je pisal v knjigi Vulkani ne umrejo: doživeta zgodovina Srednje Amerike (1986), 
leta 2011 je izšla njegova knjiga Rim: večen in svét, minljiv in posveten, leta 
2019 pa je izdal knjigo Skušnjave: novinarjeva zgodba. Pripoved v slednji 
Hočevar začne v Parizu, v študentskih letih, ko je, kot piše, “včasih najbrž 
pomislil, da bom Balzac, morda kar Sartre, ki je bil takrat v modi in smo 
mislili, da ga dobro razumemo”, potem pa z njim potujemo od Mehike, 
Peruja, Severne Koreje do Kube in železne zavese Vzhodne Evrope. Knji­ ga vsebuje tudi bogat izbor fotografij, kar podkrepljuje neposrednost in 
kredibilnost zapisov, ki so oblikovani na kompozicijsko in stilsko premi­ šljen način; bralec je potegnjen v vrtinec Hočevarjevih zapisov, ki so polni 
zanimivih protagonistov, opisov dežel in družbenopolitičnih razmer, ki so 
oblikovale duha časa. Hočevar piše z ravno pravšnjo mero subjektivnega, 
da bralca nemudoma potegne v dogajanje, hkrati pa mu odpira vpogled 
v družbeno, politično in kulturno prizorišče posameznega kraja ali dežele. 
Proti koncu knjige Hočevar razmišlja tudi o prihodnosti novinarstva in 
pravi: “Nič ne mislim, da je bilo nekoč vse dobro in lepo, pa tudi tega ne, 
da je zdaj v primerjavi s preteklostjo Indija Koromandija. Smo se pa imeli 
novinarji nekoč veliko lepše, kakor se imajo naši mladi kolegi dandanes. 
Nimajo službe, nimajo plače, komaj kdo med njimi vidi prihodnost v po­ klicu, ki smo ga imeli za varnega ter kljub sencam in težavam zanimivega, 
prijetnega.” 
Podobne misli so pravzaprav izrazili skoraj vsi moji gosti in gostje 
v omenjenem ciklu pogovorov. Večina je omenjala težaven položaj mladih 
novinarjev, neprimerne pogoje za delo, umanjkanje možnosti za napre­ dovanje in podplačanost. Kot zapiše Hočevar: “Lastniki medijev vsak dan 
sproti preštevajo stroške, dobičke, izgube. /…/ Večinoma so medije kupili, 
da bodo zaslužili, sem in tja si je kdo zamislil politično moč in prevlado. 
Navsezadnje gredo zaslužki in prevlada z roko v roki.” Tisto, kar najbrž res 
prevladuje na medijskem trgu, je težnja po prodajanosti, po senzacional­ nosti novice, to pa gre seveda na škodo kakovosti prispevkov. Vseeno pa so 
nekateri sogovorniki in sogovornice izrazili tudi upanje, da bo kakovostno 
novinarstvo, vključno z literarnim žurnalizmom, obstalo, in tudi sama se 
pridružujem temu razmišljanju, saj menim, da še obstaja bralstvo, ki si 
želi preverjenih in umetelno spisanih zgodb, ki nas ne seznanjajo zgolj 
z dejstvi (ki dandanes, žal, v prenekaterem mediju velikokrat niso prever­ jena),  ampak pred nas postavljajo sočutno sliko sveta, ki nas spodbuja k 
razmisleku in morda tudi k aktivnejšemu družbenemu angažmaju. 
1292 Sodobnost 2021
Leonora Flis Med leposlovjem in poročanjem