10 PORTRET
¿pelcu (Icube/.y.
CMjJiUXAh TTlUfOuC^XJu'.
»Vse skupaj je podobno pravljici,« je plaho dejal 39-le-tni romunski režiser Cristian Mungiu, ko je lani v Cannesu izvedel, da bo za svoj komajda drugi celovečerni igrani film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 saptamini si 2 žile, 2007) - prvič v zgodovini romunskega filma - odnesel domov jubilejno, šestdeseto zlato palmo.
Že kot otrok je redno obiskoval kinematografe. Od nekdaj ga je zanimalo tudi pripovedovanje zgodb, sanjaril je o pisateljevanju. Nazadnje seje odločil pripovedovati zgodbe skozi medij filma in se na ta način upreti domači kinematografiji iz časa Ceausescuja, ki jo je spremljal v mladih letih. Romunski novova-lovec se v svojem ustvarjanju strogo drži principa manj-je-več in zavrača vsakršno spektakularnost. Zgodbe pripoveduje tako, da na resnično podlago riše fiktivne nianse, iz česar nastajajo avtorske alteracije originalnim, resničnim zgodbam. Na filmski trak želi prenašati kompleksnost, ki zadeva življenje slehernika, in ne iracionalnih iluzij. Pri nastajanju filma ima najraje proces pisanja scenarija; takrat se mu zdi, da mora vsaka zapažena - pa naj bo še tako drobna - stvar nekaj pomeniti.
Svojo filmsko pot je Mungiu začel razmeroma pozno. Mesta na A kademij i za film v komunistični Romuniji pod Ceausescujevo vladavino so bila rezervirana za privilegirane, zato je, da bi se ognil služenju vojaškega roka, po končani srednji šoli vpisal študij književnosti in jezikov. Po diplomi je pisal za razne revije in v literarnih časopisih objavljal kratke zgodbe. Leta 1994 je naposled vpisal filmsko režijo v Bukarešti, med študijem posnel osem kratkih filmov (nekateri med njimi so bili tudi nagrajeni), preizkušal pa seje tudi kot asistent režije pri tujih produkcijah, snemanih v Romuniji. Ta izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da želi popoln nadzor nad filmom, in kmalu je posnel svoj prvi celovečerni film Occident (2002). V grenko-sladki komediji se osredotoča na vsakdanje življenje in osvetljuje hrepenenje po Zahodu v postkomu-nistični Romuniji. Film je doživel premiero v sklopu Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, preromal več kot 75 mednarodnih filmskih festivalov in prejel kar nekaj nagrad. Pred naslednjim celovečercem je posnel epizodo Turkey Girl (Curcanii nu zboara) omnibusa Lost and Found (2005) in soustanovil produkcijsko hišo Mobra Films.
Mungiujeva življenjska pota riše rodna dežela, ki je močno prisotna tudi v njegovih filmih. V 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva prek zgodbe malih ljudi subtilno portretira poškodovano in demoralizirano romunsko družbo po desetletjih totalitarnega režima. Film, ki ga je posnel v poklon svoji generaciji, odlikuje očiščenost vsakršnega ideološkega in političnega moraliziranja. Da bi ga pokazal sodržavljanom, je s kinematografsko karavano prepotoval državo, ki šteje 20 milijonov prebivalcev in le 38 delujočih kinematografov. Tudi v prihodnosti navkljub številnim povabilom, ki so po Cannesu začela na gosto kapljati od raznih ameriških agencij, ostaja zvest sebi in rodni grudi.
» N a -jprej si zamislimo zgodbo, potem izdelamo lutke in nato jih počasi in postopoma spravimo h gibanju. Lutka tukaj na filmskem platnu oživi tako, da jo premikamo in snemamo. To je zelo zamudno delo. Lutko premaknemo za nekje tri milimetre in posnamemo sličico. Nato jo zopet premaknemo za tri milimetre v želeno smer ter naredimo drugo sličico. In tako rabimo za eno sekundo filma kar štiriindvajset sličic,« nežno razlaga otrokom Špela Čadež, avtorica dveh žlahtnih lutkovnih kratkometražnih animiranih filmov, Zasukanec (2004) in Ljubezen je bolezen (Liebeskrank, 2007), diplomantka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in Akademije medijskih umetnosti v Kof-nu. Otroci začudeno strmijo v Špelo. »In seveda tega nisem mogla početi
sama, pomagali so mi drugi ani-matorji. In kadar smo imeli dober dan, smo posneli celih osem sekund filma.« Na koncu smo otroke prosili, da v šoli narišejo svoje najljubše prizore. Ena od risb prikazuje prav fanta z zlomljenim srcem, ki leži na operacijski mizi, kot v filmu Ljubezen je bolezen. Čeprav je Špelin film daleč od risanke za otroke, so ga otroci zelo dobro sprejeli. Morda zato, ker so Špeline lutke naravnost ganljive - polne miline, topline in igrivosti, postavljene v človeški vsakdan, ki ga prežema ljubezen. Tako življenje kot ljubezen se kažeta s pogledom in manjšim dejanjem, skorajda samo gibom, ki je pri lutkah še toliko bolj nežen in skrbno določen. Vsak gib je premišljen in pripravljen, saj je treba zanj veliko truda. Na nemški Akademiji so Špeli produkcijsko in finančno omogočili, da se je resno podala v dolgotrajno in zamudno delo z aluminijasto žico, penasto gumo, blagom, lateksom, fimo maso, leseno perlo, umetnim kožuhom in usnjem ter kar je še drugih gradiv, ki so bila potrebna, daje Špela lahko nato lutkam vdihnila življenje. Od ideje, oblikovanja, večmesečnega animiranja, montaže in glasbe, je bilo treba za vsakega od filmov leto do dve. K sreči so bili tam pogoji za delo vsaj minimalno ugodni in Špela je ustvarila dve pravi mojstrovini. Filma se ponašata s številnimi predstavitvami na festivalih po vsem svetu in skupno tudi kar sedemnajstimi nagradami. Diplomski film Ljubezen je bolezen je nazadnje prejel študentsko nagrado žirije na 4. mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka, že pred tem pa požel tudi nagrado za najboljšo animacijo na 35. FICA mednarodnem filmskem festivalu v Algarveju (Portugalska), nagrado za najboljši študentski film na festivalu Animadrid (Španija) in diplomo FIPRESCI na mednarodnem festivalu animiranega filma Balkanima v Beogradu. Nagrade so vsekakor ena od spodbud za nadaljnje delo, še posebno če jih opazijo domače komisije, ki bodo pomembno odločale o prihodnjih Špelinih delih. Po večletnem življenju v tujini se je Špela vrnila v domačo Ljubljano in kljub neprimerljivo slabšim produkcijskim pogojem že razmišlja o novem filmu, ki bo zagotovo prijetno presenečenje.