradniško pokrajino vzhodnih Mariborskih goric (1957) in »Družbeno geografijo osredja Zahodnih Slovenskih goric (ciklostil 1973), Pakov »Družbenogeografski razvoj Zgornjega Dravskega poljai«, Bračičeve »Vinorodne Haloze« (1967) in. »Ptujsko polje« (1975) ter Belčevo »Antropogeografijo vasi Murskega! polja« (1957) in vLjutomerskoi-ormoške gorice« (1968). Tako čakajo na podrobno geografsko proučitev še Mislinjska dolina), Dravinjske gorice, Zaihodne Haloze, Radgon-sko-kapelske gorice in Prekmurje Podnaslov — Novejši razvoj kulturne pokrajine — bi lahko zavedel na zgrešeno predstavo, da je avtor v knjigi proučil družbenogeografske procese v novejši dobi, tj. v zadnjih tridesetih letih. Zgonik je pojem novejši razvoj raztegnil na več kot 100 letno obdobje, tako da obravnava razvoj kulturne pokrajine od druge 'polovice 19. stoletja do leta 1968/69, oziroma 1971 pri prebivalstvu. Knjiga je razdeljena na XIX različno obsežnih po-glaivij s podpoglavji. Uvodnemu poglavju sledi poglavje o naravnem okolju, nato pa v poglavjih III—IX obravnava starejše obdobje (1824—1946) in v poglavjih X—XVIII. novejše obdobje (1946—1968/69 oziroma 1971). V prvem poglavju, ki nosil naslov »Uvod«, avtor napove vsehino razprave, nakaže problematiko in metodologijo dela ter opredeli obseg proučevanega ozemlja. Sestavljajo ga tri izrazito individualizirane naravno-geografske in gospodarskogeografske enote: Dravsko Pohorje od Areha na vzhodu do Jesenkovega vrha na zahodu, ki gravitira od glavnega grebena k Dravi, dolinsko dno neposredno ob Dravi ter Obmejno Dravsko hribovje od Kozjaka na vzhodu do Golice in Košenjaka na zahodu. Temeljni povezujoči element pokrajine je prometna vloga doline Drave, ki povezuje pokrajinske enote med seboj in s širšim svetom. V novejšem času se prometna funkcija doline Drave še povečuje z modernizacijo cest, ki vodijo po dolinah potokov v obe hriboviti pokrajini, hkrati pa se krepi tudi povezovalna vloga dolinskih gospodarskih središč. Za pokrajino so značilni naslednji elementi: »hidroenergetska izgradnja, visok delež gozdnih površin, enotna, osrednja prometna arterija doline Drave, prevladujoče živinorejsko-gozdarsko gospodarstvo s skromnimi poljedelskimi možnostmi in prevlado samotnih kmetij ter na osrednji dolinski in vznožni pas omejena industrijsko infrastrukturna dejavnost.* S temi argumenti avtor opravičuje skupno ime Dravska dolina. Pri omejitvi obsega proučevanega ozemlja in enotnem poimenovanju Dravske doline Zgonik ugotavlja, da je tako opredeljena Dravska dolina v meridionalni smeri »zaključena ter precej jasno opredeljena celota«, medtem ko je njena omejitev v vzhodno-zahodni smeri bolj problematična še zlasti na vzhodni strani, kjer je »do neke mere celo vprašljiva, labilna in premakljiva.« Res bi pri vzhodno-zahodni smeri omejitve pojma Dravska doliniai lahko z Zgonikom polemizilrali o tem, ali je poi skrbnem tehtanju slediti dosleclno Melikovemu morfogenetskemu oziroma tektonskemu vidiku ali sodobnemu vidiku družbenogeografskih sprememb; Zgonik je katastrsko občino (vnaprej k. o.) Brestrnica priključil Dravski dolini, s čimer je dal prednost fiziognomski podobnositi večinskega hribovitega dela k. o. Brestrnica ostalim kozja.skim k. o. (npr. Slemen, Šober). Pri preoblikovanju sedanje občine Mairibor v šest novih občin je bila celotna krajevna skupnost Brestrnica, ki obsega šest kozja-ških k. o., priključena bodoči občini Maribor-Center in ne bodoči občini Maribor-Ruše oziroma Maribor-Dravska dolina, čeprav so bili tudi takšni predlogi. Pri odločitvi je prevladala življenjska navezanost na Maribor. Za osnovni namen Zgonikove raziskave je njegova odločitev povsem sprejemljiva jn mojega razmišljanja ni tolmačiti kot absolutno zavračanje izbrane variante. Bolj vprašljiva se mi zdi Zgonikova omejitev pojma Dravska dolina na zahodu, ko pravi »Nekoliko lažje je opredeliti Dravsko dolino na za^ hodni strani, ker se dokaj jasno pričenja že 1 km pod Dravogradom, tam, kjer se dolina nenadoma zoži v Trbonjski soteski.« Naj to pomeni, da avtor odreka pokrajini zahodno od Trbonjske soteske ime Dravska dolina? Melik govori o Dravski dolini, ki veže »Celovško kotlino in Dravsko po- Ije«. Od Velikovca do Maribora jo deli na več delov, med temi je tudi del med Dravogradom in Labotom. Ilešič prišteva v svoji znani študiji »Severovzhodna Slovenija in njena regionalna razčlenitev« (ČZN — 1967) »Li-beliško-viško podolje nad Dravogradom« k Dravski dolini oziroma k »Zgornji Dravski dolini.« Niti za dolino Drave med Trbonjsko sotesko in obmejnim Vičem oziroma Libeličami, niti za k. o. Ojstrica in Goriški vrh, ki segata pod sam vrh mejnega Košenjaka, niti za k. o. Černeška in Libe-liška gora, ki se dvigata južno od Drave proti obmejni Strojni, ni mogoče reči, da zanje ne veljajo vsi isti značilni elementi, s katerimi avtor utemeljuje skupno ime Dravska dolina. Prepričan sem, da Zgonik ni imel namena pokrajino zahodno od Trbonjske soteske izločiti iz pojma Dravska dolina, temveč je to ime utemeljeval le za tisti del Dravske doline, ki ga je izbral za predmet svojega podrobnejšega raziskovanja, žal bo ostal zaradi tega ta del Dravske doline verjetno še dolgo podrobno geografsko neproučen. Za raziskavo izbrani del Dravske doline meri 63.936 ha in je razdeljen na 75 k. o. Ozemlje pripada trem družbenopolitičnim skupnostim — občinam Maribor, Radlje ob Dravi in Dravograd. To je zelo obsežno ozemlje in je njegova podrobna proučitev terjala mnogo dela, še posebej, ker je avtor na posebej izbranih sondnih k. o. opravil kartiranje in ankete ter še drugo terensko delo. V zaključnem delu uvodnega poglavja govori Zgonik načelno o dveh bistvenih preobrazbenih procesih, značilnih za sodobno slovensko agrarno pokrajino, še posebej pa za Dravsko dolino. To sta ozelenjevanje in ogo-zdovanje. V drugem poglavju »Naravno okolje« — Zgonik na 45 straneh prikaže glavne naravne prvine Dravske doline v njihovem funkcionalnem odnosu do družbenogeografskih procesov, zlasti še glede na izrabo zemlje. Pri tem ugotavlja osnovne geografske poteze po posameznih osnovnih enotah Dravske doline. Za dolino Drave postavlja v ospredje njeno prometno geografsko funkcijo v ožjem in širšem obsegu, ki jo je nekoč o-pravljala predvsem Drava z direktno transportno silo (splavarstvo), danes pa ji služita po dolini speljani železnica in cesta. Nekdanjo direktno transportno silo Drave je v novejšem času nadomestila veriga šestih hidroelektrarn, ki so močan pospeševalni dejavnik gospodarskega razvoja v širšem slovenskem prostoru in eden najpomembnejših v družbenogeografskih procesih preoblikovanja celotne Dravske doline. Za agrarno proizvodnjo je pomemben sistem rečnih teras z Mučko-radeljskim in Ruško-selniškim poljem kot glavnima poljedelskima rajonoma. Svojevrstna geolo-ško-kameninska sestava Dravskega Pohorja je dala osnovo za fužinarstvo in steklarstvo v preteklosti in kamnolome v sedanjosti. Glavno bogastvo in najvidnejši stabilni element Dravskega Pohorja pa so obsežni kvalitetni gozdovi, sredi njih pa kulturne jase s samotnimi kmetijami. Pri osnovni predstavitvi Obmejnega Dravskega hribovja uvodoma podrobneje obravnava problematiko poimenovanja in se zavzema za enotno ime Dravsko obmejno hribovje, v okviru katerega bi naj ime Kozjak razširili od Urbana in Gaja na vzhodu do Suhega vrha nad Radljami na zahodu. V razliko od Dravskega Pohorja je tu zaradi južne lege manj gozda in na ohranjenih nivojih več kulturnih jas s samotnimi kmetijami. Pri prikazu klimatskih in vegetacijskih razmer je poleg običajnih podatkov o temperaturah, padavinah in vetrovih posebej obdelana višinska vegetacijska conal-nost s petimi višinskimi pasovi. Poglavje zaključuje s pedološkimi značilnostmi v pokrajini. Tretje poglavje je uvod v analizo razvoja kulturne pokrajine v preteklosti. Avtor na kratko prikaže razvoj od predfevdalne dobe skozi fevdalno dobo do kapitalizma in pri tem posebej opozori na notranjo kolonizacijo in vlogo šentpavelskega samostana; na pojav in pomen fužin, glažut in oglarstva, izgradnjo železnice Maribor — Dravograd — Celovec in začetke industrializacije. Posebej opozori na pomen trgovine z lesom in njenim vplivom na odnos do gozda. Naslednje obsežno poglavje je posvečeno starejši podobi agrarne pokrajine. Za naseljenost so značilna redka strnjena naselja v dolini in samne v hribovitem svetu. Dragoceni so podatki o samotnih kmetijah, ki segajo celo čez tisoč metrov visoko. V zemljiški razdelitvi prevladujejo celki, ki so absolutna oblika na kulturnih jasah v hribovju, medtem ko najdemo na dolinskih poljih pravilne in nepravilne delce. Gozd je bil po podatkih franciscejskega katastra iz leta 1824 med zemljiškimi kategorijami v celotni obravnavani pokrajini s 57,2 %> trdno na prvem mestu, v nekaterih k. o. pa je presegal 80% (npr. Smolnik 89°/o). Na drugem mestu so bili z 20,5 %> pašniki in na tretjem z 12,2 °/o njive. K takšnemu poprečju njiv so odločujoče prispevale njivske površine na obeh dolinskih poljih; v hribovitem svetu je njihov delež bistveno manjši. Tudi delež pašnikov je po k. o. variiral od 4 % do 45%. Večina zemlje je pripadala domačim kmetom, med njimi je bilo nekaj veleposestnikov in graščin. V hribovitem svetu prevladujejo velike kmetije s 25—45 ha zemlje, vendar je teh bistveno več na Dravskem Pohorju. V dolini so v večini srednje in manjše kmetije. Avtor ilustrira različnost s podrobnejšimi podatki za posamezne izbrane k. o. V petem poglavju je prikazan demografski razvoj od 1854.—1900. leta. V tem obdobju se je število prebivalstva v pokrajini povečalo od 23.992 na 28.195 ali za 17,5%, pri tem pa v dolini Drave za 54 %, na Obmejnem Dravskem hribovju za 12,2 %> in na Dravskem Pohorju za 0 %>. Pri sorazmerno visokem naravnem prirastu je bil migracijski saldo v hribovitem svetu negativen; to še zlasti velja za Dravsko Pohorje. Šesto poglavje prikazuje z mnogimi številčnimi podatki in kartogra-mi spreminjanje izrabe tal v obdobju 1824—1900. Osnovne ugotovitve kažejo na enakomerno rahlo povečanje njivskih površin v veščini k. o. Napredoval je tudi gozd (za 1.300 ha). Oboje povečanj gre na račun zmanjšanja pašnikov. Spremembe na drugih zemljiških kategorijah so nepomembne. V naslednjem poglavju prikazuje avtor splošno gospodarsko in družbeno stanje v pokrajini proti koncu 19. stoletja. Ugotavlja, da je Dravska dolina še vedno izrazito agrarna pokrajina z močnim deležem ekstenzivne pašne živinoreje (močna ovčereja) ter stalnim naraščanjem vloge gozdov oziroma trgovine z lesom, ki postaja pomemben, ponekod celo primaren vir dohodkov. Pri tem prednjači pohorska stran. Razmahne se splavarstvo. Fužine in glažute postopoma propadajo tudi zaradi pomanjkanja lesa, ki ga predvsem veleposestniki raje prodajajo kot tehnični les. Začenja se smotrnejše gospodarjenje z gozdom; zasledimo prva pogozdovanja z iglastim drevjem. Ozelenjevanje in ogozdovanje postajata intenzivnejša. Priča smo zadolževanju kmetov in intenzivnejšemu drobljenju zemljiške posesti ter naraščajoči deagrarizaciji. V patriarhalno agrarno pokrajino vdirajo vplivi kapitalističnega načina gospodarjenja. Ti vplivi so močnejši v dolini in na Dravskem Pohorju, medtem ko je bolj odrezano Obmejno Podravsko hribcjvje manj prizadeto. Prej sorazmerno majhne socialne razlike se začenjajo povečevati, narašča število kajžarjev, kovačev, gozdnih delavcev in pastirjev. Osmo poglavje je zadnje, ki obravnava razvoj kulturne pokrajine v preteklosti. Namenjeno je prikazu vloge veleposesti pri preobrazbi pokrajine. V starejšem obdobju so graščine intenzivno sekale gozdove za potrebe glažut in fužin. Nastajali so veliki goloseki, frate in s tem pustošenje velikega dela Pohorja. Z inovacijskim pojavom komercializacije lesa so začeli veleposestniki izsekavati gozdove širokopotezno in načrtno. Poseki je sledilo pogozdovanje z iglastim drevjem, s čimer se je začel spreminjati gozdni sestav od listnatega (pretežno bukev) v iglastega. Z devetim poglavjem začenja Zgonik analizo razvoja kulturne pokrajine v novejšem obdobju, tj. od leta 1900 do leta 1968/69 oz. 1971. Najprej ugotovi spremembe zemljiških površin v času od 1900—1946. Zmanjšale so se površine njiv, vinogradov, travnikov in pašnikov, povečale pa površine sadovnjakov in predvsem gozdov (slednjih za 1.200 ha). Ogozdovanje postaja najbolj razširjen in najpomembnejši pojav v spreminjanju izrabe zemlje. Opaziti je nazadovanje živinoreje, predvsem ovčereje im planinskega pašništva. S postopno valorizacijo lesa in povečanjem trgovine z lesom nastaja množica manjših žag ob potokih, v dolini pa se razvije nekaj velikih parnih žag. Naraščal je prevoz lesa po Dravi, saj je število splavov, ki so šli po posebni »splavarski stezi« falske hidroelektrarne, naraslo od 31 v letu 1920 na 1.276 v letu 1938, in je med drugo vojno zaradi gradnje hi-drocentrale na Mariborskem otoku povsem prestalo. V dolini je napredovala industrializacija in urbanizacija, v hribovju so propadali predvsem tisti kmetje, ki niso imeli večjih gozdov, kajti gozd je postal osnovni vir dohodka. Glažute in fužine, razen mučke, so dokončno propadle. Družbenoekonomsko razslojevanje dela hribovskega agrarnega prebivalstva je povečevalo število kočarjev in najemnikov, ki so postajali vse pomembnejša družbena plast. Trgovci z lesom, med katerimi so bili mnogi nemške narodnosti, so kupovali zadolžene kmetije in vršili tudi germanizatorsko vlogo. Proces ozelenjevanja in ogozdovanja na račun opuščanja njiv in pašnikov pa je bil intenzivnejši na Dravskem Pohorju, zlasti v osrednjem in zahodnem delu. V vzhodnem delu. kjer ' je razširjeno vinogradništvo, se je kljub krčenju vinogradniških površin večalo število viničarjev, ki so obdelovali vinograde nedomačinov. Takšnim družbenoekonomskim procesom je sledilo tudi gibanje prebivalstva. Med štetjema 1900—1910 je število prebivalstva zaradi visoko negativnega migracijskega salda nazadovalo (-—-0,7 %>), nato pa do leta 1948 naraslo le za 6 "/o. Pri tem se je dolina polnila, hriboviti predeli pa praznili. V 30 strani obsegajočem desetem poglavju so zelo podrobno obdelani učinki državne razmejitve po prvi svetovni vojni, revolucionarne spremembe družbeno-ekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni in z njo povezano podružbljanje zemljiških površin, predvsem gozdov (agrarna reforma, zaplemba posesti okupatorjevih sodelavcev), hidroenergetska izgradnja ter splošna industrializacija. Pospešeni so bili procesi ozelenjevanja in ogozdovanja ter načrtnega izkoriščanja in gojenja gozdov; intenzivnejša je de-agrarizacija v hribovitem svetu in urbanizacija v dolini. Za smotrno izkoriščanje gozdov so zgradili nekaj sto kilometrov kamionskih gozdnih cest, ki so odprle hribovite predele turizmu, spodbudile modernizacijo višinskih kmetij in omogočile dnevno migracijo. (Nekatere tabele so zaradi odsotnosti razlage kratic kot npr. — KZS, SLP in LZ — z-a tiste, ki procesa niso doživljali, težko razumljive). Nakazani procesi so v treh pokrajinskih enotah Dravske doline različno intenzivni, najpočasnejši so bili v Obmejnem Dravskem hribovju. Enajsto poglavje ocenjuje razvoj recentne industrije, ki je z izjemo dveh delovnih organizacij v Lovrencu oz. Josipdolu, osredotočena v dolini. Zgonik ugotavlja, da je Dravska dolina kljub izgradnji močne energetske baze in dobri) prometni povezainositd, v industrijskem razvoju zaostajala za Mežiško in Mislinjsko dolino. Struktura industrije je ostala tradicionalna — lesna, kovinska, kemična, gradbena. Prevladujejo še vedno manjši obrati z manj kot 200 zaposlenimi. Število zaposlenih je naraščalo počasi. V tem poglavju je brez prave zveze obravnavan novejši demografski razvoj (1948—1969/71), saj je naslednje poglavje povsem posvečeno pregledu rasti prebivalstva v celotnem obdobju. Iz pregleda je razvidno, da je na proučevanem ozemlju v obdobju 1854—1969 prebivalstvo poraslo od 23.992 na 34.923 ali za 43 °/o, in da je v letih 1969—1971 nazadovalo za 782 oseb. Dolinski del izkazuje skozi vse obdobje rast, ki je bila najintenzivnejša v času od 1900—1969, in je v celoti dosegla 202 %>. Dravsko Pohorje je doživljalo skozi vse obdobje rahlo depopulacijo (— 17,4%), medtem ko je severno hribovito območje zajel proces depopulacije šele po letu 1900. Razlike v gibanju prebivalstva se nakazujejo tudi med zgornjim in spodnjim delom doline. Vsi osrednji kraji so povečali število prebivalstva, pri tem pa Lovrenc na Pohorju le za 82 °/o, Muta za 215 % in Ruše za 623 °/o. Trinajsto poglavje obravnava zelo podrobno ter s tabelami in karto-grami ilustrirano povojni proces (1946—1969/73) spreminjanja izrabe zem lje kot odraz družbenogospodarskih sprememb. Zgonik ugotavlja, da so se zmanjšale orne površine za več kot petino (1.731 ha), vendar terensko kartiranje kaže, da je dejanski odstotek še višji. Najintenzivnejše je opuščanje njiiv v Obmejnem Dravskem hribovju. Zmanjšate so se tiudi površine pašnikov (34°/o) in za pokrajino manj pomembnih vinogradov. Povečale so se površine gozdov (9,5°/»), travnikov in sadovnjakov. Največ novih gozdnili površin je na obmejnem hribovju. Zmanjševanje njivskih in paš-niških površin in večanje gozdnih površin so najbistvenejši elementi v preoblikovanju agrarne pokrajine Dravske doline v povojnem obdobju. Štirinajsto in šestnajsto poglavje sta posvečeni problematiki prebivalstva. V štirinajstem je prika'zan populacijski razvoj 1961—1969/71 z ugotovitvami, da je za celotno Dravsko dolino značilna stagnacija z rahlo težnjo nazadovanja, da agrarno prebivalstvo ostareva in da se je delež agrarnega prebivalstva postopoma zmanjšal na 17,3%, (v dolini 6 "/o, v obmejnem hribovju 36,4 "/o in na pohorski strani 20°/o). V posameznih krajih se kaže navidezna »reagrarizacija« zaradi splošnega zmanjšanja števila prebivalcev. Deagrarizacija se odraža tudi v spreminjanju sestave gospodinjstev, tako da so nekmečka gospodinjstva že v večini. Najvišji delež kmečkih gospodinjstev je na obmejnem hribovju in najmanjši v dolini, šestnajsto poglavje obravnava notranjo in zunanjo migracijo s podrobnim prikazom obsega in smeri dnevne delovne migracije in tedenske migracije v Avstrijo, zasnovane na avtorjevem anketiranju. Zdi se, da bi dobili jasnejšo podobo o demografskih procesih, če bi vso problematiko strnili v eno samo poglavje, in tu sistematično ter po običajnem redu analizirali gibanje in prestrukturiranje prebivalstva. Tako se nekatere stvari ne bi ponavljale in druge ne bi bile izpuščene (npr. gibanje natalitete in mortalitete). Mogoče bi bilo umestneje vsebino dvanajstega poglavja postaviti na zaključek prebivalstvene problematike. V petnajstem poglavju ugotavlja avtor spreminjanje agrarne, poljedelske in aritmetične gostote ter velikost kmetijske zemlje na kmetijskega prebivalca. V nadaljevanju analizira spreminjanje kultur (nazadovanje površin pod žiti ter naraščanje detelj in krmnih rastlin) in splošno nazadovanje živinoreje. Le pet strani obsegajoče sedemnajsto poglavje nosi naslov »Novejša vloga državne meje v gospodarsko-populacijskem razvoju in spreminjanje izrabe tal.« Po naslovu bi pričakovali od poglavja več. Tudi predzadnje poglavje je kratko. Prikazuje pasovno diferenciacijo pokrajine s stališča urbanizacije ter gravitacijska središča in mikroregije. Avtor je opredelil štiri cone od povsem ruralne v hribih do izrazito urbaniziranih industrijskih jeder v dolini. V vzhodno-zahodni smeri navaja šest gravitacijskih območij: ruško-selniško, lovrenško, ožbaltsko, prečno pasovno območje Brezno — Podvelka — Josipdol, mučko-vuzeniško-radeljsko in dravograjsko. V vzhodnem delu Dravske doline se uveljavlja močan vpliv Maribora, v zahodnem pa so opazni vplivi Raven in Slovenj Gradca. V zadnjem devetnajstem poglavju so strnjene osnovne ugotovitve in sklepne misli. Osnovna sklepna misel izzveni v apel širši družbeni skupnosti, da pomaga ohraniti in razviti višinske kmetije zaradi ekonomskih, nacionalnih in obrambnih momentov in s tem ohraniti kulturno pokrajino pred nadaljnjo degradacijo. Na koncu knjige je zelo obsežna bibliografija (208 številk). Kot smo ugotovili že uvodoma, je Zgonikova knjiga Dravska dolina vzoren primer regionalne monografije. Z njemu lastno pedantnostjo je iz literature, statističnih in drugih virov, obogatenih z lastnim terenskim delom, prikazal z mnogimi podrobnostmi ilustrirano preoblikovanje kulturne pokrajine. Velik del knjige je posvetil zgodovinskemu razvoju, zato da bi lažje doumeli današnje procese v njihovi kontinuiteti. Historični vidik, ki ga nekateri geografi odklanjajo ali vsaj omalovažujejo, češ, nas zanima predvsem sedanjost kot izhodišče prihodnjih procesov, je za vsako resnejše razumevanje sedanjosti pri kompleksnih geografskih študijah nepogrešljiv. Za nekatere pokrajinske enote pa je zaradi njihove specifičnosti, in Dravska dolina je takšna specifična pokrajina, edino s poglobljenim poznavanjem preteklosti mogoče realno oceniti sedanjost in nakazati prihodnost. Zgoniku je to v polni meri uspelo. Kdorkoli se bo v prihodnje vračal k proučevanju nadaljnjega preoblikovanja kulturne pokrajine v Dravski dolini, bo imel v Zgonikovi knjigi nenadomestljivo bogastvo podatkov, spoznanj in ugotovitev. Zgonikovo delo posebej odlikuje kompleksen geografski aspekt z dialektično izraženim vzročno-posledičnim prepletanjem učinkovanja družbe-nogeografskih faktorjev in naravnogeografskih elementov. Stvarno vrednotenje zapletenega procesa prihaja še posebej do izraza v plastično nakazanih razlikah v razvoju kulturne pokrajine v treh temeljnih regionalnih enotah Dravske doline: Obmejnem Dravskem hribovju, dolini Drave in Dravskem Pohorju. Zgonik nekajkrat omenja germanizatorski pritisk nemškega kapitala na slovenske kmete, podrobneje pa se nacionalnega boja ne dotika. Ker pa gre za obmejno pokrajino, ki je bila v preteklosti priča trdemu, tudi krvavemu boju za očuvanje slovenske narodne biti, bi avtorju bilo šteti samo v dobro, če bi vsaj v kratkem podpoglavju orisal nacionalni boj in nastajanje sedanje meje od upravnopolitične razmejitve med graškim in mariborskim okrožjem leta 1850, formiranjem meje Slomškove škofije, Maistrovih bojev za severno mejo do bojev Lackovega odreda. Knjiga je pisana v lepem jeziku, uporabljeno je čisto in precizno geografsko izrazoslovje. V tehničnem smislu moti, da vse tabele nimajo naslova, in da so nekatere opremljene s kraticami, ki niso obrazložene. Med fotografijami pogrešamo eno od hidrocentral, ki so tako pomemben antropogenic element Dravske doline. Naj zaključimo naš prikaz Zgonikove knjige Dravska dolina z željo, da bi se več slovenskih geografov posvetilo tako poglobljeno in odgovorno kompleksnemu geografskemu proučevanju posameznih slovenskih pokrajinskih enot, saj je še velik del slovenskega ozemlja geografsko podrobneje prikazan le v knjigah Melikove Slovenije, ki pa je v marsičem že zastarela. Vladimir Bračič Mariborsko Podravje. Zbornik 11. zborovanja slovenskih geografov v Mariboru. Maribor 1979. Izdalo Geografsko društvo Slovenije, str. 160. O zborovanju slovenskih geografov v Mariboru je poročal Geografski vestnik 1978, sedaj pa je pred nami zbornik trinajstih referatov s tega zborovanja, ki obravnavajo Mariborsko regijo (občine Maribor, Slovenska Bistrica, Ptuj, Ormož, Lenart im Radlje). V določenem pogledu predstavljajo problemsko opredeljeno sintezo dolgoletnega raziskovalnega dela slovenskih geografov na tem območju, dopolnjeno z najnovejšimi raziskovalnimi rezultati. Zaradi tega tudi metodološka zasnova posameznih referatov ni bistveno spremenjena, nekateri pa predstavljajo v tem pogledu korak naprej ali celo močno nova prizadevanja po čim bolj kompleksnem regionalnem prikazu posameznih problemov. Da so s tem referati pridobili tudi na aplikativnosti, kar je bil tudi eden od ciljev tega raziskovalnega dela, kaže dosedanje zanimanje za zbornik in odmevi nanj. Od tega koncepta odstopata samo dva uvodna referata; že tradicionalni prikaz regije in njenih predvsem gospodarskih problemov, ki ga je podal Vinko Borec ter referat Svetozarja Ilešiča »M i sli o slovenski geografiji med Mariborom 19 5 4 in Mariborom 1 97 8«, ki prinaša kritična razmišljanja o uresničevanju pred 24 leti zastavljenih nalog o proučevanju Severo-vzhodne Slovenije, praktični aplikaciji geografskih dognanj, vsestranski afirmaciji geografije v naši družbi in uveljavljanju geografije v šolski vzgoji ter o oblikovanju takšnega koncepta geografije, kakršnega želimo afirmirati v znanosti, praksi in vzgoji. Žal to razmišljanje ne vključuje dovolj tudi pozitivnih prizadevanj v slovenski geografiji in njenih nedvomno tudi splošno družbeno priznanih rezultatov na vseh zgoraj navedenih področjih, ki ga je doseglo močno povečano število raziskovalcev, v praksi zaposlenih geografov in raziskovalnih geografskih institucij V slovenski in jugoslovanski geografski literaturi pomeni prispevek Vladimirja Bračiča »Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve v občinah M ar ib or sie o-p tujske m e z o r e-g i j e« enega redkih tovrstnih poskusov obravnave prostorskega aspekta v časovni komponenti, ki je kljub historičnemu pristopu eden izmed pomembnih geografskih problemov močno aplikativne narave. Originalnost in aplikativnost velja tudi za prispevek Ivana Gamsa »K pokrajinsko ekološki členitvi Mariborske regije«, kjer je na dokaj splošen način, predvsem pa z nagibom zemljišča, klimatskimi dejavniki in izrabo tal razčlenjena Mariborska regija; na koncu so še nenatere konkretne sugestije o ekoloških pogojih za širjenje Maribora. Večina ostalih prispevkov je posvečenih socio-ekonomskim problemom regije z vsemi njenimi specifičnostmi, kot so obmejnost, nerazvitost, agrarna usmerjenost, tranzitni položaj, nerazvitost manjših centralnih naselij itd. Pri tem izstopajo prizadevanja po opredelitvi regionalnih razlik, še zlasti med Mariborom kot drugim največjim slovenskim makroregional-nim središčem in drugimi občinskimi središči ter produkcijsko in socio-ekonomsko na sploh izredno močno heterogenim podeželjem. Takšni sta agrarnogeografski razpravi Boruta Belca o posebnih kulturah kot dejavniku socioekon omske diferenciranosti ruralnega prostora in Božidarja Kerta o uveljavljanju družbenega sektorja kmetijstva na melioriranih površinah v Pesniški dolini, pa tudi Ferda Šiliha o nekaterih elementih geografskega razvoja Svečinskih goric in Mavricija Zgonika o nekaterih geografskih dejavnikih v občini Radlje Končno lahko k temu prištejemo še prispevka Antona Gosarja o zaposlenih v tujini iz mariborskega območja in Vladimirja Klemenčiča o problemih razvoja in strukture prebivalstva v Mariborski regiji, ki je dejansko regionalno opredeljena primerjava s celotno Slovenijo. Tudi metodološko jasno zasnovan prispevek Igorja Vrišerja »Pomen Mariborske regije v slovenskem gospodarstvu«, je v resnici primerjava razvojnih trendov Mariborske regije s celotno SR Slovenijo, in nima tendenc ugotavljanja razvojnih razlik znotraj regije same. Redko prisotna problematika prometa v geografskih proučevanjih je v prispevku Marjana Žagarja »Prometna vloga Maribora«, obdelana predvsem v smislu makro položaja mesta s pokazatelji privlačnosti, oddaljenosti, povezanosti in dosegljivosti, deloma tudi v primerjavi z Ljubljani«. Pralv tako redek je tudi poskus opredelitve prostorskih razlik Maribora glede na industrijsko delovno silo po njeni kvalifikaciji in spolu ki naj bi dala neke vrsts socialnogeografsko analizo mesta, in je pravzaprav le en element v oblikovanju celotne strukture tega industrijskega središča. Razprave v zborniku se odlikujejo, razen po metodološko dokaj zanimivih in svežih pristopih, še po številnih tabelah, kartogramih in diagramih. V tem pogledu nedvomno pomenijo precejšen napredek v primerjavi z zbornikom s simpozija o SV Sloveniji 1972. leta v Mairiboru (Geographica SLovenica 3), in pomenijo solidno izhodišče zal nadaljnja, še podrobnejša in temeljitejša raziskovanja Mariborske regije kot celote in še posebej njenih regionalnih in s tem povezanih socio-ekonomskih razlik. Mirko Pak Acta Carsologica — Krasoslovni zbornik, VIII (1978). Inštitut zal raziskovanje krasa, razred IV, SAZU, 364 str., Lljubjlamal 1979. To številko bi lahko tudi imenovali »Cerkniški zbornik«, saj vsebuje razen dveh krajših prispevkov (Lili Istenič — Pomanjkanje kisika v Putickovem jezeru Planinske jame in P. A. Us — D r ligi prispevek k poznavanju jamskih ortopterov Jugoslavije) dela, zbrana v okviru večletnega interdisciplinarnega raziskovalnega programa »Naravoslovne raziskave Cerkniškega jezera«. Te raziskave so potekale največ v letih 1970—1973. Njihov glavni namen je bil čim bolj podrobno preučiti naravne značilnosti Cerkniškega jezera še preden bi pričeli s poizkusom trajnejše ojezeritve, ko bi postale take raziskave otežkočene ali celo nemogoče. Program je podrobneje razložen v predgovoru »O naravoslovnih raziskavah Cerkniškega jezera«. VIII. številka Acta Carsologica vsebuje sedem prispevkov naravoslovne vsebine, od tega šest bioloških: Vegetacijske razmere Cerkniškega jezera (L. Ilijanič), Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice (J. Bole), Prispevek k poznavanju hroščev Cerkniškega jezera in okolice (B. Drovenik), Metulji Cerknice in okolice (J. Carnelutti), Ihtiološke raziskave Cerkniškega jezera (J. Vovk) ter Prispevek k poznavanju ptičev C e r k n i š k e ga jezera in bližje okolice (J. G r e g o r i). Prispevek z naslovom Kraški pojavi Cerkniškega polja« (R. Gospodarič in P. Habič) daje neke vrste fizično-geografski okvir ostalim raziskavam. Z obsegom 156 strani je tudi najobširnejši prispevek. Ima 63 slik; ne gre tolikoi za: fotografije, ampak predvsem za grafikone; načrte, krivulje, 6 tabel in seznam literature z 92 enotami. 8 slik je večjega formata in so priložene v obliki posebnih prilog: geološka karta, prikaz geološkega razvoja, geomorfološki in hidrografski razvoj, podroben prerez kvartarnih naplavin, razvoj v pleistocenu, podrobna karta ponorov ter načrti večjih skupin ponorov Bečki, Češlenca in Kotel. Posebej je dodana pregledna karta Cerkniškega polja z okolico v večbarvnem tisku (1 : 50.000). Naslov tega prispevka je morda celo preskromen, saj vsebuje precej več, kot navadno razumemo pod »kraškimi pojavi«. Sestava prispevka je naslednja: Uvod, Geološke in hidrološke osnove (litologija in stratigrafija, tektonika, geološki razvoj ozemlja ob Cerkniškem polju), Oblikovanje reliefa v območju Cerkniškega polja (pregled dosedanjih naziranj o nastanku in razvoju polja, razvoj reliefa med Javorniki in Bloško planoto, oblikovanje kraškega Cerkniškega polja), Kvartarni sedimenti (klastični sedimenti na obrobju polja, naplavine na skalnem dnu polja, potek pleisto-censke sedimentacije na Cerkniškem polju), Speleološki pojavi ob robu polja (kratek pregled speleoloških preučevanj, jame na ponorni strani, jame na izvirni strani). Požiralniki, ponikve in estavele na dnu Cerkniškega polja (splošni pregled, zahodni del polja z Jamskim zalivom, osrednji del polja z glavnimi ponikvami, Zadnji kraj, razvoj in povezanost ponikev), Hidrološke značilnosti in poskusna ojezeritev (pregled hidrografskih in hidroloških preučevanj, hidrogeološki oris polja in njegovo hidrografsko zaledje, načrt stalne ojezeritve in poskusna zajezitev ponorov, polnjenje in presihanje jezera, nekatere fizikalno-kemične lastnosti voda, hidrološki učinek poskusne zajezitve ponorov) ter Novi pogledi na razvoj in funkcijo kraških pojavov Cerkniškega polja. Podrobneje so torej obdelane geologija, geomorfologija s posebnim poudarkom na kraških in speleoloških pojavih ter hidrografija oziroma hidrologija. Pri tem ne smemo pozabiti, da so bile določene teme že predhodno raziskane in tudi z vsemi podrobnostmi objavljene (R. Gospoda-riča Spele ološke raziskave Cerkniškega j a m s k e g a sistema, Acta Carsologica VI) in so tod upoštevani le njihovi izsledki. Zaradi obsežnosti objavljenega dela in omejenega prostora za poročanje navajam le nekaj novosti oziroma zanimivosti iz zaključkov: — neotektonski premiki na obravnavanem ozemlju so zelo intenzivni, saj prelomljene kvartarne plasti kažejo premike do 4 mm/10 let; — po oblikovanosti skalnega dna pod naplavinami lahko sklepamo na izdatnejšo erozijsko in lokalno poglabljanje ob glavnih tokovih; ■— na podlagi preučevanja sedimentov, vključno s palinološkimi analizami, je bilo mogoče sestaviti raEvojne sheme o nasipanju dna polja' v kvair-tarju in holocenu; — s sedimenti in podori zasuti jamski rovi so poglavitne ovire za hitrejše odtekanje vode s polja; — dokazano je recentnio inteneivno< spiranje aluvialnega nanosa^ z dnai polja v kraško podzemlje; — urejanje vodnega režima z odpiranjem ali zajezevanjem požiralnikov in ponorov se je pokazalo kot nezadostno, včasih tudi kot neprimerno. širšo vrednost, ne samo za ožje strokovnjake, ima pregled dosedanjih teorij o nastanku in razvoju Cerkniškega polja ter razlaga njegovega nastanka glede na izsledke novih raziskav. Za jamarje in speleologe je velike vrednosti ugotovljeno kronološko zaporedje razvojnih stopenj jam na1 po-norni strani polja, ker je s tem omogočena primerjava v podzemlju našega celotnega dinarskega krasa. Takih detajlov bi bilo mogoče našteti še celo vrsto. Za delo kot celoto bi lahko rekel, da ima vrednost predvsem v dveh pogledih: a) v njem je zbrano bolj ali manj vse pomembnejše objavljeno gradivo o Cerkniškem polju, b) vsebuje rezultate številnih novih raziskav in izsledke, dobljene na njihovi podlagi. Razen samih rezultatov in zaključkov so pomembni tudi napotki in namigi o tem, kaj bi bilo potrebno še podrobneje preiskati. Prispevek »Kraški pojavi Cerkniškega polja« je do sedaj najpopolnejše in najobsežnejše krasoslovno delo o Cerkniškem jezeru in bo kot tako uporabno in neizogibno vredno upoštevanja pri vseh delih, ki bodo obravnavala bodisi samo Cerkniško jezero ali pa kraška polja na sploh. Obenem je to moderna in trdna osnova, na kateri bo mogoče graditi nadaljnje raziskovalno delo. In eno prvih takih se mi zdi priprava za objavo rezultatov klimatskih in pedoloških raziskav Cerkniškega polja, s čimer bi bil fizični del naravoslovnih raziskav izpopolnjen. Da pa bi bilo delo laže razumljivo in dostopnejše tako tujim (prav akademijske publikacije gredo v veliki meri v zameno v tujino) kot tudi domačim raziskovalcem in ljubiteljem, bi morala biti tehnična plat ureditve prispevka bolj sodobna, usklajena z jugoslovanskimi in mednarodnimi standardi o oblikovanju znanstvenih razprav. Tako n.pr. iz naslova avtorjev nista razvidna njun naziv in funkcija, ne izvemo, da je eden doktor geologije, drugi pa geografije, bibliografija bi bila veliko uporabnejša, če bi bili ločeni uporabljeni viri in dopolnjena bibliografija Cerkniškega jezera. Izdelana je UDK klasifikacija, za splošno uporabo, ne zgolj za biblioteke, pa bi bilo bolj koristno, če bi bili navedeni »ključni izrazi«. S temi pripombami nočem reči, da je znanstvena vrednost prispevka manjša, zdi se mi le škoda, da tako obsežno in tehtno, znanstveno neoporečno delo ni do skrajnosti prilagojeno tudi za praktično uporabo v najširšem smislu, bodisi da bi človek iz študije želel dobiti le določen posamezni rezultat, bodisi splošni zaključek o nekem problemu. Andrej Kranjc Geographica Slovenica 10, IGU, Ljubljana 1980, uredila Mirko Pak in Igor Vrišer. Povsem tiho je izšla jubilejna, deseta številka Geographice Slovenice. To je vsekakor priložnost za podrobnejšo oceno njene vloge v slovenski geografiji. Upajmo, da bo kmalu prišlo do take ocene. Deseti zvezek Geographice Slovenice prinaša referate, ki so bili predstavljeni na jugoslovanskem geografskem simpoziju o urbani in industrijski geografiji v Ljubljani 9. in 10. 11. 1979. Veliko število prispevkov, kar 35, ne dovoljuje, da bi ocenjevali vsakega posebej, šest prispevkov je iz Slovenije, 24 iz ostalih republik ter pet iz tujine. Največ referentov iz drugih republik je s Kosova (6), po pet pa iz ostalega dela SR Srbije, Hr-vatske, Bosne in Hercegovine, dva sta iz Makedonije in eden iz Črne gore. Večina prispevkov (25) je bila uvrščena v del o urbani geografiji. Problematika, ki jo obravnavajo, je tako pestra, da bi jih le stežka razvrstili v nekaj značilnih skupin, čeprav vsako razporejanje referatov pomeni nasilen poseg, bomo to vendarle poskušali z namenom, da si s tem olajšamo predstavitev celotne problematike. Poudarek na metodologiji proučevanja ima pet referatov (Papič, Ilešič, čiriič, Gemorio-Saj ovic-Zakotnik, Savič-Spasov-ski), pri čemer je treba pripomniti, da je kljub navidezni številnosti razprav s tovrstno problematiko prispevek k razvoju metodologije proučevanja mest izredno skromen. Posamezne mestne probleme obravnavajo trije prispevki: industrijsko delovno silo v Mariboru (Pak), mestni promet v Zagrebu (Sič) in ceno mestnih zemljišč v Miinchnu (Polen sky). Razvoj in značilnosti urbanih omrežij osvetljujejo trije prispevki: za Bosno in Hercegovino (Bakarič), črno goro (Ivanovič) in Metohijo (Du-kagjini). Naslednje tri razprave obravnavajo specifične elemente urbanega omrežja: prebivalstva v hrvaških občinskih središčih (F r i g a n o v i č), mestnega prebivalstva v SR Makedoniji (Pano v) in notranje strukture mest v Bosni in Hercegovini (Miš ko vi č). Centralne funkcije in hierarhijo mest obravnavata prispevka Ča voli j a za Kosovo in Maliča za srednjo Hrvatsko. Wolf in V r e s k predstavljata sodobne tendence preobrazbe mest in oblik urbanizacije, prvi na primeru regije Ren-Maina, drug^ pa Hrvatske. V nekaj primerih je bila kompleksneje predstavljena problematika posameznih mest, tako Beograda (Markovič), Bratislave (Ivanička), Peči (C e r ab r egu) in Banja Luke (Smlatič). O posebnih vidikih urbanizacije sta poročala I s 1 a m i (razlike v urbanizacijski stopnji prebivalstva) in L les hi (urbanizacija na nerazvitih območjih). Mesta v vojnih pogojih je tema prispevka Stanisavljevičeve. Med referati, uvrščenimi v drugi del zbornika, trije obravnavajo problem lokacije industrije (Fatur, G a e b e, Veljkovič). Z industrializacijo se ukvarja večina referatov, in to od najširše (Vrišer, Haas), regionalne (Puška, Gramatnikovski, Bjelovitič), do lokalne (Feletair). O učinkih industrializacije na socialni razvoj SR Slovenije govori prispevek V. Klemenčiča. Na osnovi tako pestre problematike prispevkov je težko dati objektivno oceno. Zelo razveseljiva je množičnost, zato pa je verjetno še bolj opazna premajhna teoretična in metodološka poglobljenost večine prispevkov. Vrednost zbornika je tudi v tem, da daje vpogled v stanje urbane in industrijske geografije v Jugoslaviji, kar omogoča ocenitev dosedanjega dela in nakazuje smerii nadaljnjih raziskav. Marijan Klemenčič Geografski zbornik XIX. SAZU. Geografski inštitut Antona Mehka, Ljubljana (1979) 1980, 216 strani. Tudi zadnji, po vrsti že 19. zvezek Geografskega zbornika prinaša študije, ki so bile opravljene v okviru raziskovalnega programa Geografskega inštituta Antona Melika v nekaj zadnjih letih, kot^ je zapisal v Predgovoru njegov glavni urednik akademik prof. dr. S. Ilešič. Vse tri razprave (Hribovske kmetije v Gornjii Savinjski dolini in študiji o poplavnih področjih v Koprskem primorju), ki so jih prispevali D. Meze ter D. Plut in M. O r o ž e n-A d a m i č v sodelovanju s F. Lovrenčakom, pomenijo pomemben korak pri odkrivanju in predstavitvi nekaterih zaokroženih geografskih problemov slovenskega ozemlja. Z njimi pa se vključuje tudi geografija med tista temeljna področja raziskovalnega dela, ki so koristna in neobhodno potrebna slehernemu načrtovalcu našega prihodnjega druž-beno-gospodarskega razvoja. Na uvodnem mestu je razprava D. Mezeta, Hribovske kmetije v Gornji Savinjski dolini po letu 1 96 7 (s 3 diagrami, 22 fotografijami ter 9 tabelami med besedilom in 2 kartama v prilogi; str. 7—99). Avtor, ki je namenil v zadnjih dveh desetletjih veliko pozornosti številnim problemom Gornje Savinjske doline (v nadaljevanju GSD) in jih osvetljeval v svojih študijah in razpravah z najrazličnejših geografskih vidikov, je vključil v zadnjo razpravo 495 hribovskih kmetij, ki so zajete v 27 naseljih. Za primerjavo, ki je podana izredno plastično, pa je zajel v raziskavo še 93 tistih dolinskih domačij v GSD, ki so usmerjene v živinorejsko proizvodnjo. Geografske danosti, gospodarska usmerjenost in moč kmetije ter njena prihodnost so osnovni vidiki, ki jim namenja avtor osrednje mesto v sivojii študiji. S suverenim poznavanjem temeljnih geografskih značilnosti GSD mu je uspelo dokaj spretno izluščiti tiste činitelje, ki s svojimi pokrajinskimi značilnostmi in prostorskimi posebnostmi pomembno ali celo odločujoče vplivajo na dosedanji ali prihodnji gospodarski in družbeni razvoj naših hribovskih predelov. Zato ni presenetljivo, da je v študiji namenjena osrednja pozornost tistim geografskim danostim, s katerimi moremo neposredno vrednotiti današnjo gospodarsko moč in sposobnost kmetije, ki se odražata najvidneje v spreminjanju pokrajinske fiziognomije. In prav s tega vidika so prikazane in obravnavane po posameznih poglavjih hribovske domačije v GSD. študija, ki je sestavljena poleg uvodnega in sklepnega dela še iz šestih, vsebinsko zaokroženih poglavij, daje enkraten vpogled v najnovejši razvoj in v današnje stanje kmečkih gospodarstev v posameznih predelih GSD. Na osnovi podrobnega poznavanja obravnavane pokrajine avtor ugotavlja, da imajo ceste in elektrifikacija odločilno vlogo pri najnovejšem preusmerjanju kmečkih gospodarstev iz samooskrbe v intenzivnejše oblike tržne proizvodnje. Gozdovi, ki zavzemajo znaten del površin kmečkih gospodarstev, še vedno dajejo tamkajšnjim hribovskim kmetijam glavni vir dohodkov. Ne krčevine s pretežno travnatimi površinami, na katerih temelji današnja živinoreja, temveč velikost, sestava ini starost lesnih zalog v gozdovih opredeljujejo ponavadi današnjo gospodarsko trdnost hribovskih domačij. Povprečni leitni etait je znašaj 1977. leto v GSD 106 m3 lesa na kmetijo; njegova količina oziroma vrednost pada od zahoda (Solčavsko po 225 m3 na domačijo) proti vzhodnemu predalpskemu hribovju (npr v hribovskem zaledju Mozirja le 68 m3 na kmetijo). V letu 1977 je bilo v 'hribovskem svetu GSD že 174 usmerjenih kmetij. Zanje je bilo značilno med drugim tudi to, da so imele posodobljene hleve. Mehanizacija, ki jo sestavljajo motorne ali traktorske kosilnice, traktorji, nakladalke, dosuše-valne naprave, za delto v gozdovih motorne žage itd., je zajela vse trdnejše kmetije. S popolno kmetijsko mehanizacijo je bilo opremljenih kar 92 hribovskih domačij v GSD. V drugem poglavju je razčlenjeno kmetijsko gospodarstvo. Danes je najpomembnejši poudarek na mlečni živinoreji, precej manjša pa sta pomen in vloga mesne ali plemenske govedoreje. Le trem hribovskim kmetijam daje tudi kmečki turizem nekaj dohodka. Tretje poglavje je namenjeno prikazu kmetijskega zemljišča. Poleg nadmorske višine obdelovalnega zemljišča je razčlenjena še njegova strmina, kamninska osnova ter ekspozicija. Čeprav so to osnovne geografske sestavine, pa jih v naših šte- vilnih dosedanjih geografskih študijah v tako celovitem prikazu še nismo dobili. V naslednjem poglavju, ki je namenjeno prebivalstvu, so prikazane njegove osnovne sestavine (kmečko prebivalstvo, spolna in starostna struktura, obseg efektivne kmečke delovne sile itd.). V petem poglavju je podana gospodarska moč hribovskih domačij. Avtor poskuša vrednotiti hribovske kmetije na podlagi ustvarjene vrednosti kmetijskih tržnih proizvodov in lesa. V letu 1977 je imela hribovska kmetija v GSD v povprečju po 47.020 dinarjev dohodka; od tega je prispeval les blizu 63 °/o, mleko 23 % in mesna ter plemenska govedoreja 14°/o. Znatno višji je bil dohodek pri usmerjenih kmetijah (v povprečju za 39%), pa tudi njegova struktura je bila drugačna. Usmerjene kmetije so dobile v povprečju za prodano mleko eno tretjino dohodka, desetino od reje mesne in plemenske živine in 57 % od lesa. Posebej je v tem poglavju prikazan in razčlenjen še dohodek 83 pomembnejših hribovskih živinorejcev' (78.138 din na domačijo) ter 35 »gozdnih« kmetij. Posebno pozornost je namenil avtor delitvi kmetij na čista kmečka gospodarstva (pri 268 kmetijah so vsi zaposleni doma) ter na mešana gospodarstva, kakor tudi višini in strukturi dohodkov čilstih kmetij. V šestem poglavju je podana primerjava hribovskih domačij s 93 izbranimi dolinskimi živinorejskimi domačijami. Ugotovljene razlike med njimi so po višini dohodka kakor tudi po njegovi strukturi. Izredno zanimivo in po svoji praktični vrednosti bogato je sedmo poglavje Mezetove študije, kjer je podana klasifikacija hribovskih kmetij glede na predvideni razvoj in višino dohodka. Hribovske kmetije v GSD so razvrščene na osnovi prebivalstvene strukture in drugih, v študiji prikazanih in ovrednotenih kazalcev v štiri glavne skupine: najperspektivnejše, perspektivne, brezperspektivne in izumirajoče kmetije. V sklepnem poglavju je v strnjeni obliki prikazana sodobna problematika hribovskih kmetij v GSD. Številne dileme in vprašanja, ki jih razkriva avtor v tem delu razprave, temelje na podrobni proučitvi najnovejšega stanja po kmetijah GSD, kakor tudi na poznavanju njihovega dosedanjega razvoja v zadnjem poldrugem stoletju. Za celotno študijo lahko zapišemo, da temelji na zavidljivi metodologiji, ki je jasna v posameznih obrazložitvah in eksaktna pri zbiranju in vrednotenju dokumentarno-statističnega gradiva. Dileme, zaključki in po-splošitve temelje na ustreznih podatkih in spoznanjih, predvsem pa na njihovem vrednotenju ali v okviru posameznih regionalnih enot ali v njihovih konkretnih geografskih danostih Vzporedno s temeljitim proučevanjem novejšega stanja po hribovskih kmetijah GSD je D. Meze gradil in dopolnjeval metodologijo za geografsko proučevanje hribovskih kmetij na Slovenskem, ki je objavljena v tem letniku Geografskega vestnika. Drugo polovico zbornika zavzemata razpravi o poplavnem svetu v Koprskem primorju. D. Plut je prispeval Geografske značilnosti poplavnega sveta ob Rižani in Badaševici (z 2 kartama v prilogi ter 7 diagrami, 14 fotografijami in 12 tabelami med besedilom; str. 101—153), M. Orožen Adamič pa Geografske značilnosti poplavnega sveta ob Dragonji in D r n i c i (s 30 slikami, 4 diagrami in 15 tabelami med besedilom in 1 karto v prilogi; str. 155—215). Pri obeh študijah je sodeloval F. Lovrenčak s poglavjem Prsti in rastje poplavnega sveta. Z objavljenima razpravama dobivamo vpogled v značilnosti, vzroke in nastanek ter razvoj poplavnih področij v zaledju slovenske obale ter v najrazličnejše človekove posege, s katerimi so bile povečini že odpravljene redne povodnji; te so zajemale v zaledju Koprskega zaliva 739 ha zemljišč, izredno visoke pa celo 1077 ha. Danes zalijejo povodnji tod le še 30,5 ha, medtem ko so leta 1966 zalile morske poplave 57,7 ha najrazličnejših zemljišč. Orožen Adamič ocenjuje, da je ob Dragonji, Drnici in Jernejskem potoku občasno poplavljenih še blizu 255 ha zemljišč. Redke, a visoke vode preplavijo tudi večino Sečoveljskih solin (653 ha). Potemtakem nasto- pajo visoke , poplave v zaledju Piranskega zaliva kar na 900 ha zemljišč, kar predstavlja 6,4 °/o njegovega porečja. Poglavitne vzroke poplav, ki so v glavnem zalivale vse danje ravnice večjih potokov med Ankaranom in Sečo, odkrivata avtorja v splošnih podnebnih, reliefnih, kamninsko-zgradbenih in vegetacijskih razmerah Koprskega primorja. Povodnji pogojujejo močni nalivi, hiter odtok po sorazmerno golih in strmih pobočjih dolin (kar je povezano tudi z močno erozijo prsti ob Dragonji in Rižani), precejšen strmec potokov (npr. Rižana), neurejene struge s številnimi zavoji itd. Še danes je za poplave značilno, da so v glavnem osredotočene na najspodnejše dele dolin, kjer je navadno tudi visoka gladina, talne vode. Avtorja ugotavljata, da nastopajo najvišji pretoki skoraj sočasno s padavinami, kar je neposredna posledica flišnega dela porečja (str. 124, 174 in 182). Tudi pogostost povodnji je zelo različna. Odvisna je od številnih krajevnih razmer,^ predvsem pa od količine padavin v povirnih delih potokov. Najpogostejše so od pomladi do zime. Zanje pa je nadalje značilno, da so kratkotrajne, saj preplavljajo zemljišča le po nekaj ur, nakar se umakne poplavna voda nazaj v struge potokov ali kanalov. Posebnost obalnega predela so morske poplave, ki so pogojene s specifičnimi oblikami obale ter s posebnimi vremenskimi situacijami (ne nastopajo ob burji). Skoraj vsa nekdanja poplavna področja so bila v neposrednem zaledju večjih naselij. Zato je človek že v preteklosti ta svet vključeval v najrazličnejše oblike svojih dejavnosti, ki so slonele na izrabi naravnih danosti (npr. soline pri Sečovljah, ob Rižani in v Semedeli). V letih 1932—39 so regulirali glavne poplavne potoke v zaledju Koprskega zaliva. Z obsežnejšimi ureditvenimi in vzdrževalnimi deli so nadaljevali še po letu 1950. Regulacije potokov v zaledju Piranskega zaliva so bile opravljene v glavnem po drugi svetovni vojni, in sicer do leta 1955. Z njimi so pridobili blizu 500 ha kmetijskih zemljišč, na katerih se je uveljavila proizvodnja družbenega sektorja kmetijstva. Pri tem pa velja še posebej poudariti, da se je z regulacijami temeljito spremenila namembnost zemljišča; travnike in zamočvirjene predele so preuredili v njive. Ob srednjih in zgornjih delih potokov je stalo več mlinov v preteklosti; danes meljeta le še dva. Študiji prinašata mnogo podrobnih spoznanj o poplavnem svetu ter njegovem neposrednem zaledju. Napisani sta korektno; številna nova spoznanja, ki nam jih ponujata, so podprta bodisi s poznavainjem obsežne literature in ustreznih virov bodisi z novimi ugotovitvami, ki so jih prinesla terenska proučevanja. Zato ne pomenita samo novega prispevka k obogatitvi lokalne geografije, temveč prinašata pomembno osvetlitev v tip in značaj povodnji in poplavnega sveta v Slovenskem primorju. Milan Natek Anton Gosar, The Urban Growth and Spatial Problems of Recreation in Slovenia. Wiener Geographische Schriften 53/54, Wien 1979 s. 10, 1 karta. Avtor opredeljuje tesno medsebojno povezanost med stopnjo urbanizacije in rekreacijo na primeru Slovenije. Vzporedno z večanjem mestnega prebivalstva in njegove življenjske ravni raste potreba po rekreaciji. Postopoma so se izoblikovala tri področja, prostega časa, in sicer: — rekreacijsko področje v bližini večjih urbanih središč, — rekreacijsko področje v alpskem svetu, — obmorsko rekreacijsko področje. Tudi v rekreacijskem zaledju večjih slovenskih mest lahko opazujemo vidno rast števila sekundarnih počitniških bivališč in naraščanje izletov in potovanj, ki pritegnejo različne infrastrukturne objekte. Kljub manjšemu številu so posledice lokacije sekundarnih počitniških bivališč v izletniško zanimivejših slovenskih pokrajinah ter v bližini večjih mest vidne tudi v zunanjemu izgledu pokrajine. Povečuje se tudi njihov širši turistični pomen, saj se jih vse večje število oddaja turistom. Podrobnejše so opredeljena tudi izletniška potovanja. Avtor je izvedel 1022 anket v štirih večjih slovenskih mestih. (Ljubljana, Maribor, Kranj, Murska Sobota). Zanimiva in hkrati pričakovana je avtorjeva ugotovitev, da je pogostost izletov (zlasti ob koncu tedna) v tesni zvezi z velikostjo mesta. V povprečju se dobra tretjina mestnih prebivalcev ob koncu tedna odpravi na izlet v rekreacijska področja, ki so od stalnega bivališča oddaljena manj kot 50 km. Večina se na izlet odpravi zaradi bivanja v naravi, nekateri obiskujejo kulturne spomenike, drugi pa se odpravijo na obisk k sorodnikom. Vedno večje število se jih odloča za aktivno rekreacijo, torej za sprehode, čolnarjenje ter združujejo prijetno s koristnim. Razpravi je priložena pregledna karta rekreacijskih in turističnih področij Slovenije. Sestavek predstavlja sicer zgoščen, a celovit prikaz razvoja in poglavitnih smeri rekreacije v Sloveniji, manjša pozornost pa je namenjena obravnavi naravnih potez, ki trudi vplivajo na smer in obliko rekreacije. Avtor pravilno ugotavljaj da bo potrebno drugače ovrednotiti obmestnai področja, ki se v vedno večji meri vključujejo v rekreacijo. Posebno pozornost pa bo potrebno nameniti odnosu med posledicami rekreacije in nar ravovarstvenimi zahtevami. Rezultati ankete kažejo, da se na izlete v naravo odpravlja vedno večje število meščanov, njihov odnos do človekovega okolja pa je večkrat potrošniški. Pričujoči prispevek je vsekakor dobrodošla in koristna informacija tujim geografom, ki jih zanimajo vprašanja rekreacije in njene posledice. Dušan Plut Iz ostale jugoslovanske geografske in sorodne književnosti Dr. Branislav Bukurov, Banat i Srem. Matica Srpska. Novi Sad 1978, str. 141. Številnim svojim delom s področja Vojvodine je njen daleč najbolj ploden proučevalec Branislav Bukurov dodal novo, monografsko zastavljeni geografski pregled Bačke. Banata in Srema. Svoje ambicije in zasnovo je avtor obrazložil v uvodu. Delo naj bi izšlo kot sestavni del monografije SR Srbije, ki pa žal ni bila uresničena. Ta geografski pregled, ki ima namen kompleksno predstaviti regijo širšemu krogu zainteresiranih, je metodološko podoben predhodnim avtorjevim študijam. Močno izstopa avtorjeva spretnost kompleksnega in jasnega regionalnogeografskega prikazovanja, kar je velike vrednosti za uporabnike. Zasnova je pravzaprav klasično regionalna z vsemi poglavji, ki so dokaj enakovredno obdelana. Razen nekaj splošnih skic tudi ni nobene karte, tabele ali diagrama. Podobno kot v številnih regionalnogeografskih študijah je tudi v tej gospodarstvu odmerjenega malo prostora, čeprav je tukaj kmetijstvo in z njim povezani problemi izstopajoč pojav, pa tudi druge gospodarske panoge so se močno razvile kot dejavnik regionalnega razvoja, z njimi v zvezi pa tudi urbana središča. Še posebej bi prišla prav podrobnejša predstavitev družbenega sektorja kmetijstva in problemov družbenih kmetijskih obratov kot posebno zanimiv in v geografskem pogledu prevladujoč pojav. Zanimivo je. da takšnih razprav tudi ne najdemo v seznamu literature. Bukurov je Vojvodino predstavil ločeno po treh njenih, na splošno sicer dokaj enakih pokrajinah, med katerimi pa so številne bistvene razlike, tako v fizičnem okolju kot tudi v socio-ekonomski strukturi. Za njihovo podrobnejše spoznavanje in za jasnost predstavitve je to še posebej pozitivno. Ni pa podana primerjava med tremi regijami. Ta bi bila, ne glede na leta 1968 izšlo Monografijo Vojvodine, še zlasti dragocena, celo nujna, spričo upravno politične enotnosti pokrajine ter enotnega gospodarskega prostora in ne nazadnje tudi zaradi celovite primerjave z eventualno- kasneje napisanimi monografijami ožje Srbije in SAP Kosova. Mirko Pak Spomen zbornik. Ob 30. obletnici Geografskega društva Hrvatske (1947-—1977). Geografsko društivo Hrvatske^ Zagreb 1980. Geografsko društvo Hrvatske je 6. in 7. januarja 1977. leta proslavljalo svojo 30. letnico. Rezultat tega pomembnega dogodka je kar 339 strani obsežen zbornik, vsebinsko sestavljen iz treh delov. Prvi del zbornika prinaša poročilo o 30 letnem delovanju društva, o proglasitvi častnih članov, med katerimi je tudi akademik dr. Svetozar Ilešič in drugo. Zelo obsežen je drugi del z devetnajstimi natisnjenimi referati, prebranimi na proslavi na znanstvenem srečanju pod naslovom »Sodobne t.end encev geografskih proučevanj ii h v SR Hrvat s k ii«. Referati so tematsko in po pristopu izredno heterogeni ter se dotaknejo domala vseh geografskih problemov: reliefa (A. Bognar), vode (V. R i d j a-novič), klime (T. Še got a), socialnogeografskih problemov turizma (I. Blaževi č, Z. Pepeonik), urbanizacije (V. Koči, T. Rodica, S. Žuljič, H. Turk, M. Vresk), prometa (A. Malič, M. Sie), splošnih regionalnih problemov (K. D e r a d o, N. Stražičič, P. Kurte k), de-mogeografije (M. Friganovič, D. Feletar), teoretičnih razglabljanj R. Paviča o geografskih aspektih toponomije in J. Rogliča o potrebi in značaju raziskovanja primorskega krasa. Deloma so prispevki del sinteze obsežnejšega raziskovalnega dela in so dokaj kvantitativno sintetsko zasnovani. Poleg njih so v drugem delu za to priložnost posebej napisani prispevki, ki bodisi odpirajo nove zelo aktualne geografske probleme ali pomenijo zanimiva in koristna razmišljanja o njih. Zbornik izredno posrečeno dopolnjuje tretji del z dokumenti in poročili o nastanku društva, sestavo vseh dosedanjih odborov društva, s prispevki o delu posameznih sekcij in organov ter o akcijah društva, sestankih, predavanjih in seminarjih ter z bibliografijo del objavljenih v glasilih Geografskega društva Hrvatske. Vsekakor je zbornik trajen dokument društvene dejavnosti pa tudi prizadevanj hrvaških geografov na raziskovalnem področju. Mirko Pak Čovek, priroda i ljudska naselja. 138 strani. 1979. 1. knjiga 154 strani, 2. knjiga 412 strani. Čovek, Priroda i ljudska naselja. 138 strani. Izdal: Beogradski izdavačko-grafični zavod OOUR Izdavačka delatnost. Beograd 1979. S programom dela »Saveta za čovekovu sreainu i prostorno uredenje« Zveznega izvršnega sveta in izvršilnih svetov republik ter pokrajin je bila koncem leta 1976 predvidena izdelava pregleda stanja. Na osnovi tega načrta je bila sestavljena delovna skupina, ki je v sodelovanju s številnimi zveznimi ustanovami in v strokovnem sodelovanju Inštituta za arhitekturo in urbanizem Srbije pripravila obravnavano publikacijo. Pregled stanja obravnava petletno obdobje 1971—76 z načrtom, da se vnaprej izdelujejo taka poročila vsakih pet let. Vsi podatki in ankete so za časovna obdobja 1961, 1971 ter 1976. Zaradi same narave obravnavane teme je to zelo kompleksno zasnovan pregled stanja. Pri delu so sodelovali številni sodelavci, kar je bil brez dvoma organizacijsko in tudi praktično zelo zahteven jn nehvaležen projekt. Celotno delo ima trdno; ilrn pregledno zasnovo z dosledno izvedeno redakcijo tako, da so poglavja razmeroma enakomerno obdelana. Prva knjiga vsebuje tekstualni pregled stanja, opremljen s številnimi preglednimi tabelami in 14. tematskimi kartami. Ta knjiga je namenjena najširši^ javnosti. Druga knjiga vsebuje informacijsko statistično osnovo za 512 občin Jugoslavije, in je namenjena zgolj interni uporabi. Statistični podatki v drugi knjigi so razporejeni po istem vrstnem redu, kot v prvi knjigi, in so v bistvu dodatna poglobljena informacija tekstualnim obrazložitvam prve knjige. Posebej moramo podčrtati, da so se sestavljalci obravnavane publikacije dobro zavedali kompleksnosti problemov okolja in medsebojne soodvisnosti pojavov. Zato so se tudi odločili, da bodo skupaj obravnavali probleme človekovega okolja in prostorskega urejanja, ker so smatrali, da je urejanje prostora, ki ne upošteva problemov človekovega okolja, zgolj izkoriščanje prostora in obratno: problemi človekovega okolja, ki ne vključujejo urejanja prostora, se omejujejo zgolj na varstvo-zaščito obstoječega stanja. Zato publikacija ni samo mehanični seštevek prispevkov o stanju posameznih tradicionalno obravnavanih področij (naselja, vode, zemlja, zrak, infrastruktura, itd ), ampak je tudi poizkus nadgradnje posameznih resorskih raziskav. Sestavljalci so imeli pred seboj cilj prikazati in ugotoviti osnovne razvojne tokove in njihove medsebojne odvisnosti. Tako zasnovano obravnavanje problemov okolja je v marsičem povsem identično s kompleksnim pristopom v geografiji. Večinoma negeografi, ki so sestavljali to publikacijo, so se v veliki meri poslužili kompleksno geografske metode dela. Zanimivo je, da so sestavljalci, neobremenjeni s klasičnim geografskim konceptom od fizične k družbeni geografiji, na prvo mesto postavili razvoj prebivalstva in probleme s tem v zvezi ter šele v drugem poglavju obravnavajo naravne vire in pogoje. Osnovni cilj dela je bil ugotoviti, v merilu cele Jugoslavije, vzroke problemov in njihove posledice. V tretjem sklopu poglavij je obravnavano urejanje okolja in posegov v prostor. V četrtem, zaključnem poglavju je govor o sredstvih in ukrepih uresničevanja politike o problemih okolja. V zaključku je podan program ukrepov in aktivnosti Zveznega izvršnega sveta v zvezi s človekovim okoljem in prostorskim urejanjem. Omenimo naj še to, da je v isti zbirki izšla tudi knjiga »Čovek, priroda i ljudska naselja« (138 strani), ki je izbor citatov iz del Marxa, Engelsa in Lenina. Knjiga je zanimivo in koristno branje, ki zlasti osvetljuje poglede navedenih teoretikov marksizma na probleme okolja. V zaključku te knjige je tudi zanimiva daljša razprava izpod peresa Božidarja Jakšiča z naslovom »Marksistička misao i čovekova sredina«. Milan Orožen Adamič Iz poljske in madžarske geografske književnosti W. Tyszkiewicz, Struktura agrarna Folski 1945—1975; Analiza przestr zenno-czasowa. Dokumentacja geograficzna, 1978-1, PAN, Instytut geografii i przestrzennego zagospodarowania. Inštitut za geografijo in gospodarjenje s prostorom, kot bi se v nerodnem prevodu glasil novejši naziv geografskega inštituta PAN, ima že dolgoletno tradicijo v proučevanju agrarne pokrajine. Slovenski geografi smo skoraj celo obdobje sledili temu delu, večkrat pa tudi aktivno sodelovali. Inštitut je izdal vrsto del z agrarno-geografsko problematiko, vanjo pa se uvršča tudi predstavljena knjiga W. Tyszkiewiczeve o agrarni strukturi na Poljskem v povojnem obdobju. Kakor se zdi pojem agrarne strukture na prvi pogled preprost, je av-torica po pregledu strokovne literature ugotovila zelo različna gledanja in različne vsebine. Žal pri tem ni pokazala potrebne kritičnosti in oblikovanja lastnih stališč. V dveh osnovnih poglavjih so obravnavane povojne spremembe agrarne strukture na Poljskem ter posebej najvažnejše spremembe po letu 1970. Sedanja agrarna struktura izhaja predvsem iz agrarne reforme v letih 1944 in 1945. Verjetno je premalo poudarjen pomen razlik v agrarni strukturi pokrajin, ki so bile nekdaj pod rusko, prusko in avstrijsko vladavino. Te razlike se še danes močno odražajo v poljskem kmetijstvu, celo več, po nekaterih raziskavah se celo povečujejo. V zahodnih in severnih pokrajinah prevladujejo srednje velike kmetije, medtem ko je na jugovzhodnem delu izrazita prevlada majhnih kmetij. S tem je povezan tudi delež privatnega sektorja v kmetijstvu; le-ta je najnižji ravno v zahodnih in severnih pokrajinah, na ozemlju, ki je bilo pod prusko oblastjo. Velika kmetijska posestva so namreč večinoma prešla v državno last. V drugem, osnovnem poglavju, avtorica ugotavlja porast števila zadrug, ki imajo storitveno-proizvodno funkcijo, torej so podobne našim zadrugam. Prav tako se povečuje število kmetij, ki jih ostareli lastniki, v zameno za pokojnino, predajajo državi. Njihova povprečna velikost je 7 ha. Vse slabša je tudi slika glede naslednikov. Leta 1971 4 %> kmetij ni imelo naslednika, leta 1975 pa kar 11%. Delu je priložen obširen seznam literature ter povzetek v angleškem in ruskem jeziku. Očitno je, da avtorica ni imela ambicij napisati strokovno poglobljeno analizo agrarne strukture, pač pa le dati bolj ali manj splošen pregled. Tekst je pisan brez potrebnih poudarkov, na primer ko piše o velikosti posestev, parcelni razdrobljenosti itd. Prav tako je tekst poln številk. Ugotovitve so prevečkrat le formalne, brez pojasnil o vzrokih za tako stanje. Delo o agrarni strukturi na Poljskem v povojnem obdobju — čeprav naslov obeta precej — je žal ostalo na višini informativnega prikaza. Marijan Klemenčič Taderjsz Szczesny, Ochrona pryrody i krajobrazu. PWN, Warszawa 1977 s. 158. Poljski geografi že vrsto let proučujejo preobrazbo človekovega okolja in ukrepe za varstvo. Prikazano delo je bilo izdano kot priročnik za študente višjih šol, gre pa že za tretjo, dopolnjeno izdajo. Avtor je sistematično prikazal varstvo okolja s poudarkom na analitični predstavitvi. Historičnemu pregledu vzrokov za ukrepe v zvezi z varovanjem narave sledi podrobnejši pregled varovanja prsti (poudarek na ukrepih proti eroziji), problemi varovanja vodnih virov, rastlinstva, živalstva in zraka. V ospredju je opozarjanje pred pretirano in nenadzorovano kemizacijo pokrajine, ki je zaradi različnih stranskih učinkov še posebno nevarna. Tudi poljske reke so že močno onesnažene. Njihova onesnaženost je prikazana v štirih razredih (čiste, rahlo onesnažene, onesnažene, močno onesnažene reke), torej podobno kot pri nas. Kar 23,4% večjih poljskih rek je močno onesnaženih. Avtor poudarja potrebo po varovanju pokrajine kot celote, kjer naj bi bili poleg ekoloških prisotni tudi estetski kriteriji. Ogreva se za razširitev narodnih parkov, prirodnih rezervatov in naravnih spomenikov, človek vedno bolj potrebuje naravo, čisto in mirno okolje. Varovanje okolja dobiva vse bolj rekreativen pomen. Zaradi kompleksnosti onesnaženosti in varovanja okolja je potrebno tesnejše sodelovanje znanstvenih disciplin in mednarodno sodelovanje. Ker gre za priročnik, ki je namenjen študentom, je nekoliko preskromen kartografski prikaz. Dušan Plut Rural Transformation in Hungary and Poland. A Polish-Hungarian seminar. Budimpešta: 1979, uredil Györgyi Barta. Težišče proučevanj nemestne pokrajine z agrarnih problemov se je v zadnjih letih na Poljskem in Madžarskem razširilo na kompleksnejšo obravnavo podeželja. To je povezano tudi s sodelovanjem geografov obeh dežel v ustreznih komisijah pri Mednarodni geografski uniji ter tudi s siceršnjim dobrim medsebojnim sodelovanjem. Eden od sadov tradicionalno dobrega sodelovanja na področju proučevanja agrarne pokrajine in podeželja kot celote je zbornik referatov, predstavljenih na poljsko-madžarskem seminarju koncem septembra 1978 v Bozsoku. Geografi obeh dežel zavestno prehajajo na intenzivno proučevanje novega tematskega področja, podeželja, pri čemer so zastavili vse sile, organizacijske, kadrovske in finančne. Ta problematika je sedaj osnovna delovna preokupacija geografskega inštituta PAN v Varšavi Na tem inštitutu raizvijaljo metodologijo, ki sicer ni originalna, zato pa se odlikuje po težnji, da kar najbolj celostno zajame podobo podeželja. Ravno zaradi sistematičnega pristopa h geografski problematiki so v osnovi razjasnjeni nekateri problemi, ki se v slovenski ali kaki drugi geografiji vlečejo kar naprej. Primer je sama opredelitev podeželja. V resoluciji, sprejeti ob koncu seminarja, je podeželje opredeljeno kot: »območje zunaj mestno-industrijskih aglomeracij, vključujoč omrežje malih mest, ki služijo ruralnim naseljem. Podeželje je večfunkcionalen prostor, kL nii istoveten s kmetijskim območjem«. Poročila so po vsebini razvrščena v tri skupine: ruralni razvoj, ruralne funkcije in ruralna naselja G. Enyedi na kratko predstavlja osnovne spremembe, ki jih je madžarsko podeželje doživelo po zadnji vojni, posebej še pod vplivom korenitih družbenih sprememb. Te spremembe so na primer beg v mesta, de-agrarizacija, stanovanjska funkcija podeželja z močno dnevno migracijo delovne sile v mesta, industrializacija podeželja, redčenje naselbinske mreže, polifunkcionalnost izrabe zemlje na podeželju itd. J. Kostrowicki v razpravi o znanstvenih izsledkih za načrtovanje ruralnega razvoja vojvodstva Suwalki na severovzhodu Poljske podaja osnovna spoznanja interdisciplinarne raziskave, ki jo je organiziral Inštitut za geografijo in gospodarjenje s prostorom PAN, in kii je poleg več kot 60 razprav prinesla izdajo regionalnega atlasa vojvodstva. Največ referatov je uvrščenih v poglavje o ruralnih funkcijah. W. Stola predstavlja poskus funkcionalne klasifikacije varšavskega vojvodstva. O klasifikaciji smo poročali v 51. številki Geografskega vestnika. R. Szczesny in W. Tyszkiewicz posredujeta del rezultatov intenzivnega dela inštitut^ o preobrazbi kmetijstva na Poljskem; prvi piše o preobrazbi načinov kmetovanja med leti 1970 in 1976, W. Tyszkiewicz pa o najnovejših spremembah agrarne strukture na Poljskem. Razprava I. Berenyja o glavnih tendencah spreminjanja izrabe zemlje na Madžarskem posveča največji del pozornosti kmetijskim površinam. Ob splošnem procesu krčenja obsega kmetijskih površin v povojnem obdobju prihaja do vse večjih nasprotij v intenzivnosti kmetijske proizvodnje: ob intenzifika-ciji kmetijske proizvodnje (vrtnarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo) prihaja do ekstenzifikacije kmetovanja na manj rodovitnih površinah. V krajšem prispevku G. Barta obravnava industrijo v madžarskih vaseh. Posebno z gospodarsko reformo leta 1968 je prišlo do močne decentralizacije industrije in do hitrega razvoja agrarno-industrijskih kompleksov. Posledice industrializacije podeželja so bolj ali manj splošno znane; zanimivejše je, da približno petino madžarske industrije uvrščajo v »ruralno«, to je tisto, ki je locirana na podeželju. Zanjo je značilno, da je manj produktivna od ostale, in sicer zaradi zastarelih strojev, močne prevlade nekvalificirane delovne sile ter zaradi preseljevanja manj donosnih industrijskih obratov iz mest na podeželje. B. Särfalvi je v razpravi o stanju omrežja osnovnih šol na madžarskem podeželju pokazal, da se možnosti kvalitetnega osnovnega izobraževanja manjšajo z redčenjem poselitve, posebno še v obliki majhnih naselij- V tretjem delu so predstavljene razprave o podeželskih naseljih. P. Beluš zky je na primeru okrožja Borsod-Abauj-Zemplen izdelal zanimivo tipologijo naselij. S pomočjo faktorske analize, s katero je obdelal po 24 znakov za vsako naselje, je izločil sedem osnovnih tipov podeželskih naselij. A. S t a s i a k je predstavil osnovne poteze preobrazbe podeželskih naselij na Poljskem, pri čemer je osvetlil vlogo lastništva zemlje, migracij in zaposlitvene sestave prebivalstva, gradbeništva in upravne razdelitve. F. Böcskei na primeru komiteta Vas, ki vključuje Porabske Slovence, analizira leta 1971 v regionalnem planiranju uveljavljen hierarhični sistem razvoja naselij. Avtor ugotavlja, da se je poleg dobrih strani pokazala vrsta slabosti, predvsem pri razvoju (odmiranju) manjših vasi in zaselkov. V zadnjem prispevku H. S z ul c ugotavlja spremembe tločrta poljskih vasi v zadnjih tridesetih letih. Kot pomemben dejavnik preobrazbe je postavljeno v ospredje pojavljanje državnega sektorja v kmetijstvu. Kljub nekaterim, v slovenski geografiji že dobro osvetljenim stranem razvoja podeželja, je zbornik vreden pozornosti zaradi sistematičnosti pristopa večine avtorjev do obravnave geografskih problemov podeželja, hkrati pa omogoča primerjavo dosežkov slovenske geografije na tem področju z dosežki poljske in madžarske geografije. Marijan Klemenčič Iz ostale inozemske geografske in sorodne književnosti Steuer M., Wahrnehmung und Bewertung von Naturrisiken (Zaznava in vrednotenje naravnih tveganj). Münchener Geograpische Hefte, št. 43 Kallmünz Regensburg 1979, 235. s. Geografski inštitut Tehnične univerze v Münchnu se je ob pomoči Evropske investicijske banke v Luksemburgu vključil v proučevanje učinkov furlanskega poitresa 1976. Predstojnik inštituta, prof. R. Geipel^ je z izsledki sccialnogeografskega raziskovanja izpolnih 40. številko Münchener Geographische Hefte (»Friauli-Soeialigeographische Aspekte einer Erdbebenkatastrophe«. 1977). 43. številka te periodike pa prinaša izsledke ugotov-ljanja, kako prizadeto prebivalstvo zaznava in vrednoti naravne nezgode, kako gleda na potrebnost, ukreniti nekaj proti njim in kako je psihološko nanje pripravljeno oziroma prilagojeno. Omejili so se na tri, tamkaj najresnejše nezgode: potres, podor skalovja in poplavo (Tilmenta). Knjiga pomeni prispevek k regionalni, geografiji Furlanije in k tisti panogi, ki jo v Severni Ameriki, kjer se je najbolj razvila, imenujejo Natural and man-made Hazards geography.^ Proučuje odnos med naraivo in človekom v ogroženih področjih, kjer je človek na meji med umikom in prilagoditvijo, in mora vedno računati na neko tveganje (riziko). To pa je manjše, če se materialno in psihično prilagodi na naravne katastrofe. Prof. R. Geipelv ki je prispeval zaključno poglavje, poudarja, kako je znanje, kaj ve prebivalstvo, o vzrokih in pogojih naravnih katastrof, o njihovih posledicah, kako računa, na njihovo ponovitev v bodočnosti in kako je voljno sodelovati pri zaščitnih ukrepih, potrebno za boljše regionalno planiranje, za inženirje in politike. V knjigi je ločen tako imenovani realni svet od onegav kakor tega dojema prebivalstvo,. V prvem pogledu je koncepiran zgodovinski opis potresov in poplav, fosilnih podorov in teh iz časa potresa 1976. Za drugo območje, za podobo teh katastrof, kakor jo zaznava prebivalstvo, so naj- prerj razloženi teoretski, pojmi kot so okolje, ogroženost, tveganje (riziko), katastrofa, razmerje med realnostjo im zaznavo itd. Ta drugi, aspekt predstavlja glavnino knjige, kjer so podrobno analizirani izsledki anketiranja prizadetega prebivalstva na primeru dveh, prometno različnih krajev, Bra-ulinsa in Portisa. V knjigi je objavljen tudi, vzorec ankete, s katero so dobili na 55 vprašanj od vsakega anketiranca teoretsko po več kot sto odgovorov. Pisec te ocene' pogreša v anketi, vprašanje, ki bi pokazalo, ali se prebivalstvo zaveda različne ogroženosti stavb na različnih legaih. Saj je znano, da je bilo največ potresnih porušitev na nesprijetem pobočnem materialu. Med množico ugotovitev naj navedem le, da so anketiranci iz manj prometnega Brulinsa pokazali znanto večjo navezanost na svoj kraj kot v Portisu, ki leži. ob glavni cesti in železnici, čeprav so se pisci izogibali ocen, je le mogoče spoznati med prebivalstvom nezadovoljivo poznavanje značarja1 nezgod, njihove pogojenosti in iz tega delno sledi tudi nerazumevanje nekaterih ukrepov, s katerimi je italijanska družba sanirala škodo*. Knjigo bo s pridom vzel v roke kateri od naših raziskovalcev naravnih nezgod, ki zlasti v okviru Geografskega inštituta Antona Melika pri SAZU proučuje plazove, podore, usade, potrese (glej M. Orož-Adamič, Posledice potresov leta 1976 v SR Sloveniji. Geografski zbornik XVIII, 1979) in zlasti poplave. V knjigi so namreč številne nove metode razširjenega proučevanja nezgod, zlasti na področju zaznavanja in reagiranja prizadetega prebivalstva. Ko človek prebira v tej knjigi, kako potrebno je ljudsko poznavanje teh katastrof, ki lahko prizadenejo domači kraj, in kako tako poznavanje v nekateifih primerih zmanjša žrtve ali učinke vsaij umili., se spomni na sedanje krčenje geografije v srednji šoli. Kdo pa bo posredoval mladim tako znanje o pojavih, ki pomenijo tudi v številnih naših krajih stalno grožnjo? I. Gams Stanley A. Schumm, The Fluvial System. 338 strani, 92 skic, 26 foto grafi j, 55 diagramov in 10 tabel. A Wiley-Interscience Publication. John Wiley & Sons. New York-London-Sydney-Toronto 1977. Pred sabo imamo iz t. im. ameriške geomorfološke šole knjigo o flu-vialnem reliefu in procesih, ki ga ustvarjajo. Sam avtor pravi v predgovoru, da to ni niti temeljno delo niti priročnik, ampak »poskus, proučiti rečni sistem in njegove sestavne dele na tak način, da bodo soodvisnost med komponentami sistema in iz tega izvirajočo nestabilnost lahko razumeli tudi ekonomski geologi, geomorfologi, stratigrafi, sedimentologi, urejevalci krajine, naravovarstveniki in gradbeniki.« Z vzorno kompleksnostjo razlaga najnovejše koncepte geomorfološkega razvoja in nas prepričuje. da jih lahkot koristno uporabimo pri: praktičnem delu. Knjiga je napisana tako, da na zanimiv način vodi bralca skozi celotno dogajanje v rečnem sistemu od povirja do morja in pri tem neprestan no opominja, da je nujno obravnavati sistem kot celoto. Na katerikoli točki v porečju se nahajamo, moramo vedno upoštevati in ovrednotiti dogajanje v porečju nad in pod nami. Zakonitosti součinkovainija številnih spremenljivk, ki vplivarjoi na preoblikovanje reliefa v porečju, jakost in potek erozije, transporta in akumulacije so nazorno prikazane na številnih diagramih itn podkrepljene s podatki iz celegai svet&L Menn da niimamo prav, kadar poskušamo vsako spremembo v procesih znotraj rečnega’ sistema razložiti s spremembo zunanjih faktorjev (tektonika, klima, rastje, itd.), ampak so take spremembe najpogosteje v skladu z zakonitostmi notranje kontrole samega, procesa. Mnogo, govori o t. im. pragovih (threshold), ko zaradi počasnega spreminjanja pogojev pride v procesu do nenadnega preskoka v novo kategorijo in razlikuje zunanje (extrinsic threshold) in notranje pragove (instrinsic threshold), pač glede na to, ali je prag posledica spremembe zunanjih spremenljivk, ali pa je; le dejanje s a m o u r a v n a v an j a v samem sistemu. Knjiga je razdeljena na devet poglavij: Uvod; Spremenljivke in spremembe; Klimatske spremembe in paleohidrologija; Porečje; Reke; Doline in dolinski nanosi; Piedmont; Obalna ravnica; Rečni sistem. V uvodnem poglavju razdeli porečje v tri geomorfološke in dinamične cone: porečje, ki prispeva vodo in naplavino, glavne rečne struge, v katerih se vrši, transport in območja akumulacije (vršaji, delte, itd.). Dogajanj v posameznih conah nikakor ni možno ločiti, saj porečje kot dinamični sistem reagira kompleksno na vsako spremembo (complex response). Eno od izhodišč naslednjih poglavij je Davisova teorija o cikličnem razvoju reliefa. Praivi, da zaporedne faze erozije in akumulacije jasno odražajo napore porečja, da se prilagodi učinkom spremembe ali prekoračenja določenega praga. Če Davisovo teorijo dopolnimo z novejšimi ugotovitvami (npr. izostat ično dviganje območij odnašanja), ugotovimo, da je odvisno zgolj od časovnega razpona, ali je erozijski ciklus preprost, shematičen ali. pa zelo kompleksen. Važen vir podatkov pri obravnavanju rečnih strug in akumulacije so poskusi na poskusni napravi REF (rainfall-erosion: facility). Oblika in velikost struge je odvisna od značaja in velikosti pretoka vode in naplavine, in ta odnos je možno ugotoviti empirično. Primerjava dodatnih morfome-tričnih podatkov o porečju in značaj transportiranega materiala nam omogoča ugotoviti jakost recentne erozije v določenem porečju. Pomanjkanje meritev pretokai vode in naplavine v naših razmerah nas spodbuja, da bi se poskusili, tudi na ta način. Razvoj porečja pušča sledove t^ko v erozijskih kot akumulacijskih oblikah. Ker je knjiga nastala iz potrebe geologov, je slaba polovica posvečena akumulaciji, s posebnim poudarkom na uporabnosti izsledkov v praksi. Rezultate, dobljene na poskusni napravi, neposredno prenaša! v naravne razmere, in ob upoštevanju predhodnih ugotovitev usmerja strokovnjake različnih strok h konkretni problematiki njihovega dela (iskanje rudnih ležišč, gradnja komunikacij, zaščita pred erozijo prsti). Bolj ko gre knjiga h koncu, več je v njej takšnih napotkov. Zadnje poglavje je povzetek ugotovitev, povezan z namigi specialistom, kako občutljiv in zapleten sistem je porečje, in, kako vsak večji poseg vanj zahteva vsestransko proučitev celotnega1 rečnega sistema. Karel Natek A. S. Collinson, Introduction to World Vegetation, London 1977, 57 kart, skic in diagramov, 201 stran. V angleščini ie izšla v zadnjih letih že vrsta učbenikov in priročnikov, ki obravnavajo' rastje na Zemlji (o nekaterih je Geografski vestnik že poročal). Mednje sodi tudi knjiga A. S. Collinsona. V njej avtor želi v zgoščeni obliki podati glavne misli o konceptu, ciljih in najpomembnejših vprašanjih ekologije in biogeografije, hkrati pa ovrednotiti, rastlinsko odejo na Zemlji. Vsebina knjige je razdeljena na dvoje obsežnih poglavij. Prvo zaijema načelna vprašanja in probleme pri proučevanju vegetacije, drugo pa pri-kaizuje novejše poglede na značilnosti glavnih tipov vegetacije na našem planetu in alntropogene vplive nanje. Snov prvega poglavja je podrobno razčlenjena na šest podpoglavij, ki obravnavajo vrsto odnosov med rastlinami in prirodnim okoljem. Podrobneje so prikazane rastline in njihova evolucija, ekosistemi in energija, prehrana in prehrambeni krogi ter rastlinske združbe in njihova razširjenost. V taki razporeditvi snovi se dobro odražajo niovi. pogledi pri proučevanju rastja, ko poleg avtekoloških dejavnikov postajajo pomembni tu- di drugi. Zlasti se to odraža v podrobnejšem prikazu ekosistemov iti energije, ki kroži v njih ter rastlinskega metabolizma* in v kroženju hrane. Med ekološkimi dejavniki je poudarjen pomen prsti za rastje in medsebojni vplivi med prstjo in vegetacijo. Avtor ju skupno s klimatskimi prilikami poveže v podnefono-rastlinsko-prsteni sistem. Poleg prsti so prikazani še temperaturni vplivi in delovanje ognja ter vetra na rastline. Slabo pa so obdelane reliefne, kamninske in vodne razmere, ki marsikje dokaj vplivajo na rastje. Zainimivo je tudi zadnje podpoglavje o rastlinskih združbah. Te vključujejo številne rastlinske vrste, ki jih lahko obravnavamo kot posameznike v celotni populaciji. Posamezne rastlinske vrste v določeni rastlinski združbi učinkujejo ena- na drugo-, tekmujejo: med seboj za prostor, svetlobo in vodo. Pri obravnavanju teh odnosov in ostalih zakonitosti v rastliin-skih združbah se vedno- bolj uveljavljajo statistične in matematične metode, s katerimi naj bi kvantitativno prikazali tudi rastje. Avtor vrsto teh metod našteje in prikaže nekatj primerov njihove uporabe. V drugem delu knjige avtor na izvirni načiln prikaže glavne vegetacijske tipe na' Zemlji. V sedmih podpoglavjih opiše vse pomembnejše oblike rastja na zemeljkem površju. Prične s tropskimi gozdovi in nadaljuje s tropskim travniškim rastjem, vegetacijo suhih predelov, listopadnimi gozdovi zmerno geografskih širin, iglastimi gozdovi severne polute ter travniškim rastjem zmernih širin. Zadnji, podpoglavji drugega dela: knjige sta posvečeni; rastju gora in hladnih področij ter morskih obal in estuarjev. Večina vegetacijskih tipov je prikazana na* enak način; najprej struktura in fiziognomija tipa, nato njegova biomasa, produkcija in mineralni krog. Pri večini tipov so prikazane tudi lastnosti prsti,, tipičnih zanje. Mnogi primeri, navedeni v tekstu, so ilustrirani s številnimi skicami, diagrami, profili, tabelami in kartami. Vse to dokaj prispeva k lažjemu razumevanju novih ugotovitev in dejstev, ki so jih dala novejša) raziskovanja vegetacije. Na koncu knijige so v slovarčku zbrani in razloženi najpomembnejši strokovni, izrazi., uporabljeni v tekstu. Tekoče pisano besedilo, dobro ponazorjeno z ilustracijami, nudi bralcu vrsto novih spoznanj o vegetaciji. Poznavanje osnov ekologije in biogeogra-fije pa postaja temelj varovanja rastlinske odeje in premišljenega gospodarjenja z njo. Franc Lovrenčak Karsts de montagnes — Karst et structure (Gorski kras — kras in struktura). Comite National de Geographie, Commission des phenomenes karstiques, Colloque de Grenoble, 6—7 Mai 1977, pp. 135—358, Geographie Alpine, Noi 2 in 3, 1978. Na Inštitutu za geografijo Alp v Grenoblu (Francija) so bili 6. in 7. maja 1977 študijski dnevi komisije za kraške pojave v okviru Narodnega geografskega komiteja, posvečeni gorskemu krasu. Poleg samih Francozov so se tega kolokvija udeležili tudi geografi-krasosiovci iz Italije, z Madagaskarja, iz Maroka, Poljske, Švice in Zvezne republike Nemčije. Žal ni bilo nobenega udeleženca iz Jugoslavije, čeprav sodi večina našega krasa v »gorski tip«. Rezultat tega kolokvija je pričujoče delo, tiskana oziroma vezano v oibliki posebnega odtisa iz revije Geographie Alpine. Srečanje je bilo razdeljeno na dva dela1: prvi je imel kot vodilno temo »kras in gora«, drugi, pa »kras in struktura«. V okviru prve teme se je zvrstilo 7, v okviru druge pa 10 predavanj. Lahko rečemo, da so na kolokviju obravnavali širok spekter kraške problematike: glacialni in ni.valni kras ter kras v marmorjih iz južnih francoskih Predalp, hidro-kemizem kraških iizvirov iz francoskih Primorskih Alp, potencialno agresivnost skozi: prst prenikajoče vode v Vercorju ter podledeniški kras in površinsko kraško morfologijo v švicarskih Alpah. Tema »struktura in kras« je bila snovno bolj enotna, pač pa regionalno bolj pestra: žepi terra rosse na Vereorju, medsebojna primerjava kraških kanjonov v francoskih Pirenejih, vpliv strukture na nastanek in razvoj kraškega površja v Dolomitih, prarvilna struktura in nastanek velikih kraških oblik v Kantabrij-skih gorah, polja in narivne strukture v Betijskih Kordiljerah, vpliv lito-logije na razvoj velikih kraških oblik v maroškem Visokem Atlasu ter kras in struktura v Anti-Atlasu, primerjava1 izvirov v pogorju Libanon, odnos kras — struktura v tropskem okolju na primerih z Madagaskarja in kras v anhidritih v argentinskih Andih. Poleg nekatterih splošnih in niti ne preveč novih ugotovitev (da so n. pr. vse večje kraške oblike v Dolomitih vezane na geološko strukturo) v nekaterih prispevkih, ima večina prispevkov zaključke podprte često z obilnimi in natančnimi rezultati analiz,, kar je lahko zanimivo in koristno za primerjavo z rezultati naših preučevanj. Taki, so predvsem rezultati analiz prenikajoče vode v zvezi z računanjem potencialne agresivnosti, mineraloške analize terre rosse in strukturne karte španskih kraških polj. Delo je vsekakor vredno naše pozornosti, še posebej, ker je marsikateri prispevek lahko v pomoč preučevanju našega gorskega in visokogorskega krasa in pa:, ker je zbranih skupaj v eni knjigi toliko prispevkov s podobno in razmeroma ozko usmerjeno vsebieo. Andrej Kranjc Antonia Buček, Oldrich Mikulik, Valuation of the Negative Effects of Economic Activities on the Environment of the Model Region of Liberec. Studia Geographica 57, Brno 1977, s. 109. Delo čehoslovaških raziskovalcev okolja predstavlja sintetičen prikaz problematike človekovega okolja na primeru vzorčne regije Liberec. Razprava je rezultat večletnega dela v okviru komisije za ekonomsko in neekonomsko ocenjevanje vplivov človeka na okolje pri SEV-u, in predstavlja uspešen poskus tesnega interdiscipliniranega dela. Kljub poudarjenemu praktičnemu značaju dela ima razprava tudi teoretično^metodološki pomen. Gre namreč za praktičen preizkus matrične1 obdelave v pokrajini, kjer imajo naselja in industrija največji negativni vpliv na človekovo okolje. Avtorja uporabljata termin sistem okolja, ki ga sestavlja podsistem naravnega okoljai (relief, prst, zrak, voda, vegetacija) in podsistem t im. socio-ekonomskega okolja (prebivalstvo, naselja, kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo, industrija, promet in rekreacija). Podobno> kot pri ostalih objavljenih študijah čehoslovaških kolegov je pri matrični obdelavi v ospredju pregled in medsebojna primerjava različnih negativnih vplivov na človekovo! okolje. Navedeni so dejavniki, ki povzročajo negativni, vpliv, njihova oznaka ter raven,, obseg in ukrepi glede preprečevanja negativnega delovanja. Za določevanje navedenih postavk je vzeta skala petih vrednosti, ki omogoča primerjavo delovanja različnih dejavnikov. Razumljivo je, da se določeni subjektivnosti v ocenjevanju vpliva nekega dejavnika ni dalo popolnoma izogniti, kljub podrobnejši analitski obdelavi in sodelovanju strokovnjakov različnih strok. Zlasti je težavno določevanje pomena negativnega vpliva s stališča človekovega okolja kot celote. Težko je dokazati, da je na primer pomen delovanja kmetijstva s pretirano uporabo umetnih gnojil takšen, kot sprememba reliefa z odlagališči trdih snovi. Opisanim pomanjkljivostim se ni mogoče izogniti, saj lahko prav vsem metodam, ki tehtajo pomen različnim dejavnikom, očitamo določeno: subjektivnost. Razprava je jedrnata in jasna, brez pretiranega ponavljanja metodoloških izhodišč, bogata s tabelaričnimi, grafičnimi in kartografskimi prikazi. Metodologija raziskovanja urbaniziranih in industrijsko^ razvitejših regij je dobrodošel in dragocen pripomoček tudi pri proučevanju negativnih vplivov na človekovo okolje v podobnih modelnih področjih v Jugoslaviji. Dušan Plut Quantitative Modelle in der Geographie und Raumplanung. Bremer Beiträge zur Geographie und Raumplanung, 1978-1. V nemški geografiji se le počasi uveljavljajo sodobne kvantitativno-matematične metode. Zdi: se, da je bila glavni razlog za povečano zanimanje za kvantitativne metode potreba po uporabi takih metod v prostorskem načrtovanju. To je še toliko bolj razumljivo in logično če vemo, da v nemški geografiji, močno prevladuje opisna metoda. Kljub vsem dobrim lastnostim pa ta metoda, ne zadovoljuje regionalnih planerjev, ki morajo pri svojem delu pojatve tudi kvantificirati. Zaostajanje za »matematizacijo« v geografiji- skuša del geografov omiliti s prirejanjem strokovnih srečanj, na katerih predstavljajo uporabnost posameznih metod v geografskih proučevanjih. Zanimivo je tudi, da so nosilci »kvantifikacije« nova geografska središča, podobno kot v nekaterih drugih državah. V predstavljenem zborniku so objavljeni referati s simpozija o uporabi kvantitativnih modelov v družbeni geografiji in prostorskem načrtovanju, ki. je bil 1. 1977 v Bremnu. Vsebina referatov je zelo pestra. Delimo jih lahko na dva dela: na manjši del, katerih vsebina' je v skladu z naslovom zbornika in na večino, ki obravnavajo posamezne geografske probleme brez uporabe kvantitativnih metod. Med začetno skupino prispevkov obravnava prvi modelni, pristop k analizi, simulaciji in prognozi stohastičnih procesov. Analiza' stohastičnih procesov, ki se spreminjajo s časom iin prostorom, je sicer velikega pomena za prostorska proučevanja, vendar dosedanje metode še niso prinesle želje-mih uspehov, posebno še pri prognoziranju. Avtorja J. Nipper in V. Streit sta predstavila: štiri celovite prostorsko-časovne modele, katerim sta dodala številne opombe glede njihove uporabnosti. Drugi prispevek se ukvarja z vedno sodobno in v jedro geografije segajočo problematiko regionalizacije. M. M. Fischer se je omejil na teoretske in metodološke probleme regionalne taksonomije. Vse empirične znanstvene stroke uporabljajo osnove taksonomije, v geografiji pa je ta uporaba posebej povezana z regionalizacijo. Pri uporabil taksonomskih metod je potrebno predmet proučevanja spremeniti v formalno obliko, to je v matematičen oziroma logičen jezik. Posebno Poljaki so močno razvili te metode, od zahodnih geografov pa jih razvija zlasti B. J. L. Berry. S taksonomskimii metodami skušamo reševati dva problema: določevati stop- i jo podobnosti elementov in njihovo hierarhično razporeditev. E. G i e s e analizira in prilagaja teorijo o odvisnosti izrabe zemlje od oddaljenosti od trga; ki jo je oblikoval Alonso, na mestne razmere. Teorija, ki sloni na ekonomskih kategorijah, pravi, da se cena blagu povečuje 7 oddaljevanjem od trga. Na tej osnovi: sloni tudi model A1 o n s a, ki določuje stopnjo povečanja cene in pragove gospodarske učinkovitosti. Pri prilagajanju modela za-, proučevanje odvisnosti cene stanovanj od središča mesta Giese ugotavlja, da ima model vrsto pomanjkljivosti. Empirična raziskava je pokazala, dat se prilagojen model približuje dejanskemu stanju le toliko, da1 potrjuje1 osnovno smer modela. V preostalih referatih je poudarek na teoretskih vprašanjih in na razreševanju posameznih geografskih problemov. I. S c h il l i n g - K a 1 e t s c h predstavlja nekatere teorije polarizacij-skega razvoja nacionalnih urbanih sistemov. Avtorica, podaja najprej izhodišča teorije polarizacije, nato pa predstavlja koncept francoske šole o mestih kot razvojnih polih, koncept središčnega razvoja, spoznanja teorije o razvoju aglomeracij, teorijo razvojnih osi in značilnosti vloge mest v regionalnem razvoju. W. G a e b e analizira prostorske razvojne komplekse predvsem s stališča nagnjenosti elementov regionalnega razvoja (delovne sile, blaga, kapitala, informacij) do prostorskih premikov in prepletanja. D. Hollhuber pri obravnavi razločevanja mestnih stanovanjskih delov zaradi različnega vrednotenja socialnih skupin posameznih stanovanjskih območij razčleni najprej socialno-geografske kategorije (sosedstvo, družinska tradicija), nato kriterije vrednotenja/ prostora, oblikovanje subjektivnega prostora, končno pa skuša s formalizacijo problema1 prispevati k večji objektivizaciji proučevanja različnih načinov reagiranja mestnega prebivalstva pri izbiri kraja bivanja. Nasprotno od večine avtorjev, ki prognoziranje števila; prebivalcev uvajajo bolj ali manj formalno iz dosedanjega trenda, pa R. Koch pri obravnavi regionalnega razvoja prebivalstva opozarja predvsem na strukturo aktivnega prebivalstva in razpoložljiva delovna mesta W. Laschinger in L. Lötscher sta na primeru raziskave »mestnega življenjskega/ prostora« Basla zelo uspešno> združila socialnogeograf-ske metode in postulate splošne teorije sistemov. Članek je nadaljevanje raziskave mestnega življenjskega prostora Basla, katere rezultati so bili že objavljeni v Geographici Helvetic! in v Basler Beiträge zur Geographie. Rezultati raziskarve prinašajo pomembne novosti v metodologijo, geografskega proučevanja mestnih organizmov. R. Hantschel načenja zanimivo vprašanje o položaju geografije med znanstveno' teorijo in tehnokracijo. Zadnji prispevek V. C. P eter s en a prinaša poglobljeno kritiko sistemskega pristopa v načrtovanju. Zbornik ne prinaša novosti na področju kvantitativnih modelov, predvsem pa v celoti ne opravičuje naslova. Vrednost zborniJka je v strokovni poglobljenosti prispevkov in solidni opremljenosti z znanstvenim aparatom. Marijan Klemenčič G. P. Chapman, Human and Environmental Systems. A Geographer’s Appraisal. Academic Press, London 1977, str. 421. Pred nami je nenavadna knjiga, povsem samosvoja, glede pristopa in načina obravnave vsebine, ki ni le geografska, ampak širše znanstvena. Izdajatelj pripominjal, da bo knjiga zanimalai antropologe, ekologe, ekonomiste, planerje in seveda geografe. Avtorjev namen, je bil prirediti teorijo sistemov metodologiji geografskega proučevanja. Takoj je treba povedati, da je delo opravljeno zelo temeljito. Najprej je bilo treba opredeliti osnovni pojem: sistem. Avtor pravd, da celai knjiga slonii v bistvu na1 analizi definicije sistema. Izmed številnih je po avtorjevem mnenju za geografijo najprimernejša naslednja opredelitev: sistem je množica objektov, v karteri ie vsak objekt povezan z vrsto možnih alternativnih stanj, in kjer je sedanje stanje vsakega, iz te množice vzetega objekta deloma ali v celoti odvisno od svojega mesta v sistemu. Vsebina je razdeljena na pet osnovnih poglavij: o celotah, o sistemih medsebojno odvisnih delov, o teoriji informacij, o pomenu energije ter poglavje z nekaj empiričnimi primeri'. Poleg seznama literature je dodan stvarni indeks. Knjiga napoveduje oziroma uvaija novo etapo v razvoju geografske metodologije, po mnenju podpisanega kot nadaljevanje »kvantifikacije« v geografiji.. Že nekaj časa se pojavljajo geografske razprave, ki v metodološkem prisfopu sledijo razvoju znanosti in uporabljajo nekatere izsledke, tako s področja kibernetike, teorije iger, linearnega programiranja, matematične logike, teorije informacij, teorije sprejemanja odločitev itd. Vse to pa najde uporabnost v okviru splošne teorije sistemov, ki je pomemben korak k poenotenju splošne znanstvene metodologije in torej tudi prispevek k zbliževanju celotne znanosti. Če so geografi, doslej jemali in uporabljali posamezne metodološke prijeme izolirano iz vrste strok (statistika^ matematika, biologija, sociologija, fizika itd.), je z delom G. P. Chapmana dosežena stopnja, ko se geografija Lahko enakopravno vključi v krog strok, ki so. sposobne! slediti in bogatiti skupno znanstveno metodologijo. Delo ni geografski, učbenik ali priročnik v klasičnem pomenu besede. Avtor piše v zaključku, da knjiga omogoča bolj način gledanja na. sisteme kot pa njihovo analizo. Pri tem je posebej pomembno, da. je v veliki meri uresničil prepričanje Von Berlalanffija,, »očeta« splošne teorije siste^ rriov, da znanost na splošno — tako tudi geografija -— lahko ogromno pridobi z iskanjem skupnih potez sistemov, ki jih proučujejo različne znanstvene stroke. G. P. Chapman je opravil delo prav v tem smislu: na osnovi temeljite proučitve opredelitev in uporabe splošne: teorije sistemov v najrazličnejših strokah je teorijo v najbolj izvirni obliki približal) uporabi v geografiji. Velika vrednost knjige je tudi v znanstveni, natančnosti; njena vsebina je v bistvu opredeljevanje številnih pojmov. Pri tem avtor podrobno razloži njihovo genezo, razlike v razlagi in postavi najustreznejše opredelitve. Bralcu so v veliko pomoč številne in nazoirne ilustracije. Ob takih knjigah se nehote vsiljuje misel o njihovi uporabnosti v slovenski geografiji. Ugotovimo lahko, da ob sedanji metodologiji, ki se uporablja v slovenski, pa tudi celotni jugoslovanski geografiji, taka dela ostajajo popolnoma neizkoriščena. Osnovni kazalec »metodološke nerazvitosti« je prav gotovo neizdelana slovenska geografska terminologija, ki ne dovoljuje formalizacije, kar pai je pogorj za1 razvoj znanosti. Da ne bo nesporazuma; slovensko geografsko izrazoslovje sploh ne sledi sodobnemu razvoju geografske metodologije, medtem ko je povsem ustrezno za klasičen, opisen način dela. Da pa je položaj še slabši, poskusi uveljavljanja (večkrat prevajanja) geografskih izrazov, ki jih prinaša sodobni razvoj geografije, naletijo na odpor, predvsem zaradi nepoznavanja sodobne geografske misli vobče. To je deloma razložljivo z razvojem slovenske geografije v smeri ozke specializacije, kar nas opozarja, da je potreben tudi širši pristop. Marijan Klemenčič Nekaj novih pogledov na turistično geografijo V preteklem letu je izšla1 cela vrsta knjig, katerih osnovni namen je seznaniti bralca s problematiko turizma, turistične regije in turistične geografije. Na tem mestu se ne bi zadržal pri ocenjevanju turističnih vodnikov, ki so končno tudi, v slovenskem jeziku našli pot na police naših knjigarn, ampak bi posvetil pozornost publikacijam, ki obravnavajo turizem in turistične tokove iz geografskega aspekta. Tourism and Borders (Turitzem in, meje) — je 355 strani, obsežna publikacija, ki je izšla v okviru frankfurtske univerzitetne samozaložbe kot 31. zvezek »Frankfurter Wirtschafts—und Sozialgeographische Schriften«. Vsebina knjige je posvečena problematiki, ki jo je okrog osemdeset geografov iz petih kontinentov in dvanajstih držav obravnavalo na simpoziju o turizmu in mejah. Simpozij je ob sodelovanju tržaškega geografskega instituta organiziral Instituti za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, in je 1978. leta potekal v prostorih Filozofske fakultete v Ljubljani in Ekonomske fakultete v Trstu. Simpozij je sofinansirala Gospodarska zbornica Slovenije. Kot zbornik prinaša publikacija širok spekter pogledov na relacije med turizmom in mejo, oziroma mejnimi prehodi in turističnimi tokovi. Pri tem navaja primere odprtih, enostransko odprtih in zaprtih meja, i.n konkretno poseže v tematiko prekomejnih tokov na mejah Avstrije, 2r.R Nemčije, Bolgarije, Švedske, Norveške, Finske, Sovjetske zveze, Zambije, Italije, Indije, Švice, Francije, Češkoslovaške, Poljske, Irske, ZDA, Nem- ške demokratične republike, Kenije, Belgije in Jugoslaivije. Posebno pozornost pa nekaj avtorjev posveča razvoju obmejnih območij ob različnih tipih mejai, obenem pa tudi teoriji in metodologiji proučevanja tega geografskega fenomena. Najbolj vsestransko obravnava mejo in prekomejne turistične tokove skupina avtorjev (K leme nčič, Kočevar, Gosar, Pak in Žagar) v skupnem referatu o vplivu turizma na preobrazbo obmejnih regij v Sloveniji,. Ker je Slovenija več ali manj vsa v obmejnem pasu, avtorji obravnavajo učinke turističnih tokov povsod v republiki., poseben poudarek pa le posvečajo razvoju ožjega obmejnega prostora ob jugoslovansko^italijan-ski in jugoslovansko-avstrijski meji.. Odprta meja med dvema_ različnima družbenima sistemoma prinaša tu občutne spremembe v izrabi pokrajine in pripomore k transformaciji in revitalizaciji cele vrste območij. Celotna publikacija služi seznanjanju geografov s problematiko pre-kcmejnih tokov ne le v naši neposredni bližini, ampak tudi na* drugih kontinentih. Pomembnost zbornika pa je tudi v tem, da poleg angleščine, nemščine in francoščine ter italijanščine enakovredno nastopa tudi slovenski jezik v publikaciji, ki so jo, za tisk pripravili v ZR Nemčiji in ki je uraden bilten Mednarodne geografske unije oziroma njene delovne skupine »Geografija turizma.1 in rekreacije«. Blaževič — Pepeonik, Turistička geografija je lansko leto natiskani učbenik školske knjige iz Zagreba, ki je namenjena študentom oziroma dijakom v srednjih in višjih turističnih šolah. Avtorja posvečata posebno pozornost opredelitvi geografije v sklopu turističnih ved, kil jih slušatelji na teh šolah poslušajo-. Pri tem poudarjata, da je bila' geografija prva veda, ki je zajela turizem kot predmet svojega proučevanja*. Prav zaradi tega je glavnina poglavij posvečena predstavitvi turističnih regij po svetu. Zai geografa so to v glavnem že več ali manj znana dejstva, negeografom, predvsem ekonomistom, ki se odločajo zai tak študij, pa> gotoivo, nudijo- veliko novih obzorij, ki jih je vredno upoštevati pri vseh načrtih delovnih organizacij, pri katerih bodo- zaposleni. Profesorjem geografije v srednjih šolah priporočam knjigo, predvsem tisti del, ki obravnava Jugoslavijo, saj je v njej veliko več problemskih, čeprav specifičnih aspektov, kot v obstoječih učbenikih. V delovnih nalogah oziroma- vprašanjih pa zahteva1 knjiga veliko logičnega mišljenja, in vodi k geografskemu vrednotenju in opredeljevanju prostora. Dr. Stevan Stankovič, Turizam u Jugoslaviji prikazuje na okroglo 240. straneh teksta, glavne značilnosti Jugoslavije, ki jih poskuša avtor opredeliti zal turistično prakso. Razporeditev tematike je nova, saj preko1 klasične predstavitve položaja- Jugoslavije v svetu preide avtor na, obravnavo meja, mejnih območij in mejnih prehodov, v nadaljevanju pa obravnava pogoje zai razvoj turizma. Pri tem se ne- drži povsem klasične sheme (pri-rodno-geografska svojstva, družbeno-geografske karakteristike), ampak vpleta vmes podpoglatvja Oi etnografskih, arheoloških in drugih značilnostih jugoslovanskega ozemlja-. Zadržal bi se pri predstavitvi- alpskega območja. Avtor na svojstven način, ki nam ni; najbolj blizu, deli jugoslovanski gorski svet na štiri enote, pri čemer posveča slovenskim Alpam najmanj prostora. Slikovno gradivo-, ki naj bi ta. svet predstavilo, prikazuje Kobarid. Vprašljiva je tudi funkcionalna delitev gorskega sveta na izletniško-rekreativni, športno-manifestativni in kulturno-manifestativni. čeprav je funkcionalna delitev gora nov prispevek k ovrednotenju gorskega sveta za turistično i^raibo, oziroma za turistačno^geografsko regionalizacijo menim, da bi aivtor moral podrobneje razložiti metodo, ki ga je vodila v tako delitev. Vrednost knjige je v podatkih v turističnem prometu in o turističnih smereh v Jugoslaviji, ki so še najbolj podrobno obd,elane. Mag. Golab Čingoski, Turizam Makedonije. Podobno kot predhodno knjigo je tudi to izdala ob koncu preteklega leta Turistička štampa iz Beograda, ki v nakladi 2000 izvodov poizkuša spraviti na trg študije o turiz- mu v vseh jugoslovanskih republikah. Karakteristika teh in pričujoče študije je. da so v shemi vse šablonske. Poglavju o geografskem (bolje bi bilo »geopolitičnem«) položaju sledijoi poglavja o naravnih značilnostih, zgodovinskih pogojih razvoja, kapacitetah, prometnih karakteristikah, karakteristikah turističnega prometa itd. Pričujoča študija upošteval to> šablono, i.n jo v najboljši možni, meri tudi predstavi. Knjiga je v tem klasičnem smislu predstavitve ena najboljših. človek pa se vseeno ne motre znebiti vtisa, da bi se dalo Makedonijo predstaviti bolj interakcijsko in zanimivo in ne toliko geomorfološko, statistično in ekonomsko^. Mag. Milenko Bašič, Geografske osnove turističke privrede Vrbasko Plivskog prostora. Geografske osnove turističnega, gospodarstva v regiji Vrbasia in Plive so predstavljene v okviru doktorske disertacije sarajevske Univerze. Predstavlja nam svet, ki ga iz turistično-geografskega vidika ne poznamo. Disertacija vključuje tudi poglavja o prebivalstvenih razmerah, torej o demografski, sestavi tega območja, ki je vsaj za, bodočnost turistične dejavnosti v tej regiji izredno pomembna. Mnoge druge študije tega aspekta (struktura po izobrazbi, spolu, starosti) n,e obravnavajo. Avtor smatra^ da so poleg' teh v tej regiji predvsem prometni faktorji tisti, ki bodo odločali o turističnem razvoju. Izgradnja prometnic bi privedla sem tako rekreativno kot stacionarno zvrst turizma. Tranzitni turizem že daje nekaj dohodka, tem manj razvitim področjem Jugoslavije. Upajmo, da bo disertacija v kra/tkem natisnjena. Anton, Gosar KRONIKA Devetdeset let Pavla Kunaverja Sediva v delovni sobi. Police naokrog so natrpane s knjigami z različnih področij od glasbe doi astronomije, med njimi veliki atlanti in globus, na omari zastavice odreda Sivega volka, čez knjige obešena kitara, ki se je glasila ob neštetih tabornih ognjih, povsod fotografije pokojne žene in vse družine, vmes Titova slika, na. steni Klemenčičeva oljna slika šmarne gore in slika Jalovca, ki jo je izdelal jubilant sam. Na odprtem oknu je pritrjen dragocen teleskop, ki ga je profesor Kunaver nabavili s honorarji od svojih knjig. Vse to razodeva delavnost lastnika, ki je 19. decembra 1979 obhajal devetdesetletnico plodnega življenja, bogato izpolnjenega z delom z mlaidino, ki jo je seznanjal z geografijo in z naravoslovjem, predvsem z jamarstvom, planinstvom, astronomijo, m. jo vzgajal s skavtiizmom, taborništvom na izletih in taborjenju in z neštetimi šolskimi ekskurzijami. Na moja vprašanja se razživi v pripovedovanje o preteklih časih in o svojem delu in doživljajih. Vprašanje: Ker si se vse življenje rad ukvarjal z mladino, me zanima, kakšna, je bila tvoja mladost? Moj oče je bil doma s kmetov, po odslužen.ju vojaščine je pa prišel v Ljubljano in dobil službo nadpaznika v Prisilni delavnici. Rodil sem se v hiši ob Mesarskem (zdaj Zmajskem) mostu, ki je ni več. Kmalu smo se preselili k Prisilni delavnici, od koder so bile lepo vidne Kamniške Alpe^ ki so me že kot otroka, privlačile Tam mimo je tekla Ljubljanica v brzicah. Z očetom sem hodil na številne izlete v okolico, ki je bila še čisto kmečka in je bila očetu kot taka domača in zanimiva. Na Fužinah je bil na otočku Ljubljanice naravni park. Golovec je bil prava džungla. Ko sem pri ign z ravnateljevim sinom padel z gugalnice na glavo, so mi. ostale od pretresa možganov nezgodne posledice. Brata Jože in France, ki sta že imela službe, sta1 me v skrbi, za mojo okrepitev jemalai s seboj na izlete v gore, na Grintavec, Stol in Triglav. Prvič sta. me' na Triglav peljala*, ko sem bil star 13 let. Pozneje sem hodil v Alpe s svojimi prijatelji. Sezono planinstva smo si podaljševali v pozno jesen in zimo. V snežnem metežu smo šli/ na Šmarno goro, katr je bilo za tiste čase zelo nenavadno. Brat France je prinesel prve švedske smuči. Z Žanetom Tavčarjem sva kot smučarja vzbujala pozornost nad Tivolijem, posebno s svojimi padci. V pozni jeseni smo šli peš iz Ljubljane v Kamnik in po vrhovih Kamniških, za kar smo porabili le en dan in dve noči. Rad sem brad planinsko in naravoslovno literaturo, največ v nemščini. Navdušeno sem požiral Kugyjev opis poti po triglavskih policah. Ko sem bil star šest let, sem doživel znani ljubljanski potres 1. 1895. Brat me je odnesel iz stanovanja in me pustil na vogar-lu hiše, da je tekel na pomoč sosedom. Oče je bil v službi. V Prisilni delavnici so zvonili zvonci, ob zamreženih oknih je rjuloi okolii 360 kaznjencev. Potres je napravil name silen vtis. Nanj so se pozneje pogosto vračale .moje misli in vstajala so vprašanja o zemeljskih silah. Geologija me je zanimala vse življenje. Razprave o ledenikih v časopisu Nemško-avstrijskega društva so mi dale pobudo za študij glaciologije' Vprašanje: Kje in kaj si študiral? Kaj te je pri študiju najbolj privlačilo? Po ljudski šoli sem se vpisal na ljubljansko učiteljišče, šolanje je trajalo štiri leta. Dobival sem štipendijo, zai kar sem se moral zavezati, da bom najmanj šest let služil kot učitelj. Šoli sem seveda potem služil vse življenje:. Na učiteljišču sem imel srečo, da sem za geografijo, ki mi je od vseh ved narjljubša, imel dva imenitna profesorja — Frana Orožna, planinskega pisatelja!, in dr. Ivana Orla^ ki me je navdušil za matematično in fizično geografijo. Po njunem vplivu sem mnogo bral znanstvena in po-ljudnoznastvena dela in zasledoval nova odkritja. Spomnim se npr. knjige Gefahren der Alpen, kjer Szigmondy obravnava tudi geološko sestavo Alp, in Atlasa alpske florö^ kjer je v slikah in besedah predstavljenih okoli 500 alpskih rastlinskih vrst. Okoli 1. 1910 smo imeli jamarji svoj klub Dreni z Brinškom na čelu. Od njih sem se edino jaz zanimal tudi za znanstveno stran jamarstva. Dr. ing. Pick, profesor Pajk z realke in dr. Cerk so bili moji mentorji in mi daijali tudi knjige, po katerih sem študiral. Po njihovem nasvetu sem šel 1. 1913 na Dunaj študirat na učiteljsko akademijo geografijo in zgodovino. Hkrati sem bil izredni slušatelj na fakulteti, kjer je geografijo predaval dr. Krebs. Pri njem sem v seminarju obravnaval slovenski Kras. Ker je Krebs prej služboval v Pazinu, je Kras tudi praktično poznal. Tedaj je o Krasu prevladovalo mnenje, da v njem nastopa voda v enotnem nivoju. Po- mojem referatu je Krebs pred študenti debatiral o tem, ker sem jaz poročal o ločenih vodotokih v kraškem podzemlju. Po Pencku in Brücknerju sem študiral glaciologijo, po Wagnelrju in Hettnerju druge veje geografije. Na fakulteti sem se seznanil z Antonom Melikom in Srečkom Brodarjem, ki sta tedaj študirala na Dunaju. Nadaljevanje študija mi je preprečila prva svetovna vojna. Šele po vojni sem končal študij pri komisiji za meščanske šole na učitelrjišču v Ljubljani. Za diplomsko delo sem predložili elaborate s Krasa, ki sem jih izdelal službeno med vojmo. L. 1911 sem bil usposobljen za poučevanje zemljepisa, zgodovine in slovenščine na meščanskih šolah. Vprašanje: Kje si vse služboval? Kaj si najraje poučeval? Najprej sem bil učitelj na ljudski (t. j. osnovnii) šoli na Viču. V začetku aprila 1912 sem pomagal profesorju dr. Cerku s humanistične gimnazije pri vodstvu sedmih dijakov na zimski turi na Stol. Stol sem dobro poznal, ker sem hodil v Žirovnico na počitnice k sorodnikom. Tudi zimsko pot, nanj sem malo prej opravil v družbi, z Brinškom, dr. Trillerjem ini še nekaterimi. Takrat sem spoznal, kako učinkuje alkohol na gorskih turah. Dr. Triller, ki je na poti pil konjak, je omagal v višini 1200 m, drugi, ki je pil vino, je ostal pri 1600 m, ostalii smo prišli na vrh. Profesorju Cerku sem priporočal, naj vzame s seboj vrv, dijaki, naj bodo pa opremljeni s cepini in derezami. Pot smo začeli 3. aprila zvečer. Med nočnim vzpenjanjem je nastal: vihar. Vodjai Cerk ni vzel s seboj vrvi, dijaki niso bili zadostno opremljeni, dva izmed njih sta bila slaba planinca in sta zaostajala in sem jaz prevzel njuno vodstvo. Na poledenelem snegu je enemu od njiju spodrsnilo in sem ga zaustavil, ker sem bil za njima. Vsi trirje smo obstali leže v zelo labilnem položaju. Profesor Cerk, ki je bil s petimi dijaki spredaj, je: skočil nazaj na pomoč. Ker pa ni sekal stopinj, je tudi on zdrsnil in izginil v noč. Z veliko muko sem nato po poldrugournii oprezni iti naporni hoji spravil dijat-ke do Prešernove koče in smo vanjo vdrli. Zjutraj sem se naipotil navzdol, da bii pomagal profesorju Cerku Toda v jarku pod nesrečnim mestom ga ni bilo. šel sem po reševalce v Žirovnico. Profesorja smoi nato našli v sosednem jarku razbitega, mrtvega. Po' tej hudi. nesreči sem dobil dva meseca dopusta, da sem si opomogel. Za rešitev dijakov soi mei odlikovali z zaslužnim križcem s krono. Po dopustu sem bil premeščen na osnovno šolo v Spodnji šiški. Sprejet sem bil v tečaj za meščanskošolske učitelje, 1. 1913 pa sem šel na učiteljsko akademijo na Dunaj, kakor sem že omenil. Dobro sem uporabil univerzitetno knjižnico, palzljivoi sem si ogledal naravoslovni muzej z imenitno zbirko meteoritov im raene razstave. Po' želji deželnega predsednika barona Schwarza naj bi na Dunaju preštudiral skavtizem in ga nato uvedel v Ljubljani. Ker sem spoznal, da se dunajska skavtska organizacija ne razvija v pravo smer, sem ta posel odklonil. Zaposlil sem se v knjižnici s prepisovanjem zanimive stare Naglove knjige o Krasu. Ob izbruhu prve svetovne vojne sem šel k vojakom kot enoletni prostovoljec. Sprva sem stražil ruske ujetnike, potem sem bil dodeljen hauptmanu Bocku, komandantu za utrdbe nai Krasu. Proučevali smo podzemeljske jame na Krasu kot zaklonišča za vojaštvo in vode po jamah zaradi pridobivanja pitne vode. V Innsbrucku sem srečal dr. Picka in mu priporočil, da bii dodelili tovariša Michlerja in Vizjaka k proučevanju Krasa. V poročilu oi jami na Sveti gori sem predlagal, naj bi posebna ekipa preiskala ves Trnovski gozd in Banjškoi planoto. Ustanovili so res novo skupino za to območje in za vodjo postavili: Michlerja, ki je bil častnik,, jaz pa sem mu bili dodeljen. Ob mnogo slabši prehrani sem delal več ko prej. Z Michlerjem sva raziiskala okoli, st,o brezen, že prej smo Drenovci po,d okriljem Društva za raziskovanje jam, ki je bilo ustanovljeno 1. 1910 pod pokroviteljstvom deželne vlade, sistematično raziskali, nad, sto brezen,, povečini na Dolenjskem, ki jih je domače ljudstvo» smatralo za vhode1 hudiča v pekel. Komandant Bock me je preizkusil kot uspešen medij zai raziskovanje z barjanieo. Tako sem živ prebil vojno,. Za veliko noč 1918 sem bil spet doma in sem spet prevzel učiteljsko službo v Spodnji šiški. Nato sem bil subreferent za meščanske šole na prosvetnem oddelku banske uprave do 1. 1929, ko sem bil postavljen za ravnatelja nove meščanske šole v Zgornji šiški. Stavboi so zgradili po načrtih arhitekta Plečnikai. Po drugi svetovni vojni sem bil premeščen na klasično gimnazijo v Ljubljani, Na tem mestu sem dočakal upokojitev. Ker sem bil potem imenovan za pedagoškega svetnika in sem dobil Žagarjevo) nagrado, so me reaktdvirali in namestili na gimnaziji v Šentvidu, da sem do sedaj neobvezno poučeval astronomijo. y Vprašanje: Geografsko in Prirod os lovno d r u št v o sta te imenovali' za častnega člana. Ali se čutiš bolj geografa ali bolj p r i r o d o s 1 o v c a ? Najprej sem geograf. Nauk o Zemlji je osrednja veda, vse druge nekako izvirajo iz nje. Najraje sem poučeval matematično geografijo. Ta mi je bila kakor torta med hrano. Pri uri geografije so izginile stene učne sobe, znašli smo se v pokrajini, ki smo jo obravnavali. Pri tem so nam pomagali učni pripomočki jn naša domišljija. Ocene so bile nepotrebne. Če bi dijak dobil negativno oceno, bi to bila sramota. Na koncu leta sem ugotavljal le stopnjo sodelovanja. Kot geograf sem imel tudi žive stike z inozemci. Že pred drugo vojno sem potoval in taboril po Jugoslaviji z angleškimi profesorji. Po vojni sem vodil najboljše angleške dijake in vajence, ki jih je poslal neki magnat, da so taborili v naših najznačilnejših krajih po mesec dni — ob Cerkniškem jezeru, ob Notranjski Reki, na Krki, pri Triglavskih jezerih, v Trenti. Vsega sem vodil devet takih potovanj oz. taborjenj inozemcev. S pomočjo svoje žene Hen-riete, ki sem jo spoznal na Dunaju v nedeljski šoli za sinove in hčere tam živečih Slovencev, sem vodil okoli 50 mladinskih taborjenj in okoli tisoč izletov na gore, v jame in na morje. Kot vodja jugoslovanskih skavtov sem se udeležil dveh mednarodnih Jamboreejev v Birkenheadu pri Liverpoolu in v Gö-dölö pri Budimpešti ter treh mednarodnih skavtskih konferenc v Kander-stegu v Švici. Vprašanje: Kaj te je privedlo v skavtizem-taborni- š t v o ? Skavtski zakoni so mi zelo ustrezali, bili so mi opora v življenju. Pri naš je skavtstvo začel Poljak Kindler, a dela z mladino dolgo ni vzdržal, tudi drugi inštruktorji niso imeli poirpljenja z mladino. Prvi tabor je bil leta 1923 v Kamniški Bistrici. Tam sem bil pravzaprav začetnik, pa sem takoj napredoval in postal starešina. Tudi ime Sivi volk sem tam dobil, saj sem imel že nekaj sivih las in sem se klatil naokrog po hribih in jamah. Takrat smo v Ljubljani ustanovili društvo skavtov. Kmalu sem postal »chief-scout« tak-raitne draivske-župe. Po drugi svetovni voijni sem bil soustanovitelj Zveze ta>-bornikov Slovenije in zaporediomai starešina Triglavske družine, Zmajevega odreda in odreda Sivega volka ter častni član zadnjih dveh. Pri vsem skavtskem delu mi je zvesto pomagala žena in vzgojili smo mnogo spretnih in dobrih ljudi in državljanov. Mnogo skavtov je odšlo med borce narodnoosvobodilne vojske in so žrtvovali življenje za osvoboditev domovine. Vprašanje: Vodenje mladine v naravo nalaga precejšnjo odgovornost. Gotovo si doživel marsikatero neprijetnost? Vodja ima na izletih dosti skrbi. Nad vsem mora imeti pregled. Pred osmimi leti se je zgodilo, da nisem več imel takega pregleda, zato sem takrat nehal z vodstvi. Nesreča s Cerkom na Stolu mi je bila strašna šola. Še isto leto sem imel hud doživljaj s 16-letnim dijakom Petričem. Bil je dober telovadec. Ko sem ga vlekel z vrvjo iz neke jame, je bil tako težak, da bi jaz skoraj omagal, če mi ne bi drugi priskočili na pomoč. Ko smo ga končno potegnili iz jame, sem ga vprašal, kaj je pravzaprav počenjal, da smo imeli take težave z njim. Rekel je, da je na vrvi telovadil in se vzpenjal samo z rokami. Očital sem mu, da ni sposoben za jamarstvo. Kmalu za tem je izginil v Kamniških Alpah. Šli smo ga iskat. Na Kamniškem sedlu smo izvedeli, da je rekel: Bom že pokazal, ali sem sposoben ali ne. Plezal je od Rinke na Skuto. Našli smo ga mrtvega na ledeniku pod Skuto. Vprašanje: Kdaj si se zaičel literarno udejstvovati? V kaL tere publikacije si pisal? Leta 1910 ali 1911 sem opisal svoje prve gorske ture v Planinskem vestniku in prve ture v jame v Laibacher Zeitung, ker Narod prispevkov o jamarstvu ni sprejemal. Potem sem pisal v časopise in revije: Slovenski Narod, Slovenec, Jutro, Delo, Primorski Dnevnik, Planinski vestnik, Proteus, Lovec, Popotnik, Prosvetni delavec, Naš rod, Razori, Pionir, Pionirski list. V Geografski vestnik, ki objavlja le strogo znanstvene razprave, nisem pisal. V zadnjih desetletjih je potreba narekovala, da sem napisal več člankov o varstvu okolja, predvsem za obrambo pomembnih naravnih spomenikov Slovenije. V Proteusu sem redno priobčeval pregled zvezdnega neba. Posebej sem pripravil vrtljivo zvezdno karto z navodili o njeni uporabi. Ker nismo imeli nobene knjige, ki bi podrobno navajala k opazovanju neba s prostimi očmi, sem napisal več poljudnih knjig o astronomiji. Nekaj knjig sem napisal tudi o Krasu in jamah, ker je bil ta del naše dežele premalo znan. O svojih knjigah ti omenjam le naslove brez bibliografskih podatkov po približnem vrstnem redu, kakor so izšle v letih od 1921 do 1979: Na planine, Kraški svet in njegovi pojavi, Po gorah in dolinah, Zadnja pot kapitana Scotta, Po azijskih puščavah, V prepadih, Zakladi sveta, Potovanje v vesoljstvo, Skozi sneg in led, Pastir v Zlatorogovem kraljestvu, Potovanje po nebu, Pionir v naravi, Izleti z mladino, Mladi popotnik, Nebo nad nami, Neizprosni sever, Pod zemljo, Cerkniško jezero, Naše nebo v teleskopu, škocjanske jame, Rakov Škocjan, Brezna in vrhovi, Kažipot po nebu, Moje steze. Vse knjige so pisane poljudnoznanstveno, vsakomur razumljivo. Nekatere so podane v obliki povesti, nekatere so izšle v več izdajah, nekatere so prevedene v druge jezike — srbohrvaščino, češčino, italijanščino. Vprašanje: Ali si dobil za svoje delo kaka priznanja? Najlepše priznanje mi je dajala mladina s tem, da je rada in z zanimanjem hodila z menoj v naravo, bodisi na šolske bodisi na taborniške izlete in taborjenja ter k astronomskim opazovanjem s teleskopom. Razen že omenjene Žagarjeve nagrade in imenovanja za pedagoškega svetnika sem dobil še medaljo dela, red za zasluge za narod s srebrno in z zlato zvezdo, srebrno in zlato taborniško plaketo dr. Jožeta Potrča, zlato plaketo Planinske zveze Slovenije, zlasti planinski znak mladinskegai vodnika, zlato značko Rdečega križa in Prijateljev mladine, zlato plaketo Zveze organizacij za tehnično kulturo in zlato plaketo Jugoslovanske skupnosti za varstvo okolja, to je za moj najhujši boj, ki. sem ga bojevaä) za1 Cerkniško jezero, Planinsko polje, Bohinjsko jezero, za Sočo in za Postojnsko jamo, pri kateri sem dosegel najmanj uspeha, za vse sem pa prejel najbolj grenke očitke. Vprašanje: Ali si zdaj privoščiš zasluženi pokoj? Ne, saj imam toliko dela. Redno opazujem aktivnost Sonca po Wolfovi formuli in pošiljam risbe in podatke Državni zvezdami v Zürich, s katero sodelujem že štirideset let. Dosedaj sem napravil čez 6000 opazovanj. Pa tiudi pišem. Knjiga Pravljice in resnica o zvezdah je prav zdaj v tisku. Knjiga Z mladino iz jam čez gore do zvezd je že eno leto pri Mladinski knjigi in čaka, da pride na vrsto. Spremljam urejanje zvezdarne na Javorniku, Škoda pa je, da so prenehale šolske zvezdarne, kjer sem dve desetletji razkazoval na tisoče dijakom nebesne pojave. Še marsikatera podrobnost je prišla med razgovorom na vrsto, saj je jubilant bogato izpolnjeval svoja leta z delom in doživljaji. Izrekel sem mu priznanje, da je veliko storil za popularizacijo geografije in njej sorodnih ved, posebno pri vzgajanju mladine. Zaželel sem mu, naj še dolgo opravlja astronomska opazovanja in naj še kaj lepega in koristnega napiše iz svojega plodnega življenja. France Planina Ob sedemdesetletnici prof. dr. Mavricija Zgonika Ko sem leta 1970 napisal za »Geografski vestnik« spominski članek ob takratnem šestdesetletnem jubileju prof. Zgonika, sem omenil, da se mi zdi, da je ravno v primeru našega takratnega jubilanta šestdesetletnica še daleč prezgodnja prilika za izčrpno analizo vsega njegovega dela. Vsi, ki smo do takrat spremljali njegovo delovno vnemo in zavzetost, smo namreč lahko opazili, da sta bili takrat te dve lastnosti njegove dejavnosti še vedno v močnem vzponu. Od takrat je, za vse nas kar prehitro, preteklo deset let. Toda ta leta v delovnem življenju prof. Zgonika nikakor niso ostala prazna. Še več, obogatena so bila, čeprav pozno, z novo smerjo njegove dejavnosti: v tem času so namreč dozoreli rezultati njegovega znanstveno raziskovalnega dela, ki se ga je lotil poleg dotedanjega dolgoletnega pedagoškega, metodološko-didak-tičnega in organizacijskega dela šele tedaj, v šestdesetih letih, in to kar z mladostno zagnanostjo. Rezultat teh naporov je bila poleg tega, da si je v tem času pridobil naslov doktorja geografskih znanosti, predvsem njegova knjiga »Dravska dolina, novejši razvoj kulturne pokrajine« (368 strani, s številnimi kartogrami, skicami in fotografijami, Založba Obzorja, Maribor 1967), kompleksna analiza razvoja te svojevrstne obmejne pokrajine nad Mariborom. Avtorju analize ni zadoščala prvotna izhodiščna zasnova, ki je imel z njo opravka pri izdelavi svoje magistrske naloge in potem doktorske disertacije, to se pravi, samo proučitev sprememb v izrabi zemlje, temveč se je poglobil v raziskovanje celotne razvojne problematike obravnavane regije in to v preteklosti, v sedanjosti in v prihodnosti. Za Zgonikov koncept geografskega dela je pač, kakor doslej, značilno stalno povezovanje obravnavanja družbenogospodarskega preoblikovanja pokrajine z danostmi geografskega okolja, tako prirodnimi kot antropogenimi; to povezovanje je v Dravski dolini še posebno zanimivo zaradi njene današnje lesno-gospodarske, hidro-energetske in industrijske pomembnosti, zaradi posebnih problemov kmetijstva na njenih hribovskih kmetijah in zaradi obmejne lege, po kateri je prizadet zlasti razvoj obmejnega hribovja na levem dravskem bregu. Vsi, kii so se podrobneje seznanili s tem Zgondkovim delom, so zlahka spoznali še eno bistveno in zelo pozitivno potezo Zgonikove dejavnosti: spoznali so, da je knjigo napisal ne samo geograf, temveč tudi zgodovinar. Ti dve stroki pa nista, kakor to dokazuje ravno Zgonikovo delo, povezani samo po svoji tradiciji, temveč tudi po možnosti, da s skupnimi močmi omogočata zares kompleksne in vsestranske analize regionalnega razvoja. Če je Zgonik v preteklem desetletju s svojo »Dravsko dolino« ubral svojo novo, regionalno raziskovalno pot, pa ne velja prezreti, da je v tem razdobju še naprej razgibano nadaljeval svoje delo tudi v smereh, ki si jih je bil začrtal že poprej in ki smo jih v »Geografskem vestniku poskušali označiti že leta 1970. To pokaže že njegova bibliografija za to obdobje, ki šteje okrog 50 številk, od tega 35 s področja geografije in njene didaktike (med njimi nekaj novih izdaj zemljepisnih učbenikov za 6. in 7. razred osnovnih šol, nekaj delovnih zvezkov za osnovne šole, med nedidaktičnimi prispevki pa je omeniti zlasti nekatere, v publikaciji »Geographia Slovenica« objavljene študije o obmejnih regijah severovzhodne Slovenije in predvsem o njihovih migracijah), 9 prispevkov zgodovinske vsebine (prispevkov s področja proučevanja družbeno-gospodarskega razvoja v Dravski dolini, pa tudi didaktičnih prispevkov), omenjeno pa naj bo še, da je k zadnji, četrti knjigi »Krajevnega leksikona Slovenije« prispeval opise krajev in občin v Dratvski dolini nad Mariborom, pa tudi opis mesta Moribora in njegove občine; s tem je izpolnil nalogo, ki je dolgo iskala svojega avtorja. Še ene značilne omembe ne gre prezreti. Zgonik je bil s voj čas ena od gonilnih sil) mariborskega aktivai Geografskega društva Slovenije. Odkar tam ni več aktiven, pravijo, da se to močno pozna v dejavnosti te organizacije. Prof. Zgonik ima še delovne načrte. Želimo mu, da bi še dolgo ohranil dosedanjo življenjsko voljo in delovno vnemo ter ob trdnem zdravju vsestransko sodeloval pri delu slovenskih geografov. Svetozar Ilešič Univ. prof. dr. Marjan Žagar — šestdesetletnik Naš Marjan je eden od mnogih slovenskih intelektualcev, ki> jim je šele povojna doba materialno omogočila^ da se izkažejo kot univerzitetni pedagogi in raziskovalci. Rojen 21. 3. 1920 v Šentjurju pri Celju, se je pred voijno na mariborskem učiteljišču pripravljal za' učiteljski poklic. Prehitela ga je vojna, znašel se je v nemškem vojnem ujetništvu in nato v NOV. Po osvoboditvi je bil med drugim direktor programa Radia Ljubljana', načelnik oddelka za komunalo pri beograjskem ministrstvu, v zveznem komiteju za šolstvo in znanost itn svetnik v Albaniji. Ko se je vpisal na univerzo kot izredni študent na geografijo na takratni prirodoslovno matematični fakulteti v Ljubljani, ga je pokojni prof. Anton Melik pritegnil k raziskovalnemu delu. Temu se ni izneveril tudi v naslednjih treh letih po diplomi 1. 1955, ko je začel z učiteljskim poklicem, v kaiterega ga je usmerila srednja šola: predavatelj geografije na šolah v Šmarju ini v Celju. V ospredju njegovega raziskovanja, je bila regionalna^ geografija domače ožje in širše, savinjske regije. Po naslovih njegovih prvih objav bi sodili, da se je ukvarjal z ürbano geografijo (Geografija trga Šentjurja), agrarno geografijo (Savinjska dolina in hmelj), geografijo industrije (Vpliv industrije na okolico) in prebivalstva (Problemi delovne sile železarne Štore). Toda v resnici je težišče njegovih takratnih razprav regionalni kompleks, s posebnim vidikom na enem pojavu. Tako je bila tisti čas koncepirana večina geografskih študij. Ko je tedanji inštitut (in sedanja PZE) za geografijo razširjal krog svojih sodelavcev, se mu je kot asistent 1. 1958 pridružil, tudi naš jubilant, čez šest let je doktoriral z disertacijo iz regionalne geografije, za katero je izbral pokrajino,, ki jo je spoznaval kot partizan-Kozjansko; »Kozjansko-gospodarsko geografska problematika« (GZ 1967) je še danes edina geografska monografija tegai nerazvitega] dela Slovenije. Z njo pa domače pokrajine še ni zapustil. To je med drugim izpričal tudi pri sodelovanju v Krajevnem leksikonu Slovenije, ki mu je za tretjo knjigo: prispeval opis domače občine Šentjur. Nadaljnje raziskovanje so usmerili učni predmeti, ki jih je jubilant prevzel v Oddelku za geografijo, kjer je postal 1. 1961 predavatelj geografije turizma (od 1. 1965 je univerzitetni učitelj), kasneje pa tudii geografijo prometa. Njegovo zavzemanje je rodilo samostojno študijsko usmeritev v geografijo turizma, ki je med dveletnim obstojem izšolala številne turistične kadre. Kot sodelavcu s prakso v srednji šoli mu je delovni kolektiv poveril še predavanje metodike geografije nat drugi stopnji in regionalno geografijo raz.vitega sveta. Zasledovati svetovni razvoj na štirih geografskih panogah ni lahko, še teže se je v vseh raziskovalno uveljavljati. Skra.-ja sta turizem in promet enakopravno: pritegovala njegovo raziskovanje, kateregai plod je nekaj turistično-prometnih analiz Slovenije in nekaterih njenih predelov. Kasneje se je vednoi bolj posvečal prometu. Tu se je jubilant uveljavil v Sloveniji kot edini in najvidnejši strokovnjak v prometni geografiji. Njegove novejše prometne študije odlikujejo kvantitativne metode. Kvantifikacija je odlika tudi njegovega priročnika, ki ga je izdala Filozofska, fakulteta pod naslovom Analiza pro met ne ga omrežja v geografiji. Oris jubilantovega raiziskovalnega dela ne sme prezreti njegovega sodelovanja z geografskimi, gospodarskimi in drugimi organizacijami. Z Geografskim inštitutom Antona Melika SAZU je sodeloval pri, proučevanju kvartarnih sedimentov in njihove izrabe in zlasti poplav, z Geografskim inštitutom univerze pa pri proučevanju turizmai in prometa. Po smrti prof. dr. J. Medveda je na jubilanta-predavatelja metodike geografije padla še skrb zai geografijo v usmerjenem srednjem šolstvu. Pri tem nehvaležnem poslu vložen trud ni rodil rezultatov v ustrezni, meri. Mnogo bolj hvaležna je bila na: primer organizacija tečajev za dopolnilno izobraževanje turističnih kadrov, kjer je v ozadju stala' s svojo^ pomočjo Gospodarska zbornica. Marjan pa ne bi bil Marjan, če svojega delovanja! ne bi razširjal preko okvirjev svoje pedagoško znanstvene enote na razna javna področja. Naj-vidneje se je vključil v gibanje »znanost mladini«. Je predsednik ustrezne slovenske organizacije. Od 1. 1975 je predsednik zvezne organizacije in po 1. 1976 predsednik Unescove organizacije za izvenšolske znanstvene aktivnosti. Za pedagoške zasluge na tem področju mu je bila za leto 1979 podeljen® najvišja pedagoška slovenska nagrada za leto 1979: nagrada Staneta Žagarja. Marjan, znanci, kolegi in prijatelji Ti želimo še obilno zdravih :n plodnih let. Bibliografija važnejših objav prof. dr. M. Žagarja Geografija trga Šentjurja*. Geografski vestnkii XXVII-XXVIII,'1955-56. 263-310. Ljubljana Šentjur v preteklosti. V: Šentjur v borbi. Zveza borcev v Celju, 1956. 40-62 (tudi urednik zbornika) Savinjskai dolina in hmelj. Celjski zbornik 1957, 9-33 Uticaj industrije na okolinu. Zbornik radova V. kongresa geografa FLRJ. 1959, 447-449, Cetinje Problemi delovne sile železarne v Štorah. Celjski zbornik 1959, 64-76 Geografski učinki neurja med Konjicami in Krškim. Geografski vestnik XXXII/1960, 235-236, Ljubljana (skupno z M. Šifrerjem) Turistične struje v Sloveniji. Zbornik VI. kongresa geografov FLR.J, 1962, 125-135, Ljubljana Voglajnsko-rogaško podolje in Kozjansko. Geografski obzornik XI/1964, 2. 43-46, Ljubljana Turistične perspektive Barja in njegovegai obrobja. Geografski obzornik XI/1964, 4, 124-126. Ljubljana Tabor pri Dornberku. Geografski zbornik SAZU IX/1965, 8 -114, Ljubljana Nekatere današnje in bodoče geografsko-prometne turistične karakteristike Postojne. Geografski obzornik XII/1965, 4, 108-113, Ljubljana Slovensko cestno omrežje in turizem. Turistični vestnik XIV/1966, 16-19, Ljubljana O zimskem turizmu. Turistični vestnik XIV/1966, 118-122, Ljubljana Prostorsko in časovno vrednotenje zemljiško-posestnih skupin v geografiji. Geografski vestnik XXXVIII/1966, 133-143, Ljubljana, (skupno z M. Natkom) Kozjansko, gospodarsko geografska problematika. Geografski zbornik X/1967, 11-155, Ljubljana O značilnostih cestnegai prometa v Sloveniji. Geografski zbornik X/1967, 307-329, Ljubljana. Mednarodna vloga slovenskega cestnega, omrežja. Gradbeni, vestnik 17/1968, 27-31, Ljubljana Prometne im turistične značilnosti obmejne regije. V: Jugovzhodna Koroška, 1970, 75-86, Ljubljana' Les problemes et les process dans les region sousdeveloppees. V: Regional studies-methods and analyses, 1971, 289-292, Budapest Höhlentourismus. V: Proceedings of the 4th International Congress of speleology in Yougoslavia. 1971, 161-163, Ljubljana Giibanje prebivalstva na Gabrovškem pri Litiji. Biološki vestnik 19/1971, 35-40, Ljubljana Šentjurska1 pokrajina in njeni ljudje. V: Ob odkritju spomenika bratom Ipavcem, 1972, 41-48, Ljubljana Blaž Kocen. Geografski vestnik ILIV/1972, 87-90. Ljubljana Naš gorski svet-osnova za. zimski turizem. Turistični vestnik 1972, 203-208, Ljubljana Ponikva in Blaž Kocen. Geografski obzornik XIX/1972, 48-52, Ljubljana Prebivalstvo med Šentjernejem in Gorjanci.. Biološki vestnik 21/1973, 97-109 Ljubljana' Uloga prometa u turizmu. V: Geografska praksa i turizam, 1973, 51-59, Beograd Specifičnost saobračajno geografskog položaja Slovenije u okviru Jugoslavije, Zbornik kongresal geografa Jugoslavije, 1974, 449-456, Sarajevo Prometno-geografske razmere v Voglajnsko-sotelski pokrajini. V: Zbornik Voglajnsko-sotelska Slovenija, 1974, 177-193, Ljubljana ( tudi uredil zbornik) Frometna križišča in smeri v Sloveniji, Geografski vestnik 47/1975, 107-120, Ljubljana Turizem v Sloveniji. V: Zbornik simpozija Turizem ini regionalno planiranje. Geographica Slovenica, 1976, 99-106, Ljubljana Občina Šentjur. V: R. Savnik, Krajevni leksikon Slotvenije, 1976, 3. knjigai, 313-349, Ljubljana Nekateri vidiki turistično-prometnega razvoja Bovškega. V: Zgornje Posočje, 1978, 219-228 (skupno z J, Kunaverjevo) Poplavna- področja ob Sotli. Geografski zbornik XVII/1977, 161-198 Ljub- ljana 1978 (skupno z M. Kolbeznom) Postwar Internal Migration in Southeastern Europe. Demographic Developments in Eastern Europe. Praeger Publ., 1977, 208-244, New York (skupno z P. W. Carter) Turizem v Sloveniji. Geographica Slovenica 1977, 5, 99-106, Ljubljana Osnovno prometno omrežje Jugoslavije. Geografski vestnik XLIX/1977, 139-146, Ljubljana Vloga prometa pri razvoju ruralne pokrajine. Geographica slovenica, 6, 1978, 29-33, Ljubljana Prometna vloga Maribora. V: Zbornik 11. zborovanja, slovenskih geografov v Mariboru. Mariborsko Podravje, 1979, 83-92, Maribor Analiza1 prometnega omrežja v geografiji. Ljubljana 1979, 106 Einfluss des Tourismus aiuf die Wandlung der Grenzregionen. Arbeiten des Socialgeographischen und Wirtschaftsgeogr. Institutes: Tourismus and Border. 1979. 37-40. Framkfurt/Main (v slovenščini str. 57-60) Ivan Gams Profesorju Oskarju Reyi v spomin Nekaj mesecev pred dopolnitvijo 80. leta je 13. marca 1980 umrl v Ljubljani profesor dr. Oskar Reya, meteorolog, prirodoslovec in geograf, nekdanji marljivi sodelavec Geografskega! vestnika. Rojen 3. julija 1900 v Kozani v Goriških Brdih, je obiskoval gimnazijo v Gorici, Ljubljani in Idriji, nato pa študiral pet semetrov geografijo in prirodoslovje v Ljubljani, tri semestre pa fizikalno geografijo' na univerza v Beogradu. Od leta 1952 je bil zaposlen na Meteorološkem zavodu, poznejšem Zavodu za meteorologijo in geodinamiko na univerzi v Ljubljani, kjer je napredoval od asistenta do upravnika Zavoda in do izrednega profesorja (1947). Leta 1929 je promoviral v Zagrebu, strokovno pa. se je v šolskem letu 1937/38 izpopolnjeval v Berlinu, Parizu in v alpskem observatoriju na Zugspitze Težišče njegovega znanstvenega dela sta bili meteorologija in klima-tologija. Tu naj bodo omenjene predvsem njegove glavne strokovne razprave v Geografskem vestniku: Dnevna amplituda zračne temperature na Slovenskem in njen letni tok (4/1928); Letni tok padavin na Slovenskem (5/6-1929/30); Smeri vetrov naSloi-venskem in njih letni tok (7/1931); Cikloni in padavine nai Slovenskem (8/1932); O d n o< š a j i med padavinami; in cikloni v Jugoslaviji (9/1933); Navali hladnega in toplega zraka v Dravski banovini (10/1934); Termografska registiraicija velikih dvigov in padcev zračne te m -perature v Dravski banovini (11/1935); O toči v Dravski banovini v letu 1936 (12/13-1936/37); Učinek nočnika na meteorološke elemente (14/1938); Najnižje temperature v Sloveniji (15/1939); Maksimalne intenzitete padavin v Slovenskem Primorju (20/21-1948/49). — Zavod za meteorologijo in geodinamiko je izdal njegovo razpravo: Najvišje dnevne padavine v Sloveniji (1945) in Padavinsko karto Slovenije (1946), Uprava hidrometeorološke službe pa razpravo: Močna in dolga deževja v Ljubi jani (1947). Z znanstvenimi klimatološki-mi doneski se je javil tudi v Proteusu in v Kroniki slovenskih mest. Zelo obsežno se je Reya udejstvoval kot poljudnoznanstveni pisatelj. Leta 1940 je objavil poljudno strokovno knjigo Vremenoslovje Bibliografski oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani navaja v svoji kartoteki nad 80 njegovih samostojnih poljudnoznanstvenih člankov v raznih revijafe, koledarjih in dnevnikih, poleg tega pa še nad 40 člankov, ki jih je priredil po tujih avtorjih. Med originalnimi prispevki jih obravnava 43 njegovo ožjo stroko, meteorologijo in klimatologijo, 18 je potopisov, ostali pa poročajo zanimivosti iz najrazličnejših področij. Posebno je treba poudariti; njegoive potopise. Reya je mnogo potoval^ poznali je vse celine razen Avstrilije. Na) ladji »Rog« je opravil potovanje okoli sveta, obiskal pa je tudi mnogoi dežel na posameznih potovanjih (na Spitsberge, na Norveško,, v Švico, Maroko, Kenijo, Izrael). Povzpel se ni le na vrhove domačih Alp, temveč tiudi na Mont Blamc (Življenje in svet 1931), na Elbrus v Kavkazu (Planinski zbornik 1945) im na1 Atlas v Severni Afriki (Gore i,n ljudje 1946). Posebno zainimivii so njegovi Botanični izleti in spre*-hodi (na Matajur, na Višarje, v Zahodne Julijce, v goriško in tržaško okolico), ki jih je objavil v raznih letnikih Jadranskega) koledarja v Trstu. Po vednosti podpisanega pa še niso objavljeni Botanični sprehodi na Šmarno goro. 22 strani tipkopisa v zapuščini. Prav tako še ni objavljen spis o geografiji in etnografiji Goriških Brd z 10 originalnimi fotografijami (31 tipkanih strani). Prof. Reya je bil delaiven tudi na drugih področjih. Kot upravnik Zavoda za meteorologijo in geodinamiko je 1. 1972 uspešno vodil akcijo za nabavo Wiiechertovega vodoravnega seizmografa in ga postavil v kleti ljubljanske univerze. Za tisti čas sodobna napraiva je stregla svojemu namenu vse do> osvoboditve, zdaj pa joi hranijo kot muzejski objekt v Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu. Intenzivno se je ukvarjal tudi s problemov obrambe proti toči. Organiziral je tako obrambo v Brdih, v Vipavski dolini in na Bizeljskem. Napisal je tudi več zadevnih člankov (v Koledarju Prešernove družbe in v Sadjarstvu, vinarstvu in vrtnarstvu 1954 ter v dveh referatih na mednarodnih kongresih v Ziirichu 1954 oziroma Chamonixu 1956). O evaporaciji v slovenskih Alpah je poročal na kongresu v Garmiish-Partetnkirchnu 1958. Naj mu bodo te vrstice napisane v topel spomin! Valter Bohinec t Ivan Simonič Rodil se je 7. juliija 1905 na Vinjem vrhu v Beli krajini in umrl 8. novembra 1979 v Ljubljani. Po diplomi iz geografije in zgodovine s sociologijo na ljubljanski univerzi 1. 1934 je poučevali na gimnaziji in osnovni, šoli v raznih krajih Slovenije ter bil nekaj let kustos v Slovenskem šolskem muzeju. Razen prispevkov o nekaterih niaži h naj starejših osnovnih šolah in srednjeveških gradovih je objavil vrsto dokumentiranih razprav in poljudnoznanstvenih člankov iz svoje stroke. Tehtnejši in daljši so: Migracije na Kočevskem v luči priimkov (Entolog VII/1934), Kočevarji v luči' krajevnih in ledinskih imen (Glasnik Muzejskega društva za) Slovenijo XVI/1935), Geografski pregli&d kočevskega jezik o. vn o mešanega ozemlja (Kočevski zbornik 1939), Zgodovina kočevskega ozemlja (prav tam), Krajevna, ledinskai in rodbinska imena v Beli krajini (Dolenjski list 1956, št. 45 do 48), Špeharska dolina ini grad Poljane ob Kolpi (izšlo kot posebna publikacija Belokranjskega muzejskega društva 1979). Za turistični vodnik Kočevsko (1956) je prispeval daljša članka Zemljepisna podoba, kočevskega oz e ml j a in Z g o d o v i n a kočevskega ozemlja od naselitve do leta 1941, za Krajevni leksikon Dravske bamotvine (1937) oris takratnih srezov Kočevje in Novo mesto, za drugo knjigo Krajevnega leksikona Slovenije (1971) pa nad 450 gesel, v glavnem z dolenjskega in belokranjskega območja. Roman Savnik Ob smrti prof. dr. Sulejmana Bakaršiča (1920—1980) Močno nas je sredi maja 1980 pretresla nepričakovana vest, da je deseti dan tega meseca ugasnilo življenje našega bosenskega kolege in prijatelja Sulje, kakor smo ga najraje imenovali. Vesit nas je iznenadifa tembolj, ker smo pokojnika še zadnjič srečali nedolgo pred tem, novembra 1979 v Ljubljani, na simpoziju o urbani in industrijski geografiji, kjer je nastopil z referatom o specifičnosti urbanega fenomena Bosne in Hercegovine. Slovenske geografe je vest prizadela tembolj, ker si je pokojnik pridobil svojo osnovno znanstveno kvalifikacijo (doktorat) pri nas v Ljubljani, ker je na številnih zveznih in republiških geografskih zborovanjih, simpozijih in seminarjih vedno aktivno sodeloval z nami ter ga kot gosta tudi ni manjkalo na zborovanjih slovenskih geografov, zadnjič še na zborovanju v Rogaški Slatini leta 1973. Eden od izrazov zanimanja za naše delo je bil tudi prevod geografskega učbenika podpisanega za III. razred gimnazije za potrebe SR Bosne in Hercegovine. Pokojnik je bil rojen v Sarajevu v družini železniškega uslužbenca dne 1. februarja 1920. Šolal se je v Sarajevu, študiju geografije in etnologije pa se je posvetil v letih 1945—1949 na univerzi v Zagrebu pri prof. J. Rogliču in I. Rubieu. Leta 1949 je nastopil službo nal gimnaziji v Travniku im zatem v Trebinju, po opravljenem doktoratu v Ljubljani pa je bil ob koncu leta 1952 izvoljen za asistenta na novo ustanovljeni katedri za geografijo univerze v Sarajevu, in sicer z ožjim delovnim področjem družbene geografije in geografije naselij. Leta 1965 je postal docent, leta 1972 izredni in leta 1979 redni profesor. V času svoje univerzitetske kariere je razvijal zelo živahno drobno dejavnost s sodelovanjem na simpozijih in seminarjih, z mentorstvom pri diplomskih in magistrskih delih, z vodstvom številnih strokovnih terenskih ekskurzij domačih in tujih geografov ter s sodelovanjem z inozemskimi (zlasti (poljskimi, nemškimi in avstrijskimi) geografi nasploh. V svojem raziskovalnem delu pa je največ pozornosti posvečal problematiki, ki jo je načel že v svoji doktorski disertaciji, to se pravi razvoju urbanizaicije in naselij, zlasti urbanih v Bosni in Hercegovini. Močno je pri tem postavljal v ospredje zgo-dovinsko-razvojni vidik s posebnim ozirom na posebnosti razvoja v času turške vladavine. Iz te tematike je objavil vrsto strokovnih prispevkov. Uspešno in bogato je bilo tudi njegovo sodelovanje pri Enciklopediji Jugoslavije, kjer zasluži posebno omembo obsežni prispevek o »Geografskem položaju Bosne in Hercegovine«. Kot enega najmarljivejših in najvidnejših jugoslovanskih geografov iz prve, po osvoboditvi oblikovane generacije se vsi jugoslovanski in tudi slovenski geografi pokojnika s priznanjem spominjamo in obžalujemo, da mu je bila delovna pot prezgodaj prekinjena. Svetozar Ilešič Priznanje in nagradi Akademik prof. dr. S v e t o z a r Ilešič je bil leta 1980 izvoljen za zamejskega člana Poljske akademije znanosti. Profesor dr. Marjan Žagar je dobil za uspešno delo na pedagoškem področju nagrado Staneta Žagarja za leto 1979. Profesor dr. Igor Vrišer je dobil drugič nagrado Sklada Borisa Kidriča, tokrat leta 1979 za knjigo »Regionalno planiranje«. Čestitamo! Zvezno posvetovanje »Problemi koncepcije in legende za izdelavo pregledne (1:500 000) in detajlne 1:100 000) geomorfološke karte Jugoslavije« V dneh od 10. do 12. aprila 1980 je Geografski inštitut Antona Melika pri SAZU organiziral v Ljubljani vsejugoslovanske» posvetovanje o geomor-fološkem kartiranju, ki se ga je udeležilo 35 geomorfoliogov in geologov iz vseh republik in pokrajin. Osnovni namen posvetovanja je bil pregledati dosedanje delo na zveznem projektu, predvsem pa ohraniti enotnost v osnovni koncepciji kartiranja. Od leta 1975, ko so se jugoslovanski geomorfologi prvič zbrali na simpoziju o geotmorfološketn kartiranju, zlasti paj pa podpisu samoupravnega sporazuma oi zvezni prioritetni1 temi »Geomorf ološka karta Jugoslavije« (pregledna karta 1: 50 000 in detajlna karta 1: 100 000) aprila 1979. leta, smo v vseh republikah itn pokrajinah začeli z delom in spoznali, da je ključni problem enotnost koncepcije in legende v jugoslovanskem merilu. Čeprav je bilo že nai beograjskem simpoziju sklenjeno, da se mednarodna legenda za geomorfološke karte sprejme kot ustrezno izhodišče za izpopolnjevanje metodologije kartiranja v Jugoslaviji, se je v Ljubljani pokazalo,, da niso povsod tega upoštevali in da obstajajo precejšnje razlike med posameznimi usmeritvami geomorfologi j e. Zdaj smo se lahko na osnovi lastnega dela pogovorili o najbolj perečih problemih, ki stojijo napoti uveljavitvi enotnega koncepta geomorfološkega kartiranja. Po pozdravnem nagovoru akademika prof. dr. Svetozarja Ilešiča in podpredsednika SAZU akademika prof. dr. Bratka Krefta) so bili dopoldne prvega dne na sporedu štirje referati o pregledni geomorfološki karti. Predsednik medrepubliško-pokrajinske komisije za geomorfološko kartiranje dr. Miloš Zeremski iz Beograda je predstavil prvo verzijo pregledne geomorfološke karte 1 : 500 000 za območje Zahodne Srbije. Karta je izdelana po' morfostrukturnem principu in poskuša mednarodno legendo prilagoditi tektonski usmeritvi tamošnje geomorfologije. Tektonika je na karti, postavljena v ospredje, eksogene oblike pa so z raznobarvnimi znaki nanesene na strukturno podlago. Dr. Ibrahim Bugatlija iz Sarajeva je prikazali pregledno geomorfološko karto BIH v merilu 1 : 300 000, izdelano po lastni koncepciji. Tudi ta temelji na morfostrukturnem principu. Glede na litološko podlago razlikuje morfostrukture v vulkansko-seditmentruem, metamorfnem, flišnem in šelfnem kompleksu in to je na karti prikazano s ploskovno barvo. Tudi tu ie eksogeni relief potisnjen v ozadje in prikazan zgolj z barvnimi znaki. Dr. Ivan Gams je predstavil pregledno, geomorfološko karto Slovenije 1 : 400 000,, ki bo izšla v Atlasu Slovenije. Izdelana je nia podlagi, nekoliko prilagojene mednarodne koncepcije za izdelavo preglednih kart in je sestavljena iz treh delnih kart: karte recentnih procesov, reliefnih oiblik in kategorij reliefa. Od endodinamičnih procesov je zajeta samo neotektonika in sicer le tam, kjer je nesporno dokazana. Podrobneje so klasificirana: slemena in doline kot glavni elementi našega reliefa,, oblike pa razvrščene v genetske skupine ter prikazane z dogovorjenimi barvnimi znaki. Morfo-struktura ni prikazana, saj avtor smatral, da je to domena geologije, pač pa so na posebni karti prikaizalne kategorije reliefa (nižine, gričevje, kotline, itd.) Ing. Vilko Klein, geolog iz Zagreba, je ob številnih skicah govoril o vlogi in pomenu morfostrukturnega proučevanja pri preglednem in detajlnem geomorfološkem kartiranju. Po njegovi, metodi analize kolobar j astih in ovalnoi-koncentričnih struktur, ki jih ugotavlja na podlagi usmerjenosti reliefnih oblik (predvsem dolin in slemen), je mogoče zelo hitro in učinko-kovito ugotoviti notranjo strukturo ozemlja, ki je sicer zakrita pod prstjo m vegetacijo. Avtor je v okviru raziskovanj ležišč nafte in zemeljskega plina, kar je bil glavni! smoter njegovega dela, obdelal tudi del slovenskega ozemlja in pri tem prišel do drugačne podobe notranje strukture kot jo poznamo iz proučevanja prelomov. Po njegovem mnenju prinaša ta metoda koristne rezultate in bi jo biloi potrebno uporaibiti ob vsakem geo-morfološkem kartiranju. Drugi del posvetovanja se je ukvarjal s problematiko detaljnega geo-morfološkegai kartiranja. Ibrahim Ahmetaj iz Prištine je sporočil, da so na Kosovu pravkar dobili prva. finančna sredstva in so z delom povsem na začetku. Zaenkrat so se odločili skartirati en list karte v merilu 1 : 50 000, pri čemer bodo uporabili mednarodno legendo. Pregledne geomorfološke kalrte trenutno ne delajo. Mag. Andrija B o g n a r iz Zagreba je predstavil del detajlne geomorfološke karte 1 : 100 000, list Osijek. V ravninskem svetu je nialjvečji problem omejevanje posameznih oblik, zliasti ker imajo na razpolago ustreznih topografskih kart. Pomembno je tudi ugotavljanje vrste in funkcije oblik fluvialnega reliefa, predvsem v zvezi z različno viisokimi poplavnimi, vodami. Pri delu se n.i dovolj naslonil na mednarodno legendo, tako da ne vemo, koliko je le-ta uporabna v našem nižinskem svetu. Dr. Ivan Gams in Karel N a t e k sta prikazala Poskusno geo-morfološko karto 1 : 50 000 Litija, ki je bila izdelana v okviru programa Geografskega instituta Antona Melika pri SAZU. Na beograjskem posvetovanju je bilo dogovorjeno, da se v različnih tipih reliefa naredijo poskusne geomorfološke karte z namenoma, da se ugotovi, ali je možno mednarodno legendo uporabiti v naših reliefnih razmerah. Na osnovi izdelane karte smo ugotovili, da je ta legenda z določenimi dopolnitvami vpredvsem za kraške itn denudacijske oblike) primerna tudi za prikazovanje našega reliefa. Predstavitev reliefa nekega ozemlja zahteva poglobljen študij vseh oblik in pojavov kar nais slej ko prej privede do ključnih vprašanj. Na kartiiranem ozemlju okrog Litije so. to neotektonski procesi grezanja in dviganja. Karta je izdelana po morfogenetskem principu, to se praivi, da' je težišče prikazovanja nai procesih, ki so izdelali današnje oblike1 reliefa. Vse oblike so po genezi razdeljene v skupine (denudacijske, fluvialne, fliuvio-denudacijske, kraške in antropogene) in vsaka prikazana z odgovarjajočo barvo. Na ta način naim je uspelo prikazati reliefne generacije. Posebna pozornost je posvečena današnjim procesom, ki so na karti prikazani s ploskovno barvo. Ločili smo štiri komplekse procesov: rečna akumulacija (zelena), denudacijai in erozija (rjava), denudacija, erozija itn korozija (rdeča) ter prevladujoča neotektioniika (modra). Posamezne komplekse smo ločili na osnovi litološke zgradbe, jakost procesov pa prikazali z različnimi, barvnimi odtenki za posamezne kategorije naklonov (0-2°, 2-6°, 6-12°, 12-20°, 20-32° in nad 32°). Avtorja sta opozorila na nekatere pomanjkljivosti/ in predlagala/ spremembe, ki dopolnjujejot mednarodno legendo. Sledil je prikaz koncepcije in metodologije, izdelave geomorfološke karte 1 : 100 000 za ozemlje, pokrito s kvartarnimi nalplavinami v Srbiji, ki so jo predstavili geologi L. Menkovič, M. Koščal im dr. ing. Miroslav Markovič iz Beograda. Po tehnični dovršenosti in preglednosti so bile to najboljše karte, prikazane na posvetovanju, le da niso izdelane v okviru zvezne teme in niso v skladu z mednarodno legendo. Tudi tu je v ospredju morfagenetski princip in ploskovna barva prikazuje genezo, reliefa. Posamezne oblike so vse v črni barvi. Recentne in reliktne oblike ločijo s pomočjo barvnih šrafur. Karta je izdelana na reducirani topografski osnovi 1 : 100 000. Poleg te karte so prikazali še vrsto dopolnilnih kart, izdelanih v računalniku (nagnjenost potoočij, reliefna energija, horizontalna/ razčlenjenost). Osnovna metoda dela je bilat fotointerpretacija., terensko delo je bilo le dopolnilo. Ker karta, namenjena praksi, so ves čais posvečali posebno pozornost oblikam, ki neposredno vplivajo na človekovo delovanje v prostoru (npr. plalzovitost, erozija prsti, stabilnost tal, itd.) Dr. Ibrahim Bušatli, ja iz Sarajeva je spregovoril b principih in, metodah izdelave geomorfološke karte 1 : 100 000 (listi Mostar-Trebinje-Ne^ vesinje-Imatski). Izhodišče karte je delitev oblik na elemente — ravne in nagnjene površine. Le-te so po genezi razdeljene v skupine (kompleksno denudaeijske, erozijske, abrazijske; itd.) ter prikazane s ploskovnimi barvami. Velik poudarek je na tektonski' zasnovanosti oblik, kar je prikazano z rdečimi šrafurami in črtami. Recentni procesi so upodobljeni posredno s pomočjoi znakov za matnjše oblike. Karte so izdelane po, lastni koncepciji, kif se ne ujema z mednarodno. Dr. Rade Davidavič in dr. Slobodan čurčič iz Novega Sada sta poročala o stanju geomorfološkega kartiranja v Vojvodini. Trenutno delajo na pregledni! geomorfološki karti 1 : 500 000, ki temelji na kombiniranem morfostrukturno-morfogenetskem principu. Razlikujejo tektonske, eolsko-akumulacijske in fluvio-akumulacijske oblike^ ki jih delijo na pozitivne in negativne, recentne in fosilne. Dr. Peter Habič iz Postojne je govoril a problemih geomorfološkega kartiranja na krasu in predstavil poskusno geomorfološko karto Postojnai-Carknica v merilu 1 : 50 000. Uporabili so 12 bairv iin 40 znakov. Bairve po,-menijo tipe pojavov: aluvialne rečne naplavine, kraške naplavine, fluvio-denudacijske, fluvio-kraške, denudacijsko-kraške in strukturne kraške oblike. Drobnih oblik neposredno niso prikazali na karti, ampak nai njihovi osnovi izvedli klasifikacijo krasal pa tipičnih oblikah. Karta sicer ni v skladu z mednarodno koncepcijo, je pa doprinos k podrobnejši opredelitvi in klasifikaciji kraških oblik. Ker je Jugoslavija- klasična dežela krasa in leta zavzema velik del površine, mora dobiti ustrezno mesto v splošni geo-moirfološki karti. Živahna diskusija in pa sestanek medrepubliško-pokrajinske komisije za geomorfološko kartiranje sta pokazala, da trenutno obstajajo prevelike ralzlike, da bi se mogli na hitro dogovoriti o nerešenih vprašanjih. Komisija, ki jo je vodil dr. M. Zeremski, je uspešno opravila svojo; nalogo in se preoblikovala v Znanstveni svet zveznega projekta, čeprav je bilo nia beof-grajskem posvetovanju dogovorjeno, da vzamemo za izhodišče mednarodno koncepcijo in legendo, mnogi tega niso upoštevali. Zato je bil soglasno sprejet sklep, da se> izoblikuje delovna skupina (dr. M. Z e r e m s k il, dr. I. Gam s„ dr. ing. M. Mairko-vič, mag. A. Bognar in S. Lisenko), ki mora v najkrajšem času rešiti vse nesporazume in probleme in izdelati natančna Navodila za delo, na katera bodo vsi, sodelavci zvezne raziskovalne naloge dali pripombe. Dopolnjena Navodila bo potrdil Znanstveni svet in cdtLej bodo obvezna za vse republike in pokrajine. Drugi dan posvetovanja je bila strokovna ekskurzija z avtobusom na relaciji Ljubljana-Litija-šmartno pri Litirji)-Gradišče-Tirna-Zasa)vska gora-Ljubljana, kjer smo seznanili udeležence z reliefom, prikazanim na poskusni geomorfološki karti. Kot smo pričakovali, se je razvila živahna diskusija o prikazovanju posameznih pojavov nai geomorfološki karti, o načelnih vprašanjih kartiranja in o geomorfoloških procesih, zlasti meotekto-niki.. Zadnji dan sta bila na; sporedu še dva referata in zaključna diskusija. Slavko Lisenko z Vojnogeogralfskega instituta v Beogradu je govoril o nekaterih problemih izdelave topografske osnove za geomorfološko karto 1 : 100 000. Seznanil je udeležence, da imajo že izdelano topografsko osnovo v merilu 1 : 500 000 v šestih listih in 1 : 100 000 v 144 listih za, vso Jugoslavijo. Ker bo topografska osnova tiskana v nevtralni sivi barvi, ne bo prav nič obremenjevala tematskih kart. Prikazal je tudi redakcijsko-tehnološki postopek izdelave tiskane karte in poiudairil, da je tudi s tega vidika nujno potrebno izdelati do potankosti usklajena Navodila za delos ker bo enotna metodologija med drugim tudi močno pocenila tiskanje. Mag. Milan Oražen-Adamič je posredovali izkušnje in, tehnološke probleme pri izdelavi poskusne geomorfološke karte Litija. Zlasti zahtevna sta bila problem različnih topografskih osnov, ki jih je bilo treba spraviti v enotno merilo in pa problem generalizacije, ki je sicer nujna, ne sme pa okrniti bistvene vsebine geomorfološke karte. Kasnejša razprava se je na-vezaila na njegovo zahtevo 01 enotni metodi izdelave karte naklonov; delovna skupina mora med drugim ugotoviti, ali obstajajo možnosti za računalniško) izdelavo karte po enotnem programu. Delo zveznega posvetovanja je bilo brez dvoma uspešno, saj smo z njiim dobili vpogled v stanje zveznega projekta, ugotovili in opredelili ključne probleme, ki so se porodili ob dosedanjem delu, še bolj spoznali nujnost enotnega pristopa v jugoslovanskem merilu in nas opozorilo, da moramo v sedanjem trenutku posvetiti vse napore izdelavi enotne metodologije. Predvsem od naše enotnosti in sposobnosti dogovarjanja zavisi uspeh ali neuspeh največjega jugoslovanskega, geomorfolioškega proijektai Karel Natek II. jugoslovanski simpozij o urbani in industrijski geografiji V okviru programa Zveze geografskih društev Jugoslavije je Inštitut za geografijo' univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani organiziral od 8. do 10. novembra. 1979 v Ljubljani II. jugoslovanski simpozij o urbani1 in industrijski geografiji. Simpozij je bil organiziran iiz želje in potrebe po poglobljenem kompleksnem proučevanju urbanih naselij in glavne mesto-tvorne funkcije industrije z vsemi njenimi, prostorskimi učinkih Ta potreba je še posebej izhajala iz predlogov in zaključkov prvega jugoslovanskega simpozija 1970. leta v Ljubljaini (referati so izšli v Geographici Slovenicii 1), ki v precejšnji meri niso bili izpolnjeni, predvsem pa razvoj urbane geo^ grafije po obsegu dela in deloma tudi metodološko ni sledil hitri urbanizaciji in rasti naših mest kakor tudi ne razvoju urbane geografije v tujini. Sam simpozij, na) katerem se je zbralo preko 100 geografov in drugih strokovnjakov iz vseh republik in pokrajin ter iz tujine, in kjer je bilo podanih 36 referatov, je potrdil znano informacijo o stanju na področju urbane in industrijske geografije v Jugoslaviji. Nedvomno se je močno povečalo zanimanje za tovrstna proučevanja» v določenih pogledih je bil dosežen kvaliteten napredek, pomnožilo se je število raziskovalcev in raziskav na tem področju, predvsem pa so se v tovrstna proučevanja vključili geografi iz vseh geografskih središč, seveda z različnih aspektov. Vsekakor je bilo na področju urbane geotgrsfije narejenega veliko več kot na področju proučevamjai industrije, ki je še vedno omejena predvsem na dokaj ozek krog strokovnjakov ie prakse. Vseh 25 referatov s področja urbane geografije lahkoi razdelimo na nekaj vsebinsko sorodnih skupin, med katerimi prav prva skupina referatov z načelno problematiko lepo odseva dejansko stanje na« tem področju. To pomeni, da referati niso rezultat sistematičnega raziskovalnega dela, temveč vrsta zelo tehtnih in izrednoi aktualnih pogledov na probleme in naloge s področja urbane geografije. Vsi ti problemi, od opredelitve tipov urbanih naselij do ekoloških problemov, so nujno« potrebni podrobnejšega sistematičnega proučevanja. Skupina referatov z načelnoi problematiko, je obravnavala probleme opredelitve tipov urbanih sredin, ekološke probleme v urbanem sistemu, probleme morfološko-fiKognomskega kriterija! v urbani geografiji, raziskovalne metode urbane geografije, planske aspekte transformacije naselij v urbaniziranih območjih, cene zemljišča v mestih in pomen urbanih naselij v vojnih pogojih. Druga problemska skupina« referatov je govorila o funkcijskih, strukturnih in prostorskih problemih mestnega prostora. Prav pri tovrstnem proučevanju je vrzel največjega, kar odseva v skromnem številu sicer zelo tehtnih referatov. Obravnavani so bili vplivi industrijske delovne sile na prostorski razvoj Maribora, vrednotenje izrabe mestnega prostora v Ljubljani, geografski problemi javnega prometa v Zagrebu, problemi urbaniza- cije Beograda, funkcijske spremembe mestnih središč v dolini Zahodne Morave, urbani razvoj Peči in Banjai Luke ter razvoj Bratislave v okviru njene metropolitanske regije. Prav skromno številoi teh zanimivih primerov intenzivnega raziskovanja naših mest kaže na premajhno organiziranost geografov pri tem delu, ki je osnoval za vsako načrtovanje razvoja mestnega prostora. Sama obsežna razprava je prav za te probleme pokazala izredno veliko zanimanje, ki odseva tudi v samih sklepih resolucije. Zato ni nenavadno, da je bil, podobno' kot v zadnjem času pri vseh simpozijih s socialnogeografsko problematiko, dam precejšen poudarek regionalnim procesom urbanizacije, gledano z različnih problemskih vidikov. Referata o prebivalstvu občinskih središč v SR Hrvatski, spremembi notranje strukture mest v BiH, razvoju urbanih naselij v Črni gori, funkcionalni diferenciranostd centralnih naselj SAP Kosova, razvoja socialnoekonomskih regij v Hrvatski, funkcijah urbanih naselij osrednje Hrvaltske, razvoju in strukturi urbanega prebivalstva Makedonije, razlikah v stopnji urbanizacije med prebivalci različnih narodnosti na Kosovu, pomenijo korak naprej v tovrstnih proučevanjih regionalnih problemov urbanizacije. V zadnjih petnajstih letih niso bili geografski problemi industrije nikoli tako kompleksno regionalno' in kvalitetno obdelani, kot so bili na tem simpoziju. Govora je bilo o- razvoju povojne industrializacije v Jugoslaviji, učinkih povojne industrializacije na ekonomsko in prostorsko ureditev, industrializacije Sarajevsko-zeniške regije,, izbiri lokacij industrijskih obratov, učinkih industrializacije v manj razvitih območjih, industrializaciji Kosovai, vplivu industrializacije Ohridske kotline, vplivu industrializacije na urbanistični razvoj Koprivnice, lokaciji industrije v ZRN in o industriji Beograda. Skromno- število referatov o industrijski problematiki kaže na to, da doslej zainjo ni bilo dovolj zanimanja., čeprav je vpliv industrije na regionalni razvoj primarne narave. Udeležba na simpoziju, referati, diskusija in končna resolucija kažejo na potrebo geografov po poglobljenem pristopu k proučevanju urbanih naselij in industrije. Končno kaže to potrebo tudi večkrat izražena želja po pogostejših delovnih srečanjih, ki naj bi to delo vzpodbujala, povezovala in kvalitetno dvigala. Predvsem se v resoluciji upravičeno ponavljajo ugotovitve in priporor čila s prvega simpozija, z dodatkom o potrebi po proučevanju industrije in njenih posledic v prostoru. Resolucija med drugim še posebej poudarja, da je treba več pozornosti posvetiti teoretičnim in metodološkim študijam, smeleje je potrebno vključevati moderno tehniko, več je treba proučevati ekonomsko-geograifske probleme mest in industrije, poenotiti je treba strokovne izraze, posebno, pozornost pa je treba posvetiti proučevanju ruralnih naselij. K nedvomnemu uspehu simpozija, ki naj bi pospešili tudi delo v okviru zveznih podkomisij za urbano in za industrijsko geografijo s ciljem boljše vsebinske in organizacijske povezave med vsemi jugoslovanskimi geografskimi središči in raziskovalci, soi podobno kot na prvem simpoziju prispevali s svojimi referati tudi tuji strokovnjaki. Mirko Pak Mednarodni simpozij »O izrabi kraškega prostora«, Trst, 28.—30. 3. 1980. Skrb za izrabo in zaščito kraškega prostora je živa že od IV. mednarodnega speleolioškega kongresa v Ljubljani. Problem zaščite krasa in še posebej turističnih jam je bil že predmet ob praznovanju 160 letnice turistične Postojnske jame, ko je Zveza speologov organizirala v Postojni simpozij o‘ znanstveni in turistični vlogi Postojnske jame. Samo skrbi za izrabo in zaščito Krasa pa je^ bil posvečen simpozij v okviru Mednarodne speleološke unije v Trstu v času od 28. do' 30. marca 1980. Z italijanske strani je simpozij predvsem spremljala želja prikazati ekološko vrednost kraškega sveta v zaledju Trsta, kjer so bile doslej izvedene tovrstno najbolj intenzivne raziskave. Morda je pri tem marsikoga vodila tiha želijai, da izrabi to srečanje za protiosimskoi manifestacijo, vendar je oib pametni presoji vodstva simpozija prevladovala misel, da mora znanost omogočiti gospodarski napredek in razvoj kraškeiga prostora, ne da bi porušili naravno ravnotežje. Simpozija se je udeležilo okrog 50 krasoslovcev in znanstvenikov iz evropskih držav in Amerike. TakOi je prof. za mikrobiologijo z univerze v Dijonu C ai u m ai r ti i n govoril a »Onesnaževanju kraškiih voda kot posledici površinskih dejavnosti«. Obravnaval je predvsem kemične in biološke probleme kraških voda, vendar je naglasil, da krivi javnost, za vse onesnaževanje predvsem industrijo. Poi njegovem pa je glavni krivec onesnaževanja kraških voda vedno večja, urbanizacija. Od industrije je lahko z odlokom zahtevati ureditev čistilnih niaprav, pri širokih ljudskih množicah pa je za dosego uspehov na področju varstva kraškega prostora in predvsem vode stvar dolgega prepričevanja in vzgojnih ukrepov. Univerzitetni profesor V. P a noš iz Olomouca je poldrugo leto proučeval obnovo in izboljševanje kmetijstva na področjih Kube. Po nje^ govern postajajo kraška območja vedno bolj zanimiva za človekovo dejavnost kljub nevarnosti, da bi se porušilo naravno ravnotežje. Udeležence simpozija je podrobno' seznanil s problemi izboljšave kraških tal v depresiji Gibara v vzhodni Kubi in prikazal ob diapozitivih sistem nanašanja nove zemlje nai kraškoi podlago. Po njegovem tu še manjkajo potrebne izkušnje, ob katerih bi se izognili ekološkim katastrofam na kraških področjih. Podpisani je prikazal zgodovinski, razvoj prizadevanj za izrabo kraškega prostora, ki segajo pri nasi že v sredo 19. stoletja, ob poskusih osuševanja kraških polj za obdelovalne površine. Do druge svetovne vojne so v glavnem proučevali krais z znanstvenega vidika geiologi, geomorfologi,. geograf», hidrologii in speologi, v noivi Jugoslaviji pa so se, ob rastočih potrebah po električni energiji, začela številna tehnološka proučevanja za graditev akumulacij na kraških poljih. Podal je kratek pregled izgradenj akumulacijskih sistemov na kraških področjih n:a Hrvatskem in v Bosni ter Hercegovini. Še posebej pa se je dotaknil v Sloveniji dveh akutnih problemov izrabe kraškega prostora: akumulacije na Planinskem polju in proste cone pri Sežani. Planinska akumulacija naj bi na eni, strani pospešila vodnogospodarsko ureditev Ljubljanskega! bajrja in prispevala k pridobivanju električne energije, na drugi strani pa, naj bi bila zlata rezerva za hlajenje nukle^ arke v Krškem. Slaba stran tega projekta bi bila ogromnai investicija za injekcijske zavese prepustnega severnega in vzhodnega roba polja, predvsem pa bii povzročila potopitev številnih jamskih objektov, ki so po svoji enkratnosti mednarodno pomembni. Med temi je zlasti 7 km dolga Planinska jama z edinstvenim sotočjem voda s cerkniške in postojnske strani ter izrednim bogastvom jamske faiune. Neznanka pa je, kako bi ta akumulacija vplivala na samo Postojnsko jamo in na vodne razmere v Pivški kotlni. Trenutno so v teku geološka), geomorfološkai, hidrološka, speleološka in speleobiološka proučevanja polja in obrobnih jam. Šele zaključen seštevek negativnih in pozitivnih strani akumulacije bo pokazal, kako bo z usodo tega edinega pravega klasičnega polja na Slovenskem. Problem industrijske proste cone pri Sežani je sprožal in še sproža živahne, včasih kar žolčne polemike zlasti na tržaški strani. Predavatelj se je izrecno omejil le na ekološko zaščito cone na naši strani in poudaril njene prirodne kraške značilnosti. Znano je, da sta po najnovejših odloh-čitvah izvzeta iz cone dvai naiselitvena predela: Li.pica in Orlek. Izven cone pa so tudi vse važnejše jame republiškega pomena. Tako se je za, cono razpoložljivi prostor kar precej zmanjšal. Na njem se bo smela naseliti le visoka tehnološka dejavnost, ki bo rabila predvsem visokokvalificirano, delavno silo. Zato je odveč bojazen, da bi se na tem prostoru naselila tuja nekvalificirana delovna sila, ki bi tvorila v narodnostnem pogledu tuje tela. Pa vseh zagotovitvah bO! smela tod zrasti le čista industrija, ki' bo ob svojem posegu v prostor zaščitila tako podzemeljski svet kot tudi podzemeljske vode. Glede varstva voda pred onesnaževanjem je treba posebej podčrtati, da bo onesnaženje podzemnega sveta in voda še dolgo sekundarnega pomena v odnosu nai že obstoječe onesnaževalce na celotnem Krasu od Tržiča do Ospa. Vsako novo investicijo na Krasu je trebai v ekološkem pogledu obravnavati enako kot investicije v prosti coni. Treba se je nujno dogovoriti, da se gre postopoma v sanacijo sedanjega stanja pri naseljih in obstoječi gospodarski dejavnosti; že ti sami, brez proste cone, so dovolj veliki onesnaževalci, saj se vse njihove odpadne vode odcejarjoi v podzemlje. Ob simpoziju je padel očitek z italijanske sbrani, češ,; da so onii temeljito raziskali svoj del Tržaškega Krasa, na jugoslovanski strani pat da je Kras le bolj ekstenzivno proučen. Ob tem očitku je bita prikazano, da ima Trst vrsto krasoslavcev, ki so svoje delo usmerili na ta majhen košček Krasa v tržaškem zaledju, medtem ko ima jugoslovanska stran, ob sorazmerno skromnem raziskovalnem kadru, potrebo po raziskavi Dinarskega krasa, ki se na površini 57.000 km2 vleče od Soče do Skadarskega jezera. Istočasno je padla tudi ugotovitev, da je prosti coni namenjen del Krasa neposeljena kraška gmajna., prepuščena procesu zaraščanja, tako da izgublja nai svojem prvobitnem pomenu. Prvo poročilo tržaškega profesorjai F. Ulcigraia z Geološkega inštituta univerze v Trstu se je omejilo na izčrpno obdelavo, metodologije, ki so jo uporabili pri raziskavah kraiškega prostora cone. Vršili so poskuse električne prevodnosti ter s termografskimi slikami ugotavljali podzemeljske prostore in manj vzdržljiva zemljišča, kar bo lahko pozitivno uporabljeno pri lokacijah industrijskih obratov. Študije še niso končane in referent) poudarja, da se bodo tod vršite še nadaljnja temeljita, raziskovanja. Pripomnil: bi, da tiat izredno podrobna raziskovanja vzbujajo sum, kako to, da se te raziskave vrše prav na tem prostoru, čeprav ima Italija veliko kraškega/ svetai, kjer so raziskave neznatne ali pa jih sploh še nii bilo. Prof. F. Zezza iz Inštituta za aplikativno geologijo univerze v Bariju je posredoval izkušnje geoloških raziskav na tamkajšnjem krasu, namenjene gradnjam industrijskih objektov. Urbanizacija in industrializacija krasa zaihteva prehodne temeljite geološke raziskave tali. O izrabi hidroenergetskega potenciala kraških voda je poročal prof. A. E r a s o z univerze v Madridu. Z diapozitivi in živa besedo je prikazal bogate izkušnje pri graditvi jezov za kraške akumulacije, zlasti še številne pomanjkljivosti prehodnih raziskav, ki so pogosto vzrok nepotrebnim ogromnim stroškom. Izredno zanimivo je bilo predavanje generalnega sekretarja Mednarodne speleološke unije prof. H. Trimmla o možnostih in problemih uporabnosti kraškega prostora in njegove prostorske ureditve v Avstriji.. Avstrija je bila med prvimi državami, ki je že 1928. leta izdalai zakon o ekološki zaščiti kraškega prostora. Po njegovem so prav kraška področja za urbanizacijo izrednega pomenai, saj daje v Avstriji kraškii prostor kar 60 odstotkov vse pitne vode. Izredno živahna nedeljska rekreacija in turistična dejavnost je navidez nedolžna, ki pa je laihko izredno nevarna za kraško vodo, saj jo je neprimerno težje nadzirati kot industrijske onesnaževalce. Dr. W. R. Halliday iiz Združenih držav Amerike je govoril predvsem o značilnostih nacionalnih parkov in rezervatov v ZDA, in se je pri tem omejil predvsem na njihovo rekreacijsko in kulturno dejavnost. Zaključno okroglo mizo je vodil prezident Mednarodne speleološke Unije, profesor kemije na rimski univerzi A. Cigna, ki je ob živahni debati poudaril pomembnost srečanja, na katerem je bilo vse delo posvečeno problemom izrabe kraškega prostora. Podčrtal je dejstvo, da je ostal simpozij vseskozi v strogih mejah znanstvene razprave, in ni nasedel posku- som, dai bi/ ga izrabili za oder proti gospodarskemu razvoju teh območij, predvsem pa proti industrijski coni. na krasu. Podrobno je analiziral glavne misli predavateljev, posvečene izrabi kraškega prostora in naglasil, da zahteva gospodarska dejavnost na kraškem prostoru temeljito predhodno znanstveno raziiskaivo. Kras daje vodo in s tem življenje kraškemu prostoru. Treba je dobro preštudirati vsakokratno situacijo in. potegniti mejo med potreboun zaščito kraškegai prostora. Prvič se je; posrečilo k takemu simpoziju pritegniti strokovnjake, ki so poklicani, da o pravem častu prikažejo probleme uporabnosti določenega kraškega prostora in jih posredujejo tako gospodarstvenikom kot politično-upravnirn organom. Nedeljska ekskurzija k izvirom Timava in ogled tamkajšnjega vodovoda sta bila logičen zaključek posvetovanja. Strokovnjakom iz sedmih držav so tržaški kolegi razložili glavne probleme Timava, funkcionarji vodovoda pa tehnologijo in vprašanje zadostne oskrbe Trsta z vodo. Ob vsem tem se je zaistavilo tudi pereče vprašanje preprečevanja onesnaževanja voda iz timavskih izvirov. France Habe Simpozij o kraški eroziji (Symposium sur l’erosion du Karst), Aix-en-Provence — Marseille -Nimes (Francija), 10. — 14. sept. 1979 Ta simpozij je bil eden iz vrste strokovnih delovnih srečanj, ki jih redno prireja Komisija za kraško erozijo pri Mednarodni speleološki zvezi in kakršno je bilo pred nekaj leti tudi v Ljubljani. Tokrat je organizacijo prevzelai »Association Franchise de Karstologie« (Francosko krasoslovno združenje) pod vodstvom prof. J. Nicod-a in njegovih sodelavcev z Geografskega inštituta v Aix-en-Provence. Samo srečainje in ekskurzije so potekale po Provansi itn Langedoku in je bilo torej težišče srečanja na preučevanju mediteranskega krasa. Na simpoiziju so bili udeleženci iz 12 držav (Avstrijai, češkoslovaška, Francija, Italijai, Libanon, Madagaskar, Maroko, Španija, Švica, Velikai Britanija, Zvezna republika Nemčija in Jugoslavija). Jugoslovanska udeležba je bila močna — sedem članov. Razen dr. Miliča iz Beograda, so bili vsi ostali jugoslovanski udeleženci iz Slovenije, med njimi trije geografi,: dr. Gams (PZE za geoigrafijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana), ki je tudi predsednik Komisije za kraško erozijo, dr. J. Kunaver (Pedagoška, akade^ mija, Ljubljana), Janja Kogovšek, F. Šušteršič in A. ter Maja Kranjc (vsi z Inštituta, zal raziskovanje krasa, SAZU, Postojna). Referatni del srečanja je poitekal v prostorih univerz v Aix-en-Provence in Luminy-Marseille ter naravoslovnega' muzeja v Nimes^u. Tehnična spremljava predavanj je bila v moderno) urejenih prostorih univerze Luminy-Marseilie na višini, v ostalih dveh krajih pa so, bile tehnične motnje kar prepogoste. Vsega skupaj je bilo predstavljenih 23 referatov, ki. so obravnavali dejavnike in merjenje kraške erozije, sedimentacijo v jamah, speleogenezo, obalno korozijo, geokemijo in kraško erofeijo v odnosu do površinskih kraških oblik. Določena, vprašanja so, referenti obravnavali glo-balno^ drugi prispevki pa so bili regionalno bolj aid manj omejeni. Tako so referenti poročali o dogajanjih, tako ali drugače povezanih s kraško erozijo predvsem iz Francije (Blanc, Baikalowicz, Cailleux, Dodge, Le Campion, Monteau, Muxart, Renault) pa od Velike Britanije (Paterson) preko Nemčije (Pfeffer), Italiije (Corra, Madfredi, Sauro) Maroko (Weissrock) in Vzhodnega Sredozemljai (Dalongeville) doi Madagaskarja (Rossi, Salamon, in Bornea (Sweeting). Jugoslovanski udeleženci smo pripravili kat 5 predavanj (22%): I. Gams je poleg otvoritvenega in zaključnega govora poročal o dejav- n i kih kras k e denudaci je po celem svetu, J Kunaver o rezultatih merjenja kr aš k e erozije v našem visokogorskem krasu (Kanin), Janja Kogovšek o premikajoči vodi kot faktorju kraške erozije na primeru Planinske jame, F. Šušteršič o principih (matematičnih) simuliranja jamskih profilov in A. Kranjc o človekovem vplivu na jamsko sedimentacijo (v ponorni jami Rupa pod Goltmi). Referati bodo objavljeni v zborniku simpozija, ki je že v tisku, in bo v kratkem izšel. Enakovredno kot referati so bile na simpoziju zastopane tudi ekskurzije, saj so organizatorji stremeli za tem, da bi bili vsaj francoski referati čim bolje ilustrirani tudi na samem terenu. Na poldnevnih ekskurzijah smo spoznali apniško hribovje Ste. Baume pri Aix-u z orjaškimi škrapljami, obalni kras pogorja Marseilleveyre s »calanqueis« (draigami) vzhodno od Marseilla ter dve izmed najimenitnejših francoskih turističnih jam v vnožju Sevenov, Cocaliere in Orgnac. Dve celodnevni ekskurzijii sta nam pokazali provansalski krasi v zaledju izvira—tipa Fontaine de Vaucltuse ter kraške planote »Causse« vzhodnega Langedoka, prerezane z globokimi soteskami. Terenske razlage domačih strokovnjakov-krasoslovcev (Ambert, Blanc, Dalongeville, Nicod, Paloc, Renault) so bile na visoki ravni, pravzaprav detajlne študdrje, predstiaivljene na terenu samem. Novosti, ki so se mi s tega simpozija najbolj vtisnile v spomin, so interpretacija sigovih skorij v obalnem krasu, sedimenti v kraških vdolbinah in jamah, ki jih je odložil mistral (veter podobnega značaja, kot je naša burja), dobro predstavljena in podkrepljena spoznanja o izredno močni in hitri »bio-koroziji« na morski obali ter nove merilne metode oziroma tehnični pripomočki (n.pr. za merjenje napetosti v kamnini okoli kraške jame), uporabljeni pri preučevanju kraške erozije. Simpozij je po mojem mnenju vsekakor uspel, udeležba Slovencev, tako po številu kot po referatih, njihovi tematiki in odmevu, ki so ga vzbudili, kažejo, da imata v tem okviru slovenski kras in naše krasoslovje tisto mesto v svetu, kot si mislimo, da ga tudi zaslužita. Menim, da je prav ta simpozij tudi eden od dokazov, kako je potrebno in tudi perspektivno nadaljnje razvijanje geografije krasa oziroma našega krasoslovja. Andrej Kranjc Delo Geografskega društva Slovenije v obdobju od junija 1978 do maja 1980 Na prvem sestanku IO GDS po občnem zboru v Mariboru je bil za predsednika GDS soglasno izvoljen dr. Vladimir Klemenčič, za predsednika znanstvene sekcije dr. Mirko Pak, za predsednika šolske sekcije pa prof. Marija Košak. IO je imenoval Dušana Pluta za tajnika GDS, za drugega tajnika Iva Piryja ter Andreja Černeta za blagajnika. Ugotovljeno je bilo, da so stiki med IO GDS in aktivi društva preveč ohlapni in formalni. Ustanovljen je bil odbor, ki naj poskrbi za tesnejše stike s članstvom, zlasti z aktivi na terenu ter s študenti. Le-ti se v zadnjih letih le redko odločijo za članstvo v našem društvu. Sekcija za dopolnilno izobraževanje geografov deluje v okviru šolske sekcije, skupina za sodelovanje z gibanjem »Znanost mladini« pa se je tesneje povezala s PZE za geografijo FF in drugimi geografskimi institucijami, zlasti z Geografskim inštitutom Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, ki že vrsto let uspešno organizira mladinske raziskovalne tabore. Kljub določenim uspehom in novim organizacijskim prijemom na vseh področjih delo še ni najboljše zaživelo. Zlasti v odnosu do aktivov društva še ni pravega uspeha. Redno se lahko spremlja le delovanje ljubljanskega aktiva, ki je pod vodstvom dr. Ivana Gamsa pripravil vrsto predavanj in uspelih ekskurzij. Ostali aktivi, z izjemo celjskega, prekmurskega in mariborskega žal neredno obveščajo IO o svojem delu in uspehih, res pa je tudi, da je sam IO večkrat premalo prožen. Vsekakor bo tudi v bodoče potrebno vložiti še več naporov v aktivizacijo vseh članov GDS in v vključevanje novih članov, obenem pa pritegniti še geografe Dolenjske in Bele krajine, ki niso organizirani. Zavzemati se moramo tudi za tesnejše organsko povezanost aktivov s področnimi enotami Zavoda za šolstvo. V biltenu o delu Inštituta za geografijo Univerze Edvarda Kardelja bodo v bodoče objavljene tudi informacije o delu GDS, kar naj bi pripomoglo k hitrejšemu obveščanju članstva o problemih geografije v šoli in raziskovalnem delu. Z novimi organizacijskimi prijemi je društvu uspelo urediti finančne zadeve, ki so ovirale nemoten potek dela ter organizacijo večjih akcij. GDS oziroma šolska sekcija, ki jo vodi prizadevna prof. Marija Košak, je srž dela usmerila v opredelitev nalog pouka geografije v reformirani šoli. Poudarjena je bila potreba, po organizaciji okrogle miize o vlogi geografije v naši družbi. Sekcija je ponovno pregledala učni načrt za skupne programske osnove usmerjenega izobraževanja, obravnavala problematiko didaktične literature za geografijo in predlagala program za radijske šole. Večja skupina didaktikov iz PZE za geografijo Filozofske fakultete, obeh Pedagoških akademij ter srednješolskih profesorjev je vključenih v delo pri raziskavi »Modernizacija pouka geografije za osnovno in srednjo šolo«. Geografsko društvo Slovenije je s sodelovanjem Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani organiziralo jugoslovanski simpozij o pouku geografije. Delovnega srečanja učiteljev geografije, ki je bilo v Portorožu (28.—30. januar 1980), se je udeležilo okold 400 geografov itz vseh jugoslovanskih republik in obeh avtonomnih pokrajin. Program simpozija je bil v skladu s prizadevanji Komisije za pouk pri Zvezi geografskih društev Jugoslavije, da bi dosežke proučevanja sodobnih pristopov k pouku posredovali učiteljem geografije. Prizadevnemu organizacijskemu odboru in uredniškemu odboru je uspelo zelo hitro pripraviti zbornik »Modernizacija pouka geografije«, kjer so natisnjeni referati portoroškega simpozija. Pri znanstveno-raziskovalni problematiki v geografiji je največje breme nosila znanstvena sekcija, ki ji predseduje agilni dr. Mirko Pak. Program dvoletnega dela je pripravil ožji odbor znanstvene sekcije. Kljub zasedenosti njenih članov je znanstvena sekcija izvedla vrsto uspelih akcij. Pripravljen je bil sestanek geografov-raziskovalcev vseh geografskih raziskovalnih inštitucij v zvezi s prijavo raziskovalnih nalog. Vodje raziskovalnih inštitucij so prikazali celoten program znanstveno-raziskovalnega dela. Uspešno se nadaljuje obsežno delo priprave Nacionalnega atlasa Slovenije pod vodstvom dr. Mirka Paka. Znanstvena sekcija je obravnavala program bodočega kongresa jugoslovanskih geografov, ki bo 1. septembra 1981 v Črni gori, poslala svoje predloge in sugestije ter prijave referatov. Obenem so se že začele priprave na 12. zborovanje slovenskih geografov. Sprejeta je bila sugestija občnega zbora v Mariboru, da bi bilo zborovanje na Gorenjskem. Kranjski aktiv je prevzel organizacijo zborovanja, ki bo jeseni 1981 v Kranju. Diskusija o obsegu, metodologiji in vsebini raziskovalnega dela seveda še ni zaključena. Raziskovalne programe usklajuje znanstvena sekcija GDS. Cilj raziskovalnega dela naj bi bil regionalna sinteza na osnovi bolj poudarjenega kolektivnega dela in enotnejših metodoloških in raziskovalnih izhodišč. Raziskave naj bi zajele področje občine Kranj, Škofje Loke, Tržiča, Jesenic in Radovljice. Toliko na kratko o številnih problemih in nalogah, s katerimi se ubada naše društvo. Člane društva močno skrbi težnja, da se pri reformi srednjih šol na račun geografije, bolj kot pri ostalih predmetih, opazi tendenca za izdatno zmanjšanje fonda razpoložljivih ur. Akcija za širšo vključitev geografije v usmerjeno izobraževanje je zajela širši krog ljudi, vodijo pa jo visokošolski učitelji in predavatelji, ki so pripravili ustrezne referate in obvestili sredstva javnega obveščanja. Delo še ni končano, v nadaljnje konkretne akcije pa je potrebno vključiti še večje število geografov. Dušan Plut, tajnik GDS CO CO O >.T? ty tin ^ o >03 O < 00 & s ^ CO . ■*-> ca O C C CO cO c ■Sc O .JŽ C t/j y) •cSSg >«o5 < £ H >-3 n o x H K £ s w W s s > 1-5 ? WE-j n W > gw E-O JIO o< o« 53 id >D^O CO c — ES«°=g .S'S 'S«! M • e 73, ° tu id 6 « r- N 0) > £3 > c 217 •* S Ü2.S a> o £ kj 2 c-§|«as •C 73 C ■-' - n - Oi a> co g Q^gCß i 5)0« .0,^ JoC“üS ooa. too •~o o%v m.v c-ö ^ c S> 5 . ..® 'S *« «id JO fa ^ £ ro o .fa .S .£ id « ! tsc (0 .'*—. -•OJ SöSÄO.0 c'Hoc §•§ •S|g-«2 5 "Öß co C O CO <0 P i5 o 5 3 _S CO « a»« 5/5 f-1 c > CO 2 to ®0 k" ° & a; O os S S ™ O E » SJ2 S'S o„ ^ 0^0-0 — c to > « e " £ N ■“ «s r «ÄiSo-,- £ N N ■aSE a> O ._■ ' g." ■Ög!"u53» ’>r >ö äl°f O «^3Šog -- z;c wü’O'Or • I ca > a N ce>o "*■» o O 3 CO C CO . c c<* a> N . o O oQ c > 1h 1) O ■>5S ££3 cm ”S a» co «U s. O > O ® Occ r* lu ■£g>£ CO N ° U n-£> id tn^ xn jj o,_ O -£ o öS g > M-i C N U CO 2 O CO u S % CO <“1« c 30 = S-Mu c 0) > »sS® ^sl> gÄ-o-a D.Ä.S täß-^ £ c a'S Sis>j> twin O c w S C £ a T3 .. w jd O j- >®loSe q T3 C J2 ^ ;r!N C S S o S c; -O p* 73 — U to K* j="«ssis rt: 0 uj T3 r- X N n d* N fl b •*£ to N ‘S cO 5.|gc^ N C Ui «£ sS £5 > "O C O CO > * — > X o Ü o ~ £ o " -a Vi ON;- Sc oS^o £ o «Se s a i“|S£So o«g = C >C CO Q*>o 2-S-3 jž o £ § rv co «2:?, N)i2 > > c o o o •«* cO -! « L ■»■“S.: 31 - I^ols-S'g ■+-> Ui t-< v-gšaV Qg’ •g'Ss >0 o| Zx C0£ 0^0 Cl .r bi ^ ^ r* d/ . Qj'r^C 3 cO 3 >m a> .^Ilsga C m -0 ,w 8 nj co -» o w ‘Z? «nOC*C .«5 cC^ a co 3 2 > to nj »Ü « .« id wT3 a n; y u iflri; s&So|e5 ■a"2|4ss 2-ca»i;«aj w ^ a a’o « C.rt O o M z? ^ W>g'o;^c0 ao — coS’U-idm a? « T *° Cm U 00 ido C to "“0 S (U CO > -iö ^ “U w o > q; O Ow 5 0-0 ö 35g.2nc c O ftiC« W> D.-^, . ^? ° tiz? b w C0.^y V a°** ^JD ^ §>B.o.“Ä2S 'N£3 O w T3 °«) jC £ o ^^lfao'CwC‘D'{,3 rattcfr -N »- 5 > Stž to £2t-> to tOjS £ O u 'C to Ph >to'G >> 2 to O N S a Vi h-T ^ £ > jH-g .D *- 03 ^■2 5g§> u P o oW3w O 05 Ul G cd Xi >> xi a Ul D Ph H m < ►J — H w £< ^ w o< in * .Sf“§ u OO OOS M Z O hH Eh O W >“3 O £ Ph 'Z o HH Eh < J P cu o d, J < > HH > Ph s in H « S c P " ffi o O s-t >. d) tü ! rt C ■* »H t0 w C hTW 3 g 03 .id'g •a 0)^5 Ä oi *z « r - > rt X ^ ä co iS . rt o S M.S c c >> •a m s s SuS S OJ J 2 C M" gš oS H Ü) 3 »H fl\ ■*— g.g’öÄ^go ^rt tnÖ^ ^O, n W S ^ rv»> w S-. J-* O ^ >iO D U >) o >2 ü 5 '3 „ ü «a o rt aiH S^ H c/J > rt two rt > S 00 w c «W 3 2 j M O •* C “5 2 c 33 Uto •2ä-Ss — ob “ 2 -g tj .SL-*? o -S ^ S o 2'£“SoS »'S. 2^0 ö rt «S o ^ o o u Ä H t0x5 +s _ « £ 7; «2 o rt r flT 2 n a o O P ..£ a o •*» -;j S ® w g x: cj^5+j a+j cj o o -Th •asf s ^|t» > iH a S 5 & > c a „2 *" Sgs-ltss-g “'äaB ä| § " .2 Ji u' S ” u O Ä Ö ^ ^ ^ •gc^g. s« 3 £ ■o ° .§ «C«ac -S 55-S c § **■* ^ 2 ^ ° -a 2 ^ 60.“ rt rt c >.~a o t/3 —1 o —* r* ä -S O) o .2 oo S -H> -h ÜJ+J rl M a a o m c g ä •H w -h ec ö o ^ S •h J L rt rt ^ c ^ C3 rt O ■m°% 5s!||2s 2 o a o «u g g u o u o n n H rt a a c m m O o D rt >> 27-G a .5,2 "Jo W (U Eh g 2; O H < Q D 2 K G H m < fo O w « O Eh O < s?s§o 'S rt o_ OOco O Ö« >> a ü 0 £ •pH tlO s 3 0) "o : a w ^OJ -j .O goQ .3>i° w w Ö mW 3 s rt Jd Ö •a a» c i» ‘ 2 £ c üo^ 2 o Očž) T3 'TJ T3 1 C 5Ä oj <32 “£^0 Eh^,>3„ o M . 0 C C £OB„oa o?c" ■S^Sg^g c" - a. rt 5 o rt > ,2 X3 OJ «2sö rt ,C p lu rt t, c a 4 rt W d) • w ■*■> ^ ^ Tl <1> U O o umc a T c ^ rt o rt §-ss^£ =8303 - g g ^0 g Ä ? o c 0 ^ S S E '5 $h o> 5 u ^ rt os ° °JJ X o rt dj 'Ö O ■£ .2 Ä 0 •3gS3.Ssä S'-S > at c 3 “i (Ü š Si ( ^ *rt w 2 C Ü'« a ,0 to O oj -S ® 8 ^ 'S 5 73 a-S.5f|gc^ 1«aS«-2£ rt ^ «+j ^ rt C v v g 0 äg° s 5 o m o c 3 f, T3 «j O U O-l ^ 2 C+J-C'S ^ o'? ^ ^^ -*-> s-i to 5-1 ^ 2 -h g J) rt rt >, g iJis >.£.*.0 C •-J I M (U K s e sd 's Ih ^ 5 S 2 rt a 2 a-grtgS rt o öS! 'ö d O «j D G O ^ ° o >1 >H O rj . -*w “ WI O OT cj to rt TJ C C C a O -Ö . rt ^ -rt rj d) H . rt o v sp.1 — c .w hJ C 2 rt M rrt r~i Pn id C ■s M P .« C o0** U H 0 0) 2 H wC£fjC o» n o +-> i> a ä £3 ® ■*-> o o o 0,2 . > CO M tM rr-< J« flj a > £a S’0 Sad“3s -'S ?.S^7 A ^ a-« 5P o'^ — O o o OT <1> ÜJ g a uä in «Is O Or. C o -M.Ü o o *-> rt w „ S ?? C rt.2 0^3 h’NQ Ü W H o t; ^rt cacu i O 03 C 0 .Hj 0-Ph . ■° .0 gs* 4) GJ . >£ CO 2 :S nJ3 ° «r^* G m •sl§ > O O NrjH H^fO w < « HH Z c _! PL, < N W C/3 < W 3 o ►J o ►H H £ W § o PH G Ü0 * s 4) ro > - U« K, 81 ÜM > O X £ 5h «Dj r i ^ c CoK o J w w « Ht) c/3 > So ^ C/3 I ° ' N << OK mS s3Bg0233&g H .H ö3 O' COnjXJC^N a sh -s >o Ü a> 3 — n T> ,5 O n U S-. £0 ° £ TJ m ^ S tJ 2 2 a> G a> «« .£ .'«)£ o qc.5x! 0 +■> oj ca ^3 a cjs-<(u9 •gFSSUStS0^"1 — aa."gE-s ; a* §s=-«cSi>^ 6?gcoggc 2 Š>č§Sa-r,3 :““ä=1 -rsai ._ a.o,jy g » o ; S3 O W *ü - 3 -r, - jg C ^ > £ I 5 g ^ O ;G, CU = CO - CSoOS^B^.J,! 3 h .: c: ‘ CO aj : * 3 0..-, 2 ^ 03 3S "IsS'Ss'S« “X!.a>o 52 $j£; 73 03 $ 03 -r to- ) A-. ^ 25 V 03 ^ S si M-H r in McuS-Säo. 2 » c G3 cn .£j >o ,5 o £ 0) TS £ C ® O 0X3 g °S f; a G Q. 03 *“ 23 > > ^>0 i* . * ^ -* 0) ^ O O -3 ? ■*-» QJ I> >N Ä rj ■ • i »-(»-< «£< CC (j; . £ -a 3 5>v.^ > § E N 2 G 03 ' ^03'S ^ 5 J2 S’* ►^03cCO^O^7l5-^ N t4-( tß (/3 *-' C r-6 xn * S > --®c «So S? 3 ? o » _ V3 73 03 wj 0) ^ ^ O _ N u £0 -ag r3 g Nkd.h m n o> c ° ü I G ao§ a> Ö0J4 ■S^l c CO H CL) 03 > r > O 42^ CO w t-. . ÖO w* So ÜM Jom Sfeg 2 ns* “ G N K, CO to > u ^ N CO N -,H ÜO ö CO W ° M « 2S5 3 CO fSU ,®^J S G ^5 u QÄg S . OJ P-"cO >Q3k CU Q. T3 ^ O >N G £ >< tn G . _r c*S O 03 ä G > S-. 0) o •JH ,0 O > o ° N^J-cr < W Q w o H w «3 2 o3 oc >.^ N r cog M KJ xn cO t-> N > 9S ac o* o o v'x S w TJ-r» O G HO G> •ä o cO W G Ä ’> N d N G > > o X ^ G *3) tn G -2g w —• «w w 03 w . O > QJ O O Th '5o y <ü 'u U <2 -*-* CO cO tn tie T? ^ Si" o s On C/3 < K W > 21 ! Ph !Ä < - 'Ci ^ ) IT! ^ öl t I --»O ß g >J= 5 o “15w r* N .5 cO o > pi co o CO T3. O 'n g>-a- §1-cO ,r^ ■ü s S O s g QO ^ -*-> j3 cO w>« uct 7 sil s° 03 to 0) ž>” 73 ^ y -h m iJÄ 5 ,< Lt; Isoi a £ § 5 g/JS i H 0 CD t w M &3 O > H W > o Ü HH C/3 a Sag >-! > J4 ^ ° ür? Sfi g 'W 0) 0 g hn H C ^ ■S G s * > r ._ > xo £3 a u . W) K* 8Š Om v.S HH W -G-a S a> 0) OÖÄ G w ^ 'Ö QJ C? ra £ > u ^ ß Nü ? tri skupine po trajanju snežne odeje. o s a 3 č a *» c «M >< C T? O .. - C 'o pij c n W W Al — C u -2* 2 s ~ > Jh '<§H u o o c* S.£ H W 2 << g° sz oo ^ 5 o ■°?-u. o & o **-. o c £ rt to '— g o-0 .° b c v cr .. H * rt c ~ U. rt ^ c. S o £2 v: rt m sL H O «H WÜ HZ S 3 S >2 ^ f\ z HQO J £ 5 > »O ¥«2 ro G2 g £ o 2®o ca o 'w 'c «J 3 S- g S|fc os., ^ o E °£i •* C ~ - •2.2 «?*, rt c rv* ** u u g «•-* 0> . 50 £ g*-o > ° n ° 2X c a>o jC a> ~ c O« H > •o * ^.c o vi co ;£ 2 110 n ji to ui ^ *C « Sc* .2~ tac ^ o u u> •*■» •-<«10 £-C 2 °*" a «*h <*- £i° . C •*-> ^ G 2 -+-* OJ 1/3 £ t< 2B|« ^•a “S f3 5« — ♦J CD C C c a> OT .2 ^ _C M ^ ~cti t* C . , .H-t ~ l-H f3 l_ J G 5 > 05 o «W ■n«! V O ngH« > a S rt tč< « S ,03 O ^ S§ m H Z W H H TJ2 >• O * rt - °- ^ «niS P Et» rt n’D u J §šrt e.c £ •-I — Oj M r 3 — Jt-» rt rt >-J •-C J g •588 £ U°oO OOxiW w . u ^ i I.^c y G a! un o D — £ C M3 ce -~ 2 to Q£ w < *-M *-3 H CL £3 « 3 K S ^ C OJ 3 o 5 u £ ,^ B*8x: o C "j 4) -C S UX: Ci.“ I a> oj .2 0 £ -^•ccr^ C S.S "c rt"( •3 cn „ C, ■*-" cV> c c t K*1 o 4J c m JC ^ S55 ^ fej=! ° - > § ■ 1/1 m rt , —• i~> r m « - a Bo rt ^ r o»«“ - in z; to > >. £ o o v o ÜÖ o a> b f-1 “J ' 2^ ; °* o . „•w a 13 c ‘°' 5 o m C C; o».£ c 00 O W> Js S c ou O Mr <*- c . o Si 2 rt r: — > rt~ *r ü 1 u«2 C K TJ w OJ i, — Co‘^‘rt>cj5 — cc — 2tl ^ c -W i» > «n O C OS S r ^ D ifi ^ U t-rt « J* T3 rt C U . t- O K 11 a g D« o V. Ul rt a; D-GOjH » ^ C * _ C _. £ a; V > « o O ^3 « Sj OJ C/3 t. O w r C fiS-S > -*-» rt „«e ° £ “ iß rt ^ to o ”0 •- • •r.usz c. G O +■> O 0) o 00 •0.2 « O'- feg§l -a £ -4-o 00J3 ^ u£^ Q D 3 D ^ >* : rt > s «E 3 — rt = -SW - u L, k' o rt - f>0 > Ž--S-° H & t£> W < IjJ Z < > ■O D O 05 O *“3 a* > w hO V! Oh ”5 35 og o§ W « OO Sii § S .g Icoro! n 3 .2 c n > u a u m o 'p O C O to ^ > 0) —• C C C o ra S —c | o ««>g re C -Z? ~ t1 ■nOüSSa o .3 c C ^ Ä 3 ° D O *' re «*» a£ > a*j 73 03 5 03 "O O o X O^ k OJ c ’S) oj rt > - ° £ o o 055 C e 1 g»-”‘ - U N -2, C jf*0 •O 2 C o £ -I r 3 *-■ d >> •>-> r5 £ e „-o g g g ärÄ *£«&f «c-,o,-;? g ^ogt-£ n .S£ *3 c ^ >«213?,?> »3«5al° >S p.0 o 2 13 g ° n £« o 03 C PL| Jh 0) '£? o ‘-'r „!«s*r 5sfalll rt ° P ^ — -* e a .c O — 52 ^ — CL J3 c .> 4) r n O 2 M C >5 . ° > £5 * > ;S 03 cC O °l|Scc” «H •£ T3 ^ 2 s -C ° 2 3»Ž* > -S» '1?.^ O Q« O > Sc >-* o to _Ph tVSm*3 SSSn P *g< 5 ir. < rv^ 3 K 03 *“3 < H S o Oh H O o. a,aSm M Cač i/i ^ S .2 a m > ' •o « > c -s C£n go-a o ° b tf — ttC to — _, > n “>o5 w£-h h 'C 35 S ‘2 > 3 ■*> MBS« rt« 05 « £ 00—Ü.* ’■" J- ca a» 3 oj ■* m -g js Z c c £2 to .ü y aJ «J >n c 5 k o £ m0 o-* ^ — 0> +-> h* O — >-g"!>I sl°|o«š 2S §* u o S »o £ a ^ x 0.2- _ 03 — O ° . — t» g -is... «‘8 £ £ S-e^Sf“>S tžS”§-|5? 22* o~ a,? a '5 ® «- £SU ^ aa™s”-=.s 3 O»”« ,_.£ ■“ i 'S -n S '^.® .2Sn2b"2S j* h ° tt3r-?.OŽ - ffl c C Mn O oS2c*^c & ^ •?-a >m k . u h c ^Scla - C rt g c o*gä>>^g^ Jr tu o3 J? «n O o C 3 *“ •- 2? a‘C-gc-ažS r- O ^ .5 C ^ ^Sl6is>.s, x aS»§.Jo oj O •’-> ;r t > £ c ^ 'n O n •* N £ .,- »H •- ^ *-. Ä O l- O 5 d > 'c a^: -z~ t- c 3 JC > < J m O O ; ^ •“3 ! o > ü «S ~ , N « - -2 • cu ■ 3 - > 7 c Si® «222 c c N J> ?c> ? w H W ec C/D C/^ g S J w O) < Suo ” S . •a" u . to >• o ^ a> o Üw « o cr ® o c (U *<-> o c M M‘C a s »„S-Ä” ^ c .2 'P'5 > 2-0£ g g 5 S ’S £ * • - to ^ i- C ° C *3 O *• fS-O'c -W-2 ^ Ä « « C .2 5 »w.-? rt tn 03 «J > N . *-* cfl ^ _. m a *-5 03 Oi C tn H U ? O.S o •— tao M v; Ügs3„; C O T-jh-j o — n ^ ^ > o O X! 3 M S ^”-Si = g J NS£ « Jd-afigc k§2«§| a Jl « c n c ■c 0 c ’S ^-H ^ O a.ü « c :^.-S *r—3 Sm fi f—i > — £U0)o ^■Ä°-ss C 'w C C rt V > 5 rt •-> O k bc rt cs SS<^o| bo C 52 O ^ 3 g (M-rS O-.® co 0) '55 c S' c - ox _ S.S’S'o g c‘5 re g CJ3 > O OJ J- rt 4> ® D- 05 GO s-. X- te c 2 S 0.3 D D K C o H a S w z > o J w o z n: > O ^ a).‘? M >o^ a %% a o t> 2 rt -o a oj hooc«-t- > rt P O in O .h n ^ a D ♦-> TX osa tu ^ > tio rt s® ^ rt O.!’?®® N O .ti rt o I > 'S £ o 'ž o o o PSS C tiO » g GJ rt > r .M > X c sl Cui .•go S»-2 , c-3-ÄogS ilglSc“ ; -c § w> £ L .29 ° c «rt N- rt ec — > t»*c5 c^b^|a>B3 s*»« tifl- -J T>>cß.rt t i3 0:3>' 5s2, QC o 0x5 . xr - > 2 0>.Äc vrtfaN^r »w 32 O ^ rt • o «jc C > ’ 1 'S M -—id « rt0.52x:c>’S 2 ’S o g !•“« rt o ’ 7 c * ai K o o*i w rt 00 — rt o > Ž ^ a> g _• m TI n - cc l4_. Cm o •'l 7* •'“= - g 2 °| !'š SS^o^ggE — O) ,r"> 4) J2 Ä6fl3«>*!0 »‘C >o c 2 « ?g2-HoSgs«» Is § »s-a S ^ o c 15 B ^ 2 ^ rt — > o o O tn n tJC^d -r-»T3 i2 P tj e o > D O o p H m OS < w w w 2 HH S O K H O H t* < £ *£ S| a .£! rt M O o HH TŽ« H ;fig s s§ O N o Dh S 53 U-i s~ 35 SC C C . w JČ c 'S > >> Ä a C3 Ü ft- S 0 5 « 'S c 1 5Ä o .a a to 3 ca 1«^ £ __ 0) .Bf-äoü u3o 00.3 o o 'Z HH M OS >H Oo «s Is < w W w za. o< 20 s w o hH ^ j o J 02 3» «Š M i-M Sh h« «S I 0) -*-> C ' £ ° o b -2 £ 3 c o ^ 00 Ji 3 n £ u X ”3 3.S»Sj t, ” S.š«2sč»s ^ ^ Q d O 3 u .S a> c o o ca ■goo» £■“ tja c g. * i °, u o S 5 ( ° £ O O 053 OJ 1/3 'z:" a ca C o. — '< 2-g m3 c |Stžs“i . n 5 .£ § .3 •- — c a o ja .g .5 «-Z; j-3 2 0.3 S £ ^ ° c c w 2 d, 5 S o**'d ?.S^^3§ c ca aoSi --cCcCflC ° a3.2 o o " 0> k> tn -c", rt jC-t« *j rt i> o ~ ~ ■*-> ’5i rt S? ® 3 o O •-? t/2 5°C rt-C o 2 >»11 Ü 'm-O m > c O ^ « * '«‘g'5 £ p tUDo ; . O 5 M ß C G > w o a-~ 5_ txo _ o o o £^ ž; £ c.2 u u o £2 OT t* a o oj -g « «J „Ä^ÜÖ.'O ž>1~O-o -1£§ Sf ,—, l«£'H ~ £) : o +j o ca w C ° •?■< “«»giŠM-Stfl-a: i S -Is c 3 s v ° > •-' qXin Sj-'x_ n OJ Dd^ ü'g ° f£ C “ oj o ~. ci ■*-> ca ro c- u. '—* fici .c ca HH Ü *-• ~ _ rt ß * C n « rt ca.z. cr* o o Ui •-* U i i •^'drj « O i 33 ° ?, 4> C !H Sl 3 :o-?£ßfl^c S a D. S ^ ** 00 O S 8e> .S ° i§si Hi •<3 •-> (- * l» l/l ^ CJ o •<-* *5 i: «< rt i- w >^2 2^ c 5^0? 8 0^0 O. 2 CL* c ti I <35 Ofl w G .w *-» * »J G 2 xc •s H 5 > «o c ti M" O ? o o 055 •H £ o-=S~ ” ° “■§•.£ ts Sr='M ^ tfl,® o m ■° h % o O ^SoMj w a l-i -rZ >—1 ~ O O w ß 5i rt « J)*j J* O C o *m ~ O n£5).- O w ° .. ^ h +J W rj g*" £ a «ž a^< " J, ^ -3 00^: Ü O m ■8'S ■0-3 **5 a 3 ue.as^i ss ^goo^ti^ajpo h; ' 00 •> — v ^ « 35 % 55 S £ > T3 w >. Ä a .c a .2 itn 03 c g« rt ^ ° r?jr co 3^) rt • .2,^7 •S 5p >>§ ^ s_, t o rt O 0. ^Sh >» 0> Ä ‘O Q, Ui 2 S o < o o 2 +J Jh a* a Z o I—I H < O p w w > Z M WO S3 feg °« mS Ö« wo Cl, U S« < j Ul o u O D rt -Q ^ u • 3-C •H .-►J 03 ♦i ^ s-i »-W C <1) o ^ w 4) »W O O 1—\ o 't* 2 Ir c/} J> U '7< »j -rt ^ £ rth C) 3 “J rt y tj .-o t: g «j O cn ° —‘JZ n ^ r***-1 O O -o ° C .£ 215 2Soc= Sa5 Si “^.2-&”5 m O +j O C —< rt) a oo a) UM.3 «.S rt 5"0 o o a'-' ^a»'*" o15«*» g^SSScg-a ^,r£5a*oo3 PQ afe O O o w co si 2 =f C c w ^ - CÜ to S, > w ^ c " 2 rt 'g oo P go ÜOT SSoO^-ss» ^ a „ „ o,— *1 £ o,S§S“2„££ fiS3 5.&a.sj " u > 3 O J- g Qj ~ O >1T3 > 00 ■ ‘ ^ —■ a ^ a _ oj > a , .Em : C SJ, C ’S O rt) 0 O-C w c W^9 co = tj *i S c - . «P—'COM u o a^ °^oo-3 a*^ 3 T3 S > ca rt C rt s-, -- u u . o ri i) ^ C O S g, a> a; .5 o tj P «-h ,2rx: r tj ^ t. rt I U« !M 0) Ul I C S2°SS«- U 3 ß * in C rt o >> o o o «f £ o a5 £ * Cl+-> o 5 o‘H t*_, (i) U< >E O o 4-> ^ a> -*-> a; ° ^i > -*-> M OÜ «C ^ a^3 > j« o«^ rti o O n co ^3 o oo w G U ^ C G, > cn 3 > w G* « rt 2'5 ° n 0 O ÜW tl o š^a-ŽS" 5«tJOpEP 5 ea^-ss” " «• ai S-«-0 2 cESS0!,^ sü..ä2£». 3 2 O 5^ £ 3° ^aSsSSc c,:S2-’Š-2S .2 iz; £ ° .2 £ S Sg5g||l| a » o > a c S m «i-g « tt2 „ » s o I 3 jä.sgi’S'siS1 b£^sž;sS5 61000’ Ljubljana, YU, Novi trg 4, Geografski inštitut Antona Melika, SAZU öa H« ISS g>w Zwg OD> ŽOO O Dh M c o c o o ä'CO'Sfe 3 xsa 5§«>Ä O G0^y C iOCO)P-i o °SSo c g <2 (3 ji 5? C ,-« O-OÄ N o a a •-'H u £ rt a-sžg &s A> 4) 3 C3 D 7Š 'c oi c Sl c «■« n < S “ - s 1/2 o > £ 2c°« 3 5^°e 4) C ™ - C S ° C .T? o t3 -T* W 5 ° ü c ||£S-S > 5 o J* -r c üb "to S Oj to > . TO w t-> -00 • ° £ O o Oto 2 > 2 g 2135* C U O (y (J} .c 9*>o c - o 3 > £ .'S ° s&š-h Ü tio > a -h 3 < *”5 £ >> Sg §8 o£ Sp SOS s M ^ S «S S« W a, °ž *3 TO J*? M a p ; c« 2 Šo|5 •i t. = 3 J? — C »o £ to 2 w 2S *§ 0£>U <-< *Q *—* Nm J ON« C CtO tn S r S Š u« ^ g§ Üw I TO j TO eo oc .J,c = BUe* s a °* C C O TO en o >JOS«lS §*.«8 «3 Sc-oP-oS ^ «!2 3 ß S n r 3 O O «J mj a-u E£CH £ ■-'C 1 .> S »«s-c -o P m ■£ = .5iŠ6S5 « „ g Š< ° S- 3 S C m ailssg 3 ^0 sj ^ ^ TO 6 5° « .52, tn *-• o r o» äo) Q?“ •O S« tl TO TO rt >2 g ecoJg m 0^* r > atž»to to O • *2 = 3 ssasgs °«35ujm TO hn EO ^ >o°N>.5 2 S s ö ?£C Š~2«s° i; c g m °l3els > >2= £ § §*£ 3 01 g TJ .25 S-i Q TO a< tj a c .2 a 61000 Ljubljana, YU, Aškerčeva 12, Institute of Geography Edvard in CSw HOW zag wd.cc 573U £ M ^ ry* r ft Fh fcl !t„n x^>- WI*Q >*Kw So a JOH s“g <«u ^2 o, £ £ £ .£ c x t, > ~ ~ ® 0.3 0-S3 'S "^ — TJ C B 2 aC or r ~ .12 O S fc » ” -< Ü D" EŽa: J.MW 'Su Kih S^W t-ŽK 5ÖSn53c ■2 1/3 ™ ™ o -H O a-£ «,! «S ;3< p C o M oo 05 jag J.2 ic ° £ Q O Ox C c 33 oj £ o~ o•£*; O.QC °2-E“g.S~ in J“ ^ ^ •«-> u ifi C •*-» C u 5p-- o (S C S 61 ?--T3t SmÄ'o s g ec ^ w 5 0} o _ 2 ro u i u«££sOc g -H a c * -S : 40 m £ T! ~ — 7* ■° >>6 e c 5= ~ 3 g P." in £ °- « S: »■Sgcs .s ,| S-g-S o_: •C “ C3£ § ^ ° tts k o2<£ P Ilc« o 5 = .2££££ üaS. 73 ü c “ a» o Ä C u ?'C k^B oa^a° r £ c £ a£ £ c 5--CuXc^ HtumciKx:^ U p o 2 co 35 IX C c _W 3 c* M m «1 >£ |c o > £ o ÜW >-.0-0 er o 5^o -c u_ > re o ^ O T3 nfl ü £ c j? GC o, o o -S w ä« *£2 u . O re r ^ w O v ^ •- 1:3.52 O x ^ J- u V S o-c 2^H *■» ■ °.2 ot 5 ü «J OJ > £ O -£ n W c ^ c £ o 8«« •Hw c •c E «■25 3 C er. O & £ XI. > i) r- o .z. o TJ c sz (h o - re •- c U on m p at tn o <— c O 0£ Ä C cc o r u «- 3 o i i- X c 9 *— C- ' ■- fi 4) C £ £.c o O 0^33 C O u- U O o -° e - " E.2'-5 O o « 'S-3-S • S§ 2“ ü £ c «.£„6 ^ o ~ £ ■o o Cr F3 o ; tax» «c~£ -“ll u 2 "D m aj t>tß g 3 c l-^. uc o - Ä 2 « ot:~ c c « s £ 0 Ho S 3 6fe|- - J-. > -> C re > w jč o u B ^ S 3- VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIERES Razprave — Papers — Articles Ivan Gams (Ljubljana): Poglavitni dejavniki kemične erozije na krasu po svetu (z 1 karto in 3 diagrami v besedilu)................ 3 Maiin Factors of Karst Denudation in the World (with 1 Map amd 3 Diagrams in Text)............................................ 14 Jurij Kunaver (Ljubljana): Razvoj in sledovi zadnje stadialne po-ledenitve v Zgornjem Posočju (I) (z 1 karto, 1 diagramom in 3 fotografijami v besedilu)............................................. 17 Development and the Traces of the Lasit Glaciation in the Upper Soča Area (I) (with 1 Map, 1 Diagram and 3 Photographs in Text) ................................................................... 35 Andrej M ii h e v c (Dolenji Logaitec): Račevsko jezero med Žirovskim vrhom in Rovtami (z 1 karto, 2 skicama in 1 fotografijo v besedilu) 37 The Lake »Račevsko jezero« between Žirovski vrh and Rovte (with 1 Map, 2 Graphs and 1 Photograph in Text)............................... 47 Lojze Gosar (Ljubljana): Analiitiične projekcije prebivalstva (z 8 diagrami v besedilu)..................................................... 49 Cohort Survial Population. Projections (with 8 Diagrams in Text) 61 Lojze Gosar, Pavle Mihevc. Aleksander Ja-koš (Ljubljana): Pomen tipologije naselij zai planiranje (z 1 sikico in 2 diagramoma v besedilu)..........................................................._ 63 The Role of Tipology of Settlements in Planning (with 1 Graph and 2 Diagrams in Text)............................................. 76 Manjši prespevki — Petier Articles — Petits articles Rado Kočevar (Kranj): Zimski turizem nai Gorenjskem glede na trajanje snežne odeje.............................................. 79 The Winter-Tourism of Gorenjska depending to the Duration of Blanket of Snow..................................................... 83 Prispevka k slovenskemu k raškemu imenoslovju Contributions to the Slovene Karstological Terminology Andrej Kranjc (Postojna): Siga ................................................ 85 »Siga« (Sinter).................................................... 88 Ivan Gams Ljubljana): Sigove tvorbe-kaipniki-Kras-kras .... 89 Sinter-Dripstones-Kras-kras .............................................. 91 Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): Naselbinski sistem v Jugoslaviji. .... 93 \ Yugoslav National Settlement System.............................104 Peter Haibiič (Postojna): S poti po kitajskem krasu (z 1 karto, 2 skii- catna in 4 fotografijami v besedilu)...................................107 From the Way to the Chinese Kairst (with 1 Map, 2 Graphs and 4 Photographs ini Text)..............................................121 Ivo Piiry (Ljubljana): Geografski vidiki proučevanja meja in obmejnih pokrajin ......................................................123 Geographical Aspects of the Investigations of Borders and Border Regions 132 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recherches Dušan Plut (Ljubljana): Raziskovalne zasnove in delovne metode pokrajinske ekologije..................................................135 Research Conceptions and Working Methods in Landscape Ecology ...............................................................143 Drago Meze (Ljubljana): Osnovne smernice za geografsko' proučevanje hribovskih kmetij na Slovenskem...................................145 Basic Guide-Lines for the Geographical Research of the Mountain Farms in Slovenia......................................................154 Drago Kliaidnik (Ljubljana): Možnost uporabe poskusnih modelov v fizični geografiji nai primeru proučevanja melišč (s 3 diagrami im 2 fotografijama v besedilu).........................................155 The Applicability of Experimental!1 Models in Physical Geography wiith Specific Reference toi the Study of Screes (with 3 Diagrams and 2 Photographs in Text).............................................165 Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques Iz slovenske geografske književnosti Svetozar Ilešič: Pogledi na geografijo. Teoretsko-metodološkii prispevki!, razprave in poročite (Borut Belec)...............................167 Dr. Mavricij Zgonik: Dravska dolina, Novejši razvoj kulturne pokrajine (Vladimir Bračič)................................................. 170 Mariborsko Podratvje1, Zbornik 11. zborovanja slovenskih geografov v Mariboru (Mirko P a k).................................................176 Acta Carsologica-—KrasoslOvni zbornik, VIII (1978) (Andrej Kranjc) ... 178 Geographica Slovenica 10 (Marijan K 1 e m e n č i č).......................180 Geografski zbornik XIX (Milan N a t e k)........................180 Anton Gosar: The! Urban Growth and Spatial Problems of Recreation in, Sloiveniai (Dušan Plut)........................................183 Iz ostale Jugoslovanske geografske in sorodne književnosti Dr. Branislatv Bukurov: Bačka, Banatt i Srem (Mirko P a k) . . . . 184 Spornem zbornik. Ob 30. obletnici Geografskega društva Hrvatske (1947-1977) (M. P a k)...............................................185 Čovekova sredina i prostorno uredenje u Jugoslaviji — pregled stanja 1979 (Milan Orožen-Adamič)........................................185 Iz poljske in madžarske književnosti W. Tyszkiewicz: Struktura agrarna Polski 1945-1975 (Marijan Klemenčič) 186 Tadeus Szczesny: Ochrona pryrody i krajobrazu (Dušan Plut) . . . 187 Rural Transformation in Hungary and Poland (Marijan Klemenčič) ............................................................188 Steuer M.: Wahrnehmung und Bewertung von Naturrisiken (I. Gams)............................................................189 Stanley A. Schumm: The Fluvial' System (Kareli N a t e k).............190 A. S. Collinson: Introduction- to World Vegetation (Franc Lovrenčak) 191 Kairsts de montagnes-Karst et, structure (Andrej Kranjc). . . . 192 Antonimi Buček, Oldrich Mikulik: Valuation of the Negative Effects of Economic Activities on the Environment of the Model Region of Liberec (Dušan Plut)..............................................193 Quantitative Modelle in der Geographie und Raumplanung (Marijan Klemenčič) ..........................................................194 G. P. Shapmain: Human and Environmental Systems (Marijan Klemenčič) ..........................................................195 Nekaj novih pogledov nai turistično geografijo: Tourism and Borders; Blaževič-Pepeonik: TuriEtička geografija; dr. Stevan Stankovič; Turizam u Jugoslaviji; mag. Golalb Čimigoski: Turizam Makedonije; mag. Milenko Bašič: Geografske osnove turističke privrede Vrbasko-Plivskog prostora (Anton Gosar)..............................196 Kronika — Chronicle — Chronique Devetdeset let Pavla Kunaverja (France Plain in a).......................199 Ob sedemdesetletnici prof. dr. Mavricija Zgonika (Svetozar Ilešič) ............................................................ 204 Univ. prof. dr. Matrjan Žagar — šestdesetletnik (Ivan Gams). . . . 205 Bibliografija važnejših objav prof. dr. M. žagarja (Ivan G a ms) . . . 206 Profesorju Oskarju Reyi v spomin (Valter Bohinec)....................... 208 flvan Simonič (Roman Savnik).............................................209 Ob smrti prof. dr. Sulejmana Bakaršiča (1920-1980) (Svetozar Ilešič) 210 Priznanje in nagradi.....................................................210 Zvezno posvetovanje »Problemi; koncepcije in legende za izdelavo pregledne (1 : 500 000) in detajlne (1 : 100 000) geomorfološke karte Jugoslavije« (Kareli Natek)...........................................211 II. jugoslovanski! simpozij o urbani in industrijski geografiji (Mirko P alk) .......................................................214 Mednarodni simpozij »O izrabi kraškega prostora« (France Habe) .............................................................. 215 Simpozij o kraški, eroziji (Andrej Kranjc)...............................218 Delo Geografskega društva Slovenije v obdobju od junija 1978 do matja 1980 (Dušan Plut)..............................................219 Povzetki (sinopsisi) ....................................................221 GEOGRAFSKI VESTNIK Lil — 1980 Izdalo itn založilb Geografska drustvoi Slovenije — Izšel 1980 Geografski vestnik izhaja v Ljubljani. Rokopise, časopise v zameno in knjige v oceno pošiljajte na. uredništvo, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Za vsebinoi in jezik prispevkov so odgovorni; avtorji*. — Uprava časopisa je pri Geografskem društvu Slovenije, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denair pošiljajte nai račun št. 50100-678-44109 (Geografsko društvo Slovenije) Tisk ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna