' '' Poštnina plačana ▼ gotorini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 7-8
Cfublfana. 15. aprila 1952.
Leto III.
USTANOVNI KONGRES ZDRUŽENJA
učiteljev in profesorjev sirokovnih šol FLRJ v Zagrebu 15. in 16. marca 1952
učencev, ki prihajajo v poštev r-a strokovno izobrazbo.
Združenje bo moralo pri tem živo sodelovati in se nenehno prizadevati, da bi vsa ta vprašanja rešila tudi pravno s tem, da bi dobili prepotrebno splošno zakonodajo o strokovnem šolstvu ter podrobne uredbe in pravilnike.
Nič manj važna pa ni tudi pravilna razporeditev učnega kadra na strokovnih šolah, ki je dostikrat pomanjkljivo strokovno in splošno izobražen, ali pa ima druge slabosti, da učnemu in vzgojnemu delu docela ne odgovarja. Tako je cela vrsta primerov, da je produkcija dala na strokovne šole samo tiste svoje strokovne kadre, ki se tam niso obnesli, ki so bolehni ali pa prestari za redno delo v podjetjih, namesto, da bi določila za delo v šoli svoje najboljše ljudi. Združenje si bo moralo prizadevati, da s smotrnim delom in z izmenjavo medsebojnih izkušenj med posameznimi šolami tudi te kadre strokovno in pedagoško dvigne.
Pomanjkanje dobrih kadrov je tudi pereč problem internatov, v katerih prebiva nad polovico vseh učencev strokovnih šol. Pravih, izšolanih, dobrih vzgojiteljev skoraj ni. Redni so pojavi, da so vzgojitelji v internatih strokovnih šol ljudje najrazličnejših poklicev ter najrazličnejših strokovnih in moralnih kvalifikacij. Mnogo je med njimi takih, ki svojega dela ne jemljejo kot nekaj stalnega, temveč samo kot neko začasno sinekuro. Ti problemi so tako pereči, da ne bomo mogli z njimi več dolgo odlašati, ker gre za najbolj neposredne vzgojne vplive na našo mladino. Prizadevnim in dela voljnim vzgojiteljem bo treba nuditi vso pomoč za njihov dvig,
mora naš učitelj in profesor poglobiti fe tudi v študij psihologije. Poznati mora učenca v dno duše, da bo vedel, kako ga je treba pridobiti in spraviti na pravo pot. Edino tisti učitelj in profesor strokovne šole, v katerem mladina spoštuje tako strokovnjaka, kakor tudi vestnega in skrbnega vzgojitelja bo pridobil med njo nesporen osebni ugled, s katerim bo vplival lahko tudi na okolico, na starše in na delodajalce učencev.
S tem pa še ni konec vseh vrlin, ki jih mora imeti dober učitelj in profesor strokovne šole. Biti mora namreč tudi splošno razgledan človek, ki ne posreduje mladini samo svojega strokovnega znanja, temveč jo bogati tudi s svojo splošno znanstveno in kulturno razgledanostjo. Dostikrat zahtevamo od predavateljev splošnoizobraževalnih predmetov na strokovnih šolah, da se poglobijo v stroko, ki na šoli prevladuje in da svoje predmete strokovno »pobarvajo«, malokdo pa se vpraša, če tudi strokovnjaki kaj prispevajo k širjenju splošne izobrazba naših učencev. Doseči moramo nujno potrebno soglasje, splošnoizobraževalni predmeti morajo pomagati stroki, strokovni pa splošni izobrazbi.
Nadaljnja lastnost, ki jo mora imeti sodobni učitelj in profesor strokovne šole je smisel za kritiko in samokritiko, smisel za kolektivno udejstvovanje in življenje v okviru šolskega kolektiva in demokratičnost. Ne sme se izroditi v uradnika-birokrata, temveč mora biti družbeni delavec, ki ne dela samo v šoli, temveč tudi v sindikatu, v družbenih organizacijah, v klubih ljudske tehnike, v kulturno umetniških in v fiz-kulturnih društvih.
ftco&vefoti deiauci
Val ogorčenja, ki je zajel naša ljudstva ob reševanju tržaškega vprašanja ter ob razsodbah italijanskih sodišč, je še močneje kot kjer koli odjeknil prav med nami — prosvetnimi delavci, saj nas že značaj dela, ki ga opravljamo, postavlja v prve vrste čuvarjev neodvisnosti, svobode in človečanskih pravic.
Ko stega svojo verolomsko roko po naši zemlji in ko nam s pestjo pobija borce za lepšo bodočnost naša klerofašistična soseda, bomo s toliko večjo neupogljivostjo stali za našim političnim vodstvom, kolikor nizkotnejše bodo spletke in kolikor strahotnejše bodo sile svetovne reakcije.
Zveza združenj prosvetnih delavcev Slovenije
MEDNARODNA FEDERACIJA UČITEUSKIH ZDRUŽENJ
NAPISAL ROBERT MICHEL, GENERALNI TAJNIK FIAI
V	Zagrebu se je dne 15. in 16. marca t. 1. zbralo nad 70 delegatov iz vseh republik FLRJ k ustanovnemu kongresu Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol FLRJ.
Prvi dan kongresa sta bila na sporedu dva referata. Prvi o nalogah novega združenja, drugi o liku učitelja in profesorja na strokovni šoli.
V	prvem referatu je bil poudarek na analizi stanja, v katerem se nahaja naše strokovno šolstvo, in ni bilo dosti govora o samih nalogah združenja v zvezi z nakazanimi problemi, kar je bila brez dvoma ipomanjkljivost, ki je ni mogla popolnoma odstraniti niti diskusija. Kljub temu pa je bil referat vsebinsko zelo bogat in se je dotaknil prav vseh vprašanj, na katere naletita učitelj in profesor strokovnih šol pri svojem delu.
Najprej je poudaril nujnost strokovnega in pedagoškega dviga učiteljev in profesorjev, ker je to osnova vsega nadaljnjega dela. Dotaknil se je izdelave ■pecialnih metodik za strokovne predmete, vprašanja strokovnih knjižic, tuje strokovne literature, zamenjave strokovne literature z inozemstvom in ekskurzij ter specializacije v inozemstvu. Vse to bo najvažnejši objektivni pogoji, na katerih mora sloneti naše delo, če hočemo doseči uspeh in držati korak z razvojem v inozemstvu. Zato bi bilo nujno potrebno, da bi prišlo do ustanovitve posebnih ustanov, ki bi na tem področju opravljale znanstveno raziskovalno delo.
Posebno pažnjo je treba posvečati na strokovnih šolah živemu^stiku učiteljev in profesorjev s prakso, ne samo v času počitnic, temveč tudi med šolskim letom. V sedanji dobi demokratizacije našega življenja imajo tudi naši stro-kovnjaki-učitelji in profesorji strokovnih šol možnost aktivnega dela v raznih komisijah in svetih državljanov na področju njihove stroke, so pri tem delu v stiku z živim gospodarskim razvojem in s strokovnjaki, ki delajo neposredno v proizvodnji.
Bistvena sestavna komponenta strokovnega in pedagoškega dela mora tudi na strokovnih šolah biti politična vzgoja naših učencev in to tem bolj, ker so to kadri, ki bodo šli neposredno v proizvodnjo. Vzgojiti jih moramo kot socialistične tehnike, delavce, obrtne pomočnike itd., ne le kot individualne ozke specialiste, temveč kot razgledane mlade ljudi, katerim ne bomo zaupali samo naših strojev in naprav, temveč tudi vodstvo našega socialističnega gospodarstva.
V	zvezi s tem pa še vedno ru rešeno vprašanje, kakšnega človeka, kakšnega strokovnjaka potirebuje proizvodnja. Kakšna dela bodo naši učenci tam konkretno opravljali, do katere mere naj gre njih splošna strokovna izobrazba in v koliko je potrebna ožja specializacija. Naše združenje bo moralo pri tem vprašanju nuditi oblastnim organom vso pomoč. Organizirati bo treba posvetovanja & strokovnjaki iz prakse, ankete o potrebah prakse, ankete o izkušnjah podjetij z dosedanjimi absolventi itd. Na podlagi zbranega materiala pa potem pristopiti k dokončni redakciji učnih načrtov, jih potem ustaliti in se posvetiti v tako začrtanem okviru boljšemu metodičnemu delu.
Naslednji važni problem je vprašanje učil in učbenikov, ki je na strokovnih šolah zaradi manjšega števila odjemalcev, zaradi večje specializacije in zaradi večjih potreb po raznih klišejih, tabelah, skicah itd., dosti bolj pereče kakor na splošnoizobraževalnih šolah. Sedanje komercialne cene skoraj popolnoma onemogočajo vsako delo na tem področju in bodo nujno potrebni ukrepi za odpravo tega stanja.
Z večjo skrbjo in resnostjo bo treba pristopiti tudi k vprašanju proučevanja razmerja med teorijo in prakso učencev ter medsebojne povezave med eno in drugo komponento učnega in vzgojnega dela na strokovnih šolah. V inozemstvu je povprečje okrog 60 : 40 v korist prakse, pri nas pa okrog 16 : 84 v korist teorije. Se najbolje je pri nas v tem pogledu v nekaterih industrijskih šolah, dočim Imajo učenci skoraj vseh srednjih šol vse premalo prakse in preveč teorije. Kadar se išče rešitev v tem, da se krči število ur teoretičnega pouka, gre to največkrat na račun predmetov splošne izobrazbe. O razmerju med strokovnimi predmeti in predmeti splošne izobrazbe se je že dostikrat razpravljalo. Zavedati pa se moramo, da iz splošnih kulturnopolitičnih in tudi strokovnih vidikov predmetov splošne izobrazbe ne moremo več dosrti krčiti, pač pa bo treba posvečati dokaj več pažnje ekonomiziranju strokovnih predmetov. Ti se namreč še vedno dostikrat obravnavajo zelo na široko, iste metodske edinice se ponavljajo pri celi vrsti sorodnih predmetov, obravnavajo se stvari, ki učencem v praksi niso nujno potrebne in bi brez škode izostale. Na drugi strani pa bi se dosti snovi, ki se obravnava pri teoretičnem pouku lahko preneslo k praktičnemu pouku, seveda če se ta odvija po nekem določenem načrtu in izdelani metodi. V tej smeri bo treba reševati kompleks vseh teh vprašanj.
Prehod na naš novi ekonomski sistem zahteva tudi v strokovnem šolstvu točen pregled potreb po kadru, ki naj ■e izšola in vzpostavitev realne mreže vseh vrst in tipov strokovnih šol. V tem oziru bo potrebna določena koncentracija, ker je delo na večjih šolah dosti bolj ekonomično in tudi bolj smotrno. Prav tako bo treba v bodoče bolje paziti na pravilno zaposlitev Izšolanih kadrov, ker jih je do sedaj precejšen odstotek odtekel v administracijo in celo v druge poklice, ne pa na delo v poklice in stroke, za katere so bili izšolani. Od produkcije bo treba doseči, da bo dejansko zaposlila izšolane kadre, ne Pa kakor se sedaj često dogaja, da nekvalificirane delovne sile po podjetjih z najrazličnejšimi izgovori nočejo zamenjati s kvalificirano. V kolikor gre tu ka dejansko strokovno usposobljenost, morajo pač v proizvodnji začeti računati a tem, da šola še ne more dati popolnega človeka.
Z vsem tem je ozko povezano vprašanje sestavljanja res realnih planov vpisa za posamezne stroke in za posamezne strokovne šole. Zato bo treba urediti tudi vprašanje predizobrazbe
ostale pa bo treba iz naših internatov čimprej odstraniti. Združenje bo za reševanje teh problemov ustanovilo posebno komisijo.
Posebno vprašanje v okviru našega strokovnega šolstva predstavlja vprašanje operativnega vodstva industrijskih šol, za katere še ni razčiščeno ali bodo spadale direktno pod podjetja, ali pod višja gospodarska združenja ali pod prosvetne organe. Ne glede na to, kakšen bo razvoj v tej smeri, je treba že sedaj doseči njihovo čim večjo samostojnost napram podjetjem in drugim gospodarskim organom in čim večjo povezanost s prosvetnimi organi. Isto velja tudi za nekatere srednje strokovne šole.
O samih oblikah dela v novih društvih učiteljev in profesorjev strokovnih šol v referatu, kakor smo že omenili, ni bilo mnogo govora. Deloma je to razumljivo, ker so vse te organizacije komaj nastale in nimajo večje tradicije, kakor je to primer z društvi učiteljev ali z društvi profesorjev. Poudarjena je bila predvsem potreba po delu v okviru posameznih strokovnih sekcij (komisij), ki naj združujejo vse člane društva — učitelje in profesorje istih ali sorodnih predmetov. Poleg tega pa je bila izražena potreba po skupnem strokovnem glasilu novega združenja, ki bo obravnavalo strokovne, vzgojne, politične in organizacijske probleme na podlagi izkušenj pri delu vseh naših društev širom FLRJ.
V referatu o liku Učitelja in profesorja strokovne šole so bile poudarjene predvsem naslednje misli:
Učitelj in profesor strokovne šole morata neprestano izpopolnjevati svoje strokovno znanje v ozki povezavi z dogajanji v gospodarski praksi. Ne smemo dopuščati, da bi se ta dokopal do nekih svojih strokovnih in pedagoških prijemov in jih potem leto za letom na enak način uporabljal. Proti takemu formalizmu se moramo neprestano boriti s prizadevanjem za vedno nove, boljše načine dela. Ce je to potreba na splošni šoli, je toliko bolj na strokovni, drugače zaostajamo za razvojem gospodarstva. Tak način dela pa zahteva neprestano osvajanje novih strokovnih in pedagoških izsledkov, vestno izpopolnjevanje in pripravljanje za pouk ter najožjo povezavo s prakso.
Pri takem delu je še tako dobremu strokovnjaku nujno potrebna tudi pedagoška izobrazba in pedagoška praksa kot osnova v prizadevanju za čim boljšo metodo pouka. Svoja dognanja in metodične izsledke je potem dolžan ali preko tiska ali' z živim stikom prenašati dalje.
Za pravilno socialistično vzgojo novih delavskih kadrov in novih tehnikov za naše gospodarstvo mora biti učitelj in profesor strokovne šole ideološko močna osebnost. Njegov učni postopek mora temeljiti brezpogojno na izsledkih moderne znanosti, njegovo vzgojno delo pa prežeto z zavestno ljubeznijo do naše socialistične stvarnosti. Samo trden marksistično-leninistični pogled na svet mu bo omogočil borbo proti misticizmu, zlasti proti klerikalizmu, ki se mora voditi pri vsem našem učnem in vzgojnem postopku, tudi pri še tako »strokovnih« predmetih. S tem v zvezi se tudi pri učiteljih in profesorjih strokovnih šol pojavlja vprašanje, kdo lahko vzgaja našo mladino. Se daleč ne smemo biti zadovoljni s tem, da zadostuje dober .strokovnjak, ki ima za seboj prakso. Naš učitelj in profesor mora biti obenem dober strokovnjak in dober vzgojitelj!
Za nemoteno reševanje vseh vzgojnih problemov, ki so dostikrat na strokovnih šolah še posebno zapleteni, se
Posebno mesto med učitelji in profesorji strokovnih šol zavzemajo inštruktorji v šolskih delavnicah. Ti lahko ogromno vplivajo na mladino zlasti na področju delovnih odnosov. Vzgajati jo morajo v ljubezni do dela, do, ljudske imovime, do zavestne delovne discipline, do racionalizatorstva pri izkoriščanju materiala itd. Skrbeti morajo, da bo šolska delavnica vzor, ki se bo učencem vtisnil v spomin tudi za kasnejše življenje, ne pa slabša od povprečnih delavnic v produkciji, kar se na žalost danes dostikrat dogaja.
Prav tako ima posebne naloge pri vzgoji strokovnih kadrov vzgojitelj, ki mora biti v najtesnejšem sodelovanju s šolo. Sposoben mora biti iz internata napraviti učenčev drugi dom, ne pa samo prenočišče ali penzion naj slabše vrste.
Jasno je, da takih idealnih učiteljev in profesorjev, ki bi v enaki meri posedovali vse te vrline, nimamo. Prizadevati pa si moramo, da bi se temu idealu kar največ mogoče približali in to naj bo ena izmed najvažnejših nalog našega združenja.
Diskusija, ki je sledila obema referatoma, je v glavnem samo razčlenjevala posamezne v njih izražene misli, samo nekateri diskutanti so se dotaknili tudi drugih zanimivih vprašanj!
Bilo je govora o važnosti ljudske tehnike za vzgojo in izpopolnjevanje ter praktično udejstvovanje strokovnih kadrov. O važnosti fizkulture za naše učence. O problemu prehajanja učencev iz nižjih strokovnih šol na srednje strokovne šole in iz srednjih strokovnih šol na odgovarjajoče fakultete, o povezavi in delu z organizacijo LM. o honorarnih predavateljih in potrebi tesnejšega dela z njimi. O vprašanjih polaganja strokovnih izpitov za učitelje in profesorje strokovnjake. O načinih dela z vzgojitelji in o večji skrbi, ki naj jo posvečajo učitelji in profesorji strokov-, nih šol internatom in še o nekaterih drugih splošnih vprašanjih našega strokovnega šolstva.
Nekaj diskutantov pa se je dotaknilo tudi oblike dela v novih društvih. N. pr. v postopanju s tistimi tovariši, ki stojijo pri našem prizadevanju za vzgojo socialističnega človeka ob strani. Prav s temi je treba dosti več ipodrobnega dela, študija in prepričevanja. Tolmačiti jim je treba sproti vse politične in gospodarske ukrepe naše ljudske oblasti. Pač pa je treba biti napram tistim, ki ostajajo zakrknjeni sovražniki naše družbene ureditve, neizprosen ter jih . odstraniti iz naših društev in jim preprečiti poučevanje naše mladine. Društva imajo s tem v zvezi kot sestavni del sindikatov FLRJ važne politične naloge, ki jih morajo reševati roko v roki z okrajnimi in krajevnimi sindikalnimi sveti, organizacijami ljudske fronte in partijskimi komiteji.
Nekateri diskutanti si se dotaknili tudi zaščitne vloge, ki jo morajo imeti nova društva, in katera v referatih ni bila dovolj poudarjena. Društva naj vodijo stalno evidenco nad delovnimi pogoji svojega članstva, nad njihovim materialnim stanjem, stanovanji, zdravjem. Nad izvajanjem pravilne kadrovske politike, pri določanju prejemkov, pri napredovanjih itd. Zato je nujno, da imajo svoje zastopnike v raznih začasnih ali stalnih komisijah pri organih oblasti in v republiških ter v okrajnih svetih za prosveto in kulturo.
Poleg tega so bile izražene tudi nekatere druge koristne sugestije o delu na terenu, ki naj ima take oblike, da bo lahko prišla do Izraza največja iniciativa članstva pri vseh vprašanjih, o (Nadaljevanje na 2. str.)
Konec julija tega leta bo 21. kongres Mednarodne -federacije učiteljskih združenj (FIAI), v kateri je včlanjeno tudi Združenje učiteljev Jugoslavije.
Iniciativni odbor Združenja učiteljev Jugoslavije se je obrnil na generalnega sekretarja te Federacije, Roberta Michela, naj ob tej priliki napiše za naše prosvetne delavce članek o delu in nalogah Mednarodne federacije učiteljskih združenj. Generalni sekretar Robert Michel se je odzval naši želji in je za naš tisk napisal ta članek.
I.	Nastanek Mednarodne federacije
Zamisel o zbiranju učnega osebja v eni mednarodni organizaciji je precej nova, če tudi obstajajo v mnogih evropskih deželah že nad sto let nacionalna združenja.
Najstarejša mednarodna federacija, ki tudi danes aktivno deluje, je bila ustanovljena 1912. leta; to je Mednarodna federacija srednješolskih profesorjev (FIPESO). Težki pretresi prve svetovne vojne so povzročili, da so se tudi učitelji v medarodnem merilu zavedatli svoje stanovske solidarnosti ih odgovornosti v neogibni borbi za vzgojo, katere smoter je razvijanje sožitja med narodi v borbi za mir in svobodo.
Na pobudo Sindikata učiteljev Francije so se sestali v Amsterdamu George Lapierre in Louis Dumas z AVolfom in Repelom, predstavnikoma Zveze učiteljev Nemčije, tu so se skupno z njima in s svojimi holandskimi tovariši odločili, da ustanovijo Mednarodno federacijo učiteljskih združenj.
To, da so francoski učitelji ponudili roko v znak sprave svojim nemškim tovarišem drugi dan po strašni vojni, v kateri so bili njihovi narodi nasprotniki in privedeni na rob pogube, je ostal večni simbol volje FIAI, da nad političnimi borbami in ozkogrudnim nacionalizmom združuje ljudske učitelje z zavestjo njihovega skupnega stanu, ki je v službi otrok in mladine, to pa pomeni? v službi človeštva, ki prihaja.
II.	Statut FIAI
Naša federacija je bila torej ustanovljena v znaku obrambe miru. Poziv njenih ustanoviteljev ije hitro in globoko odjeknil v številnih deželah. Predstavniki socialriih združenj, včlanjenih v FIAI, ki so se zbirali na letnih kongresih, so se začeli medsebojno spoznavati in ceniti. Na ta način se je hitro razvil močan občutek stanovske solidarnosti. Učitelji so se zavedali, da je v borbi za mir njihova posebna naloga, da z vzgojo vplivajo na mladino in da se v šoli stalno trudijo za tako vzgojo, ki je sposobna, da razvija čustva človeškega dostojanstva, spoštovanja človeških pravic in razvija mirno sožitje med narodi. .
Ko je bil kongres na svojem zasedanju 1. 1933 v Santanderu prisiljen, da izključi iz Federacije predstavnike Zveze učiteljev Nemčije, zato, ker ta organizacija ni bila več svobodno strokovno združenje, ampak je postala orodje v rokah Hitlerjeve vlade, je Mednarodna federacija učiteljskih združenj morala prevzeti novo, imperativno nalogo; nalogo, da brani svobodo.
Po teh uvodnih besedah bomo laže razumeli statut naše Federacije, od katerega bomo navedli glavne člene;
I.	Naslov Federacije: Mednarodna federacija učiteljskih združenj za pedagoško sodelovanje in za utrditev miru in svobode med narodi.
II.	Definicija. Mednarodna federacija učiteljskih združenj je strokovna organizacija, ki ne sme biti v nobenem primeru niti javna niti tajna predstavnica kake politične stranke ali vlade.
Sodelovanje v vzgoji pa je uresničljivo samo z borbo za mir, a ta borba je učinkovita le tedaj, če temelji na skupni obrambi svobode in demokracije.
Glede na to se je potrebno v vseh vzgojnih ustanovah na svetu opredeliti za razvoj demokratičnih idej; pod tem pa ne razumemo samo opozicionalnega stališča proti antidemokratičnim načelom in njihovi praksi povsod, kjer nanje naletimo, ampak tudi sistematično pripravljanje dijakov za prevzem demokratičnega načina življenja.
III.	Federacija trdi, da predstavlja vzgoja otrok vseh dežel, usmerjena k medsebojnemu sožitju narodov, osnovni pogoj za trajen mir.
Federacija teži za tem, da izboljša raven ljudskega izobraževanja.
Na eni strani se trudi, da izpopolni vzgojne metode na vsem svetu, na drugi strani pa, da izboljša splošno in strokovno izobrazbo učiteljev in da brani njihove materialne in moralne interese.
FIAI je v bistvu demokratična organizacija, v kateri imajo majhna nacionalna združenja enake pravice kot združenja velikih narodov.
Obvezne sklepe v Federaciji sprejema skupščina delegatov, v kateri ima tudi najmanjše združenje najmanj po dva glasova, medtem ko ne more imeti najmočnejše združenje več kot šest glasov.
III. Dejavnost FIAI
Federacija učiteljev je od svoje ustanovitve v 25 letih svojega obstoja imela dvajset mednarodnih kongresov, na katerih so razpravljali o vseh problemih, ki jih predvideva statut. Omejili se bomo samo na nekatere najvažnejše:
1928.	1. v Berlinu: Mednarodna razstava šolskih učbenikov," namenjenih mirnemu sožitju med narodi.
1929.	1. v Belincone: Plače in materialni položaj učnega osebja. — Sola in pomirjen j e med narodi.
1930.	1. v Pragi: Kritični pretres šolskih učbenikov.
1931.	1. v Stockholmu: Vzgoja mladine (pošolska vzgoja).
1932.	1. v Luxemburgu: Mednarodni pouk zgodovine.
1933.	1. v Santanderu: Politika »štednje« na škodo razvoja šole in bodočnosti mladinskih generacij. — Vzgoja za mir, ki je v krizi, in rešitev te krize v sedanji ekonomski in politični mednarodni situaciji.
1935.	1. v Oxfordu: Možnosti pouka o miru.
1936.	1. v Ženevi: Država in učitelj, država in šola.
1937.	1. v Parizu: Pouk o Društvu narodov v šoli.
1938.	1. v Kopenhagenu: Mednarodna zamenjava učiteljev in dijakov. — Mladinska književnost in mednarodno sodelovanje.
1939.	1. v Parizu: V kolikšni meri lahko nudi šola otroku pojem o njegovih nalogah kot človeku. Kolektivni pouk in svoboda otrok.
1947.	1. v Edinburghu: Prevzgoja nemške mladine.
1948.	1. v Interlakenu: Načela učnega osebja.
1949.	1. v Stockholmu. Strokovna priprava učiteljev.
1950 1. v Amsterdamu: Načela o pravicah otrok. — Ustvarjanje Svetovne konfederacije organizacij prosvetne stroke.
1951. 1. v Jeru: Deklaracija o pravicah človeka v pouku.
Omenjamo še, da FIAI objavlja tromesečni Bilten in mesečne Informacije, da je prva organizirala dogovore med nacionalnimi združenji glede na kritično preučevanje šolskih učbenikov, da je podpirala učitelje — žrtve preganjanja anti-demokratičnih vlad, da je stotine takih učiteljev podpirala moralno in materialno, ko so bežali pred diktatorskimi režimi.
VI. Sedanje stanje
FIAI združuje sedaj 22 nacionalnih združenj iz 18 raznih dežel, ki štejejo nad 600.000 učiteljev.
V pretresih druge svetovne vojne je FIAI izgubila stike z Bolivijo, Brazilijo, Bolgarsko, Kitajsko, Kubo, Islandijo, Porto-Rikom, Rumunijo, Poljsko, Češkoslovaško in San Domingom.
Nasprotno temu pa je od 1946. 1. dalje sprejemala na svojih letnih kongresih v vrste svojega članstva eno ali več novih nacionalnih združenj:	Nemčijo (Zveza učiteljskih
združenj Nemčije), Belgijo (Sektor učiteljev), Estonsko (Združenje učiteljev v izgnanstvu), Francijo (Sindikat profesorjev učiteljskih šol), Turčijo (Združenje profesorjev in učiteljev), Jugoslavijo (Združenje učiteljev).
Smotri niso spremenjeni: sedanji svet, ki je razklan zaradi politične in ideološke napetosti na vzhod in zapad, živi v strahu pred novim svetovnim spopadom; ravno v trenutku, ko proglaša Univerzalna deklaracija o človečanskih pravicah pravico vsakega do šolskega pouka, je ugotovljeno, da je 65% ljudi nepismenih; za številne množice je ljudsko dostojanstvo še daljna na-da, svoboda osebnosti pa — iluzija.
Ali naj zaradi takega stanja, zaradi tega, ker napori v preteklosti (Nadaljevanje na 2. str.)
Ustanovni kongres Združenja učiteljev in profesorjev
USTANOVNI KONGRES
Združenja učiteljev Jugoslavije se bo vršil 26. in 27. aprila v Beogradu Kongresu bo predložen naslednji dnevni red:
1.	Družbeno-prosvetna vloga učitelja v naši državi.
2.	Osnovno šolstvo danes.
3.	Sprejetje statuta Združenja.
4.	Izvolitev Centralnega in nadzornega odbora.
5.	Sprejetje resolucije.
Kongres prične z delom dne 26. aprila ob osmi uri. USTANOVNI KONGRES
Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Jugoslavije bo 28. in 29. aprila 1952 v Beogradu
Kongresu bo predložen naslednji dnevni red:
1.	Naloge Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev srednjih šol Jugoslavije.
2.	Sprejetje statuta Združenja.
3.	Izvolitev Centralnega in nadzornega odbora.
4.	Sprejetje resolucije.
Kongres prične z delom dne 28. aprila ob osmi uri.
Republiška odbora Združenj bodo razposlala delegatom navodila zaradi znižane voznine ter ostala pojasnila.
KAKO na ekonomskih srednjih šolah REŠUJEJO PROBLEM UČBENIKOV
(Nadaljevanje a 1. strani) važnosti ustanavljanja bibliotek, o propagiranju klubskega življenja v zvezi z ostalimi prosvetnimi delavci. Bilo je tudi govora naj se nova društva z vsemi sredstvi borijo za pobijanje tendenc o manjvrednosti strokovnega šolstva, ki se na žalost še danes pojavljajo med nekaterimi prosvetnimi delavci, o pravilnem usmerjanju naše mladine v poklice, pri kateri lahko ogromno storijo učitelji in profesorji splošnih šol, in o nujno potrebni poklicni posvetovalnici.
Drugi dan kongresa je bilo na sporedu sprejetje novega statuta združenja, resolucija in volitve centralnega odbora in nadzornega odbora združenja. Iz LR Slovenije so bili v centralni odbor izvoljeni:	Prof. Urankar Pavel in ing.
Mušič Vladimir iz Ljubljane, Macarol Rudolf iz Celja ter dr. Požar Danilo iz Maribora, poleg tega je član centralnega odbora v smislu statuta tudi predsednik republiškega odbora Združenja Sbrizaj Danilo iz Ljubljane.
H koncu še nekaj poučnih ugotovitev za učitelje in profesorje strokovnih šol v LR Sloveniji. Po številu članstva prednjačita v novem združenju LR Srbija s preko 2000 člani in LR Hrvatska s preko 1000 člani, kar je povsem razumljivo. Slabo spričevalo pa nam daje dejstvo, da je v Bosni in Hercegovini več članov (preko 500) kakor v Sloveniji (preko 400), v Makedoniji nad 300 in celo v Črni gori nad 50. Te približne številke nam kažejo, da je v drugih ljudskih republikah dosti
I.
Ustanovni kongres učiteljev in profesorjev strokovnih šol smatra, da so učitelji in profesorji strokovnih šol dolžni, da s pomočjo sodobne napredne znanosti s svojim znanstvenim poučevanjem iz učencev zgradijo napredne ljudi, rešene praznoverja in raznih predsodkov. Da bodo to zmogli, je potrebno, da poučujejo znanstveno, da se z njim seznanijo in si osvojijo marksistični svetovni nazor. Ne moremo pričakovati uspeha na ideološkem polju, če učitelj ali profesor sam ni prepričan o tem, kar govori. Skratka, kongres smatra, da učitelj in profesor strokovne šole, ki nima ene od navedenih lastnosti: strokovnega, pedagoškega in ideološkega znanja, ki skupno sestavljajo pojm znanstvenega poučevanja, ne more biti popoln učitelj oz. profesor. Zato kongres Združenja daje svojemu Združenju sledeče naloge:
1.	Da skrbi za izpopolnjevanje strokovnega znanja učiteljev in profesorjev strokovnih šol. Pri tem je treba poiskati take oblike dela, da se bo učiteljem, oziroma profesorjem omogočilo spremljati sodobne rezultate znanosti v njihovi stroki, da bodo na ta način svoje znanje osveževali, kar jim bo omogočilo znanstvene prijeme pri svojem šolskem delu. Organizirati je treba strokovna predavanja, konsultacije, bogatiti knjižnice z novimi domačimi in tujimi strokovnimi deli, dopolnjevati teoretični pouk s prakso v gospodarstvu, s strokovnimi ekskurzijami, z obiski v inozemstvo itd.
2.	Izpopolnjevati pedagoško znanje učiteljev in profesorjev. Predvsem pa si prizadevati, da bodo čimpreje obvladali osnovne principe pedagoške znanosti, da ne bi tavali in iskali rešitve za stvari, ki so že davno rešene in znane.
Združenje bo moralo paziti na to, da bodo strokovni učitelji oz. profesorji zapisovali svoje metodske izkušnje in s tem koristili bodočim teoretikom z osnovami za teoretično-metodično delo pri izdelavi specialnih metodik za posamezne strokovne predmete.
3.	Za dosego navedenih ciljev bo odigral važno vlogo centralni časopis učiteljev in profesorjev strokovnih šol, katerega ustanovitev naroča kongres v izvršitev Centralni upravi Združenja.
II.
Kongres smatra, da morajo biti domovi (internati) učencev naših strokovnih šol prave šole za vzgojo človeka socialističnega tipa.
1.	Pomagati tistim vzgojiteljem, ki imajo ljubezen do svojega naziva, da se čimpreje pedagoško in indeološko izpopolnijo za boljše opravljanje odgovorne naloge pri vzgoji mladega socialističnega človeka.
2.	Prizadevati si, da se vsi tisti vzgojitelji, ki jim je ta poklic le začasna zaposlitev in tisti, ki so dosedaj pokazali, da jim ta poklic ne odgovarja, razrešijo svojih dolžnosti.
in.
Združenje naj pomaga in daje iniciativo ter sugestije pristojnim organom:
Mednarodna federacija učiteljskih
združenj
niso obrodili sadu, izgubimo pogum? Noben učitelj ne bo tega dopustil, ker vzgojitelj ne more biti pesimist, ki je izgubil zaupanje v možnost napredka človeštva, a ne da bi se hkrati odrekel svojemu poslanstvu.
Zares, mi vemo, da niti šola niti učitelji ne morejo sami izpre-meniti družbe. Prav tako pa se tudi zavedamo ogromne moči vzgoje pri tvorbi jutrišnjega človeka in zato hočemo nadaljevati našo borbo za mir, za spoštovanje človeškega dostojanstva in za svobodo osebnosti.
Če bomo delali na ta način, bomo ostali zvesti idealu tistih, ki so ustanovili našo Federacijo, pozivu Georga Lapierra, ki je v zaporu in sluteč usodo, ki ga čaka (umrl je težke smrti v taborišču Dachau), — pisal neki svoji prijateljici.
»... ni daleč dan, ko boste morali prevzeti odgovornost za obnovitev mednarodnih zvez učiteljev ...
Sedanji neuspeh 20-letnih naporov, da se končajo mednarodni spori in da se končno ustvari mednarodno sožitje, ne more omajati našega prepričanja, ne more nam vzeti poguma.«
Delo, ki ga moramo izvršiti, je ogromno, toda gre za rešitev sveta. Zaradi tega je FIAI bila srečna, da je v svoje vrste sprejela tovariše iz združenja učiteljev Jugoslavije. Poznamo njihovo ljubezen do miru in svobode narodov ter ljudi, njihova volja pa, da lojalno sodelujejo v FIAI, nam pa daje vzpodbude za novo delo in upanje za dosega naših smotrov.
večje zanimanje med učitelji in profesorji strokovnih šol za novo ustanovljeno združenje, kakor pri nas. Kajti naša številka nas nikakor ne more zadovoljiti, z ozirom na velik razvoj strokovnega šolstva v naši republiki. Nadaljnja analiza nam je vsaj približno odkrila vzroke za tako stanje. Med delegati iz ostalih ljudskih republik niso bili samo učitelji in profesorji raznih tehničnih in ekonomskih srednjih strokovnih šol in šol za učence v gospodarstvu, ki tvorijo pri nas veliko večino članstva, temveč tudi iz kmetijskih, medicinskih in celo raznih vojnih strokovnih šol, da o industrijskih strokovnih šolah sploh ne govorimo. Tako so celo med člani centralnega odbora Združenja zastopani farmacevti, kmetijski inženirji, medicinske sestre, delavniški inštruktorji itd. Pri nas v Sloveniji pa nimamo do sedaj niti enega člana iz vrst učiteljev in profesorjev industrijskih šol, ki so zelo razvite, prav tako ne iz vrst številnih srednjih strokovnih šol. Ne moremo si misliti drugega, kakor to, da te tovariše naloge in cilji našega Združenja dovolj ne zanimajo, da jih najrazličnejši ekonomski in sentimentalni oziri bolj vlečejo k sindikalnim organizacijam njihovih operativnih vodstev. In vendar moramo priznati, da je njihovo glavno delo, za katerega so tudi plačani, vzgoja naših novih strokovnih kadrov! Upajmo, da bo ustanovni kongres Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol tudi za te tovariše pomenil prelomnico.
S.
1.	Da se čimpreje začne z znanstveno analizo potreb našega gospodarstva na njegovi današnji stopnji razvoja, upoštevajoč perspektivo za daljšo dobo in da s.e na tej osnovi določi profil kadrov, ki jih pripravljajo strokovne šole.
2.	Da se na osnovi tako določenega profila kadra izdelajo predmetniki in učni načrti, ki naj določajo obseg in vsebino učne snovi, ki je za izučitev takega kadra potrebna. Na osnovi tega pa je treba določiti trajanje šolanja za vsako stroko posebej, potrebno prediz-obrazbo za vpis, način sprejemanja v šolo itd.
3.	Da se prouči in določi meje do katerih morejo naše strokovne šole iti v specializacijo pri strokovni vzgoji svojih učencev in da se na tej osnovi pristopi k likvidaciji nepotrebnih odsekov raznih strokovnih šol, kakor tudi k likvidaciji raznih ozko specialnih strokovnih šol.
Zaradi pomanjkljive splošne izobrazbe in zaradi nezadostne kulturne razgledanosti nekateri odrekajo absolventom srednjih strokovnih šol na splošno pravico do vpisa na univerzo. Tako stališče bi bilo povsem zgrešeno in je tudi v nasprotju z odredbami naše ustave, ki dovoljuje vsem državljanom FLRJ študij na vseh stopnjah šolanja.
Res je, da naloga srednjih strokovnih šol ni priprava za univerzitetni študij, kot je to naloga gimnazij. Srednje strokovne šole so namreč v svoji osnovi, po svoji naravi, po svojem ustroju in, kar je poglavitno, po svojem namenu zaključene oziroma dokončne šole. Njihova naloga je, vzgajati srednje strokovne kadre, ki bodo stopili 'neposredno v prakso, v proizvodnjo. Na drugi strani pa absolventom srednjih strokovnih šol ne smemo v načelu zapreti vrat na univerzo. Sposobnim, marljivim ter nadarjenim dijakom je treba omogočiti univerzitetni študij na istosmerni fakulteti, vendar samo tem. Zato je bila zgrešena dosedanja praksa, ki je dovoljevala vsem absolventom brez kake omejitve (brez sprejemnega ali dopolnilnega izpita) vpis na univerzo in to prav v času, ko so zapuščali srednje strokovne šole absolventi, ki so obiskovali nižjo gimnazijo samo tri leta in srednjo strokovno šolo prav tako tri leta. Od absolventov iz teh let so se vpisovali na univerzo tudi taki, ki so bili podpovprečni ali celo slabi dijaki. Kako naj ti ljudje spremljajo univerzitetna predavanja, kako naj se znanstveno izobražujejo in udejstvujejo?
Potrebno bi bilo, da dijakom takoj v začetku, pri vpisu povemo, da ima šola, na katero prihajajo, zaključni značaj, da ta šola nima namena pripravljati absolvente za univerzitetni študij. Če pa se bodo izkazali kot marljivi, sposobni in nadarjeni dijaki, bo tudi njim odprta pot na univerzo.
Trditev, da imajo absolventi srednjih strokovnih šol boljšo podlago za določeni fakultetni študij kakor pa gimnazijski abiturienti, naj preverijo univerzitetni profesorji, katerih mnenje naj bi temeljilo na dolgoletni izkušnji. Res je, da ima n. pr. absolvent srednje strokovne šole, n. pr. Tehnične srednje šole ali Ekonomske Srednje šole, vsaj v začetnih semestrih boljšo podlago za študije na tehnični visoki šoli oz. na gospodarski fakulteti, ker ima že nekaj znanja iz tehničnih predmetov oz. drugi iz knjigovodstva, gospodarske matematike, gospodarske tehnike in politične ekonomije, nasprotno pa je tudi res, da je za vsak temeljit študij na vseh fakultetah podlaga solidna splošna izobrazba. In še nekaj: Če bi absolventom srednjih strokovnih šol dovoljevali brez vsakih omejitev vpis na univerzo, zakaj potem sploh imamo srednje strokovne šole, ko so vendar tu gimnazije, ki pripravljajo abiturien-te za univerzitetni študij, zakaj bi se isto snov dvakrat učili (v srednji strokovni šoli in na fakulteti), ker univerzitetni profesor bo svoja pre-
4.	Da se mobilizirajo strokovni učitelji in profesorji za pisanje potrebnih učbenikov. Da se omogoči dober in hiter tisk učbenikov in naj se pri tem upoštevajo take cene, da jih bodo učenci zmogli.
5.	Da se pristopi k formiranju vzornih strokovnih šol v vsakem republiškem centru.
6.	Da se omogoči izmenjava izkušenj posameznih šol.
IV.
Resolucija tretjega plenuma CK KPJ je jasno poudarila, da mora biti celotni sistem našega šolstva tak, da vsakemu sposobnemu človeku omogči dosego najvišjih šolskih kvalifikacij. Toda to možnost za dosego najvišjih šolskih kvalifikacij, so po mnenju kongresa mnogi nepravilno razumeli, tako da skoraj vsi učenci naših nižjih strokovnih šol smatrajo, da morajo biti sprejeti v srednje, učenci srednjih strokovnih šol pa smatrajo, da morajo iti neposredno na fakulteto.
Kongres je pri tem zavzel stališče, da so vse naše šole, šole zaključnega tipa in da tako nižje, kakor tudi srednje * strokovne šole vzgajajo kader r,a neposredno vključevanje v gospodarstvo. Pri tem pa je nadarjenim učencem treba omogočiti, da dosežejo najvišje kvalifikacije brez kakršnega koli prenehanja šolanja. Zato ima Združenje nalogo:
1.	Da tudi pri tem vprašanju razvije svojo delavnost v to smer, da Bodo učenci še pred vpisom na strokovne šole, posebno pa še v teku šolanja spoznali, da se vzgajajo neposredno za vključitev v gospodarstvo.
2.	Da si preko prosvetnih organov prizadevajo doseči določitev takih vpisnih pogojev za vpis učencev strokovnih šol v višje šole, kakor so v veljavi za učence gimnazij, brez kakršne koli prekinitve šolanja.
V.
V cilju poglobljevanja demokratičnosti v šolah je treba poiskati take oblike dela in take oblike sodelovanja med učitelji oz. profesorji,® da bo prr njih prišla do izraza vsaka pozitivna iniciativa.
VI.
Kongres smatra, da je naloga Združenja omogočiti svojim članom kulturno življenje in zdravo zabavo ter razvedrilo, kar se bo najlažje doseglo s tem, 3a se osnujejo skupni klubi vseh prosvetnih delavcev iz določenega področja.
VII.
Kongres smatra, da je treba intenzivno delati na organizacijski utrditvi Združenja, posebno z vključevanjem v članstvo vseh, ki so zaposleni v strokovnih šolah in ki so v smislu statuta lahko njegovi člani.
davanja prilagodil znanju gimnazijskega arbiturienta in ne znanju absolventa neke srednje strokovne šole.
In nazadnje: drugače je treba vzgajati absolventa, ki bo šel takoj v prakso, drugače zopet absolventa za univerzitetni študij. Zato naj srednje strokovne šole najprej dože-nejo lik svojega, absolventa, da bo profesor na jasnem, kakšno nalogo ima.
Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol je na svojem kongresu v Zagrebu marca 1. 1952 pri tem vprašanju sklenilo, naj se samo najboljšim absolventom srednjih strokovnih šol (odličnim in prav dobrim) dovoli študij na istosmerni fakulteti in sicer tako, da se jim v tem primeru dovoli brez vsake omejitve, brez dopolnilnega ali diferencialnega izpita. Pri absolventih z odličnim ali s prav dobrim uspehom naj bi torej dopolnilni izpit odpadel, ker bodo taki študentje sami začutili potrebo, da si izpopolnijo splošno izobrazbo, ki jim je srednja strokoavna šola zaradi svo-
K pozivu tov. Urankarja, naj univerzitetni profesorji preverijo trditev, da imajo absolventi srednjih strokovnih šol boljšo podlago za določeni fakultetni študij, bi dodal, da so ti to že storili, da pa je rezultat tega preverjanja trditvi močno nasproten. In ker je nasproten, vztrajajo vse fakultete pri zahtevi, da naj absolventi srednjih strokovnih šol, ki žele nadaljevati študij na visokih šolah, opravijo še gimnazijsko maturo. Rezultat tega mnenja je tudi sklep Odbora za znanost in visoke šole pri Svetu za prosveto in kulturo LRS, da se bodo tudi v študijskem letu 1952/53 mogli vpisati v prvi letnik samo tisti absolventi srednjih strokovnih šol, ki bodo v juniju ali septembru opravili še gimnazijsko maturo, h kateri pa bodo pripuščeni le tedaj, če so bili že vsaj eno leto zaposleni v poklicu, za katerega so se pripravljali.
In argumenti? V glavnem so naslednji:
a)	Zanemarjanje vzgoje specializiranega srednjega kadra je značilnost industrijsko slabo razvitih dežel, ki vodi tudi do pretiranih številk o potrebah kadra s fakultetno izobrazbo. Običajno razmerje 3:1 ali 4:1 se je pri nas izrodilo v približno razmerje 1:1!
b)	Bistvena razlika je že v samem značaju pouka. Predmeti se na strokovnih šolah uče bolj ali manj prakticistično, kar vpliva seveda tudi na formiranje mišljenja. (Docent Moljk je na primer izjavil: »Za seboj imam gotovo nad 2000 izpitov iz fizike, lahko pa rečem, da že takoj po prvem odgovoru ločim gimnazijca od srednjega tehnika. Ti sicer navajajo konkretna dejstva, nimajo pa razumevanja za funkcijske odnose. Tega jim seveda ne šte-
Problem dobrih učbenikov je na ekonomskih srednjih šolah dokaj pereč. Od učbenika zahtevamo, da je v skladu z dognanji vsake znanositi in da nas pri tem nenehno spominja na naše socialistično gospodarstvo.
Prav gotovo zahteva sestava takega učbenika od avtorja mnogo več kot pa sestava učbenika za nek predmet, katerega snov je bolj ustaljena in ni tako vezana na naše dogajanje. Naše gospodarstvo se nenehno, lahko rečemo revolucionarno razvija, in ni lahko sestaviti učbenik, ki bo logično povezal sedanjost s preteklostjo in dijaku tako rekoč že nakazal perspektivo za nadaljnji razvoj.
Vendar glavne težave ne izvirajo od tod. Lahko rečemo, da so profesorji na ekonomskih srednjih šolah imeli dovolj dobre volje za to koristno delo. Težave izvirajo od drugod. Število dijakov na ekonomskih srednjih šolah je precej manjše kakor na višjih gimnazijah. Mimogrede naj omenim, da je to danes nelogično, saj naši dobi upravičeno rečemo, da je ekonomska. Pojem splošne
strokovnih šol na visoke šole
je strokovnosti ni mogla dati v zadostni meri.
Če se tako reši ta problem, bi nastopila pravilna in pravična izbira. Število absolventov, ki bi nadaljevali študij na fakulteti, bi sicer padlo, vendar je to odvisno od dijaka samega: dijak, ki ima voljo in sposobnost, bo že poskrbel, da bo to pravico tudi dosegel.
Taka rešitev tega vprašanja pa naj bi seveda veljala le za tiste absolvente, ki bodo imeli za seboj redni ozir. popolni srednješolski študij, t. j. popolno nižjo gimnazijo s 4 razredi in popolno srednjo strokovno šolo, prav tako s 4 razredi. Take absolvente pa bomo imeli šele čez nekaj let, kajti dijaki, ki sedaj obiskujejo srednje strokovne šole imajo le 3 razrede nižje gimnazije. Za te absolvente v tem prehodnem obdobju pa bi seveda še moralo veljati letošnje načelo, da si pridobe pravico do vpisa na fakuleto le tisti, ki bi opravili diferencialno gimnazijsko maturo. Pavle Urankar
jem v zlo, ker ni naloga srednje tehnične šole vzgajati teoretike.« Akademik dr. Kuhelj pa je povedal tole: »Čeprav je mehanika na srednjih strokovnih šolah nekaj het učni predmet, so pri izpitih iz tega predmeta študenti, ki so absolventi le-teh, večinoma izredno slabi ter obvladajo le rokodelski del snovi. To so izkušnje, zato se nam zdi zahteva po dodatni maturi koristna. Le za teoretsko delo nadarjenim je treba glede visokošolskega študija iti na roko, za ostale je bivanje na fakulteti izguba časa. Sam sem se nekoč močno angažiral, da se dovoli absolventom • srednjih strokovnih šal neoviran vpis na visoko šolo, izkušnje pa so mi pokazale, da je taka zahteva nesmiselna. Za nadarjene ne bo dodatna gimnazijska matura predstavljala nobene ovire.)
c)	Kakor si srednje šole prav nič ne žele prvošolcev, ki so že v četrtem razredu osnovne šole natrpali svoje glave s kopico zgolj spominskega gradiva iz zgodovine, biologije, fizike itd., pač pa bi želele, da zares »sedijo« predmeti kot so branje, pisanje, osnovno računanje in osnovni elementi ustnega in pismenega izražanja, tako si tudi naše fakultete ne žele v prve letnike nekakih »specialistov«, ki jih površno poznavanje strok, snovi privede do sklepa, da je ni treba študirati, nakar zgreše tisti prehod, ko preide docent iz deskriptive v teorijo. To kar naše fakultete zahtevajo od abiturienta je: solidna splošna izobrazba, sposobnost sklepanja, volja do dela in znanje enega tujega jezika v toliki meri, da bo kot študent sposoben uporabljati literaturo v tem jeziku. Od teh zahtevkov sta prvi in zadnji dosegljiva pravzaprav le na dobri gimnaziji, kjer je tudi ves učni načrt usmerjen v tem
izobrazbe je gotovo časovno pogojen in se je dejansko danes že nagnil na ekonomsko plat.
Praktično: Dobro je, če poznamo razne slovstvene vrste, razdobja v evropskih slovstvih, razdobja v likovni umetnosti itd., nujno pa moramo vedeti nekaj o delovnih procesih in drugih dogajanjih v naših podjetjih in po svetu.
To je velik problem, pred katerim ne kaže zakrivati oči. Treba ga bo rešiti revolucionarno: ali razširiti in verjetno tudi izpopolniti ekonomsko srednje šolstvo ali uvesti v gimnazije nekaj komercialnih predmetov.
Take in podobne misli smo imeli, ko smo sestavljali učbenike za ekonomske srednje šole. Marsikaj koristnega je ostalo v rokopisih, kajti tiskanje učbenikov za maloštevilne šole tudi za založnika ni vabljivo.
Začasna rešitev je bila slaba. Profesorji so dijakom snov razložili, nato pa zdiktirali. Kakšna škoda za pouk! Zguba je mnogo večja, kot pa tistih 15 minut, ko profesor diktira. — Dijak se bo morda nagulili teh nekaj vrstic, njegovo znanje pa bo sila ozko.
Koliko koristnih debat se je vrtelo okoli tega problema na vseh ekonomskih srednjih šolah v Sloveniji. Led je bil prebit, ko je vodstvo ESS v Ljubljani povabilo profesorski zbor in mladinsko organizacijo k samopomoči na tem polju.
Ustanovili so interno dijaško šolsko založbo, ki ciklostira skripta, katere jim sestavijo predavatelji.
Taka založba ima še poseben pomen. Ze na šoli veže teorijo s prakso. •
Pod vodstvom profesorjev so dijaki sami organizirali delo. Prevzeli so sredstva nekdanje dijaške organizacije Merkur. Niti 20.000 dinarjev vrednosti ni bilo. S tem je bilo treba začeti. Povprečno so delali skripta v 800 izvodih. Ce stane 1 izvod vsaj 70 din, tedaj je potrebno najmanj 42.000 din obratnih sredstev za eno naklado. — V knjigovodstvu se uče v šoli o lastnih in tujih obratnih sredstvih. Tu so praktično videli, kaj to
pomeni. Treba je bilo najti načinov, da so uživali kredit, dokler skripta ne prodajo. ...Treba je bilo pa tudi hitro prodajati? — Dobro so razumeli, da pičlo odmerjena obratna sredstva silijo trgovino in industrijo, da je treba proizvode hitro realizirati —■ prodati, brez tega ni nič. Se nekaj se uče v šoli, kar so tu praktično preizkusili. — Hitro je laže prodati blago, ki je dobro in poceni. Treba je voditi poslovanje po gospodarskem računu. Treba je bilo poceni kupjti zlasti papir. Znano je, da je papir drag. Toda naša založba je vedno kupovala odpadni papir, ki je znatno cenejši. Knjigovez nam ga je razrezal, dijakinje so ga sortirale. Le malo je bilo resničnih odpadkov. Za strojepisne vaje je skorajda vsak listič dober. •— Dijaki so tu spoznali, kaj pomeni štednja s surovinami.
Kdo vodi založbo? Dijaki sami. Uprava šole poslovanje le nadzira po nadzornem profesorju. Predvideno je, da vodi vsakokratni tretji letnik, četrti pa poslovanje nadzira Dijaki tretjega letnika so v upravnem odboru, nadzorni odbor pa je sestavljen iz dijakov četrtega letnika. To se je pokazalo kot dobro.
O vsem delu vodijo aktivisti založbe vzorno knjigovodstvo, kar glede na vrsto šole ni težko. Prav gotovo pa je koristno. Dijaki sami delajo to radi in čisto prostovoljno. Veseli so, ker bolj nazorno spoznavajo razne pojme, n. pr. kaj je blagajniški nalog, primanotni nalog, temeljnica, kaj je finančno knjigovodstvo, kaj blagovno itd., o čemer so do tretjega letnika že slišali v šoli. Zdaj vidijo to praktično in tako preizkušajo svoje znanje.
To jasno kaže, kakšen vzgojen pomen ima ta šolska založba. Posebno vzgojno je pa to, da se dijaki uče upravljanja, gospodarjenja z ljudsko imovino. Sami nabavljajo, sami prodajajo, sami določajo ceno, sami ravnajo z denarjem. Nadzorni profesor resnično le nadzira in svetuje. Radi ga poslušajo in treba jih je pohvaliti: požrtvovalni so in njih odnos do skupne imovine je pravilen.
Pred kratkim smo delali obračun o delu v prvem letu. Z zadovoljstvom smo ugotovili, da smo uspeli. Z lastnimi silami smo pripomogli, da se je kakovost pouka na ekonomskih srednjih šolah v Sloveniji znatno dvignila. Sklenili smo, da bomo z dobljenimi izkušnjami delo nadaljevali, saj ga je še mnogo.
Dane Andolšek
Bralcem!
Ker smo material za to številko morali oddati v tiskarno že prve dni tega meseca, bomo obravnavali medtem objavljeno uredbo o prosvetno znanstveni stroki in pa razpis službenih mest šele v naslednji številki.
pravcu. Predmetniki nam to takoj očitno pokažejo:
Slovenščina je imela doslej v enem letu na strokovnih šolah od 210—300 ur, na višji gimnaziji pa 630;
glavni tuji jezik na strok, šolah 90—180 ur, na višji gimn. pa 480;
zgodovina na strok, šolah 60 do 120 ur, na v. gimn. 480;
zemljepis na strok, šola 60—180 ur, na v. gimn. 330;
matematika na strok, šolah 60 do 400, na v. gimn. 570;
fizika na strok, šolah 60—180, na v. gimn. 360.	Stane Melihar
IZVLEČEK IZ RESOLUCIJE
ustanovnega kongresa Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije
Problem vpisa absolventov srednjih
Dodatek/c članku Problem vpisa absolventov srednjih strokovnih šol na visoke šole
Milovan Dilas:
PO LASTNI POTI
Zdi se mi, da nekatera zelo važna vprašanja mnogim še niso jasna. Pa tudi ni čudno. Pri tako globoki družbeni spremembi, v kateri je naša zemlja, bi bilo nenaravno in nemogoče, če bi bilo vsem vse jasno. Hotel bi samo opozoriti na nekatere manj komplicirane, toda zelo važne probleme, za katerih razumevanje ni potrebno neko posebno teoretično znanje, pa vendar pride prav pri njih najčešče do zmede.
Predvsem se mi zdi, da se mešata dve vprašanji: vprašanje dela v Partiji in odnosov v Partiji z vprašanjem demokracije in demokratičnih odnosov izven Partije.
Razumljivo je, da obstoji zveza med tema dvema vprašanjima, toda samo v toliko, da tisto politično gibanje, ki v sebi ne goji in ne razvija osnovnih demokratičnih oblik, ne more biti niti sposobno, da se dosledno bori za demokratične odnose v družbi.
Toda, če nekdo ne more biti zaradi svojih lastnosti in pojmovanja član Partije, ne pomeni, da je že zaradi tega sovražnik domovine in socializma. Glede na to se proti njemu lahko samo ukrepa s partijskimi merami in to zaradi tega, ker krši njena osnovna organizacijska in politična načela, ker se njegovo politično in drugo pojmovanje ne sklada s politiko Partije. Toda, če nekdo ne krši hkrati državnih zakonov, tudi ne more biti pred njimi odgovoren. To je že pojasnil tovariš Tito v zelo pomembni izjavi študentovski delegaciji. Vidimo pa, da disciplina, enotnost akcije itd. ni stvar, ki so si jo izmislili jugoslovanski ali kateri koli drugi komunisti in socialisti, ampak da obstaja v tej ali oni obliki v vseh političnih gibanjih (tudi laburistično vodstvo je nedavno spomnilo Bevina, naj bo discipliniran in da mora biti solidaren s splošno linijo gibanja, ako hoče ostati v njem). Absolutne demokracije ni in ne more biti niti v Partiji niti izven nje. Partija se organizira in izživlja na določenih organizacijskih, političnih in idejnih principih in izven teh principov in v nasprotju z njimi, ne more biti v njej demokracije, ne da bi bila ta »demokracija« malomeščanska anarhija in ne, da ne bi pomenila izpre-minjanja Partije v brezidejno skupino ljudi, ki nimajo med seboj nobene stvarne povezave niti glede tekočih niti glede dokončnih smotrov.
Drugače pa je z demokracijo v družbi. Tu so državni zakoni regulator odnosov ter ščitijo pravice družbe in državljanov pred tistimi, ki motijo življenje družbe in kratijo pravice državljanov. Zakoni se ne ozirajo na to, česar ne bi smeli delati tudi tisti, ki jih varujejo in izvršujejo — na kakšnem položaju je kdo ali kakšnih nazorov, ker so zakoni pisani za vse državljane; zakonske sankcije nastopijo šele tedaj, kadar kdo krši zakon.
Zato se mi tudi zdi zelo nevarno za naš demokratični razvoj, ako bi v borbi proti reakcionarnim buržoaznim spletkarjem, proti nazadnja-štvu posameznih duhovnikov itd. nastopali s kampanjskimi in administrativnimi merami, ne pa pretežno in izključno (kadar ne gre za očividno kršenje zakona) z idejnimi, prosvetnimi in podobnimi merami. Kampanjski in administrativni nastop bi lahko povzročil samo nazadovanje, krepitev birokratizma v Partiji in izven nje, in oviro demokratičnemu razvoju. Predvsem je potrebno, da spoznamo, da moramo danes v borbi proti idejni in politični delavnosti reakcije nastopati idejno in politično, da pojasnjujemo množicam, da jih prepričujemo, da jih kulturno dvigamo in osvobajamo od najrazličnejših predsodkov in iztrgamo iz vpliva reakcije, z eno besedo — da aktiviziramo Partijo, komuniste in druge borce za socializem, znanost, kulturo, ne pa, da uporabljamo administrativne mere tudi tam, kjer se zakon ne krši.
Glede na to je naloga Partije in državnih oblasti ista: Partija se bori in potrebno je, da se bori predvsem idejno in politično, državna oblast pa, da čuva zakone in jih uporablja. Samo takšno delo Partije je težje, daljše, toda saj gre tudi za dolgo borbo, ker se preko noči ne da doseči socializma in brezrazredne družbe — pa kar je še važnejše — edino taka borba in taka delavnost Partije ne bo krepila birokratskih teženj, ampak bo dvigala zavest množic, krepila demokratske težnje družbe. Z uspehom pa se ne morejo na ta način boriti tiste organizacije, ki niso očiščene raznih malomeščanskih in kominformov-skih stremljenj.
Boj za čistost Partije, za lik komunista ni torej in ne sme in ne more pomeniti krepitve birokratskih teženj ali v Partiji ali v družbi, ampak nasprotno ravno tam, kjer so partijske organizacije čiste in komunisti pravi komunisti, tam se tudi krepijo demokratične težnje.
Vse to je bilo potrebno povedati zaradi tega, da bi se izognili zmedi ob tem, češ da »popravljamo« nekatera svoja mnenja in metode glede na (demokratični) razvoj, ali da se pod površino vračamo k staliniz-
/
Služimo napredku ne pa reakciji
»Vsi tisti, ki imajo svojo socialistično domovino zares radi, ki z vsem žarom svojega srca vsajajo to ljubezen v mlada srca, pa bodisi da so se že dokopali do pogleda na svet, ki je oborožil delavski razred za take spopade, kakršna je socialistična revolucija, ali ne, bodo šli v korak s potrebami delavnih množic svoje domovine.«
(Franc Kimovec-Ziga: »Nekaj misli o vzgoji in vzgojiteljih« — LP 29. III. 1952.)
V letih po osvoboditvi so organizacije prosvetnih delavcev analizirale stanje strokovne in idejnopolitične ravni svojega članstva. Predavanja in članki v našem strokovnem tisku o liku in vlogi prosvetnega delavca so prepredli vse kote naše šolske mreže, kjer žive in delajo naši prosvetni delavci. Posebno po III. plenarnem sestanku CK KPJ se je delo prosvetnih delavcev razmahnilo v širino. S spoznanjem, da je osnovna politična naloga prosvetnih delavcev temeljita splošna izobrazba, ki more le z obvladanjem strokovnosti dajati naši mladini potrebno znanje in željo po izpopolnjevanju, je neločljivo zvezan pogoj, da mora vzgojitelj z znanjem vred sejati v srca mladine tudi borbeno ljubezen do domovine, ki se preraja v socializem. Tak patriotizem pa je vedno zvezan z etičnimi soc. idejami, saj vceplja v srca mladine nauke socialistične morale o predanosti, tovarištvu, smislu naporov za izgradnjo boljšega življenja, rahločutnosti, zvestobe itd. Zato ga more posredovati le tak vzgojitelj, ki ga vodi pri delu določen smoter, torej vzgojitelj, ki svojo teorijo uravnava s svojimi dejanji, borec, ki zboljšuje svojo teorijo in svojo prakso ter ni razklan v sebi, ni mlačen in brezbrižen. Ta načela prosvetni delavci povsod priznavamo, jih zastopamo, v praksi pa vendarle še premalo izvajamo.
Letošnji ustanovni občni zbor Združenja učiteljev je v tem smislu sprejel naslednje sklepe:
1.	Kot ljudski učitelji in državljani socialistične domovine, se zavedamo, da smo dolžni aktivno sodelovati pri reševanju vseh pedagoško političnih problemov, ki se pojavljajo v šoli in izven nje. Le kot sestavni del žive stvarnosti bomo naši mladini in ljudstvu lahko dali vse, kar terjata čas in življenje od ljudskega učitelja.
2.	Naše delo bo toliko vrednejše, kolikor trdneje je zgrajeno na temeljih znanstvenega socializma. Zato je potrebno, da svoj individualni in kolektivni študij ■ še poglobimo, da bomo sposobni videti in razumeti, kje je mesto in kakšna je vloga učitelja v našem družbenem, gospodarskem in kulturo-političnem dogajanju.-Učitelj ni samo ozki in med šolske stene zaprti šolski delavec, temveč ljudski prosveti tel j, ki vodi aktivno borbo proti vsemu, kar je nazadnjaško in nasprotno novi rasti, istočasno pa kaže svojemu ljudstvu svetle perspektive, za katere se borimo vsi delavni ljudje.
3.	Ideološka vzgoja in prevzgoja učiteljskega kadra je važno delo in naloga učiteljskih društev. Ob tej se nujno postavlja borba proti dvoličnosti in neiskrenosti, za pošten obraz naše šole in učitelja. Dosegli ga bomo v svobodni, demokratični izmenjavi in borbi mišljenj med vsemi ljudmi, ki jim je poštenost osnova v njihovi morali, in jih s tem zgradili v zavestne borce za socialistične principe življenja in udejstvovanja v javnem in privatnem življenju. Pogumno se boriti za resnico in poštenost se pravi, utrjevati in poglabljati socializem.
mu. Nasprotno, vsi naši ukrepi — tako v gospodarstvu kot v politiki so preračunani na to, da krepimo resnično demokratična stremljenja, da slabimo birokratske tendence, da hodimo po lastni poti v socializem, ker more samo ta pot obvarovati Jugoslavijo tako suženjstva pred moskovsko birokratsko oligarhijo, rastavracijo kapitalizma kakor krepitvijo kapitalističnih odnosov. Uporaba birokratskih metod krepi na znotraj prvo, zapostavljanje politične in idejne borbe za čistost Partije — pa krepi i prvo i drugo nevarnost.
Ni se nam potrebno čuditi, da zapadni novinarji ne morejo razumeti tudi tega drugega (idejnega in političnega) stališča naše enotne borbe. Mnogi od njih se tudi takrat niso odlikovali z velikim razumevanjem, ko je nastal naš spor s ZSSR; dvomili so v njegovo globino in trajnost kakor tudi v našo sposobnost za odpor. In zato tudi sedaj, ko poudarjamo idejno in politično borbo Partije, borbo za njeno čistost, smatrajo to za »vračanje k stalinizmu«, »krepitev diktature« in podobne nesmiselnosti. Ali mar pri njih ne vodijo stranke politične in idejne borbe? Toda zato bi bilo potrebno, da bi nas mnogo bolj skrbelo to, da nekateri komunisti mislijo, da je treba idejnost, politično in prosvetno delo med množicami in podobno razumeti tudi kot okrepitev administrativnega pritiska, administrativnih delovnih metod itd. Tako pojmovanje in metode pa bi v resnici lahko pomenile za nas, ako se proti njim ne bi borili in ako ne bi ljudem pojasnjevali, birokratsko, torej stalinistično nevarnost na zunaj in znotraj. Problem je namreč v tem: razvijati idejnost, idejno in politično borbo, istočasno pa se boriti proti birokratizmu ter birokratskim in administrativnim metodam v idejni in politični borbi.
(Iz »Borbe«, XVII/1952, št. 70.)
Ustanovni občni zbor Združenja profesorjev je pa v svojih sklepih postavil sledeče zahteve:
1.	Združenje profesorjev bo svoje delo usmerjalo v utrditev socialističnega družbenega reda in v utrditev marksizma kot ideologije delavskega razreda.
2.	Združenje bo po svojih močeh sodelovalo pri utrjevanju socialistične šole, ki naj bo ipo svoji vsebini in organizacijski obliki taka, da bo zagotavljala enotnost umske, telesne, moralne in politične vzgoje. Ta šola naj temelji na pozitivnih pridobitvah šolstva v preteklosti, na splošnih načelih socialističnega humanizma, pridobitvah ljudske revolucije in na načelih bratstva in enotnosti narodov FLRJ.
3.	Združenje bo skrbelo za poglabljanje in izpopolnjevanje strokovne, pedagoške in ideološke izobrazbe svojega članstva, pri čemer bo upoštevalo, da ni kvalitetnega strokovnega pouka brez poznavanja Ideoloških temeljev posameznih strok, kot tudi ne brez povezanosti med pedagoško in družbeno problematiko.
Tudi ustanovni občni zbori ostalih Združenj so sprejeli podobne sklepe. Vsa Združenja prosvetnih delavcev so edina v tem, da je prava idejno politična vzgoja članstva najvažnejša naloga združenj. Združenja teh sklepov niso sprejemala zaradi nekake analize, ampak zaradi tega, da bi se stanje med prosvetnimi delavci tudi praktično stalno izboljševalo in da bi naša društva izvajala potrebne zaključke, to je, da pravilno in odgovorno vzgajajo in prevzgajajo svoje članstvo, ter družbene škodljivce izločijo iz svojih vrst, oziroma (kjer je to zares potrebno) preusmerjajo v ne-šolsko delo.
Če smo začutili v času po VII. plenarnem sestanku CK KPS večjo skrb političnih organizacij za uspeh naše mladine in so se ta vprašanja zaostrila tudi na račun prosvetnih delavcev, to ni moglo priti — kakor to mnogi namerno prišepetavajo — kot slučajna ali kampanjska hajka, ampak je to tudi posledica naše skrbi, da je treba tesneje povezati vse odgovorne činitelje, ker ne more in sme biti samo prosvetni delavec odgovoren za uspehe in neuspehe mladine pri pouku in vzgoji. Prav nasprotno je res: prosvetni delavci žele, da bi bila skrb trajna in da se to sodelovanje v potrebni meri in na pravilen način nadaljuje, kar bo edino v korist naše mladine in prosvetnih delavcev.
Pismo CK KPS po VIL plenarnem ses'tanku daje prosvetnim delavcem še posebej tudi na naših plenarnih sestankih večkrat poudarjeno nalogo, naj se naša društva tesneje in bolje povežejo s svojimi političnimi organizacijami in upravnimi vodstvi. Menimo, da so se nekatere nepravilnosti v postopkih glede odpuščanja naših člariov iz prosvetne službe mogle izvršiti oziroma predlagati samo zaradi tega, ker nekateri naši upravni odbori društev niso zavzemali pravilnega borbenega stališča na kulturnem in vzgojnem področju in so se premalo brigali za to, da bi dajali svojemu članstvu pravilno in pravočasno pomoč pri njegovi prevzgoji. Zato je nujno, da naša društva stalno poglabljajo svojo kulturno borbenost na vzgojnem in prosvetnem področju in da se bolje zavedajo tudi svoje soodgovornosti pri odločanju v vzgoji in prosvetni politiki.
Če še vedno mislimo, da se dober del prosvetnih delavcev živo udejstvuje pri množičnem delu (lep primer o tem delu imate v današnji številki »Prosvetnega delavca« v članku »Družbena vloga prosvetnega delavca« iz slovenjgraškega okraja), da je pretežno število predavateljev na ljudskih univerzah našega podeželja iz vrst prosvetnih delavcev, da je iz njegovih vrst mnogo dopisnikov našega časopisja in radia in končno, da so člani uprav naših strokovnih društev večinoma naši najboljši in najuglednejši delavci, so nerazumljivi nekateri pojavi iz današnje prakse, ki mečejo slabo luč na prosvetne delavce in na našo javnost. Pri tem mislimo na dejstvo, da prinaša naše časopisje včasih tudi neargumentirane, enostranske napade na pojave v naši vzgojni izobraževalni ali kulturni praksi, ali da brez dovoljnih utemeljitev včasih pavšalno včasih pa tudi konkretno toda brez preverja-vanja dejstev in celo z napačnimi tolmačenji napada posameznike. Takega nepravilnega načina razpravljanja se je poslužil celo Radio, pa tudi na marsikaterih sestankih bomo naleteli nanj. Ob vsem tem pa čestokrat sami prosvetni delavci molče in ne ukrenejo nič, da bi se zadeve zares pojasnile oziroma popravile.
Ponekod so se v zadnjem času pojavili pavšalni napadi na prosvetne delavce, češ da so edino oni krivi vseh slabih uspehov v vzgoji in izobrazbi (Jesenice, Ljubljana, Slovenj Gradec). Dopisnik Ljubljanskega dnevnika je v članku »Kaj smo razpravljali na mladinski konferenci v Mostah« (LD 26. III. 1952.) na primer mnenja, »da je za apolitičnost na moščanski gimnaziji treba iskati vzrok tudi v tem, ker iz profesorskega zbora večina članov Partije poučuje le v nižjih razredih, medtem ko so višji razredi prepuščeni nekako samim sebi«. Na predavanju Ljudske univerze v Trbov-, Ijah je dopisnik v »Ljubljanskem
dnevniku« v članku »Dobro predavanje — slab obisk« (LD 15. III. 1952.) navedel, da je predavanje dr. Savnika o problemih bližnjega vzhoda poselilo le okrog 60 ljudi in je posebej ugotovil »in vendar nismo videli v dvorani nobenega profesorja iz gimnazije, ne učiteljev iz obeh šol« (Trbovlje imajo 15.000 prebivalcev!). Ker naletimo na podobne izjave v zadnjem času včasih tudi drugod, se s tem ustvarja in razširja med ljudmi mnenje, da je Ljudska univerza ,ustanova, ki je prvenstveno potrebna in namenjena prosvetnim delavcem. Tako je tudi v Slovenj Gradcu predavatelj sodnik izzival prosvetne delavce k debati z destruktivnimi besedami, nakar mu v debati sami ni nihče od prisotnih prosvetnih delavcev odgovoril. Radio Ljubljana je že dvakrat imenoma neopravičeno - in po enostranskih informacijah napadel dva prosvetna delavca (iz Maren-berga in iz Krmelja), pa popravka kljub zahtevi... ni objavil. Na mnogih konferencah (Novo mesto, Jesenice, Ljubljana-okolica in tudi drugod se prosvetni delavci ne oglašajo v debati k javni analizi njihovega dela, čeprav ne soglašajo z njo in o njej razpravljajo šele po sestankih.
V zvezi z delom Ljudske prosvete je bilo nekaj pavšalnih obdolžitev prosvetnih delavcev (n. pr. v Ljubljani), nekaj pa po mnenju prosvetnih delavcev naravnost reakcionarno krivičnih napadov na posameznike (Pameče) na katere prosvetni delavci ne reagirajo pravilno in zato dopuščajo reakcionaren preplah. Tišina, ki jo delno povzročajo tudi komandantsko administrativne grožnje, je zelo značilna za mnoge naše sestanke, posebno če jih funkcionarji pripravljajo na takšen način, da širijo vesti, češ »na tem sestanku predvidevamo ostro diskusijo, kjer vam bomo že pokazali«, kar se je zgodilo celo v pripravah za zborovanja naših sindikalnih organizacij (Črnomelj in drugod). Tak način morda nespretnega dela in pasivni odbor naših članov do teh pojavov značita pri tem samo naš beg pred odgovornostjo, s čimer le pojačujemo krizo v vzgojnih metodah dela z ljudmi. S tem ustvarjamo nesamostojnost, brezbrižnost in neodgovornost v naših društvih ter dajemo na eni strani omahljivcem oporo za dvojno igro, na drugi strani pa zmanjšujemo revolucionarno vlogo prosvetnih delavcev in njihovo kolektivno odgovornost, kar znatno znižuje delež in ugled prosvetnih delavcev v vrstah vseh delovnih ljudi, a jača birokratsko koman-dantske tendence posameznikov.
Naloga društev je, da konkretno spremljajo delo, to je uspehe, ne-usphe in težnje prosvetnih delavcev. Sodba o poteh in uspehih vzgoje in izobrazbe ni monopol prosvetnih delavcev, vendar naj bodo progresivni prosvetni delavci na tem področju eden najvažnejših činite-Ijev. Njihova dolžnost pa je, da s problemi seznanjajo tudi vse druge organizacije in odgovorne posameznike in da v tej zvezi vplivajo tudi na tisk, radio in vsa javna sporočila tako v pozitivnih kakor tudi v negativnih primerih.
Pri našem delu pogosto naletimo še na neki pojav, ki postaja zaradi nerazvitega čuta odgovornosti že kar običajert. Mislimo na način, kako se načelne direktive prenašajo z republiških konferenc, iz tiska ali razširjenih posvetovanj na okrajne forume in po teh na najmanjše organizacijske edinice. Po vsaki taki konferenci so seveda potrebni splošno načelni zaključki; ti pa naj bi bili za okraj ali manjšo organizacijsko enoto konkretizirani, saj stanje na terenu vendarle ni povsod enako. Povsem pa izgubi prenos načelnih direktiv svoj smisel, če se podajajo okrnjeno, če se po osebnih željah prikrojevajo ali pa so le iztrgane iz miselne celote. Na ta način prihajamo do popolnega izma-ličenja misli oziroma direktive, ki
Društvom
Republiški odbor Združenja profesorjev je osnoval komisije, ki mu bodo v pomoč pri reševanju nekaterih perečih vprašanj. Te komisije so:
Komisija, ki se bo bavila s personalnimi zadevami. (Premestitve, prevedbe, napredovanja, nagrajevanje, odlikovanja.) Ta komisija bo sprožila skupaj z drugimi združenji anketo o materialnem in kulturnem življenju članstva.
Komisija za šolska vprašanja; pri tem gre za uresničitev sklepov ustanovnega občnega zbora Združenja profesorjev, ki je nakazal vrsto nerešenih problemov naše šole, kot so predmetniki, učni načrti, učne knjige in podobno.
Komisija za ideološko-strokovni dvig članstva, ki bo v pedagoškem in društvenem tisku objavljala članice, ki naj razjasnjujejo aktualne probleme našega družbenega življenje ter članke, ki bodo v pomoč prosvetnim delavcem pri nji-
jo je narekovala potreba. Vsak je do tega izmaličenja nekoliko pripomogel: član republiškega sveta je ni precizno prenesel na okrajno konferenco; član okrajnega odbora jo je še manj precizno prenesel na krajevni društveni odbor; član odbora pa jo je še nekoliko spremenjeno prenesel na delovno mesto. Vsi pa so delali le »načelne« zaključke, in iz samih »načelnih« zaključkov le s težavo izluščino kako konkretna nalogo.
Današnje stanje naše socialistične demokracije zahteva od prosvetnih delavcev, da z vsemi razpoložljivimi podatki in argumenti ocenijo in pretehtajo svoje sile, da v javnosti prevzamejo polno odgovornost za svoje delo pri vzgoji in izobrazbi, kakor tudi, da soodgovorno ocenjujejo delo društvenega kolektiva in njegovih posameznikov ter da jih pri tem vodijo tista načela, ki jih je glede vzgoje in izobrazbe posta-vila Komunistična partija. V vrstah prosvetnih delavcev ni prostora za nasprotnike, škodljivce in zavirate-Ije naše socialistične stvarnosti, je pa potrebna naša večja vzgojna pomoč vsem tistim, ki se še bore s socializmu tujimi ideologijami. Le pravilen, kulturen način borbe za idejno čistost in praktično doslednost pri vzgoji, pouku in pri društvenem delu lahko koristno služi interesom socialistične revolucije. Vsako kampanjsko delo brez predhodnih vzgojnih ukrepov, vsako neargumentirano in osebno pristransko ali zgolj na domnevah sloneče negativno ocenjevanje prosvetnih delavcev, škoduje prosvetnim delavcem kot celoti, s tem pa tudi naši družbeni stvarnosti. Zato je treba stalno toda pravilno zaostre-vati zahteve, da prevzgojimo svoje članstvo, da mu nudimo večjo strokovno in moralno podporo, da pa tudi izločimo iz svoje sredine resnične politične škodljivce. Vse tiste, ki se ne čutijo ali ki niso sposobni za tako visok politično moralni poklic, kakor je vzgojiteljski, bo treba preusmeriti v druge poklice. Čeprav je vsaka konfesija reakcionaren pojav, je treba vendarle tudi v vzgojiteljskih vrstah razlikovati med le religioznimi in med klerikalno usmerjenimi posamezniki, ki demonstrativno izrabljajo verske svoboščine v politične namene. Tudi religioznost sama ima glede na okoliščine, starost, spol, položaj, tradicije itd. različen vpliv na mladino in na prebivalstvo. Z najstrožjimi merili bomo kot vzgojitelji merili predvsem naš mladi učiteljski naraščaj, ki ima vse možnosti, da si pridobi sodobno znanstveno vzgojo in izobrazbo, saj nanj ne morejo tako težko pritiskati idealistični ali mistični ostanki meščanske vzgoje.
Imamo pa tudi že danes svetle primere, da naša javnost in mnogi naši odgovorni funkcionarji pravilno razumejo naše probleme, naše težave in naša stremljenja, o njih resno razpravljajo in pravilno ukrepajo (Kranj, Celje, Maribor, Trbovlje in drugod). Imamo pa tudi nekaj primerov, ko so se naše in tudi druge množične organizacije postavile na pravilno stališče, ko so ocenjevale delo in uspehe prosvetnih delavcev, pa tega uredništva nekaterih listov niso hotela priobčiti. (»Slovenski poročevalec«, — primer Mihelič; »Naše delo« — primer Papež Jožefe, učiteljice iz Boštajna; »Zasavski udarnik« — primer učiteljice Rakove). Najlepši primer, kako se pravilno obvešča javnost, vzgaja prosvetne delavce in ljudske množice pa nam daje »Gorenjski glas« z dne 8. III. 1952. v člankih »Za dva gospodarja« in »Odprto pismo« ljudskemu poslancu tovarišu Zvonku Laburi«.
Za svoje slabosti smo največ odgovorni sami prosvetni delavci, kakor smo odgovorni tudi za to, če se o naših uspehih le premalo ve, piše in razpravlja. Svoboda mnenj je za prosvetne delavce še posebno dragoceno orožje. Naša naloga je, da naučimo vso pošteno javnost tega, kako naj se ga poslužuje, da pa prvenstveno naučimo tudi sami sebe, kako se da z njim dvigati ugled vzgojiteljskega poklica in kako da je ravnati ž njim, da bo služil napredku ne pa reakciji.
v vednost
hovi dnevni praksi in orientaciji v svetovno nazorskih vprašanjih. Komisija bo skrbela tudi za organizacijo pedagoških in strokovnih tečajev.
Uspešno delo navedenih komisij zahteva tudi sodelovanje naših društev, zato pričakujemo, da bodo ta republiški odbor stalno obveščala o vsem, kar bi te komisije moglo zanimati.
Republiški odbor meni, da so naša društva dovolj zrela za samostojno delo in da ne čakajo kakih neposrednih direktiv. Potrebe same narekujejo enemu društvu to, drugemu ono, vsem pa organizacijo zdrave in objektivne zaščite članstva.
Nekatera društva že poročajo o uspehih širših sestankov, o delu strokovnih aktivov itd. Prav bi bilo, da se oglase čimprej vsa društva, ki naj sporoče tudi sestav odbora, posebno nujno pa je, da urede blagajniško poslovanje. RO - ZPPU
DRUŽBENA VLOGA ŠOLSKEGA DELAVCA
prikazana na stanju, kakršen je v slovenjgraškem okraju
Vzgoja in izobrazba otroka v družbeno koristnega člana je poglavitna naloga učitelja. V tem delu je bistvo učiteljeve družbene vloge. To svoje delo mora opraviti s čutom odgovornosti in dolžnosti. Bistvo učiteljevega dela je izobrazba in vzgoja socialističnega človeka. To je torej primarno delo. Zdi se mi krivično, če se učitelju očita, da »nič ne dela«, če opravlja svoje delo v šoli vestno in s čutom dolžnosti. Nikomur ne pride na misel, da bi kaj takega očital delavcu, kmetu, obrtniku, uradniku, zdravniku, političnemu delavcu, če v redu opravlja svoje delo. Vsako delo namreč zahteva celega človeka. Popolnoma pravilen je pregovor, da tisti, ki »vse dela, nič ne dela«. Tisti, ki vse dela, ne opravi nobenega dela v redu. Tudi šolsko delo zahteva celega človeka, vse duševne in telesne sile posameznika.
Učiteljevo družbeno delo bom organizatorično razdelil na primarno — šolsko in sekundarno — iz-venšolsko delo.
a) Šolsko delo:
Zaradi pomanjkanja učiteljstva poučuje 27 učiteljev, t. j. 23 %, dva razreda. V to statistiko niso šteta krajša nadomeščanja obolelih. Ena četrtina učiteljstva opravlja torej dvojno delo. Ti tovariši so dnevno
6—	8 ur v razredu. Od 121 učiteljev je normalno zaposlenih 36, to je 30 %. Vsi ostali so zaposleni v šoli preko normale kot sledi:
do 2 tedenski uri 10, 3—4 tedenske ure 12, 5—6 tedenskih ur 13,
7—	8 tedenskih ur 7, 9—10 tedenskih ur 36, in več ur 7.
Povprečno je učiteljstvo zaposleno na teden 7 ur nad normalo. Če vzamemo povprečno tedensko zaposlitev 23 ur, dobimo 30-urno tedensko zaposlitev v razredu. Da zahteva razredno delo skrajen napor živcev ni treba posebej poudarjati.
Od 51 učiteljev gimnazije je normalno zaposlenih 9, preko normale pa kot sledi:
do 2 tedenski uri 6, 3—4 tedenske ure .3, 5—6 tedenskih ur 13,
7—8 tedenskih ur 9, 9—10 tedenskih ur 5, nad 10 ur 6.
Tudi gimnazijski učitelji so tedensko povprečno 7 ur zaposleni preko normale. Če vzamemo povprečno tedensko zaposlitev 22 ur, dobimo tedensko zaposlitev 29 ur.
V osnovni šoli je 70%, na gimnazijah celo 79% vseh prosvetnih delavcev zaposlenih preko normale.
K normalni zaposlitvi moramo prišteti še redno šolsko delo doma: popravo šolskih in domačih zvezkov, pripravo na pouk, izdelavo učnih pripomočkov, redne mesečne konference, strokovne krožke, roditeljske sestanke, popravila učil, priprava učil itd. K temu delu niti ne štejem študija strokovnih in političnih del, kar spada prav gotovo v redno delo vsakega progresivnega učitelja. To dodatno šolsko delo vzame dnevno 2—3 ure. Tako pridemo do dnevne šolske zaposlitve 7—8 ur.
Slika pa je še težja, če štejemo k 172 prosvetnim delavcem 47 upraviteljev oz. ravnateljev. Ti imajo poleg svojega rednega šolskega dela še pedagoško, administrativno in finančno vodstvo ustanov. Nadalje je še 15 mater, ki imajo enega ali več otrok. Te učiteljice morajo poleg opravljanja normalne učne obveznosti skrbeti še za svojo deco. Mnogo poročenih prosvetnih delavk opravlja tudi gospodinjske posle, ker nimajo služkinj. Tudi ne smemo pozabiti, da je nekaj prosvetnih delavcev težje bolnih ali so bili že
upokojeni ter le začasno še poučujejo.
Naše učiteljstvo aktivno sodeluje pri vzgoji delavske mladine v rednih šolah za učence v gospodarstvu. Vse 3 ŠUG vodijo prosvetni delavci, prav tako kovinski oddelek ind. šole v Črni. Na teh šolah je zaposlenih 17 učiteljev. Tudi to delo je važno, saj se tam izobražujejo in Vzgajajo bodoči kvalificirani delavci, ki bodo imeli važno vlogo v našem gospodarstvu.
Učiteljstvo je vključeno tudi v pouk dveh rednih nižjih kmetijskih šol ter v pouk na večernih gimnazijah. V navedenem sem na kratko očrtal delo učiteljstva v šoli. Ako učitelj opravi to delo v redu, je storil svojo primarno dolžnost kot član človeške družbe. Storil je svojo družbeno dolžnost.
b) Izvenšolsko delo:
Učitelj pa je tudi kulturno-pro-svetni voditelj ljudskih množic. To delo pa lahko vrši le iz osebne prizadetosti in po svojih sposobnostih.
Učitelji so posredovalci kultur-no-prosvetnih dobrin lahko le tedaj, če imajo stik z družbo. Ne moremo si predstavljati učitelja, ki bi ne vedel, kaj se dogaja na gospodarskem, kulturnem in političnem polju, ki bi se ne udeleževal sestankov, kjer se lahko s temi problemi seznani.
Kljub našteti preobremenjenosti v šoli je le malo učiteljev, ki bi se izven šole ne udejstvovali (ca 19 bolehnih tovarišev). Vsi ostali vrše poleg svojega dela v šoli še kulturno poslanstvo pri vzgoji širokih ljudskih množic. Po nepopolnih podatkih, ki sem jih zbral, se učiteljstvo udejstvuje v vseh predelih našega okraja. Naštel bom nekaj oblik ljudsko-prosvetnega dela učiteljstva:
1.	Izobraževalni tečaji: V našem okraju jih je 24.66% ali 16 jih vodijo učitelji. Od 70 predavateljev je 34 učiteljev. Večina organizatorične-ga dela je bilo na ramah učiteljstva. Poleg tega so prosvetni delavci poučevali v tečajih splošne predmete. V nekaterih tečajih so učitelji poučevali tudi gospodinjstvo in kuhanje (St. Janž).
2.	Ljudske univerze. Od 8 ljudskih univerz vodijo prosv. delavci one v Slov.Gradcu, Prevaljah, Gu-štanju, Vuzenici. V Mežici je do nedavnega prav tako vodil ljud. univerzo učitelj. Od 27 predavateljev je 12 prosvetnih delavcev. Tudi to kulturno-prosvetno ustanovo vodijo prosvetni delavci.
3.	Ljudsko prosvetno delo: Od 37 odbornikov Okrajne LP je 18 prosvetnih delavcev. Od 17 vodilnih funkcij jih ima učiteljstvo 11.
V	okraju deluje 26 Ijudsko-pro-svetnih društev. V teh društvih je 12 predsednikov in 14 tajnikov učiteljev. Teh dveh vodilnih funkcij nima učiteljstvo v St. Uju pod Turjakom, Mislinju, Starem trgu, Črni in Mežici. V Mislinju in Starem trgu ni nobenega prosvet. delavca v odboru. Tako v 20 društvih vodijo ljudsko prosvetno delo učitelji, t. j. 80%.
Aktivne funkcije v društvih še imajo: vodje pevskih zborov in mladinskih pevskih zborov 8, vodje dramatskih odsekov 11, vodje pionirskih dram. odsekov 3, knjižničarji 10, vodje lutkovnih odrov 3, vodje folklornih skupin 2.
V	vseh ljudsko-prosvetnih društvih sodeluje 68 prosvetnih delavcev. Od tega števila ima 59 aktivne vloge in le 9 jih je, ki so le odborniki. 'Povprečno so po trije prosvetni delavci v odborih društev.
V 7 društvih je po en pros. delavec v odboru, v 10 društvih po dva, v dveh društvih po 3 in po 4, 5, 6, 9 in 11 v enem društvu. V dveh prosvetnih društvih, in sicer v Mislinju in Starem trgu ni nobenega prosvetnega delavca v odboru. V teh dveh krajih tudi ni šole.
4.	Fizkultura: 9 učiteljev se udejstvuje v fizkulturi. Ti so vaditelji. Eden učitelj je predsednik TD. V fizkulturi se je pred vojno udejstvovalo več učiteljev. Nujno bi bilo, da bi se več prosvetnih delavcev aktivno vključilo v to delo.
5.	Delo v ostalih društvih: Učiteljstvo se aktivno udejstvuje v Planinskem društvu, v Ciril - Metodovi družbi, pri Zvezi borcev, v Društvih prijateljev mladine, v strokovnih društvih in v raznih krajevnih odborih in Svetih državljanov.
Vse navedeno potrjuje, da se učiteljstvo udejstvuje tudi izven šole. Želeti bi bilo, da bi se še več prosvetnih delavcev vključilo v Ijud-sko-prosvetno delo, čeprav obstoje objektivne in subjektivne težkoče.
Objektivne težkoče so predvsem v negativnem odklonu do napredno . usmerjenega dela učitelja. Ljudje sicer želijo, da se izživljajo, vendar najrajši v starih oblikah (n. pr. gasilna društva). Napreden učitelj pride na vasi večkrat v idejni konflikt ter mu je delo otežkočeno (Podgorca, Pameče). Tudi se mi ne zdi vedno najboljše, da se ljudsko prosvetno delo diktira. V tem delu mora biti več spontanosti in notranjega veselja. Tudi v mestih in ind. centrih naleti prosvetni del. na manjše ali večje težkoče. Tu mislim predvsem na dlakocepstvo nekaterih organizacij in posameznikov (Vuzenica, Prevalje). Mnogi smatrajo, da imajo dolžnost in pravico, da stikajo za najmanjšimi napakami učitelja. Večkrat se te malenkosti podeseterijo. Pravilno je poudaril tov. Kimovec, da »mora imeti učitelj občutek svobode«. Brez tega občutka svobode je vsako delo nemogoče. Iz različnosti mnenj se rodi napredek, uniformiranje misli pa pomeni dekadenco. Zdi se mi nujno, da bi morali vsi činitelji podpirati učitelja pri njegovem delu. Ako nima učitelj pri svojem delu popolne podpore vseh organizacij in funkcionarjev, potem ne bo mogel prodreti s svojim progresivnim svetovnim nazorom.
Pedagoško in-ljudsko prosvetno delo zahteva od učitelja, da ima svoj filozofski pogled na svet. Vprašanje svetovnega nazora je za učitelja še posebno važno. Pedagoško delo je intimen posel in vsaka notranja niansa se nujno prenaša na objekt dela. Vendar je »proces notranje preobrazbe počasen. Zato moramo imeti potrpljenje z ljudmi, ki se borijo s seboj in ne smemo uporabiti brutalnih sredstev za prevzgojo ljudi« (Kimovec). To se pravi, da je treba imeti potrpljenje z ljudmi, ki se resnično borijo za svoj novi svetovni nazor. Taka prevzgoja zahteva mnogo resnega študija. Zdi se mi, da učiteljstvo premalo študira. To velja še posebno za mlajše tovariše. Učiteljsko društvo in prosvetna oblast sicer predpisujeta študij, vendar ta nikakor ne zadostuje. To je le ena izmed oblik poglabljanja. Jedro_ študija je v samoizobrazbi. Mlad učitelj mora čutiti, da mu je samoizobrazba potrebna. Zdi se mi, da so učiteljišča v stari Jugoslaviji to poslanstvo boljše vršila, da so v mladega učitelja že na učiteljišču vcepili žejo po nadaljnji izobrazbi. Na študijskih sestankih se lahko problemi le pre-diskutirajo, z njimi pa se mora uči-
telj seznaniti v individualnem študiju. Prav posebno pa bi ne smelo biti učitelja, ki ne preštudira našega stanovskega tiska: Sodobne pedagogike, Prosvetnega delavca, Mladega sveta itd. In vendar je še mnogo učiteljev, ki tega tiska sploh nimajo naročenega.
Učiteljevo delo zahteva enoten pogled na svet in na osebno življenje in delo, ker se »sicer vsaka ni-jansa prenaša na otroka«. Do tega enotnega pogleda na svet se učitelj mora dokopati. Učitelj ne more drugače učiti kot to uči znanost. Tako bo učiteljev pouk v šoli kvaliteten.
Tudi za izvenšolsko delo velja, da mora biti kvalitetno. To se pra-vf, da je boljše delo samo pri enem društvu, a tam naj bo delo zares dobro.
Poleg politične in ideološke izobrazbe je prav tako važna strokovna izobrazba. Ideološko še tako izgrajen učitelj je brez solidne strokovne izobrazbe le polovičen človek. Prav tako velja nasprotno: še tako dober strokovnjak, ki je ideološko negativen ali indiferenten, je polovičen učitelj.
Važna je družabna vloga, ki jo igra učitelj v svojem službenem kraju. Na vasi je on edini izobraženec in ljudstvo upravičeno pričakuje, da mu pomaga pri prosvetnem delu. Razumljivo, da po svojih sposobnostih in svojem osebnem veselju. Ni namreč vsak učitelj režiser, igralec, pevec, godbenik, politični govornik itd. Tu se mi nehote vsiljuje misel, da lahko vrši kulturno poslanstvo na vasi le izobražen učitelj. Na učitelja stavi današnja družba večje naloge kot jih je nanj stavila meščanska družba. V tej družbi sta igrala vodilni vlogi župnik in advokat. Oba sta imela primerno izobrazbo. Učitelj je igral podrejeno vlogo. Naša družba pa mu je namenila vodilno vlogo pri izobrazbi in vzgoji v šoli in preobrazbi in prevzgoji ljudstva. Da je učitelj lahko tudi učitelj ljudstva, mora biti najprej sam izobražen in vzgojen. Osnovna šola je nižji tip šole, ne pa manj vredna šola. Za-
DRUŠTVENIM
Na posle, ki jih morajo opraviti društveni blagajniki takoj, ko se ustanovi in uredi društvo, smo opozorili blagajnike z navodilom »O poslovanju s članskimi znamkicami« v »Prosv. del.« z 8. XII. 1951, z »Navodili za društvene blagajnike« v »Prosv. del.« z 10. II. 1952, slehernega blagajnika še osebno z navodili, ki smo jih priložili pošiljki s sindikalnimi tiskovinami, in — vsa ta navodila so silno malo zalegla...
To sklepamo: 1. iz dejstva, da več kot polovica društvenih blagajnikov še do danes ni naročila članskih znamkic, kar pomeni, da tudi ne pobirajo članarine; 2. niti desetina blagajnikov še ni poslala finančnih poročil in obračunov o porabi članskih znamkic za mesec januar, februar in marec t. 1.; 3. denar, ki ga nakazujejo blagajniki za ta ali oni namen, pošiljajo največ na katero koli štev. tek. računov, ki jo ima v banki vsako združenje svojo zase in ima svojo zase skupna administrativna pisarna, uprave listov itd., čeprav smo navedli posamezne številke vseh teh tek. računov v »Prosv. del.« z 10. II. 1952 in v navodilih, ki smo jih priložili pošiljkam s sindikalnimi tiskovinami z vzorčnimi položnicami vred.
To pomeni, da blagajniki vseh teh navodil niso prebrali, se niso zanja zmenili, pa tudi ne pomislili, kako s takim svojim ravnanjem ovirajo poslovanje svojih združenj ter napravljajo le zmedo, ki povzroča nepo-
kaj potem taka razlika v izobrazbi? Potrebno je, da dobi tudi učitelj popolno srednješolsko izobrazbo, pa tudi višjo. Ali naj bo višja šola v obliki pedagoške akademije ali višje pedagoške šole, ali bo 2, 3 ali 4-letna, to je vprašanje diskusije. Prav tako je vprašanje diskusije, kakšen program naj ima ta visoka šola: ali naj bo težišče na pedagogiki in psihologiji, ali naj se izobrazbena snov gimnazije poglobi ali razširi, ali naj se poučuje tudi glasba, petje, telovadba, gledališka umetnost, v kakšnem obsegu itd. Važno je jedro vprašanja: Nalogam, ki jih učitelju postavlja družba, ne more biti kos z dosedanjo izobrazbo. S skupnim študijem v gimnaziji in na visoki šoli bi se naj-idealneje rešilo vprašanje povezave vseh prosvetnih delavcev, pa naj že poučujejo vrh Pohorja na osnovni šoli ali na višji gimnaziji v Ljubljani. Le tako izobražen učitelj bo lahko kazal ljudstvu pot k napredku in luči.
Pri svojem šolskem delu naj se učitelj nasloni na množične organizacije: OF, AFŽ, ZB itd. Nujno je, da jim tudi učitelj po svojih močeh nudi pomoč. S tem bodo tudi odpadle razne pavšalne kritike, ki se zadnji čas vedno bolj množijo. Dolžnost vseh organizacij pa je prav tako, da pomagajo učitelju pri njegovem delu. Če je učitelj napravil napako, naj se ta zadeva razčisti in. to za vsak primer posebej. V nobenem primeru pa ni v korist učiteljevega dela, če se učiteljstvo ob vsaki priliki pavšalno napada. Ta zavest utesnitve in pavšalna kritika ovirata ustvarjalni polet pedagoškega dela. Nemogoče je, da bi bil učitelj voditelj mladine in ljudstva — kot se to po eni strani od njega zahteva —, če ga po drugi strani javno napadamo. Delo zahteva, da imej učitelj ugled. Zadnje čase pa so postali napadi na učiteljstvo stalna točka dnevnega reda. To duši delo prosvetnih delavcev.
(Iz poročila tov. Jandla na seji okrajnega sveta za prosveto in kulturo v Slovenj Gradcu.)
BLAGAJNIKOM!
trebno delo ter moti evidenco. Ker je .nadaljnje tako postopanje nemogoče, vse blagajnike ponovno opozarjamo na vsa gornja navodila ter jih prosimo — nujno prosimo — naj jih vendar enkrat prebere in se začno po njih ravnati.
Posebej pa naj:
1.	takoj naroče članske znamkice, ki jih bodo potrebovali v I. polletju, to pa točno po izdanih navodilih -— zlasti naj ne pozabijo pri prvem naročilu navesti, koliko in katere znamkice so prevzeli od bivših podružnic;
2.	redno pobirajo članarino, takoj pošljejo finančna poročila in obračune za pretekle mesece (za I. četrtletje lahko tudi skupno, pozneje pa le za vsak mesec posebej ob določenem roku);
3.	takoj nakažejo predpisane kvote za višje forume po položnici (ali s prenosom v banki) na pravilno št. določenega bančnega računa, na srednjem delu na hrbtu položnice pa vedno označijo, za kaj denar pošiljajo.
Naj društveni odbori in njihovi blagajniki vedo, da sleherno neredno, posebno še neredno blagajniško poslovanje ovira vsako pravilno društveno delovanje.
Učiteljski pevski zbor »Emil Adamič« je dobil lastno številko tekočega bančnega računa. Prispevke za Učiteljski pevski zbor pošiljajte po položnici na naslov: Učiteljski pevski zbor v Ljubljani, številka tekočega računa 604-90331-10.
PAVLE FLERE
Kaj in leateo so pisali slovenski listi pred sto leti o šolstvu in učiteljstvu
(Konec prihodnjič)
»SLOVENIJA«, je ves čas s votlega izhajanja imela za urednika Mat. Ciga-leta, z njim pa še Drag. Dežmana in Fr. Cegnarja.
Ta list je bil pravzaprav slovenski politični list v pravem pomenu in po obsegu, saj je izhajal v svojem I. in II. letu (od »4. maliserpana 1848« do konca 1849 v obliki 2°, letnik III. 1850 pa je do konca marca izhajal na 4°.
Namen lista je bil objavljen v 1. št. 1848. »Obudovala bode po moči duh narodnosti in rodoljubja v izvirnih in prestavljenih sostavkih, razodevala pa zraven tudi vse druge po-trebe naroda; oznanovala bo stanje Slovencev, naših slavjanskih bratov v Avstrii, pa tudi imenitne dogodke pri drugih neevropskih narodih na bo pozabila; posebno pa bo, ker čez Slavjane veči del le nemške časopise prebiramo, ki slavjan-Ski karakter preradi terdoserčno čemijo in gledajo, razloga iz slavjanskih izvirov podajala, da se izpolni poglavitna sodna zapoved: audeat et altera pars.«
Pri takem namenu, ki se ga je »Slovenija« držala ves čas svojega izhajanja, bi pri listu skoraj ne pričakovali kaj prida bere za članke o šolstvu in učiteljstvu, ki bi jih ne imeli za prav politične; je pa za »vsaktere nepolitične stvari« bila določena le 4. str. lista, ki je v glavnem bila posvečena beletristiki in znanstvu in so v njej med drugimi sodelovali tudi Fr. Levstik, J. Trdina, Mat. Valjavec. Ampak šolsko vprašanje je v tistih časih le bilo preime-nitno politično vprašanje, bilo je celo med prvimi »potrebami naroda« — saj je šlo predvsem za vpeljavo slovenščine v šole — zato nahajamo članke o tem še posebno med političnimi članki.
Med prvimi se je v tem pogledu v listu oglasil tržaški profesor Ivan Ma-
cun s člankom »Kakšen jezik bodemo vzeli za šole in pisamice po slovenskih krajih« (1848—12), v katerem »za vpeljavo ilirskega bi jaz svoj glas dal«; v članku je dokazoval, »da ni pripraven jezik slovenski, da bi ga v šolo vpeljali.« — Na te Macunove besede je takoj odgovoril dr. J. Šubic s člankom »Tega pa ne!« (1848—12) — na kar je Macun popustil (1848—36) pod pogojem, da bo slovenščino mogoče vpeljati v šole, ko bodo za to napisane knjige. Ko pa se je še »Sorčan« v članku »Pa še nekaj zastran vpeljanja našega jezika v šole in pisarnice« (1848—156) izjavil proti uvedbi ilirščine v slovenske šole, je Macun sam objavil »Oglas zavoljo šolskih knjig« (1848—164), v katerem poroča o tržaški založbi šolskih knjig, ki smo ga omenili že pri »Novicah«. Značilno pa je, kako počasi so prehajale take novice po Sloveniji, saj smo videli, kako so dopisniki »Novic« še dolgo po tej objavi v »Sloveniji« tožili zaradi pomanjkanja šolskih knjig.
Pri prikazu »Slovenije« naj poleg važnejših člankov in dopisov, in sicer bolj po predmetih, ki jih obravnavajo, omenimo med najpomembnejšimi političnimi sotrudniki, ki so se zavzemali tudi za slovensko šolstvo in učiteljstvo, Andreja Einspielerja. Ni je skoraj številke, v kateri bi ne bilo njegovega članka, podpisanega z »A. Einšpieler« ali »Svečan« — saj je to pozneje bil urednik prvega slovenska šolskega lista z naslovom »Šolski prijatelj«. V naslednjem navajamo najprej njegove članke, ki nimajo posredne zveze z drugimi članki o šolstvu in učiteljstvu ter o tozadevnih problemih, ki izhajajo iz drugih virov.
Prvi njegov važnejši šolski članek nahajamo v štev. 30 letn. 1849, v kate-
rem se obširno bavi z raznimi šolskimi problemi. Zaključki v tem članku so: naj se pošlje »popečiteljstvu prosvete« (t. j. naučnemu ministrstvu) — prošnja: 1. da bi vsak učitelj na Slovenskem moral po slovensko govoriti, brati in pisati znati; 2. da bi se slovenski pre-paranti (učiteljiščniki) morali učiti po slovensko brati in pisati in da bi se zato učitelj slovenskega jezika za nje ustanovil in naravno tudi plačal; 3. da bi se za učiteljske častnike postavili le iskreni in marljivi »vlastinci« (oblastniki, uradniki), posebno v slovenski učiteljski svet (Schulrath), in »da bi v Schulrathu nobeden ne smel glede slovenskih učilišč komandirovati, kteri ne zna po slovensko govoriti, brati in pisati.« — O učiteljih poroča, da so se že večkrat zbrali in »popečiteljstvu« poslali prošnjo: 1. da bi se »učiteljem mezda povečala«; 2. da bi ne bilo potreba učitelju samemu šolskega plačila terjati, »ker to v soseščini vse veselje do učilišča ugonovi«; 3. plačilo za učitelja naj bi vsak po svojih dohodkih plačeval (Einkommensteuer), ali ima otrok ali ne; 4. da bi se učiteljski zaslužek, ki ga »ima kot cerkovnik (mežnar) in organist, ne žara j to val v mezdo, ali saj ne tako drago kakor do sedaj«; 5. da bi se povsod lastno učilišče (šola) sezidalo, kjer ga še ni; 6. da bi se vsakemu učitelju »slpridelil verteč ali njivica, kjer še tega ni, da bi imel tudi sam nekaj sem vzeti, in da bi mogel učence tudi v sadjereji in poljedelstvu poučiti.«
Z obširnejšim člankom o šolskih razmerah se oglaša Einspieler tudi v št. 36 letn. 1849, na str. 141—1849 pa imamo članek, v katerem razpravlja o vprašanju: »Kdo ima prav?« ali tisti, ki je za samoslovenske šole, ali tisti, ki je tudi za nemške — pisec se odloča seveda za tiste, ki so za samoslovensko šolo. — Na str. 149—1849 razpravlja o tem, kako naj imenujemo osnovno šolo, ali »nižja ali ljudska učivnica«, zastopa pa mnenje, da je taka učivnica v slovenskih krajih le »slovenska šola«. — Na str. 214—1849 graja v svojem dopisu med drugim učitelje, ki »se terdovratno der-
že starega šlendrijana« in nočejo uvesti v šole slovenščine, ker »vsakemu bo ura odbila. . ., ki noče in ne zna po slovensko učiti« ... in bo »ob svojo službo prišel«, in ne bodo »nič pomagali nemški verzevarji in Šobarji, ponemčeni dehan-ti in fajmoštri.«
Andreja Einspielerja bomo še srečali v tem našem prikazu, saj je iz njegovih člankov videti, da se je zanimal za vsa vprašanja, ki so se tikala šolstva in tudi učiteljstva. Za sedaj pa se obrnimo k poročilom o učiteljskih skupščinah — zborih, ki smo jih nekaj omenili že pri »Novicah«, ni pa saj skoraj v nobenih takratnih listov nimamo toliko in tako popolnih njihovih opisov, kakor prav v »Sloveniji«.
Kot prvi je omenjen učiteljski zbor v Radovljici (1848—190, 194), ki je poročal o njem L. Pintar. Tega zbora se je udeležilo 21 katehetov in 12 učiteljev. Na tem zboru so sklenili: 1. na zborih se v slovenskem jeziku pomenkovati; 2. zbor imeti vsake tri mesece; 3. vpeljati v šole materinski jezik (sprejeli »s serčnim veseljem«); 4. učiti v gajici in v starem črkopisu; 5. izrekli so se proti glasovanju (Lautiermethode); 6. zadržati dosedanje ikpjige, žeflelii pa so skoro novih; 7. poučevanje naj bo po letnikih in oddelkih (prvi in drugi dopoldne, ostali popoldne); 8. ostrejše izpolnjevanje obveze staršev za pošiljanje otrok v šolo, učiteljem bero po »kantonski gosposki«, ne pa z direktno bero učiteljsko, učiteljski dohodki naj se povečajo; 9. »šolski denar«, t. j. šolnina naj se odpravi, šolniki pa namest tega prihodka kako drugače odškodovani«.
Izredno zanimivo in poučno je poročilo o II. skupščini na Ptuju, ki je bila 22. febr. 1849 (1849—69), zato izpre-govorimo o njej malo bolj podrobno. — Na tem Zboru je bilo 12 katehetov, 11 učiteljev in 8 šolskih pomočnikov. Na njem se je prvič pojavilo vprašanje organizacije slovenskega učiteljstva, hkrati pa upravno vprašanje slovenskega šolstva v obliki, ki je deloma, oziroma kolikor je iz državno-političnih razlogov mogoče, šele v naši državi do-
bilo svojo polno rešitev. In o tem so Sklepali na Ptuju pred več ko sto leti! Taki so sklepi te znamenite skupščine: 1. Dobro bi bilo, da bi vse skupščine slovenskih učiteljev na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem in Primorskem imele enaka pravila. 2. Vse skupščine na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem naj se naprosijo v časopisih da bi svoja pretresanja ali v časopisih oznanile ali pa naj jih pošljejo drugim skupščinam in »bomo tudi mi svoje sestavke zadovoljno pošiljali«. 3. Vse skupščine na Slovenskem Štajerskem, na Kranjskem, Koroškem in Primorskem povabiti v podpis adrese na državni zbor in učno ministrstvo (na Dunaju), v kateri se »čita« (pokaže) potrebnost enega edinega šolskega svetovavstva (Schulrath) za slovenske šole na Štajerskem, Kranjskem, Koroškem in Primorskem, ki bi se »imel sestaviti pri ministrstvu nauka iz mož praktičnih, kateri so v šolah, ne pa v pisarnicah svoje skušnje si prilastili in kteri so prijatelji in poznavalci slovenskega«. 4. Nemški jezik se v naših šolah rabil ne bode, samo poznanje nemških črk, branje in pisanje z nemškimi črkami ostane. 5. V Ptuju naj bodo nemši razredi zase, slovenski zase. 6. Da bi se »v jesen, kadar so va-kance«, vsako leto v drugem mestu držala splošna skupščina (General - Ver-sammlung) vseh slovenskih učiteljev, »pri kateri priložnosti hi se slovenske besede in koncerti deržali in tako slovenski duh v nemškem mestu bolj razširil«.
Da ti sklepi niso bili prazne besede, temveč so se zborovalci zavedali, da je potrebno tudi konstruktivno delo, nam dokazujejo »Pravila ptujske učiteljske skupščine«, ki jih čitamo lahko na str. 72—1849 »Slovenije« in ki obsegajo: 1. Namen in organizacija, 2. Dolžnosti predsednika. 3. Dolžnosti odbornikov. 4. Dolžnosti zapisateljev (tajnikov), 5. Dolžnosti peneznika ali kasirja (blagajnika). 6. Dolžnosti in pravice častnih udov. ? Jezik. 8. Obljuba. 9. Opravilni red. 10. Forma protokola. 11. Formular za dnevni red prihodnje skupščine.
Naš tisk Mf doseže predvojno stanje!
SVETLI ZGLEDI TREH DRUŠTEV
Za slehernega starejšega prosvetnega delavca je v zadnjem »P. d.« (rubrika »Le preberite ...«) posebno razveseljiva vest, da so učiteljska društva Radovljica, Jesenice in Ljutomer sklenila, da bo vsak član obvezen naročnik »Prosvetnega delavca« in »Sodobne pedagogike«. Na drugi strani pa so objavljeni primeri Goriškega okraja, ki kažejo porazno sliko o zanimanju za naš napredek. So pa še druge šole, kjer je stopnja učiteljske zavesti prav nizka, n. pr. med 14 člani čutita le dva potrebo po »Prosvetnem delavcu« in eden po »Sodobni pedagogiki«! Poznamo pa celo gimnazije, ki nimajo nobenega naročnika. Značilno je, da so tu prizadeti večinoma mlajši člani, o katerih bi mislili, da bodo z največjim navdušenjem sledili pedagoškemu tisku, ki jim hoče biti svetovalec, obveščevalec in vodnik v poklicnem življenju.
V lanski številki »Prosv. delavca« je tov. Ostanek objavil zgodovino »Učiteljskega tovariša«,- ki je v letih 1861—1941, t. j. 80 let izhajal kot stanovsko glasilo slovenskega učiteljstva in je kot tak odigral važno vlogo pri vzgoji in izobraževanju učiteljev. Tudi v dobi najhujših kriz in draginje je izpolnjeval svoje napredno poslanstvo, saj ni bilo nobenega učitelja — člana učit. društva —, ki bi ne bil naročnik. Prav tako je uspevala 70 let pedagoška revija »Popotnik« s pomočjo vsega učiteljstva. Ni čuda, če je takratnemu učiteljskemu tisku prof. Prijatelj v »Kulturni in politični zgodovini Slovencev« (1939) priznal »vestno rešitev važne naloge v slovenski kulturi.«
Tradicija je bila pred vojno pač taka, da je učitelj - novinec takoj s prvim dnem namestitve postal že član učiteljske skupnosti in naročnik učiteljskega tiska. Zato se je
pAMna t&mrniA, medniku.
V težnji po tesnejših notranjih vezeh, ki naj vežejo list z bralci in bralce z listom, da bo list nepogrešljiv za bralca, kakor so naročniki in bralci nepogrešljivi za obstoj lista, je tu in tam potreben pogovor članov uredniškega odbora z bralci in sotrudniki in obratno. Mislim, da vsega, kar želim povedati, ne bi mogel napisati tako v nekem z naslovom vezanem članku, kakor ti to lahko povem, tovariš urednik, v obliki odprtega pisma.
Pobudo za to čutim že delj časa. Neposreden povod pa je dala zadnja številka »Prosvetnega delavca«. V stolpcu Le preberite... čitam namreč: »Učiteljska društva v Radovljici, na Jesenicah in v Ljutomeru so sklenila, da bo sleherni član naročnik »Prosvetnega delavca« in »Sodobne pedagogike«. — Za primer navajamo število naročnikov na naša lista v goriškem okraju« ... Sledi porazna statistika števila naročnikov pedagoškega tiska: od 168 učiteljev je naročenih na »Prosvetnega delavca« 12 (dvanajst) članov!
»Prosvetni delavec« je v številki 10-11 iz leta 1951 ob podražitvi papirja priobčil članek: Ohranimo tradicijo pedagoškega tiska. Članek se zaključuje: »Naj bi teh nekoliko podatkov služilo za uspešnejšo diskusijo o odnosu naših šolnikov do lastnega tiska in zbudilo v njih potrebno moralno odgovornost.« Kake širše diskusije, v katero bi posegali predvsem šolniki s terena, ki naj bi prvenstveno dopisovali v »Prosvetnega delavca«, nismo mogli zaslediti. Le tu in tam smo v uredniških člankih čitali, da se mora pe-
»Učit. tovariš« po obsegu in vsebini lahko od leta do leta uspešno razvijal, da je v zadnjih 30 letih izhajal redno kot tednik v obliki dnevnika. Starejši tovariši ga imajo še v najboljšem spominu in so ob sobotah, ko ga je pismonoša prinašal, dali njemu prednost pred ostalim časopisjem. Bil je odličen informator o žitju in bitju slovenskega učiteljstva: poročila o zborovanjih, napredovanjih, smrtnih primerih, komentarji k uredbam, diskusije o strokovnih vprašanjih itd. In to vsak teden! Pa še nekaj je treba ugotoviti: to je zmoglo osnovnošolsko učiteljstvo samo, čeprav so plače bile tedaj nezadovoljive! Skrbelo je tudi za »Popotnika«, ki je imel 4500 rednih naročnikov.
In danes?
»Prosvetni delavec« izhaja tretje leto kot glasilo združenj prosvetnih delavcev Slovenije. Ves čas se bori s težavami, kakor tudi »Sodobna pedagogika«, ki prav tako neredno izhaja. »Prosv. delavec« je po sedanjem stanju postal mesečnik, »Sodobna pedagogika« pa dvomesečnik ob naročnini 300 oz. 250 din letno. Morda je trenutno glavni vzrok zares gmotno stanje članstva, čeprav nas je v 5 združenjih trikrat več kot nekoč pred vojno. Ta potencial bi nam moral omogočiti vsaj to, kar smo nekoč že imeli — vsaj mi osnovnošolski učitelji!
Ko stojimo pred novo uredbo plač, nikakor ne moremo mimo našega tiska. Prva naša skrb v vseh petih združenjih bi morala biti posvečena vprašanju: ali ni prišel čas, da naš tisk napreduje in se dvigne vsaj na predvojno stanje?
Menimo, da moramo danes, ko naš poklic zahteva večji čut družbene odgovornosti, odločneje kreniti naprej kot kdaj koli poprej. Radovljica, Jesenice in Ljutomer nam kažejo pravo pot!	—c.
dagoški tisk boriti za naročnike. Po zborovanjih in sestankih pa smo slišali sem ter tja, da je obstoj »Prosvetnega delavca« bojda ogrožen zaradi nizkega števila naročnikov in naročnikov, ki so slabi plačniki. V naših vrstah smo opažali pojave neke krize v odnosu šolnikov do svojega tiska. Na nek hladen odnos do pedagoškega tiska opozarja tudi »Prosvetni delavec« v uredniškem članku: Razgovor z našimi bralci in dopisniki (štev. 19-20, 1951), kjer či-tamo: »Bolj brižno bo treba ustvarjati pogoje, v katerih se bomo zopet posvetili branju in študiju knjig ter listov, naročevanju, plačevanju, zbiranju in prebiranju del iz naše kulturne zakladnice.«
Sedaj izvemo v številčnem prikazu iz nekega okraja o številu naročnikov naših dveh listov. Brez olepševanja si je treba priznati, da ta statistika ni nič kaj laskava za šolnike. Ce smo pa že videli številke iz enega izmed okrajev, bi kazalo zaradi informacij in pravičnosti na ljubo objaviti statistiko naročnikov obeh listov po vseh okrajih.
Bodimo stvarni in si priznajmo, da je treba iskati vzroke malemu številu naročnikov v ekonomsko-finančnih razlogih. Kratek račun: si naročnik na radio, dnevnik, oba pedagoška lista, morda še na literarno revijo in še na kak list; postavka za kulturne potrebe v tvojem mesečnem preračunu izdatkov je zelo visoka! Toda bila je prav lepa vrsta šolnikov, ki niso bili naročniki pedagoškega tiska tudi pred zvišanjem naročnine. So tudi prosvetni delavci, ki sploh niso naro-
»Strog£fc, tod£k pravična disciplinska obsodba«
Skupščina in poročilo o njej sta zainteresirala tudi A. Einspielerja, ki se v vsakem pogledu strinja s temi sklepi (1849—149), le da zelo dvomi v izvedbo šolskega svetovalstva in pravi: »Skoda, škoda, . da je glas slovenskega naroda tako mnogokrat in enodušno oznanjen, le ostal glas vpijočega v puščavi. . .« Dokler ne dobimo šolskega sveta, zahteva Einspieler: 1. nižje šole morajo biti po slovenskih krajih slovenske; 2. duhovniki in učitelji naj obračajo največjo skrb na nedeljske šole; 3. se z učitelji z novim šol. letom 1850 napravi »skušnja in se sprevidi, ali zna vsak učitelj v slovenskem kraju po slovensko brati, pisati in rajtati.«
Naj omenimo samo še učiteljski zbor v Kapli na Koroškem, katerega je opisal učitelj A. Škerjanc (1849—230), ki se je tudi drugače večkrat oglašal v šolskih rečeh. Iz poročila zlasti razvidimo, kako težak je bil boj za slovensko šolo, deloma zaradi učiteljstva samega, deloma zaradi nemškutarskih lokalnih faktorjev in oblastev, pa tudi zaradi dvoličnosti dunajske vlade, o čemer bomo še govorili.
O tem, kaj naj bi obravnavali na učiteljskih zborih, je posebno tehten članek Einspielerjev »O važnosti učiteljskih .skupščin (1894—162), za katerega mu je dal pobudo M. Stojanovičev dopis v 20. št. »Slavj. juga« o skupščinah v Vinkovcih. Do Stojanovičevih navodilih in svojih zamislih priporoča za obravnavanje na učiteljskih skupščinah naslednja vprašanja: 1- Ali imamo dovoljno število ljudskih šol Po slovenskih deželah; ako jih ni, kako bi se mogle najprej napraviti. 2. Ali fo vse šole v dobrem stanju; ako ne, kako bi se to moglo popraviti. 3. Ali (mamo dobre šolske knjige po vsebini m jeziku — katere bi se morale uvesti hove in kako stare popraviti. 4. Ali mladina marljivo obiskuje šole, ako ne, kaj je vzrok in kako ga odpraviti. 5. Ah je v slovenskih šolah nemški jezik Potreben in naj se še obdrži ali ne. 6. Kateri nauki in katere znanosti so mla-bencem potrebne, ki žele biti učitelji ■m Po katerem najpripravnejšem potu
bi se jim mogle deliti. 7. Ali so kje ženske šole, v kakšnem stanju so: ali bi ne bila potreba po 'uvedbi dekliških šol, kjer bi se dekleta skupaj učila ženskih ročnih del. 8. Kako bi se mogel teoretični pouk o poljedelstvu, čebelarstvu, sadjarstvu in gospodarstvu na zabaven način uvesti s praktičnim poukom. 9. Ali so kje nedeljske šole, v kakšnem stanju so, katera so sredstva, da jih mladina z veseljem obiskuje. 10. Kako bi se plača učiteljev povišala in utemeljila ter se mogle težkoče polaj-šati; koliko je učitelju v mestu, trgu, vasi potrebno za dostojno življenje. 11. Ali bi bilo dobro, da živijo učitelji edino in izključno od učiteljske službe in da se jim odvzame »služba cerkvarja ali mežnarja, organista itd.«.
Naj k tem najvažnejšim poročilom in zapisom o učiteljskih skupščinah omenimo še dopis »Učiteljski zbor za tretje kvatre v Šentvidu pri Vipavi« (1849—211), ki poroča o uvajanju slovenščine v šolo, o šolnini, o tem, da gla-skovanje (Lautiermethode) »ni nič obraj-tana«, ter o želji, naj bi se o delovanju skupščin med seboj obveščali, da bi se: »kar bi na mnogih krajih bilo za dobro spoznano, v obče vpeljalo« — in pa obširnejše ponatiske o učiteljskih skupščinah iz drugih listov, ki jih omenjamo pri teh samih.
Ze iz sklepov učiteljskih skupščin, naj bi se skupščine med seboj obveščale o svojih razpravljanjih in sklepih, vidimo, kako živa je bila želja in potreba po skupnem šolskem-učiteljskem listu, iz »Novic« pa smo lahko povzeli, katere in kakšne so bile zapreke za nje-govo_ izdajanje. Navedemo pa naj razen teh želj v glavnem še odločne glasove, kl_so govorili za njegovo izdajanje.' Najvažnejši je pač A. Praprotnika, ki je govoril na učiteljskem zboru 21. maja 1849 na Bledu. A. Praprotnika, kasnejšega prvega urednika »Učiteljskega tovariša«, poznamo v tem pogledu že iz »Novic«. Ce pa je tamkaj nastopil le s kratko notico, je podal na tem učiteljskem zboru naravnost program za šolski in učiteljski list ter objektivno pre-
ceni na noben list! Ti tudi čitajo bore malo. Pa vendar je najmanj, kar dolguje prosvetni delavec sebi in svoji družbeni funkciji, da je naročen in da čita vsaj svoje društveno in strokovno glasilo.
Presenetljivo je, da obstaja v vrstah pedagoških delavcev taka strokovna in v daljnjem sklepanju tudi kulturna slepota in gluhota. Saj ni tako brez pomena, če gre vzgojno-poučna in društveno-infor-mativna beseda pedagoškega tiska neopazno mimo dolge vrste prosvetnih delavcev.
Mislim, da je pravilen sklep zgoraj navedenih društev o obveznem naročništvu na »Prosvetnega delavca«. Naročništvo na društveno glasilo naj bo vezano s članstvom in naročnina naj bi se plačevala obenem s članarino mesečno.
Prav sedaj, ko je sestankarstvo (ki je imelo poleg slabe tudi dobro stran, če je imelo svojo vsebinsko vrednost) za nami in ko so tudi zborovanja zaradi ekonomskih razlogov redkejša ali prav redka, prihaja z dvakratno vrednostjo do veljave društveno glasilo.
Da, društveno glasilo, v katerem pa pogrešamo, prav občutno pogrešamo poročila o življenju in delovanju društev. Društva se vsekakor bavijo in rešujejo najrazličnejša vprašanja in probleme, društvenega, strokovnega, splošno šolskega, političnega in kulturno-prosvetnega značaja. Poročila o notranjem življenju društev, o razpravljanju in reševa-. nju raznolike problematike, ki se postavlja pred društva in člane, pred pedagoško-prosvetne delavce sploh, bi bila zanimiva, spodbudna in poučna. Tako bi postalo glasilo tudi dejansko-vsebinsko in ne le formalno-nominalno društveno glasilo, ki bo izraz naše miselnosti in odraz našega dela, naš nepogrešljiv informator, svetovalec in vzgojitelj, pa tudi naš glasnik!
Krivde za pogrešanje poročil o bitju in žitju društev pa nemara ne smemo iskati v uredniškem odboru, temveč zopet na terenu.
V	zvezi z vsem rečenim, mi še leži na srcu izhajanje lista, tovariš urednik. Za izhajanje »Prosvetnega delavca« v dvojnih številkah obstajajo bržkone tehtni razlogi. Vendar pa naj izrazim mnenje mnogih bralcev in naročnikov tudi svoje, da bi bil »Prosvetni delavec« zanimivejši, novejši, učinkovitejši, prožnejši, pri-kladnejši in preglednejši, skratka: vsestransko bi bolj poslužil svojemu smotru, ako bi izhajal redno tedensko.
Če bodo te vrstice sprožile tovariško razpravljanje o sklopu vprašanj okrog našega pedagoškega tiska, so dosegle svoj namen. V tem pričakovanju in nadeji vsem tovariški: Zdravo!
Naročnik in sotrudnik.
☆
Hvaležni smo obema dopisnikoma, ki sta v tej številki načela vprašanje obveznega naročništva na list. Mnoge podružnice so že na jesenskih zborovanjih sprejele tak sklep, vendar ga vse niso izpolnile. Mogoče bodo sedaj vprašanje postavile ponovno na dnevni red.
V	poročilih o življenju in delu društev, ki naj bi jih list prinašal, pa vidimo mi enega od najbolj tehtnih opravičil za izhajanje tega lista. Pa jih ni! Saj želimo povsem kratka poročila, brez uvodov in nepotrebnega filozofiranja — toda, kakor da trkamo na vrata nepismenih...
In še nekaj: list se vzdržuje sam! Dokler se nam ne nabere potrebna vsota na bančnem računu, ne moremo dati gradiva v tiskarno. Zato smo postali — na našo največjo žalost — mesečnik. Uredništvo.
tehtal prednosti takega lista In objektivne ovire, ki še ne dovolijo njegovega izdajanja. In še v članku »Milim prijateljem šol in slovenščine« (1849—318) se vrača k šolskemu listu in pravi: »Priporočali in priporočali smo že mnogokrat učiteljski časopis. Ni ga še zdaj! Zato bratje, prijatli! ne mudimo in ne čakajmo, da zamudili ne bomo.« Ampak tudi on sam je čakal in je čakati moral. Kako prav pa je imel s svojim čakanjem in oklevanjem, nam pripovedujejo politični razlogi, ki so že takrat začeli zmanjševati pravice »leta svobode«. Vzlic idealizmu, ki ga vidimo iz delovanja nekaterih in ki bi pod drugimi razmerami mogel zajeti širše množice, takrat le še ni bil primeren čas za tak list. . . Zato tudi ni čudno, da so se realni možje zavzemali za to, naj o rečeh, ki bi jih obravnaval tak list, govore takratni splošni listi. Tako priporoča tudi v »Sloveniji« že imenovani koroški učitelj Škerjanc, »ako bi se tak časopis ustanoviti ne zamogel... si pomagajmo z drugimi listi« (1849—346).
K že prej omenjenim mišljenjem Einspielerjevim glede materialnega stanja učiteljskega naj pokažemo še tozadevno A. Praprotnikovo primero o plačah učiteljev in drugih — nižjih — stanov, ko pravi (1849—318): »Za vprašanje učirtteldlskih plač, ki še vedno znašajo letno 130 gld. (kakor je bilo določeno pred 60 leti), ima pa vratar v uradu 300, hišni sluga (t. j. uradni sluga) 250 . . .« Praprotnik jim ni nevoščljiv, primerja le njihov položaj z učiteljskim položajem.
Je pa še eno vprašanje, s katerim se bavi »Slovenija« kot politični list tudi v šolskem vprašanju. V teh letnikih le opozarja na to, t. j. na reakcijo po »letu svobode« v nacionalnem vprašanju. Meglice in megle so se že začele zbirati in rodoljubi s strahom pa tudi še z nevero gledati ta znamenja. Naj omenimo le nekatere časopisne odme-, »Sloveniji« v tem pogledu.
Prvi se je oglasil < . Einspieler v dopisu na str. 154 letn 1849, kjer še hvali učiteljtie in pripoveduje o njih,
Društvo učiteljev Celje-mesto in okolica je poslalo Republiškemu odboru Društva učiteljev v Ljubljani sledeči dopis:
Združenju učiteljev v Ljubljani.
Člani društva učiteljev za Celje in okolico prosijo za naslednje pojasnilo:
1.	Kako je z disciplinsko zadevo tov. Miheliča?
2.	Zakaj se republiški odbor za stvar ni zanimal, ker se o prizadetem tovarišu sliišjo marsikatere dobre strani? Zaradi tega bi se mu morebiti enkratni prestopek ne smel šteti v tako zlo in ga tako strogo kaznovati.
Časopisna vest je tako kratka, da nam ne zadostuje. Učiteljstvo je nad postopkom ogorčeno. Zelo dobro bi bilo, da izide pojasnilo v Prosvetnem delavcu.
Društvu v Celju dajemo tole pojasnilo:
Disciplinske razprave proti učitelju Miheliču se je udeležil kot opazovalec član IO Združenja učiteljev. Po objavi članka »Stroga toda pravična disciplinska obsodba« (Slov. por. 13. III. 1952) je IO Združenja učiteljev poslal dne 15. III. 1952 uredništvu Slovenskega poročevalca naslednji dopis:
Izvršni odbor Združenja učiteljev Slovenije je razpravljal o disciplinskem postopku Okrajnega disciplinskega sodišča okraja Ljubljana okolica in o članku, ki ga je prinesel Slovenski poročevalec dne 13. III. 1952, na 4. strani pod naslovom »Stroga, toda pravična disciplinska obsodba« in je soglasnega mnenja, da je bil postopek Okrajnega disciplinskega sodišča neprimeren. V tej zvezi pa tudi članek enostransko informira javnost in politično negativno vpliva na prosvetne delavce in prosvetno politiko sploh.
Zaradi tega prosi IO Združenje učiteljev Slovenije, da Slov. poročevalec po možnosti na istem mestu priobči priloženo izjavo v smislu zakona o tisku.
»STROGA, TODA PRAVIČNA
DISCIPLINSKA OBSODBA«
Slovenski poročevalec je dne 13. marca 1952 objavil članek z naslovom »Stroga, toda pravična disciplinska obsodba«.
V	članku navaja nepodpisani pisec potek javne razprave Okrajnega disciplinskega sodišča okraja Ljubljana-okolica proti šolskemu upravitelju Ivu Miheliču.
V	članku je pisec navedel najprej pozitivne lastnosti Iva Miheliča (mimogrede, bil je petkrat — ne dvakrat — izvoljen za predsednika podružnice Sindikata učiteljev in profesorjev za okraj Ljubljana-okolica — zapad). Nato pa navaja njegove prekrške. Prekrški, ki jih je obtoženi zakrivil v šolskih letih 1949/50 in^ 1950/51, so pa potrebni malo boljše osvetljitve, kakor pa v navedenem članku.
Disciplinsko sodišče je obravnavalo obtožbo, da je prihajal v šolo pijan, da se je pred otroki zelo nesposobno obnašal, da je dva šolska otroka udaril po glavi in da je samovoljno izpreminjal šolski urnik ter izostajal od pouka.
Niso pa iz dopisa razvidni prestopki, ki jih je disciplinsko sodišče konkretno obravnavalo.
Treba je bilo dokazati, da je bil 12. IX. 1951 (torej enkrat) v šoli pijan in se je v tem primeru nespodobno obnašal. (Slonel in spal v šolski klopi, otrokom je naročil, naj se mečejo in plešejo). Dokazati je bilo treba, da je pretepal otroke, sodišče pa je obravnavalo dva primera, t. j., da je udaril dva otroka po glavi; dokazati je bilo treba, da je samovoljno štirikrat spremenil šolski urnik (ure, ki jih je žena sicer imela ob petkih,
koliko so morali prestati zaradi slovenščine, upa pa: »Morebiti, da v 1950 kaj boljšega smemo pričakovati, Bog daj, pa imamo le slabo zavupanje; saj je na učilišču v Celovcu 11 preparantov, ki bodo 1850 nastopili učiteljsko službo, pa le enega ni, ki bi vedel kaj slovenske abecede, slovnice, pisanja, čeprav so vsi slovenskega rodu.«
To je bil klic po slovenskem učiteljskem naraščaju, ki je bil en vzrok, -hujši pa je bil pritisk oblastev. Čeprav še na str. 181 letn. 1849 beremo mnogo obetajoči govor dr. Lehmana ob nastopu njegove službe kot šolskega nadzornika v Celovcu, v katerem je (kot rojen Novomeščan) obljubljal »vpeljanje domorodnega (torej ne slovenskega) jezika v javnem poučevanju. . . ker pa »smo se nemško šolali, bi ne kazalo nemško naenkrat opustiti, vendar ne toliko podpirati, da bi to bila podstava«, je pa »Slovenija« že na str. 230 istega letnika morala klicati:	»Slovenci,
pozor!« in opozarjati na ministrski' odlok s 4. julija 1849, pri katerem z analizo pokazuje, kako je naperjen proti slovenščini v šolah — saj s tem odlokom ministra Bacha ni šlo za drugo, kakor da se je »zopet začela nemščina siliti in vrivati v šole in posebno na Koroškem, kjer so to podpirali uradi . . .« Učitelji pa, ki so hoteli slovenščino vpeljavati v šolo, so dobivali grajo in so jim pretili . . . (1849—346). — Pa ni bilo tako le na Koroškem, tudi sekovski ordinariat (kamor so spadale cerkev in šole na Spodnjem Štajerskem) je izdal 31. okt. 1849 okrožnico, ki poziva učitelje, naj ne zanemarjajo nemščine v šoli, ter jih opominja, naj se tega drže.
—	V članku na str. 86 letn. 1€50 pa beremo bolj ostro obsodbo tega, kar se je po ministrskem odloku zgodilo in česar so se rodoljubi bali; takole pravi: »V Ministerski nalog ljudskim šolam, naj vse predmete v normalkah po nemško uče«, ne moremo verjeti, »če pa je res, potem je »enakopravnost gola laž, pa saj
—	Slovencem gre lajat in tace lizat’«, na str. 90 pa: »Kar pervi ministerski in cesarski besedi, kar ravnopravnosti ne
je preložil na soboto), a ni nikogar o tem obvestil. Obtoženi je to dopuščal, posebno še, ker je bil ta prestopek sprejet v obtožnico šele med samo razpravo, in izjavil, da je hodil v Ljubljano po potih zaščite svojega sindikalnega članstva, pri čemer pouk ni trpel. (Po izjavi predsednika Sveta za prosveto in kulturo OLO okraja Ljubljana okolica se je to tolerilalo v primernem obsegu.)
Clankar še pravi, da je prisotno občinstvo to in tako sodbo z odobravanjem sprejelo na znanje. V dvorani tega ni bilo slišati in tudi ne videti.
Združenje učiteljev Slovenije vztraja pri načelu, da je treba vsak prestopek, ki ga prosvetni delavci zakrivijo, pravilno raziskati, nato pa tudi primerno strogo in pravično kaznovati, kar je edino vzgojno za učitelje in za našo javnost.
Izvršni odbor
Združenja učiteljev Slovenije.
☆
Slovenski poročevalec gornje izjave Združenja učiteljev, ki je dostojno^ napisana, ni priobčil. Pač pa je več dni za tem izšel v Slovenskem poročevalcu še članek z naslovom »Zakaj je bil obsojen učitelj Mihelič«, ki ga je poslal predsednik okrajnega disciplinskega sodišča. Nimamo kaj pripomniti k vsebini članka, pač pa se nam zdi potrebno poudariti sledeče:
Tov. Mihelič je bil obsojen na disciplinski razpravi dne 11. m. 1952 po dokaznem gradivu, ki ga je Slovenski poročevalec tudi takrat objavil in ga mi v svoji izjavi dopolnjujemo. Ne moremo pa soglašati z metodo, da se navajajo v članku novi očitki za utemeljitev same razsodbe, ki naj opravičujejo višino kazni, saj je bila razprava že končana in sodba že izrečena.
Društvo učiteljev Ljubljana -okolica ima sedaj priložnost, da pove, kako je moglo petkrat spregledati, da gre tov. Miheliču le za »krinko«. Krajevne organizacije v Notranjih goricah pa se morajo resno vprašati, kako so mogle spregledati »krinko« učitelja Miheliča, ko je tam živel že več let, pa so ga še med samim disciplinskim postopkom volile za ljudskega inšpektorja. Kako so mogli spregledati njegovo »krinko«, se naj vprašajo tudi prosvetni inšpektorji, ki so ga doslej menda zelo dobro ocenjevali.
★
Ob še nezaključenem primeru Miheliča iz Notranjih goric se nakazujejo problemi, o katerih bo le treba razmisliti in po potrebi tudi eventualno že ustaljeno prakso iz-premeniti.
Kot prvega bi se dotaknil vprašanja vzgoje prosvetnih delavcev. Mislim tu na pažnjo, ki jim jo mora stalno posvečati predvsem naša oblast. Saj nas socialistična etika uči,^ da moramo nenehno vzgajati, istočasno pa nenehno tolči po napakah. Prav gotovo ni prav, ako dopuščamo, da človek dela napake, da pa mu istočasno dajemo funkcije ali celo odlikovanja in nagrade. Ob nevera kakšni priliki pa se na takega človeka zgrne vse, kar je — ali dostikrat tudi ni — slabega napravil.
O tem morajo razmisliti naši društveni odbori in tudi člani naših društev. Razen njih pa vsi, ki jim ni vseeno, kakšni so naši pedagoški delavci, vsi ki jim je mar vzgoja naših otrok, vsi, ki jim ni vseeno koliko delavcev izgubimo.
Zelo problematično je tudi pričevanje učencev osnovne šole proti lastnim vzgojiteljem. Prav gotovo
zadosti, kar protivnike nam za va^he postavi ne more zadostno biti.«
Kako malo so zalegli taki protesti, o tem nam pripoveduje zgodovina slovenskega šolstva nadaljnjih let, kar pa ne spada v okvir naših zapiskov.
»Slovenija« je nehala izhajati s koncem marca leta 1850. Izdajatelj J. Blaznik je pozival naročnike, ki so plačali list za vse leto, naj prejemajo list, ki začne pri njem izhajati s 1. aprilom 1950, to pa je bil
LJUBLJANSKI ČASNIK
»Ljubljanski časnik«, ki je pod uredništvom Blaža Potočnika začel izhajati »2. Maliga travna 1850«, je bil prvi slovenski uradni list — ali pravilnejše povedano: prvi slovenski vladni list. Značaj takega lista je poudaril že prvi uvodnik (1850—1) z naslovom:	»Prijat-
lam slovenskega naroda«, v katerem je naznanjen namen časnika tako: »Tudi naše slovensko ljudstvo naj po časnikih in novicah zve« in »se vsak lahko prepriča, de cesarska vlada povsod po enakih postavah ravna, in nobenimu večjih pravic ne daje, kakor drugim. Slovensko ljudstvo naj zve, kako se po drugih krajih ljudje po novih postavah vrede-vajo In obnašajo, in naj se uči, kar je dobriga posnemati, kar je pa napačno, tega se varovati. — S takimi in drugimi koristnimi rečmi Ljubljanski časnik soznaniti, in mu tako k podučenju in omikanju pomagati, je lep namen Ljubljanskega časnika.«
Pod uredništvom Blaža Potočnika mu je bil namen tudi, da »za kratek čas in razveseljevanje si bo naš »Časnik« v lepoznanskem listu prizadeval kolikor bo moč več lepiga In dobriga prinašati.« S tem je bil poudarjen namen tudi leposlovnega lista, kar je pod Blažem Potočnikom v precejšnji meri tudi bil. Sotrudniki so mu bili: J. Trdina, Mat. Valjavec, J. Valjavec. Poien-čan, Fr. Cegnar, I. Navratil, Fr. Levstik, tako pa se je 4. — leposlovna — stran lista po duhu odmikala od prvih treh. političnih in poučnih strani.
VOG CEDI PKJEJKO ME. J E.
Poglobili smo slike s socialističnim! učitelji Koroške
leta osnovne šole in pet let splošne srednje šole. Slednje naj se ustanavljajo v vseh večjih krajih, kjer je dovolj učencev.
Učiteljska izobrazba naj obsega popolno srednjo šolo z maturo in štiri semestre študija na pedagoškem institutu, ki naj ima položaj fakultete. Učitelj vseh stopenj šol se mora stalno izobraževati, kar nadzoruje inšpektor. Dosedanja izobrazba učiteljev osnovnih šol obsega nižjo gimnazijo in pet letnikov učiteljišča, učiteljski kandidati pa absolvirajo med šolanjem tudi prakso na eno ali dvorazrednicah, katerih je na Koroškem še precejšnje število.
Samoizobraževanje učiteljstva se vrši v tečajih in v stalnih strokovnih aktivih za osnovne in srednje šole, poleg tega morajo predvsem mladi učitelji izdelovati razne peda-goško-didaktične naloge, s katerimi utemeljujejo svoje delo v razredu.
Vodilna mesta na zavodih so najprej e začasna, t. j. za razdobje, v katerem se vodijo poizkusi, nakar šele sledi stalna nastavitev. Predlog šolskega zakona predvideva začasno nastavitev za vse učiteljstvo, stalnost pa se doseže po dveletnem uspešnem delu v razredu. Upravitelji vodijo največ 7—9 oddelkov. Vsi pa tudi poučujejo svoj razred, da ostanejo v živem stiku z razrednim delom.
Šole, ki so zgrajene v letih po vojni, katerih eno (v Celovcu) smo si ogledali, nudijo tako učiteljem kot učencem prijeten, topel, zdrav, sončen, udobno urejen prostor za delo. V teh šolah so si učenci sami določili hišni red in z velikim čutom odgovornosti varujejo ljudsko imo-vino. V teh novih šolah so poleg razsežnih učilnic in prostornih hod-
Ptiblikaclje UNESCA
Revija Mednarodni bilten socialnih ved (Bulletin International des Sciences sociales) obravnava važna aktualna vprašanja. Zadnja številka revije preučuje nekatera važna socialna Vprašanja Južne Azije, v katerih so izrazili svoje mišljenje predstavniki azijske kulture. Ta številka bo vzbudila predvsem pozornost orientalistov in tistih, ki želijo, da bi se vzhodna in zapadna kultura zbližali, kar je neogibno potreben pogoj za nastop civilizacije, ki bi bila skupna dobrina človeštva.
Cena številki je 1 dolar ali 300 frankov, celoletna naročnina 3,50 dolarja ali 1000 frankov.
Uporaba otroške delovne moči in obvezno šolanje. (L’emplo:i de la main d’oeuvre enfantine et la scolarite ofoliga-toire).
Mednarodni urad dela je objavil pod tem naslovom tehtno razpravo; zanimivo vsebino nakazujemo samo z nekaj stavki:
V večini civiliziranih dežel se izpopolnjujejo zakoni o delu otrok in določila o obveznem šolanju. Njihov namen
UNESCO
olijarvlfa arvlšatuto število štipendij
nikov in garderob lepe, bogato opremljene telovadnice. Šola ima svojo zvočno filmsko aparaturo, v vseh razredih tudi radijsko ozvočenje, sanitarne in higienske naprave ter prostore, kjer se vrši gospodinjski pouk.
Zborovanje učiteljev pa je potekalo v znamenju obračuna dela in perspektiv za utrditev organizacije. Značilen je bil referat zveznega poslanca dr. Neugebauerja, ki je tolmačil borbo socialistov za napredno šolo, kar je že spredaj navedeno. Iz izvajanja je bilo čutiti, da Vatikan tudi tu napenja vse sile, da bi se uveljavile konfesionalne šole, ki bi jih podpirala država. To bi vsekakor pomenilo korak nazaj v avstrijskem šolstvu. Dr. Neugebauer je apeliral na zbrano učiteljstvo, da zastavi vse sile in sposobnosti in si utrdi svoj ugled v šolskem resoru in s tem tudi odvzame nazadnjaškemu učiteljstvu postojanke, s katerih bi mogli uveljaviti reakcionarne tedence ljudske stranke.
Zborovanju je prisostvoval tudi deželni glavar gospod Wedenik, ki je v svojih izvajanjih podčrtal, da hočejo socialisti doseči pravilno rešitev manjšinskega šolstva. Tu nastopajo razne ovire za dokončno ureditev, ker hočejo pristaši ljudske stranke uveljaviti pravico staršev. Ta rešitev pa je slabša od trenutnega položaja. Za dosego enakopravnosti slovenske manjšine, kakršno imajo manjšine v Jugoslaviji bo pa prav gotovo potrebno še mnogo borbe.
Učiteljstvo na dvojezičnih šolah ima za svoje delo posebne dodatke. Prav v zadnjem času je uspelo dobiti dovoljenje za uporabo lista »Mladi rod« na dvojezičnih osnovnih šolah.
Socialistični učitelji žele, da se stiki z nami razširijo in da bi prišlo tudi do izmenjave članstva že v letošnjih počitnicah.
je, da preprečujejo prezgodnjo zaposlitev otrok in da jim omogočijo šolanje, do katerega imajo pravico.
Vendar so te določbe često nezadostne, včasih celo neučinkovite. Zaradi tega je potrebno napraviti konec takemu stanju.
Razprava nudi bogato zgodovinsko gradivo o tem vprašanju in popolno sliko sedanjega stanja v 57-ih državah. Bralec bo z zanimanjem bral o že doseženih uspehih in pa tudi o velikih nalogah, ki jih bo še potrebno Izpolniti.
Razprava ima 110 strani in stane 1,50 dol. (400 fr.).
Temeljna izobrazba (Educatton de base) je revija, ki izhaja na tri mesece. V letošnji januarski številki so izšli naslednji važnejši članki:
Muzeji za Indijance v Združenih ameriških državah; Izboljšanje življenjskih pogojev kmetov v Iranu; Borba proti analfabetizmu v Kubi itd. Članke so prispevali znani strokovnjaki.
Številka stane 0.20 dol. (60 fr.), za celo leto 0.70 dol. (200 fr.).
0 JEZIKOVNEM
, V januarju 1952 so prisostvovali zastopniki socialističnih učiteljev Koroške ustanovnim občnim zborom Združenja učiteljev in Združenja profesorjev, v marcu pa smo bili mi povabljeni na občni zbor Društva socialističnih učiteljev Koroške v Celovec. Delegata obeh povabljenih združenj sta prisostvovala dne 13. marca temu zborovanju.
Obisk je omogočil, da smo se podrobneje seznanili z delom društva in s problemi šolstva na Koroškem. Ugotovili smo, da je socialistično učiteljstvo te dežele najmočnejše v vsej državi in da se udejstvuje aktivno tako v šolstvu kot v političnem življenju. S strokovno temeljitim delom in utrjevanjem šole kot najmočnejšim faktorjem vzgoje naraščaja, ki naj postane zdrav, delavoljen, dolžnosti se zavedajoč, svobodoljuben in miroljuben bodoči državljan, si utrjujejo socialistični učitelji svojo vlogo in pomen. Z urejanjem materialnih osnov, t. j. z zidavo novih šol, ki naj bodo mladini drugi dom, za kar se najbolj zavzemajo socialistični učitelji, se tudi na zunaj veča nji-gov ugled in pridobivajo simpatije. (Novograjenih šol na Koroškem po 1. 1945 je 28, obnovljenih' 37, nekatere pa so še v zidavi.)
Najodločnejša borba, ki jo vodijo soc. učitelji v zveznem parlamentu, gre za tem, da se ob razpravi o novem šol. zakonu ne uveljavi zahteva avstrijske ljudske stranke po konfesionalnih šolah, ki bi jih država finančno podpirala.
Socialistični učitelji tudi zahtevajo, da se omogoči vsej mladini ne glede na njen socialni izvor in versko pripadnost šolanje vključno do univerze, če je za to sposobna. Uveljavi naj se devetletna šolska obveznost, h kateri spada ali 9 let nižje in višje osnovne šole, ali štiri
»STROGA, TODA PRAVIČNA
DISCIPLINSKA OBSODBA«
ne more vzgojno vplivati na otroka, ko nastopa pred resnim tribunalom disciplinskega sodišča šolar, ki priča proti svojemu učitelju in vzgojitelju, ko ta sedi poleg njega na zatožni klopi. Ne gre tu za krivdo ali nekrivdo. Ne gre tu niti za dokazovanje, saj je dovolj možnosti in načinov, da se do tega pride. Gre za to, da se nujno v takem mladem človeku zruši ne le lik njegovega učitelja in vzgojitelja, ampak ugled učiteljev in vzgojiteljev sploh. Tu bi naj naši pedagogi rekli svojo besedo in -tej stvari postavili tudi mero. O tem bi morala premišljevati disciplinska sodišča, še prav posebno pa očetje in matere.
Kot tretje bi omenil še vprašanje zastopnikov naših društev v disciplinskih sodiščih. Da si bomo takoj na jasnem: gre za to, da članstvo naših društev v disciplinska sodišča izvoli najbolj ugledne člane, ki bodo ne le objektivni, pač pa tudi, če je potrebno, do skrajnosti dosledni, odporni in borbeni zastopniki mnenj in ugotovitev članstva svojih društev. Zastopati morajo društvene principe tudi v tem, da se prekršek in kazen ob dovoljnem dokaznem materialu ujemata. Tako pa se le pojavljajo pritožbe proti prenagljenim, površnim postopkom. Pripomniti moram še, da so disciplinska sodišča organ, ki ima prvenstveno vzgojno nalogo, pa vzgaja tudi z najostrejšo kaznijo, če je to potrebno in umestno.
O. P.
Letos je razpisanih nad 38.000 štipendij za študente, ki hočejo izpopolniti ali nadaljevati svoje študije v tujih deželah. Razpis je bil objavljen v četrtem zvezku priročnika »Študij v tujini«, ki ga izdaja Vsako leto UNESCO. V priročniku je razvrščen spored štipendij, ki jih podeljujejo vlade in privatne organizacije kakor tudi Združeni narodi in njihove ustanove.
Priročnik za leto 1952 vsebuje 3000 štipendij več ko tretji zvezek, ki je izšel v januarju 1951, kar pomeni 10°/i zvišanje glede na število štipendij v preteklem letu.
Prvikrat so objavljeni v »Študiju v tujini« razpisi štipendij v Boliviji, Grčiji, Monacu, Nicaragui in Jugoslaviji. Šestdeset dežel omogoča tujcem, da Izpopolnijo svojo lastno izobrazbo ali se posvetijo znanstvenim raziskovanjem.
Nekatere od teh štipendij podeljuje Tehnična pomoč Združenih narodov, in sicer državljanom gospodarsko nerazvitih dežel, kar predstavlja nedyomno ne majhen prispevek za izboljšanje gospodarskega in socialnega sistema teh
deZRazpisana so mesta za najrazličnejše panoge: znanost, medicino, lepe umet-noisti, pravo, glasbo, gospodarstvo itd. Štipendist lahko izbere polje udejstvovanja, ki mu ustreza. Možnost izbora je zelo velika. Tudi tisti, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, pa jih zanimajo področja poljedelstva, industrije, uprave ali javnega zdravstva, se lahko okoristijo s štipendijami.
UNESCO bo v najkrajšem času objavila eetro izdajo priloge »Študij v tujini«; ta izdaja bo posvečena počitniškim tečajem in vzgojnim popotovanjem, ki bodo organizirani v letošnjem poletju.
1
Po sklepu Odbora za splošno izobraževalno šolstvo Sveta za prosveto in kulturo LRS je predsednik tega Sveta minister Boris Ziherl odobril nov učni načrt za nižje gimnazije in nov predmetnik za nižje in višje gimnazije, ki je postal veljaven od začetka šolskega leta 1951-1952 dalje. Pred preusmeritvijo pozitivnega pouka od prejšnje anarhije na novi sistem dveh obveznih tujih jezikov v višji gimnaziji je bilo več razprav v dnevnem in strokovnem časopisju glede bodoče ureditve in usmeritve jezikovnega pouka, posebno v tujih jezikih, na gimnazijah. Iz celotnih razprav so se v splošnem kazala tale mišljenja: Eni so bili za to, da se iz splošno obveznega tipa nižje gimnazije tuji jezik izključi; drugi za to, da bi dajali večji poudarek kulturni in jezikovni orientaciji v francoski jezik in franc, kulturo; tretji končno so zahtevali, da nižja in višja gimnazija ostaneta ena celota izbirnega pomena, z močnejšim poudarkom na klasični vzgoji in klasični kulturi antike. Rešitev tega vprašanja je imela za izhodišče težnjo, da se nižjo gimnazijo napravi za splošnoizobraževalno in vanjo vpelje prvi tuji jezik, ki pa ni bil monopolno določen. Ostala je v ožjih mejah izbira med tremi jeziki, angleškim, nemškim in francoskim, v kateri pa je za Ljubljano prevagala angleščina. Razume se po sebi, da je tuji jezik iz nižje gimnazije postal prvi tuji jezik višje gimnazije, medtem ko je drugi tuji jezik dobil svoje mesto na višji gimnaziji od četrtega razreda dalje. Letos četrti razred spada še k višji gimnaziji, prihodnje šolsko leto ga bo nova reorganizacija priključila k nižji gimnaziji in drugi tuji jezik bodo začeli poučevati v petem razredu. Kakor pa je najbrž še sporna porazdelitev tujih jezikov po gimnazijskih okoliših v podrobnostih, tako za zdaj ni še razčiščeno vprašanje, ali bo drugi tuji jezik ostal na višjih gimnazijah ali pa ne. Ne do kraja urejeno razmerje pouka tujih jezikov na gimnazijah Ljubljane, kakršno odseva iz gimnazijskih predmetnikov, ima svoje vzroke tudi v položaju ruskega jezika na gimnazijah. Poučevanje ruskega jezika postopoma odpada: letos ruski jezik obvezno ne poučujemo vec v prvem in drugem razredu nižjih gimnazij splošnega tipa. Za naprej ga bomo leto za letom ukinjali v nadaljnjih razredih. Ne glede na mednarodni politični položaj, kakršen je danes ali pa bo jutri, se mi zdi, da vprašanje ruskega jezika vendarle kot vprašanje enega izmed potencialno obveznih na gimnazijah ni še rešeno. — Ali eden tuji jezik skozi vso gimnazijo ali dva, od višje gimnazije dalje — to vprašanje je vsekakor ločeno od vprašanja, kateri tuji jeziki naj ostanejo potencialno obvezni na gimnazijah. Mislim pa, da smo vsi daleč od kakršne koli misli, ki bi šla za monopolizacijo enega samega tujega jezika v gimnazijskem pouku.
Poglavje zase je poučevanje latinskega jezika na višjih gimnazijah. V tem vprašanju smo v bistvu ostali pri tem, kar je napravila že stara Jugoslavija. A celo pristaši antične klasike se najbrž vprašujejo: Kaj se da zares koristnega napraviti v dveh tedenskih urah, ki sta predpisani od petega do osmega razreda za latinski jezik? Mislim, da je precej prosvetnih delavcev in drugih
kulturno razgledanih ljudi, ki razmišljajo, če ne bi bilo razumneje, da s skrbnimi prevodi iz klasike, ki jih nekaj že imamo, raje poskrbimo za to, da se dijaki višjih gimnazij splošnega tipa v teh dveh urah seznanijo z deli klasikov Grčije in Rima, kakor pa da se dejansko usposobijo komaj za boljše prevajanje Cezarjevega De bello Gallico. Taka usmerjenost v spoznavanje klasike bi najbrž več koristila, če bi jo intenzivneje podprla tudi založniška dejavnost. Posebno v tem primeru, če bi na višjih gimnazijah ostala dva tuja jezika. Za potrebe prava, medicine in nekaterih drugih ved bi se našla kaka druga rešitev za pouk latinščine na samih fakultetah, v kolikor ne bi bil potreben ali zaželen študij na klasični gimnaziji.
2
Ljubljana bo v bodoče imela najbrž osem popolnih gimnazij, če bosta obe bežigrajski (III. in VIII.) ostali. Poleg sedaj obstoječih dveh nižjih (XI. v Šiški in XII. v Polju) za bližnjo bodočnost, se bosta tudi
II.	(bodoča rakovniška) in VII. (na Kongresnem trgu) spremenili v nižji gimnaziji, če bo ostalo pri sedanjih sklepih. Na vseh trinajstih gimnazijah splošnega tipa in na klasični gimnaziji so po iniciativi Sveta za prosveto in kulturo MLO Ljubljana napravili popis o uporabi šolskih knjig po ^učencih. Ravnateljstva so bila pozvana, da napravijo statističen pregled po tehle osnovnih vprašanjih: a) učenci, ki imajo ali nimajo vse predpisane, pomožne ali začasno dovoljene šolske knjige LR Slovenije za vse predmete in razrede nižjih in višjih gimnazij; b) popis za take šolske knjige, ki so izšle v drugih ljudskih republikah in se uporabljajo pri nas ali pa za take iz naše republike, ki nimajo več odobritve; c) če gre za predmete, v katerih drugod ali pri nas ni novih šolskih knjig, naj to statistika navaja, obenem pa še, če so kje v uporabi knjige iz stare Jugoslavije ali kakršne koli tujega izvira.
Čeprav je anketa zahtevala, da se naslovi in izdaje knjig navajajo čim skrbneje, kar je zahtevalo tehtno mero vestnosti, in da se čim natančneje vpišejo številčni podatki, vodstva nekaterih gimnazij niso v popolnoma zadovoljivi meri izvedla te naloge. Najresneje sta se tega dela lotili klasična gimnazija in Ul. gimnazija. Vendar je anketa dala precej dragocenih podatkov. Gradiva te ankete se bomo poslužili tudi pri našem, v naslovu določenem namenu.
Ker je, kot že povedano, prvi razred višje gimnazije letos še četrti razred, so razredi vseh nižjih gimnazij v Ljubljani imeli ob polletju 4542 učencev, vseh višjih pa 3150 učencev. Ljubljana ima letos 9 četrtih, po 11 petih in šestih in po 10 sedmih in osmih razredov. V našem statističnem navajanju številk glede razdelitve učnih knjig v jezikih na učence bomo kdaj obravnavali 1. do 4. razred kot eno, 5. do 8. razred pa kot drugo skupino. To sicer ne ustreza trenutni razdelitvi razredov na višjo in nižjo gimnazijo, v bistvu pa s tem dejstev ne spreminjamo.
3
Slovenski kot materin jezik in srbski ali hrvatski jezik sta kakor znano, obvezna predmeta na vseh slovenskih gimnazijah. Zatorej nas
Pri listu, ki je po vladnih navodilih predvsem pripravljal na prihajajočo dobo reakcije, zatorej ne moremo pričakovati kaj prida člankov in zapiskov, ki bi podpirali stremljenje po dviganju slovenskega narodnega šolstva ali bi mogli v učiteljstvu buditi zavest za potrebo takega šolstva. Zato tudi ni imel uspeha Potočnikov poziv za razgovore o šolstvu, ki ga beremo v njegovem članku »Kako je današnje na kmetih šol treba« (1850—17), v katerem razpravlja o taki potrebi, pa vabi: »Kako bi se mogle šole na kmetih po najlohkeji viži in z najmanjšimi stroški napraviti, nam bo morebiti kdo drug v našem »Časniku« razložil.«
Ker jih pa menda ni bilo. ki bi mu pomagali pri takih razgovorih, sam pa 'le ni hotel popustiti, se je zatekel k ponatlskovanj u člankov o šolskih zadevah iz »Zg. Danice«, »Slov. Bčele« — vendar le tolikoi, kolikor mu je bilo dovoljeno. Kaj jasno je povedal to v članku »Enakopravnost slovenskiga jezika in v njej sosednih kronovinah« (1850 —113), v katerem se zavzema za vpeljavo slovenščine »v male in velike šole«, ampak »nekateri slovenski rodoljubi predaleč segajo«, ker hočejo doseči vse ITRGrilCTSf«
Se bolj je odkril namen vladnega lista Drag. Melcer, ki je urejeval »Lj. č.« v letu 1851. Že oglas za nadaljnje izhajanje lista za to leto je povedal, da »Ljubljanski časnik bo sploh iz ce-liga serca Avstrijanec.	...
Tudi urednik Melcer, ki si ni znal ohraniti niti leposlovja po svojem predniku, je poizkušal dobiti so (rudnikov za razpravljanje o šolstvu. Ker jih ni dobil, si je tudi sam še bolj ko njegov prednik pomagal s ponatisi. Teh ne bomo navajali, omenimo naj le, da so moraHi biti popolnoma urednikovega duha, katerega naj pokažeta dve njego-> vi izjavi.	.	,, ,
V svojem članku »Skerbite za ljudske šole« (1851—21) predvsem pobija zahtevo po svobodi in pravi: »Marsikteri je kozaric nove svobode preveč napolnil In prehitro izpraznil. . .«, graja pa
v nadaljnjem, da je »med 60.571 za šolo pripravnimi otroci le 19.159 šole obiskovalo« — zato terja boljši wOt>isk šol, v katerih naj bodo dobri učitelji.. Za te pa pravi: »Vsak ve, da je šoli treba učenika, učenik pa hoče živeti, in da zamore s pridam učiti, mora vunder brez silnih skerbi živeti. Žalostno je slišati, kakšne tožbe oznanujejo učeniki ljudskih šol nezadostnega plačila, ne samo žalostno — sramota je, de marsi-ktera vas bolj skerbi za gmajnskiga pastirja, kakor za tistiga moža, ki dragi nebeški dar — otroke — na dušno pašo vodi.«
Prepričan pa je, da se bo moglo to poravnati le takrat, kadar se bomo čutili Avstrijce In šele kot taki Slovence in kadar bo zmagalo prepričanje, ki ga izraža v članku »Nemščina in slovenščina« (1851—112), kjer pravi; »Slovenski rodoljubni možje so že pred letom 1848 želeli in hrepeneli, da bi se slovensko v šolah učilo. Toda . . . raba slovenskega jezika . . . ostane prazna beseda, če pra-viga nje pomena ne razumemo. Kdo bi tajil, da je hvalevredno, koristno, clo potrebno se slovenskiga jezika učiti, posebno v ljudskih šolah, brez de bi se zavolj tega podučenje nemškiga odlašalo . . .«
Pri takem delu pravi rodoljubi »Lj. časniku« niso mogli pomagati in v zadnji njegovi štev. (dec. 1851) se je urednik pritožil, da »nobeden opešanemu ni segel pod pazduho« ter »je omagal«.
Ob »Lj. časniku« pa se tl nehote vsiljuje vprašanje, ali je bil vladi sploh potreben lasten list v slovenščini, ko so jo vendar tako podpirale v ljudstvu že vkoreninjene »Novice« in je poleg gesla »vse za dom in za cesarja« prav zelotsko delovala za geslo »vse za vero« že »Zgodnja Danica«. Kazno je, da glasno rodo-Ijubje »Novic« in tista mala trohica naprednosti in svobodomiselnosti, ki se je včasih pokazala kje v slovenskem tisku, ni šla v račun reakcije, ki je nastopala, kakor ji ni šla v račun tudi velika gorečnost katoliške hierarhije.
To je zastopala »ZGODNJA DANICA«, ki je leta 1849 nasledila v letu 1848 izha-
jajoči »Slovenski cerkveni časopis« in ki je do leta 1903 imela podnaslov »Katoliški cerkveni list«. Njen prvi urednik je bil poznejši ljubljanski škof dr. Janez Krizostom Pogačar, prva njena številka pa je izšla 4. prosinca 1849.
Kakšno smer je zastopal ta list, nam pokaže članek »Slovenci! boste s tem zadovoljni?« (1849—12), kjer odločno nastopa proti §§ 16 in 17 nove ustave, ki govorita o svobodi veroizpovedi. Podobnih kritičnih člankov je v listu še več; odločno je tudi proti ločitvi šole od cerkve (219). Ti in taki članki kažejo tisto gorečnost, ki smo nanjo opozorili in ki vladi gotovo ni mogla biti všeč.
O šolstvu in učiteljstvu ta letnik ne govori. Opozoriti pa moramo na pripombo pod naslovom »Šolski bratje« (64), ki se zavzema za to, da se dovoli šolskim bratom La Salle delovanje v Avstriji. Ker pa jim vlada tega ni dovolila, pravi »Zg. D.«: »Ali bi znali kmalu priti časi v katerih bo deržava permorana, dobro mater, katolško cerkev, ponižno de naj prav veliko takih služb ktere bodo morebiti same moč imele, deržavo rešiti od tistiga težkiga bremena revnih ljudi, ki jih zdaj hudo tlači in zadušuje.«
Vprašanje šole in vzgoje ter sistematično njeno obravnavanje je bilo v tistem času tako aktualno, da je uredništvo čutilo vrzel v svojem listu: To svoje ravnanje je hotelo popraviti in čvrsto popraviti; zato čitamo v 51. in 52, štev. tega letnika v vabilu na naročbo v letu 1850: »Ker ni upati, de bi se posebni šolski list mogel ustanoviti, bomo nekaj prostora v »Zgodnji Danici« tudi za šolske in učiteljske reči odločili, in mislimo, de bomo s tem vsim tistim prijatlam šol ustregli, kterim je nar več na tem ležeče, de se ljudstvo omika, v duhu ker-ščanstva godi in zvišuje.«
Ta urednikova obljuba je kazala na to da hoče »cerkveni list« postati tudi »šolski list«, torej nekaj, kar so drugi časopisi obravnavali bolj postransko, čeprav je bilo tolikokrat slišati glas iz šolskih vrst, naj bi se lotili tega vprašanja sistematično. Ali pa bo »Zg. D.« to
prositi,
uterpi
uspelo? Težko, kajti uvod v taka razpravljanja, kakor ga je napisal P(ogačar) v 1. 1849 (398) pod naslovom »Sola in cerkev«, ni obetal kaj prida možnosti razmahu za tako vsebino. Članek, ki naj bo nekak programatičen spis ter pokaže, po kakšnih stopinjah bo hodil list v tem pogledu, pravi: »Keršanstvo mora biti poglavitno stališče, na katero je treba šolo zidati.« Ob takem programu se pač ni dalo kaj novega povedati. Zato so tudi v prihodnjem letniku (1851) članki o šoli in vzgoji — o učiteljstvu jih sploh ni _ kaj skopi in redki. Prav v duhu urednikovega programa so zapiski: »V zgled in posnemo« (44), »Govor per uci-teiskim zboru v Gradu« (117), »Pomočik obiskanje šole poboljšati« (121), »Iskre za šolo« (127), »Nekaj od izreje moške mladosti« (129), »Nedeljske šole« (178) — in pa nekakšna dialektična navodila: »Raba prlpovest pri učenju« (3), »Nekaj od slovenskiga berila in Abecednika« (18), ko naj bi se otroci navadili čedno pisati« (19) — vse to v strogo cerkvenem duhu z ozkim priporočanjem »dobrih krščanskih knjig in časopisov«.	.
Za spoznanje bolj razgibam so nekateri doplsn. v letn. 1851. Vseh skupaj m dosti — vsebinsko kazalo jih napove 10, med temi je največ tistih, ki priporočajo za pravilno vzgojo navodila za krščansko življenje. Posebej pa naj omenimo naslednje: »Kako zamorejo učeniki na deželi v učencih pretehtovanost zbuditi in se sami kaj od njih naučiti« (54), kar je zanimiv zapisek o tem, kako naj učitelj navaja učence na opazovanje, spoznavanje okolice in prirode ter na samostojno razmišljanje. V »Kako bi se šole napravile« (131) se priporoča šolski sklad, davke zanj pa naj posebno prispevajo gostilničarji. Dopis »Ljudske mestne šole v Terstu« (179, 183, 187) je izviren opis tega šolstva in šolskega zaključka z izkušnjo na šoli »na stari šrangi« (Barriera Vec-chia); vse izpraševanje je bilo v nemškem in laškem jeziku, zato je dopisu na koncu dodana želja, naj bi se spraševalo tudi v domačem, slovenskem jeziku. — A. Praprotnik je prispeval »Naše nedeljske šole« (204, 209), kar je nekak-
šen kritičen pregled stanja teh šol, hkrati pa nasveti za njih izboljšanje; članek kaže dobro voljo, pa bolj malo naprednega duha.
Od ljubljanskih časopisov nam preostane za kratko opomobo »PRAVI SLOVENEC«. »List za podučenje naroda«, ki je začel kot tednik izhajati 1. prosinca 1849 in se je obdržal le to leto. Urednik mu je bil Fr. Malavašič, založnik pa J. Giontini.
»Pravi Slovenec« je hotel biti nekako družinski list, kot tak pa se je že pre-cžj vpeljal Iv. Navratilov »VEDEŽ«, — »Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi« — prvi slovenski mladinski list, pri katerem je sodelovalo lepo število pesnikov in pisateljev; pa..še ta list je izdržal le do konca 1850. Za dva podobna lista pa tisti časi še celd niso bili. Malavašič je svoj list sicer dvignil nad »Vedeža«, imel pa je le redke sotrudnike in, kolikor ni ponatisko-val iz raznih drugih listov, ga je moral pisati največ sam. Kot družinski list pa se je moral pečati z raznimi področji, tedaj tudi s šolstvom; pri tem pa ni uspeval, ker za to stroko ni imel so-trudnikov, urednik pa se je v njej kaj slabo spoznal. Poleg nekaterih prevodov in ponatiskov govori o šolstvu članek »Beseda o pravem času in na pravem mestu« (125, 132), v njem, kakor tudi še na drugih mestih pa se namesto pravih • pobud in tehtnih nasvetov za ureditev šolstva i. pod. oglaša le stalni^ refren: »Še nekaj drugega nam je neizrečeno potrebno in to so šole, šole, dobre šole« (239).
Urednik pravi, da list neha — ne ker je imel premalo naročnikov (tiskal pa se je v prvi polovici leta v 500, v drugi v 300 izvodih) in malo pomočnikov, ampak zato, ker ni mogel urednik zaradi drugih opravkov izhajati s časom. — Po napadih nanj v »Sloveniji« in njegovih odgovorih na te, pa sodimo lahko, da so bili vzroki za njegovo prenehanje pač drugi — ne poslednji — gmotni razlogi.
S tem je pregled ljubljanskih listov končan in prehajamo na časopise, ki so izhajali v tistem času izven Ljubljane.
POUKU
in uporabi šolskih knjig za jezike na ljubljan s kih gimnazijah v šolskem letu 1951 j 1952
pri teh jezikih zanima le vprašanje: Kake učne knjige uporabljajo učenci v obeh jezikih na nižji in višji stopnji in koliko dijakov jih ima?
Za slovenski jezik so izšla pri Državni založbi Slovenije (DZS) Slovenska berila, prvi do sedmi del, za vse razrede gimnazij po dosedanji ureditvi. Prvi do tretji del teh Beril (uredili Borštnik, Smolej, To-maževič) je izšel tudi v drugi in tretji predelani izd., zadnja 1. 1950. To velja tudi za Slovensko berilo IV. del (Borštnik, Gspan, Legiša itd.). Slovenska berila V., VI. in VII. del za 6.,. 7. in 8. razred (Borštnik, Gspan, Merhar itd.) so izšla v drugi predelani izdaji, V. del 1. 1950, VI. in VII. del pa 1. 1951.
Anketa je pokazala, kar bomo podrobneje videli pozneje, da se vse te izdaje še uporabljajo na ljubljanskih srednjih šolah. Po anketnih poročilih in po podatkih same Državne založbe Slovenije (DZS) je videti, da je popolnoma pošlo Slovensko berilo I. in III. del, a Slovensko berilo II. del domala. Zaradi reorganizacije srednjih šol pa Slovenskega berila za novi četrti razred nižje gimnazije niti nimamo. Slika je torej na moč nerazveseljiva! Mnogo boljši je položaj pri berilih za višjo gimnazijo. Ob začetku marca je DZS imela Slovenskih beril IV. do VIII. še lepo število na zalogi: IV. dela približno 4840, V. dela 2535, VI. dela okrog 2790 in
VII.	dela 4880 knjig.
DZS je izdala tudi Sodobna berila za višje razrede srednjih šol v treh zvezkih (sestavil uredniški odbor) 1. 1947 in 1948 (2. in 3. zv.). Zanimivo je, da razen ene gimnazije (III. za 4. razred) nobena teh Sodobnih beril ne navaja kot šolskih knjig v uporabi. Sama DZS je ugotovila, da se srednje šole zanje ne zanimajo, čeprav jih ima po več sto še na zalogi (1. zv. 310, 2. zv. 900, 3. zv. 840). Ker so Slovenska berila prve izdaje izšla šele 1. 1948 oziroma 1949, so Sodobna berila vsekakor imela le prehoden značaj in jih večina ljubljanskih gimnazij najbrž res ne rabi. — Če pa jih gimnazije nikjer v Sloveniji več ne rabijo, zakaj se ne bi Sodobna berila uporabila kje drugje, na kakih srednjih strokovnih šolah ali tečajih?
Oglejmo si še dejansko uporabo Slovenskih beril na ljubljanskih gimnazijah. — Po zbrani statistiki uporablja Slovenska berila I. do IV. del v 1. do 4. razredu: v 1. izdaji 121 učencev, v 2. izdaji 325 učencev, v 3. izdaji pa 4541 učencev, za 80 učencev izdaja ni določena. 279 učencev teh razredov Slovenskega berila nima, tedaj nekako vsak osemnajsti učenec ali po dobra dva učenca v razredu sta brez berila. Tako stanje glede beril na nižjih gimnazijah Ljubljane bi bilo relativno prav zadovoljivo, če ne bi upoštevali, da se berila naglo izrabljajo, saj je pouka slovenskega jezika po šest ali pet ur (3. in 4. razred) na teden, da so čitanke za nižje razrede pošle in da kroži med učenci določeno število knjig (546) prve in druge izdaje. A kak je položaj na izvenljubljanskih gimnazijah? — Slovenska berila IV. do VII. del (5. do 8. razr.) uporablja: v 1. izdaji 483 učencev, v 2. izdaji ozir. v 3. izdaji (za IV. del) 892 učencev, za 550 učencev izdaja ni določena v zbranih statistikah. Brez Slovenskega berila je v 5. do 8. razredu 441 učencev, torej vsak četrti do peti učenec od 5. do 8. razreda. Torej je stanje na višjih gimnazijah precej slabše ko na nižjih. Najslabše je na
VIII.	in III. gimnaziji, kjer nad 282 oziroma 224 učencev teh razredov ima 110 oziroma 70 učencev nima Slovenskih beril. Domnevati smemo, da vsaj deloma povzroča pomanjkanje teh knjig pri učencih previsoka cena šolskih knjig.
Bolj zamotano je vprašanje slovnic na ljubljanskih, a gotovo tudi na drugih gimnazijah. Slovenske slovnice za nižje gimnazije doslej nismo imeli, saj je Slovenska slovnica iz 1. 1947 (sestavil uredniški odbor, izdala DZS) bila namenjena predvsem višjim razredom, ki so tudi najbolj čutili v svojem študiju posledice svetovne vojne in okupacije ter razkosanja Slovenije. Prvi žarek upanja pa že sveti, ker bo v kratkem izšla Bajec - Pacheinerjeva slovnica za 1. razred pri DZS, za 2. in 3. razred jo prof. Stanko Bunc sicer že pripravlja, toda njegovega rokopisa DZS še nima. Slovenska slovnica iz 1. 1947 je že pošla, toda bodo višji razredi ostali na tem, kar je bilo? Nižji gimnazijski razredi so si doslej pomogali tako, da so uporabljali marsikje Slovensko jezikovno vadnico za nižje strokovne šole in tečaje (Fink, Kopriva, Žerjav, druga popravljena izdaja iz h 1949), v manjši meri le uporabljajo Slovensko slovnico iz 1. 1947. Zal so statistike glede uporabe slovničnih knjig na nekaterih gimnazijah prav zanikrne; XIII., IX., V. in II. gimnazija niso napravile statistike niti za en razred nižje gimnazije. Zato bom uporabil za pri-
merjavo le nekaj orientacijskih številk iz gimnazij, ki imajo najboljše podatke:	klasična, XII., VIII., III.
in I. gimnazija. Številke, ki jih bomo navedli, veljajo za teh pet gim-nacij skupaj, in sicer za prve tri (nižje) razrede, prva številka bo povedala število učencev s Slovensko slovnico iz 1. 1947, druga za Jezikovno vadnico, tretja pa število učencev brez slovnice; torej: 113, 743,	799. Vidimo tole:	Med 1655
učenci nižjih razredov petih gimnazij jih je domala polovica (799), ki nimajo nikake slovnice! Iz pomanjkljivejših podatkov nekaterih drugih gimnazij (XI., X., VII. in VI.) pa je vendarle mogoče sklepati, da stanje na teh gimnazijah ni boljše. Posledice? Profesorji slovenskega jezika so prisiljeni, da slovnična pravila v celoti diktirajo. To sicer ob dobri uporabi primerov ni posebno zlo, jemlje pa le več časa in tudi po tej plati širi po naših gimnazijah škodljivo prakso diktata kot nadomestila za učno knjigo. Eden izmed »doprinosov« za to, da se učenci »nauče« slabo uporabljati učne knjige v samostojnem domačem delu!
Tudi pri višjih razredih se bomo posluževali le orientacijskih številk. Na višjih gimnazijah uporabljajo učenci Slovensko slovnico iz 1. 1947. Nabrani podatki, ki jih bom uporabil, veljajo za 5. do 8. razred X.,
IX., VI., III. in II. gimnazije, ki imajo statistiko popolno, prva številka pove število učencev s slovnico, druga število učencev brez nje. Skupno torej: 449, 415. Od 864 učencev 5. do 8. razr. teh gimnazij jih 415 nima slovnice, torej slaba polovica. Težko, da bi se to stanje kaj prida spremenilo, če bi imeli popolne podatke z ostalih višjih gimnazij, saj je pri 1443 nadaljnjih učencih, za katere so podatki še zbrani, 656 takih, ki slovnice nimajo.
Splošen položaj je torej tak, da trenutno razen slovnice za prvi razred (Bajec-Pacheiner) ne bo mogoče dobiti v knjigarnah nobene druge, ki bi bila predpisana za gimnazije. In pri takem stanju je v Ljubljani vsaj skoro polovica gimnazijskih učencev, ki slovnice nimajo! Nekaj Breznik-Janežičevih slovnic, ki se tu in tam pojavljajo na srednjih šolah še izza zadnje svetovne vojne, ne šteje skoraj nič; isto velja za Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis iz 1937 ali za novi Slovenski pravopis, ki ju uporabljajo učenci sami v redkih primerih kot delno nadomestilo za šolsko slovnico v pravopisnih pravilih. Saj: koliko jih je, ki premorejo sredstva za novi Pravopis kot pomagala pri njihovem slovenskem pisanju?
Še veliko težji je položaj v slovenski literarni zgodovini. Povojne šolske slovstvene zgodovine še nimamo. Po ljubljanskih gimnazijah starih šolskih slovstvenih zgodovin skoraj ni. Vestnejša anketa s treh gimnazij (I., III., VIII., deloma klasična) je zabeležila le 46 učencev, ki imajo ta ali oni pregled slovenskega slovstva v knjigi: Grafenauer, Slodnjak, Pregelj ... Novi pogledi in novi izsledki v naši kulturni preteklosti in nove ideje v literarni teoriji — vse to zahteva, da se izpopolnijo ali ponekod spremene tolmačenja splošnega in našega kulturnega položaja v preteklosti v skladu z novo osvetlitvijo družbenih premikov v preteklosti. In če k temu dodamo še poetiko, ki jo klasična gimnazija šteje po pravici za potrebo slovenskega knjižnega pouka, mislim, da je v grobih obrisih vsaj osvetljeno, kako je stanje glede slovanskih jezikovnih knjig na gimnazijah v Ljubljani. Bojim pa se, da drugod po Sloveniji ni boljše.
4
Za pouk srbskega ali hrvatske-ga jezika je določenih dvoje tedenskih ur na gimnazijah obeh tipov. Na višji stopnji, kjer se pouk polagoma odvaja od slovenskega, ima letos ločen pouk že peti razred. Za zdaj premore srednja šola le dvoje vadnic in dvoje beril za pouk v teh jezikih: Srbsko ali hrvatsko vadnico za 1. razred in drugo za 2. in 3. razred gimnazije (uredil uredniški odbor Finžgar, Musar itd.) ter Srbsko ali hrvatsko berilo I. in II. del (Jurančič); drugi del je pri DZS izšel šele 'zadnje dni. Ljubljanske gimnazije so uporabljale do zdaj kajpak le I. del berila v 4. in 5. razredu.
Podatki o uporabi vadnic in beril so precej natančni. Na nižjih gimnazijah je od 4462 učencev le 177 takih, ki nimajo vadnice, torej na 24 učencev eden. V tem pogledu bi bil položaj kar dober. V obeh Višjih razredih bi stanje bilo malo težje: med 1609 učenci 4. in 5. razreda ljubljanskih gimnazij jih 333 nima berila, torej ga skoro vsak četrti učenec nima. Najbrž gresta obe števili učencev brez knjig na rovaš premale zahtevnosti samih učiteljev srbskega ali hrvatskega jezika. Vadnic in beril ima v ostalem DZS dovolj na zalogi: vadnic na začetku
marca za 1. razred kakih 5960, za 2. in 3. razred celo nad 1600, beril I. del 2600, II. del pa je izšel v nakladi 5000 izvodov. Čeprav ta ali ona knjiga v tem ali onem ne zadovoljuje vsem zahtevam jezikovnega pouka iz teh jezikov, o čemer naj povedo svojo besedo predmetni učitelji, velja za enkrat tudi tukaj: bolje nekaj, kakor nič.
Resnejše je vprašanje literarnega pouka za te jezike. Izkušnje so pokazale, da profesorji slovenščine kaj radi zanemarjajo srbsko ali hrvatsko književnost. Po ločitvi književnega pouka iz srbskega ali hrvatskega jezika bo tem bolj potrebna šolska zgodovina srbske, hrvat-ske in makedonske književnosti in njej ustrezna antologija za srednje šole. Manjka tudi slovnica, primerjalno morda prirejena za slovenske razmere. V Ljubljani in gotovo tudi še kje po Sloveniji poučujejo v precejšnji meri učitelji s srbskim ali hrvatskim maternim jezikom, in sicer morejo učence uvežbati bolje in pravilneje v naglasu, manjka jim pa večkrat temeljitejše poznavanje slovenskega jezika in slovnice. Velja pa tudi narobe. Kakor koli: potrebe so znane, le izpolnila ni še videti. Saj bomo, kot se vidi, zaenkrat morali biti veseli, če se bo rodila šolska knjiga slovenske literarne zgodovine, ki se nam napoveduje.
5
Prehajam k zadnjemu poglavju tega članka, k pouku tujih jezikov na ljubljanskih gimnazijah. Oglejmo si najprej, kako so porazdeljeni po teh gimnazijah!
»Odmirajoči« ruski jezik poučujejo letos na gimnazijah splošnega tipa od tretjega razreda dalje. S tem je za ruski jezik že nastopila doba postopne likvidacije. Tudi je načelo, da spada prvi tuji jezik že na nižjo, drugi tuji jezik pa na začetek višje gimnazije, dejansko izvedeno letos za prve štiri razrede, le da bo za naprej ruski jezik v 3. in 4. razredu zamenjal predpisani drugi prvi tuji jezik. Ker pa je določeno, da bodo na naših gimnazijah obvezni tuji jeziki: angleški, nemški in francoski, je temu primerno pouk teh jezikov porazdeljen na ljubljanske gimnazije tako, da je angleščina kot prvi tuji jezik vpeljana na sedmih, nemščina na petih, francoščina pa na eni gimnaziji. Taka porazdelitev prvega tujega jezika na ljubljanske gimnazije podpira misel, da so na odločitev Sveta za prosveto in kulturo LRS močneje vplivali politično-eko-nomski kakor pa kulturni vidiki. Saj je fracoski jezik določen kot drugi tuji jezik le na eni ljubljanski gimnaziji.
V samem pouku tujih jezikov na išjih gimnazijah je še deloma za-adi prejšnje anarhije deloma za-adi prejšnje vloge ruskega jezika olno nedoslednosti in vrzeli. Za-nkrat ni še bilo mogoče dosledno :vesti pouka prvega tujega in dru-ega tujega jezika po predmetniku a na nobeni gimnaziji; da, na osmih imnazijah je po načelu izbire še ako, da je v tem ali onem razredu - v enem, dveh ali treh — eden ;zik v eni vzporednici, drugi pa v rugi vzporednici istega razreda. To o trajalo še nekaj let.
Oglejmo si zdaj stanje glede upo-abe učnih knjig za tuje jezike pri čencih ljubljanskih gimnazij! Žalimo z ruskim jezikom. Zaradi revladujočega položaja ruskega je-ka v prvih povojnih letih, sm0 ibili razmeroma lepo število šolah knjig za srednje šole. Izšli sta ve ruski vadnici, t. j. I. in II. del, rva celo v šesti izdaji, a druga v rugi izdaji 1. 1950, vse v redakciji Ibora Preobraženski, Safar in To-inšek. Preobraženski in Safar sta riredila še Rusko čitanko za 3. in razred, Rusko čitanko za 5. raz-:d in Rusko čitanko za višje razide srednjih šol obenem z Rusko-ovenskim slovarjem k Ruski či-nki za višje razrede srednjih šol. ončno je izšel še Kratek oris zgo-ivine ruske književnosti (Poljake - Mandatova). Vse te knjige je
izdaji so prehitele spremembe v jezikovnem pouku in zdaj leži še dobrih 4900 izvodov pri DZS. Na zalogi ima tudi kakih 1390 (začetek marca!) Ruskih vadnic II., medtem ko so ostale knjige pošle; le Ruskih čitank za 5. razred je ob začetku marca bilo nekaj manj ko 200. Namesto razprodanega Kratkega orisa zgodovine ruske književnosti, prodaja založnica Pregled ruske književnosti (Stefan - Vera Brnčič) kot skripta Višje pedagoške šole, ki jih je še kakih 500- na zalogi.
Dejstvo, da je ruščina prišla ob veljavo na srednjih šolah, odseva negativno v dveh pogledih. Na eni strani so anketna poročila o ruščini najbolj nenatančna, na drugi strani pa se po poročilih vidi, da načrtnost dela v ruskem jeziku popušča. Ni čuda, če je statistično dognano, da pri 2009 učencih nižje gimnazije ni nikakih ali pa ni porabnih navedb za rabo šolskih knjig v ruskem
jeziku pri 738 učencih! Sicer pa je največja zmeda prav v 3. razredu: pri 1229 učencih se je pri 292 učencih dalo ugotoviti, da za nje učitelji v razredih sploh ali pa skoro nič ne uporabljajo ustreznega učbenika (X., IX., VI. in I. gimnazija) za 122 učencev so navedbe v številkah izpuščene (V. gimnazija), za 156 učencev pa je ugotovljeno, da nimajo potrebnih šolskih knjig. Poslužimo se še boljših orientacijskih številk za višje razrede: med 1604 registriranimi učenci je 1336 takih, ki imajo šolske knjige za ruski jezik, 188 jih je brez njih, za 80 učencev pa ni podatkov. Ce teh 80 učencev ne upoštevamo, pride približno na
7	učencev eden, ki nima svojega ruskega berila. Ker se poučevanje ruskega jezika ukinja, DZS nima namere obnoviti v ponatisu manjkajočih šolskih knjig za ruski jezik.
Za angleški jezik, ki je nov tuji jezik, uveden na srednje šole v novi Jugoslaviji, je bilo natisnjenih troje vadnic angleškega jezika: Angleška vadnica I., II. III. v redakciji odbora Pestotnik, Skalicky, Žgur. Trenutno stanje glede teh šolskih knjig je sledeče: Vsi trije deli, tudi zadnje izdaje I. in II. dela iz 1. 1951, so že razprodani. V rokopisu je nova Angleška vadnica I., ki jo pripravlja dr. Anton Grad; Angleška vadnica II. je ponatisnjena v 8000 izvodih in bo izšla vsaj v aprilu letos; tretji del vadnice ni še v načrtu za ponatis. Izšel pa je za ljudske univerze Janka Kotnika učbenik angleškega jezika kot vadnica.	,
Angleški jezik je kot prvi ali kot drugi jezik vpeljan na dvanajstih ljubljanskih gimnazijah. V_ 1. in 2. razredu uporabljajo Angleško vadnico I.; ima jo 1511 učencev, 190 jih je brez nje, tedaj na skoro
8	učencev je po eden brez nje. V
4.	razredu je angleški jezik le na dveh gimnazijah, 170 učencev ima Angleško vadnico, 72 jih je brez nje. V 5. do 8. razredu se uči angleščine 1557 učencev, vadnico drugi del oziroma tretji del (v 7. in 8. razredu) ima 1369 učencev, brez nje jih je 188, tedaj na 7 učencev z vadnico je eden brez nje. Sledi iz tega, da vadnico ima 3150 učencev, ki se učijo angleščine v Ljubljani, 445 pa jih je brez nje. To je vsekakor preveč za tuji, povrh še najpomembnejši tuji jezik naših gimnazij. Za naprej te vadnice, ki so izšle v treh delih, nikakor ne bodo zadovoljevale vseh potreb pouka angleškega jezika na nižjih in višjih gimnazijah. Misliti bo treba na čitanke za višje razrede in mogoče še na angleško literarno čitanko z literarno zgodovino.
Nemški jezik poučujejo kot prvi tuji jezik na petih gimnazijah, kot drugi tuji jezik pa na štirih ljubljanskih gimnazijah. Na njih se uči nemškega jezika 2385 učencev po podatkih ob koncu prvega polletja. Glede učbenikov je nemščina prav na slabem. V novi Jugoslaviji je izšel do sedaj le en učbenik, Nemška vadnica I. (Dora Vodnikova), ki pa je že razprodana. To vadnico so po sili razmer uporabljali na nižji gimnaziji. Prof. Vodnikova pripravlja za jesen novo predelano izdajo za 1. in 2. razred v eni knjigi. Čeprav je gradivo za 3. in 4. razred že zbrala, vadnica za ta razreda ni še v programu natisa. Ponekod se poslužujejo učitelji ali učenci ali oboji nemških šolskih knjig stare Jugoslavije (Brežnik, Nemška vadnica I. in Nemška vadnica Kolarič- . Pacheiner II. in III. del), vendar sta podatke v številkah poslali samo I. in V. gimnazija, ki uporabljata nekdanje nemške vadnice v 6., 7. in V. gimnazija v 8. razredu;
8. razred I. gimnazije uporablja skripta Ljudske univerze III. del (67 učencev). Ce upoštevamo navedene učbenike stare Jugoslavije na V. in I. gimnaziji, 74 po številu, nima nobenega učbnika 101 dijak, torej je na 22 učencev z učbenikom po eden
brez njega. — Čeprav se trdi, da so učenci preskrbljeni s šolsko vadnico nemškega jezika, to nikakor ne drži. Kajti treba bo izdati še vadnice ali čitanke za višje razrede s sistematično slovnično obdelavo in sintaktičnimi vajami kot najosnovnejšim, kar rabi vsak tuji jezik na srednjih šolah.
Tretji tuji jezik je francoski, ki je kot prvi tuji jezik ostal le na VI. gimnaziji. Poučuje se letos še na
X.	gimnaziji v 4. in 5. razredu. Izjemoma imajo francoščino tudi v VIII. gimnaziji v 5. razredu. Obvezno se francoskega jezika uči na ljubljanskih gimnazijah 565 učencev. Po vojni smo izdali pri DZS -Francosko vadnico I. in II. od dr. Antona Grada, ki sta izšli lani; vendar je prvi del že pošel, drugega pa ima založnica še čez 2400 knjig v zalogi. Nova francoska vadnica I. je napovedana, ni pa menda še v tisku. Čeprav je rokopis za tretji del Grad že pripravil, ni še v programu za natis. Končno je 1. 1951 bila natisnjena kot rokopis za šolsko uporabo Francoska vadnica Rudolfa Južniča, ki pa je ljubljanske srednje šole nimajo zabeležene. Zaradi pomanjkanja domačih francoskih učbenikov do nedavnega, sta upeljali VI. in X. gimnazija delno še hrvatske učne knjige za francoščino (Hrebsky-Moskovič, Grdenič-Moskovič, Tezilarič). Razdelitev je sledeča:	Franc, vadnica I. (Grad):
199, Francoska vadnica II. (Grad): 66, hrvatski avtorji prevladujejo: 310. Le 25 učencev je brez francoske učne knjige. Odprto je še vprašanje francoskih učbenikov za višje razrede na gimnazijah, na katerih je francoski jezik prvi tuji jezik.
Končajmo ta pregled z latinskim jezikom. Za višje gimnazije splošnega tipa (o klasični ne bomo razpravljali) je izšla Južničeva Latinska vadnica pri DZS 1. 1951. Ustaljenemu in enotnemu značaju pouka latinskega jezika odgovarja tudi red v uporabi latinske vadnice: na 2223 učencev z desetih višjih gimnazij jih samo 16 nima vadnice. Za primerjavo povejmo še to, da imajo na klasični gimnaziji vsi učenci ali Juž-ničeve latinske čitanke I., II. ali
III., ali izbor iz klasikov na treh višjih razredih (kar pa ne pomeni, da imajo že vse knjige, ki jih za latinski pouk rabijo!).
6
V našem pregledu smo razpravljali le o osnovnih učbenikih za jezikovni pouk. Nismo se pa zaustavljali na vprašanjih dodatnih ali pomožnih učbenikov in lektir v tem ali onem jeziku, ker so ta vprašanja nekoliko drugačne narave. Pregled je pokazal, da je pomanjkanje osnovnih učbenikov še vedno temeljno kritično vprašanje našega gimnazijskega jezikovnega pouka — nasploh in v Ljubljani. In kar svoj prav ima beseda tistega srednješolskega pedagoga, ki je dejal, da tam, kjer ni učne knjige, uporabljajo toliko različnih učnih »načrtov«, kolikor je učiteljev. Pomanjkanje učnih knjig zanaša v naše srednje šole učni nered in večkrat preživele metode in miselnost starih učbenikov, ki se jih učitelj morda poslužuje za svoje šolsko delo. Posledica pomanjkanja učnih knjig je diktat ali pri učencih lovljenje večkrat dvomljivo nabranih naglih beležk. Taki učenci se tudi niso naučili samostojne in pravilne uporabe učne knjige kot temeljnega pomagala pri domačem učenju. Mislim, da ni osamljen primer, ki se je pripetil na gimnaziji v Žalcu, ko je predmetni učitelj v razredu vprašal, koliko učencev se je seznanilo v 4. razredu osnovne šole s Slovensko jezikovno vadnico, pa se je pokazalo, da je ni poznalo tri četrtine učencev. Ali se mar to ne dogaja tudi na gimnazijah, kjer učenci nimajo učnih knjig ali kjer se profesorji ne ozirajo nanje?
Fran Onič
IV. MLADINSKI KONCERT
V	vrsti mladinskih glasbenih prireditev je bil v nedeljo 2. marca izvajan IV. mladinski koncert. Slično kot v prejšnjih koncertih, kjer so se dijaki seznanili z vlogo in raznimi vrstami pevskega glasu, z raznimi strunskimi instrumenti in še posebej z godali so to pot spoznali instrumente iz družine aerofonov, pihala in trobila. To so instrumenti, ki le redko nastopajo samostojno v pihalnih orkestrih in še redkeje jih je slišati v solistični igri. Zato ima mladina prav o tej vrsti glasbil najmanj jasne poglede, zlasti, ker so tudi v simfoničnem orkestru napol skriti za godali. Prav to nepoznavanje instrumentov nosi v sebi že znani pojav, da si naša mladina prvenstveno želi klavirskega in violinskega pouka ter se le redki odločijo za pouk v pihalih in trobilih. Kot slaba posledica se seveda javljajo vrzeli v orkestrih, kjer manjka iz-vežbahih igralcev za to vrsto instrumentov. V glasbeno izobraževalnem smislu je imel torej zadnji koncert še prav poseben pomen.
V	uvodnih besedah je prof. Pavel Ši-vic naglasil staro poreklo in družbeni pomen pihal in trobil. Podobno kot si je človek v davnini poizkušal s palico ali kamnom pojačati moč svoje roke, tako je s piskom na koščico ali trobljenjem na rog hotel ojačiti svoj glas. Tekom stoletij — zlasti po Bohmovi izpopolnitvi — so se instrumenti razvili do današnje oblike. Zlasti pihala so si po svoji zunanjosti prav slična, vendar zahteva vsak instrument iz te družine posebno igralsko tehniko in mnogo vaje.
Med sporedom je predavatelj prikazal razliko v gradnji, način igre in nastanek tona pri vsakem od teh glasbil. Spored so izvajali znani instrumentalisti. Solo-igro na flavto je izvajal tov. B. Čampa, ki je zaigral Debussyjevo skladbo »Sy-rinx«. Borodinov ples iz opere »Knez Igor« je na oboi zaigral tov. F. Bregar. Prav živahno je dijake razgibala fuči-kova skladba »Medvedek«, ki jo je na fagot izvajal tov. I. Zemva. Lahka vsebina skladbe in posebno barvani ton fagota sta vzbudila veliko pozornost. Tov. M. Gunzek je nato na klarinet izvajal Boelmannov »Menuett«.
Na koncertni oder je ob tej priliki prišel tudi saksofon. To pa prav zato, da so se dijaki prepričali, kako je mogoče ta instrument uporabiti tudi za resne in kvalitetne skladbe, četudi je njegovo običajno mesto v zabavnih orkestrih. Tov. M. Gunzek je nanj zaigral odlomek iz orkestrske suite »rArlesičnne« skladatelja Bizeta.
Nato je predavatelj prešel na trobila. Tov. V. M a lir je na rog zaigral Skrja-binovo »Romanco«, tov. M. Dragojevič pa je na kornet izvajal Welrovo »fantazijo«. Veselo razpoloženje je zbudila še »Koncertna polka« za fagot, ki jo je zaigral tov. I. Pegan.
Vse soliste je na klavirju spremljal prof. Pavel Šivic. Za zaključek so nastopili člani Slovenske Filharmonije s pihalnim orkestrom, pomnoženim z nekaterimi godali, ter izvajali 2 stavka iz Dvofakove Serenade op. 44.
K.
Dopisnike rotimo: bodite kratki! Največ tri tipkane strani! Po vaši ne pa po naši volji se spreminja društveno glasilo v revijo!
MARGIN ALIJE
k referatom, na republiškitn občnfb zborib. profesorjev in učiteljev
Bralci »Prosv. delavca« smo z zanimanjem sledili poročilom o ustanovnih občnih zborih naših novih združenj. V dnevnem tisku nismo (razen o vzgojiteljicah) brali ničesar, kar nam je nepojmljivo. Široko javnost problemi prosvetnih delavcev vsaj toliko zanimajo, kolikor dnevniki poročajo o fizičnem delu v številnih tovarnih. O tem pa beremo vsak dan dolge kolone, o prosvetnem delu pa zelo redko ...
Referat tov. Gabrovška je precizno analiziral obširno problematiko srednjih šol docela v skladu s stopnjo družbenega razvoja. Podčrtal je dejstvo, da dobro poznamo cilj vzgojnega oblikovanja, pota, kako priti do tega smotra pa še daleč niso dognana. Opozarja, da je tov. Mitra Mitrovič za »konkretneje razčiščenje vzgojnega vprašanja v novem svobodnem in vsestransko razvitem človeku«. Tu bi bilo umestno ugotoviti, da v Sloveniji za take probleme nismo slepi in da jih je obravnaval tudi pedag. kongres na Bledu, čeprav ne izčrpno. Težave z nižjimi gimnazijami vidi tov. Gabrovšek največ v »pomanjkljivi kvalifikaciji kadrov« (67%). Za boljše uspehe v osnovni šoli pa predlaga boljšo izobrazbo učiteljev osnovnih šol. Sedanje učiteljišče daje slabšo podlago kot pred vojno. V primerjavi z gimnazijskimi abiturienti so baje absolventi učiteljišč daleč za njimi, ker je pač splošna izobrazba gimnazijcev obširnejša. Učiteljišče pa s pedagoškimi predmeti »predpostavlja formo nad vsebino« (?).
Ne vem, kako so na to ugotovitev reagirali navzoči profesorji učiteljišča. Vsekakor bi morali zadevo razčistiti. Referent je izrazil s svojo trditvijo vsem strokovnim šolam nezaupnico, ker menda želi, da splošno izobraževalni predmeti povsod dominirajo pred strokovnimi. To pomeni »gimnaziranje« strokovnih šol, o katerem smo že večkrat brali v »Pedagoškem radu« in se ga v Zagrebu z uspehom otresajo. Kriterij za obseg in vsebino »splošne izobraženosti« je namreč zelo različen. Sam sem absolvent klasične gimnazije, poznam dva letnika učiteljskih maturantov in nekaj gimnazijskih abiturientov, pa nikakor ne bi mogel trditi, da so vsi gimnazijci »boljši«, pa čeprav na VPŠ nimajo toliko »težav«, kot uči-teljiščniki. Nekaj več matematike (morda celo integrali in diferenciali), latinščina in grščina z več klasične zgodovine in filozofije še ne predstavlja edino priznano raven »splošne izobrazbe«, s katero bi danes abiturienta gimnazije kazali kot zvišeno bitje, edino sposobno, da po 2 letih postane — učitelj osnovne šole. Poznam maturante učiteljišča, ki po svoji izobraženosti daleč prekašajo marsikaterega gimnazijca. Zakaj so n. pr. na progi Šamac— Sarajevo ljubljanski učiteljiščniki -maturanti morali zamenjati celo gimnazijsko brigado (maturante!)? Ker se niso obnesli v kulturno-prosvetnem delu, posebno pa v analfabetskih tečajih. Tudi v vojski vem za primere, kjer v šolah za rez. oficirje učitelja za razlago v »obuki« pritegnejo raje kot pa gimn. maturanta. Ta ima prav gotovo več »znanja«, nima pa pojma o metodičnih prijemih, ki so pri obravnavi zelo važni. Torej bi morali reči: vsak po svoje! Resnici na ljubo mo- ■ ramo priznati, da je današnji gimn. abiturient za življenjsko uporabnost — kljub precejšnji porciji znanja — tako malo sposoben, da se ga (če n. pr. nima sredstev za univerzo) povsod branijo. Učiteljiščnik pa se v 4.—5. letih vendar splošno in strokovno toliko oblikuje, da se vsaj znajde v življenju na vasi, posebno če je ideološko trden in politično aktiven. Strokovni predmeti pa so po vseh strokovnih šolah na svetu na prvem mestu, vse drugo se da doseči vzporedno. Dvomim, da smo že toliko družbeno napredovali, da bi lahko učiteljišča ukinili. Ko bo za to čas, bodo gotovo tudi gimna-
zije boljše. Danes pa še niso, ker se še prav tako bore za vsebino in forme kot vse ostale šole. To je tov. Gabrovšek pri problematiki višje gimnazije tudi sam priznal, torej ne moremo posploševati.
O vzgoji mladine je referent povedal, da bi morali (poleg borbe za vsebino izobrazbe) njeni moralni in etični strani posvečati več pažnje. Zdi se mi, da pri tem misli na učne predmete, ki naj posredujejo vzgojne vrednote, mimogrede omenja še druge faktorje: družino, LMS in razred kot kolektiv. Zakaj ne pove odkrito, da je ravno v poslednjih dveh odločilna sila za oblikovanje poštevnih moralno trdnih, požrtvovalnih državljanov, ki jim bo tuj vsak egoizem buržoazne družbe? O tem smo razpravljali mnogo na Bledu.
Z uvajanjem novega predmeta »socialistične morale« pa bi naš pedagoški realizem zdrknil na pot vzgojne izolacije, saj bi vse druge stroke bile »oproščene« vzgojnih vplivov. To je pa daleč od marksi-stično-leninističnih pedagoških načel. To najbrž referent tudi nakazuje, čeprav direktno tega ne pove.
Pomoč pri izobraževanju ljudstva je važna zahteva, ki se odraža v sklepu, da naj bo gimnazija eno od žarišč kulture ne samo za dijake, marveč za vse prebivalstvo na vasi ali kjer koli na njenem področju.
Tov. Zorn je pri učiteljskem združenju v svojem referatu posebno naglašal, da si morajo prosvetni delavci vrednost svojega dela na osnovi socialističnih načel utrjevati. Zastarelo mišljenje, predsodki in neznanstveni pogledi ne spadajo v učiteljski poklic.
»Težnja za mirnim sožitjem ni umestna!« Ta zahteva tov. referenta bo najbrž marsikoga začudila. Morda bo kdo dejal: »Ali nismo v društvu vsi enakopravni?« Enako ščititi koristne, indiferentne in škod-
ljive člane ter uvajati neko »slo-gaštvo«, vse to se ne strinja s socialističnim napredkom.
Tov. Zorn je v referatu odprl važno vprašanje, ki smo ga že več let občutili, nismo pa o njem govorili:
osiromašenje osnovne šole.
Res je, da iz osnovne šole, ki je temelj naše celotne vzgojno-izobraz-bene zgradbe, vsako leto odhaja nekaj dobrega učiteljstva, bodisi na gimnazije ali nižje strokovne šole, bodisi na VPŠ ali na akademije. Zlasti moški so naravnost večkrat prisiljeni, da zapuste osnovno šolo, ker ima pač okraj »planiranih« gotovo število mest za VPŠ. To ni zdrav pojav! Kvarno vpliva na celotno raven učiteljstva, saj že danes marsikdo pravi, da so na osnovni šoli sami — »tečajniki«, drugi »boljši« pa učijo na gimnazijah in so že — »profesorji«. Želja po »pro-fesorstvu« je v zadnjih letih res postala med posamezniki tako močna, da so se na vse načine skušali otresti osnovne šole. Mnogim je to uspelo ... Take ambicije oblast ne bi smela podpirati! Pa tudi ne odtegovati onih, ki hočejo ostati na osnovni šoli! To se marsikomu zdi čudno. Iz vidikov pedagoške ustvarjalnosti pa je možno, da je učitelju osnovnošolski razred kot celota — teren kolektivnega doživljanja. Ta bo vedno ostal srečen osnovnošolski učitelj in ga ne bodo premamile niti materialne dobrine srednje šole. Pa tudi družba zahteva v osnovni šoli ljudi, ki so tam z vsem srcem.
Tov. Zornov referat je žal priobčen okrnjeno, smo pa prepričani, da je izčrpal vso problematiko. Objavljena diskusija je bila kratka in le medel odsev v referatu nakazanih važnih vprašanj. 12 sklepov pa bi naj bilo zares 12 stebrov, na katerih se gradijo temelji za dejavnost v vseh naših novih učiteljskih društvih.	E.
Pa še nekaj o vadnicah
Na moj članek »Reorganizirajmo čimprej vadnice!« mi je odgovoril —c. v zadnji številki »P. d.« s člankom »Še o reorganizaciji vadnic«. Ker se mi nekatere njegove misli ne zde utemeljene, eno mojo misel pa ni dojel, kot sem mislil, mu bom odgovoril.
Vsakemu bralcu je jasno iz obeh člankov, da se jaz ogrevam za priključitev vadnic k učiteljiščem, —c. pa je proti temu. Oba izhajava pri trditvah deloma iz praktičnih izkušenj, deloma iz teoretičnih postavk.
Pisec omenjenega članka pravi med drugim: »Zavedati se moramo, da je .vadnica’ v smislu didaktičnih pojmov 19. stoletja zastarel privesek starih učiteljišč ... Pri nas je že leta 1946 .vadnica’ bila ločena od učiteljišča kot'.normalna osnovna šola s svojim okolišem in z neizbrano deco. S tem smo stopili velik korak naprej ...«
S piscem se strinjam v mnenju, da so bile nekdanje vadnice nekoliko zastarele, neživljenjske, ker so se premalo ozirale na pedagoško prakso ostalih praktikov. Zastarele so bile tudi v tem pogledu, ker so sprejemale v svoje razrede izbrane meščanske otroke. Tako bi jaz določil pojem zastarelosti, ker ga —c. ni. S tem pa seveda še nismo rešili vprašanja, ali naj vadnica spada pod učiteljišče ali ne. Nikjer ni namreč rečeno, da je vse staro slabo. Tudi to, da so drugod vadnice ločene od učiteljišč, še ni jamstvo, da je tako najbolje, čeprav je treba tako dejstvo upoštevati, ko rešujemo vprašanje vodstva vadnic.
Avtor dalje omenja, da je bila vadnica pri nas ločena od učiteljišča kot »normalna osnovna šola s svojim okolišem in neizbrano deco«, toda pojma normalna šola-ne določa natančneje. Kljub temu pa se mi
'PGd.agošKi i&den v Celju
Ljudska univerza je priredila s sodelovanjem pedagoškega aktiva serijo predavanj z vzgojno tematiko v tako imenovanem vzgojnem tednu. Predavanja so bila naslednja: Glinšek Danica:	Naši vzgojni smotri;
Luznar Bojan: Kako vzgajamo otroka v predšolski dobi; dr. Stegnar Marjan: Vzgoja in ndga dojenčka; Podjavoršek Albin: Razvoj in vzgoja otroka šolske dobe; Švare Ivo: Vzgoja mladine v doraščajoči dobi; Šilih Avgust (gost iz Maribora): Družinska vzgoja. Po vsakem predavanju se je razvil razgovor, v katerem so predavatelji odgovarjali na stavljena vprašanja in dopolnjevali svoja izvajanja s pojasnili v konkretno nakazani vzgojni problematiki.
Kot uvod v vzgojni teden so bili na vseh osnovnih in srednjih šolah roditeljski sestanki. Kakor ti sestanki je bil tudi vzgojni teden namenjen predvsem staršem. Pri-
reditvi so prireditelji stavili tri glavne smotre:	stik med poklicnimi
vzgojitelji in starši; starši naj bi se seznanili s smotri naše šolske vzgoje in prilagojevali domačo vzgojo poglavitnim vzgojnim smotrom socialistične vzgoje; starši naj bi se seznanili z glavnimi pedagoškimi načeli in metodo vzgoje otrok različne starostne stopnje.
Odziv in udeležba staršev na posameznih predavanjih ni izpolnila pričakovanj, dasi bi skrbno sestavljena predavanja zaslužila številno udeležbo, vendar je sam vzgojni teden dosegel svoj namen. Udeleženci, ki jih je bilo pri zadnjem predavanju že kar lepo število, so bili zadovoljni, kar kaže, kako je zanimanje za predavanja pri starših naraščalo. Na podlagi pridobljenih izkušenj bo treba vsako leto prirejati vzgojni teden kot živo potrebo, ki naj dobi značaj redne vsakoletne tradicionalne prireditve.
zdi, da je pojem te »normalne osnovne šole« hote ali nehote določil s tem, ko pravi: »Izkušnje torej kažejo, da naj hospitacijska šola učiteljišča (podčrtal A. zaradi dolgega in nerodnega termina) ostane samostojna osnovna šola, na kateri poučujejo odlični praktiki.« (Podčrtal A.) Iz izkušnje vemo, da na vsaki šoli le ne poučujejo odlični praktiki. Kvaliteta pouka in šole pa je odvisna prav od praktikov; zato pa ne more biti vsaka normalna šola vadnica. To misel mi avtor nehote potrjuje tudi s tem, ko se strinja z menoj glede lastnosti, ki jih terjam od vadniškega učitelja. Če člankar tako pojmuje to normalno osnovno šolo, ki naj bi bila vadnica, potem je v redu.
Tudi glede »neizbrane dece« se je treba natančneje pomeniti. Popolnoma se strinjam z mnenjem, da vadniški razredi ne smejo biti izbrani v tem smislu, da bi bili tu le najbolj sposobni otroci, ker to ne bi bilo v skladu z duhom socialistične šole niti ne bi ustrezalo didaktičnim načelom; saj kandidat je na tak način ne bi videli, kako je treba postopati individualno z manj nadarjenimi ali pa teže vzgojljivimi otroki. Sem pa seveda proti temu, da bi bili v vadniških razredih defektni otroci, kot je to pri nas, ker hospitacije in nastopi kandidatov le jemljejo čas, učni načrt pa je treba predelati.
Tov. —c. oporeka mnenju, da bi vadnica spadala pod učiteljišče s tem, ko navaja primer odlične povezave med vadniškim učiteljstvom, upraviteljico in metodiki v Ljubljani. Če je'taka odlična povezava res eksistirala, tedaj predpostavljam, da je bila to izbrana upraviteljica in je bilo odlično učiteljstvo. Vzemimo, da je bila ta povezava odlična! Učiteljišče v Ljubljani je na Resljevi cesti, hospitacije so pa bile na Ledini in še nekje. Ali bi bila ta povezava slabša, če bi bila vadnica tam, kjer je učiteljišče in bi bili vadniški učitelji člani profesorskega zbora učiteljišča? Gotovo ne! Seveda je drugo vprašanje, koliko bi bilo to na ljubljanskem učiteljišču praktično izvedljivo. Na tak način bi bili vadniški učitelji v stalnih stikih s profesorji splošnoizobraževalnih predmetov in z metodiki. Prav to pa je potrebno, če hočemo obravnavati vsaj včasih probleme, ko so še sveži, živi. Vadniško učiteljstvo pa po bistvu dela, ki se vse bolj približuje delu strokovnega učiteljstva, že itak spada v zbor učiteljišča.
Kot je znano iz sodobne literature, se hrvaški in srbski metodiki upravičeno ogrevajo za to, da bi bila vadnica v istem poslopju z učiteljiščem. Na tak način, kandidat j e res spoznavajo duh 'osnovne šole, delo, med odmori se ob inšpekcijah v razredih seznanjajo z učenci, so v tesnejših stikih z vadniškim učiteljstvom itd.
Tako sem — mislim — navedel nekaj več razlogov za priključitev vadnice k učiteljišču, kot jih je —c navedel proti. Ne čudim se, da so ravnatelji učiteljišč na sestanku v Ljubljani osvojili misel o priključitvi vadnic k učiteljiščem. Seveda pa je drugo vprašanje, kako naj se ta priključitev izvrši, ker ima vsako učiteljišče svojo problematiko, n. pr. osnovna šola ima devet oddelkov, učiteljišče pa potrebuje za hospitacije šest, osem razredov itd.
O pouku v kombiniranih oddel. govorim, v celem odstavku. Pravim, da je pomanjkljivost naših vadnic tudi v tem, ker premalo pripravljajo kandidate na direktni in indirektni pouk. Tudi jaz ugotavljam, naj hodijo kandidati e hospitirat na bližnje niže organizirane šole. Pravim pa, da sem proti temu, da bi ustanavljali take oddelke pri vadnicah, ker bi bili učenci v takih razredih prikrajšani pri kvaliteti pouka. Ko sem članek pisal, sem bil tudi prepričan, da bi bili starši prizadetih učencev proti takim oddelkom, pa te misli nisem izrazil. To pa seveda še ne pomeni tistega, kar hoče povedati —c., ko pravi: »Nikakor ne smemo mimo indirektnega in direktnega pouka s hladno gesto, češ tak pouk ne bi bil efekten.« Poleg vsega pa —c. moj stavek tudi netočno citira.
Pri pisanju članka sem veliko razmišljal o tej zadevi, ker me je k temu prisilil referat o niže organiziranih šolah v našem Pedagoškem aktivu. Tedaj sem ugotovil, da je v našem okraju skoraj polovico niže organiziranih šol (45 %). Kandidatje res hodijo hospitirat na niže organizirane šole, toda to delo ni nikoli tako sistematično, kot so hospitacije na vadnici, ne glede na to, da kandidatje zgubljajo s tem čas in učne ure. Učni načrt pa je preobremenjen in upravičeno tožimo, da nudi sodobno učiteljišče kandidatom premalo solidne splošne izobrazbe. Vse kaže, da bi bilo prizadetih glede na kakovost pouka manj učencev, če bi bil kak kombiniran oddelek pri vadnici kot pa sedaj, ko ga ni. Sicer je na to mislil že Schreiner, a misli ni izvedel. Vsekakor bo treba izbirati med večjim in manjšim zlom.
Gotovo je prav, če kandidatje vidijo praktično delo tudi na drugih šolah in ne le na vadnici, toda pri vsem tem ne smemo pozabiti natrpanih učnih načrtov na učiteljiščih.
Vsekakor se strinjam z mnenjem —c., da naj vadnica »izvaja že usta-
£c ^ee&edte....
Učiteljsko društvo Split je poslalo Združenju 5320 din, učiteljsko društvo Niš in okolica 12.000 din za pomoč Primorski, ki jo je prizadela snežna katastrofa. Učitelji ljubljanskih šol so v isti namen darovali 27.312 din, nabrali pa od učencev osnovnih šol 86.343 dinarjev. Učiteljstvo bežigrajske osnovne šole in vrtca je namesto venca na grob pokojnemu Rustiji Vladimirju še posebej darovalo Primorski 2000 din.
*
Za obvezno naročilo »Prosvetnega delavca« in »Sodobne pedagogike« sta se odločili tudi učiteljski društvi v Ptuju in Slovenj Gradcu. (V prihodnji številki bomo objavili nadaljnji seznam naročnikov!)
☆
Učenci III. osemletke v Nišu so pisali Združenju učiteljev sledeče pismo: »Učenci nižjih razredov III. osemletke v Nišu smo med seboj zbrali 1400 din. Prosimo Vas, da ta skromen dar pošljete učencem take šole, ki jih je prizadela nesreča. Za uslugo se Vam zahvaljujemo, obenem pa tovariško pozdravljamo tiste šole, ki ji boste naš dar namenili.« (Združenje je poslalo dar in pismo učencem šole Soča.)
*
Ne moremo si zamisliti sodobnega dijaka, ki ne bi prebiral naših dnevnikov. Vendar pa mnogi naši vzgojitelji menijo, da bi se morala tega zavedati tudi redakcija Slovenskega Poročevalca, ko izbira svoj podlistek.
Ijene možnosti učnih kvalitet — skladno s predelano teorijo«, ne soglašam pa s tem, da vadnica ne bi mogla biti pedagoško žarišče svoje okolice. Vsaka vadnica gotovo ne, pač pa samo tista, ki ima res odlične praktike in metodike. Tudi tako ostre meje med vadnicami in bodočimi »oglednimi šolami« ni mogoče postaviti, kot si jo zamišlja člankar. Praksa nam namreč kaže, da odlično vadniško učiteljstvo z metodiki lahko preverja pedagoško teorijo in prakso, ker ima za to dovolj prilike. Iz izkušnje vem, da sem dobil vse pobude za razmišljanje prav ob hospitacijah na vadnici. Sicer pa so prepotrebne »ogledne šole« šele zadeva bodočnosti; zato pa ne kaže čakati z delom.
Prof. Ak.
PEDAGOŠKI AKTIV V TOLMINU
Na pedagoškem tečaju, ki je bil v lanskem poletju v Tolminu, je prišlo do izraza veliko zanimanje prosvetnih delavcev v primorskih okrajih za pedagoška vprašanja.
Pedagoški aktiv v Tolminu je skušal in skuša tudi še dalje povezovati vse učitelje in profesorje, ki se zanimajo za ta vprašanja. Da bi ostala- povezava med okraji, se je pismeno obrnil na te sodelavce: Venceslav Čopič, Nova Gorica (okraj Gorica), Alenka Kačič, Zagorje (okr. Postojna), Janko Trošt, Idrija (okr. Idrija), Narda Zadnek. Tomaj (okr. Sežana) in Drago Pahor, Študijska knjižnica v Trstu.
Vse prosvetne delavce, ki bi bili pripraljevni vključiti se v delo pedagoškega aktiva, vabimo, naj se povežejo z navedenimi sodelavci ali pa naj stopijo v direktne pismene stike s pedagoškim aktivom pri učiteljišču v Tolminu.
Pedagoške knjige za
. Ali ne pozabljamo večkrat, da je del Slovencev še vedno tudi narodno ogrožen med drugim tudi zato, ker ne more v zadostni meri do matične kulture in ker je stalno izpostavljen vplivom tujih kultur?
Tak primer je tudi pri našem učiteljstvu v zamejstvu. Zato je Narodna in študijska knjižnica v Trstu sklenila, da ustanovi številne pedagoške knjižnice tudi v našem zamejstvu, tako v Trstu, Gorici in na Koroškem. Zeli pa, da bi slovensko pedagoško knjigo za zamejstvo odstopil prav slovenski prosvetni delavec sam.
Manjka največ vsa periodika in pedagoške knjige izpred prve svetovne vojne in med obema vojnama.
Iz gmotnih razlogov verjetno ne bodo možni širši sestanki, kar pa delovanja aktiva, upamo, ne bo oviralo. Sestajajo naj se po možnosti člani aktiva v posameznih krajih ali okoliših, določijo si program in po njem delajo. V samem Tolminu se je spočetka vključilo v pedagoški aktiv 12 članov. Sklenili so, da bodo zbirali gradivo, pisali ali predavali o raznih pedagoških kakor tudi splošnih strokovnih temah. Med pedagoškimi temami so v načrtu zlasti naslednje:
1.	vprašanje učiteljišča in vadnice,
2.	problemi nižje gimnazije,
3.	problemi osemletne šole ter delo na niže organiziranih šolah,
4.	splošna in posebna metodična vprašanja,
5.	zbiranje gradiva in študij zgo-
dovine slovenskega šolstva v Primorju.	—v—
zamejske Slovence
Apelira na vse prosvetne delavce, zlasti na vse aktivne in upokojene učitelje in profesorje, da ji odstopijo v ta namen knjige, ki jih nujno ne potrebujejo. Odpošljejo naj jih na naslov:	Izvršni odbor
Osvobodilne fronte v Ljubljani — Zamejski odsek (za pedagoške knjižnice). Društvom učiteljev in profesorjev ter vsem študentskim skupinam priporočamo, da določijo nekoga, ki bo od članov prevzemal pedagoške knjige in jih odpošiljal na navedeni naslov.
Naj ne bo slovenskega prosvetnega delavca, ki ne bi odstopil vsaj ene pedagoške knjige svojemu stanovskemu tovarišu v zamejstvu, ker je temu potrebnejša.	—v—
Uprizoritev Desetnice Alenčice
Celjsko mestno gledališče je uprizorilo otroško igro Desetnica Alenčica. Igro so igrali tri dni zapored pred celjsko gledališko publiko, ki 'je novo odrsko delo domačega avtorja sprejela s toplim priznanjem. Igro bo uprizarjalo gledališče še za celjsko šolsko mladino. V teku so pa priprave, da bi igro gledala še mladina okoliških šol.
Avtor Desetnice Alenčice je znani pedagoškojprosvetni delavec in mladinski pisatelj tovariš Franjo Roš, ki je z njo dal ljudskim in ne nazadnje tudi šolskim odrom, naši mladini in odraslim lepo in privlačno odrsko delo. Franjo Roš je s to novo svojo igro veliko prispeval k mašitvi vrzeli v dokaj skopi zbirki dobrih ljudskih in posebej še mladinskih iger.
Desetnica Alenčica je otroška igra, polna neprisiljenih vzgojnih momentov,
v kateri se učinkovito vzporeja vražar-sko praznoverje s trdno stvarnostjo, pravljičnost pa prepleta z zdravo resničnostjo. V tem je tudi idejna odlika igre. Sicer pa je igra bogata prikupnih zabavnih in pretresljivo žalostnih prizorčkov v borbi med dobrim in zlim, med hudobno starko in dobrimi ljudmi, ki jim v najhujši stiski pomagajo živali.
Pisatelj je igro spisal tako. da bi jo lahko uprizarjali manjši odri. v tej prvotni obliki bo gotovo tudi šla čez naše ljudske odre. S pridom pa bodo lahko posegali po njej tudi mladinski in šolski odri in s tem nudili zabave in veselja pa tudi pouka mladini, ki ji je to delo mladinskega pisatelja in prijatelja tudi namenjeno. Druga inačica igre je prirejena za večje in zmoglji-večje odre, kakor so jo uprizorili v gledališčih v Trstu, Mariboru in Celju.
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 250.—. Številka čekovnega računa 604-90321-10
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana