Jože Cukale I Rudarski
Rudar
Z ljudmi pod soncem kakor da sem sprt — ko z njimi komaj dobro se spoznam, sirena zvabi me v dno črnih jam.
Zakopljem tam se v rov in rijem kakor krt: premogov prah v oči me, v dušo peče, nikdar ne vem, kdaj ura se izteče in morda ne omahnem bled in strt.
Vendar mi je v tolažbo misel ena: zvečer naproti sin se mi prismeje, obrne dlan in žulje mi preste je — na pragu pa me čaka zvesta žena.
Rudar in sin
Danes odhajaš v rov —
moj drugi sin, moj drugi! Prvega ni več domov.
Petdeset, morda še kak korak
stal je pred mano, pred mano — videl sem ga, kako padel je vznak.
Črn poveznil se nanj je hrib —
planil za njim sem, grabil za njim sem — roki odmakne dušeč ga zasip.
Daleč od naju ni prvega grob.
Krampi vsak dan mu pesem poj o zvesto, nevtrudno kot zvon za pokop.
Zase ne boj se, oče te straži!
Če pa je z nama Bog sklenil drugače — bomo vsi trije kot kralji Matjaži. . .
342