"Vrli Slovenci, sveta vera bodi vam luč in materinski jezik ključ do zveličavne in narodne omike".
AM. Slomšek
Published montMy by Slovenian National Fedaration of Canada,
Edited by: Editorial Board
Address: 646 Euclld Ave., Toronto, Ont. Canada
ŠTEVILKA
— NUMBER
1962
SEPTEMBER
TORONTO
VOLUME XIII.
LETNIK XIII.
SLOVANSKA APOSTOLA -OČETA MISIJONOV
Pod tam naslovom poreča Die Furohe iz Dunaja 7. julija (št. 27, str. 8) o romanju nemških beguncev in Češke in Moravske v Rim, kjer so skupon s Cehi in Slovaki opravili sikupno molitveno uro v cerkvi sv. Klementa v Rimu, kjer je pokopan sv. Ciril. Poročilo o-menja preganjanje, ki se ga izvajali nemški knezi, med njimi tudi sailzburški nadškof. Sestavek zaključuje:
"Toda oba svetnika dobivata danes, na predvečer vesoljnega zbora, simbolični pomen, ki sega daleč preko njunega časa. Z izpostavitvijo svojega lastnega življenja se borita za oznanjanje evangelija v materinskem jeziku,-za bogoslužje v ljudskem jeziku. Pri tem nista bizantinska grška sinova poznala slovanskega nacionalizma. Bila sta verna sinova Petrovega naslednika v Rimu, čigar potirdited, ki sta jo smatrala za edino veljavno, sta neprestano iskala. Kolikor tudi so bili papeži tedanjega časa slabotni in odvisni od plemiških klil, kolikor tudi je bilo primitivno —v primeri s pOpolno duhovno kulturo bizantinskega dvora — teološko in duhovno življenje v "barbarskem Rimu", zanju je bila očetovska avtoriteta krščanstva na škofovskem sedežu Petra in nikjer drugje. Prizadevalla si nista niti posebno za bizantinsko niti za slovansiko cerkev. Prizadevala sta si za Cerkve v Sircu ljudstva, hotela sta evangelij za -ušes£L_U"di, hotela sta misijon božanstva "ki je prijatelj človeka" in ki je učlovečena stvarnost. Preko tisoč let je ostalo njuno neumorno delo za Cerkev naloga, ki je bila pogosto le preslabo opravljena, mnogokrat celo zanemarjena, ki pa je danes bolj nujna kot kedaj koli".
PROBLEMI PRELOMNICE
Drugi Vatikanski cerkveni zbor bo zasedal v času, 'ki se v marsičem razlikuje od dobe, ko je zasedal prvi. Mnoge spremembe so se dogodile v svetni civilizaciji, in mnoge v življenju katoličanov samih.
Iskanje novega obraza človeške kulture kot celote in katoliškega odtenka v njej prinaša s sabo mnoge vidike, spoznanja in ugibanja, ki povzročajo zlasti v preteklost orientiranim osebam, ki so zaskrbljene za usodo obstoječih ustanov, nespeče noči in privide bližnje katastrofe.
Izmed vidikov in naziranj, ki obljubljajo, da bodo odprli nova obzorja, mnogi ne bodo rodili sadov. Mnogi bodo kot varljivi plameni nad močvirji, toda nekateri bodo nedvomno prestali to pre-viranje in jih bodo naslednja stoletja slavila kot vidce. Sodobnikom ni vedno lahko odločiti, katero teh mnenj se bo izkazalo plodno in katero ne. Včasih so predlagani novi vidiki tako bistveni zgrešeni ali tako groteskno popačeni, da jih ni težko odkloniti, čeprav bodo vedno našli nekaj privržencev, toda mnogokrat ločitev ni tako jasna, posebno kadar gre za vprašanja, ki jih je težko dokazati in morda še težje ovreči. V mnogih primerih bo le čas pokazal, koliko od tega novega je bil le plevel in koliko kleno zrno.
Med sporne osebnosti katoliškega sveta, ki si jc prizadeval ustvariti sodobno katoliško sintezo, spada gotovo pokojni francoski jezuit Pierre Teilhard de Chardin. Koncem junija t.l. je objavil "Osservatore Romano" odlok sv. Stolice, ki svari pred širjenjem njegovih spisov. Odlok je vzbudil svetovno pozornost, ker je bil de Chardin svetovno znani strokovnjak. O odlo-
ku so komentirali tmnogo tudi katoličani. Avstrijski katoliški kulturni dnevnik Die Furche je objavil 14. julija t.l. na naslovni strani članek "Sekta katoličanov', ki ga je napisal priznani kulturni delavec Friedrioh Heer. Ker prinaša važne misli v zvevi temi sodobnimi problemi in cerkvenim zborom, ga prinašamo v prwodu.
"30. junija 1962 je objavil Osservatore Romano" monitum sv. Oficija:
Dela patra Petra Teilharde de Chardina, ki so izšla deloma po piščevi smrti, se širijo z nemajhnim zadoščenjem. Ne da bi hoteli ocenjati storitve Teilharda na področju pozitivnih znanosti, bi moralo biti jasno, da v-šebujejo njegova dela v filozofskem in teološkem pogledu dvoumnosti in celo hude zmote, ki so neskladne s katoliškim naukom. Najvišja kongregaeija sv Oficija poziva zato vse ordinarije (rezidenčne škofe) kot tudi predstojnike verskih občestev, vodje bogoslovij in rektorje vseučilišč, naj čuvajo duhove — mladine namreč— pred nevarnostmi, ki so v delih patra Teilharda de Chardina in njegovih pristašev".
"Znani švicarski jezuit Mario von Galli omenja najprej v uvodniku katoliškega lista "Neue Zuericher Nachrichten", ki ga je naslovil: "Teilharda de Chardin ni avtentični Kristusov pričevalec?". Ta opomin "ne izreka nikakšnih sankcij: kdor koli bere dela Teilharda de Chardina, ga ne zadene niti izobčenje niti kaka druga cerkvena kazen. Tudi ne navaja, kako je treba obvarovati bogoslovce ali študente pred nevarnostmi, ki jih prinaša branje del Teilharda de Chardina. Zdi se nam, da bi mogel biti sedaj po objavi tega
Priseljenci potrebujejo duhovno in tehnično pomoč
V Vatikanu se je zbralo nad 5000 bivših priseljencev, ki jih je sv. Oče sprejel v posebni av-dienci, da bi proslavili desetletnico apostolske konstitucije Exul Familia, ki jo je bil izdal Pij XII. Ta konstitucija - je dala smernice za dušno oskrbo beguncev in izseljencev. Papež Janez XXIII. se je za to priložnost vrnil iz Castel Gandolfa v Vatikan, da jc sprejel romarje. Med drugim je rekel, da potrebujejo priseljenci v novih deželah duhovno pomoč in primerno tehnično in kulturno izobrazbo, da se morejo včleniti v nove razmere. Pozval je katoličane, naj povsod nudijo to pomoč. Opozoril je tudi dežele, ki sprejemajo priseljence, da novi priseljenci ne prinašajo s sabo samo težav s prilagoditvijo, marveč tudi mnogo znanja in veščin ter da s svojim delom doprinašajo k napredku države.
monituma kak škof mnenja, da bi bila najboljša 'zaščita' njegovih bogolslovcev, da seznani mlade bogoslovce z deli francoskega jezuita, seveda pod vodstvom in tolmačenjem kakega profesorja, ki se v tem predmetu spozna" In plemeniti ter pogumni jezuit Mario von Galij zaključi ta odstavek s stavkom: 'Varovati pred nevarnostmi ne pomeni: ne seznaniti z nevarnostjo!'
"Svet bo seveda priča, ali se bo ta velikodušna razlaga monita v katoliškem svetu tudi izvajala. Trenutno pa vidi vsvet predvsem, kako se nadaljujejo v rimskokatoliški cerkvi nasprotja okrog Teilharda de Chardina in spor ob mišljenju Teilharda in njegovih pripadnikov (važen namig monita!). V oblikah tega spora, borbe in pričkanja z duhovno de-
Ontarijski pokrajinski tajnik in minister za državljanstvo g. J. Yaremko, Q.C. govori na sestanku 1400 dijakov torontske glavne tehnične šole ob zaključku šest-tedenskega nočnega tečaja angleščine za novonaseljence v Velikem Torontu. "Več in več novonaseljencev", je dejal," je začelo spoznavati; kot smo to mi povdarjali skozi vsa leta, da je neobhodno potrebno znanje angleščine če hočejo napredovati čim hitreje v Ontario".	___
katoliškega krščanstva 20. stoletja se bo pokazalo:
1.	V koliko obstoja v svetovnem katolicizmu nova klima, 'klima sprostitve in odprtosti.... ki se težko sklada z brutalno obsodbo;
2.	v koliko se bodo mogla v bodoče razvijati notranjecerk-vena nasprotja po pravilih svobodne družbe, namreč v smelosti, stvarnosti in v zavestni odpovedi zatiranja drugače 'mislečih ;
3. v koliko se bo izoblikoval v Cerkvi ob velikem strahu pred bodočnostjo (in pred mnogimi diščino najbolj smelega misleca sovražniki in nasprotniki) drugi
PRED STO LETI JE UMRL SKOF A. M. SLOMŠEK
tinice", številne šolske knjige, navsezadnje pa —; najlepši sad njegovega dela — Mohorjeva Družba za izdanjanje slovenskih knjig, pričajo o bogastvu njegovega duha, o njegovi do-
Sto let je minilo! 24. septembra 1862 je prenehalo biti srce moža, ki ga je božja Previdnost poslala Slovencem v kritični dobi obstoja v dobi, ko se je med narodi v Evropi pričela buditi narodnostna zavest. Bil je to škof Anton Martin Slomšek. Njegov življenj epi sec, ikanonik Košar, je napisal: "Vlada prepričanje, da je umrl svetnik".
Da! Bil je svetnik, velika svetniška duša, ki je od svoje rane mladosti, ko je šel v višje šole, pa do zadnjega diha mislila le eno, kako bi koristil v vseh ozirih slovenskemu narodu Kmečki sin, doma ne zelenem Štajerskem, na Slomu, župnija Ponikva blizu Celja, je doumel zgodaj, kaj manjka Slovencem Videl je, kako Slovenec krivi hrbet pred tujcem, videl je bolečino, kako tujec uničuj t korenike slovenske biti, kako ponižuje Slovence na vsak korak in jim dokazuje, da je Nemec gospod, Slovenec pa le—hlapec
že kot bogoslovec je bil budi-telj slovenske zavesti med bo goslovci. Ko je pa postal duho Vnik, je postal svojim ovčicam ne le nad vse skrben duhovni Oče, ampak mnogo več: Kažipot k odporu in samozavesti! Zavedajte se, da ste Slovenci! To je bil njegov klic, kamor koli je prišel. Sveta vera in materina slovenska beseda sta po njegovem najdražji zaklad. Kdor ta zaklad izgubi, je podoben pijancu, ki dragocen biser potepta v blato....!
Bolelo ga je, ko je videl, da ni Slovenec dovolj izobražen, da ni dovolj šol in da nima knjig, ki bi dvigale duha k Bogu in ga

ont
lan, kot dekan, kot šolski nadzornik, kot opat in še vse bolj kot škof lavantinske škofije je deloval, da bi se Slovenci čimbolj izobrazili, da bi vsakdo znal brati in pisati, da bi slovenske knjige postale last vseh Slovencev. Nedeljske šole, njegova pedagoška knjiga "Blaže in \ nemalo za slovenstvo. Kot kap-1 Nežica v nedeljski šoli", "Drob-
broti in daljnovidnosti. Res, bil je Dobri Pastir, ki vodi ovce na dobro pašo. O pomembnosti premestitve škofovskega sedeža iz odročnega Št Andraža v La-bodski dolini v Maribor, je "SD" že pisala (Gl. SD, december 1959). Kaj to pomeni za Slovence, vemo šele danes. Takrat nihče ni mogel doumeti zgodo-
vinskega pomena tega dogodka. C e bi škof Slomšek ne storil ničesar drugega kot le to, da je: prenesel sedež škofije v Mar"ibor, bi si zaslužil najvišje priznanje. Zgodovina, mu mora priznati da je s tem rešil severno slovensko mejo.
Ob stoletnici njegove blažene smrti ni dovolj, da o tem le nekaj napišemo, potem pa gre spet vse v pozabo. Njegovo življenje' in delo se sedaj preiskuje tudi v Rimu in upamo, da bo prišel čas, ko bomo imeli Slovenci v škofu A.M. Slomšku svojega prvega svetnika. Naša naloga je, da njegov duh in njegovo slovensko gorečnost prenašamo i dneva v dan v vsakdanjo življenje! Če to storimo, potem smo izpolnili njegovo naročilo: "Vrli Slovenci, sveta vera bodi vam luč in materinski jezik ključ do zveličavne in narodne omike" Duh hlapčestva je obsojal Slomšek! Bodite ponosni, da ste Slovenci! Ali ne velja to tudi za nas, ki smo v emigraciji? Duh manjvrednosti! Kaj bomo vendar mi, ki smo tako majhni? Slomšek je vedel, da smo po številu sicer majhni, a je vendar pozival k narodnemu ponosu. V tujini bomo toliko pomenili, v kolikor se bomO kot Slovenci uveljavili na vseh področjih javnega delovanja (znanost, umetnost, socialno delovanje, poštenost v delu itd). Nič ne pomeni profesor na univerzi, če ga je sram povedati, da je Slovenec, ali če se skuša skriti pod plašč itakozv, jugoslovenstva, češ, Jugoslavije je poznana, Slovenci pa ne. Da bodo Amerikan-ci spoznali tudi Slovence kot narod z, njihovimi težnjami in zahtevami, je ena izmed nalog naše inteligence. Tudi to je skladu z Slomškovim duhom če bi on danes še živel, bi klical in rotil: Oznanjajte vsemu svetu da na svetu živijo tudi Sloven-
ci, kic so še vedno zapostavljeni in ki; danes zalite vaj o svoje osnovne pravice.
Slomškovo kulturno prizadevanji je velikansko. Koliko knjig je napisal, kako se je trudil, da bi se * Slovenci pridružili družini
drugih omikanih narodov. Njegova : zamisel: Družba sv. Mohorja je to njegovo zamisel uresničila. V zadnjo gorsko vas so prihajala Moborjevke in narod učile in ..vzgajale. Seveda je šle trdo in pošasi. (Glej: FS Finžgar "Življenje in smrt Mohorjeve knjige"). Toda uspeh je bil velikanski! Nad 80.000 Mohorja-nov pred drago vojno! Kako se Slovenci, novonaseljenci oddol-žujemo Slomšku? Bodimo odkriti! Dolar nas je prevzel! Škoda treh dolarjev za Mohorjevke Pregledujem seme v USA in Kanadi. Revščina! Vsaj tisoč Mohorjenov bi lahko bilo iz USA in vsaj 500 iz Kanade.... Slovenski listi se borijo za obstanek Tudi katoliški. Ali ni to pomanjkanje zanimanja za slovensko knjigo? Za slovenski tisk sploh? "Ni časa"! "Pri nas nič ne beremo", take so izjave. Znamenje propadanja. Slovenstvo propada, ker propada zanimanje za slovensko knjigo in tisk. Koliko slovenskih garačev-pisateljev- se trudi v emigraciji, da bi nado-nestili to, kar ne more iziti v domovini. Kako podpiramo ta svobodni slovenski tisk? Ali smo sploh še člani slovenskega kulturnega naroda, ali pa smo že utonli v amerikanizmu in podlegli dolarju ter nam je televizija, avto, vsakodnevne plehke zabave višek vsega življenje?
Škof Slomšek bi nas danes ob stoletnici svoje blažene smrti obsodil in se bridko vprašal: Ali so to res tisti Slovenci, za katere sem toliko žrtoval, pisal delal in molil?
Nič ne zaleže kritika. Pojdimo ob tem zgodovinskem tre-
pol, okrog katerega se bodo mogli osredotočiti zaupanje, upanje in duhovno ustvarjanje, ki bo odprto za bodočnost.
'V tem članku ne nameravamo debatirati o idejah Pierre Tiel-harda de Chardina. Že leta se meri višina katoliških listov in periodik po tem, na kakšnem nivoju, v kakšni širini in globini razpravljajo . o Teilliardu de Chardinu.
'Predmet razprave je najprej nekaj dragega. Kako naj doraste mlada in budna inteligenca v Cerkvi, med klerom in laiki ter se oboroži za nujno razpravljanje z omikanimi in neomikanimi zasramovailci krščanstva, ..če nima prilike, da bi se seznanila z nadvse bogatim življenjskim delom Pierre Teilharda de Chardina?
"Pred kratkim je raziskal. veliki francoski teolog in svetovalec pripravljanne komisije za cerkveni zbor za teologijo jezuit Henri de Lubac v knjigi "Versko mišljenje patra Teilharda de Chardina "temelje njegovega mišljenja ter je prišel do zaključka: "Katoliška Cerkev, ki je vedno rodovitna mati..,, mora veselo priznati, da je rodila v Pierreu Teilliardu de Chardinu sina, ki ga potrebuje naše stoletje, avtentično pričo Kristusa".
"S to izjavo Lubaca polemizira direktno (komentar, ki je bil objavljen istočasno z monitom v "Osservatore Romano" vsebujoč svarilo pred Teilhardom. Na-sprotstvo med nekaterimi statičnimi "tomisti" in zelo razširjeno notranje-cerkveno frakcijo proti francoski teološki eliti ni samo po sebi nič novega. Novo in pomembno pa je, da se množe streli pred krmilom na predvečer
nutku vase in se odkrito vpašaj-mo, kako je z našim slovenstvom v tujini. Smo li še Slomškovega duha in v koliko smo pripravljeni delati, da bo slej)-venska misel in samozavest živela med nami in našimi potomci?
Prosimo škofa Slomška, naj nam pomaga pred prestolom očeta Luči, da tudi mi v tujini ohranimo zvestobo domovini, slovenstvu, slovenski besedi, govorjeni in tiskani. Prosimo ga, naj nam da korajže, da bomo sicer majhni, pa odločni v svojih zahtevah po enakopravnosti in svobodi. Naj nam izprosi, da ugasne nad Slovenijo žar krva-vordeče komunistične zvezde ter nam zašije sonce svobode v slovenski narodni državi!
M. Geratič
cerkvenega zbora: pred krmilom ladje Cerkve, ki naj zajadra v novo svetovno obdoje ali pa, kakor tukaj mislijo, raje ostane zasidrana v plitvi ožini običajnega.
"Teilhard de Chardin je danes edini katoliški mislec, ki vzbuja resnično pozornost, interes, soudeležbo daleč prekom meje Evrope in njenega krščanstva. Rusi in agnostični Amerikahči; Arabci in ABrikanci (kot Leopold Sedar Senghor), znanstveniki in ljudje iz bolj ali manj vseh ver in svetovnonazornih taborov se ukvarjajo že leta s tem živečim velikanom. Temu še naraščajočemu intersu služijo prevodi nekaterih njegovih del v ruščino in arabščino. Prebujajoča se mladina sveta gleda na tega velikega francoskega jezuita, ki si drzne gledati kozmos, stvarjenje v ustvarjalnem razvoju, ki kroži okrog najbolj notranjega središča: po katerem dozori življenje na zemlji v milijardah in milijonih let v človeku do "točke ornega": "kozmičnem Kristusu", katerem bo našlo človeštvo svoj cilj in svoje dopolnjenje.
Prav ta "točka ornega" je posebno prizadela mnoge latinske nasprotnike in sovražnike Teilharda. In to upravičeno. Bore se namreč (ne da bi vedeli ali vsaj ne da bi to omenili) proti pla-menčemu, prelivajočemu se pra-temelju theilhardskega mišljenja: proti grškemu geniju, pnevmatičnemu optimizmu grških cerkvenih očetov.
'Božansko raste, kolikor bolj napredujemo...."
"Za vsak trenutek velja: kar si v njem dosegel, je večje kot to, kar si že bil dosegel; in kar iščeš ter najdeš, ni nikdar v sebi zaključeno. Konec tega, kar kdo najde, bo za drugega, ki napreduje, začetek iskanja višjih dobrin. Kdor se vzpenja, nikoli ne stoji; začetek vedno večjih stvari nima nikjer svojega konca".
' "Gospoda najti pomeni: iskati ga brez prestanka. Dejansko nista iskanje in najdenje dve stvari, marveč je plačilo iskanja iskanje samo." '
"Ti stavki bi mogli biti v pismih, ki jih je pisal Teilhard de Chardin svojim prijateljem v ljubljenem, pa njemu prepovedanem Parizu iz Pekinga, iz Mongolije, iz svojih potovanj kot paleontolog in geolog po Osrednji Aziji, Indiji, Abesiniji, Severni in Južni Ameriki. Toda te stavke je napisal grški škof 4. stoletja Gregor iz Niše. Kdor prebira (Nadaljevanje na dragi strani)
FOR A.. .FREE SLOV ENI A
Subscription rates: J3 per year, 25c per copy Advertising
1 cohunn x 1" $110
Dr. Julija Paymani
ZDRUŽENE EVROPSKE DRŽAVE IN NOVI SVET
PROBLEMI PRELOMNICE
(Nadaljevanje s prve strani.)
Klemente 1 i1 Aleksandri je ali cfrlo Origena, ali himne zgodnje Vzhodne Cerkve, srečuje na vsak korak duha Teilharda de Char-dina. V svoji najgloblji notranjščini je soroden grškemu geniju ift njegovemu pratemeljnemu zaupanju "človekoljubnemu tri-sončnemu božanstvu". Ta grška pobožnost je zgodaj razumela svetovno zgodovino kot enoten orjaški vzgojni proces človeka, kot od Boga vodeni "razvoj". Kjer vidi Latinec le prepogosto samo greh, padec in sodbo, vidi Grk vzpon, božje uči o večen je, odrešenje, vračanje kozmosa k Bogu.
"Borba 2a duhovno dediščino Teilharda "in njegovih pristašev", kot pomembno razširjujoče omenja "monitum" 30. junija 1962, razkriva tukaj posebno dramatično potezo:
"Papež Janex XXIII je označil kot svojo posebno zadevo skrb za povezanost z Vzhodno Cerkvijo. Ta papež ve zelo dobro, da vsebuje še danes konflikt med Vzhodom in Zahodom v krščanstvu tisočletni cerkveni boj in duhovni boj med rimsko-latinskim in grškim genijem praoblike vseh konfliktov med Vzhodom in Zahodom. Pri tem se pa ra2ikriva ta tragični in dramatični položaj: Na predvečer drugega Vatikanskega zbora svare cerkveno mladino pred mislecem, ki ima največ povedati mladini sveta in ki je od vseh "latincev" kongenialen, po svoji najgloblji strukturi najbližji duhovnosti in pobožnosti grško navdihnjenega krščanskega Vzhoda.
"Tu se očitno pokaže težava, ki obtoja že dolgo za mnoge katoličane in odkrite prijatelje krščanstva ob pripravah cerkvenega zbora. Kako naj bi bilo mogoče voditi krščanstvo in Cerkev v novo svetovno dobo z načelom: "Umij mi kožuh, toda ne zmoči me". Ali res še kdo resno misli, da bo možno cerkvi In krščanstvu zadobiti zgolj z nek>mi ^ril^cdimuai— in jezikovnimi uredbami, ali tudi z bolj milim izvajanjem cenzure in indeksa, itd., tisto notranjo prož nost, tisto notranjo svobodo in moč, ki so enostavno potrebne, Ce naj ima krščanstvo resnično kaj povedati prebujenim narodom in prebujemi inteligenci?
"Teilhard de Chardin si je drznil kot nihče drugi poleg njega pogledati in iti preko meja statičnega sistemskega mišljenja; sam je tudi plačal ceno za svoje smelo mišljenje s svojo osebno podreditvijo v pokorščini Rimu in redovnemu generalu Vse življenje do svoje smrti. Marto Von Galli zaključuje svojo razpravo z obsojajočim člankom V "Osservatore Romano" s stavki: "Tudi če je Teilhard obtičal na obsežnih področjih v nerešeni problematiki, tudi Če bi bil tu in tam, omamljen od domnevne rešitve, zgolj objektivno prestavil perspektive, tudi če bi njegov sistem potreboval še mnogo dopolnil in celo popravkov, že zgolj dejstvo, da je načel velik in pereč problem sodobnosti s krščansko pogumnostjo in inteligenco, in strastno pokazal na njegovo nujnost, vednO— Čeprav je često zelo bolelo — pokoravajoč se cerkveni avtoriteti, že to dejstvo samo ga izpričuje 2a avtentično pričo Kristusa (enako kot Avguština, ki je zaradi svojih nejasnosti oče tako Številnih herezij)."
"Okrog 1 1300 se je francoski državni in politični publicist v službi Filipa Lepega, Pierre Du-bois, pomilovalno izražal o "sekti katoličanov". Danes se zdi mnogim nekristjanom po vseh kontinentih celotno krščanstvo kot sekta, ki ni sposobna in Voljna razumeti druge duhovnosti.
"Teilhard de Chardin se je Ves čas svojega življenja boril prav proti tej zaprtosti v samo sebe Cerkve in krščanstva. Kato-lištvo je pomenilo zanj—in on ga je tudi živel "Vsem biti vse" kot ja zahteval Pavel. Kitajci, pri katerih je vztrajal v Pekingu pod japonsko okupacijo, so ga imenovali "smehljajoči se gost". Nekrščanski prirodoslov-ci, Amerikanci, Indijci, Afrikan-ci, muslimani m "pogani" so se
(Nadaljevanje In konec.)
Kar se pa Novega sveta tiče, pa najboljši izvedenci trdijo n.p. o Argentini, da je največja nevarnost, ki deželi preti, da bo ostala brez prebivalcev. (Buenos Aires Herald, 23. dec. 1961.), ker število rojstev in priseljencev hitro pada. Izvedenci opominjajo, da bo takoj treba povzeti korake, da se najde rešitev temu resnemu vprašanju.
Medtem pa Evropa uživa napredek, ikot še nikdar poprej. Zato se pa migracija vrši po Evropi sami. Socialna varnost, ki danes daje največ pobude zapadno evropskemu delavcu, imigrantu, ki pride iz Evrope v Argentini najbolj manjka poleg problema stanovanska. žkoda da Argentina nima z Zapadno Evropo nobenih recipročnih dogovorov, če govorimo o evropskem priseljencu. Izjeme so samo tisti, ki se vselijo pod zaščito C.I.M.E. (Medvladni odbor za evropsko preseljevanje).
Pred kratkim so argentinske oblasti ukrenile vse mogoče, da pospešijo priseljevanje iz Afrike in Orienta, zlasti še iz Japonske, toda priseljenci morajo biti evropskega pokolenjja. Tako smemo upati, da se bodo današnja mnenja izvedencev spremenila, vsaj kar se tiče Argentine, najvažnejše in najbolj kultivirane izmed južno ameriških dežel.
Ker se danes oči mnogih obračajo proti Južni Ameriki in ker imajo Vse te dežele veliko skupnega, je primerno da govorimo tudi in bolj obširno o Braziliji, drugi južno ameriški deželi za Argentino.
Ta kontinent je na tem, da postane usoda zapadnega sveta, kot je nekoč Evropa bila usoda za Južno Ameriko, še preden je ta bila odkrita. Ob konca 15. stoletja imamo neko papeško razsodbo, ki se nahaja v pogodbi iz Tordesilla po kateri pripadajo Spancem in Portugalcem vsa odkrita vzemija in rudi vsa ona, ki so na tem, da se odkrijejo. Tekom sledečih let so si Portugalci prisvojili Brazilijo, Španci pa ostalo ozemlje Južne Amerike, Tako sta iberski,
ČE BI PRIŠLI ZAVEZNIKI V LJUBLJANO?
Dr. Franc Bajlec piše zgodovino VETRINJSKE TRAGEDIJE. Toda naloga pisati zgodo vino ni lahka, niti hvaležna, po ; sebno takrat ne, če ima 2godovi nar mnogo po vsebini si naspro tujočega gradiva v svoji mizni-ci. Iz prvih begunskih let v Italiji vemo, kakšne gorostanosti so se hranile in prepisovale v pisarnah okolja dr. M. Kreka — posebno kar se STRAŽARJEV tiče. Nesreča je namreč hotela, da je zaradi pomote v naslovu eno tako pismo priromalo STRAŽARJEM v roke. In oČividno je sedaj ves ta "zgodovinski" materija! podedoval dr. Franc Bajlec, človek, ki Ljubljane takore-koč ne pozna: ne univerze, ne mladinskega gibanja, ne komunistične infiltracije akademskih društev, ne mladčevstva, ne stražarskega gibanja, niti politične preobrazbe slovenske javnosti pred drago svetovno vojno in niti komunistične revolucije same ne — ko vendar sam pravi, da so mu bile razmere v Ljubljani 1. 1945 neznane.
Dr. Bajlec bi se moral truditi, da bi ves material, ki ga ima nakopičenega, skušal spraviti na isti "imenovalec", t.j. v neko harmonično in logično celoto. Predvsem bi moral predhodno
Čutili poživljene ob človekoljubnosti tega redovnika. Mar naj bo obraz tega plemenitega Francoza, ki se je drznil gledati v preteklost milijard zemskih let in v bodočnost prihodnjih tisočletij, ostal zakrit prav katoliški mladini? Kakšna bo bodočnost duhovništva, iki bo poznalo najbolj v bodočnost upajočega in najbolj bodočnosti odprtega krščanskega misleca samo iz drugega ali tretjega vira in i2 obS6db>'
to se pravi evropski jezik in kultura, postala usoda tega velikanskega kontinenta.
Ža izkoriščanje neizmernega bogastva so uvažali skupine sužnjev, ker domači Indijanci niso hoteli delati, ker niso bili dovolj odporni. Ti uvoženi sužnji so tudi vzrok številnega križanja raznih plemen v Južni Ameriki.
Z osvojitvijo ozemelj se je začelo tudi misijonarstvo. Koncem 16. stoletja so oznanjevali Evangelij že po vsem kontinentu, čeprav je to delo zahtevalo nedopovedljivo gorečnosti, in to tem več, ker je bilio vse to tesno povezano s krono. Tekom sledečih 2—3 stoletij se je katoliška Crekev sicer zakoreninila, ostala pa tesno povezana z državo. Cerkev so upravljali od zgoraj in od zunaj, brez znatnega domačega duhovništva. Vse 19. stol. je bilo doba verskega propadanje. Polagoma so se pa jela javljati druga gibanja in končno se je Cerkev ločila od države; lako se je proti koncu stoletja opažala neka vrnitev k verskemu udejstvovanju zlasti med mladino, katero je poživljalo duhovno, versko in liturgično hrepenenje. Leta 1934. je končno ustava zajamčila svobodo redov, kateri so biLi izgnani sredi 18. stol. in pa nerazdružljivost zakona. Hierarhijo je £Opet vpo-stavil kongres vseh južno ameriških škofov leta 1899. Tedaj je Brazilija imela 20 škofov, danes jih pa šteje sto. Velik problem ostaja pomanjkanje duhovnikov, čeprav se zadnji čas začenjajo množiti domači poklici. V ZD je 48.000 duhovnikov na 30 miljonov katoličanov; v Braziliji pa 6.000 za 56 milijonov katoliškega prebivalstva. Čeprav ima Brazilija največje števili (katoličanov na svetu, je praktično misijonska država. Kot je med izobraženci verska brezbrižnost vse bolj razširjena nego versko življenje, tako se med masami širi špiritualizem, ki je nekak povratek k staremu afriškemu praznoverstvu. Samo v Rio de Janeiro živi več kot en miljon špiritistov, katerih spisi izhajajo v milijonskih izvodih. Imajo na
ugotoviti, kaj je resnica in kaj je LAŽ. Vsak advokat skuša predhodno ugotoviti MATERIALNO RESNICO, potem Šele napravi načrt, kako bo vodil pravdo in katera dokazila si bo hranil za konec pravde, da jo bo dejansko tudi dobil.
Dr. Bajlec bi se nadalje moral zavedati, da so sodišča polagala veliko važnost na priče, ki naj bi dokazale NOVA DEJSTVA, katera naj bi tok pravde obrnile v drugo smer (NOVITER REPER-TA). Takšna pričevanja so se morala prav posebno dobro po srečiti, šele takrat se je lahko reklo, da so bili dokazi NOVITER PRODUCTA.
Isto velja za zgodovinarja, ki pride z zgodovinsko senzacijo na dan, katera je bila do tedaj neznana. Taka senzacija mora biti podprta z nepobitimi dokazi, ne pa s skoki v fantazijo. Tak skok v fantazijo predstavlja razmotrivanje g. dr. Bajleca, kako se je hotel maršal LOEHR z 12 divizijami nemške armade predati Narodnemu odboru v Ljubljani. (VESTNIK SPB 5|6-62, XIII).
Hočem biti zelo kratek. V četrtek 3. maja zjutraj je bil klican v Kazinsko palačo general KRENER. Sprejel ga je neki visok nemški častnik, z rumenimi letalskimi našivi, predstavil se je kot maršal (ali gene- j ralni polkovnik) LOEHR in izjavil približno takole: "Der Krieg ist aus. Ich vvill mich mit meinen Truppen aber nicht den Banditen ubergeben, sondern den Englandern stellen". Vprašal je potem gen. Krenerja, če ima radijske zvezo z zavezniki in če mu more posredovati zvezo z njimi, da se preda. General Krener mu je odgovoril, da on osebno te zveze nima, da pa ga bo napotil na nekega gospoda, ki ima to zvezb. To je bil dr;
stotine šol, bolnišnic, zavetišč ter 74 radijskih oddajnih postaj. Po teh zavetiščih je več kot 1094 bolnikov, ki se imajo zahvaliti za svbje duševno stanje samo špiritističhi praksi.
Država sama se danes nahaja pred skrajno težkimi problemi. Obširna ozemlja, mase prebivalstva Brazilije so nerazvita. Neznosna politična trenja ogrožajo gospodarstvo in upravo na splošno. Kot v dragih južno ameriških deželah stopa majhna skupina velebogatašev pred milijonsko armado lačnih, ki živijo v veliki bedi. Po mestih so to delavske mase in mali uradniki z nezadostno plačo brez socialne varnosti. V Rio de Janeiro s 3 milijoni prebivalcev živi več kot en miljon v "Favelas" (bedne četrti), otroška umrljivost dosega 80%.
Socialna neodgovornost, korupcija, podkupljivost, nemorala se širijo vsepovsod, posebno po mestih, katera se širijo V varljiv procvit in napredek. Zato ni čudno, če cvete v tej državi, lepi in bogati kot je, nagnenje h komunizmu. Veleposestniki živijo po mestih, denar pa nalagajo v inozemstvu. Brazilija nikdar ni imela lastnega kapitala, zato zavisijo država in velike mase prebivalstva od svetovnega trga, od borze in tujega, zlasti severno amerikanskega kapitala. ZD imajo v svojih rokah vse rudnike in vso industrijo. Odtod sovraštvo do severno amerikan-cev, ki se prav nič ne brigajo za socialno zaščito. Tu pa vstopajo izkušnje Fidel Castra na Kubi in to presenetljivo naglo. Brezd vomno obstojajo tudi sile, ki se temu usodnemu toku zoperstavl-jajo. ZD so dale Braziliji že veliko miljonov za pomoč revnim pokrajinam na severu. Tudi Cerkev opominja in povdarja nujnost socialne reforme, ki naj bi odgovarjala krščanskim načelom, predvsem pravično razdelitev zemlje. Več kot 100 cerkvenih radijskih oddajnih postaj skrbi ža nepismene. Izdelane načrte so že predložili vladi, toda manj ko potrebnega poguma, da bi jih uresničili. Obstojajo borbeni krščanski krožki, kateri so prepričani o eni sami možnosti: krščanska revolucija ali pa komunistična revolucija. Nesebični delavci, kmetje, izobraženci in duhovniki vodijo majhne celice ali organizacije,
Marjan Zajec.
Potem je bil klican v Kazino dr. Zajec in je bil najprej sprejet pri gen. ROESENERJU. Nato pa mu je odprl stransko sobo, kjer se je nahajal maršal LOEHR in v paradni uniformi Hpt. Bemhard. Sprva je dr. Zajec z Loehrom razpravljal brezoblično o pravicah in zahtevah slovenskega naroda, naenkrat pa ga je von LOEHR presekal z vprašanjem, če ima radijsko zvezo z zapadnimi zavezniki. Dr. Zajec je za hip debelo pogledal, LOEHR pa je hitro pristavil, da naj bo brez skrbi, ker Roesener ne bo nič izvedel, o čem sta se menila. LOEHR je ponovil, da se misli predati zaveznikom in je dr. Marjana Zajca prosil, naj sporoči zaveznikom, da so Nemci pripravlja ni sprejeti zavezniške parlamentarce na ljubljanskem letališču ali pa so tudi pripravljeni odle-teti na določeno letališče v Italija—tako, kakor bodo to zavezniki določili.
Dr. Zajec je v tem smislu to brzojavko oddal majorju Ran-kočicu, ki je bil šef za radijsko oddajo četnikov. Ta telegram je bil v peter 4. maja oddan po močni policijski radijski oddajni postaji, ki jo je dal izdelati in instalirati v palači Viktorija polic. komisar Loh prav za namene koncem vojne. O tej postaji bom še napisal drugič kaj več.
V soboto so Nemci vprašali, če je prišel kakšen odgovor. Tedaj je dr. Zajec s prepaščenjem ugotovil, da je telegrafist Narodnega odbora, major Ranko-vič zbežal. Komisar Loh pa je ugotovil, da je personal, ki je oddajal in sprejemal na tej postaji, brez sledu izginil in so poleg tega še mnogo materjala za oddajo odnesli. Major Ran-kovič je bil pozneje pri Kranju od partizanov ujet in ustreljen.
Že v begunskem taborišču je gen. Prezelj vprašal dr. Zajca, kaj so vendar delali v Ljubljani,
odkoder se izvaja silni boj za socialno pravičnost. Te se upirajo letargiji bogatašev in za ureditev "SLUMS" (bednih stanovanj), pouk in vzgojo ter socialno skrbst rs revežem. Ta naloga postaja vedno težja ker rabijo več sredstev "Naši boritelji, naša gibanja in naše organizacije morajo imeti potrebna sredstva, da zamorejo uspešno edlovati. Ce se svet o tem ne mora prepričati, bo prepozno".
da brzojavke zavenikov niso mogli več sprejeti. Domnevalo se je, da so Ljubljano že zasedli partizani. Odgovor zaveznikov PA DA JE BIL PRITRDILEN.
Razmotrivanje o tem, kako in kakšna situacija bi nastala, če bi prišli Angleži v Ljubljano, pride drugič.
Za nades mi samo še preostane negativno definirati, kaj dr. Zajcu ni znano in o čemer ni inkdar dajal izjav.
Dr. Zajcu ni znano in ni nikdar govoril:
1.)	da bi maršal LOEHR izjavil njemu, da SE PREDA NARODNEMU ODBORU ZA SLOVENIJO, CE OBSTOJI MOŽNOST, DA NJEGOVA ARMADA NA TA NAČIN PREIDE K ZAVEZNIKOM.
2.)	da bi na koncu sestanka z LOEROM dr. Zajec izjavil, da KAKO SE BO STVAR KONKRETNO IZVEDLA, BO STVAR DOGOVORA MED N.O. in LOEHROM;
3.)	da bi N.O. razpravljal o LOEHROVI ponudbi v tem smislu, da se MORAJO PREDATI NEMCI NO IN SNV;
4.)	da bi se stavila depeša na gen. Damijanoviča v tem smislu, da SE JE ZAKONITI IN NEZA-VISNI VLADI V SLOVENIJI, KI STOJI NA STRANI ZAPADNIH ZAVEZNIKOV, PREDAL NEMŠKI MARŠAL LOEHR S VSO SVOJO VOJSKO.
Svetujem dr. Bajlecu, da predloži koncepte o tej stvari dr. Zajcu, če misli o tej stvari še kaj pisati. Na ta način se bo na lahek in zanesljiv način izognil nepakam.
France Breg
• Po podatkih zadnjega ljudskega štetja iz 1. 1961 je število katoličanov v Kanadi naraslo od 6,069.496 v. 1951 na 8,324.826 ali 37.5%. število prebivalcev Kanade je naraslo v istem času 30.2%. Prvič v zgodovini Kanade prekaša število oseb, ki so se izjavile za katoličane, število
(Današnja Brazilija, Journal francais du Brasil, 1955) (Dr. J. Keindl: Um die christliche Kultur ded Zukunft.
Prav zato je leta 1961. nemški episkopat prosil svoje vernike, da darujejo božično desetino, ketere znesek — 20 miljonov mark je namenjen lačnim v Južni Ameriki. Pa to je samo kaplja vode na vroči kamen. Tudi osebni odnosi, vedenje o zVezi in umevanju sveta daje tem
ljudem pobudo v njihovem delovanju, posebno veselje in izredno navdušenje je prineslo zborovanje katoliške delavske mladine (J.O.Č.) v Rio de Janeiro meseca novembra 196L leta. Evharistični kongres leta 1955 v Rio de Janeiro ni bil samo verska manifestacija, ampak je ukrepil tudi čut bratstva. Buenos Aires se pa pripravlja, da sprejme vse mednarodne katoliške organizacije v avgustu.
Kanadska enakost...
Hon. Louis P. Ceeile, Q.C„ LL.D.
PODPORNE USLUŽNOSTI V ONTARIO
Uslužnosti oddelka Public Welfare so na razpolago brez omejitev vsem prebivalcem pokrajine. Potrebno-stne okoliščine, ali druge osebne težave so zadostne, da lahko dobite osebno ali družinsko podporo. Kanadsko državljanstvo ni potrebno in finančna podpora je na razpolago, ne glede na to, koliko časa že prebiva kdo v Ontario.
V naši pokrajini uživamo visok živ-Ijenski standard, ki prihaja od naravnih pogastev naše zemlje, naše delujoče industrije in energičnega ljudstva, a vendar se vsakdo lahko znajde pred nesrečo, ali pred težkim položajem, da se mora obrniti po pomoč na sodržavljane.
Pomoč je možno dobiti preko najrazličnejših načinov, ki so vodeni po oddelku. Nekateri izmed teh so:-
•	Mother's Allowances
•	Disabled Person's Allowances
•	Child VVelfare
•	Old Age Assistance
•	Homes for the Aged
•	Rehabilitation Services
•	Day Nurseries
•	General VVelfare Assistance
Pokrajinski urad za pomoč se nahaja v vsakem okrožju Ontaria, ki ima na razpolago izšolano osobje, da vam to zamore- d^ti osebno uslužnost in nasvet.
Yoy may obtain from the Department at the Parliament Buildings, Toronto, further intormation as to the many provisions which safeguard the social well-being of ali Ontari'6's residents.
ONTARIO DEPARTMENT OF PUBLIC VVELFARE
Hon. Louis P. Cecile, Q.C., LL.D., Minister
ONTARIO
TRAGIČNI DNEVNIK
5. oktobra: Danes se je pričelo moje življenje. Moji starši tega še ne vedo. Čeprav sem majhna kot cvetlični prašek, sem vendarle že jaz. Dekle bom. Imela bom svetle lase in modre oči. Skoraj vse je določeno že sedaj, celo to, da bom ljubila svetlice.
19. oktobra: Malo sem že zrasla, toda sem še vedno premajhna, da bi lahko kaj storila sama. Moja mati opravi skoraj vse zame, čeprav še vedno ne ve, da me nosi pod svojim srcem. Ne ve, da mi že pomaga in da me celo hrani z lastno krvjo. Tako dobra je....
Toda ali je res, da še nisem prava oseba, da samo moja mati biva? Tudi jaz šem prava oseba —enako ikot je majhna drobtinica kruha še vedno resnični kruh. Moja mati biva, in jaz bivam.
23. oktobra: Moja usta se pričenjajo odpirati. Pomisli—približno čez leto dni se bom smejala; Iti pozneje bom govorila. Moja prva beseda bo: "Mama".
25. Oktobra: Danes je pričelo biti moje srce. Bilo bo mehko vse moje življenje, brez prestan-ka. Po mnogih letih se bo utrudilo, prenehalo bo biti in takrat bom umrla.
2. novembra: Neprestano rastem. Moje roke in noge se pričenjajo oblikovati, toda še dolgo bom morala čakati, predno me bodo te tanlke nožice dvignile do materinega naročja; predno bodo te majhne ročice sposobne osvojiti svet in sklepati prijateljstvo z ljudmi.
12. novembra: Na moji roki se pričenjajo oblikovati majhni prstki. Kako majčkeni so! Nekega dne bom z njimi božala
oseb, ki so se izjavile za protestante. Skupno število katoličanov s katoličani vzhodnega obreda je znašalo 8,532.479, dočim sestavlja članstvo šestih protestantskih cerkva in pravoslavnih skupaj 8,531.574.
mamine iase. Potegnila bom njene lase k mojim ustom in ona bo rekla: Packa!
20. novembra: šele danes je zdravnik povedal materi, da živim pod njenim srcem. Kako srečna mora biti. Si srečna, mamica?
25. novembra: Mati in oče verjetni izbirata ime zame! Pa niti ne vesta, da sem deklica in verjetno me bosta klicala "And-rejček". Toda jaz hočen, da me kličejo Barbara. Tako velika sem že zrasla.
10. decembra: Lasje mi rastejo. Kot sonce se svetijo in blestijo. Rada bi vedele, kake lase ima moja mati.
13. decembra: Skoraj se mi zdi, da bi lahko videla, čeprav je noč okrog mene. Ko me bo mati privedla na svet, bo polno sonca in preobilica rož. še nikdar nisem videla cvetlice, saj veste. Toda bolj ikot vse drugo želim videti svojo mater. Kako izgledaš, mamica?
24. decembra: Rada bi vedela, če moja mati čuti lahko bitje mojega srca? Neakteri otroci se rode s slabotnim srcem, toda nežni prst zdravnika npuravi Čudež in jih stori zdrave. Toda moje srce je zdravo. Bije zelo enakomerno: tup-tup, tup-tup.... Zdravo hčerkico boš imela, mamica!
28. decembra: Danes me je
ubila lastna mater.
* * *
Zadnje čase razširja (komunistična vlada na Poljskem propagando za omejevanje rojstev in preprečevanje porodov. Na željo kardinala Wyszynskega je objavil laični institut Slubovv Narodu zgornji dnevnik kot dušnopastirski pripomoček. Ponatisnjen je bil v decemberski žteeviHti (1961) publikacije bogoslovja sv. Cirila in Metoda v Orchard Lake, Michigan. Angleški prevod je objavil 24. junija 1962 Our Sunday Visitor.
ZA ZGODOVINO SLOVENCEV
2IVLJENSK0ST SLOVENSKE DRŽAVNE MISLI
Vedno bolj nam postaja razvidna in otipljiva življenskost slovenske državne misli, ki danes krepko zori v narodu. Slovenska državna misel je danes misel na enakopravno državo in ne le na manjšo ali večjo mero državnosti.
Moderna slovenska zgodovina ni brez misli na slovensko državnost. Rodila se je s slovenskim političnim prerodom. V znamenitem programu dunajske "Slovenije" od 20. aprila 1848. (pred stopetnajst leti) sta združena klic po Zedinjeni Sloveniji in klic po slovenski državnosti. Rodila se je, a se ni mogla razviti v močno dete. Prerod še ni zajel slovenskih množic tako široko in tako globoko, da bi jih misel revolucionarno razgibala, se v njih globoko vkoreninila in postala politična moč. Njen razvoj sta v okviru prostora in časa slabila tudi avstroslavizem in panslavizem. Od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, po združenju Italije in Nemčije, pa je postajala vedno močnejša jugoslovanska misel, katera je končno zavladala in nas privedla v Jugoslavijo.
Jugoslovanska misel pa ni bila le misel na jugoslovanski okvir, iki nas bi navzven branil južno slovanske narode in za katerega so v tisten času govorili prepričevalni razlogi, temveč se je razvijala v misel državne in narodne enotnosti. O jugoslovanski misli Slovenci nismo pravočasno napravili prepotrebne analize. V svoji jasnovidnosti je to napravil le Ivan Cankar, katerega pa nismo poslušali, oziroma hoteli poslušati. Ob jugoslovanski ■misli smo pozabili na misel slovenske državnosti in ob njej ni bilo prostora zanjo. Slovenci sicer na splošno misli o državni in narodni enotnosti nismo sprejeli v njenem polnem in doslednem pomenu. Ob pomankanju misli na lastni državnost, pa smo jo sprejeli v tolikšni meri, da smo zgubili osnovo za resnično slovensko narodno politiko, katera bi mogla braniti slovenske interese in gojiti slovensko kulturo, gospodarstvo in narodno življenje v polni meri. Tako je politika na Slovenskem na splošno postala le lokalna zadeva in izgubila narodno-politično po-
membnost in značaj, razen v nekaj izjemnih slučajih.
Misel na slovensko državnost in celo državo pa se je začela vzbujati potihoma tudi že za časa prve Jugoslavije. V redkih slučajih pa je tudi izbruhnila na dan. Ni postala last množic. Tlela je v posameznikih in krožkih. Ni postala program političnih strank ali gibanja. Na "Slovensko deklaracijo" od 31. decembra 1932. so kmalu pozabili.
Druga svetovna vojska je pokazala, da Jugoslavija ni mogla braniti slovenskih meja in slovenskega ozemlja, pa tudi v slučaju, da ne bi prišlo do prevrata na Hrvatskem. Slovenci smo se znašli prepuščeni samim sebi. Dasi tragično razklani, smo se Slovenci bojevali sami na svoji zemlji za narodni obstanek in rešitev in bojevali slovenski boj. V takšnih razmerah so politične
stranke hitele vnašati v svoje narodno politične programe zahtevo po slovenski državnosti, a še vedno v jugoslovanskem okviru. Misel na slovensko državnost je postala bližja slovenskim množicam. Slovenska samozavest je dobila močan zagon. Slovenska državna misel je začela kliti.
Komunisti so dobro poznali narodnostno vprašanje v prvi Jugoslaviji. Drugo Jugoslavijo so organizirali kot federacijo in trdili, da so s tem rešili narodnostno vprašanje. Dejstvo je, da ga niso. Že po nekaj letih po vojski se je začelo prepletanje komunizma z mislijo jugoslovanske državne in narodne enotnosti, ki deluje dosledno in načrtno na uničenju slovenske narodne samobitnosti in utopitvi v predvladujočem državnem elementu, to je srbtsvu.
Zagon, ki ga je dobila slovenska samozavest v drugi svetovni vojski, zgodovina prve Jugoslavije in dogajanja v drugi Jugoslaviji krepijo med Slovenci slovensko državno misel, v kateri vidijo danes edino rešitev slovenstva, pa tuli edino alternativo proti komunizmu.
Najvažnejše pa je dejstvo, da se misli oprijcmlje med vojsko in po vojski rojena mladina, ki s svojo izrazito slovensko dajav-nostjo povzroča preglavice re-
žimu.
Slovenska državna misel raste v domovini v politično moč. Le ta misel bo pripeljala do slovenskega vstajenja.
List za cerkveno zedinjclnje
Očetje Pavlisti so začeli izdajati poseben list, ki bo izhajal vsaka dva meseca in bo posvečem problemom cervenega zedinjenja. Urednik je preč. Gregory Baum, OSA, direlktor Središča za preučevanje zedinjenja na St. Michael Collegeu v Torontu in svetovalec tajništva za zedinjenje v Vatikanu. Prvi letnik lista bo zastonj. Naroča se: The Ecumenist, Pau-list Press, 180 Varick Str. New York 14, N.Y.
ZDRAVNIŠKO SREDIŠČE V SAULT STE. MARIE
Delavska strokovna organiza-' cija v Sault Ste. Marie v Onta-riju, podružnica 2251 United Steelworkers of Amerika, bo zgradila veliko zdravniško kliniko, ki bo imela možnost nuditi zdravniška oskrbo 6000 delavcem in njih družinam. V kolikor bo možno, bo klinika na razpolago tudi ostalemu prebivalstvu. Delavcem je dano na izbiro, ali se poslužujejo klinike ali pa drugih zasebnih zdravniških virov. Za prvega direktorja so imenovali dr. Thompsona A. Ferrierja iz Pittsburgha, ki je že organiziral podobno kliniko v Pittsburghu. Njegova naloga je, da dobi 15 kvalificiranih zdravnikov, ki bodo pripravljeni delati v kliniki. Krajevna zdravniška zbornica je odklonila sodelovanje, vendar pričakujejo, da ne bo večjih ovir pritegniti dovoljno število kvalificiranih zdravnikov in strokovnjakov. V ZDA deluje že kakih 50 zdravniških klinik, ki so jih organizirale delavske organizacije.
Sodelovanje delavcev
Skupina španskih podjetnikov, ki so zborovali na sedmem zborovanju socialne akcije podjetnikov v Loyoli, Šaniji, se je nedvoumno izrazila, da bo dovolila delavcem v svojih podjetjih aktivno sodelovanje pri vodstvu podetja. Podjetniki so bili iz severne Španije (province Guipužcoa, Vizcaya, Alava, Navarre in Logrono).
OPOZICIJA NACIONALNIH
V opozicijskem vrenju, ki navzlic videzu trga in razjeda rdečo Jugoslavijo, nastopa vse izraziteje in za Beograd vse ne-vairneje nov faktor: nacionalni komunizmi; z drugo besedo, partije posameznih republik in narodnosti. Vzroki, da so se te partije iz nosilcev in priganjačev narodnostnega, gospodarskega in kulturnega unitarizma prevrgle v njegove nasprotnike, so številni: tara nasprotja in sovraštva med narodi Jugoslavije, ki jih je komunizem le nasilno potlačil, a ne odstranil; izkoriščanje naprednejših in razvitejših republik, posebno Slovenije in Hrvaške, po velesrbski komunistični centrali v Beogradu za njegovo korist in za koristi nerazviditih predelov; težnja po ljubosumnem varovanju narodnih samobitnosti in narodnih kultur v nasprotju z nasilnimi zveznimi prizadevanji za "ujedinjevanje" in brezlično stap-ljanje v socializmu, katerega poslednji cilj je posrbljenje vsega vsega nesbskega v Jugoslaviji; odpor do brezglavega "načrtnega" gospodarjenja iz beograjskih centrov, ki meče sicer sama v sebi zdrava gospodarstva razvitih republik iz krize v krizo; vse večji in vse splošnejši vplivi z evropskega Zahoda, ki postaja iz ropskega Zalhoda, ki postaja zlasti Slovencem zgled in vzor za vse; in še marsikaj drugega.
Kakšni morajo biti notranji boji teh nacionalnih komuniz-mov proti zveznemu jugoslovanskemu, si lahko mislimo po tistem, kar se prikrade v javnost, ter po zadnje čase vse pogostejših zamenjavah vladnih in partijskih kadrov v posameznih republikah, najtemeljiteje v Sloveniji, kjer so pred nedavnim od-
stavili ves stari vodilni irod z Mihom Marinkom in Borisom Kraigherjem načelu — največ zaradi njunega, dasi komunističnega, slovenstva.
Danes ni na primer več skrivnost, da se je sestavljanje nove jugoslovanske zvezne in republiških ustav zavleklo za dve leti največ zaradi neodjenljivega zah-tevanja slovenske partije, da mora vanjo spet priti določilo o "pravici samoodločbe do odcepitve" posameznih republik od jugoslovanske skupnosti. Slovenski komunisti, ki imajo tenak posluh za ljudsko razpoloženje in težnje, so si hoteli s tem dati pravno in zakonito osnovo za morebitne bodoče korake. Jasno, da osrednja partija ni mogla in ni smela privoliti v nikakršno, tudi še tako teoretično uzako-njenje možnosti razbitja Jugoslavije. Predosnutek nove ustave je največ zaradi tega zvodenel v nestvor, ki ga nihče ne razume in ki ga bo še manj znal uveljavljati.
In tako stojimo danes pred skoraj absurdnim dejstvom, da so v domovini največji in najglasnejši Samoslovenci — ker so bolj ali manj lahko — partijci. Partija spet postaja nosilec ideje, s katero je vobila Slovence v predaprilski Jugoslaviji — samoodločba do odcepitve — in s katero je šla leta 1941 v revolucijo.
Do kakšnih viškov se je že povzpela opozicija nacionalnih komunizmov proti Jugoslaviji, priča dejstvo, da se je Tito poleg drugih skrbi moral ostro baviti z njo javno. To je storil na sedmem kongresu komunistične Ljudske mladine Jugoslavije v Beogradu 23. januarja letos.
ODTENKI SODOBNEGA SVETOVNEGA KOMUNIZMA
List Die Zeit, kanadska izdaja, prinaša v številki 4. januarja 1963 na 3. strani polkrožno skico smeri v svetovnem komunizmu, kakor jih prikaže v sistematični obliki Wolfgang Leonhard. Shemo prinašamo v nekoliko poenostavljeni obliki. Uredništvo.
OZNAKA
1.	Dogmatično-borbeno prostalinovsko krilo: gledajo v refor-mističnem komunističnem krilu "izdajalce" in "lakaje imperializma ZDA"; obsojajo moskovsko smer kot "moderni revizionizem." Albanija kot najbolj ekstremni eksponent zagovarja javni prelom v zapadnem komunizmu.
2.	Omahovanje, vendar nagibanje na smer Pekinga.
3.	Močne sile zagovarjajo smer Pekinga.
4.	Uradno podpiranje uradne sovjetske smeri, skuša pa v lastnem območju Obiti de-stalinizacijo.
5.	Sovjetska smer: Odklanja reformistično komunistično krilo ("revizionizem" kot tudi dogmatično-borbeno prostalinovsko krilo ("dogmatiki", "ultrarevolucionarni kričači"). V zadnjem času napada zlasti smer Pekinga.
6.	Nekaka sredina med reformističnim komunizmon in sovjetsko smerjo; ostali predstavlajo reformistično komunistično krilo: Podpirajo Moskvo v borbi proti smeri Pekinga, odklanjaja pa stalinizem še v večji meri kot sovjetska smer.
KULTURA NA NOVI TITOVI UZDI
Najprej je poudarjal potrebo po gospodarski integraciji zavoženega jugoslovanskega hiševanja, potem pa je rekel:
"Razvoj mnogonarodne socialistične skupnosti izključuje nacionalistično nestrpnost in dela to skupnost vsebolj monolitsko, ne da bi kršil njene narodnostne pravice — ali, v našem primeru, pravice ljudskih republik.
"Sodba, da integracija postavlja koristi raznih republik ali narodnosti v nasprotje, je prav tako zmotna kakor pogledi tistih, ki menijo, da je treba narodnosti likvidirati in meriti na ustvaritev novega, zedinjenega naroda. Ti ljudje mešajo narodnost z državo, kar je nesmisel. Prav tako pa je nesmiselno prepričanje tistih, ki sodijo, da mora vsak narod, vsaka republika v socialistični skupnosti, imeti atribute prave države. Taki pogledi rode lahko zelo škodljive posledice za razvoj socialistične skupnosti.
"Imamo celo nacionalistične elemente, ki trdijo, da morajo ljudske republike imeti vsaka svojo lastno vojsko, lasten denar in celo lastno zunanjo politiko. Seveda taki ljudje nimajo ničesar skupnega s socialističnim pojmovanjem narodnostnega vprašanja in so zarardi tega nasprotniki socialistične skupnosti kot celote. Lokalističnih teženj ne smemo zamenjavati z narod-nostinimi koristmi. Lokalizem pozablja koristi skupnosti kot celote . . .
"Zelo slabo lahko vpliva na pravilen razvoj mnogonarodne socialistične skupnosti tudi hege-monizem številčno močnejših narodov. V socialistični družbi u-tegnejo take težnje voditi do resnih posledic, ki se po navadi kažejo v želji po osamosvojitvi in odcepitvi. '
"Seveda se pa hegemonistične težnje lahko kažejo v drugi obliki celo pri številčno šibkem narodu, če ima visoko stopnjo gospodarskega razvoja. (Slovenci,
V svojih vse izrazitejših in na-silnejših prizadevanjih za čim naglejšo ustvaritev enega jugoslovanskega naroda — kar je sam krstil za "socialistično integracijo"— je Tito začel odločno pritiskati tudi na kulturo in umetnost. Po eni strani jima očita krivdo za Ohranjanje in razmah "nacionalizma" in "šovinizma", to je temej po ohranitvi raznih narodnih samobitnosti in kultur v Jugoslaviji. Po drugi strani jim pa zadnje čase začrtava pot, po kateri bosta morali v bodoče hoditi za čimprejšnjo dosego njegovega velikega cilja, povsem enakega cilju predvojnih kraljevskih in vojaških diktatur. Zasužneje-vanja kulture in umetnosti v ta namen nič ne ponazarja tako jasno kakor nekaj njegovih zadnjih govorov.
23. septembra lani je Tito na skupnem zasedanju Zvezne ljudske skupščine in Izvršnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije povedaj med drugim tole:
"Po mojem so pri nas še ljudje, ki integracije ne morejo docela razumeti. Je nekaj bojazni in dvomov glede njenega pomena. Integracija ima, razumljivo, večstranski pomen. Toda kadar govorimo o njej, ne moremo misliti na nacionalno integracijo, na asimilacije. . . Za nas je to že zdavnaj rešeno . . . Vendar je nekaj, kar je vsem nam skupno in kar mora biti skupno To, kar prinaša s seboj naše vsakodnevno socialistično življenje, mora biti skupno. . . Sodim na primer, da je vseskozi škodljivo, če bi našo
op. pis.) hegemonistične težnje imajo korenine v sebičnih utemeljitvah in v želji (takega naroda), da bi svojo premoč izkoriščal na račun manj razvitih narodov ali področij.
"Mi smo narodnostno vprašanje v raši deželi uredili kar najbolje, po marksističnih načelih. Vsi dogodki in pojmovanja, ki sem jih omenil, pomenijo negativne plati, ki spremljajo našo družbo in razvoj naše socialistične skupnosti. Seveda moramo take pojave odločno pobijati in jih preprečevati, ne samo upravno (policijsko, op. pis.), temveč tudi s političnim delom ter poudarjati škodo, ki jo povzročajo."
Opozicija nacionalnih komunizmov, med katerimi seveda pred-njači slovenski, postaja po Titovem lastnem in presenetljivem priznanju vse večji in vse nevarnejši problem za obstanek Jugoslavije kot države in kot režima. Tega dejstva ne smemo prezirati, temveč ga do kraja izkoriščati zlasti mi, ki smo enemu in drugemu naj doslednejši in najodloč-nejši nasprotniki.
kulturo, naše življenje, zaprli v republiške okvire. Naše kulturno življenje se mora razvijati v jugoslovanskih merilih . . . Zakaj, recimo, slovenski, srbski, makedonski, črnogorski ali bosanski književnik ne bi mogel pisati o življenju in sploh o problemih vse države? Tematika mora biti splošno jugoslovanska... Vidite, prav tu imamo dovolj slabih strani, mnogo tavanja, prav tu je mnogo negativnih pojavov, par-tikularizma, včasih pa celo šovinizma. Naše kulturno življenje moramo postaviti na take temelje, da nas bo čedalje bolj vodilo h krepitvi naše socialistične skupnosti. Zdaj ustvarjamo splošno jugoslovansko socialistično kulturo. In ker ustvarjamo socialistično kulturo, pomeni to, da morajo o tem voditi računa tudi naši književniki, naši novinarji naši javni in prosvetni delavci v šolah, itd."
Razumnike kot glavno oviro pri uresničevanju jugoslovanske integracije je Tito ostro napadel dvakrat po vrnitvi z obiska v Sovjetski zvezi. Prvič je bilo 29. decembra lani, ko je govoril delavcem tovarne "Ivo Lola — Ri-bar" v Železniku pri Beogradu. Rekel med drugim naslednje:
"Od zunaj so se infiltrirale razne stvari, ki so kalile in zamegljevale čistost socialističnega duha v našem razvoju . . . Kadar gre za integracijo, kaže, da imamo pri nas določene nazore, katerih se je treba dotakniti . . . Toda ti nazori ne prihajajo iz vrst delavskega razreda, marveč jih izpovedujejo razni intelektualci. Mi ne smemo dopustiti, da bi se takšni nazori razmahnili, med posameznimi našimi repub-ker bi to . . . ustvarjalo prepad likami. To vprašanje je včasih tudi povod za razne politične izpade in na njem se goje tudi najrazličnejše težnje, ki v bistvu vodijo k dezintegraci naše socialistične skupnosti, katere ne smemo dovoliti."
Še bolj jasen in še bolj grozeč glede razumnikov in kulturnih ustvarjalcev, ki bodo odslej vpreženi v uzde socialističnega realizma, je bil Tito v govoru na sedmem kongres Ljudske mladine Jugoslavije, 23. januarja letos v Beogradu. Glavne misli dz njegovega ždanovskega žuganja in napovedi so bile:
"Ne govorim o gospodarski integraciji . . . Naši ljudje še vedno ne razumejo, za kaj pri tem gre... V naši deželi, kjer je več republik in več narodnosti, je predvsem ideološka, ideološko-politična integracija tisto, kar je predpogoj za integracijo v gospodarstvu, v socialistični kulturi, znanosti, umetnosti in drugem... Socialistična zavest si le počasi pridobiva tal med znatnim delom
našega ljudstva, ali pa jo zavirajo tuji vplivi, uvajanje tujih pojmovanj v naš socialistični razvoj, ali bolje, uvajanje elementov ideološkega in tvarnega razkroja v našo socialistično skupnost. Pogosto se dogaja, da take negativne pojave opravičujejo pod pretvezo demokracije in poskušajo razne protisocialistične pojave zakrivati z njenim plaščem. Take težnje prihajajo posebno do izraza med majhnim delom pisateljev in umetnikov. Ni jih pa izpovedovala samo ta skupina, temveč celo nekateri voditelji, ki pozabljajo, da so komunisti . . .
"Pred nadavnim sem v govoru v Železniku omenil besedo "inte-lektualizem" v negativnem smislu. Slišal sem, da bi nekateri radi vedeli, kaj sem s tem mislil . . . Mislil sem na tistih nekaj jalovih razumnikov, ki zlasti v književnosti, slikarstvu, filmu in drugod beže nekam iz naše socialistične stvarnosti in ki so glavni nosilci negativrih vplivov iz tujine. Takšni ljudje se odlikujejo po svojem desperaterstvu in brez-prespektivnosti celo v kapitalistični družbi. A če je to razumljivo v kapitalistični družbi, pa nihče ne more razumeti, kako morejo takšni ljudje najti rodovitnih tal v socialistični. ....Tod so v glavnem ljudje, ki se umikajo sami vase. Zanje je sleherna stvar rompompom in fraza, na vse gledajo zviška in postajajo bolj in bolj antisocialna bitja. Zanima jih le tisto, kar mislijo sami. Zanje se je marksizem preživel, hočejo česa novega ... in pogosto zelo škodjivo vplivajo. Navdušujejo se nad dekadentno tuja (zahodno, op. pis.) umetnostjo in književnostjo... Še nikoli niso v naši deželi prevajali in tiskali toliko plažaste literature kakor zdaj. Taka literatura zelo slabo vpliva na mladino, posebno na tisto, ki se misli posvetiti književnosti, ali se ji že posveča. Mar moremo stati prekri-žnih rok, ko ti sodobni brezvest-neži kvarijo mlade duše?
"Lahko bi navajal dosti primerov o škodljivi vlogi takih intelektualcev, ki baje ustvanjajo nekaj, kar lahko samo oni razumejo, in ki mislijo, da je zaostal in' nevednež vsakdo razen njih. Seveda, tu ne more biti administrativnih (policijskih, op. pis.) nastopov, toda javnost ne sme ostajati brezbrižna do teh problemov . . .
"Nisem proti ustvarjalnemu iskanju česa novega. Sem pa nasproten zapravljanju skupnega denarja za nekatera tako imenovana modernistična dela, ki nimajo nikakršne zveze z umetniškim ustvarjanjem in še manj z našo stvarnostjo. V sodobnem slikarstvu je sicer nekaj pomembnih del... večina pa so le stvari, ki nimajo nobene umetnostne cene. In prav taka nič-
vredna dela so zdaj preplavila naše umetnostne razstave in jih vsiljujejo raznim ustanovam za drage denarje.
"Koga moramo torej kriviti, če je takčna tako imenovana umetnost začela prevladovati? Očitno tiste, ki kupujejo taka dela in zapravljajo državni denar zanje, včasih pa jim celo dele nagrade in podobno. Če se hoče kdo trapi-ti s takšnimi slikami ali kipi, naj se, a na svoje stroške . . . Vrh tega pa v naši deželi ravoj resnične umetnosti zatirajte— Mar res naša stvarnost ne daje dovolj bogate snovi za ustvarjalno umetniško delo? Toda dosti teh mladih umetnikov se za to sploh ne meni. Zatekajo se v abstraktno umetnost, namesto da bi prikazovali našo stvarnost. Enako je stanje na drugih področjih naše kulturne dejavnosti . . .
"Kaj vse to pomeni? Pomeni pomanjkanje idej in anarhijo pri skupini.... naših kulturnih delavcev, pa tudi pri nekaterih odgovornih komunistih, in pomeni po manjkanje pravilnih meril za to, kaj je v našem kulturnem delu dopustno in kaj ne.
"Kakor smo lani storili primerne korake zaradi pomanjkljivosti v našem gospodarstvu, katere je povzročila moralno- politična šibkost, tako moramo potrebne korake storiti tudi v kulturi. Včasih bodo potrebni še kaki drugi ukrepi. Govorim o tem, ker upam, da bodo po poti, ki jo mora ubirati družba, uresničujoča socializem smeleje hodili tudi na kulturnem področju. . ."
S to obsodbo in s temi smernicami od zgoraj je Tito zadal končni udarec utvari o svobodi kulturnega in umetnostnega ustvarjanja v Jugoslaviji, s čimer je sebe in lahkoverno javnost slepila zahodna, posebno ameriška kulturna levica. Tudi v Jugoslaviji bo umetnik odslej le hlapec vladajoče ideologije in uradnega okusa, pa političnih ciljev titov-skega socializma, zlasti narodnostne integracije do popolnega jugoslovenskega unitarizma.
Titove besede so začuda podobne tistim, s katerimi ja moderno umetnost obsodil Hruščev med njegovim obiskom v Moskvi, iko ja je označil za "ustvarjanje oslovskega repa". To ni bilo le naključje prav tedaj je bila v Sovjetski zvezi razstava sodobnega jugoslovanskega slikarstva s pretežno modernističnim značajem. Hruščev je udaril po sovjetskem abstraktizmu, a meril je na jugoslovanski "umetnostni revizionizem." Tito je takoj po vrnitvi pohitel, da gospodarjevo jezo potolaži, in je s tem prepričljivo začel novo obdobje sodelovanja tudi vumetnosti in kulturi, vse po načelu neodvisnosti in lastne poti v socializem . . .
France Kamnar.
02113823
•	Svodoba vere. Komunistična vlada republike Slovenije je pred kratkim izdala odlok, po katerem je odslej prepovedano pridigati v cerkvi slehernemu duhovniku, ki ni jugoslovanski državljan, in vsakemu duhovniku, ki pride v domovino kot turist. Nov dokaz o svobodi vere v Sloveniji, o kateri naj bi pričali, po trditvah titovskih pro-pagandistov doma in v tujini, tudi vse pogostejši, dasi bolj ali manj potrebni obiski duhovščine iz zamejstva.
•. Mučenec na koncilu. Ljubljanski nadškof, prev. Anton Vovk, je bil nedvomno ena naj-pretresljivejših postav na drugem vatikanskem cerkvenem zboru, kamor je navzlic hudi bolezni prišel. Trpinov in mučen-cev izza železne zavese je bilo tam več, toda nobeden ni nosil na sebi tako dramatičnih znamenj o tistem, kar je moral za svojo vero in za svoje zvestobo preganjanim ovcam kot pastir prestati. Bil je edini, ki so ga komunisti živega začgali — veličastna in dramatična priča svojega in slovenskega katoliškega prepričanja, ki bi jo svobodni Slovenci, zlasti tisti živeči v Rimu, morali prikazati tamkaj-nji in mednarodni javnosti v vsej njeni apostolski veličini. Toda edini glas, ki je, kolikor vemo, šel o tej živi in dobesedni plamenici slovenske vere v vset, in še ta brezimno, je bilo poro-šilo newyorkega pomožnega škofa Fultona Shena za eno največjih televizijskih omrežij v Združenih državah. Nadškof Vovk pa je za desetletnico morilskega komunističnega napada nase doživel ponižanje, da je moral iti praznovat sedemnajstletnico zasužnjenja slovenskega naroda na poslaništvo svojih morilcev v Rimu, v nepotrebnem spremstvu nekaterih svobodnih Slovencev.
•	Smrt prelata A. Snoja. Kakor smo poročali v prejšnji številki našega lista, je Sloveniji umrl prelat in vseučiliški profesor dr. Andrej Snoj. Ni pa tedaj še bilo znano, da ga je tik pred smrtjo papež Janez XIII, imenoval za koadjutorja — pomočnika bolnemu nadškofu msgr. Vovku. Imenovanje moža Snojevega kova na to važno mesto je izpod-bilo pričakovanja ciril-metodar-jev, da bi Sv. stolica mislila na kake kompromise z njimi ali z režimom.
•	Centralizacija mimo ustave. S prvim januarjem letos je litovski komunistični režim na hitro in na tiho uveljavil odločbo o zmanjšanju števila okrajev v državi na 50. Slovenija bo odslej imela le štiri okraje: Ljub ljna, Maribor, Celje in Koper, kateremu bo pripadala vsa Primorska od Tolmina do Pirana ter večina Notranjske. Ljubljanskemu okraju so navzlic nasprotovanju krajevnih partijskih in gospodarskih prvakov priključili prejšnji kranjski in večino novomeškega okraja. Kam poj-de ostali del novomeškega okraja, zdi se, da Bela Krajina—ni znano. Ni izključeno, da bi jo pridružili Karlovcu, kakor je to napravila že Živkovičeva diktatura 1930. S tem bi se začelo razbijanje doslej zaokroženih narodnostnih ozemelj, umetno za-brisavanje nacionalnih meja in upravna centralizacija mimo nove ustave, ki na papirju še priznava republike. Skratke, gre tako, kakor je naš list napovedal pred štirimi leti, ko so začeli pripravljati novo ustavo, katere cilj je prvotno bila upravna razdelitev Jugoslavije na nekakšne stare vidovdanske "oblasti". Ker ni šlo z ustavo, poj de z odločbami.
•	Enotirna enakopravnost.
Predosnutek nove ustave za Socialistično republiko Slovenijo pravi, da so v Jugoslaviji vsi jeziki enakopravni in da bo v Sloveniji slovenščina uradni jezik v vseh državnih ustanovah, razen v Ljudski armadi, kjer je edino dovoljeno občilo srbščina1. Neznanje slovenščine ne bo nikomur jemalo možnosti, da brani svoje pravice; se pravi, da bosta Srb in Makedonec in Arnavt v Sloveniji lahko imela svoj jezik za edini uradni. Drugim jugoslo-
vanskim narodnostim bo po novi ustavi zagotovljena pravica do šolanja in kulturne dejavnosti v lastnem jeziku. Skratka, v Sloveniji bodo vsi jugoslovanski jeziki uradni, ni pa nobenega podobnega izrazitega zagotovila glede Slovencev in slovenščine v ustavah drugih republik.
•	Nekaj številk. Po podatkih ljubljanskega "Dela" so bili osebni dohodki v Sloveniji prvih sedem mesecev lani za osem odstotkov nad predlanskim povpreč jem. Toda zaradi stalnega naraščanje cen so bili dejanski zaslužki tri odstotke pod predlanskimi povprečnimi. To se je zgodilo navzlic dejstvu, da je Slovenija lani dala nad 22% vsega družbenega proizvoda v Jugoslaviji in 15% vsega izvoza, ki je vrgel Beogradu nad sto milijonov trdih dolarjev, katere tako krvavo potrebuje. Ta prispevek Slovenije k celotnemu titovskemu gospodarstvu je naravnost ogromen, če vpošte-vamo, da znaša prebivalstvo naše dežele samo nekaj nad 8 odstotkov vsega jugoslovanskega števila. Navzlic temu pa ima slovenski delovni človek danes manjše prejemke, kakor pa jih je imel pred dvema letoma.
•	V spomin. V Ljubljani je umrl Drago Potočnik, bivši gospodarski urednik predvojnega katoliškega dnevnika "Slovenec". Zadnja leta je bil sodelavec ekonomske fakultete na ljubljanski univerzi. Bil je eden najsposob-nešjih slovenskih gospodarskih teoretikov po prvi svetovni vojni, po drugi pa zelo vpoštevan strokovnjak za> zmedo nenehno menjajočih se gospodarskih sistemov v rdeči Jugoslaviji. Kot takega so ga pogosto vabili predavat na razne znanstvene ustanove v tujini, zlasti v Nemčijo, kadar mu je režim to dovolil. Pred zadnjo vojno je vzbudil pozornost s polemiko proti uradnemu gospodarskemu izvedencu slovenske JRZ, Ivanu Avseneku. Po sklenitvi sporazuma Maček— Cvetkovič, s katerim je Hrvatska 1939 dobila obsežno avtonomijo je Avsenek vse glasnejše slovenske zahteve po avtonomiji skušal izpodbijati s tako imenovanimi gospodarskimi razlogi. Potočnik pa mu je prav z gospodarskimi podatki in statistikami dokazal, da nima prav in da bi avtonomija prinesla Sloveniji že v tedanji Jugoslaviji ne le politične, temveč tudi velike gospodarske koristi.
•	Uvoz pohujšanja. Zastopnika Državne založbe Slovenije in Mladinske knjige iz Ljubljane se v "Delu" pritožujeta nad ti tovsko politiko pri uvozu knjig iz tujine, zlasti z Zahoda. Knjige so vključene v splošno uvozno količino blaga za široko porabo —kakor šminke, whisky ali pomaranče. Ker so zmanjšali letno kvoto tujih deviz za uvoz take robe, sta založbi lani morali ustaviti vsa naročila knjig iz zahodnih držav. Podjetja, ki prodajajo jugoslovanske knjige v tujino, tuje valute, ki jo dobe za to, ne smejo porabiti za nakup tujih knjižnih del, čeprav bi bilo to samo po sebi umevno. Pomanjkanje valut je seveda samo pretveza, pod katero preprečujejo uvoz zahodnega kulturnega pohujšanja v Titovino.
•	Brane pod travo. Ob livarni v Hočah pri Mariboru leži že dalj časa na prostem več tisoč bran za traktorski pogon. Pokrivata jih do dva metra visok plevel in trava. Brane je naročilo neko beograjsko podjetje za izvoz v Anglijo, a se potem ni nihče več zmenil zanje. "Delo" se sprašuje, kdo bo trpel škodo za to. Vsekakor Slovenci, kakor vedno.
•	Težave. Ravnatelj mariborskega stavbnega podjetja "Teh-nogradnje", inž. Pipan, je "Delu" izjavil, da bi bila njegova firma lahko dobila naročilo za zidavo velikega mostu čez reko Nil v Sudanu ter za ureditev novega letališča v Siriji, če bi to lahko naredila na dolgoročno odplačevanje. Za to bi bil potreben kredit jugoslovanskih državnih bančnih ustanov, ali pa vsaj njihovo poroštvo za posojilo pri tujih zavodih. Samo sudanski most bi bil "Tehnogradnjam"
vrgel sedem in pol milijona dolarjev. A ni bilo moč dobiti v Beogradu ne kredita, ne poroštva — ker je pač šlo za slovensko podjetje.
•	Znamenja časa. Po uradnih statistikah so v drugem četrtletju lanskega leta v Sloveniji pro dali 18.000 hektolitrov, ali 30%, manj vina kakor v istem času predlanskim. Piva so popili 10% manj. Vzrok: nemogoče cene zaradi nenehnega večanja raznih davščin ter zmanjšane mezde in plače.
•	Rodomor. Dr. Jurij Zalokar razpravlja v "Delu" o duševno-zdravstvenih posledicah splav-ljanja in prihaja do zaključka, da je splav po vseh zdravniških načelih kvaren za mater in za otroke. Obsoja njegovo uzakonitev v socialističnem redu iz tega ali onega razloga, češ da socia!nq problematike ni mogoče urejati s splavom, temveč z drugimi ukrepi. Nobenega zla ni moč z legalizacijo napraviti za manjše zlo. Mi bi dodali: legalizacija uničevanja nerojenih je rodomor, čigar posledice so že zdaj usodne zlasti za sloVenski narod. Uradni titovski statistični podatki glede tega so porazni: nad 300.000 žensk v Sloveniji—praktično vse poročene—se zateka k splavu. Povprečno število odpravljanj na žensko je 3, največje število pri posameznici 12. Zaradi tega uzakonjenega in preračunanega komunističnega ro-domora je naravni prirastek prebivalstva v Sloveniji najmanjši od vseh republik v Jugoslaviji, oziroma ga skoraj več ni.
» Šovinizem. Aprila bo izšel "Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije". Med uredniki in sodelavci, ki to reč pripravljajo, ni niti enega Slovenca, navzlic njihovim zaslugam za "stvar". Če to ni šovinizem....
Ljudske cene. Stanovanjska zadruga "Bor" v novem mestu je naročila pri krajevnem Investicijskem biroju načrt za hišico, zidano v vrsti. Osnutek so prejeli čez osem mesecev, cena: 350,000 dinarjev, ali ena cela letna plača dobrega delavca. Ni poročil, če se je zaradi takšnega socialističnega oderuštva v deželi "enakosti' komu kaj zgodilo.
•	še en blagoslov. Lani so — seveda samo v Sloveniji—dejansko podržavili vse zasebne gozdove. Kmet je še ostal lastnik na papirju, glede sečnje, posa-janja in prodaje pa imajo izključno besedo zadruge in tako imenovani socialistični sektor, ki seveda določa tudi cene za odkup lesa. Da bi kmete prisilili, naj gozde odstopijo državi, jim jih načrtno uničujejo s sečnjo. Lani so v zasebnih gozdovih podrli 96 odstotkov količine, določene po "planu", v podržavljenih pa le 48 odstotkov. Les in lesni izdelki iz Slovenije so socialistični Jugoslaviji lani vrgli nad 25 milijonov dolarjev.
•	Nova ilegala. Policija v Beogradu je odkrila, da imajo nekatera podjetja iz Ljubljane in Maribora nezakonita zastopstva v prestolnici. Kaj bi bil njihov namen, ne povedo, a poznavajoč stari, preizkušeni balkanski sistem bi rekli, da skušajo dobivati naročila pod roko in da jim to verjetno uspeva — ob primernem "mazanju". Ker pa je takšna dejavnost dovoljena v Jugoslaviji samo "Bizantincem" — to je novo slovensko ime za vse, kar diši po Jugu—bodo novi ilegali trdo stopili na prste.
•	Zamera. Titovski tisk se silovito razburja zaradi nedavne oddaje, ki jo je Britanska radijska družba posvetila Jugoslaviji. Strokovnjaki, ki so Titovo deželo prikazovali svetu, so pripovedovali med drugim: "Titov režim je komunistična diktatura, totalitaren. Navaden Jugoslovan sicer lahko mirno sedi v kavarni in godrnja proti vladi, vendar je to nevarno, ker imajo tam močno tajno policijo in pomožne obveščevalce. Ti ga lahko v vsakem trenutku obtožijo, ujamejo, odpeljejo, pretepejo in prisilijo, da prizna tudi tisto, česar sam ni niti mislil.... Jugoslavija je vzpostavila prijateljske odnošaje z Zahodom. Prisrčen pozdrav, ki so ga Rusi priredili Titu, je torej namenjen Zahodu." In tako dalje. Ni čuda, da je zamera zaradi takih preprostih resnic huda...."
•	Namesto Jezuščka. "Delo"
se pritožuje, da so ljubljanskim otrokom za Novo leto in "Dedka Mraza" ponujali na sejmu poleg druge robe tudi "Ženo-kobro", in sicer z lepaki v italijanščini ter z živo vabo v italijanski srbščini. Poleg tega so jim komunistični božič skušali vtisniti v spomin še s "Hišo presenečenj", kjer so kazali tri embrije kot marsovce, nekaj žensk z razgaljenimi prsi, mrliča z žebljem v glavi, nekaj okostnjakov ter skrbno obešenega človeka, vse za sto dinarjev.... Cemu pritožbe? Vzeli so otrokom Jezuščka in jim zdaj dajejo, kar imajo in znajo — takele socialistične "jaslice...."
•	Sorodstvo... Anici Žigon iz Ajdovščine je mater zadela kap. Z zdravniškem potrdilom ja šla v ambulanto, da bi materi katero vzdržuje ona, priznali podporo za bolezen in zdravljenje. Tam je dobila odgovor, da to ne gre, ker mati ni njen bližnji sorodnik, da bi imela pravico do tega. Isto so Anici rekli na socialnem zavarovanju, češ da v novi Jugoslaviji veljajo za bližnje sorodnike le zakonec in otroci. Mati je umrla in tako prihranila ljudski oblasti nadaljnje ugotavljanje sorostvenih razmerij v "noverem redu".
•	Vzgledno šolstvo. V okviru "decentralizacije" so stroške za šolstvo prevrgli z zvezne in republiške vlade na občine, ki tega bremena ne zmorejo. Da bi si občinske uprave kako pomagale, so začele v nove statute, katere morajo sestavljati zdaj, postavile načelo, da bo treba odslej plačevati šolnino za srednje, ponekol pa celo za osnovne šole. Sedanji in prihodnja življenjska raven otroka je skrb* staršev, k njenemu dokočemu izboljšanju pomaga šolanje; er-go naj starši plačajo zanj. Neoporečna, čeprav ne posebno so cialistična logika. A zaradi nje so ponekod, na primer v Kamniku, začeli dijaške domove spreminjati—v gostilne.
•	Uradna slovenščina. Načelo, da je slovenščina v republiki Sloveniji uradni jezik, je začela priznavati tudi carina. Dokaz za to je naslednji dopis: "Prilo-kom izlaska iz Jugoslavije nije imao upisan električni aparat u potnem listu, da ga iznosi, a prilikom povratka u Jugoslavijo je po je kasnije za njim poslat paket sa navedenim blago po originalni spremnici paketa po pošti št. 792. Poleg tega stranka nema nikakvih dokaznih računa u pismenem dokazu, da je kupljen u Jugoslaviji il da je že za istega plačal carinske dajatve, pa je zato odeljak na podlagi vsega tega navedenega odločil kot da je že zgoraj v spisku navedeno, da se priznaje samo rabljenost 30% elektrionog brivskog aparata in da se za ostalo plačajo carinske dajatve. "To mojstrovino je izdal oddelek carinarnice Ljubljana na pošti št. 2.
•	Ni odgovora. Dr. France Ra-potec je na to razodetje o carinski slovenščini poslal "Delu' pismo, ki med drugim pravi:
Tovariš urednik,
vaš bralec Dušan Ečimovič v pismu, objavljenem v Delu 11. t.m., po pravici kritizira sloven ščino carinskega oddelka pošte Ljubljana 2. Ob tem naj omenim, da se nekateri cariniki še toliko ne potrudijo....
Znane so mi razmere pri carinskem oddelku na Kozini; prav. gotovo so take kot drugod v Sloveniji. Nameščenci ne govore slovensko, ne uradujejo slovensko, nimajo na razpolago slovenskih tiskovin. Ne mislim da bi bile namreč potrebne o tem važnejše določbe v 43. členu predosnutka ustave, pač pa sem pričakoval pojasnilo oziroma potrdilo, da je takšna carinska praksa na ozemlju Slovenije nepravilna, ker ne spoštuje enakopravnosti slovenskega jezika. Ustava predvideva izjemo izključne rabe srbohrvatskega jezika izrecno za JLA pri poveljevanju, vojaškem pouku in v administraciji; druge izjeme ni.
Bilo bi zanimivo vedeti, zakaj taka praksa v carinski službi in kako jo glavna carinarnico v Ljubljani opravičuje. Za primerjavo bi bilo zanimivo vedeti, kako je ta služba urejena v LR Makedoniji.
Bojimo se, da bodo dr. Rapo-tec in njemu podobni še dolgo čakali na odgovor.
# Dr. Max Raiferty je bil izvoljen za državnega nadzornika javne vzgoje v Kaliforniji. Volilno kampanjo je vodil pod geslom, da je t. zv. "progresivna" vzgoja preživeta in da jo je treba nadomestiti z bolj zdravo filozofijo vzgoje: "Šole obstojajo, da uče organizirane in disciplinirane predmete. Na svetu je že vse preveč neorganiziranih duhov". Reforme bo pričel v načinju poučevanja branja in v poučevanju zgodovine.
9 Rodovitnost ameriških družin je zopet začela padati. Na 1000 ženskv starosti od 15—45 let je prišlo 1. 1909 126.8 rojstev, kar pomeni, da so prevladovale družine s številnimi otroci. Po prvi svetovni vojni se je število rojstev začelo nižati. L. 1923 je bilo samo še 110.5, v dobi gospodarske stiske je doseglo najnižjo točko 1. 1936, samo 75.6 rojstev. Po 1. 1940 se je število rojstev začelo dvigati in družine z več otroci so zopet postale bolj vidne. L. 1947 je znašalo število rojstev na 1000 žensk v njih rodni dobi 113.3. Po višku 1. 1957 se je število zadnja leta zopet nižalo in je doseglo 1. 1962 112.3 rojstev.
0 Po dosedanjih delavskih pogodbah, ki vsebujejo določbe o avtomatičnih poviških, bo velike število delavcev z ZDA deležnih poviškov v 1. 1963: 120 ali več na uro — 154.000 delavcev; 10 do 12f 449.000 delavcev; 8 do 10(2 252.000 delavcev; 6 do 80 1,446.000 delavcev, ki so zaposleni v gradbeni stroki, v služnostih, financah in državnih podjetjih.
0 Filmski igralci, organizirani v The Screen Actors Guild, so izglasovali s 5.279 glasovi proti 188, da letos ne bodo postavili zahteve po zvišanju plač. Na ta način hočejo opogumiti produ-cente, da bodo delali več filmov v ZDA in ne v drugih deželah.
#	Volkswagen tovarne v Nemčiji so morale začasno ustaviti proizvodnjo, ker je bila vzhodna obala ZDA paralizirana zaradi stavke pristaniških delavcev. 20% proizvodnje je namreč namenjeno prodaji v ZDA in so vsa skladišča v tovarni in pristaniščih prenatr-pana.
#	Renaultove tovarne v Franciji so sklenile novo pogodbo z delavci, ki predvideva 4 tedenski plačan letni dopust.
O
MABCH i 1963 /
LETTER
FROM 0TTAWA
HON. PAUL T. HELLYER
"LIBERARNI OBRAMBI NAČRT"
by. Hon. Paul T. Hellyer v (AT) Kanadski obrambni načrt mora biti važno orodje v kanadski zunanje-političnih načrtih. Eden je izraz drugege, in oba morata delovati drug ob drugem v harmoniji m potrebni slogi. _ Ko je postalo vidno, da Združeni Narodi ne morejo vec sami zavarovati miru na svetu in ne zavarovati svobodnih narodov pred Sovjetskim imperialističnim objemom, se je Kanada prid: ružila drugim narodom svobodnega sveta v novi povezavi. Ki Ji leži na tem, da se zavaruje mir.	v
G St. Laurent in g. Pearson sta bila moza, ki nosita največ odgovornosti za organiziranje takozvane Severno Atlantske Obrambne Zveze. Ta organizacija predpostavlja, da je varnost vsake dežele odvisna od njene moči in sloge vseh, Od dneva ustanovitve 1949 ni več niti čevelj kake evropske zemlje prišel pod sovjetski pritisk. Zato je največji prispevek Kanade za mir ra svobodo v tem, da je podpirala stalno močno m povezano NA tO. .
Kanadske vojaške obveznosti napram NATO obstojajo iz ene divizije vojske, od katere ena brigada stoji v Evropi, ostali det iste pa tvori rezervo v Kanadi. Dalje imamo v Evropi eno zračno divisijo kakor tudi gotove pomorske enote v Severnem Atlantiku, ki so lahko v trenutku postavljftne na razpolago, ce rabi, vrhovnemu poveljniku vseh zavezniških sil v Atlantiku. Vsaka izmed teh edinic ima določeno vlogo v skupni moči. Rezervi del naše divizije je v Kanadi. Vrhovni zavezniški pove-linik v Evropi je svetoval da bi se naj oprema ih preskrba naložila v Evropi, tako da bi čete lahko potovale z lahkoto, kot potniki v letalih ter bi bili na razpolago v hipu potrebe. To je nasvet, ki poveča kanadski doprinos za moč svobodnega sveta in mi ga moramo sprejeti.	, . . .,
Naše letalske divizije so znižane na 8 eskadnl napadalnih lzvid-niških letal. Te lahko služijo iskanju informacij za sovražnikovo črto in uničenju istih. To je važen del NATO moči Vlada je sprejela to jedrasto vlogo 1959. Prva eskadnla teh letal je ze v Evropi, drugo ji pa sledila letos.	.
Prva eskadrila bi predvidoma morala nastopiti položaje prvega maja, a se ne bo tako zgodilo, ker Kanada še m podpisala odgo-var ajočih dogovorov z ZAD za pošiljke potrebnega orožja, vsled tega smatramo mi, da ne delamo prav v pogledu naših NA1U
d0fnako°Vie z dogovori za obrambo Severne Amerike, kanadska vlada je pristala na dogovor leta 1957 za kontinentalno obrambo. Gotove obveznosti so bile sprejete od Kanade, kot prispevek za celinsko obrambo, a še vendar niso bili dokončno izvedeni.
Liberalna stranka veruje, da se ti dogovori, ki lih je Kanada storila tudi dejansko ožive, za dobo dokler so za naso obrambo uspešni in potrebni. Liberalna stranka smatra za potrebno, da sodelujemo z načimi zavezniki, ter da tako dopnnesemo največ za našo složnost, varnost in svobodo našega ljudstva.
-S

VELIKE RIBE ŽRO MALE
Nedavno objavljena študija posebnega odbora za preučevanje problemov malega podjetnika v poslanski zbornici v ZDA je odkrila, da je v desetletju od 1951 do 1961 500 vodilnih indust-rijokih podjetij absorbiralo 3,404 manjših podjetih in 50 večjih trgovskih podjetij 332 neodvisnih trgovskih podjetij. In še tukaj je osem koncernov v proizvodnji absorbiralo skoraj polovico podjetij, ki so izgubila svojo samostojnost.
ZADRUŽNO ŠTUDIJSKO SREDIŠČE V KANADI
Načrti so pripravljeni za zadružno študinjsko središče v Le-visu, Ouebec, kjer je kanadski zadružni pionir ustanovil prvo hranilnico in posojilnico (1. 1901) v Severni Ameriki. Kompleks poslopij — 15 enot — bo nudil študijske možnosti skupinam 40—50 oseb. Pričakujejo, da bo program zgrajen še letos za ceno pol milijona dolarjev.
ENO IZMED SPOROČIL O USLUŽNOSTI H ONTARIJSKE VLADE
RAZVEDRILA V NARAVI
V Ontario, odvisno, kje živimo, smo le nekaj minut ali nekaj ur odmaknjeni od naravne divjine. Prometne ralzmere potrjujejo, da prebivalci Ontaria rez uživajo vsemogoča razvedrila v prosti naravi, in prav je tako, saj devetdeset odstotkov vse zemlje v Pokrajini pripada "kroni", to je, nam vsem.
Število lovcev se je podvojilo od 1948. sem ter doseglo sukpno število 522.184 v
1961.	letu, ribiči pa so se v razmerju s tem dvignili na 1,250.000; ta zadnja številka je dobljena z računom, ker prebivaci Ontaria ne potrebujejo dovoljenja za ribarjenje, razen v Quetico, Lake Superior in v Algon-quin Pokrajinskem parku. V 1961. je 22.273 tujcev kupilo lovska dovoljenja in 422.378 dovoljenj za ribarjenje.
Čeprav so številni, so vendar v manjšini v divjini.
Ce odštejemo privatne turistična okrožja in različne parke, ki jih upravljajo različne oblasti, je obiskalo Pokrajinske parke v
1962.	letu 7,822,549 obiskovalcev. To je podvojeno število iz leta 1958. Štelo taboriščnikov je doseglo 1,058,203 Ištirikratno iz let 1958! Te številke nevključlijejo tabo-
HON. A. KELSO ROBERTS, Q.C.
riščnikov v dovolini in "potnikov v indijanskih čolnih" (canoe trippers), ker jih vsled stalnega premikanja ni bilo mogoče prešteti.
Veselje lova in ribarjenja, izgleda, ne dosega drugih razvedril v posti narav; kot so: opazovanje in študij živečih stvari; dihanje svežega zraku, še posebej v smrekovih gozdovih; obisk cepote jezer, skalovja, dreves in neba; ter instinktiv no življenje v divjini z divjačino.
Ker se ta način življenja v naravi zvišuje, imamo v v načrtu pokrajinskih parkov, da zadostimo s pripravami temu načinu življenja. Vsako leto je odprto več parkov (82 v letu 1962.), kjer se standard opreme zvišuje, istočasno pa skušamo čim manj izpremeniti zunanjost divjine.
Vsako leto večje število parkov poseduje listo flore in faune, novih pešpoti, novih naravnih muzejev, vodniških "ekspedicij" v divjino, ter večernih zabav in predstav na prostem. Na mnogonačinov so parki za počitek razvedrilo, in pouk.
Za informacije o delovanjih v prosti naravi pišite na: The Department of Lands and Forests, Parliament Bmldings, Toronto.
ONTARIO
PROVINCE OF 0PP0RTUNITY
DEPARTMENT OF LANDS AND FORESTS
HON. A. KELSO ROBERTS, Q.C., Minister
F. A. MacDOUGALL, Deputy Minister
NARODNO-POLITIČNI SEMINAR
SLOVENSKEGA DRŽAVNEGA GIBANJA
V dneh od 30. avgusta do 3. Septembra se je na "Planina Ranch" pri Bracebridgeu, Ontario, Kanada vršil 2. narodno-politični seminar Slovenskega državnega gibanja. Na mirno in slikovito "Planina Ranch" so prišli prijatelji Slovenke državne misli iz različnih krajev Kanade in Združenih držav.
Seminar je obravnaval temo Slovenci in jugoslovanstvo na podlagi zgodovinskih tekstov, dokumentov in študij, ki so bili dosegljivi. Poleg tega pa se je lotil tudi trenotnega kulturnega in političnega položaja slovenstva in slovenskih narodnih manjšin na podlagi prejetih poročil.
Seminar je zaključil razgovor udeležencev o vprašajnih in nalogah Slovenskega državnega gibanja.
Prihodnje leto naj bi se vršil 3. narodno politični seminar Slovenskega državnega gibanja na istem kraju, ki bo zaradi izvršenih gradbenih načrtov v položaju sprejeti in prilagoditi še večje število gostov.
Narodno-politični seminar Slovenskega državnega gibanja postaja redna ustanova. Namen sominarja je posredovati boljše poznavanje slovenstva in njegovih vprašanj v preteklosti in sedanjosti, da bi načrtil in delo za bodočnost bili pravilnejši in uspešnejši.
Toronto
•	Narodno-političnega seminarja Slovenskega državnega gibanja, ki je bil na Planina j Ranch, so se udeležili posamezniki in delegati iz USA in Kanade. Večina udeležencev je bila iz Toronta in Clevelanda. Pozdravi pa so prišli tudi iz Antigonisha, Chicaga, Trsta in Washingtona.
•	Počitnice so za nami. To se opaža tudi že na ulicah in v šolah. Tudi kulturno Vrvenje med Slovenci si je začrtalo novih smernic.
Naslov:
ANTONY AMBROŽIČ
• CUNA Mutual Insurance Society je izplačala v 1. 1961 članom kreditnih zvez v 75.977 primerih smrti in onemoglosti $35,918.202. Ce je zahteva po izplačilu dovolj točna, sledi izplačilo v dveh do treh dneh.
V vseh pravnih zadevah se
lahko z zaupanjem obrnete na	k k«.
„„v,S„ slovenskega <X,v«„lfc, »f^ ta notarja.	Telefon: LE. 1-0715
Važno naznanilo toronlske policije
šef torontske policije razglaša razpis nagrade $3000.— za informacije, ki bi pomagale za aretacijo osebe ali oseb, ki so zagrešile brutalni umor 16. letne Julijane Wolanski, ki je bila kriminalno zlorabljena, nato pa ustreljena skozi srce s kroglo kalibra. 32. Našli so jo v nedeljo 12.8.1962. ob 4. popoldne v jarku ob Albion Road in Indian Line v Etobicoke mestnem okrožju.
Zadnjikrat so jo videli živo ob 4.30. popoldne, 7. avgusta 1962., ko je zapustila dom no 331. Wallace Ave. v Torontu. Telefonski klic neznane osebe jo je zvabil v okolico Eglinton in Yonge ulice, češ, da potrebuje posebni pregled za šolo.
Povelje za artetaeijo morica je izstavljeno. Zaželjeno je sodelovanje državljanov, da sodeluje in pomaga policiji pripeljati odgovorne oseb ali osebo v roke pravice. Vse informacije in oseba, ki jih poseduje, so garantirano tajne. Kličite brez strahu na EM. 2—1711. Ta razglas nam je bil poslan iz urada g. J.P. Mackey — šefa torontske policije.
50-letnica mašništva konzistorijalnega svetnika gospoda BOŽIDARJA TENSUNDERNA
VSEM SLOVENCEM IN SLOVENKAM SE
PRIPOROČA RESTAVRACIJA
iiroler HOUSE
(pod Bloorom) na 1115 Bay St., Toronto
v
AMERICAN EXPRESS CARDS
Honored
ANTIGONISH
•	Kljub počitnicam je v Antigonishu mnogo dejavnosti okoli univerze. Poleg počitniških tečajev, ki se jih udeležujejo predvsem učitelji, je bil pettedenski tečaj v Coady International In-1 šitutu. Profesor Cuješ je poleg predavanj o razvoju naselja spremljal skupino 40 udeležencev po turistično zelo mikavnem in mnogo obiskovanem otoku Cape Breton, Tečajniki so prebili na otoku 5 dni — večinoma v okolici Sydneyja — ter si igledali mnoge zadružne ustanove: ribiške. konzumne in kreditno.
•	Koncem meseca je bil poseben tečaj za delavske zastopnike, kateremu je sledica krajevna Social Life Conference za vzhodni del Kanade, R. Cuješ je predaval o "družbenem napredku in obči blaginji".
•	V začetku septembra bo še en tečaj za funkcionarje kreditnih zvez, na katerem predava R. Cuješ o socialogiji, v kolikor njeno znanje pomaga k izboljšanju poslovanja kreditnih zvez.
•	Univerza sama kot tudi pridružen Mount St. Bernard Colege za dekleta sta v preteklem letu končala nove stanovanjske zgradbe za študente, ki bodo jeseni prvič zasedene.
NJIVA
V nedeljo 12. avgusta 1962, je slovesno obhajal svojo zlato mašo v Liebfrauenkirche, Reckling-hausen, Westfalija, gospod Božidar Tensundem, župnik tamo-šnje fare, konzistorijajni svetnik ljubljanske nadškofije in mariborske škofije, ter dolgoletni dušni pastir za Slovence v Nemčiji. • '
Gospod župnik se je rodil 23. februarja 1890 v Gronau, West-falija; Desete ga avgusta. 1912 ga je munstrski škof Felix von Hartmann posvetil v duhovnika. Bil je nato še isto leto, štiri mesece pri dekanu Lavriču v Vipavi, da se je naučil slovensko. Bil zatem grajski kaplan v Senden, kaplan v Gladbeck, St. Lambert, vikar v Hovel, St. Pan-eratius. še istega leta, 1928, je bil imenovan za konzistorijalnega svetnika ljubljanske nadškofije. Par let pozneje, 1934, pa je postal konzistorijalni svetnik tudi druge slovenske škofije, to je mariborske. Leta 1938 je postal župnik v Recklinghausen— Liebrauen, kjer deluje še danes.
Gospod župnik je nesebični, požrtvovalni in očetovsko neo-majan dušni pastir 2a Slovence v Nemčiji že od leta 1912, to se pravi od prvega dne posvečenja v mašnika dalje. Leta 1938 mu
je nacistini režim in pa Gestapo prepovedal delovanje med Slovenci, a to ni gospoda župnika omajalo v ljubezni, ki jo je gojil in jo goji do Slovencev sploh. Jubilant je bil osebni prijatelj vseh velikih Slovencev, od Janeza E. Kreka, preko Jegliča, Korošca pa do pokojnega škofa Rožmana.
Vsi Slovenci, mi po svetu in v svobodi, pa tudi naši bratje v komunistični sužnosti v domovini, smo dolžni gospodu župniku zahvalo, to tem bolj, ker se je on, ki sicer ni sin slovenske krvi, pa se je iz ljubezni do Slovencev slovensko naučil samo zato, da bi lažje pomagal tistim našim rojakom, ki so potrebovali i dušne i telesne tolažbe.
Da je gospod župnik res iskren prijatelj Slovencev nam priča, med drugim, tudi to, da je za eno izmed spominskih podobic izbral našo brezjansko Mater Božjo, in da 1 del podobic natisniti v slovensščini. Ljubi slovensko petje, in kamor koli pride, se najprej ustavi pri Slovencih. V imenu SD iskrene čestitke,
Cleveland
# V. katoliški slovenski dan.
V nedeljo 5. avgusta se je vršil V. katoliški slovenski dan v Clevelandu. Dopoldne so se darovale sv. maše v vseh treh slovenskih clcvelandskih župnijah pri sv. Vidu, sv. Lovrencu in pri Mariji Vnebovzeti za namene dneva, za namene ljubljanskega nadškofa, za posvetitev Barage in Slomška, za pokojnega Škofa Rožmana in pokojne ameriške Slovence.
Popoldan ob pol štirih pa se je na farmi društva sv. Jožefa KSKJ pričel prosvetni del sporeda. Spored se je začel z ameriško državno in slovensko narodno himno. Nato je predsednik pripravljalnega odbora g. Jože Nemanich pozdravil vse navzoče. Spored so izpolnili nastopi slovenske šole, telovadne zveze, plesne skupine Kres in pevskega zbora Korota-na. Slavnostni govor dneva pa je govoril zlatomašnik msgr. Matija škcrbec, ki je lepo povdaril namen dneva. Zaključne besede je spregovoril zopet g. Jože Nemanich, ki je prebral tudi pozdravno pismo msgr. Johna J. Omana.
Sporedu je sledila prosta zabava. Organizacijo so izvedla šte-
Chicago
in hvala za vse, kar ste dobrega vilna siOVenska društva v Cleve-storili za naš narod. Naj Vas do- landu udeiežba je bila velika, bri Bog še dolgo ohrani Čilega' in zdravega ter Vam podeli obilo svojega blagoslova.
OUO VADIŠ - ČLOVEK?
Vse od začetka tega leta vodi majhna skupina čeških emigrantov, kot tudi komunisti, kampanjo proti prijatelju Slovencev Dr. J. Kirschbaumu, ki je predsednik slovaškega osvobodilnega odbora, ter član odborov in društev različnih slovaških organizacij. Zato želimo seznaniti slovensko javnost o tem primeru, ter jo opozoriti na to dejstvo. Napad je bil izvan vsled močnega protikomunističnega stališča, ki ga ima g. Dr. Kirschbam ter mnoge slovaške emigrantske organizacije. Pripomoglo pa je gotovo tudi dejstvo, da so Dr. Kirschbaum in večina slovaških organizacij proti češki dominaciji nad Slovaško.
Že 15. let napadajo praški komunisti delovanje in nastope Dr. Kirsohbauma, prav tako pa tudi mala šovinistična skupina Cehov v svobodnem svetu. Obžalovanja vredno pa je, da se je tema dvema napadalcema pridružil Še tretji. 27. julija letos je torontski tednik "Tihe Canadlan Jewish News" začel v vrsto napadov in obtožb, kot so: "Slovaški po-•močnik Aiohmana" "SS oficir v
okupirani Češkoslovaški", "Hitlerjev sotrudnik" — ter oseba "obtožena vojnih zločinov" ki bi se ga moralo deportirati. Pov-darjamo, da obžalujem nastop tega dnevnika, ki se je pridružil k "Ludove Zvesti" in šovinističnemu "Naše >Hlasy".
Tisoči Slovakov v svobodnem svetu pa lahko dokažejo, da je bil dr. J. Kirschbaum izključen iz slovaškega političnega življenja leta 1940. ker je nasprotoval uvedbi "Nacional-Socializma" v Slovaško, ter je bil od 1941 leta dalje v slovaški diplomatski službi v Rimu in nevtralni Švici. Izgleda da judovski tednik hi prekontrokiral vesti, ki jih je sprejel iz komunistične Prage. Tako -se skuša Dr. Kirscbauma moralno ubiti in onemogočiti.
Želimo in upati je, da se očisti oblateno ime prijatelja Sloven cev. V tem upanju pa še enkrat obžalujemo, da je kanadska judovska publikacija stopila na stran praških komunistov proti slovaškemu narodnjaku, ki se bojuje i elementi iz Prage. Želi mo, da s« resnica obelodani ter da bodo izpričanja končno prinesla boljše medsebojno sožitje
> Metod Milač odšel iz Clevelanda.
G. Metod Milač, pevovodja cle-velandskega pevskega zbora Ko-rotana je v avgustu zapustil naše mesto in se preselil v Syracuse, N.Y., kjer je nastopil mesto vodje glasbenega oddelka tamkaj šne univerzitetne knjižnice. Želimo mu mnogo uspeha, Ko-rotanu pa, da si izbere novega pevovdjo in nadaljuje s svojim delovanjem.
•	Pikniki.
Zadnje tri nedelje avgusta so na Slovenski pristavi priredili svoje piknike v sledečem redu: pevski zbor Slavček, Baragov dom in Slovenska šola pri sv. Vidu.
#	Smrt č. g. Bombacha.
18. avgusta je umri v Clevelandu č. g. Anthony L. Bombach, župnik fare sv. Kristine v Eucli-du, ki je bila svoj čas tudi slovenska fara. C. g. Bombach je bil tam za župnika 31 let. Pred tem pa je služboval kot kaplan pri sv Vidu, pri sv. Lovrencu in pri fari Presvetega Srca v Barbertonu, Ohio. Naj počiva v miru.
•	Poroka ... V soboto 11. avgusta sta se v cerkvi sv. Štefana poročila g. Martin Pečarič in gdč. Cvetka Jaklič. V soboto 25. avgusta pa sta si obljubila večno zvestobo g. Jože Majcen in Cvetka Zupančič. Novima paroma vso srečo in obilje božjega blagoslova na življenjsko pot!
•	Konvencija Save (društva slovenskih akademikov v Ameriki) bo letos v Chicagu v dneh 1, 2 in 3. septembra.
•	Slovenci na mednarodni razstavi. Že nekaj let se vrši v Chicagu velika mednarodna razstava. Ob tej priliki pridejo do Izraza tudi kulturni in na rodni običaji različnih; narodnosti. Letos so bili prav častno zastopani tudi Slovenci. Razstava in nastop slovenske skupine je bila 1. ag. na Mc Cormikovem razstavišču. Slovenci so nastopili s pesmijo (Mladinski zbor pod vodstvom p. Vendelina) in z narodnimi plesi (SARC) pod vodstvom Mrs. Corine Leskovar. Nastopila je tudi naša solistka, mlada in nadarjena gdč. Marija Kranjčeva. Občinstvo ni štedilo s pohvalo. Nastopajoče je predstavil dr. Ludvik Leskovar.
•	I mano nove oltarje. Baje so bili stari že trhli in—zanič! Veliki oltar je gotov in sedaj nameščujejo tudi stranska oltarja. Tudi kipi na stranskih oltarjih bodo novi. Celo slikarija v presbiteriju se bo umaknila novim idejam. Ko bo vse gotovo, bomo še kaj poročali.
•	V Lemontu ni na razpolago slovenskega misala. To misel je že marsikdo ponovil in se obenem čudil. Bi bilo prav, če bi bilo vsaj nekaj izvodov na razpolago onim, ki bi ga želeli kupiti. Ljudje so pač taki, da neradi naročajo in pošiljajo denar. Ce knjigo vidijo, pa gotovo kupijo.
•	Na obisku so bili v Chicagu č. g. Franc Jančar, župnik iz Slov. Pliberka na Koroškem, dr. Franc šegula iz Rima ter dr. Anton Kovačič, ki pase duše v Tarboro, N.C.
i dragih inštrumentov za zdravljenje umobolnih, poklonile univerzitetni knjižnici v Ljubljani velike zaloge ameriških vzgojnih in strokovnih knjig in revij, poleg tega pa pomagale še več ameriškim zdravstvenim, dobrodelnim in kulturnim ustanovam. Tudi za Ameriški muzej emigracije pod kipom svobode v Ne\v Yorku so zbrale $6,000 in tako dosegle tam tudi za Slovence poseben muzejski prostor.
G. Jože Grdina, znani avtor številnih potopisov in eden najzaslužnejših delavcev v KSKJ, Pasijonskem klubu, Jugoslovanskem kulturnem vrtu, itd., nam je bolj darovala -kot prodala večji del zbirke po svojem pokojnem možu Ivanu. V kolikor je znano, je socialni pisatelj, urednik in društvenik Ivan Molek imel najbogatejšo zamejsko zbirko o izseljencih, v katero je rešil tudi več katoliških in misijonskih dokumentov. Po prepričanju socialist, je bil vendar odločen protikomunist in njegova gospa soproga nam piše, da sta morala zaradi te odločnosti oba z možem osemnajst let mnogo trpeti.
Iz Barkertona, Ohio, je prispeval gradivo znani dopisnik Ame-rikanskega Slovenca in Glasa Naroda g. Anton Okolish, iz Clevelanda še g. Anton škrbec in energični g. Rudolf Lukež, st., iz Californije pa ga. Frances Lu-kanich. Iz VVashingtona, D.C., sta poslala važno gradivo o novo-naseljencih gg. Konrad Mejač in dr. Stane šušteršič, dva "nova", ki delata Slovencem na tujem čast.
Čeprav imamo snovi za precejšnjo knjigo že dovolj, vabimo vse tiste, ki mislijo objaviti spomine ali zgodovinske knjižice ali knjige, naj to storijo pred nami, da bomo tako mogli zraven drugega vključiti tudi njihova dela v obširnejši angleški zgodovinski, sociološki in psihološki prikaz slovenskega izseljen-stva.
Prisrčna hvala vsem sodelu-
jočim
Milwaukee, Wisc.
Rok Kunovar — 80 letnik
Odlomek iz čritice, ki jo je napisal priljubljeni slovenski pisatelj FRANC SAL. FINŽGAR, ki je v visoki starosti 90 let umrl v Ljubljani. Velikemu mojstru slovenske besede, pisatelju romana "Pod svobodnim soncem" in pevcu naše lepe Gorenjske, ohranimo svetal spomin.
_ • —
Kadar koli hodim po tisti stezi, se razveselim. Ozka je, komaj ped široka. Ob njej ne rasto aloe in palme ne diši jasmin in hija-cinti, se ne košatijo pinije in oranže. Takih otrok vedno jasnega juga ni ob tisti stezi. Trdoživi trpotec poganja ob njej štible, bogate semena, ob grmičku cvete šentjanževa roža, z leske se usipajo abranki kakor mrtvi črvički. Tudi ni ta steza po nepotrebnem skrivljena in vijugasta, zakaj ni je zamislil umetni vrtnar, da bi pomagal krajšati brezdelju prazni dolgčas. To stezo je izhodila noga, kateri se mudi v rano jutro k delu, ki hiti ob žaru večernice
z dela zopet na delo, k ognjišču, v hleve ...
— • —
. . . Mož in žena sta globoko sklonjena dvigala motike. Pod vztrajnimi udarci so poškripavali kamenčki, zameseni v prst. Mož je često postajal in si oddihal. Z rokavom si je brisal pot s čela. Takrat sem videl njegovo obličje. Izza prstene polti so se svetlikale blede, prosojne lise. Tudi pokašljeval je. Kadar je zakašljal, se je žena vselej obrnila k njemu'. Na obrazu tiha skrb, sočutje, kakor prošnja: Počij, ljubi moj! Preveč te zdeluje! Mož se je pa ozrl na ozare, kjer je čepela kopa otročičev in z bilko klicala murna iz luknjice, in ni odnehal, še globlje se je sklonil in motika je hitreje zapela lačno pesem: Njiva, daj nam kruha! Poglej jih tamkaj na ozarah ... Ne sejejo še, pa bi radi želi ... In njiva je odgovorila s tanko soparico, ki se je kadila iz nje, z brstečimi kalmi, ki so zelenele na njenih prsih, z voljnimi vzdihi, ki so se oglašali izpod motik
Minilo je nekaj tednov.
Na njivi ni bilo več moža. Črna ruta na glavi vdove se je sklanjala globoko do zrelega klasja, na ozarah so takisto še sedeli otroci ... Ko se je vdova ozrla po njih, se je sključila še globlje. Pokleknila je na njivo. Njeni prsti so se pogovarjali s sadeži na njivi.
Bodi pravična , ljuba zemlja! Obrodi mi! Poglej , kako te rahljam, kako te božam! Kaj se pripogiblješ, ti kapusova glava? Ne legaj na zemljo, segniješ. Obsujem te. Takole! Kvišku! Poglej jih konec njive! Vsi čakajo nate. Aha, zatrgal si se mi, plevel nepridiprav! Ne tako! Ne bo pila tvoja korenina iz moje njive. Izderem te!
Ljubezen matere je rodila ljubezen do grude. Ljubezen je žarela v sadikah, sadike so rodile.
Dan se je skrčil. Voziček za vozičkom pridelka je vozila vdova V svoj dom. Na njenem obrazu ni bilo obupa pred zimo.
V mojem srcu se je pa rodila nova misel, nova želja: Da bi mi bilo dano dobiti iz srca te vdove njevo vročo ljubezen do grude in vzeti pridnost iz njenih prstov, pa bi vse to posejal križem po njivi, ki je premalo ljubljena in premalo - spoštovana od lastnih otrok! t— Ta njiva je domovina.
dilo 6 otrok, od katerih je Ivanka, poročena Gogala umrla 1943; Franceljna pa so vrniti iz Koroškega, katerega'so litovske oblasti proglasile za m'rtvega leta 1950. Dve hčeri in dva sinova žive poročeni v Mihvaukee Wisc., kamor sta prišla tudi oče in mati 8. oktobra 1957. Sedaj živita na 3132 W. Scott Str. pri sinu Jožetu.
narodov srednje Evrope, kajti zavedamo se, da božji mlini me-ljejo počasi, a gotovo. V meddob-ju pa stojimo zaprepaščeni pred vprašanjem: "Quo vadiš — človek"?
COLUMBUS
• Slovenian Research Center,
Box 843, Columbus 16, Ohio, se prisrčno zahvaljuje naslednjim zavednim rojakinjam in rojakom, ki so v zadnjih nekaj tednih prispevali največ zgodovinskega in sociološekga gradiva o slovenskih izseljencih:
Ga. Anna Grill, ustanoviteljica in častna predsednica Progresivnih Slovenk Amerike, nam je posodila svoje zgodovinske arhive. Progresivne Slovenke so mnogo pomagale slepim in pohabljenim otrokom v Sloveniji, kupile elektroencefalograf in več drugih
Saj se mu ne pozna. Skoraj ne bi verjel, ko so mi ga letos v Le montu predstavili. In vendar - 80 letnik je! Rojen je bil 23. avgusta 1882 v Dravljah pri Ljubljani, drugi izmed enajstih otrok očeta Janeza in Uršule, roj. Koncil j a iz Homca pri Domžalah. Ko je bil star 13 let, mu je umri oče, zato je že v mladosti pomagal skrbeti materi za številno družino. Po očetu j a podedoval službo mežnarja pri znani božjepotni cerkvi sv. Roka v Dravljah, katero je nad vse vestno opravljal polnih 60 let. Kakor doma materi, tako je rad pomagal tudi J vaščanom z delom in nasveti. Veliko se je udejstvoval v društvih, j Bil je ustanovni član Prosvetne-ga društva. Prostovoljne gasils-: ke čete, bil je odlikovan za gasils-j ke zasluge in dolgoletno službo- j vanje, ustanovni član Kmetijsko- j strojne zadruge, Ledarske zadruge (edina v Sloveniji), Gospodarske (konzumme) zadruge. Po pni svetovni vojni je bil komisar za prehrano v Dravljah, imenovan trikrat v porotno sodišče, bil je dolgoletni pevec v St. Vidu nad Ljubljano. Z ustanovitvijo občinskega pokopališča je postal j njegov upravnik, dolga leta je; bil mrliški oglednik za Zg. šiško. j Orli so mu bili zelo pri srcu, pozneje pa Fantovsko odseki in Dekliški krožki. Za izobrazbo je veliko storil. Mohorjeve knjige so bile v hiši že ob njegovem rojst-
Oče Kunovar je svoje katoliško prepričanje vedno neustrašeno branil, imel je zato veliko težav in neprilik, toda ostal je zaveden Slovenec in vzoren katoličan. Na take može. stebre, smo V resnici lahko ponosni. Samo Bog ve, koliko je mož delal, molil in trpel za svojo vero, narod in domovino na prisilnem delu.
Ob njegovi visoki življenjski
FINŽGAR
obletnici mu iskreno čestitamo in mu kličemo: še na mnoga leta !	K-m.
PRVA SLOVENSKA ZADRUGA V TORONTU
HRANILNICA IN POSOJILNICA JANEZA E. KREKA
VAM NUDI
višje dohodke od Vaših vlog kot drugi denarni zavodi, cenejša in ugodnejša osebna in hipotečna posojila, nasveta za boljše vodstvo Vašega družinskega gospodarstva, brezplačno zavarovanje Vaših vlog in posojil za primer smrti.
Uradni prostori: 646 Euclid Ave., Toronto Telefon blagajnika LE. 2—4746
Vsem Slovencem in Slovenkam se priporoča
J0E DERNASTJA
MESAR IN IZDELOVALEC KLOBAS
Pristne krajnske klobase, kislo zelje in druge delikatese stalno na zalogi 194 Augusta Ave., Toronto, Ontario Telefon: EM. 8—0830
obrnite se z zaupanjem v vseh nepremičninskih,
družinskih in pravnih zadevah na:
CARL VIPAVEC
POZOR!
POTUJETE v RIM
vu, enako tudi druge katoliške; knjige, časopisi in revije. Ob njih j 278 Bathurst St., Room 4, Toronto, Ont. si je bistril duha, katerega čilost	——
je ohranil do danes.
Stetovna vojna mu ni prizanes- j la. V Galiciji so ga Kozaki ran- j jenega ujeli, moral ja v ujetništ-: vo, kjer je leta 1917 dočakal komunistično revolucijo. Poslali so ga tudi v "Dobrovoljsko divizijo," odkoder je ušel. Po končani vojni se je vrnil domov in se 24. febr. 1919 oženil z Antonijo Pleško iz Kozarij. V zakonu se jima je ix>
SLOVENSKI ODVETNIK IN NOTAR
- EMpire 4-4004
Prenočišče, hrana, ogled ........ Rima itd, vse te skrbi bodo
ITALIJU? odveč, če se boste obrnili na:
Hotel - Penzion RLED
Via StatiHa, 19 — Telefon 777-102 • Roma
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izreate ta shranite! - Pišite nam za cene in prospekte!
'ov/ce iz
Slovenije
DR LAMBERT EHRLICH
PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA IN SLOVENCI
KOROŠKO VPRAŠANJE
(Nadaljevanje)
Lnxor Radio Hi-Fi TV Electronics Co.
624 Bloor St. W„ Toronto, LE. 1-3085
Zasi. PHILIPS
MAGNETOFONI T-V. SPREJEMNIKI RADIO APARATI
PHIL SHAVE
elekt. brivski aparati in vsakovrstne hišne električne potrebščine.
GRAMOFONI IN PLOŠČE IZ STARE DOMOVINE
Si lahko nabavite pod zelo ugodnimi pogoji, na odplačilo, proti garanciji, in strokovno popravljanje.
Postrežemo vas v domačen jeziku.
PHILIPS -- PHILIPS -- PHILIPS
Opozorilo o vašem
Oniarijskem zdravstvenem zavarovanju
19.
rojstni dan?
Ohrani zavarovanje!
Odslej je potrebno posebno plačilo premije. Prijavne formu-larje dobite v banki, v bolnici ali naravnost od zavarovalne družbe ("commission").
*
Ali se poročite?
Ohrani zavarovanje!
Družinska premija mora biti plačana za zavarovanje moža in Zene. Sporočite vaši grupi, ALI, če vplačujete vašo zavarovalno premijo naravnost v urad, obvestite "commission".
	
* Boste zamenjali delo?	Ohrani zavarovanje! Drži se natančno navodil na jadnji strani listine za vplačevanja —• formular štv. 104,, katero vam mora dati vaš delodajalec.
	
Imej svojo polico bolniškega zavarovanja vedno pri roki.	ONTARIO HOSPITAL SERVICES COMMISSION 2195 Yonge Street, Toronto 7, Ontario
•	Ne verjemi v amnestijo
Neko pismo iz domovine se glasi: "Pišeš o amnestiji. Tudi pri nas polnijo časopisi kolone o tem. Toda povem Ti, ne verjemi v amnestijo. Našim komunistom dišijo dolarji, to je eno, potem pa, ko bi bil tako neumen, da bi prišel domov, bi Ti že počasi kako zavili vrat. Komunistom ni prav nič za verjeti'....
•	Ni črnila v šoli. "Ce moreš, pošlji nekaj nalivnih peres. Otroci v šoli ne dobijo črnila in si morajo črnilo nositi sami v šolo"....
•	Zgodba, ki se je zgodila na Titovem konzulatu nekje v Ameriki.
Mož in žena sta šla na Titov konzulat. Žena bi rada šla domov pogledat k starišem in sorodnikom. Bi ne bilo težav. Pa
•	V SKRBI ZA ČLOVEKA,
spisal Avguštin Horvat, Knjižice, Trst 1962. V tej knjižici je avtor podal poljudno zgodovino treh najvažnejših socialnih okrožnic Reram novarum, Ouadragesimo anno in Mater et Magitsra z njih glavno vsebino, opisal sprejem, ki so ga doživele ter njih vpliv na družbeno življenje v svetu in tudi posebej v Sloveniji. Naslovno stran je opremil Ciril Jerič. Vso pohvalo zasluži avtor, ki je podal na omejenem prostoru pregleden prikaz zgodovine sodobnega katoliškega družbenega nauka in njegove naobrazbe, kot tudi uredništvu Knjižic, ki je uvrstilo med svojo zbirko že več knjiživ socialne vsebine. Želeti bi bilo, da bi se ti poljudno pisani zvezki kar najbolj razširili med Slovenci doma in v zamejstvu.
•	LUDVIK VRTACIČ, Der
Jugoslavische philosophische Revisionismus im Liohte der sovvjetischen Kritik, Studies in Soviet Thought 11,2 (junij 1962) Revija Instituta za vzhodnoevropske študije na vseučilišču v Fribourgu v Švici "Studies in Sovdet Thought" je objavila v letošnji junijski številki predavanje, ki ga je imel član Instituta Slovenec Ludvik Vrtačič na berlinskem zborovanju strokovnjakov za marksizem in leni-nizem (2—3 aprila 062). Predavanje je objavljeno na straneh 104—118. Avtor prikaže v njem, da so sovjeti kritizirali jugoslovanske komunistične revizioniste predvsem iz političnih razlogov —kritika se je začela, ko jugoslovanski komunisti niso hoteli podpisati izjave dvanajstih komunističnih strank novembra 1957 v Mosvki, toda posvečajo manj pažnje dokazu trditve, da je poleg marksističnih revizio-nistov še cela vrsta drugih filozofov, ki bi jih mogli označiti kot pozitiviste, eksistencialiste, no-vokantovce in podobno. Sovjetski filozofi napadajo jugoslovanski revizionizem predvsem na področjih, kjer služi državi. Pod tem vidikom so revizionisti ule-
se je zanimal še mož in obenem povedal, da je bil pri protiko-munističnem oddelku. "Pri vas pa ne bo šlo gladko", je odvrnil konzul, ki je Srb seveda. Bomo morali najprej poizvedeti v domovini, če nimate kaj na vesti. Ni toliko odvisno od nas, ampak od ljudstva doma Ce narod doma odkloni, pač ne morete iti", Pa se je mož razhudil in rekel: "Kakšen narod neki? Komunistična partija? Nimam nič na vesti, imam čiste roke. Komunisti jih pa nimate. Ce je kdo klal, so klali komunisti". — "To ni res", je bil hud konzul. "Boste vi mene učili", mu je zabrusil v obraz možakar, Sam se videl, vi-pa tajite kot kača noge. Nočem domov, pa tudi žena ne bo šla." Pa sta se oba zavedna Slovenca obrnila in šla. Konzul j a dobil pod nos kar mu je šlo.
meljili "nevtralno" stališče Jugoslavije z naslednjimi sredstvi:
1)	Z objektivizmom, ki je nadomestil enostranost: v obeh blokih vidijo dobre in slabe stvari.
2)	S teorijo o možnosti razvoja kapitalistične družbe v socialistično brez nujne predhodne revolucije. 3) S teorijo o samoupravnem socializmu, ki naj bi odpravil potrebo po socialistični državi.	, i
Pierre Teilhard de Chardin, S.J.
Na drugem mestu poročamo o odloku sv. Stolice, ki svari mladino pred nauki Teilharda de Chardina in o odzivu, ki ga je odlok povzročil. V naslednjem navajamo nekaj življenjepisnih podatkov tega duhovnega velikana.
Rodil se je 1 maja 1881 v Sar-cenatu v Franciji. Izhaja iz plemiške rodovine. Z osemnajstimi leti je vstopil v jezuitski noviciat in je študiral filozofijo v Lavalu, bogoslovje v Jersevu. študij je prekinil za tri leta, ko je poučeval fiziko in kemijo na jezuitskem kolegiju v Kairu. Študije je dokončal v Angliji in bil posvečen v duhovnika. Posebno ga je začela zanimati veda o nastanku sveta. Po odsluženi vojaščini kot bolničar v 1. svetovni vojni je nadaljeval prirodoslo-vne študije in dosegel doktorat 1. 1922. Kot profesor za geologijo na pariškem Institut Catholique je odšel s paleontološko fran-cesko študijsko misijo na Kitajsko, kjer je— s krajšimi potovanji po drugih delih sveta — ostal do 1. 1946. Po 2. svetovni vojni je potoval po Južni Afriki, od 1. 1951 naprej pa je živel v Nevv Yorku, kjer je postal član Wenner-Gren Instituta. Umrl je v Nevv Yorku 10. aprila 1955.
IZ TISKA
Profesor Ivan Boh, ki poučuje filozofijo na Clerke College v Dubuuqe, Iovva, objavlja v filozofski reviji Notre Dame Journal of Formal Logic (Vol III, No. 2, April, 1962) IS strani ob-
Nemški
vojaški poveljnik Kliman je vdrl v pisarno ter izjavil, da odklanja odgovornost za varnost prisotnih. Vdrla pa sta v hišo tudi dva podčastnika, ter hotela razpravljati s Francozi v imenu vojaškega sveta. Ko sta se hotela Francoza odpeljati, je množica obstopila avtomobil ter ju zadržala 10 minut. Francoza sta protestirala pri polkovniku Huelgertu proti temi postopanju, ter sta se potem odpeljala rebus infectis in se podala v Belgrad poročat. Vsled tega prosi belgrajska vlada, da naj mT-rovna konferenca da nalog, da posebna francoska misija to nalogo na Koroškem izvrši in sicer predlaga vlada kot demar-kacijsko črto našo revendicirano mejo. Ozemlje južno od te de-markacijske črte naj bi zasedle jugoslovanske oziroma francoske čete.
Alby je odgovoril žolgerju, da so tozadevni predlogi francoske misije že predloženi vrhovnemu vojnemu svetu Conseil Supreme de la Guerre in da bo on sedanjo intervencijo porabil, da obrne znova pozornost vrhovnega vojnega sveta nato zadevo.
Sklep teritorijalne komisije
Med tem časom, ko je naša delegacija z opisanimi akcijami skušala paralizirati vpliv Mileso-vega poročila, je teritorijalna komisija, ki se je že od februarja pečala z našo severno mejo, okrog 15. marca končno redigirala svoje tozadevne predloge za Conseil des Dix.
Predlog za Koroško se je glasil: Mejo med Avstrijo in državo SHS naj tvori razvodje med Dravo in Savo od Bemtaler Kočna do Ušove, odtod razvodje med Dravo in Mežico do Strojne in odtod do Huhnerkogel.
Na ozemlju severno od te črte naj se vrši naknadna ljudska konsultacija. To ozemlje je bilo sledeče orisano: od kolena Drave, 6 km vzhodno od Beljaka, Drava do administrativne meje med okraji Celovec in Beljak. Administrativna meja teh dveh okrajev do Berntaler Kočna, odtod do Hiihnerkogel zgoraj označena meja med Avstrijo in državo SHS. Severna meja tega ozemlja se krije z našo predlagano mejo celovškega bazena.
Konsulaticija naj obstoja v tem, da se interaliirana komisija, poslana od velesil, informira na licu mesta "des preferences ma-nifestoes par les habitants pour voir rattaoher leur territoire a oelui de 1'Etat serbe-croate-slo-vene.
Ako bi ta komisija ugotovila formalno željo ljudstva, da se priklopi k državi SHS, si pridržijo velesile pravico tej želji' ustreči.
Iz tega je razvidno, da so velesile, ki jim je bil pred očmi belgijski slučaj Eupen-Malmedy,
segajočo razpravo "A Study in Burleigh: Tractatus de regulis generalibus conseguentiarum". VValterpa Buiieigha, ki je bil poleg Wiljama Ockhama med najboljšimi srednjeveškimi logiki, so poznejši filozofi vse do nedavnega razmeroma malo poznali. Šele pred nekaj leti je zopet vzbudil zanimanje za ta stara mojstra logike znani frančiškanski filozof in direktor Frančiškanskega inštituta v St Bonaventure, N.Y., zdaj že pokojni Philotheus Boehner, na čigar razprave se pogosto opira dr. Boh. Naš rojak Ivan se s pridnostjo in s Specializacijo v tej filozofski disciplini razvija v vedno bolj znanega in upoštevanega logika, ki je objavil že več učenih raprav, poleg tega pa tudi še nastopil na raznih filozofskih zasedanjih. K njegovim lepim uspehom mu prisrčno čestitamo in želimo, da bi s svojo pridnostjo in talentom zrasel prav med svetovne vrhove mojstrov logike — scientiae discer-nendi — prepotrebne znanosti pravilnega razločevanja.
SRC/eg
pro foro interno virtuelno prisodile Koroško Avstriji in da je konsultacija bila zgolj formali-teta, ki bi sklepa ne spremenila.
V tej obliki je predložila komisija predlog Conseil des Dix, a delegacija je izvedela za ta predlog natančno šele 27. in 28. majnika. V marcu je samo dognala, da predlog teritorijalne komisije izključuje zahodno Koroško iz naše države in da je za celovški bazen nameravan nek plebiscit.
Kako je prišlo do tega sklepa? Ta sklep ima svojo zgodovino. Bil je rezultanta italijanskega političnega vpliva, geografsko ekonomskih idej, nadalje Mileso-vega poročila o anketi na Koroškem in simpatij, ki jih je ententa gojila do Avstrije.
Italijanski delegatje so zavzeli stališče, da je ozemlje zahodno od železnice Celovec — Ljubljana itak italijanska interesna sfera in da se ne sme izločiti iz kompleksa italijanskih obmejnih vprašanj. Italijanom je šlo zato, da si zasigurajo nemoteno prometno zvezo Pontebba-Beljak in so delovali na to, da se je nam Beljak z Ziljsko dolino in trikot Sv. Jakob-Beljak-Blaško jezero odrekel. Aspirirali so iz istega razloga tudi na radovljiški okraj.
Glede vzhodnega dela Koroške je vplivalo posebno poročilo Mi-lesve komisije. Ker se teritorijalna komisija, iz obzirnosti do naše delegacije, ni hotela postaviti kratko malo na stališče Mi-lesovega predloga (meja na Karavankah) je iskala kompromis med našim stališčem in stališčem Milesa. Kakor nalašč ji je služil v ta namen predlog prof. Kemerja (Drava meja). To solucijo je komisija resno ventilirala okrog 7. marca, toda naš ofici-jelni memoire "La frontiere slo-vene-allemande" je to solucijo tako kompromitiral, da jo je komisija okrog 13. marca zopet o-pustila.
Ventilirala je torej drugi kompromis: ljudsko konsultacijo v celovškem basinu. Naši memoi-ri, posebno "La frontiere entre le Royaume des SCS" in "L'Aut-riche", so bili povdarjali enoto celovškega basina. To idejo so si velesile osvojile, samo da so ba-sin j^od vplivom Amerikancev raztegnili tako daleč, da je vključeval vso Krško, Glinsko, Krčiš-ko dolino, tako da je obsegal tudi St. Vid, Breže, Krko in Hut-tenberg. Tudi idejo plebiscita oz. ljudske konsulaticije so bili Amerikanci spravili na površje. Tako je torej okrog 13-14 marca komisija pretresala ono solucijo, za katero je general Pešič zvedel zaupnim potom meseca aprila in ki je začrtana po sledečih točkah:
Polazi sa tromedje na Huru, pa ide Murom do 1 km zapadno od Mureka, administrativnom granicom preko Slovenskih Goric, pa na kotu 966 severo-za-padno od Maribora, levom oba-lom Drave na kotu 1400, 7 km severo-istočno od Dravograda, seče Dravu kot utoka Laboda, ide odmah istočno od Pliberka na Karavanke, kota 2559, pa na put Celovec-Ljubljana, na 2 krn južno od kote 1370.
Toda ta predlog ni obveljal. Iskristaliziral se jo končno predlog, ki smo ga že prej opisali in ki je zožil celovški basin na črto Osojske Ture, Ulrihova gora, Svinska planina, itd., črto ki so jo predlagali naši memoiri. Komisija je namreč iz mnogoštevilnih razgovorov, ki so jih imeli Žolger in slovenski eksperti z eksperti entente, povzela, da polaga naša delegacija izredno važnost na Koroško. Solucija pa, gori začrtana, bi pomenila, da je celovški basin brezpogojno izgubljen za našo državo, ker bi imeli Nemci pri konsultaciji v slučaju globalnega glasovanja veliko večino.
Vplivala pa je na sklep teritorialne komisije končno tudi simpatija do Avstrije. Ravno v tistih dneh (okrog 10. marca) so francoski listi obnovili idejo donavske konfederacije, ki naj bi
tvorila protiutež proti Nemčiji. S tako eventualiteto je upala entente, da bo preprečila združitev Avstrije z Nemčijo. Videlo se je, da pač hoče entente čuvati Avstrijo, kakor smo že omenili v poglavju: Težavni položaj naše delegacije.
(Nadaljevanje sledi)
NOVICE
•	V Montrealu in Quebecu so
zborovali zastopniki dveh mednarodnih katoliških organizacij za filme, radio in televizijo. OCIC je mednarodni katoliški urad za filmsko industrijo in UNDA mednarodna katoliška organizacija za radio in televizijo. Obe organizaciji sta odobreni od cerkvene hierarhije. Glavni po-vornik je bil jezuit William F. Lynch, ild je pred nedavnim izdal knjigo "The Integrating Mind". Govorniki so zastopali Vatikan, Italijo, Francijo, Nemčijo, Belgijo, Anglijo, Kanado, Združene države, Mehiko, Argentino in Peru.
•	Katoliške dobrodelne organizacije (angleško govoreči del) so dobile svojo osrednjo pisarno, ki jo bo vodil oblatski duhovnik F.J. Hennessy, O.M.I., iz Ottavve. Namen tega urada, ki posluje za Svet katoliških dobrodelnih ustanov v Kanadi (Catholic Charities Council of Canada), je služiti kot osrednji organ za vse, posredovati medsebojno sodelovanje, služiti kot posvetovalni organ škofom v vprašanjih socialnega skrbstva ter zastopstvo na zunaj.
•	Konferenca kanadskih univerz in kolegijev v Hamiltonu je postavila zahtevo po podrobnejšem študiju dvojezičnega značaja Kanade ter po povečani pomoči pri vzgajanju novih narodov bodisi na zavodih v Kanadi aali s pomočjo pri ustanavljanju lastnih visokih šol v teh deželah.
•	Angleška katoliška tednika the Catholic Times and the Uni-verse, ki sta oba izhajala v Londonu, sta se združila. Novo ime, tednike bo the Universe and' Catholic Times. Odslej bodo imeli katoličani v Angliji dva tednika: the Catholic Herald s kalkimi 120.000 naročnki ter the Universe and Catholic Times s kakimi 370.000 naročniki. Združitev je bila posledica naraščajočih stroškov in duplikacije novic v katoliških tednikih,
•	Nemški protestanti so zahtevali v nedavnem socialnem manifestu, ki ga je izdal Svet lute-ransikih cerkva, večjo razdelitev zasebne lastnine: Gospodarski red, ki pospešuje kopičenje lastnine v roikah maloštevilnih in izključuje ostale člane družbe, je krivičen. Pravica lastnika do rabe lastnine je omejena po obči blaginji. Osebe z večjim premoženjem ali višjimi dohodki so dolžni prispevati za skupno blaginjo več kot osebe z manj premoženja ali nižjimi dohodki.
Ta izjava pomeni zbližanje s stališčem katoličanov, ki so vedno smatrali zasebno lastnino kot naravno pravico človeka, dočim so gledali protestanje v njej neposredni dar Boga posamezniku. Po tej izjavi obstoja upanje, da bodo katoličani in protestantje bolj tesno sodelovali ter podpirali drug drugega v naporih za izboJjanje družbenih in gospodarskih razmer.
•	Katoliška kmečka mladina dunajske nadškofije je organizirala v letošnjem postu posebno zbirko — ceno raznim odpovedim — za Poljake. Nabrano vsoto so namenili predvsem za verske in teološke knjig, ki postajajo redkost na Poljskem.
•	Vlada ZDA pripravlja zakon, da bodo morali biti vsi novi televizijski aparati sposobni sprejemati vseh 82 različnih valovnih dolžin. Ko bodo vsi aparati lahko sprejemali tako veliko število postaj, upajo; de se bo povečalo število postaj in bodo imeli lastniki aparatov večjo izbiro programov.
# Člani kreditnih Zvez v Sas-kalchevanu so zbrali $14,000 za šolanje voditeljev kreditnih zvez v Tanganyiki. A.A. Bailey od glavne centrale se je pravkar vrnil iz obiska Afrike in je dejal, da je vsaka, četudi majhna pomoč sedaj mnogo več vredna kot velika pomoč kedaj pozneje. Tan-ganyika je ena izmed novih
'Ar ' • mr jšr''- Ji
Ar:
držav, kjer komunizem očitno nima veliko upanja na uspeh. Organizatorji komunistične stranke niso mogli zbrati niti oseb, ki so po ustavi potrebne, da morejo prijaviti ustanovitev politične stranke.
• Kanadski zadrugarji bodo organizirali "tujo pomoč" zadru-garjem po svetu. The Cooperati-ve Union of Canada je začela organizirati pomoč deželam, ki si hočejo izboljšati položaj s pomočjo zadružništva. Poleg pomoči pri organizaciji in poleg nasvetov bo Unija zbirala prispevke članov za izbrane kraje, kjer bo nudila pomoč pri organizaciji n. pr. zadružne prodaje poljedelskih ali ribiških pridelkov in pdb. Prvo pomoč bodo verjetno nudili kakemu kraju v Južni Ameriki. Liga kreditnih zvez iz Saskatohevana je pred kratkim podarila $14.000 za pospeševanje organizacije kreditnih zvez v Tanganjyiki.
• Letošnji francoski Socialni
teden je obravnaval temo "Evropa poedincev in narodov". Sv. Stolica je poslala pismo, v katerem je naglasila, da mora Evropa upoštevati osebnost, vmesne samoupravne organizacije in družino pri gradnji nove enote.
• Delavske unije so zgradile poseben kolegij za vzgojo vodi-teljen delavskih organizacij v Afriki. Novi kolegij — the Inter-Free Trade Unions Afričan Labour College v Kampalu, Ugandi (eno zemljepisno stopinjo severno od ekvatorja) je posloval že nekaj let v začasnih prostorih. Sedaj ima lastno poslopje, ki so ga pomagali kraditi delavci širnega sveta, ki so prispevali za International Solidarity Fund. Namen kolegija je nuditi delavskim voditeljem Afrike dovolj izobrazbe, da . bodo mogli uspešno in demokratično voditi delavske organizacije zlasti v deželah, kjer niti izobrazba niti gospodarstvo še nista dosegla zadostne višine. Med predavatelji sta tudi dva kandska strokovničarja.
400-OBLETNICA ROJSTVA WILLIAMA SHAKESPEARA. V Londonu in sploh v Angliji se z vso slovesnostjo pripravljajo na obletnico rojstva največjega angleškega dramaturga. V. ta namen bodo izdali tudi gramofonske plošče, Ki jih bodo prodajali po vsem svetu. Posneli bodo šestintrideset dram v izvedbi najboljših igravcev Shakespearovih odrskih del.
LOVENSKEGA
EVROPA STOPA V OSPREDJE
"....Iz elementov nejasnosti in negotovosti se počasi rojeva spoznanje zlasti dveh resnic:
"1. Tokovi evropske in ameriške politike se v trenju za vodstvo sveta naslanjajo na načela in tradicije, ki so zrasle iz evropske miselnosti in razvoja — in tudi sovjetski marksizem sloni končno »a miselnisti, ki jo je dobil iz zahodne Evrope.
"2. V tekmi za vodstvo sveta se je sicer razvilo polno velikih, nevarnih ognjišč za mir, vendar je komunistična fronta danes toliko "razdeljena", da bi bilo na nenadni izbruh nove vojne težko misliti.... Hruščev je celo zarisal sovjetski kompartiji cilje, ki se bodo uresničili šele v letih 1980 in 1990, pri tem pa dodal, da je za dosega teh ciljev predvsem potrebna ohranitev miru.
"Po prvi svetovni vojni se v Evropi ni moglo utrditi Vodstvo
svetovne politike; po drugi je še v teku tekma med Washingto-nom in Moskvo. Toda iz razvalin se dviga nova Evropa — sicer le njena polovica — ki pa naglo rešuje glavne vrednote evropske politike, bogate, ker slone na temeljih idej in duhovnosti. Ta val se uveljavlja tako močno, da se čuti v vedno večji meri tudi v Evropi, 'ki ni svobodna — sčasoma bodo zrli na Evropo tudi ostali kontinenti, ki so od nje prejeli temelje za svojo kulturo in obogatitev svoje civilizacije. Evropi se vrača poslanstvo, za katerega je krvavela v dveh vojnah in ustvarja se vtis, da bo evropski duh še dolgo odločal pri oblikovanju usode vsega človeštva. In Slovani so in ostanejo del Evrope".
Ruda Jurčeč Iz nove slovenske revije o aktu-alnh vprašanjih "NOVI ČASI", str. 11.