Poštnino plačana v gotovini Posamezna Številka stane 4 din 1937 - 1938 ŠTEVILKA 1-2 Mentor — dijaški list — XXV. leto 1937-38 Vsebina 1-2. številke: Uvodna beseda ob petindvajsetletnici Mentorja 1 / Silvin Sardenko, Krekova slika 2 / Jože Dular. Mentorjev obisk 5 t M, Razus, Rožmarin 7 / F. S. Finžgar, Vzemite oči s seboj... 10 / Ant. Anžič, f Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič 13 / Janko Mlakar, Spomini 17 / France Bevk, Ritem in rima 21 / Karintiofil, Enainpetdeset občin 24 / Jože Dular, Študentje ob Krki 29 / V. Bohinec, „Jesensko listje, ki so ga poteptali jezdeci...*' 31 / Prof. Leopold Andree, Ogled ljubljanske mestne elektrarne 38 / Jelko Erzin, Vtisi in doživljaji s petega svetovnega skavtskega tabora v Holandiji 47 / Vlado Jagodič, S.nji šport 32 / Narte Velikonja, Napačna vrata 54 / Stefan Skledar, Sveta s! zemlja 57 OBZORNIK: 59 / Nove knjige 61 / Pomenki 63 / Zanke in uganke 64. — Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom v začetku meseca. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Stev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4,— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah ..Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. Od 3% — 5% Vam obrestujemo prihranke, ki jih naložite pri nas. Kratkoročna posojila dajemo pod ugodnimi pogoji. Za vse naše obveznosti jamči z vsem premoženjem in davčno močjo Dravska banovina. Hranilnica Dravske banovine Celje Ljubljana Maribor Petindvajset let „Mentorja‘k — lahko smo veseli in zadovoljni, saj je to prvi slučaj, da je slovenski dijaški list doživel toliko starost. Ob tem veselem jubileju se moramo hvaležno spomniti Zavodov sv. Stanislava, kjer ga je profesorski zbor pod vodstvom rektorja in ravnatelja dr. Ivana Gnidovca let, za Avstrijo pa 22.025 glasov ali 59.0 4%. Za Av- strijo je bilo oddanih 6.746 glasov več nego za Jugoslavijo. Propadli smo, bili smo poraženi. Nemci so se veselili, Slovenci smo žalovali. Izgubili smo lep kos naše, slovenske zemlje. Krivica je bila, da se je za slovensko ozemlje na Koroškem določilo glasovanje. Ponemčevalna šola nam je pojaničarila ljudstvo. Ko je bil 1. 1870. v bližini Vrbe pri Vrbskem jezeru velik tabor, ki se ga je udeležilo 10.000 Slovencev, tedaj je to ljudstvo enoglasno terjalo Zedinjeno Slovenijo. Padejo naj umetno postavljene deželne meje, vse slovensko ozemlje naj tvori eno upravno enoto. Združijo naj se vsi Slovenci. Tako so terjali na taboru 50 let pred plebescitom. V ljudeh je prevladoval še zdrav, nepokvarjen naraven čut: bratje smo vsi Slovenci, organična celota, živ organizem, eno narodno telo. Skupaj naj bo, kar je Bog združil. Potem pa je prišlo delo ponemčevalne šole. Ta šola, slovenstvu skoz in ?koz sovražna, je vzgajala slovensko deco v nemškem duhu. Zločinsko delo! Us il jena je bila ta nemška šola Slovencem na Koroškem. Slovenci so protestirali proti njej z vsemi silami, a vse ni nič pomagalo. Hoteli so Koroško ponemčiti in niso odnehali od nemške šole. Poteklo je 50 let in uspelo jim je zastrupiti naš slovenski rod na Koroškem z narodno brezbrižnostjo in z nemškim duhom. 50 let je pripravljala nemška šola nemško zmago pri plebiscitu 10. oktobra 1920. Brez te šole — pojaničarjevalnice bi Nemci 10. oktobra 1920. nikoli ne bili zmagali. 10. oktobra 1920. je slavila zmago koroška ponemčevalna šola! Propadli smo, bili smo premagani. .. Naš boj za Koroško je pravičen, to lahko z mirno vestjo rečemo in s polnim prepričanjem. Propadla je naša pravična stvar, nasilje in krivica sta zmagali, kajti nemška zmaga 10. oktobra 1920. sloni na nasilju, na nasilju Slovencem usiljene ponemčevalne šole! To je dejstvo. Ko zdaj mislimo na 10. oktober 1920, lahko rečemo z Gregorčičem: Pravico v grob so devali, ob grobu jaz sem stal... II. Južno od Drave je bilo za Jugoslavijo oddanih 10.405 glasov, za Avstrijo pa 10.083. Velikovec. Osemnajst občin je imelo jugoslovansko večino. Katere so te občine? In kje ležijo? Slovenska Podjuna okrog Pliberka in slovenski Rož sta dala večino za Jugoslavijo. Libeliče, Žvabek, Blato, Bistrica - Šmihel, Globasnica; vse to ozemlje se drži kar skupaj. Potem velika občina Bela, ki od vseh strani obdaja Železno Kaplo. In slovenski Rož: Sele, Slovenji Plaj-berg ali Svinčnica, Svetna vas pri Borovljah, Bistrica v Rožu, onkraj Drave pa Bilčovs in Zgornja Vesca; dalje Št. Jakob v Rožu, Ledenice, Loče; onkraj Drave — med Dravo in Vrbskim jezerom — pa Logavas. Od Borovelj do Baškega jezera so občine kar strnjeno imele jugoslovansko večino. Osemnajsta občina z jugoslovansko večino so Radiše na Osojnici v bližini Celovca. Takoj za Radišami pride Šmarjeta v Rožu, kjer je bilo oddanih za Avstrijo 5i°/o glasov, za Jugoslavijo pa 49%. V Hodišah pri Vrbskem jezeru za Avstrijo 52.6o/°, za Jugoslavijo 47.4%. V Škocjanu v Podjuni za Jugoslavijo 45.4%, za Avstrijo 54.6°/o. Oglejmo si po vrsti občine, ki so dale večino glasov za Jugoslavijo. 1.) Sele nad Borovljami, za Jugoslavijo 511 glasov ali 96,8%>, za Avstrijo 17 glasov ali 3.2%. 2.) Blato pri Pliberku, med Pliberkom in Dravo, za Jugoslavijo 650 glasov ali 85%, za Avstrijo 115 glasovj ali 15%. V to občino spada župnija Vogrče pri Pliberku. 5.) Slovenji P 1 a j b e r k ali S v i n č n i c a. Tukaj so v pretekli dobi kopali svinčeno rudo. Občina se razprostira med Ljubeljem in Borovljami. Za J. 276 gl. ali 79.5%, za A. 71 gl. ali 20.5%. 4.) Bilčovs. Občina Bilčovs leži severno od Drave in tvori obenem z malo občino Zg. Vesca župnijo Bilčovs. Za J. 531 gl. ali 79.4%, za A. 86 gl. ali 20.6%. 5.) Bela pri Zel. Kapli, slovenska gorska občina ob sedanji jugoslovanski meji. Za J. 1029 gl. ali 78.5%, za A. 281. gl. ali 21.5%. 6.) Z v a b e k pri Pliberku. Za J. 185 gl. ali 75%, za A. 61 gl. ali 25.%. 7.) Zg. Vesca. Za J. 159 gl. ali 68.8%, za A. 65 gl. ali 51.2%. Občina meji na občino Št. Jakob v Rožu. 8.) Svetna vas. Za J. 521 gl. ali 65.9%, za A. 166 gl. ali 34.1%, V to občino spadata župniji Kapla v Rožu in Št. Janž v Rožu. 91.) Bistrica1 v P o d j u n i.. Za J. 653 gl. ali 64.7%, za A. 355 ali 35.3%. V to občino spada župnija Šmihel, rojstna občina škofa dr. Rožmana. 10.) Loče pri Baškem jezeru. Za J. 410 gl. ali 64.3%, za A. 227 gl. ali 35.7%. 11.) Ledenice med Št. Jakobom in Baškim jezerom. Za J. 327 gl. ali 58.4%, za A. 233 gl. ali 41.6%. 12.) Libeliče. Za J. 387 gl. ali 57%, za A. 290 gl. ali 42.9%. Vas Libeliče je zdaj v Jugoslaviji, državna meja gre par sto korakov za vasjo. V zameno za Libeliče so pa na levem bregu Drave potisnili mejo daleč doli proti Dravogradu. 13.) Logavas pri Vrbskem jezeru. Za J. 344 gl. ali 56.8%, za A. 262 gl. ali 43.2%. Tudi tukaj v bližini Vrbskega jezera živi še mnogo zavednih Slovencev. Klopinjsko jezero. 14.) Bistrica v Rožu. Za J. 500 gl. ali 54.9%, za A. 410 gl. ali 45.1%. V tej občini leži župnija Sveče, rojstni kraj slavnih Einspielerjev. 15.) Libuče pri Pliberku. Za J. 384 gl. ali 54.9%, za A. 286 gl. ali 45.1°/o. Bistrica v R. in Libuče imata enake procentne številke. 16.) Št. Jakob v Rožu Za J. 968 gl. ali 54.2%>, za A. 816 gl. ali 4518%. V tej občini stoji slovenska Narodna šola, ki so jo Slovenci na pobudo župnika Mateja Ražuna gradili s tolikimi žrtvami. Od plebiscita sem je Narodna šola zaprta. Nad Št. Jakobom je Podrožca, od koder vodi 8 km dolg železniški predor na Gorenjsko. 17.) Globasnica v Podjuni. Za J. 566 gl. ali 53.8%, za A. 314 gl. ali 46.2°/o. 18.) R a d i š e na Osojnici pri Celovcu. Za J. 188 gl. ali 51%, za A. 181 gl. ali 49%. Ostalih 53 občin je dalo nad polovico glasov za Avstrijo. Klasičen zgled, kaj stori ponemčevalna šola, so Borovlje. Borovlje so bile 50 let pred plebiscitom še popolnoma slovenski trg. Pa so okrog 1. 1870. vpeljali nemško šolo, štirirazredno za dečke in štirirazredno za deklice, poleg tega pa še nemško meščansko šolo, za male otroke pa nemški otroški vrtec. Ti nemški zavodi so nam ponemčili naše slovenske Borovlje. Pri plebiscitu je bilo oddanih v Borovljah za J. 486 gl. ali 27.5'Vo, za A. pa 1235 gl. ali 72.5%. — Ali pa vzemimo Zel. Kaplo. Okrog 1. 1870. so otroci na trgu še vse slovensko govorili. Pa so prišle nemške šole, danes govore otroci na trgu v Zel. Kapli nemško in ob plebiscitu je bilo oddanih za J. 181 gl. ali 32.2%, za A. pa 381 gl. ali 67.8%. Na podoben način putujčujejo slovensko deco v Pliberku in v Velikovcu nemški otroški vrtec, nemška osnovna šola, v Velikovcu poleg tega še nemška meščanska, ali kakor jo zdaj imenujejo, glavna šola. V Pliberku je bilo oddanih za J. 136 gl. ali 24.7%, za A. 414 gl. ali 75.3%. V Velikovcu za J. 299 gl. ali 16.5% za A. 1424 gl. ali 83.5%. Največ glasov za Jugoslavijo so dale naslednje občine (absolutno vzeto, številke v oklepaju pomenijo, koliko glasov je bilo v dotični občini oddanih za Avstrijo): 1.) Bela 1029 (281); 2.) Š t. Jakob v R. 968 (816): 3.) Bistrica v P. 653 (355); 4.) Blato 650 (115); 5.) Sele 511 (17).- 6.) D o b e r 1 a v a s 505 (985); 7.) B i- strica v R. 500 (410); 8.) Borovlje 468 (1235); 9.) Loče 410 (228). Od 300 do 400 glasov za Jugoslavijo so dale občine: 10.) Libeliče 387 (290); 11.) Grebinj 380 (1290); 12.) Globasnica 366 (314); 13.) Važen-berk 349 (1026); 14.) Libuče 548 (286); 15.) L o g a v a s 344 (262); 16.) Bilčovs 331 (86); 17.) Ledenice 337 (233); 18.) R i k a r j a v a s 327 (607); 19.) Svetna-v a s 521 (166); 20.) Zitaravas 317 (474); 21.) Podljubelj 315 (558); 22) V o b r e 310 (443). Od 200 do 300 glasov so dale za Jugoslavijo občine: 23.) Škocjan v Podjuni 298 (358); 24.) Škofiče pri Vrbskem jezeru 286 (354); 25.) Ruda 285 (505); 26.) Šmarjeta v Rožu 279 (291); 27.) Slovenji P 1 a j b e r k ali Svinčnica 276 (71); 28.) Hodiše pri Vrbskem jezeru 274 (504): 29.) D j ek še na Svinji planini 273 (507); 30.) Kotmaravas nad Rožem 272 (449): 31.) Št. Peter na Vašinjah pri Velikovcu 251 (347); 32.) Velikovec 229 (1154); 33.) Medborovnica pri Borovljah 225 (315). Od '10 0 do 200 glasov so dale za Jugoslavijo občine: 34.) Radi še na Osojnici 188 (181); 35.) Zvabek pri Pliberku 183 (61); 36.) Zel. Kapla 181 (518); 37.) Galicija v Podjuni 156 (391); 38.) Ve tri n j pri Celovcu 152 (703); 39.) Z ih p olj e nad Rožem 142 (428); 40.) Na Dravi nad Baškim jezerom 141 (252); 41.) Zg. Vas ca nad Rožem 139 (63): 42.) Pliberk 136 414); Pokrče na Celovški ravnini 134 (574); 44.) Rožek v Zg. Rožu 128 (189); 45.) Otok ob Vrbskem jezeru 116 (248); Grabštanj pri Celovcu 112 (852); 47.) M e d g o r j e na Osojnici 106 (383). Do 100 glasov so dale za Jugoslavijo občine: 48.) Zrel ec pri Celovcu 80 (165); 49.) Labot 55 (717); 50.) Tinje 44 (269); 51.) Pustrica nad Laboško dolino 21 (634). — Pustrica , kakor že ime priča (nem.; Pustritz) prvotno slovenska naselbina, je že skoro docela ponemčena. Deloma slovenske so samo naselbine, ki so nagnjene proti Grebinju. V glasovalno ozemlje je prišla Pustrica bržkone zato, ker leži v okrajnem glavarstvu Velikovec. Glasovalno ozemlje cona A je bilo razdeljeno v 4 okrožja: 1.) Rož ek (za J. 2318 gl., za A. 1980 gl.); 2.) Borovlje (za J. 4981 gl., za A. 6427 gl.); 3.) Pliberk (za J. 5536 gl., za A. 5312 gl); 4.) Velikovec (za J. 2444 gl., za A. 8306 gl.). ]ože Dular: Študentje ob Krki Zgodba iz osmošolskega življenja. I. Zgodnja jesen. Novo mesto. V poznem pomladanskem soncu se sveti kapiteljska cerkev na nizkem hribcu; hiše, majhne in velike, bele in začrnele, so potresene ob njej in po bregu prav do zelene Krke. Onkraj reke šumi v Ragovem logu orumenel gozd, za njim so polja in še dalje valoviti grički, ki polagoma tonejo v nagubani črti Gorjancev. Osmošolca Marko Bajec in Janez Zupanič stojita pri odprtem oknu v svoji učilnici. Oba sta Belokranjca, oba iz Semiča. Oba se zjutraj z vlakom vozita v šolo, oba se pozno zvečer vračata domov. Prijatelja iz mladih let. Vedno sta b'la skupaj, čeprav sta njuni hiši vsaka na drugem koncu hriba, dobre pol ure vsaksebi. Skupaj sta delala sprejemni izpit, skupaj sta ga polomila v francoščini v četrtem razredu, skupaj sta ponavljala šesto gimnazijo in sedaj sta skupaj v zadnjem letu. v najvišjem gimnazijskem razredu, pred skokom čez zadnjo zapreko — maturo. Toda matura je daleč. Pred njima leži novo, komaj začeto šolsko leto. Bogve, kaj jima bo prineslo? Ali bo tako pestro in čudovito, kot so bila vsa prejšnja leta? Lani so dobili novega sošolca. Iz Ljubljane je prišel. Pa jim je povedal, kako je tam zgoraj. Čez tisoč študentov v velikem, temnem poslopju. Mrki obrazi, disciplina, profesorji ne poznajo šale in smeha in v odmorih se v lepem vremenu vrte v parih po dvorišču — kot lev v kletki. Vsako postajanje je prepovedano, o kajenju na straniščih skoraj ni govora, razrednica je na razpolago ob vsaki priliki. Tam ni tako ko tukaj, ko se v odmorih svobodno podiš po dvorišču, se zlekneš v travo, če si truden, si takole neopazno sklatiš jabolka z direktorjevih dreves, greš takrat, ko seti ne ljubi v šolo, na Trško goro, kjer dobiš za dva dinarja liter vina in v njem utopiš vse bridkosti šolskega življenja. Ne, vsega tega v Ljubljani ni! Tam tudi ni romantike, kot je v tem mestu, ki je še vedno tako, kot je bilo takrat, ko je po ozkih ulicah zamišljeno stopal Janez Trdina in je črnobradi Kette hodil vsako jutro prepisovat latinsko preparacijo k svojemu sošolcu pod Kapitljem. ..lia, tukaj je življenje, tukaj je romantika," je navadno pobožno vzdihnil Ljubljančan, »samo, če učenja ne bi bilo!“ Marko in Janez gledata skozi okno. Ostrolisti javori, ki rasto pred gimnazijo, šume v toplem vetru in otresajo z vej rjave plodove, ki se dolgo vrtinčijo po zraku in sedajo v travo onkraj ceste. Janez se ozira na Gorjance. Za njimi sluti svojo ožjo domovino: Belo Krajino. „Marko, hosta nad Semičem je že čisto orumenela. Mislim, da bo tudi kostanj že zrel.“ „Zakaj to praviš ?“ „V nedeljo ga bova lahko pekla. Upam, da bo prišla tudi Jasna. Dopoldne sem govoril z njo. V nedeljo pojde v Semič obiskat svojo teto. Lahko jo povabiva, če hočeš?“ Marku je postalo pred prijateljem nerodno. Morda kaj sluti? Nemogoče. Saj je z Jasno zelo redko govoril. Ali je morda bral kako pesem, ki bi spominjala nanjo? Ali celo oni sonet z akrostihom, ki ga je posvetil njej? Ne, saj ni mogoče. Smejal bi se. Ne njegovi ljubezni, ampak verzom. Jasna je hčerka sodnega svetnika in šestošolka povrhu. Pred tremi leti se je s starši preselila v Novo mesto. Ko jo je Marko prvič videl, je bila še skoraj otrok, a vendar ga je njena podoba takoj vsega prevzela. Prav neopazno je Jasna stopala proti njegovemu srcu, izbrala si je v njem najlepši kotiček in obmirovala. Marko jo je zaklenil v srce s sedmimi pečati molčečnosti, nikomur ni izdal ljubezni, niti njej niti svojemu prijatelju Janezu. In z njo vred je zaprl v srce sladko upanje, da bo ta tiha platonska ljubezen nekoč postala resnica. Včasih ji je napisal kako pesem. Samemu sebi v tolažbo in njej v lep spomin. Vedel je. da je ne bo nikoli dobila v roke. Za nič ne bi pustil, da bi jo brala. Samo smejala bi se mu. Spomladi je nekoč napisal dve pesmi za društveno glasilo, pa so mu jih tovariši sijajno raztrgali. Od tedaj piše le zase. Janez se je okrenil od okna. „Jo povabiva? Mislim, da bo prišla, če ji porečem." ..Zaradi mene, kakor hočeš," je navidez brezbrižno odvrnil Marko. ..Potem jo povabim sam. Spekel ji bom kostanja. Bo videla, kako znam hoditi zanjo po kostanj v žerjavico." „Mislim, da ne bom imel posebnega dela," se je v hipu pokesal Marko. „Reci, da pridem tudi jaz. Oba jo povabiva!" „Vsak zase." „Janez!“ .,No, kaj? Vsak zase, sem rekel. Potem bo gotovo prišla. Ali jo pa ti povabi, če misliš, da bi jaz zinil kaj preveč ali premalo." „Bom,“ je kratko odvrnil Marko. Pa se je skoraj pokesal. Čudno. Dvajsetletni fant. pa se je bal sedemnajstletne mladenke. Skoraj bi rad videl, da bi odbila povabilo. Kaj naj govori z njo v Janezovi družbi? Če bi bila sama? No, potem ji najbrž tudi ne bi ničesar povedal. In o pesmih in svoji ljubezni še najmanj. Marko in Janez sta bila prijatelja. Resnična prijatelja, a vendar tako različna po značajih. Marko tih, molčeč, zaprt sam vase, se je izogibal sedanjosti in se vtapljal v preteklost. Zanimal se je za dolenjske gradove, za stare listine in kovance, starinske napise in letnice nad hišami, za nekdanje orodje in orožje, za orumenele nabožne knjige, pisane v bohoričici, skratka, za vse ono, kar je bilo bolj odmaknjeno od sedanjosti. Sanjal je o onih lepih časih, ko še ni bilo železnice skozi No\o mesto, ko so študentje s palico v roki pripotovali s počitnic v mestne šole in so Čiči v ovčjih mehovih tovorili jesih po naši ljubi zemlji. Moralo je biti lepo takrat! Tako je mislil Marko. Popolnoma drugačen pa je bil Janez, „Kar je bilo, je za vekomaj preč!" je navadno z Zupančičevimi besedami odgovoril Marku, ki mu je na dolgo in široko razlagal romantične čase. „Če ne veš povedati nič boljšega, lahko molčiš! Pa se obledi v živalske kože in streljaj z lokom, če imaš veselje do tega. To bo še več kot iomantika! Prazgodovina!" mu je nekoč zabrusil. Od tedaj je Marko tudi svojo romantiko zaklenil v srce. Pa tudi v šoli sta živela popolnoma različno življenje. Kar je enega zanimalo, prav gotovo ni drugega. Če je eden ljubil nemščino, je drugi imel več razumevanja za francoščino, če se je prvi nekoliko bolj razumel na matematične skrivnosti, je bil drugi tem večji revež v njih. Skratka: popolnoma različna značaja. Toda v enem sta bila edina. Niti Janez niti Marko se ni preveč navduševal za učenje. Čemu neki naj bi bila navdušena zanj? ..Preveč učenja škodi zdravju,“ je večkrat resno dejal Janez. In Marko mu je sveto verjel. In sta se potrudila, da njuno zdravje ni bilo nikoli v nevarnosti. Taka sta se spet znašla na pragu osmega razreda in sta upala, da se bo jima posrečilo narediti v enem letu še mnogo, mnogo neumnosti. Bila sta pač pred maturo. In pred tako važno in resno stvarjo, kot je matura, se mora študent vendar nekoliko razveseliti. Posebno, če mu profesorji to dovolijo. „Saj se vam še sanja ne, kako čudovito galerijo profesorskih tipov imate tukaj!“ je mnogokrat vzkliknil Ljubljančan. ,,Ljubljanski študentje so reveži v tem pogledu. Nihče ne skrbi za njihovo zabavo. Klaverno je, da bi človek od dolgega časa umrl. Tukaj pa - e, še ne zavedate se, kaj imate! Usta se ti raztegnejo v smeh, če jih samo vidiš, kaj šele. če jih! poslušaš!" In je imel prav. Galerija novomeških profesorjev je bila zares čudovita. (Dalje.) V Bohinec: „lesensko listje, ki so ga poteptali jezdeci..." (Nekaj o severnoameriških Indijancih.) Mnogi dijaki kaj radi berejo indijanske povesti. Z navdušenjem zasledujejo v njih romantična doživetja glavnih junakov, ki so bodisi beli v borbi s sovražnimi rdečekožci. bodisi rdečekožci, ki branijo rodno grudo zoper prodirajoče, zemlje in zlata lačne bele. Danes takih bojev z Indi janci že davno ni več. vsa j ne v pokrajinah, o katerih govore indijanske povesti. Severno Ameriko je preplavila evropska civilizacija in kultura in izrinila rdeče prebivalce, ki so nekdaj bili edini gospodarji velike zemljine med Atlantikom in Pacifikom. Nedogledne prerije ameriških fližin so se izpremenile pod plugom belega priseljenca v rodovitna polja; kjer so nekdaj gospodovali ameriški bizoni, se pasejo danes črede domačega goveda, konj in ovac; kjer so bili ob velikih pritokih Mississippija, „očeta voda“, širni, skoraj neprodir-ni gozdovi, stoje danes ogromna ameriška velemesta s pravokotno se križajočimi cestami in s tovarniškimi podjetji, ki se štejejo med največja na svetu. Rudniki, v katerih jc Indijanec nekdaj iskal ..nug-gete“, zlate kepe in zrna, so v posesti belih, v posesti belili so premogovniki in petrolejska polja, bombažne plantaže in nasadi tobaka — vsa, vsa zemlja, ki je bila nekdaj last svobodoljubnih Indijancev, je danes v rokah njihovih nasprotnikov. Pa tudi nje same so uničili. Sicer trdijo. Severnoameriški Indijanec iz plemena Sioux nj^ število V zadnjih de- Foto E. L. Wisehrd (The National Geographic Magazine 1927) setletjill nekoliko narašča, ker jim nudijo posebna, samo njim pridržana zemljišča, takozvane rezervacije, pogoje za dokaj miren razvoj, toda kake vidnejše Adoge v Severni Ameriki ne bodo imeli nikdar več. Kajti po štetju iz 1. 1930. je v vseli Združenih državah Severne Amerike samo še 244.000 Indijancev, torej še nekaj manj kot je tam Slovencev, ki so prišli čez veliko lužo kot izselienci, da si poiščejo kruha po tovarnah in rudnikih! Kljub temu majhnemu številu pa zanimanje zanje po svetu ni zamrlo, ker gane tragedija njihovega propada pač vsakogar. Zato morda ne bo odveč, če tudi „Mentor“ spregovori o njihovih telesnih in življenjskih posebnostih, o njihovi kulturi in običajih pa o njihovih obupnih borbah za obstanek. Indijanci so prišli v Ameriko najbrž iz vzhodne Azije, vendar si znanost glede tega vprašanja še ni povsem na jasnem. Veliki češki učenjak Aleš Hrdlička poudarja, da je treba iskati sorodnike Američanov vsekakor v Aziji, dasi danes še ni mogoče reči, ali so ti sorodniki doma v Sibiriji, v Tibetu ali na Malajskem otočju. Drugi, med njimi zlasti Pavel Ehrenreich, ki je proučeval plemena v Južni Ameriki, pravijo, da spominjajo Indijanci kljub neki podobnosti z Azijci prav izrazito na indoatlantsko, torej na belo pleme, in da je pri marsikaterem rdečekožcu opaziti celo semitske vplive. Pred nedavnim pa je profesor Harvardske univerze (v Cambridgeu pri Bostonu) T. Bowles postavil novo domnevo, ki mnenji Hrdličke in Ehrenreicha nekako druži. V samotah južnovzhodnega Tibeta je odkril neko ljudstvo, ki kaže presenetljivo podobnost z Indijanci severnoameriškega zahoda. Bowles je mnenja, da so ti Tibetanci potomci nekih evropskih narodov, ki so še v prazgodovinski dobi vdrli v Mongolijo. Tu so se pomešali z Mongoli in tako je nastalo novo pleme, ki se je deloma naselilo na Tibetskem višavju, deloma pa se je razširilo po severnovzhodni Aziji, odkoder se je pozneje preko Beringovega preliva preselilo v Severno Ameriko. Če ima Bowles prav, bi to bil nov dokaz za danes splošno veljavno mnenje, da je človeštvo enotno in da je izšlo iz enega edinega plemena. Azijski vpliv se pa pozna pri Indijancih tudi v tem, da so ob zahodnih obalah Severne Amerike nekatera indijanska plemena, ki so prav podobna Japoncem. Ko so prišli prvi Indijanci iz Azije v Ameriko, so se znašli v povsem novem okolju. Severna in Južna Amerika nista usmerjeni od zahoda proti vzhodu kakor Evropa in Azija, temveč od severa proti jugu. Zahodno obalo obeh spremlja visoka gorska vrsta, ki sega od Ledenega morja na severu do skrajnega konca Južne Amerike na jugu. Vzhodno od tega gorovja se širijo nedogledne ravnine, kjer so nastala največja porečja na zemlji, porečje Mackenzieja, Nelsona in Saskatchewana, Missourija in Mississippija na severu, Orinoka, Amazonasa in La Plate na jugu. Nobeno gorovje ne prekinja teh ogromnih travnih livad niti prerij niti ljanov in pamp ne moti kaka večja vzpetina. Zato je mogel človek tu prodirati neovirano od severa proti jugu, pri čemer so mu veletoki kazali smer in pot. Zahodno od velikega gorovja so se vršila od najstarejših časov sem preseljevanja ljudskih rodov, proti katerim je znano evropsko preseljevanje narodov le neznaten in nepomemben dogodek. V različnih delih Amerike so Indijanci kajpak našli tudi različne življenjske pogoje. Zato razpadajo v mnogo plemen, ki so se med njimi razvile tudi različne kulturne stopnje. Eni so bili potujoči lovci, drugi kopači, ki so obdelovali zemljo s preprosto motiko, tretji ribiči. Imena važnejših severnoameriških plemen so sicer znana iz indijanskih povesti, vendar pa naj bodo tu navedena po njihovih bivališčih: vzhodno od Hudsona so bivali Mohikanci — Cooperjeva povest o zadnjem Mohikancu spada med najlepše pripovedke o žalostni usodi rdečekožcev —, južnozahodno od Hudsona Delawark ob Reki sv. Lovrenca Irokezi, severno od Kanadskih jezer mogočni Algonkini, med Huronskim in Lriejskim jezerom Huroni, ob Missouriju Sioux. med Veliko reko (Rio Grande) in Arkansasom Romanči, ob Veliki reki Apači. ob Velikem slanem jezeru šošoni. Mnogokrat imenu jemo Indijance „rdečekožce“. Njihova koža pa je le malokdaj rdečkasto bakrena, večinoma je umazano rumena ali rjavkasta. Izraz „rdečekožec“ je prav za prav napačen in je nastal le zaradi tega, ker si pri mnogih indijanskih plemenih barvajo telo z rdečo barvo. V južnih in južnozahodnih delili Severne Amerike pa so pod močnim vplivom sončnih žarkov celo temnorjave ali prav čokoladno rjave barve. Lase imajo vseskozi gladke in črne, vendar z nekim rjavkastim sijajem. Brade Indijanci v splošnem ne nosijo. Poteze indijanskega obraza so za naše pojme navadno prav čedne in prijetne. Lobanja je podolgovata, zadnji del glave skoraj ploščat, ličnice štrlijo močno navzven, nos je mnogokrat orlovski, pri nekaterih pa tudi stisnjen in okrogel kakor pri Mongolih. Telesne postave so Indijanci v splošnem lepe; so širokih prs, mišičevje je dobro razvito, debeluharjev med njimi ni, nasprotno so njihove roke in noge mnogokrat prav majhne in nežne. V kakšnih razmerah in kako so živeli Indijanci? Ne moremo se baviti z vsemi zgoraj naštetimi rodovi; kot primer naj nam služijo Indijanci, ki so živeli po prerijah. Ta beseda je vzeta iz francoščine (prairie = travnik) in so z njo Francozi, ki so bili prvi beli naseljenci ob Mississippiju, označevali ogromne travnate predele, ki se širijo med Skalnim gorovjem in Mississippijem in ki segajo na sever do kanadskih gozdov. Prerije niso povsem ravna ploskev. Ležijo v višini 500 — 1200 m nad morjem in so le tu in tam povsem gladke, večinoma pa so valovite in se dvigajo v ogromnih stopnjah proti zahodu. V prvotnem stanju, ki prihaja za naš opis edino v poštev, je bil zahodni del prerij brezdrevesna, suha pustinja, na vzhodu pa so rastli manjši gozdovi in grmovja. Podnebje je v teli krajih strogo celinsko, kajti ogromni zid Kordiljer zadržuje vplive Pacifiškega oceana na zahodu, medtem ko zapira jo na vzhodu Appalachi blagodejnim vetrovom z Atlantika pot v notranjost. Poletja so silno vroča in suha. zime strupeno mrzle. Ker je svet odprt proti severu in jugu, se uveljavljajo zdaj vplivi iz mrzle Kanade, zdaj vplivi iz vroče Srednje Amerike in tako je padec ali tudi porast topline za 25—35° C' v teku 24 ur nekaj prav vsakdanjega. To so oni nenadni topli oziroma hladni zračni valovi, ki o njih tolikokrat govore ameriška vremenska poročila. Viharji se na širnih planjavah lahko razvijejo do ogromnih izmer, in sicer so to suhi in žgoči južni vetrovi v poletnem ali pa strupeno mrzli severnovzhodni orkani v zimskem času. Ti nastopajo mnogokrat v spremstvu snežnih zametov ali tudi strašnih tornadov, ki izkoreninijo tudi najmogočnejša drevesa in rušijo cela mesta. Po prerijah raste večinoma trda, takozvana bivolova trava, vendar uspevajo tudi koruza, tobak in bob. Po planjavah so se pasle v indijanskem času velike črede bivolov (Bison americanus), oživljali so jih pa tudi prerijski psi, prerijski volkovi, antilope in zajci. Najvažnejši zastopniki nižjih živalskih vrst v prerijah so kače, med njimi zlasti strupene klopotače, dalje žabe in kobilice, ki se pojavljajo čestokrat v ogromnih rojih. Konja so vpeljali šele beli in je to dejstvo bilo pomembno tudi v narodopisnem oziru, ker so Indijanci na konjih postali bolj podjetni, se na konjih laže preseljevali in se tako bolj mešali med seboj. Zato je narodopisna slika prerijskih plemen dokaj enotna in obstajajo večje razlike le glede jezika. Gozdovi in travnate planjave so nudile Indijancu le malo rastlinske hrane, zato .je bil že od vsega začetka navezan na lov. Živali so ga morale oskrbeti s hrano, z obleko in z vsem, kar je potreboval za svoje bivališče. Lovec na divje živali mora biti oprezen, prekanjen in pogumen; zato se je pri Indijancih razvil smisel za bojevanje. Najbolj je bil prerijski Indijanec odvisen od bivola in reči moremo, da je za vse perijske rodove bil prav lov na bivola podlaga njihove skupne kulture. Kajti bivol jih je oskrbel skoraj z vsem. kar so potrebovali za svoje preprosto življenje: dajal jim je glavno hrano in glavne snovi za orožje, orodje, obleko in stanovanje. Indijanski izdelki, ki jih je poslal ljubljanskemu muzeju slovenski indijanski škof Friderik Baraga. Na sliki vidimo lok, torbe, tomahavk, rog. mirovno pipo, mokasine. Letos praznujemo stoletnico Baragove knjige o Indijancih, ki je izšla v treh jezikih. („Popis navad in zadržanja lndijanov Polnočne Amerike*, Ljubljana 1837.) Slika je v dr. Jakličevi knjigi o Baragi, Celje 1931, str. 77. I ako so izdelovali iz njegovih delov tetive za loke, sukanec, vrvi in vajeti za konje, odeje za sedla, vrče za vodo, čolne, lim in vse, kar so potem menjavali pri potujočih trgovcih za druge potrebne predmete. Niso lovili seveda samo bivolov, temveč na severu tudi bobra in jelena, antilope in vapite, v Skalnem gorovju tudi sivega medveda. Bivola so zasledovali poleti na konju in s sulico, pozimi na krpljah s puščico in lokom, od sredine 19. stoletja dalje pa splošno s puško. Tudi duševna kultura Indijancev je veren odraz pustinjske pokrajine, v kateri bivajo. Pustinjski in puščavski narodi so resni kakor narava, ki jih obdaja, in premišljevanje jih dovaja mnogokrat do višje kulturne stopnje. Aleksander v on H u mb o 1 dt, ki je med najboljšimi poznavalci ameriške pokrajine, piše o učinku, ki ga napravi pustinja na človeka, tole: „V pustinji se ti dozdeva, da imaš pred seboj brezbrežni ocean. Kakor ta, napolnjuje tudi ona človeško srce z občutjem neskončnosti; to občutje ga osvobaja čutnih vplivov prostora in ga dviga na višjo stopnjo duhovnega razvoja." Obleka Indijancev je večidel usnjena. Moški nosijo dolge in široke usnjene hlače, usnjen jopič z dolgimi rokavi, velik, znotraj mnogokrat lepo poslikan plašč iz bivolove kože in usnjeno obuvalo brez podplatov — znane mokasine. Usnjeno čepico krasijo z dolgo vrsto ptičjih peres, in sicer običajno s peresi orla, sove, krokarja ali purana. Tudi ženske nosijo dolge usnjene hlače, nad njimi pa usnjeno obleko s širokimi rokavi in pasom. Mokasine krasijo s školjčnimi lupinami, obleko, zlasti žensko, z biseri. Važen nakit, ki jim rabi obenem kot plačilno sredstvo, so tako zvani vampunski trakovi; to so ogrlice in zapestnice iz večidel modro barvanih biserov, rezanih iz školjk. Bivališče Indijancev mora biti preprosto in lahko prenosljivo, ker so Indijanci večinoma nomadi. Zato ne poznajo hiš. temveč le lahke šotore šilaste oblike, ki jih zelo hitro sestavljajo iz drogov in živalskih kož. Spodaj imajo šotori odprtino, skozi katero zlezeš v notranjščino, zgoraj pa je druga odprtina, po kateri uhaja dim. Vnanja stran šotorov je mnogokrat poslikana. Pohištvo, orodje in orožje so izprva izdelovali iz lesa, kosti, kamna in gline; železo so prinesli v deželo šele beli trgovci. Bivolsko meso so sušili in ga obdelovali s kamenitimi tolkači, da so ga imeli na uporabo tudi pozimi; tako meso imenujemo pemikan. Ribe so lovili s trnki in harpunami. Najstarejše indijansko orožje so bili loki s tetivami iz črevesnih kit in s pernatimi puščicami. Kije so izdelovali iz trdega lesa ali pa so na les pritrdili kamen. Tudi bojna sekira, znani tomahawk, je bil prvotno dvostransko kameno kladivo in šele pozneje so ga začeli izdelovati iz jekla. Varovali so se indijanski borci s ščitom, ki so ga prevlekli z usnjem ali pa tudi z oklepom iz ptičjih kosti. Vsako indijansko pleme ima svoj znak, tako zvani totem, ki ima navadno živalsko podobo. To podobo izrežejo v veliki obliki iz lesa in jo postavijo pred šotor. Z njo tudi poslikajo orodje, šotore in celo lastno telo. Pri Indijancih velja eksogamija, to je člani enega in istega plemena so si v sorodu in se zaradi tega ne smejo ženiti med seboj. Otroci pripadajo rodbini matere. To obliko rodbinskega življenja imenujemo matriarhat. Delo je pri Indijancih razdeljeno tako, da se bavi mož z lovom in vojno, vse drugo, tudi najtežje delo, pa mora oskrbeti žena. Otroke Indijanci zelo ljubijo in jim puščajo kar največjo svobodo. Versko življenje obstaja pri njih iz vere v Manituja, „velikega duha“, ki je ustvaril svet: vsi drugi bogovi so mu podrejeni. Po božje častijo tudi nekega velikana in neb roj duhov, ki človeku pomagajo in ga varujejo; mislijo si jih običajno v živalski podobi. Če skušamo dobiti sliko indijanskega značaja, se razume po sebi. da je treba podati podobo Indi jancev, kakršni so bili takrat, ko so prišli prvič v stik z belimi, ne pa morda današnjih Indijancev, ki bivajo, pokvarjeni od kulture, v že omenjenih rezervacijah. Glavna poteza v indijanskem značaju je brezprimerno obvladovanje samega sebe, in to prav tako glede izražanja misli in čustvovanja, kakor glede prenašanja telesnih bolečin in molčečnosti. V boju so hrabri, a tudi krvoločni in maščevalni, v osebnem občevanju s tujci ponosni in previdni, toda gostoljubni in vljudni. Njihov slikoviti jezik in govorniški dar poznamo iz indijanskih povesti. Duševno so zelo gibčni in mnogo Indijancev je na šolah belih dokazalo, da so sposobni sprejeti evropsko kulturo. Moderna Amerika ima celo nekatere indijanske pisatelje. Prav o prerijskih Indijancih je n. pr. napisal knjižico dr. Charles A. Eastman, dakotski Indijanec, ki se je prvotno pisal Ohijesa. Mnogi čitajo tudi knjigo kanadskega indijanskega poglavarja Bratje! Veliki oče ljubi svoje rdeče otroke in njegov jezik ne pozna laži!“ z imenom „Bivolič — Dolga sulic a“, ki se je udeležil svetovne vojne kot častnik. Roman o težkem življenju Indijancev v rezervacijah pa je napisal Indijanec John Joseph M a t h e w s. Naj zaključim ta sestavek o severnoameriških Indijancih s primerom indijanske govorniške spretnosti, in sicer z govorom čerokeškega poglavarja, ki je z njim sporočil svojim rojakom odgovor ameriškega predsednika Andreja Jacksona (1829—1837) na njihovo pritožbo glede nasilja belih priseljencev. Jackson je pritožbo zavrnil z besedami, da sicer ljubi Indijance kot svoje lastne otroke, da jim pa nasvetuje selitev proti zahodu. Indijanski poglavar je govoril takole: „Bratje! Slišali smo odgovor svojega velikega očeta. Sama dobrota ga je, saj pravi, da ljubi svoje rdeče otroke. Bratje! Ko je beli mož prišel prvič ob naše obale, so mu Indijanci dali zemljo in mu napravili ogenj, da se je ogrel, in ko so ga napadli beli sovražniki z juga (Španci), so naši mladeniči zagrabili tomahawke in varovali njegovo glavo pred skalpi ran jem. Ko pa se je beli mož ogrel ob indijanskem ognju, ko se je najedel naše koruzne kaše, je zrastel; njegovo telo je preseglo naše gore in njegove noge so pokrile ravnine in doline. Iztegnil je svoje roke od morja na vzhodu do morja na zahodu in je tako postal naš veliki oče. Ljubil je svoje rdeče otroke, toda govoril jim je: ,Otroci, stopite malo v stran, da vas slučajno ne pohodim!’ Z eno nogo je sunil rdečega moža čez reko Okoni, a z drugo jepomandral grobove njegovih očetov. Toda naš veliki oče je ljubil svoje rdeče otroke in je kmalu spremenil svoje govorjenje. Govoril je mnogo, a smisel njegovih besedi je bil vedno isti: ,Pojdite s poti, stopite malo v stran, tu ste mi preblizu!’ Bratje! Ko nam je govoril v onih starih časih, je rekel: .Pojdite čez Okoni in čez Okmulgi, tam ie lepa zemlja.’ Rekel je tudi: ,Ta zemlja bo za vselej vaša last.’ Sedaj pa pravi: .Dežela, ki v njej bivate, ni vaša, pojdite čez Mississippi; tam so dobra lovišča in tam boste bivali, dokler bo rastla trava in tekla voda.’ Bratje! Ali ne bo prišel veliki oče tudi tja za nami? Saj ljubi svoje rdeče otroke in njegov jezik ne pozna laži!“ Ali ni to govor, ki bi bil vreden Marka Antona? Človek bi kar citiral: „In Brutus res je častivreden mož...“ Kakor vidimo, občutijo Indijanci sami tragiko svoje usode z vso čustvenostjo. Podobne misli izražajo tudi njihovi pregovori in rečenice. O sebi pravijo:: „S hitrimi koraki se bližamo zahajajočemu soncu.“ — „Smo kakor sonce, ki tone za gorami, ali kakor jesensko list je, ki so ga poteptali mogočni jezdeci.1' Jezdeci, ki so to listje poteptali, pa so bili nosilci evropske civilizacije in kulture! Po P. Wagnerju, G. Buschanu, C. Wehnerju in drugih virih. Prof. Leopold Andrčc: Ogled ljubljanske mestne elektrarne Mestna elektrarna v Ljubljani ne obratuje, pač pa je neprestano pripravljena, da lahko takoj začne obratovati, ako bi morali tacenj-ska ali velenjska elektrarna, ki oskrbujeta sedaj Ljubljano s tokom, obrat ustaviti. Ogled elektrarne v obratu je učencem vedno nevaren, ljubljansko elektrarno si pa šole lahko v miru ogledajo, ne da bi se izpostavljale kaki nevarnosti in ne da bi obrat v elektrarni ovirale. Upam, da bom marsikateri šoli ustregel, ako opišem ljubljansko elektrarno, kakor sem opisal v svoji „Elektriki“ (lanska izdaja Mohorjeve družbe) velenjsko in falsko, ki pa jih zaradi njihove velike oddaljenosti ne more obiskati vsaka šola. Poslopje Ljubljanska elektrarna stoji na križišču Slomškove in Kotnikove ulice. Prostor ni posebno primeren za elektrarno, ker ni ne ob vodi ne ob železnici; premog je treba s kolodvora dovažati z avtomobili in voda je na razpolago le iz vodovoda in globokega vodnjaka z zbiralnikom. Da je elektrarna v mestu, je bilo zlasti spočetka prav, ko je proizvajala istosmerno napetost, ki se ne da prenašati v večje daljave. Ljubljanska mestna elektrarna. Elektrarna je pričela obratovati 1897. leta in je ena najstarejših v naši banovini in državi. Poslopje v Slomškovi ulici (1. slika) obstoji iz treh delov. V prvem delu je kotlovnica, druga dva dela zavzema strojnica. Prva dva dela stojita od početka. tretji del pa je bil prizidan kasneje, ko se je elektrarna izdatno razširila. Elektrarna je letos stara že 40 let. Štirikrat so jo spopolnili in uvedli vsakokrat najnovejše, kar je tedaj elektrotehnika imela. Na njenih strojih lahko zasledujemo, kako se je elektrotehnika v zadn jih 40 letih razvijala. Kotlovnica Glavni vhod v elektrarno je iz Slomškove idice. Na desno od glavnih vrat je shramba za premog, skozi ozka vrata na levi pa pridemo v kotlovnico, t. j. prostor, v katerem so vzidani kotli. Spočetka kotlovnice stoji v vrstah šest enakih kotlov, po dva in dva skupaj (glej mojo „Elektriko“ sliko 65.!). Kakor je znano, se segreva v kotlu, v njegovih ceveh voda, $la vre in se pretvarja v paro, ki goni parni stroj oziroma turbino. Na vsakem kotlu vidimo manometer, t. j. pripravo, ki meri napetost pare, termometer, vodokazno cev itd. Vse te naprave se imenujejo z eno besedo oprema kotla in so po zakonu predpisane, da se prepreči eksplozi ja kotla, ki poškoduje ljudi, stroje in poslopje. Kotli so precej veliki. Kurilna površina, t. j. površina vseh cevi v kotlu, katere objema plamen, meri pri vsakem kotlu 169 m2. Pritisk nastale pare znaša li atmosfer, to se pravi, da tišči para 11 krat močneje na stene cevi kakor para, ki izhaja iz nepokritega lonca v kuhinji. Spočetka sta stala v kotlovnici le prva dva kotla, 1899 so vzidali druga dva in 1905 že tretja dva kotla. Poleg kotlov so montirane razne črpalne in čistilne naprave za vodo: nato pa sledita še dva kotla, še večja od prvih šestih. Ta dva kotla spadata k parni turbini, ki so jo postavili 1928. leta. Kurilna površina teh dveh kotlov meri po 262 m2 in para iz njih ima pritisk do 24 atmosfer ter temperaturo 400 C°. — Iz kotlovnice vodijo stopnice v prostor, kjer ima elektrarna lasten vodnjak, iz katerega dviga vodo v kotle s črpalko. Strojnica Skozi ozka vrata med kotli pridemo v obširno strojnico, sestoječo iz treh delov. V najstarejšem delu je na steni ob Slomškovi ulici stikalna plošča, pred njo pa stojita na vsaki strani po dve parni edinici, pa dva parna stroja in njihova dinamostroja (2. slika). Spočetka je imela elektrarna parna stroja, ki sta stikalni plošči najbližja in imata po 200 konjskih sil, in dva dinamostroja po 140 kilovatov. Parni edinici sta proizvajali istosmerno napetost 320 voltov in oddajali v omrežje 300 voltov za motorje in 150 voltov za žarnice itrlikalnike. V omrežje držita glavni žici, nad katerima je napetost 300 voltov, vrhu tega pa še ena žica, tako zvan nevtralni vod. ki je vzem-ljen in razdeljuje skupno napetost na dva enaka dela. Pri prvi razširitvi elektrarne 1899 so montirali parni stroj s 400 konjskimi silami in dinamostroj s 360 kilovati učinka. 1905 pa je elektrarna dobila četrti parni stroj za 800 konjskih sil in dinamostroj za 540 kilovatov. — V kleti pod stroji je posebna kad, ki se imenuje kondenzator. V njem se je zgoščevala para, ki je prihajala iz parnih strojev, v vodo; v kondenzatorju je brizgala v paro hladna voda in jo ohlajala. Iz pare nastala voda je bila topla in se je odvajala nazaj v kotel, da se je prihranilo kurivo. Z opisanimi stroji je elektrarna shajala do leta 1925. Medtem je mesto zraslo. Razdalja med skrajnimi deli mesta se je povečala, v dolgih vodih se je izgubilo mnogo napetosti in preveč oddaljene žarnice so že slabo gorele. Zato je bilo nujno potrebno, da se je elektrarna zopet povečala. Tedaj so prizidali del strojnice, ki leži v križišču Slomškove in Kotnikove ulice, in montirali dve Dieslovi edinici; njih motorja imata po 600 konjskih sil in generatorja po 520 kilovoltampe-rov učinka (glej „Elektriko“ sl. 62.!). Odločili so še za Dieslovi eclinici, četudi je obrat na njih drag, a sta obratovali le zvečer, ko je bila potreba po toku največja in ga drugi stroji niso dajali dovolj. Vsak Dieslov motor ima 6 valjev in generator je proizvajal vrtilni tok, ki spreminja v minuti 100 krat svojo smer in se da prenašati v večjo daljavo kakor istosmerni tok, ki je bil določen le za srednje mesto. Iz generatorjev Dieslovih edinic je odhajala izmenična napetost 50 period in 6300 voltov v omrežje in se je na mestu porabe transformirala na 380 voltov za pogon in 220 voltov za razsvetljavo. Transformatorske hišice, oziroma postaje so postavljali, kakor se je poraba električnega toka širila; sedaj jih sto ji že 15 v predmestjih oziroma že tudi v sredi mesta. Ker je bila prejšnja stikalna plošča že polna in vsa izrabljena, so postavili za novi edinici novo stikalno ploščo (Glej ,.Elektrika" sliko 71.!), ter jo vzidali v novi strojnici vzporedno s Slomškovo ulico. Stikalna plošča ima 8 delov. Za njo je ozek hodnik, ki je razdeljen v 8 celic. V celicah so oljna stikala in merilni transformatorji, preko vseli celic pa vodijo tri zbiralnice, iz katerih se je odvajala izmenična napetost v omrežje. Prostor za novo stikalno ploščo in nad njo v prvem nadstropju se imenuje stikalnica (slika 3.). Dokler je elektrarna oddajala le istosmerno napetost, ni potrebovala nobene posebne stikalnice: ko pa je prešla na vrtilni tok in se je njeno območje razširilo na večje daljave, je bila stikalnica četudi majhna, neobhodno potrebna. Dieslovi edinici mestu nista dolgo zadoščali. Že leta 1930. je bilo treba elektrarno zopet razširiti. Tudi tedaj so izkoristili razvoj elektrotehnike in so nabavili turbogenerator, čigar kotla v kotlovnici smo že omenili. Turbogenerator je montiran skonca prvotne strojnice na dvignjenem prostoru, na katerega vodijo iz spodnje stro jnice stopnice (4. slika). Novo strojnico so morali dvigniti, da so lahko pod njo montirali kondenzator za paro. Parni kondenzator je velik in močno zgrajen kotel, v njem se para, ki pride iz parne turbine, ohlaja in spreminja zopet v vodo. Turbogenerator je sestavljen iz dveh delov. Prvi stroj je parna turbina, ki ima 4100 konjskih sil in se zavrti 3000 krat v minuti, drugi stroj pa je generator, na katerem je skonca montiran zbujevalni dinamo. Turbogenerator je daljši in nižji od navadnega in je popolnoma zadelan. Proizvaja trofazno napetost 50 period in ima 4700 kilovolt-amperov učinka, tako je napisano na označeni tablici (glej Elektriko sliki 67. in 68!). Tudi generator se zavrti 3000 krat v minuti, zato ne sme biti večji, sicer bi ga razneslo. — Turbina ima več manometrov, termometer ter pogonske in krmilne naprave. Para, ki prihaja iz kotlov v turbino, ima napetost 20 atmosfer in temperaturo 375° C. Nova stikalna plošča ni namenjena samo Dieslovima edinicama, ampak zadošča tudi za turbogenerator, pa še ni vsa izrabljena, nekaj njenih polj je še praznih. Od turbogeneratorja vodijo ozke stopnice do parnega kondenzatorja, ki je montiran pod generatorjem, in skozi ozka vrata pridemo do novih kotlov v kotlovnici. Omeniti je treba ;še motor-generatorja, ki sta montirana v novi strojnici. To sta dva agregata, eden večji, drugi manjši. Če speljemo trofazno napetost iz turbogeneratorja v motor prvega agregata, da njegov generator istosmerno napetost, ki se potrebuje v sredini mesta. Drugi agregat pretvarja istosmerni tok iz parnih edinic v vrtilni tok, ki ga potrebujejo predmestja. Vsak motor-generator ima na novi stikalni plošči svoj oddelek. Iz elektrarne so izpeljani kabli in nadzemeljski vodi v mesto, v predmestja in okoliške občine. Ako še omenimo, da ima mestna občina akumulatorsko rezervo z 855 amperskimi urami, smo opisali v glavnih obrisih vso elektrarno. Sedanji obrat Tudi turbogenerator ni mestu dolgo zadoščal Minilo je komaj nekaj let, pa je bil že popolnoma obremenjen. Tako stanje je bilo nevzdržno; če bi se turbogenerator le delno pokvaril, bi prišlo mesto v hudo zadrego. Zato se je spomladi 1934 mestna občina pogodila s Češnjevo elektrarno v Tacnu za dobo 10 let, da oddaja mestni elektrarni vso električno energijo, ki jo proizvaja neprestano dan in noč. Če so vodne razmere ugodne, more oddajati redno energijo 700 kilovatov, ki prihajajo po kablu v mesto elektrarno. Obenem je kupila občina od tacenske elektrarne vse njene daljnovode, transformatorske postaje in omrežja, ki so segala že v ljubjanska predmestja. Tako je zagotovilo mesto svoji elektrarni primeren okoliš. Mestna elektrarna je dobila 1934 od Češnjeve elektrarne 3V2 milijona kilovatnih ur. medtem ko je sama proizvedla 6 milijonov. Iz navedenih podatkov je razvidno, da pomoč Češnjeve elektrarne ni zadostovala, ker je mestna elektrarna povečala istočasno svoj okoliš. Zato je sklenilo mesto s Kranjskimi deželnimi elektrarnami (KDE) pogodbo, po kateri dobiva od 8. januarja 1935. dalje vso električno energijo, kolikor je Češnjeva elektrarna ne zmore, iz velike transformatorske postaje na Črnučah. Istočasno pa je ustavilo obrat v lastni elektrarni, jo pa lahko takoj požene, če bi bila potreba. Tako je vprašanje o preskrbi mesta in okolice z zadostno električno energijo za daljšo dobo ugodno rešeno. — Kakor je znano, so po črnuški transformatorski postaji zvezane tri banovinske elektrarne, žirovniška, za-graška in žirovska ter državna elektrarna v Velenju. Povečana in ojačena transformatorska postaja na Črnučah je z ljubljansko elektrarno zvezana po dvojnem kablu. Tako se je torej zgodilo, da dobiva mestna elektrarna vso potrebno električno energijo s Črnuč in iz Tacna, sama pa ne obratuje, služi le kot rezerva. V ljubljanski elektrarni obratuje sedaj samo motor-generator, ki daje sredini mesta istosmerno napetost. Sčasoma pa bo prenehal tudi motor-generator, ker se istosmerna napetost tudi v sredini mesta trajno opušča. Transformator je montiran že sredi mesta pod tromostovjem. V nekaj letih bo imelo vse mesto trofazni tok. Tedaj se bo ustavil tudi motor-generator in v mestni elektrani bo popolnoma mirno in tiho. Okoliš mestne elektrarne Zanimivo je, kako je rasel delokrog mestne elektrarne. Prvotno je elektrarna dajala tok le mestu Ljubljani, ki je bi la tedaj še majhna, saj se je razprostirala le v podnožju ljubljanskega gradu. Zato je tedaj mestu zadoščala istosmerna napetost, ki se ne da razvajati v večje daljave, sicer mora omrežje imeti predebelo žico in ni napeljava več ekonomična. Ko je mesto naraslo, je morala elektrarna vpeljati vrtilni tok. Tega je potrebovala prvotno le sama, polagoma pa je razširjala svoj delokrog tudi na bližnje občine, na Moste, Ježico, Vič in Rudnik ter Stara strojnica. tako pripravljala pot sedanji veliki Ljubljani. Ko pa je mestna občina spomladi 1934 prevzela od Češnjeve elektrarne ves njen okoliš, so bile z ljubljansko elektrarno zvezane vse vasi do Zaloga, Medna in Črnuč. Na mestno elektrarno je sedaj priključenih 15 mestnih ter več okoliških transformatorjev in njeno omrežje meri že 371 km. Cestna železnica Najbol jša odjemalka ljubljanske mestne elektrarne je cestna železnica, ki je bila v Ljubljani zgrajena 1901. leta, spočetka v manjšem obsegu, v zadnjih letih pa se je močno razširila. Električna železnica potrebuje istosmerno napetost 500 voltov in tok, ki jo žene, poganja, mora biti zelo močan, imeti mora jakost naj- man j 150 amperov. To veliko električno energijo je dobivala cestna železnica prvotno iz mestne elektrarne, sedaj pa jo dobiva s Črnuč. Cestna železnica mora imeti istosmerno napetost. Kakor je znano, goni voz cestne železnice motor, ki je montiran v vozu in je v zvezi z nadzemeljskim vodom ter tračnico. Voz se giblje z različno hitrostjo, počasi in hitro. Tudi motor se mora gibati enkrat hitreje, enkrat počasneje. Za tako natančno regulacijo je primeren le motor za isto-smerni tok. Nova stikalnica. Kakor smo omenili, so proizvajale parne edinice v mestni elektrarni istosmerno napetost 320 voltov, medtem ko je potrebovala cestna železnica 500 voltov. Zato je uporabljala elektrarna poseben stroj, imenovan pretvornik, ki je montiran poleg prvotne stikalne plošče. Pretvornik je sestavljen enako kakor prej omenjeni motor-generator in je zviševal napetost 320 voltov na 500 voltov. Cestna železnica se je v zadnjih letih v Ljubljani močno razširila in potrebuje veliko istosmernega toka, elektrarna pa je proizvajala v glavnem trofazni tok. Zato si je železnica postavila ob Blei,weisovi cesti v Tivoliju posebno zgradbo, montirala v njej živosrebrni usmernik in pretvarja z njin* vrtilni tok, ki ga dobiva s Črnuč, v istosmerni tok. Obratovanje Ljubljana potrebuje električno energijo v prvi vrsti za razsvetljavo in pogon, v manjši meri za ogrevanje in gospodinjske namene, kakor so kuhanja, segrevanje, likanje, čiščenje z aparatom itd. Največja odjemalka električnega toka je cestna železnica, lansko leto je porabila 1,207.000 kilovatnih ur. Letos jo bo najbrže prehitel mestni vodovod, ki je bil predlanskim božičem elektrificiran; pričakuje se, da bo porabil 1,500.000 kilovatnih ur letno. Ob koncu leta 1936. je imela elektrarna 19.500 odjemalcev. Na njeno omrežje je bilo priključenih več tisoč zasebnih žarnic in nekaj sto motorjev. Javnih žarnic je bilo 2200. Lani je mestna elektrarna oddala9,960.000kilovatnih ur: od tega je proizvedla Češnjeva elektrarna 60%, ostalo so dale Kranjske deželne elektrarne. Povprečno porabi Ljubljana dnevno 27.200 kilovatnih ur. Največja dnevna poraba je bila lani 17. decembra, namreč 37.900 kilovatnih ur. Največja konica je znašala 3600, povprečna pa 1134 kilovatov. Istosmernega toka so lani porabili še 970.000 kilovatnih ur, t. j. 237.000 kilovatnih ur manj kakor 1935. leta. Javna razsvetljava je porabila 900.000 kilovatnih ur. Povprečno pride na vsakega ljubljanskega prebivalca okroglo 100 kilovatnih ur na leto. To je prav malo. Ljubljana zaostaja v porabi toka močno za Mariborom. Maribor je porabil lansko leto 20,507.000 kilovatnih ur; na vsakega njegovega prebivalca je prišlo lani nad 600 kilovatnih ur. Cena toka v Ljubljani Mestna elektrarna računa razsvetljavo 5 din, za pogon po velikosti porabe 3 — 1.50 din za kilovatnoi uro. Nočni tok, t. j. tok, ki ga daje elektrarna od 22. ure zvečer do 6. ure zjutraj, stane 60 par za kilovatno uro. Cena toka za gospodinjske namene je znižana na 1.50 din za kilovatno uro pri porabi vsaj 20 kilovatnih ur mesečno. Glede cen naj mi bo dovoljeno povedati nekaj pripomb. Cena za razsvetljavo 5 din za kilovatno uro je previsoka. V Mariboru plačajo za razsvetljavo le 3 din in Kranjske deželne elektrarne računajo 3.25 din za kilovatno uro. Sicer pa, če pregledaš račun iz elektrarne, vidiš, da nanesejo različne pristojbine, števnina in trošarina, državna ter banovinska, kar veliko. Lansko leto je plačala Ljubljana državne trošarine na električni tok 1,885.000 din, banovinske pa 430.000 din. Vrhu tega ima Ljubljana največ je občinske doklade, zato ni čuda, da je najdražje mesto v državi. Nočni tok je res poceni, vendar se v srednje velikem gospodinjstvu ne izplača, ker stane samo števnina za dvotarifni števec 16 din mesečno. Mestna elektrarna se v zadniem času zelo prizadeva, da bi zvišala Rorabo električnega toka v gospodinjske namene, in je določila za ta tok res nizko ceno, a kaj pomaga, če veže to ceno na porabo najmanj 20 kilovatnih ur na mesec. Toliko toka ne porabi v naznačeni namen nobeno srednjeveliko gospodinjstvo. — Zelo posrečena pa je zamisel o prenosnem števcu, ki se vključi, kadar se uporablja tok iz omrežja za gospodinjske namene. Ako vpelje elektrarna prenosne števce splošno za vse te namene in ne naveže nizkih cen za tok na porabo 20 kilovatnih ur na mesec, si bo ta števec vsakdo rad nabavil in poraba toka bo močno narasla. Nova vzvišena strojnica. Iz elektrarne lahko odidemo skozi dvorišče v Kotnikovo ulico, ključen na omrežje za razsvetljavo in zato predrag. Vsakdo ne more plačati za svoj radio mesečno okroglo 50 din ali še več za tok in 25 din za naročnino. Zato se radio pri nas ne more razviti. Konec Iz elektrarne lahko odidemo skozi dvorišče v Kotnikovo idico. Pri tem je treba iti mimo visoke lesene zgradbe, mimo hladilnika. njem se ohlaja, kadar elektrarna obratuje, voda, ki hladi paro v kondenzatorju. Ob hladilniku opazimo tudi 60 m visok dimnik, ki spada k elektrarni. Priznati se mora, da je imela mestna občina s svojo elektrarno mnogo stroškov in izdatkov, ki so sedaj le deloma upravičeni, a so bili svoječasno neizogibni, saj so služili v zadnjih 40 letih v dobrobit, v blagor vsemu mestu. Vsi se še dobro spominjamo časov po svetovni vojni, ko je bilo treba moledovati za vsako žarnico, da jo je elektrarna dovolila. Vtisi in doživljaji s petega svetovnega skavtskega tabora v Holandiji „V. svetovni Jamboree v Holandiji!" Celo leto so nas te besede vabile in pobožna želja slehernega skavta je bila — udeležba na Jamboreeju. Ta beseda je angleška — izgovarjamo jo džembori — in pomeni kongres ali zbor, v našem slučaju lahko rečemo tabor. Slično kot olimpijade se vrši vsako četrto leto tak svetovni tabor, na katerem se zbero skavtski bratje z vseh strani sveta in pride na njem do izraza skavtska misel bratstva, vzajemnega delovanja in miru. Odkar je Anglež lord Robert Baden-Powell zamislil in ustanovil 1. 1908. skav-tizem, je bil letošnji svetovni tabor peti. Prejšnji tabori so bili v raznih evropskih državah, zlasti v Angliji. Letos se je izkazala mala Holandska, da je bila s svojimi skavti „vedno pripravljena1- in da je bila popolnoma vredna zaupanja, ki ji ga je Svetovna skavtska zveza poverila, namreč, da priredi in organizira V. svetovni skavtski tabor z udeležbo več kot trideset tisoč skavtov. Prvovrstna organizacija in pohvala vseh udeležencev tega tabora sta dvignila ponos male Holandske še bolj kot pa dovoljenje Svetovne zveze za to prireditev. Čutila se je po pravici počaščena. Priprave so bile ogromne. Okrog tisoč roverov, t. j. skavtov nad osemnajst let, je delalo mesec dni na prostoru. Treba je bilo postaviti velikanske skladiščne šotore, urediti vodno napeljavo v posamezne podtabore, katerih je bilo devet s približno 2 — 4 tisoč taborečimi, oskrbeti je bilo treba stranišča, pralne in umival-ne naprave, postaviti posebno pošto in poslopja za trgovine in končno je bilo treba napeljati elektriko in telefon, zgraditi ogromne tribune, porazdeliti zemljišča, poskrbeti za pravilen in točen dovoz ter za točno razdelitev hrane, ki je vedno na vsakem taboru najkritičnejše vprašanje, kajti prepozen dovoz, slabo kuhana, ne-tečna in morda še nezadostna hrana spravita ob razpoloženje še tako velike optimiste, ker pri želodcu se konča še tako velika taborna romantika, pa bodisi tudi na Jamboreeju. Ljubljanski skavti smo z budnim očesom spremljali v duhu velike priprave in se veselili. Prihajali so prospekti, prijave, članki. Vse to se nam je zdelo sveto in s spoštovanjem smo vse prebirali. Zanimanje je rastlo od dne do dne in ker so bili stroški znižani na minimum, je število prijavljencev vedno bolj naraščalo. Z bratom sva sklenila, seveda z očetovim dovoljenjem, da se na vsak način izleta udeleživa. Ne vem. če bom mogel kdaj dejansko izkazati dovolj hvaležnosti očetu za to plemenito dobroto. Šolski dnevi so tekli h koncu in mnogi izmed nas, zlasti mlajši, so prebili junijske dneve v lepem župnem taborčku pri Mednem, kjer so si nabirali novih skavtskih izkustev. Zadnje dni junija smo preživeli v mrzličnem pripravljanju. Treba je bilo poskrbeti za potne liste, valute, za enotne kroje, čakati na postaji prijavljence iz drugih mest, da je bilo tekanja, povpraševanj in skrbi čez glavo. Končno je le napočil že težko pričakovani dan odhoda. Zjutraj so prišli še zadnji udeleženci iz raznih krajev Jugoslavije, katere smo sproti odpravili v Medno. Ko smo plačali stroške vsak v znesku din 2700 za potovanje iz Ljubljane do Pogled iz zraka na del drugega podtabora na V. svetovnem Jamboreeju. Holandske s postankom v Monakovem in Diisseldorfu in za povratek do Ljubljane s postankom v Bruxellesu, Parizu, Lozani, Ženevi, Milanu in Benetkah in opoldne dvignili v bankah valute, smo po kosilu drveli še v Medno na vežbe. Do odhoda je bilo le še pet ur. Povsod smo opazili takozvano »potovalno nervoznost11. Vso potrebno opremo smo zavili v Mednem na taboru, nakar smo se napotili zopet v Ljubljano, kjer je bil ob sedmih na kolodvoru zbor, nato pa poslovilna večerja pri Slamiču. Potem pa na kolodvor! Vseh se nas je polaščalo čudno čustvo, ko smo čakali na vlak in mislili, kako bomo nesli v daljne kraje naše domače pozdrave, pozdrave naše Jugoslavije in lepe slovenske zemlje. Ko je privozil vlak na postajo, smo se postavili v vrsto, in ko so železničarji priklapljali naš voz, smo se poslavljali. Navzoč je bil tudi general Tonič, ki se je od nas v izbranih besedah poslovil, želeč nam srečno pot in vesel povratek, nakar smo se šele „vkrcali“ in se kar najbolj mogoče udobno utaborili. Zaskrbljeni, a vendar veseli očetje in mamice so dajali še zadnje nasvete svojim ljubljencem in — voz se je polagoma premaknil. Robci so zavihrali po zraku, zaorili so vzkliki, godba je igrala koračnico, iz oken voza je donela himna „Plamen se diže.. Prestali smo najtežje. Odhod je bil srečen, Bog daj, da bi bil tudi povratek! Umirjeni smo polegli po klopeh. Vsakdo si je napravil ležišče, kakor je pač sam najbolje vedel in znal, in še nekaj časa so se vrstili brezpomembni pogovori. „potem pa vse tiho je bilo ...“ II. „Dobro jutro!" sem zaslišal od vseh strani, še preden sem se popolnoma zavedel. kje prav za prav sem. Bližali smo se Solnogradu, ko sem se osvežil na zraku, v katerem ni bilo nadležnih saj in pepela — vozila je namreč električna lokomotiva nato pa je sledila tudi telesna okrepitev. Do Monakovega smo opazovali pokia- jino, kritizirali to, hvalili ono, vsak hip je padel kak „ženialen“ predlog, kako bi se dala ta ali ona reč bolje urediti, in tako nam je ljudem, ki smo „popolnoma izkušeni", a smo komaj pogledali izpod domačega krova v široki svet, kaj hitro mineval čas. Ker v tako zgodnjem jutru promet na cestah še ni bil tol'kšen, kot smo pričakovali, smo zato s toliko večjim zanimanjem opazovali predmestje slavne bavarske prestolnice, v katero smo polagoma vozili. Tu se hočem omejiti zgolj na opisovanje dogodkov, ki so bili v tesni zvezi z našim potovanjem in se bom zatorej izognil vsem mestnim lepotam kakor tudi kolodvorskim zanimivostim, ki smo jih imeli priliko na svojem kratkem postanku videti in si njih lepoto, slavo in vrednost zapomniti. Sprejem je bil nad vse pričakovanje prisrčen. Največje začudenje so nam pac vzbudile besede monakovskih mladinskih voditeljev, da naj jim vendar oprostimo, ker je bilo izključeno, da bi se godba, ki je bila ta čas nujno drugje zadržana, udeležila našega sprejema. Mi smo jim to seveda radevolje oprostili, nakar smo se po tako nepričakovanem sprejemu preselili v drug voz, ki so nam ga dale nemške državne železnice na razpolago vse do našega cilja. Sledil je okusen zajtrk, nato ogled mesta, po kosilu pa smo se odzvali ljubeznivemu povabilu predsednika mestne občine g. dr. J. Bauerja in ga v palači mestnega magistrata obiskali. Prired'1 nam je sijano dobrodošlico in v izbranem govoru pozdravil nas vse in tudi ostale v Jugoslaviji ter izrazil željo skupnega prijateljskega sodelovanja, zlasti med jugoslovansko in nemško mladino. Podaril je vsakemu krasno brošuro o zanimivostih Monakovega in nas h koncu povabil še na majhno zakusko, nakar smo se od njega najprisrčneje poslovili in se mu najlepše zahvalili za izkazano nam ljubeznivost. Bili smo zopet na ulici. V naše največje zadovoljstvo smo dobili prosto do osmih zvečer in — razkropili smo se po vsem mestu. Med večerjo je sijajno deževalo. K sreči je proti enajsti uri dež prenehal, da smo lahko „nepoškodovani“ dospeli na kolodvor. Mnogo smo videli ta dan in mnogo doživeli, a spoznali smo tudi, da ljubeznivost in prijateljstvo — bodisi še tako iskreno, išče vedno najprej koristi samemu sebi. 29. julij. Oblačno jutro. Vozimo se ob Renu. Velika vlakova brzina, veliki parniki, splavi na reki, nova pokrajina, vse to je zbujalo našo pozornost, posebno pa smo se čudili jedkemu mrazu, ki nas je stresal in glodal do kosti, da smo v hipu pozalrli na vse lepote in se ogrinjali z vsem. kar smo dobili v roke. Na postaji v Diissel-dorfu, kamor smo medtem dospeli, smo na nevšečnost sicer nekoliko pozabili, vendar smo sklenili Jugoslovanska reprezentanca v Monakovem. obleči se in vzeti s seboj v mesto vse, karkoli je neobhodno potrebno v borbi p roti temu novemu in zagrizenemu sovražniku. Ko se je vlak ustavil, smo izstopili in doživeli dogodek, ki ga vse svoje življenje ne bom pozabil, posebno še, ker se je odigral v tako nenavadnih okolnostih. Na peronu smo se postavili v vrsto, kot to zahteva skavtska disciplina. Tedaj nas presenetijo trije častniki ..Hitlerjeve mladine" s poročilom, da so nam dodeljeni v službo. Prvo presenečenje so bile uniforme, ki jih v Mona-kovem nismo še imeli prilike videti v naši bližini. Polagoma, kot se spodobi mirnim ljudem, smo korakali proti izhodu. Ko smo stopili na velikanski trg pred kolodvorom, tedaj ... Zaropotali so meter visoki bobni, zadonele so fanfare in mi, mi smo stali v „šmarnu“ in še v kakšnem ..šmarnu"! Ves prostor, kakor je velik, je bil obdan od treh vrst Hitlerjeve mladine v prazničnih uniformah, ki so značilnost Nemčije, častniki so stali v pozoru, dih je zastajal vsem, nam morda še bolj kakor njim, ko smo se pojavili pri izhodu. V trenutku smo pregledali ves položaj in tedaj smo zardeli eden bolj kot drugi in sramota se nam je poznala na očeh. Zaspani in premraženi, kot smo bili, smo zlezli iz voza in — kot že rečeno — oblekli vse, kar se je dalo uporabiti v borbi proti mrazu, Jasno je. da smo temu primerno tudi „izgledali“. Enaka nista bila niti dva. Od prav za prav predpisanih vetrač do najrazličnejših svitrov in jopic si mogel najti na nas sijajno izbiro stvari velike modne trgovine. Najrazlič- nejše čepice, turški fesi, srbske šajkače, pošvedrani klobuki, vihrajoči lasje, zbirka trenclioatov, sveaterjev in najrazličnejših trening dresov se je družila s srbskimi čarapami, bosanskimi opankami ter našimi pošvedranimi čevlji v nepopisno pestro celoto, ki nas je brez besed, a zato tein izraziteje in tem značilneje karakterizirala nas in našo ožjo, a morda še bolj, našo širšo domovino. Stali smo nasproti resnim obrazom in zdelo se je, kot da niso zmede in naše zunanjosti niti opazili. Upajmo! Po tem, lahko rečemo, drugem presenečenju so se zvrstili pozdravni govori in ko so bile vse potrebne formalnosti, — mi bi bili bolj veseli, da jih ni bilo! — pri kraju, so nas z veliko slavo naložili na poseben tramvaj, nas vozili k zajtrku, nato po mestu in kot za zaključek tega sprejema je sledil obisk razstave ..Schaffendes Volk“. Na kolodvoru je bilo slovo še mnogo prisrčnejše kot v Monakovem. Zavedeli smo se popolnoma šele v vlaku. Polagoma smo se umirili, misli so se nam ustalile in pretresali smo nove doživljaje in končno utemeljili v zadevi sprejema dejstvo, da se izrazim z besedami mojega brata, da so Nemci predstavljali uniforme, mi pa raso, kar nas je popolnoma zadovoljilo. Resnici na ljubo bodi povedano. da smo bili v tem pogledu res edinstveni. Ura se je nagibala na peto. Zvedeli smo, da se bližamo holandski meji. Voz Med sprejemom v Diisseldorfu je postal podoben mravljišču. Pripravljali smo se za izstop. Na srajce smo pritrdili državne barve z napisom ..Jugoslavija", pospravili še poslednje ostanke, bolje sledove našega bivanja, zavili še poslednje malenkosti in končno smo bili v polni pripravljenosti. Z Amerikanci, s katerimi smo potovali že od Diisseldorfa. smo začeli iskat' prve bratske stike. Na meji se je naša radovednost stopnjevala do viška. Sloneli smo na oknih in vsaka malenkost je vzbujala našo pozornost. Veliko je bilo navdušenje ljudstva, ki je vzklikalo in pelo neprestano Jamboreejsko himno, medtem ko se je vlak že premikal dalje proti našemu c lju. Holandska ravnina nas je sprejela v svoje naročje. Nepopisni so občutki veselja — izpolnila se nam je vroča želja. Sivi, svinčeni, a vendar lahki oblaki so pokrivali nadaleč in široko vse iu'bo, ko smo v dalji zapazili v naše največje veselje prve značilnosti holandske zemlje, namreč — mline na veter. Odslej smo tekmovali in štel’, kdo jih bo prej in čim več zagledal. Na prvi pogled smo opazili, da niso več aktivni delavci in da le še kot neme priče govorijo o nekdanjem trudu in primitivnosti holandskega človeka. Vlak je vozil blazno hitro. Kanali, na njih najrazličnejše ladje, vrtovi, značilne hišice in vasi, vse je bežalo neznansko hitro, a ravnina povsod neizpremenjena, veličastna in obenem mrtva in tiha. Bližali smo se cilju. Naselbine so postajale pogostejše. Že smo zavozili v mesto. V vozu popolna pripravljenost. Prtljaga je razdeljena med skupine, da ne bi bilo zmede in izgubljanja časa. Vlak se je ustavil. Ljudi je bilo „na mrtvo" veliko. Izstopili smo. Organizacija in vodstvo pomanjkljiva! Dobili smo sicer človeka, ki nas je vodil, vendar nas je zapeljal tako, da je vlak, na katerega smo morali prestopiti, odpeljal pred nosom in vzel s seboj četvo-rico naših ljudi, med njimi tudi načelnika reprezentance. Bili so za nekoliko minut hitrejši in so vlak še pravočasno ujeli. Časa izgubljati ni kazalo. Vodstvo je prevzel br. starešina dr. Jelesič in namestnik načelnika. Informacije so bile nenadoma zbrane in že čez deset minut smo drveli za našimi, ki smo jih na naslednji postaji srečno dohiteli. Zadeva je bila v naše največje pomirjenje torej srečno urejena in že smo se pripravljali na izstop v Vogelezangu, na končni postaji našega potovanja, z vlakom pet minut oddaljeni vas:ci od mesta Haarlema, kjer se nam je ta mala nevšečnost pripetila. Električni vlaki razvijajo tu ogromno hitrost do 130 km, hitro ustavijo in že v naslednji minuti brzijo dalje, tako da smo se morali uri izstopu prav izraz:to potruditi, da smo se izognili spet prej omenjenim in sličnim neprijetnostim. Na kolodvoru v Vogelezangu sta nas čakala brata, ki sta odšla že 29. junija iz Ljubljane deloma peš, deloma s kolesi na lov za doživljaji in prispela semkaj dan ali dva pred nami, ter nam olajšala prihod z vsemi potrebnimi informacijami in navodili. Prtljago so prevzeli avtomobili, mi pa smo šli po glavnem drevoredu, obkroženi od ljudi in mladine, ki je neprestano zahtevala podp:se. Ta navada je prišla na letošnjem Jamboreeju morda najbolj do izraza in v „sveti jezi“ smo sklenili do prihodnjič nabaviti si štampiljke in se na ta način enkrat za vselej iznebiti te ..nevšečnosti“, ki nam je bila v resnici prav za prav še prav ljuba. Prikorakali smo do glavnih vrat in bili smo na — Jamboreeju. Dež. ki ie pričel pršiti, se je izpremenil v ploho, ki je prenehala, ko nas je temeljno osnažila vseh potovanjskih neprijetnosti. Oblaki so le še viseli t;k nad zemljo, drobcene, drobcene kapljice so nas rosile, a mi smo še vedno korakali po drevoredu in nismo videli ničesar določenega pred seb°j- (Dalje.) Vlado ]agodič: Sinji šport 1. Zgodovina jadralnega letalstva drugod in pri nas. Zadnje čase se mnogo piše o Blokah, toda marsikdo ne ve, da so si tam mladi, pogumni, za letalstvo navdušeni fantje uredili letalsko šolo. Letos je že četrto leto, odka/r so zaplavali nad Novo vasjo na Blokah beli ptiči, katerih je vsako leto več. Na njih se učijo jadralci umetnosti letanja in se pripravljajo za pilotiranje motornih letal. Jadralno letalstvo je vzvišeno nad vsemi drugimi športnimi panogami. Kdor še ni letel, ne more poznati lepot, ki mu jih nudi ,,sinji sport“. Mizar Pretnar iz Kranja pri svojem Zoglingu. Sto in stoletna goreča želja se je v začetku tega stoletja spolnila — mi letimo. Ko je človek opazoval ptico, ki se je na lahkotnih krilih dvigala v nebesno modrino, ga je prevzelo hrepenenje, da bi se tudi on dvignil pod nebo in užival krasote zemlje pod sabo. Toda kako dolga, kako težavna je bila pot od ideje do el ja. Veliki junaki, ki se niso bali smrti, ki so zaupali v bodočnost, so se morali bojevati zoper nepopisno premoč sovražnikov, boriti so se morali za vsako najmanjše spoznanje, za vsak najmanjši korak naprej. Od leta 1893, ko se je Lilienthal prvič dvignil s pomočjo kril v zrak in letel par sekund, se je letalo vedno bolj razvijalo. In če primerjamo današnja letala s prvimi, se nam zdijo prva letala smešna in kar misliti ne moremo, da so jim ljudje zaupali svoje življenje. Vzporedno z razvojem motornih aeroplanov se razvijajo od 1. 1922. dalje tudi brezmotorna letala, katerih se je z vso ljubeznijo oklenila mladina. Prvi brezmotorni letalec je bil Otto Lilienthal, katerega imenujemo očeta letalstva. Ko je na svojih krilih drvel s hriba v dolino, je spoznal nosilno zmožnost ob pobočju navzgor prihajajočega vetra, pobočnega vzgornika. Prva jadralna letalca pa sta bila Lilienthalova učenca, Američana, brata Wright (Vrajt), ki sta 12 let po iznajdbi motornega letala zopet začela letati z brezmotornim letalom, ki jima je služilo za prve letalske poizkuse. Ko sta ga nekoliko izpopolnila, je Wilbour Wright v Nord Karolini jadral z njim 10 minut nad startno točko s pomočjo — pobočnega vzgornika. Tudi ta njun uspeh je ostal v Evropi nepoznan. Nemški brezmotorni letalci so morali pod Ursinusovim vodstvom jadralno letalstvo znova začeti. Ko sov Nemčiji po vojni prepovedali motorno letalstvo, se je dvignil Oskar Ursinus z geslom: „Če ne smemo letati z motorjem, pa bomo brez njega!" Njegovemu pozivu so se odzvali darmstatski dijaki. Začeli so delati jadralne poizkuse na 950 m visokem gorskem grebenu Wasserkuppe v pokrajini Rhon ob reki Fuldi. Pobočje je precej strmo in večinoma golo, kot nalašč ustvarjeno za brezmotorno letalstvo. Prvi večji uspeh so dosegli mladi letalci, ko se jim je leta 1922 posrečil prvi enourni polet. Zakaj so se uspehi tako hitro pokazali? Nemškim letalcem je l>il na razpolago ves potrebni materijal, ki je ostal od starih motornih aeroplanov. Od starih letalcev so dobili tehnično znanje, letalsko spretnost in spoznanje, da je mogoče letanje tudi brez motorja. Do 20. stol. ljudje sploh niso verjeli, da se more aeroplan, ki je težji od zraka, dvigniti; in vsak ponesrečen poizkus v razvoju letalstva je to njihovo naziranje podkrepil. Darmstatski dijaki so začeli delati poizkuse z aparatom, podobnim Lilienthalo-vemu letalu, v katerem letalec visi in s premikanjem težišča krmari apafat. Toda že Liftenthal je spoznal, da je pokončna lega pilota preveč izpostavljena zračnemu uporu. In ravno letalo, kateremu manjka močna sila motorja, mora biti zgrajeno tako, da nudi zraku čim manj upora. Jadralno letalo je tako dobilo obliko motornega aeroplana, samo da je bil pilotov sedež pomaknjen v nos aparata. In tako letalo so z gumijastimi vrvmi »izstrelili v zrak”. Ko je imela Nemčija že razvito jadralno letalstvo, so jo začele posnemati druge države. Plemeniti šport si je kmalu pridobil mnogo prijateljev. Pri nas sta dala pobudo jadralnemu letalstvu dr. Rape in ing. Kuhelj. Sklenila sta, da bosta zgradila šolsko jadralno letalo. Ali stavila se jim je zapreka, katere naše mlado jadralno letalstvo, ki je bilo tedaj še v povojih, ni moglo premagati. Aparat, katerega sta mislila zgraditi, bi namreč stal preko 16.000 din. Kljub temu pa ideja brezmotornega letalstva ni zaspala. Par let po tem neuspelem poizkusu, zgraditi brezmotorno letalo, sta ing. Kuhelj in Peter Hribar na poti z letališča sklenila, da l>osta zbrala nekaj fantov in zgradila šolsko letalo za 3000 din. V ta namen je g. ing. Kuhelj daroval 100 din in njemu je sledil g. Peter Hribar. S tem denarjem sta hotela nakupiti potrebni materijal. Ali čakalo ju je prijetno presenečenje. Tedaj je vladalo med Slovenci precejšnje navdušenje za jadralno letalstvo in ves materijal, ki sta ga zahtevala, so jima rade volje poklonili. Ing. Kuhlju in Petru Hribarju se je pridružil še Rado Hribar, sedanji predsednik ljubljanskega „Aerokluba“. Tudi on je poklonil ne-Jadralno letalo tipa Zogling po startu. kaj denarja in začeli so z delom. Toda Ing. Kuhelj sedi na neprevleče-nem Zoglingu. aparat, katerega so zgradili s precejšnjimi težavami, je bil nekoliko — pretežak. L. 1933. je jadralna sekcija „Aerokluba“ zgradila šolsko letalo tipa „Zogling‘\ in istega leta je dokončal brezmotorno letalo istega tipa mizarski pomočnik Pretnar iz Kranja. Naslednje leto so že zgradili prehodni aparat tipa „Zelena Pošta“ in odšli na Bloke, da tam urede jadralno šolo in pokažejo, kaj je cilj brezmotornega letalstva. In doživeli so uspeh. Na Blokah je nastala najboljša jadralna šola v Jugoslaviji. Ker ima ta šola vsako leto več učencev, je Aeroklub sklenil, da bo postavil v Novi vasi primerna poslopja, in ne bo dolgo, ko bodo Bloke jugoslovanska Wasser-kuppe. (Dalje.) Narte Velikonja: Napačna vrata Ali je bil kdo med vami že zaprt? Ne v šoli! Tudi v šoli je lahko, saj imajo vrata ključavnico. Zato tudi ni zmerom pri vas učitelja. Ključavnica drži, kakor bi bila železna. Tudi tam, kjer ni. o ne more in tudi ne sme nihče uiti! Grešeč nas ni zapiral in sam Bog ve, zakaj srno mu rekli „SKrtoc". Tudi nisem bil zaprt v skrinji, kjer je imela mamina mama suhe hruške in . luknjice, aa je mogel veter do obleke. Če bi vetra ne bilo, bi bila obleka zatohla in plesnjiva. Kdo bi jo okrta-či! za nedeljo in praznik, ko se tako vsem mudi v cerkev, da pridejo preka-sno. Ako bi se ne mudilo, bi bilo prav. Če bi nas ne bilo, bi lahko hruške splesnele, jemali smo jih pa kar pri odprtem pokrovu in jih jedli pod posteljo. Zato so se tako sušile, ker smo dobro vedeli, da ne smemo. Jaz sem bil zaprt drugje in je to bilo res. Nate, odkril sem se, tako je bilo res. S kapo sem se, gotovo se vi ne. Bil sem torej učenec pri Orešcu ter so mi rekli dijak. Dijaka je prišel oče obiskat. Smel sem po mestu z njim. ker mi je gospod Setničar v Alojzijevišču to dovolil. Kako sva kupovala z očetom v Gosposki ulici pri Židu blago, ki se je razparalo, ko sem ga prvič oblekel; kako mi je oče pripovedoval, da blago ni zame; kako sem se jaz vpičil prav na ta kos, ki ga je tiščal žid vame, in kako je žid govoril: to bi zneslo dve knjigi in tri strani. Nazadnje se je oče vdal in kupil blago. Potem sva šla k Maliču ali Valiču na kosilo. Da je k naši mizi prisedel človek, ki je naročil četrt vina, imel zmerom polnega, si nalival iz našega pollitra ter bil zmeron bolj zgovoren, naj bo: to bi mu oče odpustil; ko ga je pa začel nekaj učiti in razlagati, je zarohnel: „Zdaj pa kar tiho!1' „Pa grem!“ „Prav!“ Mož se je ustrašil in šel. Oče je moral plačati še njegovo četrtin-ko, ker se mu je mudilo ter se ni hotel prerekati. Oče je plačal in tedaj sem ga vprašal... Pokazal mi je z roko. Z levo roko. Jaz sem sedel njemu nasproti, da sva se videla in da je on gledal, kaj prineso skozi vrata. In sem šel inmesto tja, kamor sem vprašal, sem šel drugam, kamor je pokazal. Kam, ne vem, ker je bila tema. Ker je bila tema, sem zaloputnil za seboj. No, potem pa nisem videl. Kaj sem prevrgel, ne vem, ker nisem vsega tipal. Smrdelo je po pomijah in kislem vinu in gnilem zelju. Prevrnil sem kositrno škatlo ter je zaropotalo, kakor bi vozil mimo voz za pohištvo. Tipal sem, toda toliko ostrih robov še ni bilo in jih tudi ne bo. Kamor sem prijel, je bil rob. lema je bila, da mislim, da so si jo morali izposoditi še pri sosedu. Šel sem k vratom, kakor sem mislil, toda prevrnil sem se po stopnicah: tri stopnice! Udaril se nisem, ker sem roke držal pred seboj. Ko sem se opotekel, sem trčil ob vrata. Samo zdelo se mi je, da prej ni bilo stopnic. In kako so bde zdaj visoke! Kakor velika hiša. Višje kakor Alojzijevišče, ki je imelo hodnik v drugem nadstropju ter smo mu rekli mostovž. Vrata pa takšna! Tudi se je nekaj prekucnilo za menoj in meni se je zdelo, da je pljusknilo, ko sem padel. Vpil pa nisem, ker sem le hotel sam odpreti vrata in se sam rešiti. V mestu se ne spodobi vpiti, če tudi si v stiski. V stiski sem pa bil. V hudi stiski, zelo hudi stiski. Za hip sem bil še v hu jši, ko je začelo žvrkati v čevljih. Nekaj sem prevrnil v temi, začelo je curljati po stopnicah, jaz sem dvigal noge, potem sem otepal in čutil, da sega voda čez podplat. Povlekel sem se na stopnico, toda tisti dan, ko je sonce zunaj tako lepo sijalo, da je vso temo spodilo v klet, nisem bil srečen. Vas bi pa ne zanimalo, če bi povedal, da je spet nekaj zaropotalo. Na stopnice iz zaboja. Otipal sem in se mi je zdelo, da je krompir. Zaropotalo je in pljusknilo v tekočino, ki je morala biti voda, ker ni nič smrdelo in ne dišalo, ko mi je udarilo v obraz. Še oblizal sem naglo ter se mi je ždelo, da nekaj je, črnilo pa ni bilo... V črnilo torej nisem padel, niti črnila pil, niti črnila videl. Črno pa je bilo vse, če tudi nisem bil pri Orešcu v šoli ter ni bilo črne knjige, katere smo se bali in smo bili pridni, da nismo prišli vanjo in nas ni zaprl... Ali ste že kdaj poizkusili plezati po krompirju, če se vali. Dajte, poizkusite; od takrat sem šel h krompirju samo, če je bil kuhan! Najboljši bi bil zmečkan, ta bi se ne valil. Jaz pa sem se zavalil, se mi je zdelo; ker je bilo mehko in zmečkano, sem roko naglo potegnil iz vedra, pa se je vedro prevrnilo. Kam, ne vem, ker je bila tema, na ustili sem samo čutil nekaj mehkega in na prsih nekaj lepljivega. Čutil, videl pa ne. Vedel sem, da se očetu zelo mudi na popoldanski vlak, ki pa je v Ajdovščino prišel zelo pod večer. Pozneje je šel samo še tisti v temi. Vedel sem in tema je bila za dva vlaka, pomagati pa si nisem mogel. Kako si pomagati, če sem pa zadel ob krompir, samo da sem premaknil nogo. Lahko vidite, v kakšni stiski sem bil. V zelo hudi stiski, rečem vam. Kaj, če bi se še hal teme in strahu! Če gre fant v šolo, se nikogar ne boji! Tipal sem pred se, pa sem spet umaknil roko, ker sem le otipal nekaj pred seboj, ki se mi je zdelo leseno in mrzlo. Ne, zaboja pa ne več! Saj jih je dovolj na tleh in je curljalo, da je bilo čisto mokro. Meni se je vse to zdelo predolgo in sem klical. Prijetno se mi je zdelo, samo da sem se slišal. Slišal sem, da zelo kličem. Pa sem klical! Nič! Pa sem klical in prisluhnil- Zopet nič in po stopnicah je curljalo; če sem se premaknil, se mi je podvalil krompir. Le poskušajte, če ne verujete. V temi zrastejo krompirju noge. Kakor črn maček je; enega odpravi, sto se jih zapodi pod noge. Iz Ireh krompirjev jih je tri voze. Pa poizkusite sami. In v temi je vse grozno in veliko. Kar je nizek grm — saj veste sami, skoraj bi ne bilo treba praviti — je v temi drevo, če se zgane miš, gre konj, in če zaveje sapica, je prikazen in strah. Velika prikazen in strah, pošast in še mnogo, mnogo več. Prisluhnil sem torej, a ni bilo nič. Zato sem spet klical, čez čas kričal, kričal, da sem postal hripav. Vem, tisti dan bi mi osivela brada, če bi jo že imel. Oče je brado imel in na vlak se mu je gotovo mudilo, ker se mu je že prej. O, tistega lesenega zaboja se pa nisem več dotaknil: mrzel je bil in velik in hrapav. Ždelo se mi je, da še čutim v prstih, kako je bil hrapav. Moral je biti. ker se je tako čutilo. Kričal pa sem, če tudi sem bil že hripav, ker se je mudilo očetu na vipavski vlak. Potem sem v temi stegnil roke ter spet zadel tisti zaboj. Zadel sem ga pa le, četudi je smrdelo po pomijah in kaj še vem po čem. Zaboj sem zadel ter spet plašno odmaknil roke. V temi lahko kam sežeš in moraš roko pustiti. Nekoč sem doma nekod šaril pa mi je po roki hlastnil — maček, mislite. O, ne! Skopec, lisičji skopec. Lisica se ni nikoli ujela v to past, jaz pa sem se. Zato sem odmaknil roke in prste in novo obleko. Kadar je prišel ( če, sem oblekel novo obleko, sicer je sestra Anakleta, ki je v Alojzi-jevišču zelo pazila na naše hlače, pustila to obleko samo za na jveč je praznike. Zato smo imeli najlepšo obleko! Lepša obleka je bila za navadne nedelje in sprehod, lepo obleko smo nosili za šolo,- slabo obleko za žogo in svinjko in če me je kdo tepel. Imel pa sem samo (Ive obleki, kakor je pri nas treba. Pražnjo obleko in hodno obleko. Pomagati pa sem si znal: za naj večje praznike pražnjo obleko, vso, tudi telovnik; za praznike: hodni rekelc in pražnje hlače za šolo. In za žogo in tepež in vse, kar so rekli, da je slabo in je bilo najbolj imenitno, pa slabo obleko, ki je bila za nas najboljša: smel si se z njo povaljati v prahu in prevrniti se v blato; prav malo se je že poznalo. Če je prišel oče, sem smel vzeli najlepšo obleko. To obleko sem imel, ko se je odprlo in storil dan. Dan! Svetel dan in sonce in žarki in natakarica! Na stopnicah pa krompir in pomije in vedro umazane vode in na krompirju jaz in nekaj zelja in smeti, ki so se prekucnile bogve od kod. Jaz sem si pomel, oči, natakarica se je pa zasmejala. „Napačna vrata si odprl! Tam so! Mesto na desno, si šel na levo!“ Saj mi je oče pokazal z levico. Kaj morem, če mi je pokazal z levico! Pa sem napačno zaprl vrata in če tudi so bila napačna zaprta, jih nisem odprl, ker sem se bal zaboja. „Kakšen pa si!“ je grdo pogledal oče. „Saj ne boste povedali sestri Anakleti?“ In natakarica se je smejala samo pri Maliču, ko me je čistila. Obleka je bila vsa polita s pomijami. Ali naj še kaj povem? Da se je svetila mast na njej ter da je bila na kolenih takšna, da se ni dala osnažiti. V čevljih da mi je pravilo: žvrk. žvrk, in da so se na licu poznali črni madeži, kakor bi se učil za dimnikarja, pa se nisem, ker sem bil pri Orešcu, ki je to samo najzanikernejšim samo obljubil. Oče me je iskal ter bil v skrbeh, ker me ni našel, ter ni vedel, kam sem izginil. Ali se vam še nikoli ni zavrtelo? Meni je oče rekel, da se mi vrti, četudi nisem mnogo pil, ker je oni, ki je naročil svojo četrtinko. Sram je pa očeta menda bilo, mene pa tudi. Brisal sem si saje z obraza, ker sem le moral vanje seči, ko se je poznalo. Takšen sem bil, kakor bi bil na vipavski železnici za kurjača. „Zdaj sem še vlak zamudil!“ mi je jezno dejal oče. O, ta vipavski vlak!--------- Zaprt pa nisem več bil in k Maliču nisva nikoli več šla. Štefan Skledar: Sveta si zemlja Skozi mrak je prisopihal vlak na postajo. Še trikrat je udarilo, vedno počasneje, in stroj se je ustavil. Pri vratih vagona se je najprej pokazala velika košara in nato fant, vesel, rdečega obraza in svetlih las. Stopil je po stopnicah in tovariša sta mu podala košaro. Nato so se poslovili. Prisrčno in prijateljsko so žarele oči. Še enkrat je svetlolasi pomahal v slovo in je odšel s postaje. Domačim ni pisal, da ho ostal v Ljubljani na duhovnih vajah. Sedaj je bil vesel, da niso prišli ponj. „Boin vsaj prosto zadihal,“ se je veselil in stopil na cesto. Zadnji vozniki so vozili. Prazni vozovi so ropotali po beli, širni cesti. Nekateri so priganjali, drugi se niso zmenili za konje. Tam je vozil Zverek. Dijak ga je poznal, ker je bil iz Gradišča kakor on. Vozil je počasi, bič je držal brez volje na kolenih in oči so zrle po brezkončni cesti, po kateri mu je odšla Ančka. Bila je dobra žena doma, v Franciji se je pa izpridila, kakor so govorili. Lani je bil pri njih najstarejši od kopice. Dali so mu kruha in otrok jim je povedal, da mati ne piše več. Ko je šel skozi Lipovce, je srečal okopače. „Dober večer vam Bog daj,“ jih je pozdravil. „Bog ga daj,“ so odzdravili. „Zdaj bo pa spet malo oddiha?" „Bo, dva meseca bom doma. Bo že skoraj odomaš?"1 „Še nekaj postati imamo." „Dober dečko in rad govori. Bo že kaj iz njega,“ so modrovali za njim. Dijak pa je šel veselo naprej in v Gančanih je že slišal, kako so ljudje pritiskali na zasunje.2 Zvezde so se že užigale in mesec je splaval na nebo. „Lepa noč,“ je menil popotni in zavil med njive. Cvrčanje murnov je zamiralo, kakor v snu se je še kateri oglasil. Žito je prijetno dišalo in rahel piš ga je prelival kakor morje. V svitu mesečine je popotni videl, kako se je val približal valu. Zašepetala sta si nekaj skrivnostnega in potem je odnesel vsak svojo skrivnost v daljave... Zdaj je začul čisto rahlo šumenje o veliki kneževini na tej širni ravnini, potem glasneje o blagovesti sv. solunskih bratov. Kakor v sanjah je preskočil jarek za „sevci“ in stopil na gradiška tla. Pri Devici Mariji za Podložičem je zavzvonilo. Preko poljane je splaval mili glas zvona in se izgubljal tam na ozarah. Šepetanje žit je utihnilo, jošije ob pas.ki:' je zatrepetalo. Pobožno se je dijak odkril in molil. Saj je vedel, da hodi po sveti zemlji, ki je temu ljudstvu premajhna, a tem dražja. — Sveta si zemlja! Sinovi so vzrasli preko tvojih meja, a njih korenina, ljubezen, je v tvojih tleh. Dijak se je spomnil ob dehtečem žitu in ob zvonjenju na svojega očeta. Bil je dolgo vojak in prihajal iz svetovne vojne, s sončnih italijanskih livad, ravno ob tem času domov. Da bi še enkrat videl to zemljo, da bi slišal pesem žit in pomolil ob domači avemariji. „Potem,“ je rekel, „bom lahko umrl.“ — Nato se je spomnil svojega dedka — huzarja. Pridirjal je preko širnih ogrskih step pred domači mlin. Videli so ga še, kako je pregledal svet okoli svojega mlina. Na konju je še bil, ko je meril z očmi debele hraste, potem je prejezdil sončne senožeti in pregledal mlado jošije ob mlinski „gadi“, ki ga je sam zasadil. Drugi dan ga ni bilo več. Odjezdil je nazaj, preko puste, k svojemu bratu ... „Sveta si zemlja," je dahnil dijak in poljubil trato na vratnicah. Ko je vstal, se je začudil: „Saj je to naša njiva; lani sem jo jaz oral!“ Toplo je prešinilo dijaka in hitreje je stopil. — Pred njim je počivalo Gradišče. Bele hiše in hišice so se kopale v mesečini. Tam zunaj, na prijaznem holmcu, se je belila cerkvica Device Marije za Podložičem. V slabem svitu je opazil stoletno lipo, kako je stezala nad njo svoje košate veje. Okoli je bil log in tam zadaj njegova domačija. Pa se je zazdelo popotnemu, da je cerkvica osamljena, da je preveč oddaljena od vasi. Objel bi te bele hišice in jih zasajal, kakor cvetlice, okoli cerkvice. Povedal bi jim svojo skrivnost, skrivnost, o kateri je mislil ta teden na duhovnih 1 Okrepčilo po končanem delu. — 2 Zapah. — 3 Jarek. vajah. Ostati hoče tukaj, na tej zemlji. Dihati hoče prosti zrak domače poljane in čutiti s svojim ljudstvom, da mu bo pozneje lahko pomagal. Zadihal je zrak domače hiše. Duh cvetja je vel sem od vrtca pred hišo in objemal spomine otroških let. Tišina je kraljevala nad tem skrivnostnim domom, ki je tako globoko v njegovi duši. Ko je bil na podstenju, ga je pozdravil domači pes. Zacvilil je v sveti molk in mu pomahal z repom. Tedaj je nekdo porinil zasunj v vratih in na pragu je stala babica. — „Ah, kako dolgo te ni bilo...“ Pes se je trdneje pritisnil k njemu, v hiši je zajokalo dete... je uveljavljal v vseh smereh v pesmi, romanu, drami in eseju. Pisal je, po lastni Martin Razus Letošnji osmi avgust je v seznamu še živečih oblikovalcev slovaške besedne umetnosti pred ime Martina Razusa postavil črni križec. M. Razus, eden najvidnejših predstavnikov mladega slovaškega slovstva, je odšel v družbo Hviezdoslava, Sladkoviča in drugih slovaških klasikov. Med katoliki in evangeliki je prikrita književna tekma, vendar si za preteklost v umetniških vrhovih laste prvenstvo evangeliki. Med nje šteje tudi M. Razus. Ali evangelstvo teh ljudi z njih globoko vernostjo in krepostnim življenjem je popolnoma sličilo katolicizmu in njih dela je ves narod — dasi versko needin sprejel kot dragocen plod lastnega duha. M. Razus se je rodil 18. X. 1888. v Vrbici ob vznožju čudovitih Tater. Lepota pokrajine z bogastvom navadno ni združljiva, tako tudi pri njem. Umetnostno se izpovedi, sila lahko, ni ga skrbelo, kuj bi pisal, ampak le kdaj in kje bi dobil čas. Izmed njegovih pesniških zbirk naj navedem dve: „tlej, draga zemlja”, ki je izraz navdušenja nad pridobljeno svobodo. V to čašo radosti pa je kanila kaplja razočaranja — Slovaki so si sožitje s Čehi predstavljali drugače in iz tega duševnega občutja se je rodila pesniška zbirka „Ka-men na meji“, poudarjajoč že samobitnost slovaškega naroda. Poleg številnih še drugih zbirk je ustvaril obsežen roman v štirih delih „Svetovi“, zgodovinski roman „Julija“ in najnovejši roman „Naročilo mrtvih", ki ga je javnost nestrpno pričakovala, ker je v njem izpovedal svoj politični Čredo, potrebo političnega sodelovanja katolikov in evan-gelikov. Žal, je napisal le prvi del, namenjen katolikom, a potem ga je zalotila bolezen. Dočim je katolikom potrebno povedal v tem romanu, je evangelikom mogel le v časopisju, da naj se manj po- llašajo s slavnimi predniki in naj bolj skušajo ž*veti in delovati po njih duhu. Pod zaton svojega življenja je spisal še krasne idejne razgovore s sinom „Argu-menti", kjer nevsiljivo, tovariško razvija svoje nazore o vseh vprašanjih, ki zanimajo mlado dušo. Govori o rojstvu, domu, delu, umetnosti, križu in tudi mrku — sonce se je nagnilo, a umetnost je vendarle — vsaj v nekem smislu neminljiva, večna in z njo tudi umetnik, kot razpravlja v eseju, ki ga priobčuje v tem zvezku „Mentor“. Dr. Jenko. Georges^Lafenesfre (1837-1919) V preteklem poletju je Francija proslavila spomin našega naslovnika, ki je bil profesor na College de France, član Instituta, konservator slik in risb v Louvru, po vrhu pa znamenit umetnostni kritik in pesnik parnasovec. S 27 leti je objavil zbirko „Esperances“t pri kateri je Banville hvalil zanosito in čisto navdiha-nje, krilato misel, točen, sočen in zvočen jezik. Naslednji snopič „ldylles et Clian-sons" diha ponosni pesimizem, kakršnega je mojster Leconte de Lisle izrazil najbolj dovršeno. Toda črnoglednost se pri Fenestru čedalje bolj umika duhovnosti, ljubezni do življenja in dela ter tudi veri v vzore in transcendentalno srečo. Dokaz šopek stihov „Images fuyantes“ (Bežne podobe) iz 1. 1902. Kot zgodovinar umetnosti je bil vedno navdušen. „Kar se tiče umetnosti — je govoril — najlepše besede ne zaležejo toliko kot preprost pogled na stvari. Najboljše, kar moremo napraviti mi ubogi pisci, občudovalci velikih umetnikov, to je: navadimo se jih ljubiti, učimo druge, da jih bodo videli'1. Opazovanje prirode, spoštovanje življenja! ..Koder zveni pristen, naraven in življenjski zvok, tam je umetnik; koder pa tega ne morete zgrabiti. tam je rokodelec**. Povsod je treba iskati jasnosti v zgradbi in odkritosrčnosti v izrazu, točnosti in svobode v opazovanju, trdnosti in ličnosti v »zvedbi. „Dalje bi morali poskušati, da popravimo svoje napake: lahkomiselnost, nedoslednost. 1'reden sprejmemo ponižno ueia iz tujine, poglejmo najprej naianko naša, proučimo svoja stara, dobra izročilu ... Umetnik, ki je iskren sam s seboj, je skoro vselej gotov, da bo napravil nekaj osebnega, ker ima vsakdo med nami svojo osebnost, pa bodi še tako neznatna." Ob koncu svojega življenja se je vrnil k verzom in z nekdanjo odločnostjo opeval francoske zvonike (Clochers de France), ki so med svetovnim požarom toliko trpeli. Bolela ga je „la grande pitie des eglises de France" kot umetnika, narodnjaka in vernika. V tem zborniku se mu je posrečil malone religiozni akcent. A. D. Letošnje število gimnazijskega dijaštva Prosvetni oddelek banske uprave je sestavil splošen pregled učencev in učenk, ki so se vpisali le na vseh državnih gimnazijah Slovenije. Podatki za zasebne gimnazije še niso znani. Ta pregled je v marsikakem pogledu zanimiv' in vsakdo takoj vidi, da od leta do leta raste naval na gimnazije in da so zlasti prvi razredi povsod prenatrpani. \ prv.h razredih je mnogo dijaštva vpisanega le zato, da izvrše prve štiri gimnazijske razrede, nakar se večina posveti praktičnim poklicem, pri katerih zahtevajo vsaj 4 razrede srednjih šol. Mnogo gimnazij čuti pomanjkanje prostora. So gimnazije, ki štejejo letos v 1. razredu po 4, 5 in celo 6 vzporednic, to je III. realna gimnazija za Bežigradom v Ljubljani. Na prosvetnem oddelku in na banski upravi so se te dni vrstile konference, ki so reševale prav pereča vprašanja razvrstitve dijaštva in ureditve rednega pouka. V Sloveniji je li realnih državnih gimnazij in 2 klasični gimnaziji, v Ljubljani in Mariboru. Zanimivo je vedeti, kako valovi število dijaštva nn obeh klasičnih gimna- zijali. Na ljubljanski je število dijaštva padlo, na mariborski pa se je zvišalo na-pram lanskemu letu. Klasična gimnazija v Ljubljani šteje letos v vseli razredih 1119, lani pa 1152 dijakov in dijakinj. V 1. razred se je letos vpisalo 206, lani 269. Mariborska klasična gimnazija je lani štela 768, letos 826. V I. razred se je lani vpisalo 184, letos 186 dijakov in dijak;nj. Na nekatere realne gimnazije je bil letos velikanski naval. Rekord je dosegla ITI. realna gimnazija v Ljubljani. V I. razred se je vpisalo letos 284, lani pa 238. Lani je ta zavod celotno štel 1214 (lijakov, letos pa že 1467. da so morali idpreti celo 6 novih vzporednic. V naslednjem navajamo število dijakov po nosameznih gimnazijah, v oklepajih število vpisanih v T. razred. Vpisanih je: Celie 1117 (256). Kočevje 206 (49). Kranj 728 (167). klas:čna gimnazija Ljub- ljana 1119 (206), I. realna gimnazija na Poljanah 1124 (171), III. realna Bežigrad 1467 (284), ženska realna gimnazija, nastanjena na Resljevi cesti v državnem učiteljišču s 3 razredi, 439 (159), klasična gimnazija Maribor 826 (186), I. realna Ma-bor 1318 (271), realna Murska Sobota 463 (109), realna Novo mesto 470 (198) in realna Ptuj 493 (109). Treba je omeniti, da šteje letos realna gimnazija v Murski Soboti 5 državnih razredov, a murskosoboška občina vzdržuje 5. in 6. razred. Iz teh podatkov je očitno, da je bilo letos v T. razred vpisanih na vseh gimna-ziiah 2437 dijakov. Na vseh razredih naših gjmnazii pa je vpisanih letos 11.175 diiakov in dijakinj ter je bilo otvorjenih 266 oddelkov. Lani ie bilo vpisanih celotno 10.536, predlanskim pa 9.962. Lanski prirastek je znašal 574. letošnji pa celo 639 učencev in učenk. Dr. Franc Jaklič: Svetla pot. Ljubljana 1937. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 276. Cena vez. din 48.—. Dr. Jaklič, ki je znan Mentorjevim naročnikom po svojih lepih in tehtnih vzgojnih člankih v prejšnjih letnikih, je v svoji ,,Svetli poti“ dal slovenski mladini prepotrebno knjigo, katero naj bi z vso resnobo vzela v roke in se ob njej zavedala, da je največji zaklad — čista mladost. Čeprav je Mentor že prinesel podobno Tothovo delo leta 1934/55, in sicer prav dijaštvu namenjeno, bo nemara Ja- kličeva knjiga našla več razumevanja kakor naš prevod, o katerem so nekateri menili, da ni bil potreben!... F. S. Finžgar: Študent naj bo. Priredil Jakob Šolar. 1937. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. Natisnila Mohorjeva tiskarna. Str. 108. Cena din 9,- (12..). Finžgar je napisal to zgodbo iz svojega prvošol-skega življenja za drugi letnik „Mentor-ja“ (1909/10), odkoder jo je za zbirko Slovenskih povesti ponatisnil 1. 1915. Grafenauer in je torej zdaj v 12. zvezku Cvetja iz domačih in tujih logov doživela tretjo izdajo, ki ji je dodal Šolar lep uvod, v katerem pojasnjuje postanek, snov, zgodbo in zgradbo, označuje osebe, miselne in oblikovne osnove ter še jezik, ne da bi pozabil na potrebne stvarne opombe, za katerimi je navrgel še ne. kaj nalog in vprašanj za šolsko uporabo. Kakor drugi zvezki Cvetja, bo tudi ta dobro služil. Kdor je v prvih razredih kdaj že bral v celoti Franeeljnovo zgodbo, ve, kako je vse zanimala in kako so ji zbrano sled'li, kar ni nič čudnega, saj ni prvošolca pri nas še nihče tako pogodil, kakor ga je Finžgar. Ne samo dijaki, tildi starši bi morali to knjigo brati! Petančič Davorin: Igrski vodja. Tisk tiskarne brata Rode & Martinčič v Celju. Naroča se: Davorin Petančič, kaplan, Vojnik. Str. 122. Cena broš. s poštnino din 35.—. Gibanje novega ljudskega igranja ima že lepo vrsto strokovnih del, katerim je zdaj Petančič dodal spet novo. V prvem delu (str. 5—53) razpravlja o ideologiji igrskega vodstva kar zanimivo, a vprašanje je, koliko mu bo mogel slediti preprost človek iz farnega občestva, kateremu naj bi njegova izvajanja koristila za praktično delo, ker dvomim, da bi gospodje, na katere seveda v prvi vrsti misli, prevzemali toliko dela za tako igrsko vodstvo. Drugi del — praktično igrsko vodstvo _____ je pa res praktičnejši, uporabnejši in si igrskega vodje, ki ne bi tega predelal, skoraj misliti ne morem. Vsem, ki imajo opravka s teatrom, s „starim“ ali „novim“ igranjem, bo „Igr-ski vodja" prav prišel. Andrej Šuster Drabosnjak: Igra o Kristusovem trpljenju. Za sodobni ljudski oder priredil Niko Kuret. 1937. Izdala in založila Založba ljudskih iger, Ljubljana. Tisk tiskarne Tiskovnega društva v Kranju. Str. 116. Cena din 20.—. Ljudski oder, ki je prinesel doslej že Igro o izgubljenem sinu in Božično igro, je še s tem pasijonom obudil v življenje najvažnejša dela koroškega kmeta-poeta Drabosnjaka (1768—1818). S škofjeloško pasijonsko procesijo iz leta 1721 (Ljudski oder, zv. 5.) in tem delom sta nam postala dostopna dva zanimiva teksta našega davnega ljudskega igranja. Umetnosti v teh delih ne bomo iskali, saj je tudi v sodobnih pasijonskih prireditvah kljub vsemu prizadevanju ni; zanje velja mnenje Angleža Darlingtona ob oberammer-gauskem, da tak pasijon učinkuje ne kot umetnina, ampak ko+ vel’ka veroizpoved. Kuret, ki ie začel novo gibanje ljudskega igranja, je pri svoji prireditvi mislil in hotel isto: Ta pasijon bo uspel samo v bo poskušal biti, kar je bil koroškim kmetom: pobožnost, pri kateri se znajdejo vsi v fari kot celota, kot ..občestvo". Da more to postati, je pokazala vprizoritev v Vojniku. Jeziku te izdaje bi lahko prgovarjali, a bi Kuret najbrže dejal. da bi preveč piljenja in ,.moderniza-cije“ zabrisalo starinski čar, ki lepi prav ob besednih in stilističnih germanizmih. Dijaki, katerih starši so udje Družbe sv. Mohorja dobe knjige 26% ceneje. Šolske CVETJE IZ DOMAČIH IN TUJIH LOGCV dela domačih in tujih pisateljev in pesnikov obsega dosedaj 12 zvezkov: 1. Simon Gregorčič, Izbrane pesmi, broš. 12.-, vez. 24.- 2. Fran Levstik, Martin Krpan, broš. 4.-, vez. 12.- 3. Horacij, Pismo o pesništvu, broš. 10.-, vez. 18.- 4. Josip Jurčič. Jurij Kozjak, broš. 12.-, vez. 24.- 5. Valentin Vodnik, Izbrano delo, broš. 12., vez 24.- 6. Matija Čop, Izbrana dela, broš. 12.*, vez. 20.- 7. Simon Jenko, Izbrano delo, broš. 12.- vez. 24.- 8. Žitja Konstantina In Metodija, broš. 12.-, vez. 24.- 9. Izbor prekmurske književnosti, broš. 12.-, vez. 24.- 10. Josip Jurčič, Izbrani spisi, broš. 24.-, vez. 36.- 11. Cigler Janez, Sreča v nesreči, broš. 12.*, vez. 24.- 12. F. S. Finžgar, Študent naj bo, broš,, vez. 24 - 13. Gogolj, Revizor, izide v kratkem. knjige in vse šole šolske potrebščine za r veliki izbiri Knjigarna Mohorjeve tiskarne Celje Prešernova 17 Ljubljana Miklošičeva g J. Podvinski. Veseli me, da ste ohranili tudi tako daleč od doma še vedno tako ljubezen do materinega jezika, da se zanimate za naš list, v katerem bi radi tudi sodelovali. — Narodne pesmi, katere ste zapisali o počitnicah, so zanimive, a jih v „Mentorju“ ne morem priobčiti radi tesnega prostora. Svetoval bi Vam, da bi jih se naprej pridno zapisovali, seveda, kolikor so res nove in jih še ni v Štreklju, ter jih pozneje mogoče s kako narodopisno razpravo priobčili n. pr. v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje, kamor bi po mojem vse to spadalo. — Vaša originalna pesem kaže pač dobro Voljo, a se ji pozna, da živite izven slovenskega območja in da Vam stanje sodobne slovenske pesmi ni znano. Skušajte dobiti vsaj najpomembnejše naše pesnike in se ob njih učite! France Dobravec Izbral sem prvo, ki je najboljša, čeprav nekoliko motijo istovrstne rime. Druga je motivno podobna, a se ji pozna, da ste sc ob njej trudili, 'skajoč primer, ki naj bi učinkovale, a se Vam niso posrečile. „Nočna slika" bi bila kar dobra, ako bi ne bilo v njej nekaj neokusno kričečih barv. ki sem jih skušal Zabrisati, a ni šlo. — Upam, da se boste še oglasili in poslali prihodnjič že boljše Pesmi! Osvajalec. Poslali ste dve črtici, o katerih upate, da „niso za v koš“. Pa so! Kljub temu, da še gladko in primeroma prijetno pripovedujete, ni v Vašem podajanju najmanjšega sledu leposlovne ubranosti, ki jo črtica zahteva. Oba motiva, ki nista nič posebnega, bi se dala že lepše obdelati, ne tako vsakdanje, mestoma kar do neokusnosti grobo. Če že res sodelujete pri navedenih listih, bi človek mislil, da ste si že ugladili okus in da znate sami presoditi, kaj je lepo in vredno tiska! T. R. Vaše tri pesmi kažejo, da bi radi povedali nekaj lepega, a borite se še z obliko in tudi jezik Vam ni še prožen, da bi Vam ne delal težav, ko iščejo Vaša čustva izraza. Nastavite navadno dobro, a potem se Vam vse izmaliči. Še bo treba učenja, branja in vaje! D. A. Vaše pismo sem založil in mi je prišlo šele zdaj spet pod roke. Ob „Do-mu“ sem spoznal, da bi lahko kaj lepšega napisali. Škoda, da ste druge svoje stvari uničili — morda so bile boljše ko „Do-ma“, kjer ste v opisih kar močni in je le dejanja malo, ki naj bi s svojo bridkostjo zgrabilo. Če imate kaj novega, kar pošljite! Včasih so se z Vašega zavoda bolj pridno oglašali. Pa ne, da bi zanimanje za ,.Mentor“ zamrlo? Zganite se in pokažite, da ne spite! Aenigma verborum in transversum A. Pinguis V tej latinski križanici se vse vodoravne črte čita.jo enako v obe smeri.. Pomenijo pa: 1. smo, 2. naj bo še on, 3. starci, 4. žeja, 5. galsko pleme ob gornji Secjuani, njih glavni kraj se danes imenuje Sens, 6. v starini ljudstvo po sev. zap. Kitajski in vzh. delu Buhare. Srednja in navpična vrsta od zgoraj doli: Teleinahov odgojitelj in dijaški list. 4. 10. 1930. Nanos 12 15. 5. 1929. Kozjak 354 7. 6. 1931. Plavški vrh 4123 18. 7. 1934. Planica 456 29. 4. 1930. Snežnik 187 17. 6. 1935. Ojstrica 582 Hribolaščev zapisnik Fr. Kosmač lt vsakega imena vzemi pravilno po nekaj črk pa boš dobil Gregorčičev vzlik. NAGRADA: Lanski ali po želji kak starejši letnik Mentorje Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. — Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. — Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. p MES^^ ,{ l X,i\lCi LJUBLJANSKA NOVE IN OPROŠČENE VLOGE DIN 149,000.000•- SO VSAK ČAS IN BREZ OMEJITVE IZPLAČLJIVE. - ZA VSE VLOGE JAMČI Ljudska knjižnica Prosvetne zveze v Ljubljani Miklošičeva cesta 7-1. izposoja knjige vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 2. do 7. ure popoldne. Knjižnica šteje ca 11.000 slovenskih, nemških, hrvatskih in drugih knjig, ter se stalno izpopolnjuje. Tiskani imenik knjig se dobi za 10 din v poslovnih prostorih. — Izposo-jevalna doba traja 14 dni, za znanstvene knjige pa 1 mesec. Pošilja tudi knjige interesentom z dežele, ne da bi se zvišala izposojevalnina. y; Šolske potrebščine kakor zvezke, mape, peresa navadna in nalivna, svinčnike, risalni papir in risalno orodje, aktovke, nahrbtnike itd. nudi po konkurenčno nizkih cenah Irgovina H. Ni črna n Ljubljana Kopitarjeva ul. 2. m 3-i------------- Tudi to morate vedeti! Med najmanj upoštevanimi panogami našega narodnega gospodarstva je v krogih slovenskega izo-braženstva zavarovalstvo. Ni čuda. Saj niti 40 let ni tega, ko je bila ta važna gospodarska panoga izključna domena nenarodnega kapitala. In vendar se zbirajo tu ogromna denarna sredstva, glede katerih slovenski gospodarstvenik ne more ostati ravnodušen. — Še manj je mogoče razumeti, da mnogi slovenski izobraženci še vedno dovolj resno ne pojmujejo narodnogospodarskega poslanstva Vzajemne zavarovalnice Mladina, ki boš v kratkem prevzela odgovornost za vso našo rast, vedi, da je narodno zavarovalstvo med najvažnejšimi narodnostnimi življenjskimi funkcijami I Nova založba. Ljubljana, Kongresni trg 19 K n j iga rna Vse šolske, leposlovne in znanstvene knjige. Trgovina s pisarniškimi potrebščinami Tehnično in risalno orodje, barve, zvezki, nalivna peresa i.t.d. Dijaki I Po najnižji ceni se Vam nudijo pomožne knjige: Kelemina, Literarna veda; Stele, Oris zgodovine u-metnosti pri Slovencih; Cankar, Uvod v likovno umetnost, izbrani prevodi iz klasičnega slovstva itd. Mi LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI r. z. z n. z., Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 6, v lastni palači. obrestuje hranilne vloge najugodneje. NOVE VLOGE vsak čas razpoložljive obrestuje po 4%. proti odpovedi 5%. m