Latinska šola v Rušah, ruški Romul Luka Jamnik, Gesta Romanorum in izgubljena igra De Joviniano imperatore mire correcto David Movrin* ZAČETKI DRAMATIKE NA SLOVENSKEM Verske igre v Rušah so bile v povezavi z latinsko šolo (1645–1760) in osrednjim ohranjenim virom, latinsko kroniko Jožefa Avguština Mezneriča na 159 listih formata 25.7 × 29.2 cm z naslovom Notata Rastensia antiquissimis documentis desumpta et variis fide humana dignis autographis synoptice descripta,1 doslej predmet vrste obravnav. Prvi je nanje opozoril nemški pesnik J. G. Seidl (1835),2 v slovenščini pa že kmalu za njim ruški župnik M. Vurcer (1866).3 Najbolj poglobljeno se jih je lotil Janko Glazer v večkrat ponatisnjeni razpravi »Verske igre v Rušah« (1950).4 V zadnjem času se področju raziskovalno posveča Monika Deželak Trojar,5 ki latinske igre v Rušah obravnava v kontekstu 1 Teržan, Ruška kronika. 2 Seidl, »Maria Rast«: 30–31. 3 Vurcer, »Ruše, starodavna božja pot«: 206, 66. 4 Glazer, »Verske igre v Rušah« (1995); to je zadnji ponatis, pred tem je študija izšla že leta 1993 v Glazerjevem zborniku Razprave – članki – ocene, leta 1985 v zborniku Ruška kronika in leta 1950 v Slavistični reviji. 5 Deželak Trojar, »Zametki in razcvet duhovne dramatike«. doI: https://doi.org/10.4312/clotho.6.1.167-256 * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, si-1000 Ljubljana; david.movrin@ff.uni-lj.si. Clotho 10_241208.indd 167 09/12/2024 11:36:04 DAVID MOVRIN168 zgodnjenovoveške duhovne dramatike na današnjem slo venskem ozem- lju. Te igre, ki jih v nemščini označujejo kot »geistliches Schauspiel«, v angleščini pa kot »religious drama« ali »Christian drama«, segajo v svojih zametkih že v 10. stoletje in v liturgijo, kasneje pa so se tako od cerkvenega obredja kot tudi od cerkvenega prostora počasi osamosvojile ter se v dobršni meri znašle v rokah laikov.6 Enega prvih odmevov tega dogajanja morda predstavlja kar dro- bec velikonočne pesmi, ki se je ohranil v Stiškem rokopisu s sredine 15. stoletja.7 Indikativno je, da ohranjeno besedilo, »Nas goʃpud ye od ʃmerti ʃtwal / od nega brittke martre / nam ÿe ʃe ve ʃe liti / onam chocztʃche troʃti biti kyr[i]e [eleis]on«, temelji na izvirniku v drugem jeziku – in da je to nakazal že pisar z naslovom »Kryſt is hersondñ«. Že Ivan Grafenauer je opozoril na nemško vzporednico »Christ ist erstanden / von der marter alle; / deß solln wir alle froh seyn, / Christi will unser trost seyn. / Kyrie eleison.«8 Teh vzporednic je bilo veliko, saj gre za eno najstarejših ohranjenih liturgičnih pesmi, nastala je okrog leta 1100, sam Martin Luther je o njej zapisal, da se človek vsake pesmi sčasoma naveliča, le »Christus ist erstanden« je treba zapeti vsako leto znova (»Aller Lieder singet man sich mit der zeit müde, aber das Christus ist erstanden, mus man alle jar wider singen«).9 Philipp Wackernagel (za katerega se je Grafenauer v opombi pritožil, da mu v Ljubljani med vojno ni bil dostopen) je v svojem pregledu nemških cerkvenih pesmi naštel skoraj trideset inačic.10 Več podatkov je ohranjenih o naslednjih stoletjih. Najprej v obdobju protestantizma, verjetno takrat, ko je ljubljansko stanovsko šolo 1582–84 vodil Nikodem Frischlin, za katerega je znano, da je po odhodu izdal kar pet dram.11 Sledil je razcvet šolskih iger pri jezuitih, ki so v dobrih dveh desetletjih od 1596 do 1619 na tem ozemlju ustanovili kar štiri kolegije, v Ljubljani, v Celovcu, v Gorici in v Trstu, in s svojo šolsko dejavnostjo12 prostor povezali z dogajanjem v okviru jezuitskega gledališča po takratni Evropi.13 Osrednja tematika njihovih predstav se je v večini primerov opirala na Sveto pismo in še posebej na evangelije, vendar 6 Ibid., 151–52. Podrobnejši pregled ponuja Kuret, Duhovna drama, 5–47. 7 Danes NUK Ms 141; prim. Glavan, Stiški rokopis. 8 Ivan Grafenauer, »‘Ta stara velikanočna pejsen’ in še kaj«. 9 Luther, Tischreden oder Colloquia, 590v. 10 Wackernagel, Das deutsche Kirchenlied, 2.726–37. 11 Deželak Trojar, »Zametki in razcvet duhovne dramatike«: 154, prim. tudi omembo v Baraga, Historia annua, 25. 12 Prim. Grendler, Jesuit Schools and Universities. 13 Deželak Trojar, »Jezuitska dramatika«: 180. Širšo regijo za nemške dežele obravnava Rädle, »Jesuit Theatre«, za francoske Loach, »Performing in Latin«. Clotho 10_241208.indd 168 09/12/2024 11:36:04 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 169 se že pojavi tudi občasno delo z antično motiviko, denimo De pomo Theodosii iz leta 1660,14 zgodba o cesarju Teodoziju II. in cesarici Ajliji Evdokiji. Zgodovinar Janez Malalas pripoveduje, kako je k Teodoziju nekoč ob obisku cerkve za praznik svetih treh kraljev (verjetno okrog leta 443) pristopil siromak in mu podaril nenavadno veliko frigijsko jabolko, tako ogromno, da mu je cesar v zahvalo plačal 150 zlatnikov. Jabolko, ki je v antiki od nekdaj predstavljalo ljubezensko darilo, je nato podaril cesarici. Toda ta ga je nato poslala enemu od dvorjanov, Pavlinu – ki pa ga je neprevidno podaril cesarju. Sumničavi cesar je takoj vprašal cesarico, kje ima njegovo jabolko, ona pa je zatrdila, da ga je pojedla, in zraven celo prisegla. To je bilo za Teodozija dovolj, da je postavnega in mladostnega Pavlina obsodil na smrt, Ajlija Evdokija pa se je iz Konstantinopla umaknila v Jeruzalem ter se predala molitvi.15 Ob istem času kot jezuiti so s svojim vzgojnim delom v Ljubljani začeli tudi kapucini, temeljni kamen za njihov samostan je bil položen leta 1607, prišli pa so morda že nekaj let prej. Začetnemu razcvetu je sledil upad, nato pa konec 17. stoletja ponoven razcvet. Ohranjeni so trije povzetki njihovih pasijonskih procesij, ki velikonočno motiviko dopolnjujejo z raznovrstnimi starozaveznimi prizori, na trenutke mednje vpletejo tudi priložnostno politično intonirano podobo. Bolj znane od ljubljanskih so kapucinske procesije v Škofji Loki, Škofjeloški pasijon patra Romualda je v zadnjem obdobju spet deležen znatne raziskovalne pozornosti.16 Kapucini so podobne procesije prirejali tudi v drugih mestih, zelo verjetno v Radgoni, vsekakor tudi v Kranju.17 IGRE V RUŠAH Podrobno razpravo o latinski šoli v Rušah je že pred časom objavil Drago Augustinovič.18 Do sredine 18. stoletja je bil to edini študijski zavod na območju slovenske Štajerske (zametki pouka, ki jih Ruška kronika postavlja kar v leto 1187, so zgodovinsko vprašljivi, verjetno so bili neformalni in večkrat prekinjeni).19 Šolo je ustanovil Jurij Koz- 14 Baraga, Historia annua, 212; prim. Deželak Trojar, »Ohranjeni kronikalni zapisi«: 101–33. 15 Malalas 14.8; podrobneje o zgodovinskem kontekstu Holum, Theodosian Empresses, 176, kjer je antično poročilo predstavljeno v kritični luči. Širši okvir tega motiva obravnava Braccini, »An Apple between Folktales«. 16 Prim. Ogrin, »Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona«; članku je sledila nova kritična izdaja, Ogrin in Deželak Trojar, Škofjeloški pasijon. 17 Deželak Trojar, »Zametki in razcvet duhovne dramatike«: 172–73. 18 Augustinovič, »Ruška šola«; prim. tudi Grahornik, Ruška latinska kronika, 153. 19 Vrbnjak, »Osnovno šolstvo v Rušah«, 410. Clotho 10_241208.indd 169 09/12/2024 11:36:05 DAVID MOVRIN170 ina, ruški župnik od 1645 do 1649, in je delovala od 1645 do ukinitve 1760. Prvo leto je imela 17 učencev, nato je število naraščalo in leta 1698 jih je bilo kar 214, po letu 1730 pa je sledil upad in zadnji dve leti pred zaprtjem je bil na šolo vpisan samo še en učenec. (Razlogov je bilo najbrž več – pomanjkanje sposobnih učiteljev, zastarel kurikul, predvsem pa konkurenca nove gimnazije, ki so jo leta 1758 v Mariboru ustanovili jezuiti.)20 Skupaj je šolo obiskovalo kar 6681 učencev, ki so izhajali iz zelo raznolikih okoliščin, med njimi so bili tako plemiči kot meščani in podložniki.21 Igre je v Rušah uvedel domačin Luka Jamnik (1647–1698), ki ga Ruška kronika najprej navaja med učenci tamkajšnje šole, kasneje pa je leta 1676 postal župnik v Rušah in to ostal do smrti leta 1698. Zaradi vsestranske delavnosti ga kronika imenuje kar »ruški Romul«, po ustanovitelju Rima, ki je imel zasluge za vrsto novih mestnih ustanov. Jamnik je dal razširiti in opremiti cerkev, zgradil je novo kaplanijo in novo župnišče ter dal sredi vasi izkopati vodni izvir. Še večji premik je dosegel na področju vzgoje, latinska šola je v njegovem obdobju dosegla svoj vrh. Leta 1680 je uvedel vsakoletne verske igre po zgledu jezuitskih šolskih »komedij«, actio comica; samostalnik komedija je tu rabljen v svojem starejšem pomenu, podobno kot pri Danteju pomeni predvsem »zgodba s srečnim koncem«. Oder je stal ob cerkvi, nastopala pa je domača mladina, domestica iuventus.22 Časovno in vsebinsko so bile igre prilagojene lokalnemu prostoru. Prirejali so jih za romarje, ki so ravno v tem času, leta 1680, začeli množično romati k Mariji v Rušah. Odvijale so se na nedeljo po prazniku Marijinega rojstva 8. septembra, torej po malem šmarnu;23 na ta dan, »ruško nedeljo«, so obhajali praznik Marijinega imena, včasih tudi prejšnjega dne na »ruško soboto«, die Sabbathi Dominicam Ras- tensem antecedente.24 Oder je bil napravljen leta 1680 iz lesa in druge zelenine, ex variis viridariis,25 sprva na pokopališču, leta 1689 pa so napravili novega, najbrž večjega, ker je bil že »deloma znotraj poko- pališča, deloma zunaj njega« (novum theatrum partim in partim extra coemeterim erectum).26 Razumljivo je, da so bile igre tudi vsebinsko prilagojene tem okoliščinam – večina je bila posvečenih Mariji, včasih 20 Ibid., 412; prim. tudi Grahornik, »Ruška latinska kronika«, passim. 21 Augustinovič, »Ruška šola«, 52; prim. Marin, »Gledališka zastrtost«, 57 in nasl. 22 Glazer, »Luka Jamnik«. 23 Deželak Trojar, »Zametki in razcvet duhovne dramatike«: 174. 24 Notata Rastensia 55a. 25 Ibid. 53a. 26 Ibid. 69b. Clotho 10_241208.indd 170 09/12/2024 11:36:05 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 171 kar v povezavi s katerim od vzklikov v lavretanskih litanijah; leta 1680 kot mogočni zaščitnici (de potentissimo Mariae patrocinio),27 leta 1681 o Marijinih milostih (de gratiis Marianis),28 leta 1682, ko je v bližini razsajala kuga, o ruški Mariji kot zdravju bolnikov (Maria Rastensis salus infirmorum). Leta 168329 je ruška nedelja prišla na 12. september; v tem času so bili Turki pred Dunajem in v Ruše je v devetih tednih obleganja prišlo več kot petdeset procesij prosit pomoči. Prav na ruško nedeljo zvečer je Jan Sobieski s svojo vojsko Dunaj osvobodil in naslednjo nedeljo, 19. septembra, so v Rušah v igri gledalcem brez števila (sine numero) prikazali Marijo kot najmogočnejšo pomoč krist- janov (potentissimum Christianorum auxilium).30 Naslednje leto, 1684, je ta dogodek še vedno odmeval, igra je prikazala Marijo kot vojsko v zastavah, po verzu iz Visoke pesmi 6,3 (ordinata castrorum acies).31 Leta 1685 je igra upodobila Marijo kot zvezdo mornarjev (navigantium sydus),32 leta 1686 kot pribežališče grešnikov (de Mariano peccatorum refugio),33 leta 1687 kot zaščitnico sirot (pupillorum tutrix).34 Mariji so bile posvečene tudi igre v naslednjih letih, kjer so vsebinski opisi v Ruški kroniki nekoliko bolj skopi (omenjajo pa dejstvo, da so ob tej priliki podeljevali tudi nagrade odličnjakom in da so nabirke ob igrah prinesle šoli znatno vsoto, leta 1689 npr. 300 goldinarjev).35 Čez čas se je začel ta vsebinsko zamejeni nabor širiti, zdi se, da tako vsebinsko kot jezikovno. Leta 1700 so na odru ob obletnici posvetitve cerkve predstavili deklamacijo v nemškem jeziku (producta fuit in theatro Germanica declamatio), ki jo je sestavil benediktinec pater Egidij – toda na soboto pred ruško nedeljo, ko je bilo obiskovalcev res veliko (numerosissimo populo), so jo prevedli tudi v slovenščino (in linguam Sclavonicam versa).36 Če je ta elativ težko oprijemljiv, je že ob zapisu za naslednje leto napisana čisto konkretna številka ljudi, ki so prisostvovali predstavi – nad dvajset tisoč ljudi (ultra viginti milia hominum);37 za takšno število obiskovalcev, katerih zadovoljstvo je bilo nenazadnje povezano tudi s prispevki pri nabirki, se je bilo očitno 27 Ibid. 53a. 28 Ibid. 55a. 29 Ibid. 57a. 30 Ibid. 59a. 31 Ibid. 61a. 32 Ibid. 62b. 33 Ibid. 64a. 34 Ibid. 65b. 35 Ibid. 71b. 36 Ibid. 99a. 37 Ibid. 103a. Clotho 10_241208.indd 171 09/12/2024 11:36:05 DAVID MOVRIN172 vredno tudi jezikovno potruditi.38 Določeno razširitev je zaznati tudi pri tematiki. V osrednji vlogi se poleg Marije začno pojavljati tudi drugi liki, katerih zgodba je z njo tako ali drugače povezana. Leta 1699 je bila predstava posvečena svetemu Dizmu, skesanemu razbojniku, ki mu je Jezus s križa obljubil, da bo še istega dne z njim v raju (actio theatralis de s. Disma latrone poenitente),39 leta 1706 cesarju Jovinijanu, ki je bil čudežno napeljan k spreobrnitvi (actio theatralis de Joviniano impe ratore mire correcto),40 naslednjega leta Viljemu, vojvodi akvitanskemu (de Guilielmo Aquitaniae duce)41 in leta 1711 svetemu Janezu Nepomuku (actus comicus de s. Joanne Nepomuceno).42 Zadnja predstava (ultima hic loci theatraliter producta comica actio) je bila uprizorjena leta 1722.43 Glede podrobnejše vsebine teh iger so raziskovalci zadržani, nobeno od besedil se ni ohranilo, saj je ruško župnišče kasneje pogorelo. »To je tembolj škoda,« je napisal Janko Glazer, »ker sta prav ta doba in to področje zastopani posebno pičlo in bi vsak donesek bil dobrodošla dopolnitev.«44 V luči tako iskrenega vzklika je o teh igrah vsekakor mogoče razmišljati še naprej. IGRA O CESARJU JOVINIJANU Kaj se da denimo še reči o edini igri z motiviko iz antičnega Rima, igri o cesarju Jovinijanu, ki so jo v Rušah priredili leta 1706? Latinski vpis v kroniki je skop, poroča, da je bila actio theatralis de Joviniano imperatore mire correcto, cuius prologum, intermedium et epilogum composuit ARP. Sigefridus Ord. S. B. ad S. Paulum Professus, torej »gledališka igra o cesarju Jovinijanu, ki je bil čudežno napeljan k spreobrnitvi«, prikazana 11. septembra 1706, na soboto pred ruško nedeljo, »njen prolog, osrednji del in epilog pa je sestavil prečastiti oče Sigefrid, benediktinec in profes [samostana] pri Svetem Pavlu [v Labotski dolini na Spodnjem Koroškem]«.45 To je edina igra, pri kate ri se je ime avtorja ohranilo; poleg njega vemo le še za benedik- tinca Egidija, avtorja deklamacije iz leta 1700. Rimski cesar Jovijan, ki ga viri včasih omenjajo kot Jovinijana, je bil malo znan, nedavna študija obravnava njegovo vladavino 38 Več o poliglosiji na konkretnem primeru Kaminski, »Polyglossie, Polysemie«. 39 Ibid. 97a. 40 Ibid. 116b. 41 Ibid. 119a. 42 Ibid. 128b. 43 Ibid. 150a. 44 Glazer, »Verske igre v Rušah«, 147. 45 Notata Rastensia 116b. Clotho 10_241208.indd 172 09/12/2024 11:36:05 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 173 celo kot »pozabljeno«, in je bil zato prikladna figura za literarizi- ranje.46 (Zmešnjavo je še povečevalo dejstvo, da so ga kasnejši pisci tu in tam zamešali s cesarjem Dioklecijanom, ki je imel vzdevek Jovius, ter z nekim heretičnim menihom Jovinijanom iz 4. stoletja, nasprotnikom askeze, ki mu je Hieronim posvetil dve knjigi Ad- versus Jovinianum in ga označil za »krščanskega Epikura«.)47 Kot del telesne straže cesarja Julijana je bil z njim na vojnem pohodu zoper Perzijce in ko je cesar umrl, je izčrpana vojska za njegovega namestnika razglasila Jovijana. Ta je takoj sklenil za Rim neugoden mir ter se napotil nazaj v Konstantinopel. Med potjo je v Edesi sprejel odposlanstvo krščanskih škofov, med katerimi je bil tudi izgnani Atanazij; preklical je Julijanove protikrščanske edikte, razglasil nov tolerančni edikt ter vrnil Kristusov monogram, laba- rum, na vojaške prapore.48 Umrl je še pred vrnitvijo v prestolnico, v bitinijskem mestu Dadastana, najverjetneje zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom, star komaj 32 let.49 Ohranilo se je nekaj ocen njegovega dela. Nekateri poganski pisci, kot je bil Evnapij, ga niso cenili;50 toda Evtropij je zanj denimo napisal, da ni bil brez nadarjenosti in razuma (vir alias neque iners neque imprudens), ter dodal, da je bil prijetnega značaja in po naravi širokogruden (civilitati propior et natura admodum liberalis).51 Anonimna Epitoma o cesarjih se ga spominja kot postavnega človeka vedrega značaja, ki da je bil celo literarno omikan (hic fuit insignis corpore, laetus ingenio, litterarum studiosus).52 Za krščanske pisce je bil dober in širokogruden vladar, ki bi modro vladal imperiju tako v cerkvenih kot posvetnih rečeh, ko bi mu bilo le dano živeti dlje.53 Zgodba, v kateri se je ta pozabljeni cesar nenadoma znašel v središču pozornosti, je bila del priljubljene zbirke anekdot in pripovedi z nas lo- vom Gesta Romanorum. Ta je nastala med koncem 13. in začetkom 14. stoletja in je hitro postala bestseller, iz katerega so črpali tudi Chaucer, Boccaccio in Shakespeare. Rokopise najdemo vsepovsod, celo v mat- ičnem samostanu očeta Sigefrida se je vse do danes ohranil izvod iz 46 Drijvers, Forgotten Reign. 47 Tomkowiak, »Jovinian«, 663. 48 Drijvers, Forgotten Reign 90 in nasl. 49 Ibid., 109. 50 Eun. frg. 29.1. 51 Eutr. 10.17.3. 52 Epit. de caes. 44.3. 53 Ruf., HE 11.1; Socr., HE 3.26.4; Thdt., HE 4.5.1; vse navaja Drijvers, Forgotten Reign 111. Clotho 10_241208.indd 173 09/12/2024 11:36:05 DAVID MOVRIN174 15. stoletja,54 utemeljeno lahko domnevamo, da je bilo pred ukinitvijo samostana leta 1782, ko so tudi šentpavelsko knjižnico raznesli na vse konce, teh besedil še več. Vsekakor je v Sigefridovem času krožila množica tiskanih izdaj, prvi tiski so se pojavili okrog leta 1473, že leta 1489 je izšel tudi prvi nemški prevod. Pripoved o Jovinijanu, ki so jo Gesta Romanorum tako učinkovito raznesla po vsej Evropi in na osnovi katere je (vsaj posredno) nastala tudi uprizoritev v Rušah, ponuja dobro okvirno prestavo o dramskem zapletu, ki so mu bili prvo septembrsko soboto leta 1706 priča množice tamkajšnjih romarjev.55 54 Codex S. Pauli in Carinthia 8/4; katalog je dostopen na portalu Hill Museum & Manuscript Library. 55 Besedilo je povzeto po uveljavljeni izdaji, ki jo je objavil Oesterley, Gesta Roma- norum, 360–66. Za podrobnosti glede tekstnokritičnih variant prim. Weiske, Gesta Romanorum, 2.50–104. De superbia nimia, et quomodo superbi ad humilitatem maximam sepe perveniunt; satis notabile. Jovinianus imperator regnavit potens valde, qui cum semel in stratu suo jacuisset, exaltatum est cor ejus ultra quam credi potest, et in corde suo dixit: Estne aliquis alius deus quam ego? Hiis cogitatis sompnum cepit. Mane vero surrexit et vocavit milites suos et ait: Carissimi, bonum est cibum sumere, quia hodie ad venandum pergere volo. Illi vero parati erant ejus voluntatem adimplere. Cibo sumpto ad venandum perrexerunt. Dum vero Imperator equitasset, calor intollerabilis eum invasit, in tantum quod videbatur ei, quod moreretur nisi in aqua frigida balneari posset. Respexit a longe et aquam latam vidit, dixit suis militibus: Hic remaneatis, O pretiranem ponosu in o tem, kako ošabni pogosto pridejo do največje ponižnosti; vredno pozornosti. Živel je cesar Jovinijan, imel je silno oblast in ko je nekoč ležal v svoji postelji, se je njegovo srce nepojmljivo povzdignilo in v srcu si je rekel: »Ali obstaja kakšen drug bog razen mene?« V takih mislih je zaspal. Zjutraj je vstal, sklical svoje viteze in rekel: »Predragi, dobro je, da se najemo, kajti danes bi šel rad na lov.« In ti so mu bili pripravljeni željo izpolniti. Ko so se najedli, so se odpravili na lov. Med ježo pa je cesarju postalo neznosno vroče in zazdelo se mu je, da ga bo pobralo, če se ne bo mogel okopati v hladni vodi. Ko se je oziral naokoli, je zagledal vodno širjavo ter rekel svojim vitezom: »Ostanite tukaj, dokler se ne osvežim.« Clotho 10_241208.indd 174 09/12/2024 11:36:05 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 175 quousque fuero liberatus. Dextrarium cum calcaribus percussit, ad aquam festinanter equitabat, de equo descendit, omnia vestimenta deposuit, aquam intravit et tamdiu ibi remansit, quousque totaliter refrigeratus esset. Dum ibidem exspectasset, venit quidam homo ei per omnia similis in vultu et gestu, et induit se vestimentis ejus, dextrarium ejus ascendit, et ad milites equitavit, ab omnibus sicut persona imperatoris est receptus. Finito ludo ad palacium cum militibus perrexit. Post hec cito Jovinianus de aqua exivit, vestes nec equum invenit. Admirabatur et tristatus est valde, quia nudus erat et neminem vidit, cogitavit inter se: Quid faciam? Ego miserabiliter sum ministratus. Tandem ad se reversus dicebat: Hic prope manet [44b] unus miles, quem ad miliciam promovi: ad eum pergam, vestes et equum acquiram et sic ad palatium meum ascendam, et videbo, quomodo et per quem sum confusus. Jovinianus totaliter nudus ad castrum militis perrexit, ad januam pulsavit, janitor autem causam pulsacionis quesivit. Ait Jovinianus: Januam aperite, et qualis ego sum videte! Ille vero januam aperuit et cum eum vidisset, obstupuit et ait: Qualis es tu? At ille: Jovinianus sum imperator, vade Nato je z ostrogami spodbodel konja in naglo odjezdil k vodi, razjahal, slekel vsa oblačila, šel v vodo in ostal v njej, dokler se ni povsem osvežil. Toda medtem ko je bil tam, je prišel nekdo, ki mu je bil povsem podoben po videzu in drži, si nadel njegova oblačila, zajahal njegovega konja in odjezdil k vitezom, kjer so ga vsi sprejeli kot cesarjevo osebo. Lova je bilo konec in z vojaki se je odpravil v palačo. Kmalu zatem je prišel Jovinijan ven iz vode, vendar ni našel ne oblek ne konja. Zelo se je čudil in razžalostil, saj je bil nag in ni videl nikogar. Pri sebi si je mislil: »Kaj naj storim? Kako slabo se mi streže!« Nato se je zbral in si rekel: »Tu v bližini živi neki vitez, ki sem ga v viteza povzdignil jaz; šel bom k njemu, dobil oblačila in konja ter šel nato v palačo in ugotovil, kako in s kom so me zamenjali. Jovinijan se je povsem nag odpravil do vitezovega gradu in potrkal na vrata, vratar pa je vprašal, zakaj trka. Jovinijan je rekel: »Odprite vrata in videli boste, kdo sem.« Oni je res odprl vrata in ko ga je zagledal, je presenečen rekel: »Kdo pa si?« Ta mu je odvrnil: »Cesar Jovinijan sem; pojdi k svojemu gospodu in mu reci, Clotho 10_241208.indd 175 09/12/2024 11:36:05 DAVID MOVRIN176 ad dominum tuum, et dic ei, ut michi vestes accommodet, quia vestes et equum perdidi. Qui ait: Mentiris, pessime ribalde! Jam ante adventum tuum dominus imperator Jovinianus ad palacium suum cum militibus suis transivit, et dominus meus secum perrexit et rediit, et jam in mensa sedet; sed quia imperatorem te nominasti, domino meo nunciabo. Janitor intravit et domino suo verba ejus retulit. Ille hoc audiens precepit ut introduceretur, et sic factum est. Miles cum vidisset, noticiam ejus non habebat, sed imperator peroptime eum cognovit. Ait ei miles: Dic michi, qualis es, et quod est nomen tuum? Qui respondit: Ego sum imperator Jovinianus, et ego te ad miliciam promovi tali tempore. Ait ille: O ribalde pessime, qua audacia audes teipsum imperatorem nominare! Jam dominus meus imperator ante te ad palacium equitavit, et ego per viam ei associatus eram et jam sum reversus: et quia teipsum imperatorem nominasti, impune non transibis. Fecit eum egregie verberari et postea expelli. Ille vero sic flagellatus et expulsus flevit amare et ait: O deus meus, quid hoc esse poterit, quod miles, quem ad miliciam promovi, noticiam mei non habet, et cum hoc graviter me flagellavit. naj mi priskrbi oblačila, saj sem izgubil obleko in konja.« Vratar je rekel: »Lažeš, podli potepuh! Že pred tvojim prihodom je gospod cesar Jovinijan odšel v svojo palačo s svojimi vitezi, moj gospod pa je šel z njim in se nato vrnil, zdaj sedi že pri mizi; ker pa si se imenoval cesarja, bom gospodu to sporočil.« Vratar je šel noter in povedal svojemu gospodu, kaj je rekel. Ko je ta slišal, je naročil, naj ga pripeljejo, in tako se je zgodilo. Čeprav ga je vitez videl, se ga ni spomnil, cesar pa je njega takoj prepoznal. Vitez mu je rekel: »Povej mi, kdo si in kako ti je ime?« Ta mu je odgovoril: »Cesar Jovinijan sem in jaz sem te takrat povzdignil v viteza.« Ta pa je rekel: »O podli potepuh, kako predrzen si, da si upaš imenovati se cesarja! Moj gospod cesar je že pred tvojim prihodom odjezdil v palačo, jaz pa sem ga po poti spremljal in se že vrnil; in ker si se imenoval cesarja, ne boš ostal nekaznovan.« Ukazal je, naj ga temeljito prešibajo in nato vržejo ven. Ta pa je prebičan in vržen ven bridko jokal in dejal: »O moj Bog, kako naj bo mogoče, da me vitez, ki sem ga sam povzdignil v viteštvo, sploh ne pozna in da me je dal poleg tega še tako neusmiljeno prebičati?« Clotho 10_241208.indd 176 09/12/2024 11:36:05 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 177 Cogitavit autem apud se: Prope est quidam dux consiliarius meus, ad eum pergam et necessitatem ei ostendam, per quem potero indui et ad palacium meum reverti. Cum vero ad januam ducis venisset, pulsavit. Janitor audiens pulsacionem januam aperuit, et cum hominem nudum vidisset, admirabatur et ajebat: Carissime, qualis es tu, et quare sic totaliter nudus venisti? Et ille: Ego sum imperator, a casu equum et vestimenta perdidi, et ideo ad ducem veni, ut michi in hac necessitate succurrat. Ideo te rogo, ut negocium meum coram domino tuo facias. [45] Janitor cum verba ejus audisset admirabatur, aulam intravit et domino suo omnia retulit. Ait dux: Introducatur. Cum introductus fuisset nullus noticiam ejus habebat, et dux ad illum: Qualis es tu? Et ille: Imperator sum ego, et te ad divicias et honores promovi, quando te ducem feci et consiliarium meum te constitui. Ait dux: Insane miser! perrrexi parum ante cum domino meo imperatore versus palacium, et reversus sum, et quia talem honorem tibi appropriasti, impune non transibis. Confecit eum in carcerem includi et pane et aqua sustentari. Deinde ex carcere extraxit et egregie verberari et a tota terra post hoc ejici [fecit]. Nato pa se je spomnil: »Tu blizu je neki vojvoda, eden mojih svetovalcev, šel bom k njemu in pokazal, da sem v stiski; pri njem se bom lahko oblekel in se nato vrnil v svojo palačo.« Ko je prišel k vojvodi na vrata, je potrkal. Vratar je slišal trkanje in vrata odprl, ko pa je zagledal golega človeka, se je čudil in dejal: »Predragi, kdo si in zakaj si prišel tako povsem nag?« On pa: »Cesar sem, po naključju sem izgubil konja in oblačila, zato sem prišel k vojvodi, da mi pomaga v tej stiski. Prosim te torej, sporoči svojemu gospodu, da imam z njim opravka.« Ko je vratar slišal njegove besede, se je začudil, šel v dvorano in vse povedal svojemu gospodu. Vojvoda je rekel: »Pripeljite ga noter.« Ko so ga pripeljali, se ga ni nihče spomnil, vojvoda pa mu je dejal: »Kdo si?« Ta je odvrnil: »Cesar sem, povzdignil sem te in ti dal bogastvo in časti, ko sem te naredil za vojvodo in za svojega svetovalca.« Vojvoda je rekel: »Norec nesrečni! Pred kratkim sem šel s svojim gospodom cesarjem v palačo in se nato vrnil; ker si si prilastil takšno čast, ne boš ostal nekaznovan.« Ukazal ga je vreči v ječo, kjer naj ostane ob kruhu in vodi. Kasneje ga je dal privesti iz ječe, ga temeljito prešibati in izgnati iz tistega kraja. Clotho 10_241208.indd 177 09/12/2024 11:36:05 DAVID MOVRIN178 Tako izgnan je ta nepojmljivo ječal in vzdihoval ter govoril sam pri sebi: »Gorje mi, kaj naj storim, ko me vsi zaničujejo in me je ljudstvo zavrglo? Bolje bi bilo, da grem v svojo palačo in sorodniki v palači se me bodo spomnili; če ne oni, pa me bo po določenih znamenjih zagotovo spoznala moja žena.« Sam je šel v palačo in potrkal po vratih; ko je vratar slišal trkanje, je odprl vrata, in ko ga je videl, je rekel: »Povej mi, kdo si?« Ta je odvrnil: »Čudim se ti, da me ne prepoznaš, saj si mi toliko časa služil.« Oni je rekel: »Lažeš, služil sem svojemu gospodu cesarju.« Ta je dejal: »To sem jaz; in če ne verjameš tem besedam, te za božjo ljubezen prosim, da greš k cesarici in po teh znamenjih naj mi ona po tebi pošlje cesarska oblačila, ker sem po naključju vsa izgubil. Teh znamenj, ki ji jih pošiljam po tebi, ne pozna pod nebom nihče razen naju dveh.« Vratar je rekel: »Brez dvoma si zmešan, kajti moj gospod cesar sedi zdajle za mizo in cesarica je ob njem; ker pa praviš, da si cesar, bom to povedal cesarici in prepričan sem, da boš strogo kaznovan.« Vratar je šel k cesarici in ji povedal vse, kar je slišal. Ta se je nemalo razžalostila, se obrnila k svojemu gospodu in rekla: »O gospod moj, prisluhnite tej čudni stvari! Za skrivna znamenja, ki si jih pogosto izkazujeva med seboj, je zdaj Ille sic ejectus ultra quam credi poterit gemuit et suspiria emittebat et intra se dixit: Heu michi, quid faciam, quia factus sum obprobrium omnium et abjectio plebis? Melius est michi ad palacium meum pergere et mei de palacio meo noticiam habebunt; saltem si non, uxor mea noticiam meam habebit per certa signa. Solus ad palacium accessit, ad januam pulsavit, audita pulsacione janitor januam aperuit; quem cum vidisset, dixit: Dic michi, qualis es tu? Et ille: Miror de te, quia non novisti me, quia per tot tempora mecum fuisti. Qui ait: Mentiris; cum domino imperatore diu steti. Et ille: Ego sum ille, et si dictis non credis, rogo te dei amore, ut ad imperatricem accedas et per ista signa illa michi vestes imperiales per te mittet, quia a casu perdidi omnia; ista signa, que per te ei mitto, nullus nisi nos duo novit sub celo. Ait janitor: Non dubito, quin insanus sis, quia jam dominus meus imperator in mensa sedet et juxta eum imperatrix; verumtamen ex quo dicis te imperatorem esse, imperatrici intimabo, et certus sum quod graviter punieris. Janitor ad imperatricem perrexit et omnia audita ei intimavit. Illa non modicum contristata ad dominum suum conversa est et ait: O domine mi, audite mirabilia! signa privata inter nos sepius acta unus ribaldus in porta michi per janitorem Clotho 10_241208.indd 178 09/12/2024 11:36:05 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 179 recitat, et dicit se imperatorem et dominum meum esse. Ipse cum hoc audisset, precepit janitori ut introduceretur in conspectu omnium. Qui cum taliter nudus introductus fuisset, canis quidam, qui antea multum eum dilexerat, ad guttur suum saltabat, ut eum occideret, sed per familiam impeditus est, sic quod nullum ab eo recepit [45b] malum. Item quendam falconem habebat in pertica, qui cum eum vidisset ligaturam fregit et extra aulam advolavit. Ait imperator omnibus in aula sedentibus: Carissimi, audite verba mea, que de isto ribaldo dicam! Dic michi, qualis es tu et ob quam causam venisti? At ille: O domine, ista est mirabilis questio, imperator sum et dominus istius loci. Ait imperator omnibus sedentibus in mensa et circumstantibus: Dicite michi per juramentum vestrum, quod michi fecistis, quis nostrum imperator est et dominus? Aiunt illi: O domine, leviter respondemus per juramentum quod vobis fecimus, istum ribaldum numquam vidimus, sed vos estis dominus noster et imperator, quem a juventate novimus, et ideo rogamus una voce, ut puniatur, ut omnes exemplum ab eo capiant, et de tali presumpcione se non attemptent. Imperator ille conversus ad imperatricem ait: Dic domina michi per fidem qua teneris, nosti tu istum hominem, qui se dicit na vratih povedal vratarju neki potepuh, ki zase pravi, da je cesar in moj gospod.« Ko je ta to slišal, je vratarju naročil, naj ga pripelje noter, da ga vsi vidijo. Ko so ga tako nagega pripeljali noter, mu je neki pes, ki ga je imel pred tem zelo rad, planil za vrat, da bi ga ubil, vendar so ga domači zadržali, tako da se mu ni zgodilo nič hudega. Imel je tudi nekega sokola na drogu in ko ga je ta zagledal, je strgal vez ter odletel iz dvorane. Cesar je rekel vsem, ki so sedeli v dvorani: »Predragi, prisluhnite besedam, ki jih bom povedal o tem potepuhu! Povej mi, kdo si in zakaj si prišel?« Ta je rekel: »O gospod, čudno vprašanje je to, cesar sem in gospod tega kraja.« Cesar je dejal vsem, ki so sedeli za mizo in stali okrog nje: »Povejte mi v skladu s prisego, ki ste mi jo dali, kdo od naju je cesar in gospod?« Oni pravijo: »O gospod, zlahka odgovorimo po prisegi, ki smo vam jo dali, da tega potepuha nismo nikdar videli, vi pa ste naš gospod in cesar, ki ga poznamo že izza mlada, in zato v en glas prosimo, naj bo kaznovan, da bodo po njem vsi dobili zgled in si ne bodo skušali domišljati kaj takega.« Tisti cesar pa se je obrnil k cesarici in rekel: »Gospa, povej mi pri svoji zvestobi do mene, ali poznaš tega človeka, ki zase pravi, da je cesar in tvoj gospod?« Ta je odvrnila: »Dobri gospod, Clotho 10_241208.indd 179 09/12/2024 11:36:05 DAVID MOVRIN180 imperatorem et dominum tuum esse? At illa: O bone domine, cur talia a me queris? Nonne plus quam xxvi annis in societate tua steti et prolem per te genui? Sed unum est, quod miror, quomodo iste ribaldus pervenit ad nostra secreta inter nos perpetrata. Imperator ille dixit illi, qui introductus fuerat: Carissime! quare ausus fuisti teipsum imperatorem nominare? Damus pro judicio, ut ad caudam equi hodie sis tractus et si iterum sis ausus hoc dicere, te condempnabo morte turpissima. Vocavit satellites suos et ait: Ite est istum ad caudam equi trahite, sed nolite eum occidere. Et sic factum est. Post hec vero ultra quam credi potest commota sunt omnia interiora ejus et quasi de se ipso desperatus dicebat: Pereat dies in qua natus sum! Amici mei a me recesserunt, uxor mea et filii mei non noverunt me. Dum hoc dixisset, cogitabat: Hic prope manet confessor meus, pergam ad ipsum: forte ipse noticiam meam habebit, quia sepius confessionem meam audivit. Perrexit ad heremitam, ad fenestram cellule sue pulsavit. At ille: Quis ibi est? Et ille: Ego sum imperator Jovinianus, fenestram aperias, ut loquar tecum. Ille vero cum vocem ejus audisset, fenestram aperuit, cum eum vidisset, cum impetu fenestram clausit et ait: Discede zakaj me sprašuješ takšne reči? Ali te ne poznam že več kot šestindvajset let in ali ti nisem rodila potomcev? Čudim pa se eni stvari – kako je ta potepuh prišel do najinih skrivnosti, ki sva jih imela med seboj?« Tisti cesar je rekel temu, ki so ga privedli noter: »Predragi! Kako si drzneš, imenovati samega sebe cesarja? Obsojamo te, da te bo danes konj vlačil z repom in če si še enkrat drzneš reči kaj takega, te bom obsodil na najsramotnejšo smrt.« Poklical je svoje stražarje in dejal: »Pojdite in naj ga konj vleče z repom, vendar pazite, da ne bo ob življenje.« In tako se je zgodilo. Nato pa se je v njem vse nepojmljivo premaknilo in kot bi obupal nad seboj, je rekel: »Naj bo pogubljen dan, ko sem se rodil! Moji prijatelji so se umaknili od mene, moja žena in moji otroci me ne poznajo.« Ko je to govoril, je pomislil: »Tu v bližini je moj spovednik, k njemu bom šel; morda se me bo spomnil on, saj je tolikokrat slišal mojo spoved.« Šel je k puščavniku in potrkal na okno njegove celice. Ta je rekel: »Kdo je tam?« On pa: »Jaz sem, cesar Jovinijan, odpri okno, da bom govoril s teboj.« Ko je oni slišal njegov glas, je odprl okno, ko pa ga je videl, je okno silovito zaloputnil in rekel: »Proč od mene, prekleti, ti nisi Clotho 10_241208.indd 180 09/12/2024 11:36:06 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 181 a me, maledicte, tu non es imperator, sed diabolus in forma hominis. Ille hoc audiens ad terram pre dolore cecidit, crines capitis ac barbe [46] dilaceravit et dixit: Heu michi, quid faciam ego! Hiis dictis recordatus fuit quod in stratu suo exaltatum fuit cor ejus dicens: Estne deus alter preter me? Statim ad fenestram heremite pulsabat et dixit: Amore illius, qui pependit in cruce, confessionem meam audite fenestra clausa. At ille: Michi bene placet. Qui de tota vita sua cum lacrimis est confessus et precipue quomodo contra deum se erexit, dicens, quod non credidit alium deum esse quam seipsum. Facta confessione et absolucione heremita fenestram ejus aperuit et noticiam ejus habebat et ait: Benedictus altissimus, jam novi vos. Paucas vestes hic habeo, induas te et ad palacium perge, et ut spero noticiam tuam habebunt. Imperator induit se, ad palacium suum perrexit, ad januam pulsabat, janitor hostium aperuit et eum satis honorifice reeepit. At ille: Numquid noticiam meam habes? Qui ait: Eciam, domine peroptime, sed admiror quod per totum diem hic steti et vos exire non vidi. Ille vero aulam intravit, omnes eum videntes capita inclinabant. Alius imperator erat cum domina in camera. Quidam miles exiens de camera eum cesar temveč hudič v človeški podobi.« Ta je to slišal in od žalosti padel na zemljo, si ruval lase in brado ter govoril: »Gorje mi, kaj naj storim!« Ob teh besedah se je spomnil, kako je ležal na postelji in se je njegovo srce povzdignilo ter reklo: »Ali obstaja kakšen drug bog razen mene?« Takoj je potrkal na puščavnikovo okno in rekel: »Iz ljubezni do njega, ki je visel na križu, prisluhnite moji spovedi ob zaprtem oknu.« Oni je odvrnil: »Prav.« Ta se je nato v solzah spovedal vsega svojega življenja in zlasti tega, kako se je dvignil zoper Boga, rekoč, da ni verjel v drugega boga razen vase. Ko se je spovedal in dobil odvezo, je puščavnik odprl svoje okno, ga prepoznal in rekel: »Blagoslovljen naj bo Najvišji, zdaj sem vas spoznal. Tu imam nekaj oblačil, obleci se in pojdi v palačo; in kot upam, te bodo prepoznali.« Cesar se je oblekel, šel v svojo palačo in potrkal na vrata, vratar jih je odprl in ga takoj spoštljivo pozdravil. Ta je dejal: »Kaj me poznaš?« In oni mu je odvrnil: »Seveda, predobri gospod, vendar se čudim, ker sem tu stal ves dan in nisem videl, da bi šli ven.« Ta pa je šel v dvorano in vsi, ki so ga videli, so se priklonili. Drugi cesar je bil z gospo v sobi. Neki vitez je prišel iz sobe, si tega natanko Clotho 10_241208.indd 181 09/12/2024 11:36:06 DAVID MOVRIN182 ogledal ter se nato vrnil v sobo in dejal: »Moj gospod, v dvorani je nekdo, ki se mu vsi priklanjajo in mu izkazujejo čast; v vsem vam je podoben, tako zelo, da sploh ne vem, kdo od vaju je cesar.« Ko je oni cesar to slišal, je rekel cesarici: »Pojdi ven in poglej, ali ga poznaš.« Res je šla ven in ko ga je videla, se je čudila, šla takoj nazaj v sobo in rekla: »O gospod, eno vam moram povedati, da niti približno ne vem, kdo od vaju je moj gospod.« Ta je rekel: »Ker je tako, bom šel ven in pojasnil resnico.« Ko je prišel v dvorano, ga je prijel za roko in postavil obse, nato pa sklical vse plemiče v dvorani s cesarico vred ter dejal: »V skladu s prisego, ki ste mi jo dali, povejte, kdo od naju je cesar?« Prva je odgovorila cesarica: »Moj gospod, name je padlo, da odgovorim prva: Bog v nebesih mi je priča, da niti približno ne vem, kdo od vaju je moj gospod.« In tako so rekli vsi. On pa je dejal: »Predragi, poslušajte me! Ta človek je vaš cesar in gospod. Nekoč se je dvignil zoper Boga in zaradi tega greha ga je Bog kaznoval ter povzročil, da ga ljudje niso prepoznali; nato pa je opravil zadoščevanje Bogu in jaz sem njegov angel varuh, skrbel sem za njegovo cesarstvo, medtem ko je opravljal pokoro. Njegove intime aspexit et post hec in cameram est reversus ait: Domine mi, est quidam in aula, cui omnes capita inclinant et honorem faciunt, qui vobis in omnibus assimilatur, intantum quod quis vestrum est imperator penitus ignoro. Imperator ille hoc audiens ait imperatrici: Exeas et videas, si ejus noticiam habeas. Ille vero foras perrexit, et cum eum vidisset, admirabatur, statim cameram intravit et ait: O domine, vobis unum denuncio, quod quis vestrum est dominus meus penitus ignoro. At ille: Ex quo sic est, foris pergam et veritatem excutiam. Cum autem aulam intrasset, eum per manum cepit et juxta eum stare fecit, vocavit omnes nobiles in aula existentes cum imperatrice et ait: Per juramentum, quod michi fecistis, dicite, quis nostrum est imperator? Imperatrix primo respondit: Domine mi, michi incumbit primo respondere; testis est michi deus in celis, quis vestrum est dominus meus, penitus ignoro. Et sic omnes dixerunt. At ille: Carissimi, audite me! iste homo est imperator vester et dominus. Nam aliquo tempore contra deum se erexit, propter quod peccatum deus eum flagellavit et hominis noticia ab eo recessit, quousque satisfactionem deo fecit, ego sum [46b] angelus ejus custos anime sue qui imperium custodivi quamdiu Clotho 10_241208.indd 182 09/12/2024 11:36:06 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 183 pokore je zdaj konec in za grehe je zadoščeno, odslej boste ubogali njega, jaz pa vas izročam v božje varstvo.« In naenkrat jim je izginil izpred oči. Cesar pa se je zahvalil Bogu ter nato mirno živel ves čas svojega življenja ter izročil duha Bogu. Dragi moji, tega cesarja lahko primerjamo s katerimkoli človekom, ki se je popolnoma prepustil svetu in se zaradi bogastva in časti povzdiguje v ošabnosti srca kot drugi Nabukadnezar, ki ni ubogal božjih zapovedi. Pokliče viteze, to je čute, in se odpravi na lov za nečimrnostmi tega sveta. Preplavi ga neznosna vročina, to je hudičeva skušnjava, ki je ne more potešiti, dokler se popolnoma ne ohladi v vodah tega sveta. Ohladitev pomeni oslabitev duše in tako njegovi vitezi, to je čuti, pustijo človeka brez varstva, kadar se odpravi kopat v vodo tega sveta. Najprej stopi s svojega konja, to je, zablodi proč od vere, saj je pri krstu obljubil, da se bo trdno držal Boga in se odrekel hudičevim nečimrnostim, a takoj ko se ves potopi v vode posvetnosti, prelomi svojo obljubo – in to pomeni, da sestopi s svojega konja. Nato sleče svoja oblačila, to je kreposti, ki jih je prejel pri krstu, in tako nesrečnik leži gol v nečimrnostih tega fuit in penitencia. Jam ejus penitencia est completa et pro peccatis satisfecit, ammodo ei sitis obedientes, ad deum vos recommendo; statim ab oculis eorum disparuit. Imperator vero deo gracias reddidit et toto tempore vite sue in bona pace vixit et spiritum deo reddidit. Carissimi, iste imperator potest dici quilibet homo totaliter mundo datus, qui propter divicias et honores in superbia cordis erigitur, sicut alter Nabugodonosor, qui divinis preceptis non obedivit. Vocat milites i. e. sensus, pergit ad venandum mundi vanitates, Interim calor intollerabilis i. e. temptacio diabolica eum arripit, quod quiescere non potest, quousque in aquis mundanis sit totaliter refrigeratus, ista refrigeracio est detrimentum anime et sic milites i. e. sensus sine custodia hominem demittunt, quocienscunque in aqua mundana balneari intendit. Sed de equo primo descendit, i. e. a fide errat, quia in baptismo firmiter deo promisit adherere et pompis diaboli abrenunciare, sed quam cito totaliter se in aquis mundanis involvit, fidem frangit et hoc est de equo descendere. Deinde deposuit vestes i. e. virtutes, quas in baptismo recepit, et sic nudus miser in mundi vanitatibus jacet. Quid est faciendum? Certe ut alius scilicet prelatus, Clotho 10_241208.indd 183 09/12/2024 11:36:06 DAVID MOVRIN184 sveta. Kaj storiti? Nekdo drug, njegov predstojnik, ki ima vero in kreposti, s katerimi ga lahko varuje, torej prejme oblačila, saj je predstojniku dana moč, da pomaga grešniku, kadar se ta s čistim srcem obrne k Bogu. Jovinijan, ko je prišel iz vode, itd. Tako nesrečnež, ki sklene po božji milosti izstopiti iz svetne vode, ne bo našel nobene kreposti, ker jih je vse izgubil zaradi greha, ima torej snov za kesanje. Kako naj torej vrline ponovno pridobi? Vsekakor je treba najprej oditi v hišo viteza. Ta vitez je razum, ki te mora bičati, saj razum narekuje, da moraš vse, kar si storil proti Bogu, popraviti v svojem srcu, zato se ne moreš imenovati cesar, to je kristjan, saj si z grehom izgubil krščanska dela. Zato te razum izžene iz sleherne zablode. Kaj je treba torej storiti? Odpraviti se moraš v grad k vojvodi, to je k svoji lastni vesti, ki hudo godrnja proti tebi, dokler se ne spraviš z Bogom, saj te vrže celo v ječo, to je v veliko stisko glede tega, kako in na kakšen način bi lahko ugajal Bogu in od njega prejel rane, to je skesanost srca, skozi katero lahko izstopi kri, to je greh. Nato potrkaj na palačo svojega srca, to je temeljito premisli, kako in zakaj si grešil proti Bogu. Vratar, to je volja, ki je svobodna, mora odpreti vrata tvojega srca in te popeljati v qui fidem et virtutes habet eum custodire, i. e. vestimenta recipere, quia prelato datur potestas solvendi peccatorem, quociens puro corde ad deum se convertit. Jovinianus cum de aqua exivit etc. Sic miser homo, cum de aqua mundana per dei graciam intendit exire, nullam virtutem inveniet, quia omnes per peccatum perdidit, ergo habet materiam dolendi. Quomodo debent ergo virtutes recuperari? Certe ad domum militis primo debet pergere. Miles iste est racio, que habet te flagellare, quia racio dictat, quod quantum contra deum perpetrasti, in corde tuo hoc emendes, et ideo non poteris teipsum dicere imperatorem i. e. christianum quia opera christiani per peccatum perdidisti; racio ergo te expellit ab omni vicio. Quid ergo est faciendum? Pergas ad castrum ducis scilicet ad conscienciam tuam propriam, que contra te graviter murmurat, donec reconciliatus deo fueris, immo in carcerem te ponit, hoc est in perplexitatem magnam, quomodo et per quam viam deo placere potes et [47] vulnera ab eo recipere i. e. cordis compunctionem, per quam sanguis i. e. peccatum exeat. Deinde ad palacium cordis tui pulsare, i. e. intime cogitare, quomodo et qua de causa contra deum deliquisti. Janitor i. e. voluntas, que est libera, Clotho 10_241208.indd 184 09/12/2024 11:36:06 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 185 prvotno stanje, ki si ga prejel pri krstu. Pes, ki skoči, da bi te ubil in tako dalje, je tvoje lastno meso, po katerem človek pogosto izgubi življenje, če tega ne prepreči Bog. Sokol na drogu, ki odleti skozi okno in tako dalje – to je božja moč – pa ne bo ostal s tabo, dokler boš živel hudobno življenje, in tudi žena, to je duša, ne bo vedela za tvoje odrešenje. Kaj je torej treba storiti? Treba te je vleči s konjskim repom. Biti vlečen s konjskim repom ni nič drugega kot trpeti in zadoščevati od začetka življenja vse do danes za to, kaj in koliko si storil. Potem ko to storiš, pojdi k puščavniku, to je k molčečemu spovedniku v gozdu svete Cerkve, in pri zaprtem oknu, to je zasebno, priznaj vse, kar si zagrešil proti Bogu in se očisti, ne zaradi človeške hvale, ampak zaradi lastne tolažbe, in takoj te bodo spoznali Bog in vsi angeli. Potem se lahko po spovedi oblečeš v oblačila, to je v plemenite kreposti, in se skrivaj približaš palači svojega srca, kar bodo spoznali vsi tvoji čuti skupaj z ženo, to je tvojo dušo, saj si postal pravi cesar, to je dober kristjan, in boš zato dobil večno življenje. Naj nas k njemu pripelje … ostium cordis tui habet aperire et te ducere ad primum statum, quem in baptismo recepisti. Canis, qui saltat, ut te occidat etc. est caro tua propria, per quam homo sepius occiditur, nisi deus impediret. Et falco in partica extra fenestram volat etc. i. e. potencia divina non tecum manebit quamdiu in mala vita jaces, nec uxor i. e. anima noticiam habebit tue salutis. Quid ergo est faciendum? Certe ut sis tractus ad caudam equi. Trahi per caudam equi nichil aliud est quam a principio vite usque ad presens, quid et quantum fecisti tantum dolere et satisfactionem perpetrare. Deinde postquam ista feceris perge ad heremitam i. e. discretum confessorem in foresta sancte ecclesie, et de omnibus quibus contra deum deliquisti pure confitearis clausa fenestra i. e. private, non ad laudam hominum sed ad tuum solamen, et statim deus et omnes angeli noticiam tui habebunt. Deinde facta confessione vestimentis i. e. bonis virtutibus poteris indui et ad palacium cordis tui secrete accedere et omnes sensus tui cum uxore i. e. anima noticiam habebunt, quia verus imperator i. e. bonus christianus factus es, et per consequens vitam eternam obtinebis. Ad quam perducat … Clotho 10_241208.indd 185 09/12/2024 11:36:06 DAVID MOVRIN186 Motiv je bil svoj čas izredno razširjen, tako zelo, da ima svojo številko v mednarodnem indeksu pravljic, kjer je znan kot Aarne-Thompson - -Uter 757, »Kazen za cesarjevo ošabnost«.56 Poleg zapisa v Gesta Ro- manorum so izpričane številne druge variante, med drugim livonska, latvijska, litovska, karelijska, islandska, španska, nemška, madžarska, malteška, češka, slovaška, makedonska, bolgarska, poljska, ruska, beloruska, ukrajinska, judovska, kirgiška, sirska, indijska, kitajska, dominikanska in gvinejska. V osnovi izhaja iz svetopisemske zgodbe o kralju Nebukadnezarju (Dan 3,31–4,34), ki se je navduševal nad svojim bogastvom in slavo svojega veličastva, ko je nenadoma izgubil oblast, »od ljudi je bil pregnan, jedel je travo kakor govedo, rosa neba je močila njegovo telo« – nato pa je spet dobil svoj kraljevski položaj.57 V judovskem izročilu so zgodbo o nenadnem vladarjevem padcu in kasnejši vrnitvi na prestol pripisovali tudi kralju Salomonu. V nekem midrašu je angel, ki je prišel iz nebes, prevzel njegovo podobo ter za- vladal v Jeruzalemu, pravi Salomon pa je zaman prepričeval ljudi pred palačo, da je vladar on. Odgovarjali so mu, da se mu meša, saj vendar vidijo, da je Salomon ta, ki sedi na prestolu.58 V Talmudu je pripoved spet nekoliko drugačna, tam namesto Salomona ne zavlada angel, temveč demon Asmodej.59 Od tam se je motiv znašel celo v Koranu, kjer sura 38.34–35 mimogrede omeni: »Preizkusili smo Salomona in dali na njegov prestol privid, on pa se je skesano vrnil k Bogu in dejal: Gospod moj, odpusti mi.« V kasnejših stoletjih je sledila vrsta literarnih obdelav. Štajerski plemič in pesnik Herrand Wildonski (zet Ulricha Lichtensteinskega, ki je ohranil slovenski verz »Buge waz primi, gralva Venus«), je sredi 13. stoletja spesnil Minnesang z naslovom Von dem blôzen keiser [O nagem cesarju]. Geoffrey Chaucer je okrog leta 1400 zgodbo vključil v »Menihovo pripoved« v Canterburyjskih povestih. Hans Sachs, mojster pevec iz Nürnberga, je leta 1549 pesem zgodbo natančno upesnil v eni svojih Meisterlieder, nato pa 1556 objavil še komedijo Julianus, der Kaiser im Bad, kjer je namesto Jovinijana nastopal njegov predhodnik 56 Uther, Types of International Folktales, 415. 57 Odmev motiva je tudi v noveli Draga Jančarja »Prerokba«, kjer se na stranišču jugoslovanske vojašnice nenadoma pojavi nespoštljiv grafit, usmerjen proti mar- šalu. Osrednji lik zgodbe, »Trule«, mladi profesor klasične filologije iz Beograda, je posnet po avtorjevem prijatelju Primožu Simonitiju, ki ga je neki oficir v JLA dražil, da je »profesor trulih jezika«; prim. Movrin, »Zmajski most Primoža Simonitija«, 35. 58 Pesikta de-Rav Kahana 26.2 iz 5. stol. po Kr.; Liptzin, »Solomon’s Humiliation«, 11 in nasl. 59 Gittin 68b. Clotho 10_241208.indd 186 09/12/2024 11:36:06 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 187 na prestolu, rimski cesar Julijan. V ruskem izročilu se Jovinijan pojavi kot Evinjan, kasneje je njegovo vlogo prevzel car Agej in še kasneje Dimitrij Rimski, v srbskem car Asa.60 Tudi v slovanskem svetu je motiv pritegnil velika literarna imena; Rus Lev Tolstoj mu je posvetil dramo Agej (1886), Ukrajinec Vasil Ščurat pesnitev »Povist’ pro carja Aggeja« (1894), njegov rojak Ivan Franko zgodbo »Opovidannja pro carja Aggeja« (1900).61 Nemški pesnik August Friedrich Ernst Langbein je v začetku 19. stoletja objavil pesem »Pravljica o kralju Luthbertu«, »Märchen vom König Luthbert«, kjer mu je za model odstavljenega kralja služil kar Napoleon, ki je izgubil svoj cesarski prestol in se znašel na Elbi. William Morris, ki je s svojo rabo okvirne pripovedi kasneje vplival na J. R. R. Tolkiena, je zgodbo »Ponosni kralj« leta 1868 vključil v svoj ep The Earthly Paradise [Zemeljski paradiž]. (»Then swelled his vain, unthinking heart with pride / Until at last he raised him up and cried: / What need have I for temple or for priest? / Am I not God, whiles that I live at least?«) Njegov ameriški sodobnik Henry Wads- worth Longfellow je dal za protagonista kralja Roberta Sicilskega, brata cesarja in papeža (»Robert of Sicily, brother of Pope Urbane / And Valmond, Emperor of Allemaine / […] On St. John’s eve, at vespers, proudly sat / And heard the priests chant the Magnificat«) ter zgodbo vstavil v svoje Tales of a Wayside Inn [Povesti iz obcestne krčme] (1863). Kasneje je bilo predelav še več, pretresljiva je denimo izraelska opera Asmodej (1971) s temačnimi podtoni totalitarizmov 20. stoletja, ki sta jo napisala skladatelj Josef Tal in libretist Israel Eliraz. V njej se omikani vladar sam umakne demonu Asmodeju, ki trdi, da si ljudstvo bolj kot kulture, glasbe, vere in trajnega miru v resnici želi spopadov in zavojevanj. Kralj mu oblast prepusti za eno leto, češ da ga bo razvoj dogodkov postavil na laž. Asmodej takoj vzpostavi vojaško diktaturo, ljudje pa se hitro navadijo na vojno, okrutnost, umore, krivico in razvrat. Ko se pravi kralj čez leto dni vrne, ga vojska obtoži izdaje, filozofi in teologi jo podprejo – in miroljubnega kralja ubijejo. Asmodej navdušen odide, ljudstvo pa začne trditi, da demona nikoli ni bilo.62 Že proti koncu 19. stoletja so raziskovalci pokazali tudi na medsebojne vplive posameznih različic besedila.63 V grobem jih delijo na vzhodno 60 Dahlke, Das Sujet; Vitić, »Tri varijante jedne stare priče«. 61 Dahlke, Das Sujet, 104–28. 62 Liptzin, »Solomon’s Humiliation«: 12 in nasl., podrobnejšo bibliografijo k posa- meznim inačicam ponuja Tomkowiak, »Jovinian«, 663 in nasl. Še nekaj manj znanih paralel navaja Lee, »Pride, Queen of the Sins«. 63 Varnhagen, Ein indisches Märchen. Posebej o nemški recepciji Eichenberger, Geistliches Erzählen, 267–342, v obsežnem razdelku »Das Beispiel des Königs im Bad«. Clotho 10_241208.indd 187 09/12/2024 11:36:06 DAVID MOVRIN188 in zahodno skupino, pri čemer je za vzhodno značilen cesarjev dvom v starozavezni odlomek iz 1 Sam 2,7, »Gospod deli uboštvo in bogastvo, ponižuje, pa tudi povišuje«, za zahodno pa njegov odpor do novoza- veznega verza Lk 1,52, »Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke«.64 Po tej razdelitvi spada dramsko razdelana verzija v Gesta Romanorum v vzhodno skupino. Kot primer latinskega teksta zahodne skupine se najpogosteje navaja zgodba, ki jo je ohranil dominikanec Antonin iz Firenc (1389–1459), spodnje besedilo je povzeto po Varnhagenu: 64 Tomkowiak, »Jovinian«, 661. Unquam legitur de quodam tyranno superbo, qui, cum audisset pluries decantari in ecclesia illud »Dispersit superbos mente cordis sui; deposuit potentes de sede et exaltavit humiles«, vocavit clericos et mandavit eis, ut deberent radere de libris suis illos versus, quia falsi erant, dicens de sede sui dominii a nullo posse deponi. Cui cum econtra dicerent, non acquiescebat. Sed sic humiliatus fuit. Accidit ut quadam die iret ad balneandum, secum magna comitiva. Cumque dimissis vestibus solus fuisset balneum ingressus, inde ad modicum angelus domini apparuit in effigie illius domini, quasi exiens de balneis nudus. Cumque omnes estimarent illum dominum esse suum, reindutum associantes omnes cum eo redeunt ad civitatem et ad domum, vero domino remanente in balneis. Transactaque aliqua morula exiens de balneis nudus neminem invenit, nec etiam suos pannos, sed quosdam miseros et conscissos. Bere se, da je nekoč neki ošabni vladar, ki je, ko je večkrat slišal v cerkvi, kako so peli odlomek »Razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli; mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke«, poklical duhovnike in jim ukazal, naj te vrstice izbrišejo iz svojih knjig, češ da so lažne; rekel je, da ga nihče ne more vreči s prestola njegove oblasti. Ko so mu ugovarjali, se ni strinjal z njimi. Toda bil je ponižan, takole. Zgodilo se je, da je nekega dne šel kopat s številnim spremstvom. Ko je odložil oblačila in šel v kopel, se je v naslednjem hipu prikazal Gospodov angel v podobi tega gospoda, kot bi gol prihajal iz kopeli. Ker so vsi mislili, da je to njihov gospod, so ga oblekli in ga skupaj pospremili nazaj v mesto in domov, medtem ko se je pravi gospodar še vedno kopal. Čez čas je gol prišel iz vode in ni našel nikogar, tudi svojih oblačil ne, samo nekaj siromašnih in raztrganih cunj. Clotho 10_241208.indd 188 09/12/2024 11:36:06 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 189 Cumque alios non haberet in promptu, illos indutus, furore repletus contra familiam suam quia eum dimiserant, revertitur ad civitatem et incipit interrogare janitores de familia sua, nominando nunc unum, nunc alium, conquerendo quomodo eum fuerant ausi ita dimittere solum. Illi vero qui viderant angelum in forma ejus reversum domum cum comitiva, quem dominum credebant, videntes hunc male indutum, reputant eum unum fatuum, qui faceret se dominum ex fatuitate, et sic deridendo loquebatur cum eo, sicut fit cum fatuis. Turbatur iste magis et miratur. Vadit ad palatium et multi cum eo deridendo. Cumque ab aliquibus maturioribus diceretur, quod dominus civitatis erat in palatio et quod ipse errabat, et ideo non diceret talia, ille attonitus et prae admiratione quasi alienatus dicit: »Quid est quod dicitis? Non cognoscitis me dominum vestrum, qui egressus paulo ante de civitate ivi ad balnea? Quomodo ergo dicitis, dominum esse in palacio? Qui est iste dominus alius quam ego?« Fiunt haec nota angelo, qui dominus putabatur. Qui ad sui humiliationem majorem fecit eum vocari, ut sic loquendo coram aliis irrideatur. Et ille dominus male indutus, videns angelum ab omnibus haberi ut dominum et se contemni, dicit quomodo ipse est dominus Ker drugih ni imel pri roki, si je oblekel te in se besen na svoje, ker so ga zapustili, vrnil v mesto ter začel povpraševati pri svojih vratarjih, zdaj pri enem, zdaj pri drugem, ter se pritoževati, kako so si ga drznili kar tako pustiti samega. Ti pa, ki so videli angela v njegovi podobi, kako se je vrnil domov s spremstvom, in so ga pri tem imeli za gospodarja, so tega razcapanca imeli za nekakšnega norca, ki se v svoji norosti dela gospoda, zato so se z njim pogovarjali tako posmehljivo, kot se to počne z norci. Tako se je še bolj vznemiril in začudil. Šel je k palači, z njim pa vrsta teh, ki so se mu posmehovali. Ko mu je nekaj resnejših ljudi reklo, da je vladar te dežele v palači in da je sam blodnjav ter naj zato ne govori takšnih stvari, je osupel in zaradi začudenja malodane zmeden rekel: »Kaj sploh govorite? Me ne prepoznate kot svojega gospoda, ki sem se malo prej odšel iz mesta kopat? Kako torej lahko rečete, da je gospod v palači? Kdo je ta drugi gospod, če nisem jaz?« To je prišlo na ušesa angelu, ki so ga imeli za gospoda. Dal ga je poklicati, da bi ga še bolj ponižal, ko bi govoril vpričo drugih in bi se mu posmehovali. Ko je slabo oblečeni gospodar videl, da imajo angela vsi za gospoda, medtem ko njega zaničujejo, je povedal, da je vladar on, da so Clotho 10_241208.indd 189 09/12/2024 11:36:06 DAVID MOVRIN190 civitatis et quomodo dimissus fuerat in balneis, ne etiam suas vestes invenerat, et quod miratur, quomodo ipse teneat dominium civitatis, quod suum erat. Omnesque in risum convertebat. Demum angelus vocavit eum solum in cameram et reduxit sibi ad mentem superbiam suam, qua usus pluries fuit in verbis dicens se non posse de sede deponi et ideo illos versus debere abradi, ostendens sibi manifeste per experientiam quomodo in brevi inperceptibiliter fuerat sede non solum privatus, sed fatuus a cunctis reputatus; et ideo disceret humiliari et non superbire. Qui recognoscens peccatum suum indutus ab angelo vestibus suis, ipso disparente, egressus de camera receptus est a suis ut dominus, narrans gesta per angelum. ga zapustili med kopanjem ter da ni našel niti svojih oblačil – ter da se čudi temu drugemu, ki se je polastil oblasti v deželi, čeprav je bila njegova. Vsi so planili v smeh. Slednjič ga je angel poklical samega v sobo in mu priklical v spomin njegovo ošabnost, s katero se je tolikrat postavljal, češ da ga ni mogoče vreči s prestola in da bi bilo treba tiste vrstice zato izbrisati, ter mu z njegovo lastno izkušnjo jasno predočil, kako je bil v trenutku ne le prikrajšan za prestol, ampak so ga vsi imeli za norca; in da naj se zato nauči biti ponižen in ne ošaben. Ta je priznal svoj greh in ko ga je angel spet oblekel v njegova oblačila ter izginil, je prišel iz sobe, njegovi pa so ga sprejeli kot gospoda, ko jim je pripovedoval o tem, kar je storil angel. Iz teh dveh besedil si je mogoče že ustvariti vsaj okvirno predstavo o igri, ki se je 11. septembra 1706 odvijala na odru v Rušah. Besedilo vzhodne različice, ohranjeno v Gesta Romanorum, ima velik dramski potencial. Dinamično dogajanje na dvoru, cesarjeva kopel in nato tavanje od enega do drugega vratarja, pa arhetipski prizori s cesarico, psom in sokolom ter slednjič s puščavnikom in angelom, vse to bi bilo z ustreznimi kostumi množicam gledalcev lahko v dobršni meri razumljivo celo brez natančnega razumevanja besedila. Zlahka si je mogoče predstavljati, kako bi prizor z golim cesarjem, ki se smuka po odru, občinstvo tudi nasmejal. Po drugi strani pa je iz zahodne različice, ohranjene pri Antoninu iz Firenc, povsem jasno, zakaj so se v Rušah odločili za uprizoritev tega motiva ravno ob Marijinem prazniku. Celotno dogajanje v tej različici temelji na odlomku Lk 1,52, torej na odlomku iz Marijine hvalnice Bogu, ko med nosečnostjo obišče svojo prav tako nosečo sestrično Elizabeto (Lk 1,46–55). Marijin Magnificat Clotho 10_241208.indd 190 09/12/2024 11:36:07 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 191 gre v klementinski Vulgati, ki je bila dijakom v Rušah iz liturgije še kako domača, ter v njenem slovenskem prevodu takole: Et ait Maria: Magnificat anima mea Dominum; et exsultavit spiritus meus in Deo salutari meo, quia respexit humilitatem ancillae suae. Ecce enim ex hoc beatam me dicent omnes generationes, quia fecit mihi magna, qui potens est, et sanctum nomen eius. Et misericordia eius a progenie in progenies timentibus eum. Fecit potentiam in brachio suo, dispersit superbos mente cordis sui. Deposuit potentes de sede, et exaltavit humiles. Esurientes implevit bonis et divites dimisit inanes. Suscepit Israel puerum suum, recordatus misericordiae suae, sicut locutus est ad patres nostros, Abraham et semini eius in saecula. Fidel Rädle, izdajatelj in prevajalec neolatinske drame z Jovinijanovim motivom,65 ki se je z integralnim besedilom ohranila iz 17. stoletja, izpostavlja, da gre za kompleksno besedilo, v katerem se prepleta vrsta antitetično zastavljenih motivov. Nasprotje med videzom in bistvom (Schein und Sein), med gledališčem in resničnostjo, je ves čas v samem jedru zgodbe. Potem je tu nasprotje med samoprevaro, zaslepljenost- 65 Rädle, Georg Bernardt SJ: »Jovianus«. Oblika Jovianus (kot je bilo rimskemu cesarju tudi v resnici ime) je v virih pogostejša kot Jovinianus. In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« Clotho 10_241208.indd 191 09/12/2024 11:36:07 DAVID MOVRIN192 jo, in spoznanjem; pa med zablodo in krivdo ter spreobrnjenjem. In slednjič gre za nasprotje med ničevostjo, vanitas, in tistim, kar res šteje; ter med izmuzljivostjo posvetnega, kjer vlada izdajalska Fortuna, ter trajnostjo presežnega, ki jo določata Bog in njegova skrb za človeka.66 Glede na trenutno dostopne vire je še nemogoče reči, kako je bila uprizoritev v Rušah zastavljena v podrobnostih. Perioha – torej gledališki list z vsebino in seznamom nastopajočih – se ni ohranila in vsebine ni mogoče rekonstruirati v enaki meri kot denimo pri ljubljanskih jezuitskih predstavah v Dolničarjevi zbirki.67 Pač pa se je ob kreativnem razmišljanju o tem mogoče vsaj opreti na periohe šolskih predstav o Jovinijanu iz južnonemškega prostora, ki sodijo v podoben časovni okvir. Kar šest – iz Dillingena leta 1642,68 iz Freiburga leta 1649,69 iz Halla leta 1653,70 iz Konstance leta 169771 ter iz Mindel- heima72 in Ingolstadta73 leta 1716 – je v reprodukciji navedenih spodaj in ponujajo čisto konkretne primere za uprizoritev, razdelitev na prizore in posamezne vloge.74 Čeprav se med seboj v marsičem razlikujejo, je iz tega, kar jim je skupno, mogoče sklepati tudi na okvirno vsebino odrskega dogajanja v Rušah v septembru leta 1706. Ohranjeni so celo podatki za nekaj uprizoritev v relativni bližini Ruš. V Zagrebu so spomladi 1636 na oder postavili igro Jovinianus Imperator: 66 »Der Sturz zum Heil«, 60 in nasl. 67 Deželak Trojar, »Vloga perioh ali sinops«. 68 Joviani superbia castigata et comica periphrasi in scenam producta (Dillingen: Typographia academica, 1642). 69 Ironia vitae humanae, in welcher der Fehler und Irrthumb der verloffenen und jetzigen Zeitten in Joviano einem Ubermuehtigen Koenig / zu Schaw: und Beyspil Hochen und Nideren Staenden / wie man sich vor Gott solle demuetigen / fuerge- stellt (Freiburg: Theodor Meyer, 1649). 70 Superbia correcta oder Gedempte Hoffart (Innsbruck: Michael Wagner, 1653). 71 Fortunae summa in ima, imaque in summa volventis lusus, sive,  exhibitio autum- nalis miram metamorphosin in Ioviniano imperatore expressam tractans (Kon- stanca: Franz Xaver Straub, 1697). 72 Superbia humilitate correcta in Joviano rege exhibita (Mindelheim: Adolph Joseph Ebel, 1716). 73 Jovinianus, in einem Schauspil vorgestellet von den studierenden Jugend deß Churfürstlichen Academischen Gymnasii der Gesellschaft Jesu zu Ingolstatt (Ingolstadt: Thomas Graß, 1716). 74 Zbirka perioh, ki jo je objavila Elida Maria Szarota, Das Jesuitendrama, navaja v zvezku 1.2, 1323–1361 drame, uprizorjene leta 1642 v Dillingenu, leta 1653 v Hallu in leta 1716 v Ingolstadtu ter Mindelheimu; periohi iz Freiburga in Konstance sta dostopnI v digitalnih zbirkah knjižnic v Zürichu in Münchnu. Clotho 10_241208.indd 192 09/12/2024 11:36:07 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 193 Sub initium veris in publicum theatrum productus Imperator Jo- vinianus, qui ob nimium fastum hominum divumque contemptor, dum in balneo lavaret, Angelo in simili Caesaris forma ejusque personam simulante, Imperio privatus, pro deliro habitus, ostiatim mendicare coactus est, donec agnosceret omnipotentem esse, qui deponit potentes de sede. Tandem mendicitate contritus, ab eodem Angelo divinae sententiae seriem exponente in thronum repositus didicit humiliter de se sentire. V začetku pomladi so v javnem gledališču igrali predstavo Cesar Jovinijan. Ta je zaradi pretirane ošabnosti preziral ljudi in bogove. Ko je bil v kopeli, ga je angel, ki je prevzel podobo in osebnost cesarja, odstavil z oblasti. Imeli so ga za blaznega in bil je prisiljen beračiti od vrat do vrat, dokler ni spoznal, da je vsemogočen Tisti, ki je mogočne vrgel s prestola. Ko se je slednjič kot berač spokoril, mu je isti angel razložil potek božje sodbe in ga znova posadil na prestol, saj se je naučil o sebi razmišljati s ponižnostjo.75 V jezuitskem kolegiju v Celovcu so igro Joviniani superbia caelitus humiliata predstavili leta 1674.76 Predstavi s podobnim naslovom sta izpričani še v danes slovaških mestih Skalica (Jovinianus rex leta 1738) in Košice (Jovinianus leta 1746).77 In leta 1762 so predstavo Punita Joviniani arrogantia igrali v Varaždinu.78 Reči je torej mogoče nekaj drugega – tudi za igre, o katerih poroča Ruška kronika, velja, kar je Ivan Grafenauer opozoril pri drugačnem drobcu porajajočega se dramskega izročila, omenjenem že zgoraj v uvodu: »Ta stara velikanočna pejsen«, torej »Nas goʃpud ye od ʃmerti ʃtwal« iz Stiškega rokopisa, bi ostala nerazumljena brez upoštevanja evropskega konteksta – več ducatov inačic istega besedila, ki jih je mogoče najti onkraj slovenskih narodnostnih meja.79 Požar v župnišču v Rušah je imel za današnje razumevanje tamkajšnjih dramskih pred- stav uničujoče posledice, vendar to ne pomeni, da se je treba preprosto sprijazniti z mislijo, da o takratnih predstavah ne vemo ničesar. Ruška šola in njen oder nista delovala v izolaciji, njun samoumevni kontekst je bila evropska res publica literaria z razvejano mrežo šol, odrov in 75 Staud, A magyarországi jezsuita iskolai, 3.217. 76 Drozd, Schul- und Ordenstheater, 216. Na to in ostale igre v regiji me je prijazno opozoril Neven Jovanović; isthoc officio gratiam iniit apud me maximam. 77 Staud, A magyarországi jezsuita iskolai, 4.126. 78 Ibid., 3.302. 79 Grafenauer, »‘Ta stara velikanočna pejsen’ in še kaj«: 89 in nasl. Clotho 10_241208.indd 193 09/12/2024 11:36:07 DAVID MOVRIN194 predvsem knjig. Odgovor na Glazerjevo resignirano razmišljanje o tem, kako »sta prav ta doba in to področje zastopani posebno pičlo in bi vsak donesek bil dobrodošla dopolnitev«, se zato ne skriva več le v Rušah ali v njihovi okolici, temveč v mejah te prostrane literarne skupnosti.80 80 Glazer, »Verske igre v Rušah«, 147; prim. tudi Bloemendal, »Central and Eastern European Countries«. Clotho 10_241208.indd 194 09/12/2024 11:36:07 Dillingen 1642 Clotho 10_241208.indd 195 09/12/2024 11:36:07 Clotho 10_241208.indd 196 09/12/2024 11:36:08 Clotho 10_241208.indd 197 09/12/2024 11:36:08 Clotho 10_241208.indd 198 09/12/2024 11:36:08 Clotho 10_241208.indd 199 09/12/2024 11:36:09 Clotho 10_241208.indd 200 09/12/2024 11:36:09 Clotho 10_241208.indd 201 09/12/2024 11:36:09 Clotho 10_241208.indd 202 09/12/2024 11:36:10 Clotho 10_241208.indd 203 09/12/2024 11:36:10 Clotho 10_241208.indd 204 09/12/2024 11:36:10 Clotho 10_241208.indd 205 09/12/2024 11:36:10 Clotho 10_241208.indd 206 09/12/2024 11:36:11 Clotho 10_241208.indd 207 09/12/2024 11:36:11 Clotho 10_241208.indd 208 09/12/2024 11:36:11 Clotho 10_241208.indd 209 09/12/2024 11:36:11 Clotho 10_241208.indd 210 09/12/2024 11:36:12 Freiburg 1649 Clotho 10_241208.indd 211 09/12/2024 11:36:12 Clotho 10_241208.indd 212 09/12/2024 11:36:12 Clotho 10_241208.indd 213 09/12/2024 11:36:13 Clotho 10_241208.indd 214 09/12/2024 11:36:13 Clotho 10_241208.indd 215 09/12/2024 11:36:14 Clotho 10_241208.indd 216 09/12/2024 11:36:14 Clotho 10_241208.indd 217 09/12/2024 11:36:14 Clotho 10_241208.indd 218 09/12/2024 11:36:15 Hall 1653 Clotho 10_241208.indd 219 09/12/2024 11:36:15 Clotho 10_241208.indd 220 09/12/2024 11:36:16 Clotho 10_241208.indd 221 09/12/2024 11:36:16 Clotho 10_241208.indd 222 09/12/2024 11:36:17 Clotho 10_241208.indd 223 09/12/2024 11:36:17 Clotho 10_241208.indd 224 09/12/2024 11:36:18 Clotho 10_241208.indd 225 09/12/2024 11:36:18 Clotho 10_241208.indd 226 09/12/2024 11:36:19 Konstanca 1697 Clotho 10_241208.indd 227 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 228 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 229 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 230 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 231 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 232 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 233 09/12/2024 11:36:19 Clotho 10_241208.indd 234 09/12/2024 11:36:19 Ingolstadt 1716 Clotho 10_241208.indd 235 09/12/2024 11:36:20 Clotho 10_241208.indd 236 09/12/2024 11:36:20 Clotho 10_241208.indd 237 09/12/2024 11:36:21 Clotho 10_241208.indd 238 09/12/2024 11:36:21 Clotho 10_241208.indd 239 09/12/2024 11:36:22 Clotho 10_241208.indd 240 09/12/2024 11:36:22 Clotho 10_241208.indd 241 09/12/2024 11:36:23 Clotho 10_241208.indd 242 09/12/2024 11:36:23 Mindelheim 1716 Clotho 10_241208.indd 243 09/12/2024 11:36:23 Clotho 10_241208.indd 244 09/12/2024 11:36:24 Clotho 10_241208.indd 245 09/12/2024 11:36:24 Clotho 10_241208.indd 246 09/12/2024 11:36:25 Clotho 10_241208.indd 247 09/12/2024 11:36:25 Clotho 10_241208.indd 248 09/12/2024 11:36:26 Clotho 10_241208.indd 249 09/12/2024 11:36:26 Clotho 10_241208.indd 250 09/12/2024 11:36:27 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 251 BIBLIOGRAFIJA Augustinovič, Drago. »Ruška šola«. V: Ruška latinska šola: 350 let, 1645–1995, ur. Jože Mlinarič, Bernard Geršak in Vili Rezman, 43–130. Ruše: Občina Ruše in Župnijski urad Ruše, 1995. Baraga, France, ur. Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (1596–1691). Ljubljana: Provincia Sloveniae Societatis Iesu, 2002. Bloemendal, Jan. »Central and Eastern European Countries«. V: Neo-Latin Drama and Theatre in Early Modern Europe, ur. Jan Bloemendal in Howard B. Norland, 633–56. Leiden: Brill, 2013. Braccini, Tommaso. »An Apple between Folktales, Rumors, and Novellas: Malalas 14.8 and its Oriental Parallels«. Greek, Roman, and Byzantine Studies 58, št. 2 (2018): 299–323. Dahlke, Manfred. Das Sujet vom stolzen Kaiser in den ostslavischen Volks- und Kunstliteraturen: Ein Beitrag zur vergleichenden Motiv- und Stoffgeschichte. Amsterdam: Hakkert, 1973. Deželak Trojar, Monika. »Jezuitska dramatika in gledališče na Slo- venskem«. Jezik in slovstvo 65, št. 3/4 (2020): 167–82. ——— . »Ohranjeni kronikalni zapisi jezuitskega kolegija v Ljubljani«. Clotho 6, št. 1 (2024): 101–33. ——— . »Vloga perioh ali sinops za rekonstrukcijo dramske ustvar- jalnosti ljubljanskih jezuitov v zgodnjem novem veku«. V: Starejši mediji slovenske književnosti: rokopisi in tiski, ur. Urška Perenič in Aleksander Bjelčevič, 139–47. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. ——— . »Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem«. Jezik in slovstvo 67, št. 1/2 (2022): 151–81. Drijvers, Jan Willem. The Forgotten Reign of the Emperor Jovian (363–364): History and Fiction. Oxford: Oxford University Press, 2022. Drozd, Kurt Wolfgang. Schul- und Ordenstheater am Collegium S. J. Klagenfurt (1604–1773). Celovec: Landesmuseum für Kärnten, 1965. Eichenberger, Nicole. Geistliches Erzählen: Zur deutschsprachigen religiösen Kleinepik des Mittelalters. Berlin: De Gruyter, 2015. Fortunae summa in ima, imaque in summa volventis lusus, sive, exhi- bitio autumnalis miram metamorphosin in Ioviniano imperatore expressam tractans. Konstanca: Franz Xaver Straub, 1697. Glavan, Mihael, ur. Stiški rokopis. 2. izd. Monumenta Slovenica. Lju- bljana: Slovenska knjiga, 1999. Glazer, Janko. »Luka Jamnik«. V: Slovenski bijografski leksikon 3 (Hintner–Kocen), ur. Izidor Cankar. Ljubljana: Zadružna gos- podarska banka, 1928. Clotho 10_241208.indd 251 09/12/2024 11:36:27 DAVID MOVRIN252 Glazer, Janko. »Verske igre v Rušah«. V: Ruška latinska šola: 350 let, 1645–1995, ur. Jože Mlinarič, Bernard Geršak in Vili Rezman, 133–50. Ruše: Občina Ruše in Župnijski urad Ruše, 1995. Grafenauer, Ivan. »‘Ta stara velikanočna pejsen’ in še kaj«. Čas 36 (1942): 89–138. Grahornik, »Ruška latinska kronika (po 1764)«. Clotho 6, št. 1 (2024): 135–65. Grendler, Paul F. Jesuit Schools and Universities in Europe, 1548–1773. Leiden: Brill, 2019. Holum, Kenneth G. Theodosian Empresses: Women and Imperial Dominion in Late Antiquity, The transformation of the classical heritage. Berkeley; London: University of California Press, 1982. Ironia vitae humanae, in welcher der Fehler und Irrthumb der verloffe- nen und jetzigen Zeitten in Joviano einem Ubermuehtigen Koenig / zu Schaw: und Beyspil Hochen und Nideren Staenden / wie man sich vor Gott solle demuetigen / fuergestellt. Freiburg: Theodor Meyer, 1649. Joviani superbia castigata et comica periphrasi in scenam producta. Dillingen: Typographia academica, 1642. Jovinianus, in einem Schauspil vorgestellet von den studierenden Jugend deß Churfürstlichen Academischen Gymnasii der Gesellschaft Jesu zu Ingolstatt. Ingolstadt: Thomas Graß, 1716. Kaminski, Nicola. »Polyglossie, Polysemie: Zum konfessionspolitischen Standort von Nicodemus Frischlins Phasma«. V: Das lateinische Drama der Frühen Neuzeit: Exemplarische Einsichten in Praxis und Theorie, ur. Reinhold F. Glei in Robert Seidel, 165–81. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 2008. Kuret, Niko. Duhovna drama. Vol. 13, Literarni leksikon. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1981. Lee, Brian S. »Pride, Queen of the Sins: Pious Legends; and ‘The Metamorphosed Monarch’«. The Southern African Journal of Medieval and Renaissance Studies 19 (2009): 1–40. Liptzin, Sol. »Solomon’s Humiliation«. The World Jewish Bible Society 9, št. 1 (1980): 11–22. Loach, Judi. »Performing in Latin in Jesuit-run Colleges in Mid- to Late-17th-Century France: Why, and with What Consequences?«. V: The Early Modern Cultures of Neo-Latin Drama, ur. Philip Fort in Andrew Taylor, 113–40. Leuven: Leuven University Press, 2013. Luther, Martin. Tischreden oder Colloquia Doct. Mart. Luthers. Ei- sleben: Urban Gaubisch, 1566. Marin, Marko. »Gledališka zastrtost ruških verskih iger«. V: Ruška latinska šola – historični kontekst: Zbornik referatov s posveta Clotho 10_241208.indd 252 09/12/2024 11:36:27 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 253 ob 350-letnici ustanovitve, ur. Vili Rezman, 57–66. Ruše: Občina Ruše, 1996. Movrin, David. »Zmajski most Primoža Simonitija (1935–2018)«. Zvon 21, št. 5 (2018): 34–36. Oesterley, Hermann, ur. Gesta Romanorum. Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1872. Ogrin, Matija. »Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona: ekdotična perspektiva«. Slavistična revija 56, št. 3 (2008): 289–304. ——— , in Monika Deželak Trojar, ur. Škofjeloški pasijon: znanstvenokritična izdaja. Celje; Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2009. Rädle, Fidel. »Der Sturz zum Heil und der Bauer als König: Georg Bernardts Jovianus castigatus (Ingolstadt 1623 / Dillingen 1642)«. V: Der Sturz des Mächtigen: Zu Struktur, Funktion und Geschichte eines literarischen Motivs, ur. Theodor Wolpers, 249–62. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2000. ——— , ur. Georg Bernardt SJ, Dramen 3: »Jovianus« 1623/1642 – Ein Spiel vom Sturz des Mächtigen und vom Bauern als König. Amster- dam: Holland University Press, 2006. ——— . »Jesuit Theatre in Germany, Austria and Switzerland«. V: Neo-Latin Drama and Theatre in Early Modern Europe, ur. Jan Bloemendal in Howard B. Norland, 185–292. Leiden: Brill, 2013. Seidl, Johann Gabriel. »Maria Rast: Monographische Skizze«. Steier- märkische Zeitschrift 2 (1835): 29–40. Staud, Géza. A magyarországi jezsuita iskolai színjátékok forrásai, 1561–1773. Budimpešta: MTA, 1984–1994. Superbia correcta oder Gedempte Hoffart. Innsbruck: Michael Wagner, 1653. Superbia humilitate correcta in Joviano rege exhibita. Mindelheim: Adolph Joseph Ebel, 1716. Szarota, Elida Maria, ur. Das Jesuitendrama im deutschen Sprachge- biet: Eine Periochen-Edition: Texte und Kommentare. München: W. Fink, 1979–1987. Teržan, Josip, ur. Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost, 1985. Tomkowiak, Ingrid. »Jovinian«. V: Enzyklopädie des Märchens 7, ur. Rolf Wilhelm Brednich, Hermann Bausinger, Wolfgang Brückner, Lutz Röhrich, Klaus Roth in Rudolf Schenda, 660–66. Berlin: de Gruyter, 1993. Uther, Hans-Jörg. The Types of International Folktales: A Classifica- tion and Bibliography: Based on the System of Antti Aarne and Stith Thompson. 3 zv. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 2011. Reprint. Clotho 10_241208.indd 253 09/12/2024 11:36:27 DAVID MOVRIN254 Varnhagen, Hermann. Ein indisches Märchen auf seiner Wanderung durch die asiatischen und europäischen Literaturen. Berlin: We- idmannsche Buchhandlung, 1882. Vitić, Zorica. »Tri varijante jedne stare priče: O snu i javi cara Ase«. Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor 87, št. 87 (08/30 2021): 107–18. Vrbnjak, Viktor. »Osnovno šolstvo v Rušah do leta 1918«. V: Ruška kronika, ur. Josip Teržan, 405–530. Ruše: Krajevna skupnost, 1985. Vurcer, Matija. »Ruše, starodavna božja pot in nekdaj učenosti zibela«. Slomšekove Drobtinice 19 (1865–1866): 185–211, 64–66. Wackernagel, Philipp. Das deutsche Kirchenlied von der ältesten Zeit bis zu Anfang des XVII. Jahrhunderts: mit Berücksichtigung der deutschen kirchlichen Liederdichtung im weiteren Sinne und der lateinischen von Hilarius bis Georg Fabricius und Wolfgang Ammonius. Leipzig: B. G. Teubner, 1867. Weiske, Brigitte, ur. Gesta Romanorum. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1992. Clotho 10_241208.indd 254 09/12/2024 11:36:27 IZGUBLJENA IGRA DE JOVINIANO IMPERATORE MIRE CORRECTO 255 IZVLEČEK Verske igre v Rušah, naselju zahodno od Maribora, o katerih v povezavi z latinsko šolo (1645–1760) poroča latinska kronika Jožefa Avguština Mezneriča z naslovom Notata Rastensia antiquissimis docu- mentis desumpta et variis fide humana dignis autographis synoptice descripta, sodijo med danes izgubljene začetke dramskega dogajanja na Slovenskem. Uvedel jih je nadarjeni Luka Jamnik, krajevni du- hovnik in spodbujevalec kulturnega dogajanja, v kroniki imenovan kar »ruški Romul«. Leta 1680 je začel prirejati vsakoletne igre po zgledu jezuitskih šolskih »komedij«, actio comica. Redne letne predstave na čast Devici Mariji so vsak začetek septembra, ob prazniku Marijinega imena, potekale vse do leta 1722, vendar se zaradi kasnejšega požara ni ohranilo nobeno besedilo. Članek prinaša prvi poskus rekonstrukcije za eno od takratnih predstav, izgubljeno igro z dozdevno antičnim motivom o cesarju Jovinijanu, čudežno napeljanem k spreobrnitvi, De Joviniano im- peratore mire correcto, iz leta 1706. Na podlagi dveh literarnih virov, enega iz zbirke Gesta Romanorum in drugega iz dela Summa theologica dominikanca Antonina iz Firenc, predstavi okvirno dramsko dogajanje; nato pa z zbirko kar šestih perioh, »gledaliških listov«, ohranjenih od primerljivih šolskih predstav tistega časa, zariše tudi horizont možnih variacij, kot so jih takrat igrali po evropskih odrih. Hkrati prikaže obravnavo tega motiva, znanega kot ATU 757, »Ka- zen za cesarjevo ošabnost«, v vrsti drugih izročil, od njegovih korenin iz svetopisemske zgodbe o kralju Nebukadnezarju (Dan 3,31–4,34) prek avtorjev, kot so bili Herrand Wildonski, Geoffrey Chaucer, Hans Sachs, William Morris in Henry Wadsworth Longfellow, vse do sodob- ne opere iz 20. stoletja, ki sta jo napisala Josef Tal in Israel Eliraz. V tej luči je uprizoritev v Rušah leta 1706 mogoče razumeti kot enega vsakoletnih vrhuncev kulturnega življenja v regiji, s katerim so mladi izobraženci množico več tisoč gledalcev seznanili s kompleksnim in duhovno ter družbeno provokativnim motivom iz zakladnice evrop- skega literarnega izročila. KLjučNE BESEdE: latinska šola v Rušah, Ruška kronika, šolsko gle- dališče, barok, Gesta Romanorum, cesar Jovinijan, ATU 757 Clotho 10_241208.indd 255 09/12/2024 11:36:27 DAVID MOVRIN256 Latin School at Ruše, Luka Jamnik, “the Romulus from Ruše,” Gesta Romanorum, and the lost play De Joviniano imperatore mire correcto ABSTRACT The Ruše school plays, which are described in the Latin chronicle of Jožef Avguštin Meznerič titled Notata Rastensia antiquissimis documentis desumpta et variis fide humana dignis autographis syno- ptice descripta in connection with the Latin school (1645–1760), are frequently seen as an early attempt of theatrical production, lost in Slovenian literary history. They were introduced by the remarkable Luka Jamnik, a local priest and talented impresario, called the “Ro- mulus of Ruše” in the chronicle. In 1680, he began organizing annual plays modelled after Jesuit school “comedies” (actio comica). Regular annual performances in honour of the Virgin Mary took place every early September, on the feast of Mary’s name, until 1722, but due to a later fire, no texts have been preserved. This article undertakes a unique task – the first attempt to reconstruct one of the performances from that time, a lost play from 1706 with a supposedly ancient motif about Emperor Jovinian who was miraculously led to conversion, De Joviniano imperatore mire correcto. It outlines the dramatic plot based on two literary sources, one from the Gesta Romanorum collection and the other from the Summa Theologica by a Dominican writer called Antoninus of Florence. With a collection of six periochae, “theater programs” preserved from similar school performances of the time, it also sketches the Erwartungshorizont of possible variations, just as they were presented on different European stages at the time. Furthermore, the paper presents the treatment of this motif, known as ATU 757, “The Emperor’s Haughtiness Punished,” in a series of other traditions, starting from its roots in the biblical story of King Nebu- chadnezzar (Dan 3:31–4:34) through the authors such as Herrand of Wildonie, Geoffrey Chaucer, Hans Sachs, William Morris, and Henry Wadsworth Longfellow, to the contemporary 20th-century opera by Josef Tal and Israel Eliraz. In this light, the 1706 performance in Ruše emerges as a significant annual highlight of cultural life in the region, with young intellectuals introducing their audience of several thousand viewers to a complex motif from European literary tradition that was both spiritually and socially provocative. KEywoRdS: Latin school at Ruše, Notata Rastensia, school theatre, the Baroque, Gesta Romanorum, emperor Jovinian, ATU 757 Clotho 10_241208.indd 256 09/12/2024 11:36:27