Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst , Vicolo delle Rose štev. 7 Polletna naročnina . Lir 800 Letna naročnina . . Lir 1.500 Letna inozemstvo . . Lir 2.500 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 m m k\\\ Leto X. - Štev. 5 Gorica - četrtek 30. januarja 1958 - Trst Posamezna številka L 30 Ob zlatem jubileju lista „Ave Maria" Letos obhaja ameriški verski mesečnik »Ave Maria« 50-letnico obstoja. Januarska številka je cela posvečena temu jubileju, fa nje izvemo, s kolikimi težavami se je moral ta list boriti ob nastanku in še poseje, a tudi s kolikim uspehom je širil božje in Marijino kraljestvo med rojaki širom Amerike. Ker so ugotovitve tega Usta tudi za nas vse poučne, saj nam na živem zgledu povedo, kaj je danes kato-Uški časopis in kakšen je njegov pomen, bomo iztrgali nekaj misli, naj pomagajo tudi med nami utrjevati zavest o pomenu in nalogah katoliškega tiska. ZAČETKI Predvsem najdemo poudarek, iz kako majhnih razmer je ta danes ugleden mesečnik zrastel. škof Rožman takole pove: »Ko je mladi duhovnik — p. Kazimir Zakrajšek — začel izdajati list „Ave Maria”, na osmih straneh, tiskan na najcenejšem Papirju — nasprotniki so ga zaničljivo imenovali „patrova flicka” — pač ni mo-Sel pričakovati, da bo list petdeset let izhajal (in bo še dalje)...« TEŽAVE Od kod največje težave? Od strani nasprotnikov in od strani lastnih ljudi, kakor vedno. Od strani nasprotnikov: Leta 1909 in pozneje so med slovenskimi izseljenci v Ameriki močno prevladali materialistični in marksistični nazori, ki so jih iz domovine zanesli mednje tedanji naši socialni demokrati, oba Kristana in še drugi. Ti so skoro povsem obvladali Položaj posebno še zato, ker se od kato-Bške strani sprva ni prav nič ali le malo storilo za obrambo katoliške misli med tamkajšnjimi našimi naseljenci. Nestrpnost nasprotnikov je prišla do tega, da so list ne samo sramotili in zaničevali, temveč da so celo dejanski napadali njegove razširjevalce. V Clevelandu je tolpa nasprotnikov napadi^ neki večer Franca Gasparija, ko se je vračal domov, potem ko je pri družinah pobral naročnino. Tol-Pa je Gasparija vrgla na tla, ga pobila ter mu pokradla vso nabrano naročnino. Revež po tem napadu ni več dolgo živel. »Ave Maria« ima več takih primerov iz svojega petdesetletnega življenja. Gonja nasprotnikov proti njej je bila tolikšna, da so prvi agitatorji že obupavali. Leta 1912 n. pr. se je vrnil z agitacijskega potovanja brat Viktorin Perc. Prišel je domov tako obupan, da je sklenil: »Nikdar več ne grem na tako potovanje.« Pa tudi od strani lastnih ljudi je list naletel na težave. Tako pravi neki član-kar: »Zakaj ni list „Ave Maria" prva leta napredoval? Zato, ker ga nismo podprli slovenski duhovniki. Pet naročnikov duhovnikov je imel baje prva leta...« BLAGODEJEN VPLIV LISTA Isti člankar, ki toži o brezbrižnosti dobrih do lista, izpove tudi, kolikšno korist je list prinašal: »V priznanje lista pa rečem kot duhovnik tole: da sem dolžan hvaležnost in priznanje za veliko in u-spešno pomoč, katero sem dobil pri svojem pastirovanju. V kateri hiši se je naselila „Ave Maria”, tja sem vedel, da ne pridejo slabi listi. Da, videl sem hiše, v katere se je po kakem naključju ali po dobri agitaciji naselil list „Ave Maria”, kjer niso posebno goreči za cerkev, kjer so imeli vse nasprotne liste, pa ni bilo dolgo časa, ko sem opazil veliko spremembo. Opazil sem jih večkrat v cerkvi. Darovali so več za cerkev. In ni bilo treba dolgo, ko so izginili slabi Usti in družina je dobra...« OPORA LISTA To niso uredniki In upravniki, temveč naročniki, širitelji in dopisniki. Takole Piše »Ave Maria«: »Okoli lista se je zbrala armada požrtvovalnih Marijinih častilcev, U so biU zavedni katoličani in so čutiU dolžnost, da se borijo za katoliško stvar. Osamljeni in nezavarovani proti osebnim napadom in zaničevanju so hodili po slovenskih naselbinah in širili Ust na svoje stroške. Pri teh obiskih so branili Cerkev in dopovedovali, da so napadi slovenskih protikatoliških časopisov na duhovščino krivični. Ob teh obiskih so vedno bolj spoznavali, kako nekateri slovenski listi zastrupljajo srca slovenskih rojakov z lažjo in krivimi nauki. In vzeli so v svojo žuljavo roko pero in po dolgem in napornem delu pisali za Ust. Nekateri so ves prosti čas posvetili širjenju Usta in pisanju poročil in dopisov. Tako je postal list še bolj njihov...« POSLANSTVO LISTA »Ave Maria«, čeprav verski Ust, se je zavedala, da je njeno poslanstvo učiti resnico in braniti vero, kakor je to poslanstvo vsakega katoliškega Usta. To je delala od prve številke dalje. Pri tem je zadela v sršenovo gnezdo pri nasprotnikih, ki so do takrat nemoteno sejaU svoje zmote. Toda tudi pri dobrih je naletela na obsojanje, češ, kaj je bilo treba motiti mir in slogo ameriških Slovencev! »Res je,« piše p. Hugo Bren, „Ave Maria” in „Edinost” (ameriška) sta bili krivi, da je med ameriškimi Slovenci izbruhnila vojna (ideološka seveda). Ko bi nju ne bilo, bi morda še danes v miru med seboj živeU. Neštetokrat se jima je to predba-civalo. Vendar sta lahko ponosni, da sta skalili mir in ga ves čas tako vztrajno in žilavo kalili, kljub vsem klevetam zunaj in znotraj. Ko bi tega ne bili storili in delali, bi še danes uživali „sladki” mir tistih, ki so v Gospodu zaspali brez gospoda...« Zgodovina lista »Ave Maria« je zgodovina vsakega katoliškega časopisa v današnjih nemirnih časih. Tudi našega »Katoliškega glasa«. Iz izkušenj drugih se vsi kaj naučimo, zlasti to, da dobro raste ob žrtvah dobrih in ob nasprotovanju hudobnih. Pa tudi to, da je načelno jasen in borben katoliški list v današnjih zmedenih časih nujno potreben za ohranitev krščanskega življenja in vere. Se bodo veliki kmalu sešli? Nove obsodbe na Ogrskem V Budimpešti so dne 10. t. m. zaključili proces proti duhovniku Albertu Turcsanyju, ki so ga obsodili na dosmrtno ječo, dočim so drugih 16 obtožencev, ki so povečini tudi duhovniki, obsodili na zaporne kazni do 10 let. Vsi so bili obtoženi, da so za časa ystaje v jeseni 1956 odstranili nekaj dokumentov iz državnega urada za verske zadeve. O procesu je prodrlo skozi železno zaveso le to, kar so tiskovne agencije uradno poročale. Vršil se je namreč pri zaprtih vratih, razen prve seje. Že v tem je oči viden strah komunističnih sodnikov pred javnostjo. Obsojeni duhovnik Albert Turc-sany je bil onih pet dni, ko je bil kardinal Mindszenty na svobodi, njegov osebni tajnik in se je s kardinalom zatekel na ameriško poslaništvo. Dne 10. nov. je hotel pobegniti v inozemstvo, a so ga na meji ujeli. Ostali obtoženci pa so bili vtaknjeni v ječo preteklo poletje pod pretvezo, da so rovarili proti državi, in sicer tako, da so izmaknili uradne dokumente verske komisije in pa, da so v času vstaje širili poročila o zadržanju Cerkve in sv. stolice za časa vstaje ter celo poslanico sv. očeta madžarskemu ljudstvu. Ta novi proces, piše L’Oss. Romano, zelo lepo sovpada v stanje katoliške Cerkve na Madžarskem v letu 1957. Ko je Kadarjeva vlada s sovjetskimi tanki vzpostavila »mir«, je takoj začela tudi vzpostavljati zadržanje do Cerkve, kot ga ima njena vzgojiteljica Sovjetska zveza. Režim je na vsak način hotel, da bi ga cerkvene oblasti potrdile, ker mu je bilo to za notranji razvoj nujno potrebno in tudi, da se pokaže pred zunanjim svetom. Zato je vladni tisk začel na vso moč govoriti o pogajanjih s škofi. Več škofov so zato priprli in kardinala Mindszentyja so blatili na vse načine. Pozneje so tajili, da so priprli škofe, in se hvalili, da sta Cerkev in država v dobrih odnosih, čeprav so priznali, da sta bila škof Budalik iz Vezprema in škof Pete^ iz Vaca odstranjena s svojih mest, ker da sta bila prevelika reakcionarja. Da vodilni krogi dosežejo svoje namene, so v tem času tudi ustanovili organizacijo za mir, imenovano Opus Dei (Delo božje), ki naj bi bila nadomestek za »Zvezo duhovnikov miru«, ki so bili sopotniki komunizma. Zunanji o-kvir »Opus Dei« je bil čisto katoliški, a ideje so popolnoma v skladu z marksistično ideologijo. Namen Kadar j a in njegovih je pač isti kot vseh komunističnih režimov: razdeliti madžarske katoličane. Na eni strani nastopajo proti škofom in duhovnikom, na drugi pa se hvalijo, kako so ti lojalni napram vladi. Seveda svet vidi in sliši le to, kar pustijo u-radne agencije skozi železno zaveso, resnica o madžarskih katoličanih, ki se junaško borijo proti brezboštvu, pa je vsa drugačna, saj nam jo je za trenutek odkril upor predlanskim. Dasi Sovjeti odklanjajo nekatere temeljne pogoje Zapada, ki jih ta postavlja kot pogoj za morebitni sestanek naj višjih zastopnikov, pa je Eisenhower poudaril, da je pripravljen udeležiti se take konference, če le Sovjeti pred sklicanjem konference izrečejo soglasje glede vprašanj, katera bi obravnavali. Kot kaže, je sedaj edini ameriški pogoj za taka pogajanja predhodna določitev dnevnega sporeda, s katerim bi soglašali tudi Sovjeti. To soglasnost bi lahko dosegli tudi po diplomatski poti in s sestankom zunanjih ministrov. To je po ameriški sodbi nujno, če nočemo, da bi se konferenca na najvišji stopnji spremenila v zgolj propagandno prireditev, ki bi služila le Sovjetom. Ker pa Sovjeti do sedaj odločno odklanjajo posvetovanja zunanjih ministrov, je vprašanje, če bodo privolili v ta, skrajno omiljeni ameriški pogoj. Res pa je, da navzlic takšnim in drugačnim izjavam, zadnjih deset dni potekajo diplomatski razgovori, po vsej verjetnosti veljajoči taki konfe- renci, med ameriškim veleposlanikom v Moskvi in sovjetsko vlado, ter med sovjetskim diplomatskim zastopnikom v Washingtonu in Amerikanci. HRUŠČEV POTVARJA RESNICO Glavni tajnik sovjetske komunistične partije Hruščev je imel v Minsku govor, v katerem je kot pogoj za kakršen koli sporazum med Vzhodom in Zapadom postavil zahtevo, da je treba ohraniti sedanje stanje v Evropi in na svetu. Tajil je, da bi bili na sestanku štirih velikih v Ženevi leta 1955 sklenili združiti Nemčijo na osno- vi svobodnih volitev. Dejal je, da bi bilo združitev mogoče doseči le po neposrednih pogajanjih med obema sedanjima nemškima vladama. Odklonil je dalje vsako razpravo o notranji ureditvi v sovjetskih podložniških državah. Sovjeti bi bili pripravljeni pogajati se z Zapadom le o ustavitvi poskusov z jedrskim orožjem, o zmanjšanju oboroženih sil v Nemčiji ter o ureditvi neatomskih področij v Evropi in na Srednjem Vzhodu. Revolucija v Venezueli V južnoameriški republiki Venezueli so končno prevrnili diktatorsko vladavino generala Jime-neza, ki je pobegnil v tujino. Račun za tisto, kar je počenjal, pa je plačal prenekateri njegov sodelavec, zlasti pripadniki osovražene tajne policije. Do preobrata je prišlo, ko so oborožene sile podprle nastop raznih političnih skupin, ki so pod vodstvom katoliških krogov zahtevale uvedbo demokracije in socialne pravičnosti. Pri tem je bilo žal precej prelivanja krvi in neodgovornega pustošenja imovine. Šele ko je vojaški odbor prevzel oblast za Ji-menezom in sestavil novo vlado, v kateri so skoraj sami civilisti, je v Venezueli zopet red in mir. Oklic nove vlade obljublja izpustitev vseh političnih pripornikov, svobodne volitve, uvedbo demokracije ter prijateljstvo z vsemi deželami. Italija za stvarna pogajanja Italijanski zunanji minister Pel-la je izjavil v tisku, da se morebitna konferenca velikih ne sme spremeniti v propagandno potezo, kakor je to bilo doslej. Pella opozarja, da je potrebna previdnost spričo dvoumnega stališča Sovjetov, ki pomirjevalne pobude menjajo z grožnjami o atomskem in raketnem bombardiranju atlantskih držav. Poleg tega pa je mednarodni komunizem nedavno s slovesno izjavo potrdil svojo voljo, da hoče zavladati svetu z vsemi sredstvi, tudi z nasiljem, če bo potrebno. Pogajati se in napad odvrniti bo mogoče le, če se bodo svobodni narodi strnili v enoten in trden sklop, čigar moč bo Sovjetska zveza morala upoštevati, pravi zunanji minister Pella. Presenetljiv znanstveni uspeh Velika Britanija in Združene države so hkratu objavile poročilo o nezaslišanem uspehu pri raziskovanju jedrske sile. Njunim znanstvenikom se je posrečilo v laboratorijih obrzdati in nadzorovati strahotno energijo, ki se sprošča pri spojitvi atomov. Pri tem so dosegli temperature, ki segajo do šest milijonov stopinj. S tem je človeštvu v zametku -odprta pot do novih, neslutenih virov energije, ki jih ne bo mogoče izčrpati milijone in milijone let. Zaloge premoga in petroleja na svetu bodo izčrpane v kakih dve sto letih. Znano pa je bilo, da vsebuje dvajset litrov morske vode gram težkega vodika ali deuterija, ki daje za deset ton premoga pogonske in druge sile. Edina ovira za izkoriščanje deuterija je bila v tem, da doslej ni bilo mogoče doseči temperatur, ki bi odgovarjale vročini sonca, in pa da strahotne e-nergije, ki se sprosti pri spojitvi njegovih atomov, ni bilo mogoče nadzorovati. Zdaj so angleški in ameriški znanstveniki našli pot, ki jim bo omogočila oboje, tako da računajo, da bo moč to novo silo izkoriščati na trgovski in industrijski obnovi čez kakih dvajset let ali pa še prej. S tem odkritjem so zahodni strokovnjaki za dolg korak prehiteli sovjetsko znanost, in to na področju, ki je za človeštvo in za njegov miroljubni razvoj neskončno važnejše kakor vsi sputniki. Foster Dulles na Srednjem vžhodu Ameriški zunanji minister Dulles je pretekli teden odpotoval na Srednji Vzhod. Njegov poglavitni namen je bil, udeležiti se sestanka ministrov Bagdadske obrambne zveze, ki se je začel v Ankari. Zaradi te konference in zlasti zaradi Dullesove navzočnosti na njej so zagnali v Moskvi velik hrup ter obdolžili ameriškega zunanjega ministra, da gre tja izsiljevat o-porišča za raketne izstrelke; torej obkoljevat Sovjetsko zvezo. Pri tem so udarili celo na versko struno ter skušali mohamedanske države na tem področju zastrašiti s trditvami, da bi bilo silno bogokletje, če bi ameriški atomski bombniki letali nad svetim mestom Meko. V VVashingtonu so to sovjetsko propagando zavrnili na kratko z izjavo, da je govorjenje o odstreliščih zlagano, in da imajo verni ljudje, torej tudi mohame-danci, pravico, braniti se z najsodobnejšim orožjem pred nevarnostjo atomskih bomb, s katerimi jim groze tisti, ki se uradno razglašajo za brezbožnike. Obsojeni uredniki zaradi obrekovanja beneškega duhovnika V soboto 25. jan. se je vršil v Vidmu proces zaradi razžaljenja časti zoper uradnike listov »II Friuli Liberale« in »L’Arena di Pola«. Ta dva lista sta v oktobru 1955 objavila članek, ki ga je napisal časnikar Arturo Manzano in v katerem ta mož obtožuje č. g. Angela Cracino, župnika v Št. Lenartu v Beneški Sloveniji, filoti-tovstva in pa iredentizma v prid Jugoslavije. Šentlenartski župnik se je zaradi takega pisanja upravičeno čutil užaljenega v svoji duhovniški časti in je zato vložil tožbo zoper oba omenjena časopisa in pa zoper avtorja članka, Artura Manzana. Č. g. Cracina je bil tem bolj upravičen in dolžan to storiti, ker se je časopisna kampanja zoper njega vršila že dalj časa in nista njegova dobrota in molk nič zalegla. Po dveh letih odlaganja je videmsko sodišče bilo prisiljeno, da je zadevo rešilo, in sicer se njegova razsodba glasi takole : »Obtoženi Manzano, Provini in De Simone so krivi pripisanega jim prestopka, vendar z olajševalnimi okoliščinami splošnega značaja in posebej, da so ravnali iz posebno vzvišenih razlogov moralnega in socialnega značaja; sodišče jih obsoja vsakega na 5 mesecev in 10 dni zapora ter 44.245 lir globe, poleg tega še pa plačilo sodnih stroškov in na povrnitev škode civilni stranki v' višini 200 tisoč lir ter stroškov za obrambo v višini 90 tisoč lir. Sodni zbor ukazuje, naj se izvršitev obsodbe od-godi in ne vpiše v kazenski list.« Obtoženci so zoper obsodbo vložili priziv. K obsodbi se v našem listu povrnemo, ker zasluži več pozornosti. NAŠ TEDEN V CERKVI 2.2 nedelja, 1. predpostna: Svečnica, Darovanje Gospodovo 3.2. ponedeljek: sv. Blaž, škof, m.; sv. O-skar, š. 4.2. torek: sv. Andrej Kars., š. 5 2 sreda: sv. Agata, de v., m. 6.2. četrtek: sv. Doroteja, dev., m. 7.2. petek, prvi: sv. Romuald, opat 8 2 sobota: sv. Juvencij, š., iz Ogleja. H* SV. BLAŽ (+316), doma iz Male Azije, • se je pečal tudi z zdravilstvom, predno je postal škof. Mnoge je tudi čudežno ozdravil. Posebno je znan primer, ko je čudežno rešil nekega dečka, kateremu se je zataknila v grlu ribja kost tako, da je bil v nevarnosti za življenje. Čeprav je cesar Konstantin Veliki dal leta 313. prostost, so kljub temu po nekaterih krajih preganjali kristjane. To je bilo tudi v Sabastah, v Armeniji, kjer je bil sv. Blaž škof. Cesarski namestnik ga IZ SV. EVANGELIJA isti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko : Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zjutraj zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodil se je z delavci po denarju na dan in jih je poslal v vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl druge stati brez dela. Tudi tem je rekel: »Pojdite še vi v vinograd in, kar bo prav, vam bom dal.« In so šli, Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako. Ko je šel o-krog enajste, je našel druge, da so postavali, in jim rekel: »Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?« Odgovore mu: »Nihče nas ni najel.« Reče jim: »Pojdite tudi vi v vinograd!« Ko se je pa zvečerilo, pravi gospodar vinograda svojemu oskrbniku: »Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih.« Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in dobili so vsak po denarju. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak po denarju. In ko so prejeli, so začeli godrnjati nad hišnim gospodarjem in so rekli: »Le ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki sn\o prenašali težo dneva in vročino.« On je pa odgovoril enemu izmed njih: »Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi. Hočem pa tudi temu poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti, kat hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Zakaj veliko je poklicanih, a malo izvotjenih. * Vsemogočni večni Bog je kakor gospodar, ki neprestano kliče in najema ljudi ter jih pošilja na Gospodinjske pomočnice v pri papežu Preteklo nedeljo je sprejel sveti oče v baziliki svetega Petra 15.000 gospodinjskih pomočnic, ki so v službi pri družinah v Rimu. Povezane so v organizacijo z imenom »Med nami«. V nagovoru je sv. oče rekel pomočnicam, naj ljubijo družine, pri .katerih delajo, a tudi družine jim morajo nuditi poleg plačila priznanje in hvaležnost. Ob koncu je sveti oče pozval vse tiste, ki imajo gospodinjske pomočnice v službi, da jim dajo pravično plačo, ki jim gre po zakonu. Pomagajo naj jim tudi, da si bodo lahko ustanovile lastne družine. Organizacija »Med nami« bo zgradila vtiiko stavbo, kjer bodo našle zavetje gospodinjske pomočnifce, ki so prišle iskat dela v Rim, kakor tudi one, ki so slu-. čajno brezposelne. Omenjamo še, da imajo slovenske gospodinjske pomočnice v Trstu svoje središče v Domu sv. .Marte, ki je pridružen Marijinemu domu v ulici Risorta. Da bi Dom sv. Marte mogel zadostiti vsem potrebam, bi moral biti povečan. Upajrno, da se bodo tudi za to važno ustanovo do- je ujel in na vse načine hudo mučil zastran vere. Ker ga preganjalec ni mogel pripraviti do odpada, ga je končno dal utopiti. Vidimo spet in spet, da se spolnjuje Jezusova napoved: »Preganjali so mene, preganjali bodo tudi vas.« Preganjanje je zdaj tu, zdaj tam. V našem času so predvsem komunistični oblastniki tako odlični, da si s tem nekulturnim početjem mažejo svojo vest in svoj spomin v zgodovini, čeprav govoričijo o miru in demokraciji in svobodi. Molimo dnevno za preganjane, da bi vzdržali: pa tudi za preganjalce, da bi se spokorili. Sv. Blaž je 'med štirinajstimi pomočniki v nesrečah. Kličemo ga na pomoč posebno v boleznih v vratu. »Blažev žegen« pomaga tistim, ki ga prejmejo verno. Tudi v vsakdanjem življenju ne boš dajal takemu, ki bi tvoja darila preziral ali se iz njih norčeval. delo. Življenje ni ne spanje ne praznikovanje ne počivanje ne veselo uživanje, ampak delo. Življenje je resna zadeva in zahteva vso potrebno treznost in pridnost našega duha. Nismo na svetu zato, de bomo jedli in pili in spali in uživali in se veselili, ampak u-stvarjeni smo zato, da bomo v življenju dostojno slavili Boga in tako zaslužili ter pripravili nesmrtno blaženost v sv. nebesih. Ustvarjeni smo torej za delo, za veliko delo. Treba je delati, storiti vse tisto, kar želi Bog; živeti po njegovi postavi, izpolniti njegove zapovedi in želje. Vsak zdrav človek si mora s poštenim delom zaslužiti svoj vsakdanji kruh in vsak normalen človek mora skrbeti za svojo neumrljivo dušo in za svojo večnost. Delati in skrbeti je treba za naše zemeljsko življenje in še vse bolj za naše nebeško življenje. To drugo velja veliko več, ker je večno in neminljivo. — Prvi in glavni namen naše osebe in našega bivanja je pa tale: slaviti, primerno in dostojno slaviti, kar najbolj slaviti Boga. Naša prva in glavna dolžnost, prva in najvišja naloga je potemtakem ta, da slavimo dostojno Boga, presveto Trojico. Slavimo v življenju Boga, ne hudiča ne greha ne krivice ne hudobije ne ljudi ne sebe, ampak Boga! Slavimo Boga in njemu samemu služimo! Slavimo ga z vsemi močmi in slavimo vse dni do smrti! Samo tako bomo prišli do nebes. Naše življenje bodi zvesta služba Bogu,, polna ljubezni in polna hvaležnosti! Naj ga ne kalijo grehi in druge hibe! Delajmo, skrbimo in trudimo se za svetost, ker brez nje ne moremo biti Bogu všeč! Brez svetosti slava božja ni popolna, in brez svetosti ne more biti nebeškega plačila. Ne spimo torej in ne lenarimo, ampak delajmo, posvetimo se in sveto živimo! Samo delavci, zvesti in dobri in vztrajni delavci, bodo namreč prejeli božje plačilo. bila potrebna sredstva. Dom sv. Marte že dolga leta vodijo z veliko ljubeznijo šolske sestre sv. Frančiška. Škof v Trevizu umrl 15. januarja je umrl škof v Trevizu, mons. Egidij Negrin. Škofijo je vladal le malo časa, in sicer od 4. aprila leta 1956 dalje. Pomožni škof Lurda Za pomožnega škofa v Lurdu je sv. oče imenoval dosedanjega ravnatelja papeške misijonske družbe v Lionu, monsignorja Jeana Mauryja. Novi pomožni škof ima pravico nasledstva. Papeški letopis 1958 Monsignor Angel dell'Acqua, namestnik v državnem tajništvu v Vatikanu, je poklonil prvi izvod ;,Papeškega letopisa, knji-' ge. ki prikazuje stanje Cerkve na začetku leta 1958. Knjiga med drugim priča, koliko je storil sedanji sveti oče za organizacijo Cerkve. Ustanovil je 191 novih nadškofij in škofij. V nadškofije je povzdignil 165 apostolskih vik^fijatov in 29 pre- ■ fektjir. Ma novo je končnq ustanovil 136 apostolskih vikarijatov in 97 prefektur. Vidimo, da se sveti oče zlasti trudi za u-pravno ureditev misijonskih pokrajin. Resen očitek kristjanom Italijanski katoliški dnevnik Quotidiano je prinesel članek kardinala Ottavianija, tajnika kongregacije svetega oficija, ki je vzbudil veliko pozornosti. V članku pravi kardinal, da morajo katoličani služiti Cerkvi, ne pa se je posluževati za svoje namene. Pritoži se o katoličanih, ki so na odgavornih mestih in ki bolj čutijo s tistimi, ki Cerkev preganjajo, kot pa s Cerkvijo. — Ali nimamo povsod takih kristjanov? Razširjenost sv. pisma Po najnovejših statistikah je bilo leta 1956 izdanih 26 milijonov 379.142 izvodov sv. pisma, to se pravi, da je od leta 1954 njih število naraslo za tri milijone. Sv. pismo je od svojega početka naprej bilo izdano v tisoč in enem jeziku in še danes je v rabi v 600 do 700 različnih jezikih. Državniki molijo za mir Predsednik Eisenhovver, podpredsednik Nixon in drugi člani ameriške vlade so ob otvoritvi kongresa prisostvovali ver- Katoliška Cerkev V prejšnjih člankih smo videli, iz kako kalnih virov je izšla civilna poroka in kako nečasten je bil njen zgodovinski razvoj. Lahko rečemo, da je bila civilni poroki za porodnico pohota in za varuha proticerkveno sovraštvo. Danes pa poglejmo, kaj uči Cerkev o krščanskem zakonu in o civilni poroki. CERKEV O KRŠČANSKEM ZAKONU Katoliški nauk o krščanskem zakonu je točno opredeljen. Papež Pij IX. je na o-snovi snovi tridentinskega cerkvenega zbora proglašal: »Verska resnica je, da je Kristus povzdignil zakon k časti zakramenta, in zato ne more biti med kristjani zakonite zakonske zveze razen v zakramentu sv. zakona.« Prav isto je poudaril Leon XIII. v okrožnici »Arcanum« (1880): »Kristus je dvignil poroko v dostojanstvo zakramenta: zato pa je med kristjani e-dino veljavni zakon zakrament sv. zakona.« Cprkveni zakonik je v kan. 1012 to versko resnico takole izrazil: »Kristus Gospod je samo zakonsko pogodbo med krščenimi osebami povzdignil k časti zakramenta. Zaradi tega med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki ne bi s tem bila že zakrament.« Vsak zakon med kristjani, tudi med odpadlimi in nevernimi, je ali zakrament, če je pač sklenjen po cerkvenih predpisih, ali pa ni veljaven zakon, temveč samo konkubinat. Ta nauk je izrecno nakazan v kan. 1099, ki pravi, da ne morejo skleniti veljavne poroke, razen cerkvene, vsi tisti, ki »so bili v kat. Cerkvi krščeni ali so se k nji spreobrnili iz krive vere ali razkola, čeprav so eni in drugi pozneje odpadli.« Ker je krščanski zakon zakrament, spada v izključno'pristojnost Cerkve, ki zato lahko ureja s svojim pozitivnim pravom način sklepanja zakonov, določa oviralne in razdiralne zadržke, sodnijsko proglaša veljavnost ali ničnost zakona. Vendarle Cerkev priznava tudi državi pravico, da ureja s svoje strani civilne učinke zakona, ki so v neposredni zvezi z javno blaginjo, katero mora država oskrbeti in oblastveno zaščititi: tako sme država izdati zakonske odločbe, kako naj se cerkvena poroka prijavi občinskim uradom; kakšne so pravice in dolžnosti zakoncev, v kolikor imajo družbene učinke, zlasti v pogledu skrbstva otrok in gospodarskega položaja družinskih članov v zvezi z dednim pravom; kako se ščiti zakonska zveza ali kaznuje prešuštvo. CERKEV IN CIVILNA POROKA Cerkev vidi v civilnem zakonit, katerega so vpeljale moderne države, težko krivico nasproti Bogu, Cerkvi in vernikom. Nasproti Bogu, ker država dejansko zanika Z ustavo civilnega zakona božje razodetje, ki uči, da je krščanski zakon zakrament; nasproti Cerkvi, ker svetna oblast tako posega v njeno izključno pristojnost in ji hoče odvzeti enega izmed sedmih zakramentov. Je pa civilni zakon pravo nasilje nad verskim prepričanjem katoličanov, ker jim vsiljuje civilno dejanje, ki se jim v vesti upira. Katoličane pač silno žali in boli, ko morajo gledati, kako se pod državno zaščito teptajo božje zapovedi in kako se z zakonitostjo ščitijo javna priležništva, s. katerimi se odvrača od novih rodov milost božja. Saj se nove družine gradijo na grehu in javnem pohujšanju! skim obredojn v Narodno presbiterijan-ski cerkvi. Molili so za trajnost miru na svetu. Povprečni Ob peti obletnici smrti francoskega maršala Latre de Tassigny-ja je kanonik El-chinger v govoru dejal: »Največja nevarnost, ki grozi danes Franciji in vsemu svetu, ni atomska bomba, ampak naraščajoče število povprečnih ljudi!« Novo glasilo goriške nadškofije Ker so se pri tržaškem tedniku »Vita Nuova« izvršile razne spremembe v uredništvu in lastništvu ter je ta tednik zopet postal glasilo tržaške KA, je goriška nadškofija sklenila, da »Vita Nuova« ne bo več glasilo za goriško škofijo kot doslej, temveč da bo začela sama izdajati svoje lastno glasilo. To so naredili tako, da so tedniku »Famiglia Cristiana« dodali še posebno prilogo »Voce Diocesana«. Ta priloga je otl 1. jan. dalje glasilo za goriško nadškofijo. Izhaja na 4 straneh ter je njen odgovorni urednik č. g. dr. Maffeo Zambonardi, podkancler goriškega škofijskega urada. — Novemu sobratu naj gredo naši pozdravi in voščila za u-spešno delo med italijanskimi verniki goriške nadškofije. in civilna poroka Ko Cerkev presoja civilne poroke, pravno razlikuje: a) obvezno civilno poroko, ki je zaukazana v državah, ki nudijo državljanske pravne učinke samo onim osebam, ki so se poročile pred občinskim uradom, medtem ko je cerkvena poroka ali sploh prepovedana ali samo tolerirana, toda po že sklenjeni civilni poroki; b) fakultativno poroko, kadar državne postave pustijo na prosto izbiro podanikom, da se poroče ali civilno ali cerkveno, ker so obojni poročni obliki priznani isti civilni učinki; c) pomožno civilno poroko v prilog onim, ki ne pripadajo verskim skupnostim. Cerkev najostreje obsoja in odklanja obvezno civilno poroko, čeprav zahteva od vernikov, da se podvržejo slični »poroki« zaradi njenih civilno-pravnih učinkov. I-stočasno pa obvezuje ženina in nevesto, da skleneta vsaj naknadno tudi cerkveno poroko, ki. je edina v vesti in pred Cerkvijo veljavna. Cerkev odklanja tudi fakultativni civilni zakon, ker se z njim praktično uvaja verski indiferentizem, saj. se cerkveni in civilni poroki pripisuje ista vrednost, kar je docela zgrešeno. Cerkev nima nič proti pomožnemu civilnemu zakonu, s katerim državna oblast ureja tako zvani legitimni zakon med ne-krščenimi osebami. TnHt Po literarnem polju... Komaj v prvih tednih leta smo, pa že moremo z veseljem zabeležiti žilavost, ki preveva naše književne poljane, čeprav so pokrite s svežim snegom. MLADIKA Mladika je stopila v drugo leto svojega življenja. V svoji zunanji obleki je sicer ostala ista, izboljšala pa se je po vsebini in obsegu. Na dvajsetih straneh, na katere je narasla, nam prinaša uvodnik V narodovi službi, ki je posvečen tisku in njega nalogam. V novo leto nas uvaja kratka razpravica o koledarju. Sledi kratka črtica Vinka Beličiča: Rojstni dan, ki je topla družinska slika sredi nasmejanih obrazov. Mirko Javornik nadaljuje s svojimi doprinosi o slovenski zemlji in njenih ljudeh ter izjavah in vtisih tujcev o naši zemlji in ljudeh. Marija Mislej v črtici Jutrišnji dan podaja sliko, ali bolje krvaveče svoje srce ob razmišljanju, ko ne more vršiti svojega poklica in opazuje okoli sebe, kako upada v mnogih narodna zavednost. Novo rubriko nam odpira v Mladiki Smotlak Fulvij, ki objavlja prvo zbirko razsejanih narodnih pesmi. Ce je katera rubrika hvaležna in potrebna, je gotovo ta. Veliko narodnega blaga v pesmih, pregovorih, pravljicah in podobnem prehaja v pozabo. Zato je pomembno delo zbiranja. F. Jeza nadaljuje povest Moč ljubezni. Slede strokovne ocene Rebulove povesti: Klic v Sredozemlje, socialni članek: Ali naj žena dela? Otrokova zrelost, Tri tisoč oddaj R O, poročila o filmih, razgovor s pisateljem Rebulo, Pogovor o vzhodu ter po-rpčilo o književnosti in umetnosti. Resna in globoka je duhovna misel izpod peresa J. Prešerna: V novo leto. Pesmi pa so prispevali: Mirko Mazorg, Vanja in Zemlja. Tudi to številko ppživljajo prikupne slike. Ob robu slede zapiski in drobne vesti. Na platnicah pa sodbe o Mladiki in literarni pogovori. Zadnja stran je posvečena brihtnim glavam za kratek čas. Ker so uredniki in uprava povečali obseg revije, je nujna tudi višja cena, ki znaša 100 lir za številko. Povišek cene pa je opravičen, ker je tudi vsebina bogatejša in pestrejša. LITERARNE VAJE Te dni je tudi izšla tretja številka LV. V tej številki prednjačijo prispevki dijakov klasične gimnazije, in sicer Srečko Šimoneta: V kraški milini, Neda Lah: Nataša, Marija Zlobec: Eden med tolikimi, Tatjana Uršič: Na koncertu, Marija Gruden: Pohod na Rim ter Katarina Po-lojac Turisti. Od vseh teh prispevkov naših klasikov prednjačijo Turisti Katarine Polojac. Polojac se redko oglaša. Toda ta njen prispevek je zanimiv potopis, ki priča, da ima Polojac bistro oko za zunanje okolje, pa tudi veliko bogastvo notranjega doživljanja, šibkejši je prispevek nižje-šolke Fedore Frluga: Mati in pa Mornar. Pesmi sta prispevala: Eleonora Furlan: Noč in Iva Sancin: Daljina. Slede kulturne novosti, poročilo o gledališču, znanstvene novosti, šopek narodnega blaga, ki ga zbira marljivi Samo Pahor, nekaj o filateliji ter počitniški kotiček. Številka je bogata. Pogrešamo le prispevke drugih šol. V MATERINI ŠOLI Duhovska zveza poklanja našim materam kratko, a lično in priročno knjižico, V materini šoli. Knjižica ima vzgojen namen in podaja materam praktična navodila kako vzgajati nežni cvet že od rane mladosti. Knjižica je pisana preprosto in toplo, kot mora biti razmerje matere do otroka. Izdajateljem bi samo priporočali, da bi Knjižice postale redna publikacija, ki naj prinašajo med nas mnogo pobud v narodnem in verskem oziru. Cena 50 lir. JADRO Pred nami je tudi Jadro štev. 2. še danes ob drugi številki se čudim, da nosi ta revija podnaslov: mladinska revija, a ne pove, kaj hoče biti. Ce naj mladino vzgaja, potem mora imeti neke ideale, neke cilje, do katerih hoče pripeljati ljudi. Če že takoj v prvem prispevku govori o pijanosti in ženskah, ji pač ne morem prisoditi resnosti niti na književnem; naročl-nem, najmanj pa na vzgojnem polju. A-bramove: Njegove mature smo že siti, saj ne pove ničesar novega in smo jo že či-tali. Boljši pa so pesniški prispevki prekmurskega pesnika Branka šomna, ki so najboljše, kar nam Jadro prinaša. O Kal-cevem Svetu ob berglji je še težko izreči sodbo, ker imam pred seboj šele prvo dejanje, šibkejše pa so pesmi F. Bene-detiča Na silvestrovo in Vislave Ljudje. Sledi še razprava o italijanskem neorealizmu, poročilo o taborništvu in nekaj ocen. Jadro nekam čudno jadra in se mi smilijo tisti, ki tem jadrom zaupajo. * Slikarja Mušič in Spacal razstavljata v Monakovem Narodni muzej v Monakovem na Bavarskem je povabil goriškega slikarja Mušiča ter tržaškega Spacala, da bi razstavila svoja dela. Razstava se je z veliko slovesnostjo odprla dne 20. decembra ter bo ostala odprta vse do 5. februarja. Spacal razstavlja vsa svoja grafična dela, približno 120 slik, ki jih je izdelal v letih od 1937 do 1957. Razstava je vzbudila med nemškim ljudstvom veliko zanimanja in mnogo del so že pokupili razni muzeji in galerije. Tudi mnoga druga mesta Zahodne Nemčije so povabila slovenska slikarja, da bi tam razstavila svoja dela. Spacal je v preteklem juliju in avgustu na povabilo japonske vlade razstavljal tudi v Tokiu in Osaki. * Jubilejna radijska oddaja Kakor smo izvedeli iz »Mladike«, je imel Radijski oder v sredo svoj tri tisoči nastop na tržaški radijski postaji. Igralski skupini, ki jo poslušamo že 12 let in ki nam je pripravila toliko zares užitka pelinih oddaj, v imenu poslušalcev iz vsega srca čestitamo. V sredo smo poslušali dramsko novost Branka Rozmana »Roka za steno«, ki je bila sploh prvič izvajana v Trstu. Dramo odlikuje globoka miselna problematika in njeno pozitivno reševanje. Razen tega ima Rozman izredno lep in prečiščen jezik. Izvedba pa je dosegla prav v sredo svoj višek. Težko uprizorljivo dramo so člani Radijskega odra s prepričljivo igralsko močjo in močnim dramatičnim poudarkom tako dovrše/io predstavljali, da je pretresla v dno duše. (Čudimo se, da radio niti z besedico ni omenil ■ jubilejne oddaje. Slovenski razglasi, šole in še kaj... Ta članek smo za preteklo številko prejeli prepozno, zato ga objavljamo danes. (Uredn.) Ker lokalna kronika v tem predpustnem času ni imela druge kosti kot že več mesecev trajajočo stavko kovinarjev, je A-lessijevemu Piccolu bila nujno potrebna poživljajoča morfijeva injekcija, da vsaj malo dvigne prazne in sklonjene glave prenapetih šovinistov. RAZGLAS NABORNIKOM Generalni vladni komisar je dal razglase nabornikom ludi v slovenščini. To je pa tolik greh, da so začeli deževati protesti Z vseh strani. Pa ne zaradi razglasa, ki poziva mladeniče na vojaški nabor, ampak zato, ker so ti razglasi tudi v slovenščini. Kakšna zabloda! Ti pozivi so namenjeni slovenskim fantom, in zakaj ne bi smeli biti v slovenščini.’ Ali italijanska ustava ne ščiti manjšine, med katere spadamo tudi Slovenci, s posebnimi členi ustave? Če so pripadniki manjšine dobri za vojake, zakaj jim ne bi privoščili poziva k naboru v slovenščini? In Londonski sporazum, ali ne govori tudi ta o ravnopravnosti slovenščine na tem ozemlju? Saj je tudi ob otvoritvi sodnega leta bila izražena želja, naj se Že ta sporazum začne izvajati. Če je torej nekaj v ustavi in še s posebnim sporazumom določeno, zakaj se ne bi tudi izvajalo? Ali naj velja to z o črne v Afriki, če je pa zajamčeno nam! Danes, ko se toljko govori o Združeni Evropi, ko si Italija tako prizadeva, da bi v tem načrtu tudi nekaj pomenila, je nujno potrebno, da postane tudi miselnost vseh njenih državljanov bolj evropska, ne pa šovinistično italijanska, kar samo kvari miroljubne odnose. 180 MILIJONOV ZA SLOVENSKO GIMNAZIJO Generalni vladni komisar je provinci odobril postavko 180 milijonov za novo šolsko poslopje za slovensko višjo gimnazijo. Tudi tukaj nov val ogorčenj. Piccolo se kar peni od jeze in ne more pa ne more razumeti. »Le nostre povere scuole«, se glase naslovi in slike, ki tolmačijo žalostno stanje ■ italijanskih $ol. Toda zakaj Piccolo ne pošlje fotografa tudi v ulico Lazzaretto »Slovenska demokratska zveza« v Trstu in »Slovenska katoliška skupnost« v Trstu, predstavnici demokratičnih Slovencev na Tržaškem, sta 20. t. m., na skupni seji, razpravljali o najnovejših protislovenskih nastopih in sta sprejeli RESOLUCIJO s katero: 1. - UGOTAVLJATA, da so javni protesti tržaških desničarskih političnih in nepolitičnih organizacij proti državni oblasti, ker je naslovila poziv na nabornike slovenske narodnosti v slovenskem jeziku, v kričečem nasprotju z ustavo italijanske republike, ki — ne glede na kasnejša in še vedno neuzakonjena določila Londonskega sporazuma o rabi slovenskega jezika — v čl. 6' že sama jamči polno zaščito narodnostnih manjšin. 2. - OBSOJATA gonjo ekstremističnih krogov proti zgraditvi novega poslopja za državne višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, za katero so pristojna država oblastva končno in uvidevno odobrila potrebna finančna sredstva. 3. - OBŽALUJETA, da se v dobi evropskega združevanja, Skupne-ga tržišča in Evratoma, na Tržaškem še vedno najdejo ljudje, ki odrekajo sodržavljanom drugega jezika pravice, ki jih sami v polni meri uživajo. To je v kričečem protislovju s čl. 3 republikanske ustave in podžiga nacionalno in rasno mržnjo ravno ob mejah države. 4. - POZIV AT A odgovorno državno oblast, da v interesu strpnosti, mirnega sožitja in miru med italijanskim in slovenskim prebivalstvom, v bodoče z večjo odločnostjo prepreči javna hujskanja proti rabi slovenskega jezika in proti slovenski narodnostni skupini sploh. V Trstu, 20. januarja; 1958. SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST Vecchio 9/II, da bi tudi tam napravil par posnetkov, da bi bralci Piccola videli, v kakem stanju žive slovenski dijaki že trinajsto leto. Toda tej ogabni gonji se prav nič ne čudimo, ker ni nova. Spomnimo se samo točno štiri leta nazaj, ko je bivša ZVU morala oblastno poseči in dodeliti novo šolsko poslopje pri Sv. Ivanu slovenskim šolam, katerim je bilo namenjeno od prvega dne, ko je zapel prvi kramp in lopata. V mestnem svetu so takrat izgubljali ure in ure ter protestirali na vse mile viže, da je to rop in kraja. Pa vse skupaj ni nič pomagalo. Nazadnje je posegla vmes ZVU in podala pojasnilo, ki se je glasilo: »Spričo polemike v tržaškem občinskem svetu in v nekaterih tržaških časopisih o dodelitvi novega šolskega poslopja pri Sv. Ivanu v uporabo slovenskim dijakom je urad za obveščanje javnosti pri ZVU pooblaščen sporočiti, da je bilo DENARNO NAKAZILO ZA SEZIDANJE NOVEGA ŠOLSKEGA POSLOPJA PRI SV. IVANU NAKAZANO ŽE V PRORAČUNU DRUGEGA ŠESTMESEČJA 1950. LETA. TO NAKAZILO JE BILO DOLOČENO IZRECNO ZA ŠOLSKE POTREBE SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA. IN TRŽAŠKI ŽUPAN JE BIL O TEM OBVEŠČEN S PISMOM VIŠJEGA ŠOLSKEGA NADZORNIŠTVA Z DNE 5. DECEMBRA 1950. LETA.« To sporočilo je objavil 3. februarja 1954 tudi Giornale di Trieste. Čemu torej toliko razburjenja, ko je bil župan o tem, obveščen že leta 1950. Zakaj niso takrat takoj protestirali in denarja zavrnili? Zato, ker so drugače računali... Po tem uradnem pojasnilu ZVU ni bilo packašem okoli Giornala in mestnim očetom prav nič nerodno, da so ugriznili v, lesniko. No, in po štirih letih zopet ista pesem. Isti časopis si upa, le z okrtače-nim klobukom in na novo pritrjenimi gumbi, 14. jan. 1958 ponovno zapisati: ...da je general Winterton oblastno vzel italijanskemu prebivalstvu svetoivanskega o-koliša novo šolsko poslopje, ki ga je sezidala ob(ina, in ga dal Slovencem... General Winterton ni nikomur ničesar vzel, Nakazilo za novo šolo je bilo že leta 1950 izrecno nakazano za potrebe slovenskih šol. Šola je torej bila zidana za Slo-. vence in je..sajno ob sebi razumljivo, da so se vanjo vselile slovenske šole, ki- so . se stiskale v privatni stavbi v ulici Lazzaretto Vecchio, To je torej resnica o kraji in ropu. Sicer se pa v v s a ki civiliziran i državi nepoštenost oblastno preganja. Bomo morda doživeli tudi to. Če bi odločal o tem Piccolo, bi se- to že godilo. V ulici Lazzaretto Vecchio je ostala še višja gimnazija. To poslopje je privatno in gospodar hoče, da se šola izseli. Ker mora za prostor skrbeti provinca, je ista ugotovila, da je treba zidati. Zato je prosila za nove fonde, ki so sedaj odobreni. Kaj torej sedaj? Najti prostor, ga kupiti in zidati. Želimo le, da bi našli primeren prostor, ki bo odgovarjal dijakom iz mesta in okolice. In kdo bo lastnik? Kdor bo zidal. Torej provinca, kakor je lastnica novega šolskega poslopja pri Sv. Ivanu. Če pa bo število slovenskih dijakov tano očitno padlo, da ne bo potrebnih toliko prostorov, bodo pa občina, provinca in šolsko skrbništvo že uvideli in na novo dodelili tistim šolam, ki bodo v stiski. Trenutno pa so najbolj v stiski slovanske šole in je treba tem pomagati. Pred leti so temeljito povečali licej Dante in Oberdan. Niti en slovenski časopis, niti en slovenski svetovalec ni dvignil gla- su protesta, da je to nepotrebno. Šole se morajo razvijati in modernizirati, če 'nočejo vršiti svoje poslanstvo. Vojni časi stiskanja po' barakah, bunkerjih in zasilnih temnih učilnicah bi že morali bili davno za nami. Bolj ko stopamo v novi čas in v nove stavbe pa se miselnost nekaterih vrača v zakotne kuhinje, kjer kujejo podle načrte, kako bi kaj osmod:li, kot so to na vandalski način nedavno pokazali pri Sv. Ivanu, ko so pod steno prižgali nafto, da so osmodili zidove. Če je to v znamenju sožitja, strpnosti in kulturnih izmenjav XX. stoletja, nam pa naj pove Alessijev Piccelo. Pa mu bomo verjeli, četudi bo porabil vso retorično umetnost, da bi nas prepričal. Laže mu bo morda z onimi, ki so mu po miselnosti sorodni. PA ŠE NEKAJ Kar pa zadeva telovadnico, o kateri piše in toži Piccolo 18. jan. 1958, pa naj ve, da nam je zelo drago, da je načel tudi to vprašanje. Če ni telovadnic, kje je krivda? Na občini in provinci, ker jih ne zidata. Slovenske šole imajo na razpolago le eno telovadnico pri Sv. Jakobu. Ta telovadnica je zasedena od jutra do večera, če je to higienično, naj presodijo dopisniki in fotografi Piccola. Telovadnico v Rojanu pa morajo slovenske šole deliti z italijanskimi učenci. Pa je tudi ta telovadnica stalno zasedena. In izhod iz te stiske? Manj pisati in več zidati! Več zidati za potrebe italijanskih in slovenskih šol... Turčija zanika Turški zunanji minister je ob začetku konference Bagdadskega pakta povedal, da ne ve ničesar o kakih ameriških namenih glede raketnih odmetišč na Srednjem Vzhodu. Pač pa bi Turčija ponudbo glede njihove ureditve sprejela in enako bi po njegovem storile tudi druge članice bagdadskega zavezništva. Poudaril je, da je namen sedanje konference, preučiti v navzočnosti ameriškega zunanjega ministra komunistično prevratništvo na Srednjem Vzhodu ter postaviti zid proti rdeči nevarnosti, ki prihaja od severa, to je s sovjetske strani. Stavka v Trbovljah Radijske postaje so poročale, da se je pretekli teden vršila 48-urna bela stavka v premogovnih rudnikih v Trbovljah. To je največji rudnik v Sloveniji, kjer je zaposlenih več tisoč rudarjev. Tu so imeli komunisti vedno svojo najmočnejšo trdnjavo. V trboveljskem rudniku je delal tudi Miha Marinko, sedanji predsednik republike Slovenije. Trboveljski rudarji so stopili v stavko iz gospodarskih razlogov, kajti sporočili 50 j?m' j*m bodo plače znižali, dočim so za novo leto podelili ravnatelju rudnika en milijon din nagrade. Koga bi ne zgrabila sveta jeza ob takem ravnanju oblasti? Še potrpežljivi so trboveljski rudarji, da so izvedli samo belo stavko ; tržaški delavci bi gotovo drugače obračunali ob slični krivici. Ljubljanska vlada je posegla v spor in Se je ta mirno poravnal. Pravijo, da je v Trbovlje prišel tudi Miha Marinko, da pomiri rudarje, a je baje naletel na neljubo presenečenje od strarti rudarskih žen, ki so razbile okna pri njegovem avtomobilu. Naravno, nekoč je bil eden izmed njih, sedaj pa ima krasno vilo v Ljubljani, svoj avto in šoferja ter še druge služabnike, prihaja pomirit rudarje, ki komaj zaslužijo za vsakdanji kruh. Bridko je pač razočaranje trboveljskih rudarjev, A ne samo njih. IZŠEL JE PASTIRČEK ZA JANUAR Slovenci in marijanski kongres v Lurdu (14.-17. sept. 1958) V jubilejnem letu se bo v Lurdu sredi septembra (11.-17.) vršil svetovni Mario loški. in marijanski kongres. Najprej bodo bogoslovni znanstveniki razpravljali o vprašanju »Marija in Cerkev« (11. do 14. sept.), natp pa bo svetovni kongres o Marijinem češčepju. Večji del programa na tem kongresu, ki bo brez dvoma višek vseh prireditev lur-škega jubilejnega leta, bo skupen za vse narode: zjutraj bodo predavanja in zborovanja, zvečer adoracija in nočna procesija. V zgodnjem popoldnevu se bo sestala vsaka narodna skupina zase na kratko predavanje in razgovor o vprašanju marijanske pobožnosti v zgodovini in sedanjosti. Kot posebna skupina bodo zborovali narodi »Molčeče Cerkve«, v kolikor žive v svobodnem svetu in se morejo takih manifestacij udeležiti. Na tem svetovnem marijanskem kongresu moramo biti zastopani tudi Slovenci, zlasti inteligenca: laiki in duhovniki, pa tudi med nešolanimi Slovenci imamo osebe izredne inteligence in globoke duhovnosti, zlasti še vroče ljubezni do Marije, ki bi se prav primerno lahko udeležili marijanskega kongresa v Lurdu. V Rimu se je že osnoval Glavni pripravljalni odbor za marijanski kongres v Lurdu, ki ga vodi znani marioiog p. Karlo Balič o.jf. m., pa tudi posebni Pripravljalni odbor za slovensko sekcijo marijanskega kongresa. Vabimo zatorej slovenske duhovnike in laike ,v prvi vrsti izobražence, pa tudi ostale — ki se niso še priglasili k skupnemu slovenskemu romanju v Lurd v dneh 25.-31. julija 1958 — da se vpišejo v romanje na marijanski kongres v Lurd v dneh 14.-17. sept. 1958. (Vpisovanja sprejema dr. Rudolf Klinec, nadškofijski u-rad, Gorica.) Udeležbo je treba nemudoma najaviti, da se rezervirajo potrebna mesta. Potne dokumente naj si vsak sam, poskrbi ; stroške potovanja bodo. krili posamezniki. Za stanovanje in hrano v Lurdu pa je upanje na posebne olajšave. prevzv. apostolski administrator g. dr. Mihael Toroš. Novo mašo je g. Markič pel 26. jan; v domači fari v Globasiiici. Sedaj bo prišel v jugoslovanski del Goriške v dušnopastirstvo. Novomašniku. voščimo obilo božjega blagoslova v duhovniškem stanu! Novomašnlk na Koroškem V nedeljo 12. jan. je v ljubljanski stolnici škof Anton Vovk posvetil v duhovnika č. g. Janeza Markiča iz Male vasi pri Globasnicr na Koroškem. Osnovno šolo je dovršil v Globasnici, gimnazijo v Tanzen-bergu, bogoslovje pa v Celovcu. Na priporočilno pismo celovškega škofa ga je sprejel v administraturo Nove Gorice R. L.: listno iz Nemčije Zakaj prihaja vsako leto toliko ljudi k »Oktoberfestu«? • Že v starih časih ni zadostovala človeku navadna vsakdanja hrana in še manj pijača. Vsako toliko je hotel pregnati vsakdanjost, pozabiti pravila in mero,..privoščiti si vsega, kar si je poželel ali mu je mogel želodec obdržati. Zato si je izmislil razne priložnosti — praznike — pri katerih je bila in je še želodcu posvečena glavna skrb, čeprav se skriva za drugimi lepše zvenečimi imeni. Zgodi se včasih, da postane duša (pod tem imenom razumemo pamet, voljo, spomin, sploh vse, kar loči človeka od živali) človeku odveč: rad bi se je iznebil, jo vsaj za kratek čas poslal na dopust, se je otresel kakor divji konj, ki vrže jezdeca raz sebe, da more bolj svobodno dirjati, kamor se mu zljubi. Ni prijetno, da ga nekaj opominja: tega ne smeš, to se ne spodobi, s tem se osmešiš, to ni prav itd. Tega neprijetnega nadzornika se človek rad otrese vsaj za kratek čas, ali bolje == rečeno, si želi, da bi se ga otresel, da vsaj za kratek, čas dela po lastni volji, prost vezi, ki bi ga drugače zadrževale. Človek je naravno bitje, mora pa živeti v družbi z drugimi, zato ne more delati, kar bi rad, treba je imeti obzir do drugih, podvreči se določenim pravilom, dostojnemu vedenju, da v občevanju z drugimi ne prekorači določenih mej, ne sme napraviti vsega, kar bi se mu zdelo. Vsako toliko pa čuti nekakšna potrebo, znebiti se te navlake, postati, kar je v notranjosti, otrok narave, kar večkrat o-pazujemo na izletih", v gozdu itd. Prigodi se tudi, da se ob nekih prilikah prekoračijo določene meje, hoče se »izdiv-jati«, ali kot pravijo Nemci, »sich austo-ben«, kar velja posebno za starejše, zrele ljudi. »Mladost je norost, skače prek vode tam, kjer je most.« Nemci imajo nasprotno: »Das Alter schutzt vor Torcheit nicht«, starost ne obvaruje pred norostjo. Zato je večja nevarnost, če začne starejši človek noreti: gre dlje in niže kot mlajši. Kadar en sam človek napravi nekaj nenavadnega, se takoj opazi, v družbi se zdi opravičeno, naravno. Mislimo si posebno starejšega človeka, ki si nadene nekaj na glavo, sezuje čevlje in začne plesati po mizi, vriskati, kričati nekaj nerazumljivega' itd. Takoj bi kdo telefoniral po Zeleni križ, da ga popelje v umobolnico. V prijetni družbi pa postane to nekaj vsakdanjega; nobeden se ne čudi, vsako, še tako neumno obnašanje se zdi opravičeno, ker so vsi enaki. Naravno, da mora človek imeti družbo, razvedrilo in zabavo. Potrebno je kakor zrak za dihanje in hrana. Še s troj uje treba odmora. Prenapet ali dolgo napet lok zgubi svojo prožnosl in moč. Enako s človekom. Ob nekaterih priložnostih pa gre čež mero, posebno ob velikih »praznikih«. Takrat se zgodi, da zgubi nadzorstvo nad seboj, pošlje »dušo na dopust«, se ne vedno obnaša ko človek, včasih slabše od živali, a ker so v veliki družbi skoraj vsi enaki, misli, da ga to opraviči. Zaradi tega se zbirajo ob takih praznikih velike množice ljudi ne samo v Miin-chenu, ampak po vsem svetu, ker se človek povsod rad zabava. Tudi na denar se ob takih priložnostih ne gleda, razsiplje se, kakor bi ga ne- nikoli zmanjkalo, čeravno ga je drugače v življenju premalo. Radio Trst A Nedelja, 2. februarja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu. — 16.00 Slovenski zbori. — 17.00 Eugene Scribe: »Kozarec vode«, komedija v 5 dej. Igrajo člani Slov. narodnega gledališča v Trstu. — 19.00 Brahms: Serenada v A-duru op. 16. Poned., 3. febr.: 11,30 Iz lovčevih zapiskov: »Račja mama«. — 18.00 Schuman: Koncert v A-molu op. 129. — 18.55 Koncert tenorista Mitje Gregorača,