Lovec glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXII., št. 4 april—mali traven 1979 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije. Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Glavni urednik: Tone Svetina Odgovorni urednik in urednik: France Cvenkel LOVEC izide praviloma vsak mesec. Prva številka letnika" izide v začetku leta, v januarju. Po mnenju Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Ta številka je izšla v 19 800 izvodih. Letni prispevek zveze lovskih družin Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina (177,37 din) za glasilo Lovec, je po članu 300 din. Za druge člane je letna naročnina 250 din, za inozemstvo 400 din. Posamezna številka 20 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila Lovec, Župančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 21 245 in 21 819. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 60 din, od 15 do 25 besed 80 din, od 25 do 30 besed 180 din. Za vsako nadaljnjo besedo 8 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije: 50101-678-47158. BARVNA SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Medvedka z mladičema. Foto Blaž Krže SLIKE NA DRUGI STRANI OVITKA: 1. Planinska kavka — lepotica naših gora. Foto Janez Černač, DIANA 2. Lišček na osatu. Z njegovim semenom se namreč tudi hrani. Foto Janez Papež, DIANA 3. Teloh do aprila v nižavju že odevate, po hribih in gorah pa njegov cvet še razveseljuje ljubitelja narave. Foto Jože Markizeti 4. Po njenem kljunu, ki je brez temnih lis, spoznamo divjo ali sivo gos (Anser anser). Sem in tja pozimi obišče tudi naše kraje. Divje gosi vseh vrst — razen njivske gosi — so vse leto zaščitene! Foto Konrad Mlinar 5. Zakon uvršča med divjad tudi laboda grbca (Cygnus olor), ki pa je vse leto zaščiten. Foto Ivo Napotnik VSEBINA: Ivan Veber 102 Prevelika namnožitev — katastrofa — ozdravitev Miha Adamič 104 Kako z divjim petelinom v prihodnje? Andrej Bidovec 105 Poročilo o boleznih divjadi v SR Sloveniji za leto 1978 Geza Hodošček 108 Steklina v Prekmurju C. F. 108 Steklina tudi na Gorenjskem Ludvik Marič 110 113 Lisica — zanimiva divjad Uplenjene zveri in pižmovke v loviščih SRS v lov. letih 1976/77 in 1977/78 — statistični pregled France Avčin 114 Nelatinske zgodbe o medvedih — II. Iz jugoslovanskih republik in pokrajin: 117 Lovstvo v SR Hrvatski — Antun Biber Literatura: 119 Vlado Firm: Ples rdečega jelena — Fr. Cvenkel Lovski oprtnik: 119 Zakaj ne bi še nadalje veljala popolna zaščita divjega petelina? — V. Štraus Jubilanti: 122 Lovska kinologija: 124 Plan kinoloških prireditev za leto 1979, od 30. aprila dalje Lovska organizacija: 126 Ustavno sodišče Jugoslavije o dvojnem članstvu — P. P. 126 Lovska zveza Slovenije jih je odlikovala 120 Značke lovskih organizacij — XI. V spomin: 128 Mladi pišejo: 129 Fotokino klub Diana: 130 Razstava diapozitivov v Cerknem, Idriji in Rizziju — V. Gnezda Šaljive: 130 V tem mesecu zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, mink, siva vrana, sraka, šoja) in na tu navedeno in prikazano divjad. Kolikor seveda lovska organizacija s svojim sklepom lovne dobe ni skrajšala oziroma lova ni povsem zabranila in je odstrel planiran. m medved Na okuženem in neposredno ogroženem območju s steklino Je dovoljeno odstreljevatl v neomejenem številu: jazbece, kune belice In zlatice, dihurje, velike in male podlasice, vidre. Okužena ali neposredno ogrožena območja so občine: Murska Sobota, Dravograd, Gornja Radgona, Jesenice, Lendava, Ljutomer, Maribor, Mozirje, Radlje ob Dravi, Radovljica, Ravne na Koroškem in Tržič. Ravnanje z uplenjenimi zvermi in plžmovkami predpisujeta 13. In 14. točka odredbe o zatiranju stekline (Lovec, št. 1 — januar 1979, na 6. strani). m divji prašič Vodeča svinja je zaščitenal 11. IV. vzhod ob 5.24 in zahod ob 18.43 26. IV. vzhod ob 4.58 in zahod ob 19.03 D 4. IV., 12. IV., C 19. IV., 26. IV. Prevelika namnožitev -katastrofa - ozdravitev Ivan Veber Lovska stroka je v povojnem obdobju oblikovala stališča tako, kakor se je spreminjalo stanje divjadi v naših loviščih. V zadnjem desetletju najbolj preseneča biološka eksplozija — prevelika namnožitev — parkljaste divjadi. Hkrati ugotavljamo nasproten pojav pri divjadi nekaterih drugih vrst. Silovite spremembe števil divjadi so nevarne lovskogojitvenim stališčem, ker lahko napovedujejo katastrofo. Spremembe v živi naravi nastajajo zaradi zunanjih vplivov, v obliki valovanja. Valu sledi dolina, veliki številčnosti pa majhna. V prirodni stojni obliki so valovanja komaj opazna. Človek je zaradi svoje koristi pospeševal rastlinojedo divjad na ta način, da je iztrebljal mesojedo. Naravne silnice pa hočejo vračati stanje živalske združbe v pra-bitno obliko, šele množičen pogin je tisti zdravnik, ki izloči neodporna živa bitja in ustvari pogoje za rojevanje odpornih. Za lovca pa je ta pojav katastrofa. Če je cilj lovskega gospodarjenja zdrava in odporna divjad, potem bi sedaj težko trdili, da je stanje blizu cilja. Za tako oceno bi seveda najprej morali poznati naravno obliko v naravnem okolju. In če bi še vedeli, kaj imamo v lovišču, bi lahko opravili primerjavo stanja in modela, kako popačene so sedanje združbe divjadi, kako škodljivo je nenaravno okolje in kako neustrezen je način lovskega gospodarjenja. Opisani pojavi segajo prek mej srednje Evrope. Kakor smo brali, se ekologi (ekologija je nauk o vplivu okolja na življenje rastlin in živali) bojijo, da se bodo posledice sedanjega razvoja parkljaste divjadi katastrofalno odražale v rastlinskem svetu, če lovsko gospodarjenje ne bo ukrenilo potrebnega. Živalske naravne združbe slabo poznamo. Zato živalstvo primerjam s pragozdom, ki je predstavljal v našem podnebnem pasu prabitni življenjski prostor divjadi. Ker za gospodarstvo pragozd ni primeren, smo ga preoblikovali v gospodarski gozd. Sedaj se trudimo, da bi imel gospodarski gozd prirodno obliko, ki povzema vsebino iz pragozda. Tak gozd bi bil stabilen in bi nudil tudi divjadi več hrane. Enakomerni čisti gozdovi brez podrasti in plantaže so protinaravne oblike in gospodarjenje z njimi pomeni napor za vzdrževanje stanja, ker je proces rušenja življenjskih pogojev nenehno prisoten. Nekaj podobnega je v odnosih med divjadjo. Bolj ko jo lovec prilagaja športnim ciljem, bolj je ogrožena. Ker lovec izgublja stik z naravo, nehote prenaša načela civilizacije v lovišče. Poznane so »hlevske« teorije, »bamby« mentaliteta. Toda narava je kruta, ne pozna humanizma. Na hitro povečanje števila parkljaste divjadi, na upadanje njene teže in večanje gospodarske škode smo lovci reagirali s povečanim odstrelom. Povečani dohodki pokrijejo povečane stroške in športnim ciljem je ustreženo. Drugo sliko dobimo, ko se zavemo, da ta pot ne pelje v nedogled. Ali ne bo nastopilo stanje, ko bomo morali prenehati z od-strelno rekreacijo in zopet z dolgoletno zaščito popravljati napake?! Upam, da sem problem predstavil dovolj grozljivo. V nadaljnjem izvajanju želim lovce prepričati, da je pričakovati rešitev samo od večjega odstrela napaka, s katero si slabšamo perspektive. Bistvo bi morali najti v kakovosti odstrela in tisto, kar ne znamo, prepustiti naravi. Če bo večji odstrel po kakovosti neustrezen, bo napaka večja, stanje divjadi pa še bolj majavo. Edino, kar na tak način moremo doseči, je zmanjšanje škode zaradi objedanja. Lovci od nekdaj tekmujemo za boljšo trofejo, žal je trofeja del telesa živali in je v poprečju sorazmerna njeni življenjski moči. Plemenjaki so padali hitreje, kakor so se vraščali dozoreli namestniki. Nosilce populacije so zamenjali nedorasli, tekmovanje je prenehalo, naravna izbira ne deluje. Posledica: izroditev v populaciji ali njenega socialnega stanja. Primer: Srnjak brani teritorij. Ko ga pospravi trofejni lovec, se pojavi na teritoriju več mladih srnjakov. Zelo verjetno je, da si ga bodo razdelili, ker nobeden ni dorasel braniti celega. Kakovost smo zamenjali s količino, hierarhijo z anarhijo. Zakaj je v ohranjenem okolju gostota divjadi manjša, struktura po spolu in starosti ustreznejša, vedenjske značilnosti normalnejše? Navadno se tudi lovec v takem okolju redkeje pojavi, ker je praviloma bolj oddaljeno. Nasprotno pa je na obsežnih poljskih zemljiščih, kjer ugotavljamo slabo kakovost okolja, divjad številna, slabe kakovosti in neodporna. Samo s količino hrane si vseh pojavov v naravi ne moremo razložiti. Omenil sem vedenjske značilnosti divjadi. Znane so tiste, ki so pomembne za lovca na lovu. Priljubljen je lov v »ženito-vanjskem času«. Neustrezna socialna struktura divjadi spremeni vedenjske značilnosti in lovci se sprašujemo: zakaj petelin ne poje, zakaj srnjak ne pride na klic itd. Lovska znanja so stara, podedovana. Kvarjenje okolja pa je moderna iznajdba in se nanj še nismo privadili. Presenečajo nove naselitve jelena, muflona, divjega prašiča. Podobno, kakor v primerih prevelike namno-žitve, tudi naseljeno divjad poprečno sestavljajo mlajše živali, če lovsko gospodarjenje ne upošteva poprečne starostne strukture divjadi, je težnja za trofejnim odstrelom še bolj škodljiva. Mlade združbe so manj odporne, labilne. Zato je sprva upravičen odstrel le v najmlajšem razredu. Tako izbira tudi narava. Učimo se od nje! Gamse je pred desetimi leti razredčila kužna slepota, sedaj jih redčijo garje. Da je tako, gotovo pri lovskem gospodarjenju nekaj ni bilo pravilno. Za lovca je bilo nečastno, če odstreljeni gams ni imel rogljev vsaj dva prsta »čez uhlje«. Streljali smo najmočnejše, mlajšim pa dajali vse možnosti po načinu »pridelovanja solate«. Sedaj katastrofa kaže, kaj vse je nesposobno preživeti. n aprilu polnimo solnike Zanimivo bi bilo analizirati število uplenjenih starih gamsov. Po lovski praksi vidim, da jih je zelo malo. Ali je to prav? Vedeti bi morali, da z 20 % odstrelom in obstoječim načinom odstrela gams ne bo mogel dopolniti 6 let. In kje naj se potem vzame 30% starih, ki so predpisani po smernicah? Tega račun ne pove. Nekateri lovski teoretiki biologijo o gamsu enostavno enačijo s srnjakom, ker ga bolje poznajo. Take po-splošitve niso dopustne. Socialne lastnosti vrste so odvisne od strukture, okolja, letnega časa itd. Oblikuje jih celo način lovskega gospodarjenja skladno z vsebino odstrela. In če z odstrelom močnejše divjadi Porušimo naravni red, pade kakovost in pride do sprememb, ki privedejo h katastrofi, če posekamo najmočnejša drevesa, bo gozd podiral veter, če popačimo prirodno stanje, se sprožijo obrambni mehanizmi. Biološka eksplozija je že lahko eden izmed mehanizmov, ki bo povzročil ozdravitev populacije po pospešenem izločanju, poginu. Ozdravitev Bi bila trajna le ob prenehanju delovanja škodljivih vplivov. Toda ali je to sploh še mogoče? Očitni so obrambni mehanizmi pri divjih živalih v ujetništvu. Uspešen razplod više organiziranih živali je v takih pogojih izjemno redek, ker imajo premalo prostora za življenjske funkcije. Tudi pri ljudeh poslabšanje okolja sproži podobne Probleme. Spomnimo se na socialne "bolezni« mestnega okolja, četudi je prav tod najbolje poskrbljeno za hrano in zaščito. Povrnimo se h gamsom, ki imajo najbolj črno bodočnost, že napoved epidemije jih je zadela s povečanim odstrelom. Bilo bi še dobro, če bi ga izvajali po smernicah! Toda, ali bomo proti kršiteljem ukrepali? človek ima resnično malo možnosti, da v naravnem okolju izvede koristen ukrep. Vse možnosti pa zapravimo, ee se obnašamo potrošniško: vsi bi imeli radi najredkejšo trofejo. Ne strinjam se s takim načinom »preprečevanja« gamsje garjavosti v zgornji Savski dolini. Nikoli ne bom pozabil besed, ki so jih napisali Kranjskogorci sami: s kroglo ozdravljeni gamsi ... Ponovili smo nesmiselno streljanje gamsov v Trenti pred desetimi leti. Če normalno od garjavosti preboli 20% gamsov, ima vsak tak petkratno ceno! Valovi epidemije so kazalci izroditve in nobeno redčenje je ne ustavi. Verjetno pa je, da bo bolezen prebolelo več živali tiste populacije, ki je ni zdesetkala puška. Ni moj namen obsojati primer, storjen je bil dobronamerno po odločitvi vodilnih strokovnjakov. Treba je priznati napako in je ne ponavljati zaradi prestiža posameznika! Lovci bi se morali »pozabavati« tudi s čim drugim, kakor so proslave, razstave, uniforme, prapori, akti, značke itd. Najbolj priljubljena tema biološke plati so nepomembne deformirane trofeje, ki jih vsi brezmejno ljubimo. Lov ne more biti le rekreacija, statusna dobrina in ko-lekcionarstvo trofej. Ali bo treba gojitev divjadi profesionalizirati in ločiti od lovskega športa? Narava je vedno bolj prizadeta in marsikje komaj še celi od človeka prizadejane rane. Pričeti jo moramo bolje spoznavati, se učiti od nje in ji tako pomagati tam, kjer smo jo prizadeli. »Po čbelcah se vižej« so včasih modro rekli. Dokler so še žive, da nam bodo kazale pot! Tudi moja razmišljanja so enostranska in se bodo komu zdela pomanjkljiva. človeški razum zelo težko predvideva posledice sprememb v naravi zaradi neskončnega števila kombinacij in zaradi pomanjkanja znanja o življenju. Znanost predvideva najtežje poslabšanje okolja konec tega stoletja, šele potem bo človek voljan uporabiti tehnologijo za obrambo okolja, potrošništvo pa omejiti na smiselno raven. Sedanje lovsko gospodarjenje pa je pogosto slika potrošništva v lovišču, katerega objekt je divjad. Kako z divjim petelinom v prihodnje? Ponovno aktualna tema, ki terja odgovor Miha Adamič, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri BF Številčnost divjega petelina upada, podobno kakor v drugih alpskih deželah, v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji. Že leta 1972 so delegati na občnem zboru Lovske zveze Slovenije predlagali popolno zaščito te divjadi, vendar predlog takrat ni bil v celoti sprejet. Pač pa sta (po sklepu tega občnega zbora) strokovni sekretariat ter tedanja gospodarska komisija LZS, s strokovno pomočjo ing. Vitomira Mikuletiča, izvedla anketo o divjem petelinu, ki je zajela večji del lovskih družin in zavodov za gojitev divjadi v območju razširjenosti divjega petelina. Rezultati omenjene ankete so v veliki meri vplivali na spremembo režima lova na to divjad po letu 1972, in sicer: — časovni premik in skrajšanje lovne dobe na 21 dni v letu, tj. od 10. do 31. maja (prej od 1. aprila do 31. maja). — skrbno načrtovanje višine odstrela glede na »kapaciteto« rastišč. Kljub najmanjšemu in skrbno načrtovanemu odstrelu, ki se po letu 1972 giblje le med 50 in 70 petelini letno, pa se številčnost te divjadi v Sloveniji n e povečuje. Divji petelin je navezan na specifične oblike oziroma kakovosti življenjskega okolja, zato moramo vzroke za zmanjševanje številčnosti in hkrati krčenja areala iskati ne le v klimatskih spremembah, v novejšem času tudi v spremembah, ki jih vnaša vse močneje izražena človekova prisotnost v teh okoljih. Na ta dejstva, ki usodneje kakor načrtovan odstrel vplivajo na razširjenost divjega petelina, je sicer opozorila že anketa iz leta 1972. Žal pa tedaj veljavni zakon o lovstvu (iz leta 1966) ni slonel na ekoloških izhodiščih — divjad v njem ni bila opredeljena kot sestavni del okolja, zato takrat ni bilo mogoče uveljavljati načela aktivnega varstva, tj. ohranjevati neobhodne kakovosti življenjskega okolja ob istočasnem varstvu divjadi (to načelo brez izjeme velja za celotno favno), namesto klasičnega pasivnega ohranjevanja zgolj s prepovedjo lova. Pred nami je predlog Zveze lovskih družin Maribor o popolni zaščiti divjega petelina v celotni Sloveniji. Ta predlog je vsekakor odraz sedanjega stanja oziroma številčnosti te divjadi v naših loviščih. Med drugim pa izhaja tudi iz nedvomne resnice, da bi bilo po odločitvi v smislu predloga lažje uveljavljati »koncesije« v smislu aktivnega varstva za divjad, kakršna je divji petelin, nasproti gozdarstvu ter nevarno napredujočim apetitom po širjenju in snovanju novih turističnih centrov znotraj petelinjih območij. Komisija za gojitev velike divjadi pri LZS je v zvezi s predlogom ZLD Maribor sprejela sklep, da je treba predhodno jasno opredeliti zahteve za ohranjevanje vseh tistih kakovosti v okoljih divjega petelina, brez katerih je zgolj odpoved lovu nedovoljna garancija za bodočnost te vrste. Zato v tem letu pričenjamo s širšim popisovanjem »živih« petelinjih rastišč v Sloveniji, kar pa bo mogoče zadovoljivo opraviti le z najresnejšim sodelovanjem poznavalcev divjega petelina — članov LD v območjih, kjer ta divjad živi. Prav tako računamo tudi s sodelovanjem OZD — zavodov za gojitev divjadi, ki upravljajo najmočnejša, še ohranjena petelinja območja v Sloveniji. Strokovno vodstvo popisovanja (priprava vprašalnikov, kart, vrednotenje zbranih informacij itd.) bo, v sodelovanju s svetom za gojitev divjadi in strokovnim sekretariatom LZS, prevzel odsek za lovstvo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo (IGLG). Predvideni popis bo v nekem smislu sicer ponovitev ankete o divjem petelinu iz leta 1972. Vendar pa se je v obdobju med letom 1972 in tem popisovanjem v slovenskem lovstvu »zgodilo marsikaj«. Sprejeli smo na sodobnih ekoloških načelih zasnovan Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ki v odnose med lovstvom in drugimi koristniki prostora vnaša celo vrsto izhodišč in konkretnih možnosti usklajeno načrtovati in delovati v smislu skupno postavljenih ciljev. Na teh sistemskih izhodiščih okvirno temelji tudi način zbiranja podatkov tega popisa: 1. Popis »delujočih« petelinjih rastišč v pomladnem času s pomočjo sodelavcev »na terenu« (kraj, število pojočih petelinov, krajši opis značilnosti ra- stišča). Po vprašalniku, ki je že pripravljen. Uspehe popisa (ki ga bomo ponavljali v naslednjih 4 letih in izpopolnjevali z izsledki dodatnih opazovanj v jesenskem in zimskem obdobju) bo možno takoj uporabiti v izhodiščih za lovskogospodarske in prostorske načrte, oziroma za enega izmed določenih elementov dogovarjanja v okviru lovskogojitvenih območij. Pri tem je potrebno opozoriti, da naj popis zajame vsa (oz. čim več) znanih »delujočih« rastišč. Pri tem bo potrebno čim točneje opredeliti položaj rastišč (gozdnogospodarska enota, oddelek, odsek), da jih bo možno vrisati v karte 1 : 25 000 (predpisano merilo tematskih kart v prostorskih načrtih). 2. Analizo kakovosti območij rastišč oziroma stanišč divjega petelina, ki obsega opis oblike gozda, nadmorsko višino, lego, osvetlitev, lesno zalogo, način gospodarjenja z gozdom idr., bomo opravili po popisu. 3. Podatke za analizo vzrokov nazadovanja ali propada nekdaj ustaljenih rastišč bomo zbirali hkrati s popisom. Pri tem se bo treba izogibati subjektivnim, nepreverjenim stališčem, ki so v lovstvu še vedno zelo pogostna. Z vrednotenjem ugotovitev, zbranih med terenskim delom, bomo razširili spoznanja o ekologiji divjega petelina v SR Sloveniji, na katera bomo skušali postaviti model oziroma način ohranjevanja te divjadi v prihodnje. Istočasno pa bo temeljito poznavanje navezanosti divjega petelina na okolje značilnih oblik ter reakcij na večje spremembe v okolju dovolj prepričljiv dokaz, s pomočjo katerega bo možno uresničevati načelo aktivnega varstva, kar mora lovstvo uveljaviti za divjad vseh vrst. Poročilo o boleznih divjadi v SR Sloveniji za leto 1978 Andrej Bidovec, Inštitut za zoohigieno in patologijo divjih živali v TOZD za veterinarstvo BF, Ljubljana, Gerbičeva 60 V skladu s pogodbo med Lovsko zvezo Slovenije in Inštitutom za zoohigieno in patologijo divjih živali v Ljubljani obveščamo lovce o pregledih najdene poginule divjadi ali njenih delov in o pomembnejših boleznih v letu 1978. Že vrsto let nam lovske družine pošiljajo na pregled poginulo divjad ali njene dele, predvsem takrat, ko se pojavijo pri posamezni vrsti pogostejši pogini ali če je divjad ogrožena z boleznijo, ki povzroča množične pogine. S pomočjo glasila Lovec so naši lovci v veliki meri že seznanjeni z najbolj pogostimi boleznimi pri divjadi, pa tudi s takimi, pri katerih je neposredno ogrožen tudi človek, s tako imenovanimi zoonozami. Veliko vlogo pri seznanjanju lovcev so lani imela tudi številna predavanja po vsej naši republiki za lovce-preglednike uplenjene divjadi. Predavanja so bila na pobudo Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Lovske zveze Slovenije. Poleg pregledov in poslanih trupel smo na našem inštitutu tudi v minulem letu organizirali načrtne akcije, ko smo z lastnimi močmi in s pomočjo lovcev zbirali in pregledovali določene dele divjadi posameznih vrst. Tako smo organizirali preglede uplenjenih zajcev na brucelozo, gamsjih pljuč na pljučne zajedavce, jelenjadi na podkožnega zolja, gamsjih kož na gamsjo garjavost itd. Lovske družine in druge organizacije so nam ob pošiljkah poginule divjadi PO večini posredovale tudi podatke 0 tem, kje je bila divjad najdena in kje je bilo opaženih več poginulih živali iste vrste ipd. Prosimo, da skupaj s kadavri oz. njihovimi deli lovci tudi v bodoče pošiljajo podatke (anamnezo). Na ta način nam omogočajo dopolniti marsikaj o vzrokih Pogina oziroma o epizootskih momentih. V večini primerov smo po vsaki raz-telesbi opravili tudi posebne para-zitološke in bakteriološke preiskave. V nekaterih primerih, na željo pošiljatelja in kadar smo upravičeno sumili na zastrupitev, smo izvedli tudi kemične preiskave. Na podlagi takih preiskav skušamo ugotoviti prvoten vzrok bolezni in pogina divjadi ter v določenih primerih svetujemo ukrepe. Rezultate preiskav redno sporočamo pošiljateljem, prepise pa tudi Lovski zvezi Slovenije, ki je plačnik preiskav. V letu 1978 smo pri našem delu ugotovili bolezni, ki v SR Sloveniji sicer niso nove in neznane, nastala pa so nova žarišča. Te so: steklina, gamsja garjavost in zajčja bruceloza. V letu 1978 smo pregledali 675 bodisi celih trupel ali posameznih telesnih delov. Večje število le-teh so nam poslali LD Stol, LD Jesenice, ZGD Triglav, ZGD Kozorog, LD Be-gunjščica. Manjše število pa 73 lovskih družin iz vse SR Slovenije. Vsako leto opažamo nenehen porast poginov srnjadi za zajedavsko anemijo, kar je zanesljivo v zvezi z naraščanjem števila srnjadi in po- nekod že z okuženostjo terena. O bolezni sami je v minulih letih Lovec že poročal. (Glej zadaj na ovitku barvno sliko 3!) V zadnjih številkah Lovca in v dnevnem časopisju je bilo veliko napisanega o steklini in ukrepih zoper to tudi človeku zelo nevarno bolezen. Poleg Prekmurja, kjer je steklina registrirana že vrsto let, se je steklina v Sloveniji pojavila tudi v okolici Kranjske gore. Do zdaj (10. 3. 1979) je od tu ugotovljenih pet primerov stekline pri lisicah. Izkušnje iz dežel, kjer imajo steklino že dalj časa, kažejo, da je izkoreniniti to bolezen izredno težko in da se širi ca. 20 km letno. Strokovnjaki s tega področja so si edini, da je širjenje te bolezni v neposredni zvezi s številčnostjo lisic in da imata za prenos stekline na človeka največjo vlogo domača mačka in pes. O okužbi, razvoju bolezni in nevarnostih ter posledicah stekline je Lovec že veliko pisal. Vendar ni odveč opozoriti lovce, predvsem na ogroženih področjih, na največjo •%>. ' f » % t Lanščak — ni bolan, pač pa pohabljen; kosilnica mu je mladiču zadela zadnjo desno nogo Foto J. Ivanjšič budnost in pazljivost, zlasti pred lisicami in drugimi zvermi z nenormalnim obnašanjem. Literatura navaja pri stekli divjadi mesojedih vrst in steklih domačih živalih kot najbolj opazno napadalnost. Toda stekla lisica ni vedno napadalna, lahko je neplašna, kakor »udomačena« pride na dvorišče, v neposredno bližino hiše, pusti se božati, ne boji se psa in podobno. Takšno obnašanje močno dovoljuje sum na steklino. Končno zanesljivo diagnozo pa da le virološka preiskava vzorcev iz možganov živali. V letu 1978 smo na inštitutu pregledali 230 vzorcev kož uplenjenih gamsov. Pošiljale so nam jih lovske družine in druge lov. organizacije z ogroženega področja, kar je sedaj praktično skoraj vsa Gorenjska. V letu 1978 so se gamsje garje razširile po loviščih ZGD Triglav, LD Begunjščica in ZGD Kozorog. Garje so dobili tudi kozorogi v koloniji v Podljubelju. Sedaj je gar-javost razširjena na 80 000 ha najboljših gamsjih lovišč, kar pomeni, da je ogrožen obstoj izredno velikega števila te divjadi. Posledice gamsje garjavosti so nam znane iz primerov okužb v minulih letih (od 1975 do 1978) na področju severozahodne Slovenije, kjer je ponekod ta bolezen praktično izpraznila lovišča. Zadnji ugotovljeni in diagnostično potrjeni primeri dokazujejo, da gamsja garjavost ogroža že tudi tolminsko področje. (Glej zadaj na ovitku barvno sliko 4!) Pri poljskem zajcu v več primerih ugotavljamo, da so povzročitelji poginov kužni agensi. Na pregled sicer dobivamo le odrasle živali. Tudi pri povoženi in drugače ponesrečeni divjadi je večkrat bo- lezen prvi vzrok smrti, vendar take divjadi lovci povečini ne pošiljajo na pregled. Najbolj pogost vzrok poginov pa je zajčja kuga. Kaže se z močnimi pljučnicami in s spremembami na prebavilih. Bakteriološke preiskave dajejo zelo razljčne rezultate, tako da je povzročitelj te bolezni po vsej verjetnosti virus. V loviščih z vsakoletnim odstrelom do zdaj nismo zabeležili večjega pogina, pojavljajo se le izjemni primeri. Na področjih, kjer pa imajo lov. družine tako imenovane »rezervate«, smo ob izbruhu zajčje kuge naleteli na številne pogine v zelo kratkem času. Tudi v letu 1978 smo organizirali pregled zajcev na brucelozo, uplenjenih na področju ZLD Koper, ZLD Gorica in ZLD Postojna. Zaradi izredno majhnega odstrela (ponekod imajo lov že omejen le na mesec dni) smo pregledali na terenu le 49 uplenjenih zajcev. Od teh so bili 3 brucelozni. Na osnovi našega dolgoletnega spremljanja bruceloze na tem področju smo prišli do zaključka, da se je bruceloza med zajci s Koprskega, potem ko je bila tam diagnosticirana leta 1961 v 4 loviščih lov. družin, razširila v letu 1963 na področje ZLD Postojna. Leta 1965 smo ugotovili prvi primer bruceloze na območju ZLD Gorica. Leta 1970 se je bruceloza razširila na območje Postojne, leta 1971 v Vipavsko dolino in leta 1973 se pojavi v neposredni okolici Nove Gorice. Hitrost širjenja te bolezni je okoli 10 km letno. Leta 1974 se bolezen razširi do reke Soče, ki je zajcu prirodna zapreka, in hribov Snežnik—Javornik—Hrušica— —Nanos—Trnovski gozd. V zadnjih štirih letih se bolezen prostorsko ni več širila. Domnevamo, da do spontanega prehoda bolezni iz tega žarišča v osrednjo Slovenijo ne bo prišlo. V letu 1978 smo odkrili še eno žarišče bruceloze pri zajcih: na območju ZLD Murska Sobota. Začetne preiskave so pokazale, da gre za enakega povzročitelja bolezni kakor na Koprskem, osebna anketa med lovci pa kaže na dokajšnjo teritorialno razširjenost. Naša naloga v letu 1979 bo: ugotoviti razširjenost in intenzivnost bolezni v Prekmurju. Verjetno večina naših lovcev te bolezni ne pozna. (Glej zadaj na ovitku barvni sliki 7 in 8!) Bruceloza je kužna bolezen domačih in divjih živali, ki jo povzročajo mikroorganizmi iz rodu Bru-cella. V naravi jo v SR Sloveniji najdemo pri poljskem zajcu (Lepus europaeus Pall) in jo povzroča predvsem Brucella suis var, Thomsen (mikroorganizmi, specifični pri domačih prašičih, prilagojeni pa zajcu). Bruceloza je v prvi vrsti bolezen spolovil in rodil. Pri zajcih samcih se bolezen najprej razvije na modih, pri samicah pa v maternici. Potem, ko se je zajec okužil z bru-celami, se mu v modih začno razvijati vnetni procesi, ki privedejo do ognojitve in do propada celičnih elementov, ki proizvajajo semenčice. Zajec postane doživljenjsko jalov, a je še vedno sposoben za za-skoke. Pri okuženi zajki bolezen povzroči vnetje maternične sluznice. V taki maternici se oplojeno jajčece ne more vgnezditi, če pa do tega pride, se plod ne more do kraja razviti in zamre. Tudi pri zajki, kljub temu da je jalova, nagon po spolnem stiku v času gonje ni zmanjšan. V kasnejšem stadiju se bruceloza pokaže v obliki ognojkov tudi na drugih organih in v podkožju. Za brucelozo obolijo le spolno zreli zajci in zajke. Bolezen se prenaša v prvi vrsti ob spolnem stiku. Zdrav zajec se okuži pri zaskoku obolele zajke, zdrava zajka pa, če jo zaskoči bolan zajec. Ni pa izključena okužba tudi na paši, z zelišči, na katerih so brucele. Ko se bolezen pojavi prvič na kakem teritoriju, oboli okoli 25 do 30 °/o staleža odraslih zajcev. V poznejši fazi se število odstotkov zmanjša izpod 10 in pri tem tudi ostane. Oboleli zajci praviloma ne poginjajo za brucelozo. Praksa je pokazala, da se zajci kljub obsežnim spremembam na spolnem organu in pozneje na notranjih organih obnašajo normalno. Lovec opazi spremembe komaj na uplenjenem zajcu, največkrat pri iztrebljanju. Osnovni preventivni ukrep bi bil: preprečiti prenos Brucellae suis (specifično prašičji bacil) na poljskega zajca, kar pomeni predvsem močno kontrolo domačih prašičev, posebno v ekstenzivnih pogojih reje. Ob morebitnem pojavu bruceloze pri prašičih je potrebno pravilno in neškodljivo odstranjevati kadavre, abortirane plodove in ovojnice ter pazljivo ravnati s plodnimi tekočinami, da se prepreči stik s prosto naravo. Ob najdbi bruceloznega zajca je treba oprezno ravnati, kajti bolezen lahko prenesemo na druge živali, posebno na prašiče, pa tudi okužba človeka ni izključena. Uspešno zatreti brucelozo pri poljskem zajcu bi bilo možno edino z odstrelom vseh bruceloznih zajcev v lovišču in z naselitvijo zdravih, kar pa je praktično neizvedljivo, tako da nam v borbi proti tej bolezni ostanejo le preventivni ukrepi. Viri: Sekcijski zapisniki Inštituta za zoohi-gieno in patologijo divjih živali za leto 1978. W. Kerschagl: VVildkrankheiten. A. Bidovec: Bruceloza divljih zečeva u Sloveniji (Referat na simpoziju »Lovstvo«, Beograd, oktober 1976). Lovci, lovske družine, lovske OZD! Čim več pozornosti odstrelu sivih vran in srak, ki uničujejo gnezda in legla male divjadi! Steklina v Prekmurju Geza Hodošček, dipl. vet. Bil je snežen, mrzel zimski dan, ko sta pred 7 leti prišla v pisarno veterinarske inšpekcije SO Murska Sobota dr. Karel Gošler, direktor RVU, in dipl. veterinar Zoltan Šiftar, direktor veterinarske postaje v Murski Soboti. Dogovorili smo se, da takoj odpotujemo na Madžarsko v Zalaegerszeg, na županijski veterinarski zavod. Madžarski kolegi so nas, čeprav nismo bili najavljeni, prisrčno sprejeli in že smo se pogovarjali o nevarni nalezljivi virusni živalski bolezni slinavki in parkljevki, za katero smo domnevali, da naj bi bila takrat prisotna v žalski županiji. Madžarski kolegi naše domneve sicer niso potrdili, kar nas je delno pomirilo, toda v nadaljnjem pogovoru smo postali pozorni na steklino, na katero nas je opozoril dr. Imre Toszegi, direktor veterinarskega zavoda. Odkrito nam je povedal, kako so pred neKaj dnevi ugotovili steklino. Pri belem dnevu so na dvorišču blizu madžarsko-jugo-slovanske meje z vilami pokončali steklo lisico. Nadalje je povedal, da je celotna Madžarska okužena s steklino. Zvedeli smo torej za posebno nevarno kužno bolezen — silvatično ali gozdno steklino (Lyssa-Rabies), ki se je pojavila blizu naše državne meje. Znano je, da se silvatična steklina širi letno od 20 do 40 km, za razliko od urbane stekline, ki se drži v nekaterih krajih. Zavedali smo se nevarnosti, ki preti najprej Prekmurju, potem pa še drugim predelom Slovenije in Jugoslavije. Takoj po prihodu domov smo odredili stroge preventivne ukrepe, kot šo: pasji zapor-kontumac, prepoved lova s psi, prebivalstvo smo obvestili o nevarnosti stekline prek lokalnega radia, časopisja, z letaki in na krajevno običajne načine. Lovskim organizacijam pa smo naročili odstreljevati zveri-divjad kakor tudi potepuške pse in mačke. Lovce smo opozorili, da naj imajo za pobiranje, prenašanje ipd. odstreljenih zveri in poginulih divjih živali roke gotovo zaščitene z gumi- jastimi ali polivinilastimi rokavicami, prevažajo oz. pošiljajo pa naj jih le v polivinilastih vrečah. Vse take živali smo tudi prepovedali odirati. Sledila je odredba o ukrepih za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje stekline v SR Sloveniji (Ur. list SRS, št. 35/73). S tem aktom smo dobili predpis, ki je preciziral postopek o zatiranju te nevarne, hitro razvijajoče se virusne bolezni, za katero lahko obolijo živali in ljudje. Najčešče se prenese z ugrizom in se vedno konča s smrtjo okuženega človeka ali živali. Kljub vsem strogim ukrepom pa se je steklina v Prekmurju le pojavila, 25. septembra 1973, v vasi Šalovci, občina Murska Sobota. Na kmečko dvorišče je zvečer okrog devetih prišel lisjak in začel napadati psa, privezanega na verigi. Pes je lajal Steklina tudi na Gorenjskem Izvršni odbor Zveze lov. družin Gorenjske je 16. jan. 1979 na svoji seji, ki so se je udeležili tudi predstavniki gorenjske veterinarske službe (Hajnri-har, Prestar, Malovrh), med drugim sklenil: — Lovci iz neposredno ogroženega območja s steklino (občini Jesenice in Tržič ter lovišče LD Jezersko) so dolžni oddajati vse uplenjene divje zveri (lisica, jazbec, kuni, podlasici, dihur, vidra) in pse ter mačke v preiskavo Živinorejsko-veterinarskemu zavodu Gorenjske (ŽVZG). — Osnovna zbirališča za kadavre so pri lovskih družinah, ki se, v sodelovanju z veterinarskimi inšpektorji, dogovore o načinu in kraju zbiranja. — Po dve lov. družini skupaj nabavita zmrzovalno skrinjo in jo namestita na najustreznejšem mestu, vendar ne tam, kjer se zbira druga uplenjena divjad. Na teh zbirnih mestih občasno pobira kadavre ŽVZG. — Za preprečevanje širjenja stekline se za območja ogroženih občin (Jesenice, Tržič) uvedejo nagrade za pokončevanje divjih zveri in psov ter mačk: za mačko 50 din, za vsako drugo zver 100 din (tudi za psa). Stroške za nagrade krijejo občinska skupščina, ZLD in pristojna LD. Nagrade se obračunavajo mesečno, ko vsaka LD pripravi tudi poročilo o številu uplenjenih divjih zveri ter pokončanih psov in mačk. Natančnejša navodila o tem dobi vsak lovec na neposredno ogroženem (in okuženem) območju. Inštitut za zoohigieno in patologijo divjih živali BF v Ljubljani, Gerbičeva 60, je 21. januarja 1979 dobil na pregled lisico, ki jo je s sekiro pokončal kmet J. Žerjav iz Podkorena. Lisica je bila mlajša samica, z dobro zamaščenim podkožjem. Na laboratorijskem pregledu so ugotovili, da je bila stekla. To lisico je najprej opazila neka vaščanka. Obnašala se je zelo sumljivo in tudi pred njenim psom ni bežala. Vaščanka je ravnala pravilno, ker je o lisici takoj obvestila lovca. Vendar jo je namesto lovca pokončal že J. Ž. Sicer so pa s tega območja (LD Kranjska gora) že v začetku januarja t. L poročali o lisici, ki je napadla lovskega čuvaja in nagnala gozdarja na obcestno ograjo. Lovišče LD Kranjska gora spada v občino Jesenice, ki jo je odredba o preprečevanju stekline (22. 11. 1978) razglasila za neposredno ogroženo območje. Toda z ugotovljeno steklino na območju Podkorena je dejansko jeseniška občina postala okuženo območje, novo neposredno ogroženo območje pa občina Radovljica. Poleg opisanega primera stekline pri lisici so do 10. 3. 1979 ugotovili z laboratorijskim pregledom steklino še pri 4 lisicah z območja občine Jesenice. C. F. Nad njeno simpatično prebrisanost je legla kruta resničnost — steklina Foto A. Koprivnikar in se spopadal z lisjakom. Lajež in trušč sta privabila gospodarja, ki je hotel pregnati napadajočega lisjaka. Toda lisjak se je zagnal tudi proti gospodarju, ki mu je komaj ušel v hišo. Lisjak se je čez čas umaknil z dvorišča na bližnji travnik, kjer ga je lovec domačin ustrelil. Zjutraj drugega dne so lisjaka prinesli v Mursko Soboto na veterinarsko postajo, od tu pa smo ga takoj poslali v Ljubljano na Veterinarski zavod Slovenije. Kmalu je prispel v Mursko Soboto telegram: lisjak je okužen s steklino. Pokončali smo tudi psa, saj se je grizel s steklo lisico. Tako je torej steklina prestopila državno mejo. Prinesla nam je velike nevšečnosti pa tudi strah. Medicina namreč še ne pozna učinkovitega zdravljenja proti tej smrtonosni bolezni, le preventivno cepljenje lahko zaščiti ljudi in živali. Na območju Zveze lovskih družin Prekmurje so lovci veliko prispevali pri zatiranju stekline. Samo iz občine Murska Sobota (žal nimamo podatkov iz občine Lendava) so prinesli oz. pripeljali na pregled: — v letu 1972 81 lisic, 3 pse, 3 mačke, 2 jazbeca — vse pregledane živali glede na steklino negativne; — v letu 1973 280 lisic, 4 pse, 2 mački, 2 divja zajca — pozitivnih na steklino 33 lisic in 1 pes; — v letu 1974 198 lisic, 9 psov, 2 mački, 3 jazbece, 2 divja zajca — pozitivnih na steklino 26 lisic, 1 Pes, 1 jazbec; — v letu 1975 136 lisic, 1 psa, 2 divja zajca — vse preiskane živali na steklino negativne; — v letu 1976 95 lisic, 2 divja zajca, 1 srno — vse preiskane živali na steklino negativne; ■— v letu 1977 67 lisic, 4 pse — na steklino pozitivnih 6 lisic; •— v letu 1978 133 lisic, 5 psov, 1 srno, 1 pižmovko — pozitivnih na steklino 40 lisic in 1 pes; ■— v letu 1979 (do 1. febr.) 13 lisic, 1 psa — pozitivna na steklino 1 lisica. Kakor vidite, so lovci soboške občine v sedmih letih poslali oz. prinesli na pregled 1043 lisic, 27 psov, 7 mačk, 5 jazbecev, 8 divjih zajcev in 2 srni. Veterinarska služba pa je še posebej pregledala glavo krave, sumljive stekline, in glavo teleta, sumljivega stekline. Od vseh pregledanih živali je bilo okuženih s steklino 106 lisic, 3 psi in 1 jazbec. Torej vsaka deseta pregledana lisica! Verjetno je nekaj obolelih lisic poginilo tudi v lisičinah; na ta način je odstotek okuženih lisic še večji. Lovci, stalež lisic je nujno treba zmanjšati — ne iztrebiti — če hočemo, da se steklina ne bo širila naprej po Sloveniji! Najpreprostejši recept: če bolna lisica ne pride v dotik z zdravo, je ne more okužiti! Torej, čim manj lisic, tem večja verjetnost, da bomo silvatično steklino izkoreninili. Seveda ob upoštevanju tudi drugih veterinarskih ukrepov! Nihče naj se ne zanaša na reko Muro, saj celo veletoki, kakor sta Donava in Ren, niso preprečili poti steklini, zato tega ne zmore tudi naša Mura. Slovenski lovci, za zgled naj vam bodo soboški, ki so dali na pregled prek 1000 lisic! Mogoče se moramo prav njim zahvaliti, da do sedaj steklina pri nas v Sloveniji še ni terjala človeških življenj. Lisica - zanimiva divjad Ludvik Marič Dobra reklama ima svojo moč po vsem svetu, tudi zaradi porabniške miselnosti ljudi. K reklami spada tudi spreminjanje mode, kar je potrebno za vzdrževanje obsega produkcije v tovarnah oziroma delavnicah. Modo narekujejo »kralji mode« in ljudje (poleg žensk tudi moški) jim sledijo. Spreminjanje mode je včasih tudi nerazumljivo, do nekaterih krivično, zlasti glede kožuhovine. Pred vojno je bil lisičji kožuh zelo cenjen in temu primerno drag, druga uplenjena divjad pa poceni. Po vojni pa naenkrat lisičji kožuh ni bil v »modi« In odkupna cena zanj je biia tako nizka, da nekateri uplenjenih lisic sploh niso odirali, ker pravilno izkoženje zahteva že precej skrbnega dela. Loviti lisice pa je bilo potrebno, ker so bile številne in so preveč desetkale malo divjad. Sicer pa lisice v preteklih in sedanjih pogojih sploh ni bilo oz. ni moč iztrebiti, kar se je izkazalo tudi pri najprizadevnejšem uničevanju te divjadi v loviščih, okuženih s steklino. Sedaj je lisičji kožuh že precej let spet v modi in postal je drag. Zato je lov na lisice zanimiv tudi s te strani. Zvitorepka mora biti zato zvitejša, še bolj oprezna, če hoče še naprej nositi svoj »modni« kožuh. Vendar pa je sedaj, ko je lisičji kožuh tako zanimiv in dragocen, lov na lisice na okuženih območjih s steklino nevaren. Steklina že dolga leta razsaja po Evropi in je tudi prekoračila našo državno mejo v Prekmurju ob Madžarski in Avstriji. Vsa sredstva in načini, ki so jih preizkušali drugod, stekline niso ustavili, ker niso uspeli dovolj razredčiti lisičjega staleža. Steklina je torej v Prekmurju.* Tudi drugod ob avstrijski meji nikoli ne moremo vedeti, če kaka lisica na * Letos so ugotovili steklino tudi na Gorenjskem, v lovišču LD Kranjska gora, tj. na območju občine Jesenice. Do 10. marca so ugotovili to bolezen že pri 5 lisicah. — Ur. — naši strani ni okužena s to strašno boleznijo, ki je prav tako kakor živalim nevarna tudi človeku. Zato pri odiranju lisic uporabljajmo zaščitne rokavice! Bodimo tudi zelo oprezni, da se ne ranimo, ali da na že obstoječe rane in praske ali na ustno sluznico ne pride lisičja slina, v kateri so lahko virusi stekline. Najbolje je odreti lisico še toplo, ker gre tedaj kožuh najlaže z nje in ga tudi najmanj poškodujemo. Sicer se mora pa vsak lovec v SR Sloveniji ravnati po Odredbi o ukrepih za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje stekline (Ur. list SRS, št. 25, od 27. 11. 1978 — ali — Lovec, št. 1, januar 1979, na 6. strani). Po 14. členu navedene odredbe je namreč na okuženem in neposredno ogroženem območju prepovedano odirati trupla zveri in pižmovk. Občinski organ veterinarske inšpekcije le izjemoma lahko dovoli odiranje trupel omenjene divjadi na neposredno ogroženem območju v urejeni zbiralnici trupel ali kaliferiji. Omenjeni člen tudi predpisuje, kako sušiti kože na neposredno ogroženem območju. Na okuženem območju pa ni možna nikakršna olajšava in je neodrta trupla zveri in pižmovk treba zapakirati v nepropustno vrečo in jih z označbo kraja in dneva odstrela poslati najbližji veterinarski organizaciji. Sicer naj pa vsak lovec pozorno prebere omenjeno odredbo, kolikor tega še ni storil, zlasti pa njene člene: 1., 3., 9., 10., 11., 13. in 14. Lisica je zanimiv in cenjen plen. Ni je tako lahko upleniti kakor zajca ali fazana. Čeprav na videz s svojimi nogami ne doseže posebne hitrosti, dejansko teče hitro kakor zajec in večkrat dela tudi kratke kljuke, ki ji mnogokrat rešijo življenje. Zame je najlepši lov na lisico na skupnih lovih. Na lažje prehodnem terenu za tak lov psi niso potrebni; dovolj je nekaj gonjačev, ki brez velikega hrupa lisico pritisnejo proti strelcem. Zajeti teren za pogon pa naj bo obsežnejši, daljši, ker se lisica navadno hitro umakne pred vsakim sumljivim vznemirjanjem. Pri tem mora skozi zaporo lovcev na stojiščih. Lov je najbolje pripraviti tako, da so strelci na stojiščih v dobrem vetru. Biti morajo tiho in od prvega trenutka pozorni, da jih zvitorepka ne preseneti. Bližajočo se lisico često napovedo srake in šoje s svojim vreščanjem, ko jo opazijo že na daleč z drevesnih krošenj. Njihovi glasovi so zanesljivo sporočilo in tedaj velja najstrožja pripravljenost. Nekoč v mladih letih sem bil na takem lovu v Budincih ob madžarski meji. Na stojišču ob ozki gozdni poti sem sedel na stolček, dal puško čez kolena in se zagledal v lepo naravo. Mislil sem, da se ne mudi, ker je bil predel pogona precej dolg. Toda kakih dvajset korakov pred menoj se je že neslišno potegnila čez pot rjava lisa — najlepša in največja lisica, kar sem jih kdaj videl. Krasen rep je bil še na prvi strani ozkega kolovoza, nos pa je že vtaknila v grmovje na drugi strani. Vse se je zgodilo tako nenadno, da sem kar otrpnil. Pač pa sem takoj nato sklenil, da nikoli več ne bom na stojišču sedel. Tega se še sedaj držim. Na stojišču moramo biti torej pripravljeni na vsako presenečenje od prvega trenutka in vseskozi. Nikar kaditi ali se zjutraj pred lovom odišaviti s kozmetičnim preparatom. Tudi ne ščij na stojišču! Ne podcenjuj lisičje opreznosti, njenega voha in sluha! Zanimiv in uspešen lov na lisice je jamarjenje, če imamo dobrega psa jamarja. Jamarimo dopoldne, ker lisice popoldan že zapuščajo lisičine. Dobro je, če je na voljo vsaj troje pušk, ki obvladajo prostor okoli lisičine. Vendar se moramo lisičini približati brez hrupa in topotanja, ker sicer lisica v luknji začne sumiti, da jo zunaj čaka nevarnost. če lisice ni v lisičini, se pes takoj vrne na površje ali pa sploh ne gre v brlog, če pes lisice ne prežene iz rova in pride iz luknje, ga pošljemo v drug rov, da napade lisico z druge strani in jo izžene, če lisica pol ure ne skoči iz rova, kljub napadanju psa, potem jo je treba izkopati, če teren to dopušča. Zemlji primerno orodje moramo imeti s seboj in ljudi, ki so voljni kopati, če naslonimo uho na zemljo, precej točno lahko ugotovimo, kje pes laja. Tam napravimo usek, da pridemo do lisice. Če lisica ne skoči in teren ne dopušča, da bi prišli do nje s kopanjem, odstranimo psa iz luknje in tudi lovci se odstranijo iz neposredne bližine rovov. V največji tišini počakajo kake pol ure zakriti, negibni, na strelni razdalji; mogoče pride lisica sama iz rova, ko se vse umiri, da bi zapustila moteni teren. Dokler pes v jami laja na lisico oz. jo napada in kopljemo, morajo biti čakajoči lovci pri vhodih v luknje skrajno pozorni, kajti lisica kar na lepem švigne na prosto, izkoristi vsako kritje in mimo nepazljivega lovca zbeži v prostost. Pri jamarjenju je dobro imeti s seboj malokalibrsko puško, da lahko lisico v jami s strelom v glavo pokončamo, šibrenice iz take bližine ne moremo koristno uporabiti, saj bi plen preveč razbili. Psa spustimo v lisičino vedno brez ovratnika, sicer se lahko zatakne za kako korenino. Ne bomo ga mogli rešiti, če teren ni ustrezen za kopanje. S psom naj ravna vedno le njegov vodnik, zlasti kadar med borbo pride pogledat na površje. Psi jamarji so namreč zaradi boja v jami silno razburjeni in divje sekajo z zobmi okoli sebe. Izkopavati lisico brez psa je Sisifovo delo. Brez psa namreč sploh ne moremo zanesljivo ugotoviti, če je lisica v rovu. Najbolj vneti lovci na kožuhe pa lovijo lisice sami, posamič. Načine tega lova so nekdaj najbolj razvili poklicni lovci, v času ko so bili kožuhi zreli. Pozimi jim je bil lov na lisice znaten dodaten zaslužek in pohvale vreden, saj lisica velja za zelo škodljivo v lovišču z malo divjadjo. Lovec posamič lovi lisice vedno na čakanje, če izvzamemo uporabo pasti in strupov. Po 48. členu zakona o varstvu in gojitvi divjadi je sedaj dovoljena le uporaba takšnih pasti, ki divjad (lisico, pižmovko, kuni, dihurja, min-ka in polha) v trenutku usmrtijo. To so torej pasti, ki delujejo tako, da divjad zgrabijo za vrat, ko prime vabo in jo skuša dvigniti oz. pojesti. Pastem te vrste pravimo dvigalke. Prepovedano pa je loviti s pastmi, ki divjad zgrabijo, ko stopi na ploščo, kar past sproži. To so pasti stopa Ike. Mimogrede naj omenim, da lovljenje ujed (kragulji) s pastmi ni več dovoljeno. Zakon o varstvu in gojitvi divjadi v 48. členu tudi predpisuje, da je lisicam, sivim vranam in srakam dovoljeno nastavljati strup, vendar v skladu s predpisi o strupih in z dovoljenjem za lovstvo pristojnega občinskega upravnega organa. Uporabljati cianovodik je pa še vedno prepovedano. Najuspešneje čakamo na visoki preži, manj uspešno na tleh, kjer moramo paziti na smer sape, moramo biti tako rekoč negibni in v dobrem zaklonu. S strelom počakamo, da se lisica oddalji nekaj metrov od vhoda v luknjo, ker sicer ranjena smukne nazaj v lisičino. Podobno ukrepamo, če se lisica bliža brlogu. Kdor ne čaka pri lisičini, mora pri visoki preži ali čakališču pripraviti na strelni razdalji mrhovišče ali smrdečo jamo. To seveda po možnosti v bližini lisičjih stečin, ne pa blizu ceste ali sprehajališča. Na tako mrhovišče ne polagamo trupel večjih živali (npr. prašičev), da s tem ne razširjamo bolezni in ne povzročamo večjega smradu. Do- volj je, da ustreljeno vrano, šojo, mačko, povoženega zajca, del črevesja, ribje odpadke plitko zagrebemo, pozimi pa pokrijemo s plevami ali vejami. Mrhovišče je treba redno, npr. tedensko, zalagati skozi vse leto, da ga lisice najdejo in potem tudi obiskujejo. Lahko pa naredimo smrdečo jamo. Kakih 3A m globoko luknjo obložimo z lesom ali vkopljemo metrsko betonsko cev, premera 30 cm, in vanjo mečemo odpadke, ki pozimi v njej ne zmrznejo. Za napravo mrhovišča ali jame dobimo soglasje lastnika zemljišča. Izbrano mesto mora biti pregledno in izbrano tako, da luna čim dlje sveti strelcu od zadaj na mrhovišče oz. na smrdečo jamo. Drugi spet vabijo lisico k čakališču z vleko. V mrežasto vrečo dajo črevesje ali odrto opečeno mačko in to vlečejo na večer pred čakanjem skozi lisičje predele do čakališča oziroma do visoke preže. Nekateri pa naredijo tako vleko še bolj vabljivo na ta način, da spotoma sem in tja poškropijo kak kamen, štor, drevo z lisičjim sečem. Lisičji seč (urin) pridobimo tako, da po izko-ženju lisice izrežemo njen mehur, vsebino pretočimo v steklenico, mehur pa vržemo na mrhovišče. Seč hranimo na hladnem do uporabe. Seč zbirajo tudi od lisic v ujetništvu. Znano je namreč, da lisica, podobno kakor pes, na določenih mestih s sečem obrizga kak štor, mejnik ipd. A najuspešnejši je seč gonečih se lisic. Pri izdelavi smrdečih tekočih vab ima skoraj vsak lovec lisičar svoje izkušnje in tajnosti. Kdor ima takega lovca-dedka, mu je o tem gotovo Pižmovki Foto K. Mlinar že kaj povedal. Zanimivo je brati take recepte v kakem stoletnem lovskem članku. Osnovni recept je, da damo v posodo čimbolj sesekljane (stolčene ali zmlete) ribje odpadke (glave, črevesje), jetra, meso. Posodo dobro zapremo in zakopljemo v topel gnoj ali postavimo na toplo mesto, da vsebina v posodi razpade. če pripravljamo večjo količino smrdeče tekoče vabe v eni posodi, lahko razvije pline, ki posodo raznesejo. Tej nevšečnosti se izognemo tako, da skozi zavezani pokrov posode vstavimo tanko cevko, ki odvaja nastajajoče pline. Ko postane čez kak mesec brozga umazano siva, jo lahko še zmešamo z ribjim oljem ali s svinjsko mastjo v redkejšo ali bolj mazavo vabo. Tako vabo seveda ne pripravljamo v blokovskem stanovanju in tudi ni za občutljiv človekov nos in želodec. Nekateri lisičarji prisegajo na lisičji »parfem«, ki ga pripravijo takole: Litrsko steklenico iz belega stekla do polovice napolnijo z mešanico kobilic, sesekljanih morskih rib in kač, dodajo kozarec vode, steklenico zapečatijo in jo izpostavijo soncu, dokler vsa snov ne razpade v motno, temno tekočino. Vmes nekajkrat steklenico potresejo. Ta »parfem« seveda pripravijo že poleti. S tako »dehtečo« vabo naredimo sled do čakališča ali z nekaj kapljicami le pomažemo ali poškropimo določeno mesto (mrhovišče) pri ča-kališču. Za vsak primer imejmo takrat na rokah gumijaste rokavice. Pozor tudi pri odpiranju zapečatene steklenice s tako »kačjo slino«, ki se je prepražila na soncu! Kjer je mnogo male divjadi (hrane), lisice ne obiskujejo vneto mrhovišč. Na mrhovišče tudi ne pridejo za steklino obolele lisice, ker ne sprejemajo nobene hrane. Lisico tudi kličemo s posnemanjem mišjega cviljenja, zajčjega veka in v času njenega parjenja s posnemanjem lisičjega lajanja. V ta namen služijo razne piščalke — klici. Mnogi pa to znajo bolje z usti in s pomočjo dlani ter prstov. Gotovo je pri tem precej pomemben posluh lovca in — lisice. To vse ni za kogarkoli. Tak navdušen lovec mora imeti voljo in čas. čakanje v mrzli zimski noči tudi ni za vsakogar. Pri tem je zlasti treba poskrbeti za toplo oblačilo, da se ne prehladimo. Vendar nas oblačilo ne sme ovirati pri streljanju. Tudi ne sme povzročati šuma pri premikanju. Zlasti v noge rado zebe, zato jih vtaknimo v ogrevajočo vrečo. Sicer pa dandanes lahko že za malo denarja kupimo dobro izolirane in udobne obložene škornje. V Prekmurju opažamo po uvedbi velikih monokultur koruze, da se lisice posebno obnašajo. Ko ob spravilu koruze kombajni monokulturo presekajo na več manjših kompleksov, strojniki večkrat vidijo poleg druge divjadi (zlasti fazanov) tudi lisice, ki tekajo iz enega kompleksa v drugi. Takrat obvestijo lovca, ki potem večkrat upleni lisico. Ko se zaradi kroženja kombajna manjša koruzni kompleks, se divjad v njem vse gosteje koncentrira in vsa njena pozornost velja hrumečemu stroju. Na ta način so seveda fazani, jerebice, zajci lahek plen lisici. Divjad je namreč takrat bolj pozorna na približevanje kombajna in potuhnjeni lisici priteče naravnost v gobec. Lov si je škoda pokvariti s strelivom dvomljive kakovosti. Preskrbimo si torej vsaj nekaj zanesljivih nabojev! Uporabljajmo šibre 3,5 mm (št. 8) ali 4 mm (št. 6). Malo bolj čokirana šibrenica je primernejša, ker seže nekoliko dlje, ima gostejši posip, saj pri čakanju na splošno streljamo na mirujoči cilj. V okuženih in neposredno ogroženih predelih je uporaba psov za lov prepovedana (kontumac), torej tudi jamarjenje s psi. Zakaj vendar, saj so psi cepljeni proti steklini, slišimo pogosto. A veterinarji odgovarjajo: Seveda so, toda vsi cepljeni psi niso stoodstotno imuni proti steklini, možne so torej izjeme. Poleg tega pa tudi cepivo včasih ni povsem zanesljivo! Pri borbi v lisičini pride včasih do hudih ran; infekcija je neizogibna, če je v lisičini stekla lisica. Končno naj še poudarim, da je zdrava lisica oprezna žival, ki se človeku prikrito umakne ali potuhne. Lisica pa, ki se človeku približa brez strahu ali pride na dvorišče ali celo v stanovanje in se da prijeti brez odpora, je stekla. Takim lisicam se ne smemo približati ali se jih celo dotikati, da se ne okužimo. O tem je zlasti treba poučiti otroke, da se ne bi igrali s »krotko« lisico, ki se jim utegne približati v gozdu, na travniku ali celo na domačem vrtu ali dvorišču. Če pa le pride do okužbe, je takoj treba poiskati zdravniško pomoč in sumljivo lisico, mačko, psa, srno pokončati ter odpremiti (zaščitne rokavice, vreča!) pristojni veterinarski postaji, da se točno ugotovi, če je žival res obolela za steklino. Uplenjene zveri in pižmovke v loviščih SR Slovenije v lov. letih 1976/77 in 1977/78 (to je v času od 1. 4. 1976 do 31. 3. 1978) Iz statistike LZS g CO 00 1 CM LO ^ ^ 1 CM 1 1 1 CM tn CM I CM I co m 1 1 1 1 cd cm co 1 in co | in t>- | co S 8 lunini I CM in c*- 5 1 i- t- CO 00 co -r- m i i i co o in i co co 1 co cm | co co i>- 1 t>- cd 1 m co CM t g 8 M M M M I 8 cm co •«- K 1 12 59 5 11 23 I f-r-coOCDCMCD^t^COT-CM | cOCMCOr-T-cO^t^v-T- 429 77/78 CD i2-i i i i - - co CM 1 — j 76/77 14 91 9 6 13 1 CMCOCOCOCMt^-CO^tCDin-r-t^. | CO co t- CD t- 1- CM CO CO 508 1 r>- |2-| |^| | I 8 77/78 ^ m v- t- 1 CO T- o | CDCMin- ^ r>- ra N co co -Oh-mocMt^-cM^Lnc-^-T-o^ot^ocot^-^t CM T- T- CM CM T- Tj. o L- >co | t^-COCM^COCMCMCD cm x- m co in CO CM in CM P .E ra -E c »N 3 £ •ž 1 Bela krajina Celje Gorenjska Gorica G. Radgona Idrija Kočevje Koper Ljubljana Ljutomer Maribor Notranjska Novo mesto Posavje Postojna Prekmurje Ptuj Zasavje SKUPAJ Lov. gospodar, organizacije Fazan, Beltin Jelen, Snežni Kompas, Pet Kozorog, Kan Ljubljanski v Medved, Koč Pohorje, GG Prodi, GG To Triglav, Bled 2 §> c >N SKUPAJ N t— cm co in cd co’ cd o t-’ cm" co ^ in cd c-’ cd cm" co" ■* LO CD t-4 cd 03 cd Skupaj v loviščih SR Slovenije 1 957916 55 48 8 5 6775 7276 647 711 115 125 232 217 213 245 532 457 1872 1918 Nelafinske zgodbe o medvedih France Avčin — ilustriral Jurij Mikuletič II. Dolgo mi ni uspelo pripraviti Grajša do tega, da bi še kaj povedal. Ko sem ga prvikrat poiskal, sem ga našel pri njegovem čebelnjaku sredi gozda. Iz rokavov starega lovskega suknjiča sta mu kukala bela Strelja z le kratkimi končki prstov — posledica nekega divjega iskanja medveda. Krepki mož je okorno šaril po bivališčih svojih najljubših živalic in se pogovarjal z vsako kakor z nežnim otrokom. Kastor je brezdelno dremal v pomladnem soncu. Tako naj bo prvi na vrsti nenavadni primer, o katerem pričajo Grajševe poškodbe. Tokrat je streljal lovski gost iz Italije, na mrhovišču pri Topli rebri. Medved je strel sicer nakazal, a že ga ni bilo. Naslednje jutro se je potrudil za njim znano vestni poklicni lovec Ivan Šporar s svojim krvo-sledcem. Na nastrelu mu ni uspelo najti ničesar, šele naslednji dan je prišla izkušena dvojica: Grajš in njegov brak-jazbečar Kastor. Pes jo je, kakor zmeraj, takoj ubral po pravem sledu, saj je že pogosto iskal po nekaj dni starem krvnem sledu. Edini znak, da je imel prav, so bili s kraških skal odluščeni koščki mahu. Opoldne sta bila pri tako imenovani Bazi 20, kjer je bilo med krvavimi osvobodilnimi boji slovensko vrhovno partizansko poveljstvo. Pod neko bukvijo je videl v listju do gole zemlje izkopano ra-njenčevo ležišče. Bolečine so bile najbrž pekoče in treba je bilo ohladitve. Od tam je pričel Kastor na slednem jermenu vleči v povsem nenavadno smer: tik mimo neke barake, potlej pa čez lesen mostiček med kraškima skalama, razjedenima od dežnice, kjer je bil svoj čas zasilni izhod partizanskega vrhovnega poveljstva. Dan pred tem je bila tu množica radovednih obiskovalcev, ki so se nato »razlili« čez most, kar so nedvoumno dokazovale papirnate in pločevinaste »vizitke«. Medveda niso te blagodišeče pri- dobitve civilizacije prav nič motile. Mirno jo je ubral naprej proti Podturnu. V neki drči je bila mlaka, ob njej močni odtisi šap, skale naokrog pa še sveže oškropljene. Tu je sled zavil v novo smer proti Čer-vanovi cesti. Iskalca sta imela za seboj že kakih 15 km. Nenadoma sta se znašla sredi grmičja, z obilico robidovja in malinovja. Grajš je sledil potegu slednega jermena, Kastorja pa ni mogel videti, ker je hodil pod gosto podrastjo. Nenadoma je lovec začutil, kako ga je nezadržno potegnilo naprej, noge so se ujele, pred očmi pa mu je zazijala najmanj tri metre globoka jama. Z glavo naprej je zletel vanjo. V podzavestni želji, da se zaščiti, mu je šinila desnica pred glavo, levica pa se je stegnila navzdol. Ob trdem udarcu je zgubil zavest, Kastor pa se je iztrgal. Oba lovca, Šporar in Bučar, ki sta Grajša spremljala in hodila malo ob strani, sta pritekla. Dvignila sta Ivana, ga osvobodila puške in nahrbtnika ter pogledala, kaj se je zgodilo: leva roka zlomljena v zapestju, pri desni zlomljen palec v členku. Hotela sta prepustiti medveda usodi, da bi se bolje lahko pobrigala za Grajša. Ta pa tega ni dovolil, češ da ima medved prednost. Res, Kastor ga je nedaleč od tam že ustavil in bi ga bil prav gotovo ves dan držal na mestu. Toda zaradi dolgega slednega jermena, ki se je vlekel za njim, je bil pes v veliki nevarnosti. Oba lovca sta pritekla in Šporarju je uspelo, da je medtem, ko je pes lajal na medveda in ga tako držal na mestu, poslal usmrtilni strel. Grajš je prišel za njima z mrtvo visečima rokama. Nato so medveda odrli, vzeli kožo, glavo in šape ter jo ubrali domov proti črmošnjicam. Avto, ki je slučajno pripeljal mimo, je Ivana naložil in ga odpeljal naravnost v Ljubljano v bolnišnico. Tri mesece mavca! Toda Ivan je tudi s takima rokama izdela! za svoj čebelji na-rodič 30 panjev lastnega izuma. Lipov med iz Grajševega čebelnjaka v vroči vodi je čudovito okusen sladek čaj. Kako je pravzaprav prišlo do te nesreče? Grajš in pes sta bila prišla do navpičnega brega v useku nove gozdne ceste. Lovec ga ni videl, ker ga je zakrivalo grmičje. Kastor je preprosto skočil dol in pri tem potegnil svojega gospodarja naravnost čez rob. Konec dober, vse dobro! Toda zapestje je sedaj nepopravljivo poškodovano. Ko sem prišel drugič, je vsa hiša žalovala, kajti Kastor je poginjal. Na moje ljubkujoče božanje je komaj opazno pomahal z repom in njegovo temno rjavo oko me je žalostno pogledalo pa se spet zaprlo. Njegov gospodar ni zbral toliko poguma, da bi najboljšega psa svojega življenja odrešil s kroglo. Jaz tudi ne. Tako sem se brez besed odpeljal domov. Ko sem prišel tretjič, je na kupčku zemlje, poraslem s travo, že rasel grmiček belih rož. Zdaj je bil Grajš končno pripravljen pripovedovati... Leta 1965 je prišla skupina štirih nemških lovskih gostov na lov na medvede v Rog. Eden je z lovcem Tonetom Pojetom zlezel na visoko prežo ob mrhovišču pri Trnovcu. Zvečer tam streljani medved je divje zarjul in se pognal v beg tja proti Trnovski špici. Na nastrelu so zgodaj zjutraj našli veliko krvi, po 200 metrih še precej, nato pa zmeraj manj in kmalu nič več. Vstrelna rana se je očitno kmalu zaprla, izstrela pa najbrž sploh ni bilo. Po treh kilometrih, v smeri proti Roški špici, je medved začel bloditi v krogih, križajoč svojo lastno sled. Očitno je hudo ranjen iskal ležišče. Grajš, ki mu je nekaj reklo, da je medved v neposredni bližini, je postavil lovskega gosta na primerno in varno mesto, svojega pomočnika pa je poslal na neko vzpetino. Tam naj bi poslušal, kje bo Kastor z lajanjem ustavil medveda. Ura je bila že tri popoldne in aprila so dnevi še kratki. Kastor se je javil z visokim glasom. Medved se je torej še premikal in sicer natanko proti lovskemu gostu. Toda ta je gledal le na Grajševo dvignjeno puško in ni videl medveda, ki je tekel po čistini mimo njega na nekaj korakov. Za medvedom je prišel seveda še Kastor. Kmalu zatem še Grajš, kateremu je gost zatrjeval, da ni bilo medveda in da se je pes zmotil. šele ko ga je Grajš za rokav potegnil k medvedovemu krvnemu sledu v bližnjo dolino in ga glasno podučil, kako je bil slep, je gost priznal, da je pes imel prav. V vejevju je vršel veter, zato so šli vsak na svojo vzpetino, da bi slišali Kastorja. Res, Grajš je zaslišal lajež daleč nekje pri Topli rebri. Toda Kastorjev glas je bil visok, znak, da se medved pred psom umika. Zato je ukazal signalni strel. Kastor naj bi se na ta znak vrnil in pokazal svojemu gospodarju, kje je medved. Res se je vrnil. Potem je Grajš sam sledil psu kakih šest kilometrov. Medtem je medved šel dalje, toda ne daleč. Kastor je bil kmalu pri njem in medved se je pred psom umikal korakoma. Ko je zver zagledala Grajša, se je naglo obrnila, usekala po že utrujenem psu in zbežala. Psa so zadeli medvedovi kremplji in po eni strani reber je bil grdo zdelan. Komaj se je vlekel pri tleh in tiho je tožil. Lovec ga je ljubkoval, toda Kastor ni hotel več naprej. Šele ko ga je vzel v naročje in mu na svoj način dopovedal, da ga ima neizmerno rad, je kljub svojim poškodbam poprijel medvedov sled. Toda tudi Grajš je bil že pri koncu 2 močmi. Stal je nad Cinkarsko cesto, ko se je nedaleč na pobočju oglasil Kastor. Njegov lajež je bil visok pa zopet nizek. Znak, da sta si z medvedom prav blizu. Po glasu svojega psa je sklepal, da medved ne ve, kam naj se umika. Morda si bo izbral najlažjo smer — kar po Cinkarski cesti. Tam bi mu pa jaz lahko zaprl pot, pomisli Grajš in že steče do ovinka. Res, Kastorjev glas se približuje, prav počasi, a zanesljivo. Kmalu opazi orjaškega kosmatinca, kako počasi, utrujeno prihaja ob leščevnati živi meji. Na komaj 20 korakov lovec pomeri med vrat in pleče. Strel vrže medveda v bližnje drevo in po njem je. Grajš je komaj vedel, kje je. Odrl je medveda, si naložil kožuh na hrbet in vzel Kastorja v naročje, kajti pes ni zmogel niti koraka več. Na ves glas je klical lovskega gosta in pomožnega lovca ter končno le dobil zvezo z njima. Nekaj ur sta že počivala in kurila ogenj, da sta se grela ... Za silno dejanje, za vse tveganje, za vožnjo s svojim lastnim avtomobilom in za razmesarjenega nepogrešljivega prijatelja pa je inozemski lovec kot posebno darilo ponudil Grajšu en cel švicarski frank ... Na pol poti med Ljubljano in Kočevjem je kraj Ortnek, z znanim starim gradom. Tam je leta 1966 streljal na medveda italijanski lovski gost. Mrhovišče je bilo s to posebnostjo, da je svinja kot vaba visela s smreke, očitno iz varčnosti, da je med- ved ne bi mogel odvleči. Kosmatinec je prišel še pri dnevu. Po strelu se je rjoveč vrgel v kotanjo. Iz bližine pač ne bi bilo težko dobro zadeti, toda naši zahodni sosedje so izredno razburljivi. Domačini na nastrelu niso našli ničesar. S svojimi psi so kmalu odnehali in se odpeljali po nasvet v bližnjo Sodražico k znanemu lovcu Ivancu. Ta je vedel edino pravilno: le »sovprega« Grajš-Kastor lahko tu kaj doseže. Grajš se je bal, da njegov brak-jazbečar iz godlje sledov, ki jih je naredilo krdelo lovcev in psov, nič ne bo našel. Kljub temu pa naj Kastor »pove«, ali je bil medved zadet. Ob sedmih zjutraj naslednjega dne jo je pes odločno ubral v pravo smer: medved je kroglo dobil, sicer izkušeni Kastor ne bi naredil niti koraka! Potem je spremljalo psa kar osem lovcev in še gost s svojo mlado spremljevalko. Hodili so do ene popoldne skozi zelo različno zarasle zasebne gozdove, ne da bi našli kri, odtise krempljev, sled šape ali kaj drugega. šli so tudi čez nekaj potokov, ne da bi v njihovih strugah našli kak sled. Kazalo je, da se obstreljeni medved giblje kakor duh. Končno so vsi soglasno predlagali, da je zasledovanje brez pomena, češ medvedu tako nič ni, pes da hodi na slepo. In so odnehali. Edino Grajš je bil trdno prepričan o nasprotnem, kajti Kastor še nikoli ni šel po sledu neranjene divjadi. Domenili so se le, v kateri gostilni se snidejo, in so se ločili. Neki gozdar, ki je trdno verjel Grajšu, je šel z njim. Po dveh kilometrih na stezi odtisi krempljev! Toda gozdar je menil, da je sled star. Kdo ve, kateri medved je tod kolovratil? Ura je kazala tri, ko je pes zabredel v plitev potok. Grajš mu je kakih 200 metrov sledil po bregu. Ali je medved imel hude bolečine in je iskal vodo? Iz struge je potem pes zlezel na poseko. Na petini hektara so ležale posekane stare smreke, napadene od lubadarja. Najbrž so bili nanje pozabili, kajti čeznje je raslo mlado drevje poltretji meter visoko. Po kolenih je bilo treba lesti pod njim. Sredi poseke je bila majhna jasa okoli mogočnega štora. Nanj je skočil pes, se usedel in nepremično strmel v določeno smer ter z repom nalahno mahljal. Položaj je bil zelo napet, kajti medved je moral biti v neposredni bližini. Prvo je bilo: spustiti psa in — puško k licu! Drugo pa je prišlo brž za tem: nekaj korakov proč je strahotno zarjulo, hkrati pa je zalaja! Kastor. V istem hipu je Grajš ustrelil tja, kjer je zatulilo, nakar se je rjovenje še okrepilo. Grajš je odskočil, v kolek ranjeni medved pa je planil za njim. Ustrelil je tudi gozdar in medved se je zrušil, divje otepajoč okoli sebe. Grajš je ustrelil še enkrat in tedaj je na mah zavladala tišina. Bil je star medved, čudovito črn. Lovska druščina je čakala v krčmi, ki je bila po naključju kakih 300 m od kraja dogodka. Slišali so rjovenje in strele, pa so pritekli, tuji lovski gost naravnost k medvedu. Toda tu je bil Kastor. Planil je italijanskemu lovcu na prsi in takoj sta bili koža in srajca rdeči od krvi. Dva tisoč nemških mark je gost na mestu ponudil za Kastorja, toda njegov gospodar je ponosno odklonil razmeroma zelo visok znesek, pa tudi še večje nadaljnje vsote. Grajš je s Kastorjem prežive! že toliko zanimivih in napetih dogodkov v svojem lovskem življenju, zato naj pes prebije pri njem še poslednja svoja leta. Bilo je leta 1969 pri Ravni gori nad reko Kolpo na Hrvaškem, nedaleč od Kočevja. Gost je bil spet iz Italije, »oborožen« celo z manager-jem (tajnik — organizator). Visoka preža ob mrhovišču je bila imenitna, opremljena z vsem mogočim, urejena celo za prenočevanje. Le strelne line so bile izredno majhne in s tem strelno polje zelo zoženo. Lovski gost je streljal ob mraku, na medveda, težkega kakih 200 kg. Ta je zarjul, odskočil, ne da bi nakazal zadetek in potem so ga še gledali na kakih 60 metrov, kako jo je mahal proč. Na mrhovišču je bilo za vabo obilo kosti in krvi. Prav tam pa je stal tudi medved, ko je lovec streljal nanj. Kmalu po strelu so šli gledat na nastrel, vendar niso našli nobenega znaka obstrelitve. Vso noč je lilo. Navsezgodaj pa so bili spet ob mrhovišču: lugari (hrvaški poklicni lovci in hkrati tudi logarji), lovski gost in lovci Gozdnega gospodarstva Ravna gora — Delnice, ki je oskrbovalo mrhovišče. Daleč naokrog so vse pregledali, vendar niso našli nikjer sledu. Tako so dvignili roke in se zapeljali čez mejo v republiko Slovenijo po Graj-ša. Vse do Bosne vedo zanj, za iskalca medvedov. Toda pravkar je iskal drugega zastreljenega medveda. Šele proti poldnevu, potem ko je bil le-tega podrl, so ga iztaknili. Po telefonu je ukazal, da morajo biti ob trinajsti uri vsi na mestu, s puško »ob nogi«. Do večera je imel le še malo časa, zato je brž šel na nastrel. Manager je za svojega gospoda takoj zastavil vprašanje: »Kako bo Grajš dokazal, da je medved res zadet?« Kajti v tem primeru plača strelec polovico vrednosti poprečnega medveda. Če zgreši, pa nič. Grajš je odvrnil: »če Kastor prime sled v pravi smeri, je medved ranjen. če pa se ,brez besede1 vrne v avto, je kosmatinec čil in zdrav.« Avtomobilova vrata se odpro, Kastor skoči ven, teče naokrog med zaudarjajočo mrhovino in navdušeno vohlja po tleh. Tedaj reče eden izmed lugarjev: »Tvoj pes išče natanko tam, kjer je bil medved streljan!« Pes kar sam od sebe ponudi glavo lovcu Grajšu, ki se mu bliža z ovratnico in slednim jermenom. Potem pa že pohitita v smer, kamor je bil odšel medved, še preden izgineta, povedo managerju: »Medved je zastreljen!« Družba, navajena obilice glav, si je pač mislila, da je zasledovanje zastreljenega medveda igrača in športni užitek. Pridružil se je celo Graj-šev zet, zdravnik iz Ravne gore, in sicer kar v sandalah. Hodili so skozi čudovite smrekove gozdove Gorskega kotarja. Poklicnemu lovcu je sledil trop radovednežev, oboroženih s puškami in fotografskimi aparati. Ponoči je deževalo, po tleh je bilo vse mokro. Kastor je kmalu našel suh prostor: še sveže ležišče divjadi, velikosti 80 X 80 cm. Tam ni jelenjadi, zato bi moral biti le lož ranjenega medveda, čeprav ni bilo nikake krvi. Više zgoraj na grebenu je pes odkril med koreninami orjaške smreke še eno ležišče. Medved je bil očitno hudo ranjen. Grajš je ukazal odmor. Na ležišču je našel nekaj črnega, velikosti cigaretnega ogorka. Omočeno s slino se je napihnilo, pritisnjeno ob roko je dalo rdečkasto tekočino — sokrvico. »Bodite pripravljeni, medved je blizu in hudo ranjen! Vsi proč od mene! Če bo pes ustavil medveda, zaradi Kastorjeve varnosti pred kroglo nihče ne sme streljati!« Kastor ves čas drega s taco v gospodarjevo nogo. To pomeni: naprej, prosim! Še 50 m, goščava mladega smrečja, brž noter in že se oglasi visoki lajež. Ni več časa spustiti psa z jermena, kajti medved se roveč zapodi po nasprotnem pobočju navzgor. Glede na to se celotno ponosno spremstvo z gozdarskim inženirjem vred požene — v beg, mrzlično iščoč primernih dreves! Poči strel. Neki član lovske druščine izprazni svojo šibrenico, toda smodnik se mu je bil najbrž izpridil, kajti okoli Grajša prasketajo omagane šibre. Tedaj zagrmi Ivanova mavzerica in medved se zakotali. Še usmrtilni strel in orjakovo življenje je končano. Vsesplošno olajšanje in zadovoljstvo! Naša dvojica Kastor-Grajš pa jo ubere domov. (Se nadaljuje) Iz jugoslovanskih republik in pokrajin Lovstvo v SR Hrvatski Antun Biber, predsednik Lovske zveze Hrvatske V naši republiki ima lovstvo že dolgoletno tradicijo, tako da bomo kmalu slavili 100-letnico organiziranega hrvatskega lovstva. Navajam nekaj pomembnejših letnic: 1881. je bilo v Zagrebu osnovano »Družtvo za obranu lova v kraljevini Hrvatskoj i Slavoniji«, ki je pričelo združevati podeželska lovska društva, da bi z organizirano akcijo zaščitili divjad; 1892. prične izhajati »Viestnik« kot glasilo hrvatskih lovcev in Družtva za gojenje lova i ribarstva; umetno zrejo fazanov pod kokljami so pričeli v Zelendvoru pri Varaždinu leta 1872; prvi lovski priročnik z naslovom Lovstvo je izdal Franc Kesterčanek leta 1896. Do prve svetovne vojne je na Hrvatskem in v Slavoniji prevladoval dominalni lovski sistem — veleposestniki so lovili na svojih velikih posestvih, na majhnih posestvih pa so občine oblikovale zakupna lovišča. Med svetovnima vojnama se prične razvijati lovska znanost. Na Hrvatskem prično izdajati strokovne in leposlovne lovske knjige. Nova družbena ureditev po drugi svetovni vojni je prinesla pomembne in zelo dinamične spremembe v lovstvu. Divjad je proglašena za splošno ljudsko premoženje, oblikovana so lovišča ne glede na zemljiško lastnino, skrb za divjad prevzamejo lovske, družbene in gospodarske organizacije. Lov postane dostopen vse večjemu številu občanov, tako se poveča število lovcev na Hrvatskem od predvojnih 6000 že leta 1947 na 16 000. številčnost divjadi je bila tolikšna, da je tudi tako povečano število lovcev ni moglo ogroziti, še zlasti ne, ker so gojitvi in varstvu divjadi namenjali posebno skrb. Že leta 1952 postane za člane lovskih organizacij obvezen lovski izpit, organizirati prično tudi tečaje za gojitelje divjadi in lovske čuvaje. Leta 1953 je Lovska zveza Hrvatske osnovala Lovski muzej v Zagrebu, prvi te vrste v Jugoslaviji. Pod naslovom »Lovačka knjiga« je Zveza izdala vrsto lovskih strokovnih in leposlovnih knjig. V tem obdobju sta ekstenzivno kmetijstvo in gozdarstvo pripomogli k razvoju lovstva, toda kasneje so se v kmetijstvu in gozdarstvu vse bolj začele uporabljati mehanizacija in kemična sredstva, začeli so graditi komunikacije in tovarne, širiti naselja. Na ta način se je vse bolj zoževal in slabšal življenjski prostor divjadi in živalstva proste narave sploh. Zaradi vse večjega števila lovcev ni bilo moč rešiti vprašanja, kako povečati številčnost divjadi z naravno zrejo, temveč je bilo treba iskati nove poti v intenzivnem gospodarjenju. V tem spoznanju so lovci Hrvatske na svoji skupščini v Bregani leta 1962 sprejeli sklep, da se »vzeto iz lovišča mora vrniti v lovišče«. Sedaj deluje na Hrvatskem 8 manjših fazanerij, ki gojijo fazane za naseljevanje v loviščih. Leta 1969 je skupščina hrvatskih lovcev v Varaždinu sprejela nov statut Lovske zveze Hrvatske, v katerem je lovsko društvo dobilo mesto in vlogo temeljne celice, samostojne pri gospodarjenju z loviščem. Na tem zasedanju je skupščina sprejela tudi Program razvoja Znak Lovske zveze Hrvatske lovstva, ki je po svojih sodobnih načelih postal dolgoročni smerokaz razvoja naše lovske organizacije in v katerem je posebej nagiašeno, da je lovstvo del varstva narave. Leta 1972 so bila na zasedanju skupščine v Zagrebu sprejeta načela o lovski etiki, obnašanju in lovskih običajih. Leta 1974 pa je ustava SR Hrvatske divjad proglasila za družbeno dobrino posebnega pomena. Da bi čimbolj uresničili to ustavno načelo, je hrvatski zakon o lovstvu leta 1976 predpisal, da se vsi uporabniki lovišč, torej tudi organizacije združenega dela, obvezno včlanijo v Lovsko zvezo Hrvatske, zaradi enotne lovske politike, varstva divjadi in narave sploh. Skupščina Lovske zveze Hrvatske je leta 1976 v Umagu sprejela sklep, da je vsak lovec lahko član le enega lovskega društva. S tem je omogočeno čim večjemu številu občanov vstopiti v lovsko organizacijo, kjer vsak lahko uspešno opravlja naloge pri varstvu in gojitvi divjadi. Menimo namreč, da ima vsak lovec Osnovni podatki o lovstvu v SR Hrvatski Skupna lovna površina Hrvatske je okoli 5 400 000 ha (SR Hrvatska meri 56 538 km2), od tega je okoli 63 % poljskih in 27 % gozdnih površin. Lovišč je skupno 558, od teh jih 512 upravljajo lovska društva, 56 pa organizacije združenega dela. Z okoli 80 % lovnih površin gospodarijo lovska društva, medtem ko z 20 % lovnih površin organizacije združenega dela. Lovska društva upravljajo predvsem lovišča z malo divjadjo (90 %), organizacije združenega dela pa v glavnem lovišča z veliko divjadjo. Lovska društva kot uporabniki lovišč gospodarijo samoupravno, v skladu z zakonom. Združena so v občinske lovske zveze, te pa v Lovsko zvezo Hrvatske, ki je član Lovske zveze Jugoslavije. V zadnjem času so vse bolj pogosta lovska društva z loviščem na območju ene same občine. -