Poštnina plačana v gotovini. Leto XXV. Štev. 5 in 6 Maj, junij 1928 „Odmev iz Afrike" izhaja v slovenskem, poljskem, češkem, nemškem, ogrskem, italijanskem, francoskem, angleškem in španskem jeziku. Blagoslovljen po papežih Piju X., Benediktu XV. in Piju XI. Stane za vse leto v slovenski izdaji 8 Din, 5 L, 60 am. cts., 2 S; s prilogo >Klaverjev koledar< 13 Din, 7*20 L, 80 am. cts., 2-60 Š. Naročila in milodare naslavljajte, prosimo, na: DRUŽBA SV. PETRA KLAVERJA LJUBLJANA, Miklošičeva cesta štev. 3. Za Julijsko Benečijo: Rim (23), via dell' Olmata 16. Za Avstrijo: Salzburg, »Claverianumc. Vsebina: Brzojavni odgovor kardinala-tajuika .Njih Svetosti. — Vsem ljubim misijonskim prijateljem. — Društvo narodov. — Iz misijonov: Posvetitev semenišnika-domačina sv. Duhu. — Bridka izguba. — Prihod »Mame« Marije. — Napredek in težave. — Kratki misijonski dopisi. — Srce Jezusovo Kralj in središče vseh src. — Dušna premija. — Naše prvo misijonsko potovanje. — Uslišane molitve. Darovi. Od 1. oktobra do 31. decembra 1927. Za afriške misijone v splošnem: Din 32.049-05; L 29-70. Za sv. maše: Din 1083-—. Za stradajoče: Din 119—. Za Kobaveo: Din 5-—; L 8-—. Za odkup sužnjev: Din 10.690-H. Za botrinske darove: Din 9-1'H)-—; L 50-—. Za zaniorčke: Din 597-50; L 40-—. Za katehiste: Din 182-!«). Za kruli sv. Antona: Din 10.586-—; L 137 Za misijonsko zvezo: Din 80-50. Ym otroško zvezo: Din 97-—. Za mašilo zvezo: Din 5.ar>8-12; L 124-—. Za Klaverjev vinar: L l'—. Z» afriški tisk in katekizem: Din 1381--. Za določene namene: Din 4707-—. Za določene misijone: Din 260* Za posinovljenje: Din 1000-—. Iz nabiralnikov: L 233-30. Za Klaverjcvo družbo: Din 76—. Prispevki podpornikov in udeležencev: Din 1483-50. Tisočkrat »Rog povrni« vsem blagim dobrotnikom! »Poklic pomožno misijonarke za Afriko«. Ta brošurica se dobi pri Klaverjevi družbi v Ljubljani, Miklošičeva cesta 3. Cena 4.- Din, L 1.50, S. —.60. Brzojavni odgovor kardinala-tajnika Njih Svetosti. V sledečem podajamo odgovor, ki ga je poslal Nj. Emi-nenca kardinal-tajnik Njih Svestosti na udanostni brzojav, ki ga je bila poslala vrhovna voditeljica Klaverjeve družbe dne 12. februarja sv. očetu: Državno tajništvo Njih Svetosti. 21. februarja 1928. Falkenhayn, Klaverjeva družba. Sv. oče je z veseljem sprejel udane častitke k obletnici svojega kronanja in prosi Boga, da bi se udanost in zvestoba do sv. Stolice, ki jo izražate v pismu, tudi v bodoče kazala v gorečih delih krščanskega apostolata in pošilja apostolski blagoslov kot poroštvo božje pomoči. Kardinal Gaspari. I'resv. Srce Jezusovo, pridi k nam Tvoje kraljestvo! Vsem ljubim misijonskim prijateljem. Bliža se zlata maša sv. Očeta. Po vsem svetu se njegovi zvesti otroci pripravljajo, da to slovesnost vredno proslavi in izkažejo nasledniku sv. Petra svojo ljubezen z raznimi darovi. Svoje darove združujejo, da bi tako svojemu skupnemu očetu skupni dar darovali. Zato želi danes podpisana tudi vse misijonske prijatelje, soude Družbe in čitatelje »Odmeva« navdušiti za skupen dar, v prepričanju, da boste njen načrt vsi odobravali. Misijoni se imajo Nj. Svetosti Piju XI. mnogo zahvaliti; saj je ves svet zainteresiral za misijone in vedno še opominja, prosi in daruje za misijone. Tudi Družba sv. Petra Klaverja je sv. Očetu neizmerno veliko dolžna in ima v spominu marsi-kak dokaz njegovega zanimanja za afriške misijone. Ponovno že nam je sv. oče poslal v našo Osrednjo hišo v Rimu daril za odkup sužnjev v Afriki. Spričo njegovih daril je bilo mogoče mnoge odkupiti. Tudi afriški tisk je sv. Oče ponovno priporočal v podporo in so njegove besede bile kakor izraz volje božje, ki so vne-male do nadaljnjega dela. Kadar je Družba koncem leta poklonila sv. očetu po en izvod knjig, ki so bile tiskane za afriške misijone, je »misijonski papež« poplačal to delo vselej s priznalnim pismom in apostolskim blagoslovom. Zato bodo gotovo prijatelji misijonov in Klaverjeve družbe radi volje sodelovali, ko je treba sv. Očetu pokloniti dar, združen z ljubeznijo in vdanostjo: dar naših molitev, sv. obhajil, sv. maš, križevih potov, rožnih vencev, dobrih namenov, vzdihov, del ljubezni do Boga in bližnjega, vdanosti v božjo voljo itd. itd. Citatelji dobite v tej številki »Odmeva« nazobčan list, tako da ga lahko odtrgate. Zato prosim, da vsi zaznamujete na tem listu število dotičnih duhovnih darov in mi list kot »Tiskovino« pošljete v Rim. Tu bomo vsa darila natančno sešteli in v umetniški obliki na posebno diplomo v ta namen po posameznih vrstah zaznamovali. To pa naj nam ne bo zadosti, ampak vsak naj priključi duhovnemu daru še kako materijelno žrtev. Bogatin daj veliko, revež malo, vsak pa z ljubeznijo in velikodušnostjo kolikor premore; kajti oče kristjanov mora podpirati mnoga podjetja sv. Cerkve in svoji krščanski čredi tudi materijelno pomagati. Zato potrebuje tudi materijelnih darov. Te darove pošljite pod geslom »jubilejni dar« meni ali pa v Ljubljano na našo Družbo. Nekaj pa še prosim: Zaznamujte le tiste duhovne darove, ki ste jih v resnici opravili, ne tistih, ki ste jih namenili opraviti, ki jih pa vsled kake ovire morebiti ne boste mogli opraviti. Zato se podpišite na list v znak, da so darovi v resnici opravljeni. Mi hočemo za sv. Očeta moliti in žrtvovati in to še posebno zato, ker smo mu kot misijonskemu prijatelju veliko hvaležnost dolžni. Nikdar ne bomo darovali preveč; kajti kdor moli za namestnika Kristusovega na zemlji, ta moli za vso cerkev; ta moli za kraljestvo božje na zemlji, moli po namenu božjega Srca, moli pa tudi zase, ker se izpremeni molitev za papeža v roso milosti, ki pada potem na vse duše nazaj, zlasti pa na duše tistih, ki so ponižno in pobožno za te milosti prosili. Tako naj se torej naše molitve in naše žrtve vsak dan skupno dvigajo k nebu za našega sv. Očeta Pija XI. zlatomašnika na stolici sv. Petra. barija Falkenhayn. Društvo narodov. (Piše P. Albuin Klinger, 0. S. M.) V povojnih letih se je v javnosti mnogo pisalo m govorilo o Društvu narodov, ki naj bi v prihodnje onemogočilo vsako vojsko in medsebojne spore mirnim potom poravnalo. Kako uspešno to društvo deluje, oziroma: kako malo doseže, vidimo na vednih nemirih in sporih med posameznimi državami, ki se mrzlično naglo oborožujejo, da bodo pripravljene, kadar bi po tej tihoti zopet izbruhnil kak vihar. Saj tudi drugače biti ne more, ker sedanji mir ni zgrajen na Kristusu in njegovem nauku in tudi ne na načelih, ki jih je sv. Oče v Rimu bil proglasil za prava glede svetovnega miru. Je pa drugo, duševno društvo narodov, ki bo pa v resnici napravilo mir med ljudmi in obvarovalo ljudi pred poginom. To je zveza, ki bo ljudi vezala v pravi ljubezni med seboj, kjer Kristus in njegov namestnik na zemlji nista izključena, ampak središče zveze: evharistično društvo naj veže vse ljudi med seboj in naj zbere vse zunaj stoječe okrog ob-hajilne mize. Vsi katoličani naj se v juniju ob prazniku svetega Rešnjega Telesa živo zavedajo, da Jezus želi mnogo udeležencev pri obhajilni mizi in upa, da ga bodo tudi pogani vedno bolj spoznali in se okrog obhajilne mize združili. Kadar spremljamo Jezusa v procesiji, ali ne čutimo želje, da bi čim več ljudi molilo sv. Rešnje Telo, zlasti da bi tudi pogani našli pot k Njemu. Evharistični Zveličar pričakuje, da mi ne darujemo le drobtinice v žrtev za te potrebne duše, ampak da bogato darujemo od dobrot sv. maše ln sv. obhajila. Tu ni nobene nevoščljivosti, ampak vsak bo tem več prejel, čim več bo daroval. Torej na delo, dragi misijonski prijatelji. Vsi se združimo in otvorimo duhovni napad na božje Srce, da se tudi pogani pridružijo duhovnemu Društvu narodov, kajti hud je boj s sovražnikom duš in dolgo traja, da vsi pridejo do dušnega miru. Ako mi često potrebujemo sveto Evharistijo v okrepčilo na potu, jo potrebujejo pogani še bolj. Le evharistični Zveličar jih bo utrdil napram verskim sovražnikom, da bodo zavrgli stare poganske navade. On bo dal najti misijonarjem pravo pot do src izgubljenih ovčic. Koliko misijonskega dela lahko na ta način izvršimo v domačem zaledju, ako pogosto v tem duhu pokleknemo k obhajilni mizi. Ako tudi krivoverei in sovražniki Cerkve nadkriljujejo misijonsko propagando v posvetnih sredstvih, zlasti denarju — v tej stvari pa nas zdaleka ne dosežejo. Sv. Evharistija je sredstvo, ki je samo nam na razpolago. Na njej pa je pravzaprav vse ležeče, ker brez blagoslova božjega je vse človeško delo zaman. — Ako Gospod ne zida hiše, se zidarji zastonj trudijo. Iz misijonov: Posvetitev semeniščnika-domačina sv. Duhu. Apostolski vikarijat Togo (Zah. Afrika). P. P a r i z o t, lyonski misijonar, piše o priliki pošiljatve sledečega dokumenta Družbi sv. Petra Klaverja: Priloženo Posvetitev je zložil seminarist Andrej Anatey in jo tudi izmolil. Ta prostovoljna obveza angelsko čiste duše kaže bolj kot bi mogle besede, kakšna so čustva pobožnosti pri naših gojencih. Posvetitev. V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. Sveti Duh, Duh ljubezni in pobožnosti, zakladnik božjih milosti, ozri se na največjega zemeljskega grešnika, ki kleči tukaj pred Tvojim veličastvom. Večna ljubezen, jaz sem Te žalil s svojo nevednostjo in mlačnosljo. Ti si trikrat sveti Bog, pa jaz sem Tvoj tempelj v moji duši oskrunil in podrl. (Akt kesanja.) Hog sv. Duh, ozri se milostno name hudodelca, ki si ga pravkar očistil s svojo milostjo in ki se Ti sedaj prostovoljno posveti. Tvoj sem in se popolnoma udam Tvoji sveti volji. Stori iz mojega srca, duše in telesa svoj tempelj. Nočem Te več žaliti z najmanjšim grehom. Posvetim Ti svojo čistost kot poroštvo in dokaz moje ljubezni. Odslej se hočem posluževali misli, besed in dejanj le v Tvojo večjo čast. Ogrej jih s svojim ognjem, da ostanejo vedno čiste in svete. Jaz, Andrej, Ludovik, Marija, ubog grešnik, ki sem se sedaj izpreobrnil, obetam danes vpričo presvete Trojice, Device Marije in nadangela Mihaela, vseh svetnikov in vseh pravičnih na zemlji, da sem ves Tvoj sedaj in vekomaj v življenju in smrti. Bodi mi dober oče svojemu služabniku, ki hoče iz ljubezni do Tebe sveto in pravično živeti. To cvetlico Ti donašam kot znamenje zveste ljubezni. Ljubim Te iz vsega srca, iz vse duše, iz vseh moči. Želim, da bi Te ljubil, kakor zaslužiš ljubljen biti. Tvoja milost mi pomagaj, da nekoč pridem z ljubečim srcem v nebesa. Križ v moji roki bodi znamenje, da se popolnoma pod-vržem Tvoji volji in da sem pripravljen vse, kar pride čezme, potrpežljivo in vdano prenesti. Križ hočem ceniti tako visoko kakor veselje. Hočem biti dober in svet mašnilc, da izveličam sebe in tiste, ki Tebe še ne poznajo. Priznam, da nisem vreden te visoke službe; toda o Gospod, stori, da bom vreden. Podpiraj me s svojo milostjo, da Te z nobenim grehom več ne žalim. Tvoji angeli naj bodo moji spremljevalci. Pripravljen sem vsak trenotek to storiti, kar od mene tirjai. Tvoj služabnik sem; Tvoja volja naj se zgodi nad menoj v vsem. Obenem se danes posvetim Mariji, Tvoji brezmadežni nevesti. Dodeli mi, da jo ljubim iz vsega srca in da jo v vseh potrebah na pomoč kličem. Usliši me vselej, kadar Te bom prosil po njej. Upam biti zvest tudi svojemu drugemu patronu sv. Mihaelu, sv. Jožefu, sv. Andreju, sv. Alojziju, sv. Pankraciju in sv. angelu varhu. Pomagaj mi, da vsikdar ubogam njih nasvete. Amen. Bridka izguba. Pismo P. Roche, kongregacije sv. Duha iz apost. vikarijata Majunga (Severni Madagaskar). Naš misijon je moral vsled smrti predstojnika P. Moyue Berthon-a, čigar ime je tesno spojeno z misijonom, prestati hudo preizkušnjo. Rojen je bil v Seleymi-u, po končanih študijah je deloval v domači škofiji, potem pa se je preselil v bolj oddaljeni apostolat. Vstopil je v red Očetov sv. Duha in bil 1912 odposlan na Madagaskar. Deloval je v misijonih Ma-junge, odkoder ga je pregnala 1914 vojna. 1916 je prišel nazaj v Tsaratanano, kjer je pod lastnim vodstvom sezidal novo cerkev. »Ogromno delo!« je rekel neki pater, ki je stavbo videl. Poleg cerkve je postavil kočo, ki še danes služi misijonarjem za stanovanje. Toda vsi ti naperi so mu razrahljali zdravje tako, da se je moral 1924 vrniti nazaj na Francosko. Vrnil se je še nazaj v Tananarino, toda prejšnjega zdravja ni bilo več. 23. oktobra 1920 ni več mogel maševati in je ostal v postelji. Podlegel je težki bolezni v sredini Madagaskarja, daleč proč od Rvojcev brez zdravniške pomoči. Ko je šlo proti koncu, je želel sv. zakramentov in je rekel tovarišu P. Carrardu: >Naj pridejo verniki, da vidijo, kako umira duhovnik.« Umrl je 25. oktobra. Koliko duš bi bil še lahko rešil za nebesa! V njegovi misijonski okolici so bile 1916 le 3 postaje z dvema cerkvama; ob njegovi smrti jih je bilo že 28 s 13 cerkvami, število kristjanov pa je bilo narastlo od 300 do 15.000. Njegov pogreb je bil impozanten; kajti ne le kristjani, tudi protestanti in pagani so hoteli spremiti svojega »Ray aman-dreny< k zadnjemu počitku. >Ray amandreny« je na Madagaskarju priljubljena beseda, ki pomeni oče in mati obenem. In to je on tudi bil vsem. Koliko bolnikom je stregel in jih rešil! Ves dan je trkalo na njegova vrata polno prosilcev. Nekoč je nekemu bolniku, ki se je zelo potil, ogrnil lastni plašč in mu s tem rešil življenje. Takih stvari pa sam ni okrog pravil. Vsled pomanjkanja misijonarjev je moral biti celo leto sam. Lotila se ga je nekoč huda bolezen, da je mislil, da bo umrl. Pa se je plazil v cerkev do pred tabernakelja in je Gospodu zaupal sledečo prošnjo: »Bog, jaz čutim, da bom umrl brez duhovniške pomoči. Zate sem prišel v to puščavo, prosim te, daj mi še živeti.« Njegova molitev je bila uslišana. Ozdravel je v kratkem času, tako da so se vsi čudili. Za blagor njegove duše se je bralo nad 200 sv. maš. Vernih duš dan je imel grob ves pokrit s cvetlicami. Še danes ljudje žalujejo za njim. Marsikdo ogleduje dolgo časa njegovo sliko in gre potem proč, da se razjoka. Kdo bo torej rekel, da so Malgaši brez srca?! Z denarjem, ki mu ga je poslala Vaša družba, sem kupil opeko za cerkev. 200 opek je pa še na potovanju, dva dni hoda od tu. Vzrok počasni dobavi so slaba pota in pomanjkanje delavcev. Neki Indijec, posestnik več voz, se nam ponuja za vožnjo za 1-50 franka za kilogram. Ker pa vsaka opeka tehta 18 kg, lahko sami zračunate vsoto. Poskusili bomo drug način. Ko mine deževje, bomo naprosili naše kristjane, da nam pomagajo pri vožnji; pa tudi misijonarji sami bomo pomagali. Naša cerkev, ki je zidana iz razrušene opeke, se le komaj še skupaj drži in jo bo treba nanovo pozidati. To podjetje nam pa dela silne skrbi. Kamen treba šele preskrbeti, les je še v gozdu, stroški bodo znašali 30 tisoč frankov. Zanašamo se na božjo pomoč, saj nameravamo Bogu samemu zidati hišo. Tudi naše stanovanje je borno in naša hrana je — kot sploh hrana misijonarjev — riž, brez kruha in vina. Pa mojstra je treba najprej preskrbeti, potem pa upamo, da tudi mojster ne bo pozabil svojih misijonarjev. Prihod »Mame« Marije. (Piše P. Pineau A., misijonar v Bangweolo.) V ponedeljek 9. novembra ob treh smo zapustili malo jadernico >Le Vengeur« (Maščevalec), ki nas je bila v petih dneh prepeljala čez jezero Tanganjika in smo stopili na domača tla v Bangweolo. Ker ladja ni mogla vsled pečin pristati, smo stopili v nek čoln. Kar plane nekaj zamorcev z brega Prihod Marijinega kipa. v vodo, nas vzamejo na ramena in nas neso na obrežje. Bili so kristjani, ki so nam prišli nasproti iz Chilibule. — Dragi čitatelj, ti bi se smejal, ko bi bil videl, kako so zamorci nesli »štupo ramo« štiri bele očete in eno belo sestro; mi pa smo bili ginjeni nad toliko udanostjo. Dolgo je trajalo, preden smo izpraznili ladjo. Vsi pa so se zavzeli, ko so zagledali ogromen zavoj z Marijino soho, ki je merila 1.60 m in tehtala 108 kg. Ko so pa nosači zvedeli od brata Jakoba, ki je že 25 let v Afriki, da je »mama Marija« v zaboju, so takoj zopet poprijeli in ponesli dragoceno breme med petjem v bližnjo kočo, kjer so zaenkrat shranili vse, kar smo pripeljali. Vsled slabih cest smo mogli soho čez nekaj tednov spraviti z vprego do Rose, ki je bila najbližja misijonska postaja, od tu pa sta jo šele koncem januarja prenesla dva močna zamorca na njeno odločeno mesto. Ko smo jo postavili na dvorišče našega semenišča, je prihitelo vseh 39 se-minaristov skupaj, da vidijo in pozdravijo »mamo Marijo«. Odprli smo zaboj in »Je, je, je« in »Jangu, Jangu, Jangu« so se vrstili. Delali so različne pripombe. Občudovali so zlasti obleko in krono in čeveljčke Marijine. Potem so se čudili Detetu in Materi zlasti vsled njih oči, ki so bile iz emajla. Tudi obe zamorki, ki sta bili kuharici, sta bili zelo ginjeni. Ko je ena teh drugo jutro stopila v mojo sobo, da me pokliče k zajtrku, je padla ob pogledu na mamo Marijo na kolena ter začela na glas jokati in moliti. Potem je prišla še druga in storila takisto. Kako lep dokaz za globokovernost teh oseb. Intronizacija podobe bi se imela vršiti na Svečnico na način, da bo napravila slovesnost globok vtis na naše semi-nariste, ki bodo odslej imeli Marijo za svojo patrono. Sam apostolski vikar se je ponudil, da slovesnost izvrši. Res jo je izvršil, oblečen v mitro in ornat. Sestre so spletle ozadje iz svežega zelenja, spredaj pa prižgale nebroj sveč in lučic. Zdaj je Marija, ki jo kličemo »Našo ljubo Gospo vseh milosti«, patrona črnih duhovnikov v Bangweoli. Škof ima namen, da začne v par mesecih zidati kapelo v nadomestek za dosedanjo kočico. Pa je tukaj življenje silno drago in naš apostolski vikar je Cesto v zadregi, kajti vse je treba kupiti z angleškim denarjem. Skrbeti mu je, da se vse dosedanje ohrani in da priraste tudi kaj novega. Zato prosim čitatelje, da ne pozabijo Bangweolo, ki leži v sredini Afrike in je vreden podpore od vseh strani. Kako bi me veselilo, ako bi dobil kak dar za kapelo, da bi jo zelo okrasil, ker bo zbirališče domačega klera. Potrebovali bomo tudi nov veliki oltar za tron Srcu Jezusovemu, več okraskov in orgle, da bo lepo petje povzdigovalo slovesnost. 2e danes se zahvaljujem za vse prihodnje darove. Božji Zveličar bo pa v nebesih poplačal dela usmiljenja. Napredek in težave. Apostolski vikarijat Ruanda (Osrednja Afrika). 1 Mšgr. Classe, apostolski vikar Ruande je poslal Kla-verjevi družbi dolgo pismo, iz katerega posnemamo sledeče v bodrilo in zgled sVojim Čitafeljem: Ko smo odprli zaboj, ki ste ga nam poslali, smo bili prijetno iznehadeni; saj izza 1913 nismo še prejeli tako dragocenih cerkvenih daril. Vsem bo v veselje; zakaj naši zamorci potrebujejo ob velikih praznikih prav tako večjega sijaja in slovesnosti v cerkvi, kakor njih bratje v Evropi, da jim božja •velikost bolj seže v srce in da se morejo ob takih slovesnostih tem tesneje združiti s Cerkvijo, svojo duhovno materjo. Zdaj, ko naše krščanske občine lepo napredujejo in se ninože in često 4 do 7 tisoč kristjanov štejejo, ki se strnejo vsi okrog ene cerkve, bi mi radi za te cerkve več storili, ko za male kapelice. Ako 'bi kedaj naši dobrotniki mogli preskrbeti za vsak izmed naših treh niisijonov po en koretelj, bi nas to želo veselilo, kajti niti enega nimamo. Zelo nam še manjka cerkvenega okrasja. Naši najstarejši mlsijoni'Še vedno rabijo darila, ki so jih prejeli od VaŠe pokojne ustanoviteljice, ki je zašČitnica Vaše družbe. Evo nekoliko poročil iz seminarja. Alojzij Big i rum-v.an i iz plemenitega rodu Batutzi izhaja iz dobre krščanske rodbine z 7 še živimi otroki. En mlajši brat in en nečak sta letos vstopila v mali seminar. Alojzij je že dve leti študiral teologijo in filozofijo. Po končanih študijah ga bomo poslali v eno našo misijonsko postajo za poskušnjo, potem pa nazaj v veliko semenišče, da se nauči še moralne bogoslovske vede. Albert Ndagijimana iz Isavi je bil. na praznik Brezmadežne posvečen v mašnika. To je patronski praznik vikarijata. On je sedmi izmed domačih duhovnikov, ki ga zelo ljubici. Potem ko je bil eden izmed prvih v seminarju, je upati, da bo sedaj dober, pobožen in zvest duhovnik. Novo mašo je opravil |ani v Issavi in je bil tako srečen, da je krstil svojo staro mater. Ker je bil njegov oče že lani krščen, je sedaj vsa rodbina krščanska. Velike nade stavimo v tega mladega duhovnika, ker je zelo resnega značaja. Tukaj se izobrazuje nadalje in nam obenem vneto pomaga pri našem svetem opravilu. Spove^iuje, obiskuje bolnike in stranske misijone, uči katekizem in .poučuje tu vsak dan v postajni šoli pa štirikrat na teden. Po sVojem posvečenju je opravil najsvetejšo daritev za onega dobrotnika, ki mu je omogočil, da je prišel za duhovnika. Še vedno moli zanj. Lakota še vedno razsaja. Pridelali smo komaj polovico toliko ko sicer, pa še toliko ne povsod. Zato bo po šestih mesecih gotovo zopet zmanjkalo živeža. Vsled lega nas zlasti semenišča skrbe, ker moramo, dovažati živež 15 dni daleč in sicer ali iz belgijskega Kongo, ali iz Ugande. Zeleni fižol, ki je poleg moke najbolj navadna hrana, nas stane kilo 1-20 franka. Mali novici jat sester-doinačink trpi vsled tega neizmerno; silno radi bi jim pomagali, pa potrebujemo samo v Kabgaye za naše bogoslovce in katehiste dnevno 200 kg živeža.- Ze trikrat smo nameravali semenišča razpustiti, pa do-sedaj smo, seveda komaj sproti, preživili vse svoje gojence. V tem se kaže posebna pomoč ustanoviteljice Led6chowske, ki sem ji svoje, zavode priporočil v varstvo. To nas vzlic težko-čam navdaja z upanjem na prihodnost. Hog blagoslavlja naša dela. 1. januarja 1926 je naših kristjanov nad 30.000. Hvala Bogu za njegovo obilno pomoč. Naj obilno povrne našim dobrotnikom, ki nam toliko dobrega stor^. Kratki misijonski dopisi. Mnsgr. Vifjiiato, od Sinov Presv. velaer je namreč prehodna postaja Srca, apostolski prefekt v Ekynto- za potujoče bodisi za patre, brate rijalnem Nilu, piše: »Zahvaljujem ali sosestre. Pol ure od tu leži Kose Klaverjcvi družbi za vse m po- lodvor, kjer sfe križajo vlaki oodi, bilo postavljeno presveto Srce Jezusovo za Kralja. Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src, kraljuj v naših srcih na veke! ................................................................................'llllll'l...................................I......■■"'»lil.....................lil' DIJŠ}]A PREMIJA. V namen naših naročnikov in dobrotnikov opravijo afriški škofje in misijonarji letno 500 sv. maš. .........................i...................................i,,i".............................i........................."H.............i......m.......................... Naše prvo misijonsko potovanje. Poroča č. sestra Šolana iz reda križark Mencingena. Bile smo mlade sestre in še ne prav vajene šlara, ko dobimo od predstojnikov obvestilo, naj se pripravimo na pot v deželo Bazutov. No, za pripravo je bilo še dovolj časa. Kajti trgovec, ki je obljubil, da nas vzame seboj, ni dospel pravočasno. Šele čez tri tedne nekega popoldne dospe s svojimi tremi hčerkami, katere je nameraval dati v neko vzgojevališče našega mesta ter nam naznani, da drugo jutro odrinemo. Res zapustimo drugi dan, bil je petek, naš mirni samostan, kjer smo prebile novicijat ter se po dolgem času zopet enkrat podamo na kolodvor. Odkar smo namreč pred poldrugim letom prišle semkaj, se nismo več vozile po železnici. Zapustimo torej Alival North ter počasi sopihamo naprej. V Afriki namreč vlaki ne vozijo tako hitro kot v Evropi. Po štiriurni vožnji smo dospeli v Lady Grey. Tu smo ostali del popoldneva in nastopno noč prebile pri neki gostoljubni nemški družini. Drugo jutro na vse zgodaj pa brž dalje in sicer udobno sedeč v kočiji našega vrlega trgovca, katero so vlekli štirje iskri konji. Kako zanimiva vožnja!... Kar nagledati se nismo mogle sicer tuje, a tako slikovite lepote teh pokrajin. Več ur smo se vozili tudi po razsežnih afriških planjavah. Le tu in tam smo zapazili daleč stran od ceste samotne pristave in bivališča naseljencev. Proti poldnevu dospemo do neke soteske, kjer smo se ustavili; kajti konji so bili utrujeni; zato je bilo treba nekoliko odmora. Sedemo torej v senco ter vzamemo iz zaboja jedila, katera so nam naše skrbne sestre v materni hiši pripravile in dale seboj. Voznik je prinesel iz potoka, ki teče skozi sotesko, vode ter nam skuhal črne kave. Po tem »obedu« smo si šle nekoliko ogledat sotesko. Bila je to kakih 10 metrov široka struga neke reke. Na onem mestu, kjer pelje cesta čez reko, je precej oster ovinek. Obrežje je na več mestih zelo visoko, med tem ko je drugod zopet struga precej razširjena in obrežje skoro navpično strmo. Gredoč ob obrežju, kakih 50 m od ceste, najdemo kolo nekega voza. Začudeno so vprašamo, kako neki pride to kolo semkaj. Nato nam trgovec pripoveduje o strašni nesreči, ki se je zgodila pred kakimi štirimi tedni. Daleč v gorah je divjala silovita nevihta. Voz, v katerega je bilo vpreženih 16 volov, je dospel pravkar po cesti ter zavil v sotesko, želeč peljati čez strugo, ki je bila vsled več tednov trajajoče suše skoro popolnoma suha. V strugo je zapeljal od one strani, kjer obrežje polagoma pada. Voz je bil zelo težko obložen. Voznikova žena je z otrokom sedela pod platneno streho, ki je bila razpeta čez voz. Kar naenkrat, kaj je to!? Čudno šumenje jim udari na uho, glasovi, da jim kri zastane v žilah od groze. »Voda!« zavpijejo vsi trije kot iz enega grla. Da voda je pridrvela z bliskovito naglico ter zasačila nič hudega sluteče nesrečneže. Ploha, ki se je ob nevihti v gorah ulila pred malo urami, je namah napolnila strugo z vodo, ki je kot 10 do 12 metrov visoka stena pridrla po strugi ter pokopala voz s ženo in otrokom. Rjavi valovi so potegnili za seboj tudi vole, ki so stali že na obrežju, ker vpreženi, se niso mogli rešiti. Ubogi Na potu. voznik je stal sam na obrežju, ob grobu vsega svojega imetja iu svoje družinske sreče, prava podoba žalosti in obupa. Ko se je voda čez poldrugo uro odtekla, se je podal iskat ostankov svojega imetja. A našel ni ničesar razen tega kolesa. Globoko ganjeni smo se vrnili nazaj li kočiji, veseli, da kmalu odrinemo in kar oddahnili smo se, ko smo bili zopet na vnrni cesti. In zopet je šlo čez hrib in plan, dokler ne do-spemo ob peti uri zvečer na trgovčev dom, kjer so nas njegova žena in otroci zelo gostoljubno sprejeli. Ker smo bile precej utrujene, se kmalu podamo v našo sobo k počitku. Spale smo, da nas je zbudilo šele svetlo nedeljsko solnce. Popoldne je prišel trgovca obiskat njegov prijatelj, ki se je ponudil, da nas vzame seboj. Tako smo še istega dne nadaljevale svojo pot in ne šele v ponedeljek, kakor smo prvotno namenile. In bilo je k naši sreči. Kajti dospevši na posestvo omenjenega gospoda, je začelo deževati ter je deževalo celo noč. Tudi drugo jutro, v ponedeljek, je bilo nebo prevlečeno s sivimi oblaki in lilo je neprestano, tako da ni bilo mogoče misliti na odhod. Nahajale smo se ob vznožju gorovja, ki nas je še ločilo od naše bodoče misijonske postaje. Čez to pogorje je bilo mogoče priti le na konjih. Toda nobena izmed nas ni znala jezditi; zato smo se pač nekoliko bale nenavadnega pota. Konji še niso dospeli iz misijona in dokler ne neha deževati, tudi ni misliti na to. Tako smo bile primorane, ostati pri tujih ljudeh. Za stanovanje so nam odkazali neko kočo, ki je bila spremenjena v spalnico. Tu smo sedele celo dopoldne ter skozi pol odprta vrata opazovale oblačno nebo, proseč Boga za lepo vreme, da končno vendar dospemo do svojega cilja. A šele v torek zjutraj, bil je ravno pustni dan, je dež nekoliko ponehal. Konjev seveda še ni bilo. Naši dobri gostitelji so nas tolažili, zagotavljaje nas, da utegnejo priti dopoldne; tako smo zvečer že lahko v misijonu. Toda, o joj! Ob deveti uri se spet vlije ploha, konji pa so dospeli šele ob eni uri popoldne. Ubogi dečko, ki jih je privedel, je bil do kože premočen. Na pot v takem vremenu ni bilo misliti. Hvala Bogu, okrog četrte ure se je vendar zjasnilo, in tudi preč. o. misijonar, ki je na neki sosednji pomožni postaji v nedeljo opravil službo božjo, je prišel, da nas spremi na naš novi dom. Drugo jutro na vse zgodaj torej se odpravimo. Gospodinja nam je pripravila še dober zajutrek; nato pa splezamo na konje in začele so se, veste kaj? — naše prve jahalne vaje. Naprej je jezdil misijonar, za njim me sestre, za nami pa dečko, ki je privedel konje. Od začetka je šlo kaj slabo; vendar smo se sčasoma privadile tudi temu, saj misijonarka mora biti pogumna in na vse pripravljena. Cez kakih 10 minut dospemo do precej narasle reke; trebalo je v vodo, ki je segala konjem do trebuha. Kar oddahnile smo se, ko smo dospeli na nasprotno obrežje. Pot nas je vodila po hribu navkreber; in ker je vsled deževja zelo opolzka, je bila konjem hoja zelo otežko-čena. Dospevši na vrh, smo radi varnosti morali precej daleč peš, tik strmega pečevja nad zevajočim prepadom; kajti le en napačen .korak konja, in znašli bi se v globočini z razbitimi udi. Občudovale smo previdnost in varen nastop teh gorskih živali. Ena naših sester je spodrsnila in padla; konja, ki ga je vodila za uzdo, na noben način ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi prekoračil ono mesto. Deček-spremljevalec ga je moral odvesti nekoliko vstran od pota naprej. Po peturni vožnji smo končno vendar dospeli v misijonsko postajo sv. Gabriela. Komaj stopimo s konj, prične znova deževati. Toda sedaj nas to ni prav nič več plašilo. Saj smo bile na varnem v krogu dragih sosester. -■- Uslišane molitve na priprošnjo ustanoviteljice Družbe sv. Petra Klaverja, grofice Marije Terezije Ledochowske. »Po smrti pokojne grofice Ledochowske pred šestimi leti (6. jul. 192*2) sem z največjim zanimanjem prebiral v »Odmevu« poročila o uslišanih molitvah na njeno priprošnjo. Ta čas sem bil radi nekih dušnopastirskih neprilik v velikih skrbeh. Pa mi je prišla misel, da bi tudi jaz predložil svojo zadevo tej mogočni priprošnjici pred prestolom božjim z obljubo darila za afriške misijone in z objavo v »Odmevu«, ako bom uslišan. Moja molitev je bila točno uslišana; težka zadeva se je iztekla v mojo popolno zadovoljnost. Zadobil sem čim dalje večje zaupanje do pokojnice. Vedno iznova sem se zatekal k njej v raznih zadevah — često v zelo težkih — vselej sem bil uslišan bodisi v dušnopastirskih, uradnih ali v boleznih. Da bi imel stalen pregled o svojih uslišanjih, sem jih začel vestno zapisovati s številko in datumom. Kadarkoli naletim na kako težavo, oviro, kamen spodtike: takoj jo zabeležim v seznam in jo priporočim priprošnji pokojnice — vselej z obljubo, da jo objavim in darujem nekaj za misijone. Danes šteje ta zapisnik številko 110 in v več nego 100 slučajih sem bil uslišan. Vedno sem svojo obljubo v »Odmevu« izpolnil in rad in hvaležen marsikaj za misijone daroval. Vesel sem, da imam v pokojni ustanoviteljici tako mogočno priprošnjico v vseh zadevah, ki jih z lastno močjo ne moreni ugodno izpeljati in mi je za to posebne božje pomoči potreba. Velikih skrbi, ki sem jih časih imel ob raznih težavah, ni več. Vsak nov težji slučaj mirno in zaupno zabeležim v seznam in naprej vem, da ga l>o blagopokojnica vpošlevala. Imam vtis, da hoče ljubi Bog pokojno po njeni smrti poplačati za vse veliko, kar je storila za razširjanje evangelija v svojem zemeljskem življenju in s tem vedno bolj pospeševati razširjanje svete vere med pogani, zlasti v Afriki. Zelo me bo veselilo, ako bo mnogo čitateljev »Odmeva« po teh-le vrsticah dobilo pobudo, da se bodo v težkih zadevah obračali s prošnjo do blagopokojne. Gotovo bodo sami na sebi kmalu čutili ugoden vpliv njene priprošnje. Župnik L. »Pretila nam je velika nesreča. Zatekla sem se k pokojni grofici Leddchowski in obljubila 30'— Din v zahvalo. V par dneh smo bili uslišani. Pošiljam obljubljeni dar ter se zatekam še z eno drugo prošnjo do nje in obljubim 50 Din, če bom uslišana.« — M. F. R., Trbovlje. »V zahvalo M. Ter. Ledochowski za uslišanje v treh važnih zadevah pošiljam dar 150 Din.« — M. O., Škofja Loka. V zahvalo grofici Led6chowski za uslišano prošnjo so poslali po 20 Din: N. N., Kuršinci; M. K., Trbovlje; I. S., Dol pri Ljubljani; A. K., Poljčane. V hudi bolezni sem se priporočila Tereziji Ledochowski za pomoč in sem bila uslišana. Obljubila sem zahvalo in dar za misijone 10 Din, kar sedaj pošiljam.« — N. N. »Pošiljam dar v blagu za 60 Din kot prošnjo k grof. Ledochowski za pomoč v neki zelo važni zadevi in obljubljam objavo ko bom uslišan.« — D. G., Celje. Nove naselbine ob reki Oranje. Piše škof Simon, oblat sv. Frančiška Šaleškega. To leto smo ustanovili v Van Rhynsdorp novo misijonsko postajo in jo posvetili Mali Tereziji. Stavbišče obsega 30 ha in smo 950 funtov šterlingov zanje založili. Potrebujemo pa še 800 funtov šterlingov, da si sezidamo prepotrebno hišo, ki nam bo služila za prvo silo kot cerkev in šola. Dobrotniki so nam omogočili, da fino že nekaj inaterijala spravili skupaj, toda manjka nam še premnogo. Toda zaupamo na božjo previdnost, na pomoč naše patrone in na podporo naših dobrotnikov, da bomo mogli stavbo dovršiti. V Rhynsdorpu in okolici je že danes 150 katolikov, ki so vsi veseli, da imajo duhovnika med seboj. Vsled revščine nam pa morejo pomagati le z molitvijo. Popolni odpustek, ki ga lahko dobijo udje Družbe sv. Petra Klaverja. Dno 1. maja, na praznik sv. apostolov Filipa in Jakoba. l)no 27. maja, na binkoštni praznik. Dno 11. junija, na praznik sv. apostola llaruaba. Dih« 29. junija, na praznik sv. apostolov Petra in Pavla. Dne 1. julija, na praznik dragorene Krvi. Kmalu pride lepi mesec junij, ki je posvečen posebno češčenju božjega Srca Jezusovega. Kdo izmed p. t. čita-teljev bi hotel darovati iz hvaležnosti za vse številne milosti, ki jih je prejel od tega dobrega in ljubeznipolnega Srca, trohico za nabavo prenosnega oltarja za uboge misijonarje v Afriki, katerih edina tolažba in krepčilo je v mukah in obilnem delu, da darujejo vsak dan daritev sv. maše. Ako pa na svojih mnogokratnih potovanjih preko puščav in skozi pragozdove nimajo prenosnega oltarja, se morajo tej najslajši in najsvetejši dolžnosti odpovedati. Tudi vsak dar za nabavo keliha in ciborija nam je zelo dobrodošel. Dragi bralec, prejemaš mogoče vsak dan sv. obhajilo, kaj bi bilo, če bi Ti v zahvalo za to poslal mili dar za zgoraj omenjeni namen Družbi sv. Petra Klaverja v Ljubljano. »ZAMORČEK« ilustriran mesečnik za mladino v pospeševanje ljubezni do naših najubožnejših črnih bratov. Stane na leto Din 5-—. rounds Hankov Iz »Odmeva I/. Afrike« ■> 1 dovoljen, puniitU misijonskih PI ko nt lu poroMI lo /. natančnim podatkom virov. Izdaja Klaverjeva družba v It I in u. — Odgovorni urednik: I)r. J. JerSc. Zli JiiKoxlovaiiKko tlukarno v Ljubljani: Karel Ced. Njih Svetosti papežu Piju XI. sem podpisani(a) daroval(a) o priliki zlatomašnega jubileja sledeče duhovne darove v globokem spoštovanju in hvaležnosti: Sv. maš............... Sv. obhajil.............. Duhovnih obhajil . . . .......... Križevih potov ............. Rožnih vencev ............. Obiskov sv. Rešnjega Telesa .......... Raznih molitev............. Vzdihljajev.............. Del ljubezni do Boga............ Del ljubezni do bližnjega........... Del samozatajevanja............ Dobrih del............ Jubilejni dar ............ Ime in priimek: Kraj in pošta: ............................................................................... (Izpolnjeni list je poslati do 31. avpusla 1928.) - Kaj je Družba sv. Petra Klaverja? Pomožna družba v podporo zamorskih misijonov in za rešitev sužnjev. Kako podpira Klaverjeva družba misijone? S tem, da ustno in po svojih spisih ljudstvo seznanja z misijoni ter s tem vnema katoličane za molitev in miloščino za misijone. Kako se moremo udeležiti blagonosnega delovanja Klaverjeve družbe? S tem, da postanemo njeni udje, 1. kot »udeleženci« (letni prispevek 2 Din); 2. kot podporniki, ozir. podpornice (letni prispevek 3 Din, za duhovnike 6 Din); 3. kot zunanji udje s tem, da se, kolikor nam dopuščajo stanovske dolžnosti, udeležujemo delovanja notranjih udov (sodalk); 4. notranji udje, sodalke ali takoimenovane »Pomožne misijonarke za Afriko« s tem, da posvetijo vse svoje dušne in telesne moči za vedno Družbi sv. Petra Klaverja ter v njenih hišah žive življenje molitve in dela za afriške misijone. Odpustki in duliovne dobrote. Vsi verniki, ki so udje Klaverjeve družbe, se morajo udeležiti sledečih popolnih odpustkov, ki se dobijo pod navadnimi pogoji: Na praznik sv. Treh kraljev. — Na praznik Marije, Matere dobrega Sveta (2C. aprila). — Na ustanovni dan Klaverjeve družbe (29. aprila). — Na praznik sv. Benedikta »zamorca« (3. aprila). — Na binkošlno nedeljo. — Na praznik sv. Terezije (15. oktobra). — Ob vseh praznikih sv. apostolov Gospodovih. — Na praznik sv. Petra Klaverja 9. septembra ali v osmini. (Le6n XIII., 7. maja 1901.) — Na dan sprejema v družbo. — Na praznik uajsv. Krvi (1. julija). — Na praznik Marije Device, rešiteljice jetnikov (24. septembra). — Ob smrtni uri. (Leon XIII., 14. julija 18,94.) — Končno so deležni zasluženja vseh sv. maš, sv. obhajil in molitev mnogoštevilnih misijonarjev in misijonskih sester, kakor tudi odkupljenih in krščenih zamorskih sužnjev. Kdor želi natančnejših podatkov, naj se blagovoli obrniti na Klaverjevo družbo v Ljubljani ali pa naravnost na vrhovno voditeljico Družbe sv. Petra Klaverja. Rim 23, via dell' 01-mata 10. Spomin za umrle. C. g. župnik Fr. Cvajn, Sv. Anton pri Trstu. — č. s. Marija Ivana, Ljubljana. — Terezija Skraber, Griže, dolgoletna vneta podpornica. — Marjeta Baloh, Podbela. — Antonija Kososnik, Idrija. — Kristina Krajnc, Rakek. — N. Bajer, Dvor. R. I. P. Kruh sv. Antona za airiške zamorce. V zadnjem času se je prav posebno razširilo češčenje sv. Antona Padovanskega. Prekoristen sad te pobožnosti pa je ustanova, ki je pravi blagoslov za naše čase, iu sicer »Kruh sv. Aniona za uboge«. Obljubi se namre6 večja ali manjša vsota denarja za kruh za uboge v slučaju, da sv. Anton usliši prošnjo v kaki dušni ali telesni potrebi. Papež Leon XIII., blaženega spomina, je potrdil ustanovo »Kruh svetega Antona« s pismom dne 1. marca 1898. Družba sv. Petra Klaverja pa, ki ima namen podpirati afriške misijone, se je začela v to svrho tudi posluževati >Kruha sv. Antona« in ga obrača v korist uaj-bednejšim med nesrečnimi, namreč afriškim zamorcem. Sv. Anton, ki je za čas svojega življenja na svetu tako zelo hrepenel širiti sveto vero med afriškimi črnci, kaže tudi sedaj v nebesih, kako ljub mu je ta način podpiranja teh nesrečnežev. (Brez prenehanja prihajajo namreč manjši in večji darovi za »Kruli« sv. Antona za Afriko«, in upati smeš, da sv. Anton usliši tvojo prošnjo, ako je po volji božji. V Družbi se pa moli vsak dan po namenu dobrotnikov, da bi uslišal sv. Anton njih prošnje, in vsak torek se daruje sv. maša po namenu dobrotnikov in na čast sv. Antona. Darovi naj se blagovolijo poslati na naslov: Družba sv. Petra Klaverja. Ljubljana, Pred škofijo 8. Zahvale z darovi so dospele: V čast Materi Božji, sv. Jožefu, sv. Petru Klaverju, sv. Antonu Padovanskemu, sv. Frančišku As., sv. Hoku, sv. Juda Tadeju, sv. Mali Tereziki Deteta Jezusa, gr. M. Ter. Lod6-chowski, škofu Slomšku, vernim dušam, — Darovi po '20 Din, 10 Din, 50 Din, 100 Din. Priporočila v sveto molitev so dospela iz: Vevče — Logarovci — Planina — Prngersko --Ljubljana — Gor. Lendava — Gorje pri Bledu — Jezersko — Višnja gora — Ptuj — Žiri — Stari trg1 — Loče pri Poljčanali — Sp. llu-dinja — Ziče — Dvor — Založe — Varaždin — F, Š. — Celje — Slov. Bistrica — Št. Jernej — Zlogonjska gora — Cerknica — Pod-poljane — Dovže — Polhov gradeč — Polzela — Dev. M. v Polju z darom :-10 Din. — Kapola — Cven — N. N. — Škofja Loka — Višelice — Vojnik z darom 100 Din. — Semič z darom 120 Din za dva botrinska darova in se priporoča gr. iM. Ter. Ltxltiohowski. — Knako tudi. Šmarca /. durom 20 Din. — A. Piohler, Ljubljana z darom 20 Din. — Krška vas ]00 Din za prenosni oltar in kelili kot prošnja v zelo važni zadevi. — Priporočamo v sv. molitev vse zadeve vseh blagih dobrotnikov in čitateljev.