Viktorija Beve
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA
UDELEŽENCEV PROGRAMA PSIHOSOCIALNE POMOČI
V ZAKONSKI KRIZI ZARADI NEPLODNOSTI
UVOD
Način preživljanja prostega časa pomembno vpli-
va na človekovo počutje, delovanje in na kakovost
celotnega človekovega življenja. Vpliv pa je tudi
povraten: ko se človek slabo počuti in kadar ga
bremenijo težave, mu ostaja manj energije in inte-
resa za organiziranje kvalitetno preživetega živ-
ljenja in s tem tudi prostega časa.
To spoznanje je zlasti blizu nam, strokovnja-
kom s področja socialnega dela, ki se pogosto sre-
čujemo z ljudmi v stiski. Težave, ki potiskajo
posameznika v življenjsko krizo, zavirajo razvoj
potencialov za organiziranje kakovostnega življe-
nja, ovirajo sposobnost reševanja težav in tako
rinejo človeka še v globljo stisko.
Dejavnosti v prostem času zanesljivo vplivajo
na dvig kvalitete celotnega življenja in pomagajo
človeku pri lažjem reševanju težav na ostalih pod-
ročjih, ker z dvigom samozavesti vodijo posamez-
nika k aktiviranju njegovih blokiranih potencialov.
S tem se izboljšuje tudi kvaliteta življenja posa-
meznikovih najbližjih.
S socialnodelavsko pomočjo, ki vpliva na dvig
kvalitete življenja in hkrati kvalitete prostega časa,
udeleženec v problemu, če tako poimenujemo u-
porabnike storitev v socialnem delu, lažje odprav-
lja svoje težave in njihove posledice, s tem pa tudi
lažje premaguje stisko, ki hromi življenjske moči
zaradi dlje časa trajajočega problema.
Socialno delo mora ponuditi pomoč take vrste,
da lahko udeleženec v problemu razvije in pri-
speva lastno ovirano energijo za reševanje pro-
blema. Strokovnjak mora delovati na temelju etike
participacije, kar pomeni, da se v socialnode-
lavskem odnosu trudi za vzpostavitev dialoga z
udeleženim v problemu, za razvitje in okrepitev
udeleženčevih virov in moči za razumevanje in
skupno iskanje rešitev.
Podobno izkušnjo imajo pari, ki so se vključili
v program preventivne pomoči otrokom, večina
od njih kot kandidati za posvojitev otroka, in osta-
jajo kljub zdravljenju neplodnosti brez rodnega
otroka.
Ta program je pričel delovati pred desetimi
leti z osnovnim namenom, da pripravi par na spre-
jem otroka v posvojitev ali rejništvo in ponudi
podporo in pomoč družini po sprejetju otroka.
Vendar so potrebe zakoncev brez rodnih otrok
narekovale dopolnjevanje programa: pozneje se
je pokazalo, da so te dopolnitve pomembno vpli-
vale na kvaliteto življenja para in na dvig kvalitete
partnerstva in prostega časa.
Kot voditeljica programa bom prikazala spo-
znanja članov programa in učinke, ki jih ima pro-
gram na sodelujočega posameznika. Torej gre za
prikaz sprememb, premikov pri vključenih v pro-
gram, ki so posledica aktiviranja moči, da lahko
posameznik prične reševati svoj problem.
Dolgotrajno zdravljenje neplodnosti, ki ni dalo
pozitivnega rezultata, zakonce vsak dan bolj po-
tiska v krizo, jih zaznamuje v okolju ter pogosto
povzroči socialno (s amo) izolacij o. Posledice krize
zaradi neplodnosti namreč posežejo v celotno
življenje posameznika in para ter se odražajo tudi
na kakovosti preživljanja prostega časa. Kako ne-
plodnost preplavi celotnega človeka in bistveno
poseže v kvaliteto vsakdanjega življenja, je javno
izpovedala Berta P. (Radio Slovenija, Nočni pro-
gram, 2000):
[Z]ase vem, da sem zelo močno doživljala
občutek nezmožnosti, imeti rodnega otroka
[...] V resnici nisem videla nobene druge stvari
na nobenem drugem področju, ne doma, ne v
zakonu, ne v družbi, ki sva jo imela, ne na
izletih, na katere sva šla, ne v službi, ne pri
študiju, nikjer, nobenega smisla več. Edina
43
VIKTORIJA BEVC
Stvar, ki mi je kaj še kaj pomenila, je bilo to,
da bi bila mama. In vse druge stvari sem
podredila temu.
Prav te posledice neplodnosti in zaznamo-
vanosti so narekovale v programu nove metodo-
loške pristope: dodatna spodbujevalna sredstva
in vsebine za soočanje s stanjem brez rodnih otrok
in preseganje vseh posledic, ki jih je paru zapustila
neplodnost.
Po letih delovanja se je pokazalo, da program
psihosocialne pomoči parom, ki so v krizi zaradi
neplodnosti, omogoča preraščanje stigmatizacije
in usmerja par v kvalitetnejše preživljanje pro-
stega časa, s tem pa pelje tudi v kvalitetnejše part-
nersko in družinsko življenje. To je rešitev druge
vrste; neplodni par ne dobi otroka v posvojitev,
da bi s tem rešili zakonsko krizo, temveč je najprej
usmerjen v izgradnjo kvalitetnega partnerstva in
šele pozneje tudi starševstva.
Tokratni prispevek je nastal na podlagi izku-
šenj specifične skupine ljudi; to so neplodni pari,
ki so se v želji po posvojitvi ali rejništvu otroka
vključili v program priprave na sprejem tujega
otroka, ki poteka pod okriljem društva posvoj-
iteljskih družin. Program psihosocialne pomoči
neplodnim parom se je razvil kot razširitev tega
osnovnega programa zaradi potreb vključenih
parov. Torej program psihosocialne pomoči
neplodnim parom ne deluje zgolj kot samostojen
program, ampak kot eden od treh projektnih sklo-
pov programa. V zadnjem času pa se vanj vključu-
jejo tudi pari, ki se še niso odločili za posvojitev
otroka, želijo pa prebroditi krizo, ki je nastala
med zakoncema zaradi dlje časa trajajočega stanja
brez rodnih otrok. Pri teh zakoncih še ne moremo
govoriti o neplodnosti, ki bi imela zdravstveno
potrjeno ozadje. Lahko pa prepoznamo krizo
odnosov med partnerjema, ki ji sama nista kos in
tako poiščeta pomoč v programu.
Razlog za tako specifičen vzorec populacije
je treba iskati tudi v dejstvu, da sta praksa v stro-
kovnih službah socialnega varstva in pravna ure-
ditev taki, da omogočata posvojitev in rejništvo v
večini primerov le zakonskim parom. V praksi se
le izjemoma zgodi, da otroka posvoji ali vzame v
rejništvo tudi samska ženska. To pa seveda ne
pomeni, da se s problemom neplodnosti in njenih
posledic, ki jih bo zlasti skoz izkušnje parov, ki
so vključeni v program, opisoval prispevek, ne
sooča tudi velik del populacije, ki tu ni zajet (npr.
pari v izvenzakonski ali istospolni skupnosti.
samski moški idr.). Predvidevamo lahko, da
obstajajo tovrstne težave tudi pri njih, le da takih
izkušenj v programu ni in zato o njih ne moremo
govoriti. Vsekakor pa bi bilo tudi napak posplo-
ševati izkušnje, ki jih imajo udeleženci programa,
čeprav o podobnih izkušnjah pišejo tudi nekateri
ameriški družinski terapevti (Cooper Hilbert
1999).
Namen članka ni polemizirati o tem, ali sta
taka obstoječa praksa in pravna ureditev področja
posvojitev in rejništva otrok pri nas diskriminator-
na aH ne, ampak predstaviti izkušnje populacije,
s katero delamo v programu.
ODPRAVLJANJE POSLEDIC
NEPLODNOSTI ZAKONA
PELJE K DVIGU KVALITETE
PROSTEGA ČASA IN CELOTNEGA
ZAKONSKEGA ŽIVLJENJA PARA
NEPLODNOST,
BOLEČA IZKUŠNJA DRUGAČNOSTI
Neplodnost para postavlja zakonca v bolečo iz-
kušnjo drugačnosti. Pogosto se sramujeta tega,
da ne moreta imeti rodnega otroka. Počutita se
prikrajšana in zaznamovana in zato v glavnem
ne govorita o neplodnosti.
Tudi v strokovnih službah, v kamor se ti pari
obračajo z vlogami za posvojitev otroka, ni znano,
da bi zakonci sami spregovoriU o prikrajšanosti,
ki večino od njih pelje v trpljenje in zakonsko
krizo.
Tudi strokovni delavci z njimi ne načnejo
pogovora o posledicah neplodnosti, pogosto celo
zavračajo tak dialog. Tako opisuje svojo izkušnjo
s seminarja o posvojitvah članica programa Eva
Porenta (2001: 40):
Ne spomnim se, da bi kdaj doživela takšno
ožigosanje, kot sem ga prav na tem seminarju.
Pa ne zaradi poimenovanja stanja nas [»jalo-
vih«] parov, ki žal ne moremo imeti rodnih
otrok, temveč zaradi zavračanja dialoga med
strokovnimi delavci in nami. Prav to zavrača-
nje mi daje občutek »kužnosti«, drugačnosti,
me dela zaznamovano.
Strokovne službe s pristopom, ki ga ponazarja
Mija V., rekoč, da je »bolje o problemu molčati,
nikogar prizadeti, vendar tudi nikomur pomagati«
44
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
(Utrinki na predavanje 6. 6. 2001, spis št. 6, 15.
6. 2001), kažejo na drugačnost, o kateri se javno
ne govori, in tako vzdržujejo stigmo neplodnosti
para, česar si par pač ne želi. Ravno narobe. Tako
je zapisal član programa Tomo B. (Ali Deteljica
stigmatizira?, spis št. 32, 18.6.2001):
Nimam občutka, da bi me Deteljica stigma-
tizirala. Prej narobe! Prav v Deteljici sem se
in se še rešujem mnogih stigem, zaznamova-
nosti:
•	stigme, ki mi jih je vžgala prej neizmerna
želja po otroku
•	stigme, ki mi jo je zadalo spoznanje lastne
jalovosti
•	stigme, ki mi jo v življenju večkrat, vedno
znova, vžge neosebni in nerazumevajoč odnos
v domači skupnosti, na CSD, v družbi, kri-
vične novele zakona.
Torej ni Deteljica tista, ki bi me z besedami
»vidva sta jalova« zaznamovala. Ne - tukaj
sem šele našel prostor, kjer sem že pridobljene
stigme začel izpirati in čistiti. Ostajajo braz-
gotine in odrešujoč občutek, da ti je nekdo
znal prisluhniti.
Cooper Hilbert (1999: 67-71), ki se opira na
izkušnje iz lastne terapevtske prakse, opozarja,
da se večina jalovih parov ni pripravljena
spoprijeti s krizo jalovosti. Tudi strokovnjaki žal
še vedno ne upoštevajo prav te izkušnje neplod-
nosti, ki pogublja par. Prvič, ker jalov par o tem
molči, ne žeH spregovoriti in ne išče pomoči, in
drugič, ker se morda marsikateri par niti ne
zaveda, kje so korenine zakonskih težav.
Neplodnost para v strokovnih diskusijah in
pogovorih s prosilci za posvojitev otroka kot taka
ostaja nedotaknjena tema. Zato ne daje nikakršne
možnosti za prav tisto socialno delo, ki je usmer-
jeno v pomoč udeležencem v problemu in razvoj
njihovih moči in potencialov za korake v srečnejšo
prihodnost, ki naj bi bila v korist posvojenega
otroka, posledično pa tudi vse posvojiteljske dru-
žine, in bi vodila h kvalitetnejšemu življenju.
OPREDELITEV NEPLODNOSTI ALI
JALOVOSTI PARA,
ZNAČILNOSTI IN POSLEDICE
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970)
beseda neploden opredeljuje »tistega, ki ni ploden
- neploden moški«, »tisto, ki ni plodna - neplod-
na ženska«, beseda jalov pa »takega, ki ne more
imeti potomcev«.
V programu je pomembno prepoznati dejstvo,
da zakonca ne moreta imeti rodnih otrok, torej
nimata ali ne moreta imeti potomcev, in ne, kdo
od njiju je neploden. Za opredelitev tega stanja
uporabljamo izraz neplodnost ali jalovost para.
Koliko je izraz neploden oz. neplodnost primer-
nejši, sodobnejši od izraza jalov oz. jalovost, je
težko reči. Morda beseda jalov zveni krutejše od
izraza neploden. Dejansko pa je vseeno, s katero
besedo pari izrazijo resnico, da ostajajo brez rod-
nih otrok. V programu je uporaba izraza prepu-
ščena njim samim. Vsekakor pa se danes po mne-
nju svetovne zdravstvene organizacije obravnava
neplodnost para kot celota in ne več samo ženska
ali moška neplodnost. O neplodnem paru govo-
rimo, če ženska po letu dni normalnih^ednih
spolnih odnosov brez vsake kontracepcije ne
zanosi (Meden Vrtovec in sod. 1989: 235).
Neplodnost je stresno stanje, pri katerem se
ciklično menjavata upanje na zanositev in razo-
čaranje, ko je ni. Življenje para se osredotoči na
misel na otroka, vse ostalo postane manj po-
membno (Burger, Tul, Velikonja 1995: 8).
Značilnosti, ki spremljajo pare kot posledica
jalovosti, so nizko samovredotenje, občutki velike
žalosti, depresija, večja medosebna občutljivost,
razdražljivost, težave s partnerjem, nezadovoljivo
seksualno življenje in psihosomatski simptomi.
Bor G. F. (spis št. 11, 25. 1. 2000) se spominja:
»Ob spoznanju, da ne bova mogla imeti otrok po
naravni poti, se mi je najprej zrušil svet.« Podobno
je doživljal Andrej J. (spis št. 11, 24. 1. 2000):
»Spoznanje, da sem jalov, me je zelo prizadelo,«
vendar je pozneje v skupini ugotovil še nekaj bolj
zapletenega: »Nisem pa si mislil, da se je v več
plasteh tako globoko usidralo vame.«
Pari se različno odzivajo na neplodnost; ne-
kateri jo doživljajo bolj, nekateri manj stresno.
Strokovnjaki, ki so raziskovali oblike in načine
spoprijemanja para z neplodnostjo, so ugotovili,
da je vse navedeno odvisno od samovrednotenja,
socialno-ekonomskega standarda in starosti posa-
meznika (Burger, Tul, Velikonja 1995: 8).
Starševstvo je za spolno identifikacijo pomem-
bnejše pri ženski kot pri moškem. O tem pišejo
mnoge članice, npr. Bojana T. (spis št. 11, 24. 1.
2000): »Šele sedaj vidim, kako je problem moje
jalovosti preplavil in zasenčil vsa področja mojega
življenja. Videla sem samo ta problem - imeti
45
VIKTORIJA BEVC
svojega otroka za vsako ceno.«
Pri ženskah so psihične težave, ki spremljajo
neplodnost, pogostejše in povzročajo nevrotične
motnje (Burger, Tul, Velikonja 1995: 8).
Raziskave kažejo, da je lahko posledica dlje
časa trajajoče obremenilne in stresne situacije,
ki jo prinaša neplodnost vse od začetka zdravlje-
nja, tudi tako imenovano psihogeno funkcionalno
nevrotično stanje in psihogena neplodnost. V
obeh primerih je pomembno dejstvo (Rugelj
2000: 519), da se zaradi nevroze posameznik
odziva na okolje slabše, kot bi se lahko, ne razvije
svojih potencialov in živi manj kvalitetno. To velja
tudi za življenje večine jalovih parov, ki skoz leta
zdravljenja postajajo obsedeni s potrebo po otro-
ku in nestrpni glede njene zadovoljitve.
»Dolga leta sva se zapirala pred drugimi, 'nor-
malnimi' pari in v sebi iskala krivdo za neuspeh,«
je zapisala Danica L. (spis, 25. 1. 2000) in opo-
zorila na socialno izoliranost, ki je samo ena od
posledic stanja neplodnosti, saj se partnerja sča-
soma pričneta izogibati prijateljev in sorodnikov,
ki imajo otroke. Srečanje z otrokom je zanju pre-
boleče, saj ju nenehno spominja na lastno prikraj-
šanost. Nekaterim neplodnim parom se zgodi, da
se čustveno pretirano navežejo na tujega otroka
iz okolice in mu posvečajo vso svojo pozornost.
Na ta način poskušajo zadovoljiti svoje neuresni-
čene želje. Tudi o tem pari pogosto pripovedujejo
že ob prvem razgovoru.
V mnogih primerih se partnerja doživljata kot
celostno nesposobna ali celo invalidna v svoji
moškosti in ženskosti. Metka K. (spis št. 11, 24.
1. 2000) se je kot ženska počutila izpolnjeno le v
stanju nosečnosti in v pričakovanju materinstva:
»V času nosečnosti sem se počutila zelo lepo in
samozavestno, končno sem imela občutek, da
sem kot ostale ženske.«
Izkušnje iz programa, da neplodnost poseže
v vse vidike intimnega življenja para, ugotavlja
tudi družinska terapevtka Cooper-Hilbert (1999:
65). Pogosto je moten in celo pretrgan naravni
ritem spolnega življenja para, zakonci pogosto
čutijo jezo na svoje telo, počutijo se osramočeni,
nekateri so jezni in razočarani zaradi partnerjeve
ali lastne nesposobnosti, da bi izpolnil željo po
zanositvi.
»Bila sem jezna, ogorčena, razočarana vedno
bolj sama nad seboj [...], moje razpoloženje se je
čedalje bolj prevešalo v občutek skrajne nemoči
in obupa,« je zapisala Berta P. (Utrinki na ses-
tanek skupine 4. 12. 1997) in dodala, da se v svoji
otopelosti ni zavedala ne življenja ne ljudi okoli
sebe. Enako se dogaja večini neplodnih parov, ki
se s svojim pogrezanjem v problem in izolacijo
od okolice ni pripravljena spoprijeti s krizo ne-
plodnosti.
ZAKONSKA KRIZA
ZARADI NEPLODNOSTI
V letih, ko začaran krog upanja na zanositev in
obupa, ker te ni, popolnoma zapolni življenje
para, par zaradi neplodnosti zanesljivo zdrsne v
zakonsko krizo. To je čas, ko življenje zakoncev
preplavlja močna želja po otroku, pogosto tudi
za ceno lastnega zdravja, partnerskega odnosa
in mehanične spolnosti, ki ju pripelje na rob
obupa in postavi pod vprašaj obstoj njune zveze.
Izkušnje iz programa kažejo, da večina parov, ki
se sreča s problemom neplodnosti, gre skoz krizo
zaradi neplodnosti, ki poteka v šestih fazah:
•	Prva faza: Začetki zavedanja, da je zanositev
problem.
•	Druga faza: Par poišče zdravniško pomoč
in prične zdravljenje neplodnosti.
•	Tretja faza: Par se pogrezne v problem ne-
plodnosti; pozornost para se omeji zgolj na pro-
blem zanositve, vse življenje para je preplavljeno
z močnim hrepenenjem, ki se pri nekaterih spre-
vrže v hlepenje po otroku za vsako ceno (lastno
zdravje, odnos s partnerjem itn.).
•	Četrta faza: Pogrezanje v problem neplod-
nosti še vedno traja. Par prične iskati alternativne
možnosti zanositve (umetna oploditev, sprejem
spolnih celic darovalca ipd.).
•	Peta faza: Soočenje z resnico neplodnosti
para. Žalovanje zaradi izgube otroka, ki ga nikoli
ni bilo, razočaranje zaradi odsotnosti zanositve,
razočaranje z zdravljenjem. Predaja in sprejem
drugih odločitev, ki so bodisi posvojitev oz. rej-
ništvo otroka ali življenje brez otroka. Pari navad-
no pridejo v naš program v fazi, ko se pričnejo
soočati z neplodnostjo zakona.
•	Šesta faza: Življenjska izkušnja - zapuščina
neplodnosti. Soočenje para s posledicami ja-
lovosti, realno sprejetje neplodnosti, usmeritev v
partnerski odnos in nadomestno starševstvo. V
tej fazi program omogoči vključenim parom
ozavestiti in odpraviti posledice, ki jih je zapustila
neplodnost para, in jim poskuša omogočiti, da
se predajo novemu življenju - z otrokom ali brez
njega.
46
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
V	programu psihosocialne pomoči neplodnim
parom smo pozorni na vse, kar neplodnost po-
meni paru, na specifične probleme para zaradi
neplodnosti in na to, kako zakonca problem ne-
plodnosti povezuje ali odtujuje v partnerstvu -
torej na to, kako funkcionirata kot partnerja, soro-
dnika, prijatelja in sodelavca. Ob teh kazalcih se
natančno manifestira tudi kakovost življenja para.
Zakonca Kaja in Tone M. sta se v program
vključila na pobudo žene. Ko je v neki reviji
prebrala o delovanju programa, je telefonirala in
povedala, da se z možem že tretje leto zdravita
zaradi neplodnosti, da niso našli nobenih zdrav-
stvenih razlogov; sama čuti, da je neplodnost
psihični problem, ki oba zelo obremenjuje: »To
stanje ni dobro za najin odnos. Vrtiva se drug
okrog drugega. Potrebujeva pomoč. Nisva še
odločena za posvojitev.« Sta v krizi neplodnosti
zakona, ki jo razodeva ženino pismo:
Življenje je neznosno, bolečina vse hujša. Vsi
odnosi so tako težki, v primarni družini, v slu-
žbi, z moževo mamo in tudi z možem ... Tudi
mož se mi odmika, v službi ne najdem pravega
zadovoljstva, otrok ni ... Včasih je tako zelo
hudo, tako sam si, tako potreben pomoči, to-
ple besede, objema ... in ga ni. Saj ni vedno
tako, hvala bogu, daje tudi drugače. Še znam
poiskati lepe in dobre stvari, toda žal so včasih
le kratkotrajen nadomestek. V duši ostaja pra-
znina, neizmerno hrepenenje. (K. M., list iz
dnevnika, 9. 2. 2001.)
V	programu sta manj ko leto dni. Program
izpolnjujeta vestno in se trudita za kvalitetnejše
partnerstvo. Njuna želja po otroku ostaja, a sedaj
se ji je pridružilo tudi zavedanje, da otrok za-
enkrat še ne sme priti v tako boleč in preobčutljiv
odnos, ki ga jima je zapustila neplodnost. S po-
močjo prijateljskih dvojic iz skupine uspešno pre-
magujeta krizo, odkrivata lepote in pomen pohod-
ništva, branja, pisanja in sprejemanja in dajanja
izkušenj. Na tridnevnem planinskem taboru sta
preplezala steno Male Mojstrovke in še z nekateri-
mi, ki jim je bila to prva izkušnja v plezanju, za-
vriskala od veselja nad življenjem. Pari povedo,
da v takih trenutkih neplodnost ni več pomem-
bna. Zakonca M. počasi bogatita svoje življenje,
bolj polno preživljata prosti čas in tako prema-
gujeta krizo, ki je pred slabim letom dni ogrožala
njun zakon. Ko bosta polno zaživela, bosta kan-
didata za zelo dobra nadomestna starša.
DELOVANJE PROGRAMA
PREVENTIVNE POMOČI OTROKOM
V OKRILJU DRUŠTVA DETELJICA
Program preventivne pomoči otrokom sem priče-
la izvajati od leta 1992, vendar v okviru dejavnosti
društva Deteljica šele od njegove ustanovitve leta
1994.
Društvo Deteljica je neprofitna, nevladna
organizacija, ki smo jo organizirali kot odgovor
na potrebe posvojiteljev in parov, ki so razmišljali
o posvojitvi otroka, ker njihove potrebe niso bile
zadovoljene v programih državnih svetovalnih
služb. Torej je društvo nekakšna organizacija civil-
ne družbe, ki zastopa interese uporabnikov, ki
pa so pogosto v nasprotju z družbenimi interesi,
čeprav organiziranje programov znotraj njih sledi
zastavljenemu poslanstvu in zadovoljitvi potreb
članov. Istočasno pa deluje tudi v dobro javnosti
(Ovsenik, Ambrož 1999: 43, 88, 110) in v korist
otrokom, čigar razmere zahtevajo socialnovarst-
veni ukrep posvojitve ali rejništva. Postopek po-
svojitve otroka je po javnih pooblastilih naložen
centrom za socialno delo, ki so državni javni zavo-
di, v programu Deteljice pa vodimo pripravo pa-
rov na posvojitev otroka in pomoč družini po
sprejemu. Sodelovanje s strokovnimi službami
centrov za socialno teče v primerih, ko te službe
iščejo ustrezne nadomestne starše otroku, ki je
za posvojitev ali rejništvo, ali pa v primerih, ko v
program usmerijo pare, ki so pri njih oddali vlogo
za posvojitev otroka. Strokovni delavki programa
sva v postopku posvojitve ali rejnštva otroka zu-
nanji sodelavki strokovne službe centra za social-
no delo, ki vodi postopek posvojitve ali rejništva.
Program Deteljice ne posega na področje izva-
janja javnih pooblastil, kakor je ocenilo Ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve na pobu-
do Socialne zbornice Slovenije (Valenčič 2001).
Program preventivne pomoči otrokom za-
enkrat še ni (so)financiran iz državnih sredstev,
temveč v glavnem iz donatorskih sredstev in pro-
stovoljnih prispevkov. Prav zaradi tega obstaja
dilema, ali gre za neprofitno ali volontersko orga-
nizacijo (Ovsenik, Ambrož 1999: 81). Pomembni
pa so rezultati, ki se kažejo v bistveni spremembi
kvalitete življenja neplodnih parov, posvojiteljskih
in rejniških družin in v kakovostnejši strokovni
storitvi javnih služb, to pa kaže na pomembno
koristnost dejavnosti društva (loc. cit.: 110).
Odgovorni za področje posvojitev na Mini-
strstvu za delo, družino in socialne zadeve niso
47
VIKTORIJA BEVC
naklonjeni programu, čeprav je v Sloveniji edini,
ki sistematično izvaja pripravo nadomestnih star-
šev na sprejem otroka v posvojitev, pa tudi v rejni-
štvo. Ima tudi pomembno vlogo pri samoorganizi-
ranju posvojiteljev in pri vstopu civilne družbe
na področje posvojitev ter prispeva k izboljšanju
strokovne prakse v državnih socialnih ustanovah.
Kot društvo s svojim delovanjem je zgled uspeš-
nega civilnega društva in je kot tako na področju
posvojitev dober zgled pomembnosti komplemen-
tarnega sodelovanja med javno institucijo, npr.
centrom za socialno delo, in civilnim združenjem,
npr. programom Deteljice, o čemer govori razis-
kava s področja posvojitev iz leta 1999 (Rapoša
Tajnšek s sodelavci, 1999: 47, 125).
Program preventivne pomoči otrokom se je
ves čas delovanja razvijal. Danes je sestavljen iz
treh programskih sklopov oziroma projektnih
programov:
•	programa psihosocialne pomoči zakoncem
v krizi zaradi neplodnosti,
•	programa priprave na posvojitev prek infor-
macij in izkušenj o posvojitvi in rejništvu otrok,
•	programa psihosocialne pomoči družini po
sprejemu otroka.
Programski sklopi se med seboj prepletajo in
le vsi trije skupaj omogočajo celostno pomoč pri
odločitvi o sprejemu tujega otroka in kakovostno
pripravo na posvojiteljsko ali rejniško starševstvo.
Program traja tri leta in poteka po modifikaciji
socialnoandragoške metode (Rugelj 2000: 1007-
1017) s poudarkom na nekaterih spodbujevalnih
sredstvih, ki so pomembna za ozaveščanje neplod-
nosti in njenih posledic ter pripomorejo k obliko-
vanju kvalitetnejšega življenja z otrokom ali brez
njega. Ta so:
•	dvakrat mesečno redni sestanki skupine;
tam potekajo: predstávitve zakoncev, uvodni na-
govori, podelitve osebnih izkušenj, strokovna
predavanja;
•	skupna izobraževalna srečanja z zunanjimi
strokovnjaki vsak drugi mesec;
•	mesečni skupinski pohodi v naravo, vsako-
letni 3-dnevni planinski tabor in spodbujanje k
razvijanju stika z naravo in zdravega življenjskega
sloga, kar je med drugim dobro tudi za redno
razbremenitev stresa;
•	družabna srečanja (vsakoletno tradicionalno
srečanje posvojiteljskih družin, prednovoletno
srečanje, svečane posvojitve idr.);
•	branje knjig in člankov, ki pripomorejo k
dvigu iz stiske, porojene iz neplodnosti, vsebinsko
usmerjajo v zdravo in kvalitetno življenje ter tako
bogatijo partnerstvo in starševstvo;
•	pisanje utrinkov o prebranih knjigah in
člankih, pohodih, sestankih in predstavitvah
posameznika;
•	pisanje izpovednih spisov;
•	priprava preglednih referatov o utrinkih ali
spisih;
•	učenje življenja za sprejemanje in vračanja
izkušenj, torej pomoč drugemu na podlagi lastne
izkušnje, sodelovanje na javnih nastopih.
Vsa navedena metodično spodbujevalna sred-
stva bogatijo tudi kvaliteto življenja para in dviga-
jo tudi kvaliteto preživljanja prostega časa. Zlasti
pa je ozaveščena neplodnost in odprava njenih
posledic pomembna za oblikovanje zdrave iden-
titete posvojenega otroka in celotne posvojiteljske
družine.
V programu se lahko zakonski par namreč os-
vobodi posledic, ki mu jih je zapustila neplodnost,
in tako svobodno zadiha. Lahko se razbremeni
odvisnostne potrebe po otroku, ki okupira živ-
ljenje zakoncev in pogosto povsem blokira njune
medsebojne odnose in odnose z drugimi ljudmi.
Kajti, kot piše Peck (1993: 79):
Odvisen človek hlepi po sprejemanju, ne pa
po dajanju. Odvisnost vzdržuje otroškost, ne
spodbuja pa osebnostne rasti. Človeka ome-
juje, ne pa osvobaja. Konec koncev uničuje
odnose, namesto da bi jih gradila, uničuje ljudi,
namesto da bi jih oblikovala.
Tudi Barbara T. (spis Moja jalovost, 28. 9.
1999) je podobno opisala svojo izkušnjo potrebe
po otroku za vsako ceno: »Včasih je bila želja po
otroku prav bolestna. Kar mešalo se mi (nama)
je od tega. Nobenega življenjskega cilja nisem ime-
la in noben problem na svetu zame ni bil večji.«
Cilj programa preventivne pomoči otrokom
oziroma priprave zakonskih parov na sprejem
otroka v posvojitev ali rejništvo je osvobajanje
od odvisnostne težnje in pri nekaterih tudi že
razvite odvisnosti od otroka, oblikovanje novih
odnosov in priprava posameznika in para na
ljubeče odnose in novo življenje, z otrokom ali
brez njega. Seveda pa ne brez naporov, ki jih od
vsakega udeleženca zahteva program. Prav sadovi
teh aktiviranih moči pa bogatijo tudi kvaliteto
življenja para.
Osnovna značilnost parov, ki se vključijo v
program, je, da po dolgih letih zakona ostajajo
48
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
brez rodnih otrok. Nekateri od njih so že v po-
stopku zdravljenja neplodnosti, nekateri še ne,
vsi pa si želijo rešiti zakonsko krizo, v katero jih
je pahnila neplodnost in jih zaprla med štiri stene
ter jim pričela uničevati medsebojne odnose.
Obenem imajo v programu priložnost, da izvedo
veliko o posvojitvi otrok in lahko, osvobojeni hle-
penja po otroku in sramu zaradi neplodnosti,
zrelo razmislijo o lastni odločitvi za posvojitev
ali rejništvo otroka ter se odprejo novemu in kva-
litetnejšemu življenju.
Zakonca Tomo in Marija B. sta bila zaradi mo-
ževe hude bolezni in posledične neplodnosti zelo
prizadeta. To sta tiho nosila v sebi in trpela. Za
program Deteljice še nista vedela. V prošnji za
vključitev v program sta zapisala: »K sreči sva se
srečala z zakoncema A. - pogovor z njima, ki sta
šla skoz podobne probleme kot midva, nama je
dal novih moči.« Na prvem razgovoru sta pove-
dala, da še nista oddala nobene vloge za posvo-
jitev in da prav tako še nista bila na nobenem
centru za socialno delo, ker morata za to odlo-
čitev šele dozoreti. Že na prvem sestanku skupine
se je izkazalo, da želita najprej prerasti vse bole-
čine, sram in trpljenje, ki jima jih prinaša zaveda-
nje o neplodnosti, in si odgovoriti na vprašanje,
kako naj njuno življenje zadovoljno in kvalitet-
nejše teče naprej - najprej brez otroka in šele
nato morda z otrokom.
Po dobrem letu vključenosti v program sta
pričela graditi kvaliteten partnerski odnos in vzpo-
stavljati pomembne odnose s sorodniki in prija-
telji z odkrito komunikacijo o problemu neplod-
nosti. Žena se je odločila, da konča odložen študij,
oba pa sta se usmerila v redno planinarjenje in
pohodništvo, navezala sta prijateljske stike z nekaj
pari iz skupine in realno oblikujeta svoja priča-
kovanja na situacijo, ki jo danes prinaša posvojitev
otroka. Hkrati pa zorita tudi v partnerstvu brez
otroka. Izžarevata zadovoljstvo in ga prelivata na
ostale člane skupine in ob tem ugotavljata, da se
je njuno življenje z vključitvijo v program zelo
obogatilo.
Program omogoča varen prostor, kjer lahko
zakonci odkrito spregovorijo o doživljanju ne-
plodnosti. Večina parov, ki se je vključila v pro-
gram, je povedala, da tako odprto in iskreno kot
v skupini niso spregovorili o svojem primanjkljaju
še nikjer in z nikomer. Za marsikaterega udele-
ženca je bila neplodnost skrivnost, o kateri pred
vstopom v program ni govoril. Tako piše o svoji
izkušnji Anton J. (Moja jalovost, spis z dne 27. 9.
1999):	»Dolgo obdobje je bila moja jalovost, moja
nezmožnost imeti otroka, moja osebna skrivnost
[...] Ljudem okoli sebe nisem upal povedati o svoji
jalovosti.« Tudi žena Zinka se je ob spoznanju
moževe neplodnosti odela v molk: »Bala sem se
komu zaupati. Kaj bodo rekli drugi, kako bodo
sprejeli? Tudi svoji mami nisem zaupala in tudi
sedaj po tolikih letih ne govoriva o tem, zakaj ni
otrok« (Moja jalovost, spis z dne 27. 9. 1999).
Spodbuda za pogovor o neplodnosti novim
članom skupin so predstavitve parov, ki so se že
soočili z neplodnostjo zakona in njenimi posle-
dicami, izpovedni spisi na temo doživljanja ne-
plodnosti in odnosov z najbližjimi in pripravljeni
pregledni referati teh spisov. Najpogosteje člane
opogumi, da pričnejo govoriti o lastnem doživlja-
nju, ravno spoznanje, da s problemom neplod-
nosti niso sami, ampak da podobno doživljajo tudi
drugi. »Oba sva občutila krizo, ker ne moreva
imeti svojih otrok. [...] Tu na sestankih vidim, da
nisva sama s problemom, da nimava otrok. [...]
Postal sem bolj odprt, odkrit in se mi ni težko
pogovarjati o svoji neplodnosti 1...] boljše se poču-
tim. 1...] Vse postaja bolj jasno,« je zapisal Rado
B. (Moja kriza neplodnosti, utrinek na članek
»Zakonska kriza zaradi neplodnosti«, 20. 2.
2000).
OD TECAJNISKO INFORMATIVNE
PRIPRAVE NA POSVOJITEV OTROKA
DO DVIGA IZ KRIZE IN BOLEČINE
H KVALITETNEJŠEMU IN
ZADOVOLJNEJŠEMU ŽIVLJENJU PARA
Program preventivne pomoči otrokom je pričel
delovati kot priprava bodočih posvojiteljev na
sprejem tujega otroka. Za izhodišče vsebinske za-
snove programa je rabil dunajski model priprave
bodočih posvojiteljev in rejnikov. Pri nas ga je
leta 1997 predstavila dr. Elizabeth Lutter na
seminarju o posvojitvah na Bledu (Knific 1997),
sama pa sem se z njim srečala že leta 1987, ko
sem obiskala to ustanovo na Dunaju. Dunajski
model priprave na posvojitev otroka je informativ-
no-tečajnega značaja in traja 60 ur.
V prvih petih letih je program preventivne po-
moči otrokom potekal podobno kot v dunajskih
pripravah: v glavnem kot izobraževanje in poda-
7janje informacij s strani strokovne delavke, ki je
vodila program. Obenem pa so bili udeleženci v
programu deležni tudi neposrednih izkušenj
49
VIKTORIJA BEVC
povabljenih posvojiteljev ali rejnikov. Kmalu po
začetku delovanja smo v programu pričeli izvajati
tudi psihosocialno pomoč družini po sprejemu
otroka, ki jo je nadomestna družina potrebovala
v obdobju zelo zahtevnega medsebojnega prila-
gajanja zakoncev na otroka. Že v tem času so bila
srečanja na skupini popestrena z občasnimi po-
hodi in družabnimi srečanji, vendar še niso bila
obvezni del programa.
Izkušnje z udeleženci priprav na posvojitev
in rejništvo v prvih petih letih delovanja programa
preventivne pomoči otrokom so pokazale, da ta
dva programska sklopa, torej izkustveno-informa-
tivni in psihosocialna pomoč družini po sprejemu
otroka, ne zadovoljita vseh potreb udeležencev,
da nista dovolj le izobraževanje kot priprava
bodočih posvojiteljev in rejnikov in psihosocialna
pomoč družini po sprejemu otroka, ampak da je
treba ta dva programska sklopa dograditi s stro-
kovno pomočjo, ki pomaga udeleženim parom
iz stiske zaradi neplodnosti zakona in njenih
posledic.
Tako se je v programu oblikoval še tretji sklop
programa, psihosocialna pomoč zakoncem v krizi
zaradi neplodnosti. Po letih delovanja se je poka-
zalo, da je dalo rezultate ravno preseganje te kri-
ze, in to prav na področjih kvalitetnejšega partner-
stva, boljše pripravljenosti na sprejem otroka in
bolj samozavestnega sodelovanja s strokovnimi
službami, izobraževanja itn. Z dodatnimi spodbu-
jevalnimi sredstvi, kot so planinski pohodi, branje,
pisanje, druženje s pari, ki jih povezuje skupna
izkušnja neplodnosti, pomoč drugemu, prijatelje-
vanje s pari in družinami ipd., se je obogatil prosti
čas para in tako pripomogel k preraščanju njune
zaznamovanosti in boleče izkušnje. S tem pa se
par usmeri v smiselno življenje brez otroka, torej
v kvalitetnejše življenje v paru.
V dimenziji preseganja stiske in posledic ne-
plodnosti zakona, ki paru omogoča kvalitetnejše
življenje tudi v prostem času, se naš program pre-
ventivne pomoči otrokom razlikuje ne samo od
dunajskega modela, pač pa tudi od večine ostalih
programov priprav, ki jih izvajajo v sosednji
Avstriji, Češki in tudi drugod (Albreht 1992).
Pri nas je program preventivne pomoči otro-
kom edini program, ki izvaja priprave na posvoji-
tev in rejništvo otrok ter hkrati celostno obravna-
va udeležence in prosilce za posvojitev.
Dolgoletne izkušnje programa priprav na na-
domestno starševstvo tujemu otroku v Deteljici
so pokazale, da mora program priprav posredo-
vati izčrpne informacije in izkušnje o posvojitvi
in rejništvu otroka in ne sme slediti le pridobitvi
otroka oziroma namestitvi otroka kot edinemu
cilju (Beve 2001: 28-42), hkrati pa mora tudi
ponuditi pomoč paru v krizi zaradi neplodnosti
in pomoč družini po sprejemu otroka.
Program priprav mora paru v prvi vrsti omo-
gočiti tudi strokovno pomoč, da se lahko par naj-
prej sooči s stanjem neplodnosti zakona ter šele
nato oceni svoje motive po otroku in oblikuje
realna pričakovanja do otroka.
Stiska pri neplodnem paru traja vse dotlej, do-
kler se v programu popolnoma ne sprijazni z res-
ničnostjo neplodnosti svojega zakona - torej vse
dokler ne odpravi sramu zaradi dejstva, da ne
more imeti rodega otroka. V taki situaciji je posvo-
jitev ali rejništvo otroka za par pogosto beg od
dejstva neplodnosti in tudi od reševanja njenih
posledic. Je le začasna pomiritev nevrotične mo-
tnje zakoncev, porojene iz krize zaradi neplodno-
sti zakona, ki še vedno blokira posameznikove
moči za soočenje z realnostjo in s tem tudi za
razvoj kvalitetnejšega življenja para.
IZKUŠNJE ČLANOV PROGRAMA
POVEDO NAJVEČ
Opisane izkušnje članov programa so povzete iz
preglednega referata spisov Moja jalovost včeraj-
danes-jutri in odražajo stanje, ki ga doživlja večina
parov, ki ostajajo brez rodnega otroka. Pregledni
referat je napravila Bernarda P. (spis 6. 2. 2000)
na podlagi 23 spisov.
Upanje, razočaranje, jeza, bolečina, žalost in
nemoč prežemajo vsa čustva posameznika, ki se
sreča z neplodnostjo.
Večina članov je ob spoznanju nezmožnosti
ženine zanositve doživljala globoke bolečine,
občutke žalosti, razočaranja in nemoči, ki jih je
poglabljalo neuspelo zdravljenje. O tem so pisali
domala vsi. Mirko G. (spis 20. 1. 2000) je zapisal:
»Ugotovitev, da ne moreva imeti otrok, je bila
žalostna in težko se je bilo sprijazniti s tem. Še
hujši so bili šoki in razočaranja ob poskusih zdrav-
ljenja, ki niso uspela. Upanju je sledilo razočaranje
in zopet upanje, vse v začaranem krogu brez kon-
ca.« Berto P. (spis 4. 12. 1999) je njena odpoved
na področju otrok, ki zaseda na njeni lestvici
vrednot izjemno visoko mesto, zelo prizadela:
»Ko sem mesec za mesecem v najinem zakonu
ostajala razočarana, vedno bolj sama nad seboj.
50
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
ker ne morem in ne znam uresničiti osnovnega v
življenju, sem vedno bolj popuščala tudi na vseh
ostalih področjih, na katerih sicer doslej nisem
imela težav in sem jih z lahkoto obvladovala. Bila
sem jezna, ogorčena, razočarana.«
O enakih neprestanih mislih na otroka, ki ga
ob mnogih neuspelih zanositvah ni bilo, piše tudi
Stane K. (spis št. 11, 24. 1. 2000): »Sčasoma, ko
pa do otroka nisva in nisva mogla priti, je najino
življenje postajalo vedno bolj odvisno od misli
na otroka. Tudi v trenutkih, ko bi se lahko spro-
stila, sva mislila na svoje težave.«
Moreči občutki drugačnosti in krivde so zna-
čilni spremljevalci neplodnega para.
Nekateri med zakonci, zlasti ženske, so ob spo-
znanju nezmožnosti zanositve oziroma neplod-
nosti doživljale poleg prizadetosti tudi moreče
občutke drugačnosti in manjvrednosti. Iskali so
krivca ter se nenehno spraševali: »Zakaj ravno
jaz, zakaj je to doletelo prav naju?« Metka K.
(spis št. 11, 24. 1. 2000) je občutila bolečo dru-
gačnost. Pravi, da si ni hotela nikoli priznati, da
je jalova. Toda vedno znova je doživela razoča-
ranje in po vseh splavih so ji ostale samo travme.
Zinka J. (spis št. 11, 24. 1. 2000) v spisu iskreno
priznava, da o neplodnosti sama sploh ni veliko
razmišljala. Vedla se je, kot da se to nje ne tiče in
je neplodnost problem samo njenega moža, ter
ni si želela priznati, da ne bo mogla imeti svojega
rodnega otroka, temveč se je temu izmikala in
iskala izgovore. Podobno se spominja Lidija G.
F. (spis št. 10, 24. 1. 2000):
O svoji neplodnosti nisem razmišljala prav
dosti. Bilo je, kot bi se vse skupaj dogajalo
neki drugi osebi. Govorila nisem niti o svojih
čustvih. Nikoli si nisem rekla ali pomislila, da
sem neplodna. To je bilo obdobje, ko sem se
zdravila [...] Pozneje sem o tem razmišljala še
manj. Bežala sem pred resnico o celoti in reše-
vala delčke, dneve in ure. Bila sem zaposlena
s sramom, strahom ter nemočjo.
Lidija je pozneje ogromno naredila zase in za
svoj zakon, zato danes pravi: »Svojo jalovost
sprejemam. Ne čisto v celoti, saj zaenkrat niti ne
rečem tako. Če bi zmogla reči, da sem jalova, bi
to pomenilo, da to res sprejemam.«
Priznanje neplodnosti para obeh zakoncev in
spoznanje, da rodnega otroka ne bo, je najtežje
dejanje partnerjev, vendar zdravilno in odločilno
vpliva na njun odnos.
Iz spisov lahko tudi razberemo, da je kar nekaj
parom oziroma posameznikom uspelo sprejeti
lastno jalovost, se otresti njenega bremena in se
sprijazniti s tem, »da otroka ne bo«, kot je zapisala
Zinka J. (spis št.ll, 24. 1. 2000). Ana B. (spis št.
11,21.1.2000) je po več letih neuspešnega zdrav-
ljenja, preiskav in operacij dozorela do tega spo-
znanja: »Sama sebi sem priznala resnico, da sem
jalova, da ne morem imeti otrok, da pač nisem
edina. Sedaj se sprejemam tako, kot sem, ne muči
me več občutek krivde.« Podobno je spoznal Vin-
ko R. (spis št. 11,20. 1. 2000), ki se je na začetku
počutil drugačnega. Ob pogledu na otroka sta ga
obšla žalost in občutek praznine: »Sedaj mi je
kljub vsemu lepo. Ker sem se sprejel in se spoštu-
jem tak, kakršen sem. Dopovedal sem si, da nisem
nič slabši od drugih in da je življenje vseeno lepo.«
V svoji bolečini nisva sama, lahko jo premagu-
jeva ob drugih, ki so imeli podobne ali celo enake
težave, in jih deliva z njimi, saj je njihova pot sme-
rokaz k razbremenitvi neplodnosti.
Nekateri pisci so omenili, da je k temu pri-
pomoglo tudi spoznanje, da v svoji bolečini niso
sami, da niso samo oni tisti »zaznamovanci« in
da se prek programa v Deteljici v bistvu srečujejo
s pari, ki imajo enake težave. Stane K. (spis št.
11,24. 1. 2000) je zapisal:
Vključila sva se v Deteljico, sicer z upanjem,
da prideva do otroka po drugačni poti, vendar
to ni več najin primarni cilj. Srečevanje s pari,
ki imajo podobno usodo kot midva, mi pomeni
vedno neko novo izkušnjo. Lepo mi je, ko se
družimo na srečanjih in izletih. Prej sem imel
občutek, da sva najbolj nesrečen par, da imava
le midva te težave. Sedaj spoznavam, da je
parov s podobno usodo še veliko. Naša sreča-
nja nam pomagajo zaživeti življenje na druga-
čen način. Vedno bolj spoznavam, da je treba
življenje sprejeti takšno kot je. Vesel sem, ker
to mišljenje vedno bolj opažam tudi pri ženi.
Jana R. (spis št. 11, 20. 1. 2000) pa pravi, da
jo je na začetku doživljanje jalovosti predvsem
prizadelo v službi, a se je sčasoma sprijaznila z
njo in je to svojo drugačnost sprejela kot nekaj
normalnega: »Veliko mi je pomagalo razumevanje
in pa pogovori z možem. Sedaj ko ni več zdrav-
ljenja in večnega čakanja, ali bo ali ne, živim veliko
bolj sproščeno in umirjeno.«
Prav omenjeni postavki sta, kot lahko raz-
beremo iz ostalih spisov, temeljna pomoč pri
51
VIKTORIJA BEVC
preseganju in sprejemanju jalovosti: najprej s
pomočjo programa iskreno priznanje o tem sebi
in zakoncu, odkrit pogovor o težavah zaradi ne-
plodnosti z možem, ženo ali ljudmi v posvojiteljski
skupini - posledica tega ni le sprejemanje svoje
oziroma skupne jalovosti, temveč tudi bolj polno
in osrečujoče bivanje na vseh področjih življenja.
Kajti boleče doživljanje neplodnosti ne prizadene
posameznika samo v tej točki, temveč preplavi
celega človeka in se razraste čez vse njegovo živ-
ljenje in delovanje. Naj navedem nekaj misli iz
utrinkov, ki govorijo prav o tej vzročno posledični
zvezi:
V tem času, ko sva z možem vključena v pro-
gram, se mi zdi, da vidno zoriva. [...] Vidim,
da naju je ta izkušnja neplodnosti prisilila k
delu na sebi. Pripomogla je tudi k temu, da je
najin odnos še bolj dozorel in sva postala še
bolj povezana. Naučila sva se poslušati in razu-
meti drug drugega. Imam občutek, da sva po-
stala dve samostojni osebi, ki se imata radi in
radi živita skupaj. (Bojana T., spis št. 11, 24.
1. 2000.)
Tako me je pot pripeljala do Deteljice, ki
mi veliko daje za najino skupno življenje, da
poglobiva najin odnos in začneva novo pot,
pa tudi če otroka ne bo. (Maja G., spis, 22. 1.
2000.)
Podobno kot Maja razmišlja njen mož:
Z ljubeznijo in razumevanjem skušava preži-
veti lepe in težke trenutke ter skušava živeti
polno in koristno. [...] Na posvojitev sva pomi-
slila velikokrat, vendar je bila odločitev težka.
Porajalo se je veliko vprašanj. Odgovore sva
dobila v Deteljici, v katero sva se vključila. Prav
tako pa tudi mnogo napotkov in idej za bolj
kvalitetno življenje. (Mirko G., spis, 20. 1.
2000.)
Vesela sem, da sem v društvu Deteljica,
saj tako zvem veliko novega in zanimivega,
predvsem pa koristnega za svojo pripravo na
posvojitev otroka. Poleg koristnega znanja pa
si popestrim življenje še s pohodi. (Jana R.,
spis št. 11,20. 1. 2000.)
Jani pritrjuje tudi njen mož, ki pravi, da se mu
je z vključitvijo v program Deteljice spremenilo
življenje:
[TJako si lahko vsaj malo popestrim življenje,
saj mi je bilo do sedaj vedno prvo delo in nisem
imel časa spoznati lepe Slovenije, poleg tega
pa se veliko naučim in pripravljam na posvo-
jitev. (Vinko R., spis št. 11, 20. 1. 2000.)
Sprijaznila sva se z jalovostjo in se od-
ločila, da začneva misliti tudi na naju in živ-
ljenje brez otroka. (Stane K., spis št. 11, 24. 1.
2000.)
Pri vseh teh problemih mi je stal ob strani
mož. [...] Začela sva malo bolj misliti tudi na
naju in na najino življenje brez otrok. Zdi se
mi, da sem se zadnje čase bolj umirila, veliko
hodim v naravo in na izlete. Življenje skušava
čimbolj uživati in nadoknaditi zamujeno. Misel
na otroka ni več prva stvar v najinem življenju.
(Metka K., spis št. 11, 24. 1. 2000.)
Ko pa sva se jalovosti zavedla in jo ob po-
moči skupine sprejela, sva tudi začela razmiš-
ljati in živeti temu ustrezno. Začelo se je najino
preseganje jalovosti. [...] Po tistem trenutku
dejavno gradiva najin zakon in se pripravljava
na dan, ko bo prišla vesela novica - otrok.
(Silvo B., spis, 23. 1.2000.)
Svoj spis Silvo B. konča takole: »Ob besedi
jalovost se tipke na tipkovnici nič več ne zatikajo.«
Spoznal je, kaj je bila resnična jalovost v njegovem
zakonu:
Jalovost je bil čas, ko sva pred drugimi skrivala
dejstvo, da ne moreva imeti rodnih otrok, in s
tem obremenjevala le drug drugega ter vsa
nestrpna čakala dan, ko bo prišla vesela novica
- nosečnost. Jalovost je bil čas, ko sva mislila,
da bo vse minilo samo od sebe, da se ne bo
potrebno izpostaviti, povedati, kaj jaz mislim
o najini neplodnosti; čas, ko sem verjel, da
lahko medicina naredi vse, čas, ko sem se
otepal vseh misli na možnost, da ne bova imela
rodnih otrok.
Preseganje jalovosti pelje samo prek njenega
sprejemanja, saj niti sprejem otroka v posvojitev
ali rejništvo ne bo nikoli spremenilo dejstva o
»jalovih zakoncih«; posvojen otrok ne more nikoli
biti nadomestilo za neplodnost. »Jalovost te za-
znamuje in počasi postane del tvojega vsakdana,«
pravi Maja G. (spis, 22. 1. 2000) - ali kot je o
tem jasno zapisala Minka B. (spis, 23.1.00):
»Najina jalovost je dejstvo, ki naju bo spremljalo
do smrti [...] to je najino življenjsko poslanstvo.«
52
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
Beg pred jalovostjo je jalovo početje! To je
najpomembnejše spoznanje posameznika in para
na poti k kvalitetnejšemu življenju s partnerjem
- z otrokom ali brez njega.
SKLEP
Izkušnje iz programa govorijo o tem, da neploden
par, ki v programu ne želi ali ne more sprejeti
spodbude, da ne bi več bežal pred posledicami,
ki jih prinaša neplodnost, najpogosteje ostane v
življenju brez realnega življenjskega smisla in je
odtujen od sebe in drugih. Življenje se mu spre-
meni v neke vrste životarjenje ali polnjenje praz-
nine z neustreznimi preokupacijami, žal včasih
tudi z otrokom, če ga brez vednosti programa
dobi v posvojitev.
Če pa osvoji elemente programa, se mu njegov
prosti čas, ki ga posveti sodelovanju v programu,
popestri najmanj takole:
•	z enim mesečnim pohodom v hribe (ostale
si par organizira sam),
•	s poletnim tridnevnim planinskim taborom
in z družabnimi srečanji,
•	s šestimi urami mesečnega srečevanja v sku-
pini in občasnega poslušanja predavanj strokov-
njakov, ki z izbranimi temami bogatijo znanje
udeležencev,
•	z urami, ki jih posvetijo člani branju knjig
(ena knjiga mesečno) in zanimivih člankov,
•	z izmenjavo mnenj o prebrani knjigi ali
članku z zakoncem in drugimi člani programa,
•	s pisanjem utrinkov, izpovednih spisov, pre-
glednih referatov, ki pogosto rabijo za ozaveščanje
posledic neplodnosti,
•	z dobrim počutjem in s pomočjo svoje
izkušnje drugemu; skratka z vračanjem, ki sledi
predhodnemu sprejemanju od drugih.
Vse to se odraža najprej v kvaliteti preživetega
prostega časa in vzporedno v vsem življenju para,
pozneje pa tudi na kvaliteti življenja celotne po-
svojiteljske ali rejniške družine in posvojenca.
Rezultati programa preventivne pomoči otro-
kom so lahko dober odgovor na vprašanje, ki se
v zadnjem času zastavlja v stroki socialnega dela
na področju posvojitev - kako organizirati po-
svojitve otrok, da bodo strokovno kakovostnejše
in v korist posvojenega otroka. Z drugimi bese-
dami, gre za odgovor na vprašanje, ki ga je jasno
zastavila tudi raziskava s področja posvojitev v
Sloveniji, opravljena pred dvema letoma (Raposa
Tajnšek 1999; 2000: 1): kako doseči, da bo po-
svojitev res najboljša rešitev za otroka. Odgovor
se skriva v organizaciji obvezne, sistematične in
dobre strokovne priprave parov na posvojitev ali
rejništvo, kajti le zadovoljni zakonci, ki so dobro
opremljeni z informacijami in izkušnjami drugih,
so lahko tudi dobri posvojiteljski in rejniški starši.
Drugo vprašanje pa je, kako pomagati parom,
ki ostajajo brez otrok in drsijo v zakonsko krizo
zaradi neplodnosti, ker se te v glavnem ne zave-
dajo in iščejo rešitev zgolj v posvojitvi otroka. Ta
polemika je v zadnjem času precej aktualna in jo
omenja tudi raziskava (Rapoša Tajnšek 1999).
Gre za problem, ki se ga ne da rešiti s posvojenimi
otroci, prvič, ker to ni ustrezen način reševanja,
saj ni v korist otroka, in drugič, ker je otrok manj
kot prosilcev. Zato se »povečujejo pritiski na stro-
kovne službe in državo, naj vendarle kaj ukrenejo
za rešitev življenjskih stisk ljudi, ki kljub napredku
medicine pri zdravljenju neplodnosti ne morejo
izpolniti želje po starševstvu. Stiske parov, ko so
po dolgoletnem neuspešnem zdravljenju soočeni
z dejstvom, da je tudi posvojitev težko dosegljiv
in časovno odmaknjen cilj, ne smejo ostati brez
pravočasne in strokovno ustrezne pomoči social-
nega dela« (Rapoša Tajnšek 2001: 2).
Pritiski so upravičeni, potrebe resnično ob-
stajajo in ljudje upravičeno pričakujejo strokovno
pomoč, kot iz lastnih izkušenj opozarja uporab-
nica socialnovarstvene storitve in dolgoletna
članica programa Eva Tomšič Porenta (2001: 41 ):
In želim si, da bi na podlagi dobrih strokovnih
izkušenj in znanja, ki ga imajo nekateri stroko-
vnjaki na tem področju socialnega dela, zagle-
dala tudi strokovna javnost nas - našo stvar-
nost, tako, kot je, in ne tako, kot si jo nekateri
rišejo in predstavljajo sami. To pomeni, da ne
prezrejo stiske neplodnega para in bolečine,
ki jo prinese obdobje zdravljenja neplodnosti,
da ob vlogi za posvojitev otroka ne bežijo z
neplodnimi pari vred pred dejanskim stanjem,
posledicami neplodnosti, ampak naj nam,
neplodnim parom, pomagajo soočiti se z real-
nostjo in nas usmeriti v okrepitev virov in moči
za zadovoljno partnersko življenje in morda
tudi družinsko življenje ob posvojenem otro-
ku. Če danes pogledam nazaj v čas odločanja
za posvojitev otroka, lahko jasno povem, da
sem nekje daleč v svojih mislih nosila prav to
željo, pa ni bilo varnega prostora, kjer bi lahko
o tem spregovorila. Zato sem na glas izražala
53
VIKTORIJA BEVC
le hotenje po posvojenem otroku. Kot da bo
on prinesel srečo v moje življenje. Kako sem
se motila. In danes ugotavljam, da v taki zmoti
ostaja še veliko ljudi, žal tudi v stroki social-
nega dela.
LITERATURA
Albreht, M. (1992), Organizacija socialnih služb na področju posvojitev v Sloveniji in nekaterih drugih
državah. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Bevc, v. (1999), Posvojitev otrok. Ljubljana: DAG Grafika.
-	(2000), Jalovost para - boleča izkušnja zakoncev in dejstvo, ki ne sme ostati zamolčano, ko se
neploden par odloča za posvojitev ali rejništvo otroka. Strokovno pravni informator (Logatec), 5:
35-50.
-	(2001 ), Ali je današnja praksa posvojitev v Sloveniji res v korist otroka? Strokovno pravni informator
(Logatec), 5: 30-37.
-	(2001), Kako doseči, da bo posvojitev res najboljša možna rešitev za otroka? Strokovno pravni
informator (Logatec), 7-8, str. 28-42.
Bonnet, C. (2000), Djeca tajne. Zagreb: Bios.
Burger, M., Tul, N., Velikonja, V. (1995), Osebnostne lastnosti parov z zmanjšano plodnostjo.
Psihološla obzorja, 4: 5-18.
Cooper-Hilbert, B. (1999), The Infertility Crisis. Networker, 23, 6: 65-76.
Čačinovič Vogrinčič, g. (1998), Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno publicistično središče.
Knific, B. (1997), Poročilo o seminarju za delavce CSD, ji delajo na področju rejništva in posvojitev.
Strokovno pravni informator (Logatec), 7-8: 54-64.
Meden-Vrtovec, H., in sod. (1989), Neplodnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Ovsenik, M., Ambrož, M. (1999), Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Institut za samorazvoj.
Peck, M. S. (1993), Ljubezen in duhovna rast. Ljubljana: Mladinska knjiga.
54
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
Predpisi O zakonski zvezi in družinskih razmerjih z uvodom prof. dr Karla Zupančiča (1996). 4.,
spremenjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Uradni list RS.
Ramovš, J. (1990), Sto zdravil za dušo in telo L Celje: Mohorjeva družba.
Rapoša Tajnšek, R, in sod. ( 1999), Organizacija in standardi na področju posvojitev. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo (poročilo o raziskavi).
-	(2001 ), Postopki, organizacija in standardi na področju posvojitev. Ljubljana, Visoka šola za socialno
delo (gradivo za seminar).
Rugelj, J. (1983), Uspešna pot - partnersko zdavljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini.
Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
-	(2000): Pot samouresničevanja. Ljubljana: Slovensko društvo terapevtov za alkoholizem, druge
odvisnosti in pomoč ljudem v stiski.
Slovar slovenskega knjižnjega jezika (1970). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Institut za slovenski jezik .
Utrinki in spisi članov programa (1997-2001), Ljubljana: Dokumentacija Programa preventivne
pomoči otrokom.
Tomšič Porenta, E. (2001), Odmev s seminarja o posvojitvah v Prevaljah. Strokovno pravni informator
(Logatec), 5: 38-41.
Vahen, J. (2000), Čakanje na otroka ob sprejemanju resničnosti - Jalova sva - pa kaj potem? Naša
žena, 5: 24-25.
Valenčič, j. (2001), Ocena dejavnosti društva Deteljica. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve R Slovenije (dokument številka: 204.00-003/2001).
Zupančič, E. (1987), Posvojen otrok zaželen in ljubljen. Ljubljana: Cankarjeva založba.
55