FREKVENČNO RASTRIRANJE
22
Raster je trenutno edino pozna-
no sredstvo, s katerim lahko v ti-
skarstvu simuliramo poltonske
oziroma barvne predloge. Polton
ljudje vidimo kot sivo vrednost,
ki se preliva med belo inčrno.Če
želimo tak prehod reproducirati
na kateri koli tiskovni material in
v kateri koli klasični tiskarski
tehniki, moramo te tonske vre-
dnosti spremeniti v ustrezno ve-
like rastrske pike in prevarati oči,
da v množici pik ne vidijo posa-
meznih, ampak se te prelijejo v
ustrezno tonsko vrednost. Da bi
bila ta prevara čim bolj uspešna,
moramo temeljito poznati tako
tehnologijo rastriranja kot celo-
tnega procesa rastrskega tiska.
Kar se tiče samega rastriranja
predloge, se je s prihodom digi-
talne tehnike stvar bistveno olaj-
šala, niso se pa odstranili drugi
problemi, ki so vezani na posa-
mezne tiskarske tehnike pri rastr-
ski reprodukciji.
Glede na modulacijo rastra jih
delimo v dve glavni skupini, v
amplitudno moduliran (AM) in
frekvenčno moduliran (FM) ra-
ster. Značilno za prvega (našli ga
boste tudi pod drugimi imeni, na
primer: klasičen, konvenciona-
len, analogen ...) je, da določeno
tonsko vrednost simulira z različ-
no velikimi in enakomerno raz-
porejenimi rastrskimi pikami
(razdalja od sredine do sredine
rastrske pike je ne glede na njeno
velikost enaka), medtem ko je pri
FREKVENČNO
RASTRIRANJE
V SITO¶FLEKSO TISKU
frekvenčno moduliranem rastru
rastrska pika v vseh tonskih vre-
dnostih enaka (enako velika),
spreminja pa se razpored in go-
stota (frekvenca) teh. Ali z drugo
besedo, pri digitalnem rastrira-
nju uporabljamo pojem frekven-
ca, ko govorimo o gostoti rastr-
skih pik na dolžinsko enoto, po-
jem amplituda pa v zvezi z veli-
kostjo pike. Torej je pri fre-
kvenčnem rastriranju konstan-
tna amplituda, pri amplitudnem
pa frekvenca.
Pri amplitudnem rastru ne gre
zanemariti še kota (nagib), pod
katerim je linija rastrskih pik po-
stavljena. Zlasti je to pomemb-
no, če pripravljamo večbarvno
reprodukcijo.
Programsko opremo za fre-
kvenčno rastriranje najdemo na
trgu pod različnimi imeni, vsaka
pa ima tako slabe kot dobre la-
stnosti. Naj jih nekaj omenim:
Agfa imenuje svoj program Cri-
stalRaster, Heidelberg (Linoty-
pe-Hell) ga imenuje Diamond
Screen, Scitex ga prodaja pod
imenom Fulltone, Adobe ga je
poimenoval Brilliant Screen,
Ugra pa ponuja Velvet Screen za
rastriranje v Photoshopu.
Prvo frekvenčno rastrirano re-
produkcijo v Sloveniji so odtisni-
li v Slovenskih novicah leta
1995, Etiketa iz Žiri pa je prva,
ki je leto potem natisnila fre-
kvenčno modulirane reproduk-
cije v tehniki sitotiska.
Kdor vsaj malo pozna sitotisk,
pozna tudi kup nevšečnosti, ki se
pri tem pojavijo. Ko pa gre za
tisk rastrske, naj bo to eno- ali ve-
čbarvne reprodukcije, pa sitotisk
postane prava znanost.
Ne glede na vrsto tiskarske teh-
nike moramo pri izdelavi rastr-
ske reprodukcije upoštevati niz
dejavnikov, ki lahko pozitivno,
pa tudi negativno vplivajo na
končni rezultat. Temeljito mora-
mo obvladati zlasti barvni obseg,
tiskarsko gradacijo, tonski obseg,
sivo ravnovesje, glede na obarva-
nost predloge pa moramo pravil-
no vključevati deleže kromatske
in akromatske barvne kompo-
nente.
Ostane nam še problem moaré
efekta, ki pa se mu je v celoti le
težko izogniti. Vse našteto je iz-
kušenim reprografom (sedaj di-
gitalnim) bolj ali manj poznano
in obvladljivo, ko gre za klasičen
ofsetni tisk in standardne tiskov-
ne materiale.
Večji problem, upam trditi, da
v celoti tudi nerešljiv, pa se poja-
vi pri sitotisku. (S podobnim,
vendar bistveno manjšim proble-
mom se srečamo tudi pri flekso-
tisku, pri katerem nam greni ži-
vljenje rastrski valj, ki nanaša
barvo na tiskovno formo). Sito-
tisk je zelo specifična tiskarska
tehnika in se od vseh drugih naj-
bolj razlikuje v tiskovni formi,
členom v procesu, ki nam po-
vzroča največ težav in zapletov,
amplitudno moduliran raster (AM) frekvenčno moduliran raster (FM)

OGLAS
23
Če merite na vrh, 
potrebujete IQ!
IQ selection smooth 
Pisarniški papir z visoko gladkostjo
Če merite na vrh, morate biti korak spredaj. Zato smo v družbi NEUSIEDLER razširili našo visoko kakovostno IQ linijo s
številnimi novimi in zanimivimi izdelki. Vsi so narejeni tako, da IQ predstavlja vašega idealnega partnerja za pisarniško
komuniciranje. IQ popolna reštiev za vsako uporabo.
www.neusiedler.com

SITOTISK, FLEKSOTISK
24
ko želimo narediti kakovostno
rastrsko reprodukcijo. Osnovna
in največja razlika je v tem, da si-
to ni in ne more biti dvakrat po-
vsem enako pripravljeno. Nemo-
goče je dvakrat enako namestiti
mrežico na okvir, ravno tako je
nemogoče dvakrat ponoviti ena-
kost in enakomernost napetosti
mrežice na okvir sita. Vse to pa
preprečuje možnost standardiza-
cije,čemur se v nadaljevanju pri-
druži še ročno nameščanje rastr-
ske predloge na sito, osvetljeva-
nje in izpiranje, prav pri tisku pa
še vrsta rakla, njegova neostrina,
trdota, nagib in pritisk ter barva.
Vse to je odvisno predvsem od
človeka delavca, za katerega pa
vemo, da ni robot in da tudi dva
nista enaka, enako natančna in
enako občutljiva na posamezne
vizualne učinke.
Z dolgoletnimi raziskavami in
testiranji na tem področju smo v
EtiketiŽiri večino omenjenih te-
žav uspeli spraviti v razumne
okvire, da so kolorimetrična in
denzitometrična merjenja, s ka-
terimi nadziramo tisk, v dogo-
vorjenih tolerancah, da je raztros
v nakladi zadovoljiv, da doseže-
mo zadovoljivo ponovljivost, ne-
rešljiv pa je ostal moaré efekt, ki
pa je poglavje, pa ne samo po-
glavje, temveč problematika, za-
se.
Moaré je moteča rastrska struk-
tura, ki pri klasičnem rastrira-
nju nastane zaradi nepravilnega
sukanja rastra, pri frekvenčnem,
kjer kotov ni, pa zaradi velikosti
in naključne lokacije rastrskih
pik na mrežici.
Moaré efekt v sitotisku povzro-
či naključno nepravilno prekri-
vanje simetrije rastra s simetrijo
mrežice ter procentualno vre-
dnost rastrske pike, ki se zaradi
svoje različne velikosti znajde pri
različnih gostotah mrežice na ra-
zličnih pozicijah v odnosu do
nitke oziroma odprtine med nit-
kami.
Vse to in še želja po nečem no-
vem nas je navdušilo, da smo se
spoprijeli s frekvenčno modula-
cijo rastrske reprodukcije za sito-
tisk. Pri vsem tem je bilaše zlasti
vzpodbudna teorija o predno-
stih, ki jih tovrstna reprodukcija
prinaša v odnosu na klasičen ra-
ster.
Naj jih nekaj naštejem:
¶ Rastrske pike so pri FM ra-
stru vse enako velike, njihova ve-
likost, merimo jo v mikronih, pa
je definirana na podlagi zmoglji-
vosti tiska in tiskovnega materia-
la.
¶ S tem je natančno definiran
tonski obseg in reprodukcija sve-
tlejših tonov je tako bistveno bolj
kakovostna.
¶ V sliki niso vidni trdi tonski
prehodi, ki se pojavijo pri klasič-
nem rastriranju, ko pride do
medsebojnega stika rastrskih pik.
¶ FM reprodukcija omogoča
neomejeno število rastrskih barv
(prehodov), ker ni odvisna od
medsebojnih kotov, kot je to
pravilo pri klasični reprodukciji.
¶Če je tiskarska gradacija pra-
vilno definirana, je obarvanje bi-
stveno bolj konstantno in s tem
enakomernost naklade večja.
¶ Bistveno boljše je definiranje
podrobnosti.
¶ Še zlasti se FM raster pripo-
roča za tisk na bolj grobe in ne-
premazane materiale, kar je v si-
totisku pogosto.
¶ Ne nazadnje, FM raster naj
ne bi dopuščal moaré efekta, ker
ni odvisen od medsebojnih ko-
tov, pod katerimi so reproducira-
ne posamezne barve.
Edina slaba lastnost, ki pa seve-
da ni mogla odtehtati pozitivnih,
je bila kvadratična rastrska pika,
ki je za sitotisk najbolj neprimer-
na in prihaja med tiskom do pre-
cejšnih deformacij teh.
Postopki testiranja so stekli. Na
izkustvenih znanjih smo kaj hi-
tro definirali velikost rastrske pi-
ke, tiskarsko gradacijo smo ujeli
že po nekaj odtisih, barvni obseg
je ostal v bistvu enak klasični re-
produkciji, zadrega pa je nastala
z moaréjem, ki je bil od preskusa
do preskusa drugačen in na dru-
gih mestih. Vsa teorija in priča-
kovanja so šli v trenutku po zlu.
Sledila je obširna raziskava, na-
menjena samo ugotovitvi, zakaj
prihaja do tega efekta. Z analitič-
nim pristopom izdelave testnih
form smo prav kmalu ugotovili,
da različne velikosti rastrskih pik
porajajo na različnih gostotah in
pri različnih napetostih različne
moaré efekte. Le nekaj izjem ve-
likosti bi bilo uporabnih, pri njih
pa nastane vprašljiva tonska vre-
dnost in prevelika optična ločlji-
vost pik.
Sklep
Ugotovitev in zaključek pri
vsem tem sta zelo preprosta. Pri
klasičnem rastru prispevata naj-
večji delež k moaréju nagib rastr-
skih linij in velikost rastrskih pik,
pri FM rastru pa smo odstranili
nagib, ostala pa je velikost. Torej
različno velike rastrske pike so v
različnem odnosu do različno
gostih mrežic. Pri kopiranju pre-
dloge na oslojeno sito tako pride-
jo pike določene velikosti na-
tančno na nitke, pike druge veli-
kosti se obesijo na polovico nit-
ke, tretja velikost pik se pojavi
prav na odprtini.Če zamenjamo
gostoto sita, se mogoče zamenja
vrstni red, problem pa ostaja. Se-
veda se vse opisano nanaša zgolj
na zelo zahtevno rastrsko repro-
dukcijo, kjer so uporabljene še
komaj s prostim očesom vidne
rastrske pike, medtem ko pri bolj
grobih reprodukcijah teh proble-
mov ni.
Torej ne drži, kar trdijo proda-
jalci programske opreme, da se z
uporabo FM rastra v sitotisku
izognemo tako nezaželenemu
moaré efektu, oziroma na podro-
čju sitotiska take raziskave do da-
nes še ni nihče napravil.
Podobno, pa vseeno nekoliko
bolj obvladljiv je problem moa-
réja v fleksotisku. Tu zaigrajo
glavno vlogo rastrski valji, ki so v
tehnologiji fleksotiska ena ključ-
nih komponent in hkrati najpo-
membnejši konstrukcijski del
stroja. Oni so tisti, ki morajo
prenesti optimalno količino ti-
skarske barve na tiskovno formo.
Tipičen primer moaréja pri frekvenčnem
rastriranju.

OGLAS
25
Skupaj z nasičenostjo in visko-
znostjo tiskarske barve so rastrski
valji s svojim volumnom najbolj
pomembni za ustrezen odtis ­
reprodukcijo. Rastrski valj je srce
stroja. Za natančno doziranje ti-
skarske barve je najpomebnejša
struktura rastrskega valja, ki jo
oblikujeta volumen in pa število
rastrskih linij ­ vdolbinic/cm.
Pri tisku pa je pomembno, ali se
pri obarvanju valja uporablja ra-
kel ali se tiska brez njega, kar pa
pri današnjih zahtevah skoraj ne
pride v poštev, še zlasti ker govo-
rimo zgolj o rastrski reprodukci-
ji. Po nekih teorijah bi lahko brez
rakla tiskali raster le do gostote
30 linij/cm, kar pa vemo, da ježe
davno preživeta nezadostna ka-
kovost.
Za standardni rastrski valj se je
še do nedavnega uporabljala go-
stota 140 l/cm. Do nedavnega
omenjam zato, ker se je stopnja
zahteve po kakovosti v zadnjem
času bistveno povečala, s tem pa
se je dvignila tudi potreba po ve-
čji gostoti rastrskih valjev. Go-
stota 140 l/cm je nekako zado-
ščala za tisk 44- oziroma maksi-
malno 48-linijskega rastra na ti-
skovni formi, kar pa je za dana-
šnje potrebe trga bistveno pre-
malo. V praksi velja nepisano
pravilo, da je raster na filmu v
odnosu do rastra na valju v raz-
merju 1 : 3,5. To pomeni, da ra-
strski valj gostote 140 l/cm ustre-
za le 40-linijskemu rastru na ti-
skovni formi.
Običajno so linije rastrskih
vdolbinic na valju pod kotom 45
stopinj na os valja, kar pa je poleg
liniature že druga, mogoče še
bolj pomembna komponenta, ki
bistveno vpliva na gradnjo rastr-
ske strukture. Ta podatek je še
toliko bolj pomemben, kadar
obravnavamo večbarvno repro-
dukcijo.
Iz izkušenj in tudi na podlagi
raznovrstnih testiranj in analiz
vemo, da je najbolj ugodna rastr-
ska pika za fleksotisk okrogle
oblike. Taka oblika se je pokazala
kot najugodnejša vse od začetka,
pri izdelavi barvnih izvlečkov,
kjer se pike začnejo povezovati
šele pri 75-odstotnem rastrskem
tonu; najmanjši so problemi pri
določanju nagibov rastrov pri
posameznih barvah,še najbolj pa
se pokaže kot najugodnejša pri
izdelavi tiskovne forme. Odvisno
od repromodulacije na filmu,
gostote rastra tiskovnega valja in
njegove obrabe pa niha poveča-
nje rastrskih pik pri tisku oziro-
ma se spreminja (v večini prime-
rov narašča) tiskarska gradacija.
Običajno zaradi nepoznavanja
celotnega procesa in vsega, kar
nanj vpliva, v takih primerih bar-
vo posvetlimo z raznimi razredči-
li, da zmanjšamo koncentracijo
pigmentov. Količina barve, na-
nos in povečanje ostanejo isti,
slika oziroma reprodukcija pa
bleda, nejasna, skratka nikakr-
šna. Vzrok se avtomatsko prene-
se na nepravilno izdelano pripra-
vo, ki se običajno na podlagi od-
tisov korigira, spremeni se sto-
pnja redukcije pri posameznih
barvah, mogoče se spremeni tudi
liniatura rastra in še česa. Med
tem časom se na stroju tiskajo
drugi proizvodi, menjajo se bar-
ve, lahko tudi tiskovni material,
skratka, spremenili so se tiskarski
parametri in ponoven ­ korigi-
ran odtis bo narejen pod povsem
drugimi, nestandardnimi pogoji;
rezultat je ponovno vprašljiv,
vzroki pa običajno zopet isti. Vse
to pa odpira novo, zelo zahtevno
in obširno poglavje: standardiza-
cijo tiskarskih procesov.
Vso našteto problematiko smo
tudi v fleksotisku skušali rešiti z
uporabo FM rastra. Kar nekaj
problemov smo tudi rešili. Glede
na dolgoletne izkušnje smo zlah-
ka definirali velikost rastrske pi-
ke in s tem dosegli želen tonski
obseg, ki ga je z amplitudno mo-
duliranim rastrom zelo težko de-
finirati, saj se začnejo rastrske pi-
ke v svetlih tonskih vrednostih
nenadzorovano izgubljati in so
težko obvladljive. Izboljšali smo
risbo in kontrast, nekaj težav pa
je nastalo pri obvladovanju pove-
čanja rastrskih tonov,česar vzrok
pa je njena kvadratna oblika. FM
raster je zelo uporabna alternati-
va, vendar le ob pravem času. To
velja tako za sito- kot fleksotisk.
Pred uporabo moramo zelo na-
tančno presoditi vse značilnosti
samega motiva, njegovega obar-
vanja, detajlov in ciljev oziroma-
zahtev reprodukcije. Šele po teh-
tni presoji lahko presodimo, ka-
ko bomo dosegli želeni cilj. Vse-
kakor pa je to od primera do pri-
mera, od motiva do motiva, od
materiala do materiala in ne na-
zadnje od izvajalca do izvajalca
svoja zgodba, pa naj gre za sito-
ali fleksotisk.
Martin ENIKO