socialno delo
letnik 33 - avgust 1994 - št. 4
visoka šola za socialno delo
Ijubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odsovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Izdajateljski svet
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Ropoša Tajnšek
Marta Vodcb
Marjan Vončina
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovseni k
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard StritiK
Naslov uredništva
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, tel. & faks (061) 133-701 1
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, inter-
disciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o
strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso
socialnega dela. Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno). Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Naročnina na Socialno delo se ne plačuje vnaprej, temveč naročniki plačajo vsako številko posebej. Ceni
izvoda so prišteti poštni stroški. Naročite se lahko s pismom uredništvu. Na enak način sporočite morebitno
spremembo naslova in druge spremembe.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja Zaviršek,
VSSD, Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo.
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske
pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo lahko do
pol avtorske pole. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju v dopolnitev ali popravek. Kako naj bo urejeno besedilo za
objavo, piše na zadnjih straneh časopisa.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje
pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da
bi prej obvestilo avtorja.
Sliko na naslovnici so prispevali udeleženci kiparske delavnice Socialno kulturno delo (1 994).
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (41 5-1/93, 28. 1. 1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana.
Iz urednikove beležke
Najprej se moramo opravičiti za spodrsljaj v prvem članku
iz prejšnje številke, ki je ušel prevajalki, za njo pa tudi vsem
drugim "predbralcem", in je nedvomno povzročil precej zabave.
Ne, italijanska pisca nista raziskovala prisilne hospitalizacije v
znameniti srednjeveški kneževini z imenom Karantanija, pač pa
je šlo zgolj za avstrijsko Koroško.
Uvodni članek Blaža Mesca razdeluje meje in nadaljnje mo-
žnosti evalvacije prostovoljnega dela. Poleg tega, da smo že pri-
ča izbruhu prostovoljnega dela in je postala njegova evalvacija
že zato zelo pomembna, hkrati zahteva tudi kritiko evalvacijskih
metod, zato je veliko avtorjevih pripomb in metodoloških
prijemov v pomoč pri boljšem razumevanju evalvacije nasploh.
Srečo Dragos tokrat končuje obravnavo (mesta) sistemske
teorije v socialnem delu, kije hkrati predstavitev temeljne razi-
skave Bernarda Stritiha in sod. o normativih v socialnem delu.
Studija Zoje Skušek je poleg tega, da podaja pregled antro-
poloških raziskav o očetovskem vedenju med rojstvom otroka
(kuvade), tudi dobra ilustracija tega, kako antropologovi lastni
označevalni vzorci diktirajo interpretacije, tako da ne bi bilo
neupravičeno, kakor nakaže avtorica, če bi kdaj spregovorili tudi
o antropologiji "antropološke misli". Tako kritično (samo)-
analizo potrebujejo družbene vede nasploh, zlasti pa seveda ti-
ste, iz katerih izhaja kakršnakoli intervencija pri "drugem" (kakor
npr. socialno delo).
Darja Zaviršck v četrtem delu svoje antropološke raziskave
o ženskah iz ljubljanske psihiatrične klinike podaja pogovor z
dvema pacientkama in mu dodaja oster analitičen komentar o
njuni življenjski situaciji.
Milko Poštrak v tej številki obravnava politične razsežnosti
(zlasti na glasbo vezanih) Subkultur.
Na VŠSD je potekal seminar o socialnem kulturnem delu,
ki nam je prinesel ?iaslednja dva članka: Lea Š. Bohinc opiše
nekatera načelna izhodišča in nekatere tehnike socialnega kul-
turnega dela, medtem ko se Milko Poštrak, da bi našel zanj
primeren kontekst, spopade z obsežno problematiko razmejitev
in stičišč med psihologijo, sociologijo in antropologijo. Sledi jima
še poročilo s seminarja.
Blaž Mesec
EVALVACIJA PROSTOVOLJNEGA DELA
Raziskovalno spremljanje in evalvacija pro-
stovoljnega dela spadata med tista opravila v
okviru akcije organiziranega prostovoljnega
dela, ki so z organizacijskega vidika zaželena
in celo nujna, ki pa jih prostovoljci pa tudi
strokovnjaki neradi opravljajo ali pa sploh za-
vračajo kot nepotrebno, "papirnato" delo.
Zanju v celoti velja to, kar je zapisala dr.
Anica Kos za vodenje delovne evidence in
dokumentacije prostovoljnega dela (ti opravili
sta sestavni del raziskovalnega spremljanja in
evalvacije):
"Akcija prostovoljnega dela je običajno zelo in-
tenzivno dogajanje, ki posrka toliko pozornosti,
energije in časa udeležencem, da ostaja admi-
nistrativni vidik dejavnosti zanemarjen. Prej ali
slej pa se organizatorji prostovoljnega dela
srečajo z vprašanji o številu udeležencev, ses-
tankov, porabljenih urah za organizacijo, številu
ur, ki so jih prostovoljni delavci preživeli s po-
rabniki in podobno. Minimalna banka podatkov
močno olajša delo organizatorjem. Večina pro-
stovoljnih delavcev zelo nerada evidentira in
dokumentira svoje delo. Isto velja tudi za mnoge
strokovnjake, ki sodelujejo v projektih prosto-
voljnega dela. Marsikdaj se zdi, kot bi obstajalo
obratno sorazmerje med angažiranostjo in učin-
kovitostjo pri delu z ljudmi in pripravljenostjo
'knjižiti' opravljeno delo, učinke ipd. Zato ne
kaže obremenjevati prostovoljnih delavcev, pa tu-
di izrazito neadministrativno orientiranih stro-
kovnjakov z evidentiranjem in dokumentiranjem.
Njihov delovni prispevek je edinstven in drago-
cen. Naloga organ izatorja je, da sam poskrbi za
nujno evidenco in dokumentacijo prostovoljnega
dela na način, ki ljudem dobre volje ne zmanj-
šuje količine te volje." (A. Kos, 1984; poudaril
B.M.)
Zato velja premisliti, čemu služi evalvacija,
da si ne bi nalagali nepotrebnega dela.
OKVIR EVALVACIJE
Prostovoljno delo se dogaja v socialnih si-
stemih in samo ustvarja nove socialne sisteme.
Organizacijski teoretik Thompson je že leta
1964 opredelil (človeške) organizacije (izraz,
ki se rabi bodisi kot sinonim za socialni sistem
bodisi kot ime posebne vrste socialnega siste-
ma) kot sisteme, ki so hkrati odprti in zaprti.
V njih se neprestano prepletata in tudi borita
za prevlado in izmenjujeta dve težnji: težnja po
preživetju, to je po ohranitvi sistema v spre-
minjajočem se okolju, in težnja po uspešnem
in učinkovitem izpolnjevanju določene funk-
cije za okolje. Preživetje je odvisno zdaj od
tega, kako dobro sistem opravlja določeno
funkcijo za okolje, zdaj od tega, kako hitro
zazna spremembe v okolju, ki zahtevajo od
njega novo funkcijo.
V organizacijah se razvijejo posebne stru-
kture za izvrševanje vsake od teh teženj
(tehnična in institucionalna struktura). Katera
težnja bo v danem obdobju prevladala, je od-
visno od dogajanja v okolju. Kadar je okolje
spremenljivo in je položaj organizacije nego-
tov, deluje organizacija kot odprt sistem, ki
sprejema podatke o spremembah v okolju,
preskuša alternativna ravnanja, proučuje odziv
okolja, išče notranje potenciale adaptacije,
skrbi za svoje ljudi, ki so vir neznanih možno-
sti, išče oporo v okolju, sebi primerno nišo, tj.,
funkcijo za okolje. Ko se položaj stabilizira ali
ko organizacija stabilizira svoj položaj, začne
prevladovati težnja k zapiranju. Organizacija
se loti izvrševanja svoje funkcije za okolje. V
Dopolnjeno besedilo predavanja na seminarju Prostovoljno delo (Begunje, 25.-27.3.1993), ki ga je organiziral Svetovalni
center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
275
procesu delitve dela razčleni svoj smoter na
sestavine in podsestavine, oblikuje delovne po-
stopke kot repetitivne cikle, razvije standardi-
zacijo in kontrolo, poudarja uspešno doseganje
ciljev in učinkovitost (ekonomičnost).
Rekli bi lahko: Ko deluje kot odprt sistem,
je kot naraven organizem, ki išče svojo nišo v
okolju; ko deluje kot zaprt sistem, je kot stroj,
orodje-o/gfl/io/z, ki zanesljivo izvršuje zaupano
mu funkcijo. V tem nihanju med organizmom
in organonom mineva doba organizacije.
Posebna vrsta organizacij so tiste, ki naj bi
storile kaj za ljudi, ki so v njih: jih izobrazile,
vzgojile ali prevzgojile, ali pozdravile. In med
njimi so še posebna vrsta tiste, v katerih naj bi
ljudje storili kaj sami zase. V teh organizacijah
se pojavi stara dilema med zaprtostjo in odpr-
tostjo na novi ravni kot dilema o smotru or-
ganizacije: je organizacija sama sebi namen, to
je, je njen "namen" obstoj in življenje same or-
ganizacije in čim polnejše življenje njenih čla-
nov, ali pa je namen organizacije izvrševanje
kakšne funkcije za okolje. Že v prvi rakitniški
koloniji (1975) se je zastavilo vprašanje, ali je
socialnoterapevlska kolonija nekakšen stroj za
proizvodnjo (mentalnega) zdravja, ali pa je
človeško srečanje med otroki in vzgojitelji-
prostovoljci, ki nima drugega namena kot iz-
ražanje življenja in ohranjanje kolonijske skup-
nosti. In že tedaj je bilo rečeno, da je kolonija
in z njo tudi druge podobne skupine in skup-
nosti oboje: prostor za "spontanost, za igro, za
enkratna in neponovljiva doživetja, za im-
provizacijo, za nepredvidljivo, za ustvarjalnost,
za naključje", a vendar okvir, v katerem se ne
odpovedujemo terapevtskim ciljem. "Mislimo
ga (otroka) 'pozdraviti', nočemo pa ga 'zdravi-
ti'" (Mesec, 1977).
Tedaj se je to vprašanje zastavilo z drugega
zornega kota kot pozneje kolegoma Stritihu in
Možini (1992) po izkušnji s skupino samopo-
moči.
"V skupini za samopomoč sva razvijala preds-
tave, ki so naju navdajale z upanjem, da bo tudi
v celotni organizacijski strukturi možno najti tak
način sodelovanja, pri kalerem socialnoterapevt-
ski cilji ne bodo tujek, ampak naravna sestavina
celotne skupnosti. /.../ Spremenilo se je delo-
vanje celotne organizacije, razvili smo bolj dif-
erenciran in natančneje delujoč sistem za
omogočanje in ustvarjanje življenjsko pomemb-
nih avtokorektivnib doživetij (socialnoterapevt-
ski in psihoterapevtski aspekti)."
Po Rakitni je bilo vprašanje, če parafrazi-
ram, kako najti tak način sodelovanja, pri ka-
terem vzdrževanje življenjskih procesov, samo
življenje, ne bo tujek v organizaciji, ki je na-
menjena socialni terapiji, organizaciji, ki naj bi
maksimizirala socialnoterapevtske cilje. Po iz-
kušnji s skupino samopomoči se Stritihu in
Možini zastavlja vprašanje, kako najti način
sodelovanja, pri katerem socialnoterapevtski
cilji ne bodo tujek v organizaciji, ki je "name-
njena" zgolj svojemu življenju. V obeh prime-
rih pa gre za tehtanje istega razmerja. Ponav-
ljanju že povedanega se torej ne da vedno
izogniti.
Po petnajstletnem vztrajnem delu in na os-
novi izbornega poznavanja sodobne sistemske
teorije se je kolegoma posrečilo razviti "model
ne-modela" (Mesec 1977), "tehnologijo" za
razvijanje avtopoetskega sistema, v katerem
pa, če prav razumemo, vendarle potekajo tudi
alopoetski procesi, le da ti nikoli ne prevlada-
jo, poleg tega pa se to, kar je bilo v začetku ra-
zumljeno kot alopoetsko (socialnoterapevtski
cilji) redefinira kot avtopoetsko, ne kot tujek,
ki je dvigal prah kot samo nasprotje življenj-
skosti, ampak kot "naravna sestavina celotne
skupnosti" (1992: 57). To je organizacija, v
kateri "življenjski procesi služijo zgolj vzdrže-
vanju življenjskih procesov", pri čemer pa ne
gre prezreti, da življenjski procesi vsaj norma-
tivno (kot upanje, da ne bodo tujek; prav tam)
vključujejo avtokorektivna doživetja, ki tudi
sama sicer predvsem "maksimizirajo" življenj-
skost (razpirajo prostor biti), ob tem pa ven-
darle z vidika okolja lahko pomenijo tudi, da
organizacija izpolnjuje določeno funkcijo zanj.
Kako je to razglabljanje povezano z eval-
vacijo prostovoljnega dela? Je izhodišče za
opredelitev možnosti evalvacije in potrebe po
njej.
Najprej o možnosti evalvacije. Evalvacijo
pojmujemo kot oceno uspešnosti in učinko-
vitosti doseganja avtopoetskih in socialnotera-
pevtskih ciljev. Evalvacija je implicirana (po-
nekod so ocene tudi izrečene) v razlikovanju
različno zaželenih stanj sistema in procesov v
njem (avtopoetski-alopoetski, razvoj-razkroj.
276
EVALVACIJA PROSTO VOUNEGA DELA
avtonomija-heteronomija). Kriterij evalvacije
torej ni zgolj obstoj ali neobstoj sistema, njego-
vo ohranjanje ali propad, ampak tudi povsem
kvantitativni kriteriji njegovega delovanja, kot
je stopnja viabilnosti, avtonomije, komunika-
cije, simetrične napetosti, kompleksnosti, va-
riabilnosti itn. pa gotovo številni kriteriji za
doseganje socialnoterapevtskih ciljev na tra-
dicionalnih merskih instrumentih. Evalvacija
je torej možna.
Kako je s potrebo po evalvaciji in kdo bo
evalviral? Sistem se lahko evalvira s stališča
samih članov in s stališča zunanjega opazoval-
ca. Zunanjemu opazovalcu se bo zdelo potreb-
no evalvirati delovanje sistemé v splošnem iz
dveh razlogov: ker ga zanima delovanje vsega
živega, torej iz znanstvenega interesa; in da bi
ugotovil, če sistem čemu služi, če izpolnjuje
kakšno za opazovalca pomembno funkcijo, da
bi ga pri tem podpiral.
Kako je z evalvacijo s stališča članov? Če
pozorno sledimo opisu dogajanj v skupini sa-
mopomoči, opisu, ki ga podaja Stritih (1992:
50 ss.), pridemo do sklepa, da sistem ne potre-
buje take evalvacije. Sistem se o svojem obsto-
ju ne odloča na osnovi podatkov, npr. o stopnji
svoje viabilnosti, ne na osnovi podatkov o
izpolnjevanju socialnoterapevtske funkcije.
Sploh se o tem ne odloča, ampak ali obstaja ali
pa razpade.
Ko se je skupina znašla v zagati - "ko smo
začutili popolno nemoč pred življenjskimi pro-
blemi in trpljenjem posameznih članov, smo
nenadoma doživeli občutek solidarnosti in tudi
občutek olajšanja v skupinskem razpoloženju
/.../" Probleme se sporoči, nemoč se izrazi v
skupini, razdeli med člane. Rešitev se pojavi
nepričakovano, "zunaj dometa /.../ zavestnega
nadzora". Se več: "/.../ ti trenutki (so bili)
ključnega pomena. To so bili trenutki 'razs-
vetljenja', trenutki srečanja z življenjsko re-
sničnostjo nas samih /.../" (Strftih, prav tam).
To pomeni: takrat, ko bi se kazalci na ocenje-
valčevih instrumentih spustili na ničlo, se
skupina dotakne biti, doseže "cilj".
Skupina potrebuje, če sledimo Stritihu, opis
dogajanja, ne evalvacije doseganja ciljev.
To reducira evalvacijo na evalvacijo z vidi-
ka zunanjega opazovalca, tj., evalvacijo funkcij
skupine za okolje. Evalvacija je tudi tedaj, ko
jo izvajajo člani sistema sami (avtoevalvacija).
ocenjevanje z vidika zunanjega opazovalca, po-
trjevanje navzven, dokazovanje, da smo dobri,
da smo boljši, da zaslužimo naklonjenost. Pri
avtoevalvaciji ocenjujemo sami sebe s stališča
zunanjega opazovalca, pri heteroevalvaciji pa
dopustimo, da nas oceni, kakor pač hoče.
Projekti prostovoljnega dela lahko zado-
voljivo delujejo in se ohranjajo le kot avto-
poetski sistemi. Toda to ne pomeni, da jih ne
bo ta ali oni videl kot sisteme, ki opravljajo
zanj ali za tiste, ki jih predstavlja (za "dru-
žbo"), določeno funkcijo, (K temu so posebej
nagnjeni tisti, ki delijo denar in druge dobrine.
Ker se jim zdi, da morajo biti pravični, se ne
ravnajo po gospodarju v Kristusovi priliki o
delavcih v vinogradu in ne dajo vsakomur ena-
ko, pač pa tehtajo in merijo delovni prispevek
projekta, seveda tudi zato, ker delavci sami v
tekmovalni vnemi to pričakujejo in zahtevajo.)
In vprašal se bo, kako dobro jo opravljajo. Če
bo ugotovil, da je ne opravljajo dobro, bo
ukrenil kaj, kar bi lahko ogrozilo obstoj avto-
poetskega sistema; čeprav je res, da so to iz-
redno trdoživi sistemi, ki živijo od duhovne, ne
od materialne energije.
EVALVACIJA, OPIS PROCESA, EVALVACIJSKA
RAZISKAVA
Ugotovili smo torej, da je za člane projekt
uspešen, če v njem lahko živijo, če lahko vzdr-
žujejo življenjske procese, če čutijo, da jim je v
oporo, da v njem rastejo in se razvijajo. To o-
cenjujejo neprestano, od trenutka do trenutka,
in ne potrebujejo nobene posebne evalvacije.
Za razvoj avtopoeze je potreben opis oziro-
ma samoopis, poudarjata Stritih in Možina.
"Tu so prav opisi dogajanja tista sestavina, ki
omogoča delovanje kibernetičnih zakonov. /.../
Naše nove izkušnje se kažejo zlasti v tem, da je
potrebno in možno razvijati zunanje opise sku-
pinskih doživetij, tako da s pomočjo teh opisov
ljudje lahko vzpostavijo celovite vzorce svoje
odnosne mreže" (isto delo: 52). A opis ni oce-
na, ovrednotenje; je ubesedenje, poimenova-
nje. Z opisom je kot z avtopoetskim sistemom
sploh: ni ocena, je pa lahko opazovalcu osnova
za oceno. Vendar je to stvar opazovalca.
Pojem evalvacije se torej povezuje zlasti s
tem, kako ocenjuje sistem zunanji opazovalec,
ki iz tega ali onega razloga potrebuje tako
277
BLAŽ MESEC
oceno. Kakšno delo lahko oceni kdorkoli, ki si
vzame čas, po kakršnem koli postopku. Njego-
va ocena je njegovo mnenje, do katerega ima
pravico, kot ima vsakdo vso pravico do kakr-
šnega koli mnenja. O okusih (=mnenj ih) ne
razpravljamo. Evalvacija se od navadnega oce-
njevanja razlikuje po tem, da ima bolj for-
malen značaj, da je navadno javna, da mora
biti utemeljena, to je, da morajo biti razvidni
kriteriji in postopek ocenjevanja, in da ima
določene administrativne posledice. Projekte
prostovoljnega dela bo na primer evalvirala
sponzorska organizacija, da bi se lažje odločila,
katere projekte naj podpre.
Osebe, ki izvajajo evalvacijo, se lahko pri
tem opirajo na kakršne koli kriterije in se drži-
jo kakršnega koli postopka, le da te kriterije in
ta postopek smiselno utemeljijo, to je, da po-
kažejo, v kakšni zvezi so z namenom ocenje-
vanja, politiko tistega, ki ocenjuje, ipd. To
pomeni, da ni nujno, da bi se evalvatorji pri
svojem ocenjevanju opirali na raziskovalne po-
datke. Opirajo se lahko na mnenja izvedencev,
na podatke kakšnega administrativnega pre-
gleda ipd. Ocejevalci sponzorske organizacije
iz gornjega primera morda sploh ne bodo dali
prednosti najbolj posrečenim projektom, am-
pak projektom, ki obravnavajo najnujnejšo
problematiko, čeprav so le delno uspešni.
Kako projekti obravnavajo nujno problemati-
ko, pa bodo ocenili eksperti na osnovi kom-
parativnega poznavanja problematike, ne na
osnovi poznavanja projektov.
Postopek evalvacije moramo torej razliko-
vati od evalvacijskega raziskovanja, saj gre za
neodvisna postopka. Evalvacijsko raziskovanje
je raziskovanje, katerega namen je posredovati
podatke in ugotovitve, ki so pomembne za
oceno uspešnosti kakšnega projekta (obrav-
nave, dela) in ki se lahko uporabijo v procesu
evalvacije, ni pa rečeno, da se bodo dejansko
uporabili. Z odgovornostjo je povezana tudi
določena mera diskrecije, ki vključuje tudi
pravico do lastne interpretacije ali celo neu-
poštevanja raziskovalnih rezultatov.
Poudarimo torej: ocenjevanja uspešnosti ne
potrebujemo toliko zaradi razvijanja projekta
samega; za to potrebujemo stalno opisovanje
dogajanja. Ocenjevanje uspešnosti potrebuje
sponzor, da bi utemeljil dodelitev sredstev,
oziroma, potrebuje ga prostovoljska organi-
zacija, ki tekmuje z drugimi za sredstva, naklo-
njenost in podporo.
ZA INTERMEZZO: PRILIKA O KRAVICI
Vzemite kot neustavljiv izraz moje biti po-
trebo po banalnih in vulgarnih prispodobah in
mi dopustite naslednjo nizko primero.
Opazovalec vidi kravo in reče: "To je hrana
zame." S tem je definiral kravo kot alopoetski
stroj za proizvodnjo hrane, ki jo uživa. Krava
sebe ne definira tako, ampak reče: "Kako ču-
dovito je biti krava, se pasti po zeleni travi in
jo nato prežvekovati." Tako se krava definira
kot avtopoetsko bitje, kot krava, ki uživa, daje
živa. Če bi krava definirala sebe kot hrano za
druge, bi od žalosti prezgodaj umrla.
Opazovalec evalvira kravo tako, da jo steh-
ta, da ugotovi njeno molznost, potem, ko jo
raztelesi, pa tako, da oceni količino in kako-
vost posameznih delov glede na njihove hra-
nilne vrednosti in glede na svoje druge potrebe
in namene. Na koncu izračuna razmerje stro-
škov vzreje in koristi, ki jih ima od krave.
Krava evalvira svoje življenje tako, da se
vpraša: "Sem srečna in zadovoljna? Je moje
življenje krave vredno?"
So pa tudi opazovalci, ki vidijo kravo in
vzkliknejo: "O, kako simpatična kravica," jo
objamejo in poljubijo in so srečni, da so lahko
v njeni družbi. Srečni so, dokler je srečna
krava, omogočajo ji, da se pase, in poskrbijo,
da je na toplem, kar tako, za nič, iz ljubezni. Ti
pravzaprav nimajo nobene potrebe po ocenje-
vanju in živijo v božjem kraljestvu, v katero se
pride po najstrožji evalvaciji, kjer pa potem ni
več evalvacije. A večina ni tam, zato se mora-
mo z evalvacijo še nekoliko ukvarjati.
METODOLOŠKA VPRAŠANJA EVALVACIJSKIH
RAZISKAV
Izvajalec projekta prostovoljnega dela naj
bi se najprej vprašal, ali je evalvacijska raziska-
va o njegovem projektu sploh potrebna. Če je:
čemu? Če uživate pri delu s prostovoljci, če
črpate iz tega življenjsko moč; če vidite, da
tudi prostovoljci z veseljem in navdušeno sode-
lujejo, če jih otroci radovedno pričakujejo in
razočarani pogrešajo, kadar jih ni, je to morda
povsem dovolj, da vi pri sebi zanesljivo veste,
278
EVALVACIJA PROSTO VOUNEGA DELA
da delate nekaj pravega, in da to vedo tudi
prostovoljci. Od kod torej potreba po dokazo-
vanju uspešnosti navzven? Če boste na to našli
zadovoljive odgovore, boste seveda morali ne-
kako dokazati, da je vaše delo uspešno, to
svojo trditev boste morali utemeljiti.
Svojo trditev (domnevo) o uspešnosti pro-
jekta lahko oprete na bolj ali manj trden te-
melj. V grobem so trije načini dokazovanja
uspešnosti.
•	Pri prvem, tršem, se opiramo na eksperi-
mentalni model presojanja uspešnosti.
•	Pri drugem, mehkejšem, se opiramo na
mnenja udeležencev o uspešnosti obravnave.
•	Poleg teh dveh načinov pa obstaja še tre-
tji: podroben opis procesa dela, iz katerega
sklepamo na uspešno doseganje ciljev.
a. Eksperimentalni model. Če hočete trdno
utemeljiti sodbo o uspešnosti obravnave, mor-
ate dokazati: (1) da je pri osebah, s katerimi
delate, prišlo do (pozitivnih) sprememb; (2) da
je do teh sprememb prišlo zaradi obravnave.
Zavrniti je treba ugovor sitnih ocenjevalcev, da
se v resnici na obravnavanih osebah ni nič
spremenilo, ampak da ste, recimo, samo post-
ali pozorni na neke določene značilnosti, ki so
jih imele že prej, pa jih niste opazili. In zavrni-
ti je treba ugovor, da teh sprememb, če je
prišlo do njih, niste povzročili vi, ampak bogve
kdo ali bogve kaj, na primer, da je otrok v času
obravnave pač dozorel, kar bi se zgodilo tudi
brez vaše obravnave.
Osnovni ali izhodiščni model za tako doka-
zovanje je eksperiment z eksperimentalno
(tretmansko) in kontrolno (netretmansko)
skupino. Poleg tega sorazmerno preprostega
modela obstojajo tudi drugi, še bolj premišlje-
ni. A tudi tega, ki ni videti pretirano zapleten,
je težko uresničiti in se mu lahko v realnih
okoliščinah navadno le bolj ali manj približa-
mo. Vendar ga uporabljamo kot kriterij za
presojanje realno izvedenih postopkov.
Postopek je tak.
Preden začnemo z obravnavo, izberemo
dve skupini iz ciljne populacije. Skupini iz-
beremo tako, da sta v povprečju izenačeni po
značilnostih, ki bi jim bilo mogoče pripisati
razlike v izidu obravnave. To se navadno
doseže s postopkom naključnega razporejanja
oseb v eno ali drugo skupino. Eno od teh sku-
pin bomo imenovali obravnavana skupina, ker
bomo s posamezniki iz te skupine ali s skupino
kot celoto delali. Druga skupina bo kontrolna.
Z njo ne bomo delali. Sploh je ne bomo
"spravili skupaj", ostala bo zgolj na papirju.
Nato v obeh skupinah zberemo podatke o tis-
tih značilnostih, pri katerih pričakujemo, da se
bodo pod vplivom naše obravnave spremenile.
Ugotoviti moramo namreč, kakšno je izho-
diščno stanje. To je tako imenovano "merjenje
pred obravnavo". Nato obravnavamo skupino,
ki smo jo določili, druge pa z ničimer ne vzne-
mirjamo. Po končani obravnavi pri obeh skupi-
nah zberemo podatke o spremembah pri istih
značilnosti kot prej. Torej:
Učinek obravnave izrazimo kot razliko med
stanjem pred obravnavo in po njej, zmanjšano
za razliko med prvim in drugim merjenjem pri
kontrolni skupini. Takole:
učinek = (o2 - ol) - (k2 - ki)
Primer. Recimo, da se je po obravnavi iz-
boljšal učni uspeh v obravnavani skupini, tako
da sta v skupini desetih članov le še 2, ki imata
kakšno negativno oceno, prej pa jih je bilo 6.
Radi bi v tem videli znamenje, da je naša ob-
ravnava uspešna. Toda, če se je tudi v kontrol-
ni skupini zmanjšalo število neuspešnih s 6 na
2, je čisti učinek naše obravnave 4-4 = 0.
Cela vrsta ovir, od praktičnih do etičnih,
onemogoča, da bi lahko v praksi zvesto sledili
gornjemu modelu. Zato je cela vrsta postop-
kov, ki se skušajo pač bolj ali manj posrečeno
približati temu modelu. Tem postopkom ved-
no manjka ta ali ona nujno potrebna sestavina,
tako da so sklepi o učinkih obravnave bolj ma-
javi kot pri idealnem modelu.
Obravnava teh modelov je posebna meto-
dološka tema, ki ne sodi v naš okvir. Poudari-
mo le, da se velja o njih poučiti ali pa vprašati
za svet metodologa, kajti dostikrat se da s
kombinacijo različnih, čeprav nepopolnih mo-
delov kar prepričljivo utemeljiti trditev, da je
bilo naše delo uspešno.
279
BLAŽ MESEC
b. Raziskave o subjektivnem doživljanju in
mnenjske raziskave. Če ni mogoče presoditi o
uspešnosti po eksperimentalnem modelu ali
kakšnem spodobnem približku tega modela,
nam še vedno ostane možnost, da zberemo po-
datke o doživljanju udeležencev in njihova
mnenja o obravnavi. V obeh primerih gre za
subjektivne izjave, razlika med njimi je ta, da
izjav udeležencev o njihovem subjektivnem
doživljanju ne moremo preverjati. Če kdo re-
če, da se bolje počuti, da je bolj samozavesten,
bolj zadovoljen in srečnejši, odkar hodi v sku-
pino samopomoči, mu lahko le verjamemo ali
pa ne. Ker ljudje nimajo posebnega razloga, da
bi izkrivljali take izjave, so lahko te dober vir
podatkov o doživljanju ljudi, ki so vključeni v
projekt. Drugače je z mnenji udeležencev o
uspešnosti projekta in s pripisovanjem uspeš-
nosti temu ali onemu dejavniku. Ta mnenja
sicer tudi imajo svojo neodvisno vrednost kot
subjektivne izjave, ki kažejo na navdušenje, za-
dovoljstvo ali nezadovoljstvo s projektom, a jih
je poleg tega mogoče objektivno preveriti. Če
udeleženec projekta trdi, da se večina dobro
počuti, lahko njegovo izjavo preverimo tako,
da vprašamo druge, kako se počutijo, in pride-
mo do svojega sklepa o tem, ali se dobro
počutijo ali ne in ali je to večina ali ne.
Otroci lahko po vsakem sestanku ocenjuje-
jo posamezne vidike skupinskega srečanja in
svojega počutja; prostovoljci lahko ocenjujejo
supervizijska srečanja ipd. Lahko izdelamo
vprašalnike in ocenjevalne lestvice, ki jih
apliciramo na koncu obravnave in ki imajo re-
trospektiven značaj; prosimo udeležence, naj
primerjajo stanje pred obravnavo in po njej;
vprašamo, kakšne spremembe so se dogodile.
Možnosti za tako spremljanje in preverjanje je
veliko in so navadno premalo izkoriščene.
c. Opis procesa dela (obravnave). Podroben
opis procesa dela, to je opis ravnanja prosto-
voljca (ali supervizorja) hkrati z razlaganjem in
utemeljevanjem tega ravnanja na eni strani in
na drugi opis odzivanja obravnavanih oseb,
opis, ki vključuje tako objektivna opažanja o
njihovem vedenju kot tudi izjave, ki kažejo na
njihovo subjektivno doživljanje, lahko ne le
dopolni, ampak v marsičem nadomesti meto-
dološke postopke, opisane pod (a) in (b). Iz
podrobnega opisa interakcij je namreč razvid-
no, na katerih dimenzijah doživljanja in
vedenja je prišlo do premikov, uvidov, spre-
memb. Iz takih opisov posameznih primerov
ali projekta v celoti, iz podrobnega opisa raz-
voja projekta lahko bralec sklepa o uspešnosti.
Ta pristop je navidez manj zahteven kot prej
opisana, saj je lahko opis povsem kvalitativen,
brez vsake statistike, v resnici pa je dobro op-
isovanje procesa bolj zahtevno opravilo. Ne za-
došča namreč le faktografski opis dogajanja.
Tak opis je ploden le, če je pisan z določenega
teoretskega stališča ali vsaj z dobrim pozna-
vanjem teorije. Kljub temu pa so dobri, po-
drobni in konkretni opisi dogajanja, tudi če
jim manjka teoretski okvir, vrednejše gradivo
za evalvacijo kot ankete.
Tak opis omogoča na novo oceniti življenj-
sko sposobnost vzpostavljenih socialnih tvorb
(skupin za samopomoč, interesnih skupin,
igralnih skupin ipd.), ki je prej ni bilo, ki pa
nastane tako, da skupina doseže določeno
stopnjo kohezivnosti in vitalnosti, kar je zna-
menje, da lahko člani v njej zadovoljujejo svoje
pomembne potrebe.
Primer takega opisa je Stritihov opis delo-
vanja skupine za samopomoč in terapevtskega
tabora. Če ga natančno preberemo, opazimo,
da to nikakor ni suhoparen "dejstven" opis do-
gajanja, ampak se v njem neprestano prepleta-
ta opis doživljanja in vedenja na eni strani in
na drugi interpretacija tega dogajanja v pojmih
sistemske teorije. Čeprav opis ničesar ne ocen-
juje, omogoča zunanjemu opazovalcu (bralcu)
uvid v dogajanje v skupini in oceno tega doga-
janja. Opis lahko prepriča bralca, da se v
skupini dogajajo procesi, ki ugodno vplivajo na
člane in prispevajo k njihovemu razvoju.
KOMPLEKSNA (VEČIIAVENSKA) EVALVACIJSKA
RAZISKAVA
Če hočemo, da bi bil projekt pravično
ocenjen, je dobro zajeti vse podatke, ki lahko
vplivajo na oceno. Ni modro preverjati le
skrajne, najbolj zaželene, pa tudi najteže dose-
gljive učinke, ampak moramo biti pozorni tudi
na spremembe na različnih vmesnih ravneh.
Temu je namenjen postopek "kompleksne
evalvacije", v katerem upoštevamo različne vr-
ste in ravni evalvacije. Postopek kompleksne
evalvacije je široka in drobno spletena mreža
za lovljenje relevantnih podatkov o projektu.
280
EVALVACIJA PROSTO VOUNEGA DELA
MREŽA EVALVACIJE
Komponente kompleksne (večravenske)
evalvacije so:
•	evalvacija vloženega napora: npr. število
sodelujočih in njihova usposobljenost, število
opravljenih delovnih ur, število sestankov; teo-
retska osnova; vložena sredstva;
•	evalvacija procesa: opis procesa dela, sku-
pinskega procesa, tako kot smo nakazali zgo-
raj;
•	evalvacija doseganja ciljev:
•	uspešnost: doseganje ciljev: eksplici-
rati cilje, kriterije, ugotoviti, koliko so doseže-
ni;
•	učinkovitost: razmerje med vloženim
naporom in uspešnostjo pri doseganju ciljev -
relativni stroški doseganja ciljev;
•	evalvacija učinkov oz. posledic (namernih
in nenamernih) na različne sodelujoče in na
družbeno okolje.
Te štiri vrste evalvacijskih podatkov lahko
zberemo na treh ravneh:
•	na individualni: uporabniki, prostovoljci,
strokovni delavci;
•	na skupinski: skupine uporabnikov, su-
pervizijske skupine;
•	na organizacijski in skupnostni: ustanova,
organizacija, vodstvo, skupnost, javnost.
Poleg tega pa v tej mreži upoštevamo še, na
koga naj bi projekt učinkoval. Pri tem si lahko
pomagamo s klasifikacijo, ki jo je izdelala
Anica Kos (povzemam fragmentarno):
•	učinki na posameznike, ki prejemajo
pomoč,
•	učinki funkcionalne (stvarne) pomoči,
•	učinki emocionalne (odnosne, osebne)
pomoči,
•	učinki na družinsko okolje uporabnikov:
•	razbremenitev,
•	zadovoljstvo,
•	povezanost,
•	učinki na prostovoljce:
•	znanje, poučenost,
•	stališča,
•	vrednote,
•	samopodoba,
•	učinki na strokovnjake:
•	večja občutljivost za probleme,
•	revizija doktrine,
•	manjša distanca,
•	preureditev vloge,
•	učinki na ustanove, skupnosti, kjer se
odvija PD.
281
BLAŽ MESEC
NAMESTO SKLEPA
Za moj prispevek je značilna določena pro-
tislovnost. V začetku sem pritrdil tistim, ki se
zavzemajo za čim preprostejše in Čim lažje po-
stopke pri zbiranju gradiva za evalvacijo ali pri
izvajanju evalvacijske raziskave. Sredi prispev-
ka sem postavil visoke metodološko-logične
zahteve pri evalvaciji in na koncu priporočil,
da razpredete široko in gosto mrežo za lovlje-
nje podatkov, da bi lahko na vse možne načine
utemeljili, kako da delate nekaj koristnega.
Pri presojanju uspešnosti torej, žal, ni bli-
žnjic; bližnjice so daljšnjice. Se vedno nimate v
roki čarobne paličice, ampak imate zgolj svojo
pamet in delovno zagnanost.
Literatura
A.	Kos (1984), Učinki nepoklicnega prostovoljnega dela na področju socialnih dejavnosti. V: B. Mesec in sod. (ur.),
Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. Ljubljana: DDU Univerzum.
B.	Mesec (1977), Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: B. Stritih (nosilec). Prostovoljno preventivno in
socialnoterapevlsko delo z otroki, Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. V: D. Re-
povž (ur.), Sociološke raziskave v zdravstvu. Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.
A.	Rubin, E. Babbie (1993), Research Methods for Social Work. Pacific Grove: Brooks and Cole.
B.	Зтктн, M. MozlNA (1992), Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno delo 31, 1-2: 18-73.
J. D. Thompson (1954), Organizations in Action. New York: McCraw Hill.
T. Tripodi, Ph. Fellin, I. Epstein (1971), Social Program Evaluation. Itaca: F-E. Peacock.
282
Srečo Dragoš
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK
(III)
Pomisleki in kritike, navedeni v prejšnjem
delu, se nanašajo tudi na sistemski pristop, iz
katerega izhaja Stritihova raziskava (Stritih et
al. 1993). Raba tega pristopa naj bi bila sporna
zaradi sistemske teorije, ki da je preveč ab-
straktna in s tem nepreverljiva, ker favorizira
ravnotežje namesto sistemskih sprememb, ker
se preveč naslanja na (vprašljive) analogije, in
ker zaradi vsega tega ni primerna za aplikacijo
- zlasti na področjih, kakršno je (socialno) delo
z ljudmi.
Abstraktnost ne more biti že sama po sebi
slabost, saj je to značilnost vsake teorije kot
načina gledanja na stvarnost (gr. theoria = gle-
danje, opazovanje). To pomeni dvoje: bolj ko
je teorija obsežna (njen domet), bolj ko skuša
zaobjeti širši spekter realnosti, bolj je tudi ab-
straktna (vsaka prava teorija je zato nujno
paradoksalna, saj poskuša popolnoma pojasni-
li celoto svojega predmeta iz enotnih izhodišč,
pri čemer vnaprej ve, da je to nemogoče).
Glavni razlog abstraktnosti splošne sistemske
teorije je torej v tem, da skuša zajeti tako so-
cialne sisteme, tj. družbe, organizacije, interak-
cije (slednje so tisti sistemi, ki predpostavljajo
osebno navzočnost) kot tudi psihične oz. vse
žive sisteme sploh (vsakršne organizme). Drugi
razlog abstraktnosti te teorije pa je, kako si
zastavlja nova ključna vprašanja in ali si jih
sploh. Iskanje drugih razlag o tem, kaj po-
menijo pojmi kot "življenje", "duša", "zavest",
"družba", "socialno" (npr. delo), kar ostaja
znotraj tradicionalne biologije, psihologije, so-
ciologije nepojasnjeno - vse to nujno predpo-
stavlja abstraktne odgovore, ki niso možni brez
odmišljanja nebistvenih posamičnosti. Pravi
problem nastopi šele takrat, ko zanemarimo
bistvene lastnosti, tj., če se posamičnosti, kijih
imamo za manj pomembne, konkretne ali
naključne, izkažejo kot nepogrešljive za razu-
mevanje celote; le v tem smislu je lahko teorija
"v nasprotju s prakso". Abstraktnost sama zase
torej ne more biti indie veljavnosti oziroma ne-
veljavnosti teorij in sicer iz dveh razlogov:
•	celo v najenostavnejšem primeru, ko bi
bila npr. abstraktnost merilo teoretske veljav-
nosti, bi bil problem, kako jo "izmeriti", saj ne
obstaja noben absolutno trden standard za
ocenjevanje stopnje abstraktnosti neke teorije;
•	ker je abstraktnost povezana z veljavnost-
jo (pravilnostjo) teorije le takrat, ko je so-
razmerna z raznoličnostjo dejanskih stanj, na
katera se nanaša.
Sistemske teorije tudi ni mogoče a priori
zavrniti, ker naj bi bila nepreverljiva; skladnost
(in preverljivost) sistemske teorije s sodobnimi
razvojnimi tokovi je gotovo v zvezi z nepre-
gledno množico področij, na katerih se z uspe-
hom uporablja. Npr.: zlom realsocialističnih
sistemov je bil napovedan (T. Parsons) na pod-
lagi njihovih prilagojevalnih deficitov v primer-
javi z modernimi (diferenciranimi) družbami,
ne pa zato, ker številne ekonomske reforme
niso bile dosledno izvedene ali ker so bili poli-
tični vrhovi preveč ideološko rigidni ipd.^ O
razmerjih med podsistemi obstajajo tudi ob-
sežne empirične potrditve. Ameriški psiholog
D. C. McClelland je npr. pojasnil občutna ni-
hanja v količini uvoza premoga v Londonu (od
konca 16. do začetka 19. stol.) s strukturo
angleških literarnih tekstov (v letih 1500 do
1800). Pregled tega, kolikokrat je na sto vrstic
teksta omenjen kdo, ki je dosegel kaj po-
membnega, je pokazal, da je pogostost tega
' Navezava na sistemsko teorijo se je pokazala kot najučinkovitejše analitično orodje tudi za naše razmere (prim. Jerovšek,
Kos in sod. 1986; Hribar 1989).
283
SREČO DRAGOŠ
motiva po dosežku enaka spremembam v ko-
ličini uvoza premoga, s tem da so precejsja ni-
hanja v motivaciji (izražena v literaturi) za
približno pol stoletja starejša od enakih nihanj
v premogovnem uvozu. Iz tega je sklepal, da so
taka gibanja v literaturi povezana z vzroki,
uvoz premoga pa z učinki ekonomske rasti - da
je torej kulturni podsistem kibernetsko nad-
rejen ekonomskemu podsistemu (Parsons!),
socializacijski podsistem pa je mediator med
njima.^ Enake ugotovitve, kot je McClellando-
va za primer Anglije, so potrjene tudi za anti-
čno Grčijo v času 900 do 100 p. n. š. in za
Španijo od 1200 do 1730.
Pri ocenah, da je sistemska teorija statična
in (kulturno) deterministična in da najbolj po-
udarja status quo, je pomembno dvoje: upošte-
vati različne interpretacije samega Parsonsa in
nadaljnji razvoj sistemske teorije. Pri Parsonsu
namreč ne gre za razumevanje ravnotežja sis-
tema zgolj v statičnem smislu, pač pa poudarja
tudi njegov dinamični vidik, ki lahko privede
do pomembnih strukturalnih premikov^; v tem
smislu sta kriterija normalnosti in odklonskosti
pri Parsonsu le analitična instrumenta za opis
sistemske funkcionalnosti inju ne gre razume-
ti v pejorativnem smislu. Res pa je, da je imel
Parsons normativni vidik za ključnega pri uva-
janju sprememb v družbeni sistem, saj naj bi
zlasti vključevanje diferencirajočih se struktur
v obstoječi normativni okvir zagotavljalo sis-
temsko integracijo. Vendar je že pri Luhman-
nu to povsem drugače. Luhmann tesno naveže
pojem funkcije (ki je nadrejen strukturi) na
smisel, kar opozarja na to, da npr. v neki or-
ganizaciji niso nujno pomembne zgolj njene
formalne norme, pač pa zlasti neformalno ve-
denje njenih članov. Zato smisel ni preprosto v
tem, da oseba zgolj ponotranji obstoječa pra-
vila in se po njih ravna, ni statičen pojem, na-
sprotno: smisel je dinamičen, je strategija o
tem, kako naj ravnamo v visoko kompleksnih
razmerah, da bo naše ravnanje smiselno; je -
po eni strani - izbor tistih izmed neštetih mo-
žnosti, ki mi omogočajo boljšo orientacijo pri
lastnem ravnanju in doživljanju - po drugi stra-
ni pa je izključitev, odmišljanje (postavljanje v
oklepaj) vseh ostalih možnosti, s katerimi se
ne ukvarjam, ker so zame preobširne in niso
relevantne, čeprav vem, da možnosti kot take
še vedno obstajajo. Drugače rečeno, smisel ni
več v enostavnem vprašanju, kako naj se
(oseba, organizacija, sistem) prilagodi impul-
zom iz okolja; ker je teh impulzov preveč in so
prezapleteni, da bi mi bili pregledni, pred-
vidljivi, razpoložljivi - se zdaj vprašujem: na
podlagi česa in na kakšen način lahko sploh
naredim tak izbor, ki bo zame smiseln? Ključ
za redukcijo kompleksnosti torej ni zunaj,
ampak je znotraj mene''; ni splošno uporabnih
navodil od zunaj, ki bi se jih lahko oprijel, kajti
kdo lahko bolje upošteva mojo zgodovinsko,
individualno, smiselno itn. logiko, če ne sam
na podlagi svoje zavesti? Tako kot je res, da
tega ne morem narediti na poljuben način, je
res tudi, da lahko to naredim samo sam, ta
način (selekcije) pa je smisel. Še drugačen
primer: podjetje, ki se sprašuje o tem, kaj,
kako in koliko naj proizvaja, ne more preživeti
zgolj s preprosto filozofijo "prilagajanja na iz-
zive okolja". To bi pomenilo, da potrebuje naj-
prej celovit pregled nad konkurenco drugih
podjetij na trgu in producira tisto, po čemer se
povprašuje; namesto podjetja bi v tem primeru
odločalo o njem tržišče. V resnici pa je popol-
na konkurenca zgolj miselni model, saj ob-
stajajo številni monopoli, vidni in nevidni,
pollegalne povezave in milijon drugih dejavni-
kov, ki so popolnoma nepregledni in nepred-
vidljivi. S teh zunanjih faktorjev odločanja (ki
predpostavljajo totalno informiranost o vsem)
se težišče prenese na notranje procese od-
ločanja (interna organiziranost, motiviranost,
kadrovanje, notranja specializiranost itn.) -
^ Podobna je tudi McClcIlandova (1961) raziskava 1.300 zgodb v osnovnošolskih berilih iz 30 držav za leto 1925 in 1950:
pokazala je občutno korelacijo med motivi po dosežku iz leta 1925 in ekonomskim razvojem leta 1950 (Pearsonov koefici-
ent: 0,46), medtem koje bila korelacija med dosežkovnimi motivi in sočasnim ekonomskim razvojem iz 1950 celo negativna
(-0,08). Motivi po dosežku torej učinkujejo na ekonomski razvoj nekako po 25 letih, in sicer prek socializacijskega podsiste-
ma, kar potrjujejo tudi druge raziskave. (Gl. Makarovič 1983: 67 ss.).
' Pri nas na to opozarja predvsem Vesna V. Godina (1991Ö; gl. tudi Godina 1991«).
To je tudi središčni poudarek npr. realitetne terapije, ki ga William Gla.sser formulira zelo jasno (izhajajoč iz sistemskega
pristopa in kibcrnctike drugega reda): "Vse, kar počnemo, je povzročeno s tistim, kar se dogaja v nas. Če verjamemo, da je
naše početje povzročeno s silami izven nas, delujemo na način stroja, ne pa kot živi ljudje" (Glassar 1989).
284
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (III)
zunanjo kompleksnost torej obvladujejo z no-
tranjim poenostavljanjem zunanjosti, to pa
terja večje notranje kompleksiranje same orga-
nizacije (odločitve niso več vse v enih rokah,
notranji deli organizacije neposredno komuni-
cirajo navzven, notranja členitev omogoča ve-
čjo prilagoditev celote na okolje...). Sistem je
samoreferenčen (avtopoesis) in v tem smislu
avtonomen.^ Sistemska teorija torej ne pou-
darja toliko adaptacije na obstoječe, pač pa
(samo)kreiranje glede na obstoječe, avtono-
mijo namesto heteronomije, diferenciacijo
strukture navzven in navznoter namesto njene
enovitosti, acentričnost (družbe) namesto cen-
tričnosti, problematiziranje namesto usmerjan-
ja^ itn.
Iz tega so vidne tudi razlike z drugimi siste-
mi in način uporabe analogij v sistemski teori-
ji. Analogija med sistemi je mišljena zgolj kot
primerjava in ne kot enačenje. Luhmann izrec-
no opozarja, da
"se redukcija zunanje kompleksnosti sveta na
format, ki omogoča doživljatije in delovanje v
vseh človeških sistemskih tvorbah, usmerja s
smislom, in zaradi te posebnosti se Človeški
sistemi ne morejo enačili z drugimi adaptivni mi
sistemi (lahko pa se primerjajo)" (LuiIMANN
1981: 144).
Gre za dosledno razlikovanje med različni-
mi ravnmi sistemov. Čeprav so sistemi po eni
strani tako stroj kot zavest, tako ameba kot
človek, se le človeški sistemi uravnavajo s smis-
lom, medtem ko se npr. organizmi uravnajo z
biokemičnimi procesi in se jim zato ni treba
spraševali o smislu. Od tod opozorilo, da že
sam koncept avtopoeličnosti "vodi k ostremu
razlikovanju med smisorn in življenjem kot
različnima vrstama avtopoetične organizacije"
(Luhmann 1991a; podč. Luhmann). Po drugi
strani pa se tudi sistemi, ki uporabljajo smisel
(psihični, socialni), razlikujejo med sabo po
tem, na kakšen način se smiselno reprodu-
cirajo, ali za to uporabljajo zavest ali pa komu-
nikacijo - zavest uporabljajo psihični sistemi,
komuniciranje pa socialni. Analogija torej služi
za posploševanje in ohranjanje razlik, za senzi-
biliziranje diferenc med sistemi, ne pa za nji-
hovo zamegljevanje. Analogiziranje, ki se ne
meni za razlike, kaj hitro privede, kot opozarja
Luhmann, "do tega, da bi podrobnosti pojmo-
vali kot bistvene" (Luhmann 1990).
Da tudi ugovor proti sistemski teoriji, ki da
je neprimerna za aplikacijo, ne more vzdržali,
dokazuje prav raziskava B. Stritiha. Če namreč
opredelimo polje socialnega dela kot stičišče
psihične in socialne ravni (s tem da je treba
upoštevali tudi biološko in duhovno raven), se
zaostri vprašanje, kaj je specifika socialne stro-
ke, po čem se loči od drugih strok, na kakšen
način je lahko socialno delo sploh pozorno na
različne ravni (sisteme), če pa se vsak od njih
uravnava najprej po svoji lastni logiki? Na
primer, kako je lahko psihična raven pomemb-
na za socialno delo, če velja, kol poudarijo
sami avtorji raziskave, da je psihična raven
življenja "relativno avtonomna in se razvija iz
primarnih doživetij kontinuirano skozi celo
življenje" (Stritih et al. 1993: 66) - ali nista za
ukvarjanje s tem najbolj kompetentni psiho-
logija in psihiatrija, podobno kol medicina in
fiziologija za biološko raven, etika, teologija,
filozofija pa za duhovno? To se lahko vpraša-
mo tudi za socialno raven: ali ni za prouče-
vanje družb najkompelentnejša sociologija, za
delo z organizacijami organizacijske vede, za
interakcije npr. socialna psihologija itn.? Če se
ne zadovoljimo s krožnimi odgovori v smislu,
da je socialno delo lista dejavnost, ki jo izvaja-
jo socialni delavci (delavke), kaj nam potem
ostane? Tudi odgovori, ki skušajo socialno
stroko definirali z vidika njenih metod in teh-
nik, niso nič boljši (tudi značilnost kulinarike
in astrologije je, da uporabljata specifične me-
tode in tehnike). Enako je z odgovorom, da je
socialno delo pomoč ljudem, oziroma, kot
' To velja tudi za vedenjski sistem posameznika; W. Classer {loc. cit.) opozarja, da je za posameznika kontrola lastnega ve-
denja pomembnej.ša od kontrole sveta, ki ga obdaja: "Medtem ko ima spoznanje o občutenju sveta okrog nas majhno prak-
tično vrednost, ima spoznavanje vsega, kar lahko naredimo s svojim vedenjem, velikanski pomen, zlasti to, kako lahko
kontroliramo svoje vedenje, da smo uspešnejši pri zadovoljevanju svojih potreb".
* "Diferenciranost, kontingentnost ter rizičnost modernih družb stopnjujejo in zaostrujejo potrebo po njihovem usmeijan-
ju, prav te karakteristike pa hkrati kažejo, da globalno usmerjanje modernih družb ni možno." Ta problem rešuje le usmer-
janje, če ga razumemo v povezavi (in v razliki) z drugimi načini: s samousmerjanjem, z opazovanjem, samoopazovanjem,
opisovanjem ter razumevanjem... (Bernik1990).
285
SREČO DRAGOŠ
pravi Y.-R. Nedeljkovič (1982: 23), da je to
"človečnost na delu"; kot da to ne bi veljalo za
veliko drugih družboslovnih disciplin.
Jasnejši vpogled v zgornja vprašanja dobi-
mo, če izhajamo iz značilnosti socialnih siste-
mov, tako kot so formulirane v raziskavi:
"Osnovna značilnost celotne socialne sfere je
komunikacija in tudi vsak poseg in vsak proces
socialnega dela je vredno gledati skozi prizmo
komunikacij" (Stritih et al. 1993: 67).
Težišče torej ni locirano v posamezniku,
skupini, skupnosti, neprilagojenosti, osebnosti,
potrebah, deprivaciji, stiski..., ampak v komu-
nikaciji. S tem se izognemo zavajajočim dile-
mam o tem, alije družba, organizacija, družina
ipd. definirana kot zbir posameznikov oz. nji-
hovih interesov in motivov, in so "družba",
"organizacija", "skupina" zgolj imena, s kateri-
mi jih označujemo - ali pa gre za tvorbe, ki so
nekaj povsem drugega, ker imajo kot nadre-
jene entitete svojo lastno celovitost in dinami-
ko, ki je ni mogoče izvesti iz nižjih enot; enako
se lahko vprašamo, ali je npr. "hiša" le oznaka
za zložen kup opek alije to posebna struktura,
katere kvaliteta nam ni dostopna zgolj s prim-
erjanjem značilnosti in položaja posameznih
opek? Pravo vprašanje je, kaj je pravzaprav te-
meljna socialna enota družbe. To ni ne posa-
meznik in tudi ne njegovo delovanje:
"Samo komunikacija je nujno in inherentno so-
cialna, delovanje to ni. Se več, socialno delo-
vanje že implicira komuniciranje; implicira vsaj
komunikacijo o pomenu delovanja ali o namenu
akteija/.../, o definiciji situacije, o pričakovan-
jih /.../ itn." (LuilMANN 19916).
Komunikacija je torej osnovna enota, te-
meljna (nedeljiva) operacija, ki je značilna za
socialne sisteme; z njo se tovrstni sistemi
vzdržujejo, samoopisujejo svojo kompleksnost,
tj., se osmišljajo. Posameznik je s tega vidika
zgolj okolje družbenega sistema, podobno kot
je z vidika njegove zavesti družba ali organizaci-
ja (v kateri je) okolje za njegovo zavest, ne pa
on sam. Isto velja tudi za zavest, v kateri ima
mišljenje enako funkcijo za psihični sistem kot
komunikacija za socialnega. Luhmann narav-
nost ironizira možnost, da bi npr. sistem z
lastnimi operacijami operiral izven svojih
meja: za zavest velja isto kot za družbo ali
organizacijo, namreč, da
"ostanejo operacije, ki reproducirajo sistem,
znotraj sistema. Nobena misel ne more zapustiti
zavesti, ki jo reproducira. In ali ni treba reči, da
k sreči? Kajti, kaj bi se mi pripetilo in kako bi
lahko razvijal individualnost, če bi drugi s svo-
jimi mislimi lahko sprožali moje misli? In kako
bi si družbo lahko predstavljali kot hipnotizi-
ranje vseh s strani vseh?" (LUHMANN 19916).
Zato je torej treba vsak poseg socialnega
dela motriti zlasti "skozi prizmo komunikacij";
podobno kot je za psihologa najpomembnejši
pogled z vidika posameznikovega psihičnega
sistema, za zdravnika je najpomembnejši vidik
organizma ipd. Kar seveda ne pomeni, daje za
socialnega delavca posameznik nepomemben,
da je socialno okolje nepomembno za psiholo-
ga, zavest nepomembna za zdravnika. Pouda-
rek je na razmejitvi sistemov (tj., na njihovih
mejah), kar je pogoj, da uvidimo njihovo pre-
pletanje, tj., da razpoznamo socialno raven v
razliki ш interpenetraciji z drugimi ravnmi:
''Socialna raven sega od mcdosebnih interakcij
na meji psihološke ravni preko ravni uresniče-
vanja socialnih vlog do institucionalnega veden-
ja..." (Stritih eia/. 1993: 67).
Drugače rečeno: le na podlagi razmejitve
sistemov lahko uvidimo njihove preseke, raz-
ločimo območja, na katerih lahko posamezen
sistem nemoteno razpolaga s svojo identifi-
kacijo, od tistih področij, kjer so stiki med
sferami posameznih sistemov in tudi konflikti
v zvezi s tem pogostejši. Zato se socialno delo
ne ukvarja izključno s klientom, oziroma, koli-
kor uporablja ta izraz, misli na klientski sistem,
kar je v raziskavi izrecno poudarjeno: "Kadar
je uporabljen pojem 'klient', vedno mislimo na
klientski sistem, ki lahko zajema več kot le
enega posameznika" (SrRmu et al. 1993: 135).'
Celovito podobo nekega problema zato do-
bimo le z vključitvijo klientskega sistema (v
' Osredotočenje na klientski sistem pomeni poudarek na tistih vprašanjih, ki jih raba pojma klient ("varovanec"), stranka,
uporabnik, zamegljuje: "Naš klientski sistem so skupine oseb, ki so medsebojno povezane s skupnimi delovanji v dinamičnih
interakcijah, in sicer tako, da vsak del celote vpliva na vsakega drugega. Te sisteme lahko med seboj razlikujemo na podlagi
meja, katerih značilnost so načini izmenjave med sistemi in njihovimi okolji" (Connaway, Gentry 1988: 34).
286
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (III)
enakem smislu govorimo tudi o "ekspertnem
sistemu"), kar pa spet ne pomeni, da je posa-
meznik izključen. Na podlagi razlikovanj med
interakcijskim sistemom (na primer klientski
in ekspertni sistem in njun presek) in drugimi
socialnimi sistemi pa psihičnimi in biološkimi
je možna celovita artikulacija in opis proble-
ma, ki vključuje tudi posameznikovo vedenje,
ki je prav tako relevantno na štirih ravneh: so-
cialni (vloge, statusi, komunikacije), psihični
(mišljenje, zaznave, čustveno doživljanje...),
biološki (znaki akutnih bolezni, utrujenost,
učinki medikamentov...), pa tudi na duhovni
(smisel, eksistencialna praznina...). V raziskavi
je aplikacija tega podana na konkretnih prime-
rih (gl. na primer Stritih e/ö/. 1993: 117 ss.).
Dobra ilustracija sistemskega pristopa v so-
cialnem delu je tudi govor o razliki v uporabi
tistega, kar je za zdravnika simptom, za soci-
alnega delavca pa razlog. Gre za informacijo,
ki jo dobimo od klienta (oz. klientskega siste-
ma) v zvezi s tistim, kar čuti kot svojo težavo
in kar se naprej uporabi v diagnostične na-
mene. Vprašanje pa je, kako se uporabi. Zato
je v raziskavi nazorno podana primerjava dveh
diametralno različnih pristopov k uporabi to-
vrstnih informacij, in sicer v tabeli z naslovom
"Primerjava med klasično in funkcionalno dia-
gnostiko" (Stritih et al. 1993: 128) in v tabeli o
statičnem in dinamičnem reševanju problemov
(Stritih et al. 1993: 131). Gre za soočenje dveh
načinov mišljenja, dveh logik. Prva je tista, ki
so jo po analogiji z medicino vpeljali v socialno
delo že s samim prevzemom pojmov kot ana-
mneza, diagnoza, prognoza. Problem seveda
niso pojmi kot taki, saj navajajo na sistemati-
zacijo delovnih postopkov, kar je strokovna
nujnost, pač pa je sporna logika, ki jo ti pojmi
anticipirajo. Anamneza (gr. anamnesis = spo-
minjanje) je že Platonu pomenila način, kako
priti do resničnih vzrokov, do "prazačetka vseh
stvari" izključno po miselni poti in neodvisno
od čutnega izkustva. Ker naj bi duša najprej
prebivala v svetu idej, ima človek (utelešena
duša) že končna spoznanja v svoji glavi in gre
samo še za to, kako naj pride do njih. Do njih
pride sicer s čutnim zaznavanjem pojavov (zla-
sti z vidom), ker pa so ti pojavi zgolj posnetek
nadizkustvenih idej, so mu posnetki (idealne
stvarnosti) le v pripomoček za prepoznavo čis-
tih idej, ki so mu v obliki abstraktnih pojmov
že vrojene. Skratka, do zadnjega vzroka stvari
pridemo izključno po miselni poti, s premišlje-
vanjem kot glavno metodo, pri čemer je izkust-
vena stvarnost (vidni svet) čisto nepomembna:
Misleči duh na začetku "ne uporablja hipotez
kot zadnjega vzroka, temveč mu le-te rabijo
samo kot 'hipoteze', to se pravi kot izhodišča in
oporišča. Z njihovo pomočjo prodre do nehi-
potetičnega prazačetka vseh stvari, se zadrži ob
njem in nato ob tem, kar je od njega odvisno, da
se potem spet spusti nizdol in nazaj h koncu,
pri tem ne uporablja pomoči vidnega sveta,
temveč se naslanja samo na ideje in v svetu idej
tudi konča svoje raziskave" (platon 1976:
235).
Metafora za najvišjo nadčutno idejo (=
Dobro = izvorna Bit vsega) je pri Platonu
Sonce, pozneje pa to postane krščanski Bog.®
Sledi Platonove teorije o anamnezi so vidne
tudi v klasičnih diagnostičnih postopkih pri
delu z ljudmi. Pacienta najprej uvrstijo v eno
od obstoječih kategorij glede na simptome, kar
je osnova za spoznanje vzročno-posledične
verige nastanka in razvoja bolezni, iz tega pa
sklepajo na njen nadaljnji potek oz. korekcijo
(diagnoza, prognoza itn.). Problematična v
tem pristopu je predpostavka o tem, da nam je
na podlagi čutnih podatkov dostopna vsa raz-
novrstnost vzrokov za posledico, oziroma, da
so nam dostopne vse posledice, ki jih lahko
povzroči neki dejavnik. Klasifikacija (= reduk-
cija kompleksnosti), ki izhaja iz te predpo-
stavke, ima zato usodne posledice na nadaljnjo
obravnavo, saj je težišče definiranja problema
na ekspertu, ki je prav s svojo ekspertnostjo
pooblaščen, da simptomatiko miselno prevede
v idejo neke bolezni (v resnici ne obstaja bo-
lezen nasploh, pač pa le npr. ošpice pri Juretu,
ošpice pri Mateji, pri Andreju - zato so ošpice
nasploh le ideja o tem, kaj se dogaja pri Jure-
tu, Andreju, Mateji, ki kažejo iste simptome).
Uspeh naj bi bil po tej logiki tem večji, čim
bolj točna je začetna definicija problema, čim
bolje je začetno in ciljno stanje fiksirano, itn.
" Aristotel je "primeijal dejavni um s svetlobo, ki je bistvo, dobljeno iz zraka. Platon pa je... ločeni um, ki v naše duše vtis-
kuje svoj pečat, primerjal s soncem. / Po nauku naše vere pa je ta ločeni um sam Bog, ki je stvaritelj duše in njena edina
sreča... Od njega torej človeška duša prejema svetlobo razumskega spoznanja..." (Akvinski 1990: 125).
287
SREČO DRAGOŠ
Za primer, kako pogosto se taka statična, ek-
saktna, trda logika mišljenja uporablja v social-
nem delu, naj navedem stališča o anamnezi in
diagnozi iz Milovanovičevega učbenika o me-
todiki socialnega dela (1981: 53-56):
® "Pri preučevanju življenjskega razvoja
stranke uporabljamo analitični postopek, tj.,
razčlenimo življenjsko situacijo stranke".
® "Naslednji postopek - izdelava socialne
analize - sodi med sintetične postopke, tj., po-
datke, dobljene s proučevanjem primera, pove-
žemo v enotno LOGIČNO CELOTO."
•	"Osnovna naloga socialne anamneze je
prikazati podatke, do katerih smo prišli na os-
novi analize, in jih razložiti v LOGIČNEM
REDU, katerega osnova je povezovanje dejstev
v	vzročno posledičnem nizu /.../. Osnovni lo-
gični postopek je SINTEZA."
•	"Da bi razumeli problem stranke, moramo
poznati vrsto psiholoških, ekonomskih in social-
nih dejstev o njej, do teh pa pridetrio z dolo-
čenimi znanstvenimi metodami /.../. Do teh
dejstev pridemo skozi proces diagnoze po MI-
SELNI POTI, katere cilj je odkriti vrsto in vzro-
ke problema, tj., spoznati in popolnoma razu-
meti problem stranke. Ta miselni proces teži k
temu, da prodre v bistvo stvari, z namenom, da
odgovori na vprašanje o tem, v čem je problem."
® "Postopek, ki pripelje do diagnoze, se
imenuje DIAGNOSTIČNI PROCES /.../. /Z
njim/ ugotavljamo povezanost dejstev po načelu
KAVZALNOSTI, tj., ugotavljamo dejstva in nji-
hove posledice."
•	"Ko pojasnimo vse podatke v njihovi
vzročno-posledični zvezi, pristopimo k postavit-
vi	DIAGNOSTIČNEGA SKLEPA/.../"
Kljub opozorilom, da mora tako diagno-
sticiranje upoštevati konkretno stranko in
spremenljive okoliščine, je temeljno izhodišče
postopka v tistem, kar je sam avtor poudaril z
velikimi črkami: logična celota, logično zapo-
redje (= sinteza), miselna pot, vzročnost... Te-
melj je torej predpostavka o možnem nadzoru
nad celotno kavzalno verigo, iz katere izpelju-
jemo nadaljnjo obravnavo. Iz teh izhodišč je
zanimivo tudi Milovanovičevo relativiziranje
diagnoze, ki nekaj časa velja za hipotezo,
dokler je ne "verificira sama stranka". Kljub
vsemu se namreč zaveda dejstva, da celotna
"zgodovinska vzročnost" ni povsem dostopna
socialnemu delavcu, pa tudi tega, da se mora
diagnoza prilagajati novostim, ki se dogajajo
na različnih ravneh. Toda kako je potem sploh
možen diagnostični sklep, če pridemo do njega
le z razjasnitvijo "vseh podatkov v njihovi
vzročno-posledični zvezi", kot pravi zgoraj?
Milovanovičev odgovor gre v tej smeri:
•	najprej opozarja, da kompleksnost kav-
zalnih odnosov, ki si jih na začetku razložimo
le hipotetično, "zahteva veliko diagnostično
sposobnost socialnega delavca";
•	ta sposobnost je tudi v tem, da z logičnim
povezovanjem dejavnikov iz preteklosti in tis-
tih iz sedanjosti dosežemo uvid v to, da stran-
kina "odstopanja na raznih poljih (neuspeh v
šoli, agresivnost...) niso fragmentarna, pač pa
so povezana z nekim vzrokom, ki lahko deluje
iz preteklosti";
® "/.../ ali stranka v družini ali lokalni skup-
nosti po čem odstopa in na katerem področju
so ta odstopanja. Ali odstopa v eni sferi ali v
več sferah? Socialni delavec bo ocenil, ali so
strankina občutja o izpostavljenem problemu
odgovarjajoča ali neodgovarjajoča" (ib.).
Na začetku se torej dobljene informacije
(simptomi) povežejo v razlagalno celoto, ki je
zaenkrat še hipotetična (t. i. preliminarna dia-
gnoza), nato se "odstopanja na raznih poljih"
reducirajo na skupni imenovalec: s tem se
izognemo fragmentarnosti in odkrijemo skup-
ni vzrok. Ko tudi stranka pride do istega rezul-
tata, ko torej te izsledke "verificira" (potrdi,
overi), se hipoteze spremenijo v trditev (o
končnem vzroku) in socialni delavec lahko
izdela diagnostični sklep. Gre torej za enak
postopek mišljenja kot pri Platonu (gl. zgoraj),
pri katerem "misleči duh" tudi najprej izhaja iz
hipotez, nakar jih kot izhodišča in oporišča
uporabi za lestev, po kateri se povzpne do
"nehipotetičnega prazačetka vseh stvari". Tudi
pri Milosavljeviču je, če nekoliko zaostrim,
empirična stvarnost odmišljena, saj je stranka
pritegnjena v isti postopek mišljenja, ki ga v
svoji glavi razvija socialni delavec. In takrat, ko
se doživljanje stranke pod njegovim vodstvom
prilagodi njegovemu, je postopek verificiran,
tj., skladen z realnostjo (enostavno rečeno: gre
za zavajanje).
V nasprotju s tem izhaja sistemska teorija
iz spoznanja, da je okolje sistema preveč kom-
pleksno, da bi se ga dalo obvladati. Linearni
288
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (III)
(vzročno-posledični) model mišljenja je za-
menjan s cirkularnim (krožnim), zato uzrtje
pravih vzrokov ni pogoj za obstoj (psihičnega,
družbenega) sistema. Sistem ne nastaja enos-
tavno z adaptiranjem na impulze iz okolja, ker
je teh preveč in kaj takega za sistem ne bi bilo
lahko. Zato se reproducira na način samore-
ferenčnosti ter naredi dvoje: na osnovi sebi
lastnih kriterijev organizira interno kompleks-
nost, hkrati pa vzpostavi tudi razliko med
seboj in okoljem. Difuzna kompleksnost zu-
nanjega okolja se tako predela v organizirano
kompleksnost sistema:
"Redukcija kompleksnosti je proces, ki se ne
dogaja niti povsem vzročno kot dobivanje neke-
ga učinka, niti je ne moremo razumeti samo kot
zadano naloga. To je proces določevanja nedo-
ločljivega /.../. Nameni so danes samo še ena od
mnogih strategij redukcije kompleksnosti"
(Luhmann 1981: 282).
Kaj to konkretno pomeni za funkcionalno-
-problemsko orientirano diagnostiko in v zvezi
z dinamičnim reševanjem problemov, je v
omenjeni raziskavi razvidno iz nekaterih tabel
in opisanih primerov; prim. Lussijevo "kon-
duktivno opredelitev problema" (SiRmii et al.
1993:129-130), katerega rešitev se ne izvaja po
kriteriju, izvedenem iz diagnoze (npr. materi-
na odvisnost od medikamentov), pač pa po
kriteriju, ki je postavljen in sprejemljiv z vidika
klientskega sistema.
Zamenjava linearnega gledanja na dogodke
s cirkularnim gledanjem nam omogoči upošte-
vati dogajanja na različnih ravneh problema.
Bolj ko je vzročno-posledični model dosleden
(bolj ko se približuje glavnemu vzroku), bolj je
enoravninski in postavlja druge ("stranske")
ravni v oklepaj. Cirkularni način pa je odprt za
različne ravni na način, ko celo dogajanja niso
vedno logična. To se zgodi npr. že zgolj z opi-
som dinamičnega reševanja problemov, kajti
tak opis mora izhajati iz "netočne" (neenozna-
čne, meglene, odprte) definicije problema, kar
je samo po sebi paradoksno. Podobno kot Luh-
mann (v zgornjem citatu) opredeli redukcijo
kompleksnosti na paradoksen način, ko pravi,
da je to "proces določevanja nedoločljivega",
najdemo tak opis v raziskavi v zvezi z dina-
mičnim reševanjem problemov, za katerega
velja, "da je na tem področju bolj točna
netočnost in bolj netočna točnost" (SxRmn et
al. 1993: 131). To ni naključje. Na uporabo
paradoksov v sistemskem načinu mišljenja op-
ozarjam zato, ker jim je zlasti pri delu z ljudmi
vredno posvetiti precejšnjo pozornost in sicer
vsaj iz treh razlogov:
1.	Najprej zato, ker opuščanje linearnega
(kavzalnega, enolinijskega) načina mišljenja
pomeni prehod k "mehkejšemu", odprtejšemu
načinu mišljenja, katerega funkcija je prav
tako (kot pri linearnem modelu) strukturiranje
mišljenja, a s pomembno razliko: z zavrnitvijo
analitične pretencioznosti dopušča različne
poti rešitev, oziroma, kot pravi Pascal: "Ti-
ranija je to, da hočeš po neki določeni poti do
tistega, do česar lahko prideš le po neki drugi
poti" (Pascal 1986: 143). V tem smislu se tudi
paradoks lahko izkaže za smiselno strategijo
redukcije kompleksnosti.
2.	Paradoks je protislovna (nelogična) trdi-
tev le z vidika linearnega mišljenja, ki opazuje
dogajanja samo na eni ravni; tisto, kar se kaže
npr. v medsebojnih interakcijah kot nelogično
dejanje, je lahko z vidika psihičnega sistema
povsem konsistentna strategija, pa tudi na-
robe. V tem smislu je lahko paradoks celo
edina prava definicija problema (saj so
področja konfliktov zlasti na presekih med
sistemi), zato je paradoks formulacija o pri-
merjanju neprimerljivih ravni; po Luhmannu:
"Izraz 'paradoks' označuje logični kolaps več-
ravninske hierarhije in ne enostavnega proti-
slovja." Še več, pomen paradoksa vse bolj
poudarjajo tudi na ravni znanstvenih teorij:
"Že več desetletij se zdi, da znanstveno razisko-
vanje ne deluje veČ pod vodstvom ncdvomeČe
pravovcrnosti /.../. Izogibanje cirkularnosti post-
aja vedno bolj brezupna drža - paradoks, za kat-
erega se zdi, da kaže na to, kako se obsojana
rešitev, sam paradoks, približuje temu, da po-
stane sprejeta teorija" (LuiIMANN 1991a: 29 op.
in 38).
3.	Paradoks lahko postane tudi terapevtska
tehnika, kakor je npr. v Franklovi logoterapiji
ali v realitetni terapiji. Wubbolding navaja
vrsto konkretnih primerov njegove rabe, zlasti
v zvezi s "prestrukturiranjem", ki dobro izko-
rišča dejstvo (poudarjeno v sistemski teoriji),
da je vsako vedčnje posameznika strategija, ki
je (zanj) smiselna in avtonomna; zato ima
289
SREČO DRAGOŠ
lahko izbor drugačnega pogleda nanje tera-
pevtski učinek:
"Če ljudje precenjujejo simptome in jih mislijo
na drugačen način (prestrukturiranje), je smisel
njihovega trpljenja ali anksioznosti spreme-
njen... Če klienti težijo h kontroliranju ljudi ali
situacij z nervozo, znojenjem in podobno - kar
očitno ne uspeva in jim ne pomaga -, jih nave-
demo na to, da izberejo, si pripišejo ali ocenijo
táko neučinkovito vedenje. Se namreč učijo, da
je kontroliranje sveta s takimi načini vedenja
neučinkovito. To se jim zdi na prvi pogled nelo-
gično. Vendar ni tako. To je paradoksno. Tudi
oseba mora razmišljati paradoksno, da bi videla
logiko, ki se je spočetka izšla v boljši kontroli"
(wubbolding 1989; podč. Wubbolding).
Skratka, s temi in podobnimi poudarki za-
stavlja pričujoča raziskava B. Stritiha nova
vprašanja in ponuja nove rešitve za socialno
delo na sistematičen način, kar je za naše raz-
mere pomembna novost. Tu sem se omejil le
na njen teoretski del, in sicer z namenom, da
bi izpostavil:
•	pomembnost teoretskih razmišljanj in
epistemoloških pristopov v socialnem delu,
tudi ko gre za izdelavo normativov in standar-
dov v socialnem varstvu; ker tega ni mogoče
početi brez refleksije stroke o sami sebi, se je
tovrstna razširitev prvotnega namena raziskave
pokazala za nujno;
•	področje, na katerega se usmerja social-
no delo (mikro raven), dobiva vse večji pomen
(s tem pa tudi sama stroka), vendar ne zgolj
zaradi sedanjih aktualnih problemov pri nas;
gre za dolgoročen trend, h kateremu se čedalje
bolj usmerjajo tudi druge družboslovne disci-
pline po svoji notranji logiki;
•	zdelo se mi je potrebno opozoriti na
nevzdržnost pavšalnih očitkov na račun splo-
šne teorije sistemov, tako da njene rabe v so-
cialnem delu ne bi razumeli kot modno muho,
pač pa kot resno analitično orodje, ki je prav
zaradi svoje splošnosti odprto za navezavo na
različne pristope in tehnike v socialni stroki; in
ta raziskava je za to dober primer.
Zaradi širine vprašanj, ki si jih postavlja ra-
ziskava, pa ostajajo nekateri problemi - razu-
mljivo - le načeti, neizpeljani. Mislim npr. na
pomembno opozorilo o sistemskem načinu
razumevanja: "Vsaka raven lahko vpliva na
sinergične učinke na drugih ravneh, vendar
dogajanje na eni ravni ne more nadomestiti
druge ravni" (SxRmn et al. 1993: 67). Glede na
odločilnost tega poudarka za sistemski pristop
bi bilo dobro, če bi bile pri vsakem konkret-
nem primeru, prikazanem v raziskavi, posebej
razčlenjene posamezne ravni, kar bi olajšalo
njihovo razumevanje. Navedeni problemski
primeri so namreč dobro izbrani in eksplicitna
razmejitev posameznih ravni dogajanja bi
lahko ilustrirala njihovo realnost, namreč, da
so (pod)sistemi dejanske tvorbe in ne le del
kategorialnega aparata uporabljene teorije. To
je sicer ves čas navzoče v njihovi analizi, ven-
dar bi večji poudarek v tej smeri olajšal njiho-
vo razumevanje. Eno od vprašanj, ki se nanaša
na razmejitev, je tudi razlikovanje pooblastil
od drugih strokovnih postopkov v socialnem
delu. Mislim, da je to v tem trenutku naj-
aktualnejši problem, zlasti v zvezi z izvajanjem
Zakona o socialnem varstvu: gre za zahtevo,
da "bo izvajanje upravnih pooblastil jasno
razmejeno od drugih oblik pomoči, hkrati pa
čimbolj usklajeno" (Stritih et al. 1993: 7)4.
Ravno razmejitev je namreč pogoj za uskladi-
tev oblik pomoči. Od rešitve tega vprašanja je
odvisna strokovna identiteta, organizacijska
struktura, porazdelitev pristojnosti, vprašanje
pooblastil, ki jih socialni delavci uporabljajo,
itn. Skratka, gre za dragocen poudarek, ki os-
taja v raziskavi nedorečen in bi ga veljalo
razdelati naprej. Podobno velja še za poglavje
o razlikah med socialno stroko in drugimi stro-
kami, ki bi še najbolj pridobilo na učinkovitosti
z jasnejšo navezavo na področja delovanja po-
sameznih strok (na podoben način, kot je to
prikazano za socialno delo).'
To je le nekaj opazk, ki opozarjajo bolj na
pomembnost vprašanj kot pa na pomanjklji-
vost raziskave. Res je namreč tudi to, da bi nji-
hova evalvacija presegla okvir zadane naloge
' Nazadnje velja omeniti tudi obliko teksta, ki bi z jedrnatim sklepom oz. povzetkom olajšal bravcu razumevanje in skupno
povezavo med posameznimi poglavji. Temu gotovo ni v prid, da je raziskava vezana v dva ločena zvezka s povsem enakim
naslovom, brez opozorila, da gre za dva dela istega teksta. Zato utegne nastati pri nepoučenemu bralcu vtis, da lahko bere
en del brez drugega, kar po mojem mnenju nikakor ni priporočljivo (razlogi za to oblikovno napako so verjetno v pomanj-
kanju časa in tudi v neurejenosti založniške dejavnosti VŠSD v preteklosti).
290
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (III)
in vprašljivo je tudi, če bi bila še skladna z nas-
lovom. Zato je verjetno dovolj, da je raziskava
omenjena vprašanja le zastavila, saj po drugi
strani hkrati ponuja dober in izčrpen teoretski
okvir za njihovo nadaljnjo razdelavo.
In zlasti za to gre. Primer navezave social-
nega dela na sistemsko teorijo ni nobena nova
"paradigma" (v Kuhnovem smislu) niti apel za
rabo enega teoretskega koncepta namesto
drugih. Kot za vsako drugo velja tudi za sis-
temsko teorijo, da ne daje odgovorov za prak-
tična ravnanja (teorija ni veščina), pač pa
predvsem razpira horizonte, ki so z vidika dru-
gih teorij zastrti - s tem da vnaša drugačen
"pomenski okvir" (Giddensov izraz). To po-
meni, da je različnost teoretskih pristopov do-
brodošla, saj omogoča izbiro in kombiniranje,
kar daje boljše izhodišče za analizo. Hkrati pa
se zaostri vprašanje prevajanja oz. posredo-
vanja različnih pristopov in teorij, kar postaja
vse večji problem. Giddens v zvezi s tem opo-
zarja, da je posredovanje
"zelo različnih teoretskih shem v znanosti /.../
hermenevtični problem, prav tak, kakršen se
pojavlja pri stikih med drugimi tipi pomenskih
okvirov. Toda sociologija se, drugače kakor
naravoslovna znanost, ukvarja s predinterpreti-
ranim svetom, kjer sta prav ustvaijanje in re-
produciranje pomenskih okvirov pogoj za tisto,
kar si prizadeva analizirati, namreč človeško
družbeno ravnanje..." (Giddens 1989: 181-182).
Kar pravi Giddens za sociologijo, velja še
toliko bolj za socialno delo. Zato je sistemski
pristop uporaben tudi v smislu posredovanja
med npr. sociološkimi, psihološkimi in "drugi-
mi tipi pomenskih okvirov".
{Konec)
Literatura
T. Akvinski (1990), Izbrana dela 1. Zagreb: Naprijed.
J. Alexander, B. Giesen (1992), Od redukcije k povezavi: pregled razprave o mikro-makro povezavi. Družboslovne raz-
prave IX, 13: 79-103.
T. Bamford (1990), The Future of Social Work. London: Macmillan.
G. Barnes (1990), Epistemology, Cybernetics and the Viable System Model. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(gradivo za seminarje iz epistemologije in kibernetike, ciklostirano).
G. Barnes (1992), Wiiat You Get is Wiiat You See. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (gradivo za seminarje iz
epistemologije in kibernetike, ciklostirano).
I. Bernik(1990), Pojmovni aparat teorije socialnih sistemov. Nova revija IX, 96/99: 751-760.
C. CaNNAN, L. Berry, K. Lyons (1992), Social Work and Europe. London: Macmillan.
R. S. Connaway, M. E. Gentry (1988), Social Work Practice. New Jersey: Prentice Ilall.
G. Čačinovič Vocrinčič (1992), Psihodinarnskiprocesi v družinski skupini. Ljubljana: Advance.
A. Giddens (1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: ŠKUG, FF.
W. Glasser (1989), Uvijek di-žimo pod kontrolom ono što činimo. Socijalna zaštita, 30/31/32: 43-47.
V. V. Godina (1991a), Očrt temeljnih konceptov Parsonsove sociološke teorije. Družboslovne razprave VIH, 11: 17
-32.
-(1991¿), Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa. Antropološki zvezki 2, Ljubljana: Sekcija za socialno antro-
pologijo pri SSD.
T. Hribar (1993), Fenomenologija I. Ljubljana: Slovenska matica.
-(1989), Slovenska državnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.
R. hucman (1993), Power in Caring Professions. London: Macmillan.
J. Jerman (ur.) (1986), Družboslovje. Ljubljana: Cankarjeva založba.
J. Jerovšek, M. Kos (1986), Kriza, blokade i perspektive. Zagreb: Globus.
291
SREČO DRAGOŠ
V. Klemenčič Kremžar (1993), Modema tveganja kot družbeni pojav. Teorija in praksa XXX, 9-10: 1024-1030.
N. Luhmann (1991a), Avtopoezis socialnih sistemov. Časopis za kritiko znanosti XIX, 140/141: 21-46.
-(19916), Pojem družbe. Teorija in praksa XXVIII, 10/11: 1175-1185.
-(1990), Sistem in funkcija. Nova revija IX, 96/99: 769-803.
-(1981), Teorija sistema. Zagreb: Globus.
J. Makarovič (1983): Mladi iz preteklosti v prihodnost. Ljubljana: DDU Univerzum.
-(1986), Sla po neskončnosti. Maribor: Založba Obzorja.
B. Mesec (1990),/lA;cyò-A:o raziskovalni projekti kot oblika skupnostnopsiholoških intervencij. Ljubljana: Filozofska fa-
kulteta (doktorska disertacija).
M. MlLOSAVUEVić (1990), Socialno delo med pragmatizmom in teoretičnim eklekticizmom. Socialno delo XXIX, 1-3:
95-99 (izbrani referati 6. bienalnega seminarja mednarodnega združenja šol za socialno delo. Bled, 1986).
M. MlLOVANOVlć (1981), Metodika individualnog i grupnog socijalnog rada. Beograd: VŠSR.
M. MožiNA (ur.) (1992), Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno delo XXXI, 1-2.
Y. R. Nedeuković (1982), Socijalni rad 1. Beograd: Zavod za proučavanje socijalnih problema grada Beograda.
A.	OSTERMAN (1993), Uvodna razprava na skupščini Socialne zbornice Slovenije o Socialno varstvenem programu RS
do leta 2000. Ljubljana (ciklostirano).
B.	Pascal (1986), Misli. Celje: Mohorjeva družba.
M. S. Payne (1991), Modern Social Work Theory. London: Macmillan.
PIj^TON (1976), Država. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
P. Raposa TajnšeK (1990), Skupnostni pristop kot osnovni princip socialnega dela. Socialno delo danes, Ljubljana
(seminar VŠSD, 21.-22. 6. 1990, ciklostirano).
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
J.P. Scott, S.F. Scott (ur.) (1971), Social Control and Social Clmnge. Ciiicago: The University of Chicago Press.
A.	SovRE (1988), Predsokratiki. Ljubljana: Slovenska matica.
E.	SpektorSKIJ (1932), Zgodovina socijalne filozofije. Ljubljana: Slovenska matica.
B.	Stritih, P. Raposa TajnšeK, M. MožiNA (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: Visoka šola
za socialno delo (raziskovalno poročilo).
B. Stritih, (1988), Problemi profesionalizacije socialnega dela. Socialno delo XXVII, 4: 297-301.
F.	Volpi (1990), Arhimed in mi (intervju z N. Luhmannom). Nova revija IX, 96/99: 803-806.
R. E. wubboldinc (1989), Upotreba tehnike paradoksa. Socijalna zaštita, 30/31/32: 157-166.
Zakon o socialnem varstvu (1992). Uradni list Republike Slovenije II, 54: 3077-3087.
292
Zoja Skušek
RITUALNE OBLIKE OČETOVSKEGA VEDENJA
ANTROPOLOGIJA IN KUVADA
Ko je Marcela Maussa nadlegoval - tedaj še
njegov študent - L. Dumont glede kuvade in
povezave te institucije z matriarhatom in pa-
triarhatom, je Mauss odgovoril zelo preprosto:
"Rojstvo ni majhna stvar, čisto naravno, da sta
udeležena oba starša" (Dumont 1972).
Besede kuvada ni ne v Verbinčevem Slo-
varju tujk, ne v Pravopisu, ne v Slovarju sloven-
skega knjižnega jezika. Ni je tudi v francoskih
slovarjih, četudi naj bi - tako pravi Encyclopae-
dia Britannica - prišla iz francoščine, in sicer iz
glagola couver, valiti {couve = kokoš). Pač pa
je beseda kuvada v angleških {The Concise Ox-
ford Dictionary) in ameriških slovarjih. En-
cyclopaedia Britannica ji celo posveča rubriko.
Novejša antropološka literatura obravnava
kuvado na splošno kot "očetovo vedenje, po-
vezano z otrokovim rojstvom, ko se oče odpo-
ve svojim običajnim vsakdanjim aktivnostim"
(Riviere 1974).
Za raziskovanje očetovstva je kuvada iz-
jemno zanimiva institucija. Vprašanja, koga in
katero naravo {imitatio naturae) posnema oče,
ki se ob rojevanju otroka uleže na ležišče ali v
posteljo (ženske pri teh ljudstvih rojevajo čepe
ali sede) in trpi ali posnema porodne bolečine
(ki jih porodnica navadne ne kaže ali ne trpi),
in zakaj se podreja prehranjevalnim ali dru-
gačnim prepovedim (se ne izpostavlja nevar-
nim opravilom, ne pleza po drevju ipd.), so
bila poleg totemizma in tabujev ena izmed tra-
dicionalnih tem, s katero se je antropologija
rada in veliko ukvarjala.^
Kuvada je na vsem svetu izjemno razšir-
jena, vsakdanja in je del večine ritualov, ki
spremljajo rojstvo otroka. Kot kaže, je edina
izjema Afrika. Lévi-Strauss je leta 1949 v od-
govor nekemu drugemu antropologu naštel ev-
ropske dežele, kjer poznajo kuvado; njegova
hipoteza je, da jo prakticirajo v geografsko ob-
robnih deželah: Albanija, Tracija, Korzika,
Ciper, Irska, Nizozemska. Menda jo poznajo
tudi v baltskih deželah, na daljnem Vzhodu, na
severu Japonske, po Marcu Polu v kitajskem
Turkestanu, pa tudi v Indoneziji, Maleziji, Me-
laneziji in na vsem Ameriškem kontinentu, od
Grenlandije do Južne Amerike.^
Tudi antični avtorji kot Apolonij z Rodosa,
Diodor Sicilski in Plutarh poročajo o tem ri-
tualu.
Ko pogledamo, kako zgodovinsko in geo-
grafsko razširjenje ta ritual, ne moremo, da ne
bi bili presenečeni nad tem, kako velika je
razlika med pomembnih molkom, ki v naši
kulturi spremlja očetovsko vedenje, in jasno ri-
tualizacijo očetovstva v tradicionalnih družbah.
Ker so bile pojavne oblike tako različne, je
bil izraz kuvada kot analitična kategorija neu-
poraben: bilo je veliko poskusov, kako razločiti
različne tipe kuvade; uporabljena so bila naj-
različnejša merila. Če pogledamo besedila, ki
so se ukvarjala z interpretacijo te institucije,
kot že tolikokrat prej ugotovimo, da odkrivajo
vsaj toliko o razvoju antropološke misli, koli-
kor o instituciji sami.
Čeprav se izraz pojavlja že v zgodnejši li-
teraturi (Baciiofen 1861), pa velja, da ga je
prvi v antropologiji uporabil Tylor v knjigi o
zgodnji zgodovini človeštva (Tylor 1865:
287-297). Izraz si je verjetno sposodil pri
članek je del daljše razprave, ki jo delno financira CEU, Research Support Scheme, Praga.
' "Običaj kuvade, eden najnenavadnejših, kar jih je, je zaradi svoje izjemnosti stoletja vznemirjal raziskovalce in jih sprav-
ljal v zagato, ker ga niso znali pojasniti" (Dawson 1929: vii).
^ Podrobneje o tem v Delaisi de Parseval 1981.
293
ZOJA SKUŠEK
francoskih chroniqueurs, ki so bili - zlasti tisti,
ki so potovali po Karibih - presenečeni nad
tem, da se tamkajšnji očetje ob porodu podob-
no vedejo kot baskovski. V Baskiji temu ve-
denju (oče v postelji zamenja porodnico, se
pusti streči različno dolgo) pravijo "couvade"
ali "covada". V nasprotju s Karibi pa P.
Menget (1979: 245-264) - pri tem navaja Alfre-
da Metrauxa^ - trdi, da je ta simbolična sub-
stitucija matere z očetom, ki je značilna za
Evropo, v Amerikah redka ali pa je sploh ni."
Že dve leti po izidu Tylorjeve knjige je F.
Max Muller (1867: 274 ss.) v drugem delu
svoje Chips from a German Workshop definiral
kuvado kot znamenje ženske tiranije:
"Ubogega soproga so kajpada sprva tiranizirale
ženske sorodnice /ob porodu/, pozneje pa so ga
tako prestrašile, da je postal praznoveren. Začel
se je pretvarjati, da je mučenik, dokler ni zares
zbolel ali se samozaščitno zatekel v posteljo.
Naj je kuvada na prvi pogled videti še tako ne-
navadna in nesmiselna, je v njej nekaj, s Čimer
- tako menim - lahko sočustvuje večina tašč
/.../"
Leta 1889 je C. Tomlinson (1889: 442)
povezal kuvado z androginijo, ideja, ki jo je za
njim imel tudi A. H. Kean^:
"Sodobnejši pogled, ki temelji na tem, da ima
samec nepopolne, toda včasih delujoče dojke,
da so bili prastarši androgini in daje običaj ku-
vade prežitek iz Časov, ko sta oba spola proizva-
jala mleko in tako hranila mladiče."
Že Zgodaj se pojavijo tudi psihološke raz-
lage:
"Običaj /kuvade/ poznajo v različnih krajih,
celo v Evropi /.../. Ker ta ljudstva ženskam na-
lagajo težja opravila, se tukaj tu in tam kaže v
pretirani obliki /.../. Običaj kuvade je kajpada
rezultat idealne zveze moža in žene - zveze, ki
je popolnoma analogna zvezi med obema mate-
rama zakoncev. Otrok dolguje življenje obema,
očetu in materi. Oba se morata potemtakem po-
drejati zakonom, ki urejajo rojstvo /.../" (WUNDT
1916: 198).
Dosti avtorjev je zagovarjalo tezo, da moški
s kuvadnim vedenjem - navadno s pomočjo
magije ali čarovništva - prevzamejo porodne
bolečine nase (MooNEvn. d.).
Dr. Tautain (1896: 118-119) je zavrnil vse
teorije v zvezi s kuvado in zagovarjal stališče,
da je kuvada posvojitveni ritual, s katerim
otrokov oče potrdi očetovstvo. To stališče ni
izvirno, saj ga je že pred leti naznačil Bachofen
- podpiral pa pozneje Tylor -, ko je z njim ute-
meljeval svojo tezo o prvotnem matriarhatu.
Kuvada naj bi pripadala tistemu obratu v
družbi, ko matriarhat prehaja v patriarhat: oče
naj bi s tem, ko "igra" drugo mater, zahteval
svoje očetovske pravice. Tylor, ki je sistema-
tično pregledal poročne in z njimi povezane
navade - med njimi kuvado - kakšnih 350
ljudstev, je nazadnje prišel do sklepa, da je
matriarhat starejši od patriarhata in da kuvada
označuje prehod od ene oblike v drugo:
"/Bachofen/ meni, da /kuvada/ sodi k družbene-
mu obratu, ko se je starševska vez, ki je dotlej
potekala po materi, razširila na očeta, tako daje
oče postal druga mati. Kuvado primerja s sim-
bolnimi zahtevami rojstva, ki so jih v klasičnem
svetu uprizarjali kot posvojitvene obrede. K nje-
govim pomembnim zgledom lahko dodamo to,
da je pri nekaterih plemenih kuvada legalna
oblika, s katero oČe prizna otroka za svojega.
Tako ta očitno nesmiselni običaj, kateremu seje
človeštvo smejalo dva tisoč let, ne kaže zgolj na
prehod materinske družbe k očetovski, paČ pa
je znamenje te elike spremembe in poročilo o
njej" (Tylor 1889).
Poznejša literatura je to tezo obravnavala
kot Bachofen-Tylorjevo teorijo in jo ovrgla
(Roth 1893). Šele zadnje čase jo je spet povze-
la Mary Douglas (n.d.). Njena teza je, da kuva-
da izraža odnos med očetom in otrokom v
tistih družbah, kjer so poročne zveze šibke in
negotove. Ta strukturno-funkcionalna pozicija
vsebuje instrumentalno interpretacijo, saj im-
plicira, da ritual ("ki je izraz pomembnega od-
nosa") vzdržuje ta odnos. Problem z ekspre-
sivnimi interpretacijami, kjer naj bi kuvada
' A. Metraux (1949), The Couvade. V: J. Steward (ur.). Handbook of South American Indians 5. Washington. Str. 369.
* Menget kot že pred njim Riviere pravi, da vse prepogosto pozabljamo, da Indijanec, ki leži v viseči mreži, ni nujno bolan,
pa naj gre za psihosomatsko ali simbolno bolezen, pač pa gre za čisto navaden počitek, po navadi povezan s slabo prehrano,
včasih celo stradanjem. Poleg tega je mreža edini kraj v koči, kjer lahko počiva.
' CasseWs Encyclopaedia Hi (n. d.). London. Geslo "couvade".
294
RITUALNE OBLIKE OČETOVSKEGA VEDENJA
nekaj izražala, je, da nikakor ne izraža vselej
istega odnosa. Tudi ni čisto jasno, zakaj bi
zveza dveh odraslih pri kreaciji novega bitja in
ritualni izraz te kooporacije v omejenem času
nujno utrdila in podaljšala legitimne zveze.
(Poleg tega pri veliko ljudstvih kuvada zadene
veliko širši krog sorodnikov in ne le očeta ali
očeta in matere.)
Preden je Tylor povzel Bachofenovo teori-
jo, je zagovarjal tezo, da je kuvada tehnika,
povezana z zaščito vseh, ki so naposredni za-
pleteni v rojstvo otroka (Tylor 1865: 287-297).
Predpostavka je, da obstaja duhovna zveza
med starši in otrokom, kuvada pa zagotavlja
zaščito otroka pred škodljivimi vplivi. Tezo, ki
so jo povzeli mnogi, med drugimi tudi James
Frazer in II. Ling Roth. Frazer (1910: 254-
-255) razdeli kuvado v dve različni seriji obi-
čajev, eno, kjer se oče podredi posebnemu re-
žimu v dobro otroka, s katerim je tesno
povezan, in drugo, kjer simulira porod in s tem
olajša materi porodne muke. Oba običaja po
njem temeljita na simpatetični magiji. Popo-
rodna kuvada je nalezljiva magija, predporod-
na pa homeopatska ali imitativna.^
Tudi A. Van Gennep (1943: 121) meni, da
je veliko praks, ki so povezane z rojstvom, na-
menjenih temu, da olajšajo porod ali zavaruje-
jo vse, ki so vanj vpleteni, vendar kuvade nima
za pravi obred prehoda, rite de passage, ki naj
bi posameznikom omogočil ritualen prehod iz
enega statusa v drugega. Govori o sekundar-
nem obredu prehoda.
Izjemno zanimiv, že zaradi predsodkov, ne-
pojasnjenih aluzij in teoretskih predpostavk, je
odlomek - edini, ki se ukvarja s kuvado - iz
Malinowskega, katerega teza je, da gre pri ku-
vadi za legitimizacijo družbene vloge očeta.
"Kulturni elementi, ki oblikujejo razmerje med
očetom in otrokom, so tesno povezani z elemen-
ti, ki določajo materinstvo. Oče navadno z ma-
terjo deli tabuje ali se vsaj mora skupaj z njo
podrejati nekaterim med njimi /.../. Najbolj zna-
menit med njimi je kuvada, običaj, pri katerem
mora mož prevzeti simptome poporodne izčrpa-
nosti in nezmožnosti, medtem ko žena opravlja
naprej vsakdanja opravila. A četudi je to najbolj
ekstremna oblika priznavanja očetovstva, v vseh
družbah obstajajo podobni aranžmaji, s katerimi
moški delno deli poporodno breme z ženo ali pa
se mora vsaj iz sočutja do nje lotiti nekaterih
dejanj. Te vrste običaja ni težko uvrstiti v našo
shemo. Celo na videz nesmiselna ideja kuvade
ima za nas globok pomen in nujno funkcijo. Če
je za Človeško družino biološko nujno, daje ses-
tavljena tako iz očeta kot matere; Če obstajajo
tradicionalni običaji in pravila, ki vzpostavljajo
družbeni položaj, kjer sta otrok in oče tesno mo-
ralno povezana; Če naj bi vsi ti običaji obrnili
človekovo zanimanje k njegovemu potomcu, ima
kuvada, po kateri moški simulira porodne krče
in druga porodna vedenja, veliko vrednost in
daje nujen stimulus za očetovske težnje. Kuva-
da in vsi običaji te vrste poudarjajo princip legi-
timitete, otrokovo potrebo po očetu" (MaLINOWSKI
1927:215-216; podč. Z. S.).
Vendar pa antropološka literatura ugotav-
lja, da je očetova legitimiteta dana s poroko,
ne pa s fiziološko teorijo spočetja ali s praksa-
mi, kijih opravlja pred rojstvom ali po njem.
Claude Lévi-Strauss se je v diskusijo o ku-
vadi vmešal vsaj dvakrat: pri ljudstvu Nambik-
wara (Lévi-Strauss 1948: 106 ss.) natančno
popiše prepovedi (družabni stiki, kopanje, pri-
prava hrane, nakit, uživanje določene hrane),
ki se jih morata držati oba, oče in mati, \ Divji
" Warren R. Dawson {op. cit.: 80) delno zavrača to teorijo; navaja, da za večino žensk pri "primitive peoples" porod navadno
ni tako "prostrating and anxious crisis" kot za njihove "civilized sisters"; rojevajo hitreje, z manj bolečinami in takoj po porodu
nadaljujejo z običajnim delom. Zakaj naj bi torej oče otroka prevzemal materi bolečino, ki je ta ne občuti, in zahteval pozor-
nost in pomilovanje, ki ju mati ne zahteva zase? Še več: kuvado prakticirajo moški, ki se v svojem življenju večkrat podredijo
ritualom, povezanim z neverjetno fizično bolečino, in vendar ni znano, da bi jim kdo poskušal olajšati trpljenje s simpate-
tično magijo ali kako drugače.
Tudi glede intimnega odnosa med očetom in otrokom kot ene izmed možnih razlag za kuvado Dawson opozaija na pre-
vidnost in citira Rafaela Karstena. Primer sicer ni povezan s kuvado, vendar pa ilustrira metodološke težave in previdnost,
ki je potrebna pri interpretaciji gradiva. Nič kaj zadržan glede interpretacije kuvade kot znamenja intimnega očetovega od-
nosa do otroka je E Westermark (1921); vendar opozarja, da morajo tisti, ki jo prakticirajo, poznati povezavo med spolnim
aktom in spočetjem oz. nosečnostjo. Problematika "virgin birth", domnevnega nepoznavanja povezave med spolnim aktom
in prokreacijo, je tema, ki je strastno zanimala antropologe več desetletij, zadnjič se je polemika razplamtela na straneh re-
vije Man v 80-tih letih. Gl. zlasti zanimiv strupen napad na antropološki konstrukt nevednega divjaka-primitivca spod peresa
E. Leacha (1966).
295
ZOJA SKUŠEK
misli (Lévi-Strauss 1962: 258-59) pa poudari
tesno vez med starši in otroki:
"Ne bi bilo prav, če bi rekli, da moški prevzme
mesto porodnice. Včasih se mož in žena podre-
jata istim omejitvam, ker se poosebljata z otro-
kom, na katerega v tednih ali mesecih po
rojstvu prežijo hude nevarnosti. Včasih pa se
mora moški - še zlasti v Južni Ameriki - podre-
jati še hujšim omejitvam kot njegova žena, saj je
v skladu z domačinskimi teorijami o spočetju in
nosečnosti prav njegova oseba bolj povezana z
otrokovo. Niti po prvi niti po drugi hipotezi oČe
ne igra materine vloge: igra vlogo otroka. Etno-
logi so se redko zmotili glede prve točke; še
redkeje pa so razumeli drugo."
V zadnjem času velja omeniti dve teoriji o
kuvadi avtorjev P. Riviera in P. Mengeta, ki si
obe prizadevata pokazati, da kuvada ni zbirka
pravil, ki zadeva samo status posameznika, pač
pa sistem tabujev, ki zadeva družbeno celoto.
P. RIVIERE:
TELESNO (MATI) IN DUHOVNO (OČE) ROJSTVO
Oxfordski antropolog Peter Riviere (1974:
423-435) na podlagi prejšnjih tipologij naredi
metodološko distinkcijo med kuvado kot ritu-
alom in kuvado kot psihosomatsko težavo
(sindrom kuvade). Obstajajo namreč dejstva,
ki govorijo, da ima v nekaterih zahodnih
družbah, ki ne prakticirajo ritualne kuvade,
pomemben odstotek moških psihosomatske
težave v času partnerkine nosečnosti (Tre-
thowan, conlon 1965).
Riviere (1974: 425) definira ritualno kuva-
do kot "niz idej in z njimi povezanega kon-
vencionalnega vedenja, ki intimno povezuje
moškega z rojstvo njegovega otroka". Po nje-
govem so vsi dosedanji poskusi, da bi pojasnili
pojav, propadli, ker so običaj obravnavali izoli-
rano, ne pa kot posebno obliko veliko širšega
pojava. Vse razlage so zato le delne in lahko
pojasnjujejo kuvado v konkretni družbi, nika-
kor pa ne obče za vse družbe. Njegov namen ni
popolnoma zanikati ekspresivnih in instru-
mentalnih pristopov, vendar pa so po njego-
vem značilni za posamezne kulture. Njegov cilj
je širši, čeprav nikakor ni njegov namen defini-
rati kuvade ali najti univerzalne razlage za in-
stitucijo per se. Njegov namen je pojasniti obče
poteze kuvade, tako da se bo v številnih in raz-
ličnih oblikah pokazala kot poseben aspekt
bolj splošnega pojava.
Riviere' se pri razvijanju teze opre na delo
Nielsa Focka®, ki je preučeval brazilsko ljudst-
vo Waiwai. Kuvada pri Waiwaijih vsebuje tako
pred- kot poporodne omejitve (opravila, hra-
na) tako očeta kot matere. Waiwaiji živijo v
skupnih hišah in ko se porod približa, oče
postavi porodno kočo (porodna kri bi okužila
skupno hišo). Po kakšnih dveh tednih po poro-
du se mati in otrok vrneta v skupno hišo, oče
pa lahko hodi naokoli, kakor hoče, edini pogoj
je, da spoštuje prepovedi kuvade.^ Medtem ko
sta mati in otrok v koči, poteka imenovanje
otroka. Otrok dobi dve imeni: družinsko ime -
ki je ime pokojnega sorodnika - in ime duha
{spirit name). S tem obredom pa kuvada ni
končana (traja lahko tudi tri leta). Waiwai
namreč pravijo: novorjenčkova duša je šibka in
ne zadosti zasidrana v otroku. Večkrat zapusti
otroka in hodi naokoli z otrokovimi starši. Na
teh pohodih je zelo ranljiva. Ker je otrok du-
hovno povezan s starši, duhovne nevarnosti, ki
pretijo njim, pretijo tudi njemu (zato se mora-
jo starši omejevati pri dejavnostih in hrani).
Ko je otrok star okoli tri leta, je njegova duša
zadosti odrasla in neodvisna, da ji ni treba več
hoditi za starši in gre lahko v otrokovo telo.
Otrok je tedaj očitno dokončno formiran in
ima svoje telo in dušo.
Drugi primer, ki ga navaja Riviere, so
Uburuji.''^
Zanimivo je, da Uburuji menijo, da kuvada
ni povezana zgolj z zaščito otroka, ampak je v
' Sicer je raziskoval južnoameriške Indijance Trio.
* Waiwai- Religion and society of an Amazonian tribe. National Museum of Denmark Ethnographical Series 8.
' Waiwaijski očetje ne simulirajo poroda; Riviere tudi omenja, da številni antropologi poročajo o tem, da ameriški Indijanci
sicer res veliko svojega časa preživijo v visečih mrežah, vendar pa to ni nujno del kakšnega rituala. Vsak ameriški Indijanec,
ki nima ravno kaj početi, pravi, preživi dan tako, da lenari v viseči mreži. Navaja P. Kloosa (1971), The Maroni River Caribs
of Surinam. Assen: Van Gorcum, ki poroča o jezikovnih zagatah, ki so botrovale napakam v antropoloških interpretacijah
raznih pojavov.
Njegov vir je F. Huxley (1963), Affable savages. London: Rupert Ilart-Davis: 184-87.
296
RITUALNE OBLIKE OČETOVSKEGA VEDENJA
nevarnosti tudi očetova duša, če se ne drži
predpisanih omejitev. Kuvada pri njih traja
šest mesecev, konča jo obred imenovanja {na-
ming ceremony). V njem so udeleženi "boter",
ki predstavi otroka in njegovo ime sodelujočim
v obredu (prebivalci okoliških vasi). Iz opisa je
jasno, da je kuvada del obreda prehoda.
"Dokler Urubu Indijanec ni oče, je njegova
duša kot duh in kot duh večno tava naokoli /.../
in išče materialni predmet, v katerega naj bi se
utelesila /.../. Napor duhovne kreacije traja šest
mesecev, dokler otroku ne dajo imena in se ne
'zbudi'; dotlej zanj pravijo, da 'spi', to je, da je
duhovno še neoblikovan" (Riviere 1974:
185-186).
v večini družb, pravi Riviere, velja, da je
posameznik "sestavljen" in duše in telesa.'^
Starši so tako soočeni z dvojno kreacijo, in du-
hovna utegne biti celo težja od telesne. To še
zlasti velja za družbe, ki dušo predstavljajo kot
nekaj nejasnega, kar tava naokoli. Večina an-
tropologov se je osredotočila (tudi Malinow-
ski) na fizični aspekt rituala in so kuvado
razlagali kot poskus očeta, da zaigra biološke
dogodke poroda, ki je ženski prerogativ. Ri-
viere pa meni, da očetovo vedenje nima nič
opraviti s fizičnim rojstvom, pač pa z duhov-
nim; problem človekove dualnosti je univer-
zalen: obstajajo družbe, v katerih vprašanju,
kako se telo in duša združita v otroku, ne
posvečajo nobene pozornosti, so pa tudi take,
ki tega ne izražajo v kakšni institucionalizirani
obliki. Različne družbe poznajo veliko možno-
sti, kdaj duša in telo začneta prihajati skupaj
(predporodna kuvada naj bi sugerirala, da se
proces začne že pred rojstvom). Riviere navaja
avstralske aborigene, kjer spočetje zahteva
poleg spolnega akta tudi delovanje mističnih
sil. In potem z nekaj omejitvami primerja
kuvado s compadrazgom, krščanskim krstom, -
pri tem se opira na članek Stephena Gude-
mana (1972) -, in h Gudemanovim dualizmom
rojstvo/krst, naravno/duhovno, naravni starši
(družina)/duhovni starši {compadrazgo) ponudi
še svoja - rojstvo/kuvada, telesno/duhovno.
P. iMENCET:
KUVADA L\ SORODSTVENA P.AZiMERJA
Patrick Menget (op. cif. 185-186) je razis-
koval skupino Txikao iz Nacionalnega parka
Xingu (Mato Grosso, Brazilija); spočetje je za
Txikao izključno moška stvar. Embrio je na-
rejen zgolj iz sperme. Da bi lepo rastel, ga je
treba nenehno hraniti z novo spermo, torej
občevati, in redko je, da temu lahko zadosti en
moški, četudi legitimen mož. Ženska ima torej
med nosečnostjo številne ilegitimne spolne
stike. Za ljudstvo Txikao torej genitor ni en
sam, pač pa skupina genitorjev, v kateri je sko-
raj zmerom tudi uradni soprog. Prav tako
menijo, da je otrok pri rojstvu nepopoln,
namreč: "Ne more držati glave pokonci."
Med rojstvom oče sicer ne občuti bolečin
ali utrujenosti, vendar ostaja v koči, pogosto se
ukvarja z drugimi otroci. Dokler popkovina ne
odpade, se morata oba, oče in mati, držati zelo
strogih pravil. Iste prepovedi, vendar v milejši
obliki, veljajo za vso skupino genitorjev - se
pravi vseh, ki so s spermo hranili otroka^^ -: ne
smejo ubiti nevarnih živali, ne smejo se utruja-
ti z delom (lov, sečnja dreves, vojna), ne smejo
se kopati.^^ Posebno zapletene so prehranje-
valne prepovedi: ravnajo se po logiki škodljivo-
sti, ki loči dve načeli, inertnost in aktivnost.
Prepoved spolnega občevanja ne zadeva samo
matere in genitorjev, pač pa zadeva sleherno
spolno aktivnost genitorjev, tudi z drugimi že-
nami (tudi tu oče ne more "izprazniti, odliti"
tekočine, ki je analogna tej, s katero se hrani
otrok, ne da bi otrok izgubil svojo substanco.
Čeprav je v antropološki misli prevladujejo
teksti, ki kuvado pojasnjujejo kot očetovski
" To je še zlasti opazno pri smrti, ko ima večina družb obrede, ki urejajo ločevanje duše od telesa.
Menget obnavlja tale mit: V času velikega deževja je vaški poglavar Opote ujel ribo. Prinesel jo je domov in jo položil
pred Tubio, enega od štirih družinskih poglavarjev v njegovi hiši. Vendar pa jo je kljub splošnemu pomanjkanju in lakoti
Tubia pojedel sam: poglavar-ribič je ni mogel, ker bi s tem ogrozil svojo magično ribiško moč; drugi trije družinski poglavar-
ji je niso mogli, ker bi s tem ogrozili življenje svojih majhnih otrok in svoje življenje; njihove žene, ki so te otroke dojile, so se
morale odpovedati ribi iz istih razlogov; otroci bi použili duh te ribe, ki je zanje posebej nevaren; pet samcev, samih adoles-
centov, je molčalo (naslednji dan so v zadregi priznali, da imajo spolne odnose z materami v hiši in da nočejo škoditi njiho-
vim otrokom); skratka, med dvajsetimi ljudmi, ki so živeli v tej hiši, je ribo lahko pojedel samo eden, vsem drugim so jo
prepovedovala pravila kuvade.
" O tem je pisal tudi C. Lévi-Strauss (1948) v zvezi z Nambikwari.
297
ZOJA SKUŠEK
ritual (Malinowski, Douglasova), pa Menget
zagovarja tezo, da kuvada ni ritual legalizacije
očeta in ne sredstvo za utrditev "zakonske
zveze v družbah, kjer je poroka krhka ali nes-
tabilna" (Mary Douglas), saj je očetovska legi-
timnost, ki navadno izhaja iz poroke, zago-
tovljena že pred rojstvom in ne izvira iz njega.
Še več: kuvada ne pokriva nuklearne družine,
pač pa širši krog sorodnikov (Txikao, Ge, Xik-
rin, Apinaye). Ti primeri, in še veliko več jih
je, kažejo, da se družbene funkcije kuvade ne
omejujejo na vertikalno zvezo oče, mati/otrok.
"/Kuvada/ je javno sredstvo, kako potrditi, zani-
kati ali ustvariti klasifikacijska razmerja, na
novo uredili hognatsko vesolje /.../. Jezik, ki ga
lahko ustvarjamo s klasifikacijo sorodstva ali pa
ga tej klasifikaciji postavljmo nasproti, je njen
prvi pogoj: ni sorodstvenega razmerja brez teo-
rije spočetja, prav tako kot ni sorodstvenega
sistema brez prepovedi incesta" (MenCET, op.
cit.: 260; podč. Z. S.)
Menget pri Txiao najde tri vrste prepovedi
incesta:
1.	med (biološkimi) starši in otroki;
2.	med tastom/taščo in snaho/zetom;
3.	med brati in sestrami.
Če kuvada izraža postopno ločevanje sub-
stance, ki je bila izvirno skupna, potem bi
incest mati-sin in oče-snaha na novo povezo-
val, kar je bilo ireverzibilno ločeno. Incest med
bratom in sestro je manj sankcioniran, ker
kljub skupnim prednikom nista povezana z ri-
tualom kuvade. Tukaj se zadeva zakomplicira s
skupino genitorjev (tistih, ki so s spermo
hranili embrio). Brž ko kuvada potrdi njihovo
udeležbo, otroci, ki jih imajo s svojo legalno
ženo, postanejo klasifikatorni bratje in sestre
novorojenca (ki so ga hranili, ko je bil še v
trebuhu ženske, ki ni njihova žena) - in s tem
podrejeni tabuju incesta, čeprav v ublaženi
verziji. Zdi se, da množina substance, ki je bila
vložena, vpliva na stopnjo prepovedi. Tako kot
je kuvada stopenjska in se prilagaja individual-
nim razmeram, prepoved incesta vzpostavlja
stopnje, ki gredo od popolne prepovedi do to-
lerance.
"Med kuvado in prepovedjo incesta je hkrati
razmerje kontinuitete (kar je kuvada ločila od
skupne substance, prepoved ohranja ločeno) in
funkcionalne komplementarnosti: kuvada nam-
reč ureja notranjo komunikacijo skupine, komu-
nikacijo, ki omogoča njeno diverzifikacijo, pre-
poved incesta pa vzpostavlja njeno zunanjo
komunikacijo" (MeNGET, op. cit.: 263).
Po Mengetu potemtakem kuvada sodi v
urejen in koherenten niz tabujev, ki zagotav-
ljajo razvoj individualnih bioloških usod, hkra-
ti pa iniciirajo v družbo skupnosti substanc -
nuklearnih družin ali pa ne -, ki jih prepoved
incesta razbija. Kuvada je hkrati artikulacija
logike naravnih kvalitet bitja in problematike
nasledstva.
Literatura
J. J. Bachofen (1861), Das Mutterrecht. Stuttgart: Krais & Hofmann.
W. R. Dawson (1929), The custom of couvade. Manchester: University Press.
C. DEI.aisi de Parsevai, (1981), La paride père. Pariz: Seuil.
M. Douglas (n. d.). The relevance of tribal studies. Journal for psychosom. Res. 12: 21-28.
L. Dumont (1972), Une science en devenir. L'Archéologie 48: 8-21.
J. Frazer (1910), Totemism and Exogamy IV, London: MacMillan.
A. Van Gennep (194-3), Manuel de folklore française contemporain I. Pariz: Picard.
S. Gudeman (1972), The compadrazgo as a reflection of the natural and spiritual person. Proc. R. anthrop. Inst.
1971/1972: 45-71.
F. Huxley (1963), Affable savages. London: Rupert Hart-Davis.
E. Leach (1966), Virgin Birth. Proceedings of the Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland for
1966: 39-49.
298
RITUALNE OBLIKE OČETOVSKEGA VEDENJA
C. Lévi-Strauss (1948), La vie familiale et sociale des Indiens Nambikwara. Société des Americanistes.
-(1962), La pensée sauvage. Pariz: Pion.
B.	Maunowski (1927), Sex and Repression in Primitive Society. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co.
P. Menget (1979), Temps de naître, temps d'être: la couvade. V: La fonction symbolique. Essais d^ anthropologie réu-
nis par Michel Izard et Pierre Smith. Pariz: NRF, Gallimard.
J. MoGNEY (n. d.), The Medical Mythology of Ireland. Proceedings of the American Philosophical Society xxiv.
F. M. MuLLER (1867): Chips from a German Workshop II, London.
P. G. Riviere (1974), The couvade: a problem reborn. Man 9, 3: 423-435.
H. L. Roth (1893), On the signification of couvade. JoumaZ of Anthropological Institute 22: 204-243.
Z. Skušek (1994), Očetje: pravica do nosečnosti. Socialno delo 33, 3: 235-237.
Dr. Tautain (1896), La Couvade. V Anthropologie vii (Pariz): 118-119.
C.	TOMLINSON (1889), Notes and Queries viii. 7th series, London.
W. N. Trethowan, M. F. Conlon (1965), The couvade syndrome. British Journal of Psychiatry III: 57-66.
E. B. Tylor (1865), Researches into the early history of mankind and the development of civilization. London: John
Murray.
-(1889), On a Method of Investigating the Development of Institutions applied to Laws of Marriage and De-
scent. Journal of Anthropological Institute xviii (London): 254-256.
E. Westermark (1921), History of Human Marriage. London.
W. Wundt (1916), ElemerUs of Folk Psychology. London.
299
Darja Zaviršek
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN
NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
ŠTUDIJA PRIMERA (IV)
ŽIVLJENJSKE ZGODBE
SLWICA Ii\ MAGDA
Na kavo me je povabila ženska, ki jo tepe
mož in s katero sva se pogovarjali že dvakrat.
Poimenovala jo bom Slavica. V Polje je prišla,
ko ji je "prekipelo", ko ni zmogla več. Pripove-
dovala je, da je delala podnevi in ponoči,
podnevi v službi, ponoči pa je morala bedeti
zaradi otrok in pijanega moža. Kot mlado
dekle je prišla iz Bosne in v majhnem kraju
blizu Ljubljane je spoznala svojega moža. Pri-
povedovala je o svoji samoti v Sloveniji, o sa-
moti, ki jo preganja v kraju, kjer živi. Obdana
je z moževimi sorodniki, ki jo zaničujejo, za
krajane pa je pač Bosanka. Dela v tovarni kot
tovarniška delavka.
Njene oči so temno rjave, lasje so rdečkasti
in na njih se pozna trajna, ki že dolgo ni bila
obnovljena. Nemirna je, roke se ji tresejo, ves
obraz je izklesan v notranji napetosti, stiski,
utrujenosti. Okoli oči ima velike kolobarje, kot
da bi jokala. Je srednje rasti in drobne post-
ave. Kadi cigarete, pije veliko kave in govori o
svoji jezi in o svojem trpljenju. Na nohtih je
opaziti sledove starega laka za nohte, ki se še
ni odkrušil.
Bila je vesela, ker sem govorila z njo, hote-
la je govoriti še več in še v prihodnje. Pogovar-
jali sva se trikrat, dvakrat sami in tretjič z
drugo žensko, ki jo prav tako pretepa mož.
Enkrat sem videla tudi njenega moža in njene-
ga mlajšega sina, ko sta prišla na obisk. Mož je
majhne rasti, manjši kot ona, suh in stisnjenih
potez na obrazu. Videti je pripadnik nižjega
sloja. Nekje ob strani je stal majhen otrok, ki
nas je radovedno gledal.
Slavica me je povabila na popoldansko ka-
vo skupaj s svojima kolegicama, ki ju je spo-
znala na oddelku v zgornjem nadstropju. Vse
tri vsak dan skupaj pijejo kavo. Ena od njih,
najstarejša, ki je nisem poznala, je komaj spre-
govorila. Prihaja iz doma za ostarele, včasih je
pila, nekoč je hotela ubiti moža in sebe, zdaj
pa še vedno oba živita v Domu v eni sobi.
Magda je prišla v bolnišnico pred nekaj
tedni, je starejša kot Slavica, temna in bolj
trdnega videza. Pravi, da so ji popustili živci
zaradi težkega življenja, ki je bilo sestavljeno iz
garanja na kravji farmi in na kmetiji, garanja v
gospodinjstvu, moževega pretepanja in pi-
jančevanja ter sinovega zmerjanja, ko je odras-
tek Zdaj pije tudi sin in jo tudi pretepa.
Večkrat je poskušala samomor, pa si je pre-
mislila zaradi hčere. Na desno uho je gluha,
zaradi moževih udarcev.
Med pogovorom je začela večkrat jokati in
me spraševati, kaj naj naredi, ko pride domov,
kako naj se obnaša. Gospa je majhna, krepke
rasti in s polno drobnimi gubami. Ima črne
kratke lase in temno rjave, globoke oči z mo-
čnimi temnimi obrvmi. Najbolj izrazite na njej
so temne oči, ki gledajo enkrat žalostno in ne-
močno, drugič pa odločno in polno sovraštva
do pijanega moža.
Slavica je svojo sogovornico tolažila s tem,
da ji je pripovedovala, kako se je njen mož
spremenil, odkar je prišla poleti prvič iz bol-
nišnice. Prepričana je, da bo posredna izkušnja
bolnišnice vplivala tudi na Magdinega moža,
saj se bo "ustrašil, kako bo shajal brez žene".
Magdo sem srečala prvič, ko je sestram in
zdravnikom prinesla škatlo sladkarij. Spomin-
jala me je na žensko, ki je veliko pretrpela in
ki si vedno poskuša pomagati tudi sama. Njene
301
DARJA ZAVIRŠEK
dlani so bile velike in delavskega videza. Nosi-
la je črno usnjeno jakno, tako, kot so jih ljudje
včasih tihotapili iz Istanbula. Po opravkih se
vozi z mopedom. Njuni zgodbi sta podobni,
obe imata moža, ki ju tepe, obe imata sina, ki
počasi postaja, kot pravita sami, "tak kot oče",
obe se postavita zase in obe v določenih tre-
nutkih ne zmoreta več. Obe se bojita moža in
obe se bosta vrnili v okolje, kjer se bodo zlo-
rabe nadaljevale.
Slavica je prišla v bolnišnico prvič sredi
poletja 1992, Magda pa decembra istega leta.
Slednja je stara 55 let in ima 4 razrede OŠ.
Najprej je delala v tekstilni tovarni in na koncu
na svinjski farmi. Z družino živi v hiši, ki so jo
zgradili skupaj.
Zdelo se mi je, da je Slavica srečanje z
mano in z Magdo, ki jo je srečala v bolnišnici,
organizirala nalašč zame. Nekajkrat je rekla
sogovornici: "Povej, ona zbira take zgodbe; kar
povej, kako teje tepel." Bilje turoben deceni-
berski popoldan in petek. Zunaj je bila že
tema in mraz, znotraj pa zakajeni prostori in
ženske, ki so se sprehajale po hodnikih.
Pogovor je vseboval več elementov opogu-
mljanja in medsebojne podpore ob pripovedo-
vanju zgodb.
Magda: Hrbtenico sem imela bolno, sin je sedel v
gostilni, jaz sem pa garala doma na bajti. Rekla
sem možu, naj gre po sina, kje pa, samo jaz naj
bi garala! Pa nisem smela več kot tri kile
dvigniti. Leta 1959 sem bila operirana.
Slavica: Zdaj ne misli tia dedca, misli na otroke in
vnuke.
Magda: Saj mislim nanjo, na mojo vnukinjo, ki smo
jo sedem let čakali.
Slavica: Ja, na to misli!
Magda: Saj vem. Ampak kaj mi pomaga, jaz lahko
toliko tablet požrem, kaj mi pomaga, če imam
pa doma pekel. Kaj mi pomaga? Zdravila so
tudi sam strup. Ti imaš vsaj samo enega, jaz
imam dva.
Slavica: Vem. Daj, da ti povem, kako sem delala
jaz. Ko je moj prišel pijan, so otroci gledali
skozi okno in točno vedeli. Prepoznali so ga po
vožnji avtomobila. Če je bil pijan in je prišel
domov in je začel, sem se pobrala in šla z otroci
ven. Potem je šel spat in jaz sem se vrnila. Če
me je zaslišal, je spet začel rogoviliti. To je še
slabše. Če malo zaspi inje še pijan. Takrat se še
bolj skrega.
Magda: Tudi ti si veliko prestala.
Slavica: Zdaj, odkar sem bila prvič v Polju, pred
nekaj meseci, je nehal. Vsega skupaj je prišel
samo enkrat pijan domov in se takoj vlegel in
zaspal. Ne bom več prenašala tega. Rekla sem
mu: "Imaš denar, imaš avto, pojdi na sodišče in
daj tožbo za ločitev. Jaz ne bom dajala svojega
denarja, ker ga imam manj. Jaz imam otroke, ki
jim moram za knjige dajati. Če ti ni všeč mir v
bajti, se poberi in pojdi." Pa misliš, da je šel?
Pa takrat, ko je rekel, da bo policijo klical, ko
sem ga zaštihala. "Pojdi, pokliči jo!" sem rekla,
"da vidimo, kdo je pameten in kdo je budala!"
Magda: Kaj si naredila?
Slavica: Z nožem sem ga, saj sem ti pravila. Takrat,
ko sva prišla z morja. Ko so se take stvari doga-
jale. Ce si tiho, pravi, zakaj si tiho...
Magda: Potem je zmeraj baba kriva. Tako pravijo.
Moj mož ne bo nikoli rekel žena, ampak baba.
Je rekel, če bo ženska izvoljena na volitvah, se
bom obesil.
Slavica: Pa naj se!
Magda: Škoda štrika, sem rekla. "Poglej, ali so
žene za poteptati?" sem ga vprašala.
Slavica: Moj pravi, babe so za prat, pa za otroke, pa
za pospravljat, pa še za službo. Sem rekla: "Kaj
si normalan? Vse tri vogale bomo podpirali!
Kako je tebe sploh mati vzgojila? Jaz svoje vsaj
kuhati in zlikati učim!"
Magda: Moj isto. Moj mož ni imel ne matere ne
očeta. 6 let je bil star, ko ga je mati dala v rejo.
Jaz ga razumem, da je imel težko otroštvo. Jaz
sem tri leta v šolo hodila, ko je bila vojna in
zato imam tri leta neocenjeno. Danes imajo otro-
ci vsega, pa se nočejo učiti. Pa še sin je tak, ker
mu je oče vedno potuho dajal.
Slavica: Moja tašča je pred kratkih priznala, da je
bila slaba mati. Zato on ne zna dati ljubezni
meni in otrokom, on zna samo komando držat.
Magda: Moj isto, ne ve, kaj je mamina ljubezen.
Slavica: Ne vem, ali tvoj tudi tako govori? Tolče po
mizi in govori: "Jaz sem tukaj glavni, jaz sem
tukaj glavni!" Pa kaj si ti tukaj glavni, kure te
gleda, čisto po domače! Jaz zaslužim, ti zas-
lužiš, jaz podpiram več kot tri vogale, pa še tebe
poslušam, pa ti misliš, da bom tako plesala, kot
boš ti špilal.
Magda: Točno!
Slavica: Dosti je tega! Enkrat se mi je ob šestih zve-
čer pritisk tako povečal, da me je rešilec peljal
v zdravstveni dom. Zdravnik je rekel, psihični
pritisk in izčrpanost. 49 kilogramov sem imela.
302
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (IV)
Magda: Avgusta sem se hotela utopiti v Zbilju. Šla
sem z motorjem in bila tako šibka, da nisem
mogla speljati klanca, zato sem šla nazaj. Moja
teta mi je rekla: "Ko ti bo najbolj hudo, se na
Marijo spomni!" Potem sem mislila na hčerko.
Kaj bi s hčerko naredili, če bi jaz to naredila?
Hčerka ima otroka iz epruvete. Reva je vsa
razrezana, trikrat je splavila, pa bi vse dala za
otroka. Zdaj ima pa še taščo tako. Koje prišla iz
bolnice, mi je moj mož rekel: "Ali te ni sram,
ker imaš jalovko?" Ko je hčerka prišla domov,
sem ji povedala, kaj je rekel oče. Saj bi bilo
bolje, da ji ne bi, je tako jokala na ves glas.
Slavica: Tudi jaz sem že večkrat mislila na samo-
mor. Tudi moja tašča je slaba. Ko sem prvo dete
mrtvo rodila, je rekla: "Bolje mrtev kot zdrav."
Tako sem delala, po dvanajst, šestnajst ur, da se
z možem ves teden nisva videla, do nedelje zju-
traj. Potem sem enkrat hotela vzeti za likat in
sem našla liste, na katerih je pisalo: "F. pusti
Bosanke, Bosanke so Ciganke, kradejo, oženi
eno kmečko Slovenko." Si lahko predstavljaš,
kako me je srce bolelo? Noseča sem bila, pa me
je začela ven iz bajte poditi. To je bilo 1977, in
rodila sem mrtvo dete. Rekla sem tašči: "Kako
bi ti bilo, če bi tvoja hčerka rodila mrtvo dete,
tako kot je to od tvojega sina zdaj?" Shujšala
sem za 10 kilogramov. Prvo leto, ko sem se po-
ročila, sem shujšala za deset kil, iz 59 na 49,
potem sem imela 46 kilogramov. Ko mi je gine-
kolog zrihtal zdravilišče, je rekla tašča: "Skoda
denarja."
Magda: Jaz sem rekla, zdaj grem kamor koli, samo
domov ne grem več. Tako me je tepel, da na to
uho nič več ne slišim. V bobenČku imam lukn-
jo, zdravniku nisem povedala, da je to naredil
mož. Rekla sem mu, da sem okna čistila in z
okna padla.
Slavica: Tudi jaz sem ves Čas skrivala, ves čas sem
skrivala, potem so mi enkrat v službi rekli: "Ali
si neumna, kaj skrivaš? Pojdi k zdravniku s
tako roko!" Vse je bilo plavo, uhan mi je strgal
iz ušesa. Hotel meje vreči čez balkon, pa sta se
mala sinova vrgla nanj. Ves dan sem delala, na
nočnem šihtu sem delala z mešalcem, pa za tri
otroke moram skrbeti. Natepel me je, ker sem
otrokom kupila majhne avtomobilčke, zaradi
tega me je šel tepst. V službi so mi pomagali.
En dan so namesto mene delali, da bi jaz šla k
zdravniku. Potem sem šla k zdravnici in sem ji
rekla, da sem s kolesa padla. Pa je rekla
zdravnica: "Tole, kar je na vratu, ni od kolesa."
Potem sem povedala. To je bilo prvič. Veste,
zakaj sem jaz skrivala, ker nisem Slovenka in
mene takoj obsodijo. Enkrat sem se uprla. Prej
sem vedno čepela in čakala, da me je tepel.
Zdaj grejo vmes tudi otroci: "Če boš ti mamico
tepel, bomo mi tebe!" Saj sem mu rekla, tako
ljubezen kot boš dal, tako boš dobil nazaj!
Magda: Vsak mož lahko babo natepe. Otroci so
živčni.
Slavica: Ta večji poba je živčen. Zdaj je v puberte-
ti, zdaj bi največ mamo rabil, kje se nahajam?
Tukaj! V nedeljo, ko so bili na obisku, je mož
rekel: "Pobu daš štiri lubčke, meni enega." "Ti
imaš zadosti enega," sem mu rekla. Me smo be-
lane na živčni bazi.
Magda: Ko sem se hotela utopiti, sem razmišljala,
kakšna sramota bo to, ko me bodo ven potegnili.
Potem sem čakala, da se bo noč naredila. Mimo
je prišel nekdo s čolnom, obrnila sem se in šla
peš vse do doma. Uro in pol. Mene moj mož
tako poniža. Saj je delaven, vendar denar in
pridnost nista vse. Nikamor noče iti z mano.
"Kurba bosanska," mi pravi, ker sem med Bo-
sanci delala. Sem mu rekla: "Vsak ta slab Po-
sane je boljši od tebe. Bosanci čuvajo žene."
Slavica: Oni jim zlato kupujejo in vse drugo. No,
dobi se tudi slabih, saj pravijo, v vsakem žitu
slabega mora biti. Tudi moj foter je pil, pa ni
pri moji materi nikoli pozabil na god, na rojstni
dan, vedno ji je kaj kupil. Moj mož pozabi. Če
naštimam kosilo, mi pravi: "Kakšen praznik pa
je danes, daje tako kosilo?"
Magda: Koje bil moj rojstni dan, meje tako v noge
brcnil, da naslednji dan nisem mogla na nogo
stopiti, namesto da bi rožico prinesel. Ker je bil
fajhten. Mene lahko danes ubije, pa drugi dan
ne bo vedel. Drugi dan je Čisto tiho, ko ga pe-
v
glam. Cisto tiho. On je že tako prepit, na glavi
ima toliko poškodb, da ne ve več. On je bolj po-
treben zdravnika, kot sem jaz. Jaz si upam žive-
ti brez zdravil, če bi imela prijazno besedo
doma od moža in od sina in mir. Brez zdravil.
Jaz imam že tako vrečo zdravil doma, kaj mi po-
maga! To je sam strup. Na zaprtem oddelku sem
dobila 17 ali 15 injekcij. Zdaj dobim pa samo
en rjav tabletek. Danes sem dobila dva, ne vem
zakaj.
Slavica: To je za živce. Za pomirjenje živcev. Jaz
dobim trikrat na dan po eno isto. Ne vem, kako
se imenuje.
Magda: Zakaj sem pa danes dva dobila?
Slavica: Zato, ker si tako živčna. Ljuba duša. Jaz
303
DARJA ZAVIRŠEK
sem ludi vprašala, zaicaj so bele icapsule, ici mi
jih dajejo zjutraj in zvečer. Pa smo mi rekli, da
je to za naravne potrebe, če te ledvice dajejo ali
kaj podobnega. To ni niČ hudega. Zdaj imam
eno rumeno in eno rdečo kapsulo.
Magda: O, kaj sem jaz že vse pretrpela. Enkrat sem
se hotela obesiti, pa nisem znala zanke naredit.
Slavica: Zdaj imaš za koga živet.
Magda: Ja, zdaj imam za mojo vnukico. Pol bajte bo
od nje, jaz ji bom to po smrti zapisala. Zdaj živi-
mo vsi skupaj. Mož od hčerke je zlata duša, ima
pa hudo mamo. 72 let je stara, vse bi najraje
sama naredila. To je bila največja bajta v vasi,
pa gostilna je bila v hiši. Hčerka seje sedem let
borila za kopalnico, da je mati pustila, da sta
naredila. Zdaj sta pri nas samo začasno, ker še
otroška sobica ni urejena. Sobico sta z lesom
obložila. Včasih sem ji že ob štirih zjutraj prine-
sla jest, rekla sem ji: "Ce ti ne boš jedla, tudi ta
mala ne bo imela kaj jesti." Eno kilo je že gor
vzela, štiri centimetre pa je že zrastla. Imela je
3,18 kilograme, kot moj sine, ko sem ga rodila.
Na porodu je skoraj izkrvavela in ledvice so ji
odpovedale. Ob dveh ponoči je rodila in od dva-
najstih opoldne je bila v porodni sobi. Ko sem
jo jaz zagledala! /Sklene roke./ Drugi dan smo
šli na obisk in je sestra rekla: "Saj ni obiskov,
ona je na intenzivni. Otročka boste vi- deli."
Jaz sem rekla: "Tako rada bi videla hčerko."
Dovolila mi je za dve minuti. Potem pridem tja,
jaz sem v šok padla, ko sem jo videla. Sem
mislila, da bo kaj boljše, zdaj ko je upokojen.
Ze 31 let sem poročena, pa še nisem imela
enega tedna mirnega. Včasih je pi'išel sin krvav
domov, včasih mož, od pretepov in od promet-
nih nesreč. Zdaj rni včasih pravi: "Kurba bo-
sanska, no, kje je kaj tvojega, kje? Rad bi videl
tvojo polovico!" Pa kako sen» gurala pri bajti.
Slavica: Jaz imam črno na belem, jaz sem zaščite-
na, polovica je moja, polovica je njegova. Moji
otroci padejo takoj v jok, ko se mož začne dreti.
Magda: Tako sem sparala, sama s svojim di nareki
sem parcelo kupila, leta 1974. Srce se mi para,
ko mi to reče.
Slavica: Včasih sem brez volje, komaj skuham, pos-
pravim. Potem pa se vsedem ob okno, pivo si
dam pred sabo in premišljujem. Od otroštva do
vsega. Ljubi Bog, kaj sem jaz zagrešila, da me
tepeš od dveh let naprej, ko sem ostala brez
mame? /Jok./ Kaj sem zagrešila, kaj sem naredi-
la? Pravijo, na drugem svetu boš boljše živel,
daj mi na tem svetu, da živim dobro!
Magda: Me imamo že na tem svetu pekel.
Slavica: Na onem svetu nam bo tudi dal.
Magda: Ne ne, ne bo dal. Bomo prišli vsaj v vice.
Ne bomo prišli v pekel.
Slavica: Rekla sem si, ko bom umrla, bom hodila
vse tiste strašit, ki so me zajebavali.
Magda: Mene mogoče res Marija merka, če pomis-
lim, kolikokrat sem že hotela samomor narediti.
Ena soseda pravi: "Ali si neumna, da bi se zdaj
umaknila, da bi dedec drugo v hišo dobil? Zdaj,
ko je hiša gotova."
Slavica: Ti bodi pametna, zrihtaj si dokumetacijo,
da si ti tudi kupila stvari. Daje pol tvojega.
Magda: Imam vse račune, vse spravljam.
Slavica: Možje rekel: "Otroke bom jaz obdržal." Pa
je sin rekel: "Mi bomo ostali pri mamici."
Magda: Ko je moj sin trezen, se vedno zame po-
tegne. Ceje trezen.
Slavica: Ne vem, kakšni bodo moji, zdaj so še
majhni.
Magda: Moj sin je tako priden, vse dela, gara, zida
v
pri privatniku. Včasih zapije ves denar. Ce me-
ne ne bi bilo, ga že dolgo ne bi več bilo. Včasih
se je zastrupil od pijače. Možu sem rekla: "Poj-
di gor pogledat, kaj je s K." Pa mi je rekel: "Če
je tako pijan, ga še na cesti ne bi pobral." Kdo
je kriv za to, sem vprašala. Kriv si ti, zmeraj si
ga zagovarjal. Vse dni se je potepal, ti pa nisi
šel za njim. Moj sin vsak dinar v gostilni pusti,
pa je star 30 let. Ni prav, da je sok v gostilni
dražji kot alkohol. Ko je bil moj mož mlad, so
mlade fante, ki so se prikazali v gostilni, sta-
rejši moški iz gostilne nabrcali. Tudi policija bi
morala ukrepali.
Slavica: Jaz sem stara 37 let, moj mož pa je 43.
Magda: Ampak veš, da zgledaš starejša kot 37 let,
zato ker imaš tako življenje. Jaz sem bila 55.
Slavica: Zdaj smo si že malo opomogle, ko bi nas
dorna kdo videl, kot Kristusi smo, pa prejokaš,
pa ne spiš, pa drug dan sam ne veš, kaj bi nare-
dil. Drugi dan, ko je trezen, pa mu govoriš, kaj
je bilo.
Magda: Bo že boljše, ko bo pod zemljo.
Slavica: Najboljše bi bilo, ko bi človek lahko poz-
abil. Ampak, kako boš pozabil take stvari? Prej
sem bila pri dr. A. On me je samo provociral,
namesto da bi me pomiril. Imela sem strašno
otroštvo, koruzni kruh in marmelado sem jedla
trikrat na dan.To je tako. Moj mož je v kraju,
kjer živimo, domačin, jaz sem pa tujka.
Magda: Zdravnik mi je rekel: "Koliko so žene
pretepene zaradi ljubic, koliko!"
304
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (IV)
Slavica: Pa tudi zaradi alkohola.
Magda: Babe je lahko pretolČi! Včasih, ko spijem
dva pira, sem močna, drugače pa si ne upam
nič nazaj reči. Enkrat sem rekla dedcu: "Enkrat
te bom tako pregonila, to bo padalo." Naš je
močan! Jaz sem reva, če ga pa en deci ruknem
ali dva, takrat sem moČna. Se ne pustim. Samo
zdaj, ko vidim, da je mož že tako daleč, se raje
umaknem. Ko pa pridem nazaj, me zmerja:
"Kurba bosanska!" Čeprav je suh, vendar težko
dela. Direktor je rekel: "Takega delavca nismo
še imeli in ga tudi ne bomo veČ imeli, kot je vaš
v
moz.
Slavica: Moj je tudi močan, ker vreče vzdiguje,
ampak jaz se spravim na njega. Enkrat me je
sin na kaseto snemal, ko sva se kregala. Ko je
mož odšel, mi je rekel sin: "Mami, zdaj boš pa
nekaj poslušala." Sem govorila tako grde be-
sede, da me je bilo sram. Če bi šla s tem na so-
dišče, me je sram zase, čeprav je on govoril isto.
Ce bi šla na sodišče, bi rekli, da sem jaz bolj
nora, kot je on.
Magda: Vedno izpade, daje baba žleht.
Slavica: Rekli bi, da je ona kriva.
Magda: Z nikomer si ne morem pomagati. Moja
prva soseda je tako živčna, mož ves Čas dela.
Jaz ji nimam kaj zaupat. Saj ima sama take
težave. Ona je sama neprijazna do svojih otrok,
vedno morajo biti doma, samo tuli. Njena hčer-
ka ima že drugo bajto. Čudna baba.
Slavica: Jaz sem tudi tako živčna, zato moram kadi-
ti. Takoj ko začnem o tem govoriti, se začnem
tresti. Bolje cigareti kot pijača.
Magda: Kaj pa pljuča?
Slavica: Kot otrok sem imela rano na pljučih, pa so
me rešili.
Magda: Ti imaš majhne otročke. Koliko je tvoja
najmlajša stara?
Slavica: Tri leta, najstarejši pa 12 let.
Magda: Kaj bodo sami, če boš ti toliko kadila?
Slavica: Otepala se bom z vso silo, toliko, da bodo
prišli do kruha, potem pa tudi. Če crknem! Ce
me ni pobralo v 15 letih zakona in v otroštvu,
ko sem kadila, ko sem bila stara 15 let, me tudi
zdaj ne bo. Foter mi je dal kadit. To je edino,
kar mi je dal. Samo delala sem doma, nikoli
nisem šla s kolegico ven s kolesom ali v disko.
Tega sploh nisem poznala. Sestro, ki je tudi v
Sloveniji, sem rihtala.
Magda: Delala sem na kravji farmi, 26 let v tistem
betonu. V molzišču, v tistem smradu, nobena ni
toliko zdržala. Pa mi je bilo hudo, ko sem šla.
Zaradi dela bi še vedno delala. Enkrat sem
imela živčni zlom, ko so prišli molst tehniki,
nihče ni nič umil, drek je v tulce tekel, samo da
je bilo hitro. Jaz sem jokala, ko sem to gledala.
Me smo umivale vimena, imele smo predpas-
nike, ti pa nič. Samo tulce gor, pa zdravo: "Saj
ga mi ne bomo pili." Jaz sem si svoje mleko
sama namolzla, drugače ga ne bi nikoli pila.
Krave so od tulcev zbolele, dobile mastitis, vsa
vimena so imele zatečene. Kakšne krave, po 30,
35 litrov so dajale, take krave so šle v klavnico.
Zaradi takih! In to so pili dojenčki. Kravce so
imele vimena gnojna, tehniki pa so samo tulce
gor nataknili. Včasih sem rekla: "Krava še ni
pomolžena, jaz jo poznam, kot sebe!" On pa,
samo da je hitro šlo naprej, da je še doma lahko
pomolzel. Jaz sem jokala.
Slavica: To je tako kot tisti, ki imajo doma kmetijo
in rečejo, če bo dež, bom prišel delat, če ne bo,
bom delal doma. Jaz sem morala delati pa za
dva, plače sem dobila pa za en drek. Zato sem
rekla, raje bi videla, da bi bila doma, da bi vsaj
svojim otrokom kaj dala, da ne bi bili tako ob-
' Čutljivi.
Magda: Moja hčerka mi je rekla, da sem vse sinu
dala, da sem vse njemu nudila, daje bil mamin
ljubček. Sama sem rekla: "Nikoli nisem razlike
delala med tabo in si netom." Enkrat je sin v
jarku ležal. Rekla sem hčerki, če boš ti imela
tako izgubljenega otroka, kot je tvoj brat, potem
boš videla. Meni se je srce paralo. Enkrat sem
moža lovila okoli bajte, drugi dan pa sina.
/Joče./
Slavica: Moje otroke imam vse tri rada, otroci vedo,
da jih mamica enkrat ali dvakrat na leto načo-
ha, za naprej in za nazaj. Otroke sprašujejo, kdo
je bolj hud, ati ali mami. Ati kar naprej Čoha,
mamica pa enkrat, dvakrat na leto. Enkrat
enega, enkrat drugega. Da ne reČe eden, da je
dobil več batin kot drugi, enako sta jih dobila.
Sama sebi se čudim, da še toliko zdržim. Saj
rečem, človek je še slabši kot žival.
Magda: Kaj sem jaz doživela na zaprtem oddelku.
Jaz sem v svoji hiši tri mesece ležala v sobi.
Nisem si upala kure nafutrat, tako me je bilo
strah. Ljudi sem se izogibala. Sram me je bilo,
ker sem notri ležala. Mož je prišel domov in
mene je bilo sram. Cel dan sem bila doma, v
pokoju, pa nisem kosila skuhala. Sin je kuhal
kosilo, da ni bil ati brez kosila. Mož mi je rekel,
da naj se mi vsaj kure in maČke smilijo, če se
mi že on ne. Vsaj kure in mačke naj nafutram.
305
DARJA ZAVIRŠEK
Meni je bilo vse gladko. Enkrat sem usmerjala
promet. To se je zgodilo že pred dvemi leti, ko
sem šla na polikliniko. Povedala sem, da sem
se bala moža in vsega. Jaz imam ta strah v sebi,
odkar je moža avtobus zbil, jaz pa sem bila
zraven z otročki. Takrat sem dobila prvi strah.
Če ga ni bilo domov, sem vedno rekla: "Zakaj
mi ne poveš, da te ne bo, da boš ostal v gostil-
ni?" Niti sekunde nisem zaspala, zjutraj pa sem
morala ob štirih vstati in na roko krave molsti.
Slavica: Potem ti pa pride domov pijan, in človek
se počuti butca. Enkrat, ko je bil spet nasilen,
sem poklicala policijo. Ko so bili policaji na
stopnicah, je spet začel: "Bla, bla, bla!" Policaj
je rekel: "Bodite tiho, ker vas bomo sicer odpel-
jali! Ženo in otroke pustite domov!" Od takrat
me sosedje ne marajo. Potem je šel v špajzo in
vzel pijačo. Jaz pa budala, taka budala sem
bila, z otroci sem šla gledat, če se ni šel slučaj-
no obesit. Eno uro sem ga iskala po okolici. Ko
sem ga zjutraj našla v postelji, sem si rekla,
kako sem lahko tako neumna, da ga grem iskat
naokoli. Moral se mi je zares smejat. Včasih me
tako skrbi. Včasih samo gledam, kdaj bodo
prišli policaji in rekli, danes se je mož zaletel z
avtomobilom ali se ubil. Meni je vseeno, če
dobi kakšno babo. Se rajši vidim, poberi se in
pojdi. Mene je strah, da se ne zaleti z avtom, jaz
nimam denarja za pogreb, pa denaija za od-
plačevanje avta.
Magda: Včasih me pogleda v oči, ko pride v kuhin-
jo, jaz že vem, da moram bežat.
Slavica: Enkrat je prišel domov in sem rekla: "Ti si
spet pil!" On je rekel, da sem hujša kot policaj,
ker ga takoj zavoham. Spremenil se je, odkar
sem tukaj. Tvoj se bo tudi. Zato ti pa rečem, ne
tišči domov, ko ti bo zdravnica rekla, da lahko
greš, pa pojdi.
Magda: Na vikend bi rada šla. Ne bom šla domov,
šla bom k moji nečakinji. Domov ne grem.
Zadnjič, koje prišel na obisk v bolnico, sem ga
odslovila.
Slavica: Nihče nam ne bo pomagal. Same si mora-
mo pomagati.
Magda: Kaj sem jaz že vse preživela. 13 let sem
bila stara, ko sem šla od doma. Ob 4 zjutraj sem
bila že na njivi in okopavala koruzo in krompir.
Do riti sem bila mokra. Včasih je bilo veliko
ljudi pri hiši, danes paje malo ljudi.
Magda: Ali sem ti pravila, kako so me odpeljali,
namesto da bi dedca? Jaz se nobenega policaja
ne bojim.
Slavica: Jaz sem morala 50 tolarjev plačati, ker sem
se vozila brez luči, pa séni imela sina na kolesu
in polno vrečk. Ko sem kolo vlekla v breg, sem
luč izklopila in na vrhu hriba je nisem takoj
vključila, pa so ravno policaji prišli. Sem rekla
policajem, ali sem jaz kriva, če je to kolo 30 let
staro, da se ne vidi, čeprav je luč delala. Nisem
hotela plačat, pa so mi rekli, da bom morala v
zapor za trideset dni. Sem rekla, da rada grem,
saj se bom vsaj spočila. Veš, kaj mi je ena žen-
ska rekla: "Zdaj imaš probleme z možem, ko
bodo otroci zrasli, boš imela probleme z njimi.
Zdaj zaradi moža ne spiš, takrat ne boš zaradi
otrok, ko se boš tresla, ali bodo srečno prišli
domov ali ne." Same skrbi.
Magda: Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci,
velika briga.
Slavica: Ko še niso v šolo hodili, sem rekla, ko bi
vsaj začeli v šolo hoditi. Zdaj je še hujše. Vča-
sih nimam denarja, da bi jim kupila tiste
knjige. Enkrat sem svojega tako pretepla, da
sem ga skoraj zadavila. Bil je tako pijan in
potem mi je kar nekaj reklo v glavi, naj ga hu-
diča pri miru pustim. Jaz bi nastradala. Bil je
tako pijan, da ni vedel, da sem ga natepla.
Magda: Ti bi nastradala, zaprli bi te.
Slavica: Potem bi govorili, pijana baba je deca za-
davila. Enkrat je prišel pijan domov, pa me je
začel obtoževat, da sem se kurbala naokoli.
Rekla sem mu; "Kje, ali z otroci, doma?" Potem
sem ga zagrabila za lase. Drugi dan je gledal,
od kod je obtolčen. Mislil je, da je s kolesa pa-
del. Čez tri dni sem mu povedala, da sem ga jaz
natepla, in če bo drugič še to govoril, sem mu
rekla, ga ne bom samo natepla, ampak ubila. Pa
tudi če deset let dobim. Socialna bo vzela
otroke, bajto mi ne more nihče vzeti, bajta me
bo počakala. Ko sem prišla poleti prviČ v bolni-
co, je bilo zato, ker sem ga z nožem zaštihala.
23. julija. Zdaj je december in sem drugič tu.
On zdaj ne pije več, zdaj je vse v redu, vendar
jaz nimam več živcev. Meni so živci šli. Ropo-
tanje, vpitje, nakladanje. Če rečem: "Nehaj mi
nakladat!", to pomeni, naj me pusti pri miru.
Magda: Stokrat raje sem bila na zaprtem oddelku,
ker ni bilo tega vpitja, kot je tu.
Slavica: Kako se boš pa zdravil tu, ob tem vpitju?
Magda: Mene injekcije držijo, doma ne vem, kako
bo.
Slavica: Zadnjič, ko je prišel mož z otroci na obisk,
sem mu povedala, kaj ste me vprašali /v vpra-
šalniku/. Kaj mi je bilo najlepše v življenju. Pa
306
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (IV)
sem vam odgovorila, moj brat in moji otroci.
Mož je bil čisto tiho, je mislil, da bom rekla, da
mi je bilo najlepše v življenju to, da sem se z
njim poročila. To ne bo dočakal.
Magda: Ko sem sama, vedno premišljujem o tistem
letu, ko sva se spoznala in ko sva še živela pri
tašči in se je vedno za mene potegnil. Tisto
mora priti nazaj.
Magda: /Joka./ Včasih sem vse noči jokala, ker
nisem imela komu potožiti. Imela sem le take,
ki so mi privoščili.
KOMENTAR
Ta dialog razkriva negativne učinke nasilja
v družini na duševno zdravje žensk, govori pa
tudi o součinkovanju različnih dejavnikov na
vsakdanjo realnost žensk. Slavica je oseba, ki
je definirana s statusom tujke v dominantni
kulturi. Je Bosanka in tovarniška delavka
hkrati. Klasični patriarhalni vzorec zahteva od
nje skrb za otroke, ki jo po eni strani hrabrijo
in ji dajejo moč, da zdrži v nevzdržnem odnosu
z možem, po drugi strani pa jo bremenijo s to-
talno odgovornostjo za njihovo prihodnost.
Čeprav skrbi za otroke in opravlja poleg pla-
čanega tudi skrbstveno delo, ji to ne prinaša
boljšega ekonomskega statusa in večje avtono-
mije.
Slavica nima socialne mreže, iz katere bi
črpala neposredno pomoč pri delu in emoci-
onalno podporo. Ko ne zmore več, je bolniš-
nica edini način uniika iz nevzdržne vsakdanje
realnosti. Bolnišnica je v nekem smislu azil, pa
tudi sredstvo, s katerim se bori proti možu, ko
vse drugo odpove.
Slavica je govorila tudi o trpljenju ob rojst-
vu mrtvorojenega otroka, ki ni pomenil le trav-
matične izgube, temveč ji je prinesel tudi
obsojanje s strani sorodnikov. V okolju, kjer so
reproduktive sposobnosti sinonim za žensko
identiteto, je vse, kar gre narobe v življenju
otrok, krivda žensk. Prizadeta doživlja torej
trojno deprivacijo: kot tujka, kot revna ženska
in kot oseba, ki doživlja nasilje v partnerskem
odnosu. Prepletenost tega trojega ji onemogo-
ča, da bi se v njenem življenju kaj spremenilo,
in negativno vpliva na njene "živce", na njeno
duševno zdravje.
Magda je v podobnem položaju, saj ima
tudi ona dolgoletne izkušnje z nasiljem. V
tradicionalnem okolju se mora, kar je značilno
za številne posameznice, bojevati za del dru-
žinskega imetja, ki je v resnici njen. Za kmeč-
ka okolja je značilno, da ženska, ki je vse
življenje delala za kmetijo, pogosto ostane
brez imetja, ki je po patriarhalnem vzorcu na-
pisano na moževo ime. Ekonomska odvisnost,
ki je posledica spolne pripadnosti, mnoge žen-
ske pripelje v položaj totalne odvisnosti od
partnerja. Čeprav opravljajo dvojno ali trojno
delo, ostajajo še vedno ekonomsko odvisne.
Magda doživlja izkušnjo dvojnega nasilja:
od moža in sina, ki je prevzel ne le klasični
vzorec odvisnosti od alkohola, temveč tudi na-
silno ravnanje do žensk. V očeh moža je kriva
za to, kar gre narobe v življenju njunih otrok:
za sinovo odvisnost in hčerine ponesrečene
poskuse, da bi donosila otroka. Še več, tudi
Magda je tako kot Slavica v moževih očeh ne-
vredna kot ženska in kot zakonska žena. Njeni
poskusi samomora so bili poskusi umika iz
nevzdržne realnosti, pa tudi apel okolju, da bi
ji pomagal v stiski (npr. soseda).
Za obe ženski je značilno, da na izkušnje
nasilja ne reagirata le s pasivnostjo, temveč
zdaj, ko sta starejši, tudi z nasiljem. Njuno pri-
povedovanje o nasilnih partnerjih je mešanica
sovraštva in zavedanja o tem, da bosta z njima
morali živeti naprej. Vidik sovrćtštva v nekate-
rih primerih privede tudi do uboja nasilneža,
kar je implicitno razvidno iz njunega pripove-
dovanja. Take obravnave žrtve-storilke pozna-
mo zlasti iz anglosaksonskega sveta, kjer je
preživeto nasilje v veliko primerih olajševalni
dejavnik pri obravnavi.
Tudi Magda nima socialne podporne mre-
že, element emocionalnega opogumljanja so
po klasičnem ženskem vzrocu otroci: njena hči
in vnukinja. Vprašanje pa je, kaj se zgodi, ko
tudi ta del emocionalne podpore odpove. Prav
gotovo je treba v tej perspektivi razumeti visok
delež psihiatrične hospitalizacije žensk, ki os-
tanejo same po odhodu otrok od doma, in nji-
hovo visoko samomorilnost, ki je med njimi
najvišja po 60. letu starosti.
Obe ženski se zavedata, da imata malo pra-
vic in da nimata pravne varnosti, ki bi ju bra-
nila pred nasilnežem. To pa jima implicitno
pripoveduje tudi o njunem družbenem statusu,
ki je v tem kontekstu drugorazreden. Govori
pa jima tudi o njih samih in sporočila, ki jih iz
307
DARJA ZAVIRŠEK
takega odnosa sprejemata producirajo občutke
nevrednosti, negativnsti, ničvrednosti.
Obe sta pripovedovali o običajnih občutkih
sramu, ki jih poznamo iz zgodb večine prete-
penih žensk. Sramovali sta se dejstva, da ju
moža pretepata, in šele dolgoletno trpljenje in
spodbude drugih ljudi so vplivale na to, da sta
o tem spregovorili. Slavica je na koncu pogo-
vora izrazila implicitno upanje, da se bosta z
možem spet tako razumela kot takrat, ko sta
se spoznala. "Tisto mora priti nazaj," pravi
Slavica in s tem ponovi verovanja mnogih, ki
po dolgih letih preživetega nasilja verjamejo,
da bo nekoč spet vse dobro.
Ženski se zavedata, da je njuno bivanje v
bolnišnici začasen umik in da imajo njune po-
trebe malo skupnega z bolnišnično ponudbo.
Ko ju bodo odpustili, se bosta vrnili v okolje,
polno stresov, poniževanja in skrbi. Vseeno pa
ostaja bolnišnica edini prostor, kamor se lahko
umakneta in kjer imata čas "pomiriti svoje
bolne živce".
Prepletenost negativnih dejavnikov, kot so
slojevska pripadnost, kmečki patriarhalni spol-
ni vzorec, nacionalna pripadnost, fizično
nasilje, neplačano skrbstveno delo in daljše ob-
dobje bivanja v ogrožujočem, stresnem odnosu
je torej temelj za vstop v psihiatrično bolnišni-
co. Izhajajoč iz potreb uporabnic, je razvidno,
da bi prizadeti potrebovali drugačne skup-
nostne službe, ki bi jim pomagale spreminjati
njihovo obremenjujočo socialno situacijo.
(Se nadaljuje.
Literatura ho navedena na koncu zadnjega dela.)
308
Milko Poštrak
KJE SO SUBKULTURE DANES?
(IV)
V pričujočem zapisu bomo pregledali t. i.
"politične razsežnosti" subkulture. Ima kultur-
no dogajanje, ki ga včasih opredeljujemo tudi
kot subkulturno (gibanje), kakršnokoli realno
(delujočo oz. učinkujočo) politično moč? Ali
so "moralna panika" javnosti in občasni re-
presivni odzivi oblasti nepotrebni ali kar
zgrešeni? Se morebiti različne oblike subkul-
turne prakse med seboj razlikujejo v poli-
tičnem naboju in/ali namenu?
POLITIČNA MOČ SUBKULTURE
MOČ BESEDE
Bolj ali manj izrazitemu, spektakularnemu
ali vsaj nenavadnemu vstopu dane subkulture
v javnost je večinoma sledila "moralna panika"
javnosti. I lebdige, ki se je močno oprl na fran-
coski strukturalizem, zlasti na semiologijo, ute-
meljeno v dediščini Ferdinanda de Saussurja
(1989) in v delu Rolanda Barthesa (1971,
1990), je za subkulture zapisal, da so
"hrup (nasproti zvoku): poseganje v običajno
zaporedje, ki vodi od resničnih dogodkov in po-
javov do njihovega predstavljanja v sredstvih
javnih občil. Zato ne smemo podcenjevati oz-
načevalne moči spektakularne subkulture, ne le
kot možne anarhije 'tam nekje', temveč tudi kot
resnični vzvod semantičnega nereda: neke vrste
začasno zastajanje v sistemu predstavljanja"
(IIebdige1980: 91).
riebdige taki pomenski zmedi pripisuje glo-
boke posledice, vsekakor pa izziv normativne-
mu svetu:
"Predvidljivo je torej, da bo kršenje avtorizira-
nih kodov, prek katerih se organizira in doživlja
družbeni svet, imelo precejšnjo moč izzivanja in
vznemirjanja" (ibid.).
Podobno kot je Lévi-Strauss opazil, da se v
nekaterih mitih napačna izgovorjava besed in
napačna uporaba jezika uvrščata med najhujše
grehe ob incestu, tako tudi
"spektakularne subkulture izražajo prepove-
dane vsebine (zavest o razredni pripadnosti,
zavest o razlikovanju) skozi prepovedane oblike
(prekrški v normah oblačenja in obnašanja,
kršenje zakona itd.). Subkulture se obravnavajo
kot umazane in nen(a)ravne" (ibid.).
Pojav spektakularne subkulture pa spremlja
val histerije v javnih občilih {ibid.: 93). Po
prvem valu zgražanja se ponavadi del obrazcev
subkulture (oblačenja in obnašanja, pa tudi
drugih kulturnih "proizvodov", torej glasbe,
plesa, fotografije, oblikovanja itn.), "nevtralizi-
ra" in zlije v prevladujoče (ali splošno sprejeto,
sredinsko) kulturno dogajanje kot zgolj še ena
"modna muha" ali "trend". Ilebdige ob tem
pravi:
"Ne glede na to, kaj pritegne pozornost javnosti,
se pojavljanje v občilih neizbežno izteče v šir-
jenje in hkratno gašenje subkulturnega stila"
{ibid.: 94).
Posamezne subkulture, recimo hardcore, so
se poskušale temu izogniti z zavračanjem občil
in nasploh z izstopom iz javnosti, s konstrukci-
jo (bolj ali manj celovitega, vseobsegajočega)
paralelnega sveta. Ponavadi se tak "paralelni
svet" po določenem času sam razkroji, sub-
kultura razpade, njeni protagonisti pa se na
različne načine in v različni stopnji vključijo v
"uradno" ali osrednjo kulturo. Takemu pri-
meru smo lahko sledili pred nosom: sredi
osemdesetih so ljubljanski pripadniki t. i.
"hardcore kolektiva" zavračali in se izogibali
kakršnemukoli pojavljanju v občilih, celo na
309
MILKO POŠTRAK
(njim in drugim subkulturam naklonjenem)
Radiu Študent. V drugi polovici osemdesetih
in v devetdesetih pa je večina protagonistov že
razporejena po kulturnih ustanovah. Udele-
žujejo se tudi raznovrstnih javnih prireditev ter
sami iščejo možnosti predstavljanja svojega
dela.
Ko Brake govori o mladih in nanje vezanih
oblikah kulture, jih razdeli v štiri skupine:
"spodobna mladina" (večini mladih se posreči
preživeti ta čas svojega življenja brez vplete-
nosti v kakšno najstniško kulturo ali vsaj ne v
tiste njene vidike, ki so videti deviantni),
"prestopniška mladina" (vpleteni v nezakonita
dejanja, kot so tatvine, nasilje ali vandalizem,
ženske pa v neodobravano spolno vedenje),
"kulturniški uporniki" (navadno vpleteni v
subkulture na obrobju boemskega izročila; so
na obrobju literarno umetniškega sveta in bolj
privrženci kot umetniki) ter "politično mili-
tantna mladina" (Brake 1983: 34; 1985: 23). S
slednjo, ki - po Brakeu - sodi v radikalno tradi-
cijo politike (od politike za varstvo okolja in
politične skupnosti do neposredne militantne
akcije) se bomo pobliže ukvarjali v naslednjem
razdelku.
moč dejanja
v uvodnem delu smo torej govorili zlasti o
simbolični subverzivnosti, o "uporu na ravni
znaka, simbola", sedaj pa poglejmo, kaj lahko
subkultura oz. njeni pripadniki zares storijo.
Za posamezne pripadnike subkulture ima
seveda le-ta različne pomene. Nekomu je sub-
kultura glavna razsežnost v življenju, drugemu
le rahel odklon, sprostitev od monotone, a še
vedno pomembnejše resničnosti šole, službe,
doma. Subkulturna praksa je lahko način bega,
popolne ločitve od okolja, družbe, ali le trenu-
tek sprostitve in ponovnega vključevanja v
"resničnost" po zabavi ali koncu tedna
(Hebdige 1980: 119). Tudi s tega vidika je
lahko še vedno aktualna že večkrat omenjena
Tomčeva delitev mladinskih gibanj na "subkul-
ture" v ožjem pomenu besede, "subpolitike" in
"kontrakulture" (Томс1989: 7-8). V tem kon-
tekstu bi bili za nas aktualni mladinska sub-
politika, ki po Tomčevi definiciji zajema tista
gibanja mladih, ki razvijajo lastne oblike poli-
tičnega prepričanja in delovanja, in mladinska
kontrakultura, ki skuša subkulturni (torej
lastne oblike ustvarjanja in življenjskega stila)
in subpolitični vidik združiti v enotno držo
(ibid.). V okvir tako opredeljene mladinske
subpolitike bi sodila t. i. "nova družbena gi-
banja", ki so se razmahnila zlasti v sedemdese-
tih in osemdesetih letih, posamezni segmenti
pa so dejavni še sedaj.
Tu lahko spet navežemo na Brakea, ki v
okvir politično militantne mladine uvršča tudi
"struje političnih skupin ali tako razprostranje-
no množično gibanje, kot so bila mirovna giban-
ja v petdesetih letih. Lahko so etnične skupine,
kot so Črni panterji, široko zasnovana gibanja
za državljanske pravice, skupine, osredotočene
k spornim točkam - kot so bile skupine proti
vietnamski vojni, pacifisti, študentske skupine,
politične struje ali borci proti onesnaževanju
okolja" (Brake 1983: 35).
Hebdige govori o "odporu skozi stil", ki se
je manifestiral pretežno prek zunanjega videza
(majice z napisi, pričeske itn.) (Hebdige 1980:
105) in ki je bil pomembna razsežnost številnih
Subkultur. Tovrstna dejavnost je po svoje pre-
segala Tomčevo opredelitev subkulture kot
(zgolj) lastne oblike ustvarjanja in življenjskega
stila, ker je "delovala" navzven, bila je oblika
komunikacije. Hkrati pa ni (vsaj ne nujno ali
vedno) dosegala ali zajemala "konkretnosti"
lastnega političnega prepričanja, zlasti pa delo-
vanja.
Vendar so seveda vprašanja, ki jih sproža-
mo, v glavnem terminološke narave. Vprašanje
pa je, kakšna (če sploh) je pravzaprav resnična
"politična moč" subkulture.
Tu lahko postavimo ohlapno domnevo, ki
jo bomo poskušali natančneje obdelati v nada-
ljevanju: politična (ne)moč subkulture je ena-
ka kot politična (ne)moč kakterekoli pojavne
oblike kulturne prakse. Ključna je njena pove-
zanost z nosilci (družbene) moči in njihovo
razmerje do vsakokratnega družbenega kon-
teksta. Ta predpostavka seveda sega prek meja
naših zapisov o subkulturah, saj bi se morali
lotiti politološke analize družbenega dogajanja
ali političnih bojev, za to pa nimamo sredstev,
niti nimamo takega namena. Z vprašanjem
politične moči subkulture se bomo ukvarjali
torej le znotraj meja kulturološkega konteksta.
Oprli se bomo zlasti na knjigo Raya Pratta
Rhythm and Resistance (Ritem in odpor) z
310
KJE SO SUBKULTURE DANES? (IV)
jasnim podnaslovom: "Explorations in the Pol-
itical Uses of Popular Music" (Raziskovanje
političnih rab popularne glasbe; Pratt: 1990).
MOČ ZVOK.A
T. i. sodobne urbane subkulture se v glav-
nem navezujejo na kakšno od stilskih oblik so-
dobne, t. i. popularne glasbe (ali so prežete z
njo). Teoretiki jo ponavadi delijo na "pop" in
"rock" (Frith 1986: 43 in drugod; Carducq
1990 itn.), ob čemer kot pop opredeljujejo in-
dustrijsko proizvedeno {"tin pan alley") glasbo,
namenjeno potrošnji, rocku (ali rock-and-
rollu) pa pripisujejo različne subverzivne in
druge pomene. Tudi Ray Pratt razmišlja po-
dobno in se posveča zlasti temu segmentu
popularne glasbe.
Pratt se najprej sprašuje, kaj je pravzaprav
"sporočilo" določene pesmi, nato, ali občinst-
vo sploh "sprejme" to sporočilo, zatem, kako
to sporočilo "uporabi" ali kaj stori z njim, in
(ne)nazadnje, kako je sporočilo strukturirano
ali modulirano skozi sisteme produkcije in
transmisije ali difuzije (Pratt 1990: 6). Ob tem
Pratt glasbo pojmuje kot eno od kulturnih do-
brin, kot v Marxovem smislu uporabno in
menjalno vrednost. Ljudje uporabljajo te kul-
turne dobrine za določanje svoje identitete, pa
tudi identitete posamezne subkulture ali oseb-
nega stila. V tem postopku se lahko pomen ali
sporočilo dane dobrine spremeni ali predela v
drugačno sporočilo od prvotnega {ibid.). To
seveda pomeni, da lahko dan vzorec obnašanja
ali dana pesem dobi v drugem kontekstu (bolj
ali manj izrazito) drug pomen. Tu se spom-
nimo recimo pesmi My Way, ki jo je Frank Si-
natra prepeval s predstavo ali sporočilom
zadovoljnega, uspešnega in tudi družbeno priz-
nanega in uglednega človeka na koncu svoje
poti, Sid Vicious in Nina Hägen pa sta (oba
deloma s spremenjenim besedilom ter seveda
stilom glasbe, vsak pa tudi s svojim poudar-
kom) sporočala, da sta predstavnika neke sub-
kulture, ki si je z brezkompromisno držo in s
šokantnim ali kritičnim nastopom ustvarila
"lastno pot" življenja in delovanja.
Ray Pratt med drugim analizira Spring-
steenovo izvedbo pesmi This Land Is Your
Land Woodyja Guthrieja. Pravzaprav se
Springsteen in omenjena pesem vlečeta kot
rdeča nit skozi celotno Prattovo knjigo. Še več:
sta dobesedno vzrok te knjige, kot avtor pravi
na nekem mestu (Pratt 1990: 11). S pomočjo
Springsteena in te pesmi Pratt - na deloma
simbolen način - razlaga svoja stališča, zato ju
bomo na kratko predstavili. Pred tem pa mo-
ramo pripraviti kontekst.
V enem od prejšnjih zapisov o subkulturah
smo sklenili, da je soočanje dveh velikih kul-
turnih sklopov, belskega evropskega in črnske-
ga afriškega, v dvajsetem stoletju dobesedno
eksplodiralo v množici bogatih kulturnih doga-
janj. Te procese moramo sedaj vsaj bežno ob-
noviti, da bomo lahko na tej podlagi odčitavali
politične konotacije Subkultur in nanje vezanih
oblik glasbe.
Katerokoli sodobno urbano subkulturo bo-
mo namreč pregledali, bomo v vsaki našli vsaj
drobce črnske kulture (Amalietti 1986; Frith
1986; IIebdige 1980; itn.). Celo tako (belsko)
rasistično usmerjena subkultura, kot je skin-
headovska, si je zgled in v prvem obdobju tudi
glasbo sposodila oz. delila z jamajškimi rude
boys (mladinsko delinkventsko subkulturo, ve-
zano na glasbo ska) (Brake 1983: 76, 180).
Tudi zato, še zlasti pa z vidika političnih
razsežnosti, se mora vsako razmišljanje o sub-
kulturnih oblikah življenja belske (tudi ev-
ropske) populacije prej ali slej srečati z
vprašanjem zgodovine temnopoltih (najprej
sužnjev, nato svobodnih, vendar diskriminira-
nih) prebivalcev Amerike. Na tem mestu
začenja svojo knjigo tudi Ray Pratt.
Na kratko moramo torej povzeti eno
možnih interpretacij tega burnega dogajanja,
ki se je odvijalo na tleh Združenih držav Am-
erike, deloma na Karibskih otokih, zlasti na
Jamajki, deloma pa tudi na Britanskem otočju.
O nastanku in razvoju sodobne glasbe am-
eriških temnopoltih prebivalcev {rhythm and
blues in jazz), imamo iz različnih razlogov zelo
malo podatkov, pa še ti so utemeljeni v ustnem
izročilu ali pa datirajo iz prvih desetletij tega
stoletja, ko so posamezni ameriški etnologi in
muzikologi za potrebe kongresne knjižnice
posneli nekatere predstavnike bluesa. Pred
omenjenimi posnetki ni ohranjen noben zapis
črnske glasbe, s čemer je problem podoben kot
pri evropski ljudski glasbi. Niti ena niti druga
se namreč ni zapisovala, kakor se je z notnimi
zapisi ohranjala evropska t. i. klasična ali resna
311
MILKO POŠTRAK
glasba. Na razpolago so le ostanki, izročila, ki
so se skozi čas dodobra predelala, mutirala.
Peter Amalietti v svoji knjigi Zgodbe o jazzu
(1986) vseskozi, zlasti pa v uvodu, poudarja
povezanost temnopoltih ustvarjalcev jazza z
njihovo pradomovino Afriko. Tako navaja jaz-
zovskega trobentača Dizzyja Gillespieja, ki
pravi:
"Če gre proučevalec naše glasbe dovolj v pre-
teklost, odkrije, da je njen glavni izvor Afrika.
Ne samo naša glasba, temveč glasba celotne za-
hodne poloble - glasba Kube, Brazilije in Kari-
bov, vse prvenstveno izvirajo iz Afrike" {ibid.:
17).
Afrika je bila po nekaterih dognanjih v ti-
sočletjih pred našim štetjem nekakšno "sredi-
šče sveta", po relativno hitri razširitvi puščave
Sahare dva tisoč let pred našim štetjem pa se
je za kakšnih tri tisoč let znašla v osami. Šele v
devetem stoletju našega štetja so se spet začele
povezave Afrike z drugimi deli sveta, najprej
prek islama, nato pa - nekje v 14. stoletju -
prek krščanstva. Takrat so začele zahodnoev-
ropske trgovske ladje pristajati ob zahodni
obali Afrike. V šestnajstem stoletju so v Evro-
po že prišle prve (zapisane in tako ohranjene)
novice o glasbenem udejstvovanju prebivalcev
Afrike. Amalietti navaja, da je imela islamska
oz. arabska kultura močan vpliv na številne
afriške kulture, zlasti na tiste v savanskem
pasu zahodne Afrike, v obalnem pasu vzhodne
Afrike in v Sudanu. Medsebojni vplivi so bili
zelo različni, vključevali pa so tudi izmenjavo z
Evropo, v katero je prek Arabcev prišlo tudi
nekaj izvirnih afriških glasbil. Ta podatek nam
pojasni, zakaj se je toliko oblik političnega gi-
banja temnopoltih od srede šestdesetih let
tega stoletja in od Malcolma X naprej tako
močno navezovalo na islam.
Amalietti navaja podatke, po katerih je
razvidno, da je afriška glasba že stoletja izred-
no zapletena in visoko razvita umetnost ter da
je prav verjetno, da je njen razvoj daljši od raz-
voja evropske glasbe. Hkrati omenja izreden
pomen glasbe za prebivalce Afrike, kar je bilo
pozneje osnova za podobno pomembno mesto
v življenju temnopoltih sužnjev v Ameriki in na
Jamajki.
Lastniki sužnjev so kmalu začeli pokrist-
janjevati sužnje, še zlasti, ko so ugotovili, da
naj bi bil pokristjanjen suženj pokornejši in
bolj delaven od "poganskega". S tem v zvezi
citirajmo antropologa Paula Radina, ki pravi:
"Suženjski črnec se ni spreobrnil k bogu,
temveč je boga spreobrnil k sebi. V krščanskem
bogu je odkril trdno toČko, ki jo je tudi zelo po-
treboval, saj je znotraj sebe in okoli sebe lahko
opazoval samo neodločnost in brezciljno spre-
minjanje" {ibid.: 53).
Omenjena ugotovitev velja tako za črnce v
Ameriki kot za tiste na Jamajki, čeprav so bili
slednji radikalnejši. Oni so namreč v rastafar-
janstvu (gl. recimo Brake 1983: 172-183) razvi-
li pojmovanje "črnega Boga", medtem ko so
ameriški črnci le blago modificirali belsko
zamisel Boga.
V zvezi s povezovanjem in medsebojnim
vplivanjem glasbene prakse ameriških črncev s
tradicijo evropske ljudske glasbe je indikativna
naslednja Amaliettijeva navedba:
"Glasbeniki bluesa so po državljanski vojni
začeli uporabljati harrnonski vzorec, ki ga
srečamo v večini evropske ljudske glasbe in
tudi v pred romantični klasični glasbi in ki so ga
črnci prevzeli preko protestantskih nabožnih
pesmi ter iz ljudske glasbe belih gospodarjev"
{ibid.: 74); "ker pa noben akulturacijski proces
ni popolnoma enosmeren, se je začenjalo doga-
jati tudi obratno. Prvi belec, ki je zgodovinsko
dokumentirano za profesionalne namene upor-
abil črnsko glasbo, je bil nemški emigrant Gott-
lieb Graupner, ki je v ZDA prišel leta 1795"
{ibid.: 77).
Amalietti pravi naprej: "Ragtime je bila
prva glasbena zvrst, s katero je Amerika vsto-
pila na svetovno glasbeno sceno, ki je bila do
tedaj izrazito evropocentristična" {ibid.: 92).
Takrat so se stvari začele obračati na glavo. V
drugi polovici dvajsetega stoletja je bila Am-
erika vse bolj v središču kulturnega dogajanja.
Na kratko bi lahko povzeli takole: v šest-
najstem, sedemnajstem in osemnajstem stole-
tju so poskušali črnci ohraniti svoje "kulturno
izročilo" in hkrati ustvariti kulturno prakso, ki
bi artikulirala razmere, v katerih so bili. Tu je
prišlo do prvih povzemanj tudi belske, v glav-
nem ljudske, pa tudi klasične evropske glasbe.
Dokumentov iz tega časa skorajda ni, zato so
to le domneve, ki temeljijo na rekonstrukcijah.
312
KJE SO SUBKULTURE DANES? (IV)
Pri tem se opiramo tudi na podatek, da je leta
1707 Isaac Watts izdal pesmarico himn in
spiritualov, ki je vplivala na razvoj črnskega
petja himn, leta 1782 pa je izšla pesmarica
ljudskih pesmi, v kateri sta tudi Yankee Doodle
in Negro Jig {ibid. : 28).
V	devetnajstem stoletju, zlasti v drugi po-
lovici, je že prišlo do povratnega vpliva črnske
glasbe na ameriško belsko kulturo, ki se je
medtem intenzivno razvijala tudi na podlagi
mešanja kultur različnih evropskih narodov, ki
so jim priseljenci pripadali. Šlo je zlasti za ni-
zozemsko, angleško, irsko in nemško ljudsko
glasbo. V tem času se je v že izdelani obliki
vzpostavila tudi ameriška črnska kulturna obli-
ka, imenovana blues. Na prelomu devetnajste-
ga v dvajseto stoletje se je razvijala glasbena
oblika, pozneje imenovana jazz.
V	prvi polovici dvajsetega stoletja se blues
iz arhaične, country inačice, prelevi v urbani
blues s poudarjenim ritmom, torej t. i. rhythm
and blues, pozneje tudi z električno zasedbo.
Ta je neposredni predhodnik glasbenega híbri-
da, ki se je pojavil v petdesetih letih kot rock
and roll.
V	petdesetih in šestdesetih se je rock and
roll razvijal po eni strani kot glasba belske
mladine. Po drugi strani pa seje ohranjala tudi
tradicija ameriške belske ljudske glasbe (folk),
ki je bila v petdesetih in prvi polovici šestdese-
tih nabita s političnimi sporočili. Po tretji stra-
ni sta se ohranjala črnski blues in rhythm and
blues, na tej podlagi pa so se razvijale oblike
soul in funky glasbe tudi kot izraznega sredstva
vse bolj izražene samozavesti temnopoltih
prebivalcev ZDA.
Vzrok za prežetost folk pesmi s političnimi
vsebinami je v preprostem dejstvu, da so si
razne ameriške delavske politične organizacije
začenjale lastiti ta del kulturne dediščine kot
propagandno gradivo (prim. Frith 1986: 39).
Eden od pomembnih ustvarjalcev folk glasbe
je bil tudi prej omenjeni Woody Guthrie, ki je
navdihnil celo vrsto ali celo generacijo folk, ali
natančneje, protestniških pevcev prve polovice
šestdesetih, od Boba Dylana in Peta Seegerja
do Phila Ochsa in drugih. Tudi na podlagi pro-
testniške glasbe se je vzpostavljalo vse bolj -
tudi politično - dorečeno in organizirano gi-
banje, ki se je v drugi polovici šestdesetih iz-
teklo v pohodih, demonstracijah in drugih
oblikah manifestiranja političnih stališč zunaj
formaliziranega prizorišča političnih bojev, ki
ga v ZDA od nekdaj poosebljajo obe veliki
stranki z občasnimi volilnimi rituali in ameriški
kongres.
Na podobni ravni - seveda z vsemi razlika-
mi v položaju ras - je potekalo tudi politično
gibanje temnopoltih prebivalcev Amerike.
Vendar s precej bolj tragičnimi posledicami.
Najvidnejši žrtvi sta bila Malcolm X in Martin
Luther King, temnopolti pa so ob njunih or-
ganizacijah razvijali še vrsto drugih bolj ali
manj trdno organiziranih strank, skupin ali gi-
banj, ki so se razlikovala tudi v svoji radikal-
nosti in sredstvih. Tu smo spet na robu
politološkega polja, zato ostanimo na pol poti
in se vrnimo v vedno nekoliko mistificirano in
s simboli prepredeno okolje kulturologije.
Woody Guthrie je torej v prvi polovici tega
stoletja napisal pesem This Land Is Your Land,
ki jo je sredi osemdesetih preigraval tudi
Bruce Springsteen. Ustvarjalec, ki je začel s
svojim delom konec šestdesetih (kot številni
drugi) pod vplivom protestniške tradicije folk
glasbe, zlasti Boba Dylana. V sedemdesetih je
Springsteen že razvil lastno obliko ustvarjal-
nosti s trdno rock-and-roll osnovo in z besedili,
v katerih je govoril o marginalcih, izgubljenih
iluzijah, o ameriških sanjah in podobnem. V
uvodu k pesmi This Land Is Your Land, ki jo
kot nekakšno vodilo povzema Ray Pratt, je
Springsteen izjavil: "To je največja pesem o
Ameriki, ki je bila kdaj napisana. Vendar
nisem prepričan, da besedilo še vedno drži.
Govori o obetih, ki se za veliko ljudi sesuvajo
iz dneva v dan" (Prait1990: 2). Pratt, kije bil
na tem koncertu (posnetek najdete na CD/LP
plošči Bruce Springsteen Live 1975-85), se nato
na podlagi vzdušja in vtisa skozi vso knjigo
sprašuje o pomenu tega dejanja, o njegovih
konsekvencah, o možnostih delovanja.
Zares, kaj lahko stori poslušalec na koncer-
tu, ob plošči ali radijskem ali TV sprejemniku,
ko sliši določeno pesem s politično vsebino?
Lahko napiše knjigo, kot je storil Ray Pratt,
lahko se pridruži politični stranki, gibanju,
zvezi ali drugi obliki (politične) organizirnosti
ali ustanovi svojo. Lahko spremeni način živ-
ljenja, odnos do sveta itn. Vendar je - kot smo
že nakazali - poslušalčeva reakcija avtonomna
in precej neodvisna od ustvarjalčevega ali
313
MILKO POŠTRAK
izvajalčevega namena. Koncert ni (nujno ali po
definiciji) politični shod, čeprav lahko ima te
značilnosti. Prav tako pesem in vsaka druga
oblika ustvarjalnosti ni (po definiciji) sredstvo
političnega boja, čeprav to lahko (načrtno ali
nenačrtno) postane. Splošno znan in hkrati
vreden nadaljnjega raziskovanja je, recimo,
pomen posameznih kulturnih dobrin, ki more-
biti ob nastanku niti niso imele namena posre-
dovati vsebine in pomene, ki so jih dobile ali
so jim jih pripisali pozneje. Recimo pesem Lili
Marlen, kije dobila med drugo svetovno vojno
novo, silovito razsežnost in je ostala svo-
jevrsten simbol do dandanes. Ali pa - sicer že
ob nastanku sredi šestdesetih (razmeroma)
protestniška - pesem Maggie's Farm Boba Dy-
lana, ki so jo na prelomu sedemdesetih v
osemdeseta pod vladavino Margaret (Maggie)
Thatcher (zlasti zaradi vrstic: "Nočem več de-
lati na Maggijini kmetiji") povzemale bri-
tanske novovalovske zasedbe.
Pesem ali glasba in druge oblike kulturne
dejavnosti torej "same po sebi" nimajo "po-
litične moči", vendar jo lahko v danem kon-
tekstu pridobijo. Lahko postanejo realni
mehanizmi družbenih gibanj, vendar ne kot
izolirane entitete, temveč v večplastni in za-
pleteni povezavi z drugimi družbenimi dejavni-
ki. Lahko so - kot se je pogosto dogajalo tudi v
zgodovini mladinskih (političnih) in/ali subkul-
turnih gibanj - pomembna razsežnost teh do-
gajanj. V drugi polovici sedemdesetih si je
vrsta organizacij in gibanj v Veliki Britaniji
(Rock proti rasizmu. Rock proti seksizmu itn.)
nadela celo ime po določeni vrsti glasbe. Tak-
rat so bili številni koncerti organizirani kot
politični shodi in narobe. Tudi v Sloveniji se je
- zlasti s pojavom punka in s policijsko ali re-
žimsko represijo (saj so jo iniciirali politični
krogi, prim, ToMC 1994: 189) od konca se-
demdesetih, skozi osemdeseta in konec
osemdesetih (ob "sojenju četverici") rock glas-
ba vseskozi prepletala s politično dejavnostjo.
Tak je bil koncert v podporo poljskemu sindi-
katu Solidarnost na začetku osemdesetih ali
koncert, na katerem je reggae ustvarjalec
Mačka B izrazil podporo tedaj zaprtemu Janši
(koncert in kaseta z naslovom Dost' mamo! v
izdaji Druge godbe) ob koncu osemdesetih,
skoraj dobesedno "politično-kulturen shod".
Zveze ali podobnosti z narodnoprebudniškimi
"tabori" iz devetnajstega stoletja seveda niso
naključne.
Kulturna ustvarjalnost ali umetnost je ena
od razsežnosti človekove dejavnosti. Ubada se
z vsemi pomembnimi vozlišči človekovega živ-
ljenja, z rojstvom, smrtjo, ljubeznijo, slovesom
in tudi s tistimi vsebinami, ki jih imenujemo
politične. S tega vidika bi lahko rekli, da je za
tovrstnega ustvarjalca zlasti pomembno, kako
uspešen je znotraj danega, v tem primeru
"umetniškega" konteksta. Bruce Springsteen
ni pomemben, "dober" ali prepričljiv ustvarja-
lec zaradi političnih vsebin (ali uporabe le-teh)
v svojih pesmih, temveč zato, ker se mu je
dane vsebine posrečilo ("umetniško" ali "kul-
turno-ustvarjalno") ustrezno artikulirati. Poli-
tični pomen njegovega početja pa seveda tudi
opredeljuje pomen in mesto tega ustvarjalca.
Ray Pratt, ki je v svoji knjigi kar temeljito
in z različnih vidikov (psihološkega, socio-
loškega, zlasti pa kulturološkega) pregledal
politično (upo)rabo in učinke različnih seg-
mentov tistega, čemur rečemo sodobna popu-
larna glasba, sklene pisanje na podoben način.
Po eni strani ugotavlja, da glasba sama po sebi
ne ustvarja političnih gibanj, niti sama zase ne
spreminja zavesti. Vendar lahko v obdobjih
družbene spremembe katalizira osebna stališča
(Pratt 1990: 200). Hkrati je zanj kulturna
praksa ena tistih razsežnosti človekovega bi-
vanja, ki mu lajša, lepša in bogati življenje. Ko
navaja znani govor Martina Luthra Kinga, ki
se začne z besedami "Sanjam o..." // Have a
Dream!, dodaja:
"Take sanje so pomemben del realnosti našega
življenja. Življenje bi bilo brez njih neznosno.
Brez takih sanj, kot so bile Kingove, in brez
vrste organizacij, ki so se zbrale, da bi jih izra-
zile, bi ne bila mogoča nobena bolj radikalna
politična dejavnost, ki bi temu sledila" {ibid.:
205).
V izteku knjige se Pratt (vsaj simbolno)
vrača k začetku: k tradiciji "kulturn(išk)ega
odpora" temnopoltih Američanov, torej njiho-
vega večstoletnega boja, artikuliranega v kopi-
ci kulturnih praks, ki so jih ob tem ustvarili.
Ugotavlja - pri tem se sklicuje na izjavo franco-
skega sociologa Alaina Touraina -, da je bil v
Ameriki v šestdesetih v ospredju kulturni(ški)
odpor, v nasprotju, recimo, od dogajanja v
314
KJE SO SUBKULTURE DANES? (IV)
Franciji, kjer je bil v ospredju socialni boj
{ibicL: 202).
S tega vidika je njegova knjiga zlasti izvrst-
na zbirka navedkov in interpretacij političnih
vsebin v raznih stilskih oblikah popularne
glasbe dvajsetega stoletja v ZDA. Pratt sklene:
"Sodobna popularna glasba kot oblika mno-
žične komunikacije, ki odseva in oblikuje
upanja in želje milijonov posameznikov in ki
povzema sestavine vrste predhodnih izraznih
oblik, zares deluje kot oblika množične poli-
tične komunikacije. Razkriva neizražena hrepe-
nenja in predstavlja grobi kulturni material, ki
omogoča vsakemu posameznemu poslušalcu, da
ga uporablja v službi najbolj osnovnih človeških
vzgibov po preživetju, rasti in ustvarjanju
osebnih in kolektivnih občutkov identitete,
pogosto v soočenju s pritiski sedanjosti" {ibid.:
213).
Sklenemo lahko z mnenjem enega najvid-
nejših ameriških kultu rologov Lawrenca
Grossberga:
"Rock ni glasba individualne svobode, temveč
glasba družbene avtonomije, in ne obstaja loče-
no od drugih oblik kulture. Toda to, kar dela
rock glasbo enkratno in neponovljivo, sta njen
protisloven odnos do prevladujoče ideologije in
njeno izražanje preživetja kot zabave. Če ta
dejstva upraviČujejo trditev, da je rock upor-
niškega duha, pa prav tako zanikajo vsako
možnost, da bi rock glasba kdajkoli imela
kakršnokoli revolucionarno moč" (GrosSBERG
1984: 17).
(Se nadaljuje.)
Literatura
P. AmaueTTI (1986), Zgodbe o jazzu. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
R. Bartiies (1971), Književnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit.
-(1990), Retorika starih. Elementi semiologije. Ljubljana: SKUC, FF (Studia Ilutnanitatis).
M. Brake (1984), Sociologija mladinske kulture in mladincih subkultur. Ljubljana: Krt.
-(1985), Comparative Youth Culture. London: Routledge.
D.J. Carducci (1990), Rock and the Pop Narcotic. Chicago: Redoubt Press.
S. Frith (1986), Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
L. Crossberc (1984), Družbeni pomen rock and rolla. Glasbena mladina 14, 8: 16-17.
D. IIebdice (1980), Potkultura: Značenje stila. Beograd: Pečat.
R. Pratt (1990), Rhythm and Resistance. London: Praeger.
F.	Saussure (1989), Opšta lingvistika. Beograd: Nolit.
G.	Томс (1989), Druga Slovenija. Ljubljana: Krt.
-(1994), Profano. Ljubljana: Krt.
315
Lea Š. Bohinc
SOCIALNO KULTURNO DELO
SOCIALNO DELO Z IGRALNO, GIBALNO-PLESNO,
LIKOVNO, GLASBENO IN VIDEO DEJAVNOSTJO
Na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani
razvijamo področje, ki smo ga zaradi uporabe
ustvarjalnih kulturnih dejavnosti poimenovali
"socialno kulturno delo", kar natančneje po-
meni "socialno delo z igralno, gibalno-plesno,
likovno, glasbeno in video dejavnostjo". Po-
dročje razvijamo v sodelovanju z oddelkom
ustvarjalnih izobraževalnih programov nizo-
zemske Hogeschool Nijmegen (TEMPUS) in z
nemško Hochschule für Sozialarbeit iz Dort-
munda. Sodelovanje z omenjenima šolama je
rodilo tri sklope večdnevnih ustvarjalnih de-
lavnic, ki smo jih organizirali za študente, uči-
telje in sodelavce Visoke šole za socialno delo
v Ljubljani aprila, maja in junija 1994.
Umestitev izbirnega predmeta "socialno
kulturno delo" v učni program dodiplomskega
študija utemeljujemo s potrebo, da bi poklicno
znanje prihodnje socialne delavke oziroma de-
lavca obogatili z ustvarjalno kulturno razsež-
nostjo socialnega dela z ljudmi. Študentje so z
danim izbirnim predmetom dobili priložnost,
da razvijajo ustvarjalnost na različnih socialnih
kulturnih področjih in se hkrati učijo, kako
prepoznati, spodbuditi in uporabiti ustvarjalne
zmožnosti ljudi, s katerimi se bodo srečali pri
delu; kako organizirati in voditi socialne kul-
turne dejavnosti z namenom sproščanja in
aktiviranja psihosocialnih doživljajskih situacij
ter omogočanja varnega psihosocialnega pro-
stora in časa za zdravljenje.
V pričujočem prispevku predstavljamo soci-
alno kulturno delo z nekaj izbranih vidikov, s
katerimi želimo orisati čimbolj celostno vizijo
področja, kot ga razvijamo na Visoki šoli za
socialno delo: zakaj socialno delo z ustvar-
jalnimi kulturnimi dejavnostmi?; doživljajsko
izkustveni in terapevtski vidik socialnega kul-
turnega dela; ponudniki in uporabniki v siste-
mu socialnega kulturnega dela; krožni model
načrtovanja in izvajanja socialne kulturne de-
javnosti; model socialnega kulturnega dela s
skupino; potrebna znanja, sposobnosti in last-
nosti za izvajanje socialnega dela z ustvarjalni-
mi kulturnimi dejavnostmi.
um SOCIALNO DELO Z USTVARJALNIMI
KULTURNIMI DEJAVNOSTMI?
Vidik, ki osvetljuje smiselnost uporabe ust-
varjalnih kulturnih dejavnosti pri socialnem
delu z ljudmi, je socialno delo kot znanost in
metoda ustvarjanja prostora in časa za komu-
nikacijo med udeleženci sistema (problema):
omogočati, ohranjati in razvijati sporazumeva-
nje - občutenje, poslušanje, pogovarjanje, po-
gajanje, dogovarjanje, razumevanje... -, ki bo
ustvarilo nekaj novega, spremembo, premik iz
problematičnih, bolečih medosebnih odnosov.
Iskati možnosti komunikacije v vseh njenih
razsežnostih, besednih in nebesednih, vsebin-
skih in odnosnih, simetričnih in komplemen-
tarnih, vzročnih in nevzročnih, zavestnih in
nezavednih itn., je zahteven preskus ne le spo-
sobnosti, znanja in izkušenosti, temveč tudi
ustvarjalnosti - občutljivosti, pronicljivosti, in-
tuitivnosti, odprtosti, prožnosti, domišljije, iz-
virnosti in iznajdljivosti socialne delavke ali
delavca. Prav tako ustvarjalno je uporabnikovo
(klientovo) sodelovanje v procesu iskanja, pre-
poznavanja in uporabe lastnih zdravilnih virov,
učinkovitih vzorcev ravnanja, samopotrditve-
nih izkušenj in doživljanj, na katerih je smisel-
no in vredno graditi sedanjost za prihodnost.
317
LEA Š. BOHINC
V	ta namen je uporaba ustvarjalnih kultur-
nih dejavnosti že zaradi poudarjenih značilno-
sti novega, drugačnega, svobodnega, enkrat-
nega, lastnega... izredno primeren medij, ki ob
zagotovljenem varnem odnosnodinamičnem
okviru omogoča in spodbuja komunikacijo
med udeleženci v sistemu (problemu). Upo-
rabljamo jo lahko kot samostojno, začetno,
sklepno ali kako drugače dopolnjujočo metodo
običajnemu pogovoru s posameznikom ali
skupino (družino), pač v skladu z značilnostmi
udeležencev (tako strokovnjakov kot klientov),
narave problema ter prostora in časa s konk-
retnimi pogoji dela.
V	danem okviru nas ne zanima toliko stro-
kovno teoretična razlaga ustvarjalnosti, kar je
predmet raziskovanja teoretične psihologije
(gl. npr. Trstenjak 1981). Glavno in zadostno
merilo našega poznavanja snovi je to, kar
danes postaja kriterij vrednosti večine pristo-
pov psihosocialne in psihoterapevtske pomoči,
namreč, učinkovitost te pomoči. Določena
strokovno-teoretična utemeljitev (v našem pri-
meru ustvarjalnosti) je pomembna, kolikor
njeno poznavanje prispeva k večji učinkovito-
sti, uspešnosti metodološkega pristopa, inter-
vencije, načina reševanja problema. Slednje se
povratno vrašča v pojmovno ozadje epistemo-
loško-hermenevtičnega referenčnega okvira
novih, s teoretičnim razumevanjem obogatenih
intervencij.
Omenimo le, da poskušajo človekovo ust-
varjalnost razložiti različne psihološke teorije,
med njimi na primer asociativna, geštaltis-
tična, psihoanalitična in neoanalitične, huma-
nistične ter sistemska in informacijska. Slednji
z razlago ustvarjalnosti kot človekovega zelo
učinkovitega, izvirnega in produktivnega pre-
oblikovanja informacij nekako prevzemata pri-
mat nad dolgo prevladujočimi asociativnimi
razlagami, ki so ustvarjalnost pojasnjevale kot
učinek prostih asociacij (Trstenjak 1981: 23).
Posebnost socialnega dela z uporabo ust-
varjalnih kulturnih dejavnosti je seveda dru-
gačen, besednemu jeziku različen, z njim bolj
ali manj usklajen jezik sporazumevanja. Pri
tem mislimo na sporazumevanje v najbolj ce-
lovitem, integrativnem pomenu: v dualističnem
opisu je to sporazumevanje tako na intrapsi-
hični kot interpsihični ravni; v interakcio-
nističnem presega obe posamezni ravni s
poudarkom na interakciji med njima; v kiber-
netičnem opisu pa se sporazumevanje odvija
na ravni odnosov, ki so krožni in jih oprede-
ljujejo čustva, odnosov, v katerih ni ne ne-
pristranskih opazovalcev ne nepristranskega
doživljanja ali dejanja, ampak je vsakdo kot
celota udeležen v problemu, ta pa ni umeščen
v posameznike, temveč v odnose med njimi
(Barnes 1994: 50).
Udeleženci v opisanem sistemu se spozna-
vajo, izražajo in sporazumevajo skozi gib, ples,
igro, glasbo, oblikovanje ali video, ki so lahko
vsi mediji ustvarjalnosti. Tovrstna kulturna de-
javnost lahko preprosto razveseljuje, sprošča,
povzroča ugodje, prispeva k integriranosti po-
sameznika v odnosih; poleg tega se zrašča z
značilnostmi, kot so prostovoljnost, sponta-
nost, svoboda, izziv, priložnosti za socializacijo
ter rast in razvoj; olajšuje delo z domišljijo, z
nezavednim - prispeva lahko k nezavedni, a
učinkoviti in trajni rešitvi problema; pogosto je
ta jezik v danem prostor in Času edini jezik
komunikacije (tudi na ravni posameznikovega
notranega dialoga) ali pa je najprimernejši
jezik za začetek komunikacije; vsakdo se lahko
pridruži - važen je proces dejavnosti, ne pa
njen končni rezultat (izdelek), kar je eno glav-
nih pravil socialnega kulturnega dela; končno
so tudi sami rezultati kulturne dejavnosti ob-
stojni (izdelki ali posnetki) in jih lahko ra-
ziskujemo pozneje, bodisi strokovnjaki sami
bodisi skupaj z ostalimi udeleženci sistema
(problema).
Igra gibov, zvokov, oblik ..., ki jih ustvari
oseba v komunikaciji, ima lahko vlogo opti-
malnega načina zmanjševanja stresa in tudi v
tem smislu zavzema izjemen, bistven položaj v
človekovem življenju (Ellis 1973; Levy 1983).
Njeno spodbujanje in razvijanje prispeva k
uravnoteženi rasti osebnosti in medosebnih
odnosov in komplementarno dopolnjuje pre-
težno spoznavni, logično-analitični poudarek
socializacijskih, vzgojnoizobraževalnih proce-
sov v zahodnem kulturnem okolju.
DOŽIVLJAJSKO IZKUSTVENI iN TERAPEVTSKI
VIDIK SOCIALNEGA KULTURNEGA DELA
Uporaba ustvarjalnih kulturnih dejavnosti v
socialnem delu je lahko namenjena zlasti omo-
gočanju in razvijanju pomembnih novih
318
SOCIALNO KULTURNO DELO
doživetij udeležencev v sistemu (problemu),
takih, ki prispevajo na širokem spektru iz-
kušenj - od evforičnih, zanesenih, razveselju-
jočih, prijetnih prek nevtralnih, ambivalentnih
do neprijetnih, razžaloščujočih in še mnogih
drugih izkustvenih stanj, ki jih udeleženci
doživijo v varnem okviru diadnega ali, še po-
gosteje, skupinskega (družinskega) odnosa
znotraj sistema vzgoje in izobraževanja, soci-
alnega varovanja, psihosocialne pomoči. Taka
doživetja prispevajo k samopoznavanju, samo-
podobi, samopreskušanju posameznika in k
razvijanju komunikacije v skupini. Čeprav je
primarni namen socialnega kulturnega dela v
tem primeru doživljajske narave, so pogosti
tudi spremljajoči zdravilni - terapevtski - učin-
ki, ki pa jih ne načrtujemo, analiziramo, ra-
ziskujemo, sistematično spremljamo. Lahko pa
se skupaj z udeleženci dogovorimo, da od
doživljajsko izkustvenega preidemo k terapevt-
skemu načinu dela.
Plesna, dramska, glasbena in likovna tera-
pija so se najprej razvile v psihiatričnih ustano-
vah, sprva kot dopolnilna metoda osnovni
psihoterapevtski metodi, pozneje, čeprav red-
keje, pa tudi kot samostojna terapevtska meto-
da. Danes delujejo umetnostni terapevti tudi v
splošnih bolnicah, zdravstvenih centrih, šolah,
zaporih, krajevnih skupnostih, na zasebnih in-
stitutih in univerzah. Ustrezna delovnemu
mestu in udeležencem (terapevtom in klien-
tom) je seveda narava problematike v terapiji -
telesne bolezni, travme in poškodbe, razvojne
motnje in senzomotorične težave, psihiatrične
motnje, čustvene ali vedenjske motnje ter psi-
hosomatske težave, komunikacijske težave in
motnje v odnosih, zasvojenosti, zlorabe, težave
pri učenju, staranju itn. Terapevt in klient se
navadno dogovorita o osrednji problematiki,
načinu, trajanju in cilju terapije, ta dogovor pa
lahko glede na potek dela sporazumno spre-
minjata. Terapevt sistematično spremlja in
analizira proces zdravljenja, v katerem je ust-
varjalna kulturna dejavnost sredstvo za iz-
ražanje in posredovanje osebnih čustev in
občutkov drugim ljudem.
PONUDNIKI IN UPORABNIKI V SISTEMU
SOCIALNEGA KULTURNEGA DELA
Kar želimo poudariti, je zgolj povzetek že
povedanega o odnosu in vlogah ponudnikov
(socialnih delavk in delavcev, terapevtk in
terapevtov) in uporabnikov (klientskih siste-
mov) v procesu socialnega kulturnega dela in
psihosocialne pomoči. Za socialno delo z ust-
varjalnimi kulturnimi dejavnostmi je še zlasti
pomembno, da gredo izvajalci sami aktivno
skozi proces kulturnega ustvarjanja. Slednje ne
pomeni umetniškega ustvarjanja po družbeno
priznanih (ali nepriznanih) estetskih merilih.
V vsakomur od nas so zametki ustvarjalne kul-
turne dejavnosti v igri, gibu, plesu, glasovih in
zvokih, oblikah našega otroštva, ko so bile te
dejavnosti najbolj naraven, spontan način
našega samoizražanja in sporazumevanja. Ta
pogosto pozabljen način je ustvarjalni vir
vsakega človeka, v njem je presežen in zabri-
san razkorak med strokovnjakom in klientom,
vzpostavljen je primarnejši odnos med "jaz" in
"ti", ki prosto zavzemata in menjavata obsežen
repertoar vlog (človek kot igralec in pripove-
dovalec zgodb, Sarbin 1986; cilj terapije je po-
magati ljudem doseči širok repertoar vlog z
medsebojno integriranimi posameznimi vloga-
mi, Landy 1990), doživljajskih stanj, odnosnih
vzorcev; ustvarjalnost vre in se plodi z vsako
novo izkušnjo, ki oživi v varnem prostoru in
času socialno kulturnega okvira.
Prav tako pomembno je, da prepoznamo in
spodbujamo ustvarjalnost ne le v mejah kultur-
nih dejavnosti, temveč tudi v načinu klientove-
ga celostnega sodelovanja v procesu psiho-
socialne pomoči in v odkrivanju klientovih
doslejšnjih ustvarjalnih načinov učinkovitega
reševanja problemov. Podobno tudi ponudni-
kova ustvarjalnost ni omejena le na kulturno
dejavnost, temveč na celoto njegove udeležbe
v sistemu (problemu). Učinkovitost socialnega
kulturnega dela in psihosocialne pomoči se
odraža pri vseh udeležencih sistema, tako pri
uporabniku kot pri ponudniku, saj se poraja v
odnosu "vmes" ("//i the between", Barnes
1994: 39) in se od tod krožno, z zankami pov-
ratne zveze vključuje v sistem.
Naprej, problema ne vidimo v klientu in
njegovi značajski strukturi, temveč v njegovi
odnosni dinamiki oziroma v načinu njegove
319
LEA Š. BOHINC
komunikacije (Barnes 1994). Zato je tudi naše
delovanje v vlogi socialne delavke oziroma de-
lavca, terapevtke oziroma terapevta osredo-
točeno na klientovo odnosno strukturo v vsej
njeni večplastnosti, kjer gibalno-plesna, igral-
na, glasbena, likovna in video govorica bogato
prispevajo k večji integriranosti klienta in
klientskega sistema kot odnosne celote.
KROŽNI MODEL NAČRTOVANJA IN IZVAJANJA
SOCIALNE KULTURNE DEJAVNOSTI
Načrtovanje ustvarjalnih kulturnih dejav-
nosti v socialnem delu so na Ilogeschool Nij-
megen sistematizirali v obliki petstopenjskega
krožnega procesa, ki vključuje možne zanke
povratne zveze. Gre za učni model formalnega
načrtovanja socialnih kulturnih dejavnosti,
kakršne izvaja socialna delavka oziroma dela-
vec s posamezniki in skupinami vseh starosti in
v različnih ustanovah: centrih za socialno delo,
osnovnih in srednjih šolah, vzgojnih zavodih,
zaporih, domovih za ostarele, zavodih za in-
validne osebe, psihiatričnih institucijah itn.
Model je uporaben tudi kot pomoč pri doku-
mentaciji in sistematičnem spremljanju so-
cialnega kulturnega dela, prilagojenega vrsti
ustvarjalne kulturne dejavnosti, naravi proble-
matike, značilnostim uporabnikov in ponudni-
kov, ponudnikove ustanove in pogojev dela
itn.
1.	Na prvi stopnji socialna delavka oziroma
delavec oceni potrebe in interese svojih klien-
tov. Pri identifikaciji danih potreb se opira na
strokovno teoretično znanje o različnih de-
javnikih človekovega psihofizičnega razvoja, ki
narekujejo določene potrebe in interese ali
sovplivajo pri njihovem nastanku in razvoju.
2.	Na drugi stopnji socialna delavka oziro-
ma delavec razvija in načrtuje program. Pri
tem v programu pušča dovolj prostora za
morebitne spremembe, ki lahko nastanejo kot
odgovor na spremembe v življenju in razvoju
klienta. Socialni delavec ima na voljo različne
strategije razvoja programa. Izbira strategije je
odvisna od več dejavnikov: (a) od vrste organi-
zacije (ustanove), ki ji socialna delavka oziro-
ma delavec pripada, in njenih ciljev, namenov,
potreb, poslanstva; (b) od njenega oziroma
njegovega znanja in sposobnosti uporabe
znanja o človeškem razvoju pri načrtovanju;
(c) od njene oziroma njegove sposobnosti
identificirati potrebe, interese in nagnjenosti
klienta ter ustvariti priložnosti, ki spodbujajo
ustvarjalno ravnanje; (d) od njene oziroma
njegove sposobnosti identificirati potrebe in
interese tako posameznika kot skupnosti in
njun medsebojni odnos (nasprotovanje, tek-
movalnost itn.).
Na tej stopnji mora socialna delavka oziro-
ma delavec prevesti identificirane potrebe v
cilje svojega programa. Potrebe posameznika,
organizacije (ustanove) ali/in skupnosti mora
za ta namen "presejati" v procesu, v katerem
upošteva namere svoje ustanove, izvedljivost
programa in interese klienta (klientskega siste-
ma).
3.	Na tretji stopnji socialna delavka oziro-
ma delavec dejansko izvede program. Program
se odvija v periodah, ki so podobne življenj-
skemu ciklu. Crompton navaja 5 takih obdobij:
predstavitev, "odskok", dozorevanje, nasi-
čenje, upadanje (ali podaljšanje) s petrifikacijo
ali dokončnim izničenjem. V fazi nasičenja
lahko načrtovalka oziroma načrtovalec spre-
meni obliko ali trajanje življenjskega cikla pro-
grama, ki ga izvaja, lahko ga "osveži" tudi z
novostmi ali novimi soizvajalci ipd. Upadanje
programa je naraven in neizogiben sklep živ-
ljenjskega cikla. Program se lahko ohrani v
ozkem krogu navdušencev in se kot tak
("okamnel") nadaljuje. V nasprotnem primeru
se program konča.
4.	Na četrti stopnji socialna delavka oziro-
ma delavec ovrednoti program. Kadar ocena
vrednosti poteka v eni od faz programa, ko se
ta še ni končal, govorimo o "formativnem
vrednotenju". Če pa ocenjujemo vrednost pro-
grama, ki se je že končal, govorimo o "suma-
tivnem vrednotenju". Uporaba enega ali
drugega načina vrednotenja je odvisna od
načrtovalkinega ali načrtovalčevega namena
(revizija ali končna ocena), pa tudi od časov-
nega okvira, v katerem vrednoti. Včasih je pri-
merno izvesti tako formativno kot sumativno
vrednotenje - s tem zelo poglobimo bazo po-
datkov, na podlagi katerih sprejemamo od-
ločitve.
5.	Na peti stopnji socialna delavka oziroma
delavec pregleduje program ter vnaša po-
pravke in spremembe. To se dogaja ob vsakem
sumativnem vrednotenju. Z odločitvijo za
320
SOCIALNO KULTURNO DELO
novo različico programa se ves cikel začne
znova.
MODEL SOCIALNO KULTURNEGA DELA S
SKUPINO
Socialno kulturno delo je individualno in
skupinsko, s sistemskim strokovno-teoretičnim
in metodološkim pristopom v socialnem delu
pa skupinsko delo vse bolj prevladuje, saj si
prizadevamo v ekspertno-klientski sistem
vključiti čimveč pomembnih udeležencev, tako
na strani klienta kot na strani strokovnjaka. V
vzgojnih in prevzgojnih ustanovah in raznih
domovih in zavodih in skupnostih pa je social-
no delo z ustvarjalnimi kulturnimi dejavnosti
sploh bolj skupinsko kot individualno. Lahko
je nestrukturirano (skupna sta na primer čas in
kraj srečevanja, vsebina pa je prosta, vsakdo
dela svoje delo), pogosteje pa strukturirano
(izvajajo skupno nalogo ali raziskujejo skupno
temo) z zelo širokim okvirom strukturiranosti
(od zelo ohlapnih do povsem specifičnih navo-
dil), mogoče pa je kombinirati oba načina. Pri-
poročljiva velikost socialno kulturne skupine je
od 6 do 12 članov, v določenih okoliščinah pa
jih je lahko tudi več.
Marian Liebman v knjigi Art Игегару for
Groups (Liebman 1986) navaja vrsto dejavni-
kov socialnega kulturnega dela (govori sicer o
terapevtskem modelu, ki pa je dovolj splošen
tudi z vidika doživljajsko izkustvenega poudar-
ka na delu s skupino), ki jih v nadaljevanju na
kratko predstavljamo. Pri tem bi želeli v doslej
pretežno znanstven, abstrakten pojmovni okvir
vnesti možen vsebinski opis konkretnega,
stvarnega dogajanja.
1. Sestava skupine
Skupino lahko opredelimo z vidika vodje
(kdo, sovodja, plačilo?), članov skupine (kdo,
obveščanje, vključenost osebja ustanove...),
prostora (velikost, osvetljenost, ogrevanost,
voda, sanitarije, oprema, skladiščenje izdelkov,
zvočna izolacija, stroški...), časa (primernost,
razporeditev dejavnosti...) in materialov in pri-
pomočkov (za gib in ples in igro na primer bla-
zine, spalne vreče, kasetofon, posneta glasba,
reflektorji, video kamera in rekorder ipd.; za
glasbo na primer blazine, različni ritmični ter
melodični instrumenti, kasetofon, posneta
glasba, notni material ipd.; za risanje, slikanje.
plastično oblikovanje na primer svinčniki,
oglje, različne barve, papir, platno, tkanina,
glina, les, kovina, čopiči, lopatke, strgala, pa-
lete, stojala, umetnostna literatura ipd., za
video na primer video kamera in rekorder,
video kasete, oprema za montažo posnetkov in
glasbe ipd.).
2.	Težko spremenljivi dejavniki, ki vplivajo
na skupino
Dejavniki v ustanovi (urnik ustanove, pod-
pora ustanove in osebja, nameni ustanove...),
prostorski dejavniki (velikost, prehodnost,
hrup iz sosednih prostorov, primernost tal...),
vpliv klientov (potrebe, pričakovanja, psihofi-
zične zmožnosti, podobnosti in razlike...); čust-
va in občutki (ki jih udeleženci vnesejo v
sistem).
3.	Cilji in nameni
Razlogi, želje, pričakovanja, zaradi katerih
se je neka skupina sestala.
4.	Omejitve skupine in osnovna pravila
Vnaprejšnje omejitve (na primer število
članov skupine, morebitna potrebna prisotnost
na določenem številu srečanj, način izločanja
članov, ki ne spoštujejo pravil skupine itn.),
skupno dogovorjena temeljna pravila o medo-
sebnih odnosih (poslušanje, neprekinjanje,
spoštovanje, pravočasni prihodi, sodelovanje,
odmori, pogovarjanje med delom, kajenje,
skupna odgovornost ipd.).
5.	Odprte ali zaprte ali polodprtc skupine
Odločitev o odprtosti skupine za nove čla-
ne, od česar je odvisna raven poglobljenosti in
intimnosti odnosov.
6.	Vloga vodje
Navzočnost sovodje (kot model za druge
člane, kot intervizor ali občasni supervizor
itn.), sodelovanje pri delu (pasivna ali aktivna
ali kombinirana udeležba), vodenje (bolj ali
manj demokratično, kombiniranje), transfer in
projekcija v vodjo (zlasti v psihoterapevtsko
usmerjenih skupinah - pomembno je upošteva-
ti oboje).
7.	Običajni dnevni red srečanja
Uvod in ogrevanje (10 do 30 min.), izbira
ustvarjalne dejavnosti, teme in sama dejavnost
(20 do 45 min.), pogovor in sklep (30 do 45
min.). Posamezno srečanje traja ponavadi uro
in pol do dve uri; če gre za delavnico, pa več ur
dnevno.
Uvod in ogrevanje. Uvod je namenjen
321
LEA Š. BOHINC
medsebojnemu uglaševanju, sproščanju in spo-
znavanju (če je to potrebno), pri čemer že
lahko uporabimo konkretne ustvarjalne dejav-
nosti (igro, gib, zvoke, oblike), ki dopolnjujejo
pogovor. Dobro se je dogovoriti o osnovnih
pravilih ter pojasniti logiko in namen socialne
kulturne dejavnosti v dani skupini. Pri igralni
ali plesni dejavnosti bodo člani skupine na
primer sedli v krog in se po navodilih vodje
osredotočili na svoje dihanje, na trenutno
počutje, na pričakovanja in doživljanje v skupi-
ni. Mogoče bo vsak z gibom in/ali glasom izra-
zil svoje občutke, želje, ali se na ta način
predstavil v skupini - zdaj se udeleženci že
ogrevajo. Pri likovni dejavnosti bo morda
krožil list papirja ali kos gline, vsakdo bo kaj
narisal, naslikal ali po svoje dognetel, obliko-
val glino in se tako predstavil. Včasih se je
primerno pogovoriti o osnovnih pravilih, nači-
nih dela, o morebitni temi srečanja ali o no-
vostih, o spremembah že dogovorjenega.
Izbira ustvarjalne dejavnosti ali teme. Ta je
odvisna od značilnosti udeležencev in narave
morebitne problematike, od načina sestajanja,
od danega trenutka v procesu odnosne dina-
mike skupine (predstavljanje in spoznavanje,
oblikovanje skupine, senzibiliziranje, vživljanje
in identifikacija, soočanje s konflikti in njihovo
reševanje v skupini ...). Ustvarjalna dejavnost
lahko poteka na ravni uživanja v (pretežno
senzomotorični) igri, simboličnega igranja vlog
(individualnih, skupinskih) ali igranja v igrah s
pravili (kjer se s spremembo pravil igre
spremeni sistem).
Dejavnost. To je čas, ko so udeleženci za-
topljeni v delo, ki je individualno ali skupinsko
ali kombinirano. V okviru delavnic, ki smo jih
letos organizirali na Visoki šoli za socialno
delo v Ljubljani, so udeleženci spoznali in pre-
skusili različne ustvarjalne tehnike - pri likovni
dejavnosti na primer slikanje, kolaž, izdelo-
vanje mask, plastično oblikovanje iz papirja -
ki so jih nato uporabili za izražanje osebnih
čustvenih stanj v določenih socialnih situacijah
- doživljanje strahu, jeze, radovednosti, hrepe-
nenja, igrivosti v konkretnih okoliščinah v last-
ni družini, v razredu, v množici, v samoti ... Pri
gibalno-plesni dejavnosti so udeleženci indivi-
dualno, v parih, v trojicah in v skupini spozna-
vali svoje telo, občutljivost, meje svojega
zaupanja, zmožnosti stika in bližine, vodenja
in prepuščanja, agresivnosti; doživeli in izrazili
so možnosti in vloge ritma, prostora, različne
ravni in hitrosti gibanja, napetosti, dinamiko
skupine; z lastno koreografijo gibanja so upri-
zorili osebne konfliktne situacije in ob pomoči
in sodelovanju skupine eksperimentirali z mo-
žnimi rešitvami konfliktov. V igralni (dramski)
delavnici so gibalnemu izrazu dodali dramske-
ga - igro vlog z režijo in spreminjanjem vlog,
pripovedovanje zgodb, nemo in besedno upri-
zoritev, na primer konfliktnih situacij z dela,
uporabo glasu in zvoka, rekvizitov. V video de-
lavnici so po seznanitvi z osnovnimi tehničnimi
podatki in praktični vaji individualno, v parih
in v manjših skupinah izvedli različne ustvar-
jalne projekte (posnetki z intervjuji in mon-
tažo) na lastne teme (na primer prosthucija,
predstavitev ustanove) - v izredno delovnem
vzdušju so se med udeleženci razvijali zau-
panje, sodelovanje, intimnost...
Pogovor. To je naravni del socialne kul-
turne dejavnosti, običajen v uvodni in sklepni
fazi srečanja, med samo dejavnostjo pa ga
lahko po dogovoru tudi odpravimo, kar pogos-
to poglobi intenzivnost doživljanja. V terapevt-
sko naravnanih skupinah je pogovor namenjen
tudi analizi in raziskovanju odnosne dinamike
v procesu zdravljenja. Ustvarjalna kulturna de-
javnost je lahko samozadostna, pogosto pa
služi kot izhodišče za poglobljen pogovor, ki
sledi eksperimentiranju in ki lahko pripelje do
novih uvidov ali pa le-te ozavesti, utrdi.
Pogovor je tudi priložnost, da udeleženci
izrazijo svoje nove želje in predloge za na-
daljnji potek dela v skupini. S pogovorom
lahko osvetlijo ali dopolnijo vsebine, ki so jih
izrazili z gibom, igro, zvokom, obliko ali pos-
netkom. Pomembno je, da se vodja zaveda,
kako vsaka razlaga pove več o razlagalcu kot o
predmetu razlage, zato je najpomembnejša
razlaga samega ustvarjalca.
Sklep srečanja. Po navadi je pomembno, da
se srečanje konča bodisi z neko sklepno vajo
ali ritualom bodisi s pogovorom, ki zaokroži
dogajanje v skupini. Sklep srečanja je tudi pre-
hod iz ustvarjalno zgoščenega v bolj vsakdanje
življenje, pri tem pa je važno, da nihče ne od-
haja z odprtim, žgočim problemom. K "vračan-
ju" v vsakdanjost lahko pripomore tudi tako
banalna stvar, kot je skupno pospravljanje pro-
stora, v katerem je potekalo srečanje skupine.
322
SOCIALNO KULTURNO DELO
Zelo smiselno je, da vodja (ob pomoči
morebitnega sovodje) ovrednoti socialno kul-
turno srečanje skupine. Pri tem mu je lahko v
pomoč enotni obrazec zapisa, kamor zapiše na
primer osnovne podatke: datum, kraj, uro,
število udeležencev; namen srečanja; temo in
način dela; počutje (vzdušje) skupine v pro-
cesu srečanja; pobude, odzive in stvaritve po-
sameznikov; kratek opis in ovrednotenje
lastnega dela (vodje) in odnos z morebitnim
sovodjem. Na podlagi takih zapisov vodja lažje
spremlja ter načrtuje socialno kulturno delo s
posamezno skupino.
Ob koncu tega podpoglavja želimo po-
udariti, daje opisani način socialno kulturnega
dela s skupino le eden od veliko možnih nači-
nov dela, prilagojenega številnim dejavnikom,
ki vplivajo nanj. Pa tudi znotraj podanega
modela je mogoče svobodno spreminjati potek
izvajanja, saj je predpostavljeni model ab-
strakcija, ki jo je treba vsakokrat oživiti s
konkretnimi vsebinami.
POTREBNA ZNANJA, SPOSOBNOSTI IN
L\STNOSTI ZA IZVAJANJE SOCIALNEGA DELA Z
USTVARJALNIMI KULTURNIMI DEJ/VVNOSTMI
Verjetno se bo vsakdo, kdor se sreča s so-
cialnim kulturnim delom, vprašal, kdo ga
lahko opravlja. In ker nas je večina izgubila
stik s kulturnim ustvarjanjem, podvomimo
vase kljub širokemu znanju socialnega dela, so-
cialne psihologije, psihologije osebnosti in
družine, sociologije, sistemske teorije, teorije
komunikacije in kibernetike, skupinske dina-
mike in metod psihosocialne pomoči - znanju,
ki ga študentka oziroma študent lahko pridobi
s študijem na Visoki šoli za socialno delo v
Ljubljani, Ob visoki poklicni etiki (in dodat-
nem poznavanju sodobnih psihoterapevtskih
smeri, če posameznika zanima terapevtsko de-
lo z ljudmi) in organizacijskih sposobnostih za
vodenje praktične dejavnosti v skupini je po-
trebna nagnjenost do kakšnega ustvarjalnega
kulturnega področja in dosti praktičnih vaj, ki
jo lahko oseba pridobi na različne načine (v
umetnostnih šolah, na tečajih, v ustvarjalnih
kulturnih delavnicav, na seminarjih, pri per-
manentnem izobraževanju, pri študiju in na
specializaciji na ustreznih šolah v tujini).
Zaenkrat je precej manj možnosti, da bi se v
podobni obliki (razen seveda z rednim študi-
jem ali študijem ob delu) doizobrazil kdo z
doseženim umetniškim poklicem, če nima
pedagoške izobrazbe, ki zagotavlja precej ob-
sežno znanje za izvajanje socialnega kulturne-
ga dela. Pedagoška fakulteta v Ljubljani na
podoben način kot Visoka šola za socialno
delo sodeluje s Hogeschool Nijmegen, in sicer
z oddelkom za ustvarjalno (umetnostno) tera-
pijo, ob sedanjem permanentnem izobraževa-
nju na tem področju pa pripravljajo tudi
specializacijo iz "pomoči z umetnostjo". Za in-
terno rabo so pripravili več gradiv, iz katerih v
marsičem črpa tudi pričujoči prispevek in so
navedena ob koncu. Kulturnim ustvarjalcem,
ki jih zanima socialno kulturno delo, lahko za
zdaj priporočamo udeležbo na socialnih kul-
turnih delavnicah in delavnicah, ki se ukvarja-
jo s treningom občutljivosti, komunikacijskimi
veščinami, skupinsko dinamiko ipd., in ude-
ležbo na socioterapevtskih, rekreativnih ipd.
taborih za otroke, mladostnike in odrasle, pa
tudi individualno sodelovanje z učitelji Visoke
šole za socialno delo ali Pedagoške fakultete, z
učitelji, ki jim lahko svetujejo in pomagajo pri
osvajanju potrebnih socialnopsiholoških in
drugih znanj.
323
LEA Š. BOHINC
Literatura
Graham BARNES {\994-), Justice, Love and Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada.
Interno gradivo Hogeschool Nijmegen:
—	Hogeschool Nijmegen, Department of Creative Educational Courses.
—	Social Pedagogical Assistance.
Interno gradivo Pedagoške fakultete v Ljubljani:
—	Glasbena terapija. Povz. po: K. Bruscia, Case Studies in Music Therapy.
—	Kreativna likovna terapija. Povz. po: A Dialogue with James Hillman.
—	Kreativna terapija - drama. Povz. po: S. Jenincs, Remedial Drama.
—	Kreativna umetnostna terapija za skupine. Povz. po: M. LlEBMAN, Art Therapy for Groups.
—	Plesna terapija. Povz. po: I. Bartenieff & D. Leewis, Body Movement.
Robert J. Lvndy (1990), The Concept of Role in Drama Therapy. Ш Arts in Psychotherapy 17: 223-230.
Anton Trstenjak (1981), Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica.
324
Milko Poštrak
V ZNAMENJU TROJSTEV
UVOD
Ob razmišljanju o socialnem delu nasploh
in o t. i. "socialnem kulturnem delu" posebej,
torej o uporabi t. i. "ustvarjalnih tehnik" v tem
kontekstu, se vedno znova ponuja predstava o
"trojstvu". Vseskozi se pojavljajo tri točke, tri
vozlišča, tri področja, tri entitete. Tako smo ob
razmišljanju o osnovnih teorijah, ki pomagajo
vzpostavljati diskurz o socialnem delu, na
koncu pristali pri treh temeljnih vedah kom-
pleksnejšega področja, ki mu neprimerno reče-
mo "družboslovje" ali "družbene znanosti"
(Giddens 1989: 15 in drugod), nekoliko bolj
primerno "humanistične vede", kot pravi
Rastko Močnik (v Bartiies 1990: 212), včasih
tudi "duhovne vede", kot je ta pojem uporab-
ljal W. Dilthey (1980). Te vede/veje so psiho-
logija, sociologija in antropologija. S tem ne
zanemarjamo niti filozofije (kot "matere zna-
nosti"), niti psihiatrije, pedagogike, prava,
politologije in ekonomije, ki se vsaka na svoj
način in z različno stopnjo neposrednosti uk-
varja s subjektom socialnega dela, torej s
človekom in skupnostjo, v kateri biva. Izpos-
tavljamo le tiste tri vede, ki po našem mnenju
v najbolj razvidni obliki "materializirajo" naj-
bolj bistvene razsežnosti človekovega bivanja.
Psihologija se - čeprav sploh ne izključno -
osredotoča na fenomen posameznika, osebe,
sociologija se ukvarja zlasti z vidiki skupnega
oz. družbenega življenja in njegove organiza-
cije, antropologija pa se posveča načinom
(pre)živetja, tistemu, čemur rečemo kultura,
pojem, ki poskuša zajeti vsakovrstne oblike, v
katerih se artikulira, da ne rečemo "materiali-
zira", človekova (duhovna) dejavnost. Seveda
vedno v okviru neke skupnosti, torej posa-
meznika/osebe v interakciji z drugimi.
Naše "trojstvo" je torej "oseba"-"družba"-
"kultura". V pričujočem zapisu bomo poskuša-
li bežno pogledati nekatere vidike opredelje-
vanja teh treh entitet, torej "zgodovino teh
pojmov". V prvem delu se bomo osredotočili
na pojmovanje osebe oz. posameznika, v dru-
gem na vidike življenja v skupnosti, v tretjem
na načine življenja oz. kulturo, kar bomo pos-
kušali skleniti z nekaj predlogi za opredelje-
vanje ustvarjalnosti. Ob tem se bomo poskušali
vseskozi zavedati, da z izpostavljanjem posa-
meznih vidikov oz, entitet drobimo celovitost
spoznavanja človeka. Da so pravzaprav enti-
tete le naši, človeški pripomočki, in da vsaka
zase stojijo le v družboslovni analizi, iz razlo-
gov "spoznavne narave".
Tudi drugi avtorji vedno znova in vseskozi
poudarjajo medsebojno prepletenost omenje-
nih entitet ter opozarjajo nanjo. Razlikujejo
pa se po tem, kako jih pojmujejo in kako vidijo
povezave med njimi. Tako nekateri opozar-
jajo, da gre pri izpostavljanju ali ločevanju
navedenih entitet pravzaprav za drobljenje
spoznavnega odnosa do "najbolj zapletenega
izmed vseh fenomenov, človeškega fenomena"
(JuŽNič, nav. po Antropološki zvezki 1 1990: ii).
Tako Tome, ki se izdatno opira na G. H.
Meada, vidi težavo družboslovja oz. obravnave
kompleksnega fenomena človeka v tem, da
"delitev znanosti na posamezne discipline ne
odraža neke delitve v sami realnosti, temveč ko-
respondira z interesi in zmožnostmi samih razis-
kovalcev. Delitev na biologijo, psihologijo in
sociologijo skratka ne odraža neke izvorne frag-
mentacije človeka. Človek je, prav nasprotno,
celota vseh bioloških, psiholoških, družbenih
itd. danosti" (ToMC 1992a: 33).
325
MILKO POŠTRAK
Stane Južnič citira antropologa Alfreda
Louisa Kroeberja, kije zapisal, da
"antropologija preučuje medsebojno povezanost
tistega, kar je v Človeku biološko, in tistega, kar
je v njem družbeno in zgodovinsko" (JužNIČ
1987: 7).
Ob tem Južnič dodaja, da je "človeški feno-
men tako vseobsežen in tako težko zajemljiv,
da ni ne možno ne želeno zaobseči ga le v eni
disciplini"	Antropološki zvezki 1 1990:
iii).
Anthony Giddens pravi:
"Če je bilo ločevanju sociologije od antropolo-
gije kdajkoli intelektualno vprašanje, je danes
gotovo izpuhtelo. /.../ Ker si je 'sociologija'
prilastila raziskovanje 'naprednih' ('razvitih')
sektorjev sveta, je morda videti, kot da ima
prednost. Vendar je bil pojem vedno težko opre-
deljiv, 'antropologija' pa ima kot veda o
Človeških socialnih institucijah čistejše etimo-
loško poreklo" (Giddens 1987: 38-39).
i
Giddens govori o antropologiji in sociologi-
ji kot o dveh vedah, ki se obe ukvarjata z istim
predmetom, s človeškimi socialnimi (družbe-
nimi) ustanovami, prva v preteklosti oz. z manj
razvitimi, druga v sedanjosti oz. z bolj razvitimi
(ibid.). Nekoliko podobno razmišlja Tome, ko
antropologijo razume kot sociologijo zgodo-
vine:
"Socialna antropologija se je namreč uveljavila
prav kot veda o razvoju človeka. Čeprav resda
osredotočena pretežno na preproste, predindus-
trijske družbe" (ToMC 19926: 52).
Gotovo tudi v zvezi s tem pripominja Stane
Južnič, da se je (zlasti britanska) socialna an-
tropologija s polno paro lotila raziskovanja
primitivnih (predliterarnih, arhaičnih ali tra-
dicionalnih) družb, in da so mnogi
"na tej osnovi menili, da je s tem postala nado-
polnilo sociologiji, ko gre za manj razvite
družbe. Pa bi bilo danes težko pristati na tako
'delitev dela', če je sploh kdaj obstajala"
{]vîmè v Antropološki zvezki 1 1990: VI).
Za nas je pomembna še ena naloga an-
tropologije. Južnič antropologovo poslanstvo
opredeljuje takole:
"Če pri tem uspe prikazati iracionalnost lastne
kulture ali civilizacije in mnogih norm, ki se
zdijo edine zveličavne in primerjati iracional-
nosti lastne in tuje vere in življenjskega stila, je
njegova naloga v dvojnem smislu opravljena"
{ibid.: IV).
Nikakor ne preseneča, da je Ralph Linton
prav s tem v zvezi omenjal tudi socialne de-
lavce (Linton 1957).
POSAMEZNIK
Freudova trodelna struktura osebnosti, ses-
tavljena iz ida, ega in superega, je izredno
razširila spoznavni domet družboslovja. Ne
glede na določeno spekulativnost njegovih iz-
vajanj in na stalno kritiko teh aspektov nje-
govega dela, predstavlja ta struktura osebnosti
neprecenljivo izhodišče za celotno družbo-
slovje. Pomena tega se je zavedel sredi tega
stoletja vodilni sociolog Talcott Parsons, ki je v
svojo sociološko teorijo vpeljal tudi Freudovo
teorijo.
Pomemben je tudi Freudov pojem "neza-
vednega", ki nas pravzaprav uvede v njegovo
strukturo osebnosti (Freud 1987: 304) in ki
prav tako razširi pozornost oz. odpre morda
ključna področja za razumevanje človeka v vsej
njegovi kompleksnosti. Freud pojem neza-
vednega v različnih delih različno določa (ibid.:
124). Dodaja tudi,
"da obsega zavest v slehernem trenutku le
skromno vsebino, tako da se mora največji del
tega, kar imenujemo zavestna vednost, tako in
tako najdlje nahajati v stanju latentnosti, torej v
stanju psihične nezavednosti" {ibid.: 127).
V nadaljevanju povzema Kanta in pravi,
"da ne smemo prezreti subjektivne pogojenosti
našega zaznavanja in našega zaznavanja ne
smemo imeti za identičnega z zaznanim, ki je
nespoznatno" {ibid.: 131), ter dodaja, "da za-
vestnega zaznavanja ne smemo postavljati na
mesto nezavednega psihičnega procesa, ki je
njegov objekt. Tako kot za fizično tudi za psi-
hično v dejanskosti ni treba, da bi bilo takšno,
kot se nam prikazuje" {ibid.).
K temu se bomo vrnili, ko bomo omenjali
"družbeno konstrukcijo realnosti" Bergerja in
326
v ZNAMENJU TROJSTEV
Luckmanna. V zvezi z Meadovim "posploše-
nim (generaliziranim) drugim" se bomo spo-
mnili še nekega drugega segmenta Freudovega
dokazovanja obstoja nezavednega. Freud nam-
reč pravi, da je domneva o nezavednem
"tudi povsem legitimna, kolikor pri tem, ko jo
postavljamo, ne naredimo nobenega koraka
stran od našega običajnega načina mišljenja, ki
velja za pravilnega. Zavest vsakomur od nas
posreduje vednost o lastnih duševnih stanjih; da
ima tudi drug Človek zavest, je sklep, ki ga, da
bi to vedenje drugega razumeli, naredimo per
analogem na osnovi zaznavnih izrazov in rav-
nanj" {ibid.: 129).
Zdi se, da se prav na ravni nezavednega
dogaja tudi kopica procesov, ki so pomembni v
našem ustvarjalnem delovanju.
Pojem nezavednega je vsekakor pomemben
Freudov prispevek k poskusom razumevanja
človeka in tudi njegove narave oz. kulture,
četudi nekateri ne sprejmemo Freudove teze o
sublimaciji kot vzroku za nastanek kulture
(Freud 1986). Morebiti pa je najpomembnejši
prispevek Sigmunda Freuda ta, da je razbil, ali
natančneje, presegel racionalistično pojmo-
vanje človeka, kot ga je v sedemnajstem stole-
tju utemeljil René Descartes s svojim cogito
ergo sum. In kot ga je po svoje konec devet-
najstega stoletja do vrhunca in hkrati do glo-
bokega dvoma pripeljal Friedrich Nietzsche s
pojmom Übermensch (Nietzsche 1987). K Des-
cartovemu dualizmu med razumom in telesom
ter med racionalnim in emocionalnim se bomo
v nadaljevanju še vrnili.
Freudova razslojitev strukture osebnosti na
tri dele predstavlja ob vsej svoji revolucionar-
nosti hkrati pravzaprav jasno kontinuiteto z
dognanji v okviru družboslovja na prelomu de-
vetnajstega v dvajseto stoletje. Izraz "Ono"
¡das Es! je poznal že Nietzsche, Freud pa ga je
povzel po zdravniku Georgeu Groddecku, ki
ga je verjetno pobral pri drugem nemškem
zdravniku, Ernestu Schweningerju (Freud
1987: 306)
George Herbert Mead je, kljub temu, da je
imenoval Freudovo delo "bolj ali manj fantas-
tična psihologija" (Mead 1934: 211), z njim le
imel nekaj skupnega. Njegovo delitev "osebe"
Iselfl na "/" (Jaz oz. "delujoča oseba") in "Me"
(Mene oz. "objektivna oseba") lahko soočimo
s Freudovo trodelno strukturo osebnosti (ibid.:
197-214). Obe teoriji pa nam omogočata oz.
dajeta nastavke za produktivnejše analize fe-
nomena človeka in povratnega razmerja
(součinkovanja) do njegovih "proizvodov" in
hkrati njegovih lastnih "oblikovalcev", kulture
in družbe. Z delitvijo "osebe", ki ni fiktivna,
kot opozarja Mead (ibid.: 178), dobimo pojem
"posameznika", ki na določen način v "eni (in
vsaki posebej) osebi" vključuje razmerja med
entitetami, ki tvorijo polje udejanitve "člove-
ka": zajeti in v "posameznika" locirani so or-
ganski/biološki vidik, kulturna artikulacija in
družbena struktura/strukturiranost.
Ali, kot med drugim pravi Tome, ki pred
tem navaja, da je Mead v svoji socialni psiho-
logiji združil boljše strani monističnega in dua-
lističnega pristopa v pojmovanju človeka:
"Meadova razlaga družbenega nam omogoča, da
presežemo na začetku postavljeno dihotonomijo
metodološkega individualizma ter holizma, in
sicer tako, da družbeno razumemo hkrati kot
psihično konstituirano družbo in družbeno
konstituiranoga posameznika. Ker je oseba
edini prostor 'bivanja' družbenega, to pomeni,
da niti dve 'družbi' nista enaki. Skupno stališče
predpostavlja podobnost, ne pa tudi identičnost,
saj je dediščina kulturnega tipa v 'meni' vedno
sprejeta na neponovljiv način, medtem ko je
stališče jaza v posamezniku inovativno po defi-
niciji. Tenzija med 'jazom' in 'menoj' v normal-
ni osebi je trajno prisotna, odraža nelagodje
posameznika z omejenim repertoaijem kultur-
nih vzorcev in struktur mišljenja, ki so mu dane
na voljo. S tenzijo med jazom in menoj je v od-
nose z drugimi trajno vgrajeno spreminjanje"
(ToMC 1992a: 67).
Specifični medij, preko katerega poteka v
človeku dialog "jaza" z "menoj", je mišljenje.
"Izven mišljenja oseba in družba ne obstajata.
Zaradi tega se preko mišljenja vzpostavlja tudi
obstoj drugih" (ibid.: 38).
Tome dodaja, da bi bil brez strategij
mišljenja posameznik omejen le na prevajanje
svojih zaznav v lastne povezave in nasprotja.
Tako bi bil posameznik atomiziran, tak svet
posameznikov pa si v atomiziranem družbe-
nem svetu težko predstavljamo:
327
MILKO POŠTRAK
"V družbenem svetu oseb pa je mišljenje posa-
meznika vedno v dialogu s strategijami mišljen-
ja v 'meni', ki mu omogočajo transeendiranje
posamičnega občutenja v občutenje solidarnosti
z drugimi, torej kolektivnega" {ibid.: 42).
Tudi zato spreminjanje (procesnost) ni
vgrajeno zgolj v odnos oz. dvogovor med "ja-
zom" in "menoj", temveč v odnos med "ose-
bo" in "družbo". Oseba se vzpostavlja skozi
interakcijo z "generaliziranimi drugimi", šele
postaja "oseba" z "zavestjo" Imindj skozi druž-
beno interakcijo. Mead pravi, da ima "oseba"
Iselfl lastnost, ki je drugačna od tiste čisto fi-
ziološke, ki pripada organizmu:
"'Oseba' je nekaj, kar se razvija, ni prisotna že
od vsega začetka, od rojstva, temveč se vzpos-
tavlja skozi proces družbene izkušnje in dejav-
nosti, razvija se v danega posameznika kot
rezultat njegovih razmerij do tega procesa kot
celote in do ostalih posameznikov v tem proce-
su" (Mead 1934: 135).
S tem v zvezi Tome pravi:
"/.../ značilnosti personalnega repertoarja se po-
membno sooblikujejo v družbi drugih, ko oseba
v večji meri aktivira le določene kulturne vse-
bine, ene strategije mišljenja na račun drugih,
potencialno prav tako mogočih. Oseba skratka
preprosto ne misli, ampak misli na kulturno
oblikovane načine, glede na kulturne konven-
cije, ki jih je internaliziral posameznik v svojem
osebnem razvoju" (TOMC 1992a: 46-47).
S tem se razvojnost ne zaključi. Z dovrše-
nim procesom "učlovečenja" posameznik ni
vzpostavljen zgolj kot pasivni "sestavni del"
dane družbe v določeni kulturi, temveč kot še
vedno spreminjajoča se "oseba", ki se spre-
minja tako v dvogovoru med "jazom" in "me-
noj" kot v interakciji z ostalimi člani družbe v
dani kulturi. "Družbe", ki ne dobi lastnosti
stvari, ki se ne upredmeti, temveč se fluidno,
sprotno, spremenljivo "konstituira" v zavesti
njenih članov. Tudi za Meada osebnost ni sub-
stanca, ampak dinamičen in spreminjajoč
družbeni proces, nenehna interakcija med "o-
sebnim jazom" in "družbenim oz. socialnim ja-
zom".
"Prevlada enega nad drugim je sicer možna,
vendar človekovo delovanje konstituirata vedno
obe dimenziji - individualistična in kolektivis-
tična" (ŠaDL 1992: 47).
Vsak posameznik iz določene "družbe" ima
do nje, torej do vseobsegajoče okolice, ki jo
tvorijo posamezniki, skupine, institucije itn.,
svoj specifičen odnos. Ta "specifični odnos"
posameznika pa ima (ponavadi vsaj) nekaj
skupnega z vsakim "specifičnim odnosom"
drugih posameznikov. Približen presek vsebin
teh "specifičnih odnosov" posameznikov pa je
(grobo rečeno), kot sta to artikulirala Berger
in Luckmann, "družbena konstrukcija realnos-
ti" (Berger, Luckmann 1992). Posameznik se
torej ne "učloveči", socializira v upredmeteno
družbo, temveč v nekakšno "družbeno kon-
strukcijo realnosti" oz. v fluidno entiteto, ki je
večplastno in zapleteno vozlišče najrazličnejših
interpretacij in artikulacij, ki pa imajo do-
ločene skupne kode, ki omogočajo minimum
sporazumevanja. Sporazumevanje omogoča je-
zik in obrazci obnašanja ter način organizira-
nja življenja, ki jim v splošnem rečemo kultura.
Posameznik se prav tako ne inkulturira v
upredmeteno kulturo, temveč v večravensko
izoblikovanost "enega od mnogih možnih nači-
nov preživetja človeka" (prim. Serpell 1978:
7-13).
DRUŽBA Ii\ SOCIALIZACIJA
Parsons je bil sredi dvajsetega stoletja edini
sociolog, ki se je eksplicitno ukvarjal z vpra-
šanji razmerja med "posameznikom" (per-
sonalnim sistemom) in "družbo" (kot delom
socialnega sistema), torej z vprašanjem sociali-
zacije. Pred njim je bil eden prvih, ki je podal
še danes povsem sodobno opredelitev bistva
socializacije, Giddings (leta 1897), kije pouda-
ril,
"da je teorija socializacije najpomembnejši del
teorije družbe, in to zato, ker socializacija zaob-
sega proces razvoja človekove družbene narave,
ki je za vsako družbo vitalnega pomena" (CODI-
NA 1991: III).
Z vprašanji socializacije se je veliko ukvar-
jal tudi sociolog in pedagog Émile Durkheim,
ki ga Parsons, ob Maxu Webru, G. H. Meadu,
Sigmundu Freudu in funkcionalistični kulturni
antropologiji uporablja tudi kot izhodišče za
izgradnjo svoje socializacijske teorije {ibid.: 4).
328
v ZNAMENJU TROJSTEV
Od Durkheima je Parsons prevzel predpo-
stavko o osebnosti kot soeializiranem po-
samezniku, od Webra predpostavko o pomenu
vrednot za družbene procese, na G. H. Meada
pa naj bi se naslonil zlasti pri razlagi procesa
interakcije med "egom" in "alterjem". Za naj-
pomembnejša pa se ocenjujeta vpliva Freuda
in kulturne antropologije (Godina 1991: 4).
Ob tem velja omeniti še fenomenološko us-
meritev, ki jo je na začetku tega stoletja zasta-
vil Edmund Husserl in ki jo je naprej razvijal
Alfred Schutz sredi in v drugi polovici dvaj-
setega stoletja, za njim pa vrsta drugih teo-
retikov oz. socioloških smeri, med njimi
izpostavimo vsaj etnometodologijo s llarol-
dom Garfinklom na čelu. V tej zvezi omenimo
še simbolični interakcionizem, ki se sicer (vsaj
neposredno) ni navezoval na (neo)fenome-
nološko usmeritev, pač pa se je navezoval na
teorijo Georgea H. Meada, ki ga je, kot smo
navedli, po svoje uporabil tudi Parsons.
Z vprašanji o razmerju med "posamezni-
kom" in "družbo" oz. "kulturo" so se - kot smo
deloma navedli - v prvi polovici tega stoletja
ukvarjali številni antropologi, recimo Tylor,
Boas, Benedict, Kroeber, Steward, White,
Radcliffe-Brown, Evans-Pritchard, Malinows-
ki, riaring, Barnouw, I lonigmann in drugi. Na
nekatere od njih se je oprl tudi Parsons. Ne-
kateri antropologi so se tako ali drugače oprli
na Freudova spoznanja, drugi pa so izobliko-
vali bolj ali manj odklonilen ali dvomeč odnos
do Freudovih predpostavk.
Teoretiki, ki uporabljajo izraz "inkultura-
cijski procesi", ob tem pa še "a kultu racij a"
itn., hočejo ponavadi poudariti specifičnost
posamezne socializacije (prim. Južnič 1973:
33-48). Ali drugače: socializacija kot splošen
pojem predvideva abstraktno opredelitev pro-
cesa "učlovečenja" človeškega bitja, "učlove-
čenja" pač skozi procese, v katerih - skozi
posamezne stopnje - posamezno bitje prev-
zame vzorce obnašanja in vsega drugega, kar
sestavlja tkivo fenomena, imenovanega dru-
žba. V tem kontekstu se posameznik vključi na
nekaj, večino ali vse ravni družbene organiza-
cije. Pojem inkulturacija pa poskuša izpostaviti
predpostavko, da se vsako človeško bitje
"nauči" bolj ali manj večine sestavin (znanj,
verovanj, običajev itn.), ki sestavljajo tkivo do-
ločene kulture dane skuf)nosti ljudi.
S tega stališča pomeni torej socializacija
proces vključevanja v družbene institucije, pre-
vzemanje družbenih vlog in drugo, kar sodi v
ta okvir, inkulturacija pa izpostavlja vidik
specifičnosti konkretnih načinov delovanja v
tej strukturi. Inkulturacija je v nekem smislu
tudi širši pojem, ki se, kot smo omenili že prej,
veže na kulturo kot "človeško naravo". To sta
torej komplementarna pojma, ki oba bolj ali
manj natančno opredeljujeta oba vidika med-
sebojne povezanosti med posameznikom in
skupnim življenjem več posameznikov, torej
družbo v okviru neke kulture.
Lahko bi rekli tudi, da je (v Meadovem
smislu) socializacija pravzaprav tvorba preds-
tav o družbi, kopičenje védenja, znanj o tem,
kaj bi naj družba bila. In seveda (v večji ali
manjši meri) sprejemanje in "ponotranjenje"
le-teh. Ta tvorba in to kopičenje se odvijata v
interakciji z drugimi. Zato so tudi prve preds-
tave in vedenja o družbi tiste, ki jih posamez-
nik dobi v svoji najožji skupnosti. Vendar pa
nobeno vzpostavljanje predstav in kopičenje
védenja ali znanj ne teče popolno. Vsak posa-
meznik le po svoje interpretira ponujene
predstave in vedenja, hkrati pa mu tudi (v
Meadovem smislu) "posplošeni drugi" ne
morejo neposredno, popolnoma natančno in
popolnoma v celoti posredovati svojih preds-
tav (zaradi omejitev jezika in drugih komuni-
kacijskih sredstev). Tudi v tem smislu lahko
sprejmemo mnenje Bergerja in Luckmanna, da
"popolna socializacija antropološko ni mo-
goča" (Berger, Luckmann 1992: 190).
Inkulturacija bi v tem smislu analogno
pomenila seznanjanje z nakopičenim znanjem,
z vedenji, oblikami življenja, ustvarjalnosti itn.,
vendar spet le do določene mere, skozi sito
(ustvarjalnega) individualnega sprejemanja in
omejenih zmožnosti celovitega posredovanja
teh vsebin.
Omenimo na tem mestu še mnenje Jana
Makaroviča:
"Socializacija pomeni namreč po eni strani
občevanje med ljudmi, po drugi prebujanje za-
vesti o lastni osebnosti in po tretji ponotranjenje
kulturnih vsebin. Vse troje je neločljivo in prav
to omogoča integracijo zgodovinskega sistema
kot celote" (MaKAROVIČ 1986: 115).
329
MILKO POŠTRAK
Iz omenjenega sledi vsaj naslednje: govori-
mo lahko torej o dveh prepletenih, neločljivo
in zgolj v analitične namene deljenih ravneh
človeškega udejanjanja: o kulturi in o družbi.
Kulturo v najširšem smislu opredeljujemo kot
"naravo človeka", kot tisto, kar pravzaprav
človeka označuje, predstavlja način njegovega
delovanja. Družba pa je način organizacije
kompleksnega skupnega življenja. Tome pravi:
"Družbo razumem kot celoto odnosov človeka
s seboj (dialog jaza z menoj) in z drugim"
(Tomc1992ö: 11).
Po Durkheimu, ki pravi, da je človekova
narava dvojna, posameznikova in družbena
(I-Iatcu 1979: 233), se
"družbeni svet razlikuje od sveta narave predv-
sem zaradi svoje moralne ('normativne') na-
rave. To je zelo radikalna ločitev, kajti moralni
imperativi niso v simetričnem razmerju z im-
perativi narave, zato nikakor ne morejo izvirati
iz njih; potemtakem 'delovanje' lahko pojmuje-
mo kot ravnanje, usmerjeno k normam ali kon-
venciji" (Giddens 1989: 108).
Durkheim se je uprl do takrat, v devetnaj-
stem stoletju, prevladujoči tezi, da je družba
proizvod človeške volje in da ni nič več in niČ
manj kot to, kar človek iz nje naredi (Hatch
1979: 225). Velik del svoje kritike je Durkheim
naslovil na Spencerja, pa tudi na E. B. Tylorja.
Trdil je, da se posameznik ne bi nikoli zgolj z
voljo dvignil nad raven živalskih potreb in se
naravno ne bi dvignil nad raven občutij. Med
posameznikovim in družbenim življenjem je
videl velik prepad in zanikal možnost, da bi
prevladujoče, kolektivno življenje poskušali
pojasnjevati z manj vrednim posameznikovim
življenjem (ibid.: 111).
Durkheim je kot pedagog in sociolog so-
cializacijo raziskoval in pojmoval tako z vidika
vzgoje in izobraževanja kot z vidika sprejema-
nja norm in vrednot družbe. V zvezi s slednjim
je govoril o "internalizaciji ali ponotranjenju
moralnih kategorij in vrednot določene sku-
pine aH skupnosti" (Durkheim 1981).
Auguste Comte je pojmoval družbo kot
harmonično celoto, posameznike pa kot v bist-
vu asocialne, vendar lahko razvijejo družbene
občutke na podlagi "instinktov simpatije".
Ustvarjanje le-teh je povezoval z delitvijo dela.
Po Comtovem mnenju je posamično sprejelo
svojo funkcijo iz občega, zato se tudi posa-
mično mora podrediti občemu. To podrejanje
(socializacija?) občemu, univerzalni smeri, ki
jo določa sistem, je za Comta naravni pojav, ki
ga opredeljuje "instinkt podrejanja" (Jogan
1978: 20).
Herbert Spencer je izhajal iz predpostavke,
da je "človeška narava spremenljiva ob stro-
gem redu v počasnem zaporedju generacije"
{ibid.: 26). Na podlagi analogije med družbo in
organizmom pa je Spencer določal tudi vlogo
njenih "sestavnih delov", posameznih člove-
ških bitij, ki so prevzemala vlogo različnih or-
ganov, ki med seboj funkcionalno sodelujejo. S
tem je utemeljeval nujnost konsenza v družbi.
Max Weber je družbeno ravnanje opre-
deljeval kot "smiselno ravnanje posameznika":
"Za smiselno razlaganje ravnanja, h kateremu
teži sociologija, je treba te (družbene) tvorbe
razumeti samo kot proizvod in naČin organizi-
ranja specifičnih dejavnosti posameznikov, ker
so lahko le oni nosilci smiselno usmeijenega
ravnanja" {ibid.: 65).
Ravnanja, ki so brez smiselne vsebine, osta-
jajo nerazumljiva, vendar pa niso nepomemb-
na za sociologijo {ibid.: 67). Weber je za ne-
katere človeške čustvene in religiozne potrebe
menil, da "so bile, so in bodo vselej prisotne v
ljudeh" {ibid.: 71), iz česar lahko sklepamo, da
človeka kot posameznika ni pojmoval kot kul-
turno oz. družbeno "tabula rasa", temveč je
človeku pripisoval nekatere (genetsko, torej
dedno dane?) lastnosti. Taka so recimo reli-
giozna čustva, ki so po njegovem človeku ima-
nentna.
Tu moramo omeniti še nemškega sociologa
Georga Simmla, ki je na prelomu devetnajste-
ga v dvajseto stoletje zastopal stališča, ki so se
začela v širšem smislu v sociologiji uveljavljati
šele v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Simmel je v času, ko se je večina njegovih
sodobnikov sociologov ukvarjala z makrosocio-
loškimi pristopi, na razmerje med posamezni-
kom in družbo gledal s stališča, ki bi mu danes
lahko rekli mikrosociološki. Na izredno zani-
miv način ne govori o posamezniku kot atomi-
ziranem bitju, hkrati pa družbe in družbenih
pojavov ne pojmuje v Durkheimovem smislu
kot "stvari":
330
v ZNAMENJU TROJSTEV
"Družba v tem primeru ni substanca, nei<aj na
sebi konkretnega, pač pa dogajanje, funkcija
sprejemanja in učinkovanja usode ter medse-
bojnega formiranja" (SiMMEL 1993:14). Pravi
tudi: "Podružbljanje med ljudmi se neprestano
spleta in razpušča in znova spleta, je veČen tok
in utrip, ki povezuje individue tudi tam, kjer
sicer ne napreduje do pravih organizacij" {ibid.:
13). In dodaja: "Družba pa v svojem nenehno
uresničujočem se življenju vedno pomeni, da so
posamezniki povezani prav zaradi medseboj-
nega vplivanja in določanja. Torej je družba
pravzaprav nekaj funkcionalnega, nekaj, kar
individui počnejo in prenašajo, in v skladu z
njeno temeljno naravo ne bi smeli govoriti o
družbi, temveč o podiužbljanju. Družba je tedaj
le ime za okolico individuov, ki so s pomočjo
tako učinkujoči!] medsebojnih vezi povezani
drug z drugim in ki jih zato označujemo kot ce-
loto, podobno kot vidimo celoto v sistemu tele-
snih gmot, ki se v svojem obnašanju popolnoma
določajo v vzajemnem delovanju" (ibid.).
Pomembno je tudi naslednje Simmlovo sta-
lišče, ob katerem moramo upoštevati njegovo
obče pojmovanje posameznika. Pravi namreč:
"Se vedno pa lahko z nekega povsem drugega
stališča priznamo, daje človeški obstoj resničen
le v individuuih, ne da bi zaradi tega kakorkoli
tipela veljavnost pojma dmžbenega" {ibid.: 12).
Socializacijo ponavadi delimo na dve
stopnji (prim. Bergant 1970: 32-47; Berger,
Luckmann 1992: 160-164; Južnič 1973: 37-47).
Primarna socializacija je po številnih avtorjih
najpomembnejši del tega procesa. Gre za do-
gajanje v najzgodnejšem otrošt\ai, ponavadi v
okviru družine. Otrok se tako že takoj na
začetku vključuje v določene obrazce organiza-
cije oz. vrste družine, uči se jezika, odnosov
med mladimi in starimi, med spoloma itn.,
prek prepovedi, kazni in nagrad se uči spre-
jemljivega in nesprejemljivega vedenja, kakor
ga definira določena družina v kontekstu do-
ločene družbe.
Sekundarna socializacija se odvija v okviru,
ki je že širši od družine in neposrednega okol-
ja. V naših družbah je ponavadi locirana v čas
osnovnošolskega in srednješolskega izobraže-
vanja. Ali drugače: ob bolj ali manj končanem
osnovnem socializiranju v okviru družine, ko
se otrok nauči jezika in osnovnih obrazcev
obnašanja, se v času sekundarne socializacije
otrok že uči tudi drugih družbenih vlog.
Temu lahko dodamo še tretjo raven. To je
terciarna socializacija, ki zajema procese, ki se
odvijajo po končanem izobraževanju. Ta oh-
lapni izraz v bistvu le še poudarja, da se so-
cializacijski procesi ne končajo do konca
življenja in da se posameznik vseskozi in na
razne načine srečuje z normami in vrednotami
družbe in do njih vzpostavlja tak ali drugačen
odnos, ki je (ali pa tudi ni) v skladu z njegovo
družbeno vlogo in statusom.
Antropolog Abram Kardiner je ločeval med
"primarnimi" in "sekundarnimi" institucijami.
V okviru primarnih institucij je naštel "družin-
sko organizacijo, 4n-group' formacije, osnovne
discipline, hranjenje, dojenje, institucionalizi-
rano nego ali skrb za otroka, analne treninge,
spolne tabuje, subsistenčne tehnike itn."
(Barnouw 1963: 107). Te primarne institucije
člani družbe pojmujejo kot samoumevne. Se-
kundarne institucije se vežejo zlasti na folklo-
ro, religijska verovanja, koncepte božanstev,
usmeritev do njih in na tehnike za ukvarjanje z
njimi.
Omenjeno delitev na primarne in sekun-
darne institucije lahko - vsaj pogojno - poveže-
mo s prej navedenima pojmoma primarne in
sekundarne socializacije. V tem primeru se
primarna socializacija odvija v okviru primar-
nih institucij, sekundarna in tercialna sociali-
zacija pa v okviru sekundarnih institucij.
Nakazane tri splošne ravni oz. stopnje so-
cializacije navajamo zgolj v ilustracijo. Vsi
teoretiki, ki so se ukvarjali s socializacijskimi
procesi, so jih namreč razdelili na različno
število stopenj, s katerimi so poskušali čim te-
meljiteje opredeliti tega, gotovo enega najpo-
membnejših pocesov v človekovem življenju
(prim. Godina 1991).
Tako je recimo G. IL Mead ločil dve so-
cial izacijski stopnji oz. dva temeljna vidika raz-
voja osebnosti v otroštvu, ki se razlikujeta
zlasti po načinu prevzemanja vlog, individual-
nih in kolektivnih. Po opazovanju otroške igre
je obe stopnji opredelil z izrazoma "igra" IplayI
in "organizirana igra" /ganie/ (Mead 1934:
XXIV, 152-163; prim, tudi IUralambos 1989:
518; Šadl 1992: 43-44; Томс 1992^; itn.).
Mead govori o "družbenih pogojih, v kate-
rih se oseba jself/ vzpostavi kot objekt" (Mead
331
MILKO POŠTRAK
1934: 152). Prvo stopnjo, "igro", lahko vsaj de-
loma umestimo v okvir t. i. primarne socializa-
cije. V tem obdobju se otrok vživlja v raznolike
vloge drugih konkretnih oseb. Kot primer, s
katerim lahko razločimo "igro" od "organizi-
rane igre", navaja Mead mite in različne igre,
ki jih izvajajo pripadniki "primitivnih" skup-
nosti, posebej verski obredi (ibid.). In dodaja:
"Temeljna razlika med igro in organizirano igro
je v tem, da morajo otroci v organizirani igri
imeti jasno vedenje o vseh ostalih udeleženih v
tej organizirani igri" {ibid.: 153-154).
Tu Mead vpelje še pojem "posplošenega
drugega" ¡generalized other/:
"Organizirano skupnost oz. družbeno skupino,
ki daje posamezniku njegovo enotnost osebe
Iselfl, lahko imenujemo 'posplošeni drugi'. Us-
meritev posplošenega drugega je usmeritev ce-
lotne skupnosti" {ibid.: 154).
Prek teh procesov posameznik oblikuje bolj
ali manj sta(bi)lno pojmovanje samega sebe
Iself-conceptI:
"Posameznik je osebnost zato, ker pripada
skupnosti, ker je osvojil in v svoje vedenje
vključil institucije dane skupnosti. Sprejel je
njen jezik kot medij, preko katerega je dobil
osebnost, nato pa je preko prevzemanja raz-
ličnih vlog, ki so jih oblikovali ostali, osvojil
usmeritev članov skupnosti. Takšna je, v do-
ločenem smislu, struktura posameznikove oseb-
nosti" {ibid.: 162).
Gotovo je Sigmund Freud najbolj razslojil
stopnje socializacije. Njegovo teorijo, torej
metodološki model, strukturo personalnega
sistema, razvojni vidik petih temeljnih faz itn.
je povzel tudi Talcott Parsons (prim. Godina
1991: 5 in drugod, zlasti 76-116).
Berger in Luckmann sta v kontekstu socio-
logije znanja, torej v kontekstu družbenega
"načina" sprejemanja informacij iz okolja in
njihove interpretacije, dokaj temeljito obdelala
tudi proces socializacije. In to z dveh vidikov:
socializacije kot procesa učenja samega po sebi
in socializacije kot učenja načina učenja.
Slednjemu bi mi rekli inkulturacija.
Berger in Luckmann pravita, da "je družbe-
ni red človeški proizvod, ali natančneje, tekoče
človeško proizvajanje" (Berger, Luckmann
1992: 73). In dodajata:
"Čeprav niti enega obstoječega družbenega reda
ne moremo izpeljati iz bioloških danosti, pa po-
treba po družbenem redu kot takim izhaja iz
človekove biološke opreme" {ibid.: 74). Naprej
govorita o institucionalizaciji, ki se "pojavi
vedno takrat, ko obstajajo vzajemne tipizacije
dejanj iz navade. Drugače rečeno, vsaka taka
tipizacija je institucija" {ibid.: 75).
Ljudje v tem procesu "objektivirajo" posa-
mezne tipizacije, ki tako "postanejo" realnost,
realnost, ki se kaže posamezniku kot zunanje,
prisilno dejstvo. Take tipizacije se prenašajo
na naslednjo generacijo: kot "objektiven svet"
{ibid.: 80).
"Individuum se ne rodi kot član družbe, temveč
s predispozicijo do družbenosti, Član družbe pa
šele postane" {ibid.: 155).
"V primarni socializaciji ni problema
identifikacije. Ni izbire pomembnih drugih. Za
kandidata za socializacijo je družba predhodno
določen sklop pomembnih drugih, ki jih mora
sprejeti kot take, ne da bi imel možnost odločiti
se za kakšno drugo alternativo" {ibid.: 160).
Posameznik dani "objektivni svet" pono-
tranji. S tem se v primarni socializaciji kon-
struira prvi posameznikov svet {ibid.: 162).
Sekundarna socializacija je potem, kot pravita
Berger in Luckmann, "ponotranjenje institu-
cionalnih ali institucionalno zasnovanih 'pod-
-svetov'" {ibid.: 164).
Nekateri antropologi so poudarjali, da se v
prenašanju jezika z generacije na generacijo
dogaja zelo pomembna vrsta socializacije.
Otrok se ne uči le, kako uporabljati jezik, da bi
izrazil svoje ideje, temveč se v tem procesu uči
tudi, kako misliti. Na koncu tega procesa
"vidimo in slišimo in doživljamo na precej dru-
gačen način, kot to navadno počnemo, ker
jezikovne navade naše skupnosti pogojujejo do-
ločene izbore razlaganja" (SaPIR, cit. po SeRPELL
1978: 61; prim, tudi Sausurre 1989). Serpell
dodaja: "filozofsko gledano je to zelo radikalna
trditev, ker spodkopava možnost človekovega
pristopa do realnega sveta" (Serpell 1978: 61).
"Kategorij in tipov, ki jih izoliramo v svetu
fenomenov, ne najdemo tam zato, ker so vidne
vsakemu opazovalcu. Kakor po navadi razkosa-
vamo naravo, jo organiziramo v koncepte in opi-
sujemo njene značilnosti, počnemo to v veliki
332
v ZNAMENJU TROJSTEV
meri zato, ker smo udeleženci v sporazumu, da
jo bomo organizirali na ta naČin - v sporazumu,
ki je zaobsežen v sklopu našega jezika. Ta spo-
razum je seveda impliciten in neimenovan, ven-
dar so njegovi pogoji absolutno obvezni; sploh
ne moremo govoriti dmgače, kot da se strinjamo
z organizacijo ir\ klasifikacijo podatkov, ki ju
določa sporazum" (wnorf, cit po SerpEIX 1978:
61-62).
KULTURA L\ INKULTURACIJA
Pojmu kultura bi zlahka pripisali difuznost,
saj se njegova uporaba razpenja od najožjih,
skoraj elitističnih definicij "najboljšega, kar je
ustvaril človek" (prim. Storey 1993: 21), do
drugega pola, kjer je kultura pravzaprav naša
"narava" (prim. Štkvsbeu v Antropološki zvezki
1 1990: 67).
Definicije so odvisne od teoretskega kon-
teksta, od paradigme, iz katere izhajajo, ali v
okviru katere so se razvile. Na določen način
torej odražajo čas, v katerem so nastale, in
stopnjo znanja oz. način pojmovanja znanja v
tistem obdobju, hkrati pa tudi zorni kot, spoz-
navni kontekst tistega, ki jih je postavil. Ali
drugače: ujete so v tisto specifično obliko dru-
žbene konstrukcije realnosti, iz katere izhaja
oz. na katere kontekst je vezan določen mislec.
Tako recimo antropolog Douglas G. Mar-
ing pravi:
"'Kultura' je abstrakcija, primerljiva s pojmi,
kot so 'diTJŽba', 'civilizacija' in 'institucija'. Za
vsemi temi izmikajočimi se, težko opredeljivimi
abstrakcijami so vedno Človeške ideje in ak-
cije" (Harinc 1956: 5).
Tudi zato ali prav zato je pregled "razvoja"
definicij kulture v evropski novi dobi indika-
tiven, celo simptomatičen. Definicije so se
namreč od "natančno" zakoličene prve so-
dobne definicije kulture Matthewa Arnolda
postopoma razširjale (tudi v smislu difuznosti).
Zanj je kultura pomenila dvoje. Prvo je bilo
"utelešenje znanja". Njegov razvpiti izrek se
glasi: kultura je "najboljše, kar je bilo domišlje-
no in izrečeno v svetu" (Storey 1993: 21). In:
"kultura je namenjena širjenju Božjega uma in
volje" {ibid.).
V	tem primeru gre torej za ožje poj-
movanje kulture kot "ustvarjalnega vidika"
človekove dejavnosti, ob tem pa hkrati za
"vrednostno" (boljše ali slabše, večvredno ali
manjvredno) utemeljene in hierarhično raz-
porejene kulture oz. kultur. Arnold kulture ni
pojmoval zgolj kot celotne človekove dejavnos-
ti, temveč kot "najboljši" vidik le-te. Ni pa
navedel, po katerih merilih je opredelil "naj-
boljše" in "najslabše" v kulturi. Niti ni govoril
o vprašanju družbene moči, ki je vezana na na-
kazano delitev: "najboljše" v določeni kulturi
je tisto, kar pojmuje kot najboljše družbena
skupina, ki ima moč, tj., družbena skupina, ki
je tesno vezana na center ali centre moči.
Kaže, da so se iz tega jedra razvijale tudi
številne druge definicije kulture te vrste, ki so
se ukvarjale zlasti z estetskimi vidiki, ali pa so
se definirale oz. vsaj prikazovale kot take. V
tem okviru je nato (ali pa že kar takoj ob
vzpostavljeni definiciji) prišlo do razločevanja
med "visoko" in "nizko" kulturo, med "elitno"
in "množično" kulturo itn. To razločevanje se
vleče do dandanes in se ob vsaki novi kulturni
praksi ponovno oživlja v najrazličnejših obli-
kah. Dober, sežet, informativen uvodni pre-
gled omenjene problematike je pred kratkim
pripravil britanski kulturolog John Storey
(1993), pri nas pa se je vsaj deloma s temi
vprašanji nazadnje ukvarjal Gregor Tome
(Ì992a). Tome, ki razlikuje "kulturno" in "ust-
varjalno" življenje, pravi o prvi, da je v tem po-
gledu konvencionalno, tradicija. Po drugi stra-
ni pa je ustvarjalno življenje zaznamovano s
posameznikom - odraža njegovo inovativnost,
neponovljivost, zavestnost. Značilna oblika du-
hovne ustvarjalnosti je umetnost (ibid.).
Vse do definicije kulture antropologa Ed-
warda Tylorja, objavljene v njegovi knjigi
Primitive Culture iz leta 1871, po kateri je "kul-
tura priučene 'zmožnosti in navade'" (IIaring
1956: 16; Илтсп 1979: 27 in naprej), je bil
pojem kulture analogen pojmu "civilizacije"
фтш\1и\Antropološki z\'ezki 1 1990: 67).
V	zvezi s pojmom "civilizacija" omenimo
Makaroviča, ki navaja, da se je zlasti v nemški
sociologiji uveljavilo razlikovanje med pojmo-
ma "kultura" in "civilizacija". Tako navaja
nemškega sociologa Alfreda Webra (brata
Маха Webra), ki je v zvezi s civilizacijo govoril
o procesu, v zvezi s kulturo pa o gibanju:
333
MILKO POŠTRAK
"Proces pomeni gibanje v določeni smeri, med-
tem ko je gibanje pač samo spreminjanje. Pro-
ces pomeni napredek ali nazadovanje, se pravi,
količinsko spremembo, medtem ko je gibanje
samo menjava ene kakovosti z drugo. Civiliza-
cijski proces razume Weber kot nenehno na-
raščajočo duhovno dominacijo človeka nad
naravo, kot vedno večjo intelektualizacijo sveta
in človeškega jaza. Po njegovem civilizacija ne
ustvarja ničesar novega, ampak samo 'odkriva'
tisto, kar je v stvarnosti že prej obstajalo. /.../
Civilizacijski proces zato teži k vedno veČji uni-
verzalnosti, k vedno večjemu poenotenju člo-
veštva. Ravno nasprotno pa velja po Webru za
'kulturo'. Kultura je namreč vezana na 'svoj
lastni zgodovinski organizem', je specifična za
dani družbeni sistem. /.../ Po Webru je torej
civilizacija univerzalna, kultura pa specifična"
(Makarovič 1986: 127).
Že antropologi pred Boasom, navdahnjeni
z najrazličnejšimi interpretacijami Darwinove-
ga nauka o evoluciji oz., natančneje, o razvoju
vrst, so nasprotovali rasističnim teorijam
Iloustona Stewarta Chamberlaina, Madisona
Granta, Lothropa Stoddarda, Williama Mc-
Doughalla, Charlesa W. Goulda in drugih
"mislecev" iz devetnajstega in začetka dvajse-
tega stoletja, ki so pisali o rasni inferiornosti
in superiornosti, o t. i. "nordijski rasi" in po-
dobnem (Haring 1956: 13-14). Antropologi
Darvvinove generacije so že govorili o skupnih
človeških lastnostih, ki presegajo razlike med
posameznimi skupinami ljudi (ibid.). Vendar
so še govorili o "napredku": menili so,
"da gredo vse človeške skupnosti skozi posa-
mezne evolucijske stopnje po enakem vrstnem
redu, s tem pa so razlagali razlike med ljudmi
kot različne ravni napredka. 'Primitivna' ljudst-
va niso bila enaka 'civiliziranim', temveč pač
preprosto zaostala zaradi razmer okolja" (ibid.).
E. B. Tylor je torej prvi definiral kulturo
kot "priučene 'zmožnosti in navade'" (Maring
1956: 16), kar je bilo za osnovo več generaci-
jam antropologov, čeprav je vsaka temu izho-
dišču nekaj dodala. Tako recimo Lukič navaja
definicijo kulture, ki jo je po Tylorju razdelal
Guy Rocher:
"Kultura je sklop bolj ali manj formaliziranih
načinov mišljenja, občutkov in dejavnosti ljudi.
ki glede na to, da jih je osvojilo veČje število
ljudi, iz teh ljudi naredi - objektivno in simbo-
lično - posebno skupnost ljudi, ki se razlikuje
od drugih" (LuKIČ 1981: 69).
Elvin Hatch pravi za Tylorjevo shemo, da
"je paradoksna. Po eni strani je redukcionist,
ker razlaga kulturo glede na posameznika. Po
Tylorju moramo izvor ustanov iskati v naravnih
miselnih procesih človeških bitij. Po drugi stra-
ni njegova shema predpostavlja, da so Človeške
ustanove (vsaj v okviru določenih meja) samos-
tojni, sui generis sistemi, z lastnim življenjem,
ker je domneval, da v nekaterih primerih običa-
ji obstajajo izključno zaradi moči tradicije"
(Hatch 1979: 28).
Boas in člani njegovega kroga so zakoličili
temelje "kulturnemu relativizmu" in s tem
predpostavki, da so vse kulture enakovredne,
zlasti pa so jih
"zanimala stališča tistih, ki so videli in jasno
čutili posamičnost vsakega tipa kulturnega živ-
ljenja, ki pa ga niso razlagali kot izraz priroje-
nih mentalnih značilnosti, temveč kot posledico
raznolikih zunanjih pogojev, ki delujejo na
splošne človeške značilnosti" (BoASl982: 48).
Kulturo Boas definira
"/.../ kot celotnost mentalnih in fizičnih reakcij
in dejavnosti, ki karakterizirajo obnašanje posa-
meznikov, ki skupaj in posamezno sestavljajo
določeno družbeno skupino, glede na njihovo
naravno okolje, na druge skupine, na člane
same skupine in na vsakega posameznega
člana. Kultura vključuje tudi proizvode teh de-
javnosti in njihovo vlogo v življenju skupin.
Vendar kultura ne pomeni zgolj naštevanja teh
raznih vidikov življenja. Je več kot to, ker njeni
elementi niso neodvisni - sestavljajo določen
sklop" (Boas 1982: 180).
Hatch s tem v zvezi pravi, da Boasov trud,
da bi kulturo prikazal kot "zgodovinsko do-
ločeno", le-to reducira na opredelitev, da je
emergentna (Hatch 1979: 68). Hatch opisuje
Boasa tudi kot kulturnega determinista (ibid.),
s čemer se strinja tudi Tome (1992л: 20), oba
pa navajata, da je Boas kulturo razumel kot
vezano na lastna, sui generis načela in ne glede
na naravne značilnosti človeškega uma (Hatch
1979: 98). Podobno je kulturo razumel tudi
334
v ШАМЕШи TROJSTEV
Leslie White (ibid.: 182), kije ob tem zagovar-
jal tudi evolucionistični in deterministični pris-
top {ibid.: 177-179), čeprav ne zanika obstoja
avtonomnega sistema osebnosti {ibid.: 189).
Vendar hkrati trdi, da posameznik ne more
razpolagati s svobodno voljo. Po njegovem je
mogoče osebnost razložiti kot rezultat kultur-
nih in bioloških dejavnikov {ibid.: 190-191).
Hatch naprej navaja, da so na Boasovo delo
vplivali trije dejavniki. Boas je želel po eni
strani izdelati natančne zgodovinske opise po-
sameznih področij. Nato je poskušal najti
način, kako prodreti skozi tančico, ki loči dve
ali več različnih kultur. Ob tem je Boas razum
kot osnovo človeških ustanov zamenjal s čustvi
(Hatch 1979: 65-75). Tudi zato Hatch njegovo
in še nekatere druge družboslovne teorije
(Freudovo, Paretovo itn.) s preloma stoletja
imenuje "antiintelektualistične", v nasprotju z
racionalističnimi, utilitarističnimi, "intelektua-
lističnimi" teorijami Tylorja in drugih {ibid.:
55-56). V zvezi s čustvi in s Freudom še tole: tu
je ključen pojem "navada", ki pomeni določe-
no dejanje, ki se po daljšem ponavljanju "avto-
matizira" tako, da njeno opravljanje ni
povezano z nobeno obliko zavesti. Ob tem, da
so nezavedni, se obrazci navad povezujejo s
čustvi. Obnašanja, ki smo jih "avtomatizirali",
se nam zdijo "naravna", "normalna", vsa tista,
ki odstopajo od naših tovrstnih predstav, pa
čudna, moteča ali smešna {ibid.: 76). Sčasoma
so za Boasa postala čustva in navade najpo-
membnejša načela človekovega obnašanja:
"Celo v naši civilizaciji se običajno mišljenje
usmerja predvsem s čustvi in ne z razumom"
(cit. po ibid.).
V osnovi navedenega razmišljanja lahko še
vedno odkrivamo od Descartesa naprej značil-
no dualistično pojmovanje čustev in razuma, ki
se ohranja do dandanes. Enega morebiti naj-
bolj temeljitih prelomov s to trdovratno tradi-
cijo je opravil James Cooley, ki je redefinirai
čustva s preseganjem omenjene dualLstične
pozicije. Tako Zdenka Šadl povzema, da se je
"tradicionalna misel kognitivne funkcije pos-
plošeno izenačevala z racionalnostjo, čustva pa
z iracionalnostjo" (Šadl 1992: 32). Kartezijan-
ska revolucija v sedemnajstem stoletju je usto-
ličila razum kot najvišji imperativ, čustva pa
zavrgla kot "nezanesljiva", "nesmiselna" itn.
Darwin je čustva obravnaval kot nekaj zunaj
dosega človekovega nadzora, in čeprav je prav
on opozoril nanje kot na pomembno sestavino
človekovega delovanja, je hkrati prispeval k
temu, da so postala predmet znanstvenega
proučevanja le kot "nenaden avtomatičen re-
fleksivni sindrom" (Hochschild, cit. po ibid:
32). Tudi Freud se je s čustvi, ki jih je lociral
pretežno v polje ida, veliko ukvarjal, prav tako
njegovi nadaljevalci (Freud 1987). Tudi zanj je
še vedno veljala vpetost v Descartov kartezi-
janski dualizem. Tudi Weber je ločil racio-
nalno oz. optimalno ravnanje in afektualno,
čustveno ravnanje (Šadl 1992: 35).
Simbolični interakcionisti so čustvom od-
merili več prostora, čeprav nekateri, recimo
James, še vedno s tradicionalno dualističnih
pozicij {ibid.: 63). Tudi Mead je še vztrajal na
podobni tradicionalni dualistični poziciji, po
kateri so čustva predvsem domena biološkega,
razum, kognitivno, pa družbenega v človeku
{ibid.: 64; Mead 1934: 172-173 in drugod).
Zato pa je Cooley uspel najtemeljiteje doslej
prelomiti s tradicijo dualizma in jo preseči.
Cooley je izhajal iz predpostavke, da so čustva
pomemben konstitutiven element posamezni-
kove osebnosti (Šadl 1992: 65). V tem kontek-
stu je pomembno njegovo stališče v zvezi z
razmerjem med mišljenjem in čustvovanjem.
Zanj je mišljenje notranji pogovor, nadalje-
vanje ali zaobrnitev družbene interakcije v po-
sameznikovo notranjost. Cooley govori o
"socializaciji mišljenja" {ibid.: 69). O čustvih
pa pravi:
"Posameznik se rodi z enostavnimi, instink-
tivnimi emocionalnimi dispozicijami ali in-
stinktivnimi čustvi, ki se na podlagi družbenega
izkustva medsebojno prepletajo, spreminjajo in
razvijajo v kompleksnejša Čustva ali t. i. senti-
mente, družbena čustva" {ibid.: 70).
Tako Cooley v nasprotju z Meadom čust-
vom oz. sentimentom povsem jasno pripiše
družbeni izvor in osnovo. In še pomembneje:
"Čustva sodelujejo, prav tako kot kognitivna iz-
kustva, v razvoju in oblikovanju osebnosti in so
njen konstitutivni, enakovreden del ter po-
membna motivacijska sila v človekovem delo-
vanju" {ibid.).
335
MILKO POŠTRAK
In to ne slepa, instinktivna, iracionalna
čustva, temveč družbeno proizvedena, sestavi-
na človeka kot družbenega in kulturnega bitja.
Cooley tako razuma in čustev ne pojmuje kot
dveh ločenih in neodvisnih procesov, temveč
kot prepletena in skupno delujoča (ibid.: 71).
Čustva niso "nespremenljiva oblika obnašanja
v primerjavi z razumom kot načelom, ki prila-
gaja delovanje na spreminjajoče se pogoje"
(ibid.).
V tem kontekstu, torej v okviru pojmovanja
čustev kot po eni strani "biološko danih"
(instinkti ali nagoni), po drugi pa "družbeno
proizvedenih in pogojenih" (sentimenti) lahko
obravnavamo tudi nekatere najnovejše iz-
sledke pretežno antropoloških proučevanj raz-
merja med "naturo" in "kulturo" {Antropološki
zvezki 1 1990: 77-106). V kontekst razprav o
tem, kaj je "genetsko dana in kaj kulturno
posredovana informacija" {ibid.-. 77), lahko
udobno umestimo tudi vprašanje, v kolikšni
meri so čustva genetsko dana, v katerem obse-
gu pa kulturno posredovana oz. oblikovana.
Evans-Pritchard je družbo pojmoval kot
moralni in ne naravni sistem, antropologijo pa
ne kot naravoslovje, temveč kot eno od
družbenih ved {ibid.\ 43). Mogoče je njegov
najpomembnejši prispevek prav vpeljava do-
ločene "svobodne volje" oz. avtonomnosti sub-
jekta. To je bilo verjetno povezano tudi z
njegovim religioznim prepričanjem, saj "če po-
sameznik ni odgovoren za svoje postopke,
krščanstvo nima smisla" {ibid.: 45).
Evans-Pritchard je družbo pojmoval kot
"sisteme samo zato, ker mora družbeno življenje
imeti nekakšen obrazec, kolikor mora človek
kot razumno bitje živeli v svetu, v katerem so
njegovi odnosi z drugimi okoli njega urejeni in
dojemljivi" (ibid.: 75).
Evans-Pritchard meni, da je treba pri anali-
zi ustanov upoštevali človekov zavestni, raci-
onalni um; vendar jih ta tudi ne ustvarja iz nič,
temveč si pomaga s kulturnim gradivom, ki ga
ima pri roki {ibid. \ 76).
Malinowski, ki je izhajal iz monističnega
pojmovanja človeka, je menil, da človek svoj
"biološki potencial", ki ga ima kot homo
sapiens sapiens, "bogati" z nakopičenim
(kulturnim) znanjem skupnosti, v kateri je.
Kultura je v soglasju z biološko naravo
človeka, med njima ni ne prepada ne razlik.
Občasno je Malinowski izvor družbenih usta-
nov poskušal razlagati celo s človekovo priroje-
no naravo. Vendar je hkrati zapisal, da se
"človeško obnašanje nikoli ne določa le z na-
goni" {ibid.: 105). Po njegovem monističnem
pojmovanju se pod vplivom kulture spremeni
le del osebnosti, intelektualne lastnosti, drugi
del, nagoni, pa ostanejo bolj ali manj nespre-
menjeni {ibid.: 136).
Panoff pravi za Malinowskega, da je njego-
va koncepcija osebnosti "predfreudovska"
(Panoff 1979: 74). Malinowski je torej s te
pozicije ostro kritiziral Freudovo delo, posebej
knjigo Totem in tabu, v kateri je govora o na-
stanku kulture. V svojem delu večkrat navaja
razne dokaze, ki spodbijajo nekatere osnovne
točke Freudove socializacijske teorije. Pred-
vsem je dokazoval, da koncept Ojdipovega
kompleksa ne velja za vse družbe {ibid.: 70-71,
76 in drugod).
Po drugi strani pa se je veliko antropologov
v prvih desetletjih dvajsetega stoletja opiralo
na Freudova stališča o nastanku kulture.
Freud je - zelo preprosto povedano - menil, da
je vzrok za nastanek kulture sublimacija, torej
preobrazba spolnih gonov oz. libida v duhovno
in kulturno tvornost.
"Sublimacija nagona je posebej izpostavljena
lastnost kulturnega razvoja, saj omogoča, da
višje psihične dejavnosti, znanstvene, umet-
niške, ideološke, dosežejo tako pomembno vlogo
v kulturnem življenju" (cit. po RÓIIEIM 1976:
92).
Gčza Róheim ob tem dodaja, da
"so nekatere primitivne kulture, ki sem jih pre-
učeval na terenu, nastale kot obrambni meha-
nizmi proti določenim libidinalnim grožnjam
specifičnih infantilnih situacij. S stališča antro-
pologov pomeni kultura Človeštvo, ker je treba
celo najelementarnejše pogoje človeškega obsto-
ja, kot so uporaba ognja, orodja, pa tudi samega
jezika, imeti za začetke kulture. Tako so vpra-
šanja nastanka kulture in nastanka Človeške
vrste pravzaprav eno in isto" (RÓHEIM 1976:
25).
Naprej Róheim navaja razlike med živaljo
in človekom in dodaja, da so določene vrste
(ali zametki) "socializacije" tudi pri številnih
336
v ZNAMENJU TROJSTEV
živalskih vrstah, kjer starši "učijo" potomee
loviti itn. Vendar so te oblike učenja prepro-
ste, in čeprav jih verjetno ne moremo pripisati
zgolj nagonom, torej dednosti oz. genetskim
zapisom, so vendarle "učenje" na kvalitetno
drugi ravni. Niso namreč prakticirane v okviru
zavestne dejavnosti, v kontekstu kulture
(ibid.).
Zygmunt Bauman pravi, da ima celotna
družbena dejavnost svoje kulturno dopolnilo.
Vidika se vedno ne pokrivata povsem, vendar
pa ta povezanost omogoča, da govorimo o
kulturi kot o samostojnem sistemu (Bauman
1984: 386).
Naj omenimo še Cazeneuvovo razlago nas-
tanka obredov, enega od pomembnih segmen-
tov vsake kulture. Cazeneuve najprej pravi:
"Človeka najbolj loči od živali to, daje prvi ob-
darjen z zavestjo. Medtem ko je ravnanje živali
v veliki meri določa instinkt, se pravi, skupna
pravila vrste, pa si mora človek, narobe, večino-
ma sam delati svoja pravila. Človeško bivanje se
v primerjavi z živalskim bivanjem odlikuje po
tem, daje manj določno. Ali, če hočete. Človeku
samemu je teoretično dano, da določi svoje po-
goje, V vseh družbenih skupinah, ki jih pozna-
mo, pa svobodo, da se individualno opredeliš, v
resnici omejujejo stroga pravila, ki tvorijo samo
strukturo družbenega življenja" (CaZENEUVE
1986: 28-29), In dodaja: "Denimo, da sta svo-
boda in individualna zavest, ki ločujeta
Človeštvo od živalskega sveta, hkrati tudi izvor
tesnobe. V tem primeru Človek lahko poskuša,
kolikor more, pomiriti svojo tesnobo tako, da
maskira vse, kar mu odkriva njegov nedoločni
položaj, ali pa lahko, narobe, sprejme tesnobo,
da bi ohranil in uveljavil vse, kar ga dela
večvrednega. Na eni strani bo poskušal skovati
človeško bivanje, ki ga bodo določala pravila
trdnega sveta; na drugi strani pa bo obravnaval
kot izvor moči vse, kar je simbol nedoločenega.
Nazadnje pa mu ostane še tretja rešitev, ki je
sinteza, ali bolje, ravnotežje in je v tem, da
postavlja pravila v razmerje s prosto močjo, ki
naj bi bila nekakšen zunajčloveški arhetip
človeškega bivanja brez tesnobe" (ibid.). In
malo pozneje: "Skratka: ali gre za to, da utrdi-
mo človeško bivanje v stabilen sistem in ga ob-
damo s pravili - in tedaj se zatekamo v obrede,
da bi iz tega sistema odstranili vse, kar simboli-
zira njegovo nepopolnost; ali pa se simbolično
postavimo v svet absolutne moči, ki je ni mo-
goče zvesti na pravilo - in tedaj človeškega 'bi-
vanja' v pravem pomenu besede ni veČ" (ibid.:
32).
Ali, kot pravi Ida Magli: "Človeška vrsta
nima druge narave kot tiste, ki jo določa kultu-
ra. Človekova narava je kultura" (cit. po Štru-
ши\Antropološki zvezki 1 1990: 67).
Ida Magli je prepričana, da je zahodni člo-
vek že zelo zgodaj odkril, da distinkcija med
človekovo "naravo" in njegovo "kulturo" ni
zaznamovana s strogo ločnico.
Mogoče lahko s tem v zvezi navedemo
Blumerjevo opazko, da je "kultura izpeljana iz
tistega, kar ljudje počnejo" (cit. po Alexander
1987: 218). Alexander takoj dodaja, da je to
"čisti Darwin" in pripominja, da bi Peirce in
G.H. Mead gotovo trdila, da je "tisto, kar
ljudje počno, prav toliko izpeljano iz kulture"
(ibid.).
Anthony Giddens na nekem mestu navaja
Wincha, katerega "omejevalne pojme" pred-
postavlja "samo pojmovanje človeškega živ-
ljenja".
"Ti 'omejevalni pojmi' /gre za rojstvo, smrt in
spolne odnose/ so 'neizogiben del življenja vseh
znanih človeških družb in so nam v pomoč,
kadar nas zmede smiselnost nekega tujega siste-
ma institucij'" (Giddens 1989: 53).
Mogoče bi lahko tu iskali osnovne točke,
okoli katerih se nato izgrajuje vsaka, bolj ali
manj kompleksna družbena (oz. človeška) or-
ganizacija.
V zvezi z razvojem kulture pravi Talcott
Parsons naslednje:
"Simbolično organizirani kulturni obrazci, kot
tudi vse druge komponente živih sistemov, so se
vsekakor pojavili skozi evolucijo. /.../ Kljub ve-
liki sposobnosti Človeškega organizma za učenje
in celo ust valjanje elementov kulture ne more
noben posameznik sam ustvariti kulture. Glavni
obrazci kulture se menjajo samo skozi čas mno-
gih generacij in so vedno skupni relativno veli-
kim skupinam in niso nikoli lastnost samo ene-
ga ali nekaj posameznikov" (parsons 1991: 16).
In dodaja: "Ker je oseba naučena organizacija
posameznika v njegovem obnašanju, je proces
socializacije vedno odločilni dejavnik v njenem
oblikovanju in funkcioniranju" (ibid.: 23).
337
MILKO POŠTRAK
Eden najbolj znanih biologov Stephen Jay
Gould pravi: "Vse, kar smo dosegli, dobro ali
slabo, je rezultat kulturne evolucije" (Gould
1991: 26). Pred tem ponavlja sodobne ugoto-
vitve naravoslovcev:
"Homo sapiens sapiens se je pojavil vsaj pred
petdeset tisoč leti in od tedaj nimamo niti drob-
ca dokaza o kakršnikoli genetski izboljšavi"
(ibid.).
To so spoznanja, ki so jih poznali in sprejeli
tudi številni antropologi ter na njihovi podlagi
utemeljili svoje teorije o enakovrednosti vseh
kultur (BoAS 1982).
Berger in Luckmann, recimo, s tem v zvezi
pravita:
"Čeprav lahko rečemo, da človek ima naravo, je
pomembneje reči, da svojo naravo konstruira,
ali, enostavneje, da človek ustvarja samega
sebe" (Bercer, Luckmann 1992: 69).
John J. Honigmann je navajal izraz modeli-
ranje ali vzorčenje /patteniing/, s katerim je op-
isoval procese, v katerih se "posameznikova
osebnost modificira, omejuje ali standardizira"
(HoNiGMANN 1965: 170 in drugod). Izraz je
povezal z dvema aspektoma, ki ju je izpostavil
Herskovits: z inkulturacijo in socializacijo:
"Socializacija je v enakem razmerju do inkul-
turacije kot socialna organizacija do kulture"
(ibid.: 202).
Antropolog Haring navaja:
"Nekateri deli človekovega obnašanja niso kul-
turno pogojeni; človek se ne nauči, kako pre-
bavljati hrano ali kako uravnavati utrip srca.
Nauči pa se vzorcev govoijenja, ravnanja, prila-
gajanja okolju - vseh oblik obnašanja, ki so
povezane z življenjem z drugimi ljudmi"
(Haring 1956: 5).
Južnič navaja:
"Otrok si pridobiva občutek 'sveta' šele postop-
no. To pa seveda ni 'svet', ki bi bil ločen od
predstav družbe ali kulture, v kateri se otrokova
podoba v svetu oblikuje" (JuŽNIČ 1973: 37).
Južnič moč inkulturacije predpostavlja celo
v razmerju do komplementarnega procesa, so-
cializacije:
"Posebno zlahka se je mogoče prepričati o moči
inkulturacije v obdobju primarne socializacije.
Prav nazorne dokaze pa nam daje okoliščina, da
se celo najbolj nekonformistične osebnosti ne
morejo izogniti učinkovitosti zgodnje inkultura-
cije. In to ne le, denimo, v navadah prehrane,
oblačenja in podobno, ampak v veliko širšem
pomenu, ki je pomemben za oblikovanje poli-
tične kulture; na primer: način govora" {ibid.).
S tem v zvezi lahko izpostavimo še pomen
inkulturacije pri izgradnji posameznikove
identitete:
"Osebna identiteta, ki se razvija že v procesu
primarne socializacije, je subjektivni občutek
neprekinjene eksistence in koherentnega spo-
mina" {ibid.: 39).
Makarovič pravi, da so za nastanek nove,
izvirne celote sicer potrebni najrazličnejši in
številni elementi, ob tem pa opozarja, da je
zanj nujno in neizogibno potreben tudi ustvar-
jalni posameznik ali ožja družbena skupina, v
glavi katere/ga (ali katerih) se ti elementi
strnejo v novo celoto (Makarovič 1986: 24):
"Če je prvi pogoj ustvarjalnosti burno dogajanje
zunanjega sveta - je njegov drugi pogoj tišina in
samota študijske sobe. Ustvarjalna sinteza pred-
postavlja zbranost. Velike stvaritve nastajajo
zato daleč od množice" {ibid.).
Hkrati Makarovič navaja sociologa Pitirima
Sorokina, ki meni, da je najpomembnejša faza
nastanka novega sociokul turnega sistema
srečna združitev vsaj dveh miselnih sistemov v
duhu izumitelja {ibid.: 23).
Makarovič naprej pravi, da lahko
"sleherno Človeško stvaritev motrimo bodisi s
kulturnega bodisi z družbenega vidika. S kul-
turnega vidika nas zanima stvaritev sama po
sebi - seveda ne le kot fizični predmet, temveč
v vsem bogastvu svojih simboličnih pomenov in
konotacij. Z družbenega vidika pa nas zanima
vloga, ki jo ima ta stvaritev v družbenem živ-
ljenju ljudi, njena sprejetost in njeno odkla-
njanje" {ibid.: 27).
Takoj zatem dodaja, da človekovo eksisten-
co v osnovi določata dve vrsti odnosov: njegov
odnos do zunanjega sveta, v katerem se izobli-
kuje človekova kultura, in njegov odnos do
drugega človeka, v katerem se izoblikuje člo-
veška družba. In opozarja, da sta seveda oba
vidika neločljivo povezana:
338
v ZNAMENJU TROJSTEV
"/.../, šele socialni odnosi omogočajo nastanek
kulture (..), po drugi strani pa se socialni odno-
si vzpostavljajo šele s kulturo" {ibid.).
V zvezi z "ustvarjalnim posameznikom" na-
vaja Makarovič poljskega sociologa Floriana
Znanieckega in Američana Williama I. Tho-
masa, ki reakcijo "ustvarjalnega posameznika"
postavljata nasproti reakciji "filistra" in "bohe-
ma": "Za filistra je po njunem značilna ustalje-
na, toga struktura mišljenja in obnašanja"
(Makarovič 1986: 21). Prav nasprotno pa je
"bohemova notranjost nestrukturirana, kaotična
- in zato se seveda počuti v kaosu kakor riba v
vodi. Brez težave se prilagaja spremembam,
sledi modnim tokovom, vendar pri tem ne ust-
varja ničesar novega" {ibid.). Nadalje Makaro-
vič navaja: "Kreativni posameznik pa se od
niistra in bohema razlikuje po tem, da spre-
membe v okolju sicer upošteva, vendar jih hkra-
ti ustvarjalno preoblikuje in strukturira" {ibid.).
■ Gregor Tome pravi:
"Repertoar kateregakoli kulturnega lipa je ožji
od potencialnega osebnega repertoarja normalne
osebe. Večina oseb zaradi kombinacije bio-
loških, duševnih in kulturnih posebnosti odsto-
pa od standardov danega kulturnega tipa.
Takšno odstopanje osebe v vsakdanjem življen-
ju predstavlja njegovo ustvarjalnost v najširšem
pomenu besede, ustvarjalnost, ki predstavlja
izvor in temelj vsega družbenega spreminjanja"
(T0Mcl992a: 66).
Za vidnejše odstopanje uporablja Tome
izraz "osebna deviacija":
"Eno ključnih obeležij človekove narave je, da
ne sledi zgolj konvencijam kulturnega tipa,
ampak je do te dediščine v trajno ustvarjalnem
odnosu. Ustvarjalnost predstavlja obliko devia-
cije, ki je izraz posameznika" (ToMC 1992a:
67).
Podobno Berger in Luckmann govorita o
"deviantnih inačicah simboličnega univerzu-
ma": "Skupina, ki je objektivirala to deviantno
realnost, postane nosilec alternativne defini-
cije realnosti" (Berger, Luckmann 1992: 130).
Tudi Simmel je lociral ustvarjalnost v posa-
meznika:
"Če uporabimo primerno kategorijo, se nam
zgodovina človeštva pokaže kot obnašanje in
produkt individuov. Kot je mogoče umetnino
obravnavati v luči njenega čisto umetniškega
pomena in jo razvrstiti v objektivno zaporedje
umetniških stvaritev, kakor da bi 'padla z neba'
- tako bi jo lahko iz osebnosti in razvoja, iz
doživetja in teženj njenega ustvarjalca dojeli kot
utrip ali neposreden rezultat individualnega
življenja, iz katerega kontinuitete je, če gledamo
v tej smeri, nikakor ne moremo izločiti. Na ne-
katera kulturna dejstva, v prvi vrsti na umetnost
in vse tisto, v čemer je še čutiti nadih ustvarjal-
nosti, je pogled iz tega zornega kota lažji kot na
druga; v načelu pa je to zasnovanje v delujočem
in sprejemajočem, tipičnem in enkratnem sub-
jektu ena od možnosti, kako lahko naredimo
razumljivo to enotnost vsega človeškega ustvar-
janja; taka zasnovanost se pojavlja kot eden od
momentov, ki hkrati učinkujejo v slehernem od
nas in katerega zakonitost nam omogoča, da v
enaki meri zgradimo raven, na katero lahko
projiciramo celoto" (SiMMEL 1993: 20).
Simmel govori tudi o razmerju med posa-
meznikom in družbo z vidika konflikta kot po-
membnega dejavnika spremembe, inovacije.
Kot temelj konflikta postavlja individualno
življenje {ibid.: 57). Individuum nasprotuje
družbi, ki "hoče biti celota in organska enot-
nost, v kateri bo sleherni izmed njenih indivi-
duov le člen" {ibid.: 58). S tem v zvezi govori o
ustvarjalnem posamezniku:
"Kar človek pomeni po moČi in odličnosti, po
dosežkih in skladnosti eksistence, je neštetokrat
brez sleherne povezave s tem, kar imajo od tega
on sam ali drugi. Svet je pač toliko vrednejši
zato, ker živi na njem neko v sebi vredno, v
svoji biti popolno bitje" {ibid.: 59). In še:
"Družba ga zahteva zase in ga želi spraviti v
svoji celostni ustrezno obliko, ki je često tako
zelo neskladna z obliko, ki si jo posameznik
sam nalaga kot objektivno vrednoto, kot sta
lahko med seboj neskladna kvečjemu še čisto
sebična in družbena zahteva" {ibid.: 59-60).
Posameznik ali ožja skupina ustvarja nove
(kulturne) vsebine. Seveda nikakor ne posa-
meznik v atomiziranem smislu, ne posameznik
kot izolirana entiteta, temveč posameznik v in-
tenzivni interakciji z drugimi in posameznik z
339
MILKO POŠTRAK
nakopičenimi kulturnimi vsebinami oz. z
močno povezavo ali poznavanjem kulture. Tak
posameznik ima lahko osrednjo vlogo pri
soustvarjanju nove, "alternativne/deviantne
družbene konstrukcije realnosti", torej pri kul-
turni spremembi na splošnejši ravni, v okviru
spremembe kulture kot "narave človeka", ali
pa na ravni ožjega segmenta kulture, ki smo
mu rekli "ustvarjalna kultura" oz. umetnost.
Na ravni slednje so vprašanja sprejemanja
novih kulturnih vsebin s strani drugih, ki osta-
jajo v okviru ustaljene "družbene konstrukcije
realnosti", lahko tudi veliko bolj zapletena.
Ponavadi prihaja do razkoraka med "vizijo"
takega "deviantnega posameznika" in t.im.
"konvencionalno družbo" (prim. Томс 1992a:
67 in naprej).
SKLEP
Posamezno človeško bitje oz. oseba v do-
ločenem prostoru in času je zapleteno in
večplastno vozlišče nakopičenih kulturnih vse-
bin. Te vsebine so pred tem soustvarjale druge
osebe, samostojno in hkrati ves čas v različnih
medsebojnih interakcijah. Z njimi se je posa-
meznik na različne načine seznanil, soočil, ali
jih je bil deležen v množici raznovrstnih stikov
in drugih oblik posredovanja znanj v vseh nji-
hovih pojavnih oblikah.
Tudi s tega vidika je smiselno človeka poj-
movati kot večplastno osebnost, v kateri so po-
samezni segmenti (spomini, nabrana znanja,
izkušnje, v določeni, bolj ali manj "obdelani"
obliki tudi biološka danost itn.) v latentnem
stanju nezavednega in jih je kot take lažje ali
težje priklicati v segment oz. na raven, ki ji re-
čemo zavest. Posamezni segmenti oz. plasti so
stalno v določenem, raznolikem medsebojnem
učinkovanju. Temu bi simbolični interakcio-
nisti rekli "dialog jaza z menoj" ali dvogovor
individualnega, subjektivnega z družbenim, z
vidikom skupnosti.
Oseba ne obstaja kot atomizirana, izolirana
entiteta oz. enota, temveč je ves čas in na raz-
ličnih ravneh tudi v kompleksnih soodnosih z
drugimi. Ti obsežni soodnosi z drugimi se obli-
kujejo v kompleks, ki ga imenujemo družba. O
njej ima vsak posameznik svojo predstavo in
do nje (bolj ali manj v skladu s to predstavo in
pod vplivom različnih drugih procesov) vzpos-
tavlja določen odnos, s tem pa tudi odnos do
drugih pripadnikov skupnosti. Ta "odnos"
lahko privzame obliko sodelovanja ali naspro-
tovanja. Obe obliki sta pomembna vidika dina-
mičnega in vedno spreminjajočega se doga-
janja, ki mu rečemo družbeno življenje. Brez
konflikta (med ustvarjalno osebo in družbo) ni
razvoja, (kulturne in družbene) spremembe.
Brez (vsaj minimalnega) sodelovanja pa spet
ni mogoče skupno življenje. V tem kontekstu
lahko naprej razmišljamo o raznolikih možnih
razmerjih med posamezniki/osebami, družbe-
nimi skupninami in družbo kot abstraktnem,
vedno spremenljivem skupnem imenovalcu
neke raznolike skupnosti.
Posameznik se ne more izgraditi, vzpostavi-
ti zunaj skupnosti in zunaj vpetosti v - na to
skupnost vezane - kulturne vsebine. Prav prek
različnih oblik povezovanja z drugimi pravza-
prav sploh vzpostavlja svojo identiteto, oseb-
nost. Ta identiteta se izgrajuje v povratno
učinkujoči, vzajemni povezanosti osebe z
drugimi in s skupnostjo, v procesih, ki jima
rečemo inkulturacija in socializacija. Vendar v
okviru dane skupnosti obstaja oseba tudi kot
izviren, neponovljiv in kompleksen posamez-
nik, ki vstopa v dejavne odnose z drugimi, s
skupnostjo. Procesa inkulturacije in socializa-
cije namreč nista vseobsegajoča in izključna
dejavnika izgradnje identitete posamezne
osebe. Oseba ni pasiven proizvod omenjenih
procesov, temveč v njih aktivno sodeluje na
različne načine. Tako noben človek ni zgolj
proizvod kulture ali družbe.
Posameznik tudi z drugimi vzpostavlja le
bolj ali manj delne, nepopolne odnose, ki so
omejeni z dometom jezika in drugih komu-
nikacijskih tehnik, dodatne komunikacijske
težave pa ima s pripadniki druge skupnosti, z
drugo kulturo, v kontekstu katere so izdelane
druge oblike komunikacij.
Prav v "nepopolnosti" ("netotalitarnosti")
omenjenih procesov ter v (še precej neraziska-
nih) procesih, ki se dogajajo v posamezniku,
lahko iščemo pomembna vozlišča, v katerih se
zgošča marsikaj od tistega, kar bi morebiti po-
magalo pri razvozlavanju "najbolj zapletenega
od vseh fenomenov, človeškega fenomena".
340
v ZNAMENJU TROJSTEV
Literatura
C. J. Alexander (1987), Sociological Theory Since World War II. New York: Columbia University Press.
Antropološki zvezki I (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu.
V. Barnouw (1963), Culture and Personality. Homewood: The Dorsey Press.
R. Bartiies (1990), Retorika starih, Elementi semiologije. Ljubljana: SKUC, FF (Studia Humanitatis).
Z. Bauman (1984), Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
M. Berçant (1970), Teme iz pedagoške sociologije. Ljubljana: Cankarjeva založba.
P. L. Bercer, T. Luckmann (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
F.	Boas (1982), Um primitivnog čoveka. Beograd: Prosveta.
C.	M. BoNjEAN, L. Schneider (ur.) (1973), The Idea of Culture in the Social Sciences. Cambridge: University Press.
J. Cazeneuve (1986), Sociologija obreda. Ljubljana: ŠKUC in FF (Studia Humanitatis).
W. Dilthey (1980), Zasnivanje duhovnih nauka. Beograd: Prosveta.
Т. Dobzhansky(1982), Evolucija čovečanstva. Beograd: Nolit.
i. Durkheim (1981), Vaspitanje i sociologija. Beograd: Saznanja.
S. Freud (1987), Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC, FF (Studia Humanitatis).
-(1986), Totem and Taboo. London: The Hogarth Press.
A. Giddens (1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: SKUC, FF (Studia Humanitatis).
^-(1987), Social Theory and Modern Sociology. London: Polity Press.
V. V. Codina (1991), Socializacijska teorija Talcotta Pai-sonsa. V: Antropološki zvezki 2, Ljubljana: SSD.
S. J. Could (1991), Darwinova revolucija. Ljubljana: Krt.
M. Haralambos (1989), Uvod u sociologiju. Zagreb: Globus.
D.	G. Harinc (ur.) (1956), Personal Character and Cultural Milieu. Syracuse: Syracuse University Press.
E.	Hatch (1979): Antropološke teorije 1, 2. Beograd: BIGZ.
M. J. Herskovits (1973), Cultural Relativism. New york: Vintage Books.
J. J. Honicmann (1965), Culture and Personality. New York: Harper & Brothers.
M. jocan (1978), Sociologija reda. Maribor: Založba Obzorja.
S. Južnič (1970), Socialna in politična antropologija. Maribor: Založba Obzorja.
-(1973). Politična kultura. Maribor: Založba Obzorja.
-(1983), Lingvistična antropologija. Ljubljana: FSPN, DDU Univerzum.
-(\987), Antropologija. Ljubljana: DZS.
-(1993), Identiteta. Ljubljana: FDV (Teorija in praksa).
C. Lévi-Strauss (1985), Oddaljeni pogled. Ljubljana: ŠKUC, FF (Studia Humanitatis).
R. Linton (1957), The Tree of Culture. New York: Alfred A. Knopf.
S. LuKIč (1981), Kultura medu narodima: Od evropocentrizma ka pluralizmu. Beograd: Radnička štampa.
J. Makarovič (1986), Sla po neskončnosti. Maribor: Založba Obzorja.
М. Mead (1978), Sazrevanje na Samoi. Beograd: Prosveta.
G.	Н. Mead (1934), Mind, Seifand Society. Chicago: Chicago University Press.
F.	Nietzsche (1987), Tako je govorio Zaratustra. Beograd: Grafos.
M. ?ANOrv {1979), Malinovski. Beograd: BIGZ.
T. Parsons (1991), Društva. Zagreb: August Cesaree.
G.	RóHEIM (1976), Nast-anak i funkcija kulture. Beograd: BIGZ.
341
MILKO POŠTRAK
D.	Rupel (1986), Sociologija kulture in umetnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
E.	Sapir (1984), Ogledi iz kulturne antropologije. Beograd: Prosveta.
F.	de Saussure (1989), Opšta lingvistika. Beograd: Nolit.
A. Schutz (1990), Collected Papers 1, 2, 3. London: Kluwer Academic Publishers.
R. Serpell (1978), Uticaj kulture na ponašanje. Beograd: Nolit.
G.	Simmel (1971), On Individuality and Social Forms. Chicago. The University of Chicago Press.
-(1993), Temeljna vprašanja sociologije. Ljubljana: ŠKUC, FF (Studia Ilumanitatis).
J. H. Steward (1981), Teorije kulturne promene. Beograd: Bigz.
J. Storey (1993), Cultural Theory and Popular Culture. London: Ilarvester/Wheatsheaf.
Z. Šadl(1992), Simbolični interakcionizem. Ljubljana: FDV.
G. Tomo (1989), Druga Slovenija. Ljubljana: Krt.
- (1992a), Narava družbenega življenja s posebnim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladinske subkulture.
Ljubljana: FDV (doktorska disertacija).
-(1992Ä), Osebna konstmkcija realnosti. Družboslovne razprave 13: 62-78.
M. Weber (1988), Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC, FF (Studia Ilumanitatis).
342
poročili
Seminar o socialnem kulturnem delu
IVOD
Spoznavati sebe, delati na sebi, delati s
seboj, spoznavati druge, sodelovati z drugimi,
učiti se, eksperimentirati, upati si.... S temi
glagoli bi lahko na grobo orisala seminar, ki je
potekal na Visoki šoli za socialno delo v juniju
1994. Vodila sta ga učitelja za ples in dramo s
Hogeschool Nijmegen iz Nizozemske Tom de
Bruijn in Berry Reynen.
Spoznavati sebe, izkoriščati svoje sposob-
nosti za igranje ¡acting/ in s tem uporabiti novo
možnost za reševanje vsakodnevnih težav (na
poklicni in na zasebni ravni) ter za vzpostavl-
janje boljših odnosov z ljudmi. Tu ni napak, so
le poskusi, ki jih s svojo voljo spremeniš v
uspešnejše in lepše.
Vse vaje, ki smo jih obdelali na seminarju,
lahko uporabimo (posredno) pri delu. Iz
"tragedije" lahko oblikujemo "komedijo", če
nam je to cilj. Upoštevati moramo umetnost
interpretacije situacije in igranja. Igranje ne
pomeni "igrati se z ljudmi", temveč se npr.
postavimo v vlogo slikarja, ki slika in postavlja
ljudi na mesta, za katera misli, da so pomemb-
na. Pri tem si moramo najti udobno, samoza-
vestno držo, ki bo nas in druge prepričala o
pomembnosti našega dela. Moramo se znati
prilagajati in voditi stvari ter sodelovati z
drugimi. Ne smemo ostajati togi, vedno znova
moramo iskati nove poti, nove možnosti,
sprejemati nove odločitve in se ne ustavljati.
Tekoče moramo prehajati z ene ravni na
drugo. To lahko prikažemo s trikotnikom, kjer
so igra, teorije in metode in praktično delo v
nepretrgani povezavi:
DNEVNIK
Na začetku smo se okvirno spoznali, nato
smo na list papirja napisali "pesmico", ki je
nastajala iz odgovorov na zastavljena vprašan-
ja. V prvi vrstici smo morali z eno besedo oz-
načiti tisto, kar si je vsak od nas predstavljal ob
omembi gledališča, plesa, slikanja, skratka,
ustvarjalnosti. V drugi vrstici smo z dvema
besedama vsak zase navedli, kaj nam je pri
tem smešno, zabavno. V tretji vrstici smo s
tremi besedami navedli, česa nas je strah pri
ustvarjalnem delovanju. V četrti vrstici smo
navedli svoja pričakovanja od seminarja, v peti
pa sklenili "pesmico" z besedo po lastni izbiri.
Najina pesmica se je glasila takole:
1.	Baletka
2.	Občutki, strah
3.	Barve, nerazumevanje, izpasti nor
4.	Nove ideje, izkušnje, biti razumljen/a, jaz
5.	Noga
Sledila je vaja za ogrevanje:
Vsi udeleženci smo sestavili krog. Na znak
vodje smo korakali proti sredini in ob vsakem
koraku plosknili z rokami. Nato smo se na isti
način vrnili v izhodiščni položaj. Število ko-
rakov smo stopnjevali od enega do sedem,
dolžino korakov pa smo lahko individualno
prilagajali. Na koncu smo se vsi strnili v tesno
gmoto v središču kroga.
Skozi seminar nas je spremljal trikotnik, v
katerega smo vnašali različne baletne gibe, fig-
ure, svoje težave in njihove rešitve.
V	prvi vaji smo v prostoru oblikovali vsak
svoj trikotnik, ki smo ga označili s tremi točka-
mi na stenah ali tleh predavalnice. Nato smo
ga s hojo po stranicah tega zamišljenega tri-
kotnika predstavili ostalim udeležencem.
V	namišljeni trikotnik smo najprej vnesli
naslednje figure: skok, spotik, obrat, preskok
in nagel tek. Vsak od nas je po svoje inter-
pretiral nakazane like in iz njih naredil lastno
baletno predstavo, ki jo je na koncu vaje
predstavil ostalim.
Prvi dan se je končal s kratkim razgovorom.
343
POROČILI
Drugi dan smo začeli z vajo, v kateri smo se
z zaprtimi očmi sprehodili čez sobo in se mora-
li ustaviti pet centimetrov pred steno, ne da bi
si ob tem pomagali s tipanjem. Opirali smo se
na reakcije in znake lastnega telesa.
Sledilo je vodenje v parih. Najprej je prvi z
odprtimi očmi vodil drugega z zaprtimi očmi,
ki se ga je držal za rame. Nato je prvi z zaprti-
mi očmi vodil drugega (z odprtimi), ki je prve-
ga opozoril le ob najbolj kritičnih trenutkih
(nevarnost trka s steno ali z drugimi).
Zatem smo se sprehajali z zaprtimi očmi po
prostoru in pazili, da se ne zaletimo v druge,
prav tako "slepe" člane skupine. Prepuščali
smo se notranjemu, telesnemu občutku.
Vodja seminarja nam je postavljal "ovire" z
roko pred glavo, trebuh in prsni koš. Iz tega,
pri kateri "oviri" se je kdo ustavil, smo ugo-
tavljali, kako se odzove: z razumom (glava),
voljo (prsni koš) ali čustvi (trebuh).
Vrnili smo se vsak k svojemu trikotniku.
Tokrat smo nastopali vsi hkrati in poiskali
stičišča ¡meeting points! z drugimi udeleženci.
Najprej so bila to zgolj "srečanja", nato smo iz
njih razvili nove figure, nove dele predstave.
Sledila je vaja v parih. Oba v paru sta se
morala naučiti gibanja v obeh trikotnikih in
vse skupaj predstaviti drugim udeležencem.
Nato si je vsak zamislil svoj problem znotraj
trikotnika, ga predstavil drugim ter poskušal
poiskati možne rešitve.
V	naslednji vaji so probleme poosebili dru-
gi člani skupine, posameznik pa se je z njimi
spoprijel na verbalni in neverbalni ravni.
Del vaj smo snemali z video kamero in tre-
tji dan dopoldan posnetke prediskutirali.
Pri naslednji vaji smo v parih drug drugemu
predstavljali ogledala. Prvi je posnemal vse gi-
be drugega, zatem smo zamenjali vlogi.
Sledil je prikaz problemskih trikotnikov in
igranje možnih rešitev.
Popoldne tretjega dne smo začeli z vajo, pri
kateri smo s stojo na eni nogi z odprtimi, nato
z zaprtimi očmi, brez spremljave glasbe in nato
z njo, iskali ravnotežje v različnih legah telesa.
Iz najprej nepovezanih gibov smo začeli ust-
varjati vsak svoj ples.
V	nadaljevanju smo se postavili pred nami-
šljeno ogledalo in počeli tisto, kar ponavadi
doma počnemo pred ogledalom, ko nas nihče
ne vidi. Grde in lepe stvari.
V	izteku te vaje smo si predstavljali, da je
ves prostor obdan z ogledali. Po teh ogledalih
in pred njimi smo plesali, skakali in drugo, kar
nam je v danem trenutku prišlo na misel.
V	sklepu smo se prepuščali ritmu glasbe in
se sproščali.
Dopoldne četrtega, zadnjega dne smo reše-
vali zastavljene probleme s tehnikami, ki smo
jih osvojili v dotedanjem poteku seminarja.
Popoldne smo evalvirali dogajanje in napi-
sali še sklepno "pesmica" z istimi vprašanji kot
na začetku, seveda z drugimi odgovori:
1.	Barry
2.	Igra, smeh
3.	Neznanje
4.	Vodja, ljudje, vzdušje, stik
5.	Tom
VTISI
Kot bodoča socialna pedagoga lahko pove-
ževa te nove izkušnje s svojim delom na Cen-
tru za pomoč mladim, kjer smo kot inštruktorji
na treningih socialnih veščin prisiljeni iskati
vedno nove poti pri delu z mladimi. S pomočjo
delavnic (različnih tehnik dela) premagujemo
z mladimi strah pri navezovanju stikov, se po-
govarjamo o različnih temah (prijateljstvo, lju-
bezen, droge, starši...) in razmišljamo o sebi.
Gordon pravi, da se pedagog večkrat znaj-
de pred težavo, kako motivirati učence, jih pri-
praviti do poslušanja, in daje v takih situacijah
v glavnem prepuščen samemu sebi. Če malo
bolje pogledamo, ugotovimo, da sta učitelj in
učenec v zelo podobnem položaju. Vsak s svo-
jimi potrebami in težavami sta odvisna drug od
drugega in vsaka resnejša motnja ima posle-
dice za oba. Izobraževanje je lahko uspešno le,
ko je njun odnos odkrit, jasen in pošten na
obeh straneh. To pomeni, da morata tako
komunicirati, da lahko drug drugemu odkrito
sporočata svoje misli, želje, zahteve in pro-
bleme, in da znata drug drugemu prisluhniti.
Sociolog Duro Sušnjić pravi: "Človek se
mora vsestransko zavedeti samega sebe, potem
bo lahko tudi stopil do človeka."
Seminar nama je ponudil mnogo možnosti,
da sva se preizkusila in premagala sebe, odkri-
la nove poti, zlasti pa sva dobila veliko spod-
bud za delo.
Sonja Candek
Matej Puhan Vukovič
344
27. kongres Mednarodne zveze šol za socialno delo (IASSW) v
Amsterdamu (10.-15. julij 1994)
Poročilo z udeležbe
Slogan letošnjega kongresa, ki je ponovno
omogočil srečanje predstavnic in predstavni-
kov približno 450 šol za socialno delo z vsega
sveta, je bil Social Work Education: State of the
Art. Njegov namen je bila izmenjava izkušenj o
dogajanju na področju izobraževanja za social-
no delo na različnih šolah, v različnih sistemih
in kulturah. Delo je bilo organizirano večino-
ma v obliki delavnic, ki so imele raznorodno
mednarodno udeležbo tako tistih, ki so v krat-
kih referatih poročali o vsebini in metodah
dela, raziskovalnih dejavnostih in evaluacijskih
rezultatih, kot tistih, ki so bili v njih aktivno
udeleženi. Zaradi velikih razlik v teoriji in
praksi socialnega dela po svetu so bili tudi
prispevki posameznih poročevalk in poročeval-
cev močno različni tako po vsebini kot po
kvaliteti.
Vsebina konference je poskušala zaobjeti
vse dele učnih načrtov, ki so danes aktualni v
večini šol za socialno delo, pa tudi analize
sprememb v družbah, v katerih se šole nahaja-
jo. S tem mislim zlasti politične spremembe v
vzhodni in srednji Evropi, povečanje multi-
kulturalnosti v anglosaksonskem svetu, na-
raščajoči rasizem in nacionalizem v Zahodni
Evropi in dramatično povečanje števila begun-
cev po vsem svetu. Med nekatera novejša, še
neuveljavljena in ponekod še spregledana po-
dročja, s katerimi se ukvarjajo novi izobraže-
valni programi za socialno delo, sodijo: aids,
antidiskriminacija, rasizem in antirasizem,
medkulturna perspektiva, učenje na daljavo,
opogumljanje in opolnomočenje uporabnikov
in uporabnic, zasebne socialne službe, etnokul-
turna perspektiva, feminizem, spol, človekove
pravice in principi dobre prakse, begunci, in-
ternacionalizacija, mednarodne primerjalne
študije, domorodci, postmodernizem, spiritual-
nost, supervizija, paraprofesionalizem.
Predstavniki in predstavnice različnih šol so
se veliko ukvarjali z novimi metodami učenja
in koncepti na področju klasičnih tem v social-
nem delu: delo s starimi, ljudje s težavami pri
učenju, imigranti, ekološka perspektiva, pre-
ventivno socialno delo, raziskovanje in prak-
tično učenje, vprašanje otrok in nasilja, veščine
in vrednote, nezaposlenost in brezdomstvo,
duševno zdravje in socialni razvoj.
Plenarna predavanja so poudarjala zlasti
novo identiteto univerzitetnih programov za
socialno delo, ki postajajo glede na profil štu-
dentk in študentov vse bolj mednarodni in se
vse bolj ukvarjajo z vprašanjem, kaj pomeni
živeti v kulturno-mešanih deželah in kaj pome-
ni upoštevati medkulturne razlike v socialnem
delu. Politična odprava apartheida v Južni
Afriki je bila eden od vzrokov, da je od tam
prišlo večje število udeleženk in udeležencev,
ki so sodelovali zlasti v delavnicah o antirasiz-
mu in diskriminaciji. Vivienne Bozalek z Uni-
verze Western Cape (Cape Town) je poudarila
epistemologijo dvojnega pogleda, ki zahteva
upoštevanje pogleda zatiranega na zatiranje.
Govorila je o praksi, ki prehaja od "objektov
do subjektov, ki imajo znanje" {knowing sub-
jects), in o samorefleksiji zatiranja.
Več predavateljic je poudarilo ne le holi-
stično socialno delo, temveč tudi holistično
izobraževanje za socialno delo, ki mora
upoštevati emocionalno, razumsko in intelek-
tualno raven. David Cox z univerze La Trobe
(Avstralija) pravi, da stopajo študentke in štu-
dentje v študij socialnega dela z različnimi iz-
kušnjami in različnimi vrednotami, ki jih
moramo odkriti in jih vplesti v izobraževalni
sistem kot del učenja za prakso. Izobraževanje
mora vsebovati teoretski trening, pa tudi teh-
nike in metode, s pomočjo katerih imajo štu-
dentke in študenti možnost uvida v lastne
stereotipe in norme in možnost za spremi-
nanjnje pogleda na vsakdanjo stvarnost.
Predstavnik Komisije združenih narodov za
vprašanje beguncev na Nizozemskem J. C.
Concolato je poudarjal koncept izgube v so-
cialnem delu, ki je nujen za razumevanje be-
gunske problematike in problema razseljenih
oseb, saj se je od leta 1970 število beguncev v
345
POROČILI
svetu povečalo iz 2,7 milijonov na 20 milijo-
nov, še več pa je razseljenih oseb.
Lena Dominelli, podpredsednica ISSW in
direktorica oddelka za socialno delo na univer-
zi v Sheffieldu, je omenila pomanjkanje femi-
nistične perspektive kot dinamičnega pojma v
socialnem delu, ki se bori tako za boljše
možnosti žensk kot moških.
Gabor Hegyesi, predavatelj na Univerzi v
Budimpešti, je opisal vzhodnoevropsko iz-
kušnjo ravnanja s socialnimi problemi v pre-
teklosti in dejavnost, ki je šele s padcem
socializma dobila ime "socialno delo". Med
drugim je rekel: "15 let sem delal obiske na
domu in nisem vedel, da je bilo tisto, kar sem
delal, socialno delo."
Poleg pomembne vloge, ki jo igra Medna-
rodna zveza šol za socialno delo kot organiza-
torka konference, ne gre prezreti nekaj
problematičnih in zaskrbljujočih značilnosti te
konference.
Prvi problem je po moje dejstvo, da je bilo
težišče konference naravnano v izobraževanje,
ne da bi problematizirali vprašanje, ki iz tega
izhaja: kakšen vpliv ima drugačno izobraže-
vanje na prakso socialnega dela, ali še na-
tančneje, ali so spremembe, ki so nastale v
šolah za socialno delo, vidne tudi v praksi, ali
pa ostajata izobraževanje in dejanska praksa
med seboj ne le nepovezani, temveč celo
diametralno nasprotni področji. Ali imamo za-
radi toliko pozitivnih sprememb v učnih
načrtih tudi boljšo prakso? A zdelo se je, da
udeležencev to vprašanje sploh ne zanima.
Drugi problem se je pokazal v amerikani-
zaciji socialnega dela tako v zahodnih državah,
Afriki in Aziji kot tudi v državah, kjer nastaja
socialno delo kot nova disciplina. V državah,
kot so Litva, Ukrajina, Madžarska, Bolgarija,
Rusija, Romunija in druge, nastajajo projekti
nove sociale pod taktirko in supervizijo amer-
iških strokovnjakov, zvečine teoretikov so-
cialnega dela. To se kaže v rabi terminologije
in konceptov, pa tudi v celotni individualizaciji
veščin in pristopov, ki imajo kaj malo skupne-
ga z realnostjo področja, na katerega se bodo
posadili. Kako torej razumeti dejstvo, da je
eno prvih knjig o izobraževanju v socialnem
delu v vzhodni Evropi (njena recenzija bo izšla
v naslednji številki Socialnega dela) izdal in
deloma napisal ameriški strokovnjak? Tudi v
Sloveniji se v zadnjem času srečujemo z dejst-
vom, da se terminologija na področju teorije
socialnega dela tako hitro spreminja, da so-
cialne delavke in delavci po Sloveniji včasih ne
razumejo več predavateljic in predavateljev na
Visoki šoli za socialno delo. Vse to pa kaj
malo pripomore, da bi se v praksi zares kaj
spremenilo in da bi se upoštevala kulturna
specifika slovenskega prostora in njegovih
mentalitet. Tudi vprašanje kolonializacije so-
cialnega dela se je zdelo za večino udeležencev
nepomembno. Čeprav vsi dobro vemo, da ne
obstaja eno samo socialno delo, temveč je toli-
ko različnih socialnih del, kot je kultur, pa se
zdi to dejstvo takrat, ko so v igri interesi kul-
turne in ideološke dominacije in kapitala, ne-
pomembna vsiljivost.
Tretji problem, ki ga konferenca ni pri-
pustila na dnevni red, je bilo vprašanje
udeleženk in udeležencev.
Načela dobre prakse v psihosocialnih služ-
bah pomenijo, da so uporabniki, zaradi katerih
te službe obratujejo, soudeleženi pri procesih
njihovega oblikovanja in spreminjanja. To
imenujemo udeležba uporabnic in uporabni-
kov. Včasih imenujemo ta medsebojni proces
tudi upoštevanje perspektive prizadetih. Dru-
gače povedano, brez sodelovanja uporabnikov
ni mogoče načrtovati dobre službe. Podobno je
tudi v študijskem procesu. Brez evaluacije, ki
pokaže, kolikšno je zadovoljstvo študentov in
študentk z izvedenim programom in kako vpli-
va študijski proces na spremembo njihovih
lastnih vrednot, norm, stereotipov in prikritih
diskriminacij, ni mogoče načtovati dobrega
univerzitetnega študija. In ne le to. Brez vklju-
čevanja strokovnjakinj in strokovnjakov, ki pri-
hajajo iz prakse in vedo, kje so temne lise
izbraževanja za socialno delo in katere so čeri
prakse, ni mogoče zmanjšati razkola med izo-
braževanjem in dejansko prakso. In tretjič,
brez sodelovanja uporabnikov in uporabnic
samih v študijskem procesu ni mogoče zaus-
taviti negativnih valorizacij ljudi, na katere se
pripenjajo negativne socialne podobe in ki so
naslovniki socialnega dela. Konferenca šol za
socialno delo mora torej vključevati vse akter-
je, ki delujejo na socialnem polju: predavatel-
jice in predavatelje, ki izobražujejo za socialno
delo, študetke in študente socialnega dela,
strokovnjake in strokovnjakinje psihosocialnih
346
27. KONGRES MEDNARODNE ZVEZE ŠOL ZA SOCIALNO DELO (IASSW)
služb in njihove uporabnice in uporabnike.	Naslednja konferenca IASSW bo leta 1996
Kajti izobražujemo zato, da bomo živeli táko	v Hong Kongu, natanko leto dni prej, preden
vsakdanje življenje, ki bo ponujalo več izbir,	se ta država znova priključi Kitajski,
več možnosti in več človeškosti.	Dar¡a Zaviršek
347
recenzija
Gregor Tome (1994), Profano. Ljubljana: Кг\. 220 str.
Gregorja Tornea poznamo zlasti kot enega
tistih sociologov mlade generacije, ki je svoja
akademska zanimanja vseskozi povezoval in
prepletal s sodobno kulturno prakso, imenova-
no tudi rock and roll. Kot besedilopisec sku-
pine Pankrti je to prakso tudi živel. Tako je
Tome na neki način slovenski ekvivalent tiste-
mu, kar so npr. Simon Frith, Dick Hebdige in
Mike Brake v Veliki Britaniji in Joe Carducci
v Ameriki. Prav slednji je, podobno kot Tome
pri nas, na prelomu sedemdesetih v osemdese-
ta tesno sodeloval z najvidnejšimi ameriškimi
hardcore zasedbami (Black Flag, Minutemen
itn., torej krog okoli založbe SST), v drugi po-
lovici osemdesetih paje razvijal svojo akadem-
sko kariero univerzitetnega profesorja ter leta
1990 izdal knjigo Rock and the Pop Narcotic, v
kateri ponuja zanimivo branje zgodovine ročka
skozi določeno sociološko perspektivo. Car-
ducci se nekoliko razlikuje od "angleško raz-
mišljujočih" Fritha, ki je ostal nekako najbolj
zvest klasični sociološki analizi, in Brakea, ki
je - morda prav zato, ker je tudi socialni dela-
vec - bolj vezan na nekatere poglede, ki jih po-
znamo iz študij družbene patologije. Ilebdige,
po drugi strani, se je naslonil na francosko
tradicijo semiologije, utemeljeno zlasti v delih
Rolanda Barthesa. Vsem navedenim je skup-
no, da so se lotevali fenomena sodobnih
"urbanih subkultur" "od znotraj", kot simpa-
tizerji, tudi protagonisti. Frith ima menda še
vedno svoj stolpec o glasbi v enem od britan-
skih dnevnikov, tudi Tome še občasno objavi
kakšno opazko o aktualnem glasbenem doga-
janju. Ni naključje, da vse naštete teoretike v
svojih delih citira tudi Tome.
Razlika, ki jo hočemo s tem predstaviti in
postaviti v razmerju s prejšnjimi generacijami
družboslovcev, ki so se prav tako na različne
načine lotevali različnih pojavnih oblik t. i. po-
pularne glasbe in množične kulture, naj bi bila
prav v tej "udeleženosti" analitikov v dano kul-
turno dogajanje. Obravnavane kulturne oblike
so bile in so še za naštete teoretike "samo-
umevne", nekako vseobsegajoče, v njih so se
socializirali in inkulturirali, ko so bile že
vzpostavljene. Vsi našteti so namreč rojeni v
povojnih letih. Predvidevamo torej, da so jim
kulturni kodi, simboli omenjenih kulturnih ob-
lik bližji, bolj razumljivi, pravzaprav "notranji".
Po drugi strani se namreč spomnimo vrste
teoretikov neke druge, prejšnje generacije, ki
so se bolj ali manj naklonjeno lotevali analiz in
razlag sodobnih oblik kulture. Tu sta najprej
razmeroma naklonjeni Benjamin in nenak-
lonjeni Adorno, pa seveda razvpiti Roszak, ki
je tudi skoval termin "kontrakultura". Vendar
ostaja po branju njegove knjige s tem naslo-
vom, ki je izšla ob koncu šestdesetih, kljub vsej
njegovi naklonjenosti do takratnega dogajanja
občutek, da so njegove analize zgrešene, da
preprosto ni "razumel", kaj bi naj novo kultur-
no dogajanje pomenilo. Zdi se, da bi lahko v
Dimitriju Ruplu našli naš ekvivalent omenje-
nim avtorjem. Ne zgolj zato, ker jih je Rupel
veliko citiral, temveč zlasti zato, ker je prav
tako poskušal vzpostaviti naklonjen odnos do
sodobnih tendenc na slovenski glasbeni in nas-
ploh mladi kulturni sceni. Vendar je tudi
Rupel vsaj deloma predstavnik neke druge,
vmesne generacije.
Dimitrija Rupla ne omenjamo kar tako.
Nabsezadnje je bil eden prvih, ki so se naslan-
jali na delo Alfreda Schutza ter Bergerja in
Luckmanna. In to potem, ko se je naveličal
prebijati se skozi gostobesednost, a hkrati spo-
ročilno siromašnost poplave levičarskih piscev
s konca šestdesetih. Njegove zveze s Tomcem
so prav tako tesne, vendar jih sedaj pustimo ob
strani. Pozorni bomo ostali le na zadnjo zvezo,
na imena Schutz, Berger in Luckmann ter tudi
G. IL Mead.
Gregor Tome je doslej ponudil že kar nekaj
prispevkov, v katerih se je na zanimive načine
loteval omenjenih vprašanj, torej načinov so-
ciološke analize živih, tekočih kulturnih praks.
Zadnje obsežno delo v tem nizu je knjiga
Druga Slovenija, ki ima neposredno zvezo vsaj
z enim, in to sklepnim segmentom Tomčeve
najnovejše knjige z naslovom Profano.
Gre pravzaprav za predelano in dopolnjeno
inačico Tomčevega doktorata, ki ga je z
349
RECENZIJA
naslovom Narava družbenega življenja s poseb-
nim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladin-
ske subkulture zagovarjal pred kakšnim letom.
Podnaslov knjige Profano je bolj neposreden:
"Kultura v modernem svetu". Vendar seveda
naslov ni slepilo ali naključno izbran. Tome
namreč v uvodu poudarjeno izpostavlja posvet-
nost, laičnost današnjega sveta, saj pravi, da
"šele sprijaznjenje s profanostjo sveta omo-
goča polno doživljanje življenja na kontinuumu
med kulturo in ustvarjalnostjo, tradicijo skup-
nosti in inovacijo osebe" (str. 9). In dodaja
nekaj, kar bi prav lahko bil moto knjige, v tem
citatu pa je v bistvu sežeta tudi celotna Tomče-
va sociološka analiza iz prvega dela knjige:
"Da bi lahko živel človeka vredno življenje, se
moram najprej odreči (religiozni) ideologiji, ki
me zmanjšuje, vzpostavili jasne meje do ilu-
zornega drugega 1er na ta način konstituirali
samega sebe iz sebe" {ibid.). Nietzsche in G.
H. Mead z roko v roki?
Seveda bi lahko Tomcu "očitali" evropo-
centrizem, česar pa niti ne zanika. Ukvarja se
pač z "afirmacijo modernega doživljanja sveta"
{ibid.), in to - kot pokaže v nadaljevanju - doži-
vljanja sveta, kot ga je razvijal človek v Evropi
od renesanse do danes. S tega vidika bi lahko
celo pritrdili Tomčevi tezi o določeni profa-
nosti našega vsakdanjega življenja, čeprav ne-
kateri indici spet kažejo, da je posvetnost,
osvobojenost od ideologij le "pobožna želja".
Vendar se pomen naslova knjige s tem še ne
izčфa. Tome se č še večkrat vrne k tem vpra-
šanjem, tudi, recimo, ko govori o "naravnem",
"družbenem" in "nadnaravnem" (str. 35).
Tomčeva knjiga se, podobno kot disertaci-
ja, ki ji je bila za osnovo, razsloji v dva dela.
Prvi, akademsko-teoretičen, je prepričljivejši,
pravzaprav izredno zanimiv in privlačen. V
njem Tome na podlagi - kot sam pravi in kar je
precej očitno - interdisciplinarnega sociološke-
ga pristopa vzpostavlja odnos do človeka.
Discipline, na katere se eksplicitno naslanja,
so zgodovina (zlasti Braudel in deloma Tenen-
ti), kulturologija (od Benjamina in Adorna do
Barthesa, Brakea, Fritha in drugih že omenje-
nih) in socialna psihologija (poosebljena v G.
H. Meadu, naslonjena tudi na Webra). Pri-
pomnili bi lahko, da nam - kljub občasnemu
naslanjanju na Lévi-Straussa in še koga - manj-
kajo celoviteje zastavljeni antropološki vidiki,
ki bi gotovo obogatili in dopolnili nakazano in-
terdisciplinarnost.
Mogoče moramo poudariti Tomčevo vztra-
janje pri tem, da svojega pristopa nikakor ne
pojmuje kot "postsociološkega", ne gre mu
torej za ukinjanje ali za preseganje sociologije,
temveč za njeno dopolnjevanja, izpopolnjeva-
nje, moderniziranje (str. 10). To Tomčevo po-
udarjanje postane razumljivo ob njegovi anali-
zi sodobnih tendenc v okviru kulture, tendenc,
ki jih je v disertaciji poskušal opredeliti kot
"moderna" (in v tem kontekstu "postmoder-
na" kot nadaljevanje in hkratno zanikanje ter
nadgrajevanje prejšnje) in "sodobna kultura"
(o čemer smo govorili že na drugem mestu: v
nizu prispevkov o subkulturah danes). Tokrat
pa se je - po našem mnenju tudi bolj dorečeno
in smiselno - odločil za distinkcijo med moder-
nizmom in moderno umetnostjo (glej zlasti str.
91, 97,108).
Nakazano analizo pa je - in to je po našem
mnenju največji in najpomembnejši Tomčev
prispevek v tej knjigi - utemeljil na razvijanju
zanimivega pojmovanja "sociološke osebe",
pretežno, čeprav ne nekritično, povzetega po
G. II. Meadu. Pred tem je opravil pregledno
kritično analizo nekaterih tendenc v družbo-
slovju in s suverenimi izpeljavami opozoril na
njihove slabosti ter izpostavil njihove predno-
sti. Tako pravi, da "v sociologiji prevladuje
kulturocentrično videnje človeka namesto an-
tropocentričnega. Kulturocenlrično videnje
ponuja sliko človeka, ki ga družba drži za vrat:
v središču je kultura, okoli katere krožijo raz-
lične agregacije (ljudi), ki jih nadzorujejo za-
koni družbenega nadzora. Na drugi strani an-
tropocentrični pogled ponuja podobo človeka,
ki je, vede ali nevede, ustvarjalec družbenega
življenja. V središču je oseba, ki zaznava druge
in drugo s sebi lastnimi značilnostmi 'jaza' in s
sebi lastnim razumevanjem kulturne dedi-
ščine" (str. 29). Skratka, družbena realnost je
osebno konstruirana, pravi Tome in s tem na
svojevrsten način povzema in dopolnjuje po-
jem "družbena konstrukcija realnosti" Berger-
ja in Luckmanna.
Tome torej v prvem delu knjige (z nad-
naslovom "Pojmi") predstavi zanimivo in
prepričljivo inačico "sodobne ali moderne
sociologije". Pričakovali bi, da bo po drugem
delu (z naslovom "Pojavi"), v katerem opravi
350
TOMC, PROFANO
deskriptivno-interpretativen povzetek zgodo-
vine evropske kulture (vsaj) od renesanse do
danes, v tretjem delu ("Problemi") povezal na-
kazano matrico ali sociološki zorni kot z dano
materijo, torej z moderno kulturo. Vendar
tega ne stori oz. ne izpelje dovolj prepričljivo
in dorečeno. Če v drugem delu, ko povzema
posamezne ključne točke evropske kulturne
zgodovine, še spretno in prepričljivo uporablja
matrico notranjega dialoga osebe (torej "jaza"
z "menoj"), pa se tretji del izteče v zgolj de-
skriptivno predstavljanje nekaterih dogajanj v
slovenskem političnem in kulturnem prostoru.
Pri tem so nekatere Tomčeve trditve vpra-
šljive. Recimo te, da se je pri nas konec se-
demdesetih "v središčih številnih slovenskih
mest pojavila prva celovita mladinska sub-
kultura (punk kot hkrati relevanten estetski in
socialni pojav)" (str. 177). Kolikor vemo, ni
nobene relevantne raziskave, ki bi potrdila kaj
takega, tako da lahko postavimo enakovredno
in podobno samovoljno trditev, da je pred tem
v slovenskem prostoru obstojala najmanj še
ena celovita mladinska subkultura, utemeljena
na dediščini ameriške hipijevske kulture iz
šestdesetih. Navsezadnje je njen "proizvod"
tudi Radio Študent, v sedemdesetih pa je v
tem okviru v Sloveniji obstajalo kar nekaj t. i.
"alternativnih družbenih skupin". A tovrstna
izvajanja seveda presegajo okvir tega zapisa.
Če sklenemo: kljub nekaterim (mogoče
tudi obrobnim, da ne rečemo malenkostnim)
kritičnim opazkam in pomislekom lahko Tom-
čevo knjigo pojmujemo kot zrelo delo enega
vidnejših slovenskih mladih sociologov, ki je
ponudil posrečeno videnje (interdisciplinarno
zastavljene) sodobne oz. moderne sociologije,
hkrati pa ostal dovzeten za vso večplastnost
sodobne kulture.
Milko Poštrak
351
dokumenti
Vprašalnik za nove socialne dejavnosti v Sloveniji
Nadaljujemo predstavitve novejših služb oz. dejavnosti s področja socialnega dela. Vabimo tudi
druge izvajalce podobnih dejavnosti (ustanovljenih leta 1990 ali kasneje), da sodelujejo v anketi, če
sodijo, da je njihovo delo kakršnakoli novost na področju (psiho)socialnih služb.
Prispevkov v tej mbriki ne lektoriramo. Priloge, ki niso zastavljene kot (zgoščen) odgovorna vprašanje,
podvprašanje ali dodatno vprašanje, izpuščamo. Kjer na vprašanje ni odgovora, ga ni v izvirniku.
16
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Škofja Loka
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Preventivno vzgojne dejavnosti za otroke in mladostnike
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Uporabnikom je dejavnost na razpolago v teku celotnega tedna, po dogovoru tudi ob vikendih.
Večinoma se odvija v popoldanskem času, lahko pa tudi dipoldne.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Navedena dejavnost zagotavlja naslednje usluge: pomoč pri razreševanju osebnih stisk, uČna pomoč
otrokom in mladostnikom, pomoč pri koristnem preživljanju prostega časa, svetovanje gojencem
VZ in obsojencem.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Temeljna načela pri delu z uporabniki: prostovoljnost, brezplačnost, zaupnost podatkov, poklicna
molčečnost. Pomoč se nudi na osnovi socialne indikacije.
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Dejavnost pomeni dopolnitev obravnave na centru. Otrokom in mladostnikom, ki potrebujejo več,
da več kot le obravnavo strokovnega delavca. Prevzema nekatere funkcije družine (npr. učna pomoč,
preživljanje prostega časa), v primerih, ko družina odpove oz. so starši zaradi različnih razlogov
vzgojno manj sposobni.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Republika
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Center za socialno delo
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.3.1. Redno zaposlenih (število?)
redno zaposlen - 1,
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
prostovoljci - 4 -,
8.a.3.	PogodbenilVzunanjih sodel. (število?)
pet delavcev vključenih v javna dela
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
Od 30 do 35
9.b. Kdo prihaja k vam?
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Otroci in mladostniki z vedenjskimi motnjami, s težavami v družinskih odnosih, vzgojno manj
sposobnih staršev ipd., gojenci VZ, mlajši obsojenci. Evidentiramo jih pri obravnavavi na CSD,
sodelujemo pa tudi s šolskimi svetovalnimi službami, vzgojnimi zavodi, KPD.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Večinoma so učenci in dijaki, lahko tudi gojenci VZ in obsojenci. Večina je moškega spola.
9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Obravnave so večinoma daljše in potekajo skozi celo leto. Prostovoljci in javni delavci obiskujejo
uporabnike povprečno trikrat tedensko, lahko pa tudi večkrat ali manjkrat.
353
DOKUMENTI
10. Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Sredstva zagotavljamo iz več virov. Javne delavce plačujeta Zavod za zaposlovanje in občina Škoija
Loka. Stroške CSD enkrat letno refundira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
Občina, Ministrstvo, Zavod za zaposlovanje
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
12.	Največji problem je izbor primernih zunanjih sodelavcev, ker so za to delo potrebne določene
osebnostne kvalitete.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.	Da
13.a. Kakšen je postopek?
Običajno uporabnike povabimo na razgovor skupaj z izvajalci in z dogovori rešujemo morebitne
zaplete.
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
V	posamičnih primerih so se nekateri javni delavci pokazali kot neprimerni in smo jih razrešili.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Metodo dela s posameznikom, s skupino, skupnostno delo.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Največ sodelujemo s šolskimi svetovalnimi delavci, vzgojnimi zavodi, KPD, ki sodelujejo pri
evidentiranju uporabnikov in njihovem motiviranju.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Zbiramo osnovne podatke (spol, starost, bivališče), podatke v zvezi s šolanjem, o družinskih
razmerah itd.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
V	spisih
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
SO za interno uporabo, ne posredujemo jih drugim.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Vključitev več sodelavcev, pokrivanje celotne občine.
18.	Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Drugi preventivni programi na CSD.
Kontaktna oseba, tel. št.
Ivanka Bernik Peršin, CSD Škofja Loka, 064 621071
17
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Škofja Loka
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Mladinske delavnice
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Dejavnost poteka enkrat tedensko po dve šolski uri tekom celega šolskega leta.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Delo v skupinah je svetovalno naravnano.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Uporabljena so načela komunalne psihologije in psihologije zdravja; načelo nazornosti, prosto-
voljnosti,...
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Republika
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Center za socialno delo
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Prof. pedagogike, socialni delavec
354
VPRAŠALNIK
8.3.1. Redno zaposlenih (število?)
Dva
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
Šest
8.a.3.	Pogodbenili/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
Učenci osmih razredov osnovnih šol
9.a. Kol ikojih je?
V skupine je vključenih od 10 do 20 mladostnikov, skupaj jih je 80.
9.b. Kdo prihaja k vam?
Mladostniki, kijih zanimajo njihova življenjska oz. razvojna vprašanja.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Razreševanje razvojnih nalog obdobja adolescence.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Mladostniki se na osnovi naše predstavitve programa po šolah prostovoljno odločajo za sodelovanje
v programu.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
9.f. Enkrat tedensko po dve šolski uri tekom celega šolskega leta.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Ustanovitelj, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Z letnim plačilom programa
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Formalno
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
11.b.	Neformalno
Uporabniki
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Programa ne moremo širiti na učence sedmih razredov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za
zaposlitev ustreznega kadra.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Da
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
13.b. Pritožb ni.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Metodo dela z malo skupino je "delavnica", sestavljena iz določenih socialnih iger, nedokončanih
zgodb, vodenih fantazij, polvodenih razprav. Izhajamo iz izhodišč komunalne psihologije in
psihologije zdravja ter spoznanj o razvojnem obdobju adolescence.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Sodelujemo z osnovnimi šolami.
16.	i\»datki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirale?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Podatkov ne zbiramo.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Širitev programa, ki bi vključeval tudi učence sedmih razredov.
18.	Њznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Andreja Bogataj, CSD Škofja Loka - tel. 064 621071.
355
DOKUMENTI
18
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Škofja Loka
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Program svetovanja za humane medosebne odnose
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Dejavnost poteka po 2 oz. 4 šolske ure na šolah v posameznem šolskem letu.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Delo poteka po manjših skupinah in je svetovalno naravnano.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Prilagojenost starostni stopnji, zavestnost in ustvarjalna aktivnost udeležencev, nazornost, itd...
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Republika
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Center za socialno delo
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
Prof. pedagogike, socialni delavec
s.a. Profili
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
S.a.l. Dva
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	PogodbenilVzunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
Uporabniki so učenci osmih razredov osnovnih in prvih in drugih letnikov srednjih šol.
9.a. Kol ikojih je?
V	program je v tem šolskem letu vključenih 630 učencev in dijakov.
9.b. Kdo prihaja k vam?
V	program so vključeni vsi učenci omenjenih razredov oz. letnikov.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Razreševanje razvojnih nalog obdobja adolescence.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Program se izvaja v okviru humanističnih predmetov šol.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Dve oz. štiri ure v posameznem razredu, na željo uporabnikov individualno svetovanje.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Ustanovitelj, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Z letnim plačilom programa
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
Uporabniki
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Programa ne moremo širiti (zlasti na nižje razrede osnovnih šol), zaradi pomanjkanja finančnih
sredstev na področju preventivnih dejavnosti namreč ne moremo zaposliti dodatnega ustreznega
kadra na tem področju dela.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Da
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Pritožb ni, ugotavljamo le precejšnje zanimanje uporabnikov za vsebine programa.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Metoda dela je tematsko usmerjeno skupinsko delo, ki poteka tako, da nioderator posreduje
osnovna izhodišča, teoretična spoznanja, ki spodbudijo mlade k razmišljanju in odkritemu izražanju
njihovih stališč, izkušrnj in čustev ter vodijo v oblikovanje novih; uporaba teorij psiholoških,
pedagoških znanosti.
356
VPRAŠALNIK
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Sodelujemo z osnovnimi in srednjimi šolami.
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Zbiramo podatke, ki se nanašajo na sprejetje posameznih vsebin s strani uporabnikov in jih
statistično obdelujemo.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Podatke uporabljamo izvajalci programa.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Širitev programa, predvsem vključitev učencev petih, šestih in sedmih razredov osnovnih šol. Pro-
gram je izdelan, ni pa zagotovljenih finančnih sredstev za njegovo izvedbo.
18.	Poznale v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Andreja Bogataj, CSD Škofja Loka - tel. 064 621071
19
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Tržič, Cankarjeva 1, 64290 Tržič, tel. 064 53668
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Program Mladinske delavnice
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Delovni čas: Srečanja z uporabniki potekajo enkrat tedensko po dve šolski uri skozi vse šolsko leto
v prostorih osnovnih šol.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Glavni cilj programa Mladinskih delavnic je usmeritev mladostnika k samostojnejšemu in konstru-
ktivnejšemu razreševanju problemov, njegov samorazvoj pa tudi razvijanje odgovornosti, tole-
rantnosti in komunikativnosti.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Prosotovljnost, samoiniciativnost, demokratičnost, komunikativnost.
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Metoda "lastne kože", metode dela (socialne igre, fantazijske igre, nedokončane zgodbe, pol vodene
razprave).
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Center za socialno delo Tržič.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Socialni delavec, psiholog, učitelj, študent, dijak, ing. informatike.
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	Pogodbenili/zunanjih sodel. (število?)
8,a.3. Pogodbeni zunanji sodelavci - 5
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
45
9.b. Kdo prihaja k vam?
Prostovoljno vključevanje učencev OŠ 7. in 8. razredov.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Program dela je okvirno že vnaprej določen, vključujejo pa se tudi teme, ki zanimajo mladostnike
(osnovne zakonitosti adolescence, spoznavanje sebe, prijateljstvo, izražanje čustev, spolnost itd.).
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Mladostniki se vključujejo prostovoljno.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
O socialnem statusu in spolu nimamo podatkov, prevladujejo pa dekleta.
9.f. Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Srečanja z mladostniki potekajo enkrat tedensko po dve šolski uri, člani skupine so isti skozi vse
šolsko leto.
357
DOKUMENTI
10. Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
VeČino sredstev za izvajanje tega programa nam je dodelilo Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve, del sredstev pa prispeva Center za socialno delo sam.
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Formalno nadzor nad programom izvaja Mreža za razvoj Mladinskih delavnic in Center za socialno
delo Tržič, neformalno pa uporabniki sami ter OŠ, na katerih poteka program.
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problem, s katerim se pri delu srečujemo, je problem financiranja ter zagotavljanje ustreznih
sodelavcev za inštruktorje Mladinskih delavnic.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Uporabniki se imajo možnost pritožiti, vendar do tega še ni prišlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Pri delu je pomembno utrjevanje posameznika za obvladovanje lastne razvojne krize in hkrati
razvijanje stabilne socialne in osebne identitete. Pomembno je tudi poudarjeno razvijanje jasnega
doživljanja lastnih kapacitet in ustvarjalnih moči, s katerimi posameznik sprejema odgovornost
zase in išče oporo v samem sebi.
15.	s katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Občasno sodelujemo z zunanjimi strokovnjaki (s področja zdravstvene dejavnosti ter strokovnjaki,
ki se ukvarjajo s preprečevanjem zlorabe drog). Sodelovanje poteka v obliki predavanj, okroglih
miz ali neformalnih srečanj).
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Podatkov o uporabnikih sistematično ne zbiramo in ne obdelujemo.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Dograjevanje konceptov dela, uvajanje Mladinskih delavnic za starše ter učitelje.
18.	Њznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna al i zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
KURENT ŠVAB Majda, socialna delavka, CSD Tržič
20
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad in Ljubljana Šiška
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
gre za program oz. delavnico VSE KAR DELAM, DELAM ZASE
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
popoldan (dve šolski uri)
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
skupinsko delo z mladostniki
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
samoiniciativnost, prostovoljnost, isti čas, kraj delovanja in trajanje delovanja
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
gre za oblike delavnic, ki na Centrih niso izvajane
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
CSD Lj. Bežigrad in CSD Lj. Šiška
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
dve dipl. psih. Nena Brumen in Tanja Arnšek
8.a. Profili
8.8.1. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
358
VPRAŠALNIK
9. Uporabniki storitev oz. uslug
skupine do 12 mladostnikov starosti od 14 do 18 let.
9.a. Kol ikojih je?
9.b. Kdo prihaja k vam?
To SO mladostniki, ki imajo težave v odraščanju.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Program predstaviva na srednjih šolah - vsak se vključi samoiniciativno.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Skupina se sestaja 1 x na 14 dni v prostorih PISC-a.
10.	Fmanciranje
sredstva financiranja programa so iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve - za materialne
stroške in strokovno delo mentoric pa iz sredstev obeh Centrov
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
formalno CSD Bežigrad, CSD Šiška in MDDSZ
ll.a. Formalno
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
metodologija je RI^ skupinska
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
srednje šole (predstavitev programa)
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
ime in priimek
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
program se bo nadaljeval po evalvaciji, če bo uspešen, se bo mreža skupine razširila
18.	Rjznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna al i zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Sestavila: dipl. psih. Nena Brumen
21
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Murska Sobota, Slovenska 44, Murska Sobota
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Preventivno skupinsko delo z otroci s težavami v odraščanju.
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Socialni delavci so strankam oz. uporabnikom na razpolago vsak delovni dan od 7. do 15. ure in ob
torkih in četrtkih od 17. do 19. ure v prostorih Doma učencev na Tomšičevi ulici v Murski Soboti.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
V programu skupinskega dela je staršem in njihovim otrokom zagotovljena možnost posvetovanja
s strokovnimi delavci o težavah z otroci in svetovanjem kako ravnati, da se težave zmanjšajo ali pa
do njih ne pride.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Pri delu z uporabniki se poslužujemo vseh temeljnih načel predvsem pa načela individualnosti, ker
je vsak otrok osebnost zase in zahteva posebno obravnavo.
6.	v čem je posebnost le službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Skupinsko delo z otroci z razvojnimi težavami je preventivno delo, kar pomeni, da se pri njih še ni
pojavila težja vzgojna problematika, obstajajo pa razlogi, da bi se le ta lahko razvila. Tako skupinsko
delo je dopolnilo pri delu svetovalnih služb v osnovnih šolah ali v psihohigienskem dispanzerju in
se po tem razlikuje od obravnav otrok in mladoeltnikov pri katerih se že kažejo znaki težje vedenjske
motenosti.
359
DOKUMENTI
7. Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Ustanovitelj skupin je strokovna služba Centra za socialno delo Murska Sobota.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Pobudo so dali strokovni delavci Centra za socialno delo Murska Sobota.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Izvajalci storitev so strokovni delavci naslednjih profilov: 2 socialni delavki, 1 zdravnik, 1 svobodni
umetnik.
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
Redno zaposleni sta dve socialni delavki, prostovoljcev nimamo in dva pogodbena zunanja sodelavca.
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
9.b. Kdo prihaja k vam?
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Uporabniki storitev so otroci, ki jih je 20. Obiskujejo srečanja v dveh skupinah v vsaki po 10 otrok.
Ti otroci imajo razvojne težave, to so težave v odnosu do vrstnikov, staršev, učiteljev, šole, itd.
Otroci zelo radi hodijo, samoiniciativno, brez prisile že četrto leto vsak torek in prvo leto vsak
četrtek na srečanje skupine.
Otroci večinoma izhajajo iz družin s slabim socialno-ekonomskim stanjem (v družini je problem
alkoholizem enega izmed staršev, razvezani zakonci, brezbrižnost ali pomanjkanje časa za otroka,...).
V	vsaki skupini je ena deklica, ostalo so fantje od 2. do 7. razreda osnovne šole.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Sredstva so zagotovljena v okviru programa dela CSD M.Sobota in iz sredstev iz natečaja Ministrstva
za delo, družino in socialne zadeve Ljubljana.
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
Nadzor nad dejavnostjo izvaja ustanovitelj oz. direktor CSD in Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve Ljubljana.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
V	svoji ustanovi se ne srečujemo z nobenimi problemi v zvezi z izvajanjem tega programa.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Uporabniki imajo možnost pritožbe strokovnim delavcem neposredno v skupinah ali na Centru za
socialno delo Murska Sobota, kar pa se še ni zgodilo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Pri delu uporabljamo metode skupinskega dela kombinirano z metodo individualnega dela. Delo
skupine je zasnovano na vzgoji otrok skozi igro. Uporabljamo socialne igre oz. interaktivne vaje,
predvsem po Schwalbachu.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Največ sodelujemo s svetovalnimi službami v osnovnih šolah in z psihohigienskim dispanzerjem za
otroke in mladoletnike v zvezi s težavami otrok, ki obiskujejo skupine. Po potrebi sodelujemo tudi
z drugimi posameznimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to problematiko.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Zbiramo podatke o otroku in družini, o njegovem vedenju v šoli in izven nje, o odnosih v šoli, do
učenja, do sošolcev, do učiteljev, odnose v družini....
Podatke imamo zapisane in jih sproti dopolnjujemo. Vodimo zapise o vsakokratnem srečanju
360
VPRAŠALNIK
skupine, kjer zabeležimo vse kar se dogaja v skupini in s posameznikom.
Vpogled v podatke lahko dobijo le strokovni delavci, ki tudi obravnavajo istega otroka, (šole,
psihohigienski dispanzer)
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
V	načrtu imamo v prihodnjem šolskem letu še eno novo skupino.
18.	Њznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
V	okolici ne poznamo nobene nove službe ali dejavnosti s področja psihosocialne prakse.
Kontaktna oseba, tel. št.
Kontaktna oseba: GERENČER Breda, Center za socialno delo Murska Sobota, Slovenska 44, tel.
(069)31-759 in (069)31-758.
22
1.	Ime in naslov ustanove
CSD
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Mladinska delavnica (MD)
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Delovni čas prilagojen prostemu času mladostnikov - dejavnost se izvaja torej v popoldanskem
času.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Nuđenje psihosocialne pomoči učencem 7. in 8. razredov osnovnih šol pri obvladovanju njihovih
razvojnih kriz in s tem izgradnjo trdne in močne osebnostne identitete.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
-	prostovoljnost udeležbe
-	spoznanja ostajajo znotraj grupe
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Program poteka vse šolsko leto v trajanju dveh celih let, začne se v 7. in nadaljuje v 8. razredu.
Skupine se oblikujejo prostovoljno na podlagi predhodne predstavitve programa inštruktorja
učencem v sodelovanju z zaposlenimi na šolah. Teme srečanj so različne, vse pa se dotikajo
problematike razvojnega obdobja adolescence.
Osnovna metoda pri delu s skupino mladostnikov je "delavnica", prevladujoča tehnika pa socialna
igra. Poleg tega se ta skupina vključuje v družbeno življenje šole z organizacijo zabav, izletov,
tribun, okroglih miz...
Z organizacijo različnih aktivnosti se vzpodbuja nastajanje drugačnega, novega ozračja.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Formalni ustanovitelj CSD Ptuj, koordinacijo projekta pa izvaja Center za izvajanje in razvoj "MD"
pod strokovnim vodstvom psihologa Zorana Maksimoviča, ki je avtor in organizator projekta.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Pobudo za izvajanje tega projekta v ptujski občini sta dali socialni delavki Danila Jurgec in Zinka
Kokol.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Profili: prostovoljci
-	študentje iz ptujske občine, ki so si po osnovnem usposabljanju pridobili naziv inštruktorji,
-	vsi, ki so preko javnih del že vodili MD in želijo kljub zaposlitvi še naprej delati, javna dela
-	prav tako usposobljeni iskalci zaposlitve z višjo ali visoko izobrazbo.
B.a.l. Redno zaposlenih (število?)
Redno zaposleni (prostovoljci) 5
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
Študentje 6
Javna dela 20
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
Pogodbenih/zun. sodelavcev 31 inštruktorjev
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
učenci 7. in 8. razredov
361
DOKUMENTI
9.a. Kol ileo j ih je?
31 inštruktorjev vodi 31 skupin osnovnošolcev na 18 osnovnih šolah v ptujski občini. V teh skupinah
je tako vključenih okrog 450 otrok, kar predstavlja 24,7% sedmo in osmošolcev ptujske občine.
9.b. Kdo prihaja k vam?
Vključitev V skupino je popolnoma prostovoljna. Srečanja potekajo 1-krat tedensko v popoldanskem
času v prostorih šole, ki jo otroci obiskujejo.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Vsebina programa "MD" zajema pet osnovnih področij problemov mladostnika (osebna in spolna
identiteta, odnos do vrstnikov, staršev, učiteljev, šole, njihovo čim uspešnejše in samostojno
obvladovanje lastne krize ter učenje socialnih veščin za uspešno soočanje s težavami).
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Opisano pod točko 9.b.
10.	Fmanciranje
MD, ki potekajo v okviru javnih del, se financirajo iz sredstev Republiškega zavoda za zaposlovanje
in občine Ptuj. Sredstva za prostovoljce pa zagotavlja Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve.
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo al i dejavnostjo?
11.a. Formalno
Koordinacijo in kompleksni nadzor projekta vodi psiholog Zoran Maksimovič v okviru Centra za
izvajanje in razvoj "MD", supervizijski sestanki potekajo lx mesečno na sedežu "Društva za razvoj
preventivnega in prostovoljnega dela". Na superviziji se sprejema sam razvoj projekta ter se rešujejo
nastali problemi v zvezi z izvajanjem. Supervizijskega sestanka se udeležujejo mentorji, enkrat
mesečno, (pogoj, da postaneš mentor, je, da vsaj eno šolsko leto delaš kot inštruktor in kasneje kot
komentor).
Mentor s komentorjem vodi in nadzoruje skupino inštruktorjev (slušatelji, ki uspešno zaključijo
izobraževalni seminar).
Inštruktorji delajo s skupino mladostnikov v paru. Z njimi so v začetku šolskega leta, preden začnejo
delo, sklenjeni naslednji dogovori:
-	obveznost inštruktorjev glede izvajanja minimalnega števila "MD", pripravljenost za sodelovanje
v mentorski skupini in pisanje rednih tedenskih poročil o srečanjih z mladostniki;
-	časovna opredelitev izvajanja programa.
Obveze nosilcev programa pa so:
-	materialne in finančne
-	strokovno vodenje mentorske skupine
-	pomoč pri delu v izvajanju programa MD v konkretni šoli
-	dajanje možnosti za nadaljnje izobraževanje inštruktorjev
-	posredovanje infromacij
-	povezovanje z Mrežo MD
11.b.	Neformalno
Po vsakem srečanju poteka intervizija med mentorjem in komentorjem.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problem, s katerim se srečujemo, je finančne narave, po drugi strani pa na CSD vodijo ta
projekt delavci že ob polni svoji zaposlitvi, kar povzroča hude obremenitve.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
DA
13.a. Kakšen je postopek?
Uporabniki imajo možnost pritožbe v sami skupini, kjer se pritožbe, pripombe, problemi sproti
rešujejo. Imajo pa se možnost pritožiti zaradi storitev oziroma uslug tudi svoji svetovalni službi, ki
redno kontaktira z mentorji iz CSD. Možne so tudi pritožbe inštruktorjev, ki se rešujejo v mentorski
skupini.
362
VPRAŠALNIK
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Pritožbe s strani mladostnikov ni bilo. Inštruktorji se pritožujejo nad slabo plačanim delom, občasno
pa želijo pojasnila v zvezi z opravljenimi urami.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Medtode, tehnike opisane že pod točko 6.
Program MD nudi psiho-soeialno pomoč in podporo mladostnikom v zgodnjem obdobju adoles-
cence pri obvladovanju razvojnih kriz in s tem pripomore k izgradnji trdne in močne osebnostne
identitete.
Po eni strani program obravnava postopke za čim uspešnejše in samostojno obvladovanje ter
soočenje z lastnimi težavami, po drugi strani pa učenje cele vrste socialnih veščin, ki lahko
pripomorejo k uspešnejšemu soočanju z njimi. Namen programa MD je preventivni, izobraževalni
in razvojni:
-	preventivni - preprečevanje nastajanja in razvijanja patologije in drugih oblik deviantnega vedenja,
izobraževalni - pridobivanje določenih znanj, veščin, stališč. Učenje posameznika za usklajevanje
manjših potreb s potrebami družbe,
-	razvojni - vzpodbujanje posameznika, skupin k spreminjanju znotraj same osnovne šole, posebno
na področju dela z učenci višjih razredov, razvoj izobraževalnih programov za odrasle (starši,
svetovalne službe, učitelji).
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Sodelujemo z osnovnimi šolami v ptujski občini in z Društvom za razvijanje preventivnega in
prostovoljnega dela v Ljubljani. Zunanji sodelavec je supervizor programa.
Po potrebi oziroma želji otrok povabimo k sodelovanju tudi zunanje strokovnjake (iz Zavoda za
zaposlovanje - poklicno usmerjanje, pedagoga - predavanje o tehnikah učenja...),
16.	Њdalki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Zbiramo le podatke o poklicni strukturi inštruktorjev, ter tudi podatke šolskih svetovalnih služb o
delu inštruktorjev, odziv in opažanja pri otrocih o mnenjih o programu nasploh,
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Podatki nam služijo za interno uporabo,
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Glede na število inštruktorjev in število skupin po vseh osnovnih šolah v ptujski občini, je vodenje
projekta zraven že polne zaposlitve mentorjev zelo obremenjujoče, interes vseh subjektov za izvajanje
tega projekta pa je zelo velik.
Prav zaradi uspešnosti in razširjenosti projekta si želimo, da bi bil en delavec zadolžen le za
preventivo in tako med drugim tudi za "MD", s čimer bi to delo lahko postalo še kvalitetnejše in
uspešnejše, hkrati pa manj obremenjujoče za izvajalce projekta,
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, k i se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
363
POVZETKI
Blaž Mesec
Evalvacija prostovoljnega dela
Dr. Blaž Mesec je docent za metodologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Sklicujoč se na nekatere pojme sistemske teorije, avtor sklepa, da avtopoetski sistem - kar so ali
naj bi bili projekti prostovoljnega dela - za obstoj ne potrebuje evalvacije, ampak refleksiven opis
dogajanja v sistemu. Evalvacija je potrebna za oceno funkcionalnosti sistema z vidika zunanjega
opazovalca in njegovih potreb. Opisani so trije pristopi k evalvaciji (eksperimentalni model, mne-
njska raziskava, podroben opis dejavnosti in procesov) in predstavljen je izviren model kompleksne
evalvacije štirih vidikov (vloženega napora, procesa, doseganja ciljev in dejanskih učinkov) na treh
ravneh (individualni, skupinski, organizacijski/skupnostni) v obliki "evalvacijske rešetke".
Srečo Dragos
Socialno delo - sistemski vidik (III)
Mag. Srečo Dragos je asistent za sociologijo na Visoki šoli za sociahw delo Uitiverze v Ljubljani.
Na začetku avtor zavrne najpogostejše pavšalne kritike sistemskega pristopa, navedene v drugem
delu te razprave (v prejšnji številki), češ, da je (pre)abstrakten in nepreverljiv, da se sklicuje na
analogije in da naj bi bil neustrezen za aplikacijo pri delu z ljudmi. Pri tem izpostavi tiste temeljne
poudarke sistemskega pristopa, ki so pomembni zlasti za socialno delo: pomen komunikacije kot
elementarne operacije socialnih sistemov, razmejitev (pod)sistemov, razlikovanje med "trdim"
(linearnim) in "mehkim" (cirkularnim) modelom mišljenja, samoreferenčnost kot način organizi-
ranja zunanje ter notranje kompleksnosti, uporabnost paradoksov ipd.
Zoja Skušek
Ritualne oblike očetovskega vedenja - Antropologija in kuvada
Zoja Skušek je asistentka za sociologijo kulture, zunarija sodelavka Filozofske fakultete Univerze v Ljublja^гi,
urednica zbirke Studia humanitatis //t publicistka.
Za raziskovanje očetovstva je kuvada ("očetovo vedenje, povezano z otrokovim rojstvom") izjem-
no zanimiva institucija, s katero se je antropologija veliko ukvarjala že od svojih začetkov; inter-
pretacija te institucija je nekakšen kažipot po razvoju antropološke misli. Avtorica pregleda
najpomembnejše interpretacije, začenši s Tylorjevo iz leta 1865, potem pa se zlasti ukvarja z dve-
ma, ki sta v zadnjem času vplivali na antropološko misel: teorijo oxfordskega antropologa Petra
Riviera, ki zagovarja tezo o dvojnem rojstvu, telesnem (mati) in duhovnem (oče), in pa teorijo
francoskega antropologa Patricka Mengeta, ki povezuje kuvado s prepovedjo incesta, pri čemer
kuvada uravnava notranjo povezavo družbene skupine, prepoved incesta pa vzpostavlja njeno
zunanjo povezavo.
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo - Študija primera (IV)
Dr. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Pripovedovanje osebnih biografij, ki dogodke strnejo v smiselno zaporedje kontinuiranih doživetij,
je v psihiatrični bolnici najpogosteje zapostavljeno. Zato je zbiranje življenjskih zgodb, v katerih
365
POVZETKI
posameznice nakopičijo zlasti negativne dogodke iz svojega življenja, zelo pomembno. Večji del
članka sestavlja pogovor z ženskama, ki imata izkušnjo slojevske deprivacije in moževega nasilja.
Obe občutita učinke patriarhalne ideologije in se morata boriti za enakopravni položaj pri delitvi
skupnega premoženja. Eno izmed njiju zaznamuje etnična pripadnost, ki poglablja njeno tujost v
kulturi, kjer živi. Psihiatrija je zanju "umik iz neznosnih razmer", vstop vanjo pa posledica "slabih
živcev", na katere je vplivalo součinkovanje različnih deprivacij.
Milko Poštrak
Kje so subkulture danes? (IV)
Mag. Milko Poštrak je mladi raziskovalec m Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Subkulturnim praksam so se vedno znova pripisovali politični pomeni. Vendar bi morali na vpraša-
nje, ali ima subkulturna oblika s specifičnim načinom življenja, naj bo še tako spektakulären, realno
politično moč, odgovoriti nikalno. Politične razsežnosti dane (sub)kulturne prakse lahko beremo
na simbolni ravni, torej na ravni znaka, drže, manifestiranja, in na realni ravni, kar v tem primeru
pomeni, da se neka določena družbena skupina politično organizira v navezavi na določen vzorec
(sub)kulturnega obnašanja. Včasih je tudi narobe: ta vzorec je (inovativna) razsežnost politične
organizacije dane družbene skupine. Slej kot prej pa velja, da je lahko politični pomen kulturne
prakse realen, torej resnično učinkujoč, le v kontekstu družbenega gibanja, čeprav je tudi sam
zase, brez te navezave, pomembna razsežnost človekovega (pre)živetja.
Lea Š. Bohinc
Socialno kulturno delo
Psihologinja Lea Š. Bohinc je mlada raziskovalka na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Na Visoki šoli za socialno delo razvijajo področje, ki so ga zaradi uporabe ustvarjalnih kulturnih
dejavnosti poimenovali "socialno kulturno delo", kar natančneje pomeni "socialno delo z igralno,
gibalno-plesno, likovno, glasbeno in video dejavnostjo". Avtorica v članku predstavlja socialno
kulturno delo z nekaterih izbranih vidikov: zakaj socialno delo z ustvarjalnimi kulturnimi dejavno-
stmi; doživljajsko izkustveni in terapevtski vidik socialno kulturnega dela; ponudniki in uporabniki
v sistemu socialno kulturnega dela; krožni model načrtovanja in izvajanja socialno kulturne dejav-
nosti; model socialno kulturnega dela s skupino; potrebna znanja, sposobnosti in lastnosti za izvajanje
socialnega dela z ustvarjalnimi kulturnimi dejavnostmi.
Milko Poštrak
V znamenju trojstev
Mag. Milko Poštrak je mladi raziskovalec na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Z upoštevanjem in pomočjo psiholoških, socioloških in antropoloških spoznanj o entitetah, ki jih
imenujemo posameznik, družba in kultura in kijih v glavnem pokrivajo omenjene znanstvene veje,
je želel avtor ponuditi razvejano in celovito teoretsko osnovo za vzpostavljanje odnosa do več-
plastnega fenomena človekovega bivanja. Naslanjanje na družboslovce, ki vseskozi upoštevajo pre-
pletenost navedenih entitet oz. vidikov človekovega bivanja, je vpeto tudi v osnovo teorije social-
nega dela. Tako avtor svoje besedilo razume kot eno možnih splošnih teoretskih izhodišč za področje
t. i. socialnega kulturnega dela, ki se postopoma uvaja v učni načrt Visoke šole za socialno delo.
366
ABSTRACTS
Editor's notes
Our International Editor, Jo Campling, has suggested that for a clearer idea
about the papers in this journal, we should present them with some editorial com-
ments, not just by habitual abstracts. The following words should thus be under-
stood as an attempt at presenting the contributions from another angle, e. g., through
the circumstances in which they appeared, through what they entail in terms of
our current situation in social work, and so on. Since such an editorial is custom-
arily written in Slovenian anyway, what remains to be done is only a translation.
We hope you'll find it use fid.
These notes on the papers are, of course, followed by authors' abstracts.
The first article, written by Blaž Mesec, scrutinises the limitations and further
possibilities of evaluation of voluntary work. Beside the fact that we in this coun-
try are already witiiess to a burst of voluntary work which in itself sets a demand
for some evaluation, it also calls fora critique of the impertinent methods of evalu-
ation, and so many a remark and methodological grasp of the author serve the
purpose of a better uriderstanding of evaluation in general.
Srečo Dragos'discussion of (theplace of) systems theory in social work, based
on the research into the standards of social work that has been carried out by
Bernard Stritih & al. from School of Social Work, comes in this issue to an end.
Zoja Skušek's study, besides being a thorough review of the most important
aruhropological research on the behaviour of fathers at childbirth (the couvade),
is also a good illustration of how the anthropologist's own signifying patterns dic-
tate interpretations, so that it would not be incorrect to establish, as the author
indicates, an anthropology of the "anthropological thought". Such critical (self)-
analysis is very much needed in social sciences and practices in general, particu-
larly those involved with any kind of intervention into "the other" (as, for example,
social work).
Darja Zaviršek's records of her conversations with two psychiatric patients are
followed by her sharp analytical comment on their existential situation. It is the
fourth part of her anthropological research on women in the Ljubljana Psychiat-
ric Clinic.
Milko Poštrak, under the somewhat misleadingly translated title (it should rather
be "The place of subcultures today"), this time treats the political dimensions of
subcultures, in particular those formed around some particular type of music.
A seminar on "social cultural work" that took place in School of Social Work
(the publisher of this journal) brought us two articles: Lea S. Bohinc describes
some principles and techniques of this work, while Milko Poštrak, to find a suit-
able context for it, grapples with the extensive topic of distinctions and junctures
among psychology, sociology and anthropology. The seminar itself is presented in
the "Reports" section of the journal.
The other report, on the 27^ congress of the International Association of Schools
of Social Work (IASSW), and the review of a noteworthy Slovenian author's so-
ciological-cultural study, are followed by the usual series of self-presentations, based
on our questionrwry, of new social services in Slovenia.
367
ABSTRACTS
Blaž Mesec
Evaluation of voluntary work
Psychologist Dr. Blaž Mesec is a senior lecturer of methodology at University of Ljubljana School of Social Work.
With reference to some of the concepts of the systems theory the author concludes that for an
autopoetic system - that is what a volunteer projects is, or should be - to exist, it does not need
evaluation but a reflexive description of what is going on inside the system. Evaluation is request-
ed for the assessment of the functionality of the system from the standpoint of an external observ-
er and his needs. Three approaches to evaluation are described (the experimental model, opinion
polling, detailed description of activities and processes), and an original model of complex evalu-
ation of four aspects (effort input, process, goal attaining and unintended effects) on three levels
(individual, group, organisation/community) is presented in the form of an "evaluation grid".
Srečo Dragoš
Social work-a systemic view (III)
Sociologist Srečo Dragoš, M. A., is an assistant lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social
Work.
Initially, the author refutes the commonest over-generalised critiques of the systems theory, sur-
veyed in the second part of this discussion (in the previous issue of this journal), according to
which it is too abstract and non-verifiable, refers to analogies, and is unsuitable for application in
working with people. He points out the basic accents of the systemic approach that are particularly
significant in social work: the role of communication as the elementary operation of social sys-
tems, the delimitation of (sub)systems, the distinction between "hard" (linear) and "soft" (circu-
lar) models of thinking, self-referring as a mode of organising interior and exterior complexity, the
use of paradoxes, etc.
Zoja Skušek
Ritual forms of fatlierly behaviour - Anthropology and the couvade
Graduate of comparative literature, Zoja Skušek is an assistant of sociology of culture and an associate of Univer-
sity of Ljubljana Philosophical Faculty, Editor of Studia humanitatis series and a publicist.
The couvade - "father's behaviour related to the birth of a child" - is an exceptionally interesting
institution for the research of fatherhood, and anthropology has always been concerned with it;
the interpretation of this institution is a sort of signpost for the development of anthropological
thought. The author reviews the most important interpretations, starting with Tylor's from 1865,
and then in particular two significant influences in anthropological thought: the theory of an Oxonian
anthropologist, Peter Riviere, who advocates the thesis of double birth, corporal (mother) and
spiritual (father), and the theory of a French anthropologist, Patrick Menget, who relates the
couvade with the prohibition of the incest, the former regulating the internal linkage of a social
group and the latter constituting its external linkage.
Darja Zaviršek
Psychiatric ward between illness and its cultural manifestation - A case study (IV)
Sociologist Dr. Darja Zaviršek is an assistant lecturer for anthropology at University of Ljubljana School of Social
Work.
Relating personal biographies that sum up events in a meaningful continuum of experience is
rather neglected in psychiatric hospitals. But it is very important to collect life stories in which
368
ABSTRACTS
women recollect mostly negative events from their lives. The greater part of the article consists of
conversations with two women who have the experience of class deprivation and their husbands'
violence. Both are under the impact of the patriarchal ideology and both have to fight for their
rights while dividing joint property with their husbands. One is also marked with her ethnic origin
which reinforces her alienation from the culture where she lives. Psychiatry is for them a "retire-
ment from unbearable conditions" which they enter as a consequence of "disordered nerves"
brought about by a variety of deprivations.
Milko Poštrak
Where have all subcultures gone? (IV)
Sociologist Milko Poštrak, M. A., is a junior researcher at the University of Ljubljana School of Social Work.
Subcultural practices have always been ascribed political undertones. Yet the question whether a
subcultural form involving a specific way of life (spectacular as it may be) has any real political
power should be answered in the negative. The political dimensions of a given (sub)cultural prac-
tice can be read on the symbolic level, i. e., on the level of sign, attitude, manifestation, and on the
level of reality, i. e., how a social group organises itself politically in relation with a pattern of
(sub)cultural behaviour. The reverse may also be true: the pattern may represent one (innovative)
dimension of the political organisation of a given social group. In any case, the political signifi-
cance of a cultural practice is real - actually producing effects - only in the context of a social
movement, but even as such, without this reference, it is an important dimension of human sur-
vival.
Lea Š. Bohinc
Social cultural work
Psychologist Lea Š. Bohinc is a junior researcher at University of Ljubljana School of Social Work.
At School of Social Work in Ljubljana the field of "social cultural work" has been developed, using
creative cultural activities in the form of "social work with drama, movement-and-dance, art, mu-
sic and video". The author presents social cultural work from a few selected aspects: why social
work with creative cultural activities; the performers and the users in the system of social cultural
work; a circular model of planning and performing social cultural activities; a model of social
cultural work in groups; the knowledge, competence and qualities needed to perform social work
with creative cultural activities.
Milko Poštrak
In the sign of the triad
Sociologist Milko Poštrak, M. A., is a junior researcher at University of Ljubljana School of Social Work.
With consideration of, and assistance by, psychological, sociological and anthropological knowl-
edge about the entities called individual, society and culture, which are roughly covered by the said
disciplines, the author offers a multiplex and comprehensive theoretical basis of relating to the
multi-layered phenomenon of human existence. To rely on social theorists who always take into
consideration the entwinement of these entities or aspects of human existence plays an important
part in the theory of social work as well. Thus the article presents one possible general theoretical
starting-points for the so-called social cultural work that is being gradually introduced into the
curriculum of School of Social Work.
369
ŽENSKA SVETOVALNICA
Kersnikova 4, Ljubljana
5. nadstropje
Telefon: (061) 13 16 169
Когли je паглепјепа?
—	ženskam, ki se v nekem obdobju svojega življenja znajdemo v stiski in
potrebujemo podporo pri svojih odločitvah.
—	Ženskam, ki se sprašujemo, kako naprej, in se pri tem opiramo zlasti na
svoje notranje sile in moči.
—	Ženskam, ki potrebujemo pozornost in koga, ki bi nas zares poslušal.
Kdaj se lahko obrnete na nas:
VSAK DAN od 14.00 do 16.00
razen v ČETRTEK, ko delamo od 10.00 do 12.00
Vse usluge so brezplačne.
NOV PRAKTIČNI PRIROČNIK ZA DELO IUUDMI5 POSEBNIMI POTREBAMI
David бР Althea Brandon
Jin in ¡ang načrtovanja psihosocialne skrbi
(SKORAJ) VSE, KAR MORATE VEDETI O SOCIALNI SITUACIJI V SLOVENIJI
Darja Zaviršek
v
Ženske in duševno zdrav e
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65
znakov na vrstico (velikost znakov: 10 pik).
•	Besedilo na disketi je lahko zapisano v kateremkoli programu za MS-DOS ali MS-WINDOWS, ne sme
pa biti v formatu ASCII.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.
Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane
na izpisu. Za citate, opombe in naslove bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor
na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa
upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli
besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu.
•	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu Л4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, daje tisk črno-
bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij,
kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu.
D. Bell, R Caplan, W. J. Karim (ur) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {m.), Lectures in Experimental Psychiatry. Pittsburg:
Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality. J. Amen Psychoanal. Assn.,
39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psychoanalysis. New
York: Basic Books.
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za
istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega
avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor^, koavtor^ leto^: stran^; avtor^, koavtor^ leto^: stran^;
itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati.
Npr.: (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weil et al. 1988; Winmcott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984:111;
1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v
oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (1992) je... ali ...po Millerjevi {op.cit.: 44) je... Kadar je referenca izključna ali
bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite.
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /p/ay/ ...; s takima
črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je
lunkcija družine /je/...".
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah, v slovenščini in angleščini.
Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji
osebi) v slovenščini in angleščini. V datoteki Y bo torej pisalo:
Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
Sociologist Dr X Y is an assistant lecturer at the School of Social Work in Ljubljana, Vice-Chairperson of the Social Workers'
Association of Slovenia and Deputy Co-ordinator of the European Refugee Programme.
	social work
	Vol. 33, August 1994, Part 4
Published by University of Ljubljana Sctiool of Social Work	
	All rights reserved
	Editor-in-Chief
	Bogdan Lešnik
	Editors
	Darja Zaviršek (book reviews)
	Srečo Dragoš (research)
	Jo Campling (international editor)
Editorial Board	Advisory Board
Vika Beve	Franc Brine
Vito Flaker	Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva
Anica Kos	Andreja Kavar Vidmar
Blaž Mesec (Chairman)	Zinka Kolarič
Pavla Raposa Tajnšek	Mara Ovseni k
	Jože Ramovš
Marta Vodeb	Tanja Rener
Marjan Vončina	Bernard Stritih
	Address of the Editor
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, Slovenia, phone & fax (+386 61) 1 33-701 1	
selected contents
Blaž Mesec
Evaluation of voluntary work	275
Srečo Drages
Social work - o systemic view (III)	283
Zoja Skušek
Ritual forms of fatherly behaviour	293
Darja Zaviršek
Psyhiotric ward between illness and its cultural manifestation (IV)	301
Milko Poštrak
Where have all subcultures gone? (IV)	309
Lea Š. Bohinc
Social cultural work	317
Milko Poštrak
In the sign of the triad	325
Editor's notes and Abstraes in English	367
Published in six issues per year.
socialno delo 33 (1994), 4
članki
Blaž Mesec
Evalvacija prostovoljnega dela	275
Srečo Dragoš
Socialno delo - sistemski vidik (III)	283
Zoja Skušek
Ritualne oblike očetovskega vedenja	293
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kultumo manifestacijo (IV)	301
Milko Poštrak
Kje SO subkulture danes? (IV)	309
Lea Š. Bohinc
Socialno kultumo delo	317
Milko Poštrak
V znamenju trojstev	325
poročili
Seminar o socialnem kulturnem delu • S. Čandek, M. Puhan Vukovič 343
27. kongres mednarodne zveze šol za socialno delo (lASSW) • Darja Zaviršek 345
recenzija
Gregor Tome, Piofono • Milko Poštrak	349
dokumenti
Vprašalnik za psihosocialne službe (IV)	353
povzetki
Slovenski	365
Angleški	367
ISSN 0352-7956	UDK 304+36