—    167   —
Iz Štajarskiga.
(Očitna poskušnja v soli Ulimski   in   v  Podčetertku; — nekaj od petja,  od šol na Slovenskim  sploh, in mnogih
druzih narodskih reci).
Ljabeznjive Novice! zopet se prederznem vam eno šolsko jagodo poslati. Morebiti porečete: Je že prav; pa kaj, ki zmirej le od šole godeš." Pa ne zamerite, ako vam oznanim, kar ne morem sam v pretesnim sercu nositi. Meni se zdi, de je dobra šola nar po-trebnejši reč za izobraženje naroda; in naj se v šoli še toliko trudimo , vender še zmirej veliko polja neobdelanima ostane. Šole dobre, vse dobro; slabih šol pa boljši, de bi ne bilo. Dobra šolo je lep, velik vert krasnih cvetlic , ki toliko gostejši in lepši cvete, in toliko žlahnejši duhte, kolikor boljši obdelan je vert. —
Pa de naravnost povem: 3. kimovca dopoldne smo očitno poskušnjo Ulimskih šolarjev obhajali. — Po s. maši z blagoslovam , pri kteri so šolarji peli, so viso-kovredni gosp. Franc Vindič, Kocjanski tehant—ž njimi nekaj drugih duhovnov in precej staršev — našo učilnico obiskali.
Potem, ko smo jih po stari slovenski šegi „Hva-Ijen bodi Jezus Kristus!" lepo pozdravili, in ko smo odmolili, sta učenca: Jože Ve lina in Tone Bovha, sledečo govorico tako lepo in ginljivo govorila, de nam je globoko v serce segla:
Govorica.
Veselo je gledati vertne cvetlice, Ce pridni vertnar za nje lepo skerbi, Pod cvetjem šibijo se žlahne glavice In njihovo serce prijetno diši.
Vert tudi je šola Ulimske mladosti, Enaki cvetlicam učenci smo mi; Nedolžni cvetimo na polji včenosti, Dokler so uceniki — vertnarji skerbni.
Vertnarji potrebjo škodljive rastljine, De lepši cvetlice poganjajo cvet; De čistosti zarja učencam ne zgine, Uceniki jim morajo serce oplet'.
Vertnarji poskrijejo šibke cvetlice, Ker sever in burja vijeta rep ; Uceniki pa varjejo mlade dušice, De jih ne vlovi hudobija v precep.
In kakor vertnarji cvetlice škrofijo, Ker zevajo rev'ce po kapli dežja; Tak tudi iskreni uceniki pojijo 'S studenca življenja učencov duha.
Kako bi, včeniki! vaš trud vam plačali? Ker smo le sirote — nič nimamo mi! — Hvaležniga    serca vam bomo podali Lep venčik : »Bog lonaj!« na njemu bliši.
Vse navke pa hočemo v sercu hraniti, Živeti po njih — do pokopa svojga; In kakor čebelice pridni sloviti, — Za svoje učenike moliti Boga.
Oh Njih, gospod tehant! in vse pričijoče
Gospode častite! polubimo mi;
Ponižno Jim damo 'z ljubezni uroče
En venčik, — in milost naj ?z njega cveti!
Tud' Njim, gospod fajmošter! damo cvetlico, Ljubezen na veke! je njeno ime; Ki toljko skerbijo za vsako ovčico , De se ne zgubi, de je volk ne poje.
In kaj bi Cesarju presvitlimu dali                      ,
V  zahvalo? ki toljko skerbijo za nas! Hvaležno Jim bomo serce darovali,
V  ljubezni prepevali »Živjo!« — na glas.
(Dalje sledi.)
  -   175   -
Iz Štajarskiga.
(Očitna  poskušnja  v  šoli  Ulimski   in   v   Podčetertku; — nekaj od petja,   od  šol na Slovenskim  sploh, in mnogih
družili narodskih reci). (Dalje.)
Po govorici se je začelo spraševanje iz keršanskiga nauka po vsih treh razdelkih in razlaganje s. evangelja, zemljovidno popisovanje (Geographie) razdeljenja, velikosti hribov, rek, mest in dragih imenitnosti svete dežele (Palestine) o Kristusovim času, kar je v razumenje evangelja prav prav potrebno. Učenci so sploh tako gladko odgovarjali, de je bilo le veselje; posebno starši so se kar čudili, de njih otroci toliko lepiga znajo.
Potem se je branje začelo ; kakor bistri studenec so tekle besede glasno, razumno in gladko iz ust slovenske mladosti. Branju je sledila poskušnja v slovenskim in nemškim pravopisu; posebno slovensko so večidel brez pogreška pisali; slovensko slovnico so pa tako gladko razlagali, de smo se kar čudili. Potem smo računili iz pameti in s številkami — v ravnih in krivih vganjkah po tri, v družbinskih računih (Geseilschafts - Rechnungen) i. t. d. Pa vse je tako dobro šlo, de smo bili vsi zadovoljni in veseli; in tudi gospod tehant so učence prav lepo pohvalili. K sklepu smo zledečo pesem zapeli:
Godovnica Cesarjeva. *)
Blagoslovi Bog Cesarja                Z vencam zmage si ovije
In svobodno Avstrijo,                   Slavno celo Avstrija!
Ljudstvo ino poglavarja               Bog! očastvo blagoslovi
Vladaj — z druženo močjo !       Ino Franca Jožefa! Omedli naj grom viharja
Ko nad skalo serd morja;          Naj cveti svoboda sveta,
Bog! očastvo blagoslovi               Mir zedini vse ljudi;
Ino Franca Jožefa!                      Serce našiga Očeta
Za pravico naj gori!
Naj verige hudobije                      Naj nam sreča vence spleta
Moč Cesarjeva zdrobi,                 In po rož'cah nas pelji;
In zvestobe sonce sije                 Bog! očastvo blagoslovi
Naj ljubezni luč gori!                  Ino Franca Jožefa!
Na zadnje je bilo 13 nar pridniših šolarjev z lepimi knjigami obdarovanih, 15 z ličnimi svetincami in tablicami na svilnih trakih oveseljenih; prav lepe po-dobke je pa cela šola dobila.
Tako smo sklenili ginjeniga serca veseli dan. Popoldan smo pa k očitni poskušnji v Podčetertik šli, kjer so se tudi vsi učenci prav prav verlo obnašali. Tudi tukaj je bilo mnogo pridnih učencov z lepimi slovenskimi knjigami obdarovanih; lične kipe so pa vsi dobili.
*) To pesmico smo v Podcetertku in v Ulimji o Cesarjevim godu peli, ker nismo druge v slovenskim jeziku imeli 5 če imate naKrajnskim kakšno boljši, prosimo, oznanite nam jo, de bomo vsi Slovenci eno pesem peli.         Pisatelj.
Moja misel je, de naj se očitne poskušnje tako slovesno obhajajo , kar je nar bolj mogoče , ker to po lastni skušnji rečem,de veliko veliko k povzdi-g\ šol pripomore; vsaki penes, ki ga na oltar šolskih daril položimo , stoterni sad obrodi. —
(Konec sledi.)
  -   179   -
Iz Štajarskiga.
(Očitna poskušnja  v  šoli  Ulimski   in   v  P odcetertku; — nekaj od petja,   od  šol na Slovenskim   sploh, in mnogih
druzih narodskih reci). (Konec.)
Naj mi bo pripušeno še zavolj petja besedico pristaviti; in tiste učitelje prav lepo pohvaliti, ki se po vsi moči trudijo , petje Slovencov na visi stopnjo povzdigniti. Nasproti pa tudi ne morem zamolčati, de je mnogo učiteljev v ti reči nemarnih in lenih, de si ravno nam je ukazano, de se ima vselej po šoli kaka pripravna pesmica zapeti. Slovenski jezik je za petje kakor nalaš vstvarjen, in neoskrunjeni Slovenec rad prepeva ; lepo petje povzdigne duha , oveseii ranjeno serce in k omiki naroda veliko pripomore. Pregovor pravi: Tam rad ostani, kjer pojo, — hudobni pesem nimajo. —
Dragi! ni vse eno ne , če se vaši učenci deržijo , kakor de bi kislo repo ribali, ali pa če so brihtni in nedolžno veseli. Ni vse eno ne , če učitelj sam na kori čivka ali pa če vsa cerkev poje. Kako veselo je v cerkvi, kadar vsa množica poje, de bi jo le poslušal! Ka-koršni pa so učitelji, takošno je petje; zakaj na deželi imajo učitelji dolžnost ljudi v petju vaditi, zato so se učili.
Na noge tedaj dragi moji! staro kopito več ne velja,— naprej, naprej v vsih rečeh! Kdor roke križem derži, gre rakovo pot. Začeti pa moramo pri mladosti; tenjko šibico všibimo, kamor hočemo; star hrast se pa raji vlomi, kakor de bi se vkrenil.
Poleg te veselice naj se pa tudi mili glas žalost-nice zastran slovenskih šol zasliši. Že drugo šolsko leto svobode in enakopravnosti je preteklo in še se bo tudi tretje porodilo ; tode šolske knjige so še zmirej po starim kopitu, posebno v drugim klasu — zunaj polovice nemškiga, drage polovice pa ponemčaniga katehizma — sploh le nemške. Pri nas so sicer iskreni rodoljubni učitelji slovnico, pravopis , računstvo i. t. d. zraven nemškiga tudi v slovenskim jeziku učili, pa ker splošnih bukev ni, je vsaki v svoj rog trobil. Svobodo in enakopravnost smo tudi mi Slovenci hvaležno pozdravili, — vunder kaj bomo kakor mertvi pozabljeni ? ! — Ker-vave solze je slovensko serce točilo, slišati neenakopravni glas: „A, kaj Slovenec se bo že nemškiga privadil!" To bi bilo Slovenca zaterati in ga vstavi nasprot vničiti, kar nikakor ne bo šlo! Radi spoznamo, de nemškiga ne moremo popolnama odvreči, in ga tudi nočemo zanemariti; pa vender pregovor pravi: „Bog je sam sebi nar poprej brado vstvaril." Tudi vemo zapoved Gospodovo: „Ljubi bližnjiga kakor samiga sebe"; pa ravno to nam očitno kaže, de se moramo sami sebe tudi ljubiti. Pričakujemo tedaj po enakopravnosti za prihodnje leto potrebnih knjig, in pokazali bomo, de sonce bistriga uma Slovensko mladost ravno tako svitlo obseva kakor drugih narodov; desiravno nam Nemškutarji očitajo : slovenski učenec po 6 in še več let prah po učilnicah pometa, pa še kakiga plačilniga lista i. t. d. ne zna skupej zbiti." Res je, nabijal se je po ptujim kopitu, ki ga ni zadosti umel, — po razumljivi slovenšini se pa učil ni. Hinc illae lacrvmae!
Nar bolj pa mora raniti slovensko serce, ako se le še kaplica slovenske kervi po njegovih žilah giblje , de se Slovenci clo med seboj zediniti ne morejo; vsaka pest ljudi (poglejmo le na Istri jo in Gorico) hoče svojo kronico imeti ?   vsaka hčerica se od svoje matere
ločiti, in raji mačaham svoje roke poda, kakor na sladkim maternim sercu počivati. Ce bi se vse slovenske hčere, kakor nekdaj njih slovenske matere oklenile, in jo združene z eno krono ovenčale, kako slavno bi slovela močna Slovenija v sercu mogočne Avstrije ; na razkropljene slovenske kronice bojo pa krone drugih dežel — bati se je — zasmehovaje pogledovale.
J. Virk.