Mamini Cnvido:	LE CARTE
GEOGRAFICHE D EL LA BIBLTO-TECA GO VERiN ATI V A E CIVICA Dl GORIZIA. (Gorizia. Bibliote-oa Governativa di Goirizia 1959.) 40 str. + 2 sl. 20X20.
Mod knjižničnim gradivom, kii zlepa ne najide poti v tiskane kataloge, so predvsem grafične in kamtografske »biirfke. Te predstavljajo v znanstvenih allii večjih knjižnicah posebne fonde, po katerih po navaldi res ni prav velikega povpraševanj«, ki pa vendar utegnejo predstavljati včasih več kot samo vsebinsko oziroma strokovno vrednost, kajti posamezni kooi so -lahko dragoceni, zlasti če gre za kake redke rokopisne ali kalko drugače vredne izdaje.
V seriji popisov ali katalogov, ki jih je doslej dala na svetlo Bi-Mioiteca Governativa v Gorici, sestavil pa njen vodja dir. Guiido Manziini (katalog periodik, 1957; katalog imkunabuJ, 1958') je kot zadnje izšlo delo Le earle geogra-fiche della Biblioteca Gooernaiioa e Cimca di Gorizia, kii ga je tudi sestavil jn mu napisal predgovor Guido Manzini.
Deilo je razdeljeno na uvod (str. 5—11), na popis zemljevidov — 110 enot (str. 13—36) ter na seznama avtorjev, vrozovaJcev, risarjev, li-
tografov, izdajateljev in tisikarjev ter krajev, ki jih zemljevidi prikazujejo (str. 37—40).
Uvod je vsekakor zanimiv, saj odkriva namen in cilje, zakaj je delo nastalo, dalje bežen vpogled v izvori; gradiva in nekaj podatkov o prehodnih objavah. Piredvsem izvemo, da 110 enot, od katerih je 71 shranjenih v Državni knjižnici, 39 pa v Mestni knjižnici, še ne predstavlja vsega tovrstnega gradiva, ki ga omenjeni knjižnici hranita. Vrhu vsega sestaviljalec nii popisal kakorkoli pomanjkljivih ali defektnih primerkov, pa tudi ne gradiva, ki je sestavni del atlantov in drugih podobnih del, najsi bi bilo še tako važno<. Popis tega poslednjega obljublja za kasnejšo dobo, ko bodo obdelani nekateri starejši fondi, v katerem uipa najti še kaj podobnega! gradiva.
Pri tehničnem popisu se je se-etav'l)jailec držal načina, ki je v rabi v italijanskih knjižnicah in ki upošteva vse važnejše podatke. Vsebina popisanih zemljevidov je zelo različna; med njimi najdemo politične, fizikalne, topografske, vojaške, železniške, joziikosllovne, zgodovinske in še razne druge zemljevide, dodane pai so tudi katastrske mape in načrti most.
Že v uvodu opozarja avtor na pomembnost nekaterih zemljevidov, posebno tistih, ki prikazujejo ozemlje Julijske Krajine in Furlanije. Mnogi izmed zemljevidov imajo umetniško, zgodovinsko ali 'drugo vrednost. Te značillinoisti avtor ocenjuje, ko jih v uvodu združuje v skupine. Pirva skupina prikazuje zemljevide, Iki so važni za topono-mastiko dežele. Druga skupina obsega zares lepe primerke zemljevidov francoskih departmajev, ki so bili tiskani v Benetkah konec 18. stoletja, kaikoir tudi vrsto zemljevidov, ki prikazujejo Italijo ali posamezne predele Italije in katere sta zalagala in izdajala Gi-ampiccoli in Sardi. Posebno pozor-
nost posveča Manzini umetniški vrednosti nekaterih izdelkov, saj govore za to dovolj jasno imena znanih kartografov F. J. Flamini-ja, T. Majeronija in G. A. Gapelila-risa ter L. Furlanetta. Tudi ne pogreša zbirka redkejših in dragocenih primerkov, kot so dela Tobiasa Konrada Loitterja, Probsta in Bruna.
Da bi gradivo, popisano po uradno vel javni h pravilih za popisovanje zemljevidov, bilo laže dostopno, je sesitarvljalec poskrbel na koncu za dve kazali: avtorsko in vsebinsko. Zemljevidi, ki so nastali pred drugo polovico 18. stoletja, so popisani zelo natančno, medtem ko je pri mlajših opis bolj splošen iin je morilo, kjer se pojavlja v tujih merah, kair približno preračunano v decimalni merski sistem. Projekcije niso naive-dene.
V primerjava z bogatimi knjižnimi fondi, s katerimi se ponašata obe goriški knjižnici, 110 zemljevidov — pa čeprav niso obdelani pirav vsi — vendar ne pirodstavilja kdo ve kako visoke številke; deloma odtehta številčnost vrednost posameznih zemljevidov.
Bros urico, ki je izdana na lepem umetniškem papirju, v čednem tisku (škoda, da moti kaka desetina tiskarskih napak, pretežno v nemških tokstiihl), poživljata faksimila dveh zemljevidov:	rokopisnega
zemljevida grofije Gradiščanske iz konca XVII. stoletja im zemljevida Istre iz leta 1797.
Marijan Brecelj