iz f de .t x av » CI o —. >] >», . diolog« i nevrora Znana m KI ZNAKA A a x va Di'Zo 1 oše ". JA— maj 2009 pen — 26 VESTNIM Gorgone slavijo Nafta ni izpadla, živela Nafta! Postali so polnoletni — člani (in tudi članice, seveda) navijaške skupine GORGONE namreč, 18. rojstni dan žal ni minil v najbolj prešernem razpoloženju, za kar so »poskrbeli« igralci njihovega kluba, lendavske NAFTE. Pa vseeno so najglasnejši privrženci lendavskega žogobrca prepričani, du se kljub recesijskim časom v Lendavi vnovi sezoni obeta dober nogomet. Če bo tako, bodo tudi njihova yrla aktivnejša, obljubljajo. Ovša Hi K, Posel, ki ni kot vsak drug Kako stresno je delo nogo- metnih trenerjev, vedo tisti, ki ga opravljajo. Zadnji tedni v žogobrcarskem življenju DAMIRJA ROBA (ura mu tiktaka), zdaj že nekdanjega trenerja edinega pomurskega prvoligaša NAFTE, so za po zabo. Ekipa je namreč igrala slabo in na koncu samo za dve točki prehitela zadnjeu- i : M m. 4 vrščeno Primorje, Davek je A a EI. 0.4: V. Treniranje - kot je v nogometni Sloveniji ze / običaj - plačal trener. Njegov jo kolega na klopi ljubljanske- SRP <7 ga INTERBLOCKA, IGOR N ič; BENEDEJČIČ, je za zdaj še v sedlu. Ampak kdo ve, kako % dolgo bo... Ovša — si h K RR NM zan čud nog -— Zadu ? ? a (Sto si) ! Pomurje.si zmaguje Dober glas seže v deveto vas Slab pa še dlje. Kar se je zgodilo v nekoč eminentnem slo. venskem žogobrcarskem klubu OLIMPIJA, je lastno banana. republikam. Mi vsaj v nogometnem smislu to nočemo biti, a bojkot prven. stvene tekme, ki so si ga omislili igralci v zelenem, pač napeljuje na misel, da je podalpska dežela še daleč od resničnega nogo- metnega profesionalizma. In to morata med drugim priznati akterja zadnje nogometne sramote, nekdanja reprezentanta MIRAN PAVLIN (v roki voda) in AMIR KARIČ (žoge ne more piti). frbo Odkar je zaživela spletna stran POMURJE.SI, je občestvo v pokrajini ob Muri povsem drugače, predvsem pa hitreje in. — formirano. Medmrežje je pač medij sedanjosti in prihodnosti, zato ne čudi, če je na Pomurju pika si vsak dan več obiska. Da —je s stranjo vse v redu, skrbi mladi strokovnjak iz Žute kuče O Seveda so si z računalnikom na »ti« najmlajši, zato jih tovrstno delo zelo zanima. le» poor tema irena | z druge soboške osnovne šole. VESTMIK 2; pen maj 2009 JA znoss?? L, Klarbo fotografiral še paše % Maratonca tečeta častni krog Včasih sta bila oba v Radencih, zdaj je tam le še levi (samo na fotografiji seveda). Ekonomist in novinar GORAZD GIDER v družbi zdravnika in (znova) direktorja murskosoboške bolni- šnice BOJANA KOROŠCA koraka lepši prihodnosti naproti. Poznavalci vedo povedati, da je to maratonska pot — a oba moža zatrjujeta, da ne bosta popustila. [n tako je prav! Kariera LADA KLARA je polna uspehov. In različnih, zanimivih poti. Prav na teh so nastale številne lepe foto- K i grafije, ki so Ladova strast in hobi pa tudi način življenja. In temu se ne namerava odreči - le zakaj, če pa je tuzemstvo tako bogato in se objektivu po- nuja toliko enkratnih motivov. Le opaziti jih je treba, Ovša Ovša lakota Ko je med nogami bograč Časi, zlati časi - bi lahko vzkliknili ob tejle fotografiji mojstra Lajčija. Oba protago- nista se namreč spomnita ča- sov, ko sta imela med nogami kaj drugega kot tokrat - klop z bogračem namreč. A kaj bi to, glavno, da smo zdravi (in Želodec vse prenese)! Sicer pa sta tako STANKO HARI (pod- jetnik) in JOŽE HERMAN (snemalec) družno ugotovila, da je bila močnata zadeva zelo ; ' okusna. ge — Vačik deni l NS Kar vidite, ni sku- pinska slika prosto- voljnega gasilskega društva, pač pa je to fotodokument z večgeneracijskega srečanja družine ŠTE- VANČEC iz Sobote. Več kot 50 družinskih članic in članov se je zbralo pri župniku DEJANU HORVA- TU v Markovcih. V tamkajšnjem hramu vere stoji oltar, ki ga je s sinovi izdelala mizarska delavnica JOŽEFA ŠTEVAN- ČECA -PEPIJA. Sicer pa je uradnemu delu sledil še (kot se za lepe zgodnjepoletne čase spodobi) piknik, ki so ga pripravili pri turistični kmetiji Falaut. Kdor je bil tam, ve povedati, da so Števančeci (raz) turali. Bravo! Foto: Jure Zav- neker (kak član familije tidi v bejli majci, samo ka ne bi doubo honorara, če bi biu na sliki) JA— maj 2009 Murski val se sl »Radio - vsi in vsepovsod« je v izziv vsem radijskim ustvarjalcem širom po svetu v vabilo na 10. mednarodni radijski festival zapisala iranska nacionalna radiotelevizija, ki je bila Jetos organizator dogodka. In ker se že več kot pol stoletja nič ne zgodi brez nas, brez Murskega vala, je v iransko prestolnico najprej romala ra- dijska oddaja z naslovom: Dve veri, dva svetova - ali res? Nato se je v nekdanjo Perzijo, sedanji Iran, odpravila še murskovalovska ekipa. Irmi Benko, Bojanu Pečku in Dejanu Fujsu se je na poti pridružil tudi Satar Baghrizabehi, zdravnik in očesni specialist soboške bolnišnice, ki je med drugim odraščal v Iranu, poleg tega pa kot sogovornik sodeloval v tekmovalni oddaji. Slednja govori o nesmiselnosti delitev, ki si jih je izmislil človek. Avtor oddaje Bojan Peček je skušal s primerjavo običajev v krščanstvu oziroma islamu pokazati, da je v bistvu vsaka PANEL zda ONE PAPIRNI PA TARI VANESA AD TVESTRET NOE DAR RE IME religija sama po sebi čista, dobronamerna. Vsebinsko gre za pripoved o smrti, njenem dojemanju oziroma čaščenju, pri čemer je bil za izhodišče postavljen prvi november, ki ga v zahodni civilizaciji praznujejo kot dan vseh svetih oziroma spomina na mrtve. Medtem ko je Satar Baghrizabehi predstavil svoj pogled na prvi november z vidika posvetnega življenja in z vidika zdravnika, je na drugi strani v oddaji beltinski župnik Alojz Benkovič pripovedoval o pogledu na smrt s plati krščanskega verskega življenja. Kombinacija je bila učinkovita. Radio Murski val je na festivalu, kjer so sodelovale radijske postaje iz 42 držav s 125 oddajami, zasedel prvo mesto, radijska ekipa pa se je vrnila do- mov z novimi izkušnjami, ki si jih je izmenjala z radijskimi kolegi iz Avstralije, Azije, Afrike, Evrope in Amerike. NA tav vsa Več kot pol stotine radijskih ustvarjalcev x vsega sveta je pripotovalo v Teheran. Fotografija je nastala pred palačo nekdanjega šaha Reze Pahlavija. Iranu je vladal vse do leta 1979, ko se je zgodila islamska revolucija. Iran je postal islamska republika. Za njo je značilno, da vsi zakoni in predpisi temeljijo na šeriatskem pravu, ki izvira iz Korana. Vsi verski poglavarji v Iranu imajo primat nad vsemi posvetnimi funkcionarji - tudi tistimi, ki so prišli na svoj položaj na podlagi svobodnih in neposrednih volitev. iranskem nacionalnem radiju. Na vprašanje, koliko ljudi dela na njihovi radijski postaji, sta kolegici iz Indije v en glas odgovorili: »25.0001« Potem pa pozirali skupaj s tonskima tehnicama na kr) o ANI Zi) etri Beh Ekipa Murskega vala na 10. mednarodnem festivalu radijskih postaj v Teheranu. Od leve j Poček, Satar Baghrizabehi, Irma Benko in Dejan Fujs Ljudje se prehranjujejo z govejim, piščančjim in jagnječjim mesom, z rižem in veliko zelenjave. Kruh je drugačen od slovenskega, pa vseeno okusen. Na fotografiji je pogled v eno od teheranskih pekarn. Naulicah Teherana je več kot 25 milijonov avtomobilov. Prometni kaos obvladajo le domačini. Ker je v Iranu alkohol strogo prepovedan, alkotosti v državi ne obstajajo. Policist pa lahko izreče globo tudi, če v avtomobilu poslušate neprimerno glasbo. 28 VESTNIK 4 m SEA KAMERA pigi z, Iranska prestolnica Teheran šteje petnajst milijonov prebivalcev, Mesto je drugo največje na Bližnjem vzhodu. Poleg zgodovinskih znamenitosti turiste najbolj privlačijo smučišča. Na severu Teherana se namreč dviga gorovje Alborz Za domačinke in tujke v Iranu je obvezna ruta. Roke in noge morajo biti pokrite. Vidni so lahko edino dlani in obraz. Ali bo ženska nosila tudi čador (tradicionalno do tal segajoče črno oblačilo), je odvisno predvsem od njene družine. Imajo pa iranske ženske več pravic in možnosti za udejstvovanje v javnem življenju kot ženske v drugih h muslimanskih državah. i Zasedajo namreč več kot li polovico vodilnih mest v Ni državi. Iran ima največje zaloge plina na svetu, ogromno nafte, bogata nahajališča mineralov in veliko bombaža. V svetu pa je najbolj znan po svoji bogati zgodovini in perzijskih preprogah. Med nakupom vam bodo na teheranskem bazarju ponudili čaj, barantanje s prodajalci in dokončno odločitev pa raje prepustite strokovnjakom, drugače boste za kvadratni meter svilene ali volnene površine odšteli veliko preveč. zrn 4 Svetleč kipec in priznanje so dobile vse zmagovalne radijske oddaje. Radijski ustvarjalci so se pomerili v sedmih radijskih zvrsteh in petih posebnih oddajah. Oddaja Bojana Pečka je zmagala v kategoriji, poimenovani Globalizacija in vera. proti desni: Bojan Pena na stojnici s časopisi sicer nismo našli, Kot zanimivost naj zapišemo, da Iranci pišejo od desne proti levi in govorijo farsi, ki je perzijski jezik. | H ig A VESTNIK 20 peh Pirati, gusarji ali morski razbojniki so bili nekoč del otroške domišljije, povezani s tropskimi kraji, morskimi burjami, zakopanimi in najdenimi zakladi na osamljenih otokih. Gusarji so imeli svoje črne ali rdeče zastave z lobanjo, pod njo pa dve ukrivljeni sablji. Gusar je imel ponavadi na glavi pisano ruto, prevezo čez eno oko, kavelj namesto odsekanega zapestja, leseno protezo namesto noge, izgubljene v kdo ve kateri pomorski bitki, kričavo papigo na ramenu, prstan z mrtvaško glavo, zlati zob, smrdel je po rumu, bil je neobrit in ubijal je zaradi malenkosti. Takšne so jih predstavljali v stripih, takšne smo videli v ameriških filmih. Potem smo nanje nekoliko pozabili. Nato so se pojavili zračni pirati, teroristi, ugrabitelji letal, dokler se v najnovejšem času niso pojavili morski razbojniki s kalašnikovkami, do zob oboroženi, ter začeli ugrabljati tankerje, pleniti trgovske ladje in zahtevati odkupnino v višini več milijonov dolarjev. Pirati s kalašnikovkami Piratstvo ima svojo tradicijo, zgodovino. Celo Julij Cezar je bil ugrabljen, pirati so ga zadržali zaradi odkupnine, Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva so postali Vikingi strah in tre- pet ljudi na morju in v pristaniščih, Severna Evropa je postala znana po napadih na trgovske ladje in mesta. V boju z njimi so se trgovci družili v organizacije: tako so nastale »hanze« kot obramba pred gusarskimi napadi na trgovske ladje na odprtem morju. Nekaj časa so bili strah in trepet berberski pirati, sever- noafriški muslimani, ki so napadali krščanske ladje v Sredoze- mlju. Med gusarji so se znašli tudi nekdanji krščanski pirati, ki so po končanih vojnah ostali brez dela ter napadali ladje svojih nekdanjih zaščitnikov. Po Kolumbovem odkritju Amerike ter uvedbi španskih in por- tugalskih kolonij se je začelo veliko klasično obdobje piratstva. Gusarji vseh narodnosti, predvsem so prevladova- li Francozi, so se po letu 1650 naseli- li na otoku Hispaniola. Imenovali so se »bukinar- ji«, njihova najuspešnej- ša akcija je bila napad na Kartagino v Kolumbiji, ko je skoraj sedem tisoč »bukinarjev« in francoskih vojakov za- vzelo bogato špansko me- sto. Kasneje so se začeli imenovati Bratstvo oba- le. Na južni strani Jamaj- ke so osnovali Port Royal, kjer je vladal angleški gusar Henry Morgan. Mesto je postalo znano leglo piratov, morilcev in pro- stitutk. Pirati so jemali španskim trgovcem njihovo blago, dokler ni mesta najprej prizadel potres, kasneje pa še požar. Znani so bili pirati na Karibih. Ko so za guvernerja postavili nekdanjega gusarja Woodesa Rogersa, je ta obljubil pomilostitev vsem pira- tom, ki bi prešli izpod gusarske zastave, znane kot »Jolly Roger«, pod zastavo britanskega kralja. Takrat se je uveljavil piratski kodeks, ki je bil za tisti čas socialno revolucionaren. Točno je bilo določeno, kdo dobi plen in koliko. Prepiri niso bili dovoljeni. Reševali so se na kopnem, z mečem ali samokresom. Kdor bi pripeljal ženo ali žensko na ladjo, bi bil usmrčen. V Mehiškem zalivu se je piratstvo po letu 1830 tako razmah- nilo, da je ameriški Kongres namenil pol milijona dolarjev za ekspedicije, ki bi iztrebile piratstvo na Karibih. Zgodovino piratstva so dopolnili tudi kitajski pirati: imeli so okrog šeststo piratskih džunk s 150.000 pirati. Piratstvo nikoli ni izumrlo. Od leta 2002 je Mednarodni pomorski urad v Londonu zabeležil 258 piratskih napadov v Malezijski ožini: več kot dvesto mornarjev je doletela usoda talcev. Sodobni pirati niso več oboroženi s sabljami, marveč z avtomatskim orožjem, na svojih malih čolnih nimajo zastave s kostmi, marveč uporabljajo mobilne telefone, gliserje, radarje ... Mnogi so navadni ribiči, nepismeni, člani različnih poklicnih tolp. Trenutno je največje piratsko območje pred obalo Somalije, kjer pirati plenijo tankerje in zahtevajo odkupnino. Samo lani so somalijski pirati napadli 293 trgovskih ladij, za- plenili so 49 ladij, 889 mornarjev so ujeli za talce. Moštvo na teh ladjah ni oboroženo, kar pirati vedo. Če bi namreč prišlo do obo- roženega spopada in bi bila ladja poškodovana, zavarovalnica ne bi izplačala odškodnine. Raje izplača nekaj milijonov dolarjev, kot da tvega uničenje ladje. Letos so zaplenili že 14 ladij. Somalija je postala država brez vlade, v njej gospodarijo muslimani, neuki vahabisti, v povprečju stari okrog dvajset let, ne poznajo milosti in nimajo smisla za pogajanja. V glavnem imajo s sabo prevajalce, ugrabijo kapetana, oropajo ladijsko blagajno in vzamejo hrano. Mornarji na neki ladji so na vse zavoje s hrano napisali »pork« (svinjina) in teh se muslimani niso dotaknili. So pa na ladjo prinesli svojo hrano, žvečili lokalni narkotik khat in pripeljali koze, ki so jih na palubi za- klali. Svet je spo- znal nevar- nost, ki grozi vsem v bliži- ni Somalije, v Adenskem zalivu, kjer se prevaža- ta nafta pa tudi hrana za pomoč nera- zvitim vzho- dnoafriškim državam. Približno dvajset tisoč ladij pluje v teh nevarnih vodah: preva- žajo približno dvanajst od- stotkov sve- tovne nafte, še pomemb- nejši podatek pa je, da je to osemdeset odstotkov trgovine med Evropo, Srednjim vzhodom in Azijo, Strokovnjaki trdijo, da pirati niso zainteresirani niti za tovor niti posadko, zanima jih samo odkupnina. Analitiki misijo, da niti navzočnost vojaških ladij ne bi ustavila rast piratstva v regiji. Problem je drugje: v brezvladju v Somaliji, državi, ki jo mnogi vidijo kot propadlo državo. In tako so se zgodbe iz otroške domišljije sprevrgle v kruto realnost: v tisku so se pojavile mnoge izjave mornarjev, ki so doživeli psihične torture in negotovost v rokah mladoletnikov, ki so do zob oboroženi in pogosto z orožjem niti ne znajo ravnati. Pripadniki Nata so nekaj piratov ujeli, mornarje osvobodili, eden se je znašel celo v ameriških zaporih. Somalijski pevec K'naan Warsame, ki je prišel v Toronto, je izjavil, da je vzpostavitev oblasti v Somaliji edini način za odstranitev piratov, Rešitev bi prinesel red v Somaliji, ki bi morala postati pravna država. A to je nemogoče doseči. Pirati še naprej napadajo ladje v motnih, neodločilnih vodah svetovne NADE IN USA maze CE ladjam pred- — Jožef Rituper Kriza se še niti začela ni, pa se že sprašujemo, kdaj je bo konec. Morda, upamo, že jeseni, morda spomladi ali celo šele | jeseni prihodnjega leta. Politik nam upa v obraz lagati, da on in njegovi vedo, kako iz nje, če bi le imeli priložnost to pokazati. Premier pravi, da bomo iz nje prišli še močnejši. Bistvo vsega pa je, da se eni in drugi premalo zavedajo, da kriza šele prihaja in prinaša s sabo neslutene posledice. Če bi bila vlada pame- tna, bi takoj prešla na najbolj črn scenarij, ker se bo ta prej ali slej zgodil, Tisti, ki v teh razmerah karkoli obljublja in se dela pametnega ali nastopa z optimističnimi napovedmi, zavaja ali nima pojma, čeprav je tudi slišati, da intenzivnost gospodarske križe po svetu pojenjuje. Kriza ima svojo zgodovino in ima več razsežnosti. Zaenkrat |. gospodarsko najbolj občutimo. Vse druge na žalost zanentarja- |. mo. Začelo se je veliko prej, preden sta propadli multinacionalki | Parmalat in Enron, ki sta osiromašili tisoče naivnih vlagateljev po vsem svetu. Verjetno se je vse skupaj začelo s padcem ber- linskega zidu, na prelomu tisočletja, s propadom socializma, ko smo mislili, da bomo odslej vsi kapitalisti. Pri nas so ob tem vlade neodgovorno prepustile narodno bogastvo zvijačnim nesposobnežem, ki so vse, kar se je dolga leta ustvarjalo, tudi z idealizmom, pokradli in osiromašili. Zdaj vrag jemlje kapitali- zem, in to že čuti ves svet, najbolj Afrika, ki vse bolj pritiska na Evropo s svojimi nesrečniki, ki so se še pred dobrimi petdesetimi leti znali sami prehranjevati. Začelo se je s selitvijo ljudi v na- Kako dolgo bo trajalo? | ! H H | 1 | | | | kupovalna središča in z odmiranjem mestnih trgov in ulic. Začelo se je, ko so začeli voziti vagone in vagone , umetnih gnojil na obdelovalno ze- mljo, ko so kmetje kupovali kruh in z njim krmili svinje, Začelo seje, ko s «x je ena družina proizvedla več odpadkov kot pred petdesetimi | leti vsa vas... Vse to se je nalagalo in se še nalaga, zato je katastrofa neiz- bežna. Na njo ne bodo vplivali zunajzemeljski dejavniki, kot so vesoljske katastrofe, trčenje z asteroidi ali srečanje z bitji z drugih planetov, kar nam ponujajo filmi. Katastrofa bo posle" dica našega ravnanja, Čez sto let, torej ko bo dovolj primerna distanca, bodo takratni teoretiki znali opisati stanje na začetku tretjega tisočletja, ki je privedlo svet tako daleč, da je padel s tečajev. Si lahko predsta- vljamo, da bosta Arktika in Antarktika kmalu kopni, da tam ne bo ledu, in kako bo to vplivalo na podnebje, ki pa je za svoj uničevalski ples že naredilo prve korake - spomnimo se neurij lanskega leta. Na ozonske luknje smo že pozabili, Ob naravnih katastrofah se že bliža razplet vse bolj napetih odnosov med krščanskim svetom in islamom. Verjetno ni več daleč frenutek, ko bodo teroristi zagrozili z atomsko bombo ali jo v kakšnem velemestu tudi aktivirali. Če bi se na kakšen čudežen način rešil problem z muslimani in njihovim nuklearnim orož- jem ali nerazsodnimi dejanji, še vedno grozi spopad civilizacij s svojimi verskimi in kulturnimi razlikami, Azijci ostanejo ključni problem, spopad pa neizbežen. Japonska, Kitajska in Koreja ter drugi tamkaj se bodo združili proti zahodni civilizaciji. Vpraša- nje je le, v kakšni obliki bodo nastopili in kdaj. Na svetu je prebivalstva že preveč, čeprav obstajajo na plane fu še velika nenaseljena prostranstva. Vsaj dve milijardi bosta morali oditi s planeta. Preveč nas je, zato se ljudje med sabo ne spoštujemo, se ne potrebujemo. Če kdo potrebuje stik s člo- vekom, gre v nakupovalni center, se tam pozdravi z dvema ali tremi, nato pa se vrne v svoj brlog k televizorju ali računalniku, Temu prihaja konec. Nostradamus je napovedal, da bo človek po bregovih kuril ogenj in z dimom dajal znak, da je tam, da živi, in če je kje kakšen, naj se mu oglasi, Aids, ebola, ptičja gripa, svinjska gripa, bolezen norih krav in podobne bolezni so le kot rahel glavobol. Kmalu bo prišla riova bolezen, kateri se ne bomo znali postaviti po robu. Virus, ki bo prepolovil prebivalstvo, se že pripravlja na svoj uničevalski pohod. Človek ga kliče, uri in vabi s svojimi poskusi in raziskavami, kot je recimo človeško uho, ki je zraslo na mišjem hrbtu, da ga presadijo nazaj na človeka. —' Vsa razmerja so porušena. Narava je doslej le opozarjala, računa še ni izstavila. Očitno prihaja čas, ko ga bo človeštvo prejelo. Ker ga rie bomo imeli s čim poravnati, je katastrofa neizbežna! Le revolucionarne iznajdbe, katerih si trenutna ne znamo predstavljati, bi morda lahko rešile svet. Vendar, kakšne? Da bi se morda lahko odselil: kam drugam, na drugi planet? Ali | bi narava, ali Bog, ali kdorkoli pustil človeka v vesolje, da bi |. uničeval še njega? ; JA— maj 2009 | Samo Budna ni »Lep pozdrav od naših ljudi; lep pozdrav, četudi se vam le še pred mejo, kot da vsi še ne vejo, nekaj nas živi ...« zdi; da Fino od tistih besedil in ena od tistih melodij, ob kateri se ti naježita koža in se ti prikrade nasmeh na obraz. j Pesem. zaradi katere se ti prikradejo lepi spomini in se ti potoži po starih dobrih časih, Pesem, na katero smo vsi ponosni - ker jo poznajo mnogi in ker izvira iz naše male pokrajine, za katero velikokrat mislimo, da je pozabljena od preostanka sveta. Avtor pesmi je Samo Budna, včasih član skupine Posodi mi jirja, danes pa n na samostojni poti z novo skupino. Znan tudi po tem, ZA K: x da skupaj z Beltinško bando in Malimi bogovi igra na :%, -, p K koncertih Vlada Kreslina in da zna iz violine pričarati a . najbolj čarobne in mile zvoke. it CT) Dokaz talenta in neizmerne ljubezni do glasbe je nova | NR plošča Manj je več, za katero Samo pravi, da »moraš dod slišati in si ustvariti zgodbo«, 30 DESTNIK »Glasba pač pride, pa odide in spet pride... Iz violine znaš pričarati res najlepše melo- dije. Kaj je tisto, kar te je privabilo k temu instrumentu? Glede na to, da je violina v naši hiši, odkar se spomnim, mama jo je namreč učila na glas- beni šoli, si kaj drugega, kot da jo igram, težko zamislim. V glasbeno šolo sem šel nekje s peti- mi leti, po kakšnih dveh, treh letih igranja, se spomnim, mi je bil zvok inštrumenta vedno bolj všeč. Takrat je bila v glasbeni šoli popularnejša kitara, violina je bila bolj »cigu migu«, vendar se meni ni zdelo, da je tako. Tudi glasbeniki ste umetniki - kako bi ti sam sebe opisal kot glasbenika? Sam sebe opisovati, je zame pretežko delo. Lahko pa rečem, da je glasba večji del mojega časa. To rad delam. Kaj te je kot glasbenika najbolj zaznamova- lo, oblikovalo? Najprej verjetno to, da je mama glasbenica, potem glasbena šola, Marko banda, Boris Žalig, Beltinška banda, Posodi mi jurja, igranje z Vla- dom Kreslinom in Malimi bogovi, Mlada Bel- tinška banda, Folklorna skupina Beltinci ... Kakšno glasbo si poslušal kot mlad in ka- kšno poslušaš danes? Imel sem soseda, ki se je zalagal s ploščami in CDJji, Pri njem sera še kot otrok presedel cele dneve. Prva plošča, ki mi jo je predvajal na malo boljši audio napravi s takrat zame že a ta Mo zsč, NE A to Z.x neverjetnimi zvočniki, je bila The final cut, plošča benda Pink floyd. Potem so bili tu še Rolling Stones, Led Zeppelin, Bob Dylan, David Bowie, kasneje Nirvana itd. Še danes se gibljem nekje tu okoli ... Pri umetnikih me vedno zanima, kje črpate navdih. Kako ti ustvarjaš glasbo? Za navdih ne vem, glasba in besede pa pride- jo, odidejo in spet pridejo. Pred dvema mesece- ma sem končal pesem z demo posnetkom vred v dveh dneh. Vzameš kitaro in poješ, zapišeš, posnameš. Se pa zgodi, da dolgo, dolgo ni kaj posneti. Hina na tvoje ustvarjanje vpliv tudi pokraji- na, iz katere izhajaš, Prlekija? Zagotovo. Tu živim. Zakaj si se odločil, da ostaneš v domačem kraju? Veliko jih odhaja, ker v Prlekiji ni veliko možnosti. Predvsem zato, ker se mi zdi, da mi tukaj nič ne manjka, pa tudi druge možnosti zaenkrat nisem videl in je še vedno ne vidim. Glede na to, da imaš majhno hčerkico - ji poješ uspavanke, igraš na kitaro? Vse to, a si večkrat želim, da bi bilo to po- gosteje, Upaš, da boš ljubezen do glasbe prenesel tudi nanjo? Po njenih reakcijah sodeč, kako se odziva, ko zasliši glasbo, mislim, da jo ima že sedaj rada. Včasih si bil del skupine Posodi mi jiirja, ki je postala ena glavnih prepoznavnosti Prlekije in zagotovo nekaj, na kar smo bili Prleki zelo ponosni. V študentskih letih se nam je zdelo zelo »fino«, ko smo odgovarjali, da prihajamo iz Prlekije, pa niso vedeli, kje je to, vedeli pa so za vas. Me veseli, da je bilo tako in da tako misliš. Kot skupina ste se razšli, pa vendar. Kot vaše zveste oboževalce nas je vedno zanimalo - pa nikoli nismo ugotovili - od kod ime Posodi mi jurja? To je bil »štos« na eni izmed prvih vaj, ki se je prijel Kasneje sem izvedel, da je bend z istim imenom v preteklosti že obstajal. Vaje smo imeli v Veržeju in bend z istim imenom je imel pred leti vaje prav tako v Veržeju. V kakšnih odnosih ste z nekdanjimi člani skupine? V prenesenem pomenu lahko mogoče odgo- vorim s pesmijo z nove plošče »... redko te vidim še kdaj, a lahko se zgodi ...« Že nekaj časa zdaj ustvarjaš samostojno kariero. Te je bilo sprva strah samostojne poti? Veš da, ase že ohlajam. Včasih se mi zdi, da gre malo počasi in da dolgo traja. Je pa res, da gre tako, kot se mi zdi, da naj bi bilo. Z vsemi problemi vred. Ene stvari pač zahtevajo svoj čas. Na novo postaviti bend in začeti igrati je zgodba, ki bi jo bilo treba posneti Razloži nam zgodbo nove plošče Manj je več. Na plošči je devet mojih avtorskih pesmi, dve besedili je napisal Feri Lainšček, Tisti, ki so pesmi slišali in jo imajo, jih že pojejo. To se mi zdi dober znak. Mislim, da moraš slišati in si ustvariti zgodbo. Na katero svojo pesem si najbolj ponosen oziroma ti je najbolj pri srcu? Prva pesem, ki sem jo napisal in smo jo po- tem tudi posneli, je bila pesem Rdeče oči. Glede na to, daje postala kar nekakšna prleška himna, poleg »Dere sen jaz mali bija« in »Matjašek je gujdeka kla« seveda, bi to mogoče lahko bila ta. Iz zgoraj navedenih razlogov. Drugače pa so vse del nekega trenutka in bi se težko odločil za eno samo. Na novem albumu je pesem Ta večer, kjer pojem ...: »Še ena pesem, ki ne govori sama za sebe, a za vsem stoji, še ena pesem za določen namen, malo drugače je drugačen pomen.« Mogoče je to odgovor na vprašanje, Vlado Kreslin je ena izmed največjih slo- venskih glasbenih ikon, Kako bi opisal sodelovanje z njim? Vsak njegov koncert je doživetje od trenutka, ko Beltinška banda pride s kombijem po mene in se peljemo na »špil«, pa do takrat, ko me spet odložijo doma. Šnops kartam edino v kombiju in do Trojan me Andi že obere za kakšni dve rundi pijače. Kakšne so tvoje želje za prihodnost? Snemati glasbo, pisati besedila, igrati z ben- dom in biti čim več na odru. Samo je definitivno človek, kateremu se ob pogovoru o glasbi v očeh prižge iskrica, in ki se kljub širnemu svetu in možnostim, ki jih ta ponuja, ne počuti utesnjenega v svojem malem kraju. Zaradi tega v pogovoru z njim resnično uživaš in vprašanj ti kar nezmanjka. Vendar kot vsi danes tudi on hiti in se skuša prebiti skozi natrpan urnik. In ob koncu še besede, ki so se meni zasidrale globoko v dušo: »... v tiste kraje vsak se vrne spet; včasih tja pride tudi Bog sedet; v tistih krajih so sumljivo dolge noči...« Prime me, da bi z najboljšimi prijatelji spet šli brezskrbno v noč čakat sončni vzhod - ko si srečen, da ob tebi sedijo ljudje, ki ti največ po- menijo, in si mnenja, da je to tista čarobnost, ki jo vsi iščemo v življenju, pa se nam skozi hitenje in rutino vsakdana vedno znova izmuzne. Peč se Maja Klemenčič o VDINIA Gostilna K rotundi Tisto, kar med drugim gos do nje pripeljati gor in dol če ni delavoljnosti, želje p so bile rojenice in soje je morala imeti dobre zaradi dogodka v bližnji cerkvi, a hkrati kot gost, ki je kral maj 2009 Beh po Branko Grabar spodbuja h kakovosti, je zavedanje, da njena gostilna ni nekje v središču, ampak se je treba po gričih, in če gost ne bo zadovoljen, ne pride nikoli več. Resnici na ljubo podobno razmišljajo marsi je,a .PO inovativnosti, pripravljenosti na improvizacijo in v zibel položenega talenta, ni uspeha. Pri gospe Branki nice radodarne z nekim prav posebnim in svojevrstnim talentom za delo v gostilni, in tudi ko se je učila poklica, ga učitelja, Pri njej se počutiš, kot da bi prišel v njeno kuhinjo na klepet o hrani, vinu in trenutni gneči v gostilni j. Vsakega malo v pravih odmerkih, da je nedeljsko kosilo v Selu nepozabno. maga ludomile gospodarica ampak seveda tudi zaradi tistega, kar pride iz njene kuhinje. Ja, k njej bi lahko prišel v uk ed Use do orje : I KENIJA z gostinstvom, Pri rotundi kuhinja zanesljivo ni industrijski obrat, tam ima gost občutek, da so naročeno J p e kuhali ravno zanj, Kako že pravi tisti pregovor? Ljubezen gre skozi želodec - obisk gostilne gre skozi želodec. LOKAL Kakšnega četrt stoletja bo, ko se je gospodar Grabar odločil za gostinstvo v svojem rojstnem kraju ter se izizdomstva na Gorenjskem z ženo, potomcem in prihranki vrnil domov. Takrat se je začela zgodba o gostilni K rotundi v Selu. Na vzpetini pod cerkvijo in slab kilometer od znameni- te templjarske rotunde iz 13. stoletja je zrasla njihova hiša z gostinskimi prostori v pritličju, ki so jo pozneje, ker je obisk gostov tako terjal, še malo razširili, v kleti uredili zanimivo vinoteko, pred gostilno pa teraso za svežega zraka željne obi- skovalce. Ce niste ravno z vzhodnega Goričkega, potrebujete še opis poti: Murska Sobota-Martjanci-Sebeborci in potem ves čas naravnost po ovinkih in vzpetinah do gostilne, ki jo boste uzrli na desni strani v začetku vasi Selo Za gostinsko opremo, ki je še iz časov novogradnje objekta, lepo skrbijo in bo še dolgo lahko služila svojemu namenu. Na vsakem koraku se vidi, da skrbno perejo in zamenjujejo lanene prte in prtiče, brišejo prah in po kotih stikajo za pajčevino, saj je ni bilo nikjer niti toliko, da bi onesrečila kakšnega pajka. Po- hvaliti jih moramo, da spoštujejo tradicijo in skrbno gospodarijo s tem, kar imajo. Na vsakem koraku se vidi, da gospodarica ni samo imenitna kuharica in natakarica, ampak tudi vešča roč- nih del, poseben privilegij za gosta pa je, ko mu dodelijo mizo pod slamnatim lestencem oziroma »doužnjekom« ali v trikotni zastekljeni niši, iz katere lahko oči zatavajo na zeleni travnik Skratka, to je gostilna, ki se ji ravno prav pozna, da je umeščena v sredino kmečkega Goričkega, in ki je na to ponosna. w POSTREZBA Gospa Branka si že celega četrt stoletja ne pusti vzeti privilegija, da ne bi gostu ponudila in prinesla na mizo tistega, kar vse dopoldne kuhajo v njeni kuhi- nji in nad čemer zagotovo skrbno bdi. Sama najbolje ve, kaj je za tisti dan nakupila in naročila, da se kuha, zato lahko gostu najbolje priporoča in svetuje. In to počne tako prepričljivo, da resnično ni težav z izbiro in odločitvijo. Ker je njena hrana odlična, ji tudi ni treba odnašati z mize ostankov na krožnikih in gostov spraševati, ali »je bilo v redu«. Želimo ji, da bi še dolgo zmogla, kar si je pravzaprav z veseljem naložila. Del bremena pa z njenih ramen že snemata sin in skrbna, umirjena, delu predana natakarica brez minikrila in odvečnega koketiranja. Kar se ceni - tudi pri gostih. HRANA V gostilni K rotundi ni potrebe, da bi preli- staval jedilni list — najboljši jedilni list je gospa Branka Grabar osebno. Vse natančno našteje in priporoči. Prekmurske jedi, divjačino, gobje jedi ... Za predjed naj bodo - jurčki na žaru in žlikrof v gobovi omaki, je bilo soglasno omizje Penovih jed- cev, Potem smo si ogledovali in ovohavali in ocenjevali eno in drugo jed, da bi se nam skoraj ohladili. Jurčki so bili v mesecu maju seveda iz zamrzovalnika, česar pa ni bilo zaznati. Na žaru so odležali ravno dovolj dolgo, da niso bili vodeni, da so se opekli in razvili pravi vonj, da smo jedci vedeli, odkod so nam jih poslali na mizo. Paradižnik češnjevec je bil barvno in količinsko ustrezna dekoracija, in ker se je ujemal z gobami tudi po okusu, se jim je lahko pridružil v želodcih jedcev, Za začimbo je bil česen s peteršiljem v olju. Vse kot mora biti. Prav posebno prijetno presenečenje pa je bil doma narejen žlikrof z mesnim nadevom v gobovi omaki in z naribanim parmezanom kot prilogo. Brez obotavljanja smo mu dali oceno odlično in krožnik »na dušek« spraznili. s Izmed česnove, gobove, zelenjavne, goveje in morda še ka- kšne juhe smo si v nedeljo opoldne zaželeli slednji dve. In zgodi- la se je prava nedeljska domača goveja juha. Ravno prav slana, zlato rjavkaste barve, z rezanci, kuhanimi al dente, jetrnim in zdrobovim cmokom, enakomerno narezanimi koščki korenčka in potresena s svežim sesekljanim peteršiljem. Razveselili smo se, da v kakšni gostilni še skuhajo takšno juho. Zelenjavna juha je bila bogata mešanica vrtnih pridelkov (grah, stročji fižol, bučke, por, cvetača, korenje, mesnata rdeča paprika ...) brez vseh drugih dodatkov. Tudi za prave vegetarijance, so nam pojasnili, ko so nam jo prinesli, in tudi mi nismo imeli nobenih pripomb ter jo družno pojedli, da smo bili vsi za mizo deležni v krožniku prinesenega bogastva, ki zraste na kateremkoli vrtu, samo malo se je treba znojiti in okopavati. RUS Krožniki, ki jih prinašajo na mizo, so pri Grabarjevih obilno naloženi. Bili sma že skoraj siti, a še radovedni in pripravljeni na presenečenja, To nedeljo pozno zjutraj ali zgodaj dopoldne so v kuhinji porinili v peč odojka. Več koščkov slastno peče- nega z ravno prav zapečeno kožico in okusno začinjenega so ga prinesli tudi na našo mizo in priložili še imenitno pečen krompir. In kako se je jedcem prikupil kozličkov file, odležan v marinadi, po dolgem razkosan na tri dele, domiselno zarezan počez in dopolnjen z umetelno oblikovanim krompirjevim pirejem s čebulo? Če so hoteli dati gospodinji priznanje, so za take jedi rekli, da bi si še angelčki obliznili prste. Ni čudno, da menda od takrat, ko so prvič obiskali gostilno K rotundi, vsi prekmurski Angleži jedo samo še krompirjev pire s čebulo. Tudi vsi dodatki, ki so poskrbeli za vizualno popestritev hrane na krožniku (majhen paradižnik, rezine rdeče paprike in če- bule, peteršilj, vejica rožmarina ...), so bili smiselno izbrani in učinkoviti po videzu in okusu. In solata? Motovilec z limono je zadovoljil naše stroge kriterije. Tudi mešana solata ni bila ne premastna, ne preslana in ne prekisla, zelje mlado in meh- ko, zelena solata pa sveže očiščena in pravilno odcejena, du v solatnem krožniku na koncu ni ostalo jezerce mastne vode, katere kapljica tako rada pristane na gospejinem pražnjem kostimu ali gospodovi svileni kravati. Pa smo pri sladicah. Ta dan so na mizah gostov kraljevale jagode s smetano in sladoledom, tu in tam kakšna sadna kupa. Seveda se pri ponudbi niso izneverili klasičnim sladicam. Go- spa Branka je na posebnem pladnju gostom prinesla pokazat - tako kot to vedno počne na svoj prav poseben način - slašči- čarsko ponudbo tistega lepega nedeljskega opoldneva: gibanica, dateljnova torta, kokosova rezina ter trije zavitki - skutni, jabolčni z orehi in slivov z makom. Ker so nas bile velike oči, želodci pa polni, je predlagala polovične kose, tako da smo poskusili vse zavitke, še zlasti nevsakdanji je bi! zagotovo slivov z makom, stara posebnost gospodinj s tega območja Goričkega. Je pa priprava njihovih zavitkov že posodobljena in v skladu z načeli zdrave prehrane, niso premastni, ne presladki in ne preveč zapečeni, razmerje med testom in količino nadeva pa ravno pravšnje. Tudi dateljnova torta se je dobro odrezala. Pustila se je ravno prav navlažiti in se na krožniku ponosno ponujala v družbi z mareličnim sladoledom in, kar moramo še prav posebej omeniti, naravno živalsko smetano, ki jo zdaj žal že marsikje nadomeščajo z umetno rastlinsko, okus katere pa zahtevnejšega jedca zelo moti. In še pika na i oziroma eno od prijetnih presenečenj: na mizo so prinesli doma pečen kruh, ki je bil videti kot buhteljni ali majhne lepinje. Tisto nedeljo je bil običajen bel in smo ga tudi fotografirali, Pečejo pa ga tudi iz drugih vrst moke ter z dodatki začimb in semen. Škoda časa, da bi v nedeljo kam hodili po sveži kruh, ga raje spečejo sami doma, so nam pojasnili med občudovanjem pekovskega izdelka. In tako so združili prijetno za gosta in koristno za gostitelja. P I JA ČA Ker Penovi jedci nismo pretirani vinopivci, nas niso povabili v kletno vinoteko, smo si pa privoščili vrček odprtega šardoneja. K rdečemu mesu smo sicer izbirali rdeče vino, a se nismo mogli odločiti za nobeno od predlaganih. Kot 7 odlično in cenovno ugodno pijačo nam je gospodarica potem priporočila šardone, ki smo ga med kosilom tu in tam srknili požirek. Bilo je ohlajeno na primerno temperaturo za bela vina in imelo za odprto vino izjemen buke. Odžejali pa smo se z ustekleničeno vodo. Namesto aperitiva smo si zaželeli nekaj neobičajnega brezalkoholnega in tudi dobili - naravni pomarančni sok in naravni mešani sok iz pomaranče in limone z rumeno grozdno jagodo in rdečo jagodo na palčki. Tako lahko posredujemo informacijo iz prve roke, da tudi taka brezalko- holna pijača spodbudi čutila, da so pripravljena na uživanje ob kulinaričnih dobrotah. ; CENA Pravzaprav so si cene v naših gostilnah, gostiščih in restavracijah na moč podobne, a če natančno sledite izku- šnjam Penovih jedcev, potem že veste, da se kakovost živil in priprave hrane, odnos do gosta in postrežba, urejenost lokala in količina hrane od lokala do lokala razlikujejo. Tokratna kar obilna in tudi zelo okusno pripravljena pojedina nas je stala na osebo s sicer skromno pijačo vred nekaj več kot 28 evrov na osebo. Najboljše doslej! s Na svidenje v juniju stok. t LEGENDE Bojan Zadravec ma) z002 Etelka Donša (1908-1991) Per Po pripovedovanju Marije Balaško: »Etelka so bili stara dekla, Nikdar so se nej ženili; so pa bilij strašno dobra ženska. Vse so znali zašiti. S toga so se preživljali. Če smo jim kaj dali, so za delo prosili menje. Šivali so pa radi takše gospocke gvante.« V začetku tipične obcestne vasi Noršinci pri Murski Soboti stoji vila iz leta 1905. Ime je dobila po njenih takratnih lastnikih, vila Donša. Izvedel sem, da je na tem dvorišču nekoč stala znana gostilna. Vanjo so zahajali možje in fantje iz Moravec, Noršinec in Martjanec kar po njivah. Potomec teh gostilničarjev je bil Jožef Donša, poročen z Ano Hochstiiter — Netti. Preudaren Jožef je bil po poklicu tesar. Njegova zasluga je gradnja lesenega mostu v bližini vasi, in to brezplačno. Tesar je imel z ženo pet otrok: Ilono, Joli, Etelko, Jolanko in sina Jenčja. Ilona in Joli sta umrli kot otroka. Jolanka se je poročila s Štajerjem iz Mlajtinec, Jenč si je prav tako ustvaril družino, Etelka pa se je odločila za samski stan, Kot otrok si je pri padcu zlomila nogo, ki ni nikoli prav zarasla. Delo ljudskih zdravilcev verjetno ni uspelo Ljudski zdravilci kosti in sklepov so zdravili po ustaljeni metodi; najprej so primerjali Desno ttalka, levo njeno sestra Jolanka v mladih letih poškodovano kost z zdravo parno kostjo. To je bila inspek- cija. Nato je sledila palpacija. Zdravilec je s prsti otipal kostin včasih že s tem ugotovil prelom. Ko je postavil diagnozo, je začel ukrepati. S hitrimi prijemi. je kost zravnal, mesto preloma pa narahlo zmasiral, nakar je začel fiksirati ud. Za imobiliza- cijo so največkrat uporabljali predivo, namočeno v žganju, kiso ga tesno ovili okrog boleče okončine, nato pa ga namazali z beljakom, ki je napravil obvezo trdnejšo, žganje pa je delovalo kot anestetik, Prek tega zavoja so ud tesno povezali z ozkimi trakovi iz domačega platna. Za trdnejšo imobilizacijo so upora- bljali deščice, imenovane skale Z njimi so obložili ud, fiksirali pa so jih s trakovi iz domačega platna. imobilizacija je trajala navadno pet tednov. Zdravilec je večkrat kontroliral zdravlje- nje. V temi času je kost morala zarasti, Če po šestih tednih še ni zarasla, zdravljenje ni bilo oa in preloma niso več ravili. Pri Etelki poseg po vsej verjetnosti ni uspel. Zlomljena noga ni več rasla in njena hoja - je bila vse življenje motena. Ve- selic ni obiskovala, ker ni mogla plesati, Tudi če ni bilo nujno, ni hodila nikamor, razen v cer kev. Ko je bila že starejša, si je mobilnost olajšala z motornim triciklom, s katerim se je vozila naokrog, v Mursko Soboto ali v martjansko cerkev. »Tricikel se ji je večkrat pokvaril,« je Pisalo se jo leto 1929, ko je nastala ta izpit. Etelka sedi skrajno desno. povedal njen sosed Gusti Ba- laško, ki ji ga je moral pogosto popravljati. Za to mu je zastonj sešila srajco. Igla in platno sta bila njena Čeprav je bila bolj ali manj doma, so jo ljudje daleč naokoli dobro poznali. Tisti, ki se je spominjajo, pravijo, da je bila neverjetno karizmatična. V otroških letih je kazala zanimanje za šivanje. Postala je znana šivilja v Prekmurju. Leta 1930 je bila prvič mentorica na šiviljskem tečaju v Martjancih. Njeno glavno poslanstvo je bilo, da je ljubila življenje. Z življenjskimi preizkušnjami se je spoprijemala kot z delom življenja. O takih ljudeh pišemo in se jih spominjamo zaradi sposobnosti, da znajo preživeti in se spoprijemati z življenjsko situacijo. Poznamo ljudi, ki svoje življenje podredijo karie- ri. Ko doživijo neuspeh, se jim življenje podre. Manj so nam znani ljudje, ki izberejo sam- skost zato, da bi se bolj celostno predali drugim ljudem. Ko jih doletijo življenjske preizkušnje, se prekalijo v svoji izbiri in se še globlje predajo svojemu stanu, Ob njih čutiš, da so izpolnjeni, Rojstna hiša Etelke Donša. V skrajni desni sobi s pogledom proti oknu je sedela za šivalnim strojem. da ne bežijo, ne iščejo nadome- stila, in da so v trenutkih boleče samote mirni in lepi. Odločitev za samskost je temelj za osebnostni razevet, tudi če motiv ni v prvi vrsti slu- žiti drugim. Ena izmed takih je bila Etelka Donša, ki je prevzela asketski način življenja. Taki ljudje, če niso svetniki, odidejo nekaj let po smrti v pozabo, Po- tomcev, ki bi se jih spominjali, nimajo. Prav je, da pišemo tudi o njihovem dobrem delu, ki so ga opravili, Jožefa iz M. Sobote je za babičino samsko sestro vestno skrbela za časa njenega življenja. Po njeni smrti se pa svoje tetice spominja na poko- pališču, z obnovo njene rojstne hiše in njej posvečene sobe. fotografija s šiviljskim mojstrom Novakom iz Murske Sobote, V sredini sedi Etelka za šivalnim strojem znamke Singer. Na obeh straneh sta njeni vajenki. Levo je Terezija Horvat, ki nam je pripovedovala o vajenskih letih pri mojstrici Etelki. GA 4 pri katerem je Etelka opravila mojstrski VESTNIK 27 peh ile fejst dikline Pranečakinja Jožefa je bila na svojo tetico zelo čustveno navezana »Mama mi je umrla, ko sem bila gimnazijka, oče pa, ko sem končala študij. S te. tico sem živela od svojega rojstva; bila je steber naše družine, izžarevala je dosti pozitivne energije, Imela je pozitivno vero v Boga in v otroke. Nikogar ni nikoli obsojala. Do vsakega je imela pravi pristop, pošten, iskren Marsikdaj se je kaka stranka v delavnici pritoževala zaradi problemov, toda tetica Etelka je vse obrnila na pozitivno. Svoje mnenje je izrazila, toda nikoli ne z grožnjo. Kot mlado dekletce sem bila ponosna, da so se pred našo hišo ustavljali avtomobili, ki so bili takrat še redkost Pogosto sem se skrila kje v kot in prisluškovala pogo- vorom odraslih žensk, ki so si zaželele takšne in drugač- ne obleke, čipkaste, malo ohlapno krojene ali oprijete. Ne morem vam povedati, s kakšnim žarom in ljubeznijo se je lotila platna, Iz nje so kipeli veselje, radost, sreča, ko je bila obleka gotova, Kot otroku mi je nemalokrat sešila kakšne punčke iz cunj. Škoda, da si nisem nobene shranila za spomin, Tetica je umrla zadnja od mojih najbližjih sorodnikov, Takrat sem bila v zadnjem letniku študija, ko jo je leta 1987 zadela možganska kap Tri leta je preživela v domu ostarelih v Rakičanu. Redno sem hodila iz Lju- bljane, da sem jo obiskovala in se z njo potrpežljivo pogo- varjala, ker je po kapi težko izgovarjala besede. Spet se je jokala, da mi ne more poma- gati, ase kmalu nasmejala, da Motorni tricikel s katerim se je karizmatična šivilja vozila naokoli. Tudi po tem je bila znana med ljudmi. Pater doktor Vinko Škafar, doktor pastoralne teologije, o samskem načinu življenja in pomenu tega za družbo »Človek se lahko uresniči v zakonu in v samskosti, čeprav je najbolj naravna in pogosta uresničitev v zakonski in dru- žinski skupnosti, Ne moremo reči, da nekdo, ki ni poročen, ne more živeti v polnosti. Saj vemo, da je življenje odvisno od tega, ali nekaj naredimo iz ljubezni do bližnjega (Mati Tereza), na ravni znanosti ali kulture (Jože Plečnik, Mi- chelangelo). Ali da narediš nekaj dobrega za druge in se v tem položaju dobro počutiš. Življenje ne uspe v tem, če si poročen ali ne, ampak v tem, če ljubiš ali ne ljubiš, in v tem, če kaj dobrega narediš za dru- gega človeka tersi zadovoljen s svojim življenjskim položajem. Drugo pa je v krščanstvu, kjer se je tudi Jezus Kristus odločil za samsko življenje. Poudaril je, da te odločitve nekateri ne bodo razumeli, V krščan- stvu se redovniki obeh spolov odločijo za samsko življenje v Cerkvi zaradi Kristusa, ki je bil neporočen, da je bil na razpolago Božjemu kraljestvu, Dejal je: Kdor more razumeti, naj razume.« sem ob njej. Skoraj vsak dan sem bila pri njej v domu, Leta 1991 se je pridružila angelcem v nebesih, Takšni ljudje, kotje bila ona, so angeli na zemlji. Pogosto se odpravim k njej na pokopališče in sem v mislih z njo. Izpolnila sem ji željo in jo dala pokopati spredaj na pokopališču. Želela je biti čim bolj ob cesti, ker tako gledala, kdo se pelje mimo. Torej ji ni dolgčas. Tuk je bil njen humor.« Etelka je bila vsekakor ena od rokodelcev, ki so izražali svojo notranjost. To že lahko predvidevamo po številu naročil za obleke. Etelka Donša (1908-1991), šivilja iz Noršinec pri Murski Soboti. Dekleta v lepih oblekah in molitveno knjigo so veljala za spodobne. Kot vidimo na fotografiji je imela levo nogo bolno. V Noršincih živi devetinsedemdesetletna Terezija Horvat, rojena Mikola, ki se je pri Etelki Donša kot vajenka izučila šiviljskega poklica »Štiri leta in pol sem bila vajenka pri mojstrici Etelki Vsak dan sem hodila k njej iz Lukačevec, kjer sem bila doma. Moja mojstrica je bila dobra šivilja. Dela se je izučila v Murski Soboti pri šnajdru Novaku, ki je imel delavnico poleg evangeličanske cerkve. Tudi ona je pri njem začela kot vajenka. Po letih priučitve je ostala doma in po mojstrskem izpitu odprla delavnico. Leta 1948 sem prišla k njej za vajen- ko, da bi spoznala osnove šiva- nja, ampak sem vztrajala dlje časa. Pri Etelki sem spoznala, kako lep je poklic šivilje, kako lahko nekdo z ljubeznijo sešije lepo obleko. Starejši možje so naju izzivali, da se ne bova , nikoli zveličali, ker ljudem šivava preveč modne obleke in ti postajajo vzvišeni. Res, moj- strica je šivala ljudem po želji, najraje pa se je lotila ženskih oblek po meščanski modi, ki je prihajala iz velikih mest. To pa je bilo v nasprotju z vaško miselnostjo. Včasih smo bile štiri vajenke, toda povečini so prihajale od jeseni do pomladi in niso tako kot jaz vztrajale, da bi postale šivilje z izpitom. Najin delovni dan je potekal precej pestro. Etelka je zjutraj rada poležala v topli postelji, tako da sva z delom začeli ob osmih zjutraj. Mojstrica je lika- la, risala kroje in rezala platno. Jaz pa sem šivala na šivalni stroj znamke Singer. To je bil takrat njen edini stroj. Ko mi ni uspelo, da bi nastal šiv, mi je Etelka pomagala. Medtem pa sem jaz opazovala ali sem pometala prednjo hišo, kjer je bila delavnica in njena soba. V to sobo so stopali ljudje z naročili za šivanje. Bili so od vsepovsod, od daleč in blizu. Izobraženi in neizobraženi, kmetje, delavci, profesorji, odvetniki, zdravniki in drugi. Oglasile so se soboške gospe z željami za večerne obleke. Koliko je računala za delo, nikoli nisem izvedela. Nikoli ni nič omenila, jaz pa tudi ni- sem vprašala. Ko je bilo treba kupiti material, sukance in platno, je Etelka s svojo sestro Jolanko počasi s cekarjem pešačila proti Murski Soboti. Ob dvanajstih je njena mama Netika skuhala kosilo in sledil je počitek. Jaz sem za uro in pol odšla domov, kjer sem se najedla, in zopet prišla nazaj, da sva nadaljevali šivanje, Dela je bilo zelo veliko. Včasih naju je prišel pogledat njen oče Jože, upokojeni tesar. Bil je velik in močan človek, ki si Etnologinja Jelka Pšajd iz soboškega muzeja o šiviljskem poklicu »Vsekakor so bile pomemb- ne šivilje in moški del šiviljske obrti v naši pokrajini, tako v Prekmurju kot v pomurski pokrajini in širšem okolju. Lahko bi rekla, da so spadali med rokodelce, kot so rezbarji, kovači in drugi. Mogoče je bilo v šiviljskem in krojaškem poklicu manj možnosti za osebno oziroma posameznikovo umetnostno naravnanost. Rezbar je lahko bolj odražal svojo notranjo umetnostno naravnanost kot šivilja. Šivilja in krojač sta morala slediti modnim zapo- vedim, ki so bile v različnih dobah različne. Ampak neka- tere šivilje so bile bolj ali manj drzne in so si upale več in so več mode in znanja izrazile v teh krojih. Večinoma pa so sledile modnim smernicam in so šivale tako, kot je bilo modno zapovedano. Bile so pomembne. V preteklosti je veliko žensk šivalo predvsem za svoje domače potrebe, pred- vsem spodnje perilo. Kasneje so bile specializirane šivilje za šivanje spodnjega perila. Ponavadi se je izkazalo, ali delajo z dušo ali ne. Mnoge šivilje so nekoč hodile na štero. Družina je naročila obleke za vse člane. pav Šivilje so prišle na dom in so tam Šivale ves teden in po končanem delu so zopet šle drugam ali nazaj domov. V glavnem so šivale doma.« je pri hoji pomagal s palico. Rad je govoril o časih, ki so bili nekoč, ko je bil še mlad. Nato se je spet utrudil in šel k popoldanskemu počitku. Delo sva končali nekje ob peti uri popoldan. Skoraj vsak dan je šla v cerkev. Bila je zelo pobožna ženska in je po veri tudi živela. Nikoli ni nikomur storila nič slabega. Vse, kar je povedala, je večkrat premislila. Nekje okrog leta sedemdeset si je kupila motorni tricikel. Takrat sem jaz s kolesom za njo zaostajala. Pri njej sem se naučila šiviljskih spretnosti. Po dobrih štirih letih sem tudi jaz opravila šiviljski izpit. Da- jala mi je življenjske nasvete in me spodbujala, da sem ostajala trdnega značaja. Bila je zelo in- teligentna ženska in napredna v svojih idejah. Razumela je vsakega človeka, še posebej se je dobro ujela z mladimi ljudmi. Z njeno pranečakinjo Jožico sta bili pravi prijateljici. Ta je po njej podedovala pamet, saj je tako bistra, kot je bila ona. Etelka nikoli ni bila poročena. Imela je snubca, izučenega krojača. Ni privolila v poroko zaradi ene krajše noge. Izbrala si je tak način življenja, kot ga je imela njena teta Marija, očetova sestra, ki je živela prav šivalnega stroja in platna.s Terezija Horvat pripo- veduje o svoji mojstrici. tako samsko življenje. Fanta, ki jo je hotel vzeti v zakon, pa je imela zelo rada, tudi ko se je on preselil v mesto. Tako je ostala skupaj s starši in pri sestrini družini. Nekaj časa je pri njih živel še njen brat z družino. Preživela je številne dogod- ke. Spominjam se devetih lju- di, ki so drug za drugim umrli v tej vili, Na koncu je ostala le s pranečakinjo Jožefo, ki ji je pomagala, da se je izšolala. Svoja leta je preživljala doma in do zadnjega se ni ločila od s 4 IL Alenka Figura G. Petrovci-Modra- Bratislava-Senkvice Slovaško-prekmurske poročne črepinje Božič je bil zanjo že od nekdaj čaroben čas v letu, Pa ne za deklico z vžigalicami, temveč za punčko z očmi barve mandljev in dateljnov, s čudovitimi očmi, ki jih nikoli ni marala, Ob božiču so v njihovi družini ustvarjali harmonični splet pričako- vanja rojenega -sijoča jelka, vonj sladkih »delicij«, predvsem pa vonj »oplatiek« (slovaška tradicionalna božična jed). V nekem trenutku, morda je bilo pol hladno pol toplo jutro, kakršno je značilno za konec poletja, pa je punčka preprosto pustila za seboj gričke Goričkega in zasanjani Jenobni ritem vsakdana. Nisem mogla verjeti, bila je namreč zelo navezana na svojo družino in domače okolje. Zdaj je ne morem več imenovati punčka, navsezadnje se je pred slabim letom, pri triindvajsetih, poročila. Sedaj živi na Slo- vaškem že skoraj deset let, pa se ji še vedno dogaja, da ob slovesu od doma odhaja v solzah. Nostalgija za starši, sestrama, prija- telji, občutek nezmožnosti, da bi spremljala odraščanje svojega nečaka. Odmaknjena od izvora in izvira svojega življenja samo intenzivneje čuti pripadnost prekmurskemu koščku sveta. Alenka poudarja, da je in bo za vedno ostala Slovenka, nikoli se ne bo počutila Slovakinjo, čeprav Slovaška zanjo ni popolnoma neznan svet, saj jo nanjo vežejo mama Slovakinja in tamkajšnji sorodniki pa tudi mož, strasten navijač nogometnega kluba Slovan Bratislava. Niti slovaški jezik ji ne predstavlja ovire, ker ga govori že od malega. Na Slovaškem sicer nima možnosti komunicirati po slovensko, se pa kljub temu velikokrat zaloti, da razmišlja v prekmurščini. Ko se mudi na kakšnem kratkem obisku doma, se dogaja ravno nasprotno, v mislih ima same slovaške besede, Zanimivo pri njihovi družini je, glede na to, da tvorijo krasno slovensko-slovaško navezo, da med seboj govorijo nekakšno mešanico obeh jezikov. Recimo, stavek začnejo s slo- vaško besedo, končajo pa v prekmurščini, odvisno pač, katere besede se najprej spomnijo. Alenka se je po končani osnovni šoli v Gornjih Petrovcih odločila za srednjo vzgojiteljsko v Modri na Slovaškem. Ome- njena šola je le nekaj metrov od stanovanja njene babice, zato se je to izkazalo za najugodnejšo rešitev, pri babici pa je živela kar devet let. Po opravljeni maturi se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Bratislavi. Pripominja, da se je v Bratislavi včasih celo izgubila, sedaj pa se veliko bolje znajde v osrčju bogate arhitekturne dediščine in na vedno polnih ulicah. Na ulicah pa ogromno prosjačenja, včasih pristnega, včasih že kar nasilnega, veliko spretnih prstov, ki v rekordno kratkem času iz torbe ukradejo denarnico, telefon ... Alenko vežejo na prestolnico lepi spomini iz lastnih in obenem tudi študijskih let obeh sester. Žal Slovencem, predvsem mladim, Bratislava predstavlja zgolj poceni zabavo ob novem letu. Mesto, ki je od našega Prekmurja oddaljeno le kakšne štiri ure vožnje, ohranja tradicijo, pa naj bo to folklora, keramika živih barv ali tradicionalna kuhinja. Ob tradicionalni slovaški kulinariki se spomnim na moj edini, vendar upam, da ne zadnji obisk pri Alenki, ko me je peljala poskusit »bryndzov$ch halušiek«, jed iz krompirjevega testa, podobno miniaturnim njokom, pomešano z ovčjim sirom in pečeno slanino. Samu je naročila nekaj bolj običajnega, saj — menda ni hotela zmaličiti okusa po »bryndzovych halušiek« iz mamine kuhinje, Na tem mestu velja omeniti; da na Slovaškem nimajo bučnega olja, za katerega bi večina Prekmurcev verjetno prodala dušo hudiču, če bi bilo potrebno. Čeprav bi lahko rekli, da sta si naroda pa tudi jezika v marsi- čem podobna, državi celo pogosto zamenjujejo, se Alenki zdi, da so Slovaki manj zadržani, bolj odprti kot Slovenci, Negativno pa jo včasih presenetijo z vprašanji: »Kdaj greš domov v Jugoslavi- jo?« ali »Ti si iz Jugoslavije?« Torej nas mnogi še zmeraj dojemajo kot enotni del Balkana. Vzporednice med državama najde tudi v vedno bolj mno- žičnem organiziranju obritoglavcev in njihovem odklonilnem odnosu do tujcev, kar Alenka na Slovaškem, kljub možu Slovaku in sorodnikom, tudi je. Zdi se ji, da imajo odklonilen odnos celo Bratislavčani, saj imajo tudi predsodke do prebivalcev drugih krajev v svoji republiki. Pripominja, da so, podobno kot povsod drugje, ljudje na podeželju prijaznejši in gostoljubnejši kot v mestih. Sama živi v vasi Šenkvice, od koder prihaja njen mož, atmosfero tamkaj primerja s prekmursko in se zaradi tega tam počuti podobno kot doma. Če je za preteklost veljalo, da imamo z uvedbo evra tamkaj, med državama brišejo še zadnje razlike. Podobne probleme imamo tudi z zaposlovanjem. Alenka, reci- Katedrala sv. Martina v Bratislavi mo, ni mogla dobiti primerne zaposlitve, zato se je odločila, da bo kot podjetnica odprla otroški kotiček, nekakšen za- sebni vrtec v malem, ki bo prav kmalu začel delovati. Ko sva se pogovarjali o podobnostih in razlikah med slovaškimi in našimi običaji, je z gotovostjo zatrdila, da se ji nekateri slovaški običaji in predvsem svečani dogodki zdi- jo bolje in lepše zastavljeni kot slovenski. Tako za maturant- ski ples pravi, da maturanti novembra, ko je ples, dobijo zelene pentlje, ki simbolizirajo upanje, in jih nosijo vse do mature. Za maturantski ples pripravijo skeče, ki so neka: kšen »lajtmotiv« celotnega programa, zato je vse malo bolj veselo in nekoliko manj ura- dno, kot smo vajeni pri nas oh enaki priložnosti, Seveda pa je tudi svečano, pleše se valček s starši in zabava traja do jutra. Poročna fo Ob njenem pripovedovanju sem dobila občutek, da tamkajšnji maturantski ples staršem ne predstavlja tolikšno finančno breme ter da je bolj na ravni osemnajstletnikov kot tovrstni plesi pri nas, pri katerih se že skoraj pretirava in je preveč veličastno. Po maturantskem plesu in maturi pa je Alenko čakal še veliki zrelostni izpit, poroka namreč. Alenka sama zase pravi, da je morda konservativna, ker se ji današnji trendi partnerskega življenja ne zdijo prav nič privlačni, Pripominja pa, da jih seveda sprejema in razume. Vendar si zase nikakor ne bi mogla predstavljati poroke »v troje« ali dolgole- tnega »koruzništva«. Meni, da razmišlja na tak način tudi zato, ker prihaja iz duhovniške družine. Verjetno je najpomembnejši razlog za čedalje manjše število porok sledenje subjektivnim potrebam in ne kot nekdaj družbenim normam. Alenka pa se ne ozira za družbenimi normami niti za obstoječim trendom, temveč odločitev za poroko pojmuje kot najodličnejšo stvar v svojem življenju. Na poroki Alenke in Janka je bila večina Slovencev, Slovakov je bilo veliko manj. So pa Slovaki poudarjali, da jim bo ta poroka ostala v nepozabnem spominu predvsem zaradi glasbe. Nikakor niso mogli ujeti ritma, zdef'se jim je smešen in nenavaden, razu- meli so ga kot nekakšen skrajno popačen ritem tistega, ki so ga vajeni. Na poroki se niso vrteli samo slovenskosslovaški svati, temveč tudi običaji, Poleg našega tradicionalnega prodajanja čevlja in kraje neveste je Alenki najljubša slovaška »odobierkae, ki pomeni nekaj takega kot slovo od staršev. Pred poročnim obredom žene pojejo prelepo pesem z naslovom Zbogom osta- nite mamini pragovi. S to pesmijo se nevesta simbolično zahvali staršem za prejeto ljubezen in skrb ter se poslovi od otroškega, samskega življenja. Po polnoči, ko ženin in nevesta dejansko postaneta mož in žena, je poročno zabavo popestril slovaški običaj, pri katerem se mladoporočenca usedeta vsak na svoj stol, svatje ju dvignejo v zrak, vmes pa pojejo pesem Slovo od samskega življenja. V »zraku« ženin in nevesta s kozarcem šampanjca nazdravita novemu, sku- pnemu življenju. Prazna kozarca razbijeta, saj črepinje figurativno pomenijo srečo, obenem pa ju svati zopet spustijo na tla, Nato mora ženin črepinje in denar, ki ga svati mečejo med črepinje, pomesti pod nevestino krilo. Ženin naj bi bil ponavadi tisti, ki skrbi za materialne dobrine. Drugi mu pri tem tudi nagajajo, ko črepinje potiskajo čim dlje od neveste, Sam običaj je zelo zanimiv in simbolizira blagostanje, ki naj vlada v zakonu. Kljub zakonski sreči, ki jo je našla na Slovaškem, pa Alenka sanjari dalje. Pravi, da bi se nekoč želela vrniti domov, kar niti malo ne preseneča, navsezadnje se v njej prepletajo veje in veji- ce nemirnega prekmurskega hrepenenja. Res ne vem, v čem je skrivnost prekmurskega okolja, da izgubljence skoraj zmerom privabi nazaj, v prvotni habitat. Ali gre za preveliko odvisnost od tega koščka sveta, za strah in pomanjkanje kozmopolitskega duha ali je morda posredi res čista ljubezen? nka s — Andreja Časar VESTNIK ss Bem maj 2009 JA Družinski piknik v grajskem parku sredi Murske Sobote Mački Muriji zavzeli soboški park Sobota v soboškem parku je bila taka, kakršno si lahko le želimo za družinski piknik: vroče, pestro, razigrano, veselo, pojoče in dišeče ter zanimivo za mlado in staro Tudi nočno neurje z moč- nim dežjem, ki je divjalo nad 1 ih Prekmurjem v noči s petka na i dani, v č h um. Va j TE KT RI sj ; PARBEV Va - š di ma k skali ali onemo Velike lutke - maskote so manj velike in strašne, če se Primož le Miran sie jo zagodla marsikomu, tudi ž rusneg Antonu Štihcu, ko naj bi z gočilo družinskih piknikov na sklonijo in podarijo bonbonček. njima pel Kuža pazi; iz zagate so ga rešili majhni pevci Vrtca Murska Sobota. travi v grajskem parku. Prav je, da govorimo v množini, kajti park so dobesedno preplavile družine z majhnimi otroki, ki so s sabo prinesle odeje in hrano. Resda se je vse skupaj zaradi dežja začelo malce bolj pozno, toda kljub temu je bilo za vse načrtovano v organi- zaciji Mestne občine Murska Sobota dovolj časa. V popoldanskih urah so park preplavili različni mački Muriji - vanje so se s pomočjo spretnih vzgojiteljic, ki so posli- kavale otroške obraze v mačje, spremenili otroci. Vse skupaj pa je ustrezalo sklepnemu delu | i ; i Delavnice soboških vrtcev, osnovnih šol, glasbene šole in Venusa so bile skoraj ves čas zasedene. prireditve, v katerem je nastopi- la Neca Falk s pesmimi o mač- ku Muriju; z njo sta na kitari zaigrala Jerko in Vilko Novak, ki sta zaslužna, da so čudovite pesmi dobile melodijo in že 25 let razveseljujejo otroke, »Zakaj ni tako v tem parku vsak teden ali vsaj enkrat mesečno,« to je bila najpogostejša pripomba Če je piknik, je pač piknik vezi s od pečeni čevapčiči in ražnjiči ne smejo manjkati. Neca Falk, Jerko in Vilko Novak s pesmimi o mačku Muriju bile bolj pri duši in v spominu mamic ali otrok? naših naključnih sogovornikov, ki smo jih zmotili v njihovih pikniških kotičkih - na odejah pod senčniki ali v senci dre- ves. Nekateri so imeli s sabo sendviče, drugi so si prinesli pečene pice, si naročili pomfri in čevapčiče ... nekateri pa so »piknik« vzeli zelo resno. Kdo se ne bi tega dne veselil, saj je bilo vsega na pretek, tudi za- stonj lučke, v mačji glasbeni de- lavnici pa so poslikavali obraze in nohte, izdelovali verižice, se igrali družinski človek, ne jezi se, plesali s plesno šolo Devžej, skakali po gradu, izdelovali in spuščali zmaje in še in še. o aa pokrbei na KOV NE Malce sence Spo šotorom, sendvič in lučka - pa veliko dobre volje kravi, ampak kar v dei na tje be bov ski JH— maj 2009 SIMONA VARGA, — profesorica geografije Pe pen ii m pne di Krajša ali daljša potovanja so zaznamovala precejšen del mojega prostega časa in tudi delovnih obveznosti v zadnjih letih. Kot profesorica geografije sem dobila priložnost sodelovati pri pripravi in izvajanju projekta Comenius z zgornjim naslovom, ki ga podpira Evropska unija in ki smo ga na Gimnaziji Murska Sobota začeli izvajati septembra 2008. Na fotografiji (desno) sem v družbi Portugolke Luise in Norvežanke Irene med sprejemom v rezidenci župana v mestu Armagh na irskem, kjer smo začeli snovati naš projekt. Delft je nizozemsko mesto s cenjeno modro-belo keramiko. Po nekaj uvodnih navodilih mojstrice smo imeli priložnost sami poslikati unikatne izdelke, ki so nam ostali za spomin. Sama sem narisala metuljčka, ki je na posnetku, seveda s pomočjo 'plonk' listka. J L d . Norvežani so nas očarali z delovnimi razmerami, navdušeni pa smo bili tudi nad racionalnostje in praktičnostjo šolske opreme in sistema. Zbornica šele se je zvečer spremenila v elegantno restavracije, xa kar so poskrbeli kar sami učitelji. Pred večerjo pa je bil tudi kulturni program, ki ga je v istem prostoru pripravila šolska džezovska skupina. Nzskiu Zima na Nerveškem je bila ob našem obisku na vrhuncu, a kljub polarnemu vetru nama x Marusjo raziskovalni duh ni dal miru - ribjo tržnico v Kristiansandu je bile Nizozemskem v vredno peh Evropska srečanj Začetki snovanja projekta segajo v leto 2007, ko sva s kolegico Natašo Benkič potovali na Severno Irsko, kjer sva se udeležili mednarodnega Comeniusovega seminarja, na katerem sva spoznali bodoče sodelavce pri projektu. Namen projektov Comenius je sode- lovanje med evropskimi šolami, pri čemer se sodelujoči odločijo za skupno temo in se z njo ukvarjajo celi dve leti, kolikor traja projekt. Jezik, v katerem udeleženci komuniciramo, je običajno angleščina. Od vsega začetka smo imeli pri snovanju v mislih vsebine, poveza- ne z uporabo obnovljivih virov energije in ozaveščanjem dijakov, njihovih staršev, učiteljev in širše skupnosti o pomenu trajnostnega razvoja v teoriji in praksi. V naslednjih mesecih je ideja dozorela in dobili smo zeleno luč za realizacijo aktivnosti. Nizozemska odprtost V skupini profesorjev, ki izvajamo projekt, smo se znašli socio- logi, zgodovinarji, informatiki, fiziki, kemiki, geografi, biologi in jezikoslovci iz sedmih evropskih srednjih šol. Težko bi sestavili bolj različno ekipo, kot je naša: od Norveške do Grčije in Italije, od Portugalske do Slovenije. Glavni koordinatorji so najbolj iz- kušeni sodelavci iz Nizozemske, ki so konec preteklega leta tudi organizirali uvodno srečanje za predstavnike vseh sodelujočih šol. Iz Gimnazije Murska Sobota smo se v majhno mesto Maassluis blizu Rotterdama podale štiri profesorice. V spomin na srečanje smo vsem udeležencem podarile potiskane majice, ki so jih bili vsi zelo veseli in so si jih takoj nadeli za skupinsko fotografijo. Poleg napornega dela pri projektu smo svoje spretnosti uporabljali tudi med obiskom tovarne porcelana v znamenitem Delftu, kjer smo narisali različne motive vsak na svojo ploščico, na koncu pa smo preživeli še zanimiv dan v Amsterdamu. Norveška toplina V začetku februarja letos je potekalo v norveškem Kristiansandu drugo srečanje v okviru projekta, na katerem smo se spet zbrali le učitelji in poročali o delu v preteklih mesecih na naših šolah, v različnih delavnicah pa smo se naučili veliko novega in uporabnega. Šola gostiteljica je bila tokrat precej moderna in po programu, ki ga izvaja, zelo podobna naši. Sprejem na šoli je bil v nasprotju z vremenom topel in prisrčen, slovesno večerjo pa so nam postregli karv zbornici šole. Urnik je bil sicer natrpan, a sva v skandinavskem vetru in mrazu s kolegico Marusjo Uhernik zgodaj zjutraj uspeli obiskati pokrito ribjo tržnico z živimi in neživimi 'dobrotami'. Italijanska sproščenost April 2009 se je že prevesil v drugo polovico in pričakovanja pred potovanjem na jug Italije so bila velika. Na projektni sestanek sodelujočih učiteljev in dijakov v Kalabriji smo se tokrat odpravili z vlakom. Nočni vlak - spalnik nas je pripeljal naravnost v središče Rima, kjer smo prestopili in zgodaj popoldne so nas na železniški postaji v Cosenzi pričakali gostoljubni učitelji in družine. Potova- nje z vlakom se je izkazalo za zelo sproščeno in udobno, ponudilo pa nam je tudi možnost, da se člani skupine bolje spoznamo ter da se temeljito pripravimo na predstavitev naše države, šole in rezultatov dela v projektu. Po prihodu v Cosenzo je vseh osem dijakov drug za drugim zapuščalo skupino in se podajalo novim doživetjem naproti. 2. ZRana nena nan x H Ki x H 4 mojicah, ki promovirajo , Pred šelo i AE ROE O A SR Pogled na veselo množico dijakov v dvorani naslednje jutroori naznanjal, da so se začela mnoga nova prijateljstva. Učitelji smo ponosno opazovali mladino in tudi na predstavitvi rezultatov dela so se naši dijaki dobro odrezali; angleški jezik jim je tekel brezhib. no, bili so duhoviti in iznajdljivi. Popoldanski del druženja je bil namenjen spoznavanju srednjeveškega mestnega jedra Cosensni9 skozi katerega nas je na humoren način popeljala skupina pouličnih igralcev. Mesto s predmestji šteje približno 200.000 prebivalca/g in je tudi središče province z istim imenom. Eden najbolj znanih prebivalcev mesta je bil filozof in znanstvenik iz 16. stoletja Ber. nardino Telesio. Njegov spomenik stoji na trgu med poslopjem province in gledališčem - v obeh stavbah so nas prijazno sprejejs V gledališču smo spremljali celo vajo gledališke skupine, ki je imela tisti večer premiero. Tudi naslednji dopoldan se je začel delovno, tokrat v šolskem muzeju, kemijskem in fizikalnem laboratoriju, popoldne pa je bil načrtovani izlet v okolico Cosenze zaradi slabega vremena nekod: ko skrajšan. Rende leži na vrhu griča, ki ponuja lep razgled dallab naokoli in velja za zbirališče umetnikov, premore bogato zbirko moderne umetnosti in tudi zanimiv etnični muzej. Med našim obiskom je vzbujalo vreme posebno pozornost: namesto običajnih 25 "C ali več in sonca nas je v tem letnem času pričakalo hladno (okoli 10'C) in deževno vreme. Večina domačinov je bila čisto zares oblečena v zimske jopiče, na ulicah pa smo srečali celo gospe v krznenih plaščih. Nikakor se niso mogli sprijazniti s tako neobičšid nim vremenom za jug Italije ob koncu aprila. Poleg meteorologov so imeli slabe napovedi tudi seizmologi, saj so tiste dni opozarjali na možnost precej močnega potresa s središčem v bližini Cosenze. Slednje smo izvedeli šele zadnji dan tik pred odhodom domov, ko se napovedi niso uresničile, mi pa tudi nismo bili zaskrbljeni, ker nas gostitelji niso hoteli vznemirjati, poročil v italijanščini pa tako nismo razumeli ... . V petek se je nebo razjasnilo in začel se je uradni zadnji de] srečanja. Najprej so na šolskem dvorišču odigrali prijateljske od. bojkarske tekme mešanih ekip, nato smo vsi udeleženci srečanja prejeli priznanja. Za prijetno razpoloženje sta poskrbela šolski band in pevski zbor s solisti, ki so zapeli nekaj najbolj znanih italijanskih melodij in koncertno dvorano dvignili na noge. Že med koncertom se je začelo precej čustveno poslavljanje dijakov. Veliko iskrenih stiskov rok, toplih objemov in izrečenih obljub za prihodnje tediba in mesece je bilo slišati Naša skupina se je popoldne udeležila še izleta v kraj Amantea, ki leži na le nekaj kilometrov oddaljeni obali Tirenskega morja. Ker nam je vreme tokrat pokazalo prijaznejšo, s soncem obsijano podobo, smo za nekaj časa pozabili, da tudi nas čaka slovo že naslednji dan. Nizozemski dijaki so brez oklevanja skočili med v b: love, večina pa nas je bila bolj zadržanih in smo poskušali oceniti, kolikšna je temperatura vode ter ali smo uživali v toplih sončnih žarkih. Popoldan se je prevešal že v večer, norčijam na plaži pa ni bilo videti konca. Ob povratku v Cosenzo so se na poti odpirali čudoviti pogledi na hribovito pokrajino z idiličnimi naselji na slemenih, ki so se kopala v soncu in pomladnem zelenilu. Slovo od gostiteljev so spremljale tudi solze na železniški postaji, še preden je vlak speljal. Mlada prijateljstva so le stežka dojemam minljivost našega obiska. Še dolgo v noč je na poti proti domun tesni kabini osem mladih obujalo spomine na dneve v Cosenzi in Veselje ob druženju in spoznavanju nevive prijateljev je med bivanjem v Cosonne utrdilo prijateljstvo med Saro in Metket Skupaj z drugimi dijaki že kujeta nečrhš za prihajajoče poletje, ubunik ;7 trga do trga. delalo načrte za ponovno srečanje. Zanimive pripovedi in drvenje vlaka so nas zazibali v spanec, zgodaj zjutraj pa smo izstopili v Brucku na Muri v sosednji Avstriji, kjer je naša 12-članska ekipa začela počasi razpadati Delo v projektu se z uspešnim potovanjem na opisano srečanje ni končalo, ampak se bo nadaljevalo tudi v prihodnjem šolskem letu. Sledili bosta spet dve srečanji za učitelje, prvo v Atenah, drugo v mestu Coimbra na Portugalskem Potem pridemo na vrsto kot organizatorji srečanja in gostitelji mi, Na Gimnaziji Murska Sobota bo čez slabo leto sklepno sre- čanje, ki se ga bodo udeležili učitelji in dijaki vseh šol partneric v projektu. V času, ki nas od tega srečanja loči, nas čaka še veliko trdega dela in neprespanih noči, a se ponovnega snidenja dijaki in učitelji na šoli iskreno veselimo. Kljub relativno kratkemu času sodelovanja se je skupina šol v projektu povezala v nedeljivo celoto, ki ne zaznava meja med nami, ampak čuti, da je del velike evropske družine. T Slovenska ekipa profesorjev na izletu v Amanteo: Melita, Nataša in Simona spredaj, Renato pa se za našimi hrbti sprašuje, zakaj bi delali, če je tu tako lepo ... Pozneje so tudi nekateri naši fantje zbrali pogum in zaplavali. Poulični igralci so nam duhovito predstavili stare mestno jedro Cosenze in pomembne ljudi, ki so tam živeli. Znanstvenik in dvorski nerček sta hodila na čelu skupine in pripovedovala svojo zgodbo. Drugi smo jima v procesiji sledili po ozkih ulicah od sodelujočih šol je postajala s pomočjo spleta vse bolj intenzivna, pripravljali smo potrebna poročila o delu in se udeležili ekskurzije v Ižakovce, kjer smo si ogledali delovanje bioplinarne, in v Puconce, kjer nas je zanimalo ločeno zbiranje odpadkov Čustveno slovo dijakov ob slovesu nam je vsem seglo do srca. Slovo od gostiteljev je bilo težko. Ta trenutek ravno čakamo, da vlak iz Cosenze odpelje proti domu, italijanski gostitelji pa so pred vlakom. V zraku je bilo na obeh straneh slišati besede obžalovanja zaradi odhoda, utrnilo se je tudi nekaj solza. H UP UPIASRTA past ZAE ae oo o no Podelitev priznanj o udeležbi Vito in Samo ugotavljata, da je Tirensko morje mokro, slano in predvsem hladno, in učitelji in dijaki smo postali Po vrnitvi v Slovenijo se je garanje za projekt začelo tudi za dijake in potekalo v smeri naslednjega srečanja, na katerega smo se pripravljali. V tem času smo poleg ekoloških tem obravnavali tudi splošne teme o jezikovni pestrosti v EU, o predsodkih in podobnem. Veliko delovnih listov je bilo rešenih, komunikacija med dijaki in učitelji vseh / a Du Gostitelji pravijo, da je pokrajina v Kalabriji v tem času leta najlepša. Na poti proti Tirenskemu morju pogledi na čudovite kraje dobesedno jemljejo dih. s o aii a ski ni edi Ko š Ko smo v Rimu ujeli spalnik in se namestili, se je vseh osem dijakov sHačilo v eno kabino, ki je sicer namenjena trem, in klepetalo dolgo v noč. Spomini na pretekle dni so bili sveži in niti poškodba prsta, utrujenost ali pomanjkanje prostora v kabini niso preprečili mladim, da bi uživali v druženju. K, RR na projektnem srečanju v Cosenri bila slovesna pomeni lastniki priznaj. Pikkvšija se ba MOČ gostiteljica Giulietta, ki se je na vso moč trudila, da bi bili vsi zadovoljni, maj 2009 o Marija Sreš FE. sijonska | VEKŠu v Mariboru, Fotografija jo prikazuje z bratom Tinekom. Ta študij ji sicer ni bil po volji, želela je postati profesorica, o vedoč, da učitelji ne smejo hoditi k maši, je poč izbralo svobodnejši poklic, Študentska leta so bila vendarle lepa, imela je dobre prijateljice in verni študentje so se zbirali v stolnici. To je bila zanjo tudi doba duhovnega dozorevanja - najprej dvoma in odmika od tradicionalne vere staršev, nato iskanja osebnega Bogo in vpoznanjo, da Bog ja in da vodi tudi njo - iz tega pa je izšlo brezpogojno spoznanje, da želi postoti misijonarka. Pustila je službo in se dobesedno odprovila v neznano. Marija med starosolkami iz Soborkhante - pokrojine v državi Gudžerot. Prav njim je posvetila skoraj štirideset let življenja. V začetku ni bilo lahko, pet lel je minilo, da so spoznali, da želi v resnici živeti in hoditi z njimi - pri njih, v njihovih domovih. Spoznala je njihovo bedo, nesamostojnost, zatiranje, zlorabljanje in jih začelo učiti, kako morajo skrbeli zase, se izobraževati, delati, zaslužiti svoj denar, Ustonavljala je zadrugo, jih učila brati in pisati. Njen trud je rodil sadove. Ženske so se začele ukvarjati z vezenjem, zbiranjem mleka, pogozdovanjem, kopanjem vodnjakov - zaslužek po jim je vzbudil somospoltovanje in občutek samostojnosti in tudi njihovi možje so jih začeli bolj spoštovati - nekaleri so se jim celo pridružili, čeprav misijanarke na začelku niso lepo gledali. Leto 1985 na obisku v domovini. Osemdeseto leta so bila dobra. Ženske v Indiji so se začete spontano organiziroti in se izobraževati. Tudi Morija je v različnih obdobjih organizirala tri ženska združenje: Ženska organizacija |Stri songhaton), lučka (Džjol) in Naprej storoselke (Progoti mehita mandat). Ob tem ve je snovalo tudi njeno literarno delo, o sojih storoselkah je napisala dve knjigi zgodb: Tom, Kjer kesude cveto in Doma sem s tom. kjer je moje srce, za vzgojo mlodih deklet po knjigo pogovorov Ženko ženski, V tem čosv po predstavlja svojo najnovejšo Najprej je bila žensko in druge zgodbe - zapi staroselskih pripovedk pl Dungri Gorasija. % ni a w Najprej je bilo želja po izobrozb Oče se je sicer spraševal, zakaj je lo potrebno, a mati jo je podprla in pot se je začela. Fotografija, ki prikazuje tedanji drugi razred, je nastala leta 1959. Marija sedi v drugi vrsti, prva z leve, s pisalom v roki. Očitno je bilo ura slovenščine pri prof. Miri Vrečič - slovenščino je imela rada in profesorica je vedno pohvalila njene spise. Na sošolce in profesorje so ostali prijetni spomini, zlosti no razredničarko ljubico Šuligoj, ki je bila zelo tovariška in prijazna. Tudi ta leta so po svoje prispevala k njeni poznejši usmeritvi: gimnazija ; ; je vzgajala v duhu enakopravnosti, v prepričanju, da je žensko samospoštovanje odvisno leto 1965 je Marija končevala študij na od izobrazbe in ekonomske samostojnosti. 38 VESTNIK peh znanih Pomurcev jih je odprl i, ki jo je iz Bratoncev pripeljala na soboško gimnazijo. Morijina družina v Bratoncih leto 1971 - posnetek je nastal pred njenim odhodom v Indijo. Od leve proti desni stojijo: Marija, oče Ivan, mati Katarina in sestra Katarina, zadaj bratje Stanko, Tinek, Andrej in lvon, spodaj nečoka Simon in Tomi. A pred tem je morala še v Španijo, kjer je domoval njen bodoči red. Tri dekleta so se odpravila. najprej v Avstrijo, ker Jugoslavija s Šponijo še ni imela diplomatskih stikov, nato pa dalje. V Španiji so jih imeli za begunke, kar pa so odločno zanikale, saj niso namerovala zapustiti domovine. Po izpopolnjevanju in učenju tujih jezikov je končno prišla Indija. Tudi tu je morala nojprej študirati (gudžeratsko književnost), da bi dobila vizo, in šele nato se je začelo pravo misijonarsko delo. xi K tako delavnemu in plodnemu življenju sodijo tudi priznanja, čeprav ljudje ne delajo zarodi njih. Fotogratija prikozuje podelitev priznanja ljudje odprtih rok, ki sta ga leta 2005 organizirala revija Noša žena in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve - nagrada zo nesebično služenje drugim. Gudžorotska akademija lteratvre in vmetnosti jo je nagrodita dvakrat - nojprej za knjigo Tam, kjer kesude cveto, nato pa še za Ženska ženski - nagradili so njeno prizadevanje, saj je kot tujka pisola o staroselcih, ki so jih domači pisatelji prezrli. Njena naslednja knjiga, tako pravi, pa bo o njej sami, soj se zdaj že lahko ozre na prehojeno pot. Prof. dr. jože Balažic, dr. med.: Predstojnik Inštituta za sodno medicino MF UL ter predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru, Ekonomski in Pravni fakulteti v Ljubljani Prof. dr. Jože Balažic je bil rojen leta 1954 v Renkovcih. Prekmurje je zapustil pri petnajstih letih. Kariero je po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani usmeril v pedagoško delo. Danes predava na več fakultetah v Ljubljani in Mariboru. Poleg. tega je tudi predstojnik Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Posebno pozornost v svojem raziskovalnem delu posveča etiki in deontologiji v medicini, zanima ga tudi medicinsko pravo, V prostem času rad vrtnari na domačem vrtičku, včasih tudi rad potuje. Prof. dr. Balažic je odraščal v kmečki družini z bratom, mamo in staro mamo, oče je namreč veliko časa preživel na delu v tujini. Tisti časi so bili težki. Osnovno šolo je obiskoval v Turnišču. »PO pouku sem delal na kmetiji, njivah in travnikih - »senžatih«- Kljub temu smo otroci zmeraj našli kaj časa za nogomet, različ- ne igre, za plezanje po drevesih ipd. Vedeli smo za vsako ptičje gnezdo, kaj je notri in kdaj bodo mladiči. Bilo je pestro in ob večerih idilično. Drugače kot to mladi doživljajo danes.« Vse razrede osemletke je končal z odličnim uspehom, nato pa se Je pri petnajstih preselil v internat v Maribor, kjer je nadaljeval izobraževanje na takratni Gimnaziji Miloša Zidanška, danes Il. gimnaziji Maribor. Uvidel je, da je gimnazija nekaj drugega kot osnovna šola in da se je treba resno učiti. Privaditi se je moral na novo okolje in tudi znanje iz osnovne šole je bilo ponekod po- manjkljivo, npr. iz naravoslovja. »Približno v pol letasem s trdim delom presegel manjko, in ko vidiš uspehe in kako napreduješ, Je motivacija še večja.« Gimnazijo je končal z odličnim uspehom, zaradi česar mu ni bilo treba opravljati mature Kot otrok je razmišljal, da bi vozil kamion, kasneje pa se je navduševal nad pravom. Tako je razmišljal še v četrtem letniku gimnazije, dokler se s sošolcem nista odločila, da bosta na infor- mativnih dnevih v Ljubljani obiskala še Medicinsko fakulteto. Tako je pravo nekako pristalo na drugem mestu, vpisal se je na medicino in opravil sprejemne izpite. »Ko greš iz gimnazije na fakulteto, si prepuščen sam sebi, nihče te v nič ne sili, To je nekakšno nadaljevanje zrelostnega izpita, kot pravimo maturi. Takrat je študij medicine trajal pet let in na začetku se je zdelo dolgo. Nato je kar naenkrat minila polovica in vsak dan je bil bližje diplomi. »Diplomiral sem, a naziva doktor medicine ni- smo prejeli, saj nam je Kardelj ta naziv odvzel in nam dal naziv zdravnik in ne doktor medicine. Nekaj let kasneje so nam naziv vrnili in nam podelili nove diplome.« V teh letih pase je nekoliko spremenil tudi študij. Danes traja šest let, k spremembam pa so pripomogli tudi nova dognanja, odkritja, razvoj v tehnologiji pa tudi informacijska tehnika. Takrat so profesorji na predava- njih uporabljali klasične diapozitive v črnobeli tehniki, danes pa si predavanj brez računalnika in druge tehnike ni mogoče predstavljati. »Odločil sem se za akademsko kariero« Prof. dr. Balažicse je po diplomi kar hitro usmeril vakademske vode. Takrat je imel diplomant medicine za nadaljevanje študija dve možnosti; ali magisterij in nato doktorat, ali pa t. i. strogi doktorski izpit oz. rigoroz. »Odločilsem se za slednjo možnost. Ta izpit se mi je zdel kar težek. Trije ugledni profesorji so spraševali vse, kar jim je prišlo na misel, s katerega koli področja medicine.« Doktoriral je leta 1992 na Univerzi v Ljubljani. Oktobra 2006 je postal redni profesor, kar je razmeroma hitro. Zadostiti je namreč potrebno zahtevnim kriterijem in opraviti določen obseg znan- stveno raziskovalnega dela, da lahko od asistenta napreduješ do naziva docent, izredni profesor in nato redni profesor. Po diplomi je sledila obvezna dveletna splošna praksa. V tem času se je bilo treba tudi odločiti za področje specializacije. Prof. dr. Balažic je prakso opravil v zdravstvenem domu v Šiški v Ljubljani. Ko se je pri svojem profesorju pozanimal, kako je s specializacijo iz travmatologije, je izvedel, da so čakalne dobe zelo nepredvidljive in dolge, tako da je razmišljal o različnih možnostih. Nato se je pravzaprav mimogrede prijavil na razpis pokojnega akademika dr. Milčinskega, ki je iskal mladega zdrav- nika. »Nisem kaj dosti razmišljal, prijavil sem se in bil prepričan, da tako ali tako nimam možnosti, Nato sem prejel pismo prof. Milčinskega, da naj pridem na razgovor. On je bil ena večjih mapa tuj o SI Na obisku enega izmed angleških vrtov VESTNIK so Beh »Etika je za slehernega zdravnika najpomembnejše —— BRA o? v službi skupaj s soprogo avtoritet v medicini in pravu na Slovenskem, zato sem se pri kolegih pozanimal, kako in kaj. Rekli so, da če se zameriš njemu, si si lahko pokopal nadaljnjo kariero. Šel sem na razgovor, in ko mi je povedal, da naj pridem v sredo, prvega februarja, v službo, sem bil še bolj zmeden. Tako sem pristal pri njem v službi z nekakšnim strahospoštova- njem. Hitro sem bil presenečen, kako človeški je pravzaprav bil. Dobil sem specializacijo in kljub začetnim težavam celo asistentaturo. Ker sem bil krščansko vzgajan, sem bil namreč moralno- politično oporečen in takega so me na univerzi V prvem hipu zavrnili. Po posredovanju prof. Milčinskega sem tako leta '85 postal asistent. S tem je moje veselje, posvečati se študentom, raslo in to počnem še danes.« Prof. dr. Balažic predava kot redni profesor Študentom medicine in stomatologije na Medi- Cinski fakulteti v Ljubljani ter tudi študentom : da ič: re aii sa s.O Tepežkanje na Triglavu - prof. dr. medicine v Mariboru. Na Pravni fakulteti v Ljubljani predava pri izbirnem predmetu sodna medicina ter sodeluje na podiplomskem študiju, predava pa tudi na podiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, in sicer predmeta ekonomika v zdravstvu ter menedžment in etika v zdravstvu. Posveča se problemom v medicinski etiki, deontologiji in pravu v medicini. Meni, da je etika za vsakega zdravnika zelo pomembno vodilo pri njegovem poslanstvu in delu in tudi vedno bolj bo. Poleg omenjenih področij svoj čas posveča tudi forenzični genetiki (predmet raziskav je DNK). Inštitut za sodno medicino Prof. dr. Balažic je predstojnik Inštituta za sodno medicino, ki deluje v okviru Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in zaposluje 39 ljudi. Znotraj inštituta deluje več laboratorijev, med drugim tudi DNKaboratorij (oz. laboratorij za forenzično genetiko), ki je začel delovati pod njegovim vodstvom, Glavna naloga forenzične in temeljno vodilo« genetike je identifikacija. Pri živih osebah gre za ugotavljanje očetovstva in analizo sledi bi- ološkega človeškega izvora iz kaznivih dejanj. Poleg tega opravljajo identifikacije neznanih trupel oz. delov trupel. Njihovo delo je po- membno v povezavi z množičnimi grobišči povojnih pobojev, kakršno je v Hudi Jami na območju Laškega (Barbarin rov). »Ravno v tem času se tam potrjujejo najhujše domneve glede prvega jaška, med tem ko drugih dveh še niso odprli. Če bodo potrjene domneve tudi glede drugih dveh jaškov, bo to najverjetneje eno največjih grobišč na Slovenskem poleg Teznega v Mariboru.« Poleg drugega operativnega, strokovnega ter pedagoškega in raziskovalnega dela je vpet v dva interdisciplinarna raziskovalna projekta na področju modeliranja v medicini in tehniki. V okviru Uprave RS za zaščito in reševanje vodi Balcžic v študentskih časih (desno) tudi enoto za identifikacijo oseb v množičnih nesrečah in katastrofah. Prosti čas, kolikor ga je Ob vsem akademskem delu mu ostane malo prostega časa, Nekaj ga posveti svojemu hobi- ju — urejanju vrtička ob hiši, pomemben del bi moral posvetiti družini, ki pa se je v zadnjih letih močno skrčila z odhodom dveh sinov na svoje. Nekaj prostega časa pa zahteva tudi domači nemški ovčar. Ko so bili otroci manjši, so več potovali. Med počitnicami so obiskovali različne kraje: Kubo, Dominikansko republi- ko, Bali, Maldive, Mehiko, Evropo itd. »Zdaj, ko so otroci že večji in sta se sinova odselila, hčerka pa je v tretji gimnaziji, potujemo bolj po Jadranu. Zadnje čase z ženo rada potujeva in si ogledujeva vrtove in nacionalne parke.« Čez nekaj let, ko bo imel manj dela, pa si želi več prostega časa preživeti blizu rodnih krajev nekje v zidanici v Lendavskih goricah. Pri družini Osterc v Veržeju so našli zavetje in oskrbo že ježki, sraka, srna, psi, mačke in nekateri v takem stanju, da so jih morali umetno hraniti z nadomestnim mlekom. Ljudje pridejo k njim s poškodovani. mi in najdenimi živalmi. Oko- lica že ve, na koga naj se obrne, če se pojavi nemočna žival, potrebna človeške pomoči. Vse divje živali, ki gredo pri njih skozi »program«, da lahko samostojno živijo v divjini, po »rehabilitaciji« spustijo v nara- vo, kjer so svobodne. »Takšen je zakon narave,« doda tempe- ramentna Cvetka Osterc, ki je Že šestindvajset let poročena v Veržeju. Sicer je rojena Bakov- čanka, Vrana, ki je pred leti pristala v njihovem družinskem zaveti- šču, ima kletko vedno odprto, da bi poletela v nebo, ampak ne Želi, ker ji pri Osterčevih nič ne manjka, Po Cvetkinem pre- pričljivem govoru ji verjamem, da bi za korist živali naredila marsikaj. Ni povprečna ljubi- teljica živali, ki melanholično boža svoje štirinožce ali perjad. Še več, svoje živali, teh pa pri njih ni malo, poimenuje »moja deca« in se z njimi pogovarja kot z odraslimi ljudmi. Če pa kdo zaničuje živali ali o njih grdo "govori, ga Cvetka z iskrivimi očmi pogleda in ga poduči, da bo v prihodnje vedel, kako in kaj. Njen mož Jože je policist, zbiralec oltajmerjev in slikar. Oba priznata, da če ne bi bila tako velika ljubitelja živali, med njima ne bi bilo razumevanja in ne bi bila skupaj. Zaradi žival. skih prijateljev in obenem dru- žinskih članov, kot pove Jože, so zakonske vezi med njima zato še trdnejše. To milost in posluh za živalsko stvarstvo je pridobila tudi njuna hči Nina. Črn pes Timi, pasme pitbul, me čuvajsko gleda in se počuti gospodarja na Osterčevem dvo- rišču. Štirinajstletna Asja (sibir- ski haski) pa se niti ne zmeni za obisk. Cvetka izmenično jemlje v naročje tri ostarele, idealno negovane muce. Vsaka od njih je stara več kot štirinajst let. »Ži- val, četudi že stara, ima pravico živeti, zato želimo, da jim bo do konca lepo,« pravi Cvetka. Zapeljemo se kilometer in pol daleč v del vasi, tik ob žele- znici, kjer je Murino močvirje. Pred desetimi leti sta Cvetka in Jože dva hektarja močvirnega zemljišča odkupila in polovico od tega zavozila z zemljo, polovi- - maj 2009 Zivali so pogoj za trden zakon ez eno leto bosta mlada Poldija postala bela, kot je njuna mama. Jože si po službi obnovi energijo v naravnem okolju med živalmi, co pa preuredila v mirno plitvo — perutjo, so ga poimenovali Pol. jezerce in na količkih Postavija di, poldi si je spletel gnezdo in leseno hiško. V tem času se vanj znesel jajca. Seveda so bila za NE dj Koši ju. neoplojena. Šele takrat so ugo- pazujemo BUneD atnik, tovili, da gre za samico. Jajca so kmalu bodo zacveteli lokvanji, 0, rati in namesto njih nastavil Od tam opazujejo jato dVtohto. 0... i šeg, Takrat sta se izlegli nih rib, ki jih ne lovijo, Ampak ti dve gosi, za kateri je labodka se njihovo število uravnava z adobale take, kok ba ei odi naravno selekcijo. V tem dej, spodobi. Naslednje leto se je domuje vodomec, na bregu je po ati pridružil tuji labod, ki pa lačna, dva sapa Tam Še je prinjih ostal leeno leto. Toda gibljejo različne živali, ki so krbel je. da je Poldka izvalila tipične za obmurski svet. projšta radarja SPRE Poldi je postal Poldi leto, zato stu še pepelnate barve. da. Da bosta snežno bele barve, bo Vsak dan Osterčevi hodijo n — minila še ena zima in potem se mit tri labode, dve medžimursei — bosta postavila s svojo nežno gosi in šest rac. Te ptice so labodjo belino in bosta v okras na domačem dvorišču. Pridejo vsem dobrim ljudem, ki si naj: k ljudem in čakajo na zrnje z dejo čas, da obiščejo spokojno ga dobijo na vodnem bregu naravo - svet, ki se ne polni s Vse ptice so Poldiji. Ime, dobile po samici Poldki. ko o nalo BE, dobili invalidnega laboda z ,, x49B ,,.n Zadravec 40 VESTNIK JE— maj 2009 To sem jaz Zgodba z naslovnice s Fme mi je Zoran, ker sem se rodi! vročega julija 1964. ob jutranji zori. Takrat je imela Murska Sobota še porodnišnico v centru mesta, fam blizu hotela in sodišča, Mama in oče sta delala v Skopju, na drugem koncu tedanje države, Ko se je bližal konec mojega udobnega bivanja v maminem trebuhu, sta vzela dopust in šla na pot. Hotela sta, da se rodim doma, Moj proi spomin seže v četrto leto življenja, Partizanska ulica v Murski Soboti je bila takrat še kot vas in jo še danes starejši Sobočani imenujejo Mala Kaniža. Stare kmečke hiše in dvorišča so sicer počasi izginjali. Makadamska ulica se je spreminjala v asfaltno, Sosed, ki je razvažal premog z vozom na konjsko vprego, se je vse redkeje odpravljal na pot. Vse to pa ni zmotilo čudovitega otroštva, prešernega otroškega smeha in igre. V prvi razred osnovne šole sem vstopil zasanjan in počasen. Po koncu pouka sem večkrat ostal sam. Sošolci so že zdavnaj odšli, ker sem počasi pospravljal zvezke in knjige in se še poča- sneje obuval. Na poti domov me je zanimalo prav vse, pogledal sem vsako rožico in v letu spremljal barvne metuljčke, Bil sem nenavaden. Predlagali so, da drugi razred obiskujem v posebni šoli. Moji se niso strinjali. Nadaljeval sem s svojimi sošolci fer šolo končal kot odličnjak in uspešen modelar. Oboževal sem izdelovanje čolnov. Pa še na nekaj sem se privadil, Naučil sem se vztrajnosti. Vztrajnosti pri prebiranju knjig, vztrajnosti pri učenju, in da vztrajnost izhaja iz motivacije. Za motivacijo pa ni treba dosti. Rekel sem si, to bom naredil, in tako je bilo. Življenje je šlo skozi soboško gimnazijo, ljubljansko medicinsko Matilda Slavič iz Bučečovec Komur pevski duh sem vdihnil ... Zadnji nastop gospe Matilde Slavič je bil v začetku meseca na literarnem večeru Buble v Radencih in poslušalci so bili kar očarani nad njenim lepim in profesionalnim petjem. Kar samo se je pritaknilo vprašanje, kje je vsa ta leta skrivala svoj glas. fakulteto in specializacijo iz radiologije. Specializirati sem začel v soboški bolnici. Čez pol leta so me povabili, da specializiram radiologijo za ljubljanski klinični center. Sprejel sem. Lahko sem se posvetil radiologiji možganov. Pogled v možgane z računalni: ško tomografijo in magnetno resonanco je nekaj fantastičnega in konkretnega in koristnega. Stopil sem korak naprej in se učil tehnik izvajanja posegov na možganskem žilju. Če se možganska žila zapre ali krvavi, nastopi Vendar njena zgodba niti ni tako zelo nenavadna, je pu zanimiv zgled za to, kako življenje prepleta in odpleta naše želje in cilje in tudi, če nekaj vzame, v zameno tudi nekaj da - mogoče še več, kot smo pričakovali. Matilda Slavič, ki zna tako lepo zapeti zlite slovenske popevke iz šest- desetih, živi v Bučečovcih kot vnukov Miloša, Mije, Vanja, Vasja, Ize in Urba, ki vsi radi prihajajo k njej na počitnice. Petje pa ji je bilo položeno v zibelko - otroštvo je preživela v veliki družini v Babincih pri Ljutomeru. Imeli so mizarsko delavnico in pri hiši je bilo de- set otrok. Njena mati, Marija Filipič, je bila zelo dejavna v kulturnem življenju vasi. Zelo gospodinja, mati dveh hčera, , rada je pela, pisala pesmi, pri- Irene in Helene, ter babica ložnostnu besedila in skeče za s —.- Solid, kal zbi < dkomo od mikrolone proslave - bila je prava ljudska umetnica, ki si je vedno vzela čas za kulturno udejstvovanje, pa tudi oče se jim je večkrat pridružil. Pela je cela družina, Matilda še največkrat v duetu z bratom Dragom. Ko sta odraščala, so bile pri nas zelo priljubljene prireditve Pokaži, kaj znaš in leta 1958 sta skupaj zapela na prvi javni radijski oddaji v Murski Soboti, ki sta jo vodila novinar Drago Dr. Zoran Miloševič, nevroradiolog uje A možganska kap. To je težka bolezen, Z znotrajžilnimi posegi jo lahko preprečimo, omilimo ali pozdravimo, pa še glave nam ni treba odpreti. Če le bolnik pride dovolj hitro k nam. Pa naj bo to ponoči ali podnevi, čez nedeljo ali praznike Vse se spreminja. Iz makadamskih nastajajo asfaltne poti. Namesto rožic in metuljev proučujem možgane. Ne izdelujem več modelov, ampak zdravim možgane. Podnevi in ponoči. Vztrajno. Z vnukinjo Izo Mlada pevka Matilda Beloglave in gledališki igralec Hugo Florjančič. Delila sta si drugo do tretje mesto, zapela sta pesmi Mojca in Savinjska dolina. Vadila pa sta kar v do- mači mizarski delavnici, ki je bila zelo akustična. Leta 1967 sta nastopila celo v Ljubljani. Zelojo je razveselilo, ko so od- dajo Pokaži, kaj znaš leta 1998, po štiridesetih letih, ponovili. Takrat je pela sama, ker brat ni mogel priti, Nastopajoči so bili 40 let starejši, najstarejša udeleženka jih je imela 75. Bilo pa je zelo lepo. A če se spet vrnemo v mla- dostna leta, Matilda pripove- duje, da se je pridružila mami pri organizaciji kulturnih dogodkov. Poleg petja je tudi zelo rada recitirala, igrala, na vaje je hodila peš, tri kilometre daleč. Želela je postati učitelji: ca, a se ji ta Želja ni uresničila. Odšla je v Maribor in tu se je njeno udejstvovanje še bolj razmahnilo. Vpisala se je v gledališki tečaj, kjer so veliko igrali, pa tudi pela je lahko veliko. Takrat znana pevka Lidija Kodrič jo je povabila " k sodelovanju na festivalu popevke, vendar se za takšen nastop ni mogla odločiti. Vleklo pa jo je tudi domov, v Mariboru ni zdržala dolgo, Vrnitev v domačo vas pa je spet prinesla novo življenje, porokaz Antonom Slavičem iz Bučečovec jo je vrgla v družin- sko življenje, ki jo je prav tako osrečevalo, Ukvarjala se je s hčerkama, zanimalo jo je vse, kar se jima dogaja, zlasti v šoli, skrbela je za dom in starejše sorodnike, petje je ostajalo za domačimi zidovi. Veliko je pela s hčerkama, ki sta prav tako glasbeno nadarje- ni. Tako je bilo, dokler ni prišlo vabilo naštiridesetletnico prve javne radijske oddaje Pokaži, kaj znaš v Murski Soboti. Ta- krat se ji je zazdelo, da bi spet lahko začela peti. Ob njeni šestdesetletnici pa se je njena hčerka Helena domislila prav posebnega darila - prijavila jo je za nastop na proslavi, ki jo je ob materinskem dnevu organizirala ljutomerska Ka- ritas. Zapela je pesmi Enkrat vse mine ter Spomin - zna- 90 let gimnazije v Murski Soboti Tako so si staro modrost napisali na vabilo ob tride- setletnici mature učenci 4, arazreda soboške gimnazije, Čez dve leti bo spet treba napisati kakšno posebno va- bilo - praznovali bodo namreč petdeseto. Klasična maturantska foto- grafija tistih let pa jih prika- zuje mlade, na pragu novega življenja, kako strumno stojijo za svojimi profesorji, ki so jih ohranili v lepem spominu. Od leve proti desni sedijo: Tonček Žnidarič (telesna vzgoja), Sil Nastop na proslavi v Križevcih menito pesem Beti Jurkovič, spremljala pa jo je pianistka Olga Pal s soboške glasbene šole. Z malo treme sicer, a je šlo in po dolgem času je spet začela nastopati, Zapela je še na prireditvi kulturnega dru- štva v Bučečovcih, sodelovala v dramski sekciji, na prosla- vah društva za osteoporozo, na literarnem večeru KUD Bubla v Radencih, v cerkvi za materinski dan, na občin- ski proslavi v Križevcih ob spremljavi Ernesta Lukača, , skratka rada gre, kamor jo povabijo. Treba je izživeti, kar je še ostalo, pravi. Petje ji na- mreč veliko pomeni, poje pa za dušo, kot pravimo, ne da bi kaj posebnega pričakovala. Sicer pa jo lahko veseli, da se je družinska nadarjenost prenesla tudi na vnuke - Naj kak" se koli svejt vrti, držalo je, ešče drži, ka človik se do smrti fči! Maturanti generacije 1960/61 va Hradil (zemljepis), Vlado Sagadin (zgodovina), fMira Vrečič (slovenščina), fJan- ko Liška (ravnatelj), Irena Čebašek (biologija), tFranc Avsec (fizika), Romana Jazbec (kemija). V prvi vrsti stojijo od leve proti desni: Karel Kerčmar (inženir, odšel v ZDA), Elza Carni (sodnica), Kristina Farič (odšla v Makedonijo), Jože Kološa (učitelj), Silva Uršič (slavistka), Emil Miloševič (inženir), Maja Novak (psi- hologinja), Ivan Medič (se vsi pojejo in doma prirejajo prave družinske koncerte. Vnukinja Mija, na primer, je z osmimi leti pri igralcu Juretu Ivanušiču nastopala v vlogi malega Mozarta, vnukinja Iza je športnica plavalka, pri enajstih letih ima že vrsto medaljin pokalov, a kerveliko trenira, pravi babica, sta malo skupaj. Zadnji dosežek pa je knjiga Mačje dogodivščine, ki jo je napisal štirinajstletni vnuk Vanja, izdala pa osnovna šola v Kamnici - inje glede na nadarjenost, ki jo kaže mladi pisatelj, res nekaj posebnega. Tudi zaradi tega lahko Matilda Slavič z upanjem zre v prihodnost - to, kar zmore najlepšega, živi naprej v nje- nih vnukih. iz; Bea Baboš Logar jim je izgubil), Helena Šiftar (zavod za socialno zavarova- nje), Štefan Kološa (zdravnik). Druga vrsta: Elemer Bobnar (zdravnik), fEdi Uršič, Štefan Vučak (inženir), Feri Horvat (ekonomist, poslanec), Feri Štivan (zdravnik), Angela Recek (zobozdravnica), fJože Sukič (profesor), Aleksander Šmidlehner (arhitekt), Ale- ksander Kelemen (zdravnik). Tretja vrsta: Jože Štivan (po- slovnež), Rudi Kokalj (tiskar- na), Franc Sambolt (inženir), fŠtefan Antalič (agronom), Janko Šeruga (inženir). Kot pripoveduje Helena Šiftar, so se zelo dobro razu- meli in - kot se je nekoč reklo - bili so homogen razred, v slabem in dobrem so držali skupaj, si pomagali in tako je še dandanes. Ne srečujejo se le na obletnicah, ohranili so stike, vedo drug za drugega. Tako kot drugi maturantski razredi pred njimi so kraljevali v posebni učilnici na terasi gimnazijske stavbe in že s tem je bil poudarjen njihov pose- ben status. Od 35, obletnice naprej se srečujejo vsako leto, vsakih pet let pa bolj slovesno, tudi s šopki in svečami, ki jih prižgejo na soboškem poko- pališču za pokojne profesorje in sošolce. Potem pa pridejo spomini - preplet preteklosti in sedanjosti -, še vedno si tako kot nekoč brez zadrž- kov povedo vse. Kako je bilo pred skoraj petdesetimi leti? Praznovali so rojstne dneve, prirejali »hausbale«, se vozili s kolesi na izlete, se hodili kopat na Muro, najbolj privlačna pa je bila poletna sezona na sobo- škem kopališču. S profesorji so se dobro razumeli, razumeli so tudi, da se je treba učiti. Imeli so mlado razredničarko - Miro Vrečič, s katero so sklenili pravo prijateljstvo. Pozneje se je poročila s profesorjem fizi- ke Francem Avscem, ki so ga imeli za najbolj pravičnega profesorja na šoli. Bil je Lju- bljančan in se je v prostem času vozil domov z motorjem. V ta namen so mu učenci na- nosili stare časopise, da jih je imel za izolacijo. Šolski režim je bil kar strog, V veljavi je z — — bila hora legalis - pozimi do osmih, poleti do devetih. Če so te zalotili po dovoljenem času, si dobil ukor, razen če nisi bil v spremstvu staršev. V kino so smeli le ob pol šestih, in to le na tiste predstave, ki so bile na oglasni deski označene kot primerne. Šolski plesi so bili v soboto zvečer v gimnazijski telovadnici, vedno je bil poleg dežurni profesor. Bilo je veliko krožkov, vsak je sodeloval v kakšnem, zelo priljubljen je bil dramski, pa tudi s športom so se vsi radi ukvarjali - vrhunec je bil zim- ski športni dan s sankanjem in smučanjem v Mačkovcih. Dva- do trikrat letno so obi- skali mariborsko gledališče, enkrat tudi ljubljansko - na sejem elektronike jih je peljal profesor Avsec. Mature ni bilo tako težko opraviti kot prejšnja leta. Lah- ko si si izbral svoj predmet, v dogovoru s profesorjem napi- sa! nalogo in jo nato zagovar- jal. Za vse pa je bila obvezna pisna naloga iz slovenskega jezika. Največ priprav je se- veda zahteval tradicionalni maturantski pohod. Zbrali so se na železniški postaji, oboroženi z različnimi atributi (ključi, logaritemske tablice, prebodene z enicami ..) se napotili najprej do ekonomske šole in pozdravili vrstnike, nato pa h gimnaziji, kjer so opravili predajo ključev, Ves čas so peli Gaudeamus igitur ... Maturantskih plesov takrat še ni bilo, bila pa je valeta - sku- paj z razredničarko so šli na večerjo k Titanu. Tudi končni izlet je bil skromen - za teden dni v Baško. Imeli so se zelo lepo, saj je večina med njimi takrat prvič videla morje. Biti gimnazijec je nekoč ve- liko pomenilo, Bili so ponosni na svojo zrelost in so se temu primerno obnašali, kar razode- va tudi pričujoča fotografija. UE. Bea Baboš Logar Maj je mesec mladosti. Pardon je bil. Tak bar bajca pravijo, ka da je nekši Tito živo te so nekšo štafeto nosili. Pa mahali so z zastavicami, pa tranparente so meli. Pa te je mr0u. Pa so še en čas nosili transparente pa zasta: vice, pa falat lisa, ka se njemi je pravlo štafeta. Te pa samo nainok nej več. Adijo Tito. Nikomi je več nej bilou za Titoja. Cilou so začali fejst božno gučati od njega. Ges toga glij ne razmin. Najprle je nekši kak ti najvekši frajer, pa neuvrščeni, pa Stalina je zajebavo, pa najboukše »kefe« si je dal na Brione voziti, pa kredite je zrikto cejloj državi, pa sakši si je lejko kučo zazido pa te za par lejt nekši drobiž nazaj dao. Kriminala je skoro nej bilou. Direktori pa tej so tuj kradnoli, samo s pametjof. Nanč enomi je na kraj pameti nej spadnolo ka bi celo firmo prejk zel. Ka ga je te čako brezplačni večletni turistični aranžma na Goulon. Pa direktor si nej mogo biti, bar vekše firme nej, če si nej bil f partiji - komunističnoj. Deco so sprejemali | pionirčke. Pa so nosili rutice. No gres travo nosijo f šolo. Deca so f šouli cilou biti bilij. Gnes ga školnik nesmi niti grdou poglednoti. Babica je pravla, ka da je za atija f šoulo odla je školniki pravla, ka ga naj redno majne, kan njoj doma nede trbelo. F tisti časaj so driijgo bojno prej partizani gvinali, te za en čas je bilou že izenačeno, pred parimi lejtami so pa že f knjigaj špilali podaljške. Partizani pa tisti, ka so se z njimi strejlali. No f časi prejšnje vlade, pa so po penalaj že zmagali nasprotniki partizanof. Zaj se špila dodatna tekrna , pa je po proon polčasi 0:0. Vrag si ga vedi, kak de na konci. No te je pa na temačno plat zgodovine posijala demokracija. Sakši lejko dela pa kričij ka šče, Super. Pu se je začalo. Strank smo doubili kak šalate. Lejve, desne, sredinske, Mam žute, rdeče, plave, stranke za mlade, pa stranke za stare, stranke za nacionaliste, pa za kmete, pa za vernike, za nevernike smo ji že dosta meli odprte, pa tak dale pa tak naprej. Juhuhu, naj žive demokracija. Pa so bilij si radi. Direktor je lejko bil sakši, što je bil f pravoj stranki. Privatizejralo se je na velko. Nej samo svoje, še kakše coj podjetje si je te novi demokratični direktor pod sebe skopo. Kakše se zveze pa naveze so se zrihtale. Zmejs so nas zeli še v NATO pav EU. Pa €-oje smo doubili. Kak f pravlici, Ena sama radost. Leta 2004 pa še ena pravlica, Na oblast pride pojem demokracije. SDS. Končno se je Slovenija znebila gniloga socializma, pa razni njegovi podmladkov v obliki LDS. Enkratno, Zača se preporod. Kak prva so zamenjali se ka se je dalou zamenjati. F časi najvekšoga razeveta kapitalizma cvete cejla Slovenija. Se firme majo punto dela. Država se kouple v pejnezaj. Državlanon se obeča telko daril, kak či bi pouleg enoga velkoga daliča stal pa bi si sakši doj bral ka nica. Plače so zdigavali javnin sliijžban. Se samo naj se vijdi, kakša dobra oblast so. Pa vinjete, pa brezplačne malice, pa vrtec za driijgo dejte šenki. Neya kaj praviti. Super la. Samo pejnez za sa ta darila je pa glij nej bilou. Ka so zmejs še delali ceste, pa Patrije so kiipiivali pa še sefele kaj coj. Pa je prišlo leto 2008. Pa volitve. Pa šok. Grdi državljani republike Slovenije so ta liičili sa ta darila, pa zvolili lejve. Si lejko mislite ? Komuniste? Socialiste? Liberalce? Si so se spitavali: »Se nam je to Zares zgodilo?« Pa kak ste mogli? Kak ste nanlejko tou napravili? Državljani pu državljanke sran vas je naj. Janša je ščel se tiste ka so nej za njegove volili osebno toužiti. Te so njemi razložili ka ji je par sto gezero, pa si je premislo, No pa jajmo tou, Vij dragi moji ste zavrgli najsvetlejšo točko sloven. ske povojne zgodovine, Slovenijo ste stavili. Na nulo, Sloventja stoji. Si predstavlate, ka bi zaj f časi te svetovne gospodarske krize Janšova vlada delala. Ču- stavke delavcof. Sakši drživlan bi doubo najmenje 500 € na mejsec pa če bi kaj delo ali pa nika samo če bi dobro volo na volitvaj, Novine bi pa samo lipou pijsale od svetloga voditelja pa njegovi pribočnikov. Cejli svej! bi se odo jčit v Slovenijo kak se obvladuje gospodarska kriza. Kak lejko samo prolitejraš s krizoj. Sakša pravljica se konča. Na konci sla se pohičija na Majakos otoki, Urška pa mu je rodila kup otrak. In vsi so živeli v svobodni demokratični Sloveniji. Vsi otroci so že od mladosti bili člani edine prave stranke. V Sloveniji so se do leta 2032 na oblasti vsake štiri leta menjavali rdeči z belimi. Takratni Predsednik države Slovenije Hasan Mustafa Hadžimulaomerovič je z dekreton razglaso, ku je v Sloveniji driijga svetovna vejna končana. Pa ka nega več niti enoga živoga udeleženca. Pu nikšega prejemnika partizanske penzije. Zala grobišče so pa odkrili samo leto pozneje. Na EU volitvah pa je zmagala združena stranka tabornikov in skuvtov. JEMO So Nagradna križanka omot. | | B -— RE BATO REDNA PRVE A VERNA RISI EINE | || mi H MAJ | TARO- | H | umo | | zene | RAK NOGO ib SRE 29 NOŽI s: RAME RNI nn mmm | | | | | H H i | | a a ta ma ni "o ame 4 Beo UE PROMEREEOE SME —. | | | P— m | | | | | b | | | pero ope aa ON m, — —— wo | | [Ai | | Lokake | | zma ME > | Poro —— RA da. H mac | elon PERNE pe | občana | Pomena | | | | | note. | jema. | ,ŽEeKo | | i | | | ČAROVNIK | | POKROVALO | h | | | | | je ORABEE tešiLeaD ih vezati bei soba: JE a zlasti j | V ma | | | | l ak | »RoKčU | | el | | | i | KZ: | sma | | i | MELOOIČNI | | Osaex | | | | | | (o saedna | | Y H ti VNETA | H KAAIE | | | i | (vs — ME | PAJNIK jj do INENA | sešiti A— neoaonea | | | | | K | sma | | | | i | | MEZNAU | a o ga | —- pobijiniši np ee H ZSAKAVI | H | uno | | | J | | TAnNsKA % mo 2 ai VOJA jamo | z D T x H 4 (BA H i | jok | H H | IMENA | ZDRSA, SKO NE DANA MERSMHANA KA. Ji —- - H | | boma | | vo EPAKTE SERIJA pKa oSRONINRSE j | anaDae SELENA ' pon — o KRES Conlors 2. pograda - PAKET 3.-7. nagroda - MAJICA Sonja Žilavec, Grad 194, Sebeta Rešitev križanke št. 18: DELU ČAST iN OBLAST, 1. negroda KKJIGA LAMKO JEM, msg. Bros- isleva Belovič: franc Durič, Gerlioci 2, 9261 Codllija Ošlej, Gomallica 69, 9224 Tornišče fkmgela Tošič, Kronjjševa 1. 6, 9724 Tarnišča Marija Mogdli, UI, Ši. Koveča 119, 9224 Toreisie 9264 Gred Štebon Fohor, lovci 1 a, 9222 Bogojina Jlarte Škerlak, Ml. St. Rersesae 12, 9000 M. podeli sedi PRESNI Od 28. naja do 24. junija zz Pripravlja: Agencija H c Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezs« (GRA OVEN [21. lli,-20. IV.) Zdaj pri delu nikakor ne popustite, ker so nastopili resni časi. Partner vaše slabe volje ne bo prenašal v nedogled. Kakšen nepredvidljiv nakup lahko opravite, če mislite, da ste si zaslužili nagradico, drugače varčujte. Drugi teden v mesecu pomem- ben za družino. V sredini meseca se kaže finančni uspeh. Konec meseca povabilo na zabavo, Prvi začnite pogovor, nato stvari prepustite toku, naj gredo po svoje. S NEM (21. (V.-21. v) Mogoče bodo v tem obdobju vaša pričakovanja prevelika, vaša pripravljenost za prilagajanje pa majhna. V začetku meseca obisk, ki bo povezan z odnosi v družini. Pazite, da se v sredini meseca ne zaljubite kar tako - pamet v roke, čeprav ne bo enostavno! Sicer čudovit mesec, ki prinaša srečo Želje naj ne bodo prevelike. Cveteli boste, smeh bo odmeval. Več ali manj srečno in nezapleteno obdobje, ko bi vse moralo iti normalno. GO DVOJČKA (22. V.-21. VI.) Čaka vas velik izziv, ko boste morali najti izhod iz zapletenega položaja. Šele nato si boste lahko oddahnili in nadaljevali delo. Začetek meseca bo finančno uspešen, drugi teden v mesecu bo zahteval posebno pozornost negi telesa. Okrog 18. težava z dvoličnostjo, ob koncu meseca pomembne spremembe, Zakaj ste pravzaprav slabe volje?! Delajte po utečenem vzorcu, izkoris tite zatišje na delovnem mestu. V torek neprijetne peripetije CA (22. VI.-22, VII.) Za spremembo si lahko privoščite kakšno majhno razkošje. Morda tudi zato, ker se bodo zadeve začele umirjati in bo to plačilo za nazaj. Nič ne bi škodilo, če bi vplačali loto ali kupili srečko. Takoj uredite odnose s partnerjem. Okrog 11. skupin- ski projekt - priložnost, ko boste lahko prevzeli pobudo. Neučakanost ob koncu meseca bo lahko škodila. Spomin vas ne bo pustil na cedilu, pomoč prijateljev, srečen izid špekulacije LEV (23. VIl.-22. ViIl,) Če ste imeli zastavljen cilj, se bo zdaj pokazalo, ali je uresničljiv. Bliža se nezavidljiva situacija, ko ničesar ne smete prepustiti naključju. Začetek meseca bo zahteval energičnost, saj bodo prišle nove naloge (energije ne bo manjkalo). Zvezde sicer kažejo, da boste učinkoviti - kar boste potrebovali, si boste izborili. Pomembnejše načrte boste najlažje uresničili v drugi polovici meseca. k) DEVICA (23. Vili.-22. 1X) S časotn vam gre precej narobe, dela pa bo vse več. Treba se bo ponovno organizirati, saj brez umir- jenosti in sproščenosti ne boste kos zahtevnim nalogam. V začetku meseca presenečenje, okrog 15. pokažite energičnost, okrog 25. odlično razpoloženje. Mesec ni ugoden za kakšen pomembnejši podpis ali dolgoročno dogovarjanje - to prestavite za naslednji mesec. Malo več po- zornosti namenite videzu. (e) TEHTNIC (23. IX.-22.x) Trenutno so vam zvezde naklonjene, pot odprte in lahko marsikaj izbirate, Družbo b obvladali z nasmehom. Začetek meseca Pove s prijateljskimi odnosi, nato se znajdete v sku Okrog 25. se bo po vsej verjetnosti pokaza] Us] nekaj dni pred tem boste sami sebi napoti. trenutno stanje ugodno, si vzemite čas, previ položaj in nato pri nadrejenih zahtevajte n več kb | ŠKORPIJO: (23. X.-21. XI.) Pri pomembnih odločitvah ne oklevajte, za nekaj uspešno rešenih problemov ne zaspite lovorikah. Obeta se avantura, Kmalu nezi voljstvo in kriza s partnerjem. Včasih, prav včasih, sta trmoglavost in brezkompromisi potrebna. Ob koncu meseca bodite priprav] na stik z avtoriteto. Če morate opravljati iz boste z dosežki zadovoljni, V ljubezni ne bo zahtevni niti glasni. Počasi! STRELEC (22.X1.-21. Xi.) Čutili boste, da ste pripravljeni za veliko lju gil za nekaj velikega. Tudi na nasprotni strani nekaj kuha, vendar še ni povsem zrelo, Nare! prvi korak. Pri delu zahtevno, vendar boste dokazali znanje in izkušnje. O intimnih zada s službenim prijateljem ne razpravljajte. preizkušnji: ali se odpovedati svojim željam bi zadovoljili nasprotno stran? KOZOROG (22. XII.-20. l.) Zagnani boste, in to jim bo všeč. V sredini mes očitki in tudi ljubosumnost. Poslušajte sv srce. Malce več pozornosti telesni pripravljenc Vaša srečna zvezda počasi vzhaja. Pozitivno st najprej pokazalo v zasebnem življenju. V sk se ne obotavljajte, ker boste izgubili predn Previdnost pri izbiri besed in duhovitih opazk Sanje lahko postanejo stvarnost. O Kim (21. 1.-19. 1h) Ni čas za ukvarjanje s problemi drugih. WJ.. lastno neodvisnost! V začetku meseca nor ravajte in se nato aktivno pridružite skaz Proti koncu meseca se kažejo nekakšni pog Na burne dogodke, ki prihajajo, ne boste if velikega vpliva. Ugodno za nove začetke ali vi spremembe. Dve zaporedni soboti se izo0: večjim naporom. Čeri na poti iskanja za i bljenim mirom. Go MEU (20. ll.-20, Hill.) Najprej pomislite nase, šele na to druge, dib, vas bodo kar naprej izkoriščali. Dela kolegss zaničujte. Notranji nemir je sporočilo, da bod : v življenje vnesti spremembe. Na pot boste" začetku meseca, v sredini meseca čas za urejs sorodstvenih vezi, konec meseca bo pokv4 neučakanost. Kmalu priložnost, da testirani šarm. Koristna laž nikomur ne škodi, vam» veliko pomaga. parne (ropar orada pole ne eh Pea rpo in ima hodi sicer zvezo z naravnim kokor se za sire N: Podjatj sranje. Od ini pti ga je Robert J. Kovoč. Zo Pun ni posebne naročnine! £mri. Ročunalniško ve9UN/A 45 Dvodnevna mladinska prireditev zazna Rock j Gornja Radgona slavi 25 let delovanja domače rockovske scene, Minuli petek in soboto so mladi ta jubilej zaznamova- li z eno največjih mladinskih prireditev, kar jih je bilo na tamkajšnjem območju v za- dnjih desetletjih, 25 let rocka v Radgoni. Prireditev se je začela v kul. turnem domu z otvoritvijo razstave koncertnih fotografij in časopisnih člankov, ki so poročali o alternativnem glas- benem dogajanju v Radgoni, ki je večkrat veljala za hladno in mrtvo mesto, v katerem se nič ne dogaja na področju mladinske kulture. Vsaj sedaj bo ta razstava s svojo obilico informacij dala drugačen vpo- gled in posredovala nekoliko drugačno ugotovitev: namreč, KA: Za nadaljevanje glasbene tradicije v Radgoni «we NOT HIV vs V oko Seznam nekaterih izvajalcev, ki so že igrali v Radgoni - ni slabo, kaj? Promocijski koncert zasedbe peh movala Gornjo Radgono e tukaj doma že četrt stoletja da se je v Radgoni v zadnjih 25 letih na področju mladin- ske glasbene scene marsikaj dogajalo. Ob otvoritvi je na avstralski naravni instrument didjeridoo zaigral glasbenik Sash, v avli kulturnega doma pa se je nadaljevala okrogla miza o minulem glasbeno-mla- dinskem dogajanju v mestu v zadnjih desetletjih in o zatonu vzorcev alternativne kulture iz 90., čeprav tudi sedaj v Radgoni deluje veliko mladih in ambi- cioznih bendov. Med drugim so na okrogli mizi sodelovali prof. Rajko Muršič s Filozof ske fakultete v Ljubljani, prof. Iztok Kramberger z Univerze v Mariboru ter dolgoletni kon- certni organizator in mladinski Boardwalk Casino Skupina Boardwalk Casino širi svoja glasbena krila in pod okrilje sprejema vedno več oboževalcev in ljubiteljev svoje glasbe. Zaradi vedno ve- čjega zanimanjain pravkar do- končanega novega videospota za pesem Deniedse je zasedba odločila izvesti prav poseben nedeljski rock večer, kjer se je posebej zahvalila vsem, ki jo podpirajo in ji s tem dajo vedeti, da je na pravi poti. Po dveh izredno dobrih koncertih, ki sta se zvrstila v ljubljanskem Roxlyju in na otvoritvi majskih iger v Rožni dolini, so se fantje odločili po- skrbeti še za domače občinstvo. V salonu Murska republika v m J dj NI i— 2 ie v soboškem hotelu Zvezda so obiskovalce pogostili s hrano in pijačo, jim predstavili »trai- ler« za prihajajoči videospot za pesem Denied in pripravili poseben akustični koncert. Spot bo možno videti že konec meseca premierno na Čarli TV. Akustični koncert je odprl vo- kalist Simon, ki se je v poseb- nem govoru dodatno zahvalil vsem, ki so v tem času veliko pripomogli k razvoju zasedbe. Fantje so namreč ob nekaterih kadrovskih menjavah v bendu že deveto leto. Na koncertu se je zasedbi pridružil še Samo Budna (Posodi mi jurja, Samo Budna band), skupina pa je presenetila med drugim tudi z zelo izvirno funky interpreta- cijo legendarnega komada Fly Away avtorja Lennyja Kravit- za. Po končanem nastopu sta se druženje in zabava s skupi- no nadaljevala pozno v noč. Nekaj utrinkov iz dogodka si lahko ogledate na uradnih spletnih straneh zasedbe, vse- kakor pa si naslednjič splača ogledati kakšen koncert v živo, saj gre za posebno doživetje tako za ušesa kot oči, V prije- tnem okolju Zvezde so gostje tako preživeli enega izmed bolj »vročih« dogodkov ne samo po zaslugi trenutno zelo atraktiv- ne zasedbe, ampak tudi zaradi visokih poletnih temperatur, ki so se poskušale prebiti v kavarno. maj 2009 —J(4- Muškat Hamborg so »nastopili« dvakrat: prvič zabele- ženi na razstavi, drugič neposredno na sejmišču. aktivist Tomi Sluga. Enega prvih koncertnih rockovskih nastopov v povojni Jugoslaviji v Radgoni je imela celo legen- darna skupina Bijelo dugme, ki je na svoj plakat zapisala kot mesto koncertnega igranja Gornjo Radgono. Delovanje mladinske gornjeradgonske glasbene scene se je začelo leta 1984 z nastankom skupine Brez milosti, katere vodja Poldi Ivanek je prav tako sodeloval na okrogli mizi, v soboto pa po dobrih dveh desetletjih s svojim bendom ponovno nastopil. Z bolj načrtnim organiziranjem koncertnih dogodkov v Rad- goni je začel Tomi Sluga, ki je povedal, da je bilo najbolj fre- ske alternativne scene prostor predlagal spodnjo etužo gerja na Maistrovem trgu 2. Udeleženci okrogle mize o ZB izinore delovanju radgon- kventno koncertno dogajanje v obdobju 1993-1995. Ves čas delovanja je radgonska alter- nativna glasbena scena tesno sodelovala z mladinskim rock klubom na Tratah, V soboto so na gornjeradgonskem sejmišču nastopili Strike A Fire, Little Ann, -G. R., Social Split, Brez milosti, Muškat Hamburg, Y, CZD (gostje s Trat), Železobe- ton (gostje iz Murske Sobote), Revenge/Wrong, In-Sane in Pridigarji (gostje iz Ormoža). Enkrat pa je med nastopi celo zadonelo: »Hočemo klub!« Če namreč še kdo ne ve: tudi v Rad- goni obstajajo mladi in si goreče želijo svoj lastni prostor. dr, Janka Šlebin- maj 2009 Zelo se razvešelite, če vam kdo nepričako- vano da v dar dragoceno darilo, vendar vas hkrati spravi v zadrego, če tisti hip ne veste, kam z njim, Veliko veselje tedaj ne pomeni veliko koristi. V podobnem položaju se znajde sladkorni bolnik že po običajnem obroku hra- ne. Prebavljeni sladkor se nemudoma vsrka v kri, a ker tam ne ve, ne kod ne kam, v njej obtiči, peha se v žile in jih sčasoma trajno okvari. Obilje seveda ni zla usoda, dokler ob- staja zdravilo, ki poskrbi za sorazmerje med sladkim veseljem in koristjo. Inkretini 4 'sušee« (prispevek za sorazmerje med sladkim veseljem in koristjo) Inzulin je hormon, ki je neposredno odgovo- ren za uravnavo sladkorja v krvi. Za uspešno delo mora pravočasno nastati v trebušni slinav- ki, v ta namen je pri človeku na voljo poseben fiziološki mehanizem, ki pa je pri sladkornem bolniku oslabljen. Inkretinsko zdravljenje je novost v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2, kjer je trebušna slinavka še sposobna narediti inzulin, če se ji to delo naloži. Inkretini so pep- tidni hormoni, ki se po užitju hrane sprostijo iz endokrinih celic prebavil in sprožijo fiziološko uravnavo glukoze v optimalnem območju. Pomembna sta predvsem dva hormona, ki spod- budita izločanje inzulina iz trebušne slinavke, kar imenujemo inkretinski učinek, Prvi (GIP) se izloči v zgornjem delu, drugi (GLP-1) pa v spodnjem delu tankega črevesja. Oba človeku lastna (natiyna) inkretina prispevata več ko 70 odstotkov izločanja inzulina po spodbudi z obrokom. V manj kot dveh minutah ju razgra- dijo encimi, nastali nedejavni presnovki pa se večinoma izločijo prek ledvic, Poznano je, da je pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 učinek inkretinov zmanjšan. Inkretin GIP je namreč pri diabetikih manj učinkovit, inkretina GLP-1 pa pri njih nastane manj. To je bil povod za razvoj inkretinskega zdravljenja. Problema so se lotili na dva načina. Razvili so inkretine s precej daljšo življenjsko dobo, ki so odporni proti razgra- dnim encimom, prav tako so naredili snovi, ki podaljšajo življenjsko dobo nativnih inkretinov s tem, da zavirajo njihove razgrudne encime. Inkretinsko zdravljenje se uporablja skupaj z dieto in telesno vadbo ter hkrati z enim ali več drugimi zdravili proti sladkorni bolezni tipa 2. Celostno zdravljenje najbolje ohrani sorazmerje med sladkim veseljem in koristjo. Eksenatid (byetta) je sintetična oblika peptida eksendin4, ki so jsi našli v slini kuščarja gila. Peptid je 53-odstotno podoben humanemu inkretinu GLPA, vendar ima podaljšano raz polovno dobo, približno štiri ure. Zdravilo se vbrizga podkožno dvakrat dnevno. Učin- Spanje in spomi Mi ste vedeli, da Že spanje vodi do izboljšanja rezultatov na testih za ugotavljanje spomina? To zatrjujejo nemški raziskovalci z univerze v Diis- seklorju, ki so ugotovili, da lahko tudi že žela kratko spanje sproži postopek obdelave spomina v možganih, Testirali so skupino študentov, ki si je morala zapomniti sklop besedila. Po učenju so jim omogočili, da za kratek Čas zadremajo, Ob tem ko je torej že dalj časa znano, da obstaja povezava med snom in spominom, saj je kar nekaj teotij o tem, da obdelava podat- kov poteka v fazi globokega sna, ki se začne 20 minut po tem, ko človek zaspi, so zdaj nemški raziskovalci pre- pričani, da k temu lahko pripomore že nekaj minut spanja. Torej, če želite boljši spomin, tu in tam za nekaj minut zadremajte. kovina se hitro vsrka v krvni obtok in spodbudi trebušno slinavko k izdelavi inzulina. Eksenatid je prvi posnemovalec inkretinov, ki ga je odobril FDA (ameriški urad za živila in zdravila), in se uporablja za zdravljenje sladkorne bolezni v kombinaciji z metforminom ali sulfonilsečnino ali obeh, Učinkovina zniža čezmeren sladkor v krvi po obroku, zniža raven glikoziliranega hemoglobina (HbA1c) in ugodno vpliva na znižanje telesne mase. Najpogostejši neželeni učinki so slabost, bruhanje in driska. Zdravilo je registrirano v Evropski uniji, a v Sloveniji trenutno še ni na tržišču. Liraglutid je izpeljan iz nativnega peptida GLP-1, ki mu je 97-odstotno podoben. V naspro- tju z eksenatidom ima podaljšano razpolovno dobo približno deset ur, kar omogoči le enkra- tni dnevni odmerek. Tako učinki kot neželeni učinki so primerljivi z eksenatidom. Zdravilo je v zadnji stopnji kliničnega preizkušanja. Zaviralci encima DPP4 (vildagliptin-galvus, sitagliptin-januvia) so peroralna sredstva, ki se užijejo enkrat ali dvakrat dnevno. Zdravila pre- prečujejo razgradnjo inkretinov in tako zvečajo plazemske ravni dejavnih oblik obeh inkretinov: GIP in GLP-1. Podobno kot posnemovalci inkre- tinov tudi tovrstna zdravila učinkovito znižajo čezmeren sladkor po obroku, pri čemer se pozna vpliv. v znižani ravni glikoliziranega hemoglo- bina HbA1c. Zdravilo se jemlje v obliki tablet, prebavnih neželenih učinkov pa je bistveno manj kot pri posnemovalcih inkretinov. Obe zdravili sta registrirani v Evropski zvezi, na slovenskem tržišču je trenutno na voljo januvia, ki se jemlje enkrat dnevno. Sme se vzeti s hrano ali brez nje, vendar sladkorni bolniki naj ne izpustijo potrebnih obrokov, da se izognejo prevelikemu upadu sladkorja v krvi. Če ne, bi tokrat premalo veselja prineslo škodo. H Nefarmakološki ukrep jo prepreči, dokler obstaja mera, ki ohrani so- razmerje med sladkim veseljem in koristjo. Škotski znanstveniki z univer. ze v Edinburgu so raziskovali, zakaj so nekateri ljudje sreč- nejši kot drugi. Med prouče- vanjem 900 parov dvojčkov so ugotovili, da prav geni določajo polovico osebnih lastnosti, ki so odgovorne za občutke sreče. Druga "A polovica teh osebnih lastnosti pa se definira H z načinom življenja, s ] kariero in z odnosi do drugih ljudi. Za potrebe | | raziskave so se znanstve- niki osredotočili na ločeni karakteristiki osebnih lastnosti, kot sta vestnost in družabnost, ki so ju že v prejšnjih raziskavah povezo- vali s splošnimi občutki sreče in blagostanja. Torej, če ste srečni, se lahko delno zahvali. te za to tudi svojim genom. 44 V Koktajl s cvetačo in mocarelo 250 g cvetače, 4 srednje veliki paradižniki, 150 g mocarele, 50 g orehovih jedrc, pol lončka kisle smetane, 5 žlice belega vermuta, sol, sveže zmleti poper. ; Cvetačo natrgamo oziroma narežemo, operemo in v slani vodi do čvrstega skuhamo, splahnemo s hladno vodo in dobro odcedimo. Paradižnik operemo in razrežemo na četrtine. Sir narežemo na kocke. Orehova jedrca na grobo nasekljamo. Kislo smetano zmešamo z vermutom, soljo in poprom. Cvetačo porazdelimo v skledice ali kozarce za koktajl, dodamo kocke mocarele in narezani paradižnik, pokapljamo z omako, potresemo s sesekljanimi orehi in dekoriramo z drobnjakom. Sojina juha 250 gsoje, 100 g pora, 2 žlici oljčnega olja, 50 g prekajene slanine, 1 čiste zelenjavne juhe, sol, poper, 1 žlička drobno narezanih lističev mete. Sojo, ki smo jo namočili prejšnji dan, strese- mo na cedilo in dobro odcedimo. Por narežemo na tanke rezine in dobro operemo. V kozici segrejemo oljčno olje. Slanino narežemo na majhne kocke in jo nekoliko pre- pražimo, dodamo por, ga narahlo prepražimo, dodamo sojo in vse skupaj še malo prepražimo. Zalijemo z zelenjavno juho, dodamo narezane liste mete in kuhamo do mehkega. Nekaj celih zrn soje prihranimo za jušni vložek. Juho s paličnim mešalnikom zmešamo, jo po potrebi začinimo in nalijemo v tople krožnike ali skode- lice, v katere stresemo prihranjena zrna soje. Paradižnikova pečenka z bučkami in sirom 350 g govejega mletega mesa, 350 g svinjskega mletega mesa, 1 jajce, 1 žemlja od prejšnjega dne, 1 srednje velika čebula, 2 stroka česna, 2 žlici oljčnega olja, sol, poper, 3-4 srednje veliki paradižniki, 2 bučki (cukini), 130 g sira zbrinca. H Pečico segrejemo na 180 "C. Zemljo namo- čimo v malo mleka. Čebulo in česen olupimo in drobno nasekljamo. Na žlici olja ju zlato rumeno prepražimo ter pomešamo z mletim mesom, ožeto žemljo in jajcem. Maso začinimo, dobro premešamo in oblikujemo v štručko, ki jo položimo v naoljen pekač. Pečenko pečemo do polovice, nato jo vzamemo iz pečice in obložimo izmenično s paradižnikom, ki smo ga narezali na tanke kolobarje, in prav tako nare- zanimi bučkami. Na koncu po vrhu potresemo grobo naribani sir in pekač porinemo nazaj v pečico ter spečemo do konca. Med pečenjem po potrebi nekoliko podlijemo z jušno osnovo ali vodo. Koruzni polpeti s špinačo 150 g koruznega zdroba, 5 dl mleka, 2 žlici masla, 2 jajci, sol, poper, naribani muškatni orešček, 50 g drobtin, 2 žlici olja. Janez Gjergjek, Radenci 800 g sveže špinače, žlica olja, 1 čebul, stroka česna, 2 dl zelenjavne juhe, 1% Mleko zavremo z maslom'in malo soli. V šamo koruzni zdrob in meš se zgosti, na koncu pa začinimo z muškatni oreščkom in poprom, dodamo jajci in še nak: liko pokuhamo. Maso stresemo na desko da ka ohladi. Iz ohlajene mase oblikujemo valj ki s narežemo na rezine. Povaljamo jih v d in S in na olju zlato rumeno opečemo. N jih shranimo ž Špinačne liste dobro operemo v hladni vod; Čebulo in česen olupimo in drobno nasekljam i Čebulo na vročem olju prepražimo, dodamo šč senin špinačo ter na hitro podušimo Zalijeme z zelenjavno juho in počasi kuhamo približn, pet minut "a Na topli krožnik damo najprej š špinačo pa koruzne polpete in pon prilogo k paradižnikovi pečenki, amo tako dolgo, robtinah 4 toplem Pinačo, n, udimo kot Solata iz prosene kaše 150 g prosene kaše, po 1 zeleno, rumen in rdečo papriko, 4 žlice oljčnega olja, Šopeh peteršilja, 3 vejice timijana, 2 stroka česna žlice balzamičnega kisa, sol, poper, 1 žlje; paprike v prahu Proseno kašo stresemo v zadostno količin, hladne vode, ki smo jo solili in poprali, tersku, hamo do čvrstega. Nato jo splahnemo s hladno vodo in odcedimo. Papriko operemo in nareže, mo na tanke trakove. Peteršilj operemo in n, drobno nasekljamo. S timijanovih vejic osmu. kamo lističe. Česen olupimo in na drobno Nase. kljamo. V primerni skledi zmešamo balzamični kis z oljčnim oljem, soljo, poprom in Papriko, prahu. Dodamo vse preostale sestavine in ji dobro premešamo. Solato naložimo v solatn sklede in dekoriramo z vejicami timijana ka Češnjeva krema s skuto (za 6-8 oseb) 400 g češenj brez koščic, 100 g sladkorja, , dl vode, 2 žlici češnjevca, 250 g nemastne skute vrečka vanilijevega sladkorja, 1,5 dl slad smetane, sok polovice limone. Češnje operemo, pomešamo s sladkorjem i vodo ter pustimo vreti dve do tri minute, N koncu dodamo češnjevec in češnje ohladimo Skuto gladko zmešamo z vanilijevim slad. korjem in limoninim sokom. Sladko Smetano stepemo in vmešamo v skutno maso. Doda češnje in dobro premešamo. Kremo nadevamo v primerne kozarce ke mo in postavimo v hladilnik, da se dobro ohladi, De. koriramo s svežimi češnjami in listi melise VESTNIK 45 gesede mode Poletje ni le čas počitnic. Prinaša veliko delovnih dni in včasih tudi kakšno jutranjo zadrego pred garderobno omaro v smislu, kaj obleči. Podoba temelji na našem videzu, obnašanju in komunikaciji. Odpira mar- sikatera vrata pisarne, a resnici na ljubo v njej ostanemo zaradi svojega znanja in kompetenc. Kredibilnost, ki jo prinaša urejena podoba, je neprecenljiva. Ureja- nje podobe je proces, v katerem poudar- jamo svoje najboljše atribute. Gre torej za izboljšanje obstoječe podobe, medtem ko opazujemo svojo unikatnost, Barve zmeraj žarijo z drugimi barvami Tudi poslovna oblačila komaj čakajo nekaj več barve, predvsem v dodatkih. Barva lahko dodaja obliki dimenzijo. Slednja je ustvarjena, ko dve ali več barv tvorijo kontrast. Ta je najbolj viden, kadar ena barva sili v ospredje, druga je nekje v sredini in tretja sploh ne izstopa. Lahko si predstavljamo večdimenzionalno obliko na dvodimenzionalni osnovi. Črte na tak način pridobivajo karakter Nove barvne kombinacije Tudi v poslovnem oblačenju so barvne smer- nice velikega pomena. Če smo do nedavnega posegali bolj po sivih, bež in črnih oblačilih, potem je prišel čas za modno temno modro barvo. Slednja je dobila pravi prostor tudi med ženskimi kostimi. Dodane modne barve so nove različice rdečih in rožnatih toplih odtenkov in na drugi hladnejši strani je več tako imenovanih biozelenih odtenkov in azurno modre. Tudi pa- stelni odtenki vsebujejo nekoliko več barve, zato učinkujejo mnogo bolj optimistično in zrelo. Tkanine vedno dihajo z drugimi tkaninami Tako kot barve žarijo skupaj z drugimi, tako ene tkanine znajo poudarjati druge. Enobarvna tkanina v krilu lahko poudarja bluzo v enaki barvi, vendar različni vezavi. Naše oko zazna najprej večje spremembe na večji površini in šele nato opazi majhne detajle. To pomeni, da z oblačenjem lahko vodimo opazovalčevo oko tja, kamor želimo. Naše telo lahko tudi poslovno odenemo tako, da poudarjamo tiste predele, ki jih želimo. Prihajajoča sezona prinaša lažje mešanice med volno in bombažem ali lanom. Pogosto videz bombažne tkanine vara in šele ob otipu prepoznamo volno in obratno. Vsekakor so naravni vlakna s svojimi odličnimi lastnostmi Poletje s karakterjem , goji gle " Tatjana Pe — Morales še vedno priljubljena ter pri nas potrošnicah in potrošnikih zelo zaželena. Čevelj kot miška brez noska Če hočemo biti v koraku s časom, nas lahko na novo pot povedejo čeveljci z navdihom iz tehnologije. Miška je prava igračka, ki nas ve- dno spominja na izvorno ljubko živalco. Modni oblikovalci so jo pobarvali po različnih vzorcih. Barve so dokaj raznolike. Tiste v kontrastnih kombinacijah vsekakor delujejo bolj športno kot tiste, kjer dajejo zgodbi pečat le podobni odtenki. Vzorec pik je vedno znova zanimiv in bele pike na vsaki podlagi delujejo sveže, Eksperimentirajmo Mnogim ženskam je ličenje nujno zlo, morda jih celo navdaja z neugodjem. Zavist se pojavi takoj, ko se v okolici opazi lepo naličen obraz, ki poudarja samozavest. V bistvu gre za to, da bi tudi same rade poznale majhne skrivnosti, ki dajejo angelske rezultate. Kot na primer pri Nicole Kidman, ki se zdi tudi v naravnih barvah ličil prav nadzemeljska. Nič drugega nam ne preostane kot eksperimentiranje. Do- bro poznavanje vsake linije lahko pripomore k boljšim rezultatom. Dobra podlaga je najboljši predpogoj za lepe in čiste linije. Ko se odločimo, da bomo poudarili ustnice, razmislimo, kako bomo rahlo skrili oči. S svetlejšimi barvami jih bomo pomladili, saj gubice ne bodo tako opazne kot pri temno zadimljeni sivi barvi, Rdeče ustnice »Lepota je zame dobro počutje v lastni koži ali živo rdeča šminka.« Gwyneth Paltrow Se nam zdi rdeča šminka preveč direktna? Nikoli se ne bi odločili zanjo? Morda nam ličenje pomeni le še rutino, ob kateri ne razmišljamo preveč. In morda je pravi čas za nori eksperi- ment. Podlaga mora biti odlična in naša roka povsem mirna, da ustnice očrtamo v najlepšem zamahu. Napolnimo jih z rdečo barvo na čopiču ali kar z neposrednim dotikom šminke in videli bomo, da nas odlično poživi. Da nam popolno samozavest in po rezultatih raziskav dajejo polno obarvane ustnice več poljubov. Ženske uživajo tudi bolj polno družabno življenje. Ali je to res, se lahko same prepričamo in enostavno uživamo, Ličenje naj nam ne predstavlja rutine. Vsak dan se oblečemo drugače, ker se tako tudi počuti- mo. Lepo bi bilo, da obleko uskladimo z barvami ličil, ki jih vsakič na novo kombiniramo. Pri tej igri ličenja lahko neizmerno uživamo. Lahko si jo vzamemo kot mirni trenutek, ko se posvečamo samo sebi. Zunanjost lahko uskladimo z notra- njostjo, če si dobro prisluhnemo in pogledamo v oči. Vsak dan znova. maj 2009 JA Pri Žumanovih tisoč cvetov potonik Cvetovi potonik so vrhunec lepega. So zelnate ali lesnate. Pri gospe Slavici Žuman se je na vrtu naenkrat razevetelo nad tisoč cvetov lesnatih potonik. Stare so od petindvajset do petdeset let. V glavnem so rastline kupljene, nekaj pa jih je gospa Slavica razmnožila sama z grobanjem. S takim načinom razmnoževanja pride rastlina do cveta v dveh do štirih letih. Slavičine potonike so iz raznih krajev: iz Slovenije, Francije, Nemčije, Avstrije, Grčije in drugod. Vzdrževanje lesnatih potonik pri gospe Slavici je videti dokaj enostavno. Po cvetenju odreže le pecelj. Druge rezi ne opravlja, razen da odreže zlomljeno ali suho vejo. Gnoji skoraj nič, čeprav strokovnjaki priporočajo vmešati v prst v sadilno jamo kostno moko, sestavljeno gnojilo z manjšim delom dušika ali uležan gnoj. Pomembno je, da očesa na korenini niso globlje od pet centime- trov. Sorte potonik se razlikujejo. Nekatere dišijo, pri nekaterih sortah so cvetovi bolj skriti in tudi težki, Redkost je rumena barva. Rastišče je odce- dno, ne sme biti kislo, ampak nevtralno ali celo bazično. Potonike imajo zelo dolgo življenjsko dobo. Čebel je na potonikah veliko. So idealne tudi za vazo kot rezano cvetje. Ko postavimo cvet potonike v vazo, mora biti ta čista. Višja temperatura pospeši cvetenje, zato je priporočljivo dodati hranilo za rezano cvetje in čez noč vazo postaviti v hladen prostor. Kljub osemdesetim letom gospa Slavica sama skrbi tudi za košnjo in drugo rastlinje, ki ga je v vrtu ' precej: hortenzije, zelnate potonike, vrtnice, srobot. Prav ob našem obisku je bil v polnem cvetenju himalajski srobot (Clematis montana var. Rubens) rožnate barve, Ob cesti z zunanje strani Potonike so čedalje bolj priljubljene in imajo vrsto prednosti. So polne cvetja. Če jih primerja- mo z vrtnicami, so mnogo manj zahtevne glede bolezni in vode. Pravijo, da je izrazitost barve odvisna tudi od sestave prsti. Znano pa je, da se cvetovi popolnoma oblikujejo šele po tretjem letu starosti. V Evropi se priljubljenost potonik znova pove- čuje na podeželju in v meščanskem vrtu. Vsako leto ob času cvetenja potonik se pripelje h gospe Slavici avtobus ljudi iz Avstrije, ki obču- dujejo žlahtne cvetove. Strokovni nasvet MUEHLENBECKIA - drobna lončnica (spomnim se je iz Vrtnarstva, saj smo jo prvi razmnoževali). Danes jo videvamo povsod - kot trajnico na gredicah, za zasaditev okenskih korit ali kot obešanko. Listi so srčasto oblikovani, komaj dva centimetra veliki, zelene ali zeleno rumene barve. Je goste, razvejene rasti, Pazimo, da se prst v lončku nikoli do konca ne posuši. Je za senco ali močno sonce. Je odporna in zelo uporabna rastlina. JA- maj 2009 Mi Katherine Heigl in Ashton Kutcher Nevarno snemanje Ameriška igralka Demi Moore (42) ni ravno najbolj vesela, da njen soprog Ashton Kutcher (31) že dva meseca snema na Karibih, v Franciji in zdaj v Atlanti v ameriški zvezni državi Georyiji akcijsko komedijo Five Killers', Bolj kot snemanje jo moti Ashtonova filmska partnerka Katherine Heigl (30), ki je zaslovela s TV-nadaljevanko Uvod v anatomijo. Kutcher je že prej snemal filme z mladimi in atraktivnimi igralkami, vendar se doslej Demi zaradi tega ni čutila ogroženo. Zdaj pa je očitno opazila, da obstaju nekakšna »kemija« med njenim dragim in Katherine, ki ni samo lepa, ampak tudi pametna in samosvoja ženska, kakršne so že od nekdaj privlačile Ashtona. Čeprav ni veliko možnosti, da bi se med filmskima partnerjema rodila velika ljubezen - oba sta poročena -, Demi Moore ničesar ne prepušča naključju: vedno, ko je na sporedu snemanje ljubezen- ske scene, Demi obišče svojega dragega in se vrti na prizorišču snemanja. Heidi Klum Heidi obleki Farrah Fawcett in Ryan O'Neil Posledin oviri zoni igrimje tosisa uprla lani v Los Ponovno poročena Namesto v razkošni toaleti, kakršne nosi na modnih revi- jah ali v njih pozira najbolj znanim svetovnim fotografom, je prišla na obnovo zakona bosa in odeta v ceneno čipka- sto poročno obleko. Tudi njen soprog Seal (46), britanski pevec, po rodu iz Nigerije, s katerim ima dva otroka, ni |. prišel na ponovni poročni obred kaj primerneje oble- VO čen. Ponovna mladoporočenca sta poročni ceremonial %.,. opravila v hiši svojih prijateljev v Malibuju, matičar pa ».. je bil imitator Elvisa Presleya. Poroki je prisostvovalo —,. kakšnih stolljudi, eden bolj pomemben kot drugi, igra- lo pa se je izključno rokenrol iz šestdesetih let. Seal je Heidi zaprosil med smučanjem v Kanadi. Takrat sta si obljubila, da bosta zakonske obljube ponovila vsaki Klum v ceneni poročni dveleti. »To se numa zdi lepo, da pred pričami poveva drug drugemu, da se ljubiva,« pravi Seal, Ljubezen ne bo umila Peh Pravljica za recesijo in lahko noč »Lepo je, ko vas nekdo tako lepo preseneti,« je povedala igralka Tori Spelling (55), ko jo je mož, kanadski igralec Dean McDermott (42), tudi za to, tretjo obletnico poroke, kot ji je ne- koč obljubil, razveselil z novim prstanom draguljarja in obenem oblikovalca Neila Lanca. V prstan sta vgrajena rumeni in beli diamant. To »skromno« slovesnost je Dean uprizoril ob večerji v znanem hollywoodskem lokalu Mr. Chow. »Komaj čakam, da nekoč svojim otrokom zapustim vso kolekcijo poročnih prstanov,« je tri dni po tem dogodku povedala Tori, ko je bila s svojim dragim na kosilu. Tokrat sta bili z njima 11-mesečna hčerka Stele in dveletna Liama. Ljubeči očka je kosilo y hotelu Four Seasons izkoristil, da je svoji dragi podaril zlato ogrlico, ob vrnitvo domov pa je poskrbel še za eno presenečenje: mamico je doma že pričakovala kozmetičarka. in Seal poroko Seal si je za ponovno omislil lasuljo. Ameriška igralka, še nedavno tega ena najlepših žensk, izgublja boj z rakom. Izgubila je že lase in ne vztaja več iz postelje. Njen soprog Ryan, bolje rečeno prijatelj, saj nista poročena, pa zdaj doživlja trenutke, kakršne je leta 1970 odigral v kultnem filmu Ljubezenska zgodba. V petek zvečer, 15. maja, so gledalci TV- postaje NBC še zadnjič videli 62Jetno igralko Farrah Fawcett, legendarno lepotico z znamenito bujno pričesko, katere življenje počasi ugaša. Dveurni dokumentarni film, ki ga je posnela o svojem boju z rakom na debelem črevesju, ki so ga ugotovili leta 2006, je bilo njeno zadnje pojavljanje v javnosti. Ker je uvidela, da je smrt neizbežna, je prekinila zdravljenje. Kljub hudi bolezni pa duševno ni klonila, potrjuje igralec Ryan O'Nei], ki je pred 39 leti igral v filmu Love Story. enem od najbolj romantičnih v vsej zgodovini filma: ona umira za levkemijo, on ostaja nesrečen. »To je dejansko ljubezenska zgodba, vendar je na Žalost ne znam odigrati. Ponovno sem se zaljubitvanjo, ko sem videl, da se bori kot levinja. Tako kot ti zadnji dve leti, tako je nisem ljubil še nikoli,« je povedal za revijo People. To je bilo prvič, da se je razgovoril o bolezni svoje ljubljene Farrah, s katero je preživel burnih sedemnajst let. Sicer sta se večkrat razšla, vendar nista dolgo vzdržala sama ali našla drugega purtnerja. O poroki se nista nikoli pogovarjala. 46 VEŽINIK Družita se že dolgih sedem mesecev in vse več je znakov in dogodkov, ki napeljuje na to, da je njuna zveza skrajno resna. IE msn z: m sd > Poroka na vidiku Avstralska Kylie Minogue (40), njeno zgodbo o hudi bolezni in ozdravitvi poznamo, je nedavno novinarjem priznala, da se ob Andresu Velencosu Seguru počuti srečno in sproščeno in da sije v mestecu Tossa de Mar nedaleč od Barcelone že ogledovah hiše, ki bi bile primerne za nakup. Njen novi izbranec je devet let mlajši od nje in je eden najbolj iskanih fotomodelov na svetu, rojen pa je ravno v tem katalonskem mestecu. Tu naj bi živela in se morda celo tukaj tudi poročila. Novinarji so že ugotovili, da je nedavno obiskala tudi njegove starše. Kylie je atraktivnega Španca spoznala na zabavi, ki jo je po uspešni gledališki prestavi pripravila francoska igralka nemškega porekla Ditta von Teese. To je bilo ravno v času, ko je še prebolevala prekinitev odno- sov s francoskim igralcem Olivierom Martinezom, ki je ji zvesto stal ob strani, ko se je zdravila zaradi raka na dojki, za katerim je zbolela leta 2005. Farrah marca letos, ko se je vrnila s posebne terapije v Nemčiji. Leta. gredo, toda K ] ameriška pevka Cher (62) se ne spreminja. Dokaz za to je ij njen koncert v Mandalay Bay Events Centru v Las Vegasu pred ki dvema tednoma. Cher se je na odru pojavila v istem kostimu, kot ga | je nosila leta 1992 v spotu za pesem Turn Back Time in še na koncertih 'v New Yorku leta 2002 in 2003. Tako kot takrat jo je tudi zdaj publika poslušala in gledala z navdušenjem. Predavatelj 2002 Čeprav ga še najbolj po- znamo kot ameriškega pred- sednika Josiaha Bartleta iz TV-nadaljevanke Zahodno krilo, je oseminšestdesetle- tni igralec Martin Sheen trenutno v Veliki Britaniji in Irski v vlogi univerzite- tnega predavatelja. Njegova predavanja, pravzaprav K obi poped a na pakiba, je doslej obiskal, dobro obiskana. Tako so študentje izvedeli, da se s politiko nikoli ni ukvarjal, čeprav je bil v življenju 66-krat areti- ran zaradi različnih javnih protestov proti aktualni politiki, zadnjič leta 2007, ko je brez dovoljenja vstopil v nuklearno bazo v Nevadi. V politiko se je poglobil, ko je sprejel vlogo ameriške- ga predsednika. Odigral jo je tako prepričljivo, je povedal na predavanju v Oxfordu, da so ga prijatelji nagovarjali, naj kandidira za senat v državi Ohio. Seveda je to odklonil rekoč, da ni kvalificiran za politi- ka, pa tudi zato, ker ne bi mogel cele dneve sedeti na različnih sestankih. M2: AR LAŽLLLA XIII IRENI MIH, ZERARIAAA AAXA Kraljica Beatrix Nizozemska, sin Willem - Alexander ... klobuček, so se vsi strinjali, da je imela na glavi ljubek maj 2009 JE ač, Tom Baker, izučen kro ki se je poklica učil krojačih tradicionalne moške mode, izdeluje nenavadna in fantazijska oblačila, ki jih (bone rokerji i in umetniki. Londonski krojač »Krojaški poklic je umetnost, ustvarjanje! Ko nosiš oblačilo, narejeno po meri, si oblečen v umetniško delo,« pravi Tom Baker, eden najbolj cenjenih londonskih krojačev moške mode. Tom Baker združuje v svojem enkratnem stilu obrtniško popolnost in rokersko filozofijo. Potem ko je več let delal v londonski ulici Saville Row, kjer že stoletja šivajo tradicionalna oblačila za pomembne stranke, se je odločil, da bo šel na svoje. »Krojači v Saville Rowu so popolni, so vrhunski, vendar so leni, da bi eksperimentirali. Meni pa je bil cilj, da bi se naučil pravil zato, da bi jih lahko kršil,« pravi. In v tem je uspel. Njegovi suknjiči so na primer vrhunsko ukrojeni, vendar na koncu v njih pusti belo nit, ki jo drugi krojači odstranijo, preden dajo izdelek stranki. Stranke so navdušene nad njegovimi izdelki. Nosijo jih znana imena iz sveta glasbe, filma in politike: Mick Jager, Niek Rhodes iz skupine Duran Duran, Robert Plant iz Led Zepelina, Steve Jones iz pankerskega benda Sex Pistols in številni drugi. »Groza me je dolgčasa, zato uživam v delu. Zame se lepota krojaške obrti skriva v dejstvu, da gre za težko in komplicirano obrt, ko se vsak trenutek srečujem s številnimi problemi. Vsako telo je drugačno in včasih ponoči ne morem spati, ko razmišljam, kako bi tehnično rešil problem. Med tem pa mi niti ne pride na misel, da bi zoba kakšnemu dolgočasnemu stilu.« Strogo varovana Na tradicionalni komemoraciji za civilne in vojne žrtve druge svetovne vojne na Nizo« zemskem, ki se začne s položitvijo vencev k spomeniku žrtvam in konča z velikim kon certom na glavnem trgu v Amsterdamu, so bili letos člani kraljeve družine še posebno varovuni. Razlog je znan: nekaj dni prej, 30. aprila, so bili tarča napada. Neki moški se je s svojim avtomobilom zaletel v sprevod, v katerem je bil tudi avtobus s kraljico in njeno družino, in ubil šest ljudi. Vzrok atentata je bil, kotje pozneje povedal policistom, pre- den je zaradi poškodb umrl, ker je ostal brez službe, napovedan pa je bil tudi rubež hiše. — Od takrat vladajo ob pojavljanju družine v javnosti posebni ukrepi. Vse, ki so prišli na koncert, so pregledali, ženskam pa celo odpirali torbice. Povečan je bil tudi s med gledalci in kraljico. domovino. pen Radenci so nekaj posebnega. V tistih dobrih starih časih, ko so še hipiji hodili po zemlji, so bili Radenci in z njimi zdravilišče, bi rekli, evropskega formata. Po pestrem življenju in zabavi jim tja do Gradca ni bilo enakega. Ko je vse to videl in doživel prijatelj, ki je prišel po sedmih letih iz Kanade na obisk v stari kraj, si je rekel: »Fant, tu je Amerika, ne tam!« Po dveh letih je pripravil kovčke in se vrnil v 48 VESTNIK xaxx Danes kažejo Radenci drugačno, žalostno podobo. Kot da bi se čas ustavil. Vsi objekti iz prejšnjega obdobja so v denacionalizacijskem postopku. To pomeni, da dokler lastništvo ne bo razčiščeno oziroma vrnjeno, se jih nihče ne bo dotikal in ne obnavljal. Ti objekti so zdaj prazni in zapuščeni, postajajo ruševine v središču zdravilišča in V parku, ki je imel sam po sebi svojo zgodovino. Vse propada pred očmi turistov, ki ne vedo, za kaj gre, pa tudi če bi vedeli, tega ne bi razumeli, ne bi jim bilo jasno. Dejansko je za to kriva država, njena sodna veja oblasti, sramoto pa morajo nositi Radenci. Tako se ne moremo iti države! Politiki naj nam ne kažejo meseca v mlaki. Morda bi bilo drugače, če bi sedanji lastniki živeli v Radencih in bi jih vsakodnevni pogled na prazne, neurejene in zapuščene prostore zbodel v nos- V petek pri Petku v Radencih Občina ob zdravilišču živi svoje življenje Seveda občina niso samo Radenci. Kar dvaindvajset vasi in naselij jo tvori, ki so v glavnem razirošena po vino- rodnih gričih, manj ob Muri Za začetek obiska smo se z županom Mihaelom Petkom vseeno najprej sprehodili po parku. Prvi lastniki so si ga omislili že leta 1890. O njegovi slavi in kaj vse je v njem nekoč bilo mogoče najti in videti, priča informativna tabla med teniškim igriščem in Naro- dno restavracijo, postavljena v boljših časih. Ko je bil park še park, Posledice uničujočega lanskoletnega neurja še niso odpravljene, stavba, kjer je bil nekdaj muzej, sameva. »Zgodi« lo se je lastninjenje, Radenska se je razletela. Prišli so 'tujci' ... Paso imeli Radenci vse, kapital in znanje in ljudi,« razmišlja župan ob nič kaj spodbudnem pogledu na neugledno okolico na ožjem območju zdravilišča. zgledno. Mojzija in Anton Belak ter njun sin Gregor. morda celo kaj popiti) z letni Lepši, spodbudnejši vtis smo dobili, ko smo obiskali podjetnika Branka Weindor- ferja v Turjnacih, Njegovo podjetje GMW, d. o. o., se ukvarja z gradbenimi in stroj: nimi storitvami v glavnem za nizko gradnjo, Upravna zgrad- ba je sodobno opremljena, z dokaj okusa. V predprostoru nas je na steni pozdravila fotografija Luisa Armstronga. Pozneje zvemo, da jo je Bran- ko prinesel iz Amerike, iz St. Luisa, rojstnega mesta slav- nega trobentača. Firma ima štiriinšestdeset zaposlenih, delajo v glavnem v Pomurju in vsaj zaenkrat še ne čutijo recesije. Optimizem, ki veje iz podjetnikovih ust, lepo zveni v časih, ko z vseh strani slišiš samo jamranje. Iz Turjancev proti obron- kom Slovenskih goric smo se peljali med polji in travniki, po asfaltirani cesti, ki jo razen domačinov drugi bolj redko uporabljajo, Kmalu za Paričja- aa, t ix: da Naključno srečanje v avli hotela Radin. Županin župnik Janko Ivančič. Imata iste ovce. Vsak skrbi za njih na svoj način in oba se strinjata, da je njuno sodelovanje Biti v kleti (in 1611 je poseben doživljaj. kom je Kapelski Vrh in nato malo levo, desno gor in dol, pa smo se znašli na Radenskem Vrhu alias Fekonjevem bregu pri Vinotoču Belak. Tu je kaj za videti! S pomočjo evrop: skega programa SAPARD so obnovili staro zidanico, katere prostorna klet ima letnico 1611, vklesano v kamniti por- tal. Ohranjena je v prvotnem stanju in pripravljena na ogled ali kakšen dogodek. V osre- dnjem prostoru je stiskalnica, s katero je možno naenkrat stisniti deset ton grozdja. Malo je takih v Sloveniji. Računajo, da bodo v njej v naslednjih letih stiskali grozdje in tako gostom prikazali, kako se je nih prostorih. Branko Weindortfer, direktor firme GMW, d.o. o., gleda na poslovno prihodnost z optimizmom. Cene, ki so jih dosegali na tržišču, so bile skorajda katastrofalne. Zdaj se nekoliko popravljajo. Pri Klobasovih v Okoslavcih. Lidija: »No, Ivan, poglej! Je v redu?« ivan: »Thja ...!« to delalo nekoč. Obvezno moramo omeniti razgled: od Belakovih se neverjetno lepo vidi. Prekmurje je kot na dlani, ravno tako vidiš smučišče na Vodja prehrane in koordinatorka Simona Domjan in Pohorje ali Radgono z gradom in v ozadju Radkersburg. Za trenutek smo se ustavili na kmetiji Ivana in Lidije Klo- basa v Okoslavcih. Priimek je Belakovi imajo smisel za te stvari. V glavnem delajo vse receptorka Marija Ivšek. Bivajoči v domu so zaposleni, če hočejo seveda, z različnimi opravili. Marija nas je sami. Gostje so v glavnem domačini, vendar, je poudaril Anton, je Radenčanov še najmanj. sprejela in nam priklicala Simono... > ) Z) ik Pen za v Pen. Župan Mihael Petek med štorom in razpadajočim Kapelskim domom v nekdaj znamenitem radenskem parku. zgovoren, saj sta znana tudi po izdelavi odličnih klobas, imata pa tudi certifikat za peko kruha Kavico za slovo smo popili v Dosorju, v Domu starejših ob- čanov v Radencih. Kakorkoli ga gledaš, objekt in vse skupaj deluje kot hotel. Drobec za -ilustracijo: enkrat na teden imajo na jedilniku ribe, vendar jih zaradi zdravstvenih potreb morajo pripraviti na šest raz- ličnih načinov. Dnevna oskrba stane 22 evrov. To je osnovna Cena, sO pa po cenah primer- ljivi s podobnimi ustanovami. Večina bivajočih je z našega konca, so pa tudi od drugod. V domu se ves čas kaj dogaja. Ko smo bili tam, so bile v avh razstavljene slike akademskih slikarjev, udeležencev koloni- je. Leta 1963 smo tamburašč iz soboške ekonomske šole nastopali v domu v Rakičanu. Kakšna razlika!? VO Jožef Rituper proste Natalia HOhnov Pred nekdanjo pitno dvorano (desno), v kateri Mi se je dalo ob kulturni postrežbi nekoč zastonj napiti mineralne vode: Dolga leta je bili v njej tudi Festival sodobne komorne glasbe. Nastopali so priznani glasbeniki iz vse Evrope, festival pa je redno spremljala nacionalna televizija. Ob otvoritvi radgonskega mostu se je v dvorani za trenutek ustavil tudi Tito. V času letošnjega radenskega maratona so steklene stene dvorane prelepili z neprozorno folijo, naj se ne vidi sramota. Menda sta ob tem direktor zdravilišča in direktor Radenske skupno ugotovila, da bo nekaj treba ukreniti. »Mene je sram namesto države,« pravi župan, ki pri vsej zadevi dejansko nič ni kriv. Nekdanji lastniki večine objektov in tudi parka so menda Šaričevi, zaradi katerih se denacionalizacijski postopek tudi vleče. Zadeve nismo raziskovali, strinjamo pa se, da slabše, kotje zdaj, ne more biti. Desno od dvorane je nedavno obnovljena nekdanja Terapija, zdoj hotel Izvir. Očitno se je začelo premikati no bolje.