To so skrbi...! Kako se pa danes ščinkavec in njegova tovarišica sučeta tam na vrtu. Od jutrnje ure naprej sta neugnana: zdaj sem, zdaj tja. Nič časa za kramlja-nje, za vsakdanjosti in pohajkovanje. 'Treba je znesti vse potrebno stavivo za dom bodoči družinici: ive-rice, vejice, ineitka vlakenca, ličje, betve, nitke, laske, nežno perje, — in vse to sproti skladati, ure-jevatf v lepo, zaokroženo bivališče. Gradba je toliko napredovala, da je gospodarica ščinklja pomerila in poskusila, če se bo dalo stanovati. Malo tesno se ji je zdelo, pa je ves opaž in vse ogrodjc nekoliko razgibala na široko. Svojo zadovoljnost je povedala v natn nerazumljivih izrazih, pink, pink, pink. Naj-brž je Damignila svojemu skrbnemu možičku, ki je medtem nekajkratov zapel svoj svatovski »grižu«, da je treba zdaj še zadnja olepševalna dela dovršiti. Očka ščinkavec je vedel, da gre zdaj za zujianjo lepoto in notranjo opravo »gradiča«, za kar je treba časa, umevanja in primernega ukusa. Kakor spreten tkalec je zlagal doneseno stavivo, primerjal, gladil, valjal, sukal, pritrjeval. Njegov močni kljunček z ostro konico inu zaleže za vse orodje: za kladivo, 120 klešče, sveder in škarje. Zadnje delo — tapetniško — je izvršeno. Kakor okrogla košarica brez pokrovca je pri-trjeno gnezdo na rogovilasti veji, zavarovano od vseh strani in prikrito radovednim očem. Ponosna in srečna opazujeta sedaj oba graditelja mladinski do-mek. »Cia-cia, cip-cip!« — se oglasi zahvalna pesem možička ščinkavca, zadovoljno pritrdi nežna ščin-klja: »Pmk-pink, pink-pink.« Čez nekoliko dni je ležalo v gnezdecu pet viš-njevkasto-sivili, rjavonapikanih jajčec, ki jih je mlada dvojica z veseljem občudovala. »Tu notri so naši otroci,« pravi samica; »treba jili je dovolj ogre-vati, da bodo mogli na dnevno svetlobo.« Zložno in široko se zlekne nad njimi in izvršuje z vso potrpež-ljivostjo svoj materinski poklic, dočim očka z rdečim telovnikoin, z rjavozelenim, beloposejanim suknji-čem neprestano sniuka semintja, gori in doli, da do-naša soprogi najboljše in izdatne prigrizke, obenem jo pa kratkočasi z ljubko popevko o vdanosti in zvestobi, o veselju, sončnem svitu in cvetnem čaru. »Cvetni čar bi si pa tudi jaz rada ogledala« — pravi gospa ščinklja. »Pojdi, pa se še ti malo odpočij in vsedi na bodoči zarod, da mu ne zmanjka oživ-ljajoče toplote. Povrnem se čimprej« — poprosi pri-jazno navzočnega možička in že prhutne na prosto v božji svet. Tam na livadi, pikne in pobere brž tu črvi-ča, tam ličinko ali hrošča, sreča vsakovrstne žival-ce, polže, mravlje, pisane metulje, občuduje živo-bojne cvetke. Kako lep je svet! Kako rada bi se še mudila v tem krasnem raju; toda materinska skrb in dolžnost jo kliče. Nič se ne obotavlja in kar jadrno • se vrača proti domovanju češ, kdo ve, če lnožiček ni pozabil obrniti jajec v gnezdu, da se enakomerno ogrevajo. In res! Na vse podrobnosti pa možiček res ni mislil. Kaj on ve, kako je treba jajčeca pri valenju presukavati in preobračati. Moška nepraktičnost. »Sreča, da sem prišla,« pravi ščinklja, pa se lahko položi na up bodočnosti, ko je poprej še spretno za-sukala vsako jajčece posebej. Kmalu nato pa razo-dene možičku skrivnost, da sliši že neko lab.no trka- 121 m nje: »Otročiči so se nareličali tesnih dosedanjih sta-novanj. Zraka in prostora hočejo. Še malo naj po-trpe.« • Drugi dan se je pojavilo gibanje v gnezdu. Vsa prevzeta veselega pričakovanja zakliče ščinklja: »Kje pa zopet tiči možiček? Pink-pink, pink-pink! ¦ Pridi vendar. Pink-pink! Sama si ne morem poma- gati.« Kakor veter je pribrzel očka. Mamica se pre-vidno dvigne in opazii da so jajčeca dobila razpoke. Oba se vstopita na rob ob gnezdecu in opazujeta, kako prihajajo mladiči na dan. Vsakega sta ptizdra-vila z živaJinim »Cia-cia, ci-cip!« Sam je bil kakor nor od prevelike sreče. Mamica ga je sTečano in dostojanstveno opozorila: »Ti, dra-gi! Zdaj ni časa, da bi z občudovanjem dražil malčke. Čas novih skrbi je napočil zate in zame: kako bova preživila toliko družinico! Brž zleti na bližnji vrt in poišči mehkih slaščic zanjo; jaz pa moram najprej pospraviti v liiši in vse posnažiti.« Zavriskal je očka »Cia-cip, cia-cip«, nato zapel svoj »grižu« in odbrzel po tečno in lahko prebavljivo hrano. Da, da. Očka in mamica nimata majhnih skrbi!