Nsamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling V. b. b G LASI LO,srS LOVE N S KE KOKOŠKE PRISPEVAJMO vsi za partizanski spomenik v Železni Kapli letnik v M DUNAJ, V SOBOTO, 25. III. 1950 ŠTEV. 23 ( 296) Kako Avstrija ravna s partizanskimi invalidi Mnogo smo v zadnjih le Lili doživeli primerov, kako avstrijske obla-Mi, predvsem sodišča, ravnajo z bivšimi partizani, ki se, edini na ozemlju tretjega rajha, niso ustrašili zgrabili za orožje in aktivno poseči v veliki in težki boj proti nacističnim zavojevalcem. Tu imamo nov tak primer. Tova-r*š 'lože Boltežar, najemnik kmetije l,r' pd. Jerinu v Plaznici pri Železni Kapli je v začetku meseca februarja t. I. prejel od okrajnega sodišča v železni Kapli odlok, štev. K o/50, v katerem ga omenjeno sodišče obvešča o svojem sklepu z dne i VIII. 1949, O 30/49-2, na pod-agi katerega je lastniku Jerinove kmetije, tovarna celuloze v Reberci (Briider Kranz AG. Papierfabriken), dovoljeno, da prisilno izprazni Je-pinovo kmetijo, b kateri spadajo: stanovanjsko poslopje, hlev in žitni-(;a ter zemljiške parcele 449. 450, 45l, 452, 455, 456, 457 in 459. To se pravi, da je reberški tovarni, kapitalistu in izkoriščevalcu delovnih 'Judi, v tem primeru nemški gospodi, 8 tem uradno dovoljeno, da slovenskega najemnika, partizanskega invalida, brez vsega postavi na cesto. Vsekakor zelo značilno za avstrijska sodišča, toda nič novega. — Jerinovo kmetijo ima tov. Jože Boltežar v najem že od leta 1937. vseskozi je vse svoje obveznosti vestno izpolnjeval in redno plačeval dologeno najemnino. Rne 14. januarja 1944 je šel v Partizane, kjer je bil v bojih s fašističnimi krvniki težko ranjen v levo roko, tako do je danes invalid. V narodno osvobodilni borbi sta aktivno sodelovali tudi njegova že-na in bčerka. Rne 19. marca 1944 je takratni ravnatelj reberške tovarne, ki je bil tudi Ortsgruppenleiter NSDAP, poslal k Jerinu policijo, da bi aretirala Boltežarjevo ženo in bčerko. Nameravali so Jerinovo kmetijo požgati, ®be Boltežarjevi pa vreči v ogenj. Ker pa je kmetija last tovarne, so to misel opustili. Boltežarjeve žene in hčerke pa tudi niso dobili, ker sta zvedeli, kaj nameravajo z njima in Prej odišli v partizane. Ko se je leta 1945 Boltežarjeva družina spet vrnila — Jože Boltežar septembra, žena in hčerka pa maja " je našla domačijo popolnoma izropano in opustošeno. škoda je bila °gromna. Uradno je bila ocenjena da 25.000 šilingov, toda to je bilo še vse premalo. Pa niti tega niso d°bili, izplačali so jim borih 6000 •šilingov in to leta 1947, tik pred de-Parno reformo, ko so jim hkrati dve tretjini spet vzeli. v. Danes pa ga hočejo nasilno delovati, ga z vso družino postaviti na desto. Ta ukrep utemeljujejo s tem, je Boltežar'baje odklonil delo v reberški tovarni, kar pa ne drži in je Popolnoma izmišljeno. Boltežar je am delal od 1. januarja 1938 do spomladi 1940, ko je bil poklican v emško vojsko. Ko je bil po treli Rosečih iz vojske odpuščen, je takoj ■Tot prevzel svoje delo v tovarni, do- er ga meseca marca 1941 niso R°va poklicali v vojsko. Ko je novembra lani spel zaprosil za delo v tovarni, so mu med drugim odgovorili, da je imel že takoj po vojni, ko je tovarna iskala delovne moči za reberško tovarno, priložnosti dovolj, da bi dobil delo. ,,če sle se zdaj po več kot štirih letih — je rečeno v odgovoru — odločili, da prevzamete delo v Reberci, Vam moramo odgovoriti, da ste čas zamudili in danes za Vas v tej tovarni nimamo prostega nobenega mesta11. Kakor vse izgleda, je povzročitelj deložiranja in seve tudi tega odgo vora gozdar VVagendorfer, ki k c bivši NSKK-Fiihrer in član NSRAP Boltežarja kot bivšega partizana in zavednega Slovenca nikakor ne mara. že večkrat ga je hotel pri ravnateljstvu tovarne začrniti in je širil o njem različne klevete, čeiš da strelja divjačino, da zanemarja kmetijo itd. VVagendorfer mu je hotel dodeliti tudi mesto gozdnega delavca, čeprav je Boltežar pred vojno delal direktno v tovarni. Mesto gozd nega delavca takrat kot invalid tudi ni mogel prevzeti. Bo danes pa je ‘Ministrski svet je na svoji zadnji seji dne 21. marca t. 1. na predlog ministra za promet in podržavljene obrate inž. VValdbrunnerja(SPOe) sklenil, da bodo ob proslavi 30-let-nice koroškega plebiscita izdali serijo posebnih poštnih znamk s pribitkom. Izkupiček, ki'ga bodo s tem pribitkom dosegli, nameravajo uporabiti za gradnjo šol v nekdanji plebiscitni coni na Koroškem. — Spet nov ukrep, ki je naperjen izključno samo proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Sicer pa itak vemo, da v današnji Avstriji drugače biti ne more. Demokratična v bese- Zadnjo sredo je Splošna sindikalna zveza organizirala po vsej Italiji 24 urno generalno stavko, katere se je udeležilo nad 5 milijonov italijanskih delavcev. Po vsej deželi je prišlo do mogočnih demonstracij in zborovanj, kjer je delavstvo obsodilo protidelavsko in protiljudsko politiko De Gasperijeve vlade in demonstriralo proti brutalnemu nasilju Scelbove policije, ki je tudi Tokrat napadla stavkajoče demonstrante. Motorizirani in vojaško opremljeni policijski oddelki so s pomočjo solzilnega plina in požarnih brizgalnic skušali preprečiti večje demonstracije. Pri velikem zborovanju na enem največjih trgov v Rimu, Piazza Ese-dra, je priišlo do ostrega spopada med demonstranti in policijo. Težko oboroženi policijski oddelki in oboroženi karabinjerji, ki so se s tovornimi avtomobili in 200 zaplenjenimi tramvajskimi vozovi pripeljali na mesto zborovanja, so med številnimi tisovi demonstrantov na slepo izvedli zdravstveno spet tako daleč okreval, da bi, kakor prej, spet lahko delal v tovarni. Iz tega torej vidimo, da vzroki, ki jih navajajo za deložiranje Boltežarjeve družine, nikakor niso tehtni. Reberški tovarni in njenemu ravnateljstvu pač ni po volji, da je najemnik Jerinove kmetije zaveden Slovenec, bivši partizan, pa tudi danes dosleden borec za pravice slovenskega naroda na Korogkem. Ra bi bil Boltežar ,,njihov", trobil v isti rog in plesal tako kakor oni godejo, bi bilo vse v redu. Sicer se ne čudimo, da je bila v tem primeru glavna skrb sodišča v Železni Kapli, da je dovolilo prisilno deložiranje slovenske družine, ki se je aktivno udeležila borbe proti fašizmu, v vojni zgubila vse, dočim so drugi, med njimi mnogi, ki danes soodločajo kakor v reberški tovarni tako tudi na sodnijah, do zadnjega dne zvesto služili tretjemu rajhu in se za njega borili. Vendar pa je to zelo žalostno in nazorno kaže, da današnja Avstrija še zdaleka ni de- dah, na papirju, po izjavah njenih predstavnikov je vse prej kot to. To je že neštetokrat dokazano dejstvo. Na eni strani favoriziranje bivgih nacistov in neofašističnih elementov, na Koroškem pa predvsem gojitev velenemškega šovinizma, na drugi strani zatiranje, preganjanje in zapostavljanje drugih narodnosti, konkretno koroških Slovencev, je ena izmed posebnih značilnosti avstrijskega notranjega življenja. In šole? — Rečeno je, da nameravajo graditi šole v nekdanji plebiscitni coni. Kakgne bodo te šole, če jih bodo sploh gradili? — Prave neštete aretacije in odvedli svoje žrtve v policijske zapore. Prav tako so aretirali tudi vse fotografe in filmske reporterje, ki so hoteli snemati spopade med policijo in delavstvom. Tako je bilo že okoli poldneva aretiranih nad 1000 oseb. Tudi v Milano, Genua in skoraj vseh mestih pokrajine Toscana in Emilia, kakor tudi v južni Italiji je prišlo do spontanih zborovanj in stavk. V Milano je prekinilo delo nad 100.000 delavcev, ki so se podali v središče mesta; ukinjen je bil celotni promet. Stavkajočega delavstva se tudi policija, ki je bila zbrana do zadnjega moža, ni upala razgnati. V Genua je prišlo do množičnega zborovanja, kot ga mesto še ni videlo; kakor poročajo, se je na tem zborovanju zbralo 120.000 delavcev. Nad 60.000 oseb se je udeležilo zborovanja v Bologni in tudi v drugih mestih so bila zborovanja, kjer so se zbrali desettisoči ljudstva. Posebne znamke ob 10. oktobru nov protislovenski ukrep Splošna stavka italijanskih delavcev po vsej državi mokratična, da se bo morala še mnogo, mnogo naučiti. S takimi ukrepi se slovensko ljudstvo seve nikakor ne more strinjati. Pa tudi avstrijsko delovno ljudstvo bo spoznalo, kam vse to meri. Metode, ki jih danes uporabljajo proti Slovencem, bodo jutri uporabljali proti avstrijskemu ljudstvu. Zgodovina je temu najboljši dokaz. In mi? Ali bomo stali ob strani in mirno gledali, kako se nam godi krivica za krivico, kako nas preganjajo in zatirajo, kako nas ugonabljajo? Ne! Zakaj, tudi temu je zgodovina najboljši dokaz! Zločinski napad na sadež demokratičnih organizacij v Trstu V noči od 19. na 20. marec so vrgli neznani zločinci v dvorišče poslopja v ulici Rugero Mana štev. 29, kjer se nahaja sedež demokratičnih organizacij v Trstu, strelivo. Vsled eksplozije, ki je nastala, so bile razbite igipe bližnjih poslopij, življenjskih žrtev na srečo ni bilo. Policiji doslej še ni uspelo odkriti sledov neznanih storilcev. Ta primer ponovno kaže, kako težko stališče imajo demokratične sile v Trstu, da se obvladajo napram neofašističnim in protiljudskim elementom, ki jih podpirajo italijanske in zapadne zasedbene oblasti. pravcate ponemčevalnice slovenske mladine bodo in nič drugega. Služile bodo istemu namenu kakor svoje-časno šole, ki jih je zgradil „Schul-verein“ in ,,Sudmarka“. Take šole pa energično odklanjamo, ker ne moremo dopustiti načrtnega in nasilnega potujčevanja naše mladine. Oblast naj rajši poskrbi, da bo vprašanje šolstva na našem ozemlju pravično urejeno, da se bodo otroci slovenskih staršev v prvi vrsti naučili svojega lastnega maternega jezika. Naj rajiši gledajo, da bomo koroški Slovenci dobili slovensko srednjo šolo in slovensko učiteljišče, slovenske kmetijske in strokovne šole. Naše tozadevne zahteve so oblastem dobro znane, saj snio jih jasno in odločno postavili in to neštetokrat. V to svrho naj uporabijo denar, s katerim ne štedijo za protislovenske prireditve in velenemško propagando. Toda vse to, kakor izgleda, za njih ni važno. Važnejiše jim je hujskanje proti slovenskemu ljudstvu in netenje nacionalne mržnje do slovenskega naroda. Za to imajo na razpolago tudi vsa sredstva, v take svr-he mirne duše investirajo v deželnem proračunu 100.000 šilingov, ne ozirajoč se na to, da prihaja ta denar tudi iz žuljev slovenskega ljudstva, slovenskih kmetov, delavcev in obrtnikov. Pred vsem svetom ponovno jasno in glasno poudarjamo, da odklanjamo take metode in jih najstrožje obsojamo, ker so naperjene proti našemu nacionalnemu obstoju in ker poleg tega onemogočajo mirno sožitje med obema narodoma v deželi. Vendar — o tem naj si bodo vele-nemško-šovinistične oblasti na jasnem — ne bomo mirno stali ob strani in brez vsega dopustili, da bi z nami ravnali, kakor bi se jim zljubilo. čeprav so nam imperialisti že dvakrat v zadnjih tridesetih letih vsilili svojo voljo in nas obsodili na suženjstvo, zatrli in ugonobili nas niso in nas tudi ne bodo! MO V PLANICI V SMUČARSKEM RAJU SLOVENIJE Obetal se nam je krasen dan, ko smo se preteklo nedeljo v zgodnjih jutranjih urah zbirali na kolodvoru v Podrožčici, da za nekaj ur — več tokrat na žalost ni bilo mogoče — odpotujemo tja onstran Karavank v našo matično domovino. Naš cilj je bila Planica, ki jo brez vsakega lahko imenujemo smučarski raj Slovenije. Hoteli smo prisostvovati zaključku ,,Planiškega tedna 1950", ki je bil ta dan. Na sporedu so bili skoki na 120-meterski in 80-meterski skakalnici, pri katerih so sodelovali skakalci ištirili narodnosti: Jugoslovani, Avstrijci, Norvežani in Italijani. Na žalost pa ni šlo vse tako, kakor bi moralo. Imeli smo smolo in prišli v Planico nekoliko prepozno, tako da smo zamudili skoke na 120-meterski skakalnici. V Podrožčici s0 nas obmejni organi tako dolgo zadrževali, da smo zamudili čas, ki je bil predviden za odhod našega vlaka iz Jesenic v Planico. Da so obmejni organi v Podrožčici to delali načrtno, ne bo težko uganiti. Poleg tega pa je medtem na progi iz Jesenic proti Planici, tik za jeseniškim kolodvorom počila tračnica. Predno so jo popravili, pri čemer so se jugoslovanski železničarji zelo potrudili, saj so na odhod čakali tudi še drugi vlaki, ki so ta dan vozili v Planico iz vse Jugoslavije, pa je spet poteklo nekaj časa. Toda kljub temu smo bili dobre volje, saj so nas bratje v svobodni domovini preskrbeli z vsem, kar smo potrebovali. Pa tudi dan je bil prekrasen, tako da je vsakdo moral biti vesel. Na Planici smo srečali tudi skoraj vse one smučarje, ki so bili pred kratkim na Koroškem. Svidenje je bilo prisrčno. Vsi so se nas še dobro spominjali: dr. Pavlin Franjo, podpredsednik smučarske zveze Slovenije, Rudi Finžgar, Zoran Zalokar, Adlešič, Gašperšič, Slabe, Langus — prav tako pa vsi ostali. Ogromna množica ljudstva, ki je prišla iz vse Jugoslavije, Trsta, Avstrije i. dr. se je zbrala ob skakalnicah'. Dobrih 25.000 gledalcev je napeto spremljalo skakalce, ki so se skorajda vsi dobro držali. Jugoslovanski skakalci so se izkazali tudi na Planici. Na 120-meterski skakalnici sta zasedla prvo in drugo mesto Jugoslovana Rudi Finžgar in jugoslovanski državni prvak > Po sirnem svetu 0 Janez Polda. Finžgar je skočil 105 in 111 m, Polda pa 111 in 105 m. Na 80-meterski skakalnici pa so zasedli prva štiri mesta Norvežani, ki so tu imeli posebno srečo (manj sreče na 120-meterski skakalnici), dočim se je Polda plasiral le na 5. mesto. Ker smo Korošci in tudi nekateri drugi prišli prepozno, je vodstvo ,,Planiškega tedna" dovolilo nekaterim jugoslovanskim smučarjem, da popoldne ponovijo skoke na 80-meterski skakalnici. Na veliki skakalnici skakanje žal ni bilo več mogoče, ker tega niso dovoljevale snežne prilike. Skakali so — zdaj seve izven konkurence — Polda, Finžgar, Glančnik in še nekateri drugi, ki so vsi dosegli prav lepe dolžine. Na Planici smo srečali tudi naše študente, ki študirajo v Jugoslaviji. Marsikateri je naletel še na tega ali onega znanca in tako je v prijetnem pogovoru in veselem petju popoldne tako hitro minil, da je nam bilo vsem žal, ko smo se morali drug od drugega spet posloviti. ,,Še pridemo", smo si obljubljali, mi, ki smo odšli in oni, ki so ostali. Prav gotovo se bomo še videli in se še kaj pogovorili. Vsedli smo se v vlak, ki je oddr-dral proti Jesenicam, kjer so nas naši bratje pogostili še z dobro in okusno večerjo, potem pa smo se vrnili nazaj na Koroško. Obisk pri naših svobodnih bratih ob zaključku ,,Planiškega tedna 1950", čeprav je bil le kratek, bo ostal nam vsem v prijetnem spominu. Šikane so jim najljubši posel Vsak tujec, ki bi v nedeljo zjutraj prišel v Podrožčico, bi se čudil in ugibal, kaj neki se tu dogaja. Vse polno žaudarjev pred kolodvorom, na kolodvoru samem, vzdolž ob našem vlaku, ki je bil pripravljen na odhod, v vsej okolici kolodvora in vsi oboroženi s puškami, kakor da bi bilo treba stražiti ne vem koga. Mi se temu nismo čudili, ker vemo, kako je pri nas, če se kje zbere skupina koroških Slovencev, sploh pa, če odpotuje v matično domovino. Tembolj pa se je temu čudila' skupina Avstrijcev, ki se je odpeljala na Planico z istim vlakom. Niso mogli ra- zumeti, zakaj toliko žandarjev, predvsem še, ko je bilo na Jesenicah popolnoma drugače. Tam nisi videl ne ž&udarjev ne policije, še manj pušk« Par organov oblasti je brez vsega hrupa in mnogo hitreje uredilo vse formalnosti, ki so bile potrebne, kakor v Podrožčici desetine orožnikov s puiškami, carinikov, policistov in FSS-ovcev. Ko pa smo se vrnili, je bilo skoraj še ,,strožje". Da ja nihče ne bi pobegnil ali nosil pri sebi kaj ,,prepovedanega", so ž&ndarji zastražili vse železniške vagone in potnike v skupinah po deset spuščali v carinieo. Tam spet je vsakega posameznika obkolila cela vrsta carinikov v uniformah in eivilu, da so ja natančna ugotovili, kaj je prinesel s seboj. Pretipali so vse žepe, številnim celo podklado pri plaščih, pogledali pa tudi v marsikateri škorenj. Morda imajo to predpisano in spada k izvrševanju njihove službe, vendar je za nas vse to očitna šikana. Pa kaj boš, ostali so kakršni so bili vsa leta. Njihove metode so že tako zastarele, da so brez vsakega učinka. C« mislijo, da so s tem kogar koli za-strašili in ustrahovali, se bridko motijo. Lani je ,,Volkszeitung“ zapisala, da so bili vsi izletniki iz Koroške na Planici pod policijskim nadzorstvom. To seveda z namenom, da bi diskreditirali Jugoslavijo. In kaj je resnica? — To je letos videl vsak izletnik! F. K. ■RlllillflHRIIHIIRHaillllllRHRIIIIIIRRNaRllilMUR44ed njih in vsakemu izmed bogatih Sazdov in gospodarjev, ki jim je morala v goricah služiti: „Če bo suša, bom seve morala Mojco prodati! Kdaj bom potem prišla do druge krave, ne vem. Mi ni-s,no taki, kot so tisti vragovje v dolini !“ S prstom je kazala pod breg, kjer je košatila gpendijeva bogatija. yod stropom je še rumenela koruza, čeprav je po dolini že zorela nova. V špendijevem oknu so se sušili beli "golobi", kakor pravijo ožetemu siru, da jih je Polanička videli od ka-Pa svoje napol porušene bajte. Halec je bil še večji revež kot Polička. Kup sl.abotne de c e se je kotalil v zatohli sobi po ilovnatem po-< (*u, devetero lačnih in napol golih °trok. llalec pa je poznal le svoje yedno žejno grlo in je bila zanj Polanička žgoča vest. Klanjal se je špendiji, samo da mu je ponudila kupico vina. Zato tudi ni mogel pritrditi Polaničkinim besedam, ki so udrihale po bogataših. Skril se je v sobi. Polaničke ni maral noben gospodar v svoji viničariji. Za vsakega je lInela predolg jezik in nekam visoko ?e strmela, kakor so gazdi trdili Pri kozarcu vina. Že so tako poskrbeli, da so jo zrinili iz nove viničarje. Umaknila se je na Vinski vrh, kjer jo je sprejel trgovec iz Presike kot najemnika, da mu je Polanička morala za stanovanje opraviti vse zeleno delo v goricah. No, streho pa je le imela nad glavo. Tudi svoje sinove je lahko poslala učit. Najsta-pejši Pepe se je že izučil za kovača. Nabijal je vse dneve po nakovalu, da ga je lahko slišala. Pa je kmalu pobegnil od kovača. Polanička ga je s Peakoljcem nagnala nazaj. Mlajši •Janez se je učil pri sedlarju. Mati pa je morala skrbeti za obleko fantoma 111 iše od časa do časa poslati kakšen dinar, da sta se lahko postavila pri fari. Zalo je delala kot slepa živina, ^tajala z z zarjo in ni smela nikdar biti pred trdo nočjo utrujena. Z drugimi’ženskami se ni pogovarjala, kakor so zapravljale čas ostale ženske na Vinskem vrhu. Zato so ljudje o hjej govorili s posmehom in z občudovanjem, oboji pa so trdili, da je p°lanička žena in ene pol. Mnogo bregov je Polanička prejemala s svojo kramo. Nazadnje pa j® odpuščala gazdom, ki so na račun kjenih neprespanih noči pili po pivnicah se veselili s svojimi povabljenci, ko je Polanička stopala navkreber po goricah s težko brento modne galice na plečih in jo je baker rezal v rdeče oči. Nekako privadila Se je, da so jo zvečer gospodarji Umerjali. , l^red dvema mesecama je dožive-va nekaj, kar je že s priselitvijo pričakovala: ,,Kajne, vi se počutite gospodarja na moji zemlji, kaj? Držite se kakor bi vam ne smel ničesar reči! Ta bi bila lepa! Le glejte, da bosta vaša sinova kmalu doma! Mar mislite, da bom jaz namesto vas delal v goricah?" je vpil pijani mešetar. Polanička ga je le od strani opazovala. Odgovorila ni ničesar, ker mu tudi ni mogla. Mar je zaman vstajala že pred soncem in garala kot slepa živina, da bi brez sinov opravila delo? Kaj, ali ne vidi, da je delo pravočasno opravljeno? O, ta tolsti rdečeličen gleda samo, koliko bo vina v jeseni, a ne opazi, kako skrbno so privezane rozge, da jih veter ne muči in ne stre. Pomislila je, da bo zopet vlekla na vozičku po blatnem klancu svoje strohnelo pohištvo. Da, vlekla bo in klela kot že desetkrat in še več. Le če ji bo pod noč prišel pomagat plečati .Pepe iali nasmejani Janez, no, potem bo že šlo. Saj je morala že velikokrat zaradi njiju iz hiše. Zato je bila ponosna na selitev; naj le vsi vedo, da hoče izučiti svoje sine za lažji kruh, kot ga njej daje trdo življenje. Zadnjič ji je pomagal potiskati voz kovač Pepe. „Mati, kajne, da gre! Malo se bo iše treba upreti in bova pripeljala na breg!" ,,Seveda gre!" je smeje se odvrnila Polanička. Nič ni čutila teže se- litve, saj je vedela, da mora iskati novo streho zaradi svojih sinov. Poslednjo je na vrvici vodila svojo Mujco, ki ji je med potjo lizala predpasnik in jo gledala z debelimi, izbuljenimi očmi, kot bi jo spraševala, ali bo v novem domu dovolj krme. Iste misli so znova in znova morile Polaničko. Kjer je bilo malo goric, ni bilo klaje za Mujco. Ta skrb ji je legla pred meseci na srce, ko je stari gazda terjal, da se morata Janez in Pepe vrniti domov. ,,Nikoli ne bosta prišla!" je trdo pribila, čutila je, kako so se ji takrat ogrele oči. Gazda se je sklonil, kakor bi ga bilo sram, ali pa se je zbal Polaničkinega pogleda. ,,Vaša sinova naj ostaneta to, kar ste vi! Kaj bi se vencelugači učili!" To je bilo Polanički dovolj. Niso zaman pravili ljudje, da je Polanička žena in ene pol. Zaloputnila je z vežnimi vrati, da je odneslo pijanega mešetarja. S pestjo je planil nanjo, a ga je Polanička z eno samo kretnjo pognala pod brajde pred hišo. S težavo se je zvlekel iz blata. Zvijal se je, kakor bi imel nalomljena rebra. Klical je svojo druščino, ki je pridrvela iz kleti, da mu pomaga. Polanička je spoznala, da jih je preveč in se skrila za skedenj. Gazda je skakal okrog hiše, klel in pljuval skozi okno. Polanički ni kazalo nič drugega, kakor da se je znova odselila. Znova so ropotala kolesa malega vozička po blatnih stezah. Polanička se je zatekla v podrto bajto v Vinskem bregu. Lastnik, trgovec iz Presike, bogat in suh, je bil pravo nasprotje prejšnjega, a vsi so s pomenljivimi obrazi pravili, da je mnogo bogatejiši. Viničarja v svoji bajti ni hotel videti, ker bi mu moral dati njivo, kos travnika in plačati slehernega težaka, zato je jemal najemnike. Viničarju bi moral brez odškodnine dati streho, a najemnik je moral odslužiti stanarino. Polanička je morala iti v njegovo bajto, ker druge strehe ni mogla dobiti. A bilo je nekaj težkega na Vinskem bregu, kar je Polanički branilo še ponoči mirno zatisniti trudne veke. Na oralu vinograda ni zraslo dovolj klaje za Mujco. Zato je Mujca shujšala in se vidno starala. Polanička jo je s strahom ogledovala, kako so se ji suhi kolki vedno bolj ločili od globoko vdolbenega trebuha in ji je zastajala sapa, ko je videla, da se kravi pripogiba hrbtenica na slokih nogah. Bala se je suše, ker bi bila suša smrt za njeno izstradano kravo. Pa česar se bojiš, navadno pride. Vse leto je vroče sonce žgalo suhi breg. Za nobenim gričem se niso zbirali oblaki. Grozdje je zorelo in se sladilo. Polanički pa je že na jesen zmanjkalo klaje. Krme ni bilo nikjer dobiti. Res je, da je dvakrat odnesla od bogatega špendija koš otave, a več ji ni hotel dati. Polanička je jokala, ko je pomislila na kravo. Pa so se začele po vrhu širiti (Nadaljevanje na 4. strani) Zdravko Neuman: NIKA Tovariš, danes sem hudo vesel in zadovoljen sam s seboj. Poslušaj, da boš vesel še ti! Nedaleč od nas stanuje Nikica. Vsak jo pozna. Saj je že skoraj odraslo dekle, pa ji nihče ne reče drugače ko Nikica. Morda ji pravijo tako, ker včasih znova postane otrok, ta Nika. že od petega leta naprej sva se skupaj igrala in hodila v šolo, pozneje pa tudi vsak svojo kozo pasla. Ona je pasla belo, ljubo kozico, jaz pa belo in črno. Nika je bilo zmeraj tako dobra in je lepo ravnala s svojo živalico. Jaz pa sem bil druge vrste. Planil sem koze, skakal naokrog, razgrajal, kričal in norel, čeprav je ona ostala mirna in tiha. Nekoč pa sem hrošča nabodel na iglo. Nika je jokala in‘rekla, da sem grd, ker take reči delam in da ne bo več '■ mano pasla, če bom tak. Jaz pa sem se smejal njenim solzam in ji govoril, da take cmerave punce še nisem videl. Sprla sva se. A še isti večer, ko je sonce tonilo in je bil najin hrib ves rdeč, sva se spet sprijaznila. Prišla je k meni in rekla, da ni rada sama, da jo je strah, ker je sonce tako kakor kri. Od takrat sva bila dobra prijatelja in sva še danes. Navadil sem se je, nje ih njene mehkobe. Bila je pač nežna, ta Nika, kakor dišeče vijolice, ki sva jih trgala pod skalo. Nekega večera, ko je bilo sonce spet tako rdeče in je v vaškem zvoniku zapel zvon, se je Nika začela milo jokati kar na lepem. Vprašal sem jo, kaj ji je, ona pa je skrila kuištravo glavico v. predpasnik in med jokom zajecljala: ,,Oh, spomnila . . . spomnila sem se, kako je bil včeraj ata hu-hud, ker' je bila mama spet pijana. Hotel jo je s sek-sekiro ..." Nič nisem vedel reči, mislil sem samo, da pri Niki doma ni lepo, da je pri nas veliko lepše, nekaj nerazumljivega sem zamrmral. Nika pa potlej, ko si je že malo oddahnila: „Da, ti si vesel,sti že tako nalezel, da sem bil red ker imaš tako mamo in te ima rada. Saj je moja mama tudi dobra, ampak pije in pravi, da nič ne de, ker bo kmalu umrla ..." Debelo sem gledal, grizel noht na palcu in čez nekaj časa, kar tako brez zveze rekel: ,,Nika, poglej no, kako je tisti oblak tamle podoben konju ... ali pa kravi. . . na, zdaj mu je pa glava odletela . . . ah, pa ena noga tudi ..." Nika je stara že petnajst let, po duši in srcu pa je še zmeraj tista Nikica. Le, da nima več mame, pa tudi očeta ne. Mama je umrla prav nič težke smrti, kajti spadala je med take grešnike, ki se zveličajo. Oče je potlej dobil delo v neki tovarni, kjer je dčlal skoraj zastonj. Ona, Nika, je morala nadomesto-vati mamo, kolikor se je dalo, pa še v šolo je . hodila. Ta križ je Nika zmogla, pa kar voljno ga je nosila. A prišla je vojna in Nika je morala na svoje šibke rame vzeti še več- „Oče je odšel v gozdove, rekel je, da mu je hudo, ker bom ostala sama, da mu je pa že stric obljubil, da bo lepo skrbel za mene. Rekel je, da mora iti, sicer bo pa vojne kmalu konec in lepo v miru bova živela. Na — zdaj pa nikoli več Zelo hudo ji je bilo, ko je to pravila in ko je končala, spet nisem vedel, kaj naj rečem. Zdaj mi je že petič ali šestič govorila o tej bolečini, pa še nikoli nisem našel besed. Vedel sem, kaj bi ji moral reči, kadar pa bi bilo treba, pa beseda za nobeno ceno ni hotela na dan. Iz-prva sem bil včasih kar jezen na Niko, ker me je spominjala na te žalostne stvari in se ni znala smejati, zdaj pa se mi je smilila bolj in bolj in čutil sem se pri njej nekako zadolženega. Marsikak kos kruha pa orehov sem ji dal, a zdelo se mi je, da dolga nisem zmanjšal niti malo. Nazadnje sem se njene žalo- kokdaj vesel. Vedel sem, da bi vsaka ura veselja moj dolg pri Niki še povečala. Nika stoji pri odprtem vežnem oknu. Bele snežinke se vrtinčijo po zraku. Tiho padajo, kakor majhni koščki strganega pisma, ki ga je nekdo scefral tam gori na nebu. Ogromno je moralo biti to pismo, saj ti koščki pol metra debelo pokrivajo vse ceste, polja, gozdove in travnike. Vse je pokrito s temi mrzlimi, zavrženimi koščki. Kako strašen mraz mora biti očetu in mami . . . Ob tej misli Niko zaskeli v očeh. Do zdaj je pač preteklo še premalo časa, da beli mraz Nike ne bi spomnil na očeta in mater, na prejšnje zime, ki ob atu in mami niso bile ledeno mrzle, dolge in puste. Roke se Niki, ne da bi jim zapovedala, stegnejo in dlani so obrnjene navzgor, oči priprte. „Mati . . . oče ...!“ Majhna, zvezdici podobna snežinka je priplesala Niki prav na mrzlo dlan. ,,Mati . . . oče . . .!“ Ta jok je žalosten in tako v srce segajoč, kakor včasih, ko je jokala nežna, vijolici podobna Nikica. Med solzami pogleda snežinko na roki, ko da njej velja ta prošnja, ko da bi mala, bela zvezdica mogla dati odgovor. A namesto odgovora se snežinka spremeni v prav tako solzo, kot so tiste, ki drse Niki iz oči. ,,Nika,“ sem jo danes zmotil v tej žalosti, ,,glej, kaj imam! Ti bom eno zaigral." Začel sem odvezovati platneno vrečo, v kateri imam gosli. Igral sem. Ne vem, kaj in kako sem igral, samo to se mi zdi, da sem precej dolgo vlekel. Pa še tega se spominjam, da me je v prste zeblo in da se Nike nisem upal pogledati. Ko sem lok odstavil, mi je bilo tako lahko, na njenem obrazu pa se je med trpljenje vpletla radost in to-liažba. Da, celo nasmehnila se je, Nika. „Daj še," je rekla. Medtem se je skoraj zjasnilo in svetla noč se je spuščal®- Nad tistim hribom, kjer sva z Niko v poletju tolikokrat pasla kozi, so se zdaj pasle prave zvezde . . . Marijan Marinc; DEZERTER Štefan je stal na straži. Pod njiin je ležala široka dolina in po njej se je zvijala zelenkasto-modra Krka. Dan se je nagibal in vsa narava se je pregrinjala s sivkasto prevleko. Vrhove hribov so rdečili poslednji sončni žarki. Na Krko so se začele dvigati rahle meglice in kmalu prekrile dolino, ne-nežno in prozorno kakor pajčevina. Za hribi je bobnelo. Štefan se je oprl na puiško in se zamislil. Tam nekje mora biti njegova domačija . . . Da, prav za tistim gričem! . . . Eh, saj ni tako daleč'I • • • Ko bi mogel . . . Kdo ve, kaj počnejo doma? . . . Anica gotovo čaka nanj! V dolini so se pričele prižigati kresnice. Vabljivo so mežikale. Kaj, ko bi vprašal komandirja? . . . Ne, najbrž bi mu ne dovolil! . . . Vojna je! . . . Morda pa še nihče vedel ne bi, ko bi šel?! . . . Saj ni taka reč! Zjutraj bi se vrnil! . . . Za grebenom se je posvetilo, čez nekaj trenutkov se je začul zamolkel grom. Mina! ... Za njim rahlo prasketanje, kakor lomljenje suhih vej, ki dolgo ni ponehalo . . . Drugo jutro so ga gnali skozi vas. šel je sklonjene glave. Dezerter! Pred hišami in na cesti so stali partizani. čistili so orožje, čistili, se šalili z domačimi dekleti in počivali. Gledali so ga in nihče ni zinil besedice. Vedeli so, da je partizanski zakon trd! Pa saj so ga sami postavili! Borba ga je postavila! A v borbi ni bilo popuščanje. Za slabiče to ni! Vodili so ga v štab. Štefan se je zavedal vsega. Vedel je, da ga čaka kazen. Samo kako bi jim povedal, da ni nameraval pobegniti? Domov je hotel, za kratek čas — in vrnil bi se! . . . Hm! . . . Kdo mu bo verjel?! Res, saj mu vas leži pred nosom! Težko je prestopal in nekaj ga je stiskalo v grlu. Štab se je vselil v gostilno poleg župnišča. V gostilniški sobi je dišalo po sveže pečenem kruhu in znani gostilniški vonj je spominjal na čase, ko so se ob nedeljah vrteli ob zvokih Pepetove harmonike in Blaževega klarineta. Mračno je bilo v sobi. Zakajeno. Okoli velike javor-jeve mize so sedeli sodniki! čakali so nanj. Vrata so se škripajoče odprla. Štefan je obstal na pragu. Vsi pogledi so bili uprti vanj. Povesil je pogled in vstopil. Pod težo bremena, ki si ga je naložil, je upognil hrbet in velike, žuljave roke so mu ohlapno obvisele ob telesu. Dezerter! . . . Pri duši mu je bilo tesno. Nihče ni izpregovoril. V preteči tišini je bilo čuti samo staro stensko uro. V odprtini na uri se je prikazala mala kukavica in pretrgala tišino: ku-kuk . . . kukuk . . . Tako uro so imeli pri njih doma. Kaj ne sedi za mizo sosedov France? .. . Pogledal ga je, toda pred ostrim Francetovim pogledom je moral povesiti pogled. Tudi France ga je obtoževal! Komisar brigade je začel z zasliševanjem. Trdo so padale njegove besede in Štefanu se je zdelo, da se izgublja sredi močnih ljudi. Slabič — mu je dejal! . . . Obtožuje ga! . . . In on? . . . Kako naj se brani? Povedal jim je! Saj ni mislil pobegniti! . . . Res ne! . . . Samo domov je hotel. Za trenutek — in vrnil bi se! .' . . Kdo bi se uprl vabečim mislim, ko je pa vas tako blizu! Šel je s pogledom od obraza do obraza. Ni mogel razbrati ničesar. So mu verjeli? . . . Stresel se je . . . Saj bo vse popravil! . . . Pokazal jim bo, da ni strahopetec! Nihče mu ni odgovoril! Pogled mu je obstal na zakajeni sliki, ki je že leta in leta visela na istem mestu. Lepa je bila. Starček drži v roki kupico: KoPkor kaplic, tol‘ko let . . . Kakor v posmeh! ,,Odvedite ga!“ je padlo povelje. Poslednjikrat jih je proseče pogledal in s trdimi koraki odšel. Obrazi so bili trdi — a človeški. Zopet je zapela kukavica: kukuk . . . ku-kuk . . . Odvedli so ga v tesno sobico zapuščene hiše, ki je služila za začasni zapor. Ko so se za njim zaprla vrata in je zarožljal zapah, je Štefan občutil, da je — sam. Sam, daleč od svojih tovarišev, katerim ne more brez sr'amu pogledati v obraz. Sedel je na polomljen trinožnik in si podprl glavo. Pred vrati je stal stražar, zunaj sonce — v njem obup. Razmišljal je. Komisar mu je lepo povedal: Kriv je! . . . Sam ve, da je res! Vendar... saj ni hotel pobegniti! Obšla ga je skušnjava in podlegel ji je . . . Rad bi popravil, samo priložnost naj mu dajo! ... Ni strahopetec! . . . Pokazal jim bo! A to čakanje!. . . Na licu se mu je igral sončni žarek. Kako prijetno toplo je! . . . Pomlad! . . . Najlepši čas! . . . Vse zeleni, vse se prebuja k novemu življenju — on pa se je tako pregrešil! ' Vstal je, se naslonil na hladno steklo in gledal. Iz sveže zoranih brazd mastne zemlje so se dvigali oblački sopare . . . Kmetje so obdelovali polja — kakor mravljišče — vse je bilo živo . . . Zemlja! Kako bi si zavihal rokave, prijel za plug in rezal globoke brazde!... In doma? Kdo orje? Ali so sploh že pričeli z oranjem? . . . Sivec in Pram zaman obračata glave in čakata, nanj . . . Mujca je ostala v hlevu (Nadaljevanje s 3. strani) čudne govorice. Polariički je za hip zastalo srce, ko je to slišala. Mogoče nekoliko zaradi že dolgo časa prikritih želja, mogoče zaradi tega, ker se ji je v trenutku zazdelo, da bi bilo to greh. Polanička se je nazadnje privadila svoji usodi in ni mogla verjeti, da bi lahko prišli drugačni časi. Tudi zato ni verjela, ker ji je povedal Halec. Razmišljala je njegove besede en dan, dva dni, teden in ni več vzdržala. Napotila se je k visokemu Plohelnu, 'ki ji je potrdil Halečeve besede. ,,Veš, izpolni to listino. Mi bomo delili zemljo, mi, viničarji! Seve, ti ne moreš živeti brez krave, krava ne brez travnika, tvoja sinova se ne moreta izučiti obrti brez obleke, ti jima ne moreš pošiljati denarja brez dela, zato dobiš del špendije-vega travnika in tudi gorice bodo tvoje!“ Polanička ni več dvomila. Verjela je, ker nekaj se je moralo zgoditi že zaradi njene Mujce! Niti ni pomislila, da je lahko zemlja njena prava last. In če bi Polanička o tej stvari razmišljala, bi po enem ali dveh tednih gotovo trdila, da noče ničesar. Hoče samo to, da bo lahko živela in si bosta njena sinova na lažji način zaslužila kruh. Plohel se je sklonil niže k njej in s pomenljivim glasom povedal: „Veš, Polanička, sedaj so naši na oblasti! Veš! naši gazdi so nam dolgo prikrivali in nas strašili, da vse to ni res. Pri nas ni bilo mnogo partizanov, ki bi nam že preje povedali, zakaj se je treba boriti!" Polanička si ni mogla predstva-Ijati, kaj bi naj to pomenilo, da so naši na oblasti. Poznala je oblastnost svojih gazdov, od prvega, ki jo je kot malo pastirico pretepal z verigo, do zadnjega trgovca v Presiki, ki jo je še pred dnevi gledal izza prodajne mize kot na vse ostale odjemalce. Doslej so bili ti na oblasti. To je Polanička vedela. „Kaj pa boste vi vzeli?" jo je vedno vprašal trgovec, ko je prišla v Presiko in se nasmehnil. „Nič, gospod! Nimam denarja!" se je branila Polanička. Resno pa se ni upala upreti. Mislila je samo to, kako se naj vede, da je tudi on ne bo pognal na cesto. „Hm, bova že nekako zaračunala!" se je znova nasmehnil trgovec. Njegovo bledo suho lice se je zgrbančilo v tako prijeten nasmeh, kot bi bil njen največji dobrotnik. Nameril ji je nekaj moke in vse zapisal. Potem je morala Polanička za koruzni močnik skopati gorico, a ni imela niti dinarja, da bi kupila klajo za svojo Mujco, ki je skoraj crkavala od gladu. Plohel je Polanički povedal še? mnogo stvari. Nekako s strahom je začutila, da bi tudi trgovcu iz Pre-sike morala pljuniti v obraz, kot je doslej prejšnjim gazdom. A tega ni mogla storili, ker so jo zlomili in nikjer ni imela trdne hrbtenice. Se- daj pa ji je Plohel vlil novo, svetlo upanje v pravičnejše življenje. Kakor omotična je tekla po klancu domov. To pa v resnici mora takoj povedati Mujci! Šla je v hlev in gledala kravo. Mujca pa njo. Mujca je imela globoko vdrte oči, ki so skoraj očitajoče gledale. Polanička se je stisnila h kravi in jo mehko pobožala po vratu. ,,Ej, Mujca, Plohel je bil vedno naš človek in on nikoli ne laže. Dobile bova krmo, Mujca!" Minevali so dnevi. Na vasi je bilo vedno večje razburjenje. Bogati vaščani so zaskrbljeno stiskali glave in kakor se je zdelo, nekaj zaman premišljevali. Trgovec je tekel k peku, mlinar k župniku, poiskali so starega župana in se zaklenili pri nad-upravitelju, ki je bil prav tako bogat in petičen mož. Vse to je videla Polanička, ko je hitela od maše, in si rekla: ,,Bo nekaj, bo! Ti bogataši niso nikoli hodili drug k drugemu!" Čez nekaj dni je Plohel sklical sestanek viničarjev. Mnogo jih je prišlo, nekaj se jih je zbalo. Polansko je vprašal Halec izza ogla: ,,Kaj, tudi ti greš zijala prodajat? čemu le verjameš čvekam!" Polanička mu ni odgovorila. Na sestanku viničarjev pa so ji povedali, da je travnik njen in je sprejeta v zadrugo, kajti tudi gorice in bajta niso več last bogatega trgovca. Polanička ni razumela globokega smisla besed. Razumela je samo nekaj: da bo Mujca ostala v hlevu in se bosta njena sinova lahko izučila svoje obrti. Tekla je domov, da nakosi na svojem travniku nekaj trave za lačno Mujco. FRANČEK BOHANK Kako lepo je vendar življenje! Prav je dejal komisar, da se borimo ravno za to življenje! ... In on? . . • Kakšen tepec je bil, da se je dal zapeljati trenutnim vabečim mislim! . . . Osramotil se je. Kako naj pogleda tovarišem v lice? . . . Nemirno je hodil po sobici in čakal. Pa, saj so ljudje! Ne morejo ga zaradi tega obsoditi na smrt! . . . Smrt? . . . Da nikdar več ue bi videl domačih? ... Da ne bi več kosil in oral! Saj to ni mogoče! . . . Ne, to se ne sme zgoditi! Naj ga puste, da v borbi pogine, če mu je že usojeno! Ni se dotaknil niti jedi, ko so mu prinesli, niti ni opazil, da je sonce že zašlo in da so se na nebu pričele prižigati prve zvezde. Odprla so se vrata in vstopil je France. ,,Pojdi z menoj!" Kolena so mu klecnila. France je opazil njegov strah in z neopaznim nasmehom dejal: ,,Komisar te kliče!" Šel je. Stražar za njim. Dolgo je bil pri komisarju. Ko je stopil iz štaba, ga stražar ni več spremljal. Javil se je v četi . . . Kmalu pa so po četi začeli govoriti, da je Štefan poslal najdrznejši in najboljši partizan v brigadi. Vedno se je javljal dobrovoljno in nobena naloga 'mu ni bila pretežka. Samo kapo je krepkeje posadil na glavo, pomežiknil in brez besede odšel. Hm...! Videlo se je, da so mu komisarjeve besede šle do srca. Obljubil mu je, da bo opral sramoto s sebe. V neki borbi je na juriš vzel Nemcem mitraljez in komandir mu ga je na njegovo prošnjo dal. Postal je mitraljezec ... Od takrat mu je bi mitraljez najljubši tovariš. Negoval ga je, čist'1 in ni ga dal od sebe. še t v spanju ga je držal. Komisar je molčal in le kadar so mu povedali novo Štefanovo junaštvo, se je nasmehnil . . . Vedel je* kje tiči zajec! Nič čudnega ni, da je Štefan postal komandir. Dvakrat je bil že ranjen, enkrat laže, drugič teže in še je bil vedno prvi v jurišu. Nekoč ga je ustavil komisar brigade in ga nagovoril: ,,No, dezerter, kaj počneš?“ Štefan je zardel in se nasmejal: „Ej, tovariš komisar, borba je težka šola in tudi mene je izučila! Nato je sklonil glavo, kakor bi se I sramoval in rekel: ,,Slabič sem bil takrat! Slabič!“ „Samo, da mi zopet ne dezertiraš. Štefan!" „Ne, tisto pa ne! ... Za noben denar ne! . . . Le, če me hudič vzame — drugače ne!. . .“ Zopet je stal komandir Štefan n» hribu, se naslonil na brzostrelko in gledal v dolino. Tam nekje je njegova domačija. . . Hm! ... Pa kaj, ko skupna domačija — slovenska zemlja - n1 svobodna! . . . Kaj njegova domači — v primeri z vsemi! Stisnil je pesti in zdelo se mu je. da je tako močan, da bi sam premaknil goro. Legel je v travo in se zazrl v nebo-Z lahnim nasmehom se je spomnil, kako je bil takrat majhen: Domov je hotel, ko so še tisoči 'n tisoči bili brez doma! . . . Zmotili pa so ga koraki. „Tovariš kpmandir, vrnila se je vojna patrulja! . . . Ničesar ni opazila. Nemci so se umaknili v mesto in mirujejo." ,,Dobro! . . . Pošlji novo patrulj" in naj jih vznemirjajo! ... Ne smemo jih pustiti v miru! ... Si razumel?" „Sem, tovariš komandir!" Zopet je ostal sam, Na nebu se j‘ utrnila zvezda ... „Da, da, moj Štefan," se je znova zamislil, ,,dezerter si pa le bil!" VABILO Sejm v Pliberku Pretekli ponedeljek, dne 20. mar-' je bil v Pliberku živinski in bla-Sovui sejm. Kakor je bilo prigako-je priglo prav mnogo ljudi, ker •j** bilo vreme ugodno in tudi delo šr ne zadržuje preveč kmečkega prebivalstva. Bilo pa je tudi mnogo brezposelnih delavcev, ki morajo ho-(OB v ponedeljkih v Pliberk ,,žigo-***'■. Tako se je od blizu in tudi iz oddaljenih krajev trlo po pliber-škem trgu vse polno ljudi in si lah-»" srečal marsikaterega znanca, ker Oidi to je namen takih sejmov že od nekdaj, da pridejo ljudje skupaj, sorodniki in znanci, ter se pogovorijo * vsem potrebnem. Kramarji in trgovci so razstavili po trgu polno stoj-*'(1 najrazličnejših predmetov, ka-*°r v predvojnih časih, in tudi krnel-Je so prignali prvič po vojni večie število živine na trg. 01) tako bogati ponudbi vsega posebnega iu nepotrebnega bi bilo tu-pričakovati, da bo zelo živahno [••'‘»dajanje in kupovanje, ker ljudje •rez dvoma potrebujejo marsikaj, bi nadomestili svoje obrabljene •bleke, odslužene čevlje, nabavili Potrebno orodje, nakupili za pomla-'8|iske dneve in velikonočne prazni-za družino kaj novega. Toda, ka-k0r smo videli, so prodajali in kupovali zelo malo. Vsi so le bolj gle-i, se zanimali za cene in šli mimo. ke redki so bili tako srečni, da so Posili zavoje večje vrednosti. Tudi živine se je prodalo proti vsakemu Pričakovanju zelo malo. w. Sejm je obiskalo v pretežni ve-oJai kmečko prebivalstvo. Nikakega •voina ni, da zahaja pri nas kmetij-gospodarstvo v vedno večjo kri-'''* *»• Ravnotežje med cenami kmetij-*k ih pridelkov in cenami potrebščin, ki jih mora kmet kupovati, že dav-*•» ni več v skladu. Ne trdimo, da je pri malih obrtnikih veliko bolje, ker jili tlačijo neznosni davki, o čemer tožijo na vsak korak. Toda vse kaže, da postaja delo kmečkega ljudstva vedno bolj manjvredno, kakor delo drugih poklicev, (lene kmetij, pridelkov ne odgovarjajo cenam industrijskih izdelkov, liočim mora kmet v gvici prodati na primer za gotovo količino blaga 44 litrov mleka, ga mora pri nas prodali 150 litrov. Posledica tega je, da našemu kmetu z denarjem ne griv,več skupaj in mora posegati po svoji substanci, da naš gorski kmet, ki je še neprimerno na slabšem, seka eden za drugim les, zadnje rezerve svoje gospodarske hrbtenice. In že lezejo mnogi v dolgove in ni več daleč čas, ko bo spet pel biriški boben in bo na razglasnih deskah premalo prostora za edikte. Le malokateri i§e iTiore misliti na nova naročila kmetijskega Iz okolice mosta Sv. Ane Že nekaj tednov je prekinjen poštni avtobusni promet na liniji Železna Kapla — Celovec, ker popravljajo most Sv. Ane preko Drave pri Zagorju na cesti med Grabštajnom in Galicijo. To stanje traja že od 20. februarja in samo ob sebi umevno je, da sc prebivalstvo iz Galicije in vasi, ki je na ta promet navezano, upravičeno razburja, ker je prometna zveza pretrgana in zaradi tega promet na drugo stran Drave silno otežkočen. Neverjetno je, da poštna uprava pet let po vojni kar kratko in malo ustavi tako nujno prometno potrebo. Kako nerodno je za šolarje, ki se vozijo višole v Celovec in za vse one, ki imajo opravka na tej ali oni strani Drave. Če bi imela poštna uprava interes na tem, da bi bilo prebivalstvu v času razvitih prometnih možnosti tudi tu- orodja in prepotrebna popravila svojih poslopij morajo odlagati na nedogleden čas. Gotovo neveseli pojavi in zaskrbljen pogled v bodočnost. Naš kmet postaja'berač v državi. Prav je, če govorijo o fondih za utrditev kmetij, o različnih subvencijah in kakor je bilo prej nekdaj o razdolžitvi in predložitvi, toda naš kmet ni za to tukaj, da bi moral živeti od miloščine poleg svojega poštenega in težkega dela. Nič drugega ne zahteva naš kmet, kakor takšno gospodarsko politiko, da bo prejel za svoje pridelke takšne cene, da bo tudi njegovo pošteno delo pravično in primerno plačano ter ne bo za svoj trud opeharjen. Le tako bo lahko primerno plačeval svoje kmečke delavce, kar bi zelo odpo-moglo občutnemu pomanjkanju delavcev na kmetih. Tudi to so problemi, ki jih bo mogoče reišiti le v močni kmečki organizaciji. kaj ustreženo, bi pač morali misliti in uvesti prestopni promet ob dravskem mostu, kar bi bilo prav lahko mogoče, da bi vozil avtobus iz železne Kaple in na drugi strani iz Celovca do mostu Sv. Ane, kjer bi potniki prestopili ter bi bilo na ta način prebivalstvu ustreženo.Toda poštni upravi na tem ni ležeče in ji je vseeno, kako naj si prebivalstvo pomaga, ker gospodje pri poštni upravi te prometne zveze ne potrebujejo, ker imajo čas in se s svojimi osebnimi avli vozijo, kamor se hočejo. Tudi njim je vseeno, če so šoferji, ki kljub svojemu odgovornemu poklicu radi delajo brezposelni. Pripomnili moramo tudi in obsojali, da vozi, kadar vozi, na tej liniji, avtobus v najslabšem stanju, stara kareta, ki dela šoferju zaradi svoje starostne onemoglosti vsak čas preglavice na veliko nevoljo potnikov. na razstavo kuharskih izdelkov, ki bo v nedeljo, dne 26. 3. 1950 od 8—18 ure pri Rutarju v žitari vesi Slovenska kmečka zveza Zaradi tega je naša zahteva, da poštna uprava pri mostu Sv. Ane nemudoma uvede prestopni promet in da na cesto železna Kapla — Celovec avtobus kakor se spodobi. Pri železniškem mostu pri Tinjah — Kamenu morajo potniki še vedno korakati peš črez Dravo in to že celo zimo, ker kakor se zdi popravljajo most s polževo počasnostjo. Bistrica v Rožu. Volivni boj je za nami. Kjer smo Slovenci nastopili enotni in združeni, tudi uspeh ni izostal. To dejstvo naj nam bo za bodoče resen opomin, da moramo le združeni in složni tudi nekaj doseči. To naj premislijo in preudarijo vsi listi, ki temu iz kakih strankarskih ozirov ali osebnih koristi nasprotujejo. Enotnost se je pri nas posrečila vsaj v toliko, da smo se združili na kandidatni listi, čeprav je volivni predlog nosil strankarsko ime KLS, Tako smo šli skupno v volivno kampanjo in si priborili en mandat. Ali pribiti moramo, če bi se vsi zavedali in storili svojo narodno dolžnost, bi dosegli gotovo dva mandata. Ne drži in velja, kakor pravijo nekateri, da živijo od vseh, drugi pravijo, da so odvisni od tega ali onega podjetja, tretji, da se bojijo zamere in raje ostanejo doma. Taka bojazljivost je seveda škodljiva is koristi samo nasprotnikom, samim sebe pa nikakor ne. čim več nas bo, tem močnejši bomo in narodna dolžnost in narodni ponos nam velevata, da se poslužujemo danih pravic, kakor so volitve. Sveče. Pri nas se je nenadoma pojavila ohromelost svinj. Za zatiranje te zelo nevarne bolezni pa je oblast izdala zelo stroge odredbe, ki jih kmetje tudi upoštevamo in se jih točno držimo. Zdi se nam pa, da bi bila na mestu večja previdnost, kakor pa da vržejo obolele svinje kratko in malo na tovorni avto in jih vozijo po dolini čez Rožek in oh Vrbskem jezeru v Celovec. Wirijnj'žiX’LTiur,LJ'TiiO,rTijrLriir’iJ'TiJ^’Lrxjr’i,.rLr'E.r,žur,Lr%^ PREŽIHOV V O R A N C : II I I POŽGANICA Pater Lobisser iz samostana v Sentpavlu je takrat užival velik ugled • koroških nemško-nacionalnih kro- **h. Ril je eden izmed organizatorjev Heimatsohutza v Laboški dolini je med drugim spravil na noge ‘kdi samostansko pristavo v Granic-'•lu. Zato je dobil častni priimek »Heimatpater11. Sonce je bilo že precej visoko nad \9horjem. Skoraj dobro uro so hlap-že molče korakali po suhi, skoraj [••‘ašni cesti navzgor po Graniški do-htti. Narava okrog njih je bila vi-tredno sveža in vsa v cvetju in ze-Taju; mala, a rodovitna Grani&ka *°linica, obdana s položnimi griči in 2®ana po svojih sadonosnikih, po *v«jem prijetnem toplem podnebju, J(‘ bila podobna razkošnemu vrtu, Polnem samih rož. Zrak je dišal od 'vetja. Ponosno in samozavestno so korakali samostanski hlapci po cesti, •okler je bilo še hladno. Izpred hiš s polj so ljudje radovedno ogle-*°vali teh osmero oboroženih mož v •elavniških oblekah. v »Kam pa, Anderle?“ so jih izpraševali. "Na čuše!“ Tu pa tam je katerega iznenada prijelo, da je zavpil: ,,Heil Karnten, dol s Srbi!“ Ivo so šR mimo Kadivnikove krčme, se je iz nje vsula kopa gostov, ki so že nekaj dni popivali na račun ogrožene domovine, čeprav so bili delovni dnevi. ,,'Heil Karnten!“ ,,Heil!“ so odvrnili hlapci. „Anderle, ali si komandant?11 je vpil Gigulnik, tolst in zagrljen kmet iz gmartna. Anderle se je v zadregi režal, a Gigulnik je nadaljeval: „Moj je tudi že tam, iz šmarlna je včeraj odšlo dvajset mož. — Če bo treba, pojdem še jaz. Bomo že pokazali čušem . . .“ Medtem so drugi prinesli nekaj vrčev pijače. ,,Pijte!11 so vpili gostje. ,,Kadar gre za domovino, je treba piti!11 Samostanski hlapci so drug za drugim navezali vrče. ,,Kam pa prav za prav greste?11 so se pozanimali gostje. „K Birnpamarju, tam je naša komanda!11 ,,Torej srečno pot! Gotovo se vidimo. Heil Karnten!11 Pijanci so odhajajoče bojevnike še dolgo opazovali izpred gostilne. Samostanei so prišli do samotnega kraja, kjer ni bilo žive duše na spregled. Tedaj se je Moti oglasil: ,,Oddahnili se bo treba!11 ,,Tudi jaz mislim tako!11 je pritegnil švedrasti Miha. Nihče ni ugovarjal in vseh osmero se je spravilo v rob nad cesto, kjer je bila zemlja že suha in si brez nevarnosti za revmatizem počival. Drug za drugim so pometali puške v travo, odpasuli bajonete in se spravili nad nahrbtnike. Pri tem je spregovoril edini Tiče : ,,Prekleto, ko sem lani novembra vrgel puško stran, nisem mislil, da jo bom v tako kratkem času spet oprtal.11 Malica se jim je prilegla in cel puč je moral plačati ceho. ,,Kako dolgo utegne to trajati?" je pobaral Gregl. ,,Sam Bog ve „In če bi se zavleklo . . .?“ ,,Se bo pa zavleklo!11 se je odrezal Jorgl. Počasi so se izkopali iz trave, oprtali nahrbtnike in orožje ter jo mahnili dalje. Sonce je že pošteno pripekalo in znojili so se pod bremeni, ki so jih nosili. Pomagalo jim ni niti to, da se je dolinica začela ožiti in se je cesta pogosto vila v senci drevja in gozdov, ker je hkrati lezla vkreber. Že nekajkrat so počivali in se krepčali iz drugega puča. Z nekega polja so jih spet opazili okopavalci krompirja, skoraj same ženske in otroci. „Heil Karnten!11 so se drli proti njim in jim mahali z motikami. ,,Zdaj mi pa že kar v uho pišite!" je zagodrnjal Jorgl in pljunil. ,,Res je, tega ho kmalu dovolj...11 sta rekla tudi Tiče in Miha. Ko so priišli že precej visoko iz globine, so si spet izbrali primerno mesto, da so polegli h kosilu. Izpraznili so drugi puč in tudi tretjega do polovice, potem se je Gregl zleknil v travo in rekel: ,,Eno uro me ne spravite nikamor!11 Iz ene ure sta bili dve. Volar Anderle, ki je kot vodja oddelka čutil neko odgovornost, je moral napeti vse sile, da je tovariše spravil iz trave. Le z nejgvoljo so se drug za drugim skobacali pokonci. „Prekleti čuši!“ je klel Gregl, oprt z obema rokamja na rušo i* strmeč v vijugasti Granictal pod seboj, kakor i)i iskal samostanski ma-rof, ki se je že davno skril za kole-naslo reber legerbuških hribov. ,,No, pa pojdimo!11 se je slednjič skobacal tudi on. Prej je hotel še navezniti iz puč«, toda ko ga je dvignil, je skoraj preplašen vzkliknil: „Johanu je treba vzeti puč; saj vidite, da je skoraj že prazen Hlapec Johan, razvaljen čl°vek kakih pet in trideset let, s precejšnjo golšo, ki ga je bila obvaroval« pred svetovno vojno, mož, ki je veljal za malo prismuknjenega, se je zvito zarežal, rekel pa ni besede. ,,Najbolje je, da izpijemo iše to betvo!“.so zdaj predlagali ostali. Tu se je vmešal Anderle: ;,Pot je še dolga — do Birfipa-marja moramo malo štediti!11 „Cigan!“ je klel žejni Gregl Johana in se vdal s težkim srcem. Počasi se je karavana pomikal« navkreber, posebno ker je stareg« nadušljivega Motla resnično začelo Uspešnejše, lažje pridelovanje pese Pesa nam da iz zemlje razmeroma največ pridelka, največ redilnih snovi. Posebno sladkorna pesa, ki je 2 in pol krat redilnejga od navadne, debele ekendorfske sorte. Do-čim so ekendorfska, mamut-pesa in druge debele sorte prikladne predvsem za molzne krave in za plemenske svinje pred in po oprašenju, je sladkorna pesa, ki se razmeroma tudi zelo dobro in dolgo drži v kleti, za pitanje svinj enakovredna krompirju. Vse naše trudapolno delo pa nam bo pesa najbolje poplačala, če ji kolikor mogoče dobro gnojimo. Dajmo ji na 1 ba 400 kg hlevskega gnoja, 200 do 300 kg kalijeve soli, 300 do 500 kg superfosfata (ali tomaževe žlindre, ki pa bi sedaj spomladi komaj mogla še polno delovati) in 300 kg apnenega amonijevega solitra. Pesa ljubi tudi, predvsem na težji zemlji, apno, ter ji zabranajmo na 1 ba po možnosti in potrebi 300 do 600 kg živega ali 600 do 1200 kg ogljikovokislega apna nekaj tednov pred setvijo. Fosforno in kalijevo gnojilo zaorjemo spomladi skupno s hlevskim gnojem, dočim tretino salpetra zavlačimo tik pred setvijo, ostali dve tretini pa damo kot naglavno gnojilo v enem ali dveh odmerkih pred in po raz-redčenju ter ga sprašimo takoj tudi pri okopavanju ali osipanju v zemljo. Salpeter nikakor ne sme prosto ležati na njivi. -'Treba ga je vedno takoj po trošnji plitko spraviti v zemljo. Rahljanje zemlje je za peso pol gnojenja! Ker pa je ročno okopavanje drago in na večjih površinah skoraj neizvedljivo, skušajmo to izvesti z brano in s stroji. Predno mlade rastlinice pokukajo iz zemlje en- ali dvakrat vlačimo z lahkimi branami, ki imajo navpične in tope zobe, da ne izruvamo semenja. Čim so pesni kalčki dosegli dolžino 4 cm, spet lahko branamo vse dotlej, dokler ne razredčujemo oz. pesne vrste ne razkopavamo. To je tedaj, ko so rastlinice napravile dva ali tri liste. Brananje do tega časa večkrat po potrebi ponovimo z branami, ki imajo ostre in bolj redke zobe. če smo dobro vlačili, smo si prvo kop v vrstah somih lahko povsem prihranili. Čim so pesne vrste dobro vidne, lahko za rahljanje med vrstami uporabimo razne okopalnike oz. okopal-ne stroje. V pričetku strojnega okopavanja ulij bi imeli okopalniki gosji nogi podobne lemeže. Pazimo, da mladih rastlinic ne zasujemo. Tako izvršeno razredčevanje oz. razkopavanji' z raznimi motikami in kopači-cami (Rubenkrehle), da ostanejo v vrstah v razdalji 20 do 30 cm posamezni šopi pese, nam nudi tudi to prednost, da si prihranimo pri tem mnogo ročnega dela. štiri tedne po razredčen ju izvršimo okopavanje okrog šopov in odstranimo pri tein preostale dvojne pesne rastline. Pre- pozno odstranjevanje preostalih pesnih rastlinic v krimske namene se navadno ne izplača, ker glavne pesne korenine vsled tega preveč zaostanejo v rasti in debelitvi. To okopavanje (štiri tedne po raz-redčevanju), ki je tudi edina ročna kop pri pesi, ako smo pravilno vlačili in uporabljali vprežne okopalnike, najboljši izvršimo s takimi motikami (Ziehacke), s katerimi samo vlečemo, ne pa s starimi motikami (Schlaghaeke), s katerimi smo v vrsti naprej udarjali in sproti z nogami spet stlačili komaj zrahljano zemljo. Vsak poljedelec naj ima mrežno Prano Kaj je namen hrananja in kuk-šen pomen ima to za razvoj rastlin? — Namen hrananja je peteren in sicer razorano njivo, zdrobiti zemljo, preprečiti izhlapevanje zemeljske vlage, rahljati njivo in uničevati plevel. Za vse to pa ne zadostuje samo ena hrana, kajti ta bo za eno opravilo prelahka, za drugo pa pretežka. Zato v novejšem času za zrav-navanje in zdrobitev zemlje na njivi uporabljamo njivsko vlečo, ki na svežem oranju preprečuje prekomerno izhlapevanje zemeljske vlage. Njivsko vlečo napravi vsak sam iz dveh kratkih tramičev, ki jih položi eden za drugega ter med seboj zveže. če ima par močnih konj, njivsko vlečo lahko priklopi ob plug in s tem prištedi čas za enkratno brananje. Rahljanje zemlje, preprečevanje izhlapevanja zemeljske vlage in uničevanje plevela pa ni potrebno samo pred setvijo, temveč predvsem po setvi. Takrat pa ne more več s težko brano na njivo, kajti ta bi zemljo sicer zrahljala in tudi uničevala razvijajoči se plevel, obenem pa bi uničila tudi posevek in izruvala mlade žitne ali druge kulturne rastline. Za to nad vse važno brananje zemlje in oskrbovanje rastlin je potrebna lahka brana, ki ima dolge zobe, da njen greben ne poškoduje mladih rastlin. Lahka pa mora hiti zato, da zemljo na površju rahlja, da pa ne seže do mladih koreninic oz. do vz-klijajočega semenja. Obenem pa s tako brano v veliki meri zatiramo plevel, ker se ne bo mogel neovirano bohotiti. Takšna brana na 1 m delovne površine ne sme tehtati več kot 9 do 12 kg. Zahtevam na primerno težo, na dolžino zob in (kar je važno predvsem pri brananju krompirja) na gibčnost in prilagoditev zemlji, odgovarja mrežna brana ali mrežno česalo (Netzegge — Un-krautstriegel). Ta brana je tako lahka, da jo 4 metre široko vleče en konj in da v 10 urah pobranamo z njo več kot 10'ha zemlje. Za kaj vse jo lahko uporabljamo? 1. Za vlačenje žit, ko jih spomladi povaljamo. S tem na površju zrahljamo zemljo, da zemeljska vlaga ne izhlapeva ter zatiramo plevel. Pšenico s to brano lahko večkrat branamo. Za to delo smemo težko brano vzeti le tedaj, če je potrebno, da -razredčimo pregosto rž ali pšenico. 2. Prav lako je potrebno iti s to brano po jarinah že tretji ali četrti dan po sejanju in tudi še pozneje, ko se je posevek že razrastel. Jari-•ne pa ne smemo braniti, če je seme enkrat vzklilo in ko poganja drugi list, ker takrat bi napravili škodo. 3. Pri okopavinah (krompir, pesa, koruza) gremo s to brano spo--mladi večkrat čez njivo in sicer vselej, ko nam je dež napravil na površini skorjo ali če opazimo, da pričenja poganjati plevel. To nam silno olajša okopavanje. Uporaba hrane po dežju velja tudi za vse ostale mlade posevke. 4. Narobe obrnjena mrežna brana nam nadomesti, ja celo prekosi njivsko vlečo. Iz tega vidimo, da mrežno brano' potrebujemo zelo nujno in da nam čez leto zaradi mnogostranske uporabe ne ho utegnila zarjaveti. Nasprotno pa nam bo silno lajšala delo in — kar želimo — pomagala povišati pridelek. V interesu vseh kmetov pa je zahteva, da hi Kmetijska zbornica nabavo mrežne brane tudi subvencionirala. Blaž Singer Ne pripuščajmo premladih svinj za plem Razmeroma zadovoljive cene za mlade prasee (pujske) so lani in letos marsikoga zapeljale, da je pripustil premlade, nerazvite svinje k mrjascu. Upoštevajmo, da spolna zrelost ni isto kot lelesna zrelost. Za pleme smemo uporabljati samo telesno zrele živali. Prezgodnja uporaba mladih svinj za plemenitev spada med glavne nu-pake, ki se delajo pri nas v prašičereji. žival se mora najprej sama razviti in dorasti, potem (šele je tukaj zadostno jamstvo, da lahko dobimo od nje lepe mladiče. Le dobro razvite svinje z dobrimi lastnostmi nam morejo redno dati številne krepke mladiče, ki jih tudi z obilnim mlekom lahko vzredijo. iriirjrisTjnjiJir mr dajati. Sicer pa je bila pot zdaj prijetnejša, ker je šla po osojni strani. Ko so prišli do kmeta Štancerja, je And eri e dejal: ,,Tega pa poznam; bila sva skupaj na Rombonu. “ Domobranci so zavili proti hiši in nagli gospodarja, ki je gradil plot. „Kam pa vi?“ je pozdravil Štancer prišleče in ni mogel odtrgati oči od njih. „Domovino branit pred Srbi!11 je odvrnil Anderle in je prislonil puško k zidanemu podstavku široke lesene hiše. Vsi ostali so storili isto. ,,Sem si takoj mislil — ni strela — komaj smo spet začeli mirno živeti, pa se ti pritepe ta sodrga v deželo „Da —- in zdaj smo mi, ki plačujemo . . je menil Jorgl. „Kdo naj sicer plačuje, če ne mi? . . . Kdo pa je na primer na Rombonu plačeval — kaj, Anderle? Tega ne bova nikdar pozabila.11 Kmet je spravil hlapce v hišo in jim prinesel mošta. „Le pijte, da boste bolj korajžni in da jo bolje zagodete sovražniku! Kakor vidite, se nam tega spet obeta.11 In kmet je pokazal tja okrog do-movja, kjer je sadje pravkar začelo cveteti. Popili so nekaj grč mošta, nato je gospodar rekel: „Zdaj pa kar pri večerji ostanite. Imamo še nekaj ovna, ki smo ga zaklali za prvi maj. Do Birnpamarja imate itak le ge nekaj skokov.11 Anderle je imel pomisleke. „Dobro, že dobro, ali bojim se, da bi prepozno prišli.11 Toda Gregl in Tiče sta takoj segla vmes: ,,Kar naj bo, morda večerjamo danes zadnjikrat . . .“ Kmetica je zvarila ogromno skledo ovčje vkuhe ter še eno tako skledo laboških cmokov; celo Johan, ki je bil med njimi najbolj razvpit požeruh, je proti koncu omagal, toliko je bilo vsega. Že dolgo je legal planinski mrak na osamelo domovje in slabotna le-ščerba je osvetljevala začrnelo izbo, ko so zagoreli obrazi domobrancev še vedno sloneli okrog javorove mize. Moti se je sklonil nad njo in hr-čal, a Johan se je naslonil vznak pod božjo martro in tudi spal. Ostali so govorili o vojni. Nenadoma se je Štancer obrnil k peči, kjer je sedela njegova žena. „Stara, kaj misliš, ali bi ne šel malo z njimi na eno stran? Morda bi me pa le potrebovali?11* ,,Krava pijana!11 je skočila žena. „Kaj te briga politika!11 ,,Samo tako sem mislil. Ko človek vidi nekdanje tovariše, ga nekaj prime . . .“ se je zagovarjal Štancer. Ce te čugi puste v miru, jih daj še ti!11 se je dalje hudovala žena. ,,Kar doma ostani, bomo že sami opravili!11 je miril Jorgl. Ko je ura odbila deset, se je Anderle spomnil: „Zdaj je pa čas, da se spravimo, če hočemo biti še danes pri Birnpa-marju. Preteklo je dobre četrt ure, preden so spravili Motlna in Johana k zavesti in se skobacali iz hiše. Štancer je bil med tem napolnil spet vse tri puče; enega so pritrdili k Joha-novemu nahrbtniku, enega je vzel Tiče in enega Gregl. ,,Ne veš, kaj še vse pride!11 sta rekla ta dva. Anderle pa je vzel smolnico, katero je bil pripravil kmet za luč- Štancer jih je spremil do lese in še dolgo gledal za njimi, kako so.se kopali navkreber proti gozdu. ,,Le na desno — zmeraj na desno se držite . . .“ Toda marofskim domobrancem iz Granictala se je kmalu zmešala smer. Misleč, da se drže na aesno, so že pri prvem razpotju Krenili na levo. Vodila sta jih Štancerjev most in njegov černiševec. Le Svedrastemu Mihi se je stvar zdela malo sumljiva. ,,To je vendar na levo!11 je vpil. ,,Tiho bodi! Kaj veg ti . . .!“ Štancar je rekel, da bodo v pol ure na cilju, ako dobro vzamejo pot pod noge; zato so zdaj dobre pol ure brez oddiha in molče korakali navzgor v pričakovanju, da bodo zdaj, zdaj zagledali dobro jim znano sliko Birn-pamarjeve domačije na vrhu sedla. (Dalje) Kdaj pa doraste prašič? Na splošno velja, da doraste prašič, ko je star eno leto. Zato bi pred enim letom ne smeli uporabljati za pleme ne svinje, ne mrjasca. Vsi prašič* pa se ne razvijajo enako hitro. Lahko opazujemo, da se nekateri prašič* bolj hitro razvijajo in dosežejo gotovo težo že pred letom starosti, drugi pa včasih šele pozneje. Zaradi lega ne more biti vedno merodajni samo starost, marveč tudi ves razvoj živali, ki jo usposobi, da jo lahko brez škode začnemo rabiti za pleme. Zato je v redu, če zgodaj zrele, hitro rasle in dobro razvite mlade svinje (mogoče žlahtne pasme s pokončnimi ugesi!), ki imajo preko 100 kg žive teže, začnemo rabiti za pleme in jih pripustimo k mrjascu, ko so približno devet, deset do dvanajst mesecev stare. Zelo nepravilno in v ogromno škodo prašičjereje pa ravnajo oni gospodarji in gospodinje, ki vodijo k mrjascem šest do sedem mesecev stare svinjke. Takšne živali, ki niso še dorasle in potrebujejo za zgraditev lastnega telesa ge veliko redilnih snovi, ne morejo potem nikdar več postati dobre in krepke doječe svinje in tudi ne vzrediti zdravih, rastnih in krepkih mladičev. Kjer uporabljajo za pleme premlade svinje, tam tudi ni prav nič čudnega, če prašičjereja ni uspešna in dobi-čkanosna. Navadno se pridruži tak-gni nepravilni pragičjereji ge neprimerno in slabo krmljenje živali. Skušajmo torej veliko napako prezgodnje pripustitve mladih svinj odpraviti že v bližnji plemenilni dobi, kar bo le v veliko gospodarsko korist vam vsem, ki se pečate s plemensko vzrejo prašičev. Vernik Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4, Za vsebino odgovarja: France Košutnik. Tiska Robitschek & Co., Wien VIII., Hernalsergttrtel 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Hla-genfurt 2, Postschliefifach 17.