Zgodaj a Katoli&k cerkven list. Daniea izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. (JO kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za četert leta 1 gld. ;J0 kr. y tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld.. za eetert leta 1 gl; ako za lene na ta dan praznik, izide Danica dan p»|>rej. List 46. Tečaj XXXII. V Ljubljani 14. listopada 1879. MzgieM bogolfubnih otrok iz vsih časov kersanstva. II. 14. Japonski otroci. (Dalje.) b) Anton, Ljudovik in Tomaž. Pred več leti je bilo v Ljubljani v frančiškanski Cerkvi jako ginljivo opravilo. Obhajali so častiti oo. frančiškani in pobožno ljudstvo ljubljansko spomin 26 japonskih mučencev, ki so bili 5. febr. 1597 v mestu Nangasaki na križih umerli in so jih papež Pij IX na binkoštni praznik 1. 18G2 za svetnike razglasili. Bilo je 6 frančiškanov, 3 jezuitje in 17 japoncev; med slednjimi trije dečki: Anton 13, Ljudovik 12 in Tomaž 14 lčt star, vsi trije frančiškanom pobožni mašni strežniki. Omenjeno opravilo se je zato tako slovesno veršilo, ker je bilo 6 fančiškanov vmes, jaz pa vam o tej ginljivi dogodbi tukaj zato pripovedujem, ker so bili med njimi tudi trije dečki — nedolžni otroci, ki so morali grozovito smert preterpeti. Ti mučenci so bili razun dvčli, ki sta se jim še le med potjo pridružila, nekaj časa zaperti v mestu Meako. Tu je prišel v ječo imeniten gospod k malemu Ljudoviku in mu je obetal, da bo prost, če svoj kerst zataji. Serčni deček pa se nikakor ne da pregovoriti, ampak resnobno odgovori skušnjavcu: „Tudi ti moraš kristjan postati; kajti druzega pomocka ni za zveličan je". Pot iz tega mesta do Nangasdki, kjer so jih čakale palmove veje mučeniške zmage, je bila daljna in mučna. Po z:mi, 2. jan. 1597, so bili iz ječe peljani na skrajni konec mesta. Tam so vsakemu odrezali kos levega ušesa; potlej so jih naložili po tri in tri, kakor je bila japonska šega, na sramotni vozič ter so jih po vsih velikih ulicah vlačili. Vojščak pa je spredaj nesel na drogu smertno obsodbo. Od vsih strani je ljudstvo skupaj vrelo in se v milem sočutji in tihi žalosti čudilo nedolžnim žertvam. Posebno ginljivo je bilo gledati one tri dečke. Vsi veseli so bili in radostnega obraza, in peli so s Čistim glasom oČenaš, angelovo ceščenje ter druge molitve. Celo vojščakom je šlo tako do serca, da se niso mogli solz zderžati. Čez dva dni so svete spoznovalce posadili na mer Save konje, jih še enkrat po ulicah vodili, potem so jih vlekli v mesto Sacay in tudi tam po vsih ulicali peljali. Tudi tukaj so jim bili prebivalci sočutni in so jih ginjeni milovali, posebno, ko so zagledali tako mlade vernike z zvezanimi rokami in z okervavelimi lici. Povsod so se slišali izdihi: „O grozovitost! o grozovitost!'' Od tod so imeli biti peljani v Nangasaki, pa ne po vodi, čeravno je bilo bliže, temuč po suhem težav-nišem potu skoz Nangojo; trinog je hotel tako svoje podložne preplašiti, da bi ne prestopali h kerščanski veri. Napotijo se 6. janvarja; veliko vojščakov jih gprem-Ijuje. Spoznovavci imajo silno veliko terpeti zarad »¿n na ušesih, ki jim jih niso bili zavezali, pa tudi zarad hudega mraza v ostri zimi. Tako so bili milovanja vredni, da so se celo nejevernikom smilili in so jim sem ter tje med potoma kaj postregli. V Nangoji jih je že pričakoval namestnik japonskega cesarja, Fozambure. Ta zagleda mladega Ljudo-vika, pristopi k njemu in pravi: „Tvoje življenje je v moji oblasti; če mi hočeš biti za služabnika, te bom oprostil". Ljudovik odgovori: „Jaz nisem sam svoj, temuč storil bom, kar hoče brat Peter. Peter, iz reda sv. Frančiška, pravi, da utegne sprejeti ponudbo, če le sme še kristjan ostati. „Nikakor ne", odgovori namestnik, ,,ker-ščansko vero mora zapustiti". Na to reče Ljudovik: „S to pogojo pa ne maram živeti, kajti za uborno, časno življenje zgubil bi večno, srečno življenje". Slednjič, 4. februarja, pridejo v mesto Nangasaki, in precej drugi dan jim je bil odločeu za mučeniško smert. Zunaj mesta na nekem gričku so pripravili 26 križev. Japonski križ je podoben navadnemu križu, le s tem razločkom, da je pri nogah še drugi nekoliko krajši les počez djan in tudi v sredi stebla kos lesa pritt rien, da je križani opert nanj. Na križ obsojeni se v tej deželi ne pribijajo z žeblji, ampak z železnimi obroči ali z vervmi se za roke in noge in za vrat na križ pri vežejo ; tudi drugi život se še z vervmi k kri/.u priterdi. Vse to se zgodi na tleh, potlej še le se križ a križanim navpik postavi in v zemljo zasadi. Nato pride rabelj z jako dolgo in spičasto sulico in mu jo zabode na levi strani skoz serce. Tako so storili tudi 20 mučencem. Po mestu se je koj razvedilo, da bodo križani; ljudje, zlasti kristjani, so v trumah hiteli na morišče gledat tužno smert pervih japonskih mučencev. Anton, ki je bil iz tega mesta doma, trinajstletni ministrant P. Petra, je imel grede na mor išče še Imdo skušnjavo prestati: a prestal jo je zmagovito. Njegovi starši, ali še neverci ali pa premalo vterjei.i kristjani, mu pridejo naproti, mu v solzah prigovarjajo, naj za- taji kerščansko vero, da si reši življenje. Oče mu celo ponujajo vse svoje premoženje, precej naj bo njegovo. Blagi deček, vnčt goreče ljubezni do Zveličarja, pa odgovori : „Kar mi ponujate, je pozemeljsko, minljivo blago; a moj Gospod Jezus Kristus, kteri v nebesih kraljuje, mi hrani večno bogastvo/' Potem sleče, kakor nekdaj sv. Frančišek, suknjo in pravi: „NAte, tu vam dam obleko, ktero sem od vas prejel". In še pristavi: „Ne jokajte se za-me, objokujte rajši te neverce. Jaz bom kmali pri Bogu in vekomaj Ga bom gledal in tam za vas prosil". Okrog petih zvečer pridejo na tisti griček. Voj-Ščaki se v krogu tako vstopijo, da je med njimi in med križi kakih 7 do 8 stopinj prostora, in nikogar ne pustijo blizo, razun obsojenih, rabeljnov in dveh jezuitov, ki sta jim bila še zadnjo uro za tolažbo. Sveti spozno-vavci, ki bodo kmali tudi sveti mučenci, zapojejo hvalno in zahvalno pesem. Vsak križ je imel ime tistega kristjana, kteremu je bil namenjen. Mali Ljudovik precej vpraša, kteri križ bo njegov; in ko mu ga pokažejo, teče k njemu in ga objema s tolikim veseljem, da so malikovavci kar stermeli. Zdaj jih križajo in križe po 4 stopinje narazen postavijo. Vsi kažejo čudovito stanovitnost in nebeško radost, zlasti S a ljubeznjivi Ljudovik. Nek kristjan mu je zaklical, a bo kmali v nebesih, in s perstom je pomajal in v obrazu pokazal veliko veselje. Anton, ki je bil precej zraven Ljudovika na križu, je obračal proti nebesom oči, klical imeni Jezus in Marija ter začel je peti 122. psalm, ki se ga je bil pri keršanskem nauku navadil: „Hvalite, otroci, Gospoda" Jtd. Skončal pa ga je z an-geljci, kajti pri besedah „Čast Očetu" ga zadene sulica. Takrat, ko so jih začeli rabeljni s sulicami pre-badati, so okrog stoječi kristjani zdihnili: „Jezus, Marija!" in druzega ni bilo čuti med njimi, kakor presunljivo jokanje in ihtenje. Nagloma so bili mučenci pre-bodeni in pomorjeni, že so nesli nebeški angelji vence naproti — pervcncem japonske cerkve! Zdaj ni mogla nobena sila več kristjanov zderžati; nič več se niso vojsčakov bali, prihiteli so, rute in obleko pomakali v mučeniški kervi ter rezali kosce od njihove obleke. In s koliko vnemo in priserčnostjo so častili in slavili spomin tako hrabrih in stanovitnih bratov v Kristusu, si lahko mislite. Pa ne le v daljnem japonskem cesarstvu je ostal med kristjani nezbrisljiv ta spomin; ne, Bog je hotel, da jih častijo in sc jim priporočajo vsi katoličani. Papež Pij IX so vsih 26, kakor je bilo že rečeno, vverstili med svetnike na binkoštni praznik leta 1862. Povabili so k tej slovesnosti v Rim vse škofe katoliškega sveta. In menda do tistikrat še ni bilo nikoli tako lepo v Rimu. Da bi zmago pervih japonskih mučencev slavili, se je v Rimu zbralo okrog sv. Očeta: 43 kardinalov, 5 patrijarhov, 53 nadškofov, 195 škofov, 1100 preletov, 9000 mašnikov, 50.000 različnih gostov. Zares, prečuden je Bog v svojih svetnikih! (Konec prih*) PoHopatiie bosta, pot. (Za mesec listopad.) Ako prideš kterikrat v verlo Tirolsko deželo in njeno g avno mesto Inomost, ljubi čitatelj, ne zgreši a obiskovanjem tudi gradu Ambras-a. Najdeš ga dobre pol ure zunaj mesta. Ta grad je bil svoje dni sedež tirolskih knesov. Ne dnleč od gradu v gošavji je precejšno število grobnih križev in spominkov s prav priprosto kapelico to je tako imenovana „Dranja" („Tummelplatz"). (Tukaj, kakor se pripoveduje, so pokopani tisti Tiroici, ki so 1. 1809 na Iselski gori pod Andrejem Hoferjem svojo domovino, pač tudi svojo vero branili zoper prekucijsko Francijo in framasonsko vladano Bavarijo, in so na vojski padli. Ravno tako tukaj počiva veliko vojakov, daleč od svoje domačije. Ambras je od 1. 1820 do 1848 služil sa vojašnico. L. 1831, ko je kolera oblazila vso Evropo, tudi temu kraju ni ssnesls, in ktere je pobrala so pokopani tu na „Dranji". Ob tistih letnih časih, ko ni snega, pač o vsaki uri čes dsn najdeš tukaj pobožnih ljudi is glavnega mesta in iz okolice. In česa išejo, kaj nahajajo tukaj ? Pomoč v vsaki potrebi; ker tukaj se spolnujejo besede nekega svetnika, ki pravi : Ako se ti zdi, da po prošnji svetnikov nič ne dosežeš v svojih potrebah, oberni se k dušam v vicah in vidil boš, da boš uslišan prej ko prej. Zares ginljivo je, ako človek pomladanski, poletni ali jesenski dan pride na „Dranjo" in vidi ondi toliko ljudi moliti. Sej, ko InomošČan ima kako pritežnost, telesno ali dušno, le tje ven gre — in neštevilne uslišanja, ki so se tam že zgodile in se godé še dan na dan, mu po-terjajo upanje na priprošnjo vernih duš. Znati je, da ravno na tem kraju ljubi Bog kaže, koliko bi milost v vsakem oziru delil, koliko telesnih in dušnih nevarnost odvernil, koliko hudega zaderžal od posamesnih oséb, od celih družin in srenj, ako bi tudi drugod, ako bi tudi n. pr. v Ljubljani tako vérno kakor na Ambraški „Dranji" molili za uboge duše v vicah ali jim kak dar darovali in bi se po njih priprošnjah obračali do Božjega vsemogočnega usmiljenja. V resnici, Božja in sv. Cerkve sveta volja je, da vsakemu mestu, vsaki občini, vsakemu kraju bodi njihovo pokopališe ob enem njihova božja pot. K temu imamo tri vzroke: V pervo počivajo ondi v blagoslovljeni zemlji trupla mnozih tistih srečnih duš, ki nekaj že Boga gledajo, nekaj pa ga bodo po dosta-nih kaznih gledali od vekomaj do vekomaj. Vsi ti so prijatli Božji in njih telesa, če tudi so sdaj v prah razpadle, bodo enkrat častitljivo od smerti vstale. Toda sdaj že je Bog dobrodelen vpliv za žive ejclenil s kostmi v prahu milosti počivajočib ranjcih. Častitljiva Katarina Emerib, kakor je znano, je imela nenavadni dar spoznanja pri svetih. Le-tà o vplivu kosti od mertvih do živih takole govori: „O vsakem času sem vidila, kako so se s kosti umerlih milosti točile čes vse tiste, s kterimi so prišle v dotiko, kakor tudi čez kraj, srenjo, kjer so svoje počivališe našle. Vidila sem pa tudi, kako so od kosti zaverženih izhajale černe megle, ki so bile zmožne časno in dušno škodo napraviti tistim, ki so z njimi prišli v dotiko." Bog ravno že sdaj časti sicer neimenitne kosti, ki so odmenjene sa častitljivo vstajenje. Kako srečna je toraj keršanska občina, ktera ima na svojem pokopališu prav veliko kosti zveličano umerlih; škoda, da se na to premalo misli. Gotovo bi se na vsakem pokopališn mnosih v Gospodu počivajočib skazovale take uslišanja, kakor se leto na leto godijo v Ambrasu, ako bi povsod pokopališe obiskovali in tam pri umerlih pomoč delili in pomoč iskali. (Konec sledi.) Ogled po Slovenskem In dopisi. Iz Ljubljane. („Te-Deum" v frančiškanski cerkvi.) Po doveršenih velikih delih v frančiškanski cerkvi (M. D. pred mostom) je biia preteklo nedeljo slovesna zahvala. Ob 9 so imeli miigsp. prošt Jož. Zupan pontifi-kalno sv. mašo, zjutraj ob 6 slovesno opravilo prečasr. P. gvardijan Kalist, popolcine pa Čast. P. Joahim slovesnosti primerno pridigo in naslednjič preč. P. gvardijan ,,Te-D^um". Popravljanje je terpelo čes 5 mescev. Novo je v cerkvi opasje s kapiteli, frisi z arabeskami; stebri in oboki pri kapelah bo „stukolucidani", to je, z vročim železom zlikani, da bo svetli kakor marmornati; po kapelah in oboku so vse poprej hudo zatemnjene slike lepo zmite; prezbiterij pod opasjem je ves na novo zmalan (slike: sv. Frančišk Seraf. v zamaknjen ji, sv. Bonaventura, bv. Anton Pad., sv. Elizabeta — patrona tretjorednikov, in sv. Klara); ravno tako so v prezbiterij i glavne stene nad seženj visoko v treh raznih marmornih barvah zlikane. Sploh se je skerbelo, kolikor moč, sa svitlobo v cerkvi. Prižnica je posebno lepo prebarvana in pozlačena. Glavni delavci so bili: Zidar Falesch ni; stuka^čr Tarazzo iz Tersta; slikarji: Koželj, Borovski in Jebačin. Ljudje so zarčs hvale vredni, ker blagodušno so pripomogli z darovi pri tolikih stroških; zato imajo pa tudi zdaj tako lepo cerkev, da so je lahko veseli kadar koli vanjo stopijo. Nad vso hvalo pa je gorečnost preč. P. gvardijana, ki niso le vsega oskerbovali, temuč so tudi skor vedno pri delu opazovali, da se je vse godilo v lepem redu. In res, Bog bodi hvaljen! pri velikanski raspregi se ni zgodila nobena nesreča, ter jim „Zelus domus Tuae comedit me" po pravici veljd. Iz Ljubljane. {Govor pri pervi tomboli katol. družbe 26. okt. 1879.) Hvaljen bodi Jezus Kristus! 1. Snidemo se spet enkrat tukaj k prijaznemu društvenemu shodu, s kterim začnemo dobro znane tombole, ki jih po prešnji navadi spet ta jesensko zimski čas hoče napraviti katoliška Jružoa v vedrilo svojim udom, in mene zadebe mi ljuba naloga, vas, predragi družbeniki in družbenice, prav priserčno pozdraviti. S prijateljskim pozdravom sklenem iskrene želje, da bi se letošnjo zimo pogosto zdravi in veseli in sicer v tolikem številu tukaj shajali, da bi bili vselej vsi društveni prostori natlačeni. S tim bi bilo vstreženo društvu, pa tudi vam, ki ste radi v nedolžno-veseli družbi. Kje vidite veselejših obrazov, kakor tukaj, in slišite veBele klice: „Cink!" ali še rajše „Tombola!" ako se mu posreči. Veselja smeja se mu serce in na obrazu bere radost, da je kaj zadel. Še drugim se dobro zdi, sej za-vidoosti družba naša — kajti katoliška — ne posn&, dssiravno si misli na tihem: „Zdaj pa naj pervi čink enkrat tudi mene obiše". 2. Da bi katoliška družba več življenja imela, vpeljali so se bili lansko leto znanstveno podučni govori, ki so vsako drugo sredo zvečer bili tukaj za moške družbenike. Poletne večere so bili sicer prenehali; ali ker spet večeri nastajajo dolgi, bojo se simski čas zopet nadaljevali ti govori, in sicer vsako sredo zvečer, po-čenši od 5. t. m., to je, od perve srede po Vsih Svetnikih. Povabljeni ste torej vljudno vsi moški udje k tem govorom od sedmih do osmih zvečer. Pridite le pridno zraven, pridite v obilnem številu; ne bo brez duhovne koristi. Smete pa tudi še kterega druzega kot gosta saboj pripeljati. 3. „Glasov katol. družbe" je 11. knjižica tiskana, 12. pa tudi že tiskarni izročena, in obe tč knjižici se boste v kratkem udom brezplačno razpoiiljsle, zarad manjših stroškov pa obé v enem zvezku. 4. Zavernem va6, predragi družbeniki, pri ti priložnosti na drugo knjigo, ki je ravno te dni na svitlo prišla in vam jo smém prav vroče priporočiti. Imenuje se: „Pomoč dušam v vicah". Isdai» jo je katoliška družba z dovoljenjem prečast. skofijstva, od več strani za to nagovorjena in naprošena. S to molitveno knjižico, menim, se utegne mnogim zeló vatreüi, zlasti ker tacih bukev smo dosibmai na Slovennk^m še pogrešali, in je tcrej » erv* tacega z «popadka v našem jesiku. Sij ravno uan danaonji ae pobožnost za naše ljube ranjke zeló razširja. K že poprej obstoječim bratomšinam za duše v vicah vstanavijajo se nove, in med tirni posebno tako imenovana „Pariška bratovšina", ktera zlasti je voeljana na Kranjskem z dovoljenjem prečastitega našega škofijstva. 5. Začela se je ta bratovšina na Francoskem 1. 1860, vstanovljena po devici plemenitega stanu, Evge-niji Smet de Mor.thiver, imenovani „Marija od Previdnosti", ki je 1. 1871 v siuhu svetosti umer a. Ua previdnosti Božje za pomoč dušam v vicah poKiicana, posvetila je vse svoje življeni* od perve mlaaosti v ta blagi namen in vsraooviia I. 18Ó6 poseben red pomočnic za duše v vicah. ktere namreč se zave&cjo, za duše v vicah moliti, terpeti, delati, pomagati revežem, brezplačno streči naj bolj zapušenim bolnikom, za srečno smert jih pripravljati. Is Pariza se je ta unhovni red, ki šteje že 10 samostanov, razširil kmaio po vsem Francoskem, in nahaja se že v Angliji, Btlgiji, in celó med neverniki v daljni Kini, kjer v dveh samostanih biva več navdušenih takih redovnic, k: neizrečeno veliko delajo in se trudijo za poduk in spreobernjenje nevernikov, ter silno veliko otrók in odrašenih v naročje sv. Cerkve in v nebesa pripeljejo, — vse te tolike in druge dobre dela pa za duše v vicah Bogu darujejo. 6. Da bi se pa več dobrega storilo za duše v vicah, vstanovila je blaga Evgenija dušam v vicah na pomoč zraven še „bratovšino častnih udov", kteri so v duhovni zvezi z redovnicami in se torej vseh njih dobrih dél vdeležujejo. Sv. oče Pij IX so poterdili to bratovšino in ji podelili veliko odpustkov. Razširila se je kmalo zlasti po Francoskem, razširja se vedno dalje in že ima udov lepo število škofov in duhovnov, redovnikov in redovnic, kakor tudi ljudi izmed sveta. Kakor udje bratovšine opravljajo duhovni in škofje vsaki mesec čes 950 (na leto 11.400) ss. maš, redovnice in redovniki bratje pa darujejo vsski mesec 38 000 ss. obhajil sa duše v vicah. 7. Vseh teh dobrih dél se zamore slehern vdele-ževati, kterkoli k ti bratovšioi pristopi. Na Kranjskem pristopilo je že čez 800 udov. Dolžnosti, ki jih vsak prevzame, so msjhne in lahke, namreč: obuditi ob kratkem tri božje čednosti s pristavkom: „Moj Jezus, usmiljenje 1" križe in težave vsacega dneva za duše v vicah darovati, io nekoliko grošev na leto za misij^ne v Kini podeliti. Več o tem je brati v poprej imenovanih molitvenih bukvah, ki se prav po ceni dobivajo tukaj pri katoliški družbi, in ktere vam smem gorko priporočati. Oes malo dni nastopimo mesec listopad, kteri je posebej posvečen dušam v vicah; precej drugi dan tistega mesca obhaja Cerkev letni spomin vseh vernih duš, in kakor dobra, usmiljena mati Cerkev ne pozabi noben* duše, marveč se vseh ljubeznjivo spominja in zanje moliti svojim otrokom zapoveduje. Spominjajmo se toraj tudi mi v ljubezni ranjcih zdaj v življenji; kadar bomo enkrat tudi sami potrebo vali, bodo se nasledniki naši tudi nas v molitvah spo- miojali! „S kakoršno méro mi mérimo, atakošno se bo nam odmérjalo". Jo pa, kakor pravi pismo, ¿as žalosti in čas veselja. Za nas sdaj ima biti čas radosti; sato prestopimo k tomboli, in voiim vam veliko sreče! Pri I«riji Karnijski M Geiajicih. (Konec.) Podružnica sv. Kancijana ima neki poseben čem masni plaji, na kterega srednjem delu sadi se vidi precej velika in lepa slika Jesusa na križu, ob atranéh s dvema kerubinoma. Govori se, in kakor kaže so bili tudi „res podružoiaki paramenti od kacega kloštra kupljeni. Goli so se celó glasi, da je v starodavnih časih na polji bliso vasi stal velik klošter na neki veliki in skoraj da kar štirivoglati njivi, ki se imenuje Raaolja (razsuti), na kteri so se ia posaeje našle boje večkrat po cele in prav terdno delane opeke isorale in je bil spodaj čutiti tlak, terd kakor zid. Drugi pa so rekli, tod je sla rimska cesta. Naj se opomnim, da pri vsakteri podružnici je po dvakrat nedeljsko sv. opravilo. Ne pridejo pa nikdar na te nedelji domači gosp. duhoven k podružnicama ma-ievat, temuč po stari navadi večjidel kak pater kapucin is Loke. Vasčanje se verstijo tako, da ima vsako leto drugi po patra se odpeljati in jim tudi malo kosilce pripraviti. Tako ni nikdar služba Božja v farni cerkvi begana sarad podružniškega opravila, kar se na pre-mnosih krajih godi, kjer hočejo ljudje včasih le po tri ali se več nedeljskih ss. opravil pri podružnici imeti. Gledali smo le bolj prijazno soinčno stran Mavske fare; le hvaliti in dobro povzdigovati, k slabemu pa molčati, ae pravi pa ljudi v slabem, v pregreskih po-terjevati. Pri kratkem pogledu v svojo rojstno faro nisem mogel ravno vsega opazovati, nekaj pa iz ljubezni do svojih domačinov moram omeniti: mi ni bilo všeč, ker ae jih je pri etre'.u zbrala akupaj cela tropa, kterih eni, ee mi zdi, so še celó pokriti bili med Božjo službo! Tu je naj bolje, že zarad telesne varnosti, še čea vae pa sarao auáue, naj je pri atrelu kak pameten, trezen člo vek k večemu še z enim pomagačem, druzih pa ne: drugač bi bilo bolje atrel Čisto prepovedati. In kteri ao potrebni pri atelu, naj ao že prej pri av. masi (zlasti če ao od cerkve boli oddaljeni, da se je ne morejo med streljanjem vdeležiti), da Bami cerkvene sspovedi ne prelomijo. Tako se godi tudi lahko, če so kteri med sv. mašo v svoniku, da pri sv. maši niso. Kar osupnilo me je nadalje, ko v tovaršiji s ne-kterimi gospodi gredé — v ták praznik in ko je v farni cerkvi tolika slovesnost — čujtel ko ssaiišim v neki vasi peti in derkati škoporezno koso! In ko pozneje nad tem nekomu svoje začudenje razodenem, ksj slišim ? O, zašli so nekteri že tako, da kar ob nedeljah napre-žejo m se peijajo na polje sa živino nakosit, ali doma kaj naseRajo ali narežejo. Spomojam ae, da smo na očetovem domu imeli vedno po 17 ali še več goveje živine, po tri konje, celo tropo ovac, več prešičev; pa nikdar se ne spominjam, da bi bil kdo v praznik za živino kaj pripravljal; — naj so prišli tudi po trije prazniki zaporedoma, vse se je v predpražnik pripravilo. Pa bi tudi rajni oče in mati nikdar kaj tacega ce bili dopustili. Vgnjezdila se je v fari, menda še posebno v Mavški vasi, nesrečna monvka — „šnopsarija", ki je nektere nekdaj spoštovane može grozno nesrečne naredila, da so res objokovanja vredni; nektere pa, ae mi je pravilo, je že to leto ta peklenska pijača spravila v prezgodnji grob. Mavčanje, kam ate prišli, da pustite ti grozno neusmiljeni morivki tako goapodariti po fari! Ženstvo se boje tega atrupa še dosti varuje. Ako pa ie ženstvo pekel v svoje žrelo dobi, potem gorjé! Dobro se bo po- gubilo, slsbo ps v fsro priklatilo. Toraj, fantje in možje! vojako „šnopsariji" napovejte, savežite se sopor, to peklensko špiritovo pijsčo, ki v človeku požiga vse moči, dušne kot teleane, in ga tako hitro in tako groano oslabi; nikdar tega ne pite, ako vam je sa zdravje, življenje in poštenje svoje in sofarmanov ksj mar. Javkanje nekterih preporednih 14, 15-, 161etnih fantalinov po noči po vasi — še celó memo cerkve in farovža — to je gerdo, neobtesano, pregrešno! Očetje in gospodarji, ali nimate leskovke pri rokah, da bi te šterkovce, ki vam potem po dnevi pri delu dremljejo, nagnali k pokoju o pravem času? Kaj bode is pobov, ki ae tacih hudih napák vadijo! *) Tomaj, 7. novembra. «. — Bilo je 24. aept. popoldne, v g« d M. D. Odkupnice (de Mercede), ko ae naenkrat prikaže ia našega zvonika zaatava, mogočni strel ae začuje in vbrano veselo priterkovanje z zvonovi. Kaj mora vendar danes biti v Tomaju, popraševali ao ae ljudje po vaaéh in po polju pri svojem delu? Merliču ne zvoni, ker je preveselo zvonenje, mora biti kaj druzega. V resnici je bilo tako; pripeljali so z železniške poataje «Sežanske novi križev pot, poslan ia malarske umetnijske zaloge g. Heindel-na na Dunaju, kterega ao a pomočjo miiih darov faranov preskerbeli domači preč. g. župnia in dekan U. G. — Veljá 400 gold. Podobe brez okvirov so 98 cm. visoke in 74 cm. široke. Viao-čina vsake podobe s pozlačenim okvirom, 8 križem in a podpisom vred je 180 cm. Primerna velikost za pro-storno visoko cerkev. Farna cerkev sv. Petra in Pavla v Tomaju zidana je na griču, imenovanem Tabor, in se ozira na okrog, kakor kraljica na svojem prestolu na svoje podložne, na svojih 10 héerá — podružnice, ktere se razprostirajo okoli in okoli griča. Lega njena je romantična, akoravno je težavna pot do nje, kar pa nas kristjane lahko spominja težavne poti na pravo goro Tabor — nebesa. — Že Valvasor piše o Tomaju, lepi in veliki vasi na Krasu, v čednem in prijetnem kraju, kjer je še precej polja, kjer raste terta in sadje: zdaj pa tudi pravi kostanj.— Sedaj so jo nektere druge vasi na Krasu v velikosti prekosile. — Dalje piše on o 15 podružnicah, ktere je imela Tomajaka fara o njegovem času, od kterih 2 ste postali samostojni in 4 pa so v razvalinah. Podružnica sv. Notburge v Krepljah je bila sozidana pozneje od č. g. Klapse ta, župnika Tomajskega, kakor je bilo v letošnji „Danici" str. 260 že omenjeno. Sedanja farna cerkev se je začela zidati 1. julija 1637 pod g. župnikom Jakobom Križajem, ker poprešnja je bila že slaba in premajhna, tako je zapisal g. Knžaj. (Bila je najberže nad 300 lét stara.) Sedanja posvečena je bila 5. avg. 1640 od milg. škofa Teržaškega g. Pom-peja barona Coronini ja. Skoraj gotovo je dobila kmalo potem tudi svoj križev pot; akoravno listine v arhivu župnijskem o tem ne govoré, pa visoka starost njegova se vidi že na podobah, toraj ni bil več pristojen današnjim dném. Potrebno je bilo omisliti si novega, kar se je, hvala Bogu, po velikem trudu letos, če tudi v slabi letini, zgodilo. Kdo ne bode tukaj spoznal pomoči Božje, brez ktere se ne more nič izveršiti. Kralj David je prepeval: „Ljubil sem lepoto tvoje hiše." (Ps. 25.) Te besede se lahko obernejo na našega gsp. nadžupnika, kar kažejo njegova dela, namreč: novi kamniti oltar v po-družni cerkvi Matere Božje v Britofu, nova kamnita prižnica v farni cerkvi, podaljšana zakristija, križevi poti v cerkvah, kjer so popred službovali, in sedaj pa *) Velik del teh očitanj pa velja tudi drugim krajem po Slovenskem; naj torej vsi na se obračajo in se poboljšajo, kteri se zadete čutijo. Vr. tudi novi kriiev pot v naši farni cerkvi. Slehernega farana je ra»veselil in vnel doili križev pot; a veseljem ševečim so dajali, kar so obljubili, še celó veliko od njih več. Slovesno postaviti mislili smo ga na Hvalež-nico (2. novembra), na dan shoda oele fare. Ali deževno vreme nam je to veselje skerbalo, postavil se je še pred slovesno sv. mašo, ker ni bilo nič upanja, da se razvedri. Tako tiho postavljanje tudi že blagoslovljenega križevega pota dopušča sveti zbor cerkvenih obredov s dekretom 20. sušca 1846. Veliko ljudstva domačega in iz druzih bližnjih fará se je zbralo vkljub slabem a vremena v cerkvi še pred napovedano uro slovesnosti. Pazljivo je poslušalo potem učenega pridigarja g. M. S., preč. g. župnika Repentaborskega, kteri nam je s svojo krepko in lepo besedo pred slovesno sv. maio razlagal pomen današnje slovesnosti. Nemotena tišina vladala je po cerkvi in brala se je pazljivost poslušalcem na obrazu. (Konec sledi.) Iz Bosne piše prečast. prior P.Franc prijatlu med drugim: Pol ure od Banjaluke smo Sestram presv. Kervi v 6 tednih samostan zidali. Kupile so ondi 110 oral zemlje sa samostan, šolo, odgojiše (notranjo šolo), ubož-nico, in zidali smo začasno stanovanje, 85 čevljev dolgo s stanovanji pri tléh in 1. nadstropjem, vse dodelano z vsem gradivom in vsimi rokodelskimi deli. Pred 6 tedni ao še tiči prepevali na stavbnem lesu v logu in so miši rile po persti, ki zdaj za zid služi. 23. avg. sem jim zemljiše kupil, 4. okt. plačal, 7. okt. je prišlo 21 Sester in 8. tistega mesca so se vselile. Tako smo Bismarku in framasonom, ki so jih iz Badenskega pregnali eno nasprotno zakurili. (Največ Sester je pa šlo v Ameriko.) Poslopje je skorej ob cesti, pri 2. hanu od mesta, na Piesaku. Dal sem mu ime: „Sveti Josip u Nazaretu" („Sestre od dragociene Krvi"). Namen je: 1. Odgojišče (penzijonat) za višji šole, zlasti častniškim in vradni-škim hčeram; 2. ubožnica za bosanske otroke; delanje, vezenje paramentov, v čemur so posebno izurjene in delajo popolnoma umetno in zlogu primérno. Ker tudi same polje obdelujejo, zamore žensko prebivalstvo tudi v vertnih in poljskih delih od njih se učiti. Imajo namreč delavne in šolske Sestre, pa tudi za klavir, orglanje, za učenje francoskega in angleškega jezika. (Kdor privoši Bosni, da iz blata kviško pride, v oliki napreduje, je dolžau cerkvene redove podpirati, in av-strijsko-ogerska vlada bi morala posebno na to gledati, da v ta ali ta kraj pridejo redovom bolj prijazne vradne moči.) Is Glamoča v Bosni. (Nova katoliška cerkvica, c. Jcr. major Gründl in naši verli vojaki s svojimi Častniki. Cerkvene potrebe.) Do društva za češenje sv. Rešnjega Telesa in oskerbovanje ubožnih cerkvá v Ljubljani so po alojzijanskem prefektu gosp. J. Gnjezdu prišle naznanila, ki delajo vso čast verlim kranjskim vojakom in pred vsimi c. kr. majoru Gündl nu in njegovim častnikom. Naj iz dotičnih pisem gosp. majorja samega in g. c. kr. poročnika Jož. Milavca, kakor tudi ondotnega g. župnika samega bistne reči posnsmemo. Pod turškim gospostvom glamoška srenja ni imela nobenega določenega kraja za Božjo službo, temuč kakor natihoma so se morali verniki zbirati zdaj tu, zdaj tam. Potem ko so Glamoč posedle cesarske vojne, se je Božja služba obhajala v ondotni terdnjavi ali gradu (kastelu); vsaki pot se je postavil oltar pod vodnjakovo streho, pod ktero so poprej turčini imeli svoje umivanja, kakor jim veleva moziemska šega. Blagodušnemu gosp. majoru pa se je sdel ta kraj ailno nespodoben za keršansko Božjo službo; torej je v -kastelu izvolil pripraven prostor in dal je na svoje lastne stroške zidati kapelo v spomin 24. aprila t L, ko so bili cesarski vzeli Glamoč; merila je kapela tri metre v štiriogelniku. Kadar pa je bila v kacih 8 dnčh kapela dodelana, so ondotni katoličani blagoserčnega gosp. majorja lepo prosili, naj bi to kapelico rassiril v maio cerkvico, da bodo po simi, ki je tukaj prav dolga in huda, imeli pripraven kraj sa češenje Božje; ob enem so se pomn-dili srenjčani, da apno, skodlje in težaške dela bodo sami oskerbovali. Oziroma na te okoiišine in ker je srenja tako msjhna in ubožna, ter bi na svoje stroške nikakor ne mogla cerkve aidati, preblagi gosp. major privoli v njih prošnje in h kapelici di še prisidati malo, pa aa tukajine okoiišine dosti veliko cerkvico, ki je bila dodelana v 14 dnčh. Zidali so jo naši vojaki. V vsem, kar je dala tvarine in težaškega dela, je katoliška srenja pripomogla s kakimi 110 do 120 gld., kar je prav veliko pri njeni revšini. Notranjo napravo je srenji daroval gosp. major, razun lepe moštranice, ki jo je daroval ondotni nadzdravnik aa živino blag. gosp. Plandel; in vojaki 6. kompanije so oskerbeii želesno omrežje pri oknih. Tudi sa napravo avona so bile osnovane abirke, izmed kterih je 47 gl. od ondotnega oficirskega abora, ter je bil kupljen majhen zvon v Ljubljani pri gosp. Zamasu. Tako tedaj ondotoa nova cerkev, kar človeško pomoč tiče, svoj obstoj ima sahvaliti edino le našemu domačemu polku. To pa blagoserčnemu gosp. majorju ie ni bilo dosti, temuč nagovoril je ondotnega župnika č. P. Rafo-Caletica, da je poslal prošnjo sa pomoč do katoliške družbe sa paramente v Ljubljani. (Gotovo bode društveni odbor delal po željah vsih svojih udov kakor tudi primčrno svojemu blagemu namenu, ako novo cerkvico v Glamoču previdi in oskerbi s potrebnimi opravami, sej nobena cerkev na vsem Kranjskem ni tako potrebna pomoči, kakor nova cerkvica v Glamcča.) Bla-gorodni gospod major Giindel pravi, da o svojem polletnem ondotnem bivanji ko štacijski komandant se je zadostno prepričal, da ondotni katoličani so prav nrav-nega (čednega) življenja, bogaboječi, zraven tega pa silo ubožni, ter jih sam kakor pomoči popolnoma vredne družbi priporoča. Gospod major je tako priljuden, da je poslal tadi načert nove cerkve, notranjo in sunanjo podobo, prav lepo naslikano. Nad vrati je slovenski napis: „Major Giindel. Za katoliško občinstvo." In nekoliko više: „17. I. R. - MDCCCLXXIX. - 2. B." Ker smo povedali vse potrebne pojasnila, lahko nasleduje prošnja g. župnika v isvirnem bosanskem jeziku. Glasi se: Visoko štovano Društvo 1 Posli 400 godina(h) *) svemoguči Bog pogleda na svoj puk (ljudstvo) u Bosni: te(r) po Njivu Veličanstva Frani Jozipul i po njegovoj (b)rabroj vojsci ugledasmo (zagledali smo) prošle godine dan oslobodjenja, i po-česmo živiti životom slobode. Oni plemeniti dar dragoga Boga odma(h) počesmo po mogučoosti našoj i Vaše vojske na dobro upotreb-ljavati — crkve gradeči, zvona podižuči itd.— Te i ja dok dojdo(h) na 13. lipnja (rožn.) o. g. (ove godine) u ovu primatu župu, sastoječu is 40 hvamilija (tako je pisano = famiiija, družina), i to večom stranom ubož-ni(h), odma počo da jim za onime štogod napravim cer- *) Jugoslovanski jeJk je silo mehek v oblikah in po kalupu italijanskega med drugim čerko h pogosto čisto izpuša. Vred. kvice. Ovomjestni (tnkajšni) „Stacions-komandant" go-tpodin major Karlo Giindel, koji ne aamo od četa c. kr. da je neismirno obljubljen, nego od ari ostali vjerois-povidi, a osobito od katolika držise (ceni se) kao milosti vi otac, pruži Dim (podal nam je) pomočnico rnkn, i napravismo n malo vrimena sasvim ukusnu crkvicu a oovom Kaštelu, sidanu po Vaiim vojnicim ia Kranjske. — Ali a njo j ništa nejmamo, niti po našo j mogočnosti nadn imamo barem od prike nužde (grenke, terde potrebe) stvarim jn obskrbiti. Dalje našteva, česa bi cerkev pred drugim najbolj potrebovala, namreč: kacih mašnih plajšev, svetilitice (lampe), kadivnice, krita za sprevode, kakih pobožnih slik, ter pristavlja: Ma Vi sto nam god posaljete, pri-mičemo (bodemo sprejeli) s oaj višom sahvalnosti, moleči svemogočeg Boga, da se dostoji podupirati to bo-goljubno društvo, da mogne s dana na dan viša dobra tvoriti. Gospodin major Karlo Giiodel darovo je u ovu crkvicu šest svitnjaka od stakla sasvim okusni, slikn Hajke Božije sasvim čestitu, lip pridotarnik (predoltarni pert) s jednim jastočicom (blaainico), lip prostirač po oltaru. Isti gospodin major s pokom ovim nabavi (je napravil) lipo zvono iz fabrike Ljubljanske. Jedan doktor živinarstva nabavio je u ovu crkvicu aaavim čestitu moštrancu. Dok ponižno molim za po-tribe ove crkvice, ostajem pun oade otčinskog pomilovanja, moleči dragog Boga aa adravlje članova toga via. itov. Društva i istoga viši napridak. Pisato o koči župskoj u mistn Glamoč 4/9. 1879. Fra Rafo CaUti