131. številka. Ljubljana, vtorek 10. junija. VL leto, 1873.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemai ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po pošti projeman, za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gold., za pol leta 8 gold., ia četrt leta 4 gold. — 2a Ljubljano broz pošiljanja na dom za celo leto 13 gold., za čVtrt lota 3 gold. 30 kr., m en mesec I K,,;d. 'O V, Za pošiljanje na dom se računa 10 kraje, za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele M celo U-r*» 20 goUl, za pol leta 10 tfold. — Za gOapoA* učitelje na ljudskih siolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gold. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gold. — Za oznanila ae plačuje oii oatiri-stopne petit-vrate 6 kr, če so oznanilo enkrat tiska, 5 kr. če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Vsakokrat se plača itempojj za 30 kr. Dopisi naj se izvole trankirati. — Rokopisi se ne vračajo, — Ure dni it vojn v Ljubljani na celov.r.ci costi v TavČaijvvi liiši .Hotel Evropa". Op ra v m.st v c>,  na katero naj se- blagovolijo pošiljati naročnino, reklamacije, oznanila t. j. administrativne reči, je v „ Narodni tiskarni- v Tavčarjevi hiii.
V IJufttljiiiai 9. junija.
Kranjska trgovinska in obrtni j s k u zbornica jc imela zadnji petek sejo, v. kateri je bil voljen predsednik. Navzoeni narodni odborniki so volili en o glasno — zopet V. C. Supana za predsednika!
V. C. Snpan je kakor znano tisti mož, ki, da-si se je dal od narodnjakov kandidirati, nij glasoval za adreso kraujskega zbora in se je izrekel za direktne volitve, to se ve, take kakoršne jc ministerstvo nameravalo in nam med tem res dalo. Torej se je narodnemu programu odpovedal, in izstopil iz zbora in iz stranke.
Oni pa, ki so ga volili, so tisti narodni možje, kateri so v političnem društvu „Slovenija", kjer je dr. Bleivveis predsedoval, z nami vred tudi enoglasno roke vzdignili v sklep dr. Zarnikovega predloga, da mora biti prihodnji predsednik trgovinske zbornice odločno naroden mož!
Kako se to sklada?
Zares Nemci in nemškutarji se nam in taki doslednosti le lik o smejejo.
In tako bode, dokler povsod v zastope ne bodem.) volili izobraženih pa odločno narodnih mož. Vse druge lastnosti nemajo nobene veljave, ker ne varujejo pred samo-blamažo.
Politični razgled.
Kot 1'tfciije dežele.
V ZJublJani 9. junija. Med k*Mtoii4ko-poiitiči**nii strankami na Dunaj i  posebno med „Volksfreun-dom" in „Vaterlandom" so,  kakor prvi list pripoveduje, skušali edinost napraviti, a brez
IristeJc«
Plašč.
Oliraz iz uradniškega življenja v 1'etrogradu.
(Kliski spisal  Nik. Vas.  Gogol;   poslovenil L. Gorenj ec-Podgoričan.)
(Dalje.)
Najpoprcjc mora bralec izvedeti, kako jo bilo h prvo polovico rubljev. Akakij Akakjevič je imel navado, da je slebernega rublja, pred no ga je dal iz rok, pridržal dve kopejki in shranil v zabojček, zaprt s ključem, na pokrovu pa je imel luknjico, skozi katero jc spuščal kopejke. Vsakega polu-lčta je pregledal iu preštel tako nahranjene medake in zameni! jih sč srebernim drobižem. To je čiuil uže dolgo časa popreje — in vslcd tega se je v nekolikih letih nabralo več nego 40 rubljev. Visled tega tedaj je v roei imel prvo polovico, ali kde bi vzel drugo polovico, kodi nabral drugih 40 rubljev? Akakij Akakjevič jc premišljal, premišljal, a
vspeha, ker so Volksfreutidovci zahtevali priznanje decemberske ustave.
#»/*■»/.# c«f je v soboto popoludnezapustil Dunaj in šel v nemško kopel Kms. Pri zadnjem obedu je avstrijski cesar napil hrabri ruski armadi1', ruski car na „vašo (avstrijsko) vrlo in zvesto armado."
Dunajski in drugi listi so govorili, da namerava Andraši vsled dogovorov z Gorea-kovom v i> >ij <it I u drugo politiko začeti, prijaznejšo vzhodnim narodom. „N. Fr. Pr." pa pravi, da to nij resnica.
Pod napisom: „beseda do volilcev" prinaša flunnjstsi „\Vanderer" članek, v katerem priporoča, da nij tolikanj pisan program važen kakor kandidat Ram. Naj se izbere kandidat dober Avstrijan, dovolj v vseh razmerah podučen, spravoljuben.
f otit»n» i/ibtmn§r je po vseh cislaj-tanskih kronovinah jako živo. Na Dunaji volilci kandidirajo Uinlaufta in L ob licka, dva moža, ki sta prejšnje čase govorila za spravo med avstrijanskiiui narodi. Za to ustavoverni listi njiju kandidaturo na vso moč pobijajo.
Vnaiijt' držuve.
fY##o*/o#-.fA« knez Nikola je 5. t. m. dovolil črnogorskim emigrantom, ki so so leta 1858 udeležili zarote proti ranjkemu knezu Danilu, da se smejo vrniti zopet v domovino. Do sedaj so živeli precej revno na stroške avstrijske vlade večjidel v Zagrebu. Ker je kucz Danilo njihova konfiscirana dobra razdelil drugim črnogorskim velikašem, se jim sedaj ne bode dalo zato odškodovanje iz državne kase, nogo preskrbljeni bodo vsak po svoji sposobnosti. Avstrija bode prihranila v prihodnje letnih 20.000 goldinarjev, katere jim je dajala za življenje. Rusija jih bode preskrbela s potrebno opravo.
Ittt.vki vladi je predložil znani Francoz Lcseps načrt železnice, katero hočev narediti iz Oren h ur g a v Poša ver: Železnica ta bi peljala iz vzhodne K u.--i je čez sredo Azije naravnost  v Indijo,
izpoznal, da bode treba zmanjšati navadne stroške — vsaj na eno leto. Moral bode, ter nehal piti čaj, ne več prižigal sveče, a če se mu nameri delo, hodil bode v gospo-dinjino sobo in pri njenej sveči delal; po ulici bode hodil na lahko, kolikor bode mogoče — in varno po kameuji, skoro po prstih, da se ne bi tako hitro trgali mu pod-platje: perilo bode po moči redko dajal perici, a da se ne zamaže preurno, sleče ga, kadar pride domov in bode le v kaituuovcm halatu (županu), zelo starem, ki ga jc pri-varoval le milostivi čas. Mora se priznati, da jc iz početka teško bilo mu to kročenje, ali nekako privadil se je sčasoma — naposled nij prav nič večerjal, uumcščeval jia je večerjo z duševno hrano, ker je v mislih imel svojo večno idejo bodočega plašča. Po tem času je njegovo Živenje bilo nekako popolnejše, kakor bi se bil menil ženiti, — kakor bi bil nekdo občeval z n jim, — kakor bi ne bil sam, temuč da je neka nežna životna diužica odločila se, da bode tovarišila se z
ter bi vezala na ta način Rusijo po najkrajši poti z onimi bogatimi kraji. Zarad tega je neizmerne važnosti za celo Evropo in posebno za Rusijo, ker odpre tako njeni trgovini varno in kratko pot v one kraje. Ker je Lcsepsova železna eneržija pri enakih zapo-četjih obče znana, nij dvombe, da dovrši srečno tudi to velikansko delo. Ruska vlada mu je odkazala za začetne priprave 8 milijone rubljev. Angleži so vsled tega začeli zopet misliti na železnico, katero hočejo delati Čez Perzijo v Hindostan. Sploh se Rusi in Angleži sedaj hvalevredno natezajo z napravo novih trgovskih potov v Aziji, ter pospešujejo s tem splošni svetovni napredek.
V Petrogradu je bil pred nekaj dnevi shod ondotnega slovanskega odbora. Udeležili so so ga med drugimi tudi S t rem u h o v, vodja azijatskega oddelka v ministerstvu vnanjih zadev, Krajevskij, glavni urednik „Golosa," Rerezin, profesor na petrogradski univerzi, in knez S u v ar o v. Odbor je sklenil podpirati navzočnega vodjo lužiških »Srbov, Smol a rja, da napravi v Budišimu narodno tiskamo za svoj narod. Sklenilo se je tudi, da podpira odbor vsa literarna započetja v deželah, kjer se morajo Slovani še boriti s tujimi elementi. V ta namen hoče odbor napraviti subskripcijo na liuskem. Odbor bode poslal tudi svojega zastopnika k shodu srbske omladine, ki bode te dui v Lielem-gradu.
Mtiimttuski knez Karol se je baje že tako naveličal vlade, da se iz Neuvvieda, kamor je odšel te dni s svojo soprugo, ne vrne več v Valahijo. Ko je leta 1806 knez Bizmark spravil tega Hohenzollerja na rumunski prestol, so Romuni mislili, da si s tem kaj pomagajo, ter da jim bode Bizmark pomagal stvariti veliko rumunsko kraljestvo v nekdanji Dakiji. A sprevideli so kmalu, da so se prevarili v svojih nadah. Projavila se je vsled tega proti Prusom vedno hujša opozicija med lianami, posebno po francosko pruski vojski leta 1870, ko so Rumuni javno simpatizirali
njim v vsakdanjem Živcnji — in ta družnica nij bila nobena druga, nego ideja močno podloženega, neobnošenega plašča. Nekako oživel je bil, krepko označajil se, kakor človek, ki se je nečemu odločil iu ustanovil si načelo. Z obraza in iz vedenja mu je sama ob sebi izginila nesrčnost, neodločnost. CaBi pa časi je ogenj blisknil v njegovih očeh, — da, po glavi so mu rojile najdrzovitejše, naj-oholejŠe misli : ali bi res dal si ali ne kuno prišiti na ovratnik. Premišljanje o tem bi mu bilo skoro pamet razkalilo. O priliki je pre-pisaval nckov spis, pa bi bil skoro zmotil se, le malo je manjkalo, zato je, malo — da ne, na glas vskriknil: „l'st!:< — in prekrižal se. Vsak mesec jc vsaj enkrat šel k Petroviču, da sta se pogovorila o plašči, kde bi bilo najboljše kupiti sukno in kaka bi bila barva, po čem sukno, in vselej je, da-si malo skrbno, vcndar-le pomirjen šel domov, ker je veroval, da pride čas, ko vse potrebno kupi in da bode plašč gotov. Pa napredovalo je vse ur-nejše, nego je sam menil, da bode.   A vse
8 Francozi. Knez Karol je našel čezdalje več nasprotnikov, pri pogrebu nekdanjega kneza Kusa je bila velika demostracija proti njegovi vladi. Zapustil je vsled tega deželo , in se baje ne misli vrniti, akoravno ga velike vlade zelo pregovarjajo, ker se boje, da inače Ru-muni proglase republiko, za kar je neki že vse pripravljeno.
fTi llii<Tn>ftfl bnnapartisti so imeli 6. junija pod predsedništvom Rouhcra shod v St. Gormainu blizu Montmorcncv pri prin-cesinji Matildi. Navzočnih je bilo tudi več članov rodbine Bonaparte. Sklenili so, da bodo delali na vso moč na to, da obdelajo narod do prihodnjih volitev, da bode potrdil restavracijo Napoleonidov.
Okrožnica vojvoda Broglie do francoskih poslancev v vnanji državi naznanja, da se bode držal v vnanji politiki po izgledu svojega prednika. Znotraj bode vlada zmerna, na zvunaj mirna, ter bode krepko postopala proti revolucijonarni stranki. Broglie apelira na udeležje, katerega imajo vse vlade pri tem, da se zatare revolucijo-narni dub. Narodna skupščina bode o prihodnji obliki vlade odločila, kadar se ji bode prav zdelo. — Iz te okrožnice in pa izjav bonapartovskih generalov in častnikov francoski republikanci lehko sprevidijo, česa se imajo nadejati od Mac Mahonove vlade.
V i t <t ti jaitskctn senatu se je začela v soboto razprava o detinitivnem budgetu za vojno ministerstvo. General Angiollctti na-svetuje, da naj ima Italija 300.000 mož stalne armade, ter da naj se sploh dobro pripravi za hrambo. General Mezzacapo misli, da je 300.000 vojakov premalo za brambo Italije, in nasvetujc 400.000 mož. Vojni minister ugovarja temu, ter pravi, da so pred govorniki računili sovražno armado na 600.000 mož, kakoršne pa ne more spraviti na noge nobena sosednjih vlad, razen Nemčije. Italijanska armada šteje 300.000 mož stalne armade, 250.000 brambovcev in 100.000 mož rezerve. Stalna armada 400.000 mož bi stala na leto 220 milijonov frankov, česar pa ne zmoremo. Ložje je braniti deželo z manjšo armado, če je dežela za nami v dobrem stanu, nego z veliko, a za hrbtom siromašno deželo. Razprava se bode še nadaljevala.
Poslanci levice so imeli shod, da so po smrti Rattazijevi rekonstituirajo.
Dopisi.
Iz \oveff« niO§ta 8. junija. [Izv. dop.I (Polaganje temeljnega kamena za „narodni dom.") Denes Vam v naglici samo kratko poročam, da se je slovesnost polaganja temeljnega kamena  za „narodni
nade je presezalo to, ker vodja Akakiju Akakjeviču nij izplačal le 40 ali 45 rubljev, temuč celih 60; ali je čutil ali ka-li, da je Akakij Akakjevič potreben plašča, ali pa se je to le namerilo samo ob sebi — gospod Akakij Akakjevič jc vendar-le imel 20 rubljev več. Ta pripetljaj je pospešil to zadevo; še kaka dva ali tri mesece majhen post, pa bode gospod Akakij Akakjevič imel kakih 80 rubljev. Njegovo srce, navadno jako mirno, začelo je biti naposled.
Najpopreje sta s Petrovičem šla v pro-dalnico; kupila sta jako lepo in trpežno sukno, ker sta užo blizu pol leta popreje premišljala to in vsak mesec šla v prodaluico vprašat, da sta vedela ceno. Za tegadclj pa je sam Petrovič trdil, da lepšega sukna nij nikder; za podlogo sta izbrala kolendor, ali tako dober — in gladek tako, da jo po Petrovičevih besedah bil lepši, nego bi svilena bila podloga; pa je tudi res bil videznejši in svitlejši. Kune nijsta kupila, zato ne, ker je bila predraga, izbrala pa sta mačko najkras-nejšo, kolikor je bilo jih po prodalnicah; z
dom" sijajno vršila. Veliko ljudstva iz mesta in okolice se je udeležilo, katero je z največim navdušenjem sprejelo govore gg. mestnega župana Ricoli-ja, Navratila iz Metlike, dr. Vošnjak-a in dr. Zarnika iz Ljubljane. S'ovesnost se je ob lOih dopoldne vršila na mestu, kjer se zida narodni dom. G. Navratil pozdravlja to za celo dolenjsko stran imenitno podvzetje in v jedernatih besedah naglasa pomen in važnost „narođnega doma." G. župan R i col i se zahvaljuje za obilno udeležitev naroda pri tej slovesnosti. „Narodni dom" ne bode samo kinč za mesto , ampak tudi vzbujal narodno zavest in politično izobraženje donašal med ljudstvo. Potem bere g. dr. Bučar ustanovno pismo, katero se je v temeljni kamen vložilo. V njem se kratko popisuje razvoj narodne ideje na Slovenskem sploh in posebej na Dolenjskem in zgodovina novomeške čitalnice. To pismo se potem dene v kositarsko skrinjico in dodajo se slovenski in drugi časopisi. Skrinjica je bila položena v votlino v temeljnem kamnu in vzidana. Med tem sta se govorila gg. dr. Voš-njak in dr. Zarnik.
G. dr. Vošnjak opominja na čase turških bojev, v katerih je Novomesto vse turške napadaje odbilo in se nikoli nij dalo premagati. Isto tako si tudi zdaj vrli Novome-ščani stavijo trdnjavo proti navalu tujstva.
G. dr. Zarnik konstatuje sijajni napredek narodne ideje v Novemmestu, o katerem je stanko Vraz še pred 30 leti pisal, da je tu „sve mrko."
V tem je bila skrinjica vzidana, belo oblečene deklice so z venci kamen okin-čale ; predsednik čitalnični potem vzame kladivo in tolče trikrat ob kamen, rekoč: „ Vzdigni se „narodni dom", na čast Slovan-stva, v prid narodnega napredka." Tako store tudi pričujoči gostje, gospodje odborniki, gospe in gospodičine. S tem je bila slovesnost končana. Med vsemi govori so doneli živio-in slavaklici. Vmes so zapeli gimnazijski dijaki (obljubljeni kvartet iz Ljubljane nij bil došel) prav ubrano in navdušeno, svirala je tukajšna godba in grmeli so možnarji. Kraj slovesnosti je bil lepo okinčan z zelenimi venci, drevesi in zastavami; tudi nebo nam je bilo ugodno. Včeraj
daleč je vsakedo menil, da je kuna. Petrovič se je s plaščem mudil dva tedna, ker jc bilo treba mnogo vbadanja in prebadanja, sicer bi bil mnogo popreje zgotovil ga; za delo jc Petrovič vzel 12 rubljev, menj nij mogel zaslužiti nikakor: vse je bilo res prevlečeno se svilo, prešito z dvojnim drobnim šivom; a po vsakem šivu je Petrovič sam sč svojimi zobmi pomogel, da so gubanci bili različni.
To je bilo .... teško je povedati: prav katerega dne, ali gotovo je v živenji Akakij a Akakjcviča najslavnejši dan bil ta, katerega je Petrovič prinesel plašč mu. Prinesel ga jc zjutraj ob tistej uri, ko so uradniki odhajali v pisalnice. Noben drug čas bi plašč ne bil tako na hvalo, ker jc užc precej hudo bil začel pritiskati mraz, in bila je podoba, da se celo shujša. Petrovič je bil pridrl s plaščem, kakor to pristuje poštenemu krojaču. Na obrazu se mu je brala taka ponienljivost, da Akakij Akakjevič še nikoli nij videl takove na njem. Kazno je bilo, da popolnem čuti, da jc dokončal imenitno delo in da je nena-
je lilo, v jutro pa se je zvedrilo in ravno ko se je vzidal temeljni kamen, je solnce pri-sijalo skozi oblake. Ob 1. uri bode skupni obed, popoldne pa ljudska veselica pod milim nebom.
Iz snvlilNk«* «lolliie 6. jun. [Izv. dop.J Nemška „Padagogiscbe Zeitschrift" je v svoji zadnji 15. številki med drugimi sestavki tudi prinesla neko rKrkl;irungu —i „von der Sann," — katera narodne učitelje savinske doline in bližnjih štirih okrajev z s nesramno surovostjo napada. — Pisatelj omenjenih razžaljivih stavkov je slovenski zemlji znan fanatiker Budna, z domišljenim si imenom „Vlastenski". — Ta nekdanji narodnjak, ali boljše rečeno obrekovalec dobrega imena Slovanov, žveče že v prvih vrsticah, da se je med učitelje Sloveno-Sta-jerja „ncsrečni narodni fanatizem" urinil, kateri hoče lepo harmonično zvezo med njimi raztrgati. O, prebrisana glavica! Koliko pa je vaših privržencev, kojim „soleh vvtistes Treiben" ne dopade ? — Kateri so pa tisti proti „dieser verderblichen Coterie" kričeči velikaši? —
Vedite, vrli Slovenci, da je ta obveljaven možicelj le sam, kateri iz sovražnega srca strupene pušice meče med mirne, hvala bogu! iskrene, rodoljubne učitelje savinske in škalske doline. Zoper omenjeni časopis pedagogike, se še nij nikdar od narodnih učiteljev povzdignil žaljivi glas iz naših okrajev, ali sedaj, ker v njem piše brezvestno ta fantast, ter se poteza za nekaj, kar sam ne vć, in psuje na resno misleče odgojitelje, se mora od njega vsako za narod čuječe oko odvrniti, ter mu brez pomisleka smrtni list podčrtati. — V tretjem stavku naznanja Vlastenski: Tudi wni priznamo javno, da se no bomo nikdar prištevali „zu dieser Unfrieden stiftenden Clique; sondern, dass der \Vahlspruch nnseres geliebtcn Monarchen: „„Viribus unitis!"" stets unser unverrllckter Leitstern sein vvird." Prvo je priliznenost do Nemcev, s kojo si ta človek nekoliko časti (?) nakupiti misli; drugo pa ima v višji stopinji pri nas vsakateri še tudi najmanjši sluga, nego — VlaBtcnski. Nadalje pravi, da se neče „zu keinom neuen Ktfnigreiche und ausBerfistcrrcichifichen Confederatiou (un-ter Leitung  der Scrben  oder   N a-
doma s tem spričal propast; ki je mej krojači, kateri nastavljajo le podloge, in šivajo jih — in mej tistimi, kateri šivajo na novo. Vzel je plašč iz Žepne rute v katerej ga je bil prinesel; robec je bil stoprv opran , pa ga je užc zmečkal in porinil v žep za potrebo. Ko je bil iz rute vzel plašč, jako ponosno je gledal okrog sebe, prijel ga z obema rokama in jako umetalno obesil Akakiju Akakjeviču na pleča; potic ga nategnil in naravnal ga zadaj z roko; potle je spredaj zravnal Akakija Akakjcviča. — Akakij Akakjevič, uže prileten, hotel jc plašč primeriti, kakov je v rokavih ; Petrovič mu pomore, da jc oblekel rokava — in pokazalo seje, da tudi v rokavih dobro pristuje, s kratka videlo so je, daje plašč izvrstno narejen in pripraven. Petrovič nij zabil o tej priliki omeniti, da je tako malo zaračunil mu le zato, ker brezi krojaškega kazala biva v majhnej ulici, pa davno uže pozna Akakija Akakjcviča; ali na „nevskem prospektu" — da bi bil samo za delo plačal 75 rubljev. Akakij Akakjevič se nij hotel o tem v razgovor spustiti s Pe-
senabscbneidermcister-Črnogorcen!) \V i r kennen Euch und Eure Plane, ihr Herrn panslavistischen Volksverfttb-rer. Wir baben genligend in Euere Kartcn gcsehen!!")—prcstrojiti. O simplicitas! Zakaj sevam navdušeni gospodine še iznajdba smodnika ne prišteva! — Imeli bi saj nekoliko zaslug od kakove strani, tako pa le stojite z enakimi frazami sramotno nagi pred narodi, kateri so za domovino in milega vladarja britkosti in tug že mnogo prestati morali. — Ne zdi se mi potrebno o tem več časa in besedi tratiti; prepustim rajši sodbo čez tega znanega zagrizenca domoljubnim Slovencem! Ker se jc ta zarodek iz mile savinske doline že izvlekel, se je gotovo nadejati, da bodo učitelji, kateri so vsi iskreni narodnjaki, složno z učitelji bližuih okrajev na polji narodne omike z veseljem napredovali, — in gotovo ne bode nobeden tako daleč zabredel , kot ljubezojivi „Vlastenski." Želimo mu torej pri odbodu dobro pot in — nikdar nazaj vrnitve!
Iz I*tlijil <k junija. |Izv. dopis.) (Motto: Auf jede Wunde gute Salbe, — auf einen groben Klotz einen groben Keil, — auf Scbelme andertlialbe. Gothc.) Čestiti bralci se še bodo spominjali v „Slov. Nar", dopisov o izletu slovenskih učiteljev v Ptuj 15. majnika. Tudi v „Grazer Volksblatt-u" je bil dopis, v katerem se med drugim tudi to nahaja: Man sprach seit ein paar Tagcn fast nur von den 5, S, ja 12 Ilundert Lehrern, vvelehe etc. Te besede so neki učitelji v svoji „nezgruntani" modrosti na se obrnili in so 5. junija v občnem zboru ptujskega učiteljskega društva hudo zaropotali, in hudi zarad tega , ker se jc ravno v „Volksblatt" bilo tudi pisalo. Gospod Kobič, učitelj na tu-kajšni mestni šoli si je izbral ravno to zadevo kot tema svojemu govoru, v katerem se je tudi nahajal pridevek „gemcin" za dopisnika (ki je bil navzoč) in predlagal končno nezaupnico. Gospod dopisnik je protestiral proti tako surovemu obnašanju, pokazal pri vsaki točki, da se noben pošteno narodno misleč učitelj po dopisu ne more razžaljenega čutiti, nego da se slov. učiteljem zaslužena hvala za vrlo obnašanje izreka; samo komite se graja. Tudi gosp. učitelj Ferk je v sveti jezi sekundiral gospodu Robiču v besnovanju proti  zasluženemu gosp. dopi-
trovičem, bal se je vseh posebnih množin, s katerimi je Petrovič rad rogovilil okrog sebe. Plačal mu je, zahvalil se in takoj v novem plašči odšel v pisalnico. Petrovič je šel ti-homa za njim, a vstavil se je na ulici, dolgo še z daleč gledal plašč, a nalašč krenil na stran, zato da bi ga bil pretekel na ulici, ter da bi še en pot mogel videti svoj plašč na drugej strani, tojc: spredaj. Akakij Akakjevič je v pisalnico šel poln vseh najsvc tejših Čutov. Vsako trenotje jc čutil, da mu na hrbtu visi nov plašč, in nekterikrat se je tudi nasmija! vsled svoje notranje všečnosti. Bogme, dva užitka: toplota, krasota! Pota ni videl nij in nenadoma je bil v uradnej hiši. Pri vratarji je slckel plašč, ogledal ga do cela in izročil posebnemu vratarjevcinu varstvu. Nij znano, kako so uradnici vsi nenadoma izvedeli, da ima Akakij Akakjevič nov plašč in da kaputa nij več na svetu. Vsi so tisto trenotje k vratarju strmeli gledat Akakija Akakjcviča novi plašč.
(Daljo prih.)
sniku, ob trdo šolsko klop s krepko desnico mabaje! Vendar večina nij votirala nezaupnice, nego sklenolo se je, da se omenjeni članek v dopisu predrugači. Čuditi se moramo društvu, kako more blamažo, ki jo je samo komite 15. majnika „gor vzdignil", kot svojo smatrati; saj se društvo kot društvo nikjer nij žalilo, nego v vseh dopisih se je poudarjalo, da je bil 15. majnik vesel, časten dan za slovenske učitelje, in vsak narodno misleč učitelj se je moral veseliti, da se je veselica tako končala kakor se je. Društvo bi bilo moralo nezaupnico votirati gg. učiteljema Fcrku in Robiču, ker sta se kot odbornika omenjene svečanosti zbala nekaterih ptujskih mestjanov jim pete lizajoča in boječa se, da ne bi utegnil slovenski govor njunim patronom preglavice delati. Zatajcvaje svojo narodnost sta kot poverjenika di u -štvo osramotila. Da ravno ta dva gosp.-da proti (zasluženemu) gosp. dopisniku, učitelje v zborih podučevajočega z vrlimi govori eden z besedo „gemcin" drugi z besedo „Escl" rohnita, obelodanita jako nizek stanek v izobraženosti. Učiteljskemu društvu prikimovanje k takemu obnašanju ne dela Časti. Predlagalo se je tudi, naj društvo čestita šolskemu nadzorniku g. Končniku; ta predlog nij obveljal, nekaj manire bi celo nič ne škodilo. Če bodo nekateri gospodje tukaj take „Schvva-benstrcicbe" uganjali, se lahko mesticu pridevek „dic Stadt der Schvvabenstreiche" pri-poslujo, za katero reč jim mirni in pravični del prebivalstva gotovo ne bo hvaležen.
Iz Tratil 7. junija [Izv. dop.J Tržaški ustavaki, kolikor jih jc, so zopet 30. p. m. to je zadnji petek v mesecu maji, sklicali svojo malo kopico skupaj, da bi luknje v vodo kopali. A petek nij ugoden dan. Ko namreč ustavaški predsednik okrog sebe pogleduje, le polno praznega prostora zapazi. Začeli so tedaj ti vitezi Gambrinovi s pivo ustavo tako častiti, da je bil res velik uspeh.
Vsako leto se je binkostni pondeljek od tukaj mnogo ljudstva v postojnsko jamo odpeljalo ; letos pa jc bilo število jako malo. Med temi, ki so šli, udeleženih je bilo tudi dosta Slovencev iz Trsta in okoličanov, kateri pa so jako grajali Postojno, da jo (iz-vzemši rnalo število poštenjakov) pravo nem-škutarsko gnejzdo. Že v prvem hipu ko stopiš v trg ti umazani otroci s kričanjem: „Kau-fens Adelsbcrger Grotte", ponujajo knjižice v nemškem in laškem jeziku tiskane. Če pa človek hoče eno kupiti slovensko, ne more je nikakor stakniti. Vse je le nemško in laško : lepa čast naši slovenski Postojni. Med ogromno množico je bilo letos največ S 1 0-vencev, a za boga redko si čul v Postojni od tamošnjih krčmarjev, strežajev in točajev eno slovensko besedo. Nadejal sem se, da bodem v postojnski jami dobil razen drugih tudi lepe slovenske n;tpise, ker leži v d 0-m a č i zemlji. A kako me jeza zgrabi, ko le nemške i laške napise ugledam, slovenskih nič. Vprašam odbor postojuske jame, iz kakega uzroka so izostali napisi v domačem jeziku na naši domači zemlji?
Iz orniiiMk<'^<k okrtija. 5. junija. I Izv. dop. I Vsega sveta geslo v sedanjem času je: „naprej!" Posebno pomenljivo pa je za tistega, kateri je glavni pospeše-vatelj narodnemu napredku, in ta je učitelj. Od njega se terja, da širi krog svojega izo-braženja, ker le na tak načiu more koristiti svojemu narodu. Tudi učiteljem tega okraja
je jasna ta naloga in hoteli smo osnovati učiteljsko društvo, ter se 3. t. m. zbrali v O., da se o tej stvari pogovorimo. Prišel je k pogovoru naš okrajni nadzornik, ter nagovoril navzočne blizu tako-le : „Skoraj v vseh okrajih so že ustanovljcua učiteljska društva, in nove šolske postave terjajo taiste snovati, ker le v društvu je napredek. Tudi učitelji tega okraja so pred dvema letoma željo izrekli, ustanoviti društvo, ali žalibog ta želja se nij uresničila. Zadnjo poskušnjo še storiti hočemo, in mislimo, da se bo posrečila. " — Sedaj nam g. nadzornik pravila mariborskega in ptujskega učiteljskega društva predloži, (se ve v nemškem jeziku) naj bi odločili, po katerih hočemo naše društvo osnovati. — Brž nekateri učitelji objavijo, da ne sprejmejo teh pravil, — da so slovenski učitelji in hočejo slovensko društvo, torej tudi slovenska pravila imeti. Vroč boj se vname zarad tega objavljenja, in g. nadzornik kot predsednik svetuje glasovati. Pri glasovanji zmagajo narodni uči-tnlji z 8 proti 5 glasovom. Ko g. nadzornik vidi, da je njegova stranka propala, nam naznani, da uc more tukaj predsedovati, vzame klobuk in odide.
Vsi gremo potem v gostilnico. Tukaj si je g. nadzornik nad nekim učiteljem tega okraja svojo jezo izpustil, rekoč: „Der ist ein ultra-Slovene und ist bci der Adjustie-rung in Graz aus dem Slovenischcu gcfallen." Svetujem g. nadzorniku enake osobnosti, katere ga zelo nič ne brigajo, prihodnjič opuščati.
Med obedom pa nas prične g. llaušl, učitelj z O . . . ., strašno ogovarjati in črniti, misleč, da bodemo na njegove neumnosti odgovarjali. Omenil je , da takim brezznačajnim (narodnim) učiteljem, kateri šolstvo zanemarjajo (?) in se s politiko pečajo (?) svojega otroka nikdar zaupal ne bi. — „Kdo vas plačuje — kdo jc upcljal nove šolske postave — liberalci (s tem izrazom je Nemce menil) so vse to storili — od vaših narodnjakov pa ničesar nemate." — Tako je govoril mož, kateri se „naj inteligentnih ega" učitelja tega okraja misli.
Svetujem vam, g. Raušl, da za vselej opustite slovenske učitelje s takimi govori Črniti in jim kaj takega očitati, ker ste vi mož brez vsega značaja, v dokaz, da ste se o neki priložnosti izrazili: „Ich mache mir eine Ehre daraus, vvenn mich jemand per Nemškutar titulirt." — Če pa med Slovence pridete (se ve, kateri še vas ne poznajo), se pa hlinitc za iskrenega rodoljuba. Tudi med učitelji tega okraja ste vi edini politikar. — Pripeljali ste se z Ivcutcr-jcm v Središče in ste tamkaj za njega agitirati hoteli, a strašno ste se blamirali, ker so volilci povabilo odbili in se na odločenem kraji zbrali nijso. — Zapomnite si dobro, da je naj zadnji v svojem stanu tisti učitelj, ki v svoji neumni ošabnosti misli, da jc med svojimi tovarši naj bolj izobražen, iu da sme druge čez rame gledati. Vi pa, dragi tovarši, no obupajte, ako vas enaki ošabneži plujejo, ampak ostanite zvesti svojemu poklicu in našemu milemu narodu.
Domače stvari.
— (Za „u ar od n i do m") v Novem mestu, kateremu se je položil v nedeljo 8. t. in. temeljni kamen, napravi — kakor smo že poročali
— dramatično društvo predstavo v sredo 11. junija. Predstavljala se bode prvikrat nova igra „Na kmetih" s petjem v .'5 dejanjih, po Th. Megerlc poslovenjena od .1. Ogrinca. Nadejati se smemo, da hode glede na domoljubni namen te predstave gledališče prav obilno obiskano, ter da bodo tudi druga društva po deželi posnemala dramatično društvo, ter pripomogla, da se častno jzvrši važna naloga, katere so se lotili dolenjski domoljubi s stavljenjem lastnega rna-roduega doma", kateri bode gotovo mnogo upliva imel na narodno življenje na celem Dolenjskem.
— (Od Litije) se nam piše: fJospod Stanislav Šranc, tajmošter v Hotiči je pokazal, kako se nemškutarenjo na kmetih mora odpravljati. Zdravnik iz Zagorja g. Morse mu namreč pošlje nemško oznanilo, na kateri dan pride koze stavit. Po dokončani pridigi in po drugem oznanili! prebere g. Sranc tudi oznanilo od besede do besede kakor je bilo pisano in se poslovi. Kmetje začno eden dru-zega vpraševati, kaj so g. tajmošter nam de-ues po nemško povedali, — ker nij nobeden razumel. — Pride zdravnik na odločeni dan koze stavit, a nobeno žensko z otrokom nij bilo - povprašuje g. zdravnik: „ali morda nijso gosp. oznanili, da pridem." — Pozvc-del je, da gosp. župnik je točno prebral na leci kar je zdravnik pisal, pa da nihče nij razumel. — Mož jc odrinil domov z dolgim nosom in z nemčursko kulturo. Gotovo je mislil, da mu bode g. tajmošter za tolmača, ali pa da je Ilotič na Pruskem! Da bi vsi izobraženi na Slovenskem tako ravnali, bi mnogo   „pikelhavberjev"   kopita pobralo,
ker bi se nemškovanje prav z lepo „ad ab-surdum" spravilo.
— (Nove železnice po Slovenskem.) Trgovinski minister je inženerju Janezu Sivicu v Trstu in tovarišem dal dovoljenje pripravljati prva dela za železnico z ozkimi kolovoznami od Trsta skozi ipav-sko dolino. Dalje inženerju Alojzu pl. Sli-denhorstu na Dunaji v društvu z grofom Lantierijem v Ipavi in V. C. Zupanom v Ljubljani dovoljenje za tehničua prva dela za lokoinotivno železnico iz Gorice skozi Ajdovščino, Ipavo, Kazdrto do Rakeka, od Rakeka skozi Ribnico, Toplice in Novo-mesto na Brežice, iu od Ribnice skozi Kočevje v Črnomelj. — Kedaj bodo in če bodo k eda j te zdaj samo mišljene železnice tudi zidane, to ostane veliko vprašan jo prihod-njosti. Razume se ob sebi, da jih želimo. Vendar poštene slovenske politike v teh nevarnih časih ne bi prodajali za-nje.
Razne vesti.
* (O ruskem carji) vedo zdaj, ko jc odšel, dunajski listi dosta pripovedovati. „N. Fr. Pf. od nedelje ima cel članek (na (j. strani), kjer pripoveduje, da kamor je car piišel, bilo je vse polno policistov. V Rusiji med svojimi se car nema uičesa bati, ker Rusi ga radi imajo. A bati se ima poljskega sovraštva. Poljski fanatik bi bil zmožen na njega samokres izstreliti. Zato je car malo mudil se v razstavi in drugod. Tako in še več pripovedujejo dunajski listi. Gotovo je večina — pretirano če ne izmišljeno.
* (Jungman.) Dne 16. julija bode sto let, kar se je češkemu narodu rodil velik mož, Jungman, sin kmetskih staršev. Bil je profesor na praški univerzi   iu eden največjih
ustanoviteljev novejše češko literature. Največje njegovo delo je češki slovar („slovnik česko-nemcckyu, o zvezkov 1836-39), — Vsi češki narodni časopisi od nedelje prinašajo poziv na češki narod, stoletnico njegovega rojstva v Pragi sijajno praznovati. V odboru za to slavnost so: Ur. Ricger, Jos. Ilulcš, praški župan, in dr. Kmlcr. Gotovo bo slavnost ena najsijajnejših.
Opomenica.
Koukurzl: Mesto inžemVja pri magistratu v Varaždinu s 1OO0 gl,, do konci junija 1873.
i.i.Mi.uiinii' družbe 11. junija: Zakotni-kovo, 2606 ri., Modiuevo, 5799 jfl. 80 kr.. Kosakovo, 1840 gld., Zainuakaijevo, 2"2l4 gld., Novakovo premakljivo blago, 871 gl. 80 kr., v.se v Ljubljani. — Delničarjevo, 1450 gl., v Novem mestu. — Fuginovo, 250 gl., v Cruoiulji. — Furlanovo, lSHlO gld., v Vipavi. — Relierjevo, 5191 gl., v Culji.
Tujci.
8. j u n i j a.
Pri I 1« lant o : Dolenc z rodbino, Stapler, mad. pl. Crcy, Marija Stafler, Uršula 1'rei iz Trsta. Unger, Dr. Lav ruci iz Dunaja. — Urbančič iz Preddvora — Kiiller z gospo iz Kačjega. — Ka/.inger iz Korena. — Klička iz Mokronoga. — (Jololi od Št. Jiuja. — Feilio iz Manliajnia. — Tomšič s ličerjo iz II. Bistrico. — Jardas, Hodnik, Brus iz Iteke. — Hipšl iz Loko.
Pri Malici: Altstil, Keihold iz Dunaja.
Dunajska borsa 8, junija.
(Izvirno tolegrafičV.o poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih .   67 gld. 50 kr.
Enotni drž. dolg v srebru    .   .   72   „ 40 „
1860 drž. posojilo.....09   „ —
Akcijo nvod&6 banke   .   .     966   „ — „
K n-i i itn m akcije......271   „ — r
London.........111,, —
Napol..........«   „ 89
C. k. cokiui.......—   „ — „
.Srebro.........111   B —
v,
v Ljubljani,
v Tavčarjevi hiši, holel Kvropa, na celovški tesli.
v Mariboru,
v koroški u liri. IVlil-mivi lim, stev. 829,
si dovoljuje s tem čestitomu občinstvu naznanjati, da je popolnem z najnovejšimi pismenkami in olep-šavanji, kakor tudi z najpopolnejšimi ročnimi in brzotiskalnicami ter drugimi stroji oskrbljena, in da je v stanu, vsa prejeta naročila hitro, elegantno in po ceni zvršiti.
Tiskarnlca se priporoča posebno za: časopise v vseli velikostih, letna sporočila, literarna dela, koledarje, brošure, računska poročila, zapiske blaga, zapisnike cen, zapisnike društvenih udov, kataloge, račune, fakture, glave na pismeni papir, cirkulare, menjice, jedilne liste, vstopnice, diplome, vabilne liste, izkaznice, mrtvaške ali parte-liste, vizit-karte, — dalje vse sorte formulare in tabele za c. k. urade, advokate, notarje, Železno-cestne in cestno-vozne liste, oznanila za prdepljenje na ogle, v mali in največji obliki, kakor vse tu ne naštete v strok tiskanja spadajoče stvari.
Končno si dovoljuje č. p. n. občinstvo in posebno gg. advokate in notarje pozorne storiti na
zalogo tiskanih formularov
in priporoča: relikt' tlnerne »opisne Knjige, 3kratne iu 'ikrtttnr eksjteii?:are, ogla vi jene in vlozne pole, infrriluske liste, slovensko in ncni>ko, pooblastila? Da teli ali pol poli, slovensko in nemško, eksekuH/vske prošnje, protokole, certifikate, konsignacije, notarski repertorium in druge formulare.
e£
.4,
-fr]h:i- ------:-
JU
■it-
Izdatelj in za uredništvo odgovoicn: Ivau ►Semen.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".