Slovenski dom
PREIS - CENA L 1.50
Leto VIII. — štev. 250	TEDNIK	ZA	POLITIČNA	IN	KULTURNA	VPRAŠANJA	|	Sobota,	27.	novembra	1943
Terenci in njihova krivda
Komunizem se pri nas ni razmahnil morda zaradi silnih komunističnih vojaških dejan). Ce pregledamo vse le komunistične akcije pri nas za dve leti nazaj, vidimo, da so bili II nastopi vojaško, zlasti v okviru splošne evropske vojne, toliko pomembni in uspešni, kakor da bi muha pičila slona, čeprav so komunisti venomer mlatili slamo zaradi teh akcij, češ da bo prav zaradi teh kmalu vojne konec. Uspešnost in umestnost teh akcij danes jasno vidimo tn jih lahko pravilno ocenimo. Vojaških prevozov, kar bi moralo biti glavna naloga tega vojskovanja po programu OF, sploh niso napadali.
O	tem so te že v začetku sporazumeli savojski ženski alplnci In komunistični voditelji. »Osvobodilni« napadi so bili storjeni večinoma na potniške vlake, v katerih so se vozili otroci in matere na Dolenjsko po živež. Kadar se bi bilo treba spustiti v odprto bitko, so jo komunisti vedno pobrisali In dali pobiti take, ki za komunistično revolucijo niso bili kaj prida pomembni. To smo videli zlasti pri nedavnih nemških očiščevalnih akcijah. Tak človeški material so Imeli vedno pri rokah.
Komunistični vojaški cilj je bil v glavnem samo eden: prihraniti si toliko vojaške sile, da bi ta v ugodnem trenutku planilo po vseh nasprotnikih, jih poklala In z izvedbo revolucije prevzela oblast. Da bi svoj najbolj preizkušeni In zanesljivi rabeljski kader, ki naj bi to opravil, ohranili, so pošiljali naprej druge, češ, za pod kroglo si že dober. To so pokazali dogodki po 8. septembru, to je pokazala splošna mobilizacija In »vojaški« nastopi po njej. Prisilni mobiliziranci vedo to krvavo jasno povedati. Te so gnali naprej pod krogle, da bi ohranili najbolj preizkušene partijce za končno nalogo. Vsi vojaški nastopi,
o	katerih je vedela domača in tuja propaganda toliko povedati, so bili pavje perje za prikrivanje poslednjega cilja: prevzema oblasti.
Komunistični vojaški nastopi sami so bili taki, da so ljudstvo od OF prej odbijali, kakor da bi ga vabili vanjo. Tudi niso našim ljudem, ki vedo, kaj je vojak, vzbujali niti spoštovanja, niti ne strahu. Komunistična vojska je v pojmovanju našega ljudstva navzlic vsem propagandnim prizadevanjem ostala roparska tolpa, nikdar se nikomunl niti sanjati ni hotelo o tem, da bi jo smatral za kako redno, kaj Sele narodno vojsko.
S svojo »vojsko«, njeno ureditvijo in njenimi uspehi torej komunisti niso mogli ljudstvu niti Imponiratl, niti mu vzbujati strahu, zrasti ne potem, ko so vaške straže, brezimni rrtaz- »••»ga narodnega zdravjo in heroizrrra. Imele prve spopade z njimi In bi bile to »vojsko« v nekaj mesecih likvidirale, če ne bi bili načrti najbolj junaške cesarske armade na svetu določali drugače.
Ce se Je torej Osvobodilni Fronti vendarle posrečilo, d® i® dve leti držala v šahu In strahu vse naše ljudstvo. Je to zasluga neke druge ustanove kakor pa njenih oboroženih tolp.
Ta ustanova so terenski odbori.
Komunistična organizacija Je razvila svojo silo in vpliv s pomočjo teh in po delu teren-cev vrgla svoje mreže na široko med ljudstvo. Terenci so bili tisto gonilo, ki je spravljalo v tek ves komunistični obveščevalni, organizacijski, zastraševalni In ubljalni stroj. Terenci so bili tisti veter, ki je gnal kolesa vsega komunističnega gibanja, delovanja in obveščanja. To je bil veter, ki je imel naročeno pihati tako, da je zajemal vse in gnal vse v eno smer.
Terenci so bili ljudje, ki .ro jim komunisti vse obljubili, povečini pohlepni, stremuškl tipi, ki Jim je komunistični nauk dopovedovat, da bodo postali bogovi, In so zato postali rablji svojega naroda. Sanjali so o bodočem raju na račun svojega soseda, znanca ali celo sorodnika. OF je dovolila, da so delali, kar so hoteli, samo da so služili njej. Za protiuslugo so morali razprezati mrežo komunistične obveščevalne službe: kaj kdo dela, kaj govori, ali Je pravoveren ali krivoverec, kaj je dal, komu Je dal In koliko Je dal.
Tl ljudje so pravi krivci za pokolje v Ribnici, Kočevju, Grčaricah, Mozlju, Vel. Laščah in drugod.
Ti ljudje so krivi, da so polne razpadajočih teles Krimska jama, Kremenjak, kočevsko in kraške jame.
Ti ljudje so krivi, da je bila uničena kmetija tega In onega in stotega našega kmeta, ki jo Je njegov rod s trudom In znojem ohranjal Iz roda v rod.
Ti	ljudje so	krivi, da so Izginili iz	kašč
vsi pridelki in ves živež našega kmeta, ki ga je skrbno in s trudom vse leto spravljal in skrival, da bi se preživel.
Ti ljudje so krivi, da danes naš človek ne ve, kako bo prihodnjo spomlad oral in sejal, ker nima s kom	in kaj.
Ti	ljudje so	kazali,	koga naj se vzame,
obsodi in ubije.
Tl ljudje so naročali, pri kom naj se vzame In pri kom naj spuste rdečega petelina na streho.
Ti ljudje so pošiljali v hribe hrano, orožje, obleko, ljudi, Iskali poti in zvez, da so se mogli njihovi gospodarji v gozdu preživeti In se varno gibati.
Tl	ljudje so	zbirali	In pobirali ter	naro-
čevali pobirati denar in druga sredstva za »osvobodilno« gibanje.
Ti so bili oči, ušesa In roke izvršnega odbora OF. Od teh ljudi ni šel nihče v gozd, nihče ni zagrabil za puško. Sedeli so doma In sede povečini še zdaj, prlšepetovali, prigovarjali, grozili natihoma ali javno, širili vse sorte	govorice,	delali	razpoloženje In	poši-
ljali druge v gozd. Ce si takega človeka pri vsej njegovi gorečnosti vprašal, zakaj se ne gre tudi sam borit in spreminjat besedi v dejanja, jo rekel, da jo potreben tam, kjer je, na terenu.
Izvršilni odbor OF sam ni mogel vedeti, kdo je proti OF, kdo proti njej dela, ali Je nasprotno usmerjen Komunistična tolpa, ki je erišla v neznan kraj. se ni vedela kam obrniti.
Hlcf kampften und starben slowcnlsche Helden. Biick auf die zertrtimmerte Stellung dor antikomnnistischen Abtoilung in Pu-dob bei Lož. die vom heroisohen Kampfc unseror Vcrtoidlger in den Tngen nach dem 8. Sopteinlier zeugen. — Tukaj bo bo borili in umirali slovenski junaki. Pogled na porušene postojanke protikomunističnega oddolka v Pudobu pri Ložu( priča ho-
roičnoga boja naših' fantov v dneh po 8. Beptembru.
„Samo nemški vojak more Evropo pred navalom z
MALENKOSTI
Osem
Voditelj nemške delovne fronte dr. Ley je imel preteklo soboto na pokrajinske voditelje narodne socialistične stranke v Celovcu velik govor, v katerem je med drugim dejal:
Kar so najboljši Nemci tri sto let zaman upali In za kar so se borili, se zdaj Izpolnjuje; še več — ne samo usoda Nemčije, usoda vse evropske celine se zdaj odločuje. Pred 300 leti, z nesrečnim svestfalskim mirom, je Nemčija Izgubila'svojo edinost, svojo moč ln svojo veličino. Navzlic temu so se nas naši sovražniki bali, zakaj dobro so vedeli, česa Je zmožno 85 milijonov Nemcev, ki se zavedajo svoje moči. 85 milijonov Nemcev Je bilo na zemlji samo enkrat!
V	tem Je tudi vzrok, zakaj nas hočejo naši nasprotniki zdesetkovati, razcepiti in zasejati med nas ncedlnost. Poleg tega Je tudi še nek svetovno nazorpi vzrok: Adolf Hitler je bil tisti, ki je razkrinkal Judovstvo kot svetovnega sovražnika št. 1, ln iz tega spoznanja izvajal posledice. Tega Judovstvo ne more pozabiti. Sedanja vojna Je zato neizprosna, nespremenljiva. A ml Je ne vodimo le zato, ker Jo moramo, temveč smo tudi hvaležni Bogu, da nam Je odprl oči ter nam naklonil, da smo prvi narod na zemlji, ki Je šel v ta boj, katerega ne bomo prej končali, dokler Judovstvo ne bo uničeno. Toda ta vojna nima samo negativne, temveč tudi
pozitivno stran: borimo se, da bi svojemu narodu zagotovili svobodo.
Nazorno Je potem dr. Ley orisal veliki »ali — a 11« sedanje vojne. Opisal Je grozote poraza, ki bi vse uničil, kar Nemčija ima, nasproti tej grozotni sliki poraza pa Je postavil nasproti nezaslišane motnosti, ki bi jih Nemčiji in vsemu Zahodu odprla zmaga. Boj za dosego tega cilja mora biti velik. Zahteva vse, ln sicer ne samo od vojaka, temveč tudi od vseh, ki so ostali doma. Ne bomo šli na koncu tega boja z nasmejanim obrazom skozi cilj, temveč bomo obdani z ranami, potem ko bomo doprinesli težke žrtve, ter od napora utrujeni — a zmagali bomo lel
Podal je nato izčrpen pregled sedanjega položaja, najprej vojaškega, čigar težišče je še vedno na vzhodu. Boljše-vlškim metodam, ki bi bile za nemškega človeka neznosne, Je postvall nasproti totalno vojno nemškega Reicha, skupne napore nemškega delavca, narodno socialistične stranke, nemškega ženstva In zlasti prebivalstva v tistih krajih, ki okušajo letalsko vojno. »Prepričan sem,« je poudaril voditelj nemške delovne fronte, »da nemški človek več opravi, kakor boljševlk. Eno pa drži: Pri tej boljševiškl ofenžlvi sl bo eden polomil zobe, a to bo boljševizem!«
Boji n a vzhodu so nedopovedljivo hudi, toda hvaležni smo Bogu, da Je imel
ni vedela, kakšen Jo položaj v tistem kraju. Vsak poveljnik se je obrnil na terenca, ki mu je vso natančno razložil,- kje naj vzame In kam naj se obrne, da bo varen. Terenci so obveščali • komuniste, kje so protikomunistični oddelki, terenci so obveščali komuniste, kod kdo hodi, kje naj pripravijo zasedo In ga ubijejo. Terenci so priporočali Izvršilnemu odboru ljudi, katere je treba likvidirati, katerim je treba izropati ali zažgati. Vsega zločinskega dela OF In vsega uničevanja so krivi terenci vsaj toliko kakor Izvrševalci.
Tl ljudje so bili vseh vrst, vseh spolov In poklicev. Večinoma takih, ki so upali, da se bodo v zmešnjavi okoristili in jih bodo gospodarji nagradili za pobijanje naroda, za požiganje in ropanje narodnega premoženja. Tudi večina jare podeželske In mestne gospode je pomagala naravnost ali posredno kot peta In šesta kolona. Skozi njihova »narodna« ušesa so jim silili v prehlajene »narodne« možgane naslovi načelnikov, ministrov in predstojnikov, katere so jim obljubljali bodoči gospodarji. Mnogo presitih mladih ljudi, ki jih starši niso nikdar učili delati, temveč so od otroških let videli v njih politične ln kulturne velikane, jo najbolj vneto delalo med terenci.
Vsi ti so po nalogu OF lezli na razna mesta, se družili z badollevcl, pili z njimi bratovščino ter tako od njih vse izvedeli. Po drugi strani pa so govorili o Izdajalcih In podrepnikih. Delali so se poštenjake, ovce, obsojali zločine, kazali izmučene narodne obraze, ob besedi sodelovanje se jim je rignilo kakor lačnemu oslu. Ljudje so jim verjeli, dajali In jih zagovarjali: ros so malo na rdečo stran, ampak pošteno narodno mislijo. Javnost je bila prepričana, da je gl8vna kuhinja Osvobodilne fronte v gozdu pod smrekami, nihče pa ni pomislil, da se vse gorje koti v skrivnostnih krožkih terencev po Ljubljani, po vaseh in trgih.
Ko pa je prišel sramotni dan rdeče izdaje nad slovenskim narodom, so ti ljudje postali župani, tajniki, občinski odborniki, vojaški referenti, poveljniki mest ter še kaj bolj čudnega na »osvobojenem ozemlju«. Prikazali so se na dan kakor močeradi po dežju.
Nenaden konec savojske vojske In prehitra rast bujne komunistične domišljije je točno pokazala, kateri so tl ljudje, ki so se prej še skrivali pod tako ati ytako firmo in skrivaj prerokovali iz svinca usodo marsikomu, ki je še živ In vseh, ki počivajo po neznanih in znanih grobovih. Sedaj se je obrnilo In tudi njim bo prerokovano s svincem. To zahtevajo bledi obrazi tistih, ki so morali umreti po priporočilu takih ljudi, to zahteva usoda našega naroda. Sila do samoobrambe nas je prignala In prisilila, da rabimo enako ali hujšo lilo. Kdor dela revolucijo, mora računati na protirevolucijo z vsemi posledicami. Zakaj naj bi ravno ml vedno odpuščali In naprej umirali zaradi pohlevnosti. Ali morda nimamo pravice živeti? Braniti se je naša dolžnost.
Zdaj poznamo vse krivce strahot, ki jih Je storila narodu ali jih priklicala nadenj Osvobodilna fronta. Vse: od Izvršnega odbora, od vrhovnega plenuma, od zbora »ljudskih zastopnikov« pa do zadnjega terenca v kateri koli slovenski vasi. Ker poznamo kdvce in krivdo, mora biti naslednji korak kazen. Neizprosna, neusmiljena, hladnokrvna kazen, preračunana po obsegu krivde, kakor je bilo preračunano ubijalsko delo terencev.. Za to delo zahtevamo ne maščevanja, temveč kazni, kakor jo določa večna človeška In narodna pravica. To zahtevajo tisoči tistih po grobovih in gozdovih. ki so jim terenci prerokoval lusodo s svlo-cem. Svinec za svinec, to zahteva ohranitev slovenskega naroda, njegovih svetinj In njegovih dobrini
Sila samoobrambe nas je prignala do tega, da moramo uporabl|at! ehako, to ne še hujšo silo. Kdor je pripravil revolucijo, naj doživi enako protirevolucijo. Danes Je prvi zakon pravica, ne odpuščanje. Zakaj bi morali ravno pravični, nedolžni In dobri vedno odpuščati In umirati? Usmiljenje brez pravice škodi posameznikom, še bolj pa narodu In celoti, ker goji in podpira ter ohranja zle sile.
Tudi pravični In dobri itnajo pravico živeti. Braniti to življenje Je nas vseh najvifja dolžnost. Zato naj čiščenje slovenskega terena postane čiščenje terencev, šele potem bomo lahko govorili o Iztrebljenju komunizma In njegove zločinske organizacije.	D.
danes braniti Vzhoda"
Adolf Hitler toliko poguma, da je pravočasno zgrabil to boijševiško pošast, da smo tako lahko pridobili na času in prostoru, da so sc naši vojaki v dveh letih lahko privadili na podnebje, na daljave in na način vojskovanja na vzhodu tez da jih Je ta nezaslišano težka ioTa v resnici zjeklenlla. »Samo današnji nemški vojak m o r e k 1 J u b o v a t i tejpremočl na vzhodu!« Vojaške nastope te najboljše oborožene sile pa vodi a čudovito sposobnostjo ln pregledom do vseh podrobnosti Fiihrer sam, in zato Sovjeti ne bodo nikoli prodrli, temveč bodo pri svojih lastnih prizadevanjih Izkrvaveli spričo tolikšne zmogljivosti nemškega vojaka in zaradi vodstva Adolfa Hitlerja.
Govoril je nato o letalski vojni ter dejal, da je navzlic vsem skrbem, ki Jih Je letalska vojna delala in Jih še dela nemškim voditeljem in nemškemu ljudstvu, zdaj tudi v tem oziru najhuje že pri kraju. »Nemška obramba Je čedalje močnejša,« Je poudaril dr. Lcy, »in prišel bo dan, ko bomo udarili nazaj ter se maščevali za vse, kar so nam prizadejali tl razbojniki. Maščevali se bomo za nemška mesta. Anglija mora goreti, London pa biti uničen!«
Prav tako postaja tudi pomorska vojna vedno silovitejša in na naši strani je Japonska, ki Jo danes lahko Imamo za najmočnejšo pomorsko silo na svetu. Tudi glede oborožitve je stvar precej drugačna, kakor v zadnjih letih prejšnje svetovne yojne. Danes med nemškimi delavci ni nikogar, ki bi mu rojile po glavi kakšne stavke, pač pa Je vsak Nemec na svojem mestu in izpolnjuje svojo dolžnost, svetel vzgled vsem pa so še zlasti ljudje v krajih, ki so bili prizadeti po letalskih napadih. V tej vojni bo nemški vojak vedno imel orožje, ki ga potrebuje. Mobiliziramo vso našo celino, da bi imeli na razpolago dovolj ljudi ln materiala, ln potem bo tudi prišel dan, ko bomo udarili nazaj, ko bomo spet napadalci!
Tudi notranjepolitični položaj Je prt nas povsem jasen, široki ljudski sloji zvesti, na mestu ln pridni, redki godrnjači pa ne Igrajo nobene vloge več, kjer pa se pojavijo, so brezobzirno zatrti. V. nasprotnikovem taboru, zlasti v Angliji in v Združenih državah, pa ne smemo podcenjevati notranje težave. V demokratičnih državah se bijejo med seboj posamezne stranke in čim dlje traja vojna, tem pogostejše so stavke ln nemiri. Zlasti hude pa so zunanjepolitične težave pri naših nasprotnikih, in zgodovinska nasprotja med boljševizmom ln zahodnimi državami so tako huda da Jih ni mogoče zgladiti. Nam pa se po italijanskem izdajstvu, ki nas ni moglo odločilno zadeti, ni treba bati nobene izdaje več. Japonska neomajno stoji na naši strani. Nikjer ni nobenih spornih vprašanj, ki bi nas mogla ločiti od nje in hrabri Japonski narod bo prav tako zmagal, kakor bomo zmagali mi.
Tudi v Evropi sami je položaj jasen. Cim dlje bo trajala vojna, tem bolj bo Evropa strnjena. »Ne verjamem v zaton evropskega zahodal« je dejal dr. Ley. »Evropski zahod ne bo propadel, temveč bo znova vstal v svoji sijajni veličini in branil svojo omiko. Naša celina bo postala spet prva za naslednjih tri tisoč let!«
Treba je časa, da se celina, kakršna je Evropa, v vsej svoji celoti oživi. Treba Je časa, da vsa vprašanja spet dozore. Vsak dan Evropa uvldcva, da je treba potrpeti In čakati, pod nobenim pogojem pa ne popuščati. »Verujte in zaupajte!« Je bodril dr. Ley koroške voditelje delovne fronte, »preračunajte, kakšne prednosti so
vrstic
Nemško uradno vojno poročilo Je dne 15. oktobra prineslo med drugim naslednji, osem vrstic obsegajoči odstavek:
»Na severozahodnem Balkanu so bile ▼ več tednov trajajočih bojih obkoljene in uničene tolpe na področju severozahodno od Reke. Pri tem so izgubile čez 3600 moških in 4500 ujetih. Poleg tega Je bilo zajetih 45 topov, 522 strojnic tn metalcev min ter 4655 pušk. Trideset oskrbovalnih skladišč je bilo spravljenih na varno.«
Osem vrstic — s tem Je bila opravljena »slovenska narodno osvobodilna vojska«. V okviru evropskega vojnega dogajanja Ji Je pripisanega torej toliko pomena, kolikor ga dejansko ima. Osem vrstic v enem izmed tisočerih vojnih poročil!
Edvard Kardelj pa Je na zboru »odposlancev slovenskega naroda govoril takole:
»Mi smo bili prvi, ki smo pokazali evropskim narodom, kako se Je treba boriti za svobodo... Naša borba Je dobila značaj prave fronte, postali smo vojaški center v enem delu jugozahodne Evfope. To dejstvo daje naši borbi izreden mednarodni pomen in obenem najboljše Jamstvo za našo popolno zmago.«
Namesto popolne zmage so Kardelj in njegovi dobili osem vrstic poročila. S tem Je bilo konec »veličastne borbe«, ki Je potekala na našem ozemlju brez ene smae bitke. »Osvobodilna vojska« Je mesec dni samo bežala, bežala, prvi pa poveljniki in voditelji s Kardeljem ln Baeblerjem na čelu!
Edini resnični in dejanski uspeh, ki se skriva za temi kratkimi vrsticami Je namreč razdejanje ln uničenje Slovenije po zaslugi komunistične Osvobodilne Fronte; o tem pa ne bo poročal ne Tito, ne londonski radio, ne Kardelj, dasl bo to za nas zgodovina, tako strahotna, kakor je doslej nismo v tisoč letih imeli...
Šole in komunizem
Po vseh ljubljanskih srednjih šolah so se začela protikomunistična predavanja. Sprejeta so bila povsod, kakor je prav. Do incidenta je prišlo lo v dveh primerili: v bežigrajski mešč, šoli,' kjer jo en raz-rod, najbrž ob odobravanju vzgojnikov, predavatelja izžvižgal in je bil po zasluženju kaznovan: drugi pa je bil na uršulinski gimnaziji, kje? bo protikomunistično usmerjeno učenke dobile vtis, da učna osebje na stvar no gleda prijazno. Po predavanju v nekom razredu, kjer profesorica ni hotela doti predavateljici prostora, je prišla v razred druga profesorica, ki je dekletom govorila z ozirom na predavanje nekako takole:
»Pa menda vendar nas no bodo pregnali. Komunisti na Goriškom ne delajo tako, kakor se govori tukaj. Stranke so samo tukaj, v nebesih pa ni nič strank in no bo razlike med onimi in drugimi...«
K temu nastopu bi pripomnili sledeče: uršulinska gimnazija, kjer se šolajo po ogromni vočini dekleta iz tako imenovane boljše ljubljanske družbe, ni v političnem oziru bila zadnjo dvo leti prav vzgiedna. Vomo, da se zlasti v višjih razredih vrši
—	in toroj trpi — propaganda za OF. Lansko božične aretacije so vrgle nekaj luči tudi na to šolo. Vemo, kako so se častite matore uršulinke zavzemale za prijeto učenko iz znane ljubljanske rodbine. Učenka glede dela za OF ni bila tako nedolžna, kakor so pripovedovali.
Skratka, duh ki vlada na tej ženski šoli, jo zlasti danes nesimpatičen. Da pa pride do takega, četudi drobnega in dvo-umnoga nastopa, je ne le značilno, temveč šo bolj obsodbe vredno.
Ali ae čč. uršulinke spominjajo, kdo so je najbolj zavzemal za ustanovitev in ohranitev njihovih šol, kadar jim je grozila nevarnosti Tisti ljudje, ki jih je OF dajala ubijati, ali pa jih ima vsaj na seznamih! Tisti ljudje, ki so jih morda špljonlrale tudi učenke z uršullnsko gimnazijci
Vsak, tudi prikrit nastop v korist OF in njenih ljudi, vsaka ost zopor protikomunistični boj, je danos sovražno dejanje proti slovenskemu narodu, proti njegovi veri in proti njegovi bodočnosti, naj pride s katere koli strani. To je troba jasuo in odločno povedati vsakomur. Zdaj je čas odkritih besedi in odkritih dejanj. Rajši nobenih šol, kakor vzgajališčn komunistov, je slovensko ljudstvo razločno povedalo na zadnjem protikomunističnem zborovanju.
Čo na uršulinski gimnaziji ne more ali ne smo zaveti pravi duh, potom naj se porabi za drugo namone. Na stotine ip stotina, slovenskih otrok, ki jim je OF poklala starše, danos bega golih in lačnih brez streho po deželi. Kako bi bili srečni, če bi smeli pozimi prebivati v prelepih sobanah ljubljanskih šol, tudi uršulinskihl
na naši strani, ter z razumom podprite svojo vero. Od svoje moči dajte nekaj Se drugim, brzdajte ljudstvo In bodrite šibke. Bojujte se, delajte, pri vseh svojih mislih ln dejanjih imejte pred očmi edino ta boj, da hi mogli storiti še več. Vztrajajte ln nikoli ne popustite! Vera, zaupanje In vztrajnost, to vam bodi geslo! Vselej pa mora bit! stranka zgled vsem, nositeljlca vere, neutrudljiva in neomajna. V krajih, prizadetih po letalskih napadih, se je pokazalo, kaj premore stranka. Težko prizadetim ljudem Je ona vse, pomočnica v vsakem položaju, pomočnica, h kateri se vsak lahko zateče, kadar koli ga kaj teži. Anglija se moti, če misli, da bo lahko od zunaj strla Nemčijo. Anglija se moti, zakaj računala ni s stranko. In stranka premore vse!«
Za konec svojega govora Je minister dr. Ley predočil navzočim Fiihrerjev lik, ki naj sl ga vsi vzamejo za zgled, zakaj to Je mož, čigar vsaka misel je posvečena Nemčiji.
Junaštvo domobrancev in novo divjanje rdečih tnlp v Srahovem pri Cerknici
V noči od 23, na 24. november so rdečo tolpa, Jel so 80 v sestradacoui obupu zbralo za roparski pohod, izvršil; nečloveški napad na uničeno vas Grahovo pri Cerknici. Očividci, ki 39 se rešili, pripovedujejo tole:
Okrog pol 9. zvečer je odšla iz Grahovega proti Blokam patrulja 2!> domobrancev, ki ni ničesar sumljivemu opazila, niti sporočila, da se kdo približujo vasi. Nepričakovano pa so so okrog pol JO pojavili v vasi tolovaji, ki so se tiho priplazili v vas z zahodne struni. Neki domobranec Iz odposlano -patrulje je pozneje ugotovil, da so krenili komunisti iz Velikih Hlok proti vasi Ulaka in čez hrib Strmco v Grahovo.
Stražar, ki je stal na straži pred hišo g. Krajca Alojza, jo opazil zaradi svetlobo izstreljeno rakote kakih 100 korakov pred seboj štiri komunisto. Takoj nato so že počili prvi streli, ki so izzvali splošno streljanje. Del domobranske posadke (17 mož) se je zaradi nasprotnikovo premoči umaknil v hoznano smer. "Usoda teh je noznana.
Druga posadka, razmeščena v hiši pok. Jerneja Drobniča, so je hrabro upirala sovražniku do' 10. Tudi ta posadka se jo v izredno temui noči izmuznila iz nasprotnikovega objema v gozd. Tudi usoda te posadke Sc ni znana. Vendar pa sta izpovedala dva, ki sta se rešila, da so se najbrž tiidl ostali tovariši rešili. '
Potek boja kaže, da eo delali tolovaji glavni napad na posadko v Krajčevl hiši, ki stoji nasproti cerkve sredi vasi. Iz to hiše se je branilo okrog 33 fantov pod poveljstvom g. Kremžarja Franca iz Ljubljane. Kmalu po doseti uri se je pripeljal z, osebnim avtom g. Petrovič Iiado, poveljnik cerkniške posadke. On se je v družbi še dveh domobrancev prebil skozi močno zasedo komunistov pred vasjo. Pridružil se je Kremžarjevi skupiul.
Do 1 ur se je čulo regljanje strojnio in pokanje pušk, toda brez posebnega uspeha.' Tedaj pa so začeli tolovaji streljati na Krajčevo hišo z dvoma topovoma kalibra ,7 ona. Sele ob 4 jo bil kot prvi zadet od grunato Petrovič ,Rado, ki je t^koj izdihnil. Do| je postajal vso hujši, fantje pa so se junaško branili In se. niso hoteli vdati, dasl so jih tolovaji vso ' noč nadlegovali s klici, da so vdajo. Domobranci so namreč trdno upali na pomoči ki jo pa žal ni bilo. Okrog 6 ure so zalile padati prve večje žrtve, vendar tudi te niso ubilo poguma fantom.
Sele ob pol 8. zjutraj se je telpl posrečilo vdreti od zadaj v spodnjo prostoro in zajeti 13 fantov. • Posadka v gornjih prostorih pa so je junaško branila naprej. Ker sl pa »hrabri slovenski osvoboditelji« vkljub svoji premoči še niso upali v gornje prostore, boječ se smrtnih krogel ju-tnaških domobrancev,,i» nanesli x vežo slame itt ■ hišo nažgali okrog 9. Tako rekoč v peklu, pod točo lo"<>\rskih ln roltraljczkih .krpRelj.Je.TiJi , o»dčlo\o#k.o m<*Sjo vzdržalo okrpg 20 nesmrtnih borcev do opoldne v goreči biči, ko se jo zadnjikrat oglasila Kremžarjeva brzostrelna puška. G. Kremžar, ki jo bil trikrat zelo hudo ranjen, se je ob 11. še pokaial skozi okno, tedaj pa ga je zadel cel rafal iz strojnice. Ostali fantje so skoraj vsi živi zgoreli v hiši, večinoma seveda hudo ranjeni.
Istočasno kot Krajčevo hišo so zažgali tolovaji tpdt zvonik In oerkev. Sest fantov I se je branilo namreč lz zvonika, le dva iz- I
Glejte, tako so umirali pravični.
Strašne noči pred pobojem 700 žrtev rdečega nasilja v Ribnici
Eden izmed redkih nesrečnikov, ki so se rešili iz rdečega pekla v Kočevju, Ribnici in Vel. Laščah, je povedal nekaj nadaljnjih važnih podatkov, ki le delno osvetljujejo prostano grozoto nedolžnih žrtev, preden so jih pobili.
Kakor, pripoveduje rešenec, so ga komunisti pripoljall 18. septembra v Kočevje. Polog njega je bilo še 13 jetnikov. Vsi so bili močno zastraženi. Zaprli so jih v Dijaški dom. Tedaj jo bilo tam 89 ljudi.
V torek popoldne, t. j. 21. soptembra, pa so pripeljali nekaj čor 400 junakov, ki so »e borili na Turjaku. Od tedaj so vsak dan pripeljali 15 do 20 žrtev iz raznih dolonjskih in notranjskih krajev. Komunistična policija je bila pridno na delu. NI je bilo občine v »svobodni republiki«, ki ne bi poslala vsaj nekaj »belih svinj« v zapor. Konec septembra je bilo že 758 fautuv ln mož zaprtih.
Sobe so se tako napolnile, da so bili nesrečni jetniki nabasani po njih kakor žve-plonke. NI čudnol V sobo, kjor je včasih stanovalo do 40 dijakov, so nagnali do 12t mož.
Razmero so bile neznosne. Ilrana je bila slabša kakor za prašiče. Vsak dan pesa, koronje in voda. 2e v desotih dneh so reveži tako oslabeli, da so morali vstajati postopoma. . Najprej se jo vsak oprl na roke in počakal nekaj minut, da so mu jo nehalo vrteti v glavi, nato na kolena, potem jo privzdignil pol telesa, doklor ni vstal. Tudi tak način vstajanja ni pomagal, kajti redno je vsakdo padel vznak, ko da bi mu kdo nogo spodbil. Le s težavo so so oprijemali zidu ln lezli pokoncu.
V taki stiski so plačevali kos kruha po SO lir, pozneje pa celo po 150 lir. Kmalu pa je bilo vsako kupovanje hrane prepovedano. Namen tega komunističnega postopanja je bil popolnoma jasen. Izstradati polagoma uboge žrtve, da hi pomrlo. Toda nemška vojska jo tom »osvoboditeljem«, ki so »osvobajali« ugledne, poštene, krščansko slovenske fante ln može v joče, zmešala štreno. Prenaglo se je-' približala njihovi prestolnici:
Zato je bilo treba hitro nekaj ukreniti. Pospešili so »sodno postopanje«. Vsi jetniki so morali podati natančen popis svojega življenja od 18. lota. Zasllšovala sta jih dva kočevska advokata.
Teh izpovedi seveda nihče ni nikdar prebrat. Zaslišcvonjo je bilo le krinka. Vsak dan eo prihajali v sobo komunistični voditelji in tolažili jetnlko:
»Nič so vam no bo zgodilo. Bo samo majhno »zaslišanje*, povedali boste vsak svojo življenje, potom boste šil pa v delavsko bataljone. Delali boste.«
Skoraj vsi jetniki so vorjell. RelSencc pripoveduje, da so v začetku nobenemu jetniku še sanjalo ul o kakšnem ubijanju. Niti eden ni mislil, da bo sploh kdo ubit. Re-Sonoc pripovodujo, da je takoj prve dni opazil neko sobico, iz lmtore se jo hotel Se * dveVno prljnteljema spustiti sKozl olčno po zvitih »dokah«, toda v zadnjem trenutku so jo eden skesal, ker se je hal, da bi ga mučili, če bi jih kje ujeli. Prepričau jo namreč bil, da no bo ubit.
Čoz štiri dni jo pa že zvedel, kakšna usoda ga čaka, a tedaj jo bil vsak bog no-mogoč...
Naslednjo noč sta namroč dva jotnlka ušla na Isti nnčln. Eden Izmed njiju si je zvil nogo in ni mogel hcžnti, drugega pa
krvnik Pirkovič Iz St. Jerneja. Poleg njega sta bila znani dolomrznež Mršek z Ita-koka (na eni roki nima prstovl) in ljubljanski pokvarjenec Marko Vrhunc, ki je neusmiljeno zmerjal ubogo žrtve. Pirkovič, ki jo imel v desni roki spisek, jo spregovoril:
»Kogar bom sedajle poklical, naj pride veni«
Ko je	pristopil	jetnik,	ga jo Pirkovič
vprašal, če je ta in ta, od tam in tam, in ko je jetnik prikimal, mu je rekel:
»Zo dobro, si že opravil, pojdi tja!«
In Vrhunc ga je porinil v smrtno sobo.
Tak jo bil torej »kuzenski postopek« in tako jo »ljudstvo sodilo«. 329 nedolžnih Slovencev Je	bilo v	Ribnici	umorjenih	brez
zaslišanja	ln brez	ugotovitve krivde.	Niti
enemu jetniku ni bila dana možnost obrambe.
Rošeneo pravi, da vseh 6 tednov ječe ni niti onkrat videl	nikjer	nobonega	spisa
ne pri »sodnikih«, ne v pisarni, ne v sohi. Nikdar ni nihče vprašal ne njega ne nobenega jetnika, kdaj in kako so jo pregrešil. Seveda no. Krvnlški sodni zbor jo bila le komedija. Vso umore so izvršili na zahtevo
krajšek N., akademik, sin pismonoša iz Novo vasi. Cimperman Stauo, akademik z Blok, Bartol Franc, sin gostilnlčurju s Hriba (obč. Loški potok), Zalar Franc, posestnik Iz Gline (obč. Bloke), Matičič Alojzij, treoveo iz Begunj, inž. Vojska Jožo, poveljnik posadke v Begunjah, inž. Seljak Jože, uradnik na Prevodu v Cerknici, in Omerza I., rezervni poročnik in poveljnik bloško posadke.
Drugo množično klanje Je bilo 22. oktobra 1943 na prav enak način. Prvo odbron-ce jo odpeljal avtomobil malo pred šesto uro zvočor. Vseh jo bilo 95. Vso noč je trajala ta groza. Zadnji avtomobil jo odpeljal žrtve nekaj minut prod peto zjutraj 23. oktobra.
Rešenec pripoveduje, da so šli drugi dan pogledat v smrtno sobo in so videli na zidu vse polno podpisov. Vso noč so sc mtičo-niki podpisovali na zid in čakali smrti v nepopisni grozi. Tisti, ki so bili odpeljani po polnoči, so poleg imena žo zapisali datum 27. oktobra.
Strašno 60 bilo uro ostalih obsojencev po cclicah. Vso noč niso zatisnili očesa
terenskih odborov! Zato pa so terenski od- i ampak molili rožni vonec.. V ^tlstl eclici, f
bori v vseh krajih največji krivci, ki naj prejmejo takoj zasluženo kazenl
Ko go odbrali 38 žrtev, so jih poljall v pritličje. Spodaj so pri vratih čakali komunisti, vsakega posamoznika zgrabili, mu zvezali noge in roko ter ga vrgli v avtomobil. Ko so jih naložili 15, je avtfi oddrvel v Je-londol.
Prvič jo odpeljal avtomobil, malo pred
kateri jo bil rešenec, so do petih zjutraj zmolili 25 rožnih vencev.
Rešonec je k sreči ohranil točen splsok ubitih žrtev, ki so jih pobrali iz njegovo celice. Spisek je sestavil pokojni župnik Viktor Turk. Vsebuje 37 Imon, dan in kraj rojstva ter pristojnost. Po tem spisku bi bili torej ubiti mod 95 žrtvami naslednji fantje in možje:
osmo uro. V pičil uri sc je vrnil po druge ^ Doblekar Anton, roj. 8. 1. 1924, St. Jurij žrtve. Okrog 11 jo bilo klanjo končano. Po pri Grosupljem, Godnjavec Viklor, roj. 1. celicah so glasno molili rožni venec za
ubogo žrtve. Naš rešonec .ie poznal osebno in sam videl, da so odpeljali med 38. žrtvami 15. oktobra zvečer tele može ln fante: Baraga Jožo, trgovec v Grahovem prt Corknici, Arhar Alojzij, kamnosek iz Cerknice, Kraševec Franp (Janozkov) Iz Nove vasi, Kramar I. Iz Runarsltega (obč. Bloke), Kranjo Jože lz Begunj, Kraševec Franc ln brat Ludovlk iz Dan (obč. Stari trg), Za-
12. 1894 v Trebnjem št. 7, pristojen na Rakek, Gorjup Engolbort, roj. G. 11. 1903 v Borovcu št. 2, pristojen v Vel. Lašče, Križman Ignpclj, roj. 31. 1. 1916 v Strugah št. 17, pristojen v Dobrepolje, Kandaro Franc, roj. 2. 4. 1909 v Danah št. 5 (Stari trg), Kraševec Stanko, roj. 6. 11. 1921, Dano št. 44 (občina Stari trg), Korbar Janez, rojen 12. dec. 1922, Glinje štev. 5 (Komenda), Krušna Ivan, roj. 14. 9. 1889 v Ljubljani,
Času primerno vprašanje
cerkve.
Ko jo bil boj kopčan, so komunisti pripeljali h goreči hiši ponoči polovljene moško in zajelt) ptreadko 13 fantov. Tu so vsakega posameznika ustrelili In ga vrgli v ogetj, rekoč: »Sedaj se pa le pecite ln cvrite, psi.« Po izpovedi očlvl3ccv so mnogi, ki šo bili Je živi vrženi v ogenj, vpili na pomoč. Re-šonel pripovedujejo, da so se ob tej priliki vršili grozotni nečloveški 3 nori, ki bodo brez dvoma slavo »slovenskih osvoboditeljev« ponesli v Sirni kulturni svet.
Doslej je ugotovljeno, da so pri napadu padli: Lavrič Bogdan, dij-ik iz Ljubljane, Balantič France,.pesnik iz Kamniku, Kra^c Ivan, Grahovo (živ zgorel), Tomiji Janko, Grahovo (zgorel živ), Porok Jože, La zo izgorel živ), Jdlšlč Lojze, Bločico (zgorel živ), Mišič France, Bločice, Intihar Jože, Bločice (zgorel živ), Intihar Anton, Bločice (zgorel živ), Tavžqlj Frane, Laze, Hrbljon, čevljar iz Grahovoga, Truden Franc, Grahovo. Imena ostalih žrtev še niso ugotovljena.
Tolovajev jo bilo ranjenih veliko število, koliko je bilo ubitih, se ne ve, ker bo
so ujeli na begu pri Igu. Oba so takoj ubili.
Diiaški dom so odsloj stražili tako mOč-se je uranno namreč iz zvuiiirb, ie uvi iz- ■	.in	x„„	nu..!	iMnil-i
,	,,,	,	«	>	-	*•.	.	x	I	no da io bil beg izključen. Ubogi jetniKl
med njih sta. so čudežno rešila iz goreče ^ ^	^ ^ ^ ,n 7aColj go
pripravljati na smrt, kajti proti koncu septembra so	neko	noč že	na	tihem	pobrali
iz	sob prvih 5 žrtev in	jih	odpoljali proti
Mozlju. Prve žrtve so hllot
Hauptman Albin, posestnik lz Dan, obč. Stari trg. Njegovo ženo Frančiško so lnni 3. soptembra živo Bežgall. Štirje otroci so sedaj, brez očeta in mntere.
Druga	žrtev	je bil Peter Skala	(pravo
Ime Jakob Petar) s Štajerskega. Bil je poveljnik posadke v Pudobu: potom brata Frane In Janez Tomec lz Podloža In Kodre Stanko z Vrtin.
Bog vo kakšna je bila usoda ostalih jetnikov, ki so ostali So v Koče,vjul
Nopričakovano jo prispel glas: »Nomcl so žo v Dclnlcnli.«
Rdeči krvolokl so postali precej zbegani, še bolj pa tihi. Začeli so voziti ponoči strelivo In hrano v hribe, zlasti v Kočevski Rog. Bolnišnico so prenesli v noko porušeno vas v Suho Krajino, vse jetnike pa v ribniške zapore.
Tu so bilo razmere še strafinejSc. Jetniki so bili že tako oslabeli, da niso mogli stati
jih' odpeljali vso s soboj, toda kri, razškrop- ga nogah. Vsi so so vdali v božjo voljo, ljena okfog Ki'ajčeve ln BovSčevo hiše, do- ker so bili prepričani, da jih čaka smrt volj jasno pričo o Izredno hudih žrtvah, če- I Begunjski župnik Viktor Turk jo vsak prav so so komunisti trudili, da bi prikrili | dan maševal v sobi, stregla pa sta mu število mrtvih. Sram jih je namroč bilo. da | Arhar Alojz in Vinko Skubic iz Cerknice.
so napadali posadko, ki je štela komaj 75 mož kar a tremi brigadami, Tomšičevo in Sorcer-jevo, po lastnih baharijah 700 ljudi, med nji-. mi je hilo precej žensk.
Poleg nenadomestljivih človeških žrtov go komunisti popolnoma oropali trgovino ge. Anice llarage v vrednosti ‘JOO.Mfl lir. Blago eo naložili na dva voza, pohištvo in popolnoma vso perilo in obleka pa jo zgorelo. Na-daljo eo čislo izropali še dva puijestnika.
: Ljudje trumoma beže na Rakek in v Ljubljano. Najbolj pa so se l>egunci začudili, ko so opazili med Babo mnoge komunistične simpatizerje in celo torenco. Kdaj bo oblast odločno nastopila! Ugotovljeno je, da je krivo žrtev v Grahovem predvsem to, da eo pustili na popolnoma nezavarovanem preod-daljenem obrambnom prostoru prešibko posadko in še to nezadostno oborožouo.
Po bo šlo tako, bodo ostali le š’ grobovi, ki bodo pričali, da je nekoč živel po toli krajih narod, ki sta ga ugonobila na eni strani želja po ropanju ln ubijanju, na drugi strani pa zaslepljenost in lalikomlsoli osti
Od lanskega maja pa do letošnjega ok tolira je dalo majhno Grahovo žt 3» nedolžnih žrtev, k . tem pa se je v noči od 23. na
Arhar Alojzij, nekdnnjl načolnik Orla ln Fantovskega odseka v Cerknici, jo poleg strndanja tudi strahovito trpel zaradi bo loznl. Pred časom bo mu morali izrezati ledvico, zdnj so mu je zaradi prohlnjenja vnela še druga, tako da je tri dni in tri noči prod Biurtjo ležal le tako, da je slonel na kolouu ln komolcu. Slino je tožil in vpil 9d bolečino, dokler ga niso odvedli v smrt.' S lom svojim trpljonjom sl jo povrh vsoga zaslužil So to, da mu corkniškl župnik Strajhnr ni l»u«til po Spirli niti zvoniti, ko jo njegova žona, prišla prosil ža to. In vondar jo bil pokojni Arh«* dolgo letn cerkvonik v Cerknici in jo zgledno skrbol z» lepoto ln rod v hiši božjll
Vso potrebno za mašo je poslal ribniški dekan. Župnik Turk je vso spovodal in obhajal. Nekateri jetniki so prejeli po večkrat svoto obhajilo. Dva očividca sta potrdila, da so mnogi jotniki po svetem obhajilu jokali kakor otroci.
Vsaka misel na rešitev iz ječo jo Izginila za vodno. Ura smrti so jo naglo pri pliževala. Grobno tišino, ki je vladala po ječah, je trgala lo molitev. Sveti rožni ve-noo so molili po vseh sobah. Zadnji večer bo zmolili 25 rožnih vencev. Molitev je bila
24. november pridružilo šc okrog .Ti nesrort- nesrečnim žrtvam zadnja in edina uteha nlh borcev, k| so žrtvovali svoj mlado živ- Rdočim »osvoboditeljem« se je zelo muljenje za dostojanstvo človeka in srečnejšo | dilo z likvidacijo nedolžnih. Pričelo so jo bodočnost slovenskega naroda. Večna slava ; množično klanjo.
grabovsklni žrtvam in junaškim branilcem! 1 Dne 15. oktobra bo je prikazal v sobi
Ljubljana, 19. nov.
Ljubljana ni bog ve kako veliko mesto — čeprav nekateri mislijo, da -je središče vsega sveta in da se vsa sedanja vojna bije samo zaradi uje in zo njo, in kor je luko majhno, pač n| čudno, če so ljudje tako dobro poznajo med seboj: vedo, kaj je kdo bil, kakšno je bilo njegovo propričanje, recimo politično — politika jo namreč tisto področ-jo, na katerem bo mora vsak Ljubljančan in vsaka Ljubljančanka v prvi vrsti udejstvovati, saj misli, da jo to njogova ln njena prva dollnoftt —, precej nntnnčno veijo, kaj
jo ta ali oni bit in kaj jo danes, kakšen ugled, vpliv In mesto jo imel v nuši javnosti prod leti in knkšnega Ima zdaj, vodo pa tudi za vso tisto barvo, ki jih je bil ta ali oni v nekaj letih sprotno monjal vselej tako, kakor' jo pač pihal veter.
A vso medsebojno poznavnnje Ljubljančanov, pa tudi tistih, ki niso doma iz Ljubljano, n zadnjo čnso žive tu, gro So dljo.
Človek ima Izreden dar zo opazovan jo, in zato tudi Ljubljančani ne samo naravnost, odlično poznajo drug drugega, temveč prav tako dobro tudi vedo, kaj jo kdo prod leti, recimo tedaj, ko nas jo zajela vojna vihra,
Imel In kaj Ima danes.
Vodo na primor, da je ta ali oni pred vojno imel lepo premoženjo, po noj sl ga je pridobil na pošten ali nepošten način, in da ga zdaj nima več, bodisi kor mu jo bilo zaplenjeno — kakor tistemu ministru, ki jo po 8. septembru navzlic sivi starosti brž spet nesel pristavit svoj piskrček k rdečemu og liju, a so je pri tem samo opekel —, ali pa 1 fcUcov jo svojo premoženje- res izgubil samo zuto, I ker je hotel tudi on nositi delež gorja, ki ga je vojna prinesla številnim njegovim rojakom. Da bi g o bil izgubil zaradi kukšno lastno znnlkrnosU, skoraj no bo držalo, zakaj če bi bil zanikrn, bi sl ga najbrž nikoli ne bi bil pridobil, tudi v mirnih časih no. Nekaterim so preinožonje vzeli s silo ledaj
Oglejmo sl malo svojo najbližjo okolico,: reoimo to ali ono ljubljansko prodmefctjo. Ste so žo kdaj resneje povprašali, kako to, da navzlic vsem vojnim stiskam In tegobam venomer rasejo Iz tal nove stavbe celo tam, kjer jo svet najdražji? Kvečjemu ste se mimogrede pozanimali, kdo tu in tam zida, kdo jo kupil to ali ono stavbno parcelo, kdo, sl jo komaj novo hišo ogradil s tako lepim,; pred vsemi mogočimi »zverinami« zavarovanim zidom. Vsaj začudili ste so, če no več, ko ste zvedeli, dn sl je flovo hišo po-t
lahko ubijalo z delom vso svoje življenje in sle še tako pridni, pa jo nikoli ne boste1; mogli postaviti. Zučudili ste se »podjetno-, sli« tega navadnega čevljarja, ki jo še lela 1940 prav tako kakor njegovi tovariši pomočniki vlekel dreto in zaslužil komaj toliko, da sl jo vsaj ob nedeljah lahko privoščil kozarec vina, ki ga jo bil potreben. Potem vam morda tudi ni šlo v glavo, da je na primor ta ali oni mesar, ki je žo v mirnih časih neprenehoma tožil, da jo z mesorijo soma izguba, dn, do jo ta mesar vprav v času največje stisko, tedaj, ko so, mu z uvedbo mesarskih knjižic zaslužek še vse bolj omejili, tako temeljito prenovil ne Bomo svojo mosnico, tcmvoč ji dozidal ter najsodobneje opromil tudi novo hladilnico, svojo hišo pa povečal ter ji pritaknil fo gosposki balkou, vse pa prebarvol tako, da so ti njegova prejšnja skromna, skoraj podeželska hiša zdnj zdi kakor kakšna vila. In nazadnje ate morda zmajevali z glavo 6ei nad drugimi pridobitniki vseh mogočih poda no ho kdo spet mislil, dp so so ml samo mesarji, čevljarji In trgovci tako »zamorili« —, nad pridobitniki, ki *o na drugih poljih znali tako epr.etno Izkoristiti' vojne čašo le sebi V korist. Ce so so tako opomogli samo zaradi svojo pridnosti, na pošten način, in no na račun drugih, poleni je vse v redu. A vprav to je tisto, pošten načini
posledic,
ko so pri nas samovoljno gospodarili pra- j VoJna ^ ^ #ToJ)ll strn5n!tl pof vičniki svetovnega slovesa, Badoglijovcl, in I Jn	w M)o rfa h, fi, u,1(„e to do T((1U
pod vsemi mogočimi izgovori izganjali ljudi	cn„komerno porazdelili, ker bi ga
na ccsto, drugi pa so ga izgubili kmalu po	m ^ ^ pronaSnu. Tako pa na eni
tistem, ko jo nova oblast pravim rdočkarjem	llckat(,rI jidajo, sl lahko kupujejo
temeljito stopila na prste, pa čoprav so ži- , naj(,rajslo p„rceiP, R| delajo zaloge vseh rno-veli PO »bajtah«. I)a jo kdo prišel v soda- ,	Btvar, c(,Io takšnih, n katerih še sa-
njem vojnem času ob precejšon del svojega m( (lvom,Jn nl, j|m bodo kdaj kaj liasnllc Imetja, pa je bilo dostikrat vzrok tudi oseb- ^	na (jrll|:i strani pa je trpeča raja,
no. sovraštvo, ki ga jo kdo gojil do	njega	|u revgčlnn. Na cii| strani rasejo	Iz	tal
In ga jo zato enostavno ovadil, pa če	sc jo	noye v|(c> oprein,Jcno „ V8em m0)f0Mm	11()o,,.
moral pri tem Izmisliti še takšno	goro-	Jcm	nB dru(c, s)rlllll pa s„ u ncSlct|Il	do.
stasnost.	i	mov po deželi vali črni dim, ki so mu ko-
No drugi Strnnl pa je o marsikom kaj	msj	uS|e tako neglcte družlnc fo
ro m n
dobro znano, da je bil še tik pred začetkom gp)()h Se n)0e)c uH, ,n u (],m hudo gmrdll„ vojno oziroma tedaj, ko so jo pri nas za- Kr,v, g„ tigti> k| m ,5e uho nc poM..
če vse pogori, samo da njihove hiše ošta-
čeln vojna stiska, malo pomemben ali vsaj malo »vldon« meščan, ki so jo s svojo obrtjo ali s kakšnim drugim poklicem boril zn svoj življenjski obstoj ln živel tako rekoč iz rok v usta, kakor še toliko ln toliko drugih. A danes vsaj del ljubljanske javnosti ve, da
nejo ln da zaloge v njih ne skopile.
A kako bo vendar mogli nekateri — da ne bo kdo mislil, da udriham kar počez — lako sijajno zaslužiti prav zdaj v vojnrm
pristojen v Dol. vas pri Cerknici; Martin« člfi Jernej, roj. 11. 8. 1880 v Dol. vasi pri Cerknici št. 24, Martinčič Franc, roj. 16. 4. 1923 v Ložini št 12 (Kočevje), Mesojedec Franc, roj. 6. 11. 1921 v Kompolju št. 44 (Dobrepolje), Noso Franc, roj. 3. 10. 1920 v Strugali št. 5 (Dobrepolje), Perko Anion, roj. 1. 6. 1920, Ilovo goro št. 12 (Dobrepolje) (njogova usoda jo rešoncu neznanal. Prelog Frane, roj. 18. 9. 1922, Zagojiči pri Ptuju, pristojen v Sv. Marjeto pr* Ptuju, Poglajen Anion, roj. 28. l‘J. llttl, VuiAja vas št. 6 (Dobrnič) (njegova usoda jo noznnnn), Rot Jože, roj. 5. 2. 1899, Zupcno št. 4 iBe-gunjo pri Cerknici), Kot Franc, roj. 22. 8. 1908, Župcno pri Cerknici št. 1: Rot Danijel, roj. 27. fi. 1921 v Mariboru, Vrazova ul. % Kus Rafael, roj. 24. 10. 1912 v Strugah 81. 1 (Dobrepolje), Skubic Vinko, roj. 5. 6. 1907, Gornja Slivnica, šolski upravitelj v Cerknici, Sprlngcr Janez, roj. 25. 5. 1925 v Kompoljah št. 81, Sega Franc, roj. 2. 4. 1913, Grahovo pri Cerkuicl št. 4fi, Škof Alojzij, roj. 23. 7. 1900, Dol. vas pri Cerknici št. 112; Tome Janez, roj. 29, 7. 1908 Podlož št. 2 (obč. Stari trg), Tomažin Leopold, roj. 4. 11. 190.. na Dunaju, pristojen v Rašico št. 5 (Vel. Lašče), Zgonc Anton, roj. 2. 6. 1895, Conto (Zcliralje).
Tolovaji so Imeli namon vsak teden pobiti nokaj ljudi. Ker pa se jo nemška voj. ska naglo bližala Ribnici, niso imeli »Osvoboditelji« več časa, da bi se izživljali v svojih zverinskih nagonih. Zato so vso jetniko polirali iz celic -in jih poslali po skupinah od 15—20 v posamezne brigade z naročilom, da Jlli tam likvidirajo. Največ teh nesrečnih žrtev je pobitih na Mokrcu in na Mačkovcu. Rešenec, ki jo bil sobni starešina v jetnlSnlcl, je ohranil spisek 8o 64 žrtev, ki so Jih pobili po brigadah. Po tem spisku, so bili odpeljani iz ribniških zaporov v razno brigado tilo fantje in možje:
Turk Viktor, župnik v Begunjah pri Corknici, Samec Ivan, Samec Ciril, Oešnovar Ivan, Zupančič Alojzij, Koren Alojzij, Grm Franc, Vergo Jože, Zakrajšek Stanko, Bradač Ivan, Skantel Albin, Spolar Anton, Žnidaršič Ivan, Grm Alojzij, Kožar Franc, Strah Franc, Horvat Janez, Germ Anton, Zabukovce Franc, Zupančič Franc, Boben Alojzij, Kočevar Janez, Mišmaš Ignacij, Muhič Jože, Boben Jože, Cimperman Janez, Itogllč B’ranc, Tlsel Albin, Skoda Jože, Stru-bclj Franc, Marolt Anion, Kaplan Ludvik, Jeršin Anton, Korošec Ivan, Novak Alojzij, Znldiršlč Anton, Grm Franc, Marolt Slavko, Rot Jože, Skrij Alojzij, Okorn Slane, Tani Mihael, ErčulJ Franc, Žnidaršič Jože, Mlakar Alojzij.,
Kaj se jo zgodilo z njimi, rešenec no ve. Za nekatere so žo druge priče potrdile, da so pobiti. Za vse je dognano, da so jih odpeljali v Sodražico, polem po v Vel. Lašče. Peljali so jih zvezane v tristopih. No vsaki strani tristopa jo bil po en tolovaj. Zagrozili so jim, do kakor hitro ■ bo- kdo ušel iz tristopa, bosta ostala dva takoj ustreljena. Zato nihče nl skušal pobegniti, čeprav je bila temna noč.
V Laščah so so preostali jetniki rešili ječo, toda smrt so našli po naših gozdovih.
Rciencc Je osebno unotovll smrt 329 žrtev
Izmed 758, kolikor 3<S" je	v	KpSTvJu
in Rilmiiji,, Po .njegovjh jiavedljali. zo katere. lahko priseže, so ubili »osvoboditelji« slovonskega naroda v kočevskih in ribniških zaporih: enkrat 5, drugič 8, potem 30, potem 40, drugič SO, enkrat 53, enkrat 38, en. krat 95, skupaj 329. To ubijanja je on osebno loliko kontroliral, pravi pa, če se Je rešilo Izmed 738 Jetnikov največ 50, je to zo-lo veliko.
Potemtakem Je dalo 700 nedolžnih slovenskih mož ln fantov svoje mlado življenje samo lz ribniških ln kočevskih zaporov. Kje
so pa šo drugi tisoči, katerih nedolžna kri jo napojila slovensko zemljo!
A prišel bo čas, ko bmlo dajali odgovor prav vsi, ki so pomagali morilcem pri tem kajnovskem delu. Kazen bo huda in zato pravična!
Prva lastavica
Kakor slišimo, je Slovensko agronomsko društvo na seji 20. soptembra izključilo svoja člana Inž. Levstika Joifta, bivšega kmetijskega referenta pri ljubljanskem mestnem poglavarstvu, zdaj kmetijskega ministra v komunistični vladi, ter inž, Jolcla Hcrlcopca, komisijonnrja »Prevoda«, ki se jo pridružil tolovajem. t
Izključena sta bila, ker sta so pregrešila proti pravilom društva, ki določajo med drugim, do jo njegov namen pospeševati slovensko kmetijstvo ter kulturni tor socialni dv'g slovenske vsol. Ker sta se omenjena pridružila tistim, ki vse te dobrino slovenskega kmečkega človeka uničujejo, sta bila Izključena.
Zdi se nam, da ga pri nas ni društva, ki bi ne Imelo podbrilh določil ali ki lil mogli imeti v svoji sredi zločince, morilske literate, advokate, sodnike Itd., ali ’skratka ljudi ki po organiziranem načrtu pomagajo ubijati lastne brate, nnlčovati bvoJ narod ter gospodarske temelje njegovega obstanka.
Pričakuj*mo torej roja podobn1*! lasta-vlo. In kipalu!
«1 jo vprav t«. prej tako »nepomemben« In	I	r. prodajanju raznega b‘"” "a n“
skromen Ljubijončan kar čez noč tako opo- konice 1 Tega no more "i^e po rdni. V ^ mogel, da se zdnj skoraj laliko kosa s pra- >n.n,o na primer trgovca, ki prodaja življa viml, ?e lz prejšnjih časov znanimi mag- "a nakaznice. In izračunajmo - >sak lahko nall. Kdo mu jo pomagal k temu nenadno- , to stori brez večjih težav -, koliko pri mu '.uspehu in napredku, če ne vojnnt Je vsaki nakaznici zasluž . Rač „ ho poko ,al, mar verjetno, da bi mu bila zgolj njegova da denar poštenemu trgovcu tudi ne lot.
podjetnost prineslo takšno uspehot No, morda jo res podjeten, a zatrdno Tio tudi držalo, da ga Je vprav vojna, ki jo je znal izkoristiti, postavila tako kropko na noge. A čo mu je bila pri tem prvo Btvar poštonost, to jo drugo vprašanje. Najbrž bo preveč ni oziral nanjo. Na pošten nafln *o premoženje
kar tako lahko in naglo skupaj. Poštenemu, pravim, ne tistemu s črnega trga. Z dobičkom od prodaje Živil na nakaznice nl mogoče zidati h-IS ln knpnvntl stavbnih parcel! Stavbno crndlvo je zdaj v vojnem čaau preveč drago, da h| st ga kdo a skromnim, poštenim zaslužkom lahko knr tako
namreč dokaj počasi pridobiva, Ujemo po ■>«* nadaljnjega nabavil. A nove hlSe na-
"	...li«	i nm rnsnln dni (a L- n da nt n n VRH k
dela tudi v tem o*lru kvečjemu nepoštenost, ali pa tu in tam izredna RrePn, na katero pa so Človek v vojnem času.tudi no moro preveč zanaSati. Raje so nnmrefi zgodi, da ro to v času sploSno stiske drži »smola«’, kakor pa da te obiskuje sreča, če si lo poSten in če im a S vsaj malo srca tudi do tistih, ki v tvoji neposrodni bližini skorrfj že od lakote umirajo.
vzllc temu rasejo dalje, ko da bi na vsak način hotele biti spomenik vsem slavnim verlžnlkom!
Le tol o bi 8e Tfed vpraSnl vse tiste, ki jih bodočnost nnfie narodne skupnosti sploh Ro knj skrbi: Al| ne bi bilo morda prav In poSteno, Če bi vse tiste, ki so zdaj ▼ V°J' nem času, v Časn tolikfine stiske Irt pomanjkanja tako nenadno obogateli, vsaj poinejo*
Stalnim naročnikom ..tlovemkesa doma"
vljudno sporočamo« da jim bomo pošiljali list po pošti tako, da ga bodo prejeli v roke že > soboto dopoldne ob sprejemu dnevne pošte. Mesečna naročnina 6 lir, za inozemstvo 12 lir.
ko' se »pet vrnejo mirni ča»l, nekoliko strožje povprašali, kako In kje bo st to svoje premoženje pridobili In v čem Je bil« tista silna »spretnost« In »podjetnost« onih, katerih narodna zavest nl nikoli, niti v sedanjih hudih časih ne, segala d(l.|e ko le do ograj njihovih, po najnovejšem vzorcu ogra-j jenih vrtov, kaj da bi segala vsaj do Tur-{ jaka...
Štev. 250.^
i !■■■	aamš
Pisma
nam in vam
Ljubljana 23 novembra 1043.
Spoštovani gospod urednikJ
Prosim Vas za objavo naslednjega član-len. ki naj pokale naši javnosti, kaj dolivlja mlado slovensko dekle v borbi za svoj obstanek:
Dovršila sem 8 razredov gimnazije in abiturientski tečaj. Po neštevilnih prošnjah za službo, po mnogih moledovanjih na tem in onem \iradu se mi je po en in pol leta le posrečilo najti zaposlitev. Dobro zaposlitev. Plača 600 /ir, lepa, z ozirom na to, da ti jih drugod nudijo le 300. Po dveh mesecih povllica na m lir. Sef dober, socialen, saj dobro plačuje usluibenslvo. Le njegova prijaznost je nenavadna, pretirana, nepristna. Osuplja te, ker kmalu uvidiš, da je le sredstvo za ugladitcv poti k nekim namenom, ki imajo svoj izvor v prevelikem zanimanju za mlada dekleta, pa četudi so to ustulbcnke. Njegovo prijazno vedenje, njegove priliznjene besede in kretnje, izralene o vedno isti obliki, vsaki osebi ionskega spola, ki ima to /srečo., da dobi službo pri njem. A vsa ta prijaznost in dobrikanje gre le do neke meje. Tista, ki ji vse to prija, ki se celo čuti počaščeno in sc pokale dovzetno za take stvari, za listo postane še več kot prijazen, naklonjen v vsaki stvari, (za ceno protiusluge seveda). In če je dekle toliko /pametno., da zna to njegovo naklonjenost izrabiti, potem lahko zagospoduje neomejeno, tudi nad takimi, ki jo nadkrilju-jejo i po izobrazbi i po zmotnosti. Ona pa, ki izpregleda to igro, ki zasluti prave namene, ki pokale, da tega ne mara, za tako pa kmalu njegova prijaznost mine in ob prvi priliki ostane brez slutbe z izgovorom, ki je tudi vedno isti. In med temi sem bila tudi jaz.
Ko sem na neko njegovo le preveč predrzno in nasilno dejanje odkrito povedala, da tega nočem in ne dovolim, mi je odgovoril: /Dekle, ki stopi v javno slulbo. mora biti pripravljena na to. Če lega noče, naj ostane raje doma:
Po mnogih neprijaznostih, ki sem jih bila od tedaj delelna, mi je končno odpovedal službo /zaradi nedostatka surovine, ki pa ni bil tolikšen, da ne bi g. šef iskal nove pisarniške moči. Na mojo pripombo, da nedo-statek surovin pač ne more bili vzrok, zaradi katerega me odstavlja, saj sicer ne bi iskal not;e modi, je navedel še bolj smešen izgovor: /Gospodična, če lelite biti dobra uradnica, morate preizkusiti več služb: To vsekakor drli, a da bi to navajali kot vzrok za odpustitev iz slutbe, je smešen nesmisel. Tako je bil torej oficielni vzrok moje odpustitve nedostatek surovin, neoficielni: da je treba poizkusiti več slulb, resnični pa, ker nisem hotela zdrulevati uradnih stvari z zasebnimi, in sicer takimi, ki so lalile moj dekliški ponos.
In ko zdaj zaradi brezposelnosti tako bridko občutim /pravico. človeštva, se večkrat vprašujem: Kako da se smejo taki ljudje tako samovoljno igrati z idealnimi in poštenimi dekleti? Kdo bo tem razočaranim
I, ,/n slovenski delodajalci cenijo poštenost, pridnost in delavnost bolj kal or brezplodno ljubimkanjet Kdo jim bo vrr.il vero v človečansko pravičnost in kdo jim bo pomagat oiiveli njihove, od presitih ljudi tako brezvestno poteptane ideale»
Če pa si nazadnje tak človek upa trditi, da ni več poštenih deklet, bi ga bilo treba opozoriti, da je potrebno gledati malo globlje, in če bi to storil, bi se prepričal, da to poštena — poleg mnogo drugih — tudi vsa tista dekleta, ki so morala zapustiti pri njem službo /zaradi nedostatka surovim.
Uradnica.
Predragi gospod urednik!
Ne zamerite, da začenjam pismo s tarnanjem o sebi — saj Vas to prav gotovo ne zanima, zlasti še, ko sem Vam docela tuj človek. Vendar pa je potrebno, da Vam odkrijem svoje slabosti, ker lelim s tem podpreti prošnjo, ki jo le dolgo nosim v srcu.
Rodil sem se tako, da imam nenavadno slab spomin: iz mladih let se ne spominjam prav ničesar, iz ljudske šole zelo malo, iz srednje šole pa le najhujših profesorskih /krivic/. Taka /fabula rasa. sem ostal tudi pozneje v Hvljenju, kar mi je že često pripravilo hude preglavice, 2eno imam in tri otroke. Če bi me zdajle kdo naglo vprašal po tem	in onem	iz drulinskega življenja, bi
se bolj	zanašal	na odgovore	fene	in	otrok.
Ne vem, ali je tega kriv moj stari oče, ki je bil vse življenje velik prijatelj vseh vrst opojnih tekočin na svetu, ali pa nalomljena lestev v skednju, s katere sem telebnil lam doli v Brezovici, ko sem hotel posnemati profesorja Slrohschnciderjo, in si temeljito pretresel ubogo betico.
Zato boste razumeli, gospod urednik, da imam tudi tako hudo slab spomin za godove in	rojstne	dneve vseh,	ki so	mi	blizu.
Datumi	sb moja smrti Kaj	šele.	da	bi se
spominjal vseh najrazličnejših praznikovI
Zadnje mesece pa sem opazil, da sc mi moja duševna okvara naglo popravlja. Pa veste, kdo mi je dal zdravilo? Zdravilo mi je dala — OF, da, noben drug kakor OFI
Pa kako, boste vprašali. Po tistih listkih vseh velikosti in vseh barv, ki n it jih je OF tolikokrat natresla pred vrata, preden sem zjutraj šel v službo, sem se na pamet naučil vse ruske državne praznike, praznike ruske revolucije, rdeče armade, Stalinovega rojstnega dne, Titovih uspehov in še marsikaj drugega. OF me je torej pogruntala, f'rdela je, da mora z menoj ravnati kakor z c/ilu-kafri v Ugandi, ki jim po lunlnin spremembah določeni rojstni dan poglavarja Mlata toliko časa zabičavajo, dokler od slabosti ne omahnejo.
Toka je torej bila moja tegoba in tako moje čudovito ozdravljenje. Zares čudovito — čisto kakor po tisti stari reklami, ki kale pol kozavega in mozoljastega obraza /j/red ut crabot zveličavne kreme za lice in pol svetlega ter čistega obraza /po uporabiš zdravilne maže.
Zdaj se Vam pa moram potožili in za nekaj prositi. Teh listkov, s katerimi je OP tako radodarno nastiljala našo ulico vselej, kadar sta Stalin ali Tito kašljala ali ki-hula, kakor je Bog njunim sestradanim Izraelcem v puščavi čez noč postregel z belo mano, teh ljubkih listkov je zdaj zmanjkalo. In s tem je zdaj v nevarnosti tudi moje trdno poznavanje vseh ruskih obletnic in ru-
O komunističnih	bonih
Predlog, kaho bi jih bilo moči izkoristiti prej kakor „šesI mesecev po popo’,ni osvoboditvi*4
Stiska, v katero je OF pahnila pred- , znanec, ki od OF ni bil nikdar poverjen vsem naše podeželsko ljudstvo, je moralna podpisovati tako važno listino. Ljudje na in gospodarska. Neposredne priče obupnih i deželi že po naravi sami nimajo zaupunja v razmer, v katero so ljudje	brez krivde za- i	takšne obrazec in	denarno papirje, toliko
šli, so trume beguncev, ki	so si poleg go- I	manj pa zaupajo	natiskanim	lističem, ki
lega življenja rešili le za	prgišče svojega I	jih je izstavila samovoljno in	nek on t rol i ra-
imetja. povezanega v bedno	culico. Kmetsko !	110 vsaka pritepona	baraba in	tolovaj, ki si
ljudstvo jo bilo nozavarovana molzna krava ; je v kmetovi hiši prisvojil vse, kar je nje-
OF in iz njega so zlikovci izžemaU no lo kri, temveč tudi živež, obloko in denar. Redkokje je krnet dobil za uplenjenega vola, kravo ali konja gotovino. Največkrat le papirno bone, ki se vnovčijo »šest mesecev po končani osvoboditvi«. Kmetski dom je ostal izropan in prazen, v hlevih so zazijalo praznine, v kraetovcin žepu pa se valja nekaj bonov, ki z njimi ne ve ne kod no kam, temveč mu vselej, kadar jih pogleda, zvab-ljajo v oči solze zaradi bridke zavesti, da ne bo nikoli dobil povrnjene škodo in da je bil pač oropan vsega, kar je njegov dom držalo pokonci.
£0 sam postopek, kako komunisti izda-
goviin očem pač ugajalo. Kmet sam dobro ve, da je bila vse to le prefinjena oblika ropanja, ki pa oropanemu pušča poleg praznega hleva in kaščo lo prazen up, da mu bo nekdo nekoč povrnil nastalo škodo.
Kmet je ostal brez živino in živeža in izpodrezan mu je bil tudi edini vir dohodkov, s katerimi si jo nabavljal potrebščine za dom in družino. Ni namen teh vrstic, da bi obravnavali daljnosežno pogubne posledice brezglavega hotenja, ropanja in uničevanja narodnega premoženja, temveč posvetiti v silno stisko, v katero je bil naš kmet pahnjen. Nastaja samo Po sebi vpra šanje, kako mu pomagati in kako mu izho-
jajo bone, zadosti pove o tem, da OF ni- ' dili pot, da bo svojo stisko laže prebil in koli nj resno mislila s temi boni, temveč si I so pretolkel skozi zimo, ki je tako zgodaj je poiskala prikladen, slopiv način za svoje I potrkal na naša vrata. Težko je pričakovati,
Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih ci t SE OBVEZUJE st.
d* bo najkasneje v l letu po osvoboditvi aiovonskest* noretU izpod
okupatorjev izplačalo imelotku to obvoznico v takrat veljavni
Valuti vsojo
Komandant
Pefer Strunar 7» r>
Potit kumifeaf?
i H§$ i $$$ ^ Jernej Poaamc I r
ropanje In r. a zakršnkavnnje tolovajskih manir, ki so jedro in cilj vsega »osvobodilnega« gibanja, bobneče govorjenje o narodni svobodi, demokraciji, narodni volji ln ljudski pravici pa puhla Sara, ki jo bila vsakdanja propagandna hrana 7,a brezglavo množico. Kjer koli je kak tolovaj, terenski veljak, politkomisar ali drug iz vodilne plasti OF kmetu zaplenil živino ali žito, je enostavno Iz žepa potegnil sešitek bonskih obrazcev ln vanj s črnilom ali svinčnikom vpisal znesek, za katerega je ocenil uplenjeno blago. Včnsih so na bonu najde tudi nerodno izrezljan žig terenekoga odbora ali komando In potem spackan podpis bog zna katerega veljavnega »osvobodilna«. In taksnih bonov mrgoli po podeželju. Nikjer ni sledu o enotnem postopku, po katerem so se doslej takimi boni zakonito izdajali. Ho-cimo, da bi OF žare« zmagala, kdo Je zajamčil lastnikom bonov, da jim bodo zneski zares Izplačani ln kdo je porok, da takrat vnovčovaloi ne bodo prinašalca zavrnili, ček bon je nepravilen in na njem podpisan no-
da bi oblasti mogle ljudem povrniti vsaj dol zneskov, za katere so bili tako roparsko ogoljufani. Vendar je treba nesrečnikom pomngati.
Ali ne bi bilo umestno, ako bi oblasti odredile popis in prijavo teh bonov in jih zbrale. Večji del bonov bi se dalo vnovčiti pri ljudeh, ki so zmerom radevolje odklepali svoje polno blagajne in sipali tisočake in stotisočake v tajno sklade OF in bogato podpirali vse morilsko In rušilno delo tolovajev v našom podeželju. Ti ljudje so nesporni sokrivci vsega ljudskega gorja in se jim ne bi zgodila prav nobena krivica, ako bi jih pozvali, naj narejeno škodo tudi popravijo. Saj imamo sredi Ljubljane petičneže in bogataSe, mllionarje in veletrgovce, zn katere je nesporno dognano, da so stalno podpirali tolovajske orgnnizaclje. Obstajajo seznami ljudi, ki so stalno prispovali v sklade OF. Tudi tem ne bi Škodovalo, ako hi jim odmerili primeren obnovitveni davek. V večjih podežolskih krajih so pridobitniki, k( no morejo zanikati, da se niso radi odzvali vabilom OF in prispevali zn njene akcije. Tudi tem je treba * vso trdoto dopovedati, da so dolžni poravnati povzročeno Škodo. Marsikaterega podpornika OF, ki si Jo v času badoglijevske zasedbe naredil težke milijone, je treba pritegniti k temu obnovitvenemu delu.
Zakaj bi s čakalno dobo »Sest mesecev po končani osvoboditvi« mučili sestradanega kmeta) Zakaj ne bi'te sreče plrvoščill tistim, ki so Se danes valjajo v denarju in s0 krivci gorjal Ti naj plačajo neporavnane račune in naj odmerjeni davek smatrajo lo za del plačila, ki so si ga zaslužili s svojifn brezvestnim špekulativnim delom. S polnimi zalogami in zajetnimi trebuhi bodo oni lažo čakali, da so »šest mesecev po končani osvoboditvi« odpro banke, ki bodo vnovčevale osvobodilne bone!
To bi bila prva pomoč bednim beguncem, ki tavajo po Ljubljani in se love na vse strani. Dali bi jim no lo gmotno podporo, pač pa tudi moralno uteho, oblast nanje misli in skrbi. Sirotam bo v zadoščenje, da je pravica segla tudi po tistih, ki so sokrivi bodo, stisko ln zla.
Ohmzmm ie h
A-.	v	%%
bataljonu {
mšm
ifmm
•' i $.
tTM: m&. grape odmžm.	i
j
poloiftiu, dne 7'	**	*	*	*	i&42.	f
IPji i r ?
Pečat	‘j
šialm	;	Polit,	komisar:	J
• s	- ■* * -	r‘ '**i
■:y	».	J	’	',-V
.	-Ni	,	‘	‘7	'
sitih praznikov. Ne vem, ali je tistim marljivim podstrešnim pisarjem po Mostah, v šiški, za Bežigradom in na Viču ter v Trnovem zmanjkalo papirja ali barv, ali pa so tistim, ki so te lističe spuščali skozi hlačnice, kadar so Šli zvečer iz kina ali pa se vračali pozno iz gostiln, Žepe zašili.
Skoda! Pomislite, koliko papirja in koliko truda s pisanjem, da ne omenim več svojega velikega ^ruskega« znanjal
Zato bi Vas rad nekaj prosil, gospod urednik. Pri Vas tiskate dnevnike in knjige. Naj Vam na kakšnih odrezkih natisne joj Živel Stalin! ali kratkomalo: Stalini in pa Uvela oktobrska revolucija! ali na kratko: Revolucija! — koliko tisoč, kolikor je Slovencev ali pa vsaj enega za mene, da nc bom pozabil ruskih praznikovl To bi bi1 o toliko bolj potrebno, ker je zadnje čase celo z javnih stranišč, ki so bili najbolj priljubljeni, a hkrati tudi najbolj primerni prostori za ofarsko propagando, izginili tisti slavni napisi: OF. V nekem stranišču pa sem celo zapazil, da je neki i>krivovcrec<i pred črki OF postavil veliki »<?«.
Kaj bo torej z mojim *ruskim« znanjem in z mojim spominom7 Seveda bi Vam bil neskončno bolj hvaležen, če bi mi krepili spomin s slovenskim znanjem, ker sem — kolikor se spominjam — Slovenec, n c pa boljševik. Za obletnice pa tudi ne bomo v zadregi. Saj nam jih je pripravila ista OF. Pomislite samo na Turjak, Grčarice, M ozd j, Kočevje, Novo mesto, Cerknico in Begunje!
Vaš bralec slabega spomina.
Spoštovani gospod uredniki Zdaj ko gre ie november h koncu, sem si V am namenil tudi jaz napisati kratko pisemce. Cisto kratko bo, da Vas ne bo preveč mučilo, saj vem, da imate mnogo drugega posta in se nimate časa ukvarjati samo z branjem raznovrstnih pisem, ki Vam jih pošiljajodkar ste jim namenili v svojem listu kar poseben kotiček. Tegale sem se te dni spomnil:
Sveti Miklavž se bliža. 4n	spomi-
njate, gospod urednik, kakšne so bile izložbe trgovin v zadnjih letih proti koncu novembra in v začetku decembra7 Kjer je le imel kak branjevec svoje okno na ulico, je vso izložbo prevlekel s kričečim rdečim papirjem ter postavil vanjo vsaj enega hudička, če ne več. Miklavž z dolgo sivo brado in polnim košem raznih dobrot za otroke, ki so pridni, je čedalje bolj izgubljal veljavo in zato zanj po izložbah dostikrat niti prostora ni bilo. Le redkokje ste ga še videli. Menda je bilo to že kar nekam preveč nazadnjaško. Zlasti velike tvrdke so pa kar tekmovale med seboj, katera bo prikazala v svojih bogatih izložbah groznejši pekel in »posadila na prestol« več hudičev. Dolgi sikajoči jeziki so tem peklenščkom moleli iz ust, ob kosmatih bedrih pa so jim visele strašne verige, da bi se jih kmalu bali celo odrasli ljudje, ne samo otroci. Te izložbe so bile nekako po vzorcu tistih, ki so jih urejale velike judovske tvrdke po veleme-
Mikužev ,misijon’ med zaprtimi duhovniki in njihova .prostovoljna’ spreobrnitev
■ ■ ■
Ljubljana, 25. nov.
Da je zgubljenemu duhovniku Mikužu Komunistična stranka zares desna roka, nam dokazuje naslednjo pripovedovanje duhovnika, s katerim je dr. Mikuž prišel v stik v kočovskih zaporih:
»Ko smo bili duhovniki in bogoslovci v zaporih, je prišol k nam tudi »tovariš« Mikuž. V srodo, 23. septembra, so iz naše skupino odvlekli kaplane Lavriha Janeza, Mavca Jaka in Malovrha Franceta iz Ljubljane in jih zaprli mod »plave belogardiste«, ki so bili v sosednji celici.
Naslednji dan jo prišel k nam in nas takoj začel zmerjati s protlvniki ljudstva; njegova »desna roka«, komunistka tovarišica Zdenka, žena komunističnega tajnika Borisa Kidriča, pa je njegovim besedam pritrjevala. Takoj smo videli, da je tovariš Mikuž pod strankinim nadzorstvom ',n da broz tovarišice Zdenke ne more ničesar ...
Mikuž je po sramotilnem govoru dejal med drugim naslednje: /Hudo sem žalosten, da vas vidim take pred seboj, še bolj pa bom žalosten, ko bom videl tako pred teboj svojega škofa. Zakaj ne s komunisti> Glejte, kako dobro se razumemo, kako dobro se razumem s tovarišico komunistko.« Obrnil so je k tovarišici Zdenki ln nato bolj tiho Pripomnil: »Imam velik vpliv pri komunistih«. Potem nas jo spet zmerjal...
Ko nas je obsipal z najkrepkojšiml psovkami, smo ga prosili za cigarete. Toko smo se namreč otepali zmerjanj, kadar so uro
stih menda v prepričanju, da gre peklenščkom, pa naj bodo kakršni koli, mesto pred Miklavžem.
A zakaj, mislite, gospod urednik, da vam to pripovedujem? Samo zato, ker se ob teh peklenščkih v izložbah zadnje čase spominjam tudi drugih, tistih, ki niso navezani na tesne izložbene prostore, temveč so se razdivjali po mestu in tudi po deželi. Tako so zdivjati in še divjajo, da pred njimi niso trepetali le otroci... Saj veste, kako je zdaj pri nas, po naši Dolenjski, Notranjski, po Primorskem in sploh po vsej slovenski zemlji. Vsa naša slovenska domovina je postala, ne izložba, v kateri Miklavž kupuje otrokom lepa darila, če so bili pridni, temveč izložba, v kateri rožljajo sami peklenščki. Naša slovenska dežela je pekel, poln hudičev in hudičkov obojega spola, poln verig, ki so ljudje vanje vkovani, če so imeli srečo, da so ušli ognju in smrti.
Parkljev imajo torej letos že dovolj, letos bi radi samo še Miklavža, tistega dobrega Miklavža iz prejšnjih let, tistega Miklavža, ki ve, kdo je bil priden in kdo ne.
za uro prihajali v zapore tolovaji ter nas venomer sramotili s »prekletimi farji«. Dal nam je 100 cigaret. Potem pa je »pet začel robantiti ter očitati Malovrhu, Sinkarju in vsem nam. Zaključil je: »Tako bol Mnogo vam očitajo in narod yas bo sodil.«
Ko som mu pripomnil, da »mo pripravljeni stopiti takoj pred narod, je, preden je pogledal tovarišico Zdenko, pripomnil: »Zdaj še net«
Dolg je bil naš pogovor s tovarišem Mikužem. Nazadnje je začel tarnati: »Sedaj jo hudič na deželi. Zapeljevali ste ljudstvo ln danes gre za voro! Za vero!« Ko sem mu pripomnil, da mi vondar nismo bili belogardisti, je dejal: /Sedaj je verska revolucija, vse je proti veri in Cerkvi, zato morate z nami!. Dejal som mu: »<V gre za versko revolucijo, ne za komunistično, ki Je jaz ne znam zagovarjati, ker nisem tako poučen, ko tovariš Mikuž, potem smo pripravljeni.. Sele takrat je tovariš Mikuž»ugoto-vil, da smo vsi »farji«.
Takšno je bilo nuše srečanjo s tovarišem Mikužem.
»Ko so nas pripeljali v Kočevje, so nas vtaknili v sodnijske zapore. Takoj smo »tovariše vprašati, zakaj so nas zaprli. Izpovedali smo, da vendar nismo belogardisti, saj nas je bila večina bogoslovcev, ki smo prišli na počitnice v Dobrepolje, kjer nas je zalotil 8. september.
Ze prvi dan je prišel k nam star komunist. Stopil je v nnš zapor in nam prebral neko izjavo, ki naj bi jo podpisali v dveh urah. Prosili smo ga, naj jo prebere. Težko bi bo spominjal, če je v »Slovenskem poročevalcu« objavljena »prostovoljna izjava bila prav taka, kakršno smo podpisali v zaporu. Takale naj bi bila Izjava, ki jo je ob-jalo komunistično glasilo samo.
»Dne 20. septembra t. 1. je padla zadnja belogardistična trdnjava Turjak. To je bilo broz dvoma eno največjih vojaških dejanj naših hrabrih in požrtvovalnih komunistov. V turjaški grad so se zatekli pred enotami naše narodne osvobodilne vojske najzagri-zenejši belogardistični voditelji ln oborožen-el iz notranjskih in dolenjskih postojank. Mod ujetniki se nahaja tudi 26 duhovnikov in bogoslovcev, ki so ob priliki zaslišanja izdali naslednjo izjavo:
Podpisani duhovniki in bogoslovci ljubljanske škofije, zajeti od narodne osvobodilno vojske In komunističnih odredov Jugoslavije 19. septembra 1943. v utrjeni postojanki bele in plave garde na gradu Turjaku podajamo prostovvljno in brez vsakega pritiska sledečo izjavo:
Danes spoznavamo, po kaki Izdajalski poti smo sami hodili in kako smo s svojim
Predlogi za obnovo Slovenije
»Slovenec« je dne 12. novembra priobčil članek »Obnova«, ki v marsičem dopolnjujo ' naš članek istega imena.
»Misliti moramo na materialno obnovo naše dežele. Na obnovo našega kmetijstva, j da bomo pridelati čini več kritja svojih i potreb, za obnovo naše obrtne, industrijske in trgovske delavnosti, ki nam tudi ustvarjajo vrednote, za katerih protivrednost se preživlja vdlk del našega naroda, misliti moramo na obnovo našega prometa, naših železnic in rest, ki so jih blazni zločine! uničevali pod izgovorom, da Je to uničenje strateško važno za njllh vojskovanje, kar pa je kaj kmalu pobila kruta stvarnost in so se tako potrdile trditve, ki »o že vnaprej povedale, kako brezm iselno je to zločinsko podjetje. Obnoviti moramo naše požgane In razrušene domove, kf jih Je nnlčlla roka teh ljudi, da bomo zopet Imeli streho za tisoče in desettlsoče naših ljudi, ki se bodo lahko zopet posvetili svojemu vsakdanjemu rednemu delu.
Naša obnova trna politično plat. saj bi bilo najumestneje pritegniti k njej ravno povzročitelje In sokrivce gorja, toda tl so Izginili. To hi btln za njih skoraj hi rekli mila kazen, da bi morali s svojim delom prispevati k naši obnovi.
Vprašanje glede obnov* naše dežele bi lahko razdelili v tri skupine. Prva, ki nam zadaja skoraj najmanj skrbi, je skupina vprašanj, ki so v zvezi s financiranjem te obnove, kajti za tako važnm vprašanje, kot Je obnova naše dežele, ne mora Jo najti sredstva.
Važneje pa Je. da sl napravimo natančen načrt o nujnosti posameznih del. o obsegu dela, ki ga Imamo IzvTšItl. To so več al| manj tehnične zadeve, katere Je treba hitro Izvršiti. Seveda ne smejo biti načrti takt. kot so Jih včasih delal t naši Inženirji, ki so mislili na lepoto In ne vem kaj še. Ne smemo mslltl na reprezentativne stavbe, temveč na to, da zidamo n. pr. domove, ki Jim bodo dali vsaj toliko strehe, kolikor Je rabimo za vsakdanje življenje. Danes gre za golo življenje ln navadno streho ter hišo.
Pe sl ustvarimo načrt, potem moramo vedeti. odkod dobiti materialna sredstva: kamenje, opeko, cement za naše hiše, tračnice za naše železnice Itd. Pe vemu za potrebe, nujnost potreb, torej njih vrstni red, potem nam bo laže mogoče poskrbeti riotrebna materialna sredstva. Poleg surovini In proizvodov pa pntrehnjrmo še delovne sile. Pe te delovne sile ni dovolj na razpoliago. Jo moramo dobiti. Raj Imamo dovolj zgledov T drugih vojskujočih se državah, »lasti pa ▼ Nemčiji, kako je treba »motreno voditi porabo delovhe sile, kako je treba sprostiti delovno silo na drugih področjih, da jo lahko postavimo na področ'e, kjer Je najbolj potrebna. Veliko delovnih sli pri nas ;|e zaposlenih pri delih, ki niso tako nujno potrebna, kot je danes obnova dežele. Mobilizirajmo te delovne sile za bolj pametno delo, ki Je dano* gotovo najvažnejše: obnova naše dežele. Delovna dolžnost je nekaj samo oh sebi umljivega, navaditi pa se bomo morali še na to. da Je treba v sektorju zaposlenih ljudi Izvršiti marsikatere spremembe In poslati ljudi na delo tja, kjer so najbolj potrebni.
Zgrabiti moramo za delo, takoj In val, da vsaj malo zacelimo najhnjše rane, ki »o nam jih zadali zločinski uničevalci našega naroda. Naj ne bo nikogar med nami, ki bi se skušal odtegniti temo delu, kajti naj se zaveda, da je narodni škodljivec, kdor ne pomaga narodn graditi. V kolikor pa te zavesti manjka ali ne obstoja dobra vot'a za organl-zatorno In smotrno obnovo, pa st nstvarlmo s potrebnimi ukrepi, za kar bodo skrbela naša ohlastva.s
slabim vzgledom zavajali na pot narodnega Izdajstva nepoučeno kmečko ljudstvo ln katoliško mladino. Bila je to pot narodnega Izdajstva in odkrite podpore tujim ok>'*»»-torjem slovensko zemlje.
Danes ... spoznavamo dvoje:
da je bila lažna naša trditev, da bela in plava garda na Slovenskem ščitita vero ln slovenske domove.
da slovenska OF ni protiverska in brezbožna organizacija, kar sta v svoji lažni propagandi trdili in širili bela ln plava garda, ker nan^ kljub naši izdajalski preteklosti daje OF danes priliko, da kot duhovniki še vedno dalje vršimo svoja verska opravila in službo na Slovenskem.
Zato se zavezujomo:
da ne bomo z ničemer več v svojem ravnanju, ne z besedo ne z dejanji, škodovali osvobodilni stvari slovenskega naroda j in edini njegovi pravi narodni oblasti na • Slovenskem — Osvobodilni fronti,
I da ne bomo nikdar več svojih verskih opravil (prižnice in spovednice) in duhovniškega poklica sploh Izrabljali v politične protinarodne svrbe in da se bomo v izvrševanju svojega poklica omejili zgolj na vestno vršenje verskih dolžnosti, ki nam jih nalaga.
da ne bomo s takim svojim zadržanjem v bodoče izkazali vredne velikodušnosti, ki nam jo s sedanjim postopkom Izkazuje slovenska narodna oblast Osvobodilne fronte.
Tako nam Bog pomagaj!
V svobodni Sloveniji, dne 23. sept. 1943.«
Nato navaia imena šestih duhovnikov ln dvajsetih bogoslovcev.
Ko nam je komunist prebral Izjavo in pripomnil, da je prav mila, nam je dal dve uri časa. Pojasnjevali smo mu, da bi morali biti prav za prav dve izjavi, kajti med nami so bili bogoslovci, ki nikoli niso imeli stika z belogardisti, še manj pa te edinice organizirali, ter drugi duhovniki, ki so zaradi dušnega pastirstva kot duhovniki nujno imeli stike tudi s temi kristjani. Prosili smo ga odloga, da bi izjavo preštudirali, nato pa podpisali.
Tolovaj je nagubančll čelo, snel z rame brzostrelko ln dejal: »Podpišite!«
Skozi zaporne line celioe pa so pokukale strojnice.
Potem smo podpisali. Podpisali bi tudi smrtno obsodbo ..,
Renicci - kraj nesrečnega imena
Novi dokazi o g;orju, ki ga je slovenskemu narodu prinesla Osvobodilna fronta
Gonnars, Bab, Visco, Renicci... itirl domovine... na zavoje. Spočetka so pri.
nepozabne, krvave postaj« križevega pota, ki ga je moral prehoditi alovcnski narod po zaslugi komunistične OF, kaor da no bi bilo že dovolj gorja in zla, ki ga je usoda dala piti našemu ljudstvu po vojnem polo. mu. Dosottisoči so bili broz slovesa in brez opreme iztrgani iz srede svojih družin, bratov in prijateljev in moruli v negotovo pot ▼ internacijo. Splošno racije, ki so sc začele v Ljubljani lanskega februarja po dogovoru med OF in cesarsko vojsko, so bile za vse prebivalstvo huda preizkušnja, So hujša pa je bila negotovost, kom bo ta vojska vtak. nila tisoče fantov iu mož, katere je pobrala brez načrta in jih sredi zime odvažala proti notranjosti Italije. Za prvimi nesrečniki so romalo tja nove trume, vliak za vlakom. Ccz mesec dni jo vsa naša javnost prvikrat zve. dela za ime Gonnars. Koncentracijsko tabo. rišče...
Internirancem ni bilo postlano z rožl-feaml. Zaradi skope hrano so ljudje hirali, poleganje in pohajkovanje v brezdelju pa jih je otopilo in ohromilo. Pozdravi iz do. rnovlne v obliki zavojev so bili taborski prazniki. Proti jesoni so taborišča postala pretesna. Prihajali so vedno novi, in začola se je selitev odvišnih v okolico Padove in v Reniecl.
Taborišče za 8000 ljudi
Taboriščna uprava v Gonnarsu je proti jeseni lanskega lieta odbrala prve večje sku. pine, ki so bile namenjene za Ronicci pri Arezzu. Govorili so, da je tam veliko ta. boriSče z zidanimi barakami, ki lahko sprejme 8000 ljudi.
8 tesnobnimi občutki so romali v novo izgnanstvo in na cilju razočarani »poznali, da je bilo vse govorjenje o urejenem tabo. rišču le neresnica. Mesto zidanih barak so jih pod krov sprejoli zasilno postavljeni šotori sredi hrn.ntovega gozda. Zaradi velike nadmorske višine je bil vzlie septembru mraz že občuten, zlasti ponoči. Taboriščne zgradbe so tedaj Sele začeli zidati. V surovem stanju soi bile prve barake gotove Sele za novo leto, ometane pa letošnje polet jo. Električna luič je zagorela 1. septembra.
Z vodo jo bil največji križ. O higienski ureditvi taborišča ni mogoče govoriti. Stranišča so bila urejena pri vsaki baraki, toda vode zn odplakovanje ni bilo. Zato ni čudno, da j't bilo zdravstveno stanje inter-niri v prve mesece obupno.
Ob slabi prehrani so ljudje telesno hirali, pestil jih je še jesenski, mraz in neločljive spremljevalko so jim postale uši. Od lanskega novembra pa do letošnjega januarja so dnevno umirali po dva, trije ali Štirje. Ta Številka je bila najvišja okrog novega leta, ko jo bilo v taborišču že 8000 ljudi.
Internirane! so ss upravi neštetokrat pritoliili,. toda basnilo ni nič. Uprava ni kazala volje, da bi se te pomanjkljivosti odpruvile. Tako »o bili interniranci prepuščeni lastni skrbnosti. Kdor je skrbno pazil na snago in čistočo, se je ohranil, zanemarjene! pa so svojo brezbrižnost često plačali s smrtjo. Nnjhujša nadloga so bile uši. Potrpežljivi preganjalci so jih na četvernem decimetru odeje včasih naSteli tudi po dve sto in več... Te zajedalke so dale ljudem tolUko opravka in prizadevale toliko muk, da so očitno hirali in otopeli.
Zaradi samo razstlinske hrane je internirance začelo mučiti zaprtje, pogosti so bili tudi pojavi zabuhlosti lic. oteklih nog in rok in splošna oslabelost. Vsem je manjkalo vitaminov. K sreči ni bilo nobenih tifuz-nih obolenj. Celo taborišče jo imelo na razpolago le dva italijanska zdravnika, trUe pa so bili med interniranci samimi.
Hrana je bila pičla. 150 gramov kruha dnevno je bilo poglavitna Jed, reSilna bilka za vse ... Voditelji notranjo taboriščne organizacije in oslabeli so dobivali priboljške. Poslednji so dobivali dvojni obrok kruha, nekaj mleka ln včasih tudi vino. Za nodorastlo mladino je bila obljubljenn marmelada in sir, toda ostalo je pri obljubah. Osem mesecev v Reuicciju ni bilo dežja. Poloti je bilo silno hudo. Julija in avgusta so morali uživati le korenje, in sicer po dvakrat na dan. Po prvem septembru so dosegli, da se je obrok kruha zviSal na 500 gramov dnevno, toda izostal je dnevni sir in jutranja kava. Hkrati so izgubili vse priboljške tisti, ki »o jih doslej uživali, izboljšala se je pa organizacija kantine. Interniranci so si lahko kupili jabolka, vsak tretji dan pa tudi po dva del vina za ceno 7 do 8 lir liter.
Stroga in brezobzirna vojaška uprava
V primeri z razmerami v Gonnarsu so interniranci v Renicciju takoj občutili, da je v »ovom taborišču zavel nov veter. Vojaška uprava taborišča je bila do internirancev bolj nepopustljiva, vendar notranjega gibanja ni nadzirala ali omejevala. Obvozni zbor in preštevanje internirancev je bil le enkrat na dan. Uprava je skrbela le za to, d* so jetnik morali redno spat, sicer pa so se čez dan lahko neovirano potikali po taborišču in oblegali žico, ki jih je obdajala.
Ze spočetka se Je čutilo, da vojaški ■upravniki niso naklonjoni komunizmu in podobnim rečom. Brezobzirno je bil zatrt vsak poskus dobiti stike čez žično oviro Tudi pošta od zunaj je Sla najproj skozi natančno, brezobzirno cenzuro. Poveljnik je vse Internirance smatral za komuniste in je imel gluha ušesa za izpodbijanje toga zmot nega nazirnnja. Zato je bila silna strogost najbolj boloča za tiste, katero so prišli svojci iz domovine obiskat prav v taborišče. Uprava ni dovolila nobenih sestankov in razgovorov med interniranci in obiskovalci. Ako je prišel brat obiskat brata, »ta se videla le na večjo razdaljo, in sl smela
hajali poredkoma, po uovem letu v večjem obsegu. Pošiljke, ki so jih odpravljale vojaške oblasti, so do Reniocija potovalo povprečno po mesec dni in so prihajalo večidel v redu in nedotaknjene. Sluogo jezo in nevolje pa so povzročale pošiljske, ki so šlo po pošti. Velikokrat spioh niso prišle do cilja, kadar pa so, so iz zavpja izginile vse teunejše in trpežnejše jestvine, kakor je slanina, klobase, prežganje —
Taboriščna oblast si je dala z zavoji obilo opravka. Vso pošiljke je skupina karabinjerjev in vojakov prebrskala do zadnje drobtinice in se pri tem ni ozirala na škodo in neprijetnosti, ki jih jo naredila. Vsakdo, komur jo prispela pošiljka, se jo moral v posebni baraki zglasiti s svojim ušivim kocem. Zavoj so odprli in zmetali iz njega na koc vse na isti kup: sladkor, sol ln tobak. Sleherni zavojček so prebrskali do rogljičev in sleherno konzervo odprli. Interniranci so morali zato najproj použiti odprte konzerve.
Ta kontrola je trajala prav do razsula. Uprava se je okoristila tudi z vsemi zaboji, škatlami in vrečkami.
Stik z zunanjim cvetom je bil pretrgan. V taborišče je prihajalo le italijansko časopisje in še to neredno. Vso je bilo odvisno od ugodnih ali neugodnih zunanjih dogodkov.
Ljubljanska pokrajina barometer za izpuščanje
Okrog Veliko noči so številni interniranci doživeli srečo, da so po zaslugi domačih in drugih posrednikov dosegli izpust iz taborišča. Skoraj vsak tedon so v taborišču organizirali odhod izpuščencev, povprečno po sto na tedon. Redni transporti so bili sicer vsakih Štirinajst dni, dogodilo .pa se je, da so odšle tudi po tri skupine na teden.
Slovo je bilo za vse še preostale ginljivo in žalostno. Odhajajoči so se poslavljali z radostjo, preostale pa je prevzela bolest in trpka zavest, da bodo še naprej hirali za žico.
To je bila tudi priložnost, ob katorl se je preizkušalo tovarištvo. Po navadi so odhajajoči svojim drugom puščali ostanke svojih zadnjih pošiljk, niso bili pa redki primeri, da je lzpuščenec zalogo pobasal in jo odnesel s seboj. Nek zdravnik, ki je bil dobil z doma dva kilograma koruzne moke. je odvrnil sotrpinu, ki bi bil moko rad odkupil: »Moja žena doma jo bo Se krvavo potrebovala.*
Število izpustov se Je ravnalo po stanju v Ljubljanski pokrajini. Ze v Gonnarsu so interniranci ugotovili to resnico. Kadar je delovanje zločinsko OF v pokrajini malo poleglo, je svoboda osrečila veliko več internirancev. Po umoru dr. Natlačena je izpuščanje prejenjalo. kot bi odrezal. Za nekaj meseoev so se trpini morali tolažiti z upanjem na boljše dni in »o družno preklinjali tiste, ki so jih pognali z domov in jim sedaj gorje vedno znova Se povečujejo.
O dogodkih v domovini interniranci niso imeli pojma. Le po udarcih, ki so Jih čutili na lastni koži, so sklepali, da domovina zanje nima srca ln da »osvobojalcem« Se mar ni za njihovo usodo.
Korupcija je bila dobra znanka tudi taboriščnih karabinjerjev. Spretni interniran, ci so znali z njimi priti v stike in so lahko dobivali od doma vse. kar so želeli in kar so jm svojci mogli poslati. Večina teh ka-rablnjerjov je službovala v Sloveniji. Kadar se je uredil nov odhod izpuščoncev. »o jim bili za spremstvo do Ljubljane dodani ti. Tem so se njihovi protežiranoi priporočili in dostikrat so jim nazaj grede cesarski vojSčakl prinašali nepregledane zavoje. Seveda so se dogsjale tudi zlorabe. Niso bili tisami jeni primeri, da se Je tak karabi. njer s točnimi podatki pojavil pri interni-rančevih svojcih, jim sporočil pozdrave in proSnje in se dostikrat na ta račun sam okoristil.
vornl za mirno žvljenje v barakah In so imeli tudi nalogo skrbeti za čistočo, red, zaposlitev in zabavo, hkrati pa vzdrževati stik z upravo.
To je bila kočljiva točka, ob kateri so se lomili značaji in preizkušali ljudje. V Gonnarsu je bilo sožitje med interniranci spočetka lepše, ker jo bila tudi lastna notranja uprava zelo stroga in so jo imeli na vajetih vojaki.
Tu so so pa sprostile nečedno lastnosti ljudi. Kamon spotike je bila ugodnost, ki so jo imeli starešine, podslarešine, čistilci, pralci, čevljarji, krojači, brivci, težaki in drugi, ki so prevzeli taboriščna dola ali dela po nalogu poveljstva. Vsi ti so dobivali mesto običajnih 150 gramov kruha 400 gramov na dan in še kak drug priboljšek iz kotla.
Zavist ni počivala. Hudovanj in kritik ni manjkalo. Sprva v notranjo upravo ni razen nekaj stremuhov in izkoriščevalcev nihče silil, kor so je otepal dela in truda za skupnost in kor vnaprej še ni bila obljub-Ijona posebna nagrada. Tisti, ki so zaradi varstva koristi svojih tovarišev prevzemali posle, so bili brez svojih zaslug poplačani za napor s tem, da jim je uprava naklonila priboljško.
Družabnost — slabo negovana cvetka
Od septembra pa do pozne spomladi med interniranci ni bilo pravoga družabnega življenja niti skupinskih zabav. Vse je le posedalo in se kratkočasilo tako, kakor se je pač znalo.
Prva notranja taboriščna uprava je vsako družabno in duhovno življenje zanemarjala in preprečevala, ker se je vsa posvetila izkoriščanju ugodnosti, ki jih je zaradi svoje funkcije imela. Sele nova uprava so je resnično trudila tudi v tem pogledu in je dosegla pri vojaški upravi, da 60 se interniranci smeli posvetiti tudi zabavi.
Nastali so razni krožki: nogometni, Šahovski, za tarok, odbojko. Sami so si uredili nogometno Igrišče, dobili žoge in prirejali tekmovanja med barakami. Mladina so je najbolj ogrevala za nogomet in odbojko, starejši pa za tarok ln šah. Zlasti šah je imel voliko navdušenih pristašev in turnirji so se vrstili drug za drugim.
Tudi kulturno delo se je počasi razvilo. Uprava samo je dala tri violine, kitaro in mandolino in ustanovil »e je taboriščni orkester pod vodstvom opornega godbenika Bajda. Kmalu Je nastal tudi pevski zbor okrog 80 mož, ki ga je vztrajno vodil Asi Tone iz Ljubljane.
Pevci in godbeniki so priredili več koncertov. Niso bili redki primeri, da so bili od svojih sodrugov za svoje nosebično delo izžvižgani. Močna je bila namreč skupina ljudi, ki jim je bilo vsako takšno razvedrilno in izobraževalno delo odveč in jim ni šlo v račun. To so bili komunistični nergači, nezadovoljneži in hujskači, ki so ob vsnki priliki poskrbeli, rta «e 3® »loprn podrla, započeto delo ustavilo in nerazsodni ljudje tirali v obup. Vsi ti podtalneži so se pri vsakem skupnostnem delu držali ob strani. Bill so OF-arskl agentje, ki so se zaradi stroge uprave bali Javno agitirati in javno širiti rdeče nauke, so pa zato izkoristili sleherno priliko, da so izpodjedali temelje organizacij in blatili ljudi, ki so so trudili za zabavp in udobnost svojih tovarišev.
Ob nedeljah se je več kot polovica internirancev udeleževala maše. Sprva je bilo ljudsko petje, ki se je pa pozneje umaknilo cerkvcni glasbi. Največkrat so pri maši prepevali pevci s spremljevanjem orkestra. Pobožnosti so bilo rdečkarjem trn v peti. Z vsemi možnimi sredstvi so odvračali ljudi
soke denarno odkupnine ali protidajatve v kruhu in puščali, da so ljudje hirali od lakote, sami pa si vsak dan tešili želodec s potimi ali šestimi hlebčki.
Črna borza pa se ni omejevala le na tobak, temveč se je razširila sčasoma na vse predmete, ki so bili praktično uporabljivi. Prodajali in verižili so s perilom, deli obleke, suhim sadjem in kruhom in vinom. Taborski hlebček je veljal po 25 lir v bonih. Tisti, ki so imeli dosti svojcev in sorodnikov, so bili obilno založeni z živili in tobakom. Na.ihujši verižniki s tobakom so imeli silno dobro organizirano dobavo. Skoraj vsak teden so iz različnih krajev prejemali po stotine in tisoče cigaret. Trgovina je imela zmerom dobro zalogo in je evotela, četudi so so spiski mrličev kopičili ...
Zajedalci na krmilu
Prvi intorniranci, ki so bili iz Gonnarsa preseljeni v Reuicci, so bili večinoma takšni, katere jo uprava taborišča v Gonnarsu suma izbrala in se jih kot nepoboljšljivih odkriiala. Ti ljudje, ki so že poprej zmerom živeli na tuj račun in izkoriščali težnve svojih sotrpinov, kjer koli eo mogli, so se tudi v Renicciju takoj znašli.
Iz svoje srede so sostavili notranjo taboriščno upravo, in ko so prihajali novi dovozi iz Gonnarsa, so imoll vse vodstvo že v rokah. Novi došlocl so se morali s tem sprijazniti. Tako so nekaj mesecev vodili v razdeljevanju hrane v taborišču in na mosta, ki so bila zvezana s priholjški, so Izbrali 6eveda svoje podrepnike. Ti tiči so se zabarikadirali v poseben oddelek, »tikali glave in imeli neprenehoma tajne po. menko. Največkrat so so zabavuli ob dobro založeni mizi in »teklenicah vina.
Intorniranci so ugibali, odkod starešinam toliko dobrot in kmalu so sl bili na jasnem. V kuhinji so zaslodili poseben kotel, v katerem so se pripravljalo boljše jedi. To je bil zloglasni »kotel za pisarno«. Znali so spretno jemati od živil, ki so bila namonjena za vse taborišče. Imeli so prste povsod, kjer se je dalo kaj odščipniti. Spustili so se še colo tako daleč, da so jemali iz skupne zaloge in so meso in moko prodajali kraljevim vojakom in karabinjerjem, da so dobili potreben denar za pijačo. Kuhar Živec je bil pravi mojster v teh transakcijah. Taboriščniki bo ga nekoč zalotili, da je izmaknil 5 kg mesa in ga prodal. Tako so rešili uganko, odkod kaharju toliko denarja, da je bil vsak dan lahko nasekan.
V taborišču se je zaradi tega dvignil val ogorčenja ln protestov. Ljudje so zabavljali, godrnjali in zahtevali poštenje in red. Naleteli so na gluha ušesa. Vodstvu, v katerem so bili vodilni možje OFarji: neki briveo Stlbilij, zobotehnik Smrekar, cestni nadzornik Spat in nekaj drugih podobnih tičev, je bilo tovarištvo španska vas. Uredili so si posebno notranjo policijo, ki je brezobzirno zasledovala vsakogar, ki jo proti notranji upravi širil mržnjo in razkrinkaval sleparije. S posebnimi zvijačni, mi izgovori so marsikaterega zvabili v svo. jo pisarno in tam je bil revež deležen trdih bunk, ki jih je Smrekar delil na vse strani.
Razvila se je prava strahovlada — poleg goljufije ln kraje tudi mučenje ubogih internirancev — 1» sicer od ljudi, ki »o tiili
iste krvi. Ogorčonje je prikipelo do vrhun. ca in nekega dne se je mlad interniranec dejansko polotil Stibilijn. Udaril ga Je kamnom po glavi tako močno, da je moral poglavar taborišča v bolnišnico, v kateri se je zdravil dva meseca.
Ta dogodek je sprožil Bkupen nastop vseh internirancev, da so napeli vse sile ln vrgli staro upravo in si postavili v vod stvo samo poštene in tovariške ljudi.
Taboriščniki so iz vedenja in nerazdruž-nostl teh vodilnih uzurpatorjev sklepali da imajo posebno organizacijo, ki Je imela poleg kraje na programu Se nekaj druge, ga, kar je smrdelo po politiki.
K svojim razgovorom »o tl ljudjo po-vabili sem pa tja tudi koga drugega, toda vselej so skrbno pazili, da ne bi okolica iz-vodola za njih nakano. Z grožnjami in pretepanjem so velik dol Internirancev
od udeležbe pri	verskih obredih In se »
podvojeno močjo	znganjnll v pevski zbor in
orkester. To so	bili zlasti poletni mesccl,	_	x
ko se je taina	komunistična organizacija	imeli tako	ustrahovanih,	do	se	nesrečniki
obliki in začela uprizar-	niso upali	pritoževati	nad	nasiljem	ln	so
Žalostni pogrebi — vsakdanji pojav
Pičla hrana, redke pošiljke z doma, v katerih so: je zaradi dolgotrajne poti mno-gokaj tudi pokvarilo, taboriščna nesnaga, dostikrat tudi lastna nemarnost in nehigieničnost in nozaščitenl šotori, v katerih so trpini stalno prezebali, so bili najboljši zavezniki bole ženo. Ni bilo skoraj dneva, ko ne bi zvedeli za tega ali onoga sotrpin«, ki je sdšol v večnost. Uprava je bila do tega brezbrižna.
Taboriščni zdravniki so pomagali, toda okostnjakom je bila potrebna tečna hrana.
Zato zdravila tudi niso dosti hasnila, razen pri lažjih obolenjih. Ko so taboriščni starešine po celi vrsti smrtnih primerov zaradi izčrpanosti prinosll pritožbo poveljniku, jim je povedal: »Kaj mslite, da ste na leto-viščul Vsi sto komunisti in vsi ste obsojeni na smrti Računajte s tem in nehajte s protožbaml!« Prvi, ki ga jo smrtna kosu pokosila v Rcnicciju, je bil odvetnik dr.
Toršič, za njim je smrt pobrala še 403 internirance.
Čudne razmere so se pokazale zlasti tndi pri pogrebih in pokopih. V Gonnarsu jo uprava dovoljevala, da so preminulemu tovarišu pripravili skromen, n lep in genljiv pokop. Smeli so mu okrasiti krsto, mu zapeti v slovo žalostinko in pustiti, da so se
za njim brale črne maše. Celo uprava je	6pravlll	,kupaj z muko ln težavo in
po navadi položila venec. V Renicciju vsega ] »V°JC1 "Pravm “ ‘ J	ik l .	,
tega nič. Ko Je nesrečnik izdihnil, sta ga ■» »radi tega pritrgali marsikaj od ust.
kazala v vidnejši obliki in začela uprizar. jati gonjo in nerodnosti samo zato, da bi opozorila vojaško upravo in jo pripravila do represivnih ukropov.
Maja letos je Ronicc.1' obiskal duhovnik dr. Zore iz Rima. Prinosel jim je pozdravo sv. očetu, in njegov dar 10.000 lir za zabavno in kulturne namene. Interniranci so gosta lepo sprejeli, toda brez prikritih huj-skarij ni šlo. Med njegovim govorom so se oglašali nahujskani z vzkliki: »Kruha, kruha!« Komunisti sami so se udeležbe vzdržali.
Marca je naredil obisk tudi papeški nuncij msgr. Borgoncini Duca. Izročil je večjo denarno podporo sv. očeta in razdelil med internirance mnogo podohio. molekov in svetinjic Matere božje z Brezij. V svojem govoru je tolažil ljudi In jih nazadnje prosil, naj zapojo kako slovensko pesem. Spontano so mu zapeli »Hoj Slovenci«.
Pogubna sramota - črna borza
To je najžalostnejše poglavje, ki so ga družno pisali pripadniki rnzumniSke plasti in nojvečjl kričači in hujskači, ki so sicer imeli polna usta fraz o tovarištvu, pravici, enakosti.
Sestradani interniranci so hlastnili po vsaki jestvini, ki so jo dobili na prodaj, še hujši in nebrzdanejši pa so bili kodilci, ki »o za božjo travico dali vso, kar so imeli ne lo cvenka v žepu, temveč tudi živila in oblačila, ki so jih morebiti njihovi
se nazadnje s takšnim stanjom docela sprl jaznlll. Po navadi se je dogodilo, da so taboriščniki, ki so dobili obvestilo o Izpustu, pod pritiskom in grožnjami dajali starešinam pooblastila, 8 katerimi so smeli pro-vzomatl njihove zavoje, ki so bili morda na poti, pa do odhoda internirancev v do. movino Se niso priSli na cilj. Ni bil ne. vsakdanji pojav, da so taboriščni gadje na ta način zbrali tudi po deset do Pe,1'"'"t zavojev in se z njimi družno mastili. eii-tom ko so premnogi stradali in od la*ote umirali, so si tl samogoltnlki polnili tre. bube in si grla zalivali z obilno pijačo medtem so pa vojaki odnaSali v mrli ki šo. tor sotrpine, ki so od izčrpanosti in sostra. danosti klonili pod smrtjo
Kremplji komunistične partije
pomahati
smela.
pozdrav. Spregovoriti nista
dva vojaka pobrala ln odnesla v raztrgan šotor, kjer so ga lahko obiskovali celo psi. Ko j« prispela krsta, so ga vrgli vanjo, ga naložili na vojaško dvokolnico in z mulo odpeljali pod ciprese ... Nihče ga ni smel na tej zadnji poti pospremiti, niti oče, če ga je imel v taborišču, niti sin za umrlega očeta ...
Tudi te bolečino je bila kriva OF ...
Notranja taboriščna uprava
Za Izvajanje taboriščnih pravil in za odrezanost od ostalega »veta je skrbela uprava, ki pa je Internirancem samim pre-
Natančni pregledi pošiljk in pošte
Ko se Je taborišče začelo polniti in so ■itokaii vedno novi transporti, jc bilo živ- puščala na svobodno voljo, da so »i za-
innio misto In nerazgibano. Vse je posedaj radi notranjega reda izbrali iz svojo srede	,
iu pohajkovalo iu čakalo na spominčke iz tako imenovane starešine, ki so bili odgo. , trdosrčno, so zahtevali m »vwe	m.
DelomržneM. ki so se že doma bavill s črno borzo, so znali takoj naplesti zveze z domačini in so kot prvo tržno blago prodajali listnati tobak. Sami so za kos pl»-čovali po 4 do 5 lir, prodajali pa so ga po 30 lir kosi Sestradani kadilci, ki niso imeli denarja, so dajali v zameno živila in do-stikrat tudi borni hlebček, ki je bil prav za prav edina nit, ki je ljudi držala pokonci. NajhujSi oderuhi in krvosesi so bili razumniki, od katerih bi človek pričakoval največ socialnosti in največ blažilnega vplivanja in lajšanja osamelosti in tegob internirancev. Glavni verižniki so sl organizirali pravo mrežo razprodajalcev cigaret. V tem postu sta »e odlikovala zlasti dva zdravnika iu neki odvetnik. Brezbrižno, da,
Brez dvoma za na8 ti popisani dogod ki niso preveč laskavi. Toda zapisati je bilo treba tudi to grenko resnico, da se izpo polni slika in na pravo mesto postavi tolpa ljudi, ki so imeli na jeziku vse zveneče krilatice o bratstvu, slovenski zavesti, od poru proti okupatorju in podobno, Ti mo ralni pokvarjenci so počenjali isto, kar so znali tudi njihovi somišljeniki po raznih delih naše zemlje.
Stroga vojaška uprava, ki je zares pa zila. da se v taborišče ne bi zaneslo prevratne ideje in uporniški duh, jo bila prehuda ovira za svoboden razmah ln širjenje komunističnega zarotniStva. Razen tega so bile zveze z ostalim svetom tako rahle iu redke, da si intorniranci ponajveč sploh niso bili na jasnem glede dogodkov v domovini in po svetu.
Zato so so agentje komunistične partije spočetka skrbno ogibali posamične agitacije in so le med seboj stikali glave in se krčevito oklepali vodstva. Posluževali so se vseh sredstev, da so imeli vajeti v rokah in so s strahovanjem hoteli sotrpine pritiskati k tlom.
Prvikrat so pokazali svoje pravo Ilce tedaj, ko so jih taboriščniki vrgli iz notranje uprave. V ogorčenju so začeli kovati zarote proti novi upravi in začeli vse svoje nasprotnike zmerjati z »belogardisti«. Po tajnih kannlih so dobili zveze tudi z vojaško upravo, ki je bila zares nasprotna komunizmu, vendar med internirano! ni dela-
la nobenega razločka, ter je vse motal« T isti koš — vsi bo bili komunisti.
Stibilj je nenadoma postal desna roka upravnika — podpolkovnika in bog ve kako tega človeka informiral o posameznih in. ternirancih. Da bi svojo iskrenost do ital i* jonskih oblasti podkrepil, se je po vrnitvi iz bolnišnice prostovoljno javil v cesarsko vojsko in bil poslan na nabor. Bil je potrjen, v vojsko pa ni bil sprejet. KakSne so bile ovire, ki so njegove načrte podrl«, taboriščniki niso zvedeli. Nekaj pa je ix tega svojega slepomišenja le izkoval: prišel js v prvi seznam tistih, ki so bili poslani domov...
Ko se je tudi ▼ taborišče prikradel glas o negotovosti položaja, so kakor miii is lukenj začeli prihajati 8 pravo barvo na dan tudi agentje komunistične partije. Sicer »o bili še vedno čuječi in pazljivi, vendar so sem pa tja le dali od sebe jasnejšo besedo. Včasih se je slišalo že pritajeno pr» pevanje pesmi, med njimi je bila najbolj priljubljona »Brusimo kose ...«.
Psovka »belogardist« je postala pogostejša. Kdor koli se ni ogreval za njihova gesla in agitacijo in je mi»ll! g »vitjo glavo, »o ga takoj opsovali, oblatili in mu zagrozili » smrtjo. Neredko »o zapretili, a se bo vsak »izdajalec« moral zagovarjati pred »narodnim sodiščem«. Posebno živahni so postali po prihodu Badoglia in njegove klike.
Taboriščni talci
Omenili umo že, da podpolkovnik, upravitelj taborišča,	ni delal	nobene razlike med
interniranci ln	je	vse	imel za	komuniste.
Najbridkeje pa	so	to	krivično	obdolžltev
občutili tisti interniranci, ki so prišli n« poseben seznam talcev. VojaSka uprava j* dala namreč razglasti, da bo ob neredu )tt morebitnih prekucušklh poskusih dala po. streliti 70 internirancev.
Sprva nihče ni vedel, kdo je na seznamu. Polagoma	pa	ao	le dobili	pravo po-
dobo toga grozilnega eeznaina. Začudenje je bilo silovito, ko so odkrili, da so bili is talce zaznamovani prav ljudje, ki so se v taborišču odkrito Izjavili proti komunizmu! To dognanje je rodilo spoznanje, da Je podpolkovnik moral imeti zlobne prišepetalce, ki so pomagali sestavljati seznam. Jasno je bilo, da so bili na delu komunisti, ki »o se svojih nasprotnikov hoteli odkrižatl tako, da ao jim na vrat pritisnili nož oblasti.
To je presramotno poglavje komunisti*, ne podlosti, ki je interniranci v Renicciju ne bodo pozabili nikoli, toda naša javnost se takšnemu zločinskemu početju ne bo začudila, eaj so pri nas tolovaji počenjali Iste grdobije.
Svetohlinstvo brez primere
Komunistični agentje so se zakrinka, vali na vse mogoče in nemogoče, verjetne in neverjetne načine. Proti sotrpinom so nastopali z grožnjami, pred italijansko upravo pa so se hlinili in za to svojo grdo igro niso izbirali sredstev.
Med taboriščniki so delali nerazpolože-nje proti udeležbi pri sv. mašah in hujskali proti pevskemu in orkestralnemu zboru, ki sta pri teh cerkvenih slovesnostih sodelovala, po drugi »trani pa »o se, kadar so s« na njih pasla italijanska o&l, ailill v ospredje li) Tiliriili globoko fiobožifost. Nemalokrat so sotrpini z gnusom ugotavljali, da »o k obhajilni mizi pristopali prav najbrezvest-nejši krvosesi in goljufi in da »o svetinjice na najvidnejšem mestu nosili ljudje, ki so sicer vero in Boga obkladali e najgršiml PBovkami. Kadar so čutili, da je oko postave preveč pozorno na njihove tajne sestanke in razpravljanja, bo kar potegnili iz že-pov molke in začeli na glas moliti rožni veneo. Zdi se, da Jim Je ta sleparija tudi uspola, kajti ravnanje uprave je mnogokrat v dejanju potrdilo, da je največ vere in zaupanja polagala prav v tiste, ki so s sleparijo in svetohlinstvom vzbujali videz vernosti, poštenosti in protikomunistične usmerjenosti, v resnici pa so bili najhujši rdeči agentje.
Dogodki po razsulu
Po nastopu maršala Badoglia je tudi v taborišču postalo živahneje. Oglasila ss je misel, da bi ne bilo odveč, ako bi se interniranci začeli ukvarjati z načrti, kako so bodo prerinili do domovine, ako nastopi najhuje. Pojavili »ta se dve skupini. V prvi so bili večinama treznejši Ljubljančani, v drugi pa znani hujskači in precej interni, rančev iz Dolenjske ln Cabra. Prva je potegnila večino za seboj, druga pa je bila glasnejša in delavnejša. Večina treznejših je bila obsojena na smrt, vse ostsle pa »o odpravili kot izdajalce belogardiste. TedaJ je bilo v taborišču še okrog 5000 ljudi, med njimi tudi pripadniki vseh narodnosti od črncev pa do Kitajcev, katere so oblasti privedle v Renicci i1* Ustice. Sicilije in Južne Italije. Bilo Je tudi precej sloven. skih konfiuirancev.	'
Ko je prispela novica o italijanskem razsulu, so bili agilni komunisti takoj o* dolu. Prigrabili »o »i vodstvo In od uprave izsilili, da jih je potrdila. V začetku so »e zadržali mimo, kor j« bila vojaška straža šo na mestu in uprava ni izpustila vajeti i* rok. Ko so pa cesarski vojaki iz strahu pred Nemci pobegnili, bo komunisti planili na orožje. Toda razočaranje je bilo veliko, kor so našli strojnice in puške brez zaklopk.
Ta čas »o množice tahorlščnikov ubrale pot čez drn ln strn. le manjše skupine ko.» munistov bo se držale strnjeno, imele so kakih šest pušk in silile s grožnjami * ostale, naj se jim pridružijo, da bodo začeli gverilsko vojsko proti Nemcem «..
Poskus se je ponesrečil, ker je slehern hotel le domov* Skladišča živil so. oplen domačini. Marsikdo jo taval in begal P° okoliškem hribovju ln se prebijal domov, kakor je vedel in znal. Večina se Jib prebila do doma, nekaj pa stanjih •teP0'* nost in nepotreben »trah spravil v nesr Vojaške patrole so jih nekaj na begu P-strelile, nekaj čez sedem sto pa J>b je zajetih in so odromali na prisilno de •
Ti bežni utrinki iz pisanega 'n m v ga življenja slovenskih internirancev
ga življenja siovensma —	.	j>0_
Renicciju bo zelo poučni ln *BO''orn ' j]a vedo nam, da je tudi v tem talior u	^
zločinska roka komunistične P®1’* ;1® 1	g
bela 7.a to, da se je gorje kopi i o,	^
lajšalo trpljenje. Njeni agentje so se načela, da je treba ljudi Pri*«**‘ dn° obup kor lo tako postanejo lahek plen kom
nizma.
S. S. V A N D I N E :
DOSEDANJA VSEBINA
^ Pri Stainmovih so imeli vročega avgustovega tine v gostih veselo družbo, ki se je potem vsa razigrana šla na prigovarjanje enoga izmed gostov, Montagueja, kopat v jezerce, imenovano »Zmajevo jezero«, na Stam-movem posestvu. Prvi je skočil v vodo Montague sam in izginil brez sledu. Ker je bil znan kot dober plu-vač, se je Lelandu, staremu prijatelju Stainmove hiše, stvar zazdela sumljiva, in je zato o dogodku obvestil te-lefonično policijskega narednika Hea-tha, ta pa načelnika policijske okrožne uprave Markhama, ki jo bil vprav tedaj v družbi pisca te kriminalne povesti, Van Dineja, pri Phllu Van-eeju, po čigar bistrosti je bil zadnje čase pojasnjen marsikak zločin v Nov Yorku.
Policijski narednik pove, da je na Lelandovo povabilo takoj odhitel s tremi policisti na kraj dogodka, si ogledal jezerce, o katerem je šel glas, da v njem prebiva skrivnostni zrnaj} ki da je po pripovedovanju Stamino-ve sestre ugrabil že več ljudi. Tam je Hcath na hitro zaslišal udeležence tiste zabave pri Stainmovih, le Stain-ma samega ne, ker se ga je bil tako nasrkal, da so morali poklicati hišnega zdravnika. Ileath je omenjeni trojici dejal tudi, da se mu zdi izginotje Montagueja res čudno, nepojmljivo. Lelami da je nanj napravil vtis, da mnogo ve, česar pa noče povedati. Tudi o drugih, ki so se udeležili tisti dan zabave pri Stainmovih, pravi, da so zelo čudni, zagonetni. Nihče da ni bil kaj posebno žalosten nad Montague je v lm izginotjem, razen 25 letne Stammove sestre Bere-nike, ki je bila zaročena z njim..
Okoli polnoči se odpeljejo Mark-bam, Vanče, policijski narednik Ileath in Van Pine k Stammovim, kjer zaslišijo najprej Lelanda, starega hišnega prijatelja. Ta razloži čudne razmere pri hiši ter podrobneje opiše ljudi, ki so se bili udeležili družabnega sestanka in tistega kopanja, pri katerem je Montague izginil. Leland pove med drugim tudi, da je neka Rosita Steele, dejala Montguoju, preden se je pognal v vodo: »Upam, da se ne boš več prikazal na površje.« Tudi njemu da je bil Montague zelo odvraten Človek in bi bila po njegovem mnenja tudi Bramota, če bi se ta človek poročil z Bereniko.
Nenadno vstopi med zasliševanjem Lelanda. Rosita Steele, in ko zagleda Lelanda, ga silovito nahruli ter mu
 ,4^.. jo on kriv - Moutuguojevo
smrti. Pravi, da ga jo sovražil, ker je bil tudi sam zaljubljen v Bereniko. Tudi telefoniral da je samo zato, da sum ne bi letel nanj. On da je pre-vejan Indijanec, ki je zmožen vsega. Ko jo Vanče zavrne, da to še ni dokaz njegove krivde za zločin nad Mon-taguejem, pravi, da se bodo že prepričali, da je	imela	prav. Pošljejo	jo
nato v njeno	sobo,	kjer naj počaka
do nadaljnjega, in ona dostojanstvom) odide,
ITT. poglavje.
Skok v vodo.
Nedelja, 12. avgusta, ob 1.15.
Med nastopom Rosite Stccle je Lclnnd mirno kadil naprej in gledal žensko častitljivo, mirno. Videti je bilo, da ga njena obdolžitev ni	niti malo zbegala,	in ko	je Steele odšla	iz
gobe,'	je brezbrižno	zmajal	z ramami in	se
obrnil k Vanccju z dolgočasnim nasmeškom.
»Ali si predstavljate,« je dejal malce posmehljiv*, »zakaj sem telefoniral no policijo in zakaj sem hotel na vsak način, da pridete takoj sem?«
Vanče ga je nebrižno pogledal.
»Domnevali ste, da vam bodo naprtili krivdo, da je Montague izginil, kajne da ste?«
»To ravno ne. Vedel pa sem, da bi ljudje vse mogoče zlobne stvari govorili, in mislil sem si, da bi bilo bolje, če to vprašanje takoj rešim in oblustcm čim bolj pomagam, da zodevo pojasnijo in kaznujejo krivca. Tudi nisem pričakoval takšnega prizora, kakor smo mu bili pravkar priča. Ne bi bilo treba So posebej poudarjati, da vse te trditve gospodične Steele niso nič drugega ko histerične blodnje. Povedala je eno samo resnično stvar, pa še ta je resnična samo na pol. Mbjn mati je bila Indijanka iz Olgonkija, kneginja »Bela zvezda«, plemenita in zelo ponosna ženska, ki so jo že kot otroka ločili od uvojih ljudi ter jo vzgojili v nekem samostanu. Moj oče je bil stavbenik in je izhajal iz neke stare ncwyor-ške rodbine. Bil je precej starejši od moj« matere. Oba sta zdaj že mrtva.«
»In vi, vi ste bili rojeni tu?« je vprašal Vanče.
»Da, rodil sepi se .v Tnwoodu, v kraju, kjer leži »tara indijanska vas Shorakapkok. Toda moje rojstne hiše že nekaj časa ni več. živim tu, ker mi služba ugaja. Spominjam »c številnih veselih dogodkov iz svojih otroških let, preden so me poslali v Evropo, da bi me tam vzgojili.«
»že ko sera vas prvič vidci, sem si takoj mislil, da teče po vaših žilnh indijanska kri,« Jm pripomnil Vanče, ki je bil še vedno nekam razmišljen. Stognil je svoje krake in močno potegnil cigareto. »A nuvzlic temu pričakujem, da nam boste zdaj povedali, gospod Lclan.l, kaj «e je nocoj tu dogajalo, preden se je odigrala žaloigra. Zdi se mi, da ste omenili, da jg Montague som nasvetovu^ naj bi sc šli malo kopat.«
»Res je.«- Leland je pri tem stopil k mizi in sčdcl. »Večerjali srno okrog pol osmih. Že prej smo zvrnili precej kozarcev mešane pijače, med jedjo pa je potem Stamm postregel z raznimi vrstami žlahtnega vina. Po kavi so prišla na vrsto vina »Porto« in likerji. Mislim, da smo vsi zelo mnogo pili. Kakor veste, je tedaj deževalo in zato nismd mogli iti ven. šli
smo poteni v knjižnico. Tam smo zopet pili. Tudi z glasbo smo se nekoliko zabavali. Mladi Tatum je igral, gospodična Steele pa pela. I’o pa ni trajalo dolgo. Pijača je začela delovati, in vsi ' smo bili nek?m neumni.«
»Kaj po Stomm?«
»Zlasti Stamm se je čisto predal vetru.,. Redkokdaj sem videl, da bi toliko pil. čeprav moram reči. da nekaj let sem pije čez potrebo. Včeraj je cukal pristni whisky in ko ga je popil pol steklenice, sem ga opozoril, da mu bo slabo. Toda ni mogel več pametno presojati. Postal je mrk in se ni ganil. Ob desetih že ni nikogar več poznal in je že nn pol spal. Njegova sestra ga je skušala spet spraviti k zavesti, a ni imela uspeha.«
»Kdaj ste »e odločili, da se greste koput?«
»Točno vara tegu ne bi mogel povedati, a moralo je biti malo po deseti uri. Tedaj ni več deževalo. Montague in Bcrcnika stu šla na ploščad, a sta se naglo spet vrnilu. Montugue je tedaj sporočil, da je prenehalo deževati, m je predlagal, da bi se šli malo kopat. Vsi so soglasno sprejeli ta predlog, vsi razen Stnnmiv Ni se mogel ganiti in Je bil nezmožen za vsako stvar. Berenika in Montague sta mu prigovarjala, naj bi »c nam pridružil, morda zato, ker sta mislila, da bi ga voda le utegnila nekoliko strezniti. Žalostno ga je bilo gledati, a Trainorjn je naročil, naj mu prinese še eno steklenico whiskyja.<
»Trainorju?«
»Da, to je njegov strežnik .. • Stamm je bil tedaj izgubljen in mu ui bilo mogoče več pomagati. Zato sem svetoval drugim, naj ga puste pri miru, nakar smo se vsi napotili dol h kabinam. Jaz sam sem zasukal gtikulo, ki prižiga luči na stopnicah, ki drže k jczercu, in žaromete ob bregu. Montague je bil prvi, ki sc je pojavil v kopalni obleki, drugi so bili pripravljeni za kopanje, nekaj minut pozneje ... Tedaj pa se je odigral tisti žalostni dogodek ...«
»Trenutek, gospod Leland,« ga je ustavil Vanče in se sklonil naprej, da bi otresel pepel svoje cigarete v peč. »Je Montague prvi skočil v vodo?«
»Dal. Cnkal je na odskočni deski. Ko so drugi prihajali iz slučilnice, se je kazal, če smem tako reči. Zavedal se je, da ima lepo postavo, in domnevam, da se mu je iz same domišljavosti tako mudilo, priti do vode in se pognati vanjo, ker se je zavedal, da ga vsi gledajo.«	|	b
»In potem?«
»Pognal se je ▼ dobro preračunanem in — moram priznati — veličastnem skoku v vodo. Preden bi 8e mi poskakali v vodo, smo seveda hoteli počakati, kdaj se bo prikazal spet nn površini. Toda čakali smo celo večnost. Verjetno ni preteklo več ko eno minuto časa, a nam se je zdelo mnogo dljč. Tedaj je gospa j Mc Adam začela vpiti. Naglo smo se zbrali ob t bregu jezerca in na vse načine začeli pregledovati vodo. Porodila se nam je misel, da se je utegnilo zgoditf kaj hujšega. Nikoli se namreč še ni bilo zgodilo, da bi bil kdo tako dolgo pod vodo. Gospodična Stammova me je prijela za roko, toda jaz sem jo odrinil vstran, se pognal z odskočne deske v vodo kolikor mogoče na istem mestu, kjer jo bil izginil Montague.«
Leland je stisnil ustnice in umaknil pogled.
»Plaval sem pod vodo,« je potem nadaljeval, »do dna jezera in gledal okrog sobe, kolikor sem mogel. ‘Dvignil sem sc na površje, da bi znova zajel sapo, potem pa sem se spet potopil, in tako potem še nekajkrat. Zagledal sem v vodi čisto blizu sebe človeka in najprej sem mislil, da je to Montague. Toda bil je to Tatum, ki je bil priplaval za menoj. Tudi on je skočil v vodo, da poišče Montagueja. Mnogo dobre volje pri iskunju tega zlomka je pokazal tudi Greef — on namreč ui kaj prida plavnč.
A nismo imeli nobenega uspeha. Se smo poskušali kakih dvajset minut, a zaman. Potem pa smo ga nehali iskati.. ,«
»Ali nam lahko točno poveste, kaj sto si tedaj mislili!« j© vprašal Vanče, no da bi ga pogledal. »Ste tedaj vsaj kaj zaslutili!«
Leland se je zamislil in stisnil ustnic«, kakor bi skušal poklicati v spomin tisti svoj takratni vtis. Slednjič je odgovoril:
»Ne morem ravno natančno povedati, kaj sem tedaj mislil o dogodku. Toda zbudilo so Je v meni nekaj podzavestnega, Čeprav vam ne bi ravno mogel povedati točno, kaj. Nekaj mi je reklo, naj stopim k telefonu in o dogodku obvestim policijo. Nič ml ni bil všeč način, kako so se stvari razvijale. Imel sem vtis, da se dogaja nekaj nenavadnega. Morda,« je potem še pripomnil in se zamišljeno zazrl v strop, »morda sem se podzavestno spomnil na vse tiste bajke o starem .Zmajevem jezeru*. Ko sem bil še otrok, mi je mati pripovedovala čudne pravljice...«
»Da, to že. Kraj je res nad vse romantičen in pravljičen,« se je oglasil Vanče, in v njegovih besedah je bilo nekaj zbadljivega. »Toda dosti bolj me ima, da bi zvedel, kako so se vedle ženske in kako so vas sprejele, ko ste po junaškem iskanju Montagueja prisil k njim.«
»Zenske!«. Ta LelandovA beseda je razodevala začudenje. S prodornim pogledom se je ozrl na Vanceja. »Ah, vidim, da bi radi zvedeli, kaj so dolale po tistem žalostnem dogodku .. • Dobro, gospodična Stammova se je vsa onemogla naslanjala ob zid, ki se vleče ob vodi. Z rokami si je zakrivala obraz in ihtela. Mislim, da se ni zmenila niti zame niti za koga drugegs* in to je tudi čisto razumljivo. Imel sem vtis, da jo je prevzel strah bolj ko katerega koli drugega. Gospodična Steele je stala poleg Berenike. Gledala je kvišku in stegovala je roke, kakor bi ponižno, nekaj prosila...«
»Morala je biti res prav takšna, ko da bi igrala vlogo Ifigenije na Tavridi... Kaj pa gospa M c Adam?«
»Glede nje se mi je nekaj zdelo čudno,« je odvrnil Leland in z nagubanim čelom ogledoval svojo pipo, »Ona je bila tista, ki je zakričala, ko se Montague ni več prikazal na površju. Toda ko sem pogledal iz vode, sem videl, da je bila daleč proč od brega, pod enim tistih žarometov, vsa hladnokrvna in mirna, kakor da se ni nič zgodilo. Zamišljeno je gledala čez jezerce, ko
da razen nje ne bi bilo nikogar drugega tam. Skoraj bi rekel, da se je smehljala, a izraz na njenem obrazu je bil nekam trd in okruten. ,Ni se nam ga posrečilo najti,' sem dejal, ko sem se približal. Ne vem, zakaj sem s« obrnil rajši nanjo, kakor pa na druge. Ne da bi bila odmaknila pogled -z nasprotnega brega, je dejala, ne da bi koga pogledala: ,A, tako?*«
Videti je bilo, da to na Vanceja ni preveč delovalo.
»No, in potem ste prišli semkaj v hišo In telefonirali, ne!«
»Da, takoj nato. Rekel sem drugim, da bi bilo bolje, če se spet oblečejo in čim prej vrnejo v hišo. Po tistem, ko sem telefoniral, pa sem so vrnil v svojo kabino ob jezorcu ter se oblekel.«
»Kdo je obvestil zdravnika, kako je s S ta m mora!«
»Jaz,« je odvrnil Leland. »Ko sem prvič stopil v hišo telefonirat, nisem šel v knjižnico. Ko pa sem se potein oblekel, sem se takoj podal k Stammu, ker sem bil prepričan. da bo že toliko pri zavesti, da bo lahko posvetil posebno pozornost strašnemu dogodku. A bil je še vedno nezavesten. Tn steklenica pod prufico je bila prazna. Na vsp načine sem si prizadeval, da bi ga prebudil, a vse zastonj.«
Leland je za trenutek umolknil. Telo se mu je znova nagubančilo in videti je bilo, da ne ve, kaj bi Še dejal. Nato pa je nadaljeval :
»Nikdar še nisem videl Stamma, da bi se ga bil tako napil, da so ne bi ničesar več zavedni, čeprav moram reči, da sem ga našel marsikuterikrat precej v rožicah. Zato me je res začudilo, ko sem ga videl takšnega. Dihal je težko ln je bil bled ko mrlič. Tedaj je stopila v sobo Berenika, in ko je videla svojega brata, kakšen je, je kriknila: »Jej, mrtov, tudi on je mrtevl Moj Bogi« ln zgrudila se jo, preden sem jo mogel prestreči. Prepustil sein jo gospe Me Adamovi, ki je z občudovanja vredno hladnokrvnostjo prenašala položaj, nato pa sem takoj skočil k telefonu, da pokličem zdravnika doktorja Hollldaya. Bil je mnogo lot hišni zdravnik pri Stammovih in stanuje, na Cesti 207-a, tu v bližini. K sreči jo bil doma in jo naglo prišel sem.«
V	tem trenutku je nekdo na zadnji strani hiše nekje močno zaloputnil z vrati. Težki koraki so se zaslišali v predsobi ln prihajali vedno bliže salonu. Na pragu se je pojavil stražnik llennosMey. Usta jo imel široko odprta, oči pa izbuljene, kar jo razodevalo, da je silno začuden. Naglo jo pozdravil Markhama, nato pa se žo obrnil k naredniku:
»Doli pri jezercu se je nekaj zgodilo,« je sporočil in s palcem pokazal čez ramo. »Stal sem pri odskočni deski, kakor ste mi bili naročili, in kadil olguro, ko sem nenadno zaslišal neko čudno zamolklo grmenje, ki je prihajalo z vrha pečine na nasprotni strani jezerca. Takoj nato je jezero močno pljusknilo, kakor bi se najmanj tono težka skala utrgala s pečin In zgrmela v vodo... Nekaj trenutkov sem počakal, kaj bo iz toga, nato pa mi je prišlo na misel, da bi bilo morda bolje, če vas o tem takoj obvestim.«
»I*a nisi ničesar videl!« je vprašal Ileath osorno.
»Prav ničesar, gospod narednik,« je odvrnil IIennessey s poudarkom. »Doli pri onih pečinah je tema, nisem pa šel naokrog k onim čerem, kjer je mreža, ker 8te mi bili naročili, naj se držim daleč proč od tistega prehoda na nhsprotni strani jezerca.«
»Rekel sem, naj zato ne hodi tja,« je pojasnil narednik Markhainu, ker sem se želel vrniti jutri zjutraj navsezgodaj sam na oni kraj ter našel morda kakšne stopinjo.« Potem se je spet obrnil k IT'ennesseyu. »Pa dobro, kaj misliš, da naj bi pomenil tisti pljusk!« je vprašal osorno in ves nestrpen.
»Nič no mislim,« je na kratko odvrnil TTennessey. »Povedal	sem vam	le	to,	kar
vem.«
Leland je vstal ln stopil korak bliže k naredniku.
»Oprostite,	prosim, morda	pa	vam	jaz
lahko pravilno razložim, tisto, kar je ta mož slišal pri jezeru. Precej skal na vrhu tisto, pečine se že dolgo maje, ker je zemlja popustila. Vedno sem se bal, kila j bo katera od teh skal z velikim truščem zgrmela v jezero. Se danes zjutraj sva bila z gospodom Stammom na	vrhu	teh pečin	in	sva	pregledovala one	skale.	Poskušala	sva	celo	eno
teh majavih skal odstraniti, pa se nama ni posrečilo. Utegne biti, da je nocojšnje silno deževje zmehčalo prst, na kateri je tista skala ležala.
Vanče jo prikimal.
»V bistvu je ta razlaga precej pametna,« je pripomnil z nasmehom.
»Morda je pa vendar le tako, gospod Vančo,« je pripomnil' Hcath malce nasproto-valno. Hennesseyjevo pripovedovanje je vplivalo nanj. »A jaz bi rad vedol, zakaj se je to zgodilo vprav nocoj.*
»Kakor nam je povedal gospod Leland, sta on in gospod Stamm poskušala danes —
Za Miklavža!
NajlepSe darilo za Miklavža je knjiga
MARTIN KRPAN
ki je bogato ihMrirana izšla v ^Slovenčevi knjižnici". „M«rtina Krpana" dobite broširanega pa tudi v poiplatno in celo platno vezanega v raznih vpritantsh. Zlasti priporočamo bib iofilsko izdajo, ki je4e še nekaj izvodov.
moral bt prav za prav reči včeraj — sprožiti omajano skalo. Morda sta jo res nekoliko premaknila in je vprav- temu trelm pripisovati, da je po dežju zgrmela v globino.*
Hcuth ui ravno prav preveč dostojno žulil svoje oigaro. Potom je pomignil llenues-seyu, naj odide.
»Vrni .e dol na svoje mesto,, mn je ukazal. »Oe se pri jezeru Se kaj drugega zgodi, nam pridi takoj povedat.«
Hennessey 'je odSel, ne preveč mivduSen, vsaj zdelo se mi je tako. Markliaui je bil zasledoval zadnje razgovore potrpežljivo in ko da se dolgočasi. Res se je kaj malo zanimal za Vaneejeva vprašanju, in ko je Hen-nessey odšel. Je vstal in dejal suhoparno:
»Kakšen smisel ima vse to razpravljanje? Stvar je vendar čisto običajna. Priznam, da pri tem nekaj smrdi, toda vse le nizkotne izmišljotine, se ml zdi, so plod razrvunih živcev. Vsi smo trudni In mislim, dn bi bilo najbolje, če gremo domov In prepustimo naredniku, nuj on rešuje stvar po uradni poti. Kako naj bi bil kdo premišljeno zusnovul Monlaguejcvo smrt, če pa je on sam predlagal, naj »e gredo malo kopat v Jezero, so pognal z odskočne deske in Izginil v trenutku, ko so ga vsi drugi gledali!«
»Dragi moj Markhain,« jo ugovarjal Vanee. »Ti si res skrajno dosleden, kakor po nvadi. Toda sveta ne vodi doslednost. Jaz pripisujem dosti večji pomen presenečenjem. Pomisli, koliko mojstrskih del bi bilo za človeštvo izgubljenih, če bi bili njihovi »tvurl-telji sume goli logiki. Na primer »Odiseja«, »Hallade des dames du ternps jnilis«, >I,a Divina Uommedia«, »Laus Venerin« in »Oda o grški žari«...
»Pa kaj misliš, za božjo voljo, da bi bilo treba zdaj storiti?« sc je razhudil Markbam.
»Predlagam,« je odvrnil Vanče z jezljivim nasmehom, »da zahtevamo od zdravni-ka, nnj nam pove, knkšno je zdaj stnnje našega gostitelja.«
»Knj naj ima Stamm vendar opravka z vsem tem?« je ugovarjal Markbam. »On ima še manj pojma o tem dogodku kakor pa kdo drugi.«
Ileath Je ves nestrpen vstal ln skočil k vratom.
»Grem k doktorju,« je dejal In že Izginil po temnom hodniku.
»Pez nekaj minut se je vrnil, za njim pa Je prišel precej prileten možakar, bedasto napravljen v temno obleko. Nosil je visok ovratnik, ki je bil žo davno Iz mode ln tudi provollk zanj. Možakar je Idi pni obilen in se Je vedel dokuj prisiljeno, a v tem njegovem vedenju jo bilo vendarle nekaj zaupljivega. Vanee Je vstal, da ga pozdravi, In ko mu Je Da kratko pojasnil, zakaj smo tam, dejal:
»Uospod Leland nam je pravkar pravil o žalostnem stanju gospoda Staiuma, in zelo radi bi zvedeli, kako je zdaj kaj z njim.«
»Njegovo stanje Je čisto v redu.* je odvrnil zdravnik In nenadno umolknil. A kmalu
Za Miklavža
Quo vadiš
Roman v slikah!
Je spet spregovori! in dejal: »Od trenutka, ko vas je gospod Lelami obvestil o stanju gospoda Stamma, ne bom več prekršil uradne tajnosti, če z vainl govorim o tem, kaj se je z njim zgodilo. Gospod Stamm je bil v nezavesti, ko sem prišel. Žila mu je počasi in slabo bila in naglo je dihal Ko sem zvedel, koliko w h is k y ja je popil po jedi, sem mu takoj dat inočuo dozo apomorflna, dche-tinko grama Tako se je rešil želodčnih težav in pdaledica tega je bila, da je spet mirno zaspal. Popil ;ie izredno količino whi-5 nkyja. To je eden najtežjih primerov za-
I	strupi jen ja /. alkoholom, kar sem kdaj imel ! z njimi opravka. Selc zdaj je spet prišel k zavesti in ravno sem nameraval telefonirati po bolniško strežnico, ko mi je tale go*pr>d«
—	p.k Kul je pri tem na Ilentha — prišel povedat, da bi radi govorili z menoj...%
Vanče je prikimal.
»Bi lahko zdajle videli gospoda Stara* ma!«
»Morda nekoliko pozneje. Njegovo stanje je zdaj že dokaj bolje, in ko bo lahko sedel na postelji, vas bom obvestil . .. videli pa Imste,« je še pripomnil zdravnik, »da Je zelo oslabel in da slabo zgleda...«
Vanče se je zahvalil zdravniku ln ga vprnAai:
»Torej nam boste že vi povedali, kdaj hi bilo pametno z njim govoriti, ne!«
Zdravnik je prikimal in s tciu potrdil, da se strinja.
»Seveda bom,« je dejal in se že obrnil, da bi odSel.
»Med tein časom pa,« je nadaljeval Vanee Markhainu, mislim da ne bi bilo napak, če bi malo pokramljali z gospodično Stam-movo. Gospod narednik, bodite tako prijazni in pospremite gospodično k nam.«
»Trenutek prosim.« je dejal zdravnik, ko se je na pragu obrnil. »Prosil bi vas, gospod, da zdaj ne vznemirjate gospodične Stammove. Ko som prišel v hišo, jo je mučil zelo hud histeričen napad, ki ga je dobila zaradi zadnjega dogodka. Zato »etn Ji dal močno količino broma in sem ji sve-'* toval, naj gre v posteljo. Njeno stanje zdaj j ni taksno, da bi luhko prenesla zasliševanje \ o tej žploigri. Jutri, morda.«
»No. dobro«, je pristal Vanče. »Bomo pa počakali.«
Zdravnik je odšel z bedastim korakom, in nekaj trenutkov nato smo že slišali, kako je zavrtel neko številko na telefonu.
Dalje.
Zvezdoslovčevo »orodje«
Kakor bI ne moremo predstavljati kakršnega koli rokodelca brez primernega orodju, tako potrebuje evoje »orodje« tudi zvezdoslovec, če naj pri dolu v svoji »vse-odrski delavnici« doseže zaželene uspehe. Treba mu je raziskovalnih pritmmočkov, ki so z njihovo pomočjo vsaj lahko prepriča o pravilnosti ali nepravilnosti svojih razlag In domnev, če že ne more z njlinl priti do kakšnih čisto novih odkritij. A tudi do novih spoznanj ši je na podlagi svojih du-hovito pripravljenih sredstev ln pripomočkov že na široko utrl pot.
Olovek je neutrudljivo na dolu tudi nn polju ustvarjanja vedno novih, vedno popolnejših sredstev. In vprav v njih se kaže, kako se tudi na tem poljn udejstvovanja človeški um vedno bolj dviguje ln izpopolnjuje. In s temi svojimi znanstvenimi pripomočki je človek naredil že velik korak naprej pri svojem raziskovanju in stikanju po neizmernem vosoljstvu.
testo se zazdi zvczdoslovcu, kakor da ga hočo kdo vprašati, kako močni so sodobni daljnogledi, kolikokrat povečajo netiosnn te lesa. nn koliko kilometrov približajo človo koveinu očesu luno ali celo, če je s njihovo pomočjo ros mogoče opaziti znake življenja nu tem ali onem planota. Po zaslugi velikega, naravnost čudovitega napredka, ki ga je tehnika dosegla na polju optike in mehanike, s velikimi daljnogledi danes lahko opazujemo nehesua telesa v deset ali dvajsetkrat tako veliki povečavi, kakor pa jih je mogel gledati na primer Galileo s svojim malim kukalom. Na drugi strani pu je tudi res, da motnje, ki jih povzroča svetlobnim žarkom lz vsemirja zemeljsko ozračje, brž tudi postavljajo mejo temu povečanju z daljnogledi. Se več. Ni uioglu biti uslišuna človekova želja, da bi kuj podrobnejšega videli nu površju nebesnih teles, ki spadajo v ua.še osončje, zakaj zvezde so tako daleč od nas, da jih vidimo le kot svetle pike. Zato zvczdoslovcem n\y bilo toliko nn lem, dn bi Jih videli čimbolj povečane, pač pa mnogo bolj, da ugotove, kako močno sijejo.
Velikan s Palomarja
Človekova očesna zenica lahko zbere le gotovo množino' svetlobnih žarkov svetlobe. Oe to zenico umetno, z daljnogledom, razširimo, bo lahko vanjo prišlo več luči, in namesto štiri ali pet tisoč zvezd, kolikor jih vidimo s prostim očesom, jih bomo lahko našteli na sto tisoče in colo nu milijone. Vprav to je poglavltuu naloga daljnogledu, in iz lega razloga so zvezdoslovci vodno neutrudljivo'stremeli zn tem, da hi povečali premer leč, ki skušajo vanje ujeti vsaj košček nebu. Poslej so izdelali že takšen teleskop, ki ima njegov objektiv premor celih pet metrov.
Ce tak dnljnoglcd nastavimo na oko, so zdi, kakor da se je oko za tolikb povečalo in zato neprimerno dlje lahko prodre v globino nehesja nad seboj. Z lečo, ki linu premer petih metrov, je mogoče raziskati dosti večji prostor okrog zemlje, kakor pa jo bilo to mogoče doslej. Ta veliki objektiv z vsemi potrebnimi pripravami, ki so spet vsaka zase pravo čudo sodobne tehnike, stoji na gori Paloinar v Kaliforniji, nedaloč od Alounl
\Vilsona, kjer njegov, dokaj manjši tovariš, ki Ima »le« 2.5 m velik premer, že dvajset let z velikim uspehom stika po nebu. Spričo uspehov, ki so jih dosegli. r tem ogromnim daljnogledom, edinstvenim na svetu, je kar nekam oblcdulo vso tisto, kar so z drugimi daljnogledi prej dosegli, vendar pa zaradi tega še ni prnv nič manj pomembno in koristno vse tisto, kar so odkrili z dunos že zastarelimi pripomočki.
Fotografija in spektroskopija
Do vseh ugotovitev pa no bi bilo mogoče priti samo s pomočjo daljnogleda. Razmeroma pozno, tako rekoč šele pred kratkim, so se učenjaki začeli posluževati še dveh važnih ln zelo uspešnih pomožnih sredstev za raziskovanje vesoljstva: fotografije in spektroskopije. Na fotografsko ploščo je mogoče vjeti tn ali oni košček neha, ali načrtno tudi vse nebo, In sicer v razmeroma kratkem času. Na ta način človek lahko opazuje nebo tako, kakor ga ne bi mogel samo z daljnogledom. Z veliko točnostjo je mogoče ugotoviti na fotografski plošči što-vilo zvezd, njihovo lego tn sijaj. Se več: med seboj lahko primerjamo fotografske posnetke, ki so bili narejeni v različnih časih, luhko ugotovimo, za koliko so se iz raznih 'vzrokov zvezde v teh zaporednih dobah pre* maknile in kako se je spreminjala njihova svetlost. Fotografije so danes neposredno, pa tud! v zvezi s spektroskopijo poslužujejo pri veliki večini zvezdoslovnih opazovanj.
Spektroskopija je odprla čisto novo polje raziskovanja, ko je proti sredi preteklega stoletju uspelo že primerjati sončno in zvezdno svetlobo, ki so jo napeljali skozi spektroskop, s tisto, ki Jo izžarevajo prvine, kakor plini in kovine, ki so jih v laboratorijih nu zemlji pripravili do tega, da so zažarele in začele svetiti. Istovetnost črt, ki jih najdemo v nebesnih spektrih, s črtami zemeljskih spektrov, je človeku utrla pot k pro-učevunju fizikalnih in kemičnih pojavov na zvezdah. Raznovrstni spektri omogočajo zvezdoslovcu, da vidi nu fotografski p,oščl sončni spektrum alt spektrum katere koli zvezde, ali hkrati več zvezd, ter jih lahko k primerja s tistipil, ki jih dajejo zemeljski svetlobni viri.
Porazdelitev energije, ki se na spektru kaže v raznih barvah, od vijoličaste tlo rdeče, pojav in izrazitost temnih ali svetlih črt na spektru raznih nebesnih teles, črt, ki so skoraj povsem istovetne z onimi, ki jih dajejo svetlobni viri v kakšnem laboratoriju
—	vse to na« privede do spoznanja, iz česa so neliosnu telesa, kakšna temperatura in kakšen pritisk vlada v njihovem ozračju. Ce te črte niso več točno na istem mestu kakor odgovarjajoče črte zemeljskih spektrov, luhko iz tega Izračunamo v sekundnih metrih hitrost, s katero *c tista zvezda odT dal ju je, oziroma približuje zemlji. Na podlagi različnih slik teh črt na spektrih je človek začel določati razdaljo zvozde od našega osončja.
Vsekakor je spektroskopija zelo pomemben raziskovalni pripomoček. Priskočila je na pomoč daljnogledu, o katerem se je že zazdelo, da jo nekam opešal. Olovek je torej nnšel nov postopek zn uspešno »stikanje« po vsemirju, postopek, ki se tudi še vedno bolj izpopolnjuje.	Dalje.
„ Ljuba žena, ubit me peljejo"
1	Priče, ki so doživele po deželi »nočne čistke«, pripovedujejo, kako so komunisti pobirali in zapirali nedolžne ljudi. Nekdo je pripovedoval, kako je prišla komunistična policija v noči od 15. na 16. september v Grahovo pri Cerknici.
»Malo po 11. uri zvečer je pridrvel avto in se ustavil pred Sokolskim domom. Na avtu sta ležala dva zvezana moža iz staro-trške občine. Nato se je podala skupina »policije« pred hišo Kranjca Alojza. Poveljnica je bila proslula komisarka Mule Ivana iz Pudoba, ki je dala prejšnjo noč ubiti lastnega očeta, potem Matija Knap iz Žirovnice (obč. Cerknica), dalje znani ubijalec Jerman z Dol. Jezera pri Cerknici, Prevec Franc iz Loža in R e p e ž Anton iz Loža, Strle Viktor iz Markovca (obč. Stari trg), Kraševec Bogo (sin Kraševca Feliksa, uradnika pri tvrdki Kovač v Starem trgu) in neki novomobiliziranec iz Ribnice, ki pa ga je početje policije tako presunilo, da ni mogel vzdržati na straži po hišah, ampak je pobegnil ven.
Matija Knap je stopil pod okno in poklical Jožefa Baraga, češ, naj gre v trgovino, ker nekaj nujno potrebujejo. Trgovec Baraga jim je verjel in Je odprl vrata. Takoj pa je vstopila Mule Ivana in mu nastavila revolver na čelo rekoč: y »Takoj z nami!«
r Rabljem se je tako mudilo, da niso pustili, niti da bi se oblekel. Ko so pritekli še domači doli, so Jih s silo vlekli proč. Niti otrok niti žena se mu nista smela približati, ker so bili revolverji pripravljeni na strel. Baraga Je zaihtel:
»Ljuba žena, ubit me peljejo, nikdar več te ne bom več videli«
Tedaj mu Je Mule Ivana nastavila revolver na njegova prsa rekoč:
»Mi nedolžnih ljudi ne streljamo!«
Ko se Je Baraga za silo pripravil na pot, so ga odvlekli pred Sokolski dom, tam so mu zvezali roke in ga vrgli v avto. Nato so odšli še po S e g o Franceta, brata letošnjega novomašnika Vincenca. France je bil poročen komaj dva meseca, ko so ga iztrgali iz njegove družine. Niti posloviti se ni smel od svoje mlade žene, od očeta in matere.
Kot tretjega so pripeljali Drobniča Franca, starega 65 let. Vseh pet jetnikov so odpeljali na Bloke v vojašnice. Ko se Jih je nabralo 14, so Jih 18. septembra odpeljali v Kočevje. 2alostna Je bila njihova usoda.
Trgovca Jožeta Barago so ustrelili 15. okt. okrog 10. ure zvečer v Jelenpvem 21ebu pri Ribnici. Pokojnik Je bil zelo marljiv trgovec in gostilničar, skrben oče in ugleden krščanski mož. Ko so lansko leto badogll-jevcl pobijali ln zapirali naše ljudi, Jih Je osebno mnogo rešil, in sicer prav tiste, ki so ga pognali v smrt. To so bili najbližji sosedje. Edini njegov greh Je bil ta, da je bil dober in ugleden trgovec, in kot tak Je bil trn v peti terencem. Bil Je prvi poveljnik VS v Grahovem. Slava njegovemu spominu!
Sega Franc Je bil mučenlško ubit 22. oktobra okrog polnoči v Jelenovem Žlebu pri Ribnici. Edini greh je bil ta, da je bil iz ugledne hiše. Bil je sicer član VS, toda člani so bili še mnogi drugi. France jim Je bil najbolj nevaren, zato so ga terene! pognali y smrt. In sicer njegov »najboljši prijatelj«! Francetova noseča žena je že v dveh mesecih zgubila moža, mesec pred poroko pa Ji je umrl oče, 30. septembra Je bila med bombardiranjem ubita mati in svakinja, a povrh vsega Jim je pogorela še rojstna hiša.
Žalostna Je bila usoda Drobniča Franca. Čeprav je imel eno hčerko pri partizanih, so ga vendarle odpeljali v ječo, a so ga potem izpustili. Ko pa se Je vračal domov sta ga srečala pol ure pred vasjo med Oblošicami in Bloško polico domača krvoloka Telič Matija in Žirovnice in Prevec Franc iz Loža in sta ga odpeljala v bližnji gozd ter tam ubila 9. oktobra. Kdo naj razume partizansko pravico?
Od lanskega maja, pa do letošnjega 2*. oktobra Je dalo Grahovo vsega 39 žrtev. Kdo je terjal njihova življenja? Ljudje, prepojeni z osebnim sovraštvom, s pohlepom po tujem premoženju in polni satanske zlobe. Božja kazen naj pride nanje!
Prvo srečanje z »Ljubljansko brigado" in njenimi junaštvi
Počasi se je iz teme začel porajati nov tlnn. Tum za Mokrecm sc je začelo svitati. Gozdovi v dolinah so So ležali zaviti v tenko kopreno megle, ki se je počasi začela umikati soncu.
Krasen in življenja poln jesenski dan nas je zalotil gori na Kureščku, stari romarski božji poti. Ko se spominjam nazaj, kako so sem prihajale množice ljudstva, da izprosijo mir od Kraljice miru, me objame občutek, kot da se nahajam v čisto tujem kraju. Prej prijazna cerkvica, je zdaj popolnoma oskrunjena in izropana. Se pač vidi, da je tudi nanjo posijalo sonco rdečega raja. Morila jo je oplazil samo droban žurek, toda dovolj, da so človek zgrozi.
Ko liodim po cerkvi, takoj vidim, kakšno goste je imela pod svojo streho. Ce človek stopi v hlev, takoj ve, da ima opravili s prašiči!
Pogledam na oltar. Tam vidim svetnico.
V	rokah ima iz losa narejeno znamenje srpa in kladiva! Med polomljenimi svečniki in drugo ropotijo na oltarju leži Jezušček. Na glavi ima iz papirja narejeno partizansko čopico s peterokrako zvezdo na čelu!
Pogledam okrog. Cerkev je nastlana z umazanijo in odpadki, ko da 1>I človek pogledal v ono izmed Ijuhljanskih gramoznih jam, v katero odlagajo smeti. Med klopmi so bila skupna ležišča za tovariše in tovarišice. V dveh naroho postavljenih spovednicah si je uredil skromno stanovanje, seveda brez kopalnice In sprejemnice, nadebudni ljubljanski inženir. Imeti pa je moral najmanj stopnjo politkomisarja. Po stenah so se ovekovečili slavni tolovaji in tovarišice. Ker jih bo narod izbrisal s površja zemlje, so morali vsaj tu pustiti svoje sledovel Iver je bilo v cerkvi premalo prostora, so tudi po zunanjih stenah cerkve pustili nckai svoje dlake.
Gledam pokvečeno srpe in kladiva In si mislim svoje.
Rnd bi videl, da bl tukaj stal ln to razdejanje hiše božje videl kateri izmed tistih v Ljubljani, ki jih gorečnost za božjo hišo razjeda... takrat, kadar je božja hiša lepa, neoskrunjena in polna vernih ovčic, katerim govore o ljubezni, o odpuščanju in kar je šo danes pomožnih fraz za tisto, česar ne marajo imonovati s pravim imenom. Rad bi sliko te razdejano hiše božje in božjega kraljestva, ki to silo trpi, videl v kaki »Naši zvezdi«,
Kaj pravijo drugi
»Jutro« r. dne 14. novembra je pod naslovom »Dovolj« priobčilo naslednje misli:
»Slovenska zemlja Je polna grobov. Iz skrivnostnega podzemlja krašklh Jam In Izpod korenin naših gozdov vpijejo trohneča telesa slovenskih Ablov. Strahoten je njih kriki Zasleduje nas kot prokletstvo Kajnovo. Kdor Ima še živo vest, ne more Imeti več gluhih ušes. Kdor ljubi svoj narod, nima več nobenega opravičila, da ne bl zad-vzel odločnega stališča proti povzročiteljem naše narodne tragedije. NI več mogoč Izgovor nezainteresiranosti. Vprašanje ni politično; gre za življenje tlsočcv bratov naše krvi, da, gre v resnici za obstoj slovenskega naroda.
Ce je ▼ nas še trohica slovenske zavesti, moramo dvigniti najsllnejšl protest proti zločinskemu, brezglavemu pokončavanju slovenskih življenj In premoženja. Naš protest velja kot prokletstvo vsem neposrednim ln posrednim povzročiteljem.
Če je bilo mogoče odpustiti začetno 'zaslepljenost, ni več mogoče molčati danes, ko je komunistična tolpa zločinskih Izbrancev našega naroda dovolj jasno pokazala svoje namene. NI več mogoče molčati, ker so Je tudi preko zaplankane Ljubljane razlil strahoten val spoznanja, da boljševlškl zločinci žrtev ne Izbirajo ne po stanovih, ne po politični pripadnosti. Ob tolikih in takšnih žrtvah ni več mogoče skrivati satansko zamišljenega pokolja ne za domislico osvobodilnega boja ne za zlagano borbo slovanstva! Kdor Ima oči, je moral lz-pregledatl. Kdor ni sam zločinski sodelavec, mora zakričati. Ob spoznanju dejstev peklenske Igre pomeni mo^k Isto kot nmor!«
ki že dve leti tako uporno molči o oskrunjenih cerkvah in o naših mučencih. Rad bi slišal popis te bogokletne gi'0Z0te iz žametnih, očarujočih, odpuščajočih ust patra Romana ...
Kaj hi vse rad te trenutke, ko gledam, kaj je iz tega doma Gospodovega narodila komunistična »Ljubljanska brigada«. Marsikdo. ki je pri tem pomagal, so je šolal tam, kjer bi se bil moral naučiti česa drugega!
Da je to bila »Ljubljanska brigada«, so me poučili dogodki, ki jih bom povedal v naslednjem.
Kar vrglo me je nazaj, ko da bi pogledu! v kusarno budoljevih vojščakov. Pri vhodu jo visela mašna knjiga iz cerkve. Potrgani listi so me poučili, v kakšno namene je zadnje čase služila... Na steni je narisano veliko znamenje OF. Enkrat tam, kamor spadal
Počasi odidem v zvonik. Sedem na zaboj municije poleg težke strojnice. Z daljnogledom začnem opazovati Mokerc ter bližnje in daljne hribe.
Danes smo 13. septembra. Z majhno posadko držimo Kurešček in z njega obvladamo bližnjo in daljno okolico. Malo nas jo, toda nič znto. Zavedamo so, za kaj so borimo, in tudi, da zaležemo vsak vsaj za tri logendarne komuniste. Naravnam dalj-nogled tudi na vas Golo. Skočim pokonci. »Uzbunal« zavpijem. Zaradi preveliko daljave ne razločim, kdo so, ali komunisti ali naši. Komandant prileze ves zasopel v zvonik. Sede na težko strojnico in žolčne opazovati Golo. Nekuj čusa gleda, potem pravi:
»Kdo se javi na ogledniško putrolol«
Pred njega stopimo zopet stari »gadje«, kakor nam pravi komandant. Spremni za pokretl Naredimo načrt. Komandant nam razloži smer pohoda. Za vsako morebitnost si določimo tudi smer umika.
Pograbim municijo, bombe, puško, mitraljez »zbrojovko« in odrinemo. Po hudi strmini stopamo v strelski vrsti naglo skozi zaraščene gozdove proti vasi Golo.
»Tu nekje, približno 600 metrov v tej smeri, mora biti vas,« pokuže z brzostrelko vodja patrole.
Trdneje stisnem »zbrojovko« in začnemo oprezno prodirati dalje. Kmalu pridemo na rob gozda. Smo malo nad vasjo.
Oprezno se priplazimo po kotanjasti gmajni in med grmovjem v neposredno bližino vasi. Zavzamemo položaj, ki ni niti sto metrov oddaljen. Ves sem razgret, kajti pot me je pošteno zdelala. Dobil sem krasno postojanko za svojo zbrojovko. »Sonja« smo ji rekli. Na' kopitu je imela vrezano to ime. Malo sem razburjen.
Pred očmi se mi pokaže slika, katere ne bom nikoli pozabil. Vas je dobesedno natlačena z ljudmi. Pod kozolcem pred nami je vse polno elegantnih gospodov in gospodičen, vmes pa mlade frklje v hlačah in smrkavi fantiči, ki se jim še pozna promenada. Hodijo sem ter tja. Polnijo nahrbtnike, zračijo odeje in zdi se, da se nekam pripravljajo.
Res brusen in vzpodbuden je pogled na skupino deklet, ki tičijo v hlačah badolje-vih oficirjev. Nekaterim so malo preveliko, pa nič zato. Pogumno hlačajo okrog ter vpijejo druga čez drugo.
Nekateri fantiči nosijo na glavah tudi baretke, ki so jih imele vaške straže. To nas moti. Ne Temo, ali so komunisti ali ne. Znto pošljemo prijatelja Zdravka, da se priplazi bliže ln natančno ugotovi, kako in kaj.
Počasi se plazi proti bližnjemu kozoleu. Živci so nam napeti do skrajnosti. Ali se mu bo posrečilo neopaženo priti do njihl Mi ga medtem krijemo z orožjem.
Ne odlašajte z naročilom
»Slovenčeve knjižnice«
Naročnike za III. leinik bomo sprejemali le še do meseca decembra t. 1. V »Slovenčevi knjižnici« bo zastopana književnost 15 narodov.
Zgodba o rdeči komisarki Ivanki
kako je sodila in ubila lastnega očeta %
»Tam se nič ne smili oče svoj’mu sini. . ■«
(Narodna pcacm.)
Ivanka je stara osemnajst let, je trmasta, zaprtega zuačaja in ima sive oči. Take pravijo pri nas, da so goljufive. Oboje, oči in značaj, je podedovala. Njen strio je kolovodja rdečih tolp po Loški dolini.
Njen oče ni takih nazorov. Zato ima velike križe s sinom svoje prve ženo iz njo-nfoga prvega zakona. Ta jo Ivankin polbrat, Franci mu je ime. Je jetičen in šibak, vendar kljub temu prireja nnjprej naskrivaj mitinge na terenu in prevaža s kolesom težke nahrbtnike za »tovariše« in »tovarišice«, ki se udejstvujejo v »akcijah«. Poleg toga vneto spreobrača svojo polsestro, ki njegovo nauke požira. A deklo je previdno, svoje navdušenje hrani zase. Na samem si pripravi lepe smučarske hlače, saj je šivilja.
Neke nedelje v juniju starši čakajo, kdaj ho Ivanka prišla domov, saj se večeri, in popoldanska pobožnost pri fari, kamor je rekla, aa bo šla, je minila. Ivanke ni.
Bog ve, kaj se je posvetilo očetu, ali pa je bil kdo od terencev toliko hudoben, da mu je povedal. Ivanka je šla v gozd.
Mati joče, oče besni, stare ženico vzdihujejo: »Pa tako deklo, tako dekle...«
Dobri sosedje in Franci pa veselo prepevajo o junakinji, ki bo osvobodila slovenski narod ...
Življenje teče naprej. Konec Julija je slavna Robottljeva ofenziva. Solze in kri in goreče vasi.
V	Ivankini vasi živita še dva moža, oče ln sin, ki se ravno tako pišeta kakor oče mlade komisarke. Rimska pravica z zavezanimi očmi že tako rada zgrabi nedolžnega
in pusti krivega, zato zveže polog drugih vso tri moške *nakega imena iz iste vasi in slepo Izbira «ned njimi. Dvakrat pokliče Ivankinega očeta. Toda on se ne oglasi, pač pa stopita naprej dva, oče in sin. Oba se zgrudita pod kroglo iz strojnice. Udarec s puškinim kopitom po glavi ju usmrti do konca. Možgnni iz razbitih glav so pomešajo z belim kruhom, ki je padel iz žepa, in brizgnejo po zeleni travi.
Ivankin oče, ki mu je bila namenjena smrt zaradi hčerkinega »osvobodilnega« udejstvovanja, je ušel smrti. Njegov stari sosed je padel zanj z lastnim sinom vred.
Solze so se posušile, kri je izmil dež, požgane hiše so počasi rušijo. Med njimi kdaj pa kdaj završi novica o komunistih. Pravijo, da je Ivanka ubita in da njeno truplo razpada nekje v gozdu ob poti v Leskovo dolino... Drugi trdijo, da je še živa in še kako živa! Da je v gozdu dobila otroku, ali pa ga bo kmalu.
No, to ni tako pomembno. Važneje je, da se je medtem ustanovila vaška straža In se je utaborila v Ivankini rojstni vasi. Njen oče je med prvimi člani, iz srda nad sprijeno hčerjo in nad pastorkom, ki je tudi zbežal v gozd.
Vso dolg« zimo, vso pomlad tja v poletje rdeče tolpe vznemirjajo nezavarovane vasi In ropajo. Nekoč se ob taki priliki prikaže tudi Ivanka. Pred trepetajočo družino, ki jo spozna, so divje zaklinja, da bo ubila očeta, če ga dobi.
■ Mu bom že pokazala. Preklet tak oče, ki lastno hčer preganja s puško v roki in ji streže po življenju!«
Iz govorjenja »tovarišev«, ki med ropanjem pridigajo o žrtvah in bojih, ljudje zvedo, da je Ivanka neznansko junaškega in
drznega duha. Postala je politična komisarka in poveljnica dvajsetorice borcev in bork. Njena beseda je v krajevnem rdečem poveljstvu vse. Ljudi pretresa groza ...
Devetega septembra zjutraj se Junaška cesarska posadka z mrzlično naglico odpravi čez ihejo. Vaško stražo pusti na cedilu in ji za slovo pokvari topove. Cez nekaj dni se fantje podajo komunistom, ker so sami, brez povelja, brez navodila, odrezani od svetn fn potlačeni spričo sovražnikove promoči. Rdeči divjaki imajo tanke, avtomobile, topove, gramofone, vse je detliščina po hrabrih cesarskih oboroženih silah. Od teh so nekateri ostali v komunistični vojski in zdaj poslušno vozijo avtomobile 1“ streljajo s topovi. S pasjo vnemo pošiljajo granate na vojašnico straže, kjer se neznatna peščica junakov klji^b ogorčenim napadom ne vda in se žilavo brani.
Med njimi jo Ivankin oče. Zobe stiska, moči ga zapuščajo. Kmalu bo top opravil svoje delo in poteinl Raje ne misliti... Zavleče so v rov pod kasarno, v zadnji kotiček. Drugi se ne utegnejo za to meniti. Tam mož joka, drhti, moli, obupuje . ..
Med prvimi osvoboditelji, ki so se do tistega dne proti večeru pokazali v vasi, je politkomisarka Ivanka. Vaščani jo boječe ogledujejo. Bradat »tovariš« s črnimi naočniki jo jo pripeljal na motornem kolesu. Kdor je ne pozna, bi jo utegnil imeti za fanta. Na kratko je ostrižena, skoraj po fantovsko. Usn>ono titinsko čepico z veliko rdečo zvezdo Ima bojevito pomaknjeno na uho.
Najbrž jo slekla kakega junaškega cesarskega častnika, ker imu sivo zelene hlače in jopič, imenitne škornje in nešteto jermenov, enega okoli pasu z revolverjem, tri
Nenadoma vstane, da puško na ramo in se brezskrbno napoti do bližnje skupine. Začno se pogovarjati. Ne slišim nič kaj, govorijo. Vse skupaj se mi zdi zelo sumljivo. Prst mi leži na petelinu »Sonje«. Nonadno odjeknejo trije streli hitro drug za drugim. Torej so le komunisti! Ubogi prijatelj, gotovo so ga ubili.
Naslednji dogodki sc razvijajo s filmsko brzino. Skupine pred nami se skušajo urejati, tedaj ko jih je še polovica zunaj, brez vsakega kritja. Besuo sipa moja »Sonja« smrt v zmedeno četo.
»Sonja« sijajno dela. V koruzni njivi nastane kmalu gneča. Streljam po koruzi, v kateri se skrivajo komunisti, da listje kar leti po zrnku. Mehanično menjam pns z naboji in zopet znsikajo krogle skozi zrak.
Malo preneham. Izbiram si nov cilj. Na levem krilu slišim brzostrelno puško. Aha, tudi vodja naše patrole je v akciji. Kakor bi sipal grah, tako so oglaša. Brrrk, brrrk, celi snopi krogel žvižgajo v vas.
Hud ogenj držimo. Kmalu je zmeda popolna. Komunisti in tovarišice jo tuleč uberojo drug čez drugega med hišami v drugi del vasi, ki je onstrun hribu. Tu pa tam kakšen omahne in pade.
V	tem se oglasi iz gozda strojnica. Počasi in preudarno tolče. Takoj jo spo- | znam. To jo »šoš«, stari francoski puško-mitraljez, ki spada prej med staro železo, kakor v moderno vojsko. Oez sedem let vse prav pride, si mislijo komunisti, ko uporabljajo krepelo, ki je bolj nevarno strelcu kakor sovražniku.
»Kar streljaj,« si mislim, »suj itak nfl boš nič zadel.«
Po gmajni' priteče ves upehan in do smrti utrujen prijatelj Zdravko. Srečno ja odnesel glavo iz tega ognja. Vsi veseli ga objemamo.
»Bili so komunisti,« reče ves zasopel* »Hoteli so mo razorožiti, a v zadnjem hipu sem dva ustrelil. V tem pa ste vi začeli ogenj nanje. Izkoristil sem zmes« njavo, ki je nustala, in pobegnil.«
V	pogovoru nas preseneti močan na« sprotnikov ogenj. Torej so lo dognali, da smo tu. Vodja patrole zapove umik.
Začnemo se počasi umikati Tu pa tuni streljamo na zasledovalce. Pritečemo do gozda, rešeni smo. Komunisti si ne upajo za nami v gozd. Gotovo se hoje, da jim pripravimo v kakšni zasedi lep sprejem*
S hitrim korakom krenemo skozi gozdo. ve čez grape in bregove nazaj na Kure« šček.
»Pa smo jim spot eno zagodli,« mi pravi Zdravko in pomežikne.
»Upam, da jim drugič pripravimo s* lepši teater,« mu odvrnem. Zasmejeva s« ter se vleževa pred cerkvijo.
Pozneje sem zvedel, da je bila na Go« lem zbrana vsa slovita »Ljubljanska brl« gada«, ki je takrat šleln okoli 2000 ljudi..*
Nas je bilo samo šest, ko smo jih na« padli, pa nas niso nič dosti motili. Brigu« da je imcln precej 'mrtvih in ranjenih. Takrat je bil ranjen tudi neki ljubljanski oporni pevce. Najbrž je v rdeči bolnišnici pel še lepše arije, kakor včasih v Operi.
Sonce zahaja. Napeti živci popuščajo. Jesenski vetor vleče skozi vrhove smrek. Skrivnostne sence se plazijo po hribih ini zavijajo vso naravo v temen plašč.
Stojim na straži in premišljujem, kaj nam bo prinesel naslednji dan. Življenje, smrti Kdo vel	Cene.
Slovesnost ob razvitju domobranske zastave j Rovtah
ali štiri počez če* ramo. Rdeča kravata se
kričeče odbija od zelene srajce in podčrtava mrzlo sivino oči. Kot dva noža gredo to oči po ljudeh. Nič ženskega ni za njimi. Tu jb led, tu jo mraz, smrt. Zobozdravnik, ki .i« nedavno prišel iz Ljubljane v te kroje, jo prisrčno pozdrovi v imenu terenskih sodelavcev. Kdo ve, odkod se poznalo! Politkomisarka so mu nasmoje, pa so ji prav no posreči. Vso črne, gnile, škrbaste zobe ima. Tako je pri vsoh tovarišicah, starih in mladih, lepih in grdih.
Drugo jutro hodi komisarka Ivanka razkačeno po vasi in nokaj revska svojemu spremljevalcu. Večina belogardističnih svinj se je podala, samo nekaj prekletih izdajalcev je ostalo v utrjeni kasarni. Ne vedo niti točnega števila. In ti izdajalski belogardisti si upajo upirati njihovi ogromni premoči in njihovi svobodi, ki je prišla čez noč.
Vso noj so na lepo besede in na ogorčeno izpade iz strojnic in topov odgovarjali s streli. Upali so si ubiti rdečega oficirja Petra in nekaj navadnih tovarišev. Drznili so si celo izkoristiti trenutek presledka in uiti mimo straže v megleno jutro. Samo nekaj mrtvih in nekaj ranjenih, ki niso mogli pobegniti, je ostalo pod ruševinami. Rdeči so še živo privlekli do topa in jih izpra-ševali kaj ln kako, da se niso podali, ko ji“ je vendar zajamčeno življenje. Fantje mo ce.
Ker pa jih je itak treba kaznovati, ko so so vso noč branili, jim krogla iz pu» o pomaga, da bodo molčali za vodno.
Po tem junaškom početju razglasijo, da so ti revčki, ki tu leže mrtvi, padli kot žrtve trmastih belogardističnih svinj, ki jim Biso pustile, da bi se bili podali, temveč so Jih na begu ustrelili-
Svojci ubitih molče odpeljejo trupla. Saj vedo, kako je in kaj jo resnica. Srd nad lažmi ki grdijo spomin pokojnih bratov, ne pusti solza teči.
Politkomisarka divja. Njenega očeta ni. Belogardisti Iz kasarne so ji ušli pred nosom, ti, ki so mrtvi, pa niso hoteli ničesar povedati. Še ponoči je bila prepričana, da je oče med tistimi, ki se branijo, in da ga bo dobila v pest.
Proti jutru se je nepotrpežljivo vsedla k tovarišu, ki je stražil ob žični oviri. Nemilostno je govorila o nezmožnih tovariših, ki še vedno ne morejo do živega peščici belogardistov v kasarni.
Potem je stražarju zaupala, da je njen stari gotovo med onimi, ki se branijo, in da bo takoj, ko ga zagleda, sklicala posebno vojno sodišče, ki mu bo sama predsedovala. Nato bo starega slovesno obsodila na smrt in ga nazadnje sama zaklala.
Tovariš podvomi, če bo zadosti močnega duha zu tako dejanje. Uslužno se ji ponudi, da bo starega rajši zaklal on, ona ga bo pa držala. Naj pogleda, kakšen sijajen nož imal
No, velja, samo medveda je treba Izvleči proj iz brloga ...
Nad parom teh »norih« ljudi v senu na kozolcu pridržuje dih fant od vaške straže iz sosedne vasi. Poslali so ga bili sem kot sla. Namesto da bi bil nesel k svojim veselo novico, da se tudi tu še drže, ga je prehitela skrb tukajšnje gospodo in nezanesljivih znlipnikov, ki so ves čas ljubimkali z rdečimi voditelji in zdaj pripravljali vdajo. Gnusno kašo so skuhali gospodje, ki so verjeli rdeči častni besedi o zajamčenem živ-
| Ijonjta in osebni svobodi, gospodje, VI jiH
j ona ;vse dobro pozna. Pojesti pa so m n t0 kašo možje in fantje, ki si sami brez veljstva ne znajo pomagnfi.
To premišlja fant na senu. On se n< mara vdati. Vso noč pričakuje, kaj bo pri« nesla naslednja ura, in pazljivo prisluškuje4 kdaj bo zaregljala strojnica, ki jo prožijo branilci v kasarni. Po tem streljanju je uganil, da se vendar niso vsi pustili preslepiti in se raje branijo do smrti, ko da bi se vdali. Žal mu je, da ni pri njih. Bi padli vsaj skupaj.
Vso noč gleda fant, kako koraka spodaj po cesti straža ln pozi, da ne bi nihčs zbežal skozi žico. Mislil je, da bi onega tam spodaj ubil, toda s strelom bi ^pozoril nase druge tolovaje: potem bi ga takoj dobili ln zbogom!
Zdaj je prišel pogovor med komisarko Ivanko in tovarišem stražarjem, ki sedita pod kozolcem. Prav na kozolec je bilo videti, kako so je zaloskotal nož, ki ga je komunist potem odložil na tla zraven sebe. Fanta obide nenadna Tešilna misel. Ivanka ae s kletvijo poslovi. Zdaj je prišel pravi trenutek.
Tiho, neznansko tiho, previdno in počnsl lfeze neopaženu senca s kozolca na tla in dremajočomu stražarju za hrbet. Ko jo tam, je treba lo še naglo zgrabiti nož in suniti... Vso to no povzroči nobenega šuma. Sonca so splazi skozi žico v svobodo, v rešitev, U življenje.
Politkomisarka divja. Starega ni nikjer. Preiskati bo treba vso vas. Najprej prav pazljivo prebrskati razbitino vojašnice, o4 koder so se »oni« branili.
»Da le ne bi bil še mrtev.« pravi enemu od tovarišev. To bi bilo razočaranj©.
Pod ruševinami se odkrije rov in tam v kotu'nekakšen kup ounj ... iz teh gledaio oči... Tri strašne hipe dolgo se merita pogleda dveh parov enako sivih oči, pogleda očeta in iiero.
Potem plane hči — komisarka na kup cunj, 7. živalskim renčanjem zasadi nohte v tiste očitajoče oči, pljuje mu v obraz, ki od srda, bridkosti in razočaranja ne moro povedati ničesar več.
Tovariši j0 odtrgajo proč in jo na rokah dvignejo Iz rova na dan.
Divji kriki jo pozdravijo. Sonce se skrij« za oblake. Mrak je nad Loško dolino, mrnk in tema od krvi in gorja, kakor takrat, ko je Kristus umrl...
Od tu dalje ni nobene priče, ki bi natančno povedala, kaj se je zgodilo. Ali ga je sodilo, ali ga je sama ubila! MI nismo videli, Bog pa je videl...
Od štirinajstega septembra do štiri in dvajsetega oktobra jo komisarka Ivanka vzravnano hodila po vasi, samo pri sebi ni bila tako samozavestna, saj je sama povedala: »Kaj pa mene briga, kaj bo iz vsega tegal Strel v glavo in zame bo vsega konec, drugega tako ne zaslužim!«
*
Ta zgodba se bere kakor povest. Dn bl bila samo povest, samo strašna, izmišljena štorija.
A žal ni. Kajti komisarka Ivanka se piše Mule Ivana, po domače Rajdkova iz Pudobo pri Ložu. Njo in njenega brata, morilca I/ojzcta Mulca pozna vsa Loška dolina in B® ju boji...
G. P evsneri
19
neko-
Savlnkovu so zaupali vodstvo priprav ca
umor v Moskvi. Njegovo skupino so sestavljali Štirje ljudje. Schweltzer Je vodil zarotnike v Petrogradu. Borlščanskl pa one ^ Kijevu. Vsaicdo Izmed njih Je Imel pooblastilo, da sl lahko dobi novlb pomočnikov, ni pa smel prekoračiti Števila, ki ga je za vsako skupino določil Azev.
Vsi so Imeli ponarejene potne liste In dovolilnice za gibanje, nekateri so nosili s seboj tudi razstrelivo. Sredi novembra so vse odpotovali po različnih poteh v Rusijo.
Azev pa je ostal v Parizu.
Zdaj ko Je uredil svoje zadeve * stranko ln z »bojnim odsekom«, ni smel več zanemarjati razmerja s policijo In z Ratajevim.
Med bivanjem v Ženevi ga Je skozi obveščal o pogajanjih, ki so jih Imeli socialni revolucionarji z drugimi ruskimi strankami. Potem mu Je pošiljal zlagana ali Izmišljena poročila, da bi pozornost policije odvrnil od dela svojih tovarišev.
V Parizu Je Ratajevu pripovedoval prav o teh refeh. Toda v nekem naslednjem pogovoru ga Je obvestil, da je od Savlnkova In Cernova sllSal, da se pripravlja atentat na carja.
Ko ga je Ratajev povabil, naj pove kaka llkemu knezu skoraj nora In ga jo prlpra-imena, je omenil Stefana Sletova, blvloga vila do tega, da je odstopil ter ohranil sa-člana glavnega odbora in svojega nasprot- mo poveljstvo nad vojaškimi silami, nika. Povedal je tudi, da je v priprave za- Vsi Moskovčani so misli velikega kneza pletena neka Marija Seljukova.	poznali	In so zaradi tega vso odgovornost
Povedal je tudi, da je potovanje Sletova za dogodke pripisovali njemu, v Rusijo v zvezi s tem načrtom, potem je Savlnkov Je bil zaradi tega prepričan, Ratnjevu Izdal Sc Imena raznih drugih lju- da bi atentat na tega človeka, zlasti po dl. ki so vsi bili njegovi nasprotniki med revolucionarji. Izdajal jih je tako mimo, kakor je drugje koval načrte za umor carskih dostojanstvenikov ter vanje zapletal prav te ljudi.
Ratajev je bil zvedel tudi Izmišljena Imena Savlnkova (Pavel Ivanovič ter Bc>
					
Dw®!m 1	iwl	!sm	M 1	IEwm Sl	\mm
plemenito navduSenje Izkoriščal za rlstno klanje — In za svoje zaslužke.
In tako Je najbrž v vseh revolucijah, ki jlli vodijo pokllcnlkl.
Toda ta teoretična razglabljanja niso nič zadrievala revolucionarnega dela. Veliki knej Sergij, nova žrtev, ki sl jo je Izbral »bojni odsek«, je bil pod stalnim, neutrudljivim nadzorstvom.
Vollkl knez je bil hladen, tog, samo-drSkl človek In so ni strinjal z vlado glede ukrepov za pobijanje nasilništva. Vsaj tako trdi kneginja Marija Ruska v svojih spominih. Trdil je, da bi samo največja ln najhujSa strogost mogla narediti revolucionarni agitaciji konec.
V Petrogradu so včasih njegovo politiko odobravali, včasih pa nejasno govorili o popuSčanju. Ta misel pa se Je zdela ve-
zadnjlh dogodkih v Petrogradu, ko Je vojska streljala n« množico demonstrantov, ki jo Je vodil pred carsko palačo pop Gapon, pomenil velik uspeh za »bojni odsek« In za stranko.
Zaradi tega je sklenil, i)a ho delal naglo. 2. februarja 1905 zvečer bi v moskovski	i
njamln) ter Schweltzcrja	(LApold).	Omeni)	operi morala hiti dobrodelna prireditev pod	I
je to	Azevn, a ta mu je dojal,	da	teh	Imen	pokroviteljstvom veliko kneginje Elizabete	,
ni bil	še nikdar slišal...	Fedorovne, žene velikega kneza Sergija in	|
carlčlne sestre. Veliki knez M se te prire-	j
Umor velikega kneza Sergija
Prot) koncu meseca oktobra 1M4 Je Savlnkov bil v Moskvi. Z njim so bili tudi njegovi tovariši: Bora Brllllantova, Kalja-Jev In Boris Mojsejcnko, ki so mu dojall tudi Opanass.
Savlnkov je Imel potni list na Ime James Hallejr, Scbweltzer pa na Ime Mac Cullog.
Savlnkov ni hotel priti v stik z moskovskim krajevnim odborom stranke, ki bi mu bil vsaj laliko dal obvestila In najosnovnejše podatke, že že ne drugega. Sklenil je, da bo ravnal docela neodvisno In da sc ho pri načrtih za nov umor ravnal po načinu, ki so ga hlll uporabili Pri atentatu na Pleliveja.
Kal ja je v	Ih Opnnass	sta sl kupila konja
In	sani ter	sta sl	pri	policijskem ravna-
teljstvu preskrbela dovoljcnjo, da so lahko tmvlta s kočijaženjem.
Takoj so revolucionarji začeli z nadzorstvenim delom, pri katerem sta omenjena dva terorista svojo vlogo Igrala tako popolno. kakor da no bi bila nikoli v življenju počela drugega, kakor prevažala ljudi po moskovskih ulicah ter čakala na raz-.. jUU pn|tajjllž&lh ln javnih prof,torih.
»Angl el«	Halley	Ju	Je kaj pogosto potreboval ln	je tako	bil	vedno sproti poučei
o tem, kako nadzorstvo nad gibanjem velikega kneza napreduje.
S Kaijajevim se je pogosto dobil v različnih čudaSklh shajališčih. Tam Je prlSlo med njima do čndnlh pogovorov, kakor Je na primer naslednji, ki o njem poroča Savlnkov v svojih spominih:
Kaljajcv J nekega dne prijatelju dejal: »VeS, jaz pogosto prebiram evangelij. Zdi se ml, da sta v življenju dve poti, po katerih človek lahko hodi. Ena pelje do spoznanjn, da je vse dovoljeno. Vse, razumeš? Ce hodIS po tej, postaneš Smerdja-kov |z Dostojevskega »Bratov Karamazo-vlh«. Kajti če Boga n| In Je Kristus samo človek, potem tudi ni ljubezni, ni ničesar... Druga pot Je pot Kristusova ...
Posl n Saj: če ljubiš, če ljubIS zelo, lahko tudi ubijaš... Al| res- lahko tudi ublJaSt« Savlnkov Je odgovoril:
»Ubijaj lahko vedno!«
»Ne, ne vedno. Ne! Umor je velik greh... Toda spomni se, da Je ni večje ljubezni, kakor Je tistega človeka, ki žrtvuje lastno duSo za druge. Ne življenja, temveč dušo...
Zaradi ljubezni je treba Iti tudi na križevo pot. Samo zaradi ljubezni...
Jaz živim. Za kaj? Morda za svojo zadnjo uro? In molim: Gospod, daj ml imrt v Imenu ljubezni! Človek za umor ne moli!« Savlnkov je dejal:
»TorčJ ne ubijaj! Umakni se lz tero-Vilma!«
A oni je nadaljeval:
»Kako moreš to reči? Kako s| upaš to reči? Pripravljam sc, da hom ubijal in moja duša Je vznemirjena, te je križ težak, ga Je treba sprejeti. Ce Je greh velik, ga Je treba vzeti nase. Gospod ho usmiljen ln bo odpustil.«
Ker sl Je Savlnkov zdaj prizadeval, da bi ga pripravil do tega,, da bi svojo misel Jasneje povedal. Je nadaljeval:
»Ali veš. kaj mislim? Da smo ml ubogi -v duhu. Od česa živimo? Od golega sovraštva. Ne znamo IJuMti. Ubijamo In morimo sami sebe. Res Je, da lahko daš življenje za svobodo. Pa kaj pravim, za svobodol Lahko ga daS za eno samo solzo.
Molim, da ne h) bilo sužnjev, da ne bi bilo sestradanih. A to ni vse. Vemo, da živi »vet v krivici. Kje je svoboda?
Prelivamo kri za svobodo. A kdo zdaj veruje v svobodo?
Tl veruješ, da Je socializem raj na zemlji. Toda kdo gori za ljubezen In |z lju* bežni? Ali sl jo morda kdo Izmed nas npal reči: ni dovolj, da so ljudje svobodni, da nihče ne umira od lakote, da matere ne prel1va’o solza! Potrebno je tudi, da se ljudje ljubijo, da je Bog z njimi In v njih.« Končal je z besedami:
»Da, pravim, da je treba ubijati zaradi tega, da ne hi ul>IJal| drugi.«
Ali je to bila le literatura?
Res. da h| Dostojevsklj kar lahko vkljn-čil ta dvogovor čisto tak, kakor Jo navoden til, v katerega Izmed svojih romanov. Toda KaPaJcv, ki so mu tovariši rekli »pesnik«. Je bil odkritosrčen.
Strahotna plat te zgodbe Je namreč v tem, da so rusko nasilništvo zastopali na eni strani ljudje, kakor jo Kaljajcv, na drugi pa taki, kakor j« Azev, In da se Je Azev lahko posluževal onega ter njegovo
M
dltve zatrdno udeležil.
Zaradi tega je Savlnkov določil atentat na ta večer.
Savfnkov Je 21. Januarja Sol v Petro- I grad, da bi se dobil s tovariši. Tri dni za- | tem se je vrnil v Moskvo z Ivanovsko In z Rutenbcrgom. To Je bil nov tovariš, ki Je po dogodkih v Petrogradu sklenil, da ho stopil v stranko.
Ivanovska mu Je svetovala, naj obišče pisatelja Leonida Andrejeva, ki ga l)o se-znanll z nekim plemičem, od katerega bo lahko dobl| podatke o velikem knezu.
Savlnkov se Jo s plemičem seSel v »Er-mitagel«, razkošnem gostišču, potem pa je Sel z njim tudi domov. Toda plemiča se Je polotil strah ln ga je brž odslovil.
Dora Brllllantova, ki so jo bili poslali v NlžnJi Novgorod, se je vrnila z dinamitom. Dne 2. februarja zjutraj Je pripravila dve bombi, eno za KalJajeva. drugo za Ku-llkovskega.
Isti dan zvečer Je Savlnkov Sel po Brll-llantovo na stanovanje. Od ondod sta prišla skupaj ln nosila bombe, zavita v popotno pregrinjalo. Stopila sta na sani, ki jih je vozil Opannss-Mojsejenko ter nesla eno bombo Kaljajevu, drugo Kulikovskemu.
Morilca sta se bila preoblekla v kmeta ln sta bombo zavila v robec.
Dora Brllllantova se je potem vrnila v svoj hotel, Mojsejcnko pa v kolulco.
Bil je meglen ln mrzel večer.
Proti osmi ur| se je voz velikega kneza prikazal na trgu, kjer Je čakal Kaljajev.
Mladi človek Je vzdignil roko, da hi bombo zagnal, toda sredi giba se Je ustavil ln roka se mu je pobesila.
V vozu je poleg velikega kneza bila Elizabeta Fcodorovna z vnukoma Marijo ln Dimitrijem, otrokoma velikega kneza Pavia. Dimitrij je bil leta 1917. član zarote, ki Je umorila Rasputlna.
Savinkovu, ki Je KalJajeva čakal blizu Alcksandrovskcga parka, je ta dejal:
»Mislim, da sem ravna) prav. Se tl ne zdi? Ali bi človek mogel ubijati otroke?«
Ko Je veliki knez odhajal Iz gledališča, se je stvar ponovila.
Nasilniki so zdaj sklenili, da bodo znova poskusili 4. februarja, ko pojde veliki knez v svojo pisarno.
Morilca sta lz previdnosti takoj odpotovala lz Moskve ter se vrnila šele na do-ločonl dan.
Toda tedaj Jo Kullkovskl dejal, da se no čuti dovolj močnega, da bi sodeloval pri umoru — In ni ga bilo več na spregled.
Nekaj mcsecev pozneje Je naredil nekje drugje atentat na lastno pest. Obsodili »o ga na smrt, potem pa so mu kazen spremenili v dosmrtno Ječo.
Savlnkov bi bil zdaj poskus odložil, toda Kaljajev je vztrajal pri zahtevi, da hoče delati sam.	/
Na določeni dan se Je okoli četrt na štiri z bombo v rokah postavil k Nlkolsklm vratom, pred sveto podobo, v steklu katere se Je videl ves trg.
Ko Je lz gibanja ljudi na trgu dognal, da se bliža voz velikega kneza, mn Je stekel naproti ter je Iz razdalje kakih štirih korakov vrgel peklenski stroj.
Zračni pritisk, ki ga je povzročil razlet, ga Je vrgel daleč vstran. Ko se Je obrnil In ko se je dim malo razlezel, je med po-drtlnaml kočije lahko videi truplo velikega kneza, ki Je bilo strahotno pohabljeno.
Kaljajeva so takoj prijeli ter ga odpeljali na policijsko stražnico. Bil jo malo ranjen na nosu. Do orožnikov se Je vedel nesramno ln se norčeval lz njih. Ko so ga zaprli v Ječo, je trdo zaspal.
Pok hoinbe so slišali celo po najbolj oddaljenih predelih Moskve. Slišala ga je tudi Dora Brllllantova, ki Je čakala v nek| slaščičarni, in Boris Savlnkov, ki Je bil na pott.
Komaj sta zvedela, da .le bil veliki knez ubit, sta zavila proti Kremlju. Na poti sta srečala Opanassa, kl Je novico potrdil. Vzel ju je na sani ter Ju odpeljal čl**» drugam, kakor pa so drli ljudje, kl Jih Je priklical pok.
Dora Brllllantova je na aaneh dobila silovit tlvčen napad.
gledala v nekakem mističnem zamaknjenju kakor človeka, kl sta ostala pri življenju eden po naključju, drugi pa po volji »bojnega odseka«.
»Kajti,« nadaljuje Kaljajev, »Jaz |n .odsek* sva se hotela izogniti nepotrebnemu prelivanju krvi.
Ko sem veliko kneginjo pogledal, sem v njenih očeh bral zahvalo ne selil, temveč usodi. Zahvaljevala se je, da Je ostala živa.«
Kaljajev, žrtev svojega pesniškega zlega duha, se niotl. Vedenje velike kneginje so je porajalo Iz globokega verskegn In mističnega čustvovanja. Vedenje te vdove ja bilo neskončno čistejše In plemenitejše kakor vedenje človeka, b kateremu je prlSla. da hi mu odpustila.
Ko Je stopila v celico, je rekla:
»Vzemite to malo sveto podobo v spomin name. Molila bom za vas.«
Kaljajev Je podobo vzel In dejal:
»Moja vest Je čisla. Zelo me boli, da sem vam prizadel to gorje, toda storil sem to zavestno, In če bi Imel tisoč življenj, bi jih dal vsa za to.«
Velika kneginja Je vstala, da bi Sla. Tudi jetnik Je vstal In rekel:
»Zbogom! Ponavljani vam, da ml Je zelo žal, da sem vam povzročil to bolest, toda storil sem svojo dolžnost In bom prestal vse, kar me zaradi tega čaka. Zbogom, ker se ne bova več videla.«
Elizabeta Fendorovna ni nikomur povedala ničesar o tem, kaj je hilo med njo In med Kaijajevim v celici butlrške jetnlš-nlce. Ravnala je po nagibu svoje globoko verno dnše. Ta obisk je bila stvar, ki se je tikala n.le ln Boga.
Kneginja Marija pravi v svojih spominih:
»Teta se Je tiste dni dvignila nad sleherno prsvetno skrb. Zdelo se je, da je nekam oddaljena. Razen tedaj, kadar je Slo
Prav ta trenutek je na trgu pred Krem Ijem obupana žena med podrtlnaml kočije 7a tisto, o čemer jo mislila, da je njena poblr&la ostanke ubitega velikega kneza, dolžnost, Je bila brezbrižna do vsega, kar Bila Je velika vojvodin !a Elizabeta Feodo- je godilo okoli nje. Nekatera njena de-rovna, kl je takoj pritekla tja.	JanJa so bila tako tuja slehernemu člove-
Prlnesll ao nosila, neki vojak je pokril Skemu umovanju, da so »e zdela neraziim-raztrgane ostanke, potem so Jih odnesli v IJlva In celo nespametna tistim, kl je niso bližnjo cerkev sv, Mihaela, kjer Je pri njih poznali.«
ostala vdova ln molita.	Ko kneginja obravnava obisk pri mo-
Naslednji dan s« je oblekla v črno, od- rilcu, pravi:
Sla v ječo BuUrkl, kjer Je bil zaprt Kaljajcv In prosila, če bi lahko Jetnika videla.
Pri pogovoru med veliko kneginjo ln med Kaijajevim ni bilo prič.
Morilec Je potem pustil napisano poročilo. v katerem pravi, da sta se s to ženo
M. £ č i p a l e c i
ŠESTILO
Prav za prav sem mislil napisati naslov: Profesor Kravica. Tako so ga namreč imenovali. Toda nekam grdo zveni, in sploh Igra v zgodbi šestilo vsaj tako važno vlogo kakor profesor Kravica. Ah, ta profesor Kravica...
Tako *o so ga bali, da se ga nihče ni npal ustaviti na oostl. Niti takrat ne, ko Je nekoč Sel lz Sole in je imel na suknji z buciko pritrjeno strelno tarčo.
Majhen je bil ln drobnih prsi, da se je človek kar čudil, odkod Jomljo glas. Glavo pa jo imel veliko in podobno starim glavam iz mavca — kakor so jih bile stene v ri-salnloi polno — antičnim kipom. Človek sl ga je le • težavo predstavljal brez pleSe, kl «1 Jo je skušal skrbno zakriti z nekaj Sopi svetlih las. Včasih je nosil tudi brke, toda ne dolgo, tako da si ga je mogel človek predstavljati z njimi ali pa brez njih In ni nikdar točno. vedel, ali jih je, recimo včeraj imel ali ne.
Nikdar ga ni bilo videti, da hi Sel iz šole s tovariši iz profesorskega zbora. Takoj ko je po zadnji uri odzvonilo, je stopil Pred odor, se prekrižal, kakor da blagoslavlja razred, in zamišljeno gledal skozi okno. Prvi je bil med profesorji, ki je zapustil šolsko poslopje. Korakal je z drobnimi hitrimi koraki med dijaki, ki so se mu umikali kakor drvečemu avtomobilu. Ko je prišel do zadnjega drevesa pred po-slopjom, na njem so bili pribiti oglasi za študentovska stanovanja, je skrbno pogledal na levo in desno pQ ceJtl, čeprav ob tem času ni bilo niti kolesarja, kaj Sele drugega vozila po cestah. Brž je prekoračil cesto, pozdravil staro gosp0 pri okencu trafike in se zgubil med uradniki ln delavci, kl so ob tem času hodili iz tiskarno in banke v sosedni hiSi.
Zjutraj je prihajal pozno v Solo ln to vselej slabe volje. In če bi tudi do šole priSel dobre volje, tam ga Je razkačilo, ko jo zagledal prod vhodom cigaretne ogorke ln ožgane vžigalice. Bil je prepričan, da jih dijaki samo zato mečejo tja, da bi se ujezil. Vto pot do profesorske zbornice sl Je tiho mrmral pod nos in če je imol brke ~ v brke. Kadar so ga takega videli, so *!■ brž poročila v razred, kjer bi ga naj 'm°li prvo uro, in fantje so prepisovali naloge, kl jih g|oer ]e malokdaj pregledal, da se je kar kre*aIo In zalivalo.
Nokega takega dne bo imoli pred »sek* sto« stražo. Brž ko je Kravica — moj Bop?, ali so študentje nemarni, da dajejo profesorjem taka bedasta imena in nazadnje niti ne vedo, zakaj — stopil mimo vrat, je etra* žar stopil v razred. Pomenljivo je samo’ no pol zaprl oči, mahal neumno knkor profesor italijanščine z roko gor in dol in dejal: Kravical
Tl, kl srt pričakovali napada, so brž skodli po zvezke ln pričeli pisariti.
»Zopet kilave volje!« je dejal VaSek.
»Zona!« je dejal pomenljivo promenadni tiger« iz prve klopi in razumevajoče napel ustne, čoš saj vemo, kako jo s tem.
»Resi Profesorji bi morali biti kakor umetniki ln se ne bi smeli ženiti!«, je menil sosed, razredni Krez, sicer Imenovan »Bo-dak Pavici«, in s| pilil nohte.
Kravica pa je medtem stopal sem in tja po zbornici. Ze sedmič je jezno segel v žep. Prokletol Se cigarete je pozabil doma . • ■
Prva ura v sekstl. Not Zctev ni bila niti tako oblina. Na koncu ure jih je šest obsedelo s temnimi obrazi in mu prisegalo večno maščevanje na tem svetu. Kravica je bil hripav. Za vsak enačaj, za vsako številko — moj Bog, čisto pozabil sem povedati, da je bil profesor matematiko — sl je treba pokvariti pljuča in glasilke.
Druga ura v sekati -* paralelki. No! Tu Rado Iz zadnje klopi pokazal na vrata, je
so imeli prvo uro ravnateljev obisk ln preiskavo zaradi kajenja po straniščih in niso imoli niti časa, da bi prepisali nalogo. Kakor bi to vedel, je Kravica stopil prednje in sinkil skozi zobe:
»Zvezke!«
Vpitje in razgrajanje! Pol razreda je prisegalo, da je to pot prvi® ‘lfetos 'pozabilo zvezke doma. Nekaj drugih je baje imelo prejšnjega dne važne obiske, dva sta bila operirana v bolnišnici. Nekaj pa jih je kar k starim nalogam pripisalo nove datume, Pa Jim ni nič pomagalo. Vsi pa so si bili odini v tem, da je pregledovanje zvezkov v šosti — otročarija. Saj vendar niso prvošolčki ... Kravica se je vedno bolj vnemal, i vpil in reveži, zdelo se mu je, da so nor-čujejo iz njega, so ga samo tibo glodali, j »Norca se hočejo delati iz mene, norca!* je brundal, ko je stopal iz razreda proti zbornici. »Pa se ne dam!«
Tretjo uro bi moral imeti prosto, pa ga je ravnatelj naprosil, naj gre v V.a, kor je moral Gonjač na nujno sejo Rdečega križa. Kravica so je nasmehnil, čeS da gro zelo rad, pri tem pa je tiho brundal. Gofljač hodi seveda okrok po 'sejah — hm! Saj vemo, kako je s temi Sedaj sedijo trije gospodje v Aslorijl ln »sejejo«. »Jaz si pa naj sedaj tu izpiham dušoll«
Totem je mirno stopil v V.a razred. —i »Kaj bi morali imeti!« »Staro cerkveno slo-vaničinol« »Vzemite in berimo!«
Kar po vrstnem redu so prebirali. Kravica ni vedel, če borejo pravilno, saj jo
. komaj sledil vrsticam. Kdo pa sploh še zna I na svetu brati te črke, razen profesorjev slovenščine. Vsaj nekaterih ... Kje je vendar že vse to... Važno je kimal.
»Bedarija! In šolski načrti Tu tl berejo, knkor da bi bilo za življenje važno! Bo pa kje na magistratu v službi, pa ne bo znaj niti logarltmlrati v?čl 'taka življenjska So-i la ... hal«
I Zopet je važno pokimal v rumen zvezčič, ln ko je slutil, da so prišli do odstavka, jo i dejal kakor stroj: naslednji!
| Ko je stopal izza katedra, se mu je zdo-lo, da so mu vsi ohrazl posmehujejo, čet , soj vemo, koliko Se poznaš	te	črke ... Pri*
j jelo ga ;ie, da	bi	stopil nazaj	h katedru in
začel vpiti nad njimi! »Da! Norce bi rada | mladina brila lz nas! Vsaka njihova beseda, Se misel se norčuje iz nas.«
*
Četrto uro	jo	stopil v	I.	razred. Tiho
so zatrepetali,	ko	je treSčil	z	vrati. Brž je
napisal v razredno knjigo nekaj vrstic ln pogledal po razredu.
Mali Božo, sin okrajnega načelnika, ja boječe stal .pred tablo.
»Nariši krog s promerom ln dotUkalnico!« jo dejal Kravica, da nisi vedel ali se smehlja ali pa je besno slabe volje.
Mali se jo ozrl k stenj.
»Šestila ni!« je dejal, kakor da je samo ob sobi umevno.
»Ni! Mora biti! Ali vam nlsora dejal, da mora vodno biti na meatu?« jo vpil Kravica.
»Dejali ste!« je kakor odsoten odgovoril preplašen malček.
»Tepec! In sedaj ga ni!« je bH profosor vedno bolj razdražen.
»Ni!« jo oni mirno odkimal kakor v odmev.
»Ven! Se boste Se norčevali 1* mene?! Ven!«
skoznje zginil na hodnik.
V razredu je zavladal moreč molk. Kravica jo sedel za katedrom ln razred je povešal glavo.
jNpl* 4? začel čez nekaj časa Kravica. >K*j mislite, da se bomo zdaj celo uro gledali?« Mali so vedeli, da no, ampak kaj bi naj storili, pa tudi nihče ni vedel.
»Kdo je roditelj?« se jo tedaj oglasilo rjavenje izza katedra.
Sigma in sosed Skušek sta se počasi dvignila v predzadnji klopi.
»Oba v razrednico!« je žo odvijal profesor penkalo. »Tako! Sodaj pa glejta, da dobita odkod kakšno Scstilol To vam .ie prvi razred! Preden pridete do osme, da vas dosti ne bo, za to bom že jaz poskrbel, boste kcmplotnl cepci!«
Mali so Se vedno resno gledali in nlfo vedeli, kaj bi naj to zadnje pomoullo. Samo to so vodoll, da je nekaj hudega in da je bolje, da nisi »tisto« vsaj pri Kravici no. -Sipina in Skušek sta zginila na hodnik.
»Bog ve, kje je naSe šestilo? Zadnjo uro je šo viselo na žeblju ...«
Počasi (ta so odmaknila proti II. razre-dju. Nasproti vratom na oknu je sedel mali Božo In risal na steklo Šahovska polja Niti »menil se ni za ondava, ki sta potrkala na vrata In ČBkala. Nič! Se enkrat! Zopet nič lin potem sta pogledola skozi ključavnico jn odprla vrala. Razred je bi! prazen.
»Ah! Petek je In drugošolci Imajo če-
»Jaz In Dimitrij sva občudovala to njeno dejanje, toda bila sva lz preveč stvarnega rodu, da hi bila lahko verjela, da tak nastop lahko kaj hasne.«
Nastop velike kneginje Elizabete Je rodil kaj poniglavo posledico. Kaljajcv je o pogovoru, kl sta ga Imela v celici, po-ročal »vojlm prl'ateljcm v kratkem pismu. V njom Je trdil, da je sveta podoba, kl mu jo je dala žena njegove žrtve, »znamenje njenega priznanja o tem, da jo je premagal, znamenje hvaležnost! do usode, da je prizanesla njej. In znamenje kesanja nad zločini velikega kneza ...«
Nekaj dni pozneje Je v Ustih izšel nov popis razgovora, kl pa je hll drugačen, kakor njegov.
Kaljajeva je ta reč razburila, zakaj bal se Je sodbe tovarišev, če hi spoznali, da jim Je dogodek popisal drugače, kakor je pa v resnici hll.
Zaradi tega Je 24. marca pisal Elizabeti Feodorovnl pismo, o katerem je' klieginja Marija, ki Je Imela nalogo odpirati tetino pošto, menila, da je prav, če ji ga ne pokaže.
Pismo pravi:
»Nisem Vas klical. Prišli ste po lastni volji. Zaradi tega padajo vso posledice najinega srečanja na Vas.
Najin pogovor jo bil, vsaj če ga človek gleda Od zunaj, zaupljiv. Vse. kar so je zgodilo med nama, n| bilo namenjeno Javnosti. ker je bilo last samo naju. Srečala sva se, kakor ste to sami dejali, na nevtralnem področju, zgolj kot človeSk! bitji. Zaradi tega sva oba Imela pravico, da za naju nihče ne zve, kdo svn. Kako naj lil sl človek drugače razlagal Vaša krščanska čustva?
Zanesel sem se na plemenitost Vaše duše In sem menil, da bosta Vaš uradni položaj ter Vaše osebno dostojanstvo zadostno poroštvo zoper obrekovalno spletko, v katero ste bolj ali manj zapleteni tudi VI. Toda VI so niste bali, ker so Vas zaplell vanjo, moje zaupanje v Vas ni bilo upravičeno. Zdaj Je torej prišlo do te obrekljive spletke In do zlobnega poročila o najinem
trto uro risanje. Kar vzemi ga!« pravi Slg jna tiho, kakor da se boji, da bi ga slišali	,n|(lcnju
•v sosedni razred. Skušek je skočil k tabli /jdaj ge	je ),„),, vpraSatl:	ali	b| do tega
;ln snel Šestilo, na katerem je bilo z velikimi	vsega moglo priti, če	ne	bi	prt	tem sode-
potezami napisano: II.a. Potem sta brž ste-	)0vall tudi	VI, četudi	lo	trpno? Zakaj se
kla na hodnik in z Božom vred v razred. Do konca uro jo visela napetost v zraku. Zadnjo uro je imel Kravica zopet geometrijo v II.a razredu. Slabo volje jo stopil na oder in izvlekel črni zvezSič.
niste torej temu uprli, ko je vendar bilo za Vas zadeva časti, da se uprete?
Vprašanje no potrebuje odgovora. Odločno ugovarjam proti političnemu Izkoriščanju, katerega je bito deležno moje usml-
»Narišite ml pravi kot in ja razdelite ljcn.c z Vašo žalostjo, na poloviciI«	j Mojc . prepričanje In moje vedenje do
»dospod profesor!« je dejal vprašani v vladajoče carsko rodbine ostaneta nespre-zadregi, ‘šestila ni!«	nicnjena. Nohcna stvar v meni nima nič
»Kaji AH ste se zmenili, ali kaj? Vam skupnega z verskim praznoverjem sužnjev bom jaz že pokazal!«	ter njihovih hinavskih gospodarjev.
Vpisal je reditelja v razredno knjigo z V celoti priznavam svojo zmoto: ne hi obljubo, da pridejo vsi pred konferenco.	hll smel	pokazati nič sočutja do VaSe bo-
»Snj je So prod eno uro	viselo	tu!«	jo	lečlne In	ne začeti z Vami nobenega pogo-
Zajavkal prvi.	| vora. Pokazal sem se preveč milega, ko
»Se izgovarjali se boste?	Von!	Jaz vas	sem med	pogovorom skriva! sovraštvo, kl
bom že naučil reda!«	ga že po	naravi čutim do Vas. Zdaj veste,
Kmalu je poslal reditelja po šestilo. Fant kakšni nagih) so mo vodili, je preplašeno etopal po hodniku. Kam bi | Toda VI ste se pokazali nevredni moje le stopil? Dvignil se jo na prste ln sc daleč plemenitosti. Zame. nedvomno drM, da ste sklonil preko okna. Z dvorišča je bilo sli- VI vir porOčlI, k| se tičejo mene. In res, šatl krepak glas telovadnega uč(telja.	I kdo drugl^ bi sl bil upal ohjavltl vsebino
»Eden, dva, eden, dva, tepec dva!« na 4nega pogovora, ne da hi VI to dovo-In nbogl tretješolčki so delali sredi dvo- 1111? V obliki kakor o njem poročajo listi,
rlšča proste vaje.
»Ah! Kar v tretjo hom stopil ponj!« je dejal fant in stekel do konca hodnika. Kmalu je bil nazaj s Šestilom iz III.a.
Ta dan je Kravica nekam hitreje stopil Iz veže ln zdelo se mu je. da se mu tudi
je potvorjen. Jaz nisem dejal, da Imam vero In tudi nisem kazal nič kesanja.«
Ni treba poudarjati, kako zgolj suho IdeoloSko je to pismo.
Pri razpravi, kl je bila 18. aprila, je Kaljajev priznal, da pripada socialno revo-
dljakl hitreje umikajo. Vos popoldan, ka- | luelonarnl stranki. In je pojasnil razloge.
dar »e je spomnil na šoatilo, je rohnel. Pozno v noč je zaspal.
Naslednje jutro je lilo kakor Iz škafa in Kravica je bil slabo volje. Pri svoji najboljši volji ln pri svoji plači si ni mogel kupiti novih čevljev niti dežnika. Tako
kl so ga nagnili, da Jc zagrešil atentat. Te je pojasnil tudi v pismu, kl ga je poslal prijateljem.
Obsodili so ga na smrt. na kar se je pritožil na vrhovno sodišče. Toda pritožbo so zavrnili.
I. maja so Kaljajeva odpeljali v trdnja-
je prišel zgoraj In spodaj moker v Solo.
Kakor bi se mu nekam sila mudilo, je 1 vo SchlUsselburg ter jja obesili, stopil prvo uro v III a. Tako je bil zrnu- | Umor velikega vojvode Sergija Je do čen, od prejšnjega dne, da. je sklenil rajo dna vznemiril dnhove. Ne Iz pomilovanja Božo sprva ni vedel, kaj naj naredi, j razlagati novo snov.	I	mrtveca,	temveč	zaradi	dranostl,	a	ka-
Cutil se je pri vsej stvari popolnoma ne- | ZnPrl J» katalog In stopil k steni po tero (,)) atPntat storjen, »lasti pa zaradi dolžnega in boječe in obenem vprašujoče . šestilo.	|	resnega obsega, kl ga Je zavzelo nasllnlško
je gledal po razredu. Sele ko je repetent J	Dalje na 8. strani spodaj, delovanje.	(DaljeJ
gnusi 8e mu* ko mu Žival vodo skali,
poprnrdba. V c«lotl
Neukrotljivi Libanon
rla politični pozornici imamo torej spet žen spor. Da bo Anglija e svojim »pomirje-
.jpred seboj nesrečni Libanon! Kaže, da stari svet prednje Azije sploh ne more priti do miril (n da bi bilo kar čudno, ko hi preteklo leto, ne da bi izbruhnili politični spori na tem ozemlju, polnem vseh nasprotij, kjer so se zlile v pisano zmes judovska, krščan-ska in arabska omika.
vanjem« skušala doseči svoje prikrite namene glede Libanona in izigrati sprti stranki doloma z grožnjami, deloma z denarjem, bo vsakomur razumljivo.
Do spora pa najbrž sploh ne bi prišlo, če ne bi v Libanonu živeli ljudje, ki jih ni ugnati ne z bičem no z zlatniki. Tu namreč
bije. Vsi trije razredi imajo skupno znake pravih beduinov, govorijo ista narečja, imajo enako nošo, uživajo isto hrano in se glede šeg ravnajo Po istem izročilu.
Nomadski beduin je preprost in zelo skromen. Njegov dom je šotor iz črnih kozjih kožuhov, ki mu pa sam no pravi šotor, narveč »kosmata hiša«. Od vseh prebiva-išS pa je ta nnjbolj pripraven, saj ga uspoš-io varuje pred peklensko vročino, peskom n ostrimi zimskimi vetrovi. Ob vročih dneh »ridvigne »stene* in takoj sedi pod hladnim enčnikom. Koze so z redkimi izjemami vse ime, zuto so črni tudi arabski nomadski otori. Najmanjši šotori imajo dovet pod->ornih kolov. Notranjost jo po navadi s iregrinjalom ločena v dva dela: zadaj je mahram«, družinski predel s haremom, kjer lajdeš bakreno kuhinjsko posodje, prepro-re, sedla in slamnjačo, spredaj pa »es-šig«, o je prostor zn sprejem gostov.
Šotor je povprečno 4 do 6 metrov dolg, 10 pa bogatejši šojki in vplivni plemenski loglavarji, ki živijo v 30 do 40 metrov dol-fih šotorih. Malokje najde tujec toliko rostoljubnosti kakor med temi puščavskimi linovi, ki je njih življenje en sam boj za lajpotrebnejše stvari: za hrano in obleko. Komaj se približaš nomadskemu šotoru, že ti pride nasproti gospodar, ki to dolgo in spoštljivo pozdravlja. Najprej se bo priklonil in z roko segel do tal (znamonje ponižnosti), potem bo roko naslonil na prša (znamenje ljubezni), naposled pa na čelo (znamenje, da ceni tvojo modrost).
Ko si sedol, prižgo v kotu ogenj in pripravijo celo vrsto bakrenih kotličev zn kavo. Cim več jih jo, tem imenitnejšl je tvoj gostitelj. Pri beduinih pripravljanje kave nikakor ni »kuhinjska zadeva«, marveč cel Obred. Zrna skrbno žgo in jih nato v lesenem možnarju stolčejo v prav drobno moko, zraven pa pojo v ritmu čudno enolično pesom. Zmleto kavo stresejo v največji lonec, v katorem je še kavina usedlina ter ualiiejo vode. Ko zavre, prelivajo kavo iz onega kotliča v drugega, jo znova prokuhnjo ter
Po smrti kakega plemenskega vellkaša postrežejo žalujoči*, ko so Be najokali, z obilno jedjo. Ce umre kak šejk, spravijo na mizo celega vola, zraven pa nudijo prijateljem
riža in kruha.
dajo nekaj dišav in gospodar ti postreže z majhno skodelo grenke, čiste in zelo močne kave. Kava je imenitna in takoj ugusi žejo. Pitje kave pa troja do pozne noči.
Čistokrvni beduin je srodnje rasti, gib-
pretakajo v najmanjši kotlič, Naposlod do- | kega telesa, ovalnega obraza, velikih oči,
Arabci prekupčujejo s preprogami na trgu ▼ Beršebl. — Preproge tko Arabklnjc, ki kažejo v zapletenih geometričnih vzorcih mnogo ročnosti. Arabec pa ljubi barantanje, brez tega bi mu bilo življenje grenko.
’ Da nam bo vse jnsno— najprej trideset
Ivrstio šolskega zemljepisja. Prednja Azija obsega vjsoke ravni Irjna, Armenije in Male Azije, arabski polotok, Sirijo in mezopotamsko nižino. Prednjeazljsko podnebje je celinsko z zelo skromnimi padavinami. Ostre zime -*• zlasti v Iranu — in silno vroča poletja brez dežja so značilne za vsa ta obširna ozemlja. Samo po gorovju je najti več vode, ki jo v dolinah z umetnimi napravami izkoriščajo. Kjer je voda, tam se tudi življenje razcvete in je prebivalstvo precej na gosto naseljeno. Po razsežnih visokih ravneh pa tavajo arabski nomadi s svojimi čredami ln živijo dokaj bdrno življenje.
Navzlic redkemu prebivalstvu ima Predaja Azija veliko gospodarsko in prometno-polltično važnost, za svetovno gospodarstvo pa so še posebno važna iranska petrolejska ležišča. Skozi Malo Azijo, Sirijo ln Mezopotamijo vodi kopna pot v Indijo. -
Ni torej čudno, da je ta svet primamil pohlepne svetovne sile, ki so venomer tlačile in Izkoriščale domača ljudstva. Jih kvarile, podkupovale in slepile. Tem silam je šlo zlasti za to, da z vsemi sredstvi obdrže oblast nad tem važnim prehodnim ofcemljem ln da ne dovolijo domačinom, da bi se za vedeli svoje plemenske ln politične neodvisnosti.
V zadnjem desetletju je v Arabiji m Siriji nastalo več 'držav, ki so bile domala vse pod angleškim in francoskim vplivom. Tako je prišel pod francosko politično »ku-ratelo« tudi neukrotljivi Libanon, za katerega se Je ravno zdaj vnel umazan politi-
prebivajo mlada, odporna ln samozavestna arabska plemena, ki so z bistro naravno
pametjo pregledala umazano igro tujih pokvarjencev ter se ji krepko postavila pd robu.
Napak bi sodil, kdor bi mislil, da imamo v Libanonu, Siriji in Transjordanu opravka z neciviliziranimi, lenimi, nezaupljivimi, hinavskimi in tatinskimi arabskimi izrodki, ki jih popotnik vidi po pristaniščih s pokvarjenim francoskim in angleškim življem.
Tu so doma arabski beduini, ki jih delimo v tri razrede: v kmetovalce, ki živftjo v skupnih vaseh ter obdelujejo polja, v pol-nomade, ki živijo po šotorih in redijo črede ter se 'bavijo tudi s poljedelstvom, in v prave beduinske nomade, ki s svojo drobnico romajo od kraja do kraja in pridejo včasih prav v notranjost skrivnostne Ara-
Uteha po dolgem potovanju po vroči puščavi, da jo pusti piti lz zgornjega toka. Ne
Arabec svojo kamelo tako zelo ljubi,
tenkih ustnio, redke brade in ima orlovski nos. Pokolenja so bila izpostavljena najhujšemu soncu, ki jim je dalo temno lošče-no polt. Srečal boš celo beduine, ki so popolnoma črni, čeprav ni v njih žilah niti kaplje zamorske krvi. Zenske so debelejše, s počasno in kraljevsko hojo. Ko se starajo, se tudi posušijo. Beduini se zolo radi tetovirajo. Tako boš kdaj naletel na beduinsko deklico, o kateri se ti bo zdelo, da nosi prav tonko tkane svilene nogavice, v resnici pa je tetovirana.
Ne boš pa odšel iz nomadskoga šotora, da ti ne bi postregli tudi z mesom. Iz čredo bo gospodar izbral janjčka ali kozlička in ti ga najprej pokazal, da boš vidol, s kako tolsto živaljo to je počastil. Priprave pa nato prepusti ženskam. Cc si prav imeniten gost, te bo gospodar povabil pred šotor in pozval hlapca, naj žene v«o čredo mimo tebe. Tedaj bo gospodar zagrabil nož in z bliskovito naglico tolikim živalim pre-i rezal vrat, dokler mu ne boš rekel, da je 1 »žrtov« dovolj.
Nomadski Arabeo je bister ln mož beseda. Obljuba mu je toliko kakor pisana njegovo Življenje trdo in zelo skromno. Za zabavo so mu le gostje, tkanje pisanih preprog, oblačila, tekme s kamelami in malo bojovanja med plemeni.
Take ljudi najdeš tudi v Libanonu, ki jim politično spletko vsiljivih tujcev prav nič ne dišijo. Za moderno omiko so ne menijo in v njej so nesrečni. Kaj čuda torej,
■ da tega primitivnega človeka, ki živi tako povezano s puščavsko naravo, no more ukloniti in krotiti nobena politična sila, pa nnj mu tudi sem Pa tja zapro kakega poglavarja. Arabski beduin je pač zastopnik čiste narave, ki mu politično prevare ne bodo mogle do živega.
Nadaljevanje s 7. strani.
>razen! je zb!
Zebolj je bil prazen! Čutil je, kako je zbledel
Po-
obraz. časi se je obrnil.
»Šestilo!« jo skoraj šepnil.
Trideset začudonih obrazov se je ozrlo na žebelj.
»Šestilo!« je zavpil m v hipu se mu je zazdelo, kako vbI tl obrazi gledajo z zmenjeno začudonostjo na prazen žebelj, a da ge pod njimi skriva posmeh.
»Šestilo!!!«
*
Sest jih je stalo pred zbornico.
»Kdaj bodo začeli zasliševatil« je šepnil 'trajnik na levi.
Skomizgnili so z rameni in zopet čakali.
Slednjič so se vrata odprla. Prišel je slnga in jih pogledal kakor šest mladih razbojnikov, ki se jih mora zavod takoj rešiti, če noče propasti. Da! Disciplina! In eksemplarična kazen!
Počasi so se pomaknili v zbornico. Ob velikih oknih je slonelo nekaj profesorjev, ob zeleni mizi pa so sedeli ravnatelj, razrednik, profesor telovadbe, ki je ves čas bral časopis, ln Kravica. Postavili so jih v vrsto kakor vojake.
»Ml nismo nič krivil« je zaklical nekdo skozi solze.
»llm!« je dejal Kravica in zaman Iskal po žepih svinčnik. Potem je treskoma odprl svojo miznico.
Prav na vrhu papirja je ložalo šestilo in lepo j» bilo videti na njem napis: I.a.
SchriJtleiter • urednik: Mirko Javornik /
Japonci nas bolje poznajo^ kakor mi nje
Pretekli teden so imeli v Celovcu zanimivo predavanje pod naslovom »Japonska v naših in mi v japonskih očeh«. Predavatolj Max Hinder je sam bival 17 let na Japonskem in zato to deželo pač lahko odlično pozna od vseh strani. V toh 17 lotih pa se ni imel prilike seznaniti le z deželo, temveč tudi z njenim jozikom, umetnostjo in zgodovino.
»Japonci poznajo nas bolje, kakor pa ml nje,« je dejal predavatelj med drugim, »zlasti pa se zanimajo za naše osebnosti, politiko in znanost. V duhovnem oziru pa se imajo za ljudstvo, ki je na višji stopnji, kakor pa smo mi Evropejoi. In res bi sl morali,« pravi omenjeni predavatelj, »v tem oziru vzeti Japonce za zglod in se od njih učiti. Obojim, nam in Japoncem, skupna je navezanost na rodno grudo. Sele tretji rod japonskega izseljenca je za njegovo pravo domovino Izgubljen.
Japonska nikakor ni tista pravljična dežela, kakor jo nekateri radi slikajo, temveč reven ln gosto obljuden gorski svet. Le šestina japonske zemlje je obdelana. Nad polovico prebivalstva tvorijo kmetje. Očitek, da japonski tehniki samo posnemajo evropske, ni .utemeljen. 2e leta 1610 so Japonci uporabljali mine, in že leta 1365 so začeli izdolovati strelno orožje. Predilniška industrija je visoko nad angleško. Znane so tudi japonske iznajdbe na polju kemije.«
Po trditvi Maza Hindorja je bilo prvotno prebivalstvo Japonske mnogo sorodnojšo Evropejcem kakoč pa Mongolom ali Malaj-com. Povprečno vsak peti ali vsnk tretji Japonec nima črnih las. Marsikatero znamenje kaže, da so se prvotni prebivalci japonskega otočja priselili tja s severnih krajev.
Mesto, ki je na mah postalo trikrat večje
Za najmlajše velemesto vzhodnih dežela, ki so jih zadnja leta zasedli Nemci, volja litvanska prestolnica Kovno. 8 tem da so temu mestu priključili osem celih in osem delnih občin, se je število prebivalstva litvanske prestolnice dvignilo na 140.000.
Pred priključitvijo teh okoliških občin so je mestna površina razširila od 4.900 na 14.300 hektarov. Kovno se je glede obsega približno trikrat povečalo.
MALI OGLASI
JELOV (SMREKOV) LES
tesan, kakor tudi brestove, bukove, javorjeve, jesenove, lipove in orehove plohe dobite v skladišču zadruge »Mara d« v Živinozdravniški ulici (za Cukrarno).
ŠIVALNI. STROJI
pogrezljivi, šivajo naprej in nazaj, krpajo in vezejo, stalno na zalogi /pri »Triglav«, Resljeva 16.
ŠIVALNI STROJ »SINGER« tovarniško nov, pogrezljiv — ugodno proda Simandl, Uvoržakov.a ulica 3.
rezan in hrastove
Za Miklavža
Številne so otrokove želje, ki jih poMlja svetemu Miklavžu ' Gotovo pa bo otrokom najboj ustreženo s primernim trajnim darilom; zlasti velja to za šoloobvezne otroke. Zato vam
„Slovenčeva knjižnica"
nudi svoje lepe knjige izmed kalerih je prav v ta namen pripravila nekaj izborov. — Miklavž more izbirati med štirimi skupinami knjig, ki so:
I. skupina:
Trije deli „Veselja doni“ za L 27.—
II. skupina:
Trije deli „Veselja dom", „Baj Ganjo" in „Roža sveta"...........za L 43.—
III. skupina:
Trije deli „Veselja dom", „Roža sveta", „Ov6ar Marko", „Dekle z biseri" in „Baj Gianjo"	za L 55.—
IV. skupina:
„Roža sveta", Dekle z biseri", „B»j Ganjo", „0včar Marko", ..Slepec", „V zelenem polju roža", „Svetinje nad Barjem", „Uružina v ledeni dobi". „Ljudje, živali in bogovi" in trije deli „Ve9elj<» dom" . . . . , . za L 81 —
Beduinske straže v puščav!. — Tl vojščnkl so vztrajni ln pogumni možje, ki na posebnih brzlh ln zdržljlvlh kamelah križarijo po širnih puščavah.
NAROČITE ClMPREJ
SLOVENČEV KOLEDAR
KOLEDAR BO ENA NAJLEPŠIH KNJIG LETOŠNJEGA LETA NA SLOVENSKEM KNJIŽNEM TRGU. NA »SLOVENCEV KOLEDAR« SE LAHKO NAROČITE V VSEH KRAJIH PRI NAŠIH ZASTOPNIKIH, ALI PRI ŽUPNIH URADIH, LAHKO PA TUDI v NARAVNOST PRI UPRAVI »SLOVENČEVEGA KOLEDARJA«, KOPITARJEVA ULICA 6, LJUBLJANA. ~ NAJ NE BI BILO SLOVENSKE DRUŽINE BREZ TE ZANIMIVE KNJIGE, KI BO <[ PRAVI DOKUMENT ČASOV, KI JIH ŽIVIMO!	j,
Hcrausgeber • izdajatelj: inž. Jože Sodja / Fiir die Ljudska tiskarna - za Ljudsko tiskarno: Jože Kramarič / Uredništvo, u prava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva 6. Telefon: 40-01 do 40-05 / Rokopisov ne vračamo 1 Mesečna naročnina 6 lir, za inozemstvo 12 lir.