In spet sem vitki vrč za božjo kri
In spet sem vitki vrč za božjo kri, spet kopij em zemljo kot nekdanje čase, življenje s polnimi cvetovi rase, ponižnih bosih nog se prst drži.
V noč soncu romarju se ne mudi in mojo malo čredo v bregu pase, ki z mirnimi očmi z lučjo igra se, vsak žarek v mojem srcu se medi.
Ne bom se vrnil še v naročje koč, dokler še kolesnice zrem med poljem, zdaj ob žerjavici sedim pojoč.
Se v belem dimu ziblje j o kotanje, s pobožno pesmijo kot zlatim oljem prsteno grlo močijo mi sanje.
Studencev močnih, čistih sem željan, rad bi napil se iz sončnega korita in rad bi, da bi luč bila razlita čez vso kot ajdov hleb črno ravan.
Povsod pridelek moj je posejan,
kjer brodim z roko po valovih žita-------
o naj nikoli se ne prebudita
spet žgoči greh in smrtnoblazni dan!
Ah, da, moj Bog, rad vse trpim menjave, živim naj reven ah pa brez truda, samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.
Naj pestujem kot deklice glavo Tvoj mir in kot samotno naj drevo potapljam v dobre zemlje se vonjave.