Filip   F i s c h e r
AH AS VER
Večni  popotnik jetnik svobode strastno položim {il.no na opojne grudi mačehe domovine
NOCTURNO I.
V simfoniji strmi lunine harfe
zvezdo drhtijo v silnem zanosu ciprese se priklanjajo duhovom vile zapuščajo varne panje mlad kraljic zagospoduje noči vse se preda  po starih pravilih zdaj  zdaj  ho zaigrala  pravljica
Prvi žarek
boječe tiplje v noč
še zadnji  trenutek pred sončno zmedo
617
NOCTURNO II.
VI esec
čez  belo  poljano
in neme stopinje nekoga
ki  šel je tod
Nekje
kristalno zalaja pes
klic po družici
Stvarstvo sameva
USPAVANKA
Noč globoko diha veter
uspavanka bilke trave
zibela temni zastor niha Nocoj kot dete Svetli  pramen
bajka v  ustih  palec
varna dojka trudna misel spava mehka jo ovije trava
IGRA Pest
in  iz pesti curek niča
je otroku  peščena  ura Drevo je velikan in  polje nevarna  savana
Curek  niča  se bo  iztekel
v  večno  morje sanj
otrok bo posekal drevo
in savana se bo čudežno spremenila
v varno polje
618
I.EPA VIDA
Čakala je
na morskem  produ
belili jader življenja
in nje bledi prsti
so pletli
želje po skritih obalah
Obzorje —  le črta
ki jo božal je pogled
»Spremenil sem se v jadro
in zapeljal  lepo Vido
tja
kjer sonce krvavo premine
LJUBEZENSKA
Med  zrelim   klasjem
oh lip  igra v i
moja roka
v tvojih laseh
in želje
globijo v modre vedrine
toplih oči
Nedani poljubi težijo
v srcu se nabirajo
ustne žejne
drhte
se dotaknejo
NEDOKONČANA
.. . iu  iz vsake grude
dehti
po domačem kruhu . . .
619
LJUDSKA
Daj. da utrgani t\oj cvet da {ia  utrgam preden ovene! >
Šel je v vrtec zelen ukradel  njen  cvet in jo zapustil
Ona na vrtu  sedi na  travici rosni milo se joee . . .
RAZSTANEK
Nočna samota
v   vesoljnem  objemu
le ti  in ja/.
roka   pod   \ ločo dojko
nežni pozdrav
pred večnim   razslankom
Naj ži\ i še naj živi blažena   noč vekomaj  sijaj   nama tema
620