Aleša Udovč
25. september 1987. Ljubljanske Žale. Žara v trinajsti mrliški vežici. Ob 13. uri. Najina Aleša. Mama Ksenija. Oči vladimir. Ne moremo k njima. Morali bi. Spodobi se. Ne moremo. Stojimo v skupini. Tišina lega nanas. ČutimoSAMOTO. Mislimona Ale-šo.
Aleša - s sončnim nasmehom raznaša darila za učitelje. tajnico. računovodkinjo. ravnateljico. za snažilke. Samajihjenaredila. Spet bopresenetila in razveselila veliko Ijudi.
Aleša -jepodpisana-medprvimi injetudiavtorica vsebine, kopiše-mo razredničarki ob koncu prvega šolskega leta (v gimnaziji). kerje zaradi bolezni ni med nami. Po-udarja. da nismo več »tisti vzorni ¦ l.a.posmlipasmoskupina. vkate-rije čutiti več pripadnosti in prija-teljstva«. Rob pisma obda z net-nim vzoTcem.
Aleša - lepa. očarljiva. mlada. živahna. samozavestna.predvsem pa vedra. nasmejana.
Maturantski izlet. Več dni pre-živimo na Hvaru. Ostale so slike. Spominneizmernoboli. Pomaturi
odpotuje v Anglijo. Tamzaslužiza potovanje vltalijo. Vračaseznovi-mi vtisi. izkušnjami. spoznanji in uspešno opra visprejemne izpite na medicinski fakulteti. Redko se vi-dimo. Vemo. da študij jemlje res-no. Nočemo motiti. Pa tudi tako je: sedaj ima že skoraj vsak svo/e skrbi. svoje obvezuosti. In nena-doma - 23. september 1987 - osmrtnica v Delu - »O saj ni smrti ni smrti! Samo tišina je pre-globoka.kakorvzelenem.prostra-nemgozdu.« (S. Koso vel) Kako že toži pesnik ob pokojnem prijate-Iju: »Mlad umrje. kdor od bogov izbranje.«
Ostal namje prelepcvet, pleme-nit in žlahten. Ati ga bomo znali dovolj ceniti in spoštovati v tem trdem. surovem času?!!
sošoki in sošolke