Dr. Frančišek Rački.
(Spisal Janko Barle.)
M,
.al o nerad prijemam pero, da napišem nekaj o možu velikanu, o katerem bi se dala napisati cela knjiga, o možu, o katerem so mnogi pisali ob njegovi smrti, pa vendar še vse premalo za njegove velike vrline. Kaj novega povedati, je težko, a vendar ne bi bilo pravično, če mu ne bi tudi v našem listu postavili skromnega spomenika. Saj je bil mož, mož vzoren, kakoršnih rodi malo naše mehkužno stoletje. Plemenito srce in veliki um njegov so mu navduševale resnice sv. vere, in na tem temelju je sezidal z neumorno marljivostjo veliko poslopje znanstvenih del, katerih vrednost bode rasla od dne do dne. Umrl je paČ, umrl; vendar živi v svojih delih. Njegovemu spominu in slovenskemu narodu v posnemo so posvečene te vrstice.
Zibelka je tekla pokojnemu Račkemu v Fužinah, prijaznem kraju v slikovitem gorskem okrož- Dr. Fr. Rački, ju, županije rečke. Ondi se je namreč od očeta Gregorja in matere Marjete Pa-davičeve porodil dne 25. listop. 1. 1829. Praded Račkega, Jurij Rački, pa je bil Slovenec, ki se je porodil v Kostelu na Kranjskem 1. 1682. Ded pokojnikov, Blaž, se je rodil v Fužinah, kakor tudi oče Jurij (r. 1. 1798., u. 1888.). Mati Marjeta Padavičeva, tudi iz Fužin, umrla je pri svojem sinu v Zagrebu v 83. letu svoje dobe. Oče Gregor je bil najpoprej čevljar. Z marljivostjo in varčnostjo si je prihranil lep imetek, da je začel v Fužinah gostilno. S pomočjo najstarejšega sina Antona je prav srečno trgoval z lesom, da je „DOM in SVET"   1894, št. 9.
Priznajte mu grobu na vratima, Da staležu uzor bješe svomu, Sjajan  znanjem, sjajan kriepostima, Sjajna zviezda rodu hrvatskomu.
Joan Hranilovič.
zapustil ob smrti štiri hiše v Fužinah. Od bratov Frančiškovih živi samo Vekoslav, sedaj kr. vladni gozdni nadzornik v Zagrebu, od sester pa Alojzija, omožena Mance, v Vrbovskem, in Milka, omožena Senekovičeva, vdova v Zagrebu.
Mali Rački je že v ljudski Šoli kazal bistro glavico, zato ga je vpisal oče 1. 1839. v gimnazijo na Reki. Vendar ni ostal tukaj več nego dve leti; ostale razrede je dovršil v Varaždinu. Dasi je njegova tiha, krotka narava najbolj pri-stojala za duhovniški stan, vendar bi bil Rački najbrž odšel v Pešto na vseučilišče, ko bi prav takrat ne bilo nastopilo nemirno leto 1848. RaČki ni šel v veliko mesto, ampak v mirno senjsko semenišče. To je bilo zanj kakor nalašč. Vnet za vzvišene stvari našel je v semenišču miren kotiček, kjer se je mogel baviti prav po želji svojega srca z vedami, katere so mu že v mladosti bile prirasle srcu. Vendar mu ni bilo (Po fotografiji.) usojeno, da dolgo ostane ondi. Umni Škof Ožegovič je hitro opazil darove mladega bogoslovca, zato ga je poslal že 1. 1849. v Pazmanej na Dunaj, kjer je sreča hotela, da je spoznal ravnatelja Avgu-stineja — Strossmaverja, kateri je pa že čez nekoliko mesecev zasedel djakovski škofovski sedež. To znanje je bila sreča za ves hrvaški narod, pa tudi za nju sama. Težko je povedati, kateri izmed njiju je uspešneje deloval na drugega. A izvestno je to, da so iz obeh kakor iz skupne korenine izrasle prekrasne osnove.
Dovršivši   ondi   bogoslovne   nauke   povrnil se je Rački   1852. leta v Senj, kjer  je   bil  dne
17