vzgojitelj Biti 26 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 Izhodiščna ideja mojega prispevka je povsem očitna ugotovitev in preverljivo dejansko stanje, da se je šolanje v državi Sloveniji dokončno jezikovno-pojmovno in dejavno-organizacijsko preoblikovalo po ključnih navodilih manifesta kulturnega marksizma, to pa je: uničenje (izbris) krščanskega slovenstva, tistega slovenstva, ki je vedno bilo in tudi je krščansko, in posledično izničenje (ponižanje) slovenskega domoljubja. Domoljubje je duša in srce naroda Krščansko slovenstvo in domoljubje v šolah (1. del) Branko Koderman, mag. znanosti (sociologija kulture), dipl. psiholog, je zaposlen na Gimnaziji Bežigrad. Ima 30 let delovnih izkušenj na področju programa mednarodne mature (»IB«), kjer poučuje socialno in kulturno antropologijo ter psihologijo, in na področju slovenskega gimnazijskega šolstva, kjer je nekaj let poučeval psihologijo in sociologijo. 'Gabrova' šola bo dokončno izbrisala slovenstvo – kako to preprečiti? Šolnikom so vsiljene kot obvezno učno gra- divo teme, ki moralizirajo o raznovrstnih univerzalnih zakonitostih uničenja člove- štva, in lažni problemi vsakršne pravosti in pravičnosti v imenu tako imenovanih vre- dnot, ki naj bi bile v jeziku marksističnega novoreka (Orwell, 1949; Scruton, 2019) kar »obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije; spoštovanje in sodelovanje za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, spoštovanje človeko- vih pravic in temeljnih svoboščin« (ZOsn-F , 2007). Otrokom in najstnikom v takem ne- osebnem in vrednot jalovem védenju ostaja zanikanje lastne osebne in kulturne samo- bitnosti ter narcisoidno hlepenje po nagra- dah, točkah, priznanjih, ocenah. Šola danes postaja vedno bolj jasna uresni- čitev izvornega načrta: ogromna, zapletena, pa vendarle natančno vodena »Skinerjeva laboratorijska kletka«, v kateri pooblaščeni in razsvetljeni gospodarji pozitivno in ne- gativno krepijo izdelke podrejenih otrok in najstnikov. 'Gabrova' šola je patološka inkulturacijska in socializacijska realnost, ki je utemeljena na družbeni prisili, na laži in nevednosti, na preziru do slovenskega naroda. Govorica laži in nevednosti nasproti pojmovnemu jeziku razuma Domoljubje – kulturološko- kognitivne opredelitve Domoljubje je beseda, ki v uradnih do- kumentih državne šole nima nikakršnega mesta in je tudi v govorici odločujočih šol- nikov tabu. Vedno bolj poredko se pojavlja izraz vzgoja, ki pa je tako zelo dvoumen in neopredeljen, da je že zaradi tega neupora- ben za šolanje (Žnidaršič, 2017). Znanosti o človekovih dejavnostih in stva- ritvah uporabljajo jezik, ki nam omogoča prepoznati in razumeti domoljubje v nje- govi dejanskosti. Predstavimo nekaj ključ- nih opredelitev domoljubja. A. Interpretativna teorija kulture (Geer- tz, 1973): Geertz razume domoljubje kot etos, kot čustveni patos, estetsko vznese- nost, motivacijsko odločenost in moralno načelnost, ki enoti in povezuje razpršenost in nepreglednost posameznikove življenj- ske izkušnje. Takšen etos posameznikovega značaja vzpostavijo v »kognitivni notranjo- sti« le religiozno sveti in javno predstavljeni in interpretirani simbolni zapisi tradicije naroda in simbolna dejanja določene sku- pnosti, torej krščansko-slovenska kultura v naših učilnicah, pri šolskem delu, branju, testih in esejih, igrah, nastopih itd. Otroci in najstniki v naših šolah lahko slovensko domoljubje ponotranjijo le z zgodbami ju- nakov, ki izpričujejo vero, svetost, preda- nost in pogum, ljubezen do Boga in sloven- skega naroda. B. Teorija družbene moči ali tudi teorija prakse (Bourdieu, 1977; Scruton, 2019): V šolah in učilnicah domoljubje ali ne- domoljubje (kot egoistični in narcisoidni habitus) 'ustvarijo' družbeno dominantni zastopniki (slovenske) kulture ali družbe- no dominantni zastopniki (protisloven- ske) vsakokratne univerzalne ideologije (»slabšalne izmišljije«). Učitelji so ključni, saj vsakokrat funkcionalno oblikujejo in ohranjajo interakcijska razmerja med nji- Foto: Matej Hozjan vzgojitelj Biti Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 27 mi in otroki ter predvsem s pritrjevanjem ali omalovaževanjem delovanj tistih, ki jih nadzirajo, ustvarjajo neko samoumevno normalnost domovinskega ali protidomo- vinskega habitusa pri otrocih in najstnikih. S pojmom habitus Bourdieu razume pono- tranjen celostni in samoumevno nujen na- čin védenja in vedénja, govorjenja, pisanja, razmišljanja, čustvovanja in vsega drugega delovanja ter zavzetosti in usmerjenosti v določene »stvari« znotraj posebnega »kul- turnega polja«, v našem primeru šolskega (Bourdieu, 1977). C. Nevrološko-kognitivna teorija učenja in spomina (Kandel, 2000). Trajnost in neokrnjenost spominske sledi (nevron- ske mreže) utrjujejo fiziološke in anatom- ske spremembe sinaps v naših možganih. Zakon ohranjanja spomina določa, da sta trajnost in neokrnjenost nevronske mreže vzročno-posledično povezani s številom prehodov informacijskih impulzov, ki pre- hajajo preko sinaps določenega spomin- skega zapisa. Večkrat kot spoznavno pro- cesiramo določen čutnozaznavni dražljaj (se učimo), bolj bo ta nevrološko utrjen in trajen, v našem mišljenjskem priklicu pa hipen, nezaveden, oseben in naravno sa- moumeven (na primer naše osebno ime). Dolgotrajni spomin je hierarhično struktu- riran v dva 'površinska' – pojmovnega in do- življajskega, in dva 'globinska' – procesnega in čustvenega (Crane in Hannibal, 2009). Domoljubje je tako nevrološko-kognitivni zapis predvsem 'globinskega' dolgotrajnega spomina, tistega torej, ki se razvojno tvori v otroštvu in zgodnjem najstništvu. Zato morajo biti v novi slovenski šoli prisotne domoljubne vsebine in dejavnosti, ne le razpršeno po predvsem narodno in oseb- nostno identitetnih predmetih, temveč predvsem v samostojnem šolskem pred- metu, obveznem za vse osnovne in srednje šole v Sloveniji. Č. Teorija dveh neodvisnih načinov pro- cesiranja informacij pri človeku – sistema 1 in sistema 2 – ali preprosto: teorija hi- trega in počasnega mišljenja (Kahneman, 2003). Sistem 1 reševanja problemov in sprejemanja odločitev je »hiter, instinkti- ven, čustven, avtomatski in relativno ne- zaveden, medtem ko je mišljenjski sistem 2 počasnejši, bolj analitičen, logičen, ute- meljen na pravilih in zaveden. Sistem 1 se na splošno povezuje z 'intuicijo'« (Popov idr., 2017: 169–170). Sistem 1 je prilago- ditveni in obrambni način enostavnega in stereotipnega varovanja posameznikovega organizma, in če spoznavno procesiranje ne preide na raven mišljenja sistema 2, se posameznikove odločitve izvršujejo v go- vorici slabšalnic in nasilja. Sistem 2 se tudi razvojno oblikuje kasneje in je neposredno povezan s spoznavno močjo posameznika in šolskega programa, usmerjenega v di- vergentne sposobnosti in v ustvarjalne do- sežke. Takšne učne cilje, ki so usmerjeni v ustvarjalne spoznavne veščine in dosežke, lahko dosegajo le vrhunsko akademsko in znanstveno izobraženi učitelji. V sodob- nem informacijskem in družbeno vedno bolj spremenljivem svetu je lahko le sis- tem mišljenja 2 tisti, ki otroku, najstniku in seveda končno odraslemu državljanu Slovenije omogoča razumeti krščansko slovenstvo. Tisto razumevanje, ki je pono- tranjeno, torej anatomsko strukturirano in nevrofiziološko povezano ter vtisnjeno kot implicitni in eksplicitni dolgotrajni spo- min, tisto, ki razume, kaj je dobro oziroma slabo za slovensko državo in za slovenski narod, tisto torej, ki posameznika končno spoznavno usposobi za odločitve in posle- dično dejanja, ki prispevajo k večji dobro- biti tako posameznika kot skupnosti. To in takšno je domoljubje – dejansko, dejavno in afirmativno, za osebnostno istovetnost posameznika in za ponos pripadnikov slo- venske družbe (prav tam). D. Teorija čustveno-spoznavnega ovre- dnotenja stresa (Folkman, 1988): Ljudje se pod vplivom čustveno neprijetne in za- znavno nevarne obremenitve odzivajo: a) sprejmejo izziv kot problem (sistem mišlje- nja 2), ki ga je mogoče rešiti, tako da spre- menijo okoliščine in se tako razbremenijo stresa, b) se poskušajo razbremeniti lastne- ga negativne čustva z »… begom, samonad- zorom izražanja čustev, iskanjem podpore pri drugih ali tako, da poskušajo pozitivno prevrednotiti okoliščine« (Crane in Han- nibal, 2009: 90). Drugi, v čustvo usmerjen način soočenja s stresom, vključuje sistem mišljenja 1. Viri in literatura • Bourdieu, Pierre (1977): Outline of a Theory of Practice. New Y ork: Cambridge University Press. • Crane, John; Hannibal, Jette (2009): Psychology: Course Com- panion. Oxford: Oxford University Press. • Geertz, Clifford (1973): The Interpretations of Cultures. Basic Books. • Kandel, Eric R.; Schwartz, James H.; Jessell, Thomas M. (2000): Principles of Neural Science. New Y ork: McGraw-Hill. • Orwell, George (2021): Nineteen eighty-four. London: Penguin Classics. • Popov, Alexey; Parker, Lee; Seath, Darren (2017): Psychology: Course Companion. London: Oxford University Press. • Scruton, Roger (2019): Zablode, prevare, hujskaštva. Ljubljana: Družina. • Zakon o osnovni šoli (ZOsn-F) (2007). Uradni list RS, št. 102/07 (9. 11. 2007). • Žnidaršič, Jerneja (2017): Vzgoja za vrednote v javni šoli. Vzgoja, letnik XIX, št. 75, str. 21–22. Foto: Petra Duhannoy