DOLENJSKI LIST - št. 51 (2053) 22. decembra 1988
MARIN BEROVIČ: Mrtva straža, akvarel
DANES V RAZGLEDIH nekaj skotskih slik MARINA BEROVIČA
Novomeški rojak Marin Bero-vič, doktor kemijske tehnologije in raziskovalec, se je uveljavil tudi kot slikar. Nedavno se je z veliko pregledno razstavo svojih del predstavil tudi v Dolenjski galeriji, kjer je še zlasti vzbudil pozornost ljubiteljev likovne umetnosti in poznavalcev s tako imenovanim škotskim ciklom, z vrsto velikih pastelov, kjer je upodobil, seveda na njemu lasten način, motive škotske krajine. Razstava v Dolenjski galeriji se je medtem že iztekla in jo bodo bržčas videli še kje, bralci Dolenjskih razgledov pa si lahko črno bele reprodukcije nekaterih Berovičevih »škotskih slik« ogledajo v današnji številki teh Razgledov.
Ivan Zoran:
KULTURNA STIČIŠČA KULTURE
Danes je dan JLA. Naših oboroženih sil, rojenih med drugo svetovno vojno, v času organiziranega upora proti zavojevalcem naše domovine. Dan oziroma praznik vsega, kane v JLA in kar jo zaznamuje. Tudi posebnega načina življenja v vojski. V tem življenju je kultura ena najbolj produktivnih sestavin.
Ko oblečeš vojaško suknjo, te takoj vprašajo, kaj znaš. Ali igraš kakšen instrument, mor-
da poješ, si slikar ali celo pesnik. Da znaš vsaj nekaj, se razume samo po sebi. Potem te pravi čas poišče starešina, zadolžen za kulturo v enoti. In že te pokličejo na vaje, na sestanek skupine. Seveda v prostem času, saj ima redno delo tudi v JLA prednost.
Potem so nastopi, prireditve. Tiste, manj pomembne, so kar v vojašnicah. Večje in kvalitetnejše so navadno v domovih JLA. Dom JLA je v tistem kraju oziroma občini, kjer ima
sedež garnizija. Ti domovi so po ustroju, po redu in disciplini vojaške ustanove, po poslanstvu pa so to kulturni domovi, odprti za javnost. V njih se nenehno dogaja kaj kulturnega, to pa ni samo kino.
Na našem območju so domovi JLA v Brežicah, Novem mestu in Ribnici. V vseh smo si lahko do zdaj ogledali likovne razstave, obiskali glasbene in pevske prireditve, prisluhnili recitalom, ploskali folkloris-
tom v živo pisanih narodnih nošah. Se bi lahko naštevali. Večeri so bili vsakokrat na moč pestri in, kolikor je le bilo mogoče, jugoslovanski. Se pravi, da so bili njih programi sestavljeni tako, da je obiskovalec lahko doživel vsakega nekaj: nekaj slovenskega, nekaj hrvaškega pa srbskega, makedonskega itd. Tudi publika je bila jugoslovanska, vsaj kar zadeva obiskovalce iz vojašnic. Saj je znano: vsaka vojaška enota je sestavljena
A	(Šesti snopič)
Novo mesto,
J-	22. decembra 1988
Številko uredil: Milan Markelj
V tej številki sodelujejo: Marm Berovič Ivan Zoran Jani Bevk Mladen Vukšinič Nataša Petrov Ladislav Lesar Ivan Škofljanec Severin Šali Milan Markelj France Režun Karel Bačer
DOLENJSKI RAZGLEDI
tako (iz pripadnikov vseh narodov in narodnosti), da je Jugoslavija v malem.
Kot rečeno, se na prireditvah v domovih JLA predstavljajo ustvarjalci in poustvarjalci iz vrst pripadnikov JLA in prebivalstva. Ni bilo malokrat, da je ob kakem bolj ali manj znanem slikarju razstavljal likovno nadarjen mladenič, ki so ga odkrili in spodbujali v vojašnici, da je ob znanem pesniku bral svoje verze tudi nanovo odkrit začetnik, ki je tisti čas služil vojaški rok. Pa naj bo to v Novem mestu ali kje drugje.
Marsikje domovi JLA nadp-meščajo kulturne domove. Se posebej tam, kjer slednjih ali ni ali pa so majhni, brez dovolj velikih dvoran in odrov. Tako je omogočen nastop tudi večji skupini, instrumentalnemu ali kakšnemu drugemu ansamblu, ki bi ga prebivalstvo v svojem kraju sicer ne moglo videti in slisati. V Novem mestu se je v domu JLA dogajalo marsikaj, kar so načrtovali v domu kulture, pa tega zaradi prostorske ali kake druge neustez-nosti niso mogli sami izvesti. V Brežicah, kjer je dom kulture zaradi popravila zaprt, pa je dom JLA ta čas malone edini prostor za kulturno dogajanje tega posavskega mesta.
Domovi JLA pa niso le kulturna žarišča, ki dajejo tudi svojevrsten utrip kulturnemu življenju v krajih, kjer delujejo. So tudi pomembna stičišča različnih kultur v Jugoslaviji, predvsem pa mesto, kjer — zlasti pri nas, v Sloveniji — lahko vojaki, starešine in drugi iz garnizij prav prek prireditev in najrazličnejših srečanj spoznavajo slovensko kulturo in slovenski jezik. Saj je res, da jim je sprva vse tako novo, manj razumljivo, da gre zlasti jezik bolj težko v uho, ko pa se malo navadijo, je vse normalno.
Podpisani sem imel nekajkrat priložnost, da sem se sam prepričal o tem, kako je z umevanjem slovenščine. Ko sem nekoč v novomeškem domu JLA bral svoje pesmi vojakom, poleg še nekaj avtorjev, sem imel občutek, da me razen Slovencev seveda nihče nič ne razume in da bo ta moj nastop izzvenel v prazno. Pa kako grdo sem se uštel! Takoj ko je bilo nastopa konec, so se mi približali trije in me prosili, če jim lahko pojasnim besedo, ki je niso razumeli. »Kaj pa ostalo, ste razumeli?« sem bil radoveden. »Nema problema«, je odvrnil eden od njih. Naj jih preizkusim? Presenetilo me je, da so res vse dojeli in mi v dokaz začeli razlagati, kaj izpovedujejo moji verzi. Nobeden od njih ni sam pesnikoval, tudi pesmi do tistikrat niso prebirali, toda jaz sem jim nekaj svojih moral dati v spomin.
«26
INTERVJU
po SLIKARSKO ZNANJE NA TUJE
Mladen Vukšinič
V Krokarju v Metliki je bila pred kratkim postavljena razstava Har-lekinove katarze, s katero se je predstavil mladi slikar Mladen Vukšinič. Rodil seje pred 28 leti v Metliki. Tu je končal osnovno šolo, nadaljeval šolanje na pedagoški gimnaziji v Črnomlju in Novem mestu ter nato nekaj časa študiral na višji šoli za oblikovanje tekstila v Ljubljani, se poskusil vpisti na likovno akademijo, končno pa se je vpisal in končal študij na pedagoški akademiji v Ljubljani. Lani se je vpisal na likovno akademijo v Benetkah.
— Pot od prvega stika s čopičem do študija na beneški akademiji je bila dolga. Kako je tekla?
»Risal sem že v osnovni šoli, resneje pa sem začel umevati likovna dela šele v zadnjih razredih. Ko sem se vpisal na gimnazijo, sem se odpeljal v Ljubljano in si v Mladinski knjigi na vogalu Miklošičeve kupil prve oljnate barve in platno. V gimnaziji so nastajala moja prva dela, prve razstave. Seznanil sem se z nemškim ekspresionizmom, francoskim in slovenskim impresionizmom, se intimno navezal na Sternenovo Rdečelasko.«
— Po vrnitvi iz Ljubljane si eno leto ostal v Metliki in v poslopju stare kinodvorane odprl atelje. Kakšen je tvoj odnos do tega obdobja?
»To je bil čas mojega prvega dojemanja zrelega likovnega mišljenja. Že v začetku ateljejskega dela sem spoznal skromnost lastnega likovnega znanja in ugotovil, da zaradi tega slabo napredujem. Nekaj časa sem se ukvarjal še z gledališčem in glasbo. Skratka, iskal sem nove, alternativne izrazne možnosti.«
— Nato si odšel nazaj v Ljubljano na pedagoško akademijo.
»Po vseh pripetljajih z vojaščino in po vseh eksistenčnih težavah in lastnih iskanjih sem se na pedagoški akademiji začel učiti osnov likovnega izraza pri pokojnem prof. Milošu Požarju. V tem času sem pripravil nekaj slikarskih razstav in dve razstavi grafik. Intenzivno sem se ukvarjal z grafiko, tudi po zaslugi prof. Iva Mršnika.«
— Koliko je bila zate kot slikarja pomembna pedagoška akademija?
»Menim, da so bile izkušnje, pridobljene tam, odločilne za moje kasnejše samostojno delovanje.«
— Po končani šoli si ostal v Ljubljani?
»Da. Leta 1985 sem dobil atelje v Levstikovi 16, kjer sem lahko prvikrat nemoteno ustvarjal. To je bilo moje najsrečnejše obdobje doslej: prijetno okolje, sodelovanje s prijateljem kiparjem Martinom Skolibrom, prostorska neomejenost — bila je to neke vrste moja renesansa. Nastala so številna dela, ki sem jih razstavil skupaj s Skolibrom v Ganglovem razstavišču v Metliki.«
— Večkrat si delal sprejemne izpite za ljubljansko likovno akademijo. Nisi bil sprejet. V Benetkah pa ti je uspelo. Kako je s tem?
KNJIŽNIČARSTVO
00
00
o>
ra
k-
n
E
ra
o
«
■o
cm
CM
n
in
o
CM
in
«-<
></>
I
H-
C/)
*
</>
UJ
-J
O
O
Na,a“Pc,r<,v	BO ŠTU
DOŽIVELA SVOJO MEŠKO POMLAD«?
Podnevi funkcionira kot klubski prostor knjižnice (nekaj naslovov časopisja, uspešnice, klasiki, možnost gledanja in poslušanja kaset), ko pa se knjižnica zapre, zaživi kot nočna čitalnica, kot kulturni pendant mrtvilu ali zgolj lokalu. Podnevi je povezan s knjižnico, kot nočna čitalnica ima zunanji ločen vhod.
Razen privlačnih, komunikativnih in dinamičnih prostorov v pritličju, ki so širšega pomena, so v tem nivoju tudi najbolj odprti, obiskani in dostopni prostori knjižnice, pa naj gre za mlade ali odrasle uporabnike v prostorih starih stavb ali v prizidku.
Glavni vhod v knjižnico je skupen in se nahaja v prostoru med stavbo knjižnice št. 26 in Postajo milice. Vhodno območje ali vstopno komunikacijsko območje je skupno za vso knjižnico: za ob-
močje za odrasle (ljudska knjižnica), za otroke in mladino (pionirska knjižnica), za prezenčno knjižnico (študijski oddelek), omogoča tudi javno komunikacijo prek vertikalnega jedra do AV centra, Posebne zbirke Boga Komelja, periodičnega oddelka ter domoznanskega informacijskega centra.
Za glavnim vhodom z vetrolovom (5,2 m2) je specifično oblikovano vhodno območje, lahko bi mu reki kar vstopna ulica (98,1 m2), ki obsega informativni niz, informacije o kulturnih dogajanjih v Novem mestu na Dolenjskem, v Sloveniji, aktualne informacije v zvezi s knjigo, informacijami o preteklosti Novega mesta in Dolenjske. Hkrati funkcionira kot splošna časopisna čitalnica z izbiram slovenske, jugoslovanske in tuje periodike, ki
CM
INTERVJU
»Razmišljal sem, da bi se vpisal na likovno akademijo v kateri od socialističnih držav, ker sem bil prepričan, da je sodelovanje med njimi drugačno, kot pa je dejansko. V Pragi na primer je šolnina kar nekajkrat večja kot v Italiji. Nisem računal na državno štipendijo, saj so možnosti majhne: letno jo dobita le en ali dva študenta. Se vedno se mi zastavlja vprašanje, kaj ali kdo moraš biti, da prideš do te štipendije. Tako sem izbral Italijo, Benetke. Stroške študija in življenja pa si sam mukoma plačujem.«
— Kakšni so vtisi o beneški akademiji?
»Akademija v Benetkah se precej razlikuje od naših. Klasičnega slikarstva tam skoraj ne poučujejo. Študentje se identificirajo s profesorjem, pri katerem študirajo, z njegovim načinom likovnega razmišljanja, z njegovo slikarsko vizijo itd. Gre za močne slikarske osebnosti, ki dajejoštu-dijskim ateljejem svoj pečat. Kult prof. Vedove na primer je na akademiji kljub njegovi upokojitvi še vedno prisoten. Zaradi tega so si posamezni ateljeji ali avle, kot jim tam pravijo, tako zelo različni.«
— In kako si se vživel v študij ter razmere na akademiji?
»Sam sem nastopil kot izrazit individualec, kar pa ima, kot sem kasneje ugotovil, svoje meje. To se je lepo videlo letošnjega maja, ko sem na trgu pred akademijo priredil svoj retrogardistični hap-pening in na nek način ostal sam, odklonjen. Predaleč sem šel v individualni smeri. Presegel sem okvir šole, kar jim ni bilo všeč, saj naj bi predstavljal akademijo, bil naj bi pač učenec beneške šole,
prepoznan preko svojih del vedno in povsod.«
— Kakšna je vloga slikarstva v tvojem življenju?
»Glede na to, da se že petnajst let zavestno ukvarjam z likovnim ustvarjanjem, si ne morem predstavljati, da bi delal kaj drugega. Čeprav sem zaradi finančnih problemov večkrat prisiljen lotiti se učiteljskega dela, nimam namena ostati v učiteljskem poklicu.«
— Ukvarjal si se tudi z glasbo in poezijo.
»Po končani gimnaziji, ko sem odšel v Ljubljano in nisem bil sprejet na akademijo, sem hotel postati pesnik. Nekaj pesmi sem objavil leta 1983 v skupinski pesniški zbirki Tako se kolne začetek. Kar pa se glasbe tiče, se ta ljubezen vleče že od srednješolskih let: igranje kitare, petje, razni bendi, skratka, rock and roli. Sčasoma sem te zadeve opustil in se osredotočil na slikarstvo, ki je bilo vseskozi moja gonilna sila in najmočnejše izrazno sredstvo.«
— Ob otvoritvi Harlekinovih katarz v Krokarju si ves program v celoti speljal sam. Govoril si o sebi, o svojih slikah, o umetnosti nasploh, sam si prebral izbrano poezijo.
»Že dolgo sem imel namen razčistiti s svojo slikarsko in občo preteklostjo, na katero je to slikarstvo vezano. Bilo je to nekakšno očiščenje, praznitev za nova polnjenja, konec za nov začetek. Kot pravi pesnik, čigar verze sem prebral na otvoritvi: Ne moreš mirovati, zato se giblješ.«
— In za konec še običajno vprašanje: kakšni so tvoji na-
črti in možnosti?
»Trenutno pripravljam razstavo v Švici, hkrati pa imam v načr-
tu tudi postavitev nekaj razstav po Sloveniji in pa seveda uspešno končati študij v Benetkah.«
Mladen Vukšinič: Zenska KNJIŽNIČARSTVO--------------
JIZNICA »NOVO-
(2.)
služi kar najširšemu splošnemu informiranju. Na voljo bo 150—200 naslovov časopisja s 30 sedeži. Postavljenih bo tudi nekaj panojev za manjše priložnostne razstave informativnega pomena. Ob vstopnem območju je locirana tudi nočna knjižnica oziroma kljubski prostor (26 m2), ki se podnevi navezuje nanj in ga dopolnjuje. Čitalnica bo morala imeti urednika periodike-informatorja, ki bo hkrati skrbel tudi za klubski prostor. Odprtost nočne čitalnice pa bo treba ustrezno pokriti z upokojencem ali prek servisa. Želimo, da bi ta rešitev postala uporabnikom vabljiva in simpatična, spodbuda za nadaljnjo izrabiš drugega, bolj zahtevnega gradiva, postavljenega v večjem obsegu. Poleg tega prostora je v stavbi št. 26 kafete-rija (23,8 m2).
Temu območju sledi izposojevalni pult (10 m), ki je v središču razporeditve programov in prostorov, v središču krožnega prostora. Ob izposoje-valnem pultu poteka tehnični postopek izposoje in vračanja gradiva. Odlaganje in sortiranje gradiva poteka na odlagalnemu pultu (7 m) in gre v takojšnje urejanje na police. Priročno skladišče ni predvideno, ker je glavno skladišče dobro in hitro dostopno. Ta rešitev omogoča tudi AOP izposoje ter dober nadzor nad pretokom uporabnikov. Ob osrednjem pultu se nadaljuje prehod v pionirsko in mladinsko knjižnico, v atrij, v prezenčno knjižnico, prek vertikalnega jedra pa v domoznanski center, periodični, oddelek, Posebno zbirko Boga Komelja in AV center. Menim, da prav ta osredn-jost lokacije izposojevalnega pulta v zavetju in hkrati središčnem dostopu do ostalih gradiv nevsiljivo in na štiroko vabi in spodbuja k vsestranski uporabi celotne knjižnice, njenih gradiv in uslug.
Katalogi bodo postavljeni v neposredni bližini izposojevalnega pulta. Predvidenih je 12 m, možno jih bo postaviti več. V prost pristop bo v tem območju postavljen obsežen izbor priroč-niške literature (7350) ki bo lociran v neposredni bližini katalogov kot pomembnega osnovnega informacijskega vira. Knjižnica razpolaga z bogatim izborom leksikonov, slovarjev, enciklopedij, bibliografij in drugih priročnikov. Zbirka priročnikov bo namenjena prezenčni izposoji. Za izrabo imajo uporabniki na voljo bralna mesta v nišah (10 sedežev) in v čitalnem salonu (28,5 m2), možno tudi v študijskih celicah v prezenčni knjižnici (nivo -1 prizidka). V tem območju bo tudi prostor
za informatorja in za zadrževanje uporabnikov in prostor za namestitev aparatur za vključitev v KIS.
Postavitev gradiva po prostem pristopu za izposojo na dom za odrasle bralce (ljudska knjižnica) je najobsežnejše območje, ki obsega pahljačasto razporejena knjižna stojala v prizidku in postavitev fonda v stari stavbi, hkrati zelo frek-ventno območje. V prosti postavitvi za izposojo na dom odraslim bo postavljenih 22.932 knjig žive, aktualne, pretehtano izbrane knjižne zaloge za vse profile občanov in delovnih ljudi, ki potrebujejo knjigo za splošno izobraževanje, strokovno izpopolnjevanje, kulturne potrebe ali zapolnjevanje prostega časa oziroma razvedrilo.
V zvezi z oblikovanjem fonda za prost pristop je pred delavci knjižnice zahtevna in obsežna strokovna naloga: prestrukturiranje fonda študijskega oddelka za prost pristop v prezenčni izposoji in hkrati selekcija in vključitev določenega dela v prost pristop za izposojo na dom, del starega, redko uporabnega, neaktualnega pa postavitev v depo. Od realizacije prestrukturiranja fonda sedanjega študijskega oddelka oziroma usmeritve žive, aktualne literature vseh vrst v izposojo na dom je odvisno, do kod se bo v bistvu razširila izposoja na dom za odrasle (ljudska knjižnica) v nivo-1 v prizidku. Naloga, ki zahteva selektivno in analitično preverjanje in preusmerjanje fonda štud. oddelka v izposojo na dom še ni opravljena zaradi pomanjkanja kadrov, tako da vtem trenutku ne moremo natančno razmejiti, kje v prizidku se bo končala izposoja na dom in kje začela pre-zenčna izposoja. Pomembno je, da sta tidve od-
s
Ladislav Lesar:
— POEZIJA----------
France Režun:
Konjenica
Zorenje prihaja kakor nedopovedljiva senca strahu. Zbiram negotovost, prihodnjo zaznavo svetlega; oranžno lupino rjuhe kakor belino ženske.
Strmim nemočen, nečuten, nedojemljiv.
In jok se peni skozi deviški vrelec smrti.
Zaznamva rojenega išče v niti skov konček; svojo steno, svoj ubijajoči dolgčas.
Počasi dvigam glavo. Počasi se zbiram...
Dognati moram svoj začetek.
Urediti moram svojo voljo,
zapisti moram svojo črko v čas zaničevanja.
Rumeno se kakor v blodnosti bliža očem.
Zmaga kopni. Zmaga zajezena z mrtvim ritmom — valujoča sredina — hip — preblisk — lakota.
Nikoli z nikomer ne spregovorim besede.
Moja plahost kot iztreznjen samomor ždi nad premično, smrdljivo vodo in se kruši. Predolgo sem bil mlad in prehitro se staram, da bi doumel...
Čas s svojimi klici oveša kič name.
In se mi v grlu tanjša plamen.
II-
Pripravljen sem strmeti v pesek in delati kužna znamenja Že smo na pobočju — jedkem, grizljivem.
Že se pod nami vrtinči prah — Čas s svojo zmedo je nezmotljiva obsedenost.
Vseeno je, če srečaš žensko ali zelenega psa.
Vseeno je, če se spotiš od strahu ali če ostaneš pri zavesti in se nič ne zgodi.
Vseeno je — samo da ni vseeno, če te zalotijo, namesto da bi delali stopinje v svojo smer.
Bleščavica se zgane — zaostri kakor podlesek; kakor početje vsega, kar si domišlja da JE...
Goreče osti. Razpeti na križu pribiti kamni.
Siv plamen se lušči kakor človekova gluhota.
Čakamo nedozoreli, da se konča bitka in bomo srečni zmagovalci.
Drobec zime
Črn molk zemlje,
odet z belim molkom snega.
Nad mrtvim poljem mrzlo nebo, pod mrzlim nebom krošnje vetra, v krošnjah vetra zgubljene snežinke.
žameten kozolec.
Po sivih tramovih prezebajo ptice, lese še vedno sovraži žeblje, pod slamnato streho se zbira tema. Včasih jo zamaje pasji lajež.
Pripoved o človeku
Za majhna bitja, kot so mravlje ali trave, je samo velika senca,
ki včasih zakrije sonce, potem pa spet odide nekam daleč za obzorje.
O njegovi neizmerni teži pa vedo samo pohojene sestre.
MARIN BEROVIC: Temne slutnje, pastel
KNJIŽNIČARSTVO
močji locirani skupaj. To je tudi vplivalo, da knjižnice za mlade bralce nismo locirali v prizidek. Organiziran bo soliden dostop do fonda, ki bo prinesel razvoj izposoje na dom v prid zaposlenega človeka.
Območje prezenčne knjižnice (študijskega oddelka): gre za izbran fond današnjega študijskega oddelka, ki danes posluje zaradi prostorskega primanjkljaja na zastarel pultni način. V prizidku bo zaživel v modernem pristopu.
Z notranjo reorganizacijo gradiva v prid izposoje na dom in s prostim pristopom za fond študijskega oddelka bo knjižnica naredila velik strokovni napredek v preoblikovanju v knjižnico sodobnega tipa. Taka bo lahko opravila ogromno izobraževalno in kulturno poslanstvo, kakršnega si je knjižničarska stroka zastavila že leta 1971.
BLIŽA SE LETO 2000
Glede na dosedanji razvoj in tradicijo gre za najbolj obsežen sklop gradiva, ki naj bi, ustrezno oblikovan, s selekcijo zagotovil potrebe tudi širše regije po knjigi in informaciji, relativno celovitost podatkov in dokumentov v regiji. Osnova pri oblikovanju tega fonda so slovenika, temeljna in znanstvena dela vseh strok, učbeniška literatura. Predvidena zaloga leta 2.000 je 185.000 knjig. V projektu je ta fond v prizidku, v spodnjih dveh etažah, depojski del v poglobljenem nivoju 3. Izločen domoznanski del fonda je v prvem nadstropju v stavbi št. 28 in je del specializiranega domoznanskega informacijskega centra, periodični fond pa je predviden v stavbi št. 26, v nivoju plus 2, in se lepo navezuje po dostopnosti in zlasti po
uporabnosti na domoznansko dejavnost oziroma dolenjsko domoznansko bibliografijo ter disemi-nacijo domoznanskih informacij, kar je odločilno vplivalo, da je v neposredni bližini domoznanskega informacijskega centra.
V prezenčni postavi je v idejnem projektu predvidenih 93 600 enot (52%), ostali fond gre v depo. Dostop v prezenčno knjižnico se nadaljuje iz območja oddelka za izposojo odraslim na dom. Bogato in obsežno gradivo študijskega oddelka bo lahko v prosti postavitvi v polni meri postalo delovno sredstvo, uporabnikom na voljo, omogočena bo dobra izraba, kar predstavlja neprecenljivo družbeno dobrino. Tako bo na podlagi prejemanja obveznega izvoda knjižnica zagotovila kompleksen in dokaj celovit moderen dostop do gradiva za preučevanje v regijskem merilu. Poleg proste postavitve izbranega fonda bo v tem območju še 18 študijskih celit, delovni mesti z delovnim pultom in priročnimi policami za urejanje gradiva in dva salona za odmor in razgovor.
Specializiran domoznanski informacijski center je lociran v 1. nadstropje stavbe št 28 in ga sestavlja prosto dostopen domoznanski knjižni fond ožjega območja in širšega območja Dolenjske, čitalnica s 7 sedeži, postavitev cca 550 naslovov periodike (domoznanske in pretežno slovenika za študijske in znanstvene namene), ki jo hkrati bibliografski oddelek sproti ekscerpira, dolenjska domoznanska bibliografija s kartotekami in delovnimi mesti, soba Novomeške pomladi. V tem sklopu je tudi del posebnega gradiva, in sicer partizanski tisk ter zbirka fotografij in razglednic, ker se po izrabi zlasti domoznanski del večkrat
navezuje na izrabo tovrstnega knjižnega fonda.
V povezavi s tem območjem je postavitev periodičnega oddelka, ki ima velik izbor naslovov periodike od najstarejše do tekočih naslovov. Po vsebini in namembnosti gre v veliki meri tudi za domoznanski fond in za fond splošnega regijskega pomena, saj druge knjižnice trajno ne hranijo takega ip tolikšnega izbora. Manj aktualna in manj pomembna periodika pa bo deponirana v centralnem depoju. Fond je lociran v stavbi št. 26, v 2. etaži, in ima svojo čitalnico za neposredno izrabo. Izraba domoznanskega fonda, posebne časopisne čitalnice in periodičnega fonda ter di-seminacija domoznanskih informacij je manj množična, je v študijske in strokovne ter znanstvenoraziskovalne namene, zato je temu primerno locirana. Lepo je rešena povezava s Posebno zbirko Boga Komelja v stavbi št. 26 v prvi etaži, ki v bistvu ostaja na svoji stari lokaciji, ne nazadnje pa je tudi v tej zbirki precej domoznanskega gradiva. Že prej omenjene razglednice in fotografije ter partizanski tisk pa se glede na razpoložljiv prostor in večjo uporabnost nahajajo poleg prosto postavljenega domoznanskega fonda.
DRAGOTINA SO ROKOPISI
Posebna zbirka Boga Komelja je obsežna in raznovrstna po gradivu, ki je lokalnega, regijskega, v najdragocenejšem gradivu pa tudi širšega kulturnozgodovinskega pomena. Najdragocenejši del so rokopisi, največji po številu je drobni tisk, obsega še grafično zbirko, zbirko zemljevidov. Razglednice in fotografije so smiselno prostorsko dislocirane, kar je bilo že obrazloženo, muzikalije
^28
 ---------------------------------------------------------- POEZIJA
Milan Markelj:
Zimski travniki
Zapadel je sneg, beli snfg vseprek, in mraz je pritisnil, da se kadi iz vseh streh.
Kaj ni še včeraj travnik ves žarel od belih marjetic in v nebo kipel?
Zapadel je sneg, beli sneg vseprek.
Beli travniki neba so osuli se na tla.
Teža
Pod belo težo se zlomi drevo. Listje, cvet, sad, vse je šlo.
Pomlad pijana za gorami spi. Kdo jo dočaka? Za koga zori?
Zimska	noč
Na oknu zimska noč z ledenimi očmi v ognjišče spominov nemo strmi.
 _____________________________________________ KNJIŽNIČARSTVO—--------------------------------------------------
izvenšolskem času. Javna knjižnica mora mlademu bralcu potešiti potrebo po leposlovni in strokovni knjigi in tudi po njemu primerni informaciji.
Tradicija naše pionirske knjižnice je, da vključuje bralce od predbralnega obdobja, pionirje in mladostnike. Upoštevaje radius za mlade bralce (1,5—2 km), bomo morali v nadaljnjem razvoju organizirati dislocirane enote matične knjižnice v večjih soseskah in krepiti ustrezno organizirano splošnoizobraževalno knjižnično mrežo.
TUDI ZA MLADE BO BOLJE
V idejnem projektu je vhod za mlade uporabnike skupen, skozi glavno vstopno območje celotne knjižnice. Po potrebi je lahko ločen, ko gre za organizirane skupinske obiske ali manjše prireditve, in sicer je ta poseben vhod v nivoju -1 stavbe št. 28, kjer je knjižnica za mlade bralce tudi v celoti locirana, v pritličju in nivoju -1. Drugi ločen vstop je skozi vežo Novomeške pomladi, predvsem ko gre za organizirane oblike dela (ure pravljic, razgovore o knjigah), za katere je možno uporabiti tudi sobo Novomeške pomladi. Oddelek za mlade bralce je dobro povezan z oddelkom za odrasle, s prezenčno izposojo, z domoznanskim centrom. Morda bosta ravno skupni vstop in dobra povezava z izposojo na dom za odrasle, z informacijsko službo, s prezenčno izposojo in domoznanskim centrom marsikaterega bralca prej usmerila med odrasle, do zahtevnejšega fonda, saj sta danes LK in PK dislocirani. Prav pa je tudi, da mladostniki, ki to potrebujejo in želijo, imajo možnost, da se posebej od odraslih družijo s knji-
in plošče pa se vključijo v novozasnovani A V center, ki je v neposredni povezavi z zbirko. Javna komunikacija do Posebne zbirke je prek vertikalnega jedra, neposredno se povezuje tudi z domoznanskim centrom. Posebna zbirka ima specialni čitalniški prostor z 10 sedeži. Nanjo se navezuje tudi prostor v vertikalnem jedru, kjer je prostor za odmor in možnost postavitve razstav in organiziranja aktivnosti v zvezi s tem gradivom v manjšem obsegu.
Tako Posebna zbirka kot domoznanski center sta iz oddelka za otroke in mladino ter iz oddelka za odrasle dobro dostopna.
AV center je zasnovan v prvem nadstropju stavbe št. 26 poleg posebne zbirke. Dostop je prek komunikacijskega jedra, prek starega stopnišča pa je možen tudi direktno skozi antikvariat oziroma ARS. Skupaj bo obsegal 4 prostore 128,2 m2). Poleg muzikalij bo obsegal plošče, avdio in video kasete in drugo tovrstno gradivo. Namenjen bo prezenčni izposoji oziroma študiju .poslušanju in gledanju. Prostor za poslušanje je koncipiran z 8 sedeži, za gledanje pa s 7 sedeži. Na svoji stari lokaciji ostaja tudi spominska soba Janeza Cesarja, ki je poleg novozasnovanega AV centra.
Interno delo z gradivom, matična služba in uprava. Prostori se nahajajo v prizidku, v nivoju -1. Vhod (služben) je s strani, od sodišča, možen pa je seveda tudi dostop prek osrednjega vstopnega območja po internih stopnicah. Je zelo racionalno dimenzioniran. Za strokovno obdelavo gradiva in interne kataloge je prostor 45,6 m2, za matično službo 13,2 m2 in za upravne prostore nn o m2
Osrednji depo se nahaja v spodnjem delu prizidka. Obsega trezorski del, osrednji depojski del za prosto postavitev fonda, ki ni postavljen za izposojo (22.860 knjig), del pa je compactus (90.000 enot).
Potujoča knjižnica ima svoj depo z delovnima mestoma v prizidku v nivoju -2, kjer je tudi prostor za garažiranje bibliobusa (skupaj (99,7 m2). V tem delu je tudi manjša knjigoveznica.
Predstavitev prostorov in programov zaključujem s pionirsko knjižnico, kjer se bralna kultura začne, lahko bi rekla, z najpomembnejšim območjem, gledano s povsem določenega zornega kota.
Oddelek za otroke in mladino ima v okviru splošnoizobraževalne knjižnice svoj jasno določeni status. Je pomemben čien v mreži vzgojnih ustanov za otroke in mladino, zato mora slediti ne le knjižničarski stroki, pač pa tudi sodobnim dosežkom pri vzgoji in pedagogiji. Je nepogrešljiva celica za celovit in vsestranski razvoj mlade osebnosti od predbralnega obdobja do odraslosti. Ima pionirski oddelek za otroke od predbralnega obdobja do 14. leta starosti in oddelek za mladostnike od 14. do 18. leta starosti. Pri obeh je pomembno pedagoško delo z mladimi bralci, individualno ali skupinsko, vedno prilagojeno starostni oziroma razvojni stopnji. Cilj te vzgoje je usposobiti mladega bralca v aktivnega samostojnega uporabnika knjige in knjižnice ter v ozaveščenega uporabnika knjige in drugega gradiva. Vsebinsko mora zadovoljiti široko paleto raznolikih individualnih interesov otrok v prostem,
Severin IZ HVALNIC Večeru
Pojem hvalnico večeru in večerni zarji, ki v rožnato bajko spreminja oblake. Opojno diši pokošena trava, dan se pomirja kot utrujena nevesta v objemu. Že pojo črički. In svetloba se počasi osiplje. Nemir telesnosti spreletava dekleta, gore se odmikajo m vrhovi so brez ostrine.
Na poljani življenja zorim v večer in v očeh migotajo-mi zvezde.
Tako malo telesnosti je še v meni, tako astralna mi postaja podoba...
MARIN BEROVIC: Zadnje upanje, pastel
Poldnevu
Pojem hvalnico poldnevnemu času, ko sonce prešlo je pol loka!
Sence so kratke, ko stojim v gorišču svetlobe in sem skupaj z naravo sredina dneva.
Poldan sije in me obliva s svetlobo.
Umaknem se vase, pozabim na vse, v kar nas uklepajo ure, in kot da me ni. Zatorej lahko poldnevu hvalnico pojem!
Ivan Škofljanec:
Vračam
Vračam se k začetku, k očetu, k zemlji, k resnici...
Vračam se k besedi, k pesmi, ki jo čutim v srcu...
Čutim
Čutim... da sem oblak, ki izginja, bilka, ki vene, spomin, ki bledi, odmev, ki se nikoli ne vrne...
GLOSA
TROJE ROJSTEV IN ENA SMRT
POEZIJA
Ta mesec beležimo več pomembnih in lepo zaokroženih obletnic: 188-letnico Prešernovega rojstva in 142-letnico izida Poezij, 70-letnico smrti Ivana Cankarja in 70-!etnico nastanka Jugoslavije. Obletnice so, kot bi lahko dejali, v znamenju rojstev in smrti.
Vsa rojstva so pomembna za slovenski narod; prva, pesnikovo rojstvo in knjižno rojstvo njegovih pesmi, pomenijo dejansko silovit preboj slovenščine v jezik najžlahtnejše poezije in s tem njene uveljavitve kot razvitega in velikim enakovrednega evropskega jezika. Drugo rojstvo, državno, je bolj prozaično, vendar zato nič manj pomembno; z nastankom kraljevine Jugoslavije se je slovenski narod ozemljil tudi na političnem, ne zgolj na duhovnem zemljevidu Evrope.
Prešernovi obletnici. Jasni, nesporni, ocenjeni, preobloženi z dognanji in vednostmi. Ni več kaj reči.
Rojstvo Jugoslavije se ne kaže tako zelo samoumevno vredno praznovanja. Staro Jugoslavijo so stisnili pod tako težke kamne obtožb, da se je v naših glavah skisala v nekaj nadvse slabega. Povojne generacije, brez lastnih izkušenj
o nji, so se učile, kako da je bila prva Jugoslavija slaba in zanič, kakšna temna ječa narodov da je bila in strašno gnila. Nevredna spomina. A vendar njenega nastanka ne gre spregledati ali pozabiti, kot smo to počeli doslej, ko smo ves blišč polnega rojstva slovenskega naroda prenesli na novo, socialistično, povojno Jugoslavijo, na to, Jd je danes naša resničnost. Zal se tudi ta ne sveti več s takim sijajem, kot smo ga bili vajeni opevati. Videti je celo, kako se za odpadlimi luskami pozlate javljajo isti madeži, kot smo jih preklinjali na prednici: zaostreni nacionalni odnosi, ogrožena enakopravnost narodov, skorumpirana birokracija, gospodarsko zaostajanje in neuspešnost, siromašenje množic. Da, celo dvom, ali smo Slovenci v nji zares doma, je vse boli vsijjiv. A vendar, Jugoslavija, kakršna že je bila, se je rodila pred 70 leti, vanjo so rodovi vložili neizmerno veliko upanja, ljubezni, moči in naporov. Takih rojstev ne smemo spregledati, če nočemo oglušeti za dragocenost sporočil preteklosti.
Obletnica Cankarjeve smrti. Pustimo ob strani, cemu sploh praznujemo obletnice smrti (slovenski kulturni praznik'bi
najbrž bil primernejši 3. decembra, za Prešernovo rojstvo!). Ker gre za velikega Cankarja, je jasna, dorečena. Kot drobec zanimivega pa se kaže njeno prepletanje z omenjenima rojstnima obletnicama. Cankar je poglobil žlahtnost prvega rojstva, bil pa je tudi tisti, ki je jasno videl, kaj in kako je z drugim, s političnim rojstvom slovenskega naroda v rojevajoči se državi, v kateri naj bi se Slovenci ne samo ohranili in končali mučni boj in trnovo vztrajanje pri samem obstoju, marveč razvili v svoboden, evropski narod. Kaj bi dejal, ostrega jezika in brezmejne iskrenosti, kakršen je bil, ko bi dočakal še nekaj let in doživel, da je njegov narod postal pleme in se začel pomikati na evropsko obrobje? Smrt mu je zapečatila usta, svojih vizij ni mogel okrepiti z doživetji in jih ponovno oceniti. Kaj bi dejal po sedmih desetletjih, ko je njegov narod izgubil pravico do svojega jezika na sodišču sredi bele Ljubljane, pa bi morali vedeti mi. Tu smrt ni zapečatila Cankarjevih ust, ker jih ne more. Lahko pa drobne smrti, kar pozabljene obletnice in izgubljanje sporočil preteklosti so, pečatijo naša usta, topijo naše misli.
M. MARKELJ
Ivan Zor
Zelena
1.
Zelena moč, ki me vodiš, v zeleno zaklinjaš.
Iz zelenega te kličem, iz zelenega pijem.
Iz tebe, zeleno, rasem,
v tebi, zeleno, dozelenim.
Daj mi moči, zelena moč, ko poniknem.
Naj bom zeleni žarek v svetli ponikvi.
Naj v tvojih zelenih zrnih izzelenim.
KNJIŽNIČARSTVO
go in ob knjigi ter z vrstniki do odraslosti. Znano pa je tudi, da veliko otrok obsežno uporablja službe za odrasle.
Za skupnim vhodnim območjem je ožji vstopni del oddelka za mlade bralce-pionirske knjižnice s pultom, katalogi in priročniki. Informacijske potrebe lahko dopolnjujejo v oddelku za odrasle in v domoznanskem centru. Hodnik bo izrabljen za namestitev in branje periodike, manj zahtevno prelistavanja in prebiranje. Za zahtevne mlade bralce je možna uporaba študijske čitalnice v domoznanskem območju.
Za cicibane od 3 do 6 let je predvidena postavitev za izposojo na dom 4820 enot (60% zaloge). Cicibani imajo v izposojevalnem prostoru na voljo 20 sedežev za stik s knjigo, pregledovanje, možno pa je tudi skupinsko delo (vrtci, male šole), ko knjižnica ni odprta. Za pionirje je planirana postavitev 7322 knjig (8,4% zaloge) za izposojo na dom, na voljo pa imajo 8 sedežev in mize za pregledovanje knjig ali tudi za manj zahtevno individualno lastno delo. Resnejše branje jim je omogočeno skupaj z mladostniki v nivoju -1, kjer je večnamenski prostor. Po potrebi se pionirji usmerijo v domoznanski informacijski center, v izrabo priročniške literature na oddelku za odrasle ali v prezenčno knjižnico.
Za mladostnike bo v nivoju -1 in v mezaninu v tem prostoru postavljenih 7.950 knjig. Na voljo bodo imeli tudi mize z 18 sedeži za stik s knjigo in individualno manj zahtevno delo.
Večnamenski prostor za otroke in mladostnike v nivoju -1 (50 m2) bo omogočil resno branje, izvajanje raznih oblik dela, organiziranje obiskov skupin, postavitve manjših razstav, manjše prire-
ditve, projekcije, poslušanje in družabna srečanja. Večje prireditve in razstave bodo organizirane v atriju. Na ta prostor za mlade se navezujejo še AV laboratorij, čajna kuhinja, manjši depo za opremo, soba vzgojiteljev pa je v zgornjem delu.
Vhodna in izhodna točka je za mlade skupna. Dokler izposoja ni avtomatizirana, je lahko tehnični del izposoje in vračanja ločen. Za mlade bralce bo v prostem pristopu postavljenih 12.142 enot. Skupne površine, namenjene izključno mladim bralcem je 415,9 m2, z uporabo sobe Novomeške pomladi 449,9 m2.
BRANJE JE LEGITIMNA PRAVICA
Vrednost bralne kulture je za posameznika in družbo ogromna. Bralna kultura omogoča človeku ustvarjalen odnos do sveta, mu daje podlago za kritično opazovanje in sintezo, zlasti pa mu omogoča ustvarjalnost. V naši družbi želimo oblikovati ustvarjalne in kritične ljudi, teh pa ni brez široke kulture in kulturnosti, brez temeljite in široke splošne izobrazbe in permanentnega izobraževanja po zaključnem rednem šolanju. Knjiga in z njo vred informacija pa je eno najmočnejših sredstev za obvladovanje sveta, postala je nujna in nepogrešljiva spremljevalka človeku na vseh favneh in v vseh sredinah. Sleherni delovni človek in občan ima vso legitimno pravico in dolžnost brati, javna splošnoizobraževalna knjižnica pa je poklicana in dolžna, da zadovolji interese po knjigi in informaciji najširšemu krogu ljudi. Njeno mesto je takoj ob šoli in hkrati na kulturnem področju. Splošni družbeni razvoj in razvoj znanosti in tehnologije zahtevata od vsakega posa-
meznika več kvalitetnega znanja, nenehno sa-moizobraževanje in strokovno izpopolnjevanje. Sodobni človek je v kompleksnem odnosu do sveta. Knjiga in z njo informacija sta mu eksistencialno potrebna pri njegovem ozaveščanju, duhovni rasti, človeški širini in humanosti, notranji integraciji, pridobivanju znanj in sproščanju ustvarjalnosti. Skrb knjižnice je, da aktivno in učinkovito organizirano omogoči čim večjo dostopnost in uporabe knjige in drugega knjižničnega gradiva, da spodbuja in širi interes za knjigo in knižnico kot najosnovnejši medij za uveljavljanje izobrazbe, kulture in znanosti med najširšim krogom občanov in delovnih ljudi.
Dostop do sistematično urejenega znanja v knjižnici je za človeka moderne dobe, informacijske dobe, izrednega pomena. Uporabnik mora priti do knjige in informacije, ki jo želi ali potrebuje, pa tudi do tistih knjig, za katere sploh vedel ni. Demokratičen dostop do knjig omogoča prost dostop, uveljavljanje večplastnosti knjige pa omogočajo kvalitetne knjižnične službe. Posredovanje znanja in informacij je eden odločilnih dejavnikov družbenega razvoja. Osnovna socialna funkcija knjižnice je vsakomur posredovati potrebne informacije in dokumente. Z nenehno rastjo produkcije vseh vrst postajajo knjižnice kot njene posrednice vedno važnejši dejavnik moderne družbe. Nepogrešljive so tudi v procesu nenehnega izobraževanja izven rednih šol in ob njih še zlasti, ker so javne splošnoizobraževalne knjižnice namenjene najširšemu krogu ljudi. Danes služijo v prvi vrsti usposabljanju sedanjosti za prihodnsot, in ne zgolj ohranjanju preteklosti in sedanjosti za prihodnost.
O
O
|-
m
c/)
*
(/>
H
I
(/><
cn
ro
o
cn
co
ro
jo
a
(D
O
n
3
er
a>
(O
oo
oo
Ca>
DOLENJSKI LIST — št. 51 (2053) 22. decembra 1988
IZ NAŠE PRETEKLOSTI
I
Karel Bačar: pES£M Q OBEŠANJU
V NOVEM MESTU
CM
Prof. Janku Jarcu za 85-letnico
12. julija 1865 je bila Na gavgah na Marofu izvršena zadnja javna usmrtitev v Novem mestu1. Obesili so tri ljudi: 37-letno Mico Grafut iz Čužnje vasi, neporočeno mater štirih otrok, 39-letno neporočeno Uršo Stare s Strmca in 29-letnega Antona Lokarja, mlinarja. Vsi trije so bili iz mokronoškega okraja in so bili obsojeni zaradi gnusnega zločina nad 58-letnim Antonovim očetom Francem Lokarjem.
Iz Smrtne sodbe2, ki jo je sklenila novomeška okrožna sodnija in potrdila višja in najvišja sodnija, ter iz sodobnega časopisnega poročila3 lahko zgodbo strnemo v naslednje:
Anton Lokar je imel na Radulji mlin, ki mu ga je bil kupil oče. Pri njem je bila za deklo Mica Grafut, ki je bila, kakor pravi časopisno poročilo, tudi njegova »priležulja«. Oče se ni strinjal s takim življenjem, poleg tega sta bila s sinom v sporih, ker je bil ta nasilen. Zato sta se Anton in Mica bala, da bo oče vzel mlin nazaj in se bosta morala umakniti. Ko je 25. februarja 1864 prišla v njun mlin Urša Stare, jo je Anton začel nagovarjati, da bi Mici pomagala umoriti njegovega očeta. Obljubil ji je za nagrado 100 goldinarjev, svoji priležnici pa vinograd in hram. Sklenili so, da bodo zločin izvršili čez štiri dni.
29. februarja so se spet zbnli v mlinu. Anton je ženskama naročil, naj očeta zadavita oziroma ubijeta s sekiro. Dal jima je tudi dva klina, da po zločinu z njima zapahneta za seboj vrata v hramu, in obljubil, da jima bo ob vrnitvi postregel s kuhanim mesom.
Ko sta ženski prišli v hram v Novi Gori, kjer je občasno živel Franc Lokar, sta rekli, da sta prišli iskat sina, ker ga ves dan ni bilo domov. Lokarju je pogostil in zaradi slabega vremena povabil, naj pri njem prenočita. Ko je zvečer Lokar trdno spal, sta ženski vstali in Mica je Urši dala sekiro. Ta je Lokarja z rezilom močno udarila v tilnik, nato pa ga je še Mica dvakrat usekala po glavi. Potem sta ubitemu vzeli iz žepa denar, napolnili putrih z vinom, zapahnili vrata in skoz okno odšli iz hrama.
Šest dni po tem dogodku so domačini ostudni umor odkrili in sodnija je začela preiskavo. Ta je ugotovila, da se je zaradi udarcev s sekiro Lokarjeva glava »skoraj popolnoma od trupla ločila, in čepina bila razbita«, nadalje, da je nasilni Anton že enkrat poprej naklepal očetov umor. Medtem ko sta morilki svojo krivdo pred sodiščem priznali, je Anton trdovratno tajil, dokler ga niso z morilkama soočili. Sodišče je vse tri obsodilo na smrt z obešen-jem, in sicer tako, da bo prva obešena Urša, druga Mica, zadnji pa Anton.
H*. 31
Zanimivo je, daje v Smrtni sodbi, ki jo je natisnil Tandler2, priimek obsojencev obzirno označen le z začetno črko, medtem ko je noviški dopisnik zapisal cela imena in sklenil svoje prav nič prizanesljivo poročilo takole: »Hudodelke sta pogumno stopile h kolu, prvi je Urši rabelj življenje končal; druga je bila Mica, — obe pa je moral ves omamljen Lokar gledati, kako jima je rabeljnova roka vrat zavila, in potem je tudi on na vislicah prejel plačilo, da je dal očeta svojega umoriti! V 8. minutah je bilo vse končano. ,Prav se jim je zgodilo!' — je bila zadnja beseda vseh pričujočih.«
Zločin in še posebej eksekucija sta na široko odmevali po Dolenjskem. O tem priča ne samo udeležba pri obešanju — navzočih je bilo menda 5000 radovednežev, medtem ko je Novo mesto samo brez dela šmihelske fare štelo niti ne 2000 prebivalcev — marveč tudi poročilo v Novicah ter še posebej tiskana Smrtna sodba, ki so jo ljudje verjetno, kar razgrabili. Kaže pa, da so prodajali tudi razmnoženo risbo vseh treh obešencev, ki jo ie izdelal neznani avtor.4
Po vsem tem ni nič čudnega, če so pravkar opisani dogodki našli odmev tudi v enem od takratnih najbolj popularnih godcev novomeške meščanske godbe Ivanu Rupniku, pd. Možetu5, rojenem 1813 na Malem Kalu, umrlem 1882 v Bučni vasi. Ta je rad opeval pomembnejše osebnosti in dogodke svojega časa ter hkrati pesmi opremljal tudi z napevom. Pred leti sem namreč pri Drenikovih na Hmeljčiču, dobrih prenašalcih Rupnikovega pesniškega izročila, našel v pesmarici Matilde Rezelj 28-kitično Pesem od obglavlenca. Drenikovi so mi tudi zatrdili, da jo je zložil Rupnik. To nedvomno potrjujejo jezik in slog ter metrika pesmi, pa tudi njena miselnost. Mnogo let kasneje mi je prinesel pokojni sodnik Leon Korošec še popolnejšo varianto (35 kitic), ki si jo je 30. nov. 1923 v Birčni vasi zapisal Florjan Kolenc.
Primerjava pesmi z novomeškim poročilom in Tandlerjevim natisom smrtne obsodbe kaže, da Rupnik po vsej verjetnosti ni bral teh besedil, marveč je zasnoval svojo pesem na podlagi vtisov in občutij, ki so ga navdajala, ko je sam prisostvoval justifikaciji. Tako se je lahko zgodilo, da je v spominu zamenjal sinovo ime z očetovim ter imeni obeh morilk. Občutna pa je zlasti razlika med miselnostjo nedvomno šolanega noviškega poročevalca ter preprostega bučenskega kmeta in klarinetista, ki se je po vsej verjetnosti sam naučil brati in pisati, igrati na klarinet in skladati napeve ter celo pisati note. Medtem ko prvi
Pesem od 3. obešenih v Novemest
1	13
Sam bog in nas(!) gospod Ker Lokar je star Reče v četert zapovd Stanovav v Novi gor Starše špotvat(!) častit Pridejo knem na Noč In jih lubit	Prosijo za luč
Zraven pa nasprut Ostru žuga Gospod Kdor to spolnil nebo Štrafov ga bo
3
Nasrečni tak Otrok Kter nima staršu rad Bog ga neče terpet Dolgo nasvet
14
Lokar ji(!) ni vesev Ven(dar) jih je pod streho vzel Vsim je večirjo dav Spat jih je sprav
15
Al Satan nikol ne spi Kar misli da prej stri Ker je Lokar zaspav Sikero perprav
4	16
Zg(l)ed imamo strašen	Ker Lokar spi pri Miz
Peid(!) sem današna dan(l) Natihem lejze bliz Kar iz soimi oči(!)	Usejka ga čez glavo
Vidmo zdaj mi	Iz sekiro Ojstro
Franz Lokar biv je Mlad ratov hudobni je Tat Kaj še on hudga stri Očeta umori
Kar on nemore sam Reče hudim Ženam Kar bote slišal zdaj Kmal zanaprej
7
Oče mu kupi Mlin U en strašni dolin U en gerdi samot Narraiši je tat
8
Tam je Franz gospodar Al nas Bog večni var U takih grehah živet Strah je na svejt
9
Tatvina druzga več nasmem v pesmi rečt Kar je na sveit gerdu Vse tam je blo
10
Hudobna Urša žnim Tud gre v ta Mlin tam sta deržala svet Očeta umorit 11
Kako bi to strila tdaj De se nikdar na zvej Moj tastar mora bit Se nocoj vbit 12
Kar se tu res zgodi Se eno babo dobi Se podajo na pot Satan jih zmot
17
Zdaj sekiro Micki da Se trikrat useka ga Ker več žlaku dobi Mertu Leži
18
Dobro smo od pravli zdaj Oben živ duh nevej Zdaj gredo v Kevdar pit Hišo zabit
19
Francel bo zdaj vesev Za ženo me bo vzel Mica bo šla zmano Dobro ti bo šlo.
20
Kar skriva temna nuč Pokaže dneva luč Enčas vse molči od te stvari
21
Kmal se začne glasit Kar je blo zdaj skrit Use tri so polovil Terdo uklenil 22
Zdaj se deželska Oblast Zatu potegne dost Zvedit od zvestih prič Čisto to reč
23
Kedu kej od tega vej Nej popravici povej tu zdaj Babe same Kmal se udajo (udade)
24
Le Lokar se na uda Neče vejdit tega On je tojiv do smert ■ Ker je ves gerd
25
Smrtno sodbo spisal Na Dunej poslal Cesar jo prebral Jen potpisal
26
Detu se more strit vse' tri pomorit Gavge so zaslužil Ker so tu stril ■
27
Julija dvana(!)sti dan Usi so na gavge djan Fraiman tu hiter stri Use pomori
28
Soldatu en Bataljon Ludi de se use lom Usacega ob daje strah Use je prigmah
29
Prijatelji in Sestre od straha preč bejže Kej ste prijatlji zdaj Obenga več nej
30
le Fraiman dela use jih davi ku pese Zavidit je strašno Usmi(li) se Bogu
31
Zdaj visjijjo vsi trije poglej te jih ludje Kaj se s takem godi Kater taku živi
32
Glavo(l) gre za glavo Sklenili so sodbo Kedur Očeta umori Še več gerši(l)
33
eno Sodbo so prestal Al h drugi se podal Ker gre natanki las(?) Za večni čas
34
Jezus Sodnik ti mil Čes te duše se usmil Sej so živlejne dal Velk špot so prestal
35
Razbojniku na Križ Še oblubiš paradiš Usmili se čez te taku Uzem v Nebu
Amen
končuje svoj sestavek s krutim vzklikom — Prav sem jim je godilo!, preprosti godec in pesnik, ves pretresen od žalostne usode treh dolenjskih ljudi in poln razumevanja za človeške tegobe in zablode, kliče s prizanesljivimi besedami: Jezus, ti mili sodnik, ki si na križu razpet obljubil razbojniku paradiž, usmili se tudi teh sirotnih ljudi, ki so toliko prestali, in vzemi njihove duše — v nebo!
Najbrž ta Rupnikova humanost ni izvirala samo iz njegove vernosti — Cerkev je namreč od nekdaj stala na stališču, da nihče nima pravice jemati komu življenje, tudi hudodelcem ne6 — marveč iz njegovega plemenitega kmečkega srca.
Doslej je veljala za najstarejšo Rupnikovo pesem tista o smrti prošta Jerneja Arka iz leta 1868, zdaj pa je to časovno mejo treba prestaviti za tri leta nazaj.
1 Prim. Janko Jarc: Zadnje obešanje na Marofu... — DL 1963 št. 38, str. 7
2 Tisk novomeškega tiskarja Tan-dlerja, ohranjen v Dol. muzeju, na katerega me je opozorila ga. Slavka Ložar
3 Novice 19. jul. 1865, str. 234
4 Gl. objavo v članku prof. Jarca
5 Gl. o njem mojo razpravo v Slov. etnografu 1956, str. 215—236
6 Peter Vodopivec: Smrtna kazen v tisku na Slovenskem (1848—1878) — Kronika XXV/1977, str. 37—48
Karel Bačer
Gradivo za dolenjski biografski leksikon
V 18. nadaljevanju (Dol. razgledi 5. sn. št. 10, str. 104) dodaj: KOPORC LEON akademski slikar R. 29. jun. 1926 v Ljubljani (sin Srečka). Mladost je preživel v Višnji Gori. Končal specialko pri prof. G. A. Kosu 1.1952. Udeleženec 7 novomeških slikarskih kolonij. — Osebni podatki v pismu novinarju Ivanu Zoranu 11. okt. 1988.
LIKAR JOSIP gozdarski strokovnjak R. 17. marca 1858 v Idriji, u. 31. marca 1932 v Kostanjevici na Dolenjskem, kjer je tudi služboval. — Prim SBL 9. snopič, str. 290.
LIKAR JOŽE enolog in publicist
R. 25. apr. 1895 v Lokvah pri Gorici, u. 8. jan. 1986 v Kostanjevici ob Krki. Služboval v Kostanjevici, Krškem in Metliki. Avtor knjig Kostanjevica na Krki (1953) Naš cviček, Slov. vina idr. — SodK 111/1970 št. 4, str. 189 — s sliko.
LILIJA BOGOMIL novinar, urednik in šolnik R. 6. jun. 1913 na Polšniku pri Litiji. Med vojno iz ital. taborišča pobegnil v Švico, nato v Francijo. Urejal po vojni Tovarniški list (Krka) in tovarniško glasilo Novo-lesa v Straži. — Nedeljski dnevnik 28. avg. 1988, str. 5 — s sliko.
LINDIČ JOŽKO propagator treznosti in urednik R. 1896 na Trščini pri Dol. Lak-nicah. — KLS III, str. 280.
LINDTNER MIRKO higienik in publicist R. 6. marca 1893 na Raščici na Dol. — Spominski almanah, str. 350.
LINHART ANTON dramatik in zgodovinar R11. dec. 1756 v Radovljici, u. 14. jul. 1795 v Ljubljani. 1776-78 živel v stiškem samostanu. Začetnik slovenske dramatike in Disec prve slovenske znanstvene zgodovine. — SBL I, str. 664.
LIPAH FRANC gledališki igralec, pisatelj in urednik R. 23. maja 1892 v Dobrunjah, u. 30. aprila 1952 v Ljubljani — SBL I, str. 673. SGL, str. 387.
LIPOLD FRANJO politik in publicist R. 23. marca 1885 v Celju, u. 1970. Študiral in služboval kot odvetniški koncipient v Novem mestu. — SBL I, str. 674.
LIPUŽIČ BORIS šolnik in družbeni delavec R. 26. sept. 1930 v Brežicah. Študiral na novomeški gimnaziji. Bil sekretar Sveta za šolstvo LRS in direktor Zavoda za šolstvo LRS.— 225 let, str. 368.
LJUBIČ TONE šolnik, etnograf in lutkar R. 25. jun. 1908 v Trstu. Učitel-jeval v Dobrepoljah, Radečah, Zagradcu pri Žužemberku. — Prim SBL 9. snopič, str. 297.
LOBE FELIKS univ. profesor in akademik, častni doktor Ij. univ.
R. 14. okt. 1894 v Ljubljani, u. 9. maja 1970 prav tam. Študiral na novomeški gimnaziji. Bil eden najuglednejših profesorjev na tehnični fakulteti v Ljubljani. Univerza I, Str. 314,111-1, str. 577.
LOCKER ANTON gozdarski strokovnjak
R. 24. sept. 1878 v Starem Logu pri Kočevju, u. 17. maja 1940 na Dunaju. Deloval na Dunaju. — OBL V, str. 266.
LOČNIŠKAR FRANC agronom R. 23. apr. 1923 na Turjaku. Doktor agronomije in redni profesor živinoreje na ljubljanski univerzi. Večkrat predaval tudi v tujini. — Univerza 1,196, II. 568.
LOČNIŠKAR FRANČIŠEK mladinski pisatelj R. 4. dec. 1885 v Zbiljah pri Smledniku, u. 28. avg. 1947 v Ljubljani. Učiteljeval pri Sv. Gregorju in na Turjaku. — SBL I, str. 679. PDK 9. nov. 1977 št. 261, str. 4 — slika. Slovenska književnost (CZ 1982), str. 205 (dan smrti).
LOGAR JANEZ slovstveni zgodovinar in urednik ter bibliograf R. 3. febr. 1908 v Horjulu, u. 9. nov. 1987 v Ljubljani. Služboval pred vojno na novomeški gimnaziji. Med vojno bil v nemških taboriščih. Uredil Trdinova, Mencingerjeva in Jurčičeva zbrana dela ter jih opremil s temeljitimi opombami, in vrsto izborov drugih avtorjev. Pomembno je tudi njegovo bibliografsko delo. Prejel med drugim Trdinovo nagrado (1955) in bil član SAZU. — Univerza I, 416. Delo 12. nov. 1987 št. 264, str. 2 — slika. Slovenska književnost (CZ 1982), str. 205.
LOGAR JOŽEF teolog R. 19. febr. 1879 v Metliki, u. 1. febr. 1952 v Žumberku. Promoviral 1908 na Dunaju z disertacijo o Primožu Trubarju. — BV XXXVI/
1976 št. 2, str. 219. Šematizmi Ij. škofije.
LOKAR DANILO pisatelj R. 9. maja 1892 v Ajdovščini. Nestor slovenskih književnikov. Med vojno kot partizan pisal v Slovenskega poročevalca pod imenom Vid Dobrin in imel v Črnomlju tedenske politične preglede. _ PionL XXXV/1982-83 17. marca št. 24, str. 9. — Slovenska književnost 1945 — 1965 II, str. 402; I, str. 237 — slika. LOKAR FRANC lovski pisatelj R. 18. jun. 1890 v Dobličah v Beli krajini, u. 1966 v Ljubljani. — 225 let, str. 433. Lovec Ll-X/1966—67, str. 122 — slika. LOKAR FRANCE pesnik R. 13. marca 1917 v Višnji Gori. Kot duhovnik služboval v Kostanjevici. Objavil več pesniških zbirk. — Slovenska književnost, CZ 1982, str. 206.
LOKAR JANKO slovstveni zgodovinar, etnograf in lovski pisatelj
R. 15. avg. 1881 v Črnomlju, u. 2. nov. 1963 v Ljubljani. Maturiral na novomeški gimnaziji, študiral na Dunaju germanistiko in slavistiko ter promoviral. Napisal je vrsto literarnozgodovinskih in etnografskih razprav ter literarnih ocen in ustvaril kot pisec in urednik Lovca naše lovsko izrazoslovje. Knjige: Ptičarji, Lovsko-ribiški slovar, Naši psi, Gozdovi in gore vabijo. — SBL I, str. 679, CZN XXVII/1966, Str. 121 -slika.
LOKAR JOŽE psihiater
R. 21. jan. 1939 v Slovenski Bistrici. Maturiral 1957 v Stični, promoviral na medicinski fakulteti v Ljubljani 1974, kjer sedaj predava psihiatrijo. — Univerza III—2, str. 882.
LOKOVŠEK IVAN-JAN generalmajor, spomeničar
R. 1. sept. 1913 v Ljubljani. Učiteljeval v Kužlju, bil komandant Tomšičeve brigade in načelnik operativnega oddelka Glavnega štaba Slovenije. — Vojna enciklopedija V, str. 241. Lovec LXVI/1983 št. 11, str. 368 — slika. LONČARIČ ANTON gradbeni podjetnik
R. 1.1830 v Selcih pri Crikveni-ci, u. I. 1902 prav tam. Zgradil je cesto Novo mesto — Metlika in novomeški vodovod ter izvršil številne regulacije Save. — SBL
1, str. 680.
LONČARIČ JOSIP gradbeni podjetnik
R. 6. avg. 1867 v Selcih pri Crik-venici (sin Antona), u. 5. jul. 1931 prav tam. Gradil cesto Stari trg—Adlešiči, železniško progo Semič—Bubnjarci (1912—1913) ter železobetonski most v Črnomlju. — SBL I, str. 681. LOVRO ANTON gospodarstvenik
R 19. okt. 1920 v Zamostecu pri Sodražici. Kot partizanski ranjenec se zdravil v Kočevskem Rogu in bil po opravljenem tečaju radiotelegrafist na Rogu. Po vojni prvi vodja semiškega obrata Telekomunikacij, predhodnika današnje Iskre Šemič. — Iskra 1987 št. 19 in 21 — s sliko. (Za podatke se zahvaljujem tov. F. Dergancu iz Semiča.) LOVRENČIČ IVAN lovski organizator in publicist
R. 22. febr. 1878 v Zamostecu pri Sodražici, u. 1. dec. 1952 v Sodražici, pok. na Vrhniki. — SBL I, str. 682. Nedeljski dnevnik
2. okt. 1977 št. 268, str. 24 — slika. Lovec XXXV/1952, str. 435. LOVŠE PAVLA roj. Bole, operna in koncertna pevka
R. 13. jan. 1891 v Ljubljani, u. 22. jul. 1964 na Jesenicah na Gor. V letih 1911—1919 živela v Novem mestu in nastopala v raznih krajih, po prvi vojni tudi v tujini (koncertna turneja po Ameriki 1928—29). — SBL I, str. 683. NRazgl 5. sept. 1964, str. 342.
LOVŠIN EVGEN preporodovec in planinski pisatelj
R. 27. sept. 1895 na Vinici v Beli krajini, u. 8. dec. 1987 v Ljubljani. Kot srednješolec bil med glavnimi organizatorji preporodovske-ga gibanja. Med prvo svetovno vojno ranjen na soški fronti. Kot mecen omogočil snemanje drugega slov. filma Triglavske strmine. Dela: V Triglavu in njegovi soseščini, Triglav — gora in simbol (soavtor), Valentin Stanič (monografija), Rod in mladost Otona Župančiča (prof. Lovšin je bil pesnikov sorodnik). Prejel številna državna in planinska odlikovanja in priznanja. — PV LXXXVIII/1988 št. 1, str. 11 - s sliko.
LOVŠIN FRAN igralec
R. 27. dec. 1868 v Ribnici, u.
11. avg. 1910 v Ljubljani. — SGL, str. 395. Ribnica skozi stoletja, str. 32.
LOVŠIN FRANJO učitelj in organizator
R. 4. marca 1863 v Ribnici (oče Evgena), u. 7. sept. 1931 v Ljubi- ' jam. Dolgo let služboval v Vinici, ustanovil Sokola in hranilnico, pisal v Vrtec in Zvonček. — Zbornik za historiju školstva VI/1971, str. 108. Slovenski narod 1931 št. 203. Ribnica skozi stoletja, str. 15 — slika.
LOVŠIN JOŽE medicinski pisatelj
R. 24. sept. 1931 v Rakitnici. Maturiral na novomeški gimnaziji. Asistent inštituta za sodobno medicino v Ljubljani. — Univerza
III-2, str. 883.
LOVŠIN STANA pevka
R. 17. avg. 1919 v Prigorici na Kočevskem. Svojo pevsko kariero je začela I. 1946 v ljubljanski Operi, nato pa je nastopala do upokojitve v Šarajevu v pomembnih sopransko-koloraturnih vlogah. — SGL, str. 395.
LOVŠIN VINKO glasbenik
R. 6. jan. 1895 v Jurjeviči pri Ribnici, u. 17. marca 1953 v Buenos Airesu v Argentini. — SBL I, str. 32. Ribnica skozi stoletja, str. 32 — slika.
LOŽAR-PODLOGAR HELENA etnografka
R. 4. aprl. 1942 v Ljubljani (hči Slavke). Maturirala na novomeški gimnaziji, diplomirala v Ljubljani 1968 in se izpopolnjevala na Inštitutu za narodopisje na Dunaju. — Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih delavcev Slov. akad. znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1976, str. 244. LOŽAR RAJKO arheolog, etnolog in umetnostni zgodovinar
R. 29. avg. 1904 v Ljubljani, u. 4. jan. 1985 v Manitovvocu v ZDA. Vodil arheološka izkopavanja na Vinomeru, v Grižah pri Litiji, Novem mestu in Valični vasi. — Prosveta LXVI/1974 št. 129, str. 1. Naš tednik XXVI/1974 št. 38, str. 3 — s sliko.
1^32
DOLENJSKI LIST - št. 51 (2053) 22. decembra 1988