Urednffitvo: Sehilleijeva cesta Štev. 3, dvorišču, I. nadstropje. * * Rokopisi se ne vračajo. * * list izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov ob 4. uri popoldne. * * Sklep uredništva ob 11. uri dopoldne. « » Netrankirani dopisi se ne sprejemajo. * * Anonimni dopisi se ne uva-Sujejo. HARODHI Upravništvo: Schillerjeva cesta Stev. 8, Naročnina znaša za avstro-ogerske dežele: celoletno ... K 25*— polletno ... K 12-50 četrtletno ... K 6^0 mesečno ... K 2*10 Za Nemčijo: celoletno ... K 28'— za vse druge dežele i. Ameriko K 301-Naročnina se pošilja vnaprej. Za oglase (Inserate) se plačuje od čveterostopne petit vrste po 12 h, za večkraten natis primeren popust. Posamezna štev. stane 10 h. St. 267. Tei.ion«ka it.viika 6$. Celje, v sredo, 23. novembra 1910. | >■«■■ «a.si7. | Leto II. Sliod za povzdigo tujskega prometa na Sp. Štajerskem V Mariboru, 21. nov. _V tukajšnjem nemškem kazinu se je vršil včeraj shod za povzdigo tujskega prometa na Sp. Štajerskem, katerega se je udeležilo kakih 50 oseb. Sklicalo ga je deželno društvo za povzdigo tujskega prometa. Navzoč je bil predsednik tega društva, deželni odbornik pl. Feyr;r, dalje so bili med navzočimi mariborski župan dr. Schmiderer, posl. NVastian, zastopniki deželnih toplic na Sp. Štajerju, c. kr. glavarji iz Maribora, Radgone in Ljutomera in zastopnik SPD. g. učitelj Ign. Šijanec iz Gornje-gagrada. Ker se ni nikjer naznanilo, kdo je sklicatelj, in se tudi ni nikogar povabilo, je bila seveda udeležba s slovenske strani sila majhna: razun g. Šijanca ni bilo nikogar na shod. Skriptor Gawa-k>wski iz Gradca je predaval o pomenu tujskega prometa. Omenjal je njegove dobre strani z ozirom na narodno gospodarstvo in kulturo in razložil, kako je ravno vsled tujskega prometa postala pasivna dežela Tirolsko aktivna. Rekel je, da bo priredilo deželno društvo za povzdigo tujsk. prometa še več enakih zborovanj na Sp. Štajerju. (Pričakujemo pa vbodoče, da se ozira pri povabilih tudi na slov. liste, poslance in korporacije. Op. ur.) Pri debati o praktičnih sredstvih za povzdigo tujskega prometa je dobil prvi besedo zastopnik SPD. g. učitelj Šijanec iu je stavil več rezolucij v zadevi železnice Rečička vas—Gornjigrad—Kamnik, upe-^ave automobilnega prometa v poletnem času iz Rečičke vasi v Solčavo, radi brzojavne zveze Ljubno—Luče—Solčava, radi vozne poštne zveze Gornjigrad—Kamnik in ceste iz Solčave v Logarsko dolino. Vse te rezolucije so zborovalci enoglasno sprejeli. Inženir Reiser iz Maribora je stavil več želj glede zboljšanja železničnih zvez na glavni in koroški progi Južne železnice. V istem smislu sta govorila dr. Orosel in Schinner. G. Pfrimer se je pritoževal, da ni zavoljo slabih telefonskih aparatov nobene telefonske tajnosti; želel je zboljšanje. Za zboljšanje prometnih razmer zlasti zvez na lokalni železnici Ljutomer—Špilfeld sta se zavzela ljutomerski in radgonski okrajni glavar. To je bilo vse. No — razun g. Šijanca se je o pravi stvari zelo malo govorilo. Sodimo še vedno, da jo bodemo morali za svoje razmere sami energično vzeti v roke. Cesar Viljem in klerikalizem. Nemški cesar Viljem je povodom svojega obiska v benediktinskem samostanu Beuronu zopet govoril in djal med drugim, »da je dvajseto stoletje rodilo misli, ki se morejo uspešno pobijati samo s pomočjo vere in nebes«. Čuje se tudi, da je na koncu opomnil, da prestol in oltar spadata skupaj. Ta govor je vzbudil v vseh naprednih krogih Nemčije mučen odmev. Kakšen je bil ta odmev, si more misliti vsak sam, saj je znano, da se liberalna, svobodomiselna Nemčija z največjim trudom upira po-čenjanju klerikalne politike nemškega rajha, ki omejuje celo svobodo same protestantske cerkve. Nikdo se ne bo čudil temu govoru cesarja Viljema, kdor zna, da je zadnji čas cesar Viljem ob vsaki le mogoči priliki naglašal, da monarhija in cerkev morata skupno delovati. Vsakdo se spominja senzacije, kojo so vzbudile cesarjeve besede na govor nadškofa v Miinsterju. Nadškof se je pritožil črez vedno močneje prodiranje socijalizma v narodu, a cesar Viljem je na to odgovoril, »da tukaj more pomagati samo vera«. Besede, katere je govoril cesar Viljem v omenjenem benediktinskem samostanu, so se neugodno razumele v Nemčiji, in neugodno se razumevajo tudi pri nas, ki smo v zvezi, celo v tesni zvezi /„ nemškim rajhom. Iz teh besed veje prav žalostna perspektiva za bodočnost Nemčije. Te besede pro-gramatično javljajo vzajemnost med prestolom in klerikalizmom, in zdi se, kakor da tudi Avstro-Ogrska ne bo pri tej dobroti trpela škode. Najbolj karakteristično je, da je cesar Viljem izrekel te besede med menihi, in tako napravil kompliment, češ, da so tudi oni v nekem oziru močna opora državi. Nedavni dogodki na Portugalskem so pokazali, da je taka opora zelo slaba in nezanesljiva. Tudi jezuitski red in prestol mladega kralja Manuela so delali vzajemno. Ali ogorčenje naroda proti jezuitom se je sčasoma preneslo na kralja in dinastijo in na monarhično ureditev države. Združenje bli-ščečega kraljevskega plašča in borne redovniške kute je postalo obema usodno. Ako nadalje dobro pogledamo razmere v Španiji; nič bi ne bilo po-gubonosnejšega, kakor če bi kralju Alfonzu prišlo na um proglasiti vzajemnost med prestolom in redovniki. Danes je brezdvomno, da se kralj Alfonz in njegovi potomci morejo vzdržati na prestolu samo tedaj, če so od redovnikov in vatikanskega vpliva kolikor mogoče najbolj neodvisni. Res je, da so besede cesarja Viljema bile govorjene v benediktinskem samostanu, in da se benediktinski red ne sme zamenjati z jezuitskim. Benediktinci so bili nekdaj najboljši zaščitniki glago-lice in slovanskega bogoslužja; no dandanes se take razlike ne smejo precenjevati. Rimska kurija zahteva danes najstrožjo disciplino. Borba rimske kurije proti modernizmu vpliva na vse organizacije, ki so odvisne od Vatikana. Prišlo bo do razpora, in organizacije katoliške cerkve bodo takrat morale izbirati, za koga se hočejo odločiti, za cesarja ali za cerkev. V takem sporu se bodo gotovo odločile za cerkev. To je gotovo, kakor zakon o teži. Sedaj se j vpraša, kakšne podpore in koristi se more nadjati i cesar Viljem od podpiranja rimske katoliške cerkve? Koliko se mora posebno nadjati od podpiranja katoliških redov, ki imajo nalogo, da preprečijo prodiranje »pogubnih idej naše dobe v narod« — a te ideje so po našem mišljenju želja po politični svobodi in duševnim napredkom? V dvajsetem stoletju se solnce ne da zatreti s plaščem. In četudi se posreči klerikalni agitaciji v Nemčiji vzdržati veliki del naroda v duševni nezrelosti, tedaj si naj cesar Viljem zapomni, da stoji na straneh nemške zgodovine pisano, da Rim ni nikdar ničesar zastonj storil prestolu rimskih cesarjev nemške narodnosti. Nemčija je morala prebiti najhujšo svojo dobo. ko je vzajemno delovala s papeži, a v najsijajnej-ših razmerah je bila za časa borbe s papeži. Rim se nikdar ne zadovolji z mestom služabnika prestola, on hoče vladati. Ako pride do konflikta med prestolom in narodom radi preveč očitne vzajemnosti s klerikalizmom, bo Rim kompromitiral in potegnil v ta konflikt tudi prestol. Po reformaciji v Nemčiji, in posebno še 1. 1910 so bile besede cesarja Viljema v Beuronu kulturni, da še več — politični anakronizem. HRVAŠKI SABOR ODGODEN. O enodnevnem zasedanju in odgodenju hrvaškega sabora javlja c. kr. koresp. biro iz Zagreba dne 22. nov.: »Danes se je sešel hrvaški sabor k zasedanju. Ob 11. uri dopoldne je pozval zastopnik vlade najstarejšega člana sabora, Erazma Bar-čiča, naj prevzame predsedstvo. Barčič, od koalicije živahno aklamiran, prevzame predsedstvo ter poživlja najmlajše poslance, naj prevzamejo mesto zapisnikarjev. Poslanec Radič, vodja hrvaške kmečke stranke, protestira proti izjavi, ki jo je podal ogrski ministerski predsednik Khuen-Hederva-ry v ogrskem državnem zboru na interpelacijo poslanca Bartha. Starčevičanec Pavelič stavi na predsednika vprašanje, zakaj bo hrvaški sabor že v otvoritveni seji zaključen. Častni predsednik Barčič odgovori, da mu je v tej zadevi ravno toliko znano, kakor interpelantu samemu in da ni nobenega povoda za to odredbo. Nato se je napotila deputacija 16 poslancev po bana dr. Tomašiča. Ban dr. Tomašič je najprej prečital kraljevi re-skript. V kraljevem reskriptu se med drugim opozarja, da bo moral sabor rešiti več reformnih pred-i log, tako reformo šolstva in reformo kazenskega in civilnega pravdnega reda. Dalje pa se glasi kraljevi reskript: »Ker pa za sedaj nima vlada ob strani večine, s katero bi mogla uspešno delovati in izvesti potrebne reforme in ker je upati, da lahko vladno večino doseže, se sabor odgodi v svrho po- I* IS T15 5t ® Tolstega moralni in socijalni zakonik. (lz prekrasne knjige: Ernest Howard Crosby Tolstoj In njegovo poslanstvo, na slovenščino prevedel Ljudevit Furlani, založila Zvezna trgovina v Celju.) (Dalje.) Druga zapoved obsoja pregrešno poželjenje srca ter prepoveduje ločiti se od žene izvzemši »zavoljo loternije« (V. 32). Te izjeme ne najdete ne v Sv. Marki (X. 2—12) ne v Sv. Lukežu (XXI. T8) in meni se zdi docela jasno, da čeprav so te besede v revidiranem besedilu, da so bile vrinjene v tekst prav na tak način, kakor besede »brez razloga« .v prvo zapoved. Kristus nalaga vsem čistost srca in absolutno zvestobo v mislih in dejanjih med možem in ženo, in ta nauk Tolstoj sprejema v njega polnem obsegu. »Enoženstvo«, pravi, »je prirodni zakon človeštva.« Njegovo novelo »Kreutzerjeva sonata« so napadali iz tega razloga, ker obsoja zakon sploh, in v resnici priznava Tolstoj fizični zakon samo zato, ker je vsled zakrknjenosti naših src potreben. Fizična ljubezen je, kakor nam pripoveduje, čisto živalska strast in kot taka nevredna najvišjega človeštva. »Krščanski ideal ni zakon, ampak ljubezen do Boga in do bližnjega.« Resnica je, naj se ie nagibljemo k Tolstojevim zaključkom ali ne, da ■) bila še izrečena zadnja beseda o krščanskem zakonu (ienitbi). Ni še bila napisana nobena za- dostna razlaga Kristusovih besed o tem predmetu (glej Mat. XIX. 10—12; Lukež XIV. 26) niti o vzgledu, ki nam ga je dal. Dodati hočem samo, da se mi zdi, da Tolstoj ni razmišljal o možnosti pravega zakona duš in o učinku, ki bi ga imel na očiščenje telesnih odnošajev. Zdi se, da so njegovi nazori skoro identični z nazori Sv. Pavla. Evangelij nam podaje, kakor vsa verstva, nek mističen nazor o spolu, katerega razlagatelj ne more prezreti. Mi smo že tako navajeni na sliko ženina in neveste navedeno na Kristusa in cerkev, da ne mislimo na nje pomen. Prav tako se slikata Jehova in Izrael vedno kot mož in žena. Dioniz v Heladi, Osiris v Egiptu, dajatelji vina so moški bogovi v misterijah; in Iris in Ceres, daja-teljici kruha, sta njih nevesti. Znamenito je dejstvo, da sta postala kruh in vino na podoben način elementa krščanskega obreda in v starih Naukih Dvanajstih Apostolov se nas uči, da kruh pomeni cerkev, nevesto, dočim predstavlja vino našega Gospoda. Tako vidimo, da v odnošajih med kristjanom in kristjanom in med njimi in Bogom ideje o spolu ne manjka. In prav ako pravimo, da so bili ti nazori Kristusu popolnoma tuji ter da so bili upeljani v krščanstvo šele po njegovi smrti, ker jih je napovedal v mnogih svojih izrekih. Z vso opravičenostjo lahko sklepamo, da j 3 spol zavzemal v Jezusovih mislih širše mesto nego Tolstoj dopušča. Jezusova tretja zapoved je: »Celo ne prisegati«, ki stopa namesto stare zapovedi, nai ljudje spolnjujejo svoja prisege. Naš pisatelj meni, da stoji ta zapoved v posebni zvezi s prisego zvestobe, ka- tero zahtevajo na Ruskem od vsakega podanika. Prisegamo, da bodemo pokorni poveljem ljudij in ta povelja bodo morda v nasprotju zakonom božjim. To načelo zoperstavljanja proti temu, da bi se za bodočnost zavezali, ima velik cilj. Pred petdesetimi leti je razvil Thoreau1 to idejo na bregih Wal-denovega ribnika, čeprav očividno ni imel Evangelijev v mislih. Thoreau pravi: »Ali mora državljan, če tudi za trenotek in v najmanjši meri, žrtvovati svojo vest zakonodajcu? In zakaj pa ima vsak človek svojo vest? Mislim, da moramo biti najprej ljudje in podaniki šele potem. Ni želeti, da bi se gojilo toliko spoštovanje do zakona, kolikor spoštovanje do pravice. Jedina obveznost, katero prevzeti imam pravico, je ta, storiti vsak čas to, kar je po moji misli pravično.« (Razprava »O državljanski nepokornosti«.) Diogenes na reki Concord* je mislil brez dvoma na prisego zvestobe na ustavo, katera sankci-jonira suženjstvo.® Ali bi nas taka prisega dandanes ne silila udeležiti se krivične vojske? Ali nas ne sili n. pr. prisega za izpolnjevanje dolžnosti sodne- 1 Henry Thoreau (1817—1862) velik mislec in pisatelj amerikanski, njegovo najbolj znano delo je »Walden ali življenje v gozdih«. Prelagatelj. * Thoreau je napisal o svojih potovanjih po reki Concord knjigo »Teden na reki Concord«, v kateri razpravlja o vsem, karkoli more inteligentnega človeka zanimati. Prelagatelj. * Thoreau je bil velik nasprotnik suženjstva in je igral v bojn za osvoboditev sužnjev v Zedinjenih državah veliko ulogo. Prelagatelj. gajanj na nedoločen čas. Po prečitanju reskripta pozivlje ban poslance, da naj se podajo skupno ž njim v katedralo k službi božji. Prečitanje kraljevega reskripta so sprejeli poslanci z vzklici: »Ži-vio hrvaški kralj! Abzug madžarski eksponent!« KULTURNE RAZMERE NA OGERSKEM. V soboto je bila pri naučnem ministru grofu Zichy-ju deputacija iz trenčinske županije pod vodstvom samega velikega župana Julija Zsalav-szkega. Ni prišla radi cest, niti radi samostalne banke ali radi plačila v gotovini — ampak radi šole! Podatki, ki jih je pri tej priliki podal veliki župan, niso novi, tudi niso edini, ker se taki podatki morejo navesti skoro iz vsake županije razun velikih mest. Ti podatki mečejo žalostno luč na madžarsko kulturno politiko, na madžarsko kulturo, ki se tako naglašuje pred Evropo in ne-madžarskimi narodi. Od 389 občin trenčinske županije je 123 brez šole! Do 10.000 šolskih obve-zancev ne pozna šolske odgoje. Od obstoječih šol so mnoge tako prazne, da bi bilo najboljše, jih zapreti, a druge zopet so prenapolnjene. V trenčin-ski županiji zna pisati in čitati samo 25 odstotkov prebivalcev, a so občine, kjer so odstotki dosti manjši — 4%! Svoje razlaganje o teh tužnih razmerah je spopolnil veliki župan z besedami: »Take razmere brezobzirno izrabljajo narodnosti proti Madžarom v korist češko-slovaške edinosti. One pošiljajo mladino v praške šole in na tamošnja vseučilišča. Iz Češke pa se vračajo slovaški dijaki kot narodni agitatorji.« Ta deputacija je važna v dvojnem oziru. Prvič, kar se tiče Madžarov samih, drugič glede narodnosti, v tem slučaju Slovakov. To je prvikrat v politični zgodovini Ogerske, da privrženec vlade poživlja, da ali madžarska vlada zgradi narodnostim šole, ali da bodo v nasprotnem slučaju cele množice slovaških otrok vrele na Češko, da tam najdejo ono, česar jim Ogerska ne da. Gospodje Madžari so začeli uvidevati, da brez šol ne more naprej. A fatalno je, da so Slovaki z velikim delom sosedi Avstrije oziroma svojih najbližjih bratov Cehov! Človek z malim razumom opazi torej razliko med razmerami na jedni in drugi strani. Tega spoznanja ne morejo zapre-čiti niti stotine obmejnih žandarjev in stražnikov. Izgleda pa, da bodo Madžari še prav dolgo časa potrebovali, predno pridejo do spoznanja, kako se vodi prava narodnostna in madžarska politika. DROBNE POLITIČNE NOVICE. Boj med prestolonaslednikom in vojnim ministrom Schonaichom. »Beri. Tagbl « priobčuje članek o napetem razmerju med prestolonaslednikom in vojnim ministrom, ki ima svoj vzrok v tem, da je Schonaich nekoliko popustljivejši napram oger-skim armadnim zahtevam ko prestolonaslednik. — Schčnaich uživa zaupanje cesarjevo; odtod se da razlagati njegovo ostro nastopanje proti kršč. so-cijalnim delegatom in časopisom, ki ga na prestolonaslednikov migljaj napadajo, v delegacijah . Upeljavo sedemletne šolske dobe za šole na deželi Te sklenil nižjeavstrijski deželni zbor. Drobne parlamentarne novice. V parlamentu so postavili hermo poljskega politika Javorskega. Soc. dem. zveza je imela včeraj plenarno sejo, v v kateri se je najprej sklenila žalna izjava za Tolstim, potem pa se je sklenilo predlagati več olajšav glede draginje mesa. Socijalisti bodo vložili zakonski načrt o odgovornosti ministrov za zunanje zadeve. — Da ni zboroval odsek za socijalno zavarovanje, je kriv bojda minister Haerdtl, ki je izjavil, da odsek, dasi je v permanenci, po zakonu ne sme zborovati za časa zasedanja dež. zborov. Dopisi. Slovensko gledišče v Mariboru. Tridejansko ljudsko igro »Gospodje sinovi« je pozdravilo občinstvo v nedeljo dne 20. nov. jako simpatično. Igra po svojem duhu ni slovenska, kar se čuti nekoliko iz ga izvrševalca, postopati z vso strogostjo proti dolžnikom, mesto da bi jim odpustili, ali da bi ravnali z njimi usmiljeno? Naj je že mislil Kristus karkoli je hotel s svojim izrekom proti priseganju, jaz pravim, da ima Tolstoj prav, ako zahteva, da si morajo ljudje čuvati prostost vesti ter da se ne smejo vezati za bodočnost niti postati sužnji svojih mrtvih sužnjev. Človek mora biti prost vsak trenotek svojega življenja vbogati svojo vest kot človek ter ne biti prisiljen opravičevati svojega krivičnega postopanja v imenu državljanske, uradniške, vojaške ali pooblaščenske prisege. Prevzemivšamu take službe se človeku brez dvoma otopi osebni smisel za pravico in krivico in da bi se sami nad seboj preveč ne zgražali, delimo in cepimo svojo odgovornost tako dolgo, do-ker nikdo več ne čuti, da ja odgovoren za to, kar dela. Ako bi morali sodniki in porotniki sami mirne krvi obešati jetnike, bilo bi manj izvršitev smrtnih obsodeb; ako bi moral biti vsak svoj mesar, bi število vegetarcav zelo naraslo. Ako bi bili primo-rani vreči sami na cesto svoje najemnike ter sami na dražbi prodati imetje svojih dolžnikov, bi sodni dvori zgubili prav mnogo svojih opravkov. Richard Wagner, ki je bil tako velik mislec, kakor je bil velik glasbenik, je, kar se prisege tiče, istih misli kakor Thoreau in Tolstoj. Wagner pravi (Jezus iz Nazareta, poetični načrt, II. del, Wagner-jevi prozaični spisi zv. VIII. str. 299 angl. izdaja v prevodu W. A. Ellis). »Ne prisegajtec, v prisegah razmer, v katerih živita dijaka Tone in Rudolf, zlasti Rudolf z razmesarjenim licem, pač pa je precej srečno lokalizirana na Maribor in bližnjo okolico, kar je seveda občinstvu zelo ugajalo. Razumljivo je, da je popadalo Pobražane in Krčevince neznano veselje, kadarkoli so slišali kaj o svojih vaseh. Morebiti ustrežemo čitateljem, če jim podamo v kratkih obrisih vsebino igre: Mesar in prekaje-valec Pesjak želi, da bi prevzel njegov edini sin Tone dobroidočo mesarsko obrt. Sin je dovršil srednjo šolo in vojaško leto in hoče na vsak način študirati na visoki šoli, kajti za obrt nima smisla ne veselja. Tudi druge očetove želje ne mara izpolniti, da bi se zaročil s svojo bratanko Avgusto, ki živi v Pesjakovi hiši. Gusti je skrbna gospodinja, za vodstvo obrti kakor rojena, razen tega pa še bogata, toda Tone je ne mara, Gusti pa ne njega. Med očetom in sinom je nastal vsled tega hud prepir. Trdo-glava sta oba dovolj — in Tone zapusti očetovo hišo ter ne mara niti nobene podpore. Sam se hoče prebiti in si zaslužiti toliko, da se popelje na visoko šolo. Ljubeča mati ne more zabraniti teh dogodkov. — Celo drugačen ja drugi »gospod sin«, visokošo-lec Rudolf, sin v Pesjakovi hiši stanujočega poslanca Hrena, ki ga oče sili k študiranju, dasiravno nima za jus nobenega veselja ne talenta. Rudolf je veseljak, nekoliko lahkoživen študent, ki začne študirati šele takrat, ko zve, da ga ljubi Gusti. A vas trud je zaman, izpiti so dokazali, da pač ne gre s študiranjem. — Mesarju Pesjaku je v srcu sina žal, saj ga ima rad, toda priznati ne sme nobenega mehkega čustva. Zena in sosedje mu očitajo sirovo postopanje s sinom, ki hodi baje lačen in v slabi obleki po mestu in si išče zaslužka. Pesjaku se zdi najbolj sramotno, ker bo vse to škodovalo ugledu njegove firme in njegovim častem v občinskem odboru, kadar bodo zvedeli ljudje, kako je ravnal s sinom. Obenem ga tlači bolezen in Gustina odločna izjava, da ne mara več ostati v njegovi hiši, temveč da se omoži z Rudolfom in začne z njim konkurenčno mesarsko obrt na veliko. Vse zapušča Pesjaka, ki se mora nazadnje udati po hudem boju. Tona se vrne v očetovo hišo in dobi dovoljenje, da sme iti, kamor ga vleče srce, zet Rudolf pa osnuje s Pesjakom skupno veliko mesarsko podjetje. — O uprizoritvi te igre ne more niti strog kritik reči kaj slabega. »Gospoda sinova«, g. Majer (Tone) in režiser Berlič (Rudolf) sta bila pravcata študanta, eden idealno navdahnjen, drugi praktičen in lahkoživen. Najtežjo ulogo je imel g. Čop kot mesar Pesjak, ki .ie podal brez pretiravanja imenitnega obrtniškega bahača v komičnih in resnih situacijah. Hvaležni smo mu za trud in iznajdljivost v posnemanju kretenj in govora pravih mesarjev, kakršnih je menda dosti po naših mestih. G. Weixl je bil (kot poslanec Hren) nekoliko hladen, brez tistega temperamenta, ki smo ga vajeni pri svojih poslancih, vživel pa se je globoko v svojo ulogo. Gdčno Gusti smo videli prvič na odru in ji radi priznamo, da smo je zalo Veseli. Klepetavo Zdešar-jevo ženo Marijo je izbofno pogodila gdč. Posebo-va, gospa Marjanova (Mara) in Miranova (Pesja-kova Žena Franca) sta rias zadovoljili popolnoma, in tudi g. Pajnhart (vinotržec Zdešar), gdčna Me-jovšek (Podlesnikova) in g. Majerhold (2an) so si zaslužili pohvale. — Godba je svirala Kelerjevo uverturo, Leharjevega Grofa Luksemburškega in Parmove »Slovanska cvetke««. — Slišali smo iz ust mnogih gostov, da bi ne bili verjeli, da imamo v Mariboru toliko izurjenih slovenskih diletantov in glasbenikov, kar nas je spominjalo laskave sodbe o slovenskem gledišču v Mariboru, ki jo je izrekel g. dr. Jurtčla v zadnji številki »Sloge«. Splošno priznanje naj torej bodri naša diletante! P. P. Štajerske novice. a Nemškonacijonalni kur/, v deželi. Tz Gradca nam pišejo: Pri namestniji vleče sedaj prav močen nemškonarijonalm veter. Nemškim na- tiči obvezujoči zakon sveta, kateri do sedaj še ni poznal ljubezni. Pustite vsakomur prostost, da sme vsak hip stor.ti to, kar mu ljubezen in njegova zmožnost veleva; če me veže prisega, nisem več prost; če storim v nje izvršitev kaj dobrega, ni to dobro nikaka zasluga (kakor ni zasluga nobena prisiljena krepkost) ter izgubi vrednost prepričanja; če me pa prisega vodi v zlo, potem grešim proti svojemu prepričanju. — Iz prisege se poraja vsaka strast; ako me veže proti mojemu dobičku, si bom prizadeval, da jo obidem (kakor se lahko obide vsak zakon) in kar bi moral storiti samo v svojo korist in blagostanje, postane po prisegi hudodelstvo; če pa najdem v tem svojo korist (ne da bi komu s tem škodoval), ukradem samemu sebi moralno zadoščenje, da delam to, kar je prav, vedno le po svoji prosti sodbi.« Če prav razumem Tolstojevo razlago zakon« proti prisegam, obstoji glavno v tem, da ne smemo nikdar ničesar storiti, kar bi bilo proti naši vesti v naših preprostih zmožnostih kot možje in žene. Ne moremo odložiti odgovornosti na družbo. Če imamo kaj vesti, ne moremo reči: »Vemo, da je krivica pobirati najemnino, obresti, ali ubijati, ali storiti to ali ono, pa dokler nam družba daje pravico delati tako, je to družbina krivica.« To ni krščanski način, kajti kristjan ne vali svojih grehov na druge, mariveč jemlje grehe drugih nase. Kristjan je odgovoren za druge ne pa drugi za njega. (Konec jutri.) cijonalcem na ljubo je padla kandidatura dr._ Gratzija za dež. šolsk. nadzornika in je bil na Lamplovo mesto imenovan dr. Thuffiser k, Dunaja, čegar zveze z nemškimi nacijonalci so najlepše pokazali pozdravni članki „TagbIattovi". Sedaj pa so se izvršile tudi že dolgo napbvedan« spremembe pri namestniji. Cesar je dovolil stalno upokojenje namestn. podpredsednika dr. »Neto-iiczka in ga povzdignil ob tej priliki za viteza; na njegovo mesto pride dvorni svetnik pl. Hammer-Purgstall (važno za deželni šolski svet!); nadalje je imenovan za dvornega svetnika ad personsm namestn. svetnik grof Manzano in za namestnišk. svetnika v namestnijo dosedanji okrajni glavar v Gradcu, pl. Kriehuber. Za namestnišk. svetnika je imenovan Henrik grof Stiirgkh v Radgoni. — Ta imenovanja kažejo, da vleče v«Gradcu sedaj močan nemškonacijonalen veter ?-, gotovo za to, da bodo prej nastale redne Razmere v deželi. a Kedaj bo zopet sklican štaj. deželni zbor! Dež. posl. Wastian je izjavil na shodu volflcevjv Mariboru, da bo po izjavah merodajnih oiebStaj. deželni zbor sklican še le v jeseni prihodnjega leta. - v Zadnji protestni „shod" v Celju NA'tem shodu sem se oglasil tudi jaz k besedi, da bi kot predsednik Učiteljskega društva za celjski okraj dal potrebna pojasnila. V ta namen sem se sklicateljem shoda že par dni poprej pismenim potom prijavil in prosil, da se mi naj ne odreče besede; to svojo prošnjo sem neposredno pred začetkom aHoda napram gg. dr. Benkoviču in dr. Vrstovšeku ust-meno ponovil; na shodu sem ponovno prosil za besedo; izjavil sem, da hočem dati samo pojasnila, da hočem govoriti prav na kratko, da ne mislim z nikomur polemizirati in da se mi vendar lairito beseda odtegne v slučaju, da bi se ne držal svoje obljube; toda vkljub vsemu temu, tudi vkljub temu, da je predsednik izrecno naglašal, da je shod javen in da mene sicer osebno spoštuje, vendae nisem dobil besede. To postopanje je tako nečuveno, ob enem pa tudi tako značilno, da je moram s te« javno pribiti. — Franc Brinar t. č. predsednik Učiteljskega društva za celjski okraj. v Staj. deželni šolski svet je imenoval pomožnega učitelja Florijana Trafenika provizoričmm učiteljem na deški in dekliški ljudski šoli v Žetalah. v Od sodnijske službe. Deželno sodni svetnik dr. Rudolf Glas je v pondeljek 21. tm. zapustil Ptuj in se preselil v Gradec. Vodstvo okrajnega sodišča v Ptuju je prevzel dr. R. Petrowitsch. — Čudno se nam zdi, da za Ptuj še vedno ni imenp-van novi okr. sodnik. Ali se čaka zopet na kakega kurzovca in se z razpisom tega mesta čaka? I)r. Petrowitsch ni mož, do katerega bi mogli imeti Slovenci popolno zaupanje. ? v Izkoriščanje dravske vodne sile. Stavbno podjetje Bufie & Co. v Gradcu se poteguje v s^vezi z akcijsko družbo za izdelovanje strojev v Leo-bersdorfu in posestnika mlina Karla Scherbaupa v Mariboru za dovoljenje zgradbe naprav za|iz-koriščanje dravske vodne sile v katastralnih občinah Gerstorf, Gornji Boč, Vurmat, Ruta in Rdeči breg in v katastr. občini Razbor (Slov. Gradec) Izkoriščana vodna sila, vzeta iz Drave, je prera-čunjena na 15 000 do 37.600 konjskih moči. Lokalni ogled tega projekta se vrši 13. doboj.6. decembra. a Nemška šola pri Sv. Lenartu v Slor. gor. Na nemški šoli pri Sv. Lenartu se je 4* novembra začel poduk. Kakor piše nemških gtaški „Tayb!att", obiskuje šolo 140 otrok. Kolika bo med temi res „pristnih" nemških otrok?!, ,t v V Ljutomeru priredite obe podružnici CMD v nedeljo dne 4. decembra ob 5. urj. pop,,pri Seršenu Miklavžev večer. . T v Slovensko gledališče v Mariboru. Iz pisarne: V nedeljo, 4. decembra t. 1. je Mikjavževa nedelja. Popoldne ob 4. uri se uprizori«.čarobna igra „.Ianko in Metka". Igrajo otroci. Po igri nastopi Miklavž v spremstvu angeljev, ifcelcebubov in zlo ejev. Na to se razdele darila. .V^Stk, kdor želi kaj darovati svojim dragim, naj pravočasno izroči hišniku v Narodnem domu in kolekuje vsako darilo z narodnim kolkom. Opozarja se pa, da se žaljiva darila ne bodo sprejemala. V nedeljo, 11. decembra zvečer se igra zgodovinska igra „V znamenju križa." a. v I/. Št. Jurja ob J. ž. 60 letna vdova Kri-stanšek je iz maščevanja zažgala kočo svojega soseda, katera je popolnoma pogorela. Maščevalno žensko so izročili celjskemu okrožnemu sodišča. t Porotna zasedanja pri okrožni sodniji v Celju 1. j|911 se bodo vršila 13. februarja, 15. maja, ll^fgept. in 20. novembra. a Sirilo občinam v šmarskem okraja! Hrvatski prodajalci perutnine, ki jo v velikih množinah, gonijo skozi naše občine, so zanesli v naše kraje perutninsko kugo. Zato opozarjamo na to nevarnost občine in posameznike. v Naprodaj je v manjšem mestu na Slov. Štajerskem hiša z vrtom, primerna za trgovca ali obrtnika. Pojasnila daje: g. I. Prekoršek, potov, učit. v gglju. v Slovenskega Čevljarja bi nujno rabili v nekem mestu na Sp. Štajerskem, kjer bi dobro izhajal: pojasnila daje naše uredništvo. v Sonji ji v potepuh., 17. tm. je v konjskem hlevu hfttelav„pri zamorcu" v Celju aretiral redar Schwarx,i nekega 16 letnega fanta, ki se je potepa! okoli bre? doparja in brez vsakega posla. Imel je sicer pri sebi delavsko knjižico, glasečo se na ime Franca Senice, toda pri zasliševanju se je izkazada..se potepuh imenuje Marko Pavlič in da je kppil knjižico od nekega potujočega rokodelca sijK^ievju za K 2 30. Proti nekemu svojemu sc-ajetniku se je izrazil, da bi bil rajši v Mariboru zaprt kakor v Celju, ker je tam baje boljša hrana; iz tega Hib sklepa, da je že dobro znan z razmerami v iisaaličnih zaporih. Najbrž se je tudi knji-iiee ptdastil na silovit način. Marko Pavlič se bo za sedaj že moral zadovoljiti s celjskim zaporom, kamer .ga je odvedla policija. v