Poštnin* plačana v gotoriai PROSVETNI DELAVEC GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE _i o irmn S. 1951. Leto IL Reforma študija na VRS ? GLAS LE PEDAGOŠKE PROVINCE PRED OBČNIMI ZBORI strokovnih združenj Smo pred ustanovitvijo republiških strokovnih združenj. Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev je določil datume in dnevni red republiških ustanovnih občnih zborov strokovnih združenj. Ustanovna občna zbora združenja posebnega šolstva in predšolskih ustanov bosta decembra, ustanovni občni zbori republiških združenj strokovnega šolstva, profesorjev in učiteljev pa januarja. Po ustanovnih občnih zborih republiških združenj preneha delo Sindikata učiteljev in profesorjev in ga prevzamejo novo ustanovljena republiška združenja. Z zveznimi kongresi, ki bodo končani do meseca maja, bodo formalno tudi izpolnjeni sklepi Kongresa učiteljev in profesorjev Jugoslavije, da se Sindikat učiteljev in profesorjev reorganizira in se ustanovi pet strokovnih organizacij. V dosedanjih oblikah dela Sindikata prosvetnih delavcev oziroma Sindikata učiteljev in profesorjev so prosvetni delavci od osvoboditve do danes dokazali z neštetimi primeri vztrajne in težke borbe, kako še mora prosvetni delavec za novo življenje enotno z delovnim ljudstvom boriti z vsemi razpoložljivimi silami. Moči sta mu dajala ustvarjalna ljubezen za izgradnjo socialistične domovine in odgovorno vzgojno poslanstvo, ki ga ima do mladine in svojega ljudstva. V novih gospodarskih pogojih so se premaknile tudi vzgojne naloge prosvetnih delavcev. Resolucija III. plenarnega sestanka CK KPJ o nalogah v šolstvu je delo prosvetnih delavcev ocenila, obenem pa je vzgojnemu in izobraževalnemu delu ter vlogi prosvetnih delavcev nakazala tudi novo pot. In na tej poti sta glavni nalogi prosvetnega delavca temeljito vzgajanje in izobraževanje mladine in kulturno delo med ljudskimi množicami. Ce se Sindikatu učiteljev in profesorjev ni posrečilo izvesti vseh nalog, je to pripisati predvsem njegovi preveliki heterogenosti. Za boljše obvladovanje strokovnega (in s tem tudi ideološkega!) dela so nujno potrebne strokovne organizacije, ki svoje probleme dobro poznajo, ki čutijo svoje težave, imajo lastne težnje in posebne naloge in ki zato tudi mnogo koristneje vodijo, vzgajajo, podpirajo in vzpodbujajo svoje članstvo. V tem pa so tudi vse velike prednosti, začasno pa, dokler se nove organizacije ne utrdijo, tudi še ovire novih organizacij. Ni namreč nevarnost za delo nekaterih novih strokovnih združenj v tem, kot nekateri mislijo, da se zaradi manjšega števila članstva njihovo delo ne bo moglo takoj razmahniti, ampak je bila nasprotna največja škoda za nekatere stroke prosvetnih delavcev v dosedanji organizacijski obliki v tem, ker je ostajalo njihovo strokovno delo na isti, zapostavljeni točki, oziroma se je odvijalo samo v smislu upravnih ugotavljanj brez tesnejšega in toplejšega sodelovanja strokovnih delavcev. Le trdna vez med upravami republiških združenj in terenskih društev ter upravami društev in njihovimi člani bo razvijala toplo delovno torišče, odstranjevala organske ovire in tako ra-stla v odgovarjajočo in članstvu dragoceno organizacijo. Ker prehaja odgovornost za uspeh in napredek našega šolstva vedno bolj na družbeno podlago, bodo združenja in strokovna društva dobivala vedno važnejšo vlogo pri neposrednem upravljanju naše prosvetne politike. Čim globlji in širši bodo pogledi članstva na stanje, naloge in smoter naše prosvetne politike, tem močnejši bo njihov vpliv in toliko uglednejša bo njihova vloga. Če hočemo doseči uspešnejšo rešitev vzgojnih in učnih uspehov, moramo na prvo mesto postaviti skrb za lastno izobraževanje. Strokovno dobro podkovan človek pa najde v svojem življenju vedno dovolj opor za dobro in srečno delo. Če mu k temu pripomore njegova organizacija, je naredila veliko. Zato naj bo poglobitev znanja — ali vsaj pobuda za t0 — važna orietacija za društveno delo. Iz tega izvirajo naloge: pisanje novih učnih knjig, sodelovanje pri izpopolnjevanju učnih načrtov, natančnejše delo za boljšo organizacijo ekonomskih sredstev, razdelitve dobrin, prostorov, denarnih sredstev, zaščita kulturnih sredstev ter dobra organizacija prostorov, časa in načina dela sploh. To naj bo ena prvih skrbi naših novih organizacij. Ce danes nekoliko peša smisel za organizacijo, izvira to večinoma iz napačnih organizacijskih metod. Ker Posili sestankarstvo, ki nima pripravljenih osnov za reševanje pro- Z začudenjem smo v zadnji številki Prosvetnega delavca brali napoved tov. J. H. o ukinitvi izrednega-študija na VPŠ. V članku je močno poudarjen »princip rentabilnosti«, ki je v blagovno-denamih odnosih naše ekonomike odločilna postavka novih finančnih ukrepov. V vrednotenju prosvetnih pozicij pa se mi (čeprav nisem z ukinitvijo prizadet) zdi, da ni docela v skladu s socialističnimi težnjami izobrazbe širokih ljudskih plasti, v tem primeru učiteljstva. »Malenkostni rezultati« in »materialne obremenitve« niso dovolj prepričljivi argumenti. Saj ima n. pr. gospodarska fakulteta (ustanovljena 1947) med svojimi 700 vpisanimi študenti menda polovico slušateljev v službah širom Slovenije. Čeprav se počasi javljajo k izpitom, jim možnosti študija do danes nihče ne ospo-rava. V časopisih smo celo brali, da je istočasna praktična dejavnost teh slušateljev v skladu z nalogami fakultete, da je težišče učnega in ideološkega dela postavljeno tja, kjer nastajajo in dozorevajo gospodarski problemi, t. j. v praktičnem gospodarskem življenju. Če apliciramo že samo to ugotovitev na VPŠ, vidimo, da bo omejitev študija izrednih slušateljev, t. j. tistih, ki študirajo poleg svoje šolske službe, zadušila ono zakoreninjenost, ki jo je VPŠ doslej na terenu imela. Vem za primere, kjer so študijski napori posameznih učiteljev — izrednih slušateljev vplivali na vso okolico. Izredni slušatelji so bili najboljši referenti na konferencah, spretni debaterji pri sindikatu, njihove knjige in skripta so se širila z roke v roko tudi na osnovnih šolah. Med < izredhimi slušatelji ni bilo opaziti karierističnih tendenc, ki gredo za tem, da se prizadeti čim-prej »iznebi« osnovne šole in hitro presedla na gimnazijo, čeprav še nima diplome. Poznam med izrednimi slušatelji nekaj takih, ki še niso končali študija, ker hočejo nadalje službovati na osnovnih šolah in jih strokovnost enega ali dveh predmetov sploh ne veseli. Navdušujejo se za pedagogiko in metodiko vseh predmetov, da bi se usposobili za čim boljše vzgojitelje, čeprav so že učitelji z mnogoletno prakso. Vsem tem bo izpodrezana možnost, da bi študirali počasi in temeljito tudi v bodoče, čeprav prosvetna oblast z njimi doslej ni imela posebnih stroškov. Tolažba, da se bo v prihodnjih letih sprejemalo večje število rednih slušateljev iz vrst učiteljev (ne toliko gimn. abiturientov), bo dobrodošla onim mladim tovarišem, ki hrepene po rangu »predmetnega učitelja« nižje gimnazije. Ne bo pa s tem ustreženo onim, ki bi radi študirali zaradi interesa za pedagogiko, psihologijo in metodiko osnovne šole. Da je tudi taka poglobitev možna in tudi nujna, je najbrž naš sistem VPš docela spregledal. Zato se marsikomu ob redukciji študijskih možnosti na VPŠ vsiljuje vprašanje: Ali je VPŠ_ res samo »tovarna« za predmetne učitelje nižjih gimnazij? Zakaj ne bi bil več možen izreden vpis učiteljev, ki se zanimajo prvenstveno za poglobitev pedagoškega, psihološkega in metodičnega znanja? Po uredbi je naloga VPŠ v tem, da nudi slušateljem strokovno izobrazbo in jih dviga na tako ideološko raven, da bodo svojo stroko obvladali in jo znali mladini tudi posredovati in jo pripravljati za uspešno izvrševanje nalog na težki pot v socializem. Po izjavah slušateljev je šola strokovnemu, ideološko poglobljenemu znanju posvetila naj-večjo pažnjo in so diplomanti zares dobri slovenisti, zgodovinarji, bio- blemov, ne more in ne sme biti merilo za uspeh in delo organizacij, je potrebno, da se s pomočjo članstva strokovnih organizacij postavi strokovno delo na boljšo organizacijsko osnovo, ne pa da se kolektivno delo s pomočjo takih reakcionarnih sredstev zavira. Zato so delovni načrti v organizacijah potrebni, niso pa potrebni zaradi nekakega načrtnega napihovanja. Klubski prostori, knjižnice, pedagoški in strokovni aktivi, predavanja, individualni študij; izleti, debate, obiski in še marsikaj med sličnimi »nenačrtnimi posli«, ki jih naj vzgojitelj pri svojem delu uporablja, bodo prosvetne delavce samo mobilizirali za uspešnejše individualno in s tem tudi za boljše kolektivno delo, kar je v korist izgradnji socialističnega šolstva. Le s tako psihološko in organizacijsko premišljenim delom bomo mogli tesneje pritegniti pro- logi itd. V koliko so pa pridobili psihološke, pedagoške in metodične »podkovanosti« (saj je vendar »Višja pedagoška šola«!),,o tem se absolventi sami izražajo, dokaj ne-p o v o 1 j n o. Ni namen tega članka iskati krivce za podcenjevanje pedagoških predmetov v prid drugim predmetnim skupinam. Prav gotovo bomo še imeli priliko mnogo o tem slišati, ko se boto posledice pokazale v praksi. Tov. J, H. se proti slabostim tudi sam bori, vendar bo reforma z ukinitvami za notranje izboljšanje dvomljive vrednosti. Ce se take direktive pojavljajo v Zveznem merilu, je redukcija tem bolj nerazumljiva. Saj so celo VPŠ v stari Jugoslaviji dovoljevale izreden vpis in opravljanje izpitov šolnikom daleč iz province. Naš znani pedagog tov. Gustav šilih je n. pr. diplomiral na 4 letni VPŠ v Zagrebu kot eksternist. V Beogradu so se n. pr. v nadzorniškem oddelku VPŠ slušatelji v 2 letih mogli poglobiti v pedagogiko, psihologijo in V v s e metodike predmetov osnov, in višje narodne šole, diplomski izpit so P a lahko opravili tudi kot privatisti (2 iz Slovenije 1. 1938 in 1940). Ta izpit je bil posebno težak, ker je za posameznike trajal 3 dnir zagovor naloge ali spisanega in tiskanega peda- Dajemo pregled števila društev in delegatov za posamezna združenja: I. Združenje učiteljev: 33 društev — 4125 članov; II. Združenje profesorjev: 25 društev — 1320 članov; III. Združenje prof. strokovnih šol: 6 društev — 360 članov; IV. Združenje vzgojiteljev: 9 društev — 290 članov; V. Združenje učiteljev posebnih šol: 7 društev — 95 č!aoov. Po okrajih volijo društva nasled- nje število delegatov: OKRAJ: I. ll. III. IV. V. Celje-m. in okol. 4 2 2 1 1 Črnomelj 1 1 — — 1 Gorica 3 1 — 1 — Grosuplje 2 1 — — 2 Idrija 1 1 1 1 — Ilirska Bistrica 1 1 — — — Jesenice in Radov. 2 1 — 2 1 Kamnik 2 1 — 1 1 Kočevje 1 1 — — — Kranj-m. in okol. 3 2 2 3 2 Krško 3 1 — 1 — Lendava 2 — — — -r Ljubljana-mesto 10 12 12 8 10 Ljubljana-okolica 3 1 — 1 — Ljutomer 2 1 — 1 1 Maribor-m. in okol. 5 4 3 3 1 Murska Sobota 2' 1 1 1 — Novo mesto 2 2 — 1 — Poljčane 1 1 — 1 1 Postojna 2 1 — 1 — Ptuj 3 1 — 1 — Radgona 1 1 — 1 — Sežana 1 — — — —^ Slovenj Gradec 2 1 — 2 — Šoštanj in Mozirje 2 1 — 1 — Tolmin 2 1 — 1 — Trbovlje 2 1 — 1 1 Trebnje 1 — — — — Iz pregleda je razvidno, da nekatera društva nimajo v vsakem okraju delegata, in to tam, kjer ni dovolj članov za samostojno društvo. V glavnem velja to za društva vzgojiteljic, društvo učiteljev posebnih šol in društvo profesorjev strokovnih šol. Pogoje za osnovanje društva vzgojiteljic imajo še okraji: Gorica, svetne delavce v koristnejše kolektivno sodelovanje. Uveljavljanje posameznikov se v društvenem delu pospešuje samo z bogatejšimi individualnimi izkušnjami, z globljim znanjem in hkrati z naraščajočim čutom za osebno odgovornost pri kolektivnem delu. S tem v zvezi naj vsa društva pri svojem delu razpravljajo tudi o našem strokovnem tisku. Na svojih sejah sta Pedagoško društvo LRS in Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev sklenila, da bosta od novega leta dalje svoji glasili »Sodobna pedagogika« in »Prosvetni delavec« pošiljali le svojim stalnim naročnikom na individualne naslove proti rednemu mesečnemu odplačevanju, ki se bo odvajalo istočasno z društveno članarino (za »Prosvetnega delavca« po 25.— din, za »Sodobno pedagogiko« po 30.— din mesečno). Članstvo vseh druščev prosvetnih goškega dela, pregled pedagogike in psihologije, vpogled v vse metodike in zakone, celodnevno nadzorovanje večrazredne šole z lastnim nastopom in konferenco, vse pred 5 člansko komisijo ministrstva prosvete in VPŠ. Tako ima organizacija VPŠ v nekaterih republikah že svojo tradicijo, saj so iz teh šol izšli mnogi znani pedagoški delavci. Zato mi je klic po redukciji nepojmljiv, če govorimo o napredku. Mislim, da bi našemu pojmovanju socialistične demokracije v šolstvu odgovarjalo, da bi delo VPŠ ostalo najtesneje povezano z mrežo njenih slušateljev širom Slovenije in da bi se pod njenim vplivom izboljševale metode šolskega dela kot rezultati znanstvenih pedagoških dognanj. Padec števila vpisov in padec števila onih, ki so opravili izpite, še ni dokaz, da je treba začeti z raz-formiranjem! Namesto redukcije študijskih možnosti je potrebna reorganizacija in temeljita izpopolnitev pedagoške skupine, pa tudi odkrivanje novih povezav z učiteljstvom v provinci. V VPŠ bi potem vsi gledali svetilnik napredka, ki s svojimi uspehi sveti tudi v poslednjo hribovsko vas. EV. Idrija, Jesenice in Radovljica, Ljub-Ijana-okolica, Postojna, Sežana, Šoštanj, zato smo iz teh krajev pozvali tudi delegate na ustanovni občni zbor. V nekaterih industrijskih centrih so nižje strokovne šole, kjer poučujejo učitelji, in bi jih bilo treba vključiti v ustrezajoče društvo. Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev Slovenije je že razposlal pooblastila delegatom za občne zbore društva učiteljev posebnih šol in društva vzgojiteljic, ostala slede v bližnjih dneh. Vsi delegati naj se pripravijo za diskusijo na občnih zborih, da bodo odbori novih društev seznanjeni s problemi. Naše dosedanje odbore Sindikata učiteljev in profesorjev naprošamo, da nam čim preje pošljejo natančno statistiko o številu članstva v novih društvih (odgovor na okrožnico štev. 23/11). Te statistike nam še dolgujejo: Kranj za učitelje, strokovne šole in vzgojitelje, Črnomelj, Kočevje, Slovenj Gradec, Postojna za učitelje, Jesenice in Radovljica, Poljčane, Gorica, Sežana. V naslednji številki »Prosvetnega delavca« bodo objavljene teze iz glavnih referatov na občnih zborih združenj. Obveščamo vse tovarišice in tovariše učitelje, profesorje, defektologe in vzgojitelje Ljudske republike Slovenije, ki želijo pristopiti k mešanemu pevskemu zboru učiteljev in profesorjev »Emil Adamič«, da se pristopne prijavnice že razpošiljajo, in sicer na okrajne odbore Društva učiteljev in Društva profesorjev, kjer bodo v najkrajšem času na razpolago. Besedilo prijavnice bo objavljeno še posebej v dnevnem časopisju za primere, ko posamezni re-flektanti iz kakršnega koli razloga ne bi mogli dobiti prijavnega obrazca. Izpolnjene prijavnice sprejema Iniciativni odbor pevskega zbora učiteljev in profesorjev »Emil Adamič«, Izvršni odbor Ljudske prosvete delavcev naj vzame ta »davek« kot eno svojih častnih dolžnosti v naši skupni borbi za izboljšanje uspehov pri organizaciji vzgoje in izobrazbe. Naša nova strokovna društva in združenja večinoma še nimajo tradicije. Pot so jim nakazale potrebe, temelje pa jim bo zgradilo naše članstvo samo. Teoretično in praktično delo članov novih strokovnih društev bo s tem življenjsko mnogo bolje povezano, kakor je bilo doslej. Ce se bo kulturna borbenost prosvetnih delavcev tudi nadalje razvijala s pravilno metodo dela in v dobri povezavi z ostalimi delovnimi množicami, če bodo prosvetni delavci znali ščititi svoje kolektivne, socialistične in individualne pridobitve in jih še razširjati, smemo s pravico pričakovati, da bodo naše nove organizacije pomenile nov temelj v razvoju socialističnega šolstva. Zorn Jože 0 poslovanju s članskimi znamkicami (Navodilo dosedanjim in novim blagajnikom) Ko so blagajniki dosedanjih podružnic SUPJ pobrali članarino, to je za december in eventualno zaostalo članarino za pretekle mesece, odposlali obračune o porabi znamkic in nakazali denar po kvotah, so za dotično podružnico opravili poslovanje s članskimi znamkicami Važno je pri tem, da res uberejo vso članarino in jo obračunajo takoj; kdor tega ne stori, bo zadolžil svojo podružnico, ji pripravil neprijetno in zamudno izterjavanje, hkrati pa bo že kar skraja povzročil zmedo v računskem poslovanju društvu, ki prevzame nasledstvo dosedanje podružnice. Skoraj vsakemu blagajniku dosedanje podružnice bo nekaj znamkic ostalo. Kam z njimi? Po sklepu Centralnega 'sveta (bivšega Centralnega odbora ZSJ) ostane postopek z znamkicami isti ko doslej, ostane tudi progresivna članarina po razredih, kar pomeni, da bodo imeli tudi blagajniki novih društev z znamkicami enak posel, kakor so ga imeli dosedanji podružnični blagajniki. Zato preostalih znamkic ne vračajte RO-SUPJ! Predajte jih na potrdilo v trojniku blagajniku novega društva, RO pa vrnete eventualno le znamkice za razrede, kakršnih bi novi blagajniki ne mogli rabiti. Od potrdil o znamkicah, predanih novim društvom (za potrdila vzemite obrazce, ki jih rabite za naročanje znamkic), zadržite en izvod za blagajniška dokazila dosedanje podružnice, en izvod prevzame novi blagajnik za blagajniško potrdilo svojega društva, tretje potrdilo pa pošljite RO zaradi evidence, kje se znamkice nahajajo. Tudi za znamkice, ki jih eventualno vrnete RO. napravite potrdilo v dvojniku, ki pošljete obe RO, ta vam en izvod vrne, da ga vložite med blagajniška dokazila dosedanje podružnice, drugi izvod zadrži za svojo evidenco. Novi — društveni blagajniki naj takoj naroče pri RO potrebno število znamkic, ker bodo potrebovali te že v januarju 1952. Denar od predanih znamkic pa v začetku zadrže v polni vsoti, ker šele kasneje dobe od svoje društvene centrale navodila za posamezne kvote in o tem, komu jih bodo nakazovali. Tudi obračunov o porabi znamkic naj ne dostavljajo RO-SUPJ, napravijo pa naj jih v lastnem interesu sproti. Hkrati opozarjamo nove blagajnike tudi na sklep plenuma RO-SUPJ o tem, da se istočasno s članarino pobira obvezna naročnina za »Sodobno pedagogiko po din 30.—, za »Prosv. delavca« po din 25.— in prostovoljni prispevek za Učiteljski pevski zbor po din 10.— mesečno. Blagajniki, ki bi se ne ravnali po tem sklepu takoj, bodo le sebi napravili težkoče in nered v svojem poslovanju. Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva 7/1, in sicer do 1. januarja 1952. Za upoštevanje kasnejših prijav se Iniciativni odbor ne more obvezati, ker bo treba po tem dnevu takoj začeti s pripravami za sprejemne avdicije in prvi sestanek zbora. Sprejemne avdicije bodo 6. januarja 1952 v Ljubljani, 13. januarja 1952 pa v Mariboru in Šentpetru pri Gorici (ali v Sežani). Vsak prijav-ijenec naj se zglasi k avdiciji v tistem kraju, kjer mu je to najbolj prikladno. Iniciativni odbor ne prevzame osebnih stroškov prijavljen-cev za potovanja k sprejemnim avdicijam. Ustnovni in hkrati prvi delovni shod članov pevskega zbora bo jv času polletnega odmora, torej bržkone v 2. polovici januarja 1952 v Ljubljani in bo trajal 4 dni. Poskrbljeno bo za brezplačno nastanitev in brezplačna prehrano članov pevskega zbora, tudi potni stroški bodo povrnjeni. Iniciativni odbor je tudi zaprosil za odobritev 75% -nega popusta na železnici za potovanja članov pevskega zbora učiteljev in profesorjev k skupnim vajam in nastopom tega zbora. Podrobnejša obvestila o datumu itd. bodo člani dobili na sprejemnih avdicijah. Pevski zbor učiteljev in profesorjev bo vodil dirigent ljubljanske opere in zborovodja pevskega zbora Slovenske filharmonije tov. Rado Simoniti, svoje sodelovanje in pomoč pa so doslej obljubili tudi priznani zborovodje tovariši Radovan Gobec, Jože Gregorc, Slavko Mihelčič. Iniciativni odbor pevskega zbora učiteljev in profesorjev »Emil Adamič« Priprave na republiške občne zbore so v teku ^ * Obvestila o pevskem zboru učiteljev in profesorjev Borba prosvetnih delavcev Francije Federacija prosvetnih delavcev Francije (FEN — Federation de TEducation Nationale), ki zajema napredna strokovna sindikalna združenja od vrtcev do- univerze in je avtonomna zveza prosvetnih delavcev z nad 180.000 člani, je imela svoj redni letni kongres 14., 15. in. 16. novemibra 1051 v Parizu. Na kongresu je bilo zbranih nad 300 delegatov iz vseh območij francoskega imperija. Ker so v strokovnih sindikalnih združenjih pripadniki različnih političnih prepričanj, se je tudi na kongresu odražal razvoj kulturnega boja, ki se v Franciji močno odraža prav v šolskih vprašanjih. Zato je ob drugih važnih vprašanjih, o katerih je kongres razpravljal (o mednarodnih odnosih, plačah in življenjskem standardu) zavzelo vprašanje laične šole najvažnejše mesto. Razvoj tega vprašanja pa sega za več kot pol stoletja nazaj, ko je prišlo v Franciji do ločitve med državo in cerkvijo ter istočasno do ostre ločitve med javnimi (državnimi) in »svobodnimi«, večinoma konfesionalnimi šolami. S tem porazom v šolstvu se cerkev še vse do danes ni mogla pomiriti. Ker ni mogla preprečiti ustanovitve državnih šol, se je cerkev neprestano trudila, da zgradi in izpopolni svoje katoliške šole, stalno pa obrekuje državne šole in na najbolj brezobziren način zastopa interese izkoriščevalskega razreda ter se z najreakcionarnejšimi metodami borbi za vpliv volivcev in staršev, da bi proti lastnim interesom podprli njene težnje v obliki zahtev novih zakonov in uredb, ki naj bi zopet dajale verskim šolam razne prednosti, predvsem pa visoko državno podporo. Šele pod režimom vichijske vla-' de, ko ;so na j višji cerkveni dostojanstveniki podpirali Petainovo hlapčevanje okupatorju, se je cerkvi posrečilo dobiti subvencije za konfesionalne šole, kar pa je bilo po osvoboditvi seveda odpravljeno. Cerkev, zadovoljina, da se ni zgodilo nič hujšega, je sprejela tedaj to brez odpora. Progresivne katoliške sile, ki so v zadnjih desetletjih v Franciji združevale svoj svetovni nazor s socialnim in demokratičnim mišljenjem, je oficialna' cerkev pred drugo svetovno vojno z znanimi »moralnimi« sredstvi preprečevala in skoraj uničila. Te sile, ki so bile udeležene pri odporniškem gibanju, so po osvoboditvi znatno narasle. Zdaj pa so prišle v težak položaj, ker morajo plačevati v svojem političnem gibanju račun za reakcionarno delo katoliške cerkve v Franciji. MRP, ki je hotela obnoviti tradicije naprednega katolicizma, je v takem položaju, da si mora s pomočjo cerkve zagotoviti tudi splošno podporo duhovništva, da bi tako ustvarila ravnovesje v vladi. Zaradi takega kompromisnega stališča pa od gibanja polagoma odpadajo sedaj tako tisti katoliški volivci, ki se zaradi zaščite vladajočih interesov rajši opredelujejo za desničarske stranke, kakor tudi tisti, ki se opredeljujejo za svobodno in demokratično smer v francoski politiki. Vprašanje subvencij katoliškim šolam, ki se jim je posrečilo pridobiti skoro petino šoloobiskujočih otrok, je tako po sili razmer v letošnjem letu postalo osrednje francosko politično vprašanje, ki je zaviralo rešitev mnogih perečih problemov in je razbijalo razne vladne večine. Novi šolski zakoni, ki so bili pred kratkim izglasovani, so bili zato sprejeti po neskončnih, večtedenskih debatah. Gmotne osnove so jim v zrcalu kongresa vsote v višini 0,2% do 0,3% državnega proračuna, ki so določene kot dodatek za vzgojo otrok, ki obiskujejo privatne kakor tudi javne šole. V takem političnem vzdušju se je razvijalo prosvetno politično vprašanje na kongresu FEN. Strokovna sindikalna združenja prosvetnih delavcev Francije so se pod vodstvom Federacije že vse leto borila za načelo, da naj vzdržujejo starši, ki hočejo vzgajati otroke v verskem duhu, take šole sami. Zato je borba »za laično šolo« glavni steber prosvetno političnega delovanja francoskih vzgojiteljev, kar je bilo tudi na kongresu sprejeto in odobreno kot skupno načelo vseh članov Federacije brez ozira na potek in zaključke vladnih večin oziroma šolskih- uprav in so se s tem strinjali tudi delegati svobodne šole. Kot drugo važno politično vprašanje se je na kongresu obravnavalo vprašanje mednarodnih odnosov. Tudi ob tem vprašanju je mnenje ogromne večine delegatov . v smislu sprejete resolucije, ki govori o enakopravnosti odločevanja vseh narodov in vseh držav. Komunistični delegati, ki so skušali po načrtu kom-informovskega diktata uveljaviti svojo mirovno resplucijb, niso uspeli. Poizkus enega od komunističnih delegatov, da bi preprečil pozdrav jugoslovanske delegacije, je doživel na kongresu popoln poraz, saj so govornika delegati prekinili in mu onemogočili nameravano »razpravo« o tem, kako hoče jugoslovanska delegacija, »ki zastopa anglo-ameriške imperialistične težnje, kompromi-rati njihov kongres«. Pozdravni govor našega delegata tovariša Milana Isakoviča je bil takoj za tem sprejet z velikim in toplim odobravanjem, ki ga niso kominformistični delegati niti več skušali prekinjati niti tedaj, ko je govoril o neprestanih agresijah diktatorjev Kremlja na naših mejah. Vprašanje sodelovanja z jugoslovanskimi prosvetnimi delavci se je konkretno manifestiralo na seji, kjer je naša delegacija podpisala s Francosko federacijo pogodbo za izmenjavo učnih knjig in učnih načrtov ter ob razgovorih z mnogimi prosvetnimi delavci, delegati, ki so bili na naših delovnih akcijah, konferencah ali kongresih v naši domovini. Zato. je bila tudi sprejeta resolucija mednarodnega sodelovanja, ki so jo predložili delegati socialistične večine, z nad 70% večino (CGT, francoski komunisti, so z .21% glasovali za svoje stockholmske teze, 9% delegatov pa se je vzdržalo glasovanja). Zaradi stalnega naraščanja cen življenjskim potrebščinam je kot tretje važno politično vprašanje kongres obravnaval zahtevo po reviziji in zvišanju plač francoskim prosvetnim delavcem. Poizkusu, ki ga je hotela izvesti vlada, da bi zvišala plače samo enemu delu članov v Federaciji, s čimer je hotela razcepiti enotnost akcije, se je kongres v celoti uprl in odobril stališče uprave, ki je odbila tak način reševanja materialnega vprašanja. Kongres je zasedal dva dni na plenarnih sestankih, en dan pa v sekcijah (v teh ne glede na strokovno pripadnost članstva). Odgovarjajoči sklepi sekcijskih sestankov so bili sprejeti na plenumu. Progresivna borbenost, razgledanost in brezkompromisna načelnost v obravnavanju problemov so prepletali delo všega kongresa. Pri tem je povezovala vse delegate skupna in enotna skrb za pravilen razvoj vzgoje in šolske politike, ki je v njihovih organizacijah zgrajena na širokem liberalnem načelu medsebojne nevtralnosti v splošnih političnih vprašanjih. Federacija (prosvetnih delavcev Francije s svojim generalnim sekretarjem tovarišem E. Lavergneom izpolnjuje v političnem, splošno kulturnem in pedagoškem smislu tudi v mednarodnem merilu v odločilni meri važno progresivno nalogo prosvetnih delavcev in je dobro, da bo odslej možno po njej še bolje izkoristiti priliko, da se prosvetni delavci Jugoslavije in Francije z medsebojnimi obiski tudi pri pouku spoznavamo in neposredno izmenjujemo svoje izkušnje J- Z- Združenje profesorjev Jugoslavije pristopa v mednarodno federacijo združenja profesorjev Kongres Sindikata učiteljev in profesorjev Jugoslavije je priporočil vsem profesorjem, naj razvijajo tesnejše vezi z različnimi narodnimi in mednarodnimi stanovskimi in sindikalnimi organizacijami. Sklenil je tudi, naj Združenje učiteljev Jugoslavije pristopi v Mednarodno federacijo združenja učiteljev (FIAI). Na kongresu Mednarodne federacije združenja učiteljev, ki je bil avgusta v Franciji, je bilo Združenje učiteljev Jugoslavije sprejeto v Mednarodno federacijo. Ob istem času je bila naša delegacija tudi kot gost povabljena na kongres Mednarodne federacije združenja profesorjev (FIPESO). Naše delegate je tudi ta kongres toplo pozdravil. Te dni je tajništvo Odbora za izvedbo sprejetih sklepov kongresa učiteljev in profesorjev Jugoslavije sprejelo vabilo generalnega sekretarja Mednarodne federacije združenja profesorjev za pristop k Federaciji. Odbor za izvedbo kongresnih sklepov je na svoji seji dne 10. novembra sklenil, naj: združenje profesorjev Jugoslavije prijavi svoj pristop v Mednarodno federacijo združenja profesorjev. Mednarodna federacija združenja profesorjev je bila osnovana 1. 1912. V Federaciji je včlanjenih 25 narodnih združenj, večinoma iz zapad-no evropskih držav. V njej so včlanjeni sindikati prosvetnih delavcev iz Francije, Anglije, Belgije, Danske, Škotske, Finske, Luksenburga, Švedske, Norveške, Nizozemske itd. Pred vojno je bilo v Federaciji včlanjeno tudi bivše Jugoslovansko profesorsko društvo. Razen sodelovanja za izboljšanje šolstva v srednjih šolah razvija Federacija zveze z vsemi mednarodnimi demokratičnimi pokreti prosvetnih delavcev po vsem svetu. Federacija tesno sodeluje z UNESCO. Skupno z Mednarodno federacijo združenja učiteljev pripravlja Federacija profesorjev organizacijo Svetovne konfederacije prosvetnih delavcev. S tem, da Združenje profesorjev Jugoslavije pristopa v Mednarodno federacijo profesorjev, bo omogočeno jugoslovanskim profesorjem sodelovanje in povezava z najrazno-vrstnejšimi profesorskimi združenji. (Po »Prosvetnem pregledu«) Stavka francoskih prosvetnih delavcev Francoski državni uslužbenci se vztrajno potega jo za to, da se jim z revalorizacijo plač poboljša položaj. Te njihove zahteve so privedle do tega, da se je v mesecu aprilu t. T. pripravil zakonski načrt, ki pa po mnenju prosvetnih delavcev ni zadosti upošteval posameznih strok v državni službi, ki so bile — kakor tudi drugi državni uslužbenci — zapostavljene že pri prejšnjih revalorizacijah plač. S tem je nastalo nesorazmerje med njihovimi plačami in med prejemki, ki jih imajo nameščenci v industriji. Nezadovoljstvo zaradi tega se je pokazalo že v juliju, ko so sindikalne organizacije srednješolskih profesorjev načelno sklenile, da bodo v jesepskem izpitnem roku začele s stavko. Med počitnicami so imeli razgovore z drugimi sindikalnimi učiteljskimi in profesorskimi organizacijami in so se. sporazumeli z vsemi sindikati, ki so združeni v Federaciji prosvetnih delavcev. Po tem sporazumu so osnovali skupni ak-cljisiki komite prosvetnih delavcev za vodstvo stavke. Ta komite je izdal 11. septembra nalog za stavko. Ker je šlo pri stavki le za izpite, ki naj bi bili po raznih šolah v jesenskem roku, je francoski prosvetni mini- ster s posebno odredbo odložil vse izpite za 14 dni v upanju, da se do takrat najde izhod iz situacije. Soglasno z zainteresiranimi ministrstvi je bila izdana uredba, ki je menjala zneske plač in višino stanovanjske doklade. Akcijski komite pa je bil mnenja, da je tak poboljšek premajhen,- in je svoj nalog obdržal v veljavi. Stavka, ki je bila edina v zgodovini francoskih prosvetnih delavcev, je zaradi dijakov končala dne 25. oktobra po več ko šesttedenskem trdovratnem boju. Sporazumeli so se po uspeli posredovalni akciji, ki so jo opravili dekani prirodno-ma-tematičnih in filozofskih fakultet pariškega vseučilišča. Stavke so se udeležili prosvetni delavci osnovnih, srednjih in visokih šol. Stavka je bila opomin francoski javnosti, da se z njo opozori na stanje in zahteve učnega osebja. Francoski tovariši so v tem oziru popolnoma uspeli in dosegli deloma tudi nekaj materialnih . uspehov. Razen tega jim je priznala vlada tudi nekatere njihove še nepridobljene pravice in jim obljubila, da jih prizna z novim predračunom. (Iz »Prosv. pregleda«) »DAN NARODNEGA PROTESTA« Francoski skupščini sta bila predložena dva zakonska načrta: prvi se nanaša na dijaške štipendije, drugi na otroške doklade za učence v osnovnih šolah. Ta dva načrta sta bila za francoske prosvetne kroge povod, da so razvili veliko bitko za laično šolo. » Gre namreč za to: Zakon Andr. Marie predvideva, da bi francoska država v prihodnje dajala štipendije ne samo učencem v državnih šolah, pač pa tudi učencem, ki obiskujejo zasebne šole, ki pa so pod verskim vplivom. Zakon Barangejev pa predvideva ustanovitev posebnega računa pri državni blagajni, iz katerega naj bi se izplačevalo za vsakega otroka v osnovni šoli za vsako šolsko trimesečje po 1000 frankov, skupno po-3000 fr. na leto, brez ozira na to, ali obiskuje javno ali zasebno šolo. Skladi, ki bi se ustvarili z izplačevanjem teh doklad, bi služili: pri javnih šolah za njihovo vzdrževanje in njihove potrebe, pri zasebnih šolah predvsem za revalorizacijo plač učiteljstvu na teh šolah. Mnenje, da načelo laične šole, ki je uzakonjeno v Franciji že tri četrt stoletja, francoski narod obvezuje, da priskrbi sredstva za vzdrževanje in delo samo javnih šol, je privedlo francoske prosvetne delavce do sklepa, da sta zakona nevarna za omenjeno načelo. Zato so začeli v svojem strokovnem in sindikalnem tisku široko kampanjo proti tema zakonoma ter so se obrnili na javnost in na starše otrok s prošnjo, naj jih podpro v njihovi akciji. Razen tega je organiziralo francosko učiteljstvo za 9. november t. 1. »Dan narodnega protesta« in je ta dan prestalo delo v vseh šolah. žafusiu s (atlouauia f* ftaslajkskm o&caju V Postojni so uprizorili igralci iz Cerknice »Tri vaške svetnike«. Igra je dobro uspela in udeležba je bila tudi kar dobra. Z isto igro nastopajo sedaj tudi člani postojnskega SKUD-a Stane Semič Daki, vendar tokrat pri slabo zasedeni dvorani, čeprav so imeli zelo nizko vstopnino (10, 20, 30 din). V Starem trgu je oživelo kulturno prosvetno delo. Tovariš Ivan Mrcina vadj moški pevski zbor, ki bo nastop;’ že 29. novembra t. 1., pozneje bo priredil samostojen koncert _-vci so zelo požrtvovalni, saj jih večina hodi iz najbolj oddaljenih vasi, dačitm jih ni iz Starega trga, Loža in bližnjih krajev, vendar smo prepričani, da jih bo navdušila naša lepa pesem in bodo prišli vsi, ki so dobri pevci. Tudi igralska družina SKUD »Št. Prešeren« v Starem trgu je že nastopila z igro »Dva para se ženita«, ki je bila zelo obiskana, Na Rakeku so igrali ob priliki otvoritve obnovljene dvorane »Danes bomo tiči«, ki izziva sicer smeh, vendar se z njo ne morejo kdo ve kako postaviti; od Rakovčanov smo vajeni kaj boljšega. Tokrat jim lahko pogledamo skozi prste ker so vendarle »tiči«, saj so obnovili svojo dvorano. V Št. Petru na Krasu nastopajo z igro »Dekle z rožmarinom«, sicer so tam le za ples navdušeni, zato kar »sanirajo« svoje blagajne — v sindikalni dvorani je kar »permanentna« plesna prireditev vsak teden. Zgodi pa se tudi,- da se vročekrvneži stepejo, kar spada bolj) k fizkulturi kot pa h kulturi. No, pa bodo preboleli tudi to in se lotili kulturnega dela. Letošnja igralska sezona je pričela razmeroma zgodaj, zato upamo, da bo še bolj plodovita kot je bila lani. Želimo le, da bi gledali na naših odrih kvalitetna dela, s katerimi bi se mogla naša društva predstaviti tudi izven okraja. Zadnja letošnja številka Prosvetnega delavca bo izšla v dvojnem obsegu še pred novim letom, zato naj dopisniki s prispevki pobite! Tako stari kot novi naročniki naj takoj javijo svojim društvenim odborom točne naslove, ker bodo v letu 1952 prejemali list na dom. ZAPISI ob pouku slovenščino (Diskusijska tematika strokovnega aktiva) Poznati avtorja pomeni predvsem: poznati njegove tekste. Zahtevati moramo, da učenci avtorja čim več berejo, glavno profesorjevo delo je, da jih pri tem usmerja. Šola naj bi dala učencu predvsem zavest, da je to, kar tu pri literarnem pouku sliši, le majhen, zelo majhen del vsega zanimivega, kar nam neki pisatelj lahko nudi. Prepričati ga mora, da je poznanje avtorjev življenjsko smiselno in vsakdanje potrebno, zato bo pozneje nevezano vzel v roke knjigo in bo v njej tudi znal nekaj izbrati. V splošnem velja za nas, da še vedno premalo poznamo svojo literarno preteklost. Naš intelektualec je po gimnazijskem študiju še premalo zrasel z delom naših velikih tvorcev v preteklosti, da bi jih nujno želel imeti v svoji knjižnici in bi z njihovimi stavki hotel v pogovoru podkrepiti svoja sklepanja. Pogosto v šoli vse preveč samo naštevamo imena in se zadovoljimo s suhimi podatki,. ki jih učenec smatra za nadležno šolsko snov, potrebno za izpite in ocenjevanje. Ni čudno potem, da zanimanje za literarna dela pada in mladina išče svoje junake v smeli kovbojščini ali kvečjemu še v športu. Ljudje uživajo največ v romantično pobarvanih pripovedih, v eksotiki in v fantastičnem, mika jih nenavadno, naj bo še tako neverjetno. Značilno je, da sta med slovenskimi literarnimi liki Krjavelj in Krpan še najbolj prodrla v vsakdanji pogovor in to tudi v kmečkem okolju, medtem ko so tako življenjske Cankarjeve osebe še v današnjih dneh zaprte v precej ozkem intelektualnem krogu. Po vsem, kar se je po Cankarjevi smrti pri nas že zgodilo, lahko postavimo, da je Cankar še vedno premalo prodrl v našo živo zavest in iz njegovega dela še vedno premalo črpamo. (Kdo med nami n. pr. rabi izraz »popetrinil se je«, kdo ustvarja aluzije s Kačurjem ali Ferjanom itd.) Če se literarni pouk omeji na šolsko uporabnost, postane spoznavanje literature formalistično in neučinkovito. Treba se je stalno poglabljati v mislih in duha del, vživljati se v preteklost in v pretekle probleme, da tem laže sodimo o sedanjih. Vsaka ura ima nekaj: svojstvenega. Najdem neko primero z igralcem na odru: igralec večkrat igra isto vlogo, vednar jo vsako pot znova ustvarja. Tako tudi vsaka snov zahteva sebi primerne prijeme in je ne moremo reševati s samim prila-gojevanjsem nekih metodičnih kalupov. Pritegniti je treba učenčevo pozornost, delovati tudi na njegovo domišljijo, predstavni svet, ustvariti mu občutje dobe, avtorja, dela. Tako se bo predavatelj razživel v snovi, izživel v njej duševno in telesno s svojim intelektom in čustvom, bo ob snovi osebno prizadet — iz takega kontakta bo potem tudi učenec našel do snovi intimnejši, ne strogo šolski odnos. Ure, ko govorimo o Cankarju ali o Zupančiču, bi morale prinesti neko praznično vzdušje in učenec bi že iz vsega tega moral začutiti, da je tu nekaj več kot n. pr. pri Vodniku ali pri Valjavcu (ki jim ne kratimo zaslug, vendar so to bili le skromni težaki, a v onih se je genialno manifestirala slovenska narodna misel). Kakor nobena knjiga tako tudi še tako širok in poglobljen pouk literature ne more zadovoljivo prikazati, kaj šele izčrpati vsega, kar je bila duševna vsebina rodov in narodov. Zadovoljiti se moramo z največjimi in najpomembnejšimi, ki so gradili stavbo narodne in občečloveške kulture. Če gozd gledamo od daleč, ne moremo razbrati drevesa od drevesa, če pridemo bliže, opazimo, da je vsako drevo povsem drugačno, Svoj individuum, kakor bi lahko rekli in samo zase vredno zanimanja. Za naš šolski pouk bo obveljalo pravilo kvalitete proti kvantiteti: non multum sed multa. Učenci naj bi ,se predvsem zavedali, ko vstopajo v knjižnico, da je to, kar je tu spravljenega, dragocena dediščina in fe to človeštvo zbralo s trudom in naporom v dolgih tisočletjih. Če učitelj'' v učencu vzbudi spoštovanje do tega dela, je ustvaril tla, da se, razvija v njem kulturna miselnost. V knjigah so zbrani nikdar izčrpni zakladi duha, zakladi, ki jih devalvacije in klirinški tečaji ne morejo razvrednotiti. Več je človeštvu vreden n. pr. Faust kot »svetli demant kohinor« (Aškerc). O naši šoli veliko govorimo, samo pogosto obtičimo pri majhnih problemih, ki bi jih z večjim razumevanjem lahko mimogrede prebrodili, pri tem pa pozabljamo na druge, od katerih je odvisna kulturna podoba bodočega rodu. Pogosto po nepotrebnem preveč ideologiziramo, da učenci čutijo neko prisiljeno vnašanje heterogenih elementov v sicer organsko zamišljeni in izvajani literarni pouk. Napredne ideje so vedno zmagovale, ne da bi jih stalno imeli na ustih, sicer postanejo parole, ki izzvene-vajo v prazno. Tudi s samim programatizira-hjem je malo narejeno; če bi v šoli dali neko najbližjo soznačnioo,, bi verjetno to bila beseda: vaja, za slovenski pouk torej f^Vaja v izražanju in kompoziciji. Za to vajo v višji gimnaziji silovito pogrešamo stilističnega priročnika. Opažamo dan za dnem, kako se naš pristni kmečki izraz izgublja, kako so prevladale časopisne stavčne zveze. Besedni zaklad v nalogah je reven, v svobodnem govoru še revnejši. Učenec bi si moral razvijati besedišče predvsem ob črtanju, navajati ga je treba, da postane pozoren ob novih besedah in ob neznanih besednih zvezah. Predavatelj lahko to sistematično izvaja z učenci, uvede posebne zvezke in jih od časa do časa pregleduje. Vendar čitanje različnih knjig ne nudi neke niti, tako da se učenec lahko sredi nepreglednih in neurejenih stilizmov in stiiizacijskih možnosti zgubi. Metodično pripravljeni stilistični priročnik bi temeljili na izraznih finesah pogovornega jezika in na avtorjih, ki so živi jezik najbolj upoštevali. Razumljivo je, da bi tak stilistični priročnik predvsem služil praktičnemu namenu. Drugo je seveda študij pesniškega stila, ki zahteva literarnozgodovinsko izhodišče, kot je to pokazala študija prof. Antona Ocvirka (NS 1951). Z vidiki te študije bi moral biti na gotovem vsak predavatelj', brez teh pogledov je sodobni literarni pouk brezuspešen. Marsikatera knjigarnam je v zadnjih letih olajšala šolski postopek, prepotrebne čitanke so izpolnile vrzel, ki je zijala še izza predvojnih časov, manjka nam in to zelo občutno pregled slovenske književnosti, izpopolnjen z vsemi najnovejšimi ugotovitvami. Učbenik, ki bi ne bil le zbirka podatkov, temveč mnogo bolj uvod v slovensko književnost, pisan z najbolj evropskim raz-glec1'"^ in hkrati z najglobljim ob-čutj narodnega. Učbenik bi-naj pokazal, da smo evropsko ljudstvo, ki je s tisočerimi zgodovinskimi vez-riii navezano na isto mater-rednico. O zrelosti in demokraciji v šolstvu Ne nameravam razpravljati o tem, v koliko so. izvajanja tov. S. T. v 15. in 16. štev. PD objektivna in načelna ali osebna, hotel pa bi se nekolika porazgovoriti s piscem članka »Šolstvo in novi sistem« o tistih stvareh, ki bi v resnici načelno prej ali slej morale priti v široko diskusijo, ker so nekatere bile že tu in tam v ožjih krogih prosvetnih delavcev obravnavane. Zaradi reda bomo skušali iti od misli do misli, kakor so nanizane v omenjenem članku. Zdi se mi, da je pisec nekoliko zgrešil že v tretjem odstavku, ko pravi, da je princip, »da mora imeti sleherni član družbe svoj delež pri upravljanju družbene lastnine (proizvajalna sredstva) vezan na najširše zaupanje v sposobnosti in lastnosti ljudskih množic, kar je tudi pogoj pri graditvi socialističnega-komunističnega družbenega reda.« Seveda je princip vezan na sposobnosti in lastnosti ljudskih množic, toda istočasno iz njih tudi izhaja. Zelo preprosta je resnica, da ob določenih pogojih v nekem trenutku ljudstvo samo prevzame oblast v srvoje roke, kakor se je to zgodilo pri nas v času narodnoosvobodilne borbe. Od takrat dalje pa je vse, tudi (ali še boljše: predvsem) postopno prehajanje upravljanja družbene lastnine v roke Ijtid-skih množic, samo nujna in neizogibna posledica prevzema oblasti po delovnem ljudstvu, ki ne more biti prav nič vezana na zaupanje tega ali onega foruma ali človeka. Kratko: vse to je stvar moči ljudstva in vere v človeka. Malo dalje bi se hotel pomuditi pri naslednjem odstavku. Pisec trdi, da smo prosvetni delavci v Sloveniji še silno daleč od upravljanja svojih »podjetij« (s tem misli šole) — in to dejstvo, da nas nujno postavlja pred vprašanje: ali smo nesposobni, ali pa zaradi svoje ideološke zaostalosti nismo še vredni tistega zaupanja, da bi lahko vsak prosvetni delavec sodeloval pri upravi svojih podjetij. — Svojo sposobnost in ideološko zrelost smo prosvetni delavci že pokazali v času narodnoosvobodilne borbe in jo kažemo dan za dnem po osvoboditvi, ko se tudi mi — in mislim fte na zadnjem mestu — v šoli in Izven šole borimo za napredek in rast naših narodov in vsega naprednega človeštva na svetu. Teh naših uspehov ne more nikdo zanikati ali izbrisati. Sami pa se tudi prav dobro zavedamo, da bi marsikaj in marsikje lahko bilo boljše, da nismo vsi popolni, da še delamo napake, kakor pač vsak, ki dela. Važno pa je, da se dvigamo in rastemo, čeprav se morda komu zdi, Zadnje čase mnogo čitamo v časopisih, kako slabo skrbijo nekateri KLO za potrebe šol in prosvetne delavce. Učilnice so neprebeljene, okna nezasteklena in tudi drv ne priskrbe ne za šolo ne za učiteljstvo. Zgodilo se je v postojnskem okraju, da je KLO v Bukovju, Zagorju in v Hre-novicah enostavno odstavil učitelja, češ, da ni hrane ne stanovanja. Ko je pritisnil mraz, so morali kar za 5 dni zapreti šolo v Košani, ker ni bilo drv. To so slabi KLO, ker se premalo brigajo za šolo in prosveto. Imamo pa tudi dobre KLO. Pohvaliti je KLO Postojna-okolica in njegovega agilnega tajnika tovariša Štefančiča Franca. Tu so v enem mesecu obnovili osnovno šolo v Hraščah. Znali so najti sredstva, delavce in material, da so vstavili da zaostajamo za hitrim tempom našega gospodarskega in političnega življenja. Gradimo in ustvarjamo pač socialističnega človeka. Tisti, ki so pričakovali, da bomo vzgojili novega človeka vzporedno s tovarnami in cestami, so pač morali nazadnje spoznati, da človek ni stroj: ali fa-brika, da se mišljenje in čustvovanje ljudi ne ustvarja v eni petletki. In kdor bo primerjal naše šole s podjetji! ter jim skušal po istem merilu krojiti dejanja in nehanja, bo moral prej ali slej spoznati resnico: da tovarne in ceste, podjetja in elektrarne še niso socializem, ker je socializem v ljudeh. Graditi pa ga bomo morali še dolgo, dolgo in prav vzgojitelji in učitelji, poklicni in nepoklicni, ga bomo zgradili. Tovarne in vse drugo pa so samo temelj, na katerem bo stal socializem toliko trdneje, kolikor bolj čvrsto bo zgrajen. Prepričan sem, da je tudi že doslej skoraj vsak dober vzgojitelj, v večji ali manjši meri prav v tem smislu, t. j. pri zdravem gledanju na našo šolsko-vzgojno problematiko in njenem reševanju aktivno sodeloval. Dejstvo, da prosvetni delavci za svoje delo še niso dobili dovolj priznanja in da za njihovo delo tudi marsikje in marsikdaj ni dovolj razumevanja, je težko. Opravičuje ga le gigantska borba za zgraditev našega gospodarstva, ki terja od ljudi toliko energije, da je večkrat ne ostaja dovolj za popolno razumevanje vzgojino-pedagoške problematike, ki bo postajala ljudem toliko važnejša in bližja, kolikor naprednejše in močnejše bo naše gospodarstvo. Vzporedno s tem pa že raste in bo v bodoče še bolj rastlo zanimanje in pomoč vseh naših ljudi pri upravljanjiu in rasti naših šol in ostalih vzgojnih ustanov. To se že ponekod jasno in odločno odraža v ustanavljanju šolskih svetov. Konkretno delo in perspektive nadaljnjega razvoja šolski# svetov je nakazal tov. Sbrizaj v članku »Kaji in kako delajo naši šolski sveti«. Mislim, da je s tem člankom zadel tisto, kar je hotel povedati tov. T. S., ko je govoril o upravljanju naših šol in o volitvah šolskih upraviteljev, direktorjev, inšpektorjev ter okrajnih Svetov za prosveto in. kulturo. Dober in resničen šolnik in pedagog bi se pač težko odločil za takšne splošne volitve na vrat in nos z volilno dobo dveh ali treh let. . Kdor je spremljal razvoj našega šolstva po osvoboditvi, mora priznati, da smo v primerjavi s predapril-sko Jugoslavijo tako vsebinsko, kakor oblikovno (v samem sistemu našega šolstva) prehodili do danes v eni učilnici nov parket, popravili peč za centralno kurjavo, zastekle-nili okna, popravili streho in je šola ter učiteljstvo preskrbljeno sedaji z drvmi. Seveda ni šlo vse gladko, toda delo je izvršeno- Starši, otroci ter učiteljstvo je zadovoljno, ker vedo, da se bodo njihovi otroci na toplem pridno učili. Pohvaliti moramo še KLO Rakek, Gor. Otave, Cerknica, Nova vas, Senožeče, Cajnarje, Grahovo, Laze in Stari trg, kjer so pripravili vsa drva za šolo in je tudi odnos do prosvetnih delavcev pravilen. Nujno je pristopiti k adaptaciji osnovne šole Begunje in Rakek, kjer se pouk vrši še vedno v prenapolnjenih učilnicah v privatnih zgradbah. Stane Novljan dokaj težko, toda bogato in plodno pot naprej, čeprav pri tem ne zanikamo, da bomo morali še marsikaj popraviti, izpopolniti ali pa morda celo izpremeniti. Priznati pa bo tudi moral, da nam morda nobena stvar, ki smo jo po osvoboditvi preizkusili in prakticirali, ni storila toliko ško7 de, kakor pogosto menjavanje nižjega vodstvenega kadra, predvsem upraviteljev, direktorjev in inšpektorjev, da ne govorimo o številnih premestitvah prosvetnih delavcev sploh. Vsak povprečen pedagoški delavec ve, da je njegovo delo plodno in bogato le takrat, če je sam postal živ člen -skupnosti, v kateri vrši svoje pedagoško poslanstvo. Kolikor globlje je prodrl v kulturno, socialno, gospodarsko in politično problematiko svoje vasi ali mesta, kolikor večje zaupanje ljudstva si je pridobil, toliko lažje in kvalitetno vrednejše bo njegovo delo. Toda za temeljito spoznavanje problematike in ljudi, za študij svojega okolja in predvsem za študij življenja v svojem šolskem okolišu, za vključitev vanj, mora imeti človek mnogo časa. To velja za učitelja in profesorja in velja dvakrat za upravitelja in direktorja, ki mora biti na šoli ne uradna mašina, temveč predvsem pedagoška osebnost, ki pa raste, se razvija in napreduje skupno s svo- NATEČAJI IN Z vprašanjem natečajev in sprejemnih izpitov za univerzo in ostale visoke šole se je bavilo tudi zadnje zasedanje Sveta za znanost in kulturo vlade FLRJ (8. XI. 51). Sprejemni izpiti kot pogoj za vpis na fakultete niso nikakršno načelo, pač pa zaenkrat še potrebno sredstvo tam, kjer je dotok kandidatov večji od števila slušateljev, ki jih fakulteta more sprejeti. Na podlagi takega splošnega stališča bo vsaka republika ravnala v skladu s svojimi razmerami in pogoji. Preden bi ugotavljali, kakšno je v tej stvari stanje pri nas, bi — zaradi primerjave — navedli še letošnje izkušnje zagrebškii-h in beograjskih visokih šol v kolikor so bile te objavljene, v obeh glasilih društva univerzitetnih profesorjev (»Univer-zitetski vesnik« in »Sveučiliški list«). Na ekonomski fakulteti v Zagrebu so za sprejemne izpite :—• seveda pa ne bi dosegli povsem svojega namena, če bi jih jemali izključno kot stvar . fakultete. Rezultate je treba gledati kompleksno, v sklopu celotne šolske problematike. Zato bomo njihovo pravo vrednost mogli ugotoviti in oceniti šele po letih. Drži, da so nas opozorili na nekatere slabosti našega srednješolskega sistema poučevanja in ocenjevanja ter dali dokaj neugodno sliko o generaciji, ki vstopa letos na visoke šole. (Primitiven način pismenega izražanja, neupoštevanje pravopisnih pravil, ne-načitanofsit, frazerstvo, nezainteresiranost 'za sodobno družbeno dogajanje, pomanjkanje čuta odgovornosti, pripravljenost na vse kompromise, samo da ostane na šoli.) Na prirodoslovnc-matematični fakulteti v Zagrebu so ugotavljali rezultate po posameznih oddelkih. Na oddelku za matematiko in fiziko so izpraševali samo matematiko. Znanje ni zadovoljilo. Od 76 sprejetih kandidatov bi odgovarjala zares strogim fakultetnim zahtevam le polovica. Oddelek pa ne daje toliko krivde maturantom kot slabi kvaliteti Nekateri KLO dobro skrbe za šole To bi bil nekak literarni priročnik, ki bi ohranil svojo vrednost prav tako po maturi. Z grenkobo včasih pomislimo: Kje je pri nas slovenski Bedier-Hasard, kje Lamsons? Knjige, ki bi jo dal študentu kot zanesljivega in temeljitega vodiča po ložah in stranpoteh slovenske književne preteklosti od začetkov do zadnje vojne, nimamo. Zdi se mi, da bi moralo biti težišče pri pisanju take literarne zgodovine predvsem na upoštevanju problemov in stilnih značilnosti določenega avtprjia. Vsaka doba je imela svoje specifične književne probleme in jih po svoje reševala, to bi takale literarna zgodovina morala sistematično označiti. Literarna zgodovina, kot si jo želimo, naj' bi obravnavala troje: probleme, stil in oblikovanje naroda oz. narodne zavesti. Prikazati bi morala narodno idejo v preteklosti in sedanjdsrti, kakor so jo najbolj dognano izrazili naši najpomembnejši kulturni tvorci. Ne smela bi se ustaviti ob naštevanju, združila naj bi akademsko natančnost z aktualno hoto našega časa. Priznala naj bi Preteklosti vse njene vrednote, a bi bkrati govorila misli in občutju modernega človeka. Bila naj bi zvesta Podatkom in dejstvom, kakor se v teh kažejo časovne manifestacije narodne misli, duh ljudstva, ki si skozi stoletja išče svojo življenjsko obliko na teh izpostavljenih tleh evropske-Sa kontinenta. Rabimo literarno zgodovino, vendar ne taiko, da bi učencu mehanizirala neko znanje, temveč tako, ki bi ga uvajala v to, kar je slovenski človek v teku stoletij mislil, občutil govoril in delal. Ubog priročnik vsega tega izčrpati ne more, kakor nobena knjiga ni zmožna izraziti vsega, kar je bila duševna vsebina rodov. (Zamisel je gotovo lepa, a izvedba težka — sicer pa v tem tako kot v mnogo drugem lahko služi kot vodilo Schillerjevo geslo: »Im engen Kreis verengert sich der Sinn, es wachst der Mensch mit seinen grdfiern Zwecken«.) Naloga šolskega izobraževanja je, da prenaša znanstvene izsledke, jih stori dojemljive starostni in razumski stopnji učencev in na ta način popularizira rezultate dolgotrajnega dela po institutih, laboratorijih in znanstvenih zavodih (akademijah). Šola mora držati korak s tem raziskovanjem ob upoštevanju zgodovinskega razvoja raznih znanstvenih disciplin in panog, sicer bi ostala pri pogrevanju preživelih in znanstveno premaganih vidikov in tolmačenj jalova, ne bi izpolnila svoje bitne funkcije: usmerjati v življenje v skladu s časom. Pedagoška praksa vedno nekoliko caplja za akademskimi ugotovitvami in se tako varuje pred nekaterimi novotarijami, ki bi zamotale šolski postopek in bi ne bile od haska. Vendar vztrajanje pri starih mnenjih, ko je že vse drugo šlo naprej, je znak negibnega intelekta, vodi v miselno stagnacijo. Naše učenje metrike in poetikei se od' Janežičevih časov v splošnem ni veliko spremenilo, dasi bi ga že davno bilo treba temeljito revidirati. Najbolj pa zaostajamo oz. najslabše opravljamo analize literarnih odstavkov, zlasti analizo lirike. In vendar je analitični način dela s tekstom edina rešitev pred posploševanjem, pred avtomatizmom in frazo, kar se je tako uporno vgnezdilo v naši šoli. Le z ,analizo lirike bomo navadili študente, da jim bo ta »najbolj umetniška« literarna zvrst dostopnejša. Analiza ni neko samolastno »im-presioniziranje«, zahteva od predavatelja veliko gotovost ih široko razgledanost. Delo s tekstom je neprimerno koristnejše kot slepa navezanost na neki učbenik. Za literarno obzorje je važneje poznati ideje in probleme dobe, ko kronološko naštevanje nekih katekizmov ali abecednikov v preteklosti. Jasno, da brez biografskega in bibliografskega ogrodja literarnega pouka ni, vendar je treba to podrediti analizam (oblikovnim, ideološkim, psihološkim, sociološkim, stilnim, primerjalnim itd.). Tako delo od predavatelja več zahteva, seveda je tudi za učence precej težavno, a s ten;, ura ogromno pridobi na trojem: na živahnosti, zanimivosti in znanstvenosti. Poudarjati ni treba, da bo tak pouk zmogel le tak predavatelji, ki bo a la page (kot povedo Francozi), tak, ki bo stalno spremljal vso literarno ustvarjalnost in kulturno publicistiko v časopisih in revijah. Štefan Barbarič jim pedagoškim kolektivom, v njem in ob njem. Marsikje na deželi se danes z ljubeznijo in . hvaležnostjo spominjajo tega ali onega upravitelja, ki je kraju posvetil vse svoje življenje, mnogi izmed nas se spominjamo s toplimi čustvi upravitelja ali direktorja - pedagoga in človeka, ki je s svojo šolo v dolgoletnem- delu zra-stel v eno telo in ni ga skoraj^ med nami človeka, ki bi v mislih večkrat ne obstal, ob dobrem razredniku, ki ga je spremljal skozi vso višjo gimnazije ali učiteljišče^ ga spoznal in razumel in mu je prav zato poleg šolskega znanja dajal tudi bogate splošno-kuiturne, socialne in politične ■ osnove za življenje. Kakšen odnos pa imajd ljudje do dela na mestih, kjer so samo mimogrede in kakšen odnos imajo do njihovega prizadevanja, naporov, nasvetov in če hočete odločitev njim »podrejeni«? Vem, da bo marsikdo rekel, da, je to štvar vzgoje, zavednosti, zgrajenosti elc. Seveda je, toda dosedanja praksa mam. v tem pogledu ni dala najboljših rezultatov; Morda bi poizkus volitev v velikih kolektivih prinesel pozitiven odgovor na problematiko, ki se. s tem odpira pred nami. V čem in kako je toraj z demokracijo v našem šolstvu? Republiški in okrajhi sveti za prosveto in kulturo so izvoljeni, čeprav ima dosedanji način izvolitev svoje tehtne pomanjkljivosti, toda bistvo sociali- stične demokracije še ni v tem, da sp izvoljeni: Kako jo pojmujejo-ai: je ne .pojmujejo, bodo pokazali s svojim, delom. Tam, kjer so ustanovili oziroma izvolili šolske svete, v katerih sb poleg staršev zastopani tudi prosvetni delavci, so šli'že ko-rak naprej. Naši šolski sveti so za enkrat samo posvetovalno 'telb, tov. Sbrizaj pa v svojem članku nakazuje, da so s svojim dosedanjim delom ne samo opravičili svoj obstoj, temveč so šli tudi dalje: razvijajo se v svete, ki bodo. toliko prej postali pravno-zakonodajmo telo na območju svojega šolskega okoliša, kolikor boljše bo njihovo delo. To je stvar dela in razvoja, nujna in razumljiva sama po sebi. Tu pa trčimo ob vprašanje našega sodelovanja v upravljanju svoje šole. Če bi se grobo izrazil, smo prosvetni delavci upravni aparat šolskih svetov, kakor so delavci v tovarni pač delavci. Toda najboljše delavce izvolijo njihovi delovni tovariši v delavski svet, ki praktično upravlja tovarno. Tako bodo tudi svoje najboljše učitelje in profesorje starši in učiteljski zbori izvolili v šolske svete, ali v okrajni in če hočete nazadnje v republiški svet za prosveto in kulturo. Kolikor boljše ljudi bodo izvolili, toliko vrednejše in bogatejše bo njihovo sodelovanje v tem ali onem svetu, toliko čvrstejša in toliko bolj socialistična bo postajala vsebina demokracije v našem šolstvu. V. C. SPREJEMNI IZPITI za vpis na visoke šole srednješolskih učiteljev. Dokler ne bo srednja šola storila koraka naprej, je izpit potreben. Do istih zaključkov so prišli na oddelku za kemijo, kjer so črti 3'1 prijavljencev sprejeli po izpitu le 13, čeprav bi jim kapaciteta prostorov dopuščala število 25. Na biologiji so od 70 prijavljencev sprejeli 54. Ugotovili so pomanjkljivosti srednješoltekega pouka glede praktičnega dela; tako so botanične in zoološke ekskurzije prava redkost, kar je povsem nerazumljivo1. Tudi na ostalih oddelkih znanje maturantov ni zadovoljilo. Na slavističnem oddelku filozofske fakultete v Zagrebu so morali opravljati sprejemni izpit samo maturanti z dobrim in zadostnim uspehom pri maturi — torej, tista »sredina«, ki predstavlja večji del vsakega razreda. Med njimi jih skoraj, ni, ki bi ne delali v pismenih izdelkih grobih slovničnih in pravopisnih napak. Mnogo bolje tudi ni bilo z vsebino sestavkov. Za osmi razred to še ne bi bila taka nesreča, ker bi jih s ponavljanjem razreda mogli prisiliti, da se v snov poglobijo; toda pripustiti takega dijaka k maturi in mu nato dati še zrelostno spričevalo, je resen problem. Jasno je, da na naših gimnazijah ni profesorja, ki bi menil, da so taki abitu-rienti za študij zares, zreli. Vendar vlada na šolah nekak oportunizem: ko je že prišel do osme... in tako dalje. Vzroki za polupismenost nekaterih abiturientov sb torej' stari grehi. Sprejemni izpiti so ta problem prikazli v vsej ostrini. Na univerzi v Beogradu je predvsem sekcija združenja univerzitetnih profesorjev prirodosilovno-mate-matične fakultete temeliito diskutirala o problemu. Ugotovila je, da je bila storjena velika organizacijska napaka, ker niso niti gimnazije niti dijaki bili pravočasno obveščeni, na kakšen način in kdaj se bodo sprejemni izpiti onravljali Izpiti bi se morali tipizirati (n. pr. za medicino, veterino, agronomijo, gozdarstvo in biologijo iz 'biologije, fizike in kemije), določiti bi se jim moral obseg (program), ki bi ga gimnazija morala poznati najkasneje že meseca decembra. Diskutirali so tudi o uspehih, ki so jih kandidati na izpitu pokazali. Tudi tukaj: je splošno mnenje, da elementarno znanje ne zadevo! iuje in da manjka širše kulture oziroma razgledanosti. Profesorji filozofske in prirodosilovno-ma-tematične fakultete, torej obeh ustanov, ki sta prvenstveno odgovorni za srednješolski učiteljski kader, se zavedaj«- svoje odgovornosti in bodo s teh vidikov ponovno ocenili svoje učne načrte in programe, kakor tudi metodo svojega dela. Od načina, po katerem pridobi študent tevoje znanje na univerzi ali višji pedagoški šoli je odvisno, kakšen bo kot učitelj. ■ ■ Na tehnični visoki šoli v Beogradu izniti niso novost, ker so jih tam uvedli že leta 1949. Opravljajo se iz matematike, na arhitekturi pa tudi iz risanja. V primerjavi z rezultati prejšnjih let je sicer napredek viden, vendar pa ugotavlja rektor Kašanin, da je večina kandidatov še vedno nepismena in nemarna. Pod vsako kritiko je zuna-nia oblika niihovih pismenih izdelkov, rokopis ter ustno izražanje pri izpitu. Na fakulteti za veterino v Beogradu so ugotovili, da so bili ustni odeovori kandidatov boljši od pismenih. Splošen uspeh kandidatov pri izpitih je bil slabši kot njihov uspeh na srednjih šolah, vendar so odlični in prav dobri dijaki bili tudi na teh izpitih vsaj dobri, kar kaže, da t: prišli do skoraj istih rezultatov glede sprejema tudi tedaj; če bi upoštevali samo maturitetna spričevala. Zato so na fakulteti mnenja, da sprejemni izpiti ne morejo v večji meri vnlivati na izboljšanje kvalitete študija. To se bo dalo doseči predvsem z dvigom nivoja naših srednjih šofli, pri katerih moramo brezpogojno doseči, da bodo močno zaostrile svoj kriteriji, ko bodo dajale kandidatom pravico do višjega študija. Ukrepi ljubljanskih visokih šol se razlikujejo od ukrepov, ki so jih uvedli v Zagrebu in Beogradu. Natečaj so sprejele vse fakultete z zadovoljstvom, saj jim daje možnost, da sprejmem samo toliko študentov, za kolikor imajo tudi prostor v svojih seminarjih in laboratorijih, vendar natečaja niso hotele vezati s kakim posebnim sprejemnim izpitom z izjemo fakultete za arhitekturo (kjer so kandidati, morali napraviti eno risbo v sobi, en akvare! na prostem, pri ustnem izpitu pa dokazati sposobnost likovnega predstavljanja in določeno stopnjo tehnične inteligence) fakultete za kemijo (izpit iz enega od svet. jezikov) ter germanistike in umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti. (Katedra za umetnostno zgodovino je zahtevala pismeni izpit iz latinskega jezika, Katedra za germanistiko pa ustni izpit iz nemškega ali angleškega jezika.) Ostali oddelki ali fakultete sprejemnih izpitov niso uvedle, ker so ali zavzele principielno odklonilno stališče do teh, ali pa (te so v večini) jih niso uvedle zato, ker število prijav za vpis v prvi letnik te potrebe ni narekovalo. S tem pa so nekatere seveda prišle v dokaj kočljiv položaji, ko so se v večjem številu pričeli oglašati tisti kandidati, ki so bili v Zagrebu ali Beogradu odklonjeni. Prirodoslovno-ma-tematična fakulteta, medicinska visoka šola, agronomska in gozdarska fakulteta niso uvedle sprejemnih izpitov, ker si obetajo boljših rezultatov od strogih pogojev za vpis v višje semestre. Med letom se bo laže presodila sposobnost poedincev za izbrani študij, kot pa bi bilo to mogoče nri samem sprejemnem izpitu. Kljub temu pa so fakultete v Ljubljani letos odklonile 254 kandidatov za vpis v prvi letnik. (Prir,-mat. f. 55, filozofska 13, medicinska visoka šola 121, fakulteta za arhitekturo 12, fakul. za kemijo pa 12.) Tam, kjer ni bilo izpitov, prijavljenih kandidatov pa več, kakor so jih fakultete po svoji kapaciteti mogle sprejeti, so odločale komisije za sprejemajta podlagi učnega uspeha zadnMh let iz predmetov, ki so za izbrano stroko še posebno važni, na podlagi ustnega razgovora s kandidatom, v katerem je ta pojasnil, zakaj se je odločii za določeno študijsko panogo, ter na podlagi mnenj, ki so jih dali razredni učiteljski zbori na anketnih listih ob priliki poimenske ankete za maturante. Na kemiji in medicini so poleg tega zahtevali še zdravniški pregled. Ta metoda dela je letos v glavnem zadovoljila in verjetno ni pričakovati bistvenejših sprememb za študijsko leto 1952/53. Vsekakor pa more naša javnost od vseh visokih šol zahtevati, da te še v tem koledarskem letu objavijo svoje natečaje in navedejo pogojte za vpis v prihodnjem letu, da ne bo nepotrebnega beganja s fakultete na fakulteto, iz kraja v kraj še v dneh ko bi vpisi praviloma morali biti že davno zaključeni. Mrs Večni tečajniki Odgovor mladim lovarišem iz soboškega okraja Prav je in res sem vesel, da Si se oglasil. Tale stvar me je že dolgo peikla. Nisem si bil na čistem, na kateri strani sem. Na obeh sem bil. Res ni nekaj v redu s to rečjo. Če bi bil tu — liter vina bi ^prinesel na mizo in kruha; pa bi se pogovorila. Takole bi ti povedal: »Prijatelj moj mladi, ti začenjaš, jaz končujem. Ljudi in življenje poznam, lahko mi zaupaš. Čestitam ti, da si protestiral. Tisti, ki protestirajo, so seme, vrženo v bodočnost. Razumem te. Opeko za opeko si moral sezidati svoje znanje, ker si ga bil imel premalo za naš poklic, ki toliko terja, da ni nikoli zadosti. Skoraj gotovo si moral delati v težkih okoliščinah. Morda si delal lačen, morda te je zeblo, morda je bilo velikokrat že pozna noč, ko si utrnil luč in se vlegel k počitku. Nihče te ni veliko izpraševal, ali moreš, ali zmoreš. Zahtevali so, vsak od svojega konca so hodili in zahtevali in ti — si delal. Razumem te, da ti je zdaj grenko, ko hočejo z nazivom »tečajnik« ustvariti nekako razliko med »pravim« učiteljem in vami, ki bi ne bili postali učitelji, če bi vam naša ljudska oblast ne bila omogočila študija in vam ustvarila če ne lahkih, pa vsaj znosne pogoje, da nadomestite, kar vam je bilo prej odrečeno. Res — to je, kar morda kakšno majhno dušo med starejšimi tovariši peče — nekoliko so vam skušali delo olajšati, dajali so vam poguma s nohvalami, ki niso bile vedno čisto zaslužene, vam pa se niso zdele nič posebnega, mislili ste, da to vse mora tako biti, da je. to bilo vedno tako, da niti ni kdovekaj. še manj, da bi bilo dovolj. — In bi res ne bilo dovolj, če bi v vas samih ne bilo dovolj trdne volje, dovolj zaupanja v lastne moči, sposobnosti, elana, dovolj veselja do našega lepega poklica, lepega da, lahkega ne. — Zato ti čestitam, moj mladi tovariš. Prijatelia sva, zato si bova odkrita. Poznaš biološki zakon o povprečju? Seveda ga. Neštetokrat sem ga praktično in tudi teoretično preizkušal v šoli. Določen odstotek je bil vedno minus. Tudi dialektiko poznaš, zakon o nasprotjih. Brez poletja ni zime, brez noči ne dneva, brez minusa ne plusa. Tudi me