176
fft4                    Italijanski Lazaroni.
talijanski narod se šteje med velike narode v Evropi. Njih država, Italija, ki obseza ves apeninski poluotok, spada raej evropske velesile. Italijani so jako živi in veseli Jjudje, posebno Ijubijo petje. Njihov jezik je soroden staremu latinskemu jeziku ter je vrlo lepoglasen. Ljuclje, kateri dobro pozaajo italijanski jezik, hvalijo ga kot najlepoglasnejšega in kadar Italijani pojo, veselje jih je poslušati. A ue samo izvežbanci v petji, nego tudi priprosti delavci, katerih je mnogo videti tudi pri nas, kadar zidajo kako poslopje, zapojo po večkrat kako italijansko pesen tako lepo in miloglasno, da jih radi poslušajo tudi oni, ki niti besedice ne umejo od italijanskega jezika. V tej zadevi so Italijani podobni Srbom in tudi naiu Sloveneem, ki smo takrat najveselejši in najzadovoljnejši, kadar zapojemo kako narodao pesen.
Nti, kakor ima vsak narod ncko število postopačev, ki se boje dela kakor peklenšček križa, tako imajo tudi ltalijani dovolj takih Jjudi, ki ne marajo za nobeno deJo ter so drugim Ijudem za nnebodigatreba". Kazloeek je samo ta, da za italijanske postopače zna malo ne ves svet tudi izvan italijanskega kraljestva. Te vrsti Ijudje so imenujojo Lazaroni ter jih je največ v južnej ltaliji, v nekdanjem gkvaem mestti Napolji, ki je še danes najveeje, naj-bogatejše in najživahnejše mesto v Italiji. Tu je zemlja tako rodovita, da jc ni treba mnogo obdelovati iu vcnder daje kruha na preostajanje. Ker je podnebje • zelo ugodno, nimajo v teh krajih skoraj nikoli prave zime. Zato se pa tukaj lehko živi, da človeku ni treba pretežko delati, in to je krivo, da je po teh krajih toliko Lazaronov. Ali kar je, to je; zdaj tudi ti Lazaroni niso več toliki pohajkovalei, kakor so bili nekdaj, ko so stali brez vsacoga dela po ulieah, morskih obalih, ob hišnib. voglih iu drugih takih krajih ter čakali na to, da bi kakenni tujcu ponesli njegovo prtljago v stanovanjc, ali mu pa prodali kozarec lcdene vode, ovocja, ali kako drugo tako maleukost. Bili so zelo nadJežni, posebno tujiin ]judom. (Je je kakoga bolj odličnega človeka uauesla pot mimo teli zanikruikov, ni se jili mogel otresti; tekli so za njim kakor pri uas nadležni uigani, katcrih so ne odkrižaš poprej, dokler jiin no daš po kak novčič ali kaj druzega v dar. Umeje se, da žireč brez vsacega dela, morali so hoditi umazani iu raztrgani, da jih jo bilo Ie grdo videti; obleko so imeli večinoma od samih starih cunj.
Ali kakor sem vže poprej omenil, zdaj tudi ti ljudje niso več taki, kakeršni so bili nekdaj. Zdaj so se tudi ti pohajkovalei poprijeli kakega stalnega opravila: nekateri rokodeJstva, drugi godbe, aJi kaj takega, da si zaslnžijo kak krajcar ter jim ni treba prosjafjti in Ijndem nadlege delati. JSJajvcč se jih vidi z dudlami, diplami in drugim godbenim orodjem okrog hoditi in škripati, da eloveka ušesa bole, kadar inu prido kak Lazaroni pred hišo. Mnogo jib. je stopilo v službo pri fijakorjih, muogo jih prodajc sladko ovočje ali kako drugo šaro, da si s tein zasluži svoj vsakdanji kruh. Veuder jih pa še daaes lahko vidiš ob gorkih dncvih ležati po morskih obalih, kdor se soliičijo in lenobo pasejo.
'  177
—T                                    -v    •     •                       ...                        ¦ i        u
Italijauski Lazaroni syira.