Četrtek
Danes je ata že dokaj trezen, kar pomeni, da ima v krvi samo še kakih 35 promilov alkohola. Mama je rekla, naj grem z njim v trgovino, se pravi, naj ga spremljam, ker se je bala, da bi spet zavil v bife. Mislim, da pri nas resnično še ni pogojev za popolno emancipacijo. Možje bi ženam sicer veliko več pomagali. Recimo, hodili bi v trgovino po kruh in mleko — toda to je ob sedanji trgovski politiki, ko zlasti Mercator ob sle-herni samopostrežbi uredi še poseben lokal družbenega popivanja, silno nevarno. In tako hodijo uboge ženske lepo same v trgovino ter zapravijo veliko več, kot bi sicer, kajti je pijača še vedno cenejša od zelenjave in mesa.
No, torej, prišla sva do trgovine in na steni je visel plakat:
»Ali ste že popisani?«
Ata je prebledel, me pograbil za roko in zbezljala sva po cesti do pisarne krajevne skupnosti. Butnil je skozi vrata:
»Ne še!«
»Prosim?« je nekega tovariša skoraj kap.
»Ne še!« je bil ata zelo skesan.
»Vam je slabo?«
»Ma, kaki slabo. Na plakat ste napisali, če sem že popisan. Ne še, nikogar še ni bilo, čeprav sem celo noč čakal doma.«
V pisarni so bili zelo prijazni in so naju celo pospremili domov, kjer se je ata vlegel na divan in je bilo problemov s popisom za nekaj   časa konec.
P. S.: Popis je vseeno uspel. Čeprav mi-slim, da plakati niso razburili le mojega fotra in bi kazalo za takšne akcije resneje pljuniti v risalne liste ...