Za konec tedna ■loboma priloga 1)< Iz vsebine: FRANCE JERAS KILOVATI ZA POTROŠNIKE Integracija jugoslovanskega elektro gospodarstva MILAN MAVER PISMO MOJEMU POSLANCU MARJAN KUNEJ DVAJSET LET KASNEJE Zagrebški kalejdoskop BOŽIDAR PAHOR WILLIAM ROGERS Portret tedna BOGDAN POGAČNIK SEDMERICA NA ELIZEJSKI TEHTNICI Kdo bo de Gauilov naslednik? MIRAN ŠUŠTAR ANATOMIJA KITAJSKE NOTE Med Pekingom in Moskvo na večer pred posvetovanjem partij TONE FOTOKAR POLJlCA O kmečki republiki pod Mosorom ALEKSANDER BASSIN AVGUST LAVRENČIČ Naši sodobni slikarji in kiparji GRE ZA ČAST NAŠE KULTURE Zupančič da je prepisoval? BREDA POGORELEC SLOVENSKA MANJŠINA V ZAMEJSTVU Pogovori o vsakdanjem slovenskem knjižnem jeziku JANEZ ZADNIKAR NERAZPRODANE PREDSTAV«1 S sprehoda po Beli krajini v zadnjih dneh črnomaljske kulturne revije JOŽE PETEK VINO Z -OSEBNO« IZKAZNICO Ljudje naj vedo. kaj pijejo DRAGO VRESNIK DEČEK IN ŽIVALI \ sakdanji zapis s Pohorja GERALD LEACH ALI JE ČASOVNI POTEK DOGODKOV MOČI OBRNITI? Fiziki pred težavno uganko ARTUR LONDON PRIZNANJE v kolesju praškega procesa ANTON RUPNIK -POKLICALI SMO DELOVNE MOČI. PRIHAJAJO PA LJUDJE« Dopis iz Švice BORIS KUHAR OGLASIL SE JE BOBEN RODIL SE JE OTROK Etnologovo popotovanje ANDREJ NOVAK V MESTU MRTVIH S potovanja po ZAR Milan Maver: SEJA REPUBLIŠKE VLADE Izziv Ob revolucionarnem razvoju železarske tehnologije Predrago železo in jeklo Le modernizacija in preusmeritev lahko zagotovita znižanje stroškov Y Slovensko železarstvo preživlja hude čase. Z njegovimi problemi se ukvarjajo v najvišjih forumih. Včasih so slovenski kovinarji vzgajali mlade kadre za druge železarne, odkoder $o se prihajali učit železarstva. Zdaj pa se sprašujejo, kaj se je spremenilo, da zdaj sami nimajo perspektive, če bi še naprej poslovali z izgubo. Po zastoju proizvodnje v letu 1967 zaradi pretiranega uvo^a valjanih izdelkov so lani železarne spet zvišale proizvodnjo in ju nadalje zvišujejo. Hkrati se dviga produktivnost, kljub temu pa finančni položaj ni boljši. Lani so vse tri železarne zaključile račune z izgubo, čeprav so ob nespremenjenem številu delavcev povečale proizvodnjo za 19 odst. in produktivnost dela za 16 odst. Zlasti v jeseniški železarni se finančni položaj ni zboljšal. Integracija treh slovenskih železarn bo verjetno kmalu uresničena, kar je pogoj za vsako nadaljnje reševanje njihove problematike. Izdelali so sanacijske programe m upravičeno zahtevajo olajšave. Trenutno so osrednji problem limitirane cene. Te so od reforme ostale nespremenjene, medtem ko se stroški stalno povečujejo. Nanesli so za okrog 5 odstotkov, na Jesenicah pa še bolj ob podražitvi prevoza. To je tudi vzrok, da se finančni položaj jeseniške železarne ne more zboljšati zgolj z notranjimi ukrepi in ukrepi lokalnih organov. Seveda pa limitirane cene niso edini vzrok sedanjih težav. Zaradi objektivnih razlogov je predraga predvsem proizvodnja železa in jekla: predraga je ruda, predrag je koks. hudo zaostajajo tudi v tehnologiji pridobivanja surovega železa in surovega jekla. V jeseniškem primeru občutno povečujejo lastno ceno povrhu še visoki stroški prevoza rude iz Ljubije v zahodni Bosni in koksa iz Lukavca v vzhodni Bosni. Črni premog za koksanje uvažamo po morski poti do naših jadranskih luk, nato ga prevažamo po železenici do Lukavca, odtod pa vozimo koks do Jesenic, medtem ko bi lahko z mnogo manjšimi prevoznimi stroški uvažali kvalitetnejšo rudo in cenejši koks iz najbližje naše luke ali koksarne v tujir.i. Ce smo z gospodarsko reformo postaviti načelo, da se je treba pri surovinah ravnati po svetovnih cenah, potem naj to velja tudi za železovo rudo in koks. Tak uvoz pa bo tudi sicer potreben zaradi znatnega pove-Cania železarskih kapacitet v prihodnjem obdobju. Odprto vprašanje: druga faza rekonstrukcije Marsikdo se sprašuje, zakaj je jeseniška železarna prej skozi leta obratovala rentabilno in je bila vzor drugim železarnam, zdaj pa Je zašla v stalno izgubo, iz katere so tudi pri povečani proizvodnji in produktivnosti ne more izvleči. Ce hočemo odgovoriti na to vprašanje, se moramo najprej zavedati, da je po zadnji vojni prišlo v železarski tehnologiji do prave revolucije zlasti na področju proizvodnje grodlja in Jekla z bistveno pocenitvijo stroškov. Rekonstrukcija in izgraditev slovenskih železarn v prvi fazi. ki je bila odobrena še pred reformo se je zaradi pomanjkanja, zlasti tudi zveznih sredstev, zelo zavlekla, vmes pa so prišle še posledice gospodarske reforme. Zato to prvo fazo rekonstrukcije na Jesenicah šele letos končujejo. Povsem odprta pa je ostala rekonstrukcija v predvideni drugi fazi, ki naj bi zagotovila pocenitev proizvodnje. Zahtevano zvišanje limitiranih prodajnih cen naj bi bil le prehodni ukrep za silo. Končno rešitev pa lahko prinese le čimprejšnja uvedba sodobne tehnologije v proizvodnji surovega železa in jekla. Preveč smo zaostali v tej tehnologiji, da bi lahko še nadalje odlašali rekonstrukcijo v drugi fazi, ki naj zagotovi pocenitev roizvodnje jekla in povečanje dohodka s predelavo toplo valjanih trakov v hladnovaljane. Prva faza, ki jo letos dokončujejo, prinaša namreč le modernizac:-jo valjamiških obratov z novo valjarno na Beli ter predelovalnih obratov, s področja proizvodnje grodlja in jekla pa samo zgraditev aglomeracije za rudo in dveh sodobnih elektropeči za jeklo. Ostala pa sta še dva stara plavža, pri katerih so. kolikor se je dalo, delno modernizirali postopek z uporabo mazuta ob zvišanju temperature vpihanega zraka z dodatkom kisika, da bi znižali porabo dragega koksa. Ceno surovega železa še vedno izredno obremenjujejo visoki stroški za rudo in koks; še vedno obratujejo stare SM peči, ki jih bo treba nadomestiti s konvertorji za proizvodnjo jekla po sodobnem kisikovem postopku. Prav tako pa je nujna nadaljnja rekonstrukcija hladne valjarne za kvalitetne hladno valjane trakove. Tehnična revolucija v svetovnem železarstvu To za znižanje stroškov in povečanje kvalitetne proizvodnje odločilno rekonstrukcijo in modernizacijo bo treba čimprej izvesti. Vgrizniti bo treba v kislo jabolko m zagotoviti sredstva za to, drugo fazo, četudi bodo težave. Naši kovinarji vidijo svojo eksistenco resno ogroženo in ne morejo razumeti, da bi pustili propasti slovensso železarstvo, ki je vendar temelj naše najbolj razvite industrijske panoge, kovinskopredelovalne industrije. Sama integracija treh slovenskih železarn še ne rešuje položaja, ker bo dala sadove postopno in v glavnem čez leta, ko bo izvedena delitev dela v okviru združenega podjetja in morda bodočega dogovora med jugoslovanskimi železarnami. Je pa ta integracija temeljni pogoj za nadaljnjo modernizacijo zlasti jeseniške železarne, od katere bo imelo koristi vse slovensko gospodarstvo. Rekli smo že, da je povojna doba prinesla v svetovnem železarstvu pravo tehnično in tehnološko revolucijo, ki ji še ni videti konca. Nihče ne ve povedati, kje se bo končala. Zlasti konverterska proizvodnja jekla po kisikovem postopku se da primerjati le z revolucijo, ki jo je sredi minulega stoletja prinesel Bessemerjev postopek, izpopolnjen po Thomasu, ali desetletja pozneje Siemens Martinov postopek, ki je omogočil množično proizvodnjo jekla zlasti z uporabo starega železa. Desetletja pred vojno Je veljalo prepričanje, da je v železarski tehniki dosežen optimum. Nekoliko razlit 5 .....V. ... i na mnenja so bila le glede lokacije železarn: ali naj pride ruda k premogu ali premog k rudi. Zdaj vse to ne velja več. Premog je za železarstvo izgubil pomen, ker ga nadomeščajo z mazutom in drugimi težkimi mineralnimi olji ali pa z zemeljskim plinom. Pomen ima le še za proizvodnjo koksa, ki pa se relativno zmanjšuje, ker v sodobnih plavžih porabijo že za polovico manj k>ksa kakor pred vojno. Do preobrata je prišlo tudi na področju preskrbe z železovo rudo. V Evropi so zaprli številne rudnike železove rude z nizko vsebnostjo železa (25 dp 35 odstotkov), ker je rentabilneje uporabljati visoko odstotno rudo iz čezmorskih rud^kov (s 60 do 65 odstotkov železa), ali o odstotek obogaten koncentrat rude :o da ni treba vleči tolikšen balast skoti plavž, ki brez haska troši dragi koks ali dodatno gorivo. Z visoko odstotno rudo ali aglomeratom v vsipu pa se vrh tega povečuje proizvodna zmogljivost plavža. Glede najprimernejše lokacije železarn velja zdaj načelo, naj bo ob morju ali čim bliže morju, do koder pripeljejo orjaške ladje rudo in nafto z nizkimi stroški prevoza. To velja zlasti za železarne, namenjene množični proizvodnji surovega železa in jekla, medtem ko za lokacijo železarn za proizvode iz oplemenitega jekla taka lokacija ni nujno potrebna. V svetovnem železarstvu ubirajo zdaj nova pota predvsem v proizvodnji surovega jekla, kar pomeni pravi preobrat. Ko so v prvih letih po vojni v avstrijskih železarnah v Linzu in Donaivitzu izdelali svoj »LD kisikov postopek« za pridobivanje jekla v konvertorjih z vpihovanjem čistega kisika, so v drugih železarnah z nezaupanjem gledali na to novost. V bistvu ta LD postopek naslanja na stari Bessemerjev proces z razliko, da na talino surovega železa vpihujejo čisti kisik in ne zrak, ki zaradi dušika kvar. no vpliva na kvaliteto jekla, postopno pa so po svetu spoznali velike prednosti tega hitrega in cenega postopka, ki so ga začeii mrzlično uvajati namesto starih SM peči. Računajo, da bo v nekaj letih delež kisikovega jekla dosegel polovico svetovne proizvodnje in da se bo že po letu 1970 hitro zmanjšalo število SM peči v obratovanju. Kisikove konvertorje postavljajo v velikem številu in v čedalje večjih enotah, postopek pa je zelo hiter, saj traja za eno šaržo komaj 30 do 45 minut. Tudi v rekonstrukciji jugoslovanskih železarn dobiva ta postopek odločilno mesto. Rekonstrukcija jugoslovanskih železarn Med našimi železarnami proizvaja zdaj jeklo po kisikovem postopku edino železarna v Skopju, ki ta postopek šele uvaja, vendar ga hoče še nadalje razviti v drugi fazi izgradnje. Povečana valjarna naj bi omogočila predelavo lastnih 600.000 ton jekla in 800.000 ton iz Smedereva. Za kredit v višini 14 milijonov angleških funtov je letos v februarju zvezna skupščina odobrila tej železarni devizno garancijo federacije. V železarni Zenica so lani v novembru hkrati z integracijo črne metalurgije v BiH začeli gradnjo prve etape druge faze modernizacije in rekonstrukcije v vrednosti 1 milijarde novih din. Ta etapa obsega med drugim gradnjo nove jeklarne s kisikovimi konvertorji, ki bodo ompgočili povečanje zmogljivosti na 2,2 milijona ton surovega jekla na leto. Hkrati bodo uvedli tudi so doben sistem kontinuiranega livanja. Novo železarno grade po sovjetskih projektih in s kreditom Sovjetske zveze. Kisikov postopek predvidevajo tudi v Smederevu, kjer nastaja nova železarna na# področju prejšnjih primitivnih obratov. V okviru te rekonstrukcije bo že konec leta začel obratovati nov plavžarski obrat z velikim plavžem za dnevno proizvodnjo 2000 ton surovega železa. Ta plavž bo sprva zalagal z grodljem tudi železarni v Zenici in Skopju. Nedavno pa so si zagotovili tudi financiranje druge faze rekonstrukcije z novo jeklarno po kisikovem postopku z zmogljivostjo 800.000 ton. Financiranje te gradnje v vrednosti 1280 milijonov novih din posreduje poslovno združenje »Progresin-vest« iz Beograda ob sodelovanju Jugoslovanske investicijske banke in beograjske Privredne banke ter skupine zainteresiranih velikih podjetij predelovalne industrije. Modernizirali bodo tudi železarno Nikšič, ki je znana kot kronični bolnik jugoslovanske črne metalurgije. Progresinvest je posredoval tudi aranžma za rekonstrukcijo in modernizacijo nikšioke; železa nje in z njo sklenil pogodbo, po kateri bo to poslovno združenje prevzelo vse posle v zvezi z rekonstrukcijo, stroški pa bodo znašali 650 milijonov novih din, pri čemer bodo člani poslovnega združenja sodelovali s 166 milijoni na temelju dolgoročnih pogodb za dobavo plemenitega jekla. Inozemskim dobaviteljem opreme pa bo železarna kredit odplačevala z dobavami plemenitega jekla. Z rekonstrukcijo se bo povečala proizvodna ' zmogljivost od sedanjih 130.000 na 360.000 ton. Ostane torej le še modernizacija proizvodnje surovega železa in jekla na Jesenicah. Za položaj Jesenic so zelo ilustrativni podatki, ki jih je nedavno objavila v seriji člankov beograjska »Ekonomska politika«. Med drugim navaja, da je eden izmed poglavitnih virov neekonomičnosti v črni metalurgiji cena domače železove rude, za katero v strokovnih krogih ni sporno, da je predraga. Računajo, da je za okrog 20 odstotkov dražja kakor v bolje opremljenih železarnah v inozemstvu. O tem so bile že ostre diskusije med strokovnjaki, zlasti g’e-de predloga za večjo porabo kvalitetne uvožene rude. Drago rudo občuti zlasti železarna Jesenice, ker je zaradi prevoza še za 50 odst. dražja kakor na rudniku. 2e to močno vpliva na ceno jeseniškega grodlja, iti jo vrh tega obremenjuje drag koks z visokimi stroški prevoza. Stroški koksa v proizvodnji surovega železa predstavljajo v našem železarstvu 42 do 50 odst. cene grodlja. Najvišji je ta delež na Jesenicah, kjer stane koks, franko železarna 45 odst. več kakor v pdvprečju na evropskem trgu. Zato se bolj kakor za druge železarne postavlja za jeseniško železarno potreba uvoza cenejšega inozemskega koksa. Tu pa je še problem gradnje sodobnega večjega plavža in, kakor že rečeno, potreba modernizacije in pocenitve proizvodnje surovega jekla po kisikovem postopku. V sedanjih povsem spremenjenih odnosih v svetovnem železarstvu je manj*ka-kor v prejšnjih odnosih utemeljeno iskati vzrok sedanjih težav v njeni lokaciji. Prej ali slej bomo morali opustiti sedanjo avtarkično miselnost pri preskrbi železarn z osnovnimi surovinami, jeseniški železarni pa omogočiti, da bo poboljšala zasip v plavžu z dodajanjem domači rudi visofco-kvalitetne uvožene rude in da se bo lahko oskrbovala z uvoženim koksom. V tem primeru pa je lokacija jeseniške železarne celo ugodnejša kakor na primer lokacija ze-niške železarne. Zato je res skrajni čas, da zagotovimo modernizacijo in rekonstrukcijo jeseniške železarne v okviru predvidene druge faze. FRANCE SEUNIG Neposredni povod za pričujoče razmišljanje o nas m Evropi lahko v tem trenutku izhaja seveda iz vsebine, pogovorov med Pietrom Nennijem in našimi vodilnimi funkcionarji. Toda pravih razlogov, ki silijo k takemu razglabljanju, je in mora biti veliko več, pa tudi segajo veliko globlje. Prva slcupina razlogov, zaradi katerih je o nas in Evropi treba razglabljati — ne na Akademsko odmaknjen način, temveč s pogledom, uprtim v današnji in jutrišnji dan ter v načrte za naše početje — je povezana s sedanjim razvojnim trenutkom v Jugoslaviji, Zadnje leto dni je pri nas potekalo najprej v znamenju gospodarskega zastoja, študentovskega neihira in sindikalnega sunka v uravnilovki. Potem v znamenju kom-prakse reakcije na češkoslovaški šok. Naposled je potekalo tudi v kongresnem in volilnem sosledju. Po vsem tem nastopa, kot kaže, nova faza, ki postavlja nove zahteve. Minulo leto je vsebovalo veliko tokov preobrazbe: v notranjih političnih odnosih, v pogledih na realno stanje stvari v Evropi in svetu, v velikem kadrovskem premiku, ki je tekel skozi kongrese in volitve. Zaznavno, sta se premaknili in izčistili tako obča ‘politična kultura te družbe kakor stopnja zavesti o tem, katere naloge so zdaj bolj in katere manj ;pomembne. Po drugi plati pa je bilo tačas čutiti tudi marsikatero značilnost medvladja V gospodarskem življenju so dolgoročne pretoke vplivov med ekonomijo in politiko mnogokdaj nadomeščale improvizirane, začasne rešitve. Za zunanjo politiko je bila nemara pogosteje značilna reakcija na dogodke kakor dolgoročna akcija, ki naj bi vplivala na njihov potek nam v prid. A naj bo skupni učinek preobrazbe in medvladja kakršen že, temeljni dolgoročni interesi te družbe so ostali navzlic premiku po razvojni poti navzgor v bistvu isti. Med njimi se prebija vse bolj v ospredje tudi naslednji. Prehod iz razmeroma ozke gospodarske prek širše gospodarsko politične v kompleksno gospodarsko, politično in znanstveno reformo, ki bo vsebovala čedalje več elementov tudi znanstveno tehnične re volucije, bo moral potekati hitreje. To pa tudi zunanji politiki narekuje relativno novo, a vse bolj nujno nalogo, stabilizirati že vzpostavljene pretoke in odpirati nove, obdržati in krepiti se prehajanjem v korak z bolj razvitim svetom. Ce bi to nalogo, ki raste iz elementarnih resnic gospodarskega razvoja, zanemarjali, bi se hote ali nehote jeli zapirati v gospodarski in vsakršen drugačen geto. Ce vse to drži, si moramo na tihem priznati da imamo tudi nekaj sreče. Pri tem namreč, da se je iskanje jasnejših orientacijskih točic in učinkovitejših organizacijskih okvirov pri nas doma časovno ujelo s precejšnjo mero premikov zunaj Ob češkoslovaški konfrontaciji smo živo začutili, kako zelo so gospodarske zveze z vzhodnimi državami odvisne od političnih barometrov — njihovih namreč. Na drugi evropski strani smo se zaletavali v zid protekcionizma okrog Evropske gospodarske skupnosti, ki je slonel predvsem na prijateljsko lakiranem francoskem vetu. Pri tem pmo še sami z malce dvomljivo modrostjo osredotočili ves svoj pogajalni pritisk na meso,' izbiro med možnostmi za obsežnejše industrijske prodore pa večinoma prepuščali poznejšim, težko da ugodnejšim časom. Toda tu se zdaj nekaj razklepa, tem tiči druga skupina razlogov, zaradi katerih je zdaj vredno razglabljati Evropi in nas. Iz Elizeja ni odšel v Co-lombay samo Charles de Gaulle. Kmetijska politika EGS, ki je bila nosilec francoskega veta, je na prelomni točki. Industrijski Zvezni republiki je prostor šesternega kluba preozek. Britanija in skandinavske države so ne več pred vrati, temveč med njimi. Italija, Nemčija in deloma Francija segajo z velikimi gospodarskimi projekti k evropskemu Vzhodu. Sovjetska zveza gre z nafto in plinom v evropski center in jemlje zameno debele cevi in računalnike. Kakorkoli, zunanji obseg m notranja struktura EGS se bosta morala krepko spremeniti. Zdaj vse čaka in snuje, ker se preobrazba zares lahko začne šele po francoskih predsedniških in zahodno-nemških parlamentarnih volitvah. Toda ideje že krožijo. Težišče razprav okrog našega notranjega razvoja in snovanja gospodarskih pretokov s tujino se zdaj premika republiškim razvojnim konceptom in zveznemu planu. Le-ti bodo morali upoštevati in zajemati tudi najvažnejšo skupino naših partnerjev v srednji in zahodni Evropi. Toda tam se že porajajo osnutki za širšo integracijo. Bolj kot verjetno je, da z njimi ne oodo ca kali na čas, ko bomo mi domislili koncepte in plan. Zato bi si naša zunanja politika že zdaj morala izsekati prostor v tamkašnjem snovanju ter nastopu, isaj z nekaj otipljivimi predlogi, ki b; jih pognala v obtok. To bi lahko vsaj delno zagotovilo, da se ne bi v prihodnje znašli pred obzidjem zaprtega kluba, s katerim bi se potem morali pogajati kot šibkejši z močnejšim. Morali bi prizadevati, da že zdaj postanemo eden sestavnih delov takega snovanja. časa ni dosti. Od pravkar sestavljenih političhih in izvršnih teles morda mogoče zahtevati, da bi pri priči imela sestavljen obsežen evropski program. Mogoče pa je računati, da o njem razglabljajo m začrtajo vsaj osnovne orientacijske smeri. Hkrati bi bilo treba oživiti vse evropske zveze, ki so kdaj utripale, in odpreti še nove. Zakaj jeseni se bodo pričele kovati prve pd ločitve ne za neko »zunanjo« Evropo, ■marveč tudi za nas, ki smo njen del. Pietro Nenni bi lahko v takšni akciji poosebljal dober začetek. DUŠAN DOLINAR l Integracija jugoslovanskega elektro gospodarstva Kilovati za potrošnike Ekonomika je drugo kot lokalizem Kakšna so v naši republiki stališča do predlogov za integracijo jugoslovanskega elektrogospodarstva? Vsekakor takšna, da so jih marsikje drugod po državi ocenili kot obsojanja vredno avtarkijo ali pa kot regionalno zapjranje oziroma lokalizem. Treba je reči, da gre za precejšen nesporazum, saj zgolj opredeljevanje za dosledno ekonomiko nikakor ne zasluži vseh omenjenih nazivov. Pa si ra jedemato opredelitev slovenskega stališča izposodimo formulacijo pri članu republiškega izvršnega sveta Rinu Simonetiju. Takole je dejal: »Smo, odločno ra tehnično in tehnološko enoten- jugoslovanski elektroenergetski sistem, ki bi bil povezan rudi * evropskim elektroenergetskim sistemom. Smo pa zoper vsakršne centralne sklade. zoper koncentracijo akumulacije in zoper centralizirano odločanje o investicijah ter o tem. kje bi gradili nove elektroenergetske objekte.« K temu je treba takoj dodati, da so se vsi dosedanji predlogi ra integracijo jugoslovanskega elektro gospodarstva zavzemali za problematične enotne cene električne energije za vso državo, ra centralizirano evidentiranje akumulacije in ra skupno — centralizirano odločanje o bodočih investicijah. Za podrobnejšo opredelitev slovenskega stališča do integracije v jugoslovanskem elektrogospodarstvu pa s pridom lahko uporabimo tudi pogovor, ki ga je ta teden v Ljubljani sklicalo uredništvo Privrednega pregleda na temo: Integracija v jugoslovanskem elektro gospodarstvu. Čudno, so posebej poudarili v omenjenem pogovoru, da so ideje o integraciji s tolikšno silo vznikle na dan prav v času, ko je postalo jasno, da tisti, ki so v elektro gospodarstvu doslej poslovali z deficiti, ne bodo nič več dobivali^ regresov. Bilo bi vsekakor nesprejemljivo in neekonomsko, če bi hoteli v prihodnje, prek cen električne energije — enotnih ra vso državo — reševati težave nekaterih elektrogospodarskih objektov. Takšno stališče pa seveda nikakor ne gre na roko tistim, ki bi hoteli predrago proizvedeno električno energijo kljub vsemu prodati tako. da bi jo pomešali s tisto najbolj ceneno in pri tem ustvarili prav tolikšen dohodek kot tisti, ki bi proizvajali najcenejšo elektriko. Enotne cene na jugoslovanskem povprečju pa bi seveda že samo po sebi spravile iz zagate tudi tiste elektrarne — recimo v BiH — ki so jih zgradili tako rekoč na črno. čeprav niso bile v jugoslovanskih elektroenergetskih planih. Ekonomsko nesmiselna dilema Zelo pogosto je še zmeraj vprašanje, kje je treba graditi elektrarne: ali v potrošniškem središču oziroma v njegovi neposredni bližini ali pa tam. kjer je mogoče najceneje pridobiti kilovatno uro električne energije. Povsem jasno pa je, da gre pri omenjenem vprašanju ra ekonomsko povsem nesmiselno dilemo. Da bi bilo vprašanje pravilno, ga je treba drugače postaviti. Kako doseči, da bodo potrošniki lahko kar najceneje dobivali-električno energijo? Ce to povemo v žargonu, ki so ga navajeni v elektro gospodarstvu, potem bi dejali, da ni najpomembneje, po kakšni ceni je kilovatna ura na pragu elektrarne, marveč da je pomembneje, koliko morajo električno energijo plačevati tisti, ki jo uporabljajo. Čudno, da ponekod po državi ne samo laiki, ampak tudi strokovnjaki zapirajo oči pred tem, da transport električne energije nikakor ni poceni. Najdraže je pač energetske vire transportirati po železnici; najceneje po cevovodih; stroški za transport po električnih daljnovodih pa so nekako na sredini — to je med stroški za prevoz po železnici in stroški za transport po cevovodih. Pa bodimo zaradi jasnosti bolj konkretni. Sele potem, ko bomo državo še bolj prepletli z ustreznimi daljnovodi, bo mogoče doseči, da bo vsaka kilovatna ura v primeru. ko bo treba energijo transportirati po sto kilometrov dolgem daljnovodu, obremenjena le z 0,7 starega dinarja. Sedanji prenosni stroški pa znašajo eno paro novega dinarja ra vsakih 100 km. Ce potem vzamemo, da bi v Sloveniji uporabljali električno energijo, ki so jo z dokaj majhnimi stroški ra kilovatno uro pridobili iz lignita v Srbiji, potem moramo, recimo, k petim dinarjem. kolikor je stala kilovatna ura v srbski termo elektrarni, prišteti še toliko, da s tem že močno presežemo ceno 5,60 starega dinarja. Toliko stane kilovatna ura energije iz elektrarn dravskega sistema. Ker je torej poglavitno, po kakšni ceni bo potrošnik plačeval kilovatno uro, potem se vsekakor utemeljeno vprašamo, po kakšni ceni bi potrošnik v Sloveniji plačeval elektriko potem, če bi prišlo do integracije jugoslovanskega elektro gospodarstva. Povsem razumljivo je, da so vse slovensko elektro ,gospodarstvo, vse gospodarstvo, gospodinjstva in vsi drugi odjemalci močno zainteresirani, da se sedanja prodajna cena kilovatne ure v naši republiki s povprečja devetih par novega dinarja po integraciji ne bi zvišala. Vsi omenjeni pa bi 'gotovo z obema rokama glasovali za takšno integracijo, ki bi z racionalizacijami pripomogla k temu, da bi kilovatno uro plačevali ceneje, kot jo plačujejo zdaj. Ni pa treba posebej poudarjati, kako pomembna je cena elektrike za slovensko gospodarstvo, ki je veliko bolj kot vsa druga jugoslovanska območja s svojo komercialno usmeritvijo obrnjeno na zahodnoevropska tržišča, kjer je boj za konkurenčnost izredno oster. Vsemu slovenskemu gospodarstvu je veliko do smotrne organizacije elektro gospodarstva, veliko do tega, kakšne bodo nove investicije v elektroenergetiko. Od tega bo odvisno, kakšna stroškovna postavka bo v vseh prihodnjih kalkulacijah električna energija. Tudi vse gospodarstvo ima naposled pravico samo odločati o bodoči organiziranosti elektro gospodarstva. V Sloveniji še toliko bolj, ko vsi investitorji kar sedem odstotkov vseh investicijskih stroškov namenjajo za investicije v elektro energetiko. Elektrarn imamo in nimamo preveč Vrsto let nazaj, ko smo ne samo v Sloveniji, ampak po vsej državi občutili pomanjkanje električne energije, so elektro gospodarstveniki izražali želje, kako potrebno bi bilo, da bi imelo jugoslovansko elektro gospodarstvo primerne proizvodnje rezerve. Želeli so, da bi proizvodne zmogljivosti elektrarn za kakih deset odstotkov presegale redne potrebe. Kakšne so razmere zdaj? Rezerve, ki jih ima zdaj jugoslovansko elektro gospodarstvo, so le petodstotne. Kljub vsemu pa te rezerve pomenijo velik problem za jugoslovansko elektro' gospodarstvo. Gotovo je primerna razlaga za sedanjo zagato v tem, da so te rezerve neprimerno locirane. Ob prizadevanjih, kako rešiti problem prodaje premoga, so pač v BIH zgradili nekaj preveč elektrarn. Seveda bi bilo zanje najlaže, če bi tiste njihove elektrarniške zmogljivosti, ki presegajo potrebe ožjega konzumnega področja, zdaj kratkomalo razglasili za rezerve vsega jugoslovansekga elektro energetskega sistema. Treba pa je reči, da morajo biti tudi omenjene rezerve primerno locirane in porazdeljene po državi. Bilo bi torej netočno, zlasti pa še preu-ranjeno trditi, da je Slovenija zoper integracijo jugoslovanskega elektro gospodarstva. Jasno pa je, da mora biti izhodišče za vsakršno sporazumevanje o integraciji predvsem ekonomsko in da je treba že v samem začetku povsem zavrniti vsakršne zahteve po škodljivem centraliziranem odločanju, zahteve po enotnih cenah in zahteve po proti reformskem in neekonomskem prelivanju dohodka z enih območij na druga. Vseh vprašanj, povezanih z integracijo, bi se torej kazalo lotevati zares tenkočutno in razumno. Ce bo pri pripravljanju integracije poudarek na ekonomskih načelih, potem bo sčasoma gotovo prišlo do tega, da bo iz zdravih tehnično in tehnološko povezanih posamičnih elektro gospodarskih sistemov nastal enoten jugoslovanski elektro gospodarski sistem. Takšni ekonomsko zdravi integraciji gotovo ne bo nihče nasprotoval! Tudi zato ne, ker navsezadnje samo še Jugoslavija, Grčija in Albanija — izmed vseh evropskih dežel — še niso povezane niti v vzhodnem, niti v zahodnem evropsko energetskem sistemu. Širša povezanost pa je nedvomno ekonomski imperativ, če so se zanjo v večini dežel že odločili. FRANCE JERAS Zagrebški kalejdoskop Dvajset let kasneje Zdaj, ko je hladna fronta na juriš zavzela tudi Zagreb, kjer je zaradi rekonstrukcije nekaterih glavnih ulic zgledna prometna zmešnjava, je najbolje reči vsemu zbogom in »odpotovati« za dvajset let v prihodnost, v 1990. leto. »Vodniki« na tem mini sprehodu so lahko seveda le strokovnjaki zavoda za gospodarsko načrtovanje Hrvatske. ki ima že živo predstavo o tem, kakšno bo glavno mesto Hrvatske dvajset let kasneje. Zagreb bo imel prijetno široke ulice, dvonadstropna križišča, lasten avtomob.l bo imel vsak četrti občan «in ne. kot sedaj. vsak sedmi oziroma osmi« itn. Narodni dohodek bo v primerjavi s sedanjim za štirikrat večji. Razumljivo je. da bo v «okrog 1000 dolarjev na prebivalca* skoraj zagrebški regij: precej prebivalcev, zato napovedujejo. da bo narodni dohodek na prebivalca v Zagrebli okrog 3t«0 dolarjev. To pomeni r:la na dvakratni sovjetski predlog, naj bi sovjetski in kitajski predstavnik: preučili prt. b.eme. ki zadevajo nekatere sporne odseke na meji; probleme, ki so povzročili že znane incidente na mejni reki Ussuri ki jo Kitajci imenujejo Vusuli. Prvi tuji komentarji iz Pekinga so sicer označevali kitajsko noto kot p.;mir’.j.vo v primerjavi s prejšnjimi kitajskimi siaii-Sči. toda članki v kitajskem ti«ku. k; so sledili objavljenemu besedilu note. posujejo domnevo, da je dokumert prej pol? tične kot diplomatske nrave: da je njegov namen prej v tem. izviti Moskvi iz rek argument. Ce< da je Kitajska nepop-jstiji-va — sprejela je predlog o sestanku z Il-i barov.sku. kjer naj bi uredili v-a vprašanja v zvez; s plovbo po mejnih rekah, sprejela pa je tudi diplomatske razgovore •>' mejnih vprašanjih — kakor pa v kitajski želji. stišati hrup okrog obmejnih vprašanj Kitajski tisk sedaj v podrobnostih obdeluje posamezne teme iz petnajst tipkanih strani dolge note in jih dopolnjute s citiranjem zgodovinskih del. ki obravna vajo rusko kolonizacijo Azije in Dal in jena vzhoda. Iz note same in iz komentarjev, ki so ji sledili v kitajskem tisku, je jasno in nedvoumno razbrati, da so se Kitajci pripravljeni pogovarjati o mejni črti, ki so ja postavili na kocko, samo pod pogoji, ki so jih sami postavili, to je. pod pogojem da Sovjetska zveza prizna neveljavnost »vsuje-nih neenakopravnih sporazumov«. Vsebina kitajske note ne dopušča dl o mov o tem. 2e prva točka note je v diamc tralnem in brezkompromisnem nasprotju z doslej objavljenimi sovjetskimi stali šči. ..Čenpao je kitajsko ozemlje” »Otok Cenpao — pravi nota — ie bil zmeraj kitajsko ozemlje. Reka Vusuli (k: tajsko ime za Ussuri —op. p.». na kateri je Cenpao. je bila kitajska celinska reka; šele v kitajsko-ruskem sporazumu, sklepčnem v Pekingu 1860. je bila prikazana kot mejna reka med Rusijo in Kitajsko. Pr mednarodnem pravu — nadaljuje nota -je na plovnih mejnih rekah osrednja linija glavne struge hkrati tudi meja. ki odloča o suverenost: nad otoki na reki; po lem kriteriju je Cenpao kitajski. Isoia zavrača sovjetski argument, teme Iječ na zemljevidu, ki je bil priložen sporazumu iz Pekinga in po katerem poiorui rusko-kitajska meja ob obali Ussurija. češ da je ta zemljevid samovoljno izdelala car ska vlada. Dokument navaja prakso, iz katere je razvidno, da so tudi carski uradniki imeli osredno linijo glavne struge za mejno črto, in v p »dkrepitev svoje teze navaja pismo, ki ga je carski obmejni komisar Kuzmin 8. maja 1908 poslal svoiem.i kitajskemu kolegu, nato pa se sklicuje še na sovjetsko-kitajske obmejne razgovora na katerih da je sovjetska stran priznala da pekinškim sporazumom priloženi zem- .jev-.d ne more služiti ko dokument o točni meji na reki. Nota nato očita sovjetski strani. Ja jt hote in premišljeno izzvala incidente na Ccnpau. in ugotavlja, da je samo sovjetska vlada odgovorna zanje. ..Neenakopravni sporazumi*6 Druga točka note kritično m polem.čno obravnava sporazume, ki so podlaga sadi nji meji mea Sovjetsko zvezo in Kitajski Začne pr: XVI. stoletju, ko se je Rusija za čela širiti na vzhod, in končuje s tako imenovanimi »vsiljenimi in neenakopravnimi sporazumi«, sklenjenimi med Rusijo ,n Kitajsko v obdobju, ki je sledilo opijski voj ni. to je obdobju, ko so bili sklenjeni »neenakopravni sporazumi«; s temi sporazumi — pravi nota — je bilo Kitajski od-vzeto ozemlje, ki meri 13 milijona kvadratnih kilometrov. Svoje kritične pripombe na račun ten sporazumov so Kitajci podprli s citati iz Manca, Engelsa in Lenina. Manc — navaja nota — je pisal o ajgunskem sporazumu :z leta 1858 tole: »Z drugo opijsko vojn-.« je John Buli (Anglija) pomagai Rusiji, da i*-prišla do neprecenljivo vrednega pasu med Tartarskim zalivom in Bajkalskim Jezerom, do območja, ki si je Rusija tako želela...« Istega leta Je Engels ugotavljal — pravi no ta — da je Rusija oropala Kitajsko za ozemlje, veliko kot Francija in Nemčija skupaj, in za reko, enako Donavi... Leni na pa navaja nota v pomenljivo ekspl >ziv-ni zvezi. Ko nota pove. da je Lenin -;t->pl<-podpiral Kitajsko in vse druge zatirane na rode.« navaja namreč tele njegove besedo-»Ce bi jutri Maroko napovedal vojno F:an ciji. Indiji Britaniji, Perziji ali Kitajski Ru-s:ji in tako dalje, bi bile to .pravične’ tn .obrambne’ vojne, he glede na to. kdo bo prvi napadel_« Obmejni problem med Kitajsko in ZSSR Tretja točka note. ki obravnava vsebino obmejnega spora, je v določenem smislu eskalacija v kitajskih stališčih. Nota namreč pravi, da obmejni problem ni samo v tem. da so »vsiljeni in neenakopravni sporazumi« odvzeli Kitajski 13 milijona kvadratnih kilometrov ozemlja, marveč tudi v tem, da sta car,ka Rusija in ZSSR kršili te sporazume in si prisvojili nova ozemlja. Ki so bila na podlagi »neenakopravni.! ir-vsiljenih sporazumov« nesporno priznana v kitajsko suverenost. Kot primer za to trditev navaja nota aneksijo 20.000 kvadratnih kilometrov ozetr* l;a na območju Pamirja, s čemer je carska vlada kršila protokol iz 1884; sovjetska vlada pa je — pravi nota — kršila ajgunski sporazum s tem, da je na rekah Vusuli in Hejlung (kitajsko ime za Ussuri in Amur) preložila mejo na kitajski breg reke In več kot 600 otokov na teh rekah označilo kot sovjetsko ozemlje. Nato nota navaja Leninovo proklamaci-jo iz leta 1920, ki razglaša za neveljavne vse sporazume, sklenjene med Kitajsko in carsko vlado. Nota omenja tudi »sporazum o splošnih načelih«, sklenjen med Sovjetsko zvezo in Kitajsko 31. maja 1924; sporazum predvideva konferenco, na kateri bi v smislu Leninove proklamaci.je iz 1920 razveljavili vse sporazume, konvencije in protokole, sklenjene med carsko Rusijo in Kitajsko, ter jih zamenjali z novimi enakopravnimi ’ sporazumi in na novo obeležili mejo. Dve leti pozneje so se med Kitajsko in Sovjetsko zvezo začeli razgovori v smislu tega sporazuma, vendar pa »zaradi zgodovinskih razmer v tistem času« ni prišlo do sporazuma o ponovnem obeleženju meje in o sklenitvi enakopravnih sporazumov med obema državama. Zgoraj navedeno ima kitajska nota za dokaz, da so vsi sporazumi o sedanji sov. jetsko-kitajski meji »neenakopravni,« in šteje sovjetski vladi v zlo, ker je v svoji noti izjavila, da sporazum »o splošnih načelih« iz leta 1924 ne omenja, da bi bili »mejni sporazumi neenakopravni in da bi jih bilo treba razveljaviti«. ..Sovjetska vlada je kršila status quo” Četrta točka note obtožuje sovjetsko vlado, da od 1960 dalje sistematično krši status quo in »skuša zavzeti ozemlje, ki je vedno bilo pod pravno pristojnostjo Kitajske vlade«. Dokument dokaj na splošno govori o »provokacijah in krvavih incidentih«. Od 15. oktobra 1964 do 15. marca 1969 je — tako trdi nota — Sovjetska zveza izzvala 4.189 obmejnih incidentov, v obdobju od 1960 do 1964 pa »še dva in polkrat več«; kot vrhunec tega početja navaja nota incident na otoku Cenpao. odgovornost, zanj pa vali izključno na sovjetsko stran. ..ZSSR povsod širi svoje ozemlje66 V tej točki nota zavrača kitajska vlada sovjetske trditve, češ da odpira Kitajska vprašanje meja z vsemi deželami, na katere meji. V odgovor na to trditev navaja kitajski dokument obmejne sporazume s sosednjimi deželami — Burmo. Nepalom, Pakistanom Afganistanom in LR Mongolijo ■— ter poudarja: Kitajska nima ozemeljskih zahtev do nobene sosednje dežele; Kitajska ni zasedla niti centimetra tujega ozemlja; niti en kitajski vojak ne stoji na tujem ozemlju. Drugo plat medalje pa slika nota takole: ZSSR Ima zasedeno tuje ozemlje in ga noče vrniti, razen tega pa je pod novimi pogoji položila roko na nova ozemlja: te orija o »omejeni suverenosti«. Nota očita vladi, kateri je naslovljena, da je »vzhodnoevropske dežele in LR Mongolijo spreme- nila v svojo kolonijo in da tam vzdržuje vojaška oporišča«; da je s »stotisoči vojakov okupirala Češkoslovaško«; da je poslala svoje brodovje v Sredozemlje z .iame nom, kontrolirati arabske dežele. »»Kitajska je za miroljubne razgovore66 Le zadnja, to je šesta točka vsebuje elemente, na podlagi katerih so vznikli prvi komentarji o »bolj prožnih stališčih Pekinga«. Nota kronološko našteva vse kitajske poskuse, da bi »razumno uredili obmejno vprašanje« med Pekingom in Moskvo, in dodaja, da ta prizadevanja niso bila uspešna po krivdi druge strani. Kaj razumejo avtorji dokumenta pod to krivdo, je oove-dano v naslednjih vrsticah: Sovjetska zveza ne želi obdržati samo ozemlja, ki si »a je prilastila carska Rusija na podlagi »neenakopravnih sporazumov«, marveč hoče od Kitajske izsiliti priznanje, »da pripada Sovjetski zvezi tudi tisto ozemlje, ki ga je zavzela ali ga poskuša zavzeti s kršitvijo neenakopravnih sporazumov«. Politična bodica pa je skrita v ugotovitvi, da ima Kitajska nerešene obmejne probleme »samo z Indijo in Sovjetsko zvezo«, to je, samo z dvema velikima državama. Na koncu izraža dokument pripravljenost kitajske vlade, da z miroljubnimi razgovori v celoti uredi obmejni problem. Cena za to je: ZSSR mora priznati, da so vsi sporazumi, ki jih je carska vlada vsilila Kitajski, neenakopravni. Ker kitajska vlada upošteva stvarnost, to je, da na ozemljih, o katerih je govora, žive sovjetski ljudje, se je pripravljena pogovarjati na podlagi, ki so jo začrtali ti sporazumi. Skleniti bi bilo treba nov. sporazum o meji, ki bi zamenjal vse stare »neenakopravne« sporazume, v nobenem primeru pa ne pridejo v poštev »posvetovanja«, kot je bila predlagala sovjetska stran, na’ katerih bi razpravljali o posameznih odsekih sov-jetsko-kitajske meje. Težavno si je zamišljati, da bi tako zasnovana nota lahko izgladila pot pogajanjem ali razgovorom o problemih »vroče meje«; le-ti so vrhnja točka spora, ki se je pred devetimi leti še imenoval »ideološki nesporazum«. Vse kaže. da bo ta konflikt, ki mu je 8.000 kilometrov dolga meja os in vzmet, dajal v naslednjem desetletju ton mednarodnim odnosom v dosti širšem okviru, kot ga neposredno zadeva kitajsko — sovjetski spor. Kitajska se po kulturni revoluciji m ten zivno vrača v politični prostor »tretjega sveta«, njena propaganda pa dežele »tretjega sveta« že uvršča v »fronto zatiranih narodov, ki so trdno odločeni, boriti se proti sovjetskemu revizionizmu in ameriškemu imperializmu«. MIRAN ŠUŠTAR topničarjev posebej, pa tudi priprošnjica gasilcev in vseh, ki imajo opraviti z ognjem in razstrelivom. Zakaj je cerkev nekatere svetnike, potem ko so ji stoletja zvesto služili, odstavila z oltarjev? Zato, je bilo rečeno, ker po vsej priliki niso nikoli eksistirali oziroma, ker so bila njihova dejanja zgolj plod ljudske fantazije. S tem rimska katoliška cerkev poujuje, da hoče spoštovati zgodovinske in znanstvene kriterije celo v tako občutljivi stvari, kot je izbira svetih mož in devic. Pri tem se vendarle vprašujemo, kaj bi se bilo zgodilo in kakšna bi bila zgodovina topni štva, ko svete Barbare sploh ne bi bili nikoli ustoličili? Kakšna bi bila usoda drugih vojaških rodov, ki imajo tudi m še vedno svoje patrone, kakšna bi bila zgodovina vojska, ko cerkev ne bi bila tolikokrat blagoslavljala njihovega orožja? A to le mimogrede. Po toči zvoniti je prepozno. Sicer pa ni doletelo samo topničarjev. V sumljivo legendarno figuro je bil ponižan med drugimi tudi patron šoferjev in avtomobilistov nasploh, sveti Krištof. Predsednik avtomobilskega kluba Italije se je ob novici grenko nasmehnil, ker ga je v resnici živo zadela. In kdo bi si mislil, da bodo nekega dne postavljeni v dvom nebeški zaščitniki takih stanov, kot so kolarji, mlinarji, brusači, brivci, kirurgi in filozofi? Razburjenje, v Italiji, je bilo veliko in Vatikan je brž pojasnil, da se prizadeti lahko še naprej obračajo na tradicionalne patrone: bog bo razumel njihove stiske, njihovo vero in njihovo vdanost ter .— kakor doslej — 'usliševal njihove prošnje. Sploh pa je treba nekaj stvari natančneje povedati. Pater Jounel, ki je papeški ukrep razlagal na tiskovni konferenci v Vatikanu, je s svetniki in njihovimi aureolami nekaj duhovičil, pa se je zanj slabo izteklo. Verniki so njegov način slabo razumeli, »Osservatore Romano« je moral popravljati vtis in razlago in patra Jounela so njegovi predstojniki trdo prijeli. Zato naj na kratko velja, da so bili sveti Pavel puščavnik, sveti Krištof, sveta Suzana, sveti Evstahij, sveta Katarina, sveta Barbara, sveta Filo-mena in še kakih petindvajset drugih svet-cev izbrisani iz vseh koledarjev, kar pomeni, da jim nikjer več ne bodo posvečali verskih obredov. Vseeno pa ostanejo na spisku mučencev in drugih svetnikov, ki ga hrani cerkev v svojih arhivih. To je po svoje razumljivo. Človeka je težko spraviti v nebesa, a če je že enkrat tam, ga pravzaprav z nobenimi človeškimi mogmi ni mogoče spraviti iz njih. In kdo ve, ali morda znanost nekega dne ne bo dognala, da je, recimo, sveta Tekla vendarle živela in delala čudeže? Izbris nekaterih imen pa je samo del reforme. V resnici zadeva še dve kategoriji svetnikov. 33 svetnikov, ki so bili doslej splošno in obvezno čaščeni, je prepuščeno lokalnemu kultu, na godove nadaljnjih 95 svetnikov pa je dovoljeno pozabiti. Smisel vsega tega je dokaj preprost. Verski koledar je bil natrpan z neznanimi imeni. Ce je bil na primer sveti Didak tudi silno po pularen v domači fari, nemara že v drugi škofiji in tembolj v drugi deželi ni mogel zganiti nobenega verskega zanosa. Predvsem pa je koledar preveč zrcalil zgodo-vinsko-zemljepisne okvire vesoljne cerkve na ta način, da je bilo v njem sila mnogo Italijanov in za njimi še Francozov in Špancev. Drugih Evropejcev je bilo že znatno manj, medtem ko z ostalih širnih koncev sveta ni bilo tako rekoč nikogar. Vsega skupaj je bilo dano trinajstim narodom, da so bili njihovi sinovi povzdignjeni v svetniški stan. Cerkvi, ki skuša svoje težave reševati tako, da sili v »univerzalnost«, je to začelo narobe hoditi. Reforma koledarja naj bi popravila nekaj nesorazmerij in krivic: na mesto odpuščenih svetnikov so v seznam godovnikov stopili mučenci iz Avstralije in Ugande, iz Latinske Amerike in z Japonskega. V koledarju je tako prostora samo za majhen izbor svetniških imen. Spominjam se, da smo v prijateljski družbi nekoč ugi bali o številu svetnikov in da smo po brezplodni razpravi vprašali na ljubljanski škofijski ordinariat. A tudi tam niso znali odgovoriti. Vedeli so le, da je »samo mučencev nemara na desettisoče«. In medtem ko smo brali, da je neki amater na osnovi svetih spisov in z drugimi pripomočki natančno izračunal število angelov (3,145.623), niti v Rimu ni nikogar, ki bi si upal trditi! da je preštet vse svetnike Kljub temu in kljub zagotovilom* cerkvenih oblasti, da tisti svetniki, ki niso dobili svojega datuma v novem razporedu 365 koledarskih dni, niso zaradi tega nič manj sveti, so verniki v raznih krajih določno čutili, da so izbrisali ravno njihovega svetnika Nemara so bili najbolj udarjeni Neapeljčani, ko so nenadoma izvedeli, da je njihov sveti Gennaro zgolj »fakultativen« svetnik. In to kljub temu, da je sveti Gennaro avtor enega najznamenitejših čudežev, ki se še zdaj redno ponavlja dvakrat na leto Vsako leto na pomlad in na jesen se svetnikova kri, ki jo hranijo v Neaplju kot najdragocenejšo relikvijo, spet utekočini. Množico, ki mora včasih čakati na čudež dolge dneve in noči, vsakokrat prevzame mistična vznesenost. Papeževa odločitev, da je svetega Gennara moč tudi ne slaviti, je zato med Neapeljčani zbudila hudo kri. Potolažiti jih ni mogel niti spomin na to, da so tudi sami imeli že hude spore s svojim patronom. Legendarni škof, ki je umrl mučeniške smrti leta 305 po Kristusu, je namreč še leta 1799 nosil naslov generalnega kapitana neapeljske vojske. Dobival je tudi ustrezno plačo, ki so jo pobirali duhovniki stolne cerkve. Leta 1799 pa je v Neaplju izbruhnila jakobinska revolucija, katere oblast je trajala nekaj mesecev. Pričakovati je bilo, da se bo sveti Gennaro v skladu s svojim činom v tem "nevrednem času vzdržal slehernega znamenja. On pa ie vseeno storil običajni čudež in pred očmi množice utekočinil svojo strjeno kri. Po burbonski restavraciji se je zato sestalo vojno sodišče, ki je svetega Gennara degradiralo in na njegovo mesto imenovalo svetega Antona Padovanskega. Kasneje sta se svetniška tekmeca pobotala, Neapeljčani pa so še dolgo ostali razdvojeni. Morda je čistki med italijanskimi svetniki botrovalo tudi upanje, da bo to pomagalo pregnati prav nekrščanske navade. Ponekod častijo domačega svetnika kar fanatično in se zatekajo k njemu bolj kot k samemu bogu in članom svete družine. Po zakotjih italijanskega polotoka se v taka čaščenja mešajo tudi še čisto poganske prvine, ki jih nista mogla zatreti niti duhovniški pritisk niti prodiranje sodobnih civilizacijskih sredstev. Podobna usoda kot svetega Gennara pa je zadela tudi svetega Miklavža, katerega ostanki so pokopani v katedrali v Bariju. A v tem primeru gotovo ne gre več samo za Barežane. Sicer pa vse žrtve gotovo niso mogle pasti na same Italijane V red »zanemarljivih« svetnikov je reforma potisnila Francozom njihovega Ludvika Pobožnega, Angležem pa kar zaščitnika njihovega imperija, svetega Jurija. V tem se kaže nekaj tiste pravičnosti, ki jo je Pavel VI razglasil v eneikli »Populorum progressio«: narodi, ki so toliko časa gospodovali, naj vsaj delček svojega bogastva in preobilja naklonijo ljudstvom, ki so toliko časa trpela izkoriščanje in kolonialno nasilje. Pri vsem tem pa se ne moremo znebiti občutka, da tisti, ki uravnavajo pota svetnikov, ne prej ne poslej ne mislijo mnogo na Slovence. Ne gre samo za to, da naš narod ni imel in nima svojega svetnika. Vtem ko nam nič ne dajejo, nam nevede veliko jemljejo. Vtem ko smo bili vselej odvisni od drugih, zdaj spet z drugimi vred izgubljamo. Vzemimo samo svetega Jurija: lahko Angležem, ki imajo kljub izgubi imperija še marsikaj in ki so vrhu tega v veliki večini anglikanske vere Nam pa se s svetim Jurijem drobe edini drobci izvirne slovenske folklore, od katere ostajajo samo še kite poganskega zelenja Spominjam se. kako smo v ljudski šoli na Vrtači vsako leto v začetku decembra risali svetega Miklavža- s škofovsko palico v eni roki ter s knjigo in tremi jabolki v drugi roki. Kaj bi v začetku decembra ri-sali. naši otroci, tudi ko bi bil verski pouk vključen v njihovo. izobrazbo in vzgojo? Spominjam se tudi iepe stare cerkvice na Gorenjskem, ki se vsa izgublja pod veliko fresko svetega Krištofa Vprašujem se, kaj bi bili počeli in kako bi se bili preživljali Bradaška in podobni umetniki, ko bi bili v Rimu že pred štiridesetimi ali celo petdesetimi leti podvomili o svetnikovi orjaški postavi. Bi že kako bilo, si misli Slovenec, in za umetnike ga je še najmanj skrb. Razen tega pa je njegova vera poplačana s krepčilno zavestjo, da je v zameno za peščico žrtvovanih koledarskih imen vsa preostala legija svetih mož ib devic enkrat za vselej neoporečno zgodovinsko dognana in znanstveno podprta. Obeta se nova, pregledana in izpopolnjena izdaja »2ivljenja svetnikov«. Najprej pa seveda potrebujemo novo stoletno pratiko. TIT VIDMAR Izjemen primer iz 15. stoletja Poljica O kmečki republiki pod Mosorom eden izmed členov poljiškega statuta Napisan je v bosančici Te dni se je v mestecu Omišu, na ustju reke Cetine, sešel številen krog znanstvenikov. Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti iz Zagreba prireja v domenku z društvom Poljičanov in z omiško občinsko skupščino štiridnevni znanstveni simpozij, na katerem bo tekla beseda o petindvajsetih točkah oziroma temah, ki se v prvi vrsti nanašajo na izjemen pojav Poljiške kmečke republike in na njen statut s konca prve polovice 15. stoletja. Pred pol leta je v Zagrebu izšel prvi zvezek obsežnega Poljiškega zbornika (348 strani) z več kot deset razpravami in drugimi znanstvenimi prispevki o Poljicah. Gradivo za sedanji simpozij bo prihodnje leto tiskano v drugem zvezku zbornika. Razen tega je v Omišu priložnostna razstava dokumentarnega gradiva o razvoju Poljiške republike, orožja, narodnih noš in zastav poljiškega kraja. O pokrajini Poljica so v srednjem delu Dalmacije, jugovzhodno od Splita, med morjem od Sto-breča do Omiša in med zanimivo kljukasto potjo reke Cetine. Gre v glavnem za hribovit svet, saj so poljiške vasi in zaselki v širokih vencih razporejeni po severnih in južnih pobočjih In po vmesnih grapah in dolinicah in prelomnicah Mosorskega masiva, ki v Ljutem kamnu doseže nadmorsko višino 1340 m. Pokrajina je na dosti mestih, posebej na zahodni strani, terasasta. Njen obseg znaša nekako 250 km . Deli se v tri mikroregije: v Gornja ali zagorska Poljica (po sestavu v glavnem kredasti apnenci, dosti izrazitega Krasa, skoraj nič površinskih voda, višinska razlika tal od 1300 do 300 m), ki so redko naseljena; v Srednja Poljica od žmovnice do Z&dvarja v dolžini kakih 30 km) deloma apnenčast svet, vendar je največ terciarne podlage s tekočimi vodami, s skrilavci in laporji, z razvitim kmetijstvom in posebej sadjarstvom in z bogato naselitvijo), in v Primorska Poljica (čisto sredozemska klima, sorazmerno dosti vode, bogata zemlja) v Hr»i*ini 15 km od 2 mo vilice do ustja reke Cetine. Kakšno bogastvo je bilo tukaj, posebej kar zadeva vinski pridelek, bomo zlahka ugotovili iz nekaj drobnih podatkov. Ko so v drugi polovici preteklega stoletja zaradi trtnih bolezni (v Italiji plesnoba od 1858, v Franciji trtna uš) začele upadati zaloge vina, je Dalmacija našla bogata tržišča za svoje pridelke. Ta boom je trajal več desetletij. pa je takrat Dalmacija samo v Trstu iztržila nič manj kot 600—700.000 hi vina na leto. In samo iz Poljic so ga izvažali v Trst 20.000 do 25.000 hi na leto. pa so Poljičani v ta namen v Trstu vse do leta 1900 imeli 18 lastnih prodajaln domačega vina. Arheološko-etnološka odkritja Srednja Amerika in Evropa povezani? __ Nekatera nova arheološko-etnolo- ška odkritja kažejo na tesno povezavo kulture Majev, Inkov in Aztekov iz Srednje Amerike tako z Daljnim vzhodom kakor tudi z Evropo. Tako meni dr. Cy-rus H. Gordan, profesor na univerzi Brandeis in eden vodilnih strokovnjakov za Sredozemlje. V svojem predavanju v koležu Ersinus je povedal, da je bilo območje med Mehiko ih Perujem v brona sti dobi središče sveta, ki je povezovalo elemente kulture Vzhoda in Zahoda. »Stara ameriška zgodovina, kakršno zdaj predavamo v naših šolah, bi lahko bila tudi zgodovina kakega drugega planeta, saj je brez vsake zveze s starim (evropskimi svetom,« pravi dr. Gordon. Sele pred nekaj leti se je rodilo spoznanje o povezavi Srednje Amerike z Evropo. Kakor ve povedati dr. Gordon. Indijancev tu ni bilo vse do leta 300 našega štetja. Starejše figurice in kipci, ki so Jih v zadnjem času odkrili, prikazujejo prej Skandinavce, sredozemske tipe. Črnce in Japonce, kakor pa Indijance. V Kartagini in središčih zgodnje mi-noške civilizacije najdemo sledove o kolonijah. ki so jih bil: ustanovili v neki velikanski deželi s plovnimi rekami, po katerih je bilo mogoče potovati za Zahod. Dr. Gordon je tudi podal poročilo o prvem dešifriranju nekega kamna, ki so ga našli v Columbusu v državi Ohio leta 1966. in ki kaže. da je pleme Juči, zelo različno od drugih indijanskih plemen Amerike, prišlo z juga. čez Mehiški zaliv, in da izvira z vzhoda — iz Evrope. Na kamnu so vklesana znamenja, iztovetna z nekaterimi znamenji, ki so jih našli na Kreti, na azteških kamnitih spomenikih in med zgodnjeminoškimi hieroglifi. Pleme Juči še živi v Oklahomi. To pleme slavi starodavni praznik, ki je podrobno opisan v 23. poglavju tretje Mojzesove knjige v bibliji. Dr Gordon je prepričan, da so visoke civilizacije Srednje Amerike nastale kot nasledek tega. da so se pomešale kulture priseljencev z območja Sredozemlja. Ai-nusov (staro japonskega življa, ki ga še lahko najdemo na severu Japonske), skandinavskih Vikingov in Afriških Črncev. Gordon tudi opozarja, da najstarejši azteški. jukatanski in perujski spisi omenjajo bele ljudi z bradami, ki so prišli * vzhoda. Toda večino spomenikov zgodnje zgodovine tega dela sveta so uničili španski konkvistadorji. Ljudje in selišča Na območju Poljic so nekoč prebivali Iliri in ob morju maioštevilnejši Grki in Rimljani. Na začetku 7. stoletja so Avari in Slovani porušili Solin. Hrvati torej prebivajo tod že dobrih trinajst stoletij. Knez Miroslav je 839. leta sklenil mir z beneškim do-žem. Petar Čeme (Črni) iz poljiškega Tu. garja (vas je dobila ime po njegovi sestri Tugi) je v Sumpertu že 1060. leta sezidal cerkev. Znana cerkev v Priku (ob morju) je omenjena že 1074. leta. Takrat je bilo središče Poljic ob morju, med selišči Oneum (Omiš) in Salona (Solin). Od 10. stoletja so se Poljičani pomikali v notranjost dežele, pod Mosor. Pod konec srednjega veka, v 14. in 15. stoletju, se je struktura poljiškega prebivalstva deloma spremenila, vsaj kar zadeva podložne kmete in plemiške družine. Prvotno, govori izročilo, so živela tod tri slovan-vanska plemena, Tišemiri, Limiči in Kreme-ničani. baje nasledniki treh sinov bosenskega bana Miroslava. Tišemira. Elema in Kre-šimira. Razen naslednikov bosenskih doseljencev, ki so jih imenovali »didiči« (od: dedovati. dediči), je bilo tudi več fevdalcev hrvatsko-ogrskega porekla, katerim so rekli »ugričiči«. Kdaj so prispeli sem in postali vplivni, si zgodovinarji niso edini. Eni trdijo. da že po 1. 1241. ko je Bela IV. bežal pred Tatari v Dalmacijo, medtem ko drugi omenjajo čas Ludvika I. Anžuvinca, ki je zasedel Dalmacijo (sklenjeni mir v Zadru 1358. leta). V 15. stoletju so novi predstavniki bosenskega plemstva, ko so bežali pred Turki, prispeli v dalmatinsko primorje in tudi na področje Poljic. Stanovske razlike so torej nastale v Poljicah ze precej pred koncem srednjega veka. Velika večina prebivalstva se je uvrščala med preprosto ljudstvo in se ukvarjala s po-ljedeljstvom in z živinorejo. Plemiške družine so bile v boljšem položaju, saj so svojo zemljo obdelovale z najemniki. Iz določil Poljiškega statuta je jasno razvidno, v koliko nižjem položaju je bil pred roko pravice navaden kmet v primerjavi s člani plemenitih družin in duhovniki, posebej kar zadeva višino kazni za enak prekršek. Kar zadeva vasi na območju Poljic, jih je v našem stoletju 21. Vse razen Zakučca, ki se začenja ob morju, in vasi Sitno Donje, ki se začenja na višini 100 m, leže med 200 in 600 m nadmorske višine. Največje naselje so Jesenice, ki so 1910. leta štele 241 domov in 1409 prebivalcev, 1953. leta pa 315 domov in 1663 prebivalcev. Sploh živi skoraj polovica poljiškega prebivalstva v vaseh na višini 200—300 m. Prvi zapis Poljiškega statuta, ki ga hrani Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu (tako imenovani glavni in temeljni rokopis), je nastal 1440. leta, štiri leta preden so Benečani svojo oblast razširili tudi na Poljica. Človek dobi vtis, kot da so Poljičani z zapisom svojega statuta hoteli neposredno pred priznanjem tuje, beneške oblasti zavarovati svoje posebne, že pred tem z medsebojnim sporazumom uveljavljene svoboščine in pravice. Statut je kasneje večkrat in tudi temeljiteje dopolnjevan in obstaja vrsta njegovih prepisov, ki niso v celoti identični, tako da sta razlaga in študij tega izjemnega pravnega spomenika močno otežena. Prvi je Poljiški statut v celoti pripravil za tisk hrvatski zgodovinar Marija Mesič pred 110 leti (1859) in ga izdal v 5. knjigi »Arkiva za povjestnicu jugoslovensku« v Zagrebu, po njem pa Jireček v Pragi (1. 1880), v češčini. Mesičeva izdaja je v cirilici. Drugo izdajo je deset let kasneje (1890) oskrbel Vatroslav Jagič (4. zvezek »Monumenta hi-storico-juridica Slavorum meridionalium«, Zagreb), upoštevajoč vse kasnejše dodatke, celo do 1668. leto. Kasneje so tiskani dodatki celo do 1725. leto. Jagič je menil, da je statut iz 16. ali zač. 17. stoletja. Pri tem pa se je zmotil, kajti bizantolog in slavist Vladimir Mošin je (1955) dokazal, da je rokopis s konca 15. ali najkasneje iz prvih let 16. stoletja. Po Jagi-ču je statut tiskal, prvič v latinici, M. Ten-tor v »Glasniku Zemaljskog muzeja v Bosni i Hercegovini« v Sarajevu (1908). Sledi izdaja Stipana Kaštelana (Split 1912). Vmes je izšel statut v nemškem prevodu Tome Mati-ča na Dunaju (1912), medtem ko je ruski prevod tiskal B. D. Grekov v knjigi »Polica« (Moskva 1951), ki predstavlja eno najobsežnejših znanstvenih študij o poljiški kmečki republiki. Najnovejša izdaja (s prevodom v sodobno srbohrvaščino) je objavljena v zgoraj omenjenem Poljiškem zborniku I, pripravil pa jo je Zvonimir Junkovič z dodatkom dveh spemnih študij (Zagreb. 1968). Velja opozoriti, da je ruski prevod Grekova nedognan in pravzaprav niti ni prevod, ampak svobodna interpretacija določb statuta. Njegovo delo o Poljicah je izšlo tudi v nemškem prevodu (279 strani) v Berlinu (1961). Poljiški statut ima nominalno 116 članov, ker je pa precej podčlanov, je dejansko v njem 206 pravnih predpisov. V njem so zaobsežene odredbe, kot so v polčetrtem stoletju nastale na področju poljiške kmečke komune. Vsebinsko je delo sila pisano. Govori o organizaciji komune, o sodstvu in upravi, o različnih institucijah, dednih pravicah, plemenščini, poroti, o ustroju poljiške vlade (vrhovni ali včliki knez, dva prokuratorja, včasih tudi štirje; vojvoda, sodnik, kot pomožna organa pa pristav in pisar) itd. Velikega kneza so volili na obletni skupščini za leto dni. Ker so bila Poljica razdeljena na 12 katunov, se je na čelu vsaki vasi našel katunar ali mali knez. Najstorejši znani, torej temeljni rokopis Poljiškega statuta je pisan v izjemno lepi bosančici, ki je do srede preteklega stoletja veljala v Poljicah za redno pisavo, prene-kateri pa so jo pisali še kasneje. Jezik je zanimiv, srbohrvaščina zahodnega narečja s čakavskimi elementi, ki močno prehajajo v štokavščino. Zanimive so dvojinske oblike, samostalniške in glagolske. Bosančica je poseben tip hrvatske cirilice, ki jo najdemo v spomenikih od 12. do 19. stoletja. V Bosni so jo pred stoletji pisali patareni, na zahod je segla do Zadra in Bihača, na jugovzhod do Dubrovnika in Boke Kotorske. Dejansko vemo za tri tipe bosančice: bosanski, dubrovi-ški in poljiški. Pomembna je ugotovitev, da je nastala na podlagi grške pisave, ne pa cerkvene cirilice. Tudi katoliški duhovniki so jo pisali vse do sredine 19. stoletja, ko so prevzeli latinico. Ti duhovniki, imenovani glagoljaši, so od 1750. leta imeli svoje lastno semenišče v Priku pri Omišu. Thomas More in Poljiški statut Vaška skupnost, komuna, kot je podana v Poljiškem statutu, deloma pa še v nekaterih drugih južnoslovanskih podobnih spomenikih (v statutih Vinodola, Zadra, Trogira, Brača, Korčule, Mljeta itd.), je že zgodaj zbudila pozornost nekaterih tujih znanstvenikov. O tem so na Ruskem že v drugi polovici preteklega stoletja obširneje pisali, posebej o zadrugi na kmetih. Tako je F. Leon-tovič izdal v Odesi (1868) delo »Drevneje horvato-dlamatskoe zakonodateljstvo«. M. R. Aleksejev je v svoji Zgodovini angleške književnosti (Moskva-Leningrad 1960) posvetil 25 strani posameznim pravnim predpisom Poljiškega statuta in napisal posebno študijo (96 strani) o slovanskih virih »Utopije« Thomasa Mora, ki je prvič izšla 1516. leto. Tam dokazuje, da je 1515. leto prispel beneški ambasador Sebastiano Giustiniani, ki je bil pred tem generalni providur Dalmacije in je dobro poznal razmere v Poljicah, na dvor angleškega kralja Henrika VIII., kjer je ostal štiri leta. Thomas More se je potemtakem lahko iz prve roke seznanil s pravnimi predpisi oziroma upravno ureditvijo poljiške komune. O kmečki zadrugi pri nas so še obširneje pisali I. Smirnov (»Očerk kultumoj istorii južnih Slavjan«, 1900; »Zemlevladenie v Horvatii i Dalmacii v X.—XI. vek«, 1884; »Gorodskie obštinji Dalmacii v X—XI. vek«, 1881), E. Sicard (»La Zadruga sud-slave dans 1’evolution du groupe domestique«, Pariz 1943), M. O. Kosven (»semejnaja obština«), 1946, Bolgar K. Telbizov (Varna, 1946), posebej obširno pa že omenjeni Grekov v ruski izdaji Vinodolskega (1948) in Poljiškega statuta. Zadnjih 250 let Poljic Pod. beneško oblastjo so Poljice zdržale skoraj sto let (1700—1797). Toda Poljičani niso Benečanom plačevali ne davkov in tudi pri vojakih oziroma v mornarici niso morali služiti. S požunskim mirom je Avstrija izgubila komaj pridobljene pokrajine (1805). Francozi (Marmont) pa so 1807. leta uničili samostojnost Poljic, ko je leto dni prej izgubila samostojnost že dubrovniška repuiffi-ka. Poljičani so se uprli Francozom. Na pomoč so poklicali ruske vojne ladje, ki so bile zasidrane ob otoku Braču. Pa ni nič pomagalo. Po prvih uspehih »Poljičanov je Marmont zbral v Splitu precej vojske in iz treh smeri naskočil Poljica, jih opustošil in močno požgal. Zadnji poljiški veliki knez Ivan Čovič se je moral najprej umakniti v omiško trdnjavo, potem pa na rusko ladjevje. Z Rusi se je kasneje odpeljal v Rusijo in 1816. leto umrl v Petrogradu. Takrat so Poljica tudi administrativno razdeljena na tri dele (pod Omiš, Split in Sinj). šele 1910. leta se jim je posrečilo, da so se zopet za kratek čas združila. Od 1815. leta je Poljica zasedla z Dalmacijo vred Avstrija, ki je potem tu vladala celo stoletje (do 1918). Po zgledu Francozov, ki so v Dalmaciji zgradili skoraj 300 km cest v kratkem času nekaj let, je tudi Avstrija nadaljevala pametno gradbeno politiko. Speljana je cesta od Splita do Omiša (1856), pozneje pa še cesta od Strožanca do Tuga-rov in Blata (1886). Uvedli so pošto, zidali šole, medtem ko so parne ladje začele tod redno voziti 1880. leta. Devet (od 1904 do 1913) let so gradili elektrarno na Cetini, ob slapu Gubavici. Občinska hranilnica v Priku je ustanovljena že 1844 leta, tovarna karbida v Dugem Ratu pa 1911. leta. Posebna zanimivost reke Cetine so bile do pred kratkim tako imenovane »Radmanove mlinice« (Radmanovi mlini), ki so zgrajene na rečnih brzicah kakih 6 km od Omiša. V časih Kačiča-Miošiča je bila tu vojna luka, ki so jo kot ob vhodu v Boko Kotorsko zapirali z verigami. Danes je pod Mosorom speljan in km dolg tunel, skozi katerega teče voda za HC Zakučac, medtem ko so vsa naselja v Poljicah elektrificirana. Poljice so dale vrsto pomembnih ljudi zlasti na področju književnosti in umetnosti. Od tu so pesniki Kaštelan, Ivaniševič, Miličevič, slikarji in kiparji Pavao Perič, Petar Snajič, Bruno Bulič, Ante Kaštelančič, Ciril Mihanovič in toliki drugi. Prezanimiva zgodovina tega kraja še ni do konca raziskana. Zato je tudi sklican prvi tovrstni posvet znanstvenikov vseh strok v Omiš. Arhivi po svetu skrivajo še marsikateri zanimiv podatek. Poljiške ladjice, ki so nekoč vozile vino in bolhač v Reko in Trst, pa dandanašnji prevažajo čudno čisti pesek, ki ga Cetina naplavlja v morje. Vozijo ga seveda na kratke razdalje, zvečine do Splita. TONE POTOKAR Naši sodobni slikarji in kiparji Avgust Lavrenčič Avgust Lavrenčič, rojen 24. februarja 1925 v Rogaški Slatini, je leta 1954 končal ljubljansko akademijo za likovno umetnost. Udeležil se je številnih domačih in tujih kolektivnih razstav tako v Celju, Slovenj Gradcu, Ljubljani, Beogradu, Celovcu. Veroni, Vicenci, Mariboru, Titogradu, Pragi in Karlovih Varih. Samo- stojne razstave: 1965 — Celje, 1966 — Velenje, Poznanj. Nagrade: šlandrova nagrada mesta Celje in II. nagrada na razstavi Plavi salon (Zader, 1966). Kot scenograf je opremil 47 gledaliških uprizoritev v Celju, Ljubljani, Mariboru in Tr stu. Živi in deluje kot svobodni umetnik v Celju. ' Med likovnimi umetniki nahajamo v mnogih primerih take, ki jih zunanja motivika ne zavaja samo v golo inven-tariziranje, kopičenje neposredno iz narave prinesenih podob, oziroma dogajanj v njej. se pravi vključevanja samo do-kumentarično zabeležene človeške figure. Med tiste torej, ki sicer potrebujejo za svoj miselni, likovno izrazni razmah določene neposredno zaznavne pobude, predpostavljajo pa od vsega začetka, da morajo doseči višjo, racionalno kontrolirano stopnjo, sodi tudi Avgust Lavrenčič, ki je ta čas bolj znan po svoji scenografiji, s katero se praktično ukvarja že skoraj celo desetletje. Ali lahko tedaj rečemo, da pomeni Lavrenčiču scenografija (ali pa slikarstvo) tisto stransko, spremljajočo izrazno kom-pomento, oziroma kje in kako je mogoče narediti v tem primeru razmejitev? Predvsem je treba v Lavrenčičevem, sicer manj kvantitativnem toda v zato kvalitetno nadpovprečnem • delu poudariti prisotnost zelo komunikativne simbolike; zanjo se je pravzaprav Lavrenčič vedno odločeval; predstavljala mu je možnost, da doseže tisto racionalno kontrolirano in hkrati višjo stopnjo v svojem slikapstvu. Kajti glede na vsebinske, ne na formalne elemente, se slikar zaveda, da je mogoče preko oblik simbolične vrednosti prodirati dalje, predvsem v svet globlje resnice. Zdi se, da je tovrsten Lavrenčičev ustvarjalni pristop tako rekoč pogojil Poljiški statut Preden preidem na pomembnost tega državno-pravnega in jezikovnega spomenika s konca srednjega veka, sem dolžan pojasniti ime Poljice in poimenovanje planine Mosor. Kose vrtačastega sveta so prebivalci začeli imenovaU z deminutivom »poljica«, ki je potem prešlo na vso pokrajino. Kar zadeva pa Mosor, lahko omenim, da v ilirščini pomeni planino, medtem ko v stari albanščini beseda Masaron prav tako pomeni hrib oziroma goro. Latinsko poimenovanje Moris aureus (Zlato gora) ni v nikakršni zvezi s to dragoceno kovino, ampak ga je treba prav tako povezati fonetično s staroalbanskim imenom. Ce upoštevamo, da sta se na slovanskem področju Balkana v zgodovini razvili le dve pomembni republiki, dubrovniška in poljiška. je treba le zapisati, da je bU med njima velik razloček. Obe sto iz več razlogov pomembni republiki, dubrovniška in poljiška, je treba le zapisati, da je bil med njima velik razloček. Obe sto iz več razlogov pomembni, čeprav se med seboj močno razločujeta. Prva dubrovniška, je bila mestna, aristokratska, druga, poljiška, pa njej čisto nasprotna, saj je obsegala prezanimivo, statutarno kmečko skupnost. slikarja tudi za scenografijo, vsekakor ne za izrazito samolastno, temveč za tisto, ki prinese soglasni, dopolnjujoči, le soustvarjalm, toda vendar aktivni delež v odrski predstavitvi kakega teksta. Ta delež oziroma delež v takem smislu ima prav gotovo lahko predvsem, pomembne simbolične vrednosti in dopušča sicer slikarju scenografu popolnoma proste roke, razen seveda pri izbiri teme. Takemu menjavanju teme, v katero preraščajo razen redkih izjem motivi, privzeti v Lavrenčičevo slikarstvo neposredno iz prirode, sledimo tedaj tudi v tej njegovi širši likovni zvrsti. S tem sta seveda tudi kot na dlani logična zveza in sočastnost nastajanja čistih slikarskih in funkcionalnih scenografskih zamisli, tja od 1962. pa do danes, to je Araba-lovega Piknika na bojišču v celjskem do Diirrenmattovih Prekrščevalcev v ljubljanskem mestnem gledališču. V znamenju čiste lokalne pogojenosti seje že leto po koncu formalnega študija slikar odločil za zanimivo konstruktivno gradnjo prostora, kjer je pridal enako vrednost grafičnim kot barvnim vrednotam, izhajajoč torej iz videnja tipičnega savinjskega pejsaža, prepetega z žicami in drugimi pomožnimi konstrukcijskimi elementi za hmeljevo rast. Po sorazmerno osamljenih poizkusih v naslednjih letih, ko se je Lavrenčič zaustavil ob motivu tarč, vizije mesto, je v letu 1965 nastala tudi slika, v kateri se slikar zavestno srečuje tudi s človeško podobo, z obrazom, prikritim s pajčolanom, pri čemer je drugi plan določil okolje — v smislu skalnih čeri, ribiških polvisečih mrež. V nadaljnjem prečiščevanju široko pojmovane motivike morja, njegovega pejsaža uspeva Lavrenčič združevati po eni strani tako izrazito prostorsko, konstruktivno obvladovanje danih dimenzij s težnjo, da na drugi strani z luminaristično projekcijo doseže nov, nadrealistični izrazni učinek. Ne glede na dokončne rezultate v Lavrenčičevem slikarstvu lahko zapišemo, da pripada to njegova poslednja stopnja značilni spodobni nadrealistični tendenci, ki jo kljub njeni samostojnosti pogojujejo^ v bistvu ustaljeni estetski kriteriji. In če bi hoteli ugotavljati še globlje in prvotnejše pogoje za možnost njenega nastanka, potem gre v tem primeru prednost predvsem intenzivnemu vplivu (predvojne tradicije) intimistov, katerih izraz se gradi v nasprotju z ekspresionizmom na rafiniranih estetskih merilih umirjenosti, ki je daleč od siceršnje čustvene eksaltiranosti, na čistih barvah, s pomočjo katerih osvajajo na novo prostorske valerje. Iz del intimistov veje sugestivna poezija, uskladenost vsega organskega in anorganskega sveto, dokončno pomirjenje z notranjo človeško dramo ali vsaj očitna nostalgija za takim pomir-jenjem. Del vsega tega odkriva prav gotovo tudi Lavrenčičevo slikarstvo. ALEKSANDER BASSIN AVGUST LAVRENČIČ: MORJE (gvaš, tempera, 1966) Vprašanje in odgovor Gre za čast naše kulture '*• *T*‘ Zupančič da je prepisoval? Tovariš Albin Simončič iz Radeč nam je poslal naslednje zanimivo pismo, ki ga objavljamo hkrati s pojasnitvijo tovarišice Alenke Glazer. V tedniku TT je bila 26.3. letos obširna reportaža o usodi Sovretove zapuščine in med drugim tudi omenjeno, da je pokojni akademik Sovre glosiral primerjave med Zupančičem in pesniki svetovnega slovesa. V TT 2. 4. se je oglasil tudi dr. Gantar in obrazložil javnosti, kako je bil glavni del Sovretove zapuščine odkupljen in dan na voljo slovenski znanosti. Iz tega logično izhaja, da je naša slavistična znanost dolina pojasniti, ali je sum o Zupančičevi izvirnosti po članku v TT upravičen ali ne. Kdo je to najprej dolžan storiti? Slovenska akademija znanosti in umetnosti, katere član je bil Oton Zupančič od njene ustanovitve. Njen sedanji predsednik Josip Vidmar je že pred vojno napisal o njem obširno, učeno studijo. Enako tudi Francoz Lucien Tesniere ter Italijan Luigi Salvini'-. Kadar pa pesnik prekorači meje ozke domovine, pa je potrebno še skrbneje ločiti pleve od zrnja. Bolje manj. pa to izvirno — mora zato postati osnovno pravilo vsakemu pišočemu Slovencu, če pri tem skrbimo tudi za čast naše kulture pred svetom. Ob vseh mejah Slovenije se neuradno obregujejo v našo kulturo, češ zakaj trmoglavimo z njo. ko bi se lahko vključili v širšo: srbohrvaško, avstrijsko-nemško ali italijansko kulturo. Vedno pri tem negodujejo, kako po nepotrebnem zapravljamo svoje duševne moči. s tem ko objavljamo dela v našem mini jeziku. Zato je tembolj potrebno, da vsa naša kulturna skupnost skrbi, da so naša znanstvena in umetniška dela zares neoporečna v izvirnosti. ker samo takrat lahko z njimi opravičimo obstoj samosvoje kulture malega naroda pred velikimi. Po tolikem času bi naša javnost že lahko zvedela vsaj to. ali to mučno zadevo (o kateri razpravljajo ne samo v Sloveniji, ampak poisod. kjer žive Slovenci in tudi v sosednjih republikah) sploh raziskujejo in ali bomo kdaj zvedeli za rezultate te raziskave. Brez dvoma se tako ugleden znanstvenik. kot je bil pokojni akademik Sovre. ni slučajno igračkal s temi primerjavami in je le škoda, da ni za svojega življenja povedal tudi svojega mnenja. Ne gre za Zupančiča, gre za resnico in tu velja: Amicus Zupančič, sed magis amica verilas. Besnica pa je p tem primeru sinonim časti slovenske kulture. ALBIN SIMONČIČ. RADEČE 54 Župančič- da je prepisoval? sprašuje Juš Turk v TT 19. marca 1969. na strani 7. v Članku Odkritje, ki ni slučajno. V njem govori v zvezi s Sovretovo zapuščino o Sovretovih obrobnih zapiskih »ob nekaterih Zupančičevih pesmih«, ki »morda prvič odkrivajo, da utegnejo biti nekatere Zupančičeve pesmi nekako čudno podobne pesmim tujih avtorjev.« saj »so tu ob nekaterih pasažah Zupančičeve .Dume' pa ob .Sto ugankah' pripisani verzi v nemščini ali angleščini, zraven pa stoji tu ali tam ime H. G. Wells ali Lenan (!). Ob prebiranju prevodov na robu .Sto ugank' predvsem dobiš vtis. da Sovre meni, da gre za prevode iz nemščine.« Ob tako določnih navedbah se mora v bralcu zbuditi dvom o originalnosti Zupančičeve poezije. Pred takimi »dokazi« so res morali v preteklih tednih slavisti po šolskih zbornicah pred kolegi umikati svoje »zagovore« pesnikovega dela. V posameznikih pa se je zbudil celo dvom o originalnosti naše literature sploh. * V italijanščini je napisal študijo o Župančiču Artuio Cronia (1928»; op. Alenke Glazer. ko bi vendar morala biti »naša znanstvena in' umetniška dela zares neoporečna v izvirnosti, ker samo takrat lahko z njimi opravičimo obstoj samosvoje kulture malega naroda pred velikimi,« kakor je zapisal v svojem pismu Delu Albin Simončič iz Radeč. Želel je, da izve vsa javnost za resnico, ki je »v tem primeru sinonim časti slovenske kulture.« Lastnik Sovretove zapuščine tov. Adolf Vogrin je bil tako prijazen in mi je dal na razpolago gradivo, da sem lahko podrobno pregledala Sovretove vpise, kolikor se tičejo Zupančiča. Ker torej vse gradivo poznam, poznam pa tudi Simončičevo pismo, se mi zdi prav, da na to pismo in na Turkov članek odgovorim ter o stvari informiram javnost. Med Sovretovimi knjigami so štiri Zupančičeve pesniške zbirke, od teh so tri, Cez plan (1904), Samogovori (1908) in Sto ugank (druga izdaja iz leta 1919) opremljene s Sovretovimi pripombami. Vseh pesmi, pri katerih najdemo ob robu krajše ali daljše pripise, deloma stenografirane, je štiriintrideset. Med vsemi temi štiriintridesetimi teksti je samo pri enem. v Dumi. eno mesto, kjer gre za morebiten prevzem pesniške primere, in sicer iz Lenaua. Sovre si je to mesto dvakrat označil; na koncu Dume je po spominu zapisal nemška verza s primero Lerche — Singrakete in označil Zupančičev verz kot »dosloven prevod iz Le-nau-a«, ob robu verza samega »škrjanček — pojoča raketa — je pesmi pršil« pa je pripisal »prevod Lenau?«. Možno je seveda, da je Zupančič Lenauovo pesem Der Lenz. v kateri je ta primera, poznal. A podoba škrjanček — pojoča raketa je vključena v vizijo pesnikove mladosti tako spontano in zlito z drugimi verzi, da je malo verjetno, da bi jo bil pesnik zavestno vključeval od drugod. In če bi tudi šlo za prevod (Sovre označuje kot tak edino ta verz v vseh treh knjigah), bi bilo zaradi enega verza med 227 verzi Dume več ko nesmiselno očitati avtorju prepisovanje. Ob Dume je zapisan še obsežen Sovretov komentar pesnitve, večinoma povzet po članku dr. Maksa Kovačiča o Dumi (članek je izšel v Glasniku Profesorskog društva leta 1925), ki predstavlja skoraj gotovo Sovretovo pripravo za šolo (poleg klasičnih jezikov je namreč učil tudi slovenščino). Razen tega so v Samogovorih ob treh pesmih Sovretovi prevodi posameznih besed in verzov v nemščino. Ob pesmi Z vlakom pa je ob verzih, ki v pesniški viziji primerjajo razdrte grebene naših planin vzkipelim in okamenelim valovom, zabeleženo vzporedno mesto iz romana Richarda Vossa Zwei Menschen. ki pa je izšel šele leta 1911, torej sedem let po nastanku in objavi Zupančičeve pesmi. V zbirki Cez plan je pesem Doma Sovre prevedel v latinščino, kar je kot tekst za prevod v slovenščino dal za nalogo osmošolcem v Ljubljani v šolskem letu 1926/27, kot kaže pripomba na isti strani. Ob drugi kitici II. pesmi v ciklu Dan ) je zabeležen v latinščini verz iz Moretuma, pesnitve, pripisane naknadno Vergilu. Preveden dobesedno se glasi: »in z zaslanjajočo roko zaščiti luč pred sapico (prepihom)«; gre za realističen prikaz, kako poljedelec v predjutranji temi razpiha žerjavico na ognjišču, si prižge svetilko in nato odide z njo k vratom. V Zupančičevi kitici: »Kaj nisi še šla skoz temo / z brlečo svečko v rokah? / pojemal plamenček je plah, / in Zgodovinska literatura Cehovski dokument o starem Varaždinu Kajkavščina XIV. stoletja in slovenščina Obdravsko mesto Varaždin kaže veliko zanimanja za svojo preteklost in z očitnim zadoščenjem podpira tudi sedanji razvoj kultumo-prosvetne dejavnosti. V tem mestu. ki ima tradicionalne vezi s sosednjim slovenskim ozemljem, zlasti še z njegovim panonskim prostorom, imajo »Kulturno-prosvetno viječe Opčine Varaždin«, ki izdaja zbirko »Povijesni spomenici grada Varaždina«. V nji je nedavno izšla prva knjiga znanstveno usmerjene cehovske serije, in sicer delo Krešimira Filiča »Varaždinski me sarski ceh«. Ta 432 stran: obsegajoča, zgledno natisniena m ilustrirana knjiga priznanega varaždinskega zgodovinarja bi se na prvi pogled zdela nezanimiva za sloven sko kulturno kroniko, češ kaj pa je nam mar zgodovina lokalno omejenega mesar skega ceha? Toda kdor dobi večji vpogled v to novo publikacijo, ki jo je lepo opremila varaždinska umetnica prof. Vera Kuntner, bo priznal, da je ta zgovorna kronika mesarskega ceha. kronika, ki zajema cehovske zapisnike od 1 1589 do leta 1708. povsem svojevrstno dokumentarno delo. kakor ga zlepa nima katero drugo mesto. Leta 1923 so našli v arhivskih prostorih varaždinskega magistrata pet cehovskih skrinj, ki vsebujejo doslej še neobdelano zgodovinsko gradivo, zadevajoče razvoj mesta in njegove družbe. Prof. Krešimir Filič se je s pravo znanstveno vnemo zgodovinarja in jezikoslovca lotil najzanimivejših dokumentov, ti pa so prav iz skrinje mesarskega ceha. Prepisovanje teh orumenelih dokumentov, ki so obudili toliko zdavnaj pozabljenih imen in običajev iz preteklosti tega mesta. ni bilo lahko, saj so spisani z okorno roko v tedanji kajkavščini. ki še ni imela pravega črkopisa (uporabljali so za kaj-kavske glksove dokaj neprimerne madžarske črke. kot so jih še v našem stoletju rabili naši Prekmurci za svoje narečne tekste). Tu in tam so ti cehovski zapiski, ki zajemajo 119 let varaždinske preteklosti, spisani tudi v slabi latinščini. V uvodu je prof. Filič orisal razvoj varaždinskega naselja in potem obilno komentiral to doslej neobdelano zgodovinsko gradivo. Takoj v začetku vzbudi zlasti še pozornost slovenskega bralca faksimilna reprodukcija naslovne strani Vramčeve 1.1586. v Varaždinu izšle »Postille«. To pa že zaradi naslova te knjige, ki se glasi: »Postilla veszda znovich zpravlena szlouenskim jeszikom po godoune dni. na vszeleto«. V naslovu te kajkavske publikacije iz 16. stoletja je potemtakem beseda o slovenskem jeziku, pri čemer varaždinski natisk spisa tega nekdanjega <*u-hovnika v tem mestu spominja na njegovo 1- 1578 v Ljubljani izšlo knjigo »Kronika vez da znovich zpravliena kratka szlouenskim jezikom«. Filičevi prepisi teh cehovskih zapisnikov, komentirani z vsemi znanstvenimi prijemi, nam kažejo marsikatero danes malo znano značilnost tedanje kajkavščine. Tako je nPT v njih ohranjen dual. ki je pozneje izginil iz tega narečja, ohrimil pa se je v slovenščini. Nasploh kažejo ti ponekod težko čitljivi cehovski teksti prvotno še večjo sorodnost med kajkavščino in slovenščino. Nekaj današnjemu kajkavcu nerazumljivejša. a Slovencu zlasti iz panonskih krajev bolj znanega besedja najdemo tudi v Fili-Cevem »Rječniku ncpoznatih kajkavskih ri-ječi«. Nemški povzetek Filičevega komentarja k tem cehovskim dokumentom bo omogočil tudi tujim znanstvenikom uporabo v tej knjigi reproduciranega gradiva, ki utegne spodbuditi analogna raz iškavanja zlasti v mestih na alpskem prostoru, kjer se je v 16. in 17. stoletju na podoben način oblikovala meščanska družba. Potemtakem je knjiga prof. Krešimira Filiča »Varaždinski mesarski ceh« prerasla lokalni okvir in se uvrstila meti zanimive novitete v zgodovinski literaturi. BOŽIDAR BORKO ščitila si ga z roko,« gre za prispodobo v ljubezenski pesmi. V obeh tekstih je za podobno situacijo uporabljena ista slika, ki pa jo je 2upančič pač bolj verjetno zajel iz življenja ko iz malo znanega latinskega besedila. Sovretov pripis samo opozarja na vzporednost, kakršnih je v literaturi nasploh mnogo, ne da bi to označeval kot prevod. Največ Sovretovih vpisov je v Sto ugankah, deloma izpisanih, deloma stenografi-ranih, oboje v nemščini. V vseh primerih gre izključno za Sovretove prevode Zupančičevih ugank v nemščino, in ne za nemške predloge Zupančičevim ugankam. O tem nedvoumno pričajo Sovretovi poskusi, osnutki in nedodelani prevodi, ki so večinoma ostali v stenogramu. (Nemške stenograme je razrešil Janko Glazer.) Takšni so torej Sovretovi obrobni zapiski k Zupančiču, o katerih je bilo sporočeno naši javnosti, da so »posebno razburljivi«. Vzporednost iz Lenaua (primera o škrjančku — pojoči raketi), je med slavisti že dolga leta znana, ne da bi zaradi tega kdo imel Zupančičevo Dumo za manj originalno, manj slovensko. To je med Sovretovimi vpisi tudi edini primer, kjer Sovre v zvezi z Zupančičem govori o prevodu. Vsi njegovi vpisi pa kažejo, kako je Zupančičevo poezijo spoštoval in cenil. Poglabljal se je vanjo, jo prevajal in jo posredoval mladini v šoli, pri slovenščini in pri latinščini. Upajmo, da smo s pričujočim pojasnilom, ki bo dobilo podrobno dokumentacijo v obsežnejšem poročilu za strokovno revijo, prišli do resnice, ki je glede Zupančičevih pesmi in Sovretovih pripomb k njim pač bistveno drugačna, kakor se kaže- iz članka Jusa Turka. Obenem pa se je morebiti vsaj deloma pokazal tudi odnos Sovreta do Zupančičevega dela, odnos, ki ga je to delo vredno. ALENKA GLAZER Nove knjige NINA KORENE: PLITVI ŠKI »SASTAVCI« Pogovori o vsakdanjem slovenskem knjižnem jeziku (10) Slovenska •v* manjšina v zamejstvu Da ne bo nesporazuma: svojega razpravljanja o časopisnem jeziku še nisem pustila vnemar, razmišljanja sem pretrgala le zaradi žgoče potrebe razpravljati o nekaterih vsakdanjih poimenovanjih in o morebitnih neprijetnih posledicah slabega poimenovanja. Gradivo ni iz časopisov, vsaj v večji meri ne — deloma tudi zaradi tega, ker vsaj v nekaterih slovenskih časopisih ni preveč člankov s to vsebino. Zveza slovenska manjšina v zamejstvu je bila povedana v nekem nedavnem razpravljanju o Slovencih onkraj državne meje ----torej v govoru! Toda povedana je bi- la v takšnem besedilu, da le s prizanesljivostjo lahko ugotavljamo, da se je govorniku zareklo in da je povsem pravilno mislil na slovensko skupnost onkraj državnih meja republike Slovenije (Jugoslavije). A ker se govornik ni popravil, bi bilo mogoče tudi neprizanesljivo sklepati, da je ta govorni spodrsljaj izdal skrito predstavo: nasproti slovenski manjšini v zamejstvu je slovenska manjšina znotraj jugoslovanskih državnih meja. Prosim, ne sprejmite tega razmišljanja kot hudobno domislico nesrrp nega jeziskoslovca, marveč kot priložnost za nekaj nujnih ugotovitev. Govornik, ki mu je »spodrsnilo« v izrazu, verjetno ni tako mislil, a žal gledišča, ki bi omogočala takšne zveze, pri nas niso tako zelo redka. Marsikdo prav zaradi tega, ker nas Slovencev ni ravno preveč in ker mu ni v zavesti vse kar je v zvezi z življenjem našega naroda, ker se morda vse premalo zaveda, da živi naš narod v svoji lastni državi v mejah Jugoslavije, v republiki Sloveniji, del pa tudi v sosednjih deželah, misli, da smo nekakšna manjšina znotraj jugoslovanskih meja. Marsikdo, pravim — in se obenem bojim, da tisti teh mojih vrstic ne bodo prebrali. Kajti večina bo ugovarjala, saj poznamo ustavo, spremljamo politično življenje in tako dalje. A jaz, kot rečeno, mislim na vse tiste, ki jim ta dejstva niso v zavesti, še manj pa nasledki vseh teh dejstev in bi zato prav zaradi nepoučenosti in zaradi občutka manjvrednosti zaradi naše maloštevilnosti še zares mislili, da smo manjšina znotraj meje. Tole je le ena smer razmišljanja, ki je ob takem spodrsljaju mogoče. 2e ta opozarja na skrito možnost napačne predstave in zato tudi napačnega izraza. Druga, bolj »jezikoslovna« smer razmišljanja pa nas pripelje do ugotovitev o besednem gradivu, ki čaka v našem spominu napol pripravljeno, pritegnjeno iz različnih besedil, ki smo jih slišali ali brali, čaka, da ga bomo potrebovali v novih besedilih. Ko oblikujemo ta besedila, se pogosto zgodi, da pomešamo in napačno povežemo posamezne dele taktnih zvez, v tem primeru zveze eloveneke manjšina in Slovenci v —ukha, kakor pogosto označujemo naše skupnosti zunaj državnih meja Slovenije. Iz tega torej: slovenska manjšina v zamejstvu, kar Je mogoče razumeti — kot smo videli — na različne načine. Primer je preprost in egovoren in nas pripelje globoko v svet teko imenovanih jezikovnih avtomatizmov. Se več: pokaže nam, kako moramo v slehernem besedilu kritič- no pretresti vrednost besede ali zveze: pogledati moramo, kakšna je njena vsebina, kaj beseda pomeni in kako bomo z njo pokazali svoje gledišče, torej tudi, v kakšno smer kaže njen pomen! Ce je mogoče, je tak postopek, torej kontrola, potreben tudi, medtem ko govorimo Ob vsem tem je treba razpravljati tudi o besedi manjšina. Slovenci, ki živijo v krajih z največkrat že narodnostno mešanim ali še čisto slovenskim prebivalstvom, živijo kot narodnostna (je etnična, ne samo jezikovna!) manjšina v sosednjih državah, torej v Italiji, Avstriji in v manjšem številu na Madžarskem. Beseda manjšina je pravzaprav strokovna oznaka in če jo pri-pradniki ali politični in kulturni voditelji naših »manjšin« v teh posameznih državah uporabljajo, spomnijo z njo na -Vse poseb nosti življenja takšne »manjšine« ob prebivalstvu tako imenovane »večinske« narodnosti. Beseda opozarja na razmerja med narodnostnimi skupnostmi, na pravice (in dolžnosti?) manjšine ob »večinski« skupnosti in predvsem vsebuje tudi neke vrste dejansko ali položajsko organiziranost v takšni narodnostni (etnični) skupnosti, kjer živijo ljudje blizu skupaj — gre torej zato, da člani te skupine niso posamično raztre šeni po vsej Italiji ali po vsej Avstriji! Toda oni so manjšina — v državi, v kateri živijo. Za nas pa niso manjšina. So del naše narodne skupnosti, v preteklosti in danes so živeli z vsem narodom in skupaj z njim tudi ustvarjali oziroma usmerjali njegovo kulturo. To pa nam je vse premalo v zavesti. Ce dobi pomembno nagrado tržaški pisatelj, se zavedamo, kaj to priznanje pomeni? Kaj pomeni njegovo delo? Da nam pripoveduje, da nas opozarja, naj gledamo na to delo in na vse naše ljudi tam zunaj kot na del narodne celote in da jo moramo tako tudi imenovati! Kajti tudi besede in poimenovanja lahko »padajo trdo« in lahko spodbujajo m zavezujejo — ali pa odbijajo. Izdajajo lahko gledišča ljudi, ki živijo navidez varno in predvsem, neogroženo življenje v središču, ne da bi se jim zdelo potrebno, da zaobjamejo v svoji zavesti ali da se menijo za celoto, pa čeprav ne preveč številnega naroda. S trdim in ne domišljenim poimenovanjem lahko pokažemo malomaren in nebri-žen odnos do našega sveta tam zunaj — in s tem pomagamo, da se jih še več in še hitreje obme k pogosto le navidez mogočnejšemu tujemu svetu. Rekli boste, da beseda nima te moči. Beseda* sama je res nima. A če je del vsega našega poimeno-valnega sistema, če je nasledek naših gledišč in ravnanja, potem seveda ni tako zelo nepomembna — in zato tudi ni tako zelo vseeno, kako stvari poimenujemo. Ali bi potem mi ne smeli govoriti o manjšini oziroma o manjšinah? Seveda — a le, kadar gre za strokovna vprašanja in kadar govorimo o posebnem položaju teh manjšin do večinskega prebivalstva in njegove drž&ve. Tako seveda tudi zamejci. Di-u-gače pa, kadar govorimo vsi skupaj o nji hovem razmerju do Slovencev v mejah Slo venije: takrat so ali slovenska skupnost ali Slovenci na Tržaškem, Koroškem in podobno. Takšno poimenovanje pa vsebuje ob narodnostni lahko tudi zametek politične orientacije (programa?), zato se na Tržaškem tako imenuje tudi ena od slovenskih političnih skupin. Mislim, da to poimenovanje v posebnem, v malem, zveze slovenska skupnost pomensko ne obremeni v toliki meri — tako pravimo strokovno, kadar govorimo o pomenih besede — da bi ne bilo mogoče uporabiti poimenovanja še v splošnem, to se pravi: za vse pripadnike narodnostne skupine. Da ta vprašanja niso čisto brez pomena, kažejo na primer razprave v rimskem parlamentu, ko je šlo pred nedavnim za upo-- rabo materinega jezika v sodstvu. Predlog, ki je govoril o pravicah etnične skupine, je parlament zavrnil in se ogrel za možnosti pravice jezikovne skupine. Tu nvS pokažem le pojma in spomnim na njuno pomembnost — stvar druge razprave pa bi bila razkriti, kaj pomenita in zakaj je zveza jezikovna skupina manj »nevarna« od etnične skupine. Tam, kjer se jezik porablja kot sredstvo najbolj preprostega, vsakdanjega sporazumevanja, se še ne more govoriti o zavesti in o jeziku kot o izrazu te zavesti. Tudi v našem časopisju je videti, kako se spreminja naše razmerje do slovenskih skupnosti za mejo: videti preprosto iz načina poimenovanja, iz občutljivosti v uporabi posameznih besed in zvez. Ob tem pa je videti tudi v tem trenutku veljavno splošno politično in zasebno novinarjevo naravnanost do teh vprašanj. Morala bi spregovoriti še o vprašanjih krajevno političnih oznak. Nisem namreč čisto prepričana, da je prav, če se primerja avtomatično: dežela, pokrajina z -»Zemljem države, ki zajema več dežel. Vem, tu ne gre samo za poimenovanje, gre za širša vprašanja ureditve in gledanj. Ali ustreza pojmu zvezne dežele v sosednji zvezni republiki pri nas pojem državnega ozemlja, čeravno je to ozemlje kot celota prav tako del enako zvezno urejene države. Kot jezikovni strokovnjak bi želela le, da bi razmislili o teh vprašanjih in primerjali tisto, kar se da primerjati. Primerjanje neprimerljivega seveda povzroča možnosti za napačne predstave; ne samo o tujem, marveč predvsem o svojem. Ob vsem tem seveda razmišljam, komu sem napisala ta razmišljanja. Sebi in prijateljem v pojasnilo? Tistim, ki se ukvarjajo z vprašanji zamejskih Slovencev — ali vsem, ki bodo to brali. Želela bi, da bi me razumeli prav ti poslednji. Srečala sem znanca, ki ima ugleden položaj in velike naloge. »Vozil sem se,« je rekel, »iz Nemčije. Nemško ne znam prav dobro, pa sem govoril v Avstriji angleško. Mož na črpalki nekje na Koroškem ni znal angleško, pa Je spregovoril slovensko. — Ste tu še Slovenci? sem vprašal. Res sem bil presenečen, tega nisem vedel. Več bi bilo treba pisati o tem!« Vsem tem znancem in neznancem: če razmišljamo o potrebi natančnega poimenovanja, nekje mora biti razlog za to — in prav je, da zanj veste. BREDA POGORELC Monografija o Kršiniču Bogato opremljeno monografijo ob sedemdesetletnici življenja in petdesetletnici umetniškega delovanja hrvaškega kiparja Frana Kršiniča je izdal in natisnil Grafični zavod Hrvaške pod uredništvom Borka Vranjicana. Izbor del in pojasnila Je oskrbel Žarko Domijan, fotografije so delo Nenada Gattina, likovno in grafično pa je knjigo uredil Frano Bače. Kratko uvodno besedo je napisal Petar šegedin. Dejstvo, da je zajetna monografska izdaja izšla tudi v slovenski inačici brez sodelovanja kake naše založbe (in — mimogrede — celo brez navedbe dobrega prevajalca), govori za to, da je pred nami eden izmed lepih rezultatov široko zasnovane in iz hrvaškega kulturnega središča vodene akcije, katere očitni namen je, posredovati hrvaški kulturni utrip občutneje kot najpogosteje doslej vsemu jugoslovanskemu prostoru, iz uvodne zahvale je razvidno, da sta denar za izdajo monografije razen založniške hiše prispevala še republiški sklad za razvoj kulturnih dejavnosti SR Hrvaške ter sklad za razvoj kulturnih dejavnosti pri zagrebški mestni skupščini. Frano Kršinič se je 22. 7. 1897 rodil ▼ Lumbardi na otoku Korčuli v družini kamnosekov in kamnarjev. S klesarsko umetelnostjo se je v domačem kraju seznanil še kot otrok. Za mojstra se je izučil na obrtni šoli v Korčuli, v letih pred prvo svetovno vojno pa je odšel na obrtno šolo v Horioah na češkem, od koder je po štirih letih študija presedlal na umetniško akademijo v Pragi. Leta 1921 je v Zagrebu priredil prim razstavo svojih del Kmalu je postal profesor na zagrebški akademiji likovnih umetnosti, kjer je štiri desetletja deloval kot pedagog in posredoval svoje izkušnje mladim generacijam hrvaških kiparjev. Njegov kiparski opus sodi ob Meštrovičevem med izhodiščne temelje sodobnega hrvaškega kiparskega ustvarjanja in si je že osvojil mesto nedvomne klasike. Robert S. Lopez: Rojstvo Evrope Robert S. Lopez, avtor »Rojstva Evrope,< (Državna založba Slovenije, prevod Marija Bregant, oprema Nadja Furlan, str. 477 h 22 zemljevidov), je italijanskega rodu In je v Italiji najprej predaval gospodarsko zgodovino in italijansko književnost. Od leta 1938 pa živi v Ameriki in predava na yalski univerzi zgodovino srednjega veka. Do pričujoče sintetične študije o rojstvu Evrope je očitno prišel postopoma; potem, ko je obdelal posamezna problemska območja celotnega pojava. Najprej se je uveljavil z znanstvenimi študijami o sredozemski trgovini v srednjem veku, nato je svoje raziskave razširil na odnose zahodnega sveta za Bizancom in islamskimi deželami, na ekspanzijo Evrope na Daljni vzhod, na zgodovino mest in navsezadnje na odnos med gospodarstvom in kulturo v srednjem veku in renesanci. širina znanstvenega zanimanja oziroma strokovnosti Roberta S. Lopeza je evidentno izredna in izjemna. Predvsem pa je plodna in potencialni vir novih pogledov zaradi tega, ker avtorjev pogled združuje gospodarski in kulturni razvoj, ali, kot je zapisano uvodoma, ker sledi dialogu med zgodovino gospodarstva in zgodovino duha. Avtor začenja z vdorom »barbarov« s severa, z vlogo Cerkve pri snovanju novega družbenega reda, z osnutkom Karla Velikega in z razcvetom lokalnih sil, s procesom torej, ko postajajo sužnji tlačani, tlačani svobodni kmetje, svobodni kmetje meščani in meščani kapitalisti. Prvih petsto let v razdobju od petega do štirinajstega stoletja je po njegovem razdobje temne, negotove in-kubacije, drugih petsto let pa čas jasne, očitne rasti V trinajstem stoletju doseže srednjeveška Evropa svoj vrh in se prevesi v renesanoo in moderno Evropo. Ta vrh so, recimo, Frančišek Asiški, Roger Bacon, Dante, Marco Polo. Ze ta kratki oris, ki govori o renesanci kot o iskanju nove smeri in ne kot o zadnji etapi razvojnega naraščanja, daje slutiti izvirne poteze pričujoče monografije. Tivadar Artner: Srečanje s srednjeveško umetnostjo V sodelovanju z bu-dimpeštansko založbo Corvina je Mladinska knjiga izdala »Srečanje s srednjeveško umetnostjo« Tivadarja Artner-ja, avtorja, ki ga poznamo že po podobnem prikazu antične umetnosti. Tudi tokrat je piščev prijem preprost, razumljiv in pregleden, saj bralcu ob posameznih najbolj znanih umetninah razlaga, ka-ko je v družbenih in duhovnih razmerah tistega časa nastajala umetnost, imenovana srednjeveška Svoj pregled začenja Tivadar Artner z bizantinskimi mozaiki, se za dlje časa ustavi pri romanski arhitekturi in plastiki, popelje bralca skoz gotiko in se pomudi ob podo-bah znamenitih nizozemskih, nemških in i lijanskih slikarjev. Pri tem ga opominja na vzroke, zaradi katerih so se istočasno nastajajoče umetnosti po različnih deželah razvijale različno, to se pravi s svojo lastno idejnovsebinsko in oblikovno tipiko. Razen strokovnega osvetljevanja srednjeveške umetnosti prinaša knjiga še intimnej-so e nihče od pridigarjev niti ne pride prepričat, česa so zmožni tudi najmlajši.« je z grenkim razočaranjem ugotavljal ravnatelj osnovne šole. Skupine, ki so nastopile, so pravzaprav tekmovale za 2upančičeve nagrade. Med igralskimi družinami so se potegovali zanje mladinski aktiv Istra iz Semiča iz Goldonijevim Stricem Ihto), mladinski aktiv Grblje (s Camolettijevim Boeing-boeing). dramski krožek nižjih razredov osnovne šole Črnomelj (z Rdečo kapico) in PD »Miran .larn iz Črnomlja (s Spetvackovimi Našimi tremi angeli). Zbor je bil sam v skupini in tedaj sam sebi konkurent, nastopil pa je še instrumentalni ansambel Hoby skupaj z gimnazijskim ženskim vokalnim seks'e>otn. Revija se n: končala s slovesno razglasitvijo nagrajencev (kakor lani), ker komisija do takrat še ni ocenila dosežkov. Spet je namreč na vrsti razočaranje — predsedstvo ZKPO Slovani je ni poslalo svojega delegata in niti ni odgovorilo, kaj meni o obvestilu in vabilu iz Črnomlja. Vsekakor prizadevni črnomaljski prireditelji ne bodo prav nič zadovoljni, ker odkrivamo, kar smo jim prebrali v očeh ali s težavo izluščili iz njihovih pogovorov, k: bi jih na vsak način rajši omilili, kot napihova!:. Zadovoljni so z obiskom gledaliških predstav, saj jim utrjuje zaupanje v lastne moči in spodbuja nove načrte. Zadovoljni še posebej, ker se je na odru zbiralo toliko mladine, tud: najresnejše Pre pričam so. da je takšno predstavljanje javnosti najlepša spodbuda onim, ki so bodisi zgubili stik s kulturnim udejstvovanjem ali ga še sploh niso našli. 2e!ijo si naposled pohvalnih besed in priznanja za tisto, kar je neizpodbitno zares uspelo. Ob Kolpi navzgor in navzdol Z zborovodjem na osnovni šoli Francem Zupančičem sva se imela priložnost pogovarjati celo soboto. Prijazno se je bil ponudil za vodnika, češ ko si že tu v Črnomlju. dovoli, da ti kot domačin in gostitelj pokažem pot do zanimivih krajev in te seznanim z ljudmi, ki bi jih srečala. Proti Staremu trgu gre več poti, vse pa so strme in ozke, tale čez Tančo goro pa je v začetku tud: skalnata. »Zakaj je bilo na sinočnjem konceptu tako malo staršev?« Kdo ve, najbrž jih nc zanima, da njihovi otroci znajo lepo peli. ali pa s: mislijo, da je to pač šolska zadeva. Kaj bi se trgali od opravkov in počitka? V Starem trgu so proslavljali dan mladosti na prostem. Učitelji so razvrščal: otroke po velikosti in moči, da so tekmovali r hitrosti. Upravitelj Marko Kobe se nam je kar nerad pridružil, očitno bi rad videl, kako se bodo razposajenci v pisanih športnih oblačilih gna'.i za naslov najbitrejšega. Zmeraj je rad med otroki, in ker je že zapustil šolsko družino, je stlačil v avto svoja dvojčka. Temna in še kalna Kolpa je vabila od spodaj. Zvrha je videti modra: bele proge pošev čez strugo označujejo, kje so jezovi za mline in žage. Spustimo se v Dol in od tod ob Kolpi po široki makadamski cesti. Kolikor ožja je soteska, toliko tanjša je pot ob vodi Električni vod je speljan zdaj po hrvaški, zdaj po slovenski strani reke. Od hiše do hiše. Dve hiši aii ena sama. po dolge sto metre nič. Ce je na tej strani, je na oni v pravokotni črt: čez reko ni. in narobe. Prispemo do Bilpe in kovača Verderber-ja. Pred hišico se je sončil 80-letni revmatik. Zaradi naše zvedavosti je sprožil mehanizme v svoji kovačiji, za lasten zaslu žek jih čedalje redkeje. Povedal je. katerega dne se mu je nekje v Galiciji zajedla bolezen v noge. Ne. kovačija ga ni ugonobila. kje pa! Dokler bo nad vrati tabla z njegovim imenom, bo še prihajal sem. Toliko da razžari oglje, nekoliko počije in spe’ kaj malega naredi. Plenkači na tabli bledita; kje je že čas, ko so slovele njegove sekire na tej in on: strani reke in široko naokoli. Ko nam je ravno pripovedoval, kdaj je bil v prvi svetovni vojni ranjen, koliko me secev je bil v tej in koliko mesecev v drugi četi. je prišel v kovačijo drug starec. »Ali bova tole?« je menil in obračal med prsti izlizan klepec. »Bova bova. Veš. tile tu si razgledujejo pokrajino, radi bi vedeli, kako globoka je onale jama.« se je dela! pred znancem, kot da smo ga spraševali res kaj drugega in ne o njegovem delu in življenju. Profesorja zgodovine sva z Zupančičem nazaj grede pustila Staremu trgu in njegovim otrokom. Najbrž je zvedel, kdo je bil hitrejši, še preden sva se midva privalila do Sinjega vrha. Do Vinice gre pot potem samo navzdol. Kolpe ni videti. Vinica m prav nič miren kraj, skoznjo brni življenje in čez most pod njo se podajajo potniki iz ene v drugo deželo. Ob restavraciji pod -.-miškini gradom so ravno pogrnili dolgo mizo kar na prostem. Kosi- lo so bili naročili neki profesorji iz Ljubija-ne. Medtem ko je natakar že stotič poplavil kozarce in ko je vztrajno pobiral s krožnikov smeti, ki jih je nosil veter z dreves, se je najin borovničev sok ravno prav ohladil. »Greva še do Adlešičev!« je bil sklep. Zakaj ne, če gre pot ob Kolpi. Ne, pot se vije nad njo in šele od preloške cerkve se je bova nagledala, z višine, kilometre dolgo. V Adlešičih sva za šalo vprašala fanta, ki je hitel s cigaretami in časopisom v rokah, koliko je od vasi do Save. Fant je prebledel od zadrege nad tolikšno nevednostjo'. »Do Save je še daleč!« »Ali ni tu pod vasjo?« Zdaj je bil pa jetzen: »To ni nobena Sava!« in skoraj ni hotel v avto. Kaj si privoščijo takile, je sililo iz njegovih oči. Pa nama je le pokazal veličasten mlin in prostorček. ki ga kopalci še niso odkrili m bo že on poskrbel, da ga še dolgo ne bodo. Naju očitno ni štel za možna kopalca. Človek pod mlinskim kolesom 2e prej nama je zbujal radovednost mlin ob viniškem mostu, na hrvaški strani. Od blizu je z vsemi poslopji, ki tvorijo kvadratasto utrdbo davnih gospodarjev, očitna posebnost. Frankopani, pravi gospodar Rokšelj, so ga zgradili in kmalu radi prodali. »Je že vstal!« je nekdo zaklical iz hleva. Nekaj minut stari teliček pa ni dolgo stal. Krava ga je tako vneto lizala, da je nebogl.jenec takoj klecnil in potem se je kar upogibal pod krtačastim jezikom. »Kaj sem že pripovedoval?« se je skušal spomniti gospodar, ki ga je dogodek v hlevu komaj toliko zaposlil, da je pod kravo vrgel naročje stelje. Izkazal se je za. zgodovinarja. Vedel je za vse datume, kdaj so Rimljani prvič izkoristili vodni tok za pogon mlinov, pa kdaj je njegov mlin doživel kruto »preorientacijo« v žago. »O, seveda se je tu marsikaj zgodilo. Pred dvema letoma je pozimi padel v korito tik pred kolesom neki ribič.« Iz žage so ga videli šele potem, ko je sam zlezel iz vode. Bil je arhitekt iz Zagreba, lovil je. stoječ na betonski ograji, spodrsnilo mu je in toliko, da se je utegnil še zlekniti in že so ga zagrabile lopate. Upor je bil tolikšen, da se je za nekaj hipov zaustavil vztrajmk. Vse pa se je srečno končalo. Sicer v bolnišnici, ker so lopate ranile, ampak samo ranile, noge in glavo, polomile pa nekaj reber. Arhitekt je že večkrat prišel k mlinu, da bi vsakokrat spet videl, kje mu je lastna spretnost pomagala, da se je rešil. Od blizu smo z očmi premerili razdaljo, ki jo posamezna lopata na kolesu premeri do dna korita. Pripovedovalec pa je pokazal dve izmed njih, ki sta krajši, poškodovani od naplavljenega lesa, ki zaide pod kolo. »Pod ti dve je moral priti, drugače ni mogoče razložiti čudeža!« Od gospodarja Rokšlja smo se poslovili skupaj z njegovim prijateljem, ki je prišel z onkraj reke pomagat kravi in teletu. • V Črnomelj smo se vrnili, ko so bili Trije angeli In njihovi igralski pajdaši že kako uro našminkani. V nenavadnem obla čilu, z brado in sivimi lasmi je med njimi nekam gospodovalno — kakor potem na odru — koračil Janez Kure. Diplomirani ekonomist, zaposlen v tovarni »Belt«, tajnik občinskega sveta ZKPO, igralec in ljubitelj besedne umetnosti, je po predstavi, ki je že drugič navdušila občinstvo, stoml pred mikrofon, želeč povedati ljudem, da je s to igro tudi konec kulturne revije Ali so ljudje vedeli, da sta s Kamilom Weis-som, ki je tudi igral, največ storila, da se je srečno Iztekla še zadnja prireditev v maju? JANEZ ZADNIKAR Tista globlja, nikoli razkrita vez človeka z naravo se sredi štiripasovnic, visokih blokov in bencinskih hlapov zelo zrahlja. Tesnoba v človeku sredi visokih zidov je nemara sporočilo, da je treba poiskati svoje korenine, zbranost in uravnoteženost sredi nespremenjenega, naravnega okolja. Človek v planinah teh stisk ne pozna, čeprav občuti druge, socialne. Z naravo ni skregan, saj živi sredi nje. Niso mu potrebni živalski vrtovi, da bi spoznaval živali za rešetkami v kletkah; srečuje jih, ko stopi zjutraj na prag, ko se odpravi v gozd na delo. Zato so tudi otroci v planini drugačni, manj živahni in zgovorni, več razmišljajo kot govorijo, skromnejši so in zadovoljni z majhnimi radostmi. In povečini so prijatelji z živalmi, s tistimi pri hiši in onimi v gozdu ... Binek je medij za ptice in srne Poiščite fanta, ki ima venomer v reji kakšno žival, so nam rekli na lovrenški osnovni šoli. aZdnjič sta prišla zarana v šolo Binek in srna. Ni prvikrat, da ga živali spremljajo na dolgi poti. Vzpel sem se po Recenjakovih strminah, skozi temne gozdove in čez sončne planinske travnike proti Kačiču, kmetiji visoko nad cesto v Lehen. Pod košatim hrastom pred hišo so posedali domači pri malici. Krompir tukaj pozno sadijo. Sonce pa toplo pripeka na strme Recenjakove rebri, zato sta senca pod hrastom in domači mošt krepka tolažba za vročino in žejo. Posedli smo in se za uvod pogovarjali o vremenu, o ovsu in krompirju, pa tudi, da bi kaj radi prodali izletnikom nekaj parcelic za izletniške hišice. Nekako je treba naprej po novem. »Kje pa imate Binča?« sem naposled vprašal. »Tamle v travi leži.« Prišel je iz gruče otrok, domačih in sosedovih, in se v zadregi oziral v tujca. Obiski so tukaj redki, otroci vidijo tuje ljudi samo na poti v šolo. Binek je nežen, vitek deček. Nikjer ne vidim kakšnih živali, zato sem tudi sam nekoliko v zadregi. »Pravijo, da imate pri hiši smo, ki vas obiskuje? In baje imaš zmerom kakšne živali?« »Da, zmerom,« pravi deček. »Imaš rad živali?« »Imam jih rad.« »Kakšne živali pa si že imel?« »Oh — veliko sem jih že imel,« se Binču zaiskrijo oči. »Imel sem mlado lisico pa veverico, papagaja ... Nazadnje pa vrano.« »Vrano? Kje pa je zdaj?« »Vrana se je utopila. Tamle pri vodi. Sošolci so ji porezali peruti, da ni več mogla leteti,« pravi deček malce žalostno. še eno Poslednjič ga je vrana spremljala v šolo jeseni. Sploh so se te živali hitro navezale na domače, dokler so bile mlade, posebej še na Binča. Tudi vrana ga je spremljala na poti v šolo. V dolino je uro hoda, vrana pa pred njim in za njim, nekaj časa tudi na njegovi šolski torbi in na ramenu. Pri šoli sta se morala ločiti. Binek je odšel v razred, vrana pa na bližnje drevo. Tam ga je čakala do konca pouka. In tako sta šla spet domov. Vrana je proti večeru odletela v gozd. Naslednje jutro je spet priletela k hiši. Vse bi bilo lepo, če bi se krotka vrana ne zmotila v ljudeh. Binekovi sošolci so jo prijeli in ji porezali peruti. Za šalo, seve. Ampak vrana ni mogla več leteti in se je utopila ... Drobna zgodbica o vrani. Le kaj je na tem dečku, da ga živali tako vzljubijo in mu zaupajo? Toda vsi ljudje pri hiši so dečku podobni. Domači so, skromni, odprti h gozdu in njegovim prebivalcem. Baqiby se predstavi Težko bi Binek in ti ljudje živeli brez prijateljev, ki prihajajo iz gozda. Pogosto je treba poskrbeti za mladička, ki ostane sam, ko je prezgodaj zapustil gnezdo. V gozdu zablodi mlada srnica, ki je izgubila mater. Stiske so tudi v gozdu in ljudje s kmetije jih moraj zdraviti. Tako je bilo tudi z mlado srno lani poleti. Zdaj je že velika in vrnila se je k svojim v gozd. »Kje pa imaš smo?« »Nekje v gozdu bo,« je rekel Binek. »Vroče je, gotovo drema v senci.« »Skoda. Se pravi, da smo danes zaman prišli.« Ljudje naj vedo, kaj pijejo Vino z,,osebno66 izkaznico Na policah so razvrščene steklenice z vinom, ki ima zveneča imena: Venerino mleko, zlata jesen, senator in podobno. Ce povprašaš prodajalca, kakšno vino je v kateri steklenici, ve povedati le. v kateri kleti so jo napolnil: — to je zapisano na etiketi — s kakšnim vinom so jo napolnili. pa ne ve nihče — razen kletarjev. Tako je pri nas. Kmalu bomo lahko rekli, da je bilo. kajti pri prodaji vina pripravljajo spremembe. Slovenski vinogradniki bodo z novimi etiketami poslali svoj pridelek na trg Tuji turisti se ne zadovoljijo z našimi »standardi« vina. Doma so drugače vajeni Treba jim je ustreči, če želimo prodat; več domačega pridelka in po ustrezni ceni. Zgledovanje po Francozih Pobudo za boljšo zadovoljitev porabnikov vina so dali vinogradniki. Podoba je. da je trgovcem in gostincem malo mar, kaj prodajajo — njim se zdi pomembno le to. da ne poslujejo z zgubo. Tu pa si lahko pomagajo z višino marže, ki jo utemeljijo s svojimi kalkulacijami. Drugače je pri vinogradnikih. Tudi zanje je najpomembnejše, da gospodarijo brez zgube. Ce hočejo uspešno gospodariti, pa mora biti njihovo blago po kakovosti razvrščeno na ceniku Med vini pa je veliko več razločkov kot le. da je belo, rdeče ali črno. Razločki so go- tovo tako veliki kot pri blagu za moške obleke, katerega kakovost se ne kaže le v barvah, temveč je vsak kos opremljen z vizitko ali izkaznico. V nekaterih državah že dolgo upoštevajo razločke v kakovosti vin in so to celo uzakonili. V Franciji, ki ima milejše podnebje in med posameznimi leti ni velikih razločkov. ki bi vplivali na vinogradništvo, so odločilna območja, na katerih zraste grozdje. Takim razmeram so prilagodili tudi trsni izbor in v posameznih krajih gojijo le sorte, ki najbolje uspevajo. Pridelajo veliko vina iste sorte in enake kakovosti. To jim olajša prodajo. Cena med vini iz posameznih vinorodnih krajev pa je tudi štirikratna ali še večja. Pri pridelovanju najboljših vin je namreč veliko več stroškov kot pri cenejših. V zvezni republiki Nemčiji so imeli razdelitev vin po geografskih poreklih veliko bolj razdrobljeno kot v Franciji — okrog 30.000 ozkih območij, od katerih so nekatera zajemala le po en hribček — pa so ugotovili, da tako ne morejo naprej. Ob tako pestri ponudbi se porabniki vina niso prav znašli, vinogradniki pa so porabili ogromno sredstev za reklamo. Po francoskem vzoru sc manjša območja, ki imajo enake ali podobne naravne pogoje, združili v večja. Tako je manj vrst vina, a tiste Je laže prodati Kar je koristno za Francoze — pozneje so v temelju sprejeli tudi Nemci — bo go-tovo koristilo tudi slovenskim vinogradnikom. Pri prodaji vina doma in pri izvozu. Tako so razmišljali mnogi naši vinogradniki zlasti na družbenih posestvih in tako so se odločili. Najpomembnejše je poreklo vina Vstekleničeno vino je treba označiti predvsem z geografskim poreklom, potem pa še s sorto grozdja in z drugimi podatki, kot delajo že dalj časa vinogradniki v nekaterih državah. Nekatera zveneča imena na steklenicah, ki se pri nas množijo kot gobe po dežju, ne povedo skoraj nič. So le za reklamo, pogosto za tako, ki zavaja porabnike. Zato je odbor za vinogradništvo pri poslovnem združenju Styria že lani vse pripravil, da bi letos uvedli novo obliko prodaje vina. Z registracijo zaščitne znamke vina v Beogradu — kmalu bo to uredil tudi v Ženevi za mednarodni trg — je dosegel, da nihče drug ne bo mogel prodajati »enakega« vina, če je bilo drugod pridelano. Velikokrat smo namreč ugotavljali, da prodajo veliko več cvička tn drugih vin, kot Jih zraste v krajih kjer Jih pridelujejo. Po dosedanjem zakonu je bilo moči preganjati izdelovalce umetnih vin, ne pa tudi tiste, ki so sicer tz naravnega vina ponaredili »boljše«. da bi ga prodali po višji ceni. S tem pa so škodovali pridelovalcem takih vin. V prihodnje bodo kakovostna slovenska vina zaščitena tudi pred takimi ponarejevalci. Zaščitna znamka vina bo nekako njegova osebna izkaznica. Na njej bo zapisano, kje so pridelali grozdje, iz katerega je vino. To bo na etiketi, ki bo prilepljena na steklenico, najbolj poudarjeno. Z rajonizacijo vinogradništva v Sloveniji so pred leti že določili tri rajone: podravski, posavski in kraški, ki so razdeljeni na 15 okolišev. Le taka oznaka na steklenici pa je kupcu vina premalo povedala. Ko so rajonizirali naša vinorodna področja, so ugotovili, da so vinogradi na prav sončnih in na manj sončnih legah. To tudi vpliva na kakovost pridelka.. Označevanje leg na etiketah pa bi bilo drobnjakarsko — porabnikom vina bi premalo povedalo — zato bodo iste sorte ocenjene s kakovostjo: visokokakovostno, kakovostno in kakovostno namizno. Ena izmed teh ocen bo zapisana na vsaki etiketi, in sicer tista, ki bo ustrezala vsebini v steklenici. Kaj storiti s „haložanom?“ Kakovost vin, ki bodo imela etikete z zaščitno znamko, bodo ocenjevale posebne strokovne komisije pri vinogradniškem odboru poslovnega združenja Styria, da pridelovalci za i svoja vina ne bodo mogli delati neupravičene reklame. Ker na posameznih območjih pridelujejo več sort grozdja, bo na etiketi zapisana tudi sorta, ki pa bo imela manjši pomen kot območje, kjer je grozdje zrastlo. Navedeni bodo še nekateri drugi podatki, pomembni za kakovost vina. Po mednarodni klasifikaciji vin so najboljša in najdražja le sortna. Seveda morajo imeti dokazano tudi geografsko poreklo. Vsa vina, pri katerih ni označeno poreklo, pa lahko prodajajo le kot namizna. S tem preprečujejo mešanje ali rezanje boljših vin s slabimi, da bi slabšim izboljšali kakovost. Precej naših vinogradov pa je majhnih in še v teh raste več sort grozdja. Kako prodajati taka vina? Sedanji vinogradi so namreč posledica preteklosti, ki je ni moči preskočiti. Kupci pa večkrat iščejo večje količine vina enake sorte in kakovosti. Ali je dovoljeno mešati kakovostne sorte in kako označiti tako mešanico? Vinogradniki poslovnega združenja Styria menijo, da bi lahko mešali dve ali tri sorte, sicer vse visoko kakovostne, ki so zrastle na istem vinorodnem področju, vendar bo potem treba na etiketi navesti vse sorte. Razen tega bo treba natančno določiti, koliko odstotkov posamezne sorte bo v vinu, npr. v »haložanu«, »Jeruzalemčanu«, »cvičku« in drugih podobnih. Mešanja ne morejo prepustiti posameznikom, ki bi delali vsak po svoje, če hočejo prodajati pod istim imenom, čeprav zakon o vinu tega ne predpisuje. Le tako bodo lahko zadovoljili domače in tuje porabnike našega vina, svoj pridelek pa prodali po ustrezni ceni. Ob dobri organizaciji pridelovanja grozdja in taki prodaji pri nas ne bo moglo biti »vinske« krize. J02E PETEK »Zakaj pa?« se začudi deček. »Saj jo lahko pokličem.« Otroci so stekli na to in drugo stran hiše. Binek je klical v gozd. Cez čas so se vrnili. Nad hišo v gozdu srne ni bilo. Potem je stekel Binek pod hišo. »Bamby, Bamby. ..« je zvenel otroški glas v gozd. Domači menijo, da bo zagotovo prišla, samo če ga bo slišala. Radoveden sem, če bo res. Ne mine dolgo, ko zaslišimo dečka: »Tukaj je. 2e prihaja ...« Kmalu se vitka srna prikaže skupaj z Binekom. Zaupa mu, zato zaupa tudi fotoreporterju, na primerno daljavo seveda. Prišla je iz gozda, ker jo je poklical prijatelj. Pozimi, v visokem snegu, so jo napadli klateški psi. Ranjena je prišla po pomoč. Tedaj je imel^Binek dovolj dela in skrbi z njo. Zdaj je že povsem čila in v pomladnem soncu se prelivajo še lise temne zimske barve po njenem kožuhu. Ni še čisto dobila poletne barve. Gledamo njo in Bineka, kot par, ki spričo mladosti sodi skupaj. »Treba bo v šolo,« se oglaša Verčkova mama. »Kaj pa srna, če bo hotela z menoj?« sprašuje Binek. 2ival je zaupljiva in rada se pridruži Bi-neku in njegovemu bratcu Jožku, ko jo ubirata po strmini proti dolini. Toda šola ni za mlade lisice, papagaje, veverice in vrane. Tudi za Bamby ne. 2ato jo je treba spotoma kje spraviti na varno, da počaka, dokler ure učenosti niso pri kraju. Nazaj grede je laže. Bamby poskakuje v strmino in še dečka sta zato hitreje na vrhu. Cez čas se poslovimo. Binek in Jožko morata v šolo. In srna tudi. Ko se dečka s torbami spuščata po stezi v gozd, se srna spusti za njima. Delala jima bo družbo. Doklej, se ne ve. Ce jo bosta prepričala, bo počakala v gozdu, sicer zna skakljati za njima prav v bližino šole. Saj žival misli, da so povsod samo dobri ljudje ... Mlada je in ne ve za usodo zaupljive vrane. Mogoče je dobro, da ne ve. Ljudje pa bi morali vedeti in čutiti tako kot Binek z Recenjaka. DRAGO VRESNIK I Fiziki pred težavno nalogo Ali je časovni potek dogodkov moči obrniti? So splošno priznani naravni zakoni res neveljavni? V sodobni fiziki se dogajajo stvari, ki so tako presenetljive, da jih celo sami znanstveniki komajda morejo pojasniti. Pričujoči članek je poizkus dopisnika londoskega časnika »The Observer« GERALDA LEACHA približati problem širši javnosti. n; potek: pripotovali bi do kake točke še preden se je potovanje začelo.« S pomočjo stroja za razbijanje atomskih jeder poskuša skupina n>:fordskih znanstvenikov preizkusiti enega izmed temeljnih zakonov narave. Rezultati eksperimenta — znam naj bi bili proti koncu tega meseca < aprila, op. prev.l — utegnejo pritrditi govoricam, ki se zadnje čase vztrajno šinio in po katerih naj bi podobne meritve v ZDA in Nemčiji že postavile na glavo iep del zapletene zgradbe idej o naravnih pojavih. Po mnenju nekega fizika, s katerim sem govoril, bi potrditev teh dvomov pomenila, da sploh ne razumemo elektromagnetnih pojavov. Težavno je že zdaj povedati, kako resen bo ta pretres. Tako je — če uporabimo prispodobo — kot če bi lastnik lesene hiše ugotovil, da temelji nezadržno trohnijo. S spretnimi mizarskimi posegi utegne obdržati hišo nedotaknjeno — zgodi pa se lahko najhuje: začeti bo moral znova graditi. Precej znanstvenikov res meni, da bo treba začeti obnavljati liziko pri njenih teme-rih in se sprijazniti s kupom nepričakovanih posledic. Treba bo vključiti v naravne zakone npr. tudi tako nenavadne ideje, kot je domneva, da se lahko smer časa obme. čeprav samo v posebnih okoliščinah. Prizadeti bi ne bili samo zakoni, ki velja jo za osnovne delce. Posledice utegnejo vplivati tudi na stvari, ki so povezane s človekom samim. Naj uporabimo besede nekega fizika, ki je v svoji skromnosti rekel: »Vse skupaj utegne biti dokaj zanimivo!« Pogledati bomo morali nekoliko v preteklost. če hočemo razumeti, za kaj gre. Ko so začeli fiziki globje raziskovati sestavo atomov, se jim je odkril svet osnovnih delcev. izredno majhnih drobcev snovi. Nekateri osnovni delci živijo le kako bilijardinko sekunde, nakar razpadejo ali pa po trkih z drugimi delci tvorijo nove delce. Zdaj je znanih več kot sto različnih tipov osnovnih delcev. Pravila za reakcije med delci so podobna pravilom, ki jih poznamo pri kemijskih reakcijah. Imenujemo jih ohranitveni zakoni. Primer: kadar se delci združujejo ali pa razpadajo drug v drugega, morajo ostati nekatere količine, kot so električni 'naboj, energija in gibalna količina, nespremenjene. Mogoči so samo tisti procesi, pri katerih se ohranjafo te količine. Toda vsa ta pravila slonijo na še bolj osnovnih zakonih narave, ki jih imenujemo principi inrariantnosti. Nekateri principi so zelo preprosti. Na primer: ohranitev energije je neposredna posledica principa »časovne invariantnosti«. Ta pravi, da se naravni zakoni s časom ne spreminjajo. Meritev, ki smo jo napravili v ponedeljek in jo nato ponovili v torek, mora dati v obeh primerih enaka rezultata. Seveda je jasno, da je treba pri tem upoštevati nekatere razlike, kot so morebitna človeška napaka ali temperaturne spremembe. T: principi so fizikom temeljni kamni. Nekdo izmed njih je rekel, da je fizika v svojem bistvu le eno samo iskanje novih principov invariantnosti. Toda leta 1957 se je eden teh principov podrl. Dva ameriška znanstvenika kitajskega rodu sta pokazala, da za nekatere delce tako imenovani princip ohranitve parnosti < imenujmo ga kar P) ne velja. Ta P princip v bistvu pove, da narava ne pozna razločka med pojmoma »levo« in »desno«. Vijaki imajo lahko desni ali pa levi navoj, avtobusi imajo lahko svoje vhode na levi ali pa na desni strani. Slika predmeta, ki jo vidimo v zrcalu, se od predmeta samega razločuje po tem, da je levo zamenjano z desnim in obratno. V principu si zrcalno verzijo predmeta lahko zmeraj ustvarimo ali pa vsaj zamislimo. Kot rečeno, se je leta 1957 pokazalo, da ta logika za nekatere subatomske delce ne velja. Delec, imenovan nevtrino. se giblje podobno kot puškin izstrelek, ki se vrti še okrog osi, v smeri gibanja. Pravimo, da ima nevtrino določen spin. Spin pri nevtri-nu je tak kot pri levem vijaku. Ugotovili so, da nevtrina s spinom desnega vijaka ni — tako nevtrino ne more imeti svoje zrcalne slike. To je bil nepričakovan udarec fizikom. Znani teoretik Wolfgang Pauli ni hotel verjeti, da bi bil »bog, ki je ustvaril vesolje, levičar«. Da bi kljub vsemu v pojmovanju naravnih pojavov ohranili simetrijo, so se znašli iz zadrege tako, da so prvotni pojem P-sime-trije razširili z vključitvijo »antimaterije«. Drug princip, imenovan nabojna simetrija (C-simetrija), pravi, da mora k vsakemu delcu obstajati tudi druga verzija: antidelec. Vsaka lastnost antidelca je — če je le mogoče — ravno nasprotna od lastnosti delca; na primer antidelec ima negativen električni naboj namesto pozitivnega. Tako bi lahko obstajal svet, zgrajen samo iz antisnovi, v katerem bi se sprehajale »anti«-krave in »anti«-fiziki. In zaradi veljavnosti C simetrije jih ne bi mogli ločiti od naših. Ce bi bilo moči, na kak način zrcaliti naš svet v nekakšnem zrcalu, ki preslika materijo v antimaterijo (C-zrcalo), bi ne videli nič drugega kot svet, kjer se vse dogaja na točno enak način kot v našem svetu. Tako je doba nevtrino ustrezno zrcalni delec. Mislimo si, da najprej postavimo nevtrino pred navadno (P) zrcalo, ki spremeni levo v desno, in tako nastalo sliko postavimo še pred umišljeno (C) zrcalo, ki spreminja materijo v antimaterijo. Dobili bomo an-tinevtrino. ki ima spin desnega vijaka. In v resnici taki delci obstajajo. Tako so bili fiziki spet zadovoljni. Toda ne dolgo. Leta 1964 so odkrili, da to kombinirano CP-zrcalo pri nekaterih delcih odpove. Stvar je postala resna, ker je bil ogrožen še tretji princip, princip invariantnosti pri obmitvi časa (T-princip). Po T-principu bi se najosnovnejši fizikalni zakoni nič ne spremenili, če bi obrnili času smer. Seveda se smer časa v resnici ne spremeni. Toda mislimo si, da gledamo filmano igro z biljardnimi krogljicami, kjer ne vidimo niti palic, niti ljudi, ki igrajo, niti nobene ure, in kjer ni nobenih biljardnih žepov in nobenega trenja. So samo gibajoče se in odbijajoče se krogljice. ESTMUSKCI1791 M. 9,274 »ICC It m. 13 APRIL 1969 ......... ' 'uT,t: Baffled physicists facing cbilapse of fhe lavirs.sf-Matura Can events run baekwards tlirougli time ? . Socfc paMcto »rali ■*•« M ii|Mu travdRng kacfc-«ar*lfcrMch iW,m4 traaM •haf* ta niliht at mmj pitat betmt flwy utam far*.* A GROUPof scientist* aro osing an atom snu an evperiroent \vliich thn ”” -- ™ T^‘lWOUcrTW:M«« TŠH'Z IKUtcnt m*m Iht M »(tempi. ŽSUiigi — tima. -------- * CERALD LEACH 0£UffiZSrgi&! jn tke United States and Gcr- sneaa *• doa*t undentud No oae yet know* bow tenom c-,.beton many have a!ready brotight rtiocb eiectramaenetim -♦ .»• » -n-n ..;— -*- .AMsn ** i of ut.it is coing oJhefs, fundament«! I«wj ef nature. Tke rcsults ©f the espenment. > rtpocud liter thi* month. Bay- V rjMm j confirm rumours now..flying many have already brotight dracb clectromagnetisn at ©f the elaborate stractureeTideas pjyrcu* told raeLm \ about the ' nature at aiattcr. is rather tike a* bani topplingto the ground. > * •-* |hat somchowcompou: ..It. the/ ate confinned *it will docs not urork aoy mo Le® is omt in Tkat another aoilogy—•* |f a house- ^ e*enisaUTy particles; the ‘Efo- dillereot typei are eow.kn6wu . f,« fouBdatlom. 1 cmrpmtrj Crnild keep a housc- _ c'rr-nury paiticlcs: t dry ros . »orli ot »ho »me deti tAla end reople tnav t le haase m As oae physicist's Nemogoče bi bilo ločiti, ali gledamo navadno igro na filmu, ki se vrti nazaj, ali igro, kjer je čas obrnjen, film pa se vrti naprej. Podobno velja za subatomski svet, da bi se moral delec A spreminjati enako hitro v B kot B v A. Ta T-princip je ena izmed najosnovnejših idej. Toda zakaj naj bi bil T-princip prizadet, če CP-zrcalo ne dela zmeraj tako, kot pričakujemo? Zato, ker je drug še bolj osnoven princip odvisen od C, P, T, združenih v en sam »superprincip«, imenovan CPT-sime-trija. Ce se del simetrij, vsebovanih v CPT, poruši, se mora ostali del tudi, kajti sicer celotna CPT-simetrija ne velja več. Kolikor je CP neveljaven (kar tudi je!), potem T ne velja, če hočemo obdržati CPT nedotaknjen. Ce pa T-princdp velja, potem je porušena CPT-simetrija. Utegne se zgoditi, da bo treba ovreči idejo o vzročnosti v subatomskem svetu — dejstvo, da posledice časovno sledijo vzro- PRVA STRAN »OBSERVERJA« Začetek članka Geralda Leacha kom —, če bi CPT odpovedal. To bi pa bilo dokaj neprijetno. Stvari so se še bolj zakomplicirale, ko so leta 1965 trije Američani prišli na dan z domnevo, da najbrž neveljavnost principov ni omejena le na skupino delcev, v kateri je bila odkrita, to je na delce, med katerimi delujejo tako imenovane »šibke sile«. Razen teh sil ločimo še »močne sile« (ki povezujejo atomsko jedro v celoto), elektromagnetne sile in gravitacijo. Američani so menili, da se utegne neveljavnost P, CP in T principov nanašati tudi na tiste reakcije med delci, za katere so odgovorne elektromagnetne sile. Take reakcije so dokaj bolj razširjene kot reakcije zaradi »šibke sile«. Zdi se, da utegne biti nekaj teh neprijetnih sumov upravičenih. Za začetek je ameriški fizik R. C. Cas-sella pravkar poročal o rezultatih meritev, ki s »precejšnjo zanesljivostjo« kažejo, da T-princip ne drži pri delcih, med katerimi delujejo šibke sile. Rekli bi lahko, da je smer časa obrnjena. Držati tako rekoč naravi zrcalo (Hamlet, tretje dejanje, drugi prizor) Nasprotujoča si poročila ZRCALJENJE MATERIJE V ANTIMATERIJO (C-ZRCALO) Taka resnična zrcala preslikajo v levo, kar je desno, in obratno. Zrcalna slika kroglice (na levi) je kroglica, ki zavija v levo namesto v desno in se vrti v desno namesto v levo. To umišljeno zrcalo spreminja materijo v antimaterijo. Črna kroglica, ki predstavlja delec pozitivnega električnega naboja, se zrcali v belo kroglico z negativnim nabojem. Krivulja gibanja se ne spremeni. Kroglica (na levi) potuje od A do B. Ce bi to filmali in film zavrteli od zadaj naprej, bi videli to, kar kaže umišljeno zrcalo na gornji sliki — kroglico, ki potuje od B k A. če ima prav, bi to lahko imelo daljnosežne posledice ne samo za svet osnovnih delcev, ampak tudi za svet normalnih sorazmerij, v katerem živimo. Mislimo si, da imamo stekleno posodo, ki je na sredini pregrajena. Ena polovica posode je napolnjena z dimom, druga pa na pol prazna. Ko odstranimo pregrado, se bo dim razširil po vsej posodi. Prej ali slej bo doseženo stanje, ko bo iz dima samega nemogoče ugotoviti, kakšna je smer časovnega poteka. Recimo, da vsako sekundo napravimo fotografski posnetek dima in slike dobro premešamo. Ne moremo jih več razvrstiti v pravem časovnem zaporedju. To bi lahko storili samo takrat, ko se je dim še širil iz ene polovice v drugo. Toda če je res, da T-princip ne velja, se lahko zgodi, da se posnetki dajo pravilno časovno razvrstiti, čeprav bi v resnici potrebovali bolj komplicirane inštrumente, kot je fotoaparat. Zgodilo bi se celo lahko, da bi se dim spet vsaj deloma zbral na prejšnjem mestu. Po tem, kar imamo v fiziki za normalne, je to nemogoče. Morda bomo v prihodnosti res še slišali o znanstvenikih, ki z vso na- Naši v tujini Na isti univerzi ne moreš napredovati Pot doktorja Bogdana Povha od ljubljanskega študenta do rednega profesorja na heidelberški univerzi Poznanstva pa še prijateljske in strokovne vezi so tako močne, da jih nikakor ni mogoče potrgati. Tako ni bilo čudno, da smo jedrskega fizika dr. Bogdana Povha — ki je redni profesor na univerzi v Heidelbergu in predstojnik tamkajšnjega univerzitetnega inštituta za jedrsko fiziko - ko je bil na obisku v Ljubljani, našli prav v inštitutu »Jožef Štefan«. Kako da je mož, ki je hji še nedavno tega v Ljubljani študent in ki mu še precej manjka do štiridesetih let, že ordinarius v znanem nemškem univerzitetnem središču? »To niti ni tako čudno,« je kasneje dejal dr. Povh, »tam.vkjer zdaj delam, je pač tako, da domačin le težko postane univerzitetni profesor. Tako med kolegi v Heidelbergu tudi ni nobenega Heidelberžana; prav zato smo sami tujci — pa nikakor ne v pravem pomenu besede, saj že znanost sama po sebi dovolj zbližuje in tako v njej vsi najdemo skupen jezik.« grizljal ustnik pipe, »nekaj referenc sem si seveda v .klubu' jedrskih fizikov ustvaril že pred odhodom y Freiburg.« Dr. Povh je povedal, kako v tujini pri izpolnjevanju delovnih mest za visokošolske učitelje kaj malo upoštevajo. Iz katerega kraja ali države je kak kandidat. Cilj je pač, dobiti zares dobre profesorje in tako res ni nikakršna izjema, ampak prej celo pravilo, da tudi ljudje iz inozemstva zasedajo razpisana mesta. So pa nepisana pravila, da "(tiče ne more postati profesor na isti univerzi, na kateri se je habilitiral in postal docent. V profesorja je torej moči napredovati samo. če ga povabijo na drugo univerzo. Dr. Bogdan Povh Je prišel v Heidelberg potem, ko je že pred tem bil na univerzi v Freiburgu. — Kako pa ste prišli na univerzo v Freiburg. sem ga vprašal. Bržkone ste se morali že prej dokaj uveljaviti z delom in publi kači jami na svojem znanstvenem področju? »No, da,« je dr. Povh nekoliko v zadregi DR. BOGDAN POVH Kolega iz inštituta »Jožef Stefan« sta ga toliko popravila, da so bile te reference dokaj dobre. Bile so kar pomembne publikacije. Potem, ko je Bogdan Povh diplomiral na ljubljanski univerzi, je odšel še na enoletno specializacijo na kalifornijsko univerzo in po vrnitvi je leta 1962 ob delu v inštitutu »Jožef Stefan« tudi doktoriral. Ko je v pogovoru beseda nanesla tako, da sem hotel zvedeti za vtise in ugotovitve, do katerih pride človek, če primerja raziskovalno delo v naši državi in v tujini, je dr. Povh dejal, da tudi najbolj bogate in razvite države izoblikujejo le določeno ste vilo raziskovalnih središč, saj denar, ki je razdeljen na preveliko raziskovalnih ustanov in področij, ni dovolj gospodarno porabljen. Treba je torej težiti k primerni koncentraciji raziskovalnega dela. Seveda pa ta - spet ne sme biti tolikšna, je dejal dr. Povh, da bi zaradi prevelike koncentracije zapravili možnosti za primerjanje. To se ne sme zgoditi, saj je tudi monopol zelo škodljiv in nevaren. V Heidelbergu se dr. Povb ukvarja z jedrskimi pospeševalniki — no, mimogrede rečemo, sodeluje na tem področju dr. Povh tudi z raziskovalci evropskega centra za jedrske raziskave — CERN v Ženevi. Z delovno usmeritvijo dr. Povha se je zato povsem ujemalo vprašanje, kaj misli o velikem jedrskem pospeševalniku. ki ga bo CERN morda zgradil v Doberdobu. Za lokacijo se še niso dokončno odločili, saj se za veliki in pomembni objekt razen Italije potegujejo tudi še Francija, Belgija, Zahodna Nemčija in Avstrija ter Velika Britanija. — Bi po vašem tudi Jugoslavija, Ljub ljana oziroma inštitut »Jožef Stefan« veliko pridobili, če bi pospeševalnik zgradili v naši neposredni soseščini? sem vprašal. »Vsekakor! 2e gradnja pospeševalnika bo industriji prinesla velika naročila. Veliki pospeševalnik, katerega letni proračunski stroški bodo znašali okoli 100 milijard starih dinarjev in ki bo zaposloval okrog 5000 ljudi, pa bo imel'velik vpliv na svojo okolico tudi s tem, da bo nedvomno močno pospešil napredek industrije. Strokovna raven in delovna področja inštituta »Jožef Stefan« pa so tudi takšna, da bo s pridom izkoriščal bližino pospeševalnika. Z njim bo tudi jedrska fizika dobila še toliko večji pouda-. rek, kot ga ima zdaj. Prav jedrska fizika je po mojem najboljša pot za vzgojo fizikov; zato, ker se pri študiju srečajo s številnimi področji — vse od atomistike pa prek fizike trdne snovi do elektronike in računskih strojev. Prav zato se takšen fizik tako zelo obnese kot visoko kvalificiran ra ziskovalec v industriji. Pa tudi pri raziska-vah v vseh drugih prirodoslovnih vedah so dandanes fiziki nepogrešljivi.« FRANCE JERAS tančnostjo opazujejo posode, napolnjene ■ dimom, ali pa merijo nekaj temu podobnega. (Primer z dimom naj bo le v ilustracijo. V resnici neohranitev T-principa pri osnovnih delcih nima nobenega vpliva na potek gibanja drobcev dima, ki je statistične narave. Opomba prevajalca.) Med tem pa se kopičijo nasprotujoča si poročila o elektromagnetnih silah med delci in o tem, ali za te delce velja T princip ali ne. Ce so nekatera poročila točna, potem je fizika v hudih škripcih. Pri omenjenih meritvah uporabljajo stroje za razbijanje atomskih jeder. Z njimi naj bi ugotovili, ali je hitrost spreminjanja, vzemimo, delca A v B enaka hitrosti obratne reakcije B v A. Ce poteka reakcija v obe smeri z enako hitrostjo, potem T-principu ne moremo ničesar očitati. Skupina s cornellske univerze je pred kratkim izmerila reakcijo v eno smer (recimo iz A v B). Neka druga skupina s prin-cetonske in pennsjrlvanske univerze je izmerila obratno reakcijo (iz B v A) in dobila veliko razliko v reakcijski hitrosti. Nato je neka skupina s kalifornijske univerze v Berkeleyu ponovila princetonsko-pennsylvanski eksperiment in, če naj verjamemo govoricam, tudi dobila veliko razliko. Pred nedavnim pa je bilo slišati, da so preklicali svoje rezultate. Hkrati govorijo, da so v Hamburgu ponovili originalni comellski eksperiment in dobili različen rezultat. V trenutku negotovosti fiziki z zanimanjem pričakujejo novih rezultatov iz Ox-forda, kjer se še ena skupina ukvarja z »dvosmernim« testom, pri čemer uporablja drugačne delce. Pričakujejo, da bodo rezultata znani še ta mesec (aprila — op. prev.) Lahko se izkaže, da T-princip ne velja za elektromagnetne ali za šibke sile. Mogoče je, da celo CPT ne drži. V vsakem primeru bc^, treba marsikaj spremeniti v fizikalnih zakonih. Nihče mi ni vedel povedati točno, kaj ali kako — vsaj ni na tak način, da bi lahko razumel. V resnici niti sami ne vedo. Hitreje od svetlobe Toda govorijo, da bo treba na novo določiti »puščico«, ki kaže smer časa v vesolju — kažipot, ki pove, kateri dogodki se zgodijo »prej« in kateri »pozneje«. Trenutno sta dve glavni puščici — dejstvo, da se vesolje širi (tako, da »pozneje« ustreza »večji razsežnosti«), in zakoni termodinamike. Povedano preprosto, pravijo zakoni termodinamike, da postanejo stvari čez čas čedalje bolj razsežne in da se s časom veča tudi nered — podobno kot pri dimu v tisti stekleni posodi. Morebiti bodo vznemirjajoče novice o neveljavnosti T-principa izoblikovale novo puščico, ki bo pomenila, da narava ve, r katero smer teče čas v subatomskem svetu. Govorijo, da bo treba v naravne zakon* vključiti tudi nedavno domnevo, da se nekateri delci v supergostih zvezdah lahko gibljejo s hitrostjo, ki je večja od hitrosti svetlobe. Taki delci bi oddajali signale, katerih potovanje bi imelo obrnjen časovni potek; z drugimi besedami: pripotovali bi do kake točke, še preden se je potovanje začelo. Podobno kot v pravljici o mladi Bright, ki j* potovala hitreje od svetlobe. Nekega dne se je odpravila na pot in se vrnila že prejšnji večer ... Zdi se, da se skriva v temeljih fizike nekaj zelo nenavadnih stvari. Za laika utegnejo biti dokaj nepomembne in brez posledic: seveda nihče ne pričakuje kakega novega dramatičnega odkritja; nič takega kot odkritje jedrske energije, ki je sledilo Einsteinovi relativnostni teoriji. Vsaj za zdaj še ne. Za fizike pa bi težavno našli kaj bolj pomembnega. Ne slišimo vsak dan tega, kar mi je pred kratkim rekel nekdo: »Ne vemo, kaj naj storimo z našimi zakoni. Ne vemo niti, če je splošen okvir idej veljaven. Nekaj velikega se bo moralo zgoditi!« Po mnenju sodelavca inštituta »Jožef Stefan« v Ljubljani, dr. Gabrijela Kernela, ki je član omenjene skupine iz Oiforda, je napoved dopisnika Observerja, kdaj naj bi bili rezultati oxfordskega eksperimenta znani, nekoliko preuranjena (članek je izšel že aprila). Zdaj je uspešno izmerjena le prva polovica (smer iz A v B) dvosmernega eksperimenta. V Ljubljani je potekala analiza in vrednotenje meritev prvega dela eksperimentov, ki bo predvidoma končana v nekaj mesecih. Pri drugem delu eksperimenta (smer iz B v A) so težave, ki utegnejo zavleči meritev tja do začetka leta -4.970. Meritve so izredno težavne, ker je pričakovana razlika reakcijskih hitrosti med obema smerema le nekaj odstotkov Zato so potrebne dolgotrajne in skrbne priprave, in le v primeru, da je efekt večji, kot pričakujejo, utegnejo biti rezultati znani prej kot v enem letu. V kolesju praškega procesa (34) Artur London: Priznanje Tudi S:roky je odpotoval marca 1940. Sel sem ga iskat v njegov hotel v Rue du Cardinal Lemoine. S prijateljem Emvinom Polakom, aktivistom češkoslovaške mladine in enim od voditeljev komunistične mladinske internacionale, sta igrala partijo šaha. Bila sta strastna šahista. Pošteno sem ju moral priganjati in naš taksi je pripeljal na postajo v zadnjem trenutku. Medtem ko sem plačeval šoferja, sta Erwin in Širok* tekla k vlaku. Širok* je vstopil tisti hip. ko je vlak potegnil. Ko se mi je Ervin pridružil, mi je povedal. da se je Širok* zaradi spremembe voznega reda, ki je začela veljati prav tisti dan. znašel v vlaku proti Švici namesto proti Italiji. Sprevodnik ga je v Dijonu opozoril na napako: drugi dan se je vrnil in nas pozdravil prav pasje volje. Naslednji dan je znova odpotoval in brez težav prispel v Moskvo. Danes pa je njegov prijatelj Erwin Polak, ki je leta 1950 postal partijski sekretar v Bratislavi, zaprt v celici zraven moje v ruzvnski jetnišnici. Kohler bi bil mora! odpotovati že prej. toda. ko je dobil potna lista zase in za ženo, je pokazal, da se boji, ker sta se mtt zdela slabo napravljena. Širokemu se je zdelo bolje, da mu preskrbimo nove papirje, ker je sodil, da tistega, ki ga je strah, na meji prav gotovo razkrijejo. Potni list, ki ga je odklonil Kohler. je potem dobil tovariš Ackerman. eden od voditeljev nemške komunistične partije. S temi papirji sta njegova žena in on brez težav prišla v Mo skvo, Koblerja pa je izguba časa drago stala. Francoska policija ga je aretirala in internirala, preden so bili pripravljeni novi dokumenti. Siroky je zdaj podpredsednik vlade, minister za zunanje zadeve in predsednik KP Slovaške: Kohler. vodja oddelka za kadre pri centralnem komiteju, je nadomestil Koprivo. Kadar me izprašujejo o moji tedanji dejavnosti v službi pri delegaciji KP Češkoslovaške v Franciji, o dejavnosti, ki jo čudovito dobro poznajo, saj so jo deloma vodili sami in ki jim je omogočila ne le delo. temveč tudi življenje v Parizu, se sprašujem, kako se ta dva zbogata s svojo vestjo. Kako moreta molčati? Kako moreta dopustiti početje naših krvnikov? Saj vendar ne gre samo zame. Očita-o nam kot zločin, ker smo se priključil: če škoslovaški armadi v Franciji. Toda sklep je bil pravilen. Se več! Sverma, Strok* m Kohler so nam pokazali pot. saj so se vpisali prvi in dali direktivo drugim, naj jim sledijo. Večina naših prostovoljcev iz med narodnih brigad je direktivo ubogala in prav naglo so se zaradi izkušenj m odločnosti povzpel: nad svoje bojne tovariše. Laco Holdoš je postal njihov voditelj v armadi. Brez zvez s Parizom je po porazu Francije zbral po poljih ob cesti Sigean-Portel ducat vodilnih prostovoljcev medna rodnih bngad. da bi se odločili o dejavnosti za prihodnje. Po analizi stanja, ki je nastalo zaradi poraza :n okupacije dela Francije po nacističnih armadah, so naredili načrt za postopni prehod v popolno ilegalo, zdaj pa naj bi se poskrili med prebivalstvom in se porazgubili v množici svojih rojakov, naseljenih v Franciji. Naredili so tudi načrt, naj bi se nekateri ilegalno vrnili v domovino !n tam nadaljeval: boj. Direktive, ki sem jih kmalu potem poslal Lacu Holdošu. so utemeljenost teh sklepov potrdili. Naravno je bilo. da so bili vodilni kadri češkoslovaške emigracije v Franciji prav ne kdanji španski prostovoljci in da jih je ne kaj med njimi dobilo odgovorne naloge v državnem merilu v MOI. v FTP ali v TEA (Travail de la Resis’ance au sein des armees d’orcupation — delo odpora v okupacijskih armadah i. V:chyjska vlada ni hotela demobilizirati 200 nekdanjih španskih borcev. Hotela jih je poslati v taborišča za internirance in jih pozneje izročiti Hitlerju. Laco Holdoš je izkoristil zmešnjavo, ki je bila takrat v centru v Agdu: oskrbel si je precejšnjo količino praznih demobiliza-cijskth formularjev, opremljenih z vsemi žigi, kar je omogočilo ilegalno demobilizacijo prostovoljcev, najbolj ogrožene med njimi pa opremiti z docela novimi osebnimi papirji. s pomočjo katerih so laže zmagovali težave podtalnega življenja. Češkoslovaška skupina v MOI ie pozneje pomagala tudi drugim iczikovnim skupinam in francoskemu odporu s temi demobilizacljskimi formularji in praznimi vojaškimi knjižicami, ki si jih je pozneje še več oskrbela v Parizu. Tukaj, v Ruzynu. pa so mojega prijatelja Laca obtožili zaradi tega dejanja odpora. češ da je tat. Dovolj sem povedal, da si bralec lahko predstavlja, v kaj se je v predelavi naših referentov sprevrgla vsa ta odporniška dejavnost, in to tembolj, ker so bili naši odnosi z jugoslovanskimi prostovoljci in emigranti razumljivo dobri in še tesnejši, ker smo se zaradi podobnosti jezika prav dobro sporazumevali. Zdaj smo jim pomagali mi z odlično tehniko za izdelavo lažnih papirjev. ki se nam jo je posrečilo ustvariti. S pomočjo moje stare prijateljice Eme Hackbart. nemške aktivistke, nekdanje tajnice Dimitrova, ki je ušla v Leipzigu s tem. da je pobegnila med prevozom iz zapora na Alezanderplatzu v bolnišnico, kjer naj bi ji operirali oči. nas je zasula prava bož ja mana »avtentičnih« lažnih osebnih izkaznic, vojaških knjižic in živilskih nakaznic. Pač pa nam je manjkalo stanovanj, kamor bi spravili naše ilegalce. Francoska partija nam je svetovala, naj se povežemo z Jugoslovani, ki so v Louveciennesu imeli na vulio čudovito vilo sredi parka. Bila je last ameriškega para. ki te odpotoval in živel na Ažurni obali, vilo pa je prepustil v varstvo fclužkinji. francoski komunistki, tova rišici voditelja jugoslovanske jezikovne skupine. Tam smo spravili pod streho nekaj na- ših rojakov, dokler niso odpotovali v domovino. Taka so dejstva. Pouk, ki sledi iz njih v Ruzynu, na podlagi »pričevanja«, izsiljenega nekdanjemu češkemu prostovoljcu, invalidu, ki je bil takrat deležen gostoljubja naših jugoslovanskih prijateljev v »njihovi« vili v Louvieciennesu. pa je naslednji: »Repatriacija češkoslovaških prostovoljcev pa tudi titovskih prostovoljcev je bila izvedena v sporazumu in s pomočjo Američanov ...« Da bi še bolj podprli to »pričevanje«, izkoriščajo dejstvo, da je bila v Louveciennesu tako kot v mnogih drugih mestih zasedene Francije nemška posadka; tako so vključili naslednji odstavek: »Repatriacija je bila vrh tega deležna tihe privolitve Gestapa ...« Dokaz: »Vila je bila med hišami, kjer so stanovali oficirji nemške armade in Gestapa. ki bi lahko prav dobro videli in nadzorovali prihode in odhode v hiši in prepoznali ljudi, ki so odhajali v svoje domovine ...« Tako pišejo zgodov.no v Ruzynu Ena od nalog, ki je bila skrb češkoslovaške skupine MOI. je bila, da je treba na vsak način spraviti na prostost nekdanje prostovoljce mednarodnih brigad, ki so bili še internirani: predvsem invalide m tiste, ki so bili v seznamih vich*jske vlade zapisani med nevarne komuniste. Imeli smo dve poti: da organiziramo pobeg ali da jih spravimo ven po zakoniti poti tako. da jim oskrbimo vizum za kakšno tujo deželo. Posest takega vizuma je omogočala lastniku prost odhod iz taborišča in krajše obdobje bivanja na nezasedenem ozemlju. Ta časovni premor smo izkoriščali za to, da smo pripravljali njihov prehod v ilegalno življenje. Vodstvo skupine v Marseillesu je uspešno organiziralo pobeg več invalidov iz taborišča v Argelesu. ki smo jih na skrivaj poslali v Pariz. Zaradi njihovega zdravstvenega stanja so ostali v Franciji, kjer so pač po svojih zmožnostih sodelovali pri ilegalnem delu. nekateri pa so se celo prostovoljno priglasili za vrnitev v domovino. Po nalogu francoske partije so morale posamezne jezikovne skupine sestaviti seznam invalidov in političnih kadrov, da bi zanje zahtevah vizume za izselitev v Sovjetsko zvezo. Za češkoslovaško skupino je ta seznam izročil sovjetskemu veleposlaništvu v Vichyju Laco Holdoš. Sam pa sem izročil prepis vodstvu francoske partije. »Ruzvnska verzija« te akcije pa je tale: »V skladu z ukazi, ki jih je dobil od ameriške obveščevalne službe, je London poskusil poslati v Sovjetsko zvezo del svoje .trockistične skupine' bivših prostovoljcev pod kritjem vodstva komunistične partije Francije in je zato zahteval sovjetske vizume za invalide in za politične kadre iz brigad.« Marsejsko vodstvo je vzdrževalo zveze s tovariši, interniranimi v taborišču Vernet. Iz Pariza smo jim pošiljali ilegalni material francoske partije in navodila, skrita pod dvojnim dnom kovčkov z oblekami in drugimi prispevki medsebojne pomoči. Po tem kanaiu smo sporočili Pavelu, naj zaprosi za mehiški vizum, kajti ta država je bila u-daj pripravljena dajati vizume španskim republikancem in prostovoljcem mednarodnih brigad. Marsejsko vodstvo naj bi s svoje strini ukrenilo vse potrebno pri mehiškem poslaništvu v korist njegove prošnje. Ruzjnska verzija: »Hotel sem poslati Pa-vela v Mehiko, da bi vzpostavil zvezo z vodstvom četrte i trockistične) internacionale.« »Kako si upate zanikati svoje vohunsko delo v Franciji med vojno v korist ameriške obveščevalne službe? Kdo je gmotno podpiral vašo skupino v Marseillu? YMCA • Young Men’s Christian Association — an-glo-ameriška protestantska organizacija, ki vzdržuje zlasti mladinske domove po vsem svetu i s posredovat/:m agentov Lowryja in Dubine. Kaj je bila YMCA? Organizacija, ki je krila dejavnost ameriške obveščevalne službe___Vaši sokrivci iz marsejske skupi- ne so vsi priznali, da so dobivali podporo od YMCA. Vi ste bili njihov šef. Priznali ste. Cernu spričo teh okoliščin vztrajno za nikale. da ste bili vodja vohunske skupine?« Češkoslovaški konzula: v Marseillu je po letu 1939 vzdrževal zveze s češkoslovaško vlado v Londonu, od katere je dobival navodila za delo in finančna sredstva za izvajanje. Potemtakem je razumljivo, če je v tistem času Marseille postal center češkoslovaške emigracije v Franciji. Po polomu in potem, ko je bila francija presekana na dvoje, se je konzulat spremenil v odbor za pomoč češkoslovaškim državljanom beguncem v Franciji. Nakazoval jim je pomoč, pomagal jim je pri iskanju dela in reševanju drugih gmotnih vprašanj, oskrboval jih je z vizumi za izselitev, če so se hoteli odpraviti kam drugam. Med tridnevnim potovanjem v Marseillu jeseni 1940 mi je Laco Holdoš povedal, da skupina nekdanjih prostovoljcev dobiva podporo od odbora za pomoč. Zdelo se mi je docela razumljivo, kajti celo, če so sredstva prihajala od londonske vlade in od centra za pomoč, ki je deloval pod pokroviteljstvom YMCA. ne vem, v čem naj bi prejemanje take finančne pomoči moglo za naše tovariše pomeniti protipartijski zločin in zločin vohunstva, katerih nas obtožujejo danes? Mar ni bilo razumljivo, da so dobivali pomoč kot katerikoli drugi politični begunci? Francija je bila takrat izdana in premagana, nemške čete so taborile na njenem ozemlju. Zdrava pamet takrat ni premišljevala o »možnih« povezavah YMCA z ameriškim imperializmom, temveč se je ukvar- jala predvsem z mislijo, katero sredstvo je najboljše za nadaljevanje boja, z novimi metodami, prilagojenimi novim okoliščinam, da pi premagali Hitlerja. Poglavitni sovražnik je bila nacistična Nemčija, njene okupacijske armade, kolaboracionistična vlada v Vichyju, ne pa ... reakcionarna Amerika Allanov, Dullesov in McCarth*jev prihodnosti! Zaman pripovedujem, ponavljam, začenjam od začetka desetkrat, dvajsetkrat svoje razlage, nič ne zaleže: tu je »temeljni dokaz vohunske dejavnosti trockistične skupine bivših prostovoljcev mednarodnih brigad med vojno v Franciji«. Obtožbo poudarjajo z uporabo zapisnikov. izsiljenih od Spirka, Zavodskega in Holdoša, ki zatrjujejo, da je »London med potovanjem v Marseille konec oktobra 1940 imel v Vichyju sestanek z vohunom Lowry-jem, kjer sta se podrobno pogovorila o problemih repatriacije in sklepajo: • »Kar zadeva ilegalno vrAitev nekdanjih prostovoljcev v domovino med vojno, ste lagali, ko ste pripovedovali, da je bila izvedena na ukaz komunistične partije Francije in Kominterne. To direktivo ste dobili od ameriških obveščevalnih služb in Gestapa. S kakšnim namenom? Najprej, da bi izdali ilegalne direktive komunistične partije Češkoslovaške Gestapu, potem pa, da bi razporedili njihove vohune in diverzante, ki ste jih vi nabrali med nekdanjimi prostovoljci, pripravljenimi za poznejše delo zoper režime ljudske demokracije v srednji Evropi...« Nekega dne spravim referenta docela iž ravnotežja, ko mu odgovorim, da stvari takrat najbrž nisem dobro premislil, ker se nisem zarekel po pomoč k slavnemu Nostradamusu. katerega prerokbe so napovedovale spremembe režimov, do katerih naj bi prišlo od leta 1943 do 1948 v vzhodni Evropi in še posebej na Češkoslovaškem! »Prav gotovo bi se z njegovo pomočjo ognil usodi, ki ste nn jo pripravili leta 1951 ...« Ponavljam razloge in izvedbo vseh teh nalog. Sklicujem se na pričevanje KP Fran cije, a vse je kakor bob ob steno! Od decembra 1940 naprej so se prostovoljci. zbrani okrog Marseillea. začeli seliti v Pariz. S posebnim geslom so se javljali v dveli stanovanjih, ki sta jih imeli zelo vdani tovarišici Nclly Stoikova in Vera Hro-madkova. Kadar se nam je zdelo primerno, da odpotujejo, so se šli vpisat za nemški urad za delo. ki je nabiral delavce za veliki rajh. Papirji, ki smo jim jih priskrbeli, so bili odlični. Edina kontrola, ki so ji bili podvrženi pred odhodom, je bil zdravniški pregled. Iz Nemčije naj bi se naši tovariši ob prvi priložnosti preselili v Protektorat (Češka in Moravska). Takoj po prihodu bi se morali povezati s partijo. Ce pa se jim to ne bi posrečilo, naj bi poskušali odkriti v svoji okolici posamične komuniste, antifašiste in patriote ter jih na lastno pest organizirati za akcije in sabotaže proti okupatorjem. pozneje pa naj bi se pridružili kaki skupini partizanov. Ce pa bi naši tovariši spoznali, da se je nemogoče vrniti v protektorat, naj bi se ob prvem rednem dopustu vrnili v Francijo, tam pa bi jih mi vključevali v skupine FTPF (oborožene enote odpora francoske partije). V začetku leta 1941 so se skoraj vsi češki komunisti iz marsejske skupine po tem ka nalu vrnili v domovino. V potrdilo so nam pošiljali navadne dopisnice s sporočilom, da so prišli na cilj potovanja. Od tega trenutka naprej so bile vse naše zveze z njimi prekinjene. Prav v tem času pa se je pojavila v Parizu slovaška repatnacijska komisija. To nam je omogočilo ustvariti drugi kanal za repatriacijo naših slovaških tovarišev, s prostovoljci vred, ki so bili še internirani. Pomešani med številne slovaške ekonomske izseljence, ki so živeli v Franciji in ki so se vračali z družinami domov, so prišli brez težav do Bratislave. Po istem kanalu smo pošiljali tudi Cehe, Madžare, Romune in Jugoslovane, opremljene s slovaškimi papirji. S Slovaškega so potem dosti laže prišli domov. Med našimi slovaškimi tovariši so bili nekateri tudi židovskega porekla. V partijskem delu nikoli niso razločevali med židovskimi in nežidovskimi aktivisti. Sami so zahtevali odhod. Bili bo ogorčeni, če bi jim odklonili dovoljenje, kajti zdelo bi se jim, da so manjvredni aktivisti in žrtve razlikovanja. Seveda smo pri njih previdnost podvojili: oskrbeli smo jih z osebnimi papirji Slovakov, stanujočih v Franciji, ki so potem namesto njih šli na obvezni zdravniški pregled in opravili vse formalnosti pri repatriacijski komisiji. Zdaj pa me tisti, ki so me pozdravili v Kolodeju z antisemitskimi izjavami, češ da je škoda, Ker Hitler ni opravil svojega posla pri Iztrebitvi Židov, svetohlinsko obtožujejo, da sem Žide napotil domov na Slovaško, da jih pošljem v volčje žrelo. Da bi zbrali še tiste tovariše, ki so bili še vedno interniram v Vernetu, smo jim poslali navodilo, naj se prijavijo pri nemškem uradu za delo, ki je deloval tudi v taboriščih. Pozneje pa bi jim pomagali pobegniti med transportom in bi jih vključili 'v podtalno delo. Prvi njihov transport je šel skozi Pariz konec maja 1941 in je bil nastanjen v vojašnici Tourelles. Posrečilo se nam je organizirati pobeg vseh naših češkoslovaških tovarišev — med njimi so bili Neuer, Hro-madko. Štern, Bukaček. Klecan in še precej drugih — in celo Romunov, Madžarov in Jugoslovanov, vsega skupaj kakih štirideset. Večina je odšla iz Francije po že opisanem kanalu, drugi pa so se vključi v francosko gibanje odpora. Ne vem še, da si bom za to akcijo zaslužil najbolj nesramno obtožbo. (Se nadaljuje) BOGO ČERIN: POGLED Dopis iz Švice ,Poklicali smo delovne moči, prihajajo pa ljudje6 V začaranem krogu tujih delavcev Pod gornjim naslovom je glasilo švicarskih komunistov »Vor-warts« pred kratkim priobčilo daljšo kritično razpravo o položaju tujih delavcev v Švici. Skupina avtorj'ev razkriva vrsto diskriminacijskih postopkov, ki jih tuji delavec doživlja od državne meje do odhoda iz dežele. Problematika tuje delovne moči se je nedavno spet zaostrila zaradi ponovnih restrikcijskih ukrepov zvezne vlade pa tudi zaradi oživljanja gonje proti tujcem. Kompleks tujcev Od kar obstaja, je sodobna Švica tradicionalno zatočišče tujcem, najsi bodo to politični begunci ali brezposelni, ki iščejo zaslužka. Švicarska zgodovina priznava, da so ji tujci pustili zelo globoke sledove; celo največje tovarne, kot so Brown Boveri, Nestle, Roche in druge, so jim ustanovili tujci. Podobno in hkrati so Švicarji odhajali v svet in tam poganjali korenine. Tujec v hiši in biti tujec zunaj hiše, to ni za Švicarja prav nič novega. Pa vendarle niso Švicarji brez težav s tujci. V šestdesetih letih se je število tujih delavcev toliko povečalo, da presega vse do sedaj dosežene razumne rekorde: vsak peti delavec v Švici Je tujec; petnajst od sto prebivalcev je tujih, na leto se rodi več kot trideset tisoč tujih državljanov; na enega švicarskega vojaka prideta dva tujca... Od kompleksa ni daleč do kampanje proti tujcem. Gnezdo političnega gibanja, imenovano »iniciativa tuji delavci«, leži skoraj izključno v nemškem delu. sam iniciator pa v Ziirichu. Ti ksenofobisti so pred kratkim vrgli v javnost razglas »Unije za očuva-nje Švice«, v kateri beremo med drugim takšne trditve: »En tuji delavec stane davkoplačevalca nezaslišano vsoto 120 tisoč tankov izdatkov za infrastrukturo, medtem ko on poveča narodni dohodek samo za 18 tisoč na leto in plača komaj pičlih 2900 frankov davka.« Toliko o gospodarskih aspektih. Zajec pa tiči drugje: desnica se boji morebitnih socialnih nemirov in vloge, ki M jo ta armada tujega proletariata lahko odigrala. Kaj ugotavlja? »Pri vsakršnih notranjih ali internacionalnih prepiranjih moramo računati s streli v hrbet m z nad močno, dobro organizirano peto kolono«. Vlada je ob takšnih političnih akcijah vselej v nerodnem položaju. Javno Je do adaj dosledno Obsodila kampanje, mora pa hkra- ti priznati, da ostanejo tujci stalni problem za švicarsko gospodarstvo in politko nasploh. Žeja po delovnih močeh Švica je dežela brez nezaposlenosti. Statistike navajajo samo kakšne desetine, največ nekaj sto tistih, ki trenutno iščejo delo. O delovnih mestih, ki niso zasedena, pa sploh ni prave statistike. Tržišče dela absorbira torej vse. V takšni brezkonkurenčni situaciji se tudi najnespo-sobnejši domači delavec plasira precej iznad tujca. Vrsta poklicev bi ostala brez zasedbe, če tujci teh poslov ne bi opravljali. Švicarji s strahom razmišljajo — pisati o tem si skoraj ne upajo — kaj bi bilo. če bi nenadoma ostali brez tujih delavcev. Prazna gradbišča, konec komunalnih uslužnosti, gostilne brez serviric, bolnišnice brez čistilk, hoteli brez sobaric ... Industrija počasi občuti dvorezni nož: poceni tuja delovna moč je marsikateremu proizvajalcu omogočila umetno konkurenčnost, kar v prihodnjem obdobju pomeni krizo. Zvezna vlada ima pred očmi predvsem proizvodni del gospodarstva, ko energično poskuša zmanjševati število tujcev. Sizifov posel Vladne odločbe o postopnem zmanjševanju tujih delavcev v industriji delujejo že pet let, toda reaukatl so zelo skromni. Po eni strani pritiskajo kantoni, po drugi poslovna združenja, vsi s zahtevami po izjemnem tretmaju. Do letos bi se odstotek moral zmanjšati za 17 odst., absolutno pa število raste. Del fiktivno zmanjšanih se skrije za U. naseljenimi tujci, ki Jim ne moreš več do živega (gre za tiste, ki so več kot deset let v Švici), dragi det pa (po petih letih) dobi pravico do prostega menjanja posla. Neuspeh dosedanjih naporov je morala nedavno priznati sama vlada. Gospodarskim krogom in kantonom se je obrnila s pozivom, naj vendarle začnejo voditi bolj razumno politiko zaposlovanja. Vse je obvezala, da v letu 1969 zmanjšajo število tujcev za nadaljnja dva odstotka. Toda desetletno obdobje je pustilo svoje za seboj. Ne gre toliko za vprašanje, ali bi se administrativno lahko Švicarji znebili tujcev ali ne, marveč za problem, kje najti vire za nekatere poklice med domačim mladim prebivalstvom. Mladina se pač usmerja v poklice, ki so ji brez problemov in brez omejitev dostopni, še posebej, če so vezani na dobro poznavanje jezika (v bistvu celo dialekta) ali na domače državljanstvo (železnice, ptt-služba, javna dela ipd.) Tujci so še vedno tujci — Švicarji pa so nevidno postali drugačni Švicarji. Poti nazaj ni. O tem tudi politični krogi nimajo iluzij. Država v državi Govoriti v Švici o tujcih, pomeni misliti na Italijane. Le-ti predstavljajo namreč skoraj tri četrtine vseh, najstarejši so po stažu in najbolje organizirani. Ko so italijanski delavci pred kratkim zborovali v navzočnosti visokih političnih in kulturnih osebnosti iz Rima, je švicarska javnost kar zastrmela. V idilični Švici pač niso več vajeni, da jim kdo — in ta kdo je celo tujec! — zagode moralno spoved. Predstavniki italijanskih izseljenskih organizacij (Colonie Libere Italia-ne) so namreč z letnega kongresa poslali zelo energične zahteve tako svoji domači vladi v Rim kot švicarskim gostiteljem. Od le-teh jasno zahtevajo, da jih počasi le priznajo kot živelj, ki tu živi in dela in mu po vseh mednarodnih normah o človekovih pravicah pripadajo nekatere pravice (soodločanje v podjetju in občini, šolanje, napredovanje). Hkrati je besedo povzela švicarska partija dela (KP).V omenjenem članku razčlenjujejo avtorji (med njimi Italijani) švicarsko zakonodajo, ki skoraj povsod predvideva za tujega delavca poseben predpis, od sanitarnega pregleda na meji do nesporazuma z delodajalcem ali oblastmi, ki se po pravilu konča s pregonom tujca- Pravica do pritožbe mu ostane samo stavek na papirju. Italijani so organizirani že 37 let. Samo njih je več kot vseh švicarskih kmetov in so v precejšnji meri pod vplivom levice. Tudi oni hočejo biti ljudje, vsaj toliko, kolikor delajo in pridelajo. ANTON RUPNIK Etnologovo popotovanje (3) Oglasil se je boben -rodil se je otrok kraj Peljemo se v Selško dolino, eno izmed prelepih in preznanih dolin, kateri se stikata ▼ sami škofovski Loki. Koliko je še tod ne-' odkritih kotičkov, napel zasebnih stranskih dolin, dolinic, slemen, grap in gont. Tu in tam so rasi. v glavnem pa so domačije raztresene poriod naokoli. V Selcah smo Zavili bomo z as tal* a. Ustavite se sredi naselja pred gasilskim domom. Tam je turistični orientacijski zemljevid. Ce ga niso zadnja deževja in pomlad, ni sneg do konca sprali, se lahko zgodi, da boste lahko celo še kaj prebrali. Tabla oziroma zemljevid na njej pa niso važni toliko zaradi risb. temveč zato. ker morate ravno pri tabli zaviti s poti na desno fče ste se pripeljali iz Lokei. Za vsak s’u-čaj in ker beseda m niti konj niti žrebec, vprašajte koga. če gre pot po dolini navkreber v vas. ki se imenuje I-ajše. Ce vas bo vprašani pobaral, ali bi radi v Zgornje ali Spodnje Lajše. povejta da v obe. Pot na katero vas zapeljujemo se zvija. najprej po dolini ob potoku, potem pa ca v nekaj ključih zvije kvišku m že po nekaj kilometrih doseže prve hiše omenjene vasice. Se do vaškega teti ra se peljite, oziroma do gostilne, ki je edina v tem kraju. Zgoraj na vrhu. pod robovi Jelovice je lepo in če je sončno tudi razgled ni* od muh. Predvsem pa je mimo in tiho. saj po ozki cesti, ki pa ni slaba in je kar prevozna pride semkaj le malo avtomobilistov. Tako gostilničar kot njegovi sosedje pridelujejo dobro domače žganje (tudi češnjevo« in ker je oštir mesar so tudi domače klobase nared. Vas je izhodišče za krajše in daljše sprehode po gozdu (borovnice in gobe ob svojem času!). V gostilni jc na voljo tudi nekaj ležišč v tujskih sobah. Z avtobusom pa do Selc in potem dobre pol ure peš do vasi. Povratek pa lahko skozi Dražgoše ali pa mimo Jamnika v Kropo. Lahko tudi čez Mohor proti Šentjoštu ali Besnici. Koristno je. če imate s seboj novi tiristični zemljevidek škofjeloškega področja. DRAGO KRALJ Listi iz afriškega dnevnika Mora. Za menoj Je spet razburljiv dan. Ponoči me je zbudila silna nevihta. Bliskalo in grmelo je dve uri skupaj, nato se je vsul dež. Debele kaplje so me neusmiljeno bičale po obrazu, toda nisem se umaknil v šotor. Počutil sem se kot pod prho in za spremembo je bila prijetno hladna. Zal je deževalo le deset minut, nato je močan veter pregnal oblake in izza visoke palme je znova posijala luna. S svetlobo je napolnila gozdič in iz teme so se znova razločno pokazale novopokrite slamnate strehe bližnjega naselja. Polna luna je tudi zbudila naselje. Prav v bližini se je oglasil boben, za njim še drugi in nato še dva. in za bobnom petje. To niso bile navadne fantovske pesmi, kakršne sem slišal že prejšnje večere. Melodija je bila povsem nova. Nekaj se je moralo zgoditi. Poklicna radovednost mi ni dala miru. Pot. na kateri sem se čez dan ugrezal do gležnjev v pesek, je bila zdaj blatna, spremenila se je v mastno, rdečkasto blato. To- Izlet tedna Nekoliko skrit da nagli ritem bobna me je vabil naprej v vas. Na manjšem dvorišču a visoko, iz blata in šibja grajeno ograjo je v krogu pod košatim figovcem sedelo kakih dvajset ljudi. Sredi med njimi sem spoznal Pikvaka, starešino manjše skupine Matakamcev, ki živijo v Mori. Dvigal je roke proti luni in s povzdignjenim glasom bolj kričal kot pel. Zanj so bile beseda bolj pomembne kot petje. »Co. čo ma ne oh ... Mane lakpe...« in na te v ritmu ponavljajoče se besede so drugi možje odgovarjali: »Pr rrrr rrrr oto mr oto pja pja rrrr pi pi pi kja rrrr irm...« Hvala mesecu za dež. Padaj dež, padaj še dež z neba! To je bila zahvala in prošnja duhu Momu, duhu, ki varuje po veri tega ljudstva dež. Bila je to zahvala mesecu, ki bo še preskrbel deževne oblake. Na koncu je Pikvaka vstal in trikrat obšel krog. Vzel je onemu izmed fantov beben, udaril po njem in znova zapel zakletev: »Co, čo mane lakpe ...« Zarotil je dež, da bo zapustil vse oblake, ki se sedaj na koncu deževne dobe vlečejo čez pokrajino. Co, čo — to so debele kaplje fti-ste. ki sem jih tako krepko občutil to noč na svojem obrazu), ki se slišno razbijejo na zemlji. Pi. pi — so male kaplje in mr rrrr — to je šušljanje rahlega dežja. Tako so pričarali s pesmijo pristno vzdušje deževja, ki pomeni tem ljudem življenje. Po treh mesecih je namreč ponoči padel prvi dež in sedaj je treba prisiliti duha Moma, da jim bo še poslal debelih deževnih kapelj. Prvi dež po sušni dobi so domačini krepko zalili z močnim zomom (prosenim pivom). Pili so iz velikega lončenega vrča. Vsak je pohl nekaj kapelj tudi namerno po tleh kot žrtev za duha Moma. Veselje je zmotil tam-tam, ki se je oglasil na drugem koncu vasi. Spremljal ga je glasen šum kalebas, napolnjenim s trdim semenjem, ter rezki zvoki piščali. Ljudje na dvorišču so postali pozorni: »Ja, ja. Kdo je dobi ja, ja? (dvojčke).« Vsi so še bolj napeto prisluhnili glasbi, bobnom in piščalim, ki so glasno odmevali v svetlo noč. Odšel sem za množico in doživel presenečenje. Bobni so sporočali rojstvo — otroka. Kmetu Cagaju so se rodili dvojčki. In sedaj sem lahko tu doživel tisto, kar sem doslej vedel le iz pripovedovanja in poznal iz literature. Rojstvo dvojčkov pomeni skoraj v vsej centralni in tudi v velikem delu zahodne Afrike dogodek izrednega pomena. Dvojčki namreč v pojmovanju teh ljudi niso navadni otroci in imajo nadnaravne moči. Imeti dvojčke, to je izredna čast za družino. Tega se je kmet Ca gaj dobro zavedal. Zato je z bobni razglasil rojstvo in vabil v mesečevi noči na ples, na slavje. Pred hišo je bilo zbrane že pol vasi. Izredno glasni so bili. Z malimi kalebazami so zajemali proseno pico in se krepko zalivali s to močno pijačo. Vsakič so tudi nekaj piva polili po tleh za Džikilo — boga vseh božanstev. Ta vodi življenje, stanuje v ne-besih in pomaga tudi otrokom na svet. Ustvarja tudi dvojčke. Džikila je skratka poglavar vseh bogov, ki Jih imajo plemena skupine Matakam kar za cel regiment. Džikila pošilja svoje otroke in žene na zemljo izpolnit njegove ukaze. V njegovih rokah je človekova usoda. Pri delu mu pomaga njegovih sedem žena. Prva kaznuje jalove žene, druga — Gimbelda, skrbi za glavobol, tretja Momala za bolečine reber. Kadem zej, t.j. četrta žena, skrbi za želodčne bolečine, Emdau za srčne bolezni in Gambel varuje žene. ki imajo mnogo otrok; Madama skrbi za dvojčke in prav za to ženo je bilo to noč darovanih in popitih mnogo kapljic piva. Srečni oče je prinesel iz ženine koče ka-lebazi — veliki buči in v njej sta brcala komaj pred nekaj urami rojena črvička. Kot korpus delikti ju je pokazal vsej druščini. Kovačeva žena iz bližnje vasi, ki je hkrati tudi babica plemena, me je sproti poučevala o posebnosti slavja in rojstva dojenčkov. Njena hči, ki hodi že v mestno šolo, pa je prevajala. Ce Je mlada žena pošteno darovala vsaj nekaj kokoši kovaču in kovačevi ženi in se ni zamerila Vraju — duhu babice, ki stanuje v posebni posodi na posebnem mestu v koči. lahko pričakuje po enem letu zakona otroka. Otroci so vedno rojeni na prostem. Mati in kovačeva žena opravita to na zadnjem koncu dvorišča. Mati se usede na posebej za to postavljen kamen, rodi sede in babica ji pri tem pomaga. Moža pošljejo ob rojstvu k sosedom. Popkovino prereže babica kar s slamo s kočine strehe, nato zajame polna usta vode In z. njo poškropi novorojenčka, da ga »oživi«. V star lonec spravi babica posteljico in jo zakoplje za kočo. Nato umije mater z vročo vodo m jo namaže z oljem, v katerem je kuhala različna zelišča. Otroka dvigne kovačeva žena visoko v zrak in mu določi ime. Tako je otrok krščen. Dvojčki dobijo vedno ista imena, tako da vsak že po imenu ve, kateri je dvojček. Tisti, ki priveka prvi na svet, je vedno Garva, če je fant, deklica je Zamba. Zanimiva je tudi predstava, ki jo imajo Matakamci o nastanku dvojčkov. Ta je različna od drugih ljudstev v Afriki, ki menijo, da sta dvojčke ustvarila dva očeta. Tu pe so prepričani, da je bil le en oče in da je ta pravi junak, ki zna tako dobro Izpolnjevati očetovske dolžnosti. Toda kljub temu prepričanju ljudje v podzavesti verujejo, da pridejo dvojčki iz megle, vode, iz dreves ln kamna na skrivnosten način v materino telo. Za vsak primer posebej pa to s prerokovanjem določi kovač, M je tudi vaški čarovnik. To je bilo veliko slavje. Srečni oče je zaklal ovco. Kovač je opravil daritev. Zemljo, kjer je bila zakopana posteljica, je polil z ovčjo krvjo. Najlepši kos ovce pa je vzel za plačilo. Ovco so spekli na ognjišču pred kočami. Nato je oče še razdelil vsem sosedom proso, da bodo lahko skuhali pivo za naslednje slavje. Do dna je izpraznil tri velike žitne shrambe. Ko je znova zadonel boben, so ljudje zapeli: »Ja, ja, ja, koda!« Rojeni so dvojčki. Eden od fantov se je prekril s kožo zaklane ovce in je vodil ples. Kovač je obljubil očetu, da mu bo skoval dvojno zapestnico, da ga bo lahko vsakdo spoznal kot očeta dvojčkov. Oče je nato vse povabil ponovno na slavje čez tri dni. Spet se bo zbrala vas. Prinesli bodo novo skuhano pivo in z darovi za dvojčke napolnili očetu žitne shrambe. Kovač bo spet daroval ovco in petelina. To se bo ponavljalo vsako leto na rojstni dan dvojčkov. Po šestih dneh po rojstvu bo lahko mož spet videl svojo ženo. Otroka sta si med ženo razdelila. Prvorojenec (vseeno, če je tudi hči) pripada očetu, tisti, ki je prišel drugi na svet pa materi. Za dvojčke veljajo tudi posebna pravila za poroko. Ce sta to dve deklici, se morata poročiti skupaj na isti dan. Ce sta dvojčka fant in deklica, se vedno prvo poroči dekle. Vse to sem izvedel od kovačev? žene, ki je pri vseh porodih daleč naokrog. V mestu ji delata sicer že močno konkurenco zdravnik in sestra v misijonu. Pri Matakam-cih pa so ob rojstvu še vedno tabuji. Ta pomemben življenjski dogodek je povezan s svojevrstnim ritualom. Ničesar se tu ne zgodi brez podlage. Vse življenje tega ljudstva poteka po točno določenih pravilih. Vsakdo točno ve, kaj lahko stori in kaj ne sme storiti če se rodijo dvojčki ali pa če priveka na svet en sam otrok. Kako dolgo je ta družba že taka in kako dolgo se bodo še ohranili tradicionalni plemenski običaji? To so težavna vprašanja, ce- lo za etnologa. Ob tem ne gre govoriti »o starih časih« in »novih časih«, ko pa tako malo vemo, kakšna je bila ta družba pred prihodom belcev, preden so začeli veljati zakoni kolonizatorjev, ki so močno omejili delovanje poglavarjev in starešin. Plemena, ki jih obiskujem, so bila razmeroma malo izpostavljena ton spremembam in vplivom. Vse do pred nekaj leti so živela svojo »staro«, tradicionalno življenje, sedaj pa na mah doživljajo skok skozi stoletja, morda celo tisočletja, naravnost v sedanji dinamični čas industrializirane in tudi močno skomer-cializirane družbe, v nekaj, kar je bilo tem ljudem doslej tuje. Tako premišljujem, ko vpisujem v dnevnik doživetja minulega dne. Koliko se jih je nabralo ob plesu v čast dežja, ob slavju pri rojstvu dvojčkov, hudo pa me je pretresel dogodek, ki sem ga doživel dopoldne ob glavni cesti v Nigerijo. Po njej težki tovornjaki prevažajo bombaž z velikih plantaž na severu Kameruna v Majdaguri, od tu pa naprej z železnico do nigerijskih pristanišč. Z Josejem, zagrizenim Baskom, ki se počuti tu med Afričani mnogo bolje kot v Španiji in že nekaj mesecev potuje po Afriki, in z družino pariškega knjigarnarja, ki z ženo in sinom tod mimo potuje kot turist, smo najeli skupaj landrover in se odpravili v gorovje Rumsiki. Ob cesti pri Kozi nas je ustavila množica. Zbranih je bilo več kot dvesto ljudi. V angleščini in francoščini so nam dopovedovali, da je nekdo padel z vrha drevesa in da bo umrl. Pod visoko baobo je ležal fant kakih 18 ali 20 let. Obraz je imel močno okrvavljen. Nad njim se je sklanjal prileten možakar z gri-griji — amuleti okrog vratu. Ni bilo težavno uganiti, da je to čarovnik. Mrmral je nerazločne besede nad razbitim fantovim obrazom in ranjenca posipaval z drobno narezanim zeliščem. Fant je stokal od bolečin. Jose se ni mogel zadržati, sunil je čarovnika s fanta, iz avtomobila je privlekel svojo sanitetno torbico, ki jo nosi vedno s seboj. Z alkoholom je očistil polomljen nos in presekane ustnice, razmesarjene ličnice. Bil sem mu za pomočnika. Obvezala sva najprej fantovo glavo, da sva ustavila krvavitev, nato sva mu pretipala rebra. Bila MATI S SINOM IZ RUMSIKIJA To je ena redkih žena, ki sem jih tod srečal oblečene. V bližnjem misijonu ja v službi in zato se je »civilizirala« so cela. Tudi roko je imel močno ranjeno, in ko mu je Jose dvignil levico, je fant od bolečine močno zastokal. Imobilizirala sva mu jo. Isto se je ponovilo pri desni nogi. Tu je imel zlomljeno piščal. Jose mu je dal nekaj tablet proti bolečinam. Fant se je počasi umiril. Izza obveze so naju hvaležno motrile svetlikajoče oči. Opravil sem prvo dobro delo na tej poti. Ljudje so naju opazovali s spoštovanjem, le čarovnik, ki se je umaknil za nekaj korakov, naju je sovražno gledal. Prevzela sva mu posel. Ko sva odšla do bližnje policijske postaje, odkoder sva sporočila v misijonsko bolnišnico, naj pridejo z rešilnim avtom po ranjenca, se je čarovnik spet paibližal fantu in znova začel z zaklinjanjem. xKo sva se vračala, sva se z Josejem oglasila v bolnišnici in obiskala ranjenega fanta. Revež je bil skoraj ves v mavcu. Nič posebnega, trije zlomi, pretres možganov in preprečili so zastrupitev, v nekaj tednih bo fant zdrav, nam je povedal dolgobradi pater zdravnik, in to vse po zaslugi sodobnih medicinskih pripomočkov, novega rentgenskega aparata, učinkovitih zdravil. Fant se nama je ob slovesu nasmehnil in skozi debelo obvezo na ustih sva slišala tihi — hvala. Dolgo sem nato še premišljeval, če bo fant, ko bo spet zdrav, prepričan, da mu je pomagal k ozdravitvi zdravnik v bolnišnici ali pa bo mislil, da so ga ozdravile čarovnikove besede. Prepričan sem, da se fantu samemu ne bo težavno odločiti. Toda sam čarovnik in mnogi vaščani, preprosti kmetje, živinorejci in lovci iz fantovega plemena, bodo gotovo bolj verjeli v moč čarovnikovih besed in skrivnostnih grigrijev. BORIS KUHAR S potovanja po Z AR V Mestu mrtvih Pod mogočnimi, tisoč let starimi fati-midskimi zidovi, med katerimi se je rodil Kairo, je vrelo kot v panju. Pod zidovi so stali drugi ob drugem pisani vozički, potujoče stojnice, na katerih prodajajo sadje, zelenjavo, pa sladoled, dateljne, kikirikiju podobni »ful sudani«, sladki krompir, ki ga pečejo v majhnim lokomitivam podobnih pečicah, in še vse mogoče druge dobrote, ki razveseljujejo arabski želodec. Pod silnim obokom Bab el Nasr, vrat zmage, se preliva potok najrazličnejših vozil, od ročnega samoteža do koles, motorjev in avtomobilov. Onstran Bab el Nasr se gnetejo prve hiše starega Kaira, ki se širijo tja proti bazarju, Kan el Kaliliju, tostran vrat pa je pravo sejmišče, za katerim se v blagem pobočju dvigajo razmajane hiše, desno od njih, na vzhodni strani pa morje lesenih ali napol zidanih lop in hišic — to je pokopališče Bab el Nasr. Zenske, ovite v tradicionalna muslimanska črna oblačila, ki so sedele okoli velikega vodnjaka na gornjem koncu sejmišča, so nenadoma začele ječe vreščati. Planile so pokonci in se kot preplašene koklje zapodile proti prašni ulici, ki vodi na pokopališče. Cez sejmišče se je v oblakih prahu pripeljala dolga karavana taksijev, pred njimi pa je vozil črn, umetelno okrašen mrliški avto. Karavana se je ustavila pred eno izmed bližjih lesenih lop in iz mrliškega avtomobila so pogrebci potegnili bel pograd, in ga dvignili visoko nad glave. Na pogradu je ležalo truplo, ovito v rožnat prt. »Otrok,« je rekel moj spremljevalec Ta-laat Husein Soliman, inšpektor za islamske spomenike v oddelku za umetnost ministrstva za kulturo in nacionalno orientacijo. Inšpektor je v roki držal mohamedanski molek in pridno žebral. S prsti je spretno prebiral kroglice na molku. »Kaj molite?« sem ga vprašal. »AUa,« je odgovoril »Božje ime izgovarjam. Kakih sedemstokrat na dan. Ce človek izgovarja Njegovo ime, se spomni nanj, če ne p* Ga hitro pozabi.« < Mohamed je vedel, kako mora prijeti svoje vernike. Bil je pravi mojster. Danes vsa izraelska vojska ne bi prisilila povprečnega Arabba, da bi sedemstokrat na dan izgovoril kako ime, še lastnega ne, ali da bi se odpovedal alkoholu in svinini, mesec dni na leto pa podnevi sploh vsemu. Pokopališče Bab el Nasr Je samo majhen, skoraj nepomemben delček kairskega Me- sta mrtvih, ki se razprostira več kilometrov daleč pod golimi Mokatamskimi griči na vzhodni strani Kaira. Mesto mrtvih je pokopališče, ki ga je dal urediti Amr el Az, arabski osvajalec Egipta pred trinajstimi stoletji, ko je na jugovzhodnem koncu sedanjega Kaira postavil svojo prestolnico Fustat. Vsak tujec, ki se pripelje v Kairo z letalom, vidi Mesto mrtvih, a le malokdo ve, da je to pokopališče, še manj pa je takih, ki si ga ogledajo. Pa vendar je Mesto mrtvih eden najbolj zanimivih in skrivnostno nenavadnih delov egiptovske prestolnice. Mesto mrtvih ni pokopališče v evropskem, katoliškem smislu. Muslimanska pokopališča so nasploh drugače zasnovana kot katoliška. Medtem ko je katoliško pokopališče svet kraj, napol odmaknjen od tega sveta in ponoči poln grozljivosti, so muslimanska pokopališča vedno zlivajo z okolico v celoto. Vaška pokopališča so skromni sarkofagi ali okrogli nagrobniki, ki mole iz trave kot štori. Na mestnih pokopališčih so grobovi bolj bogati in umetelni, a ravno tako kot v vasi tudi v mestu ppkopališča ne loči od bivališč noben zid, tako da pogosto človek ne ve, kje se konča pokopališče in kje se začne vas ali mesto. Drugo kar je na muslimanskem pokopališču, zlasti pa še v kairskem Mestu mrtvih, tako zelo drugačno od naših pokopališč, je ozračje. Muslimani se svojih mrtvih ne boje. K njim hodijo na obiske, jim nosijo hrano in pijačo, molijo na njihovih grobovih, a nikogar ni strah, da bo zdaj zdaj kje iz groba pogledala lobanja ali mrtvaška kost. Podnevi je na pokopališčih tudi vse polno ljudi, ki posedajo na soncu in klepetajo, ne da bi jih kakorkoli motilo, da sede med grobovi. Kairsko mesto mrtvih je nekaj svojevrst-nega.-Na pogled ga je težko ločiti od katerekoli mestne četrti. Skoraj vsi grobovi imajo namreč prostorna dvorišča, obzidana z visokimi zidovi, ki so ravno taki kot nizke hiše: imajo vrata in'okna, le strehe navadno ne. Mesto mrtvih je zato videti kot velikanska vas, sredi katere se dvigajo razkošne mošeje z umetelno načičkanimi minareti. To so grobnice bogatašev, sultanov, vezirjev in emirjev. Med grobnicami pa so lepe, široke ceste in nekatere med njimi so celo asfaltirane. »Svojčas so bile v Mestu mrtvih pravcate palače s čudovitimi vrtovi in vodnjaki,« je povedal Abdul Rahman Abduli Tauab. To je po mojem mnenju nekakšno poganstvo. Islam ne zahteva, da mora imeti človek po smrti cel houš — dvorišče. Muslimanska vera pravi, da je treba človeka pokopati v navadni jami in da mora truplo biti obrnjeno z glavo proti Meki, to je, proti vzhodu. Vse to dodatno razkošje so si izmislili ljudje. No, danes si ravno veliko ne more nihče privoščiti. Več kot 60 kvadratnih metrov ne morete dobiti za grobišče. še pred dvajsetimi leti pa je lahko dobil vsakdo, kolikor je hotel. Zdaj to seveda ni mogoče — kam pa pridemo! še tako živi jemljejo prosto mrtvim, ne pa da bodo mrtvi jemali prostor živim.« Nekoč je bilo v Mestu mrtvih še vse drugače živahno, kot je zdaj. Ob petkih so ljudje obiskovali svoje mrtve in jim nosili kruha in sadja. Zenske so molile ob grobovih, moški pa so se zbirali v mošejah — kot povsod sta morala biti tudi tu mož in žena ločena. »Tako dobri kot zli radi zahajajo v Karafo (Mesto mrtvih),« je že v dvanajstem stoletju zapisal Ibn Džubajr. »Tam vsakdo najde tisto, kar išče ... tihi mir je pogodu asketom, zavetje pred posvetnimi kaznimi pa zlikovcem.« Ob petkih mrtvi vidijo iz grobov naša dobra dela in se jih veselijo ali pa se žalostijo slabih, uči muslimanska vera. Nočna molitev pa očisti grehov; zakaj ponoči se Bog spusti na zemljo in odpušča tistim, ki molijo. Zaraiji tega so mnoge ženske hodile molit na grobove že ob četrtkih zvečer in so tam ostale vse do petka zjutraj. Ta običaj pa je pogosto pripeljal do nepričakovanih zapletljajev. Ob praznikih so namreč hodili molit na grobove moški in ženske skupaj. »Zenske so bile pražnje oblečene,« piše francoski egiptolog Massignon.« In ko je padla noč, so se mladi razvratneži začeli smukati med šotori, kamor so bili ljudje prinesli živila.« Mladi razvratneži seveda niso stikali za živili in tako so se v nočeh med grobovi dogajale čudne reči, tako da so nekatera dekleta molila zaman — pregrehe na tako noč namreč štejejo dvojno. Oblasti so morale naposled nočne molitve prepovedati. Zdaj je pokopališče ponoči zapuščeno — pravijo, da v temi ni varno hoditi tam okoli. še ne tako dolgo so se po mračnih ulicah med grobnicami ponoči skrivali razbojniki in prostituke. Veliko teh starih običajev se je, kajpak, ohranilo še do danes. A danes je za kairsko Mesto mrtvih značilno predvsem to, da vanj z vseh koncev prodira življenje. Mesto šteje zdaj že pet milijonov prebivalcev in vsak dan prihajajo novi in novi. Prostora je vedno manj in tako so začele rasti hiše tudi ob Mestu mrtvih in v njem. Dandanes v mnogih delih Mesta mrtvih človek ne ve natanko, ali je na pokopališču ali v mestu. Po ozkih, prašnih ali blatnih ulicah se podi zamazana otročad, oslički vlečejo vozičke, naložene z zelenjavo, čez ulice brizga umazana voda in vsepovsod se razlegajo kriki trgovcev, obrtnikov pa žensk in otrok. Prava, zamazana človeška džungla. Sredi tega kričečega mravljišča pa se dvigajo čudovite mošeje iz rezanega kamna, z visokimi, lepo obdelanimi minareti. Mošeja emira kebira — velikega princa Kurkamasa, mošeja sultana Parkuka, mošeja Kait Beja in še brez števila drugih. Kairo ima preko 700 mošej, pa še gradijo nove ... la ill/ha il ali/, Muhammad rasul ali/ — ni ga boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok. Vsaka mošeja ima poleg veže prostor, kjer je bil nekoč vodnjak za umivanje nogi nad tem prostorom pa je bila verska šola. Iz veže se pride po ozkem hodniku v osrednji prostor mošeje, ki je ponekod odprt, drugod pokrit. Ob steni na vzhodni strani je prižnica in molilna niša. Iz glavnega prostora pa se pride v grobnico. Ob steni stoji na marmornih tleh sarkofag tega in tega sultana ali emirja, visoko nad njim pa se pne proti nebu kupola. Mnoge mošeje imajo tla obložena z marmorjem, strop pa podprt z izvirnimi antičnimi stebri. A najlepše v vsaki mošeji so pisana okna iz barvastega stekla, skozi katera se prelivajo sqnčni žarki v mavričastih barvah. Vsenaokrog je prah in umazanija, ki je zajela tudi večino mošej, toda ta okna so čista in jasna kot dragulji. V grobnici Kait Beja, ki so ga pred več kot 500 leti položili k večnemu počitku med temi kamnitimi zidovi, je bilo čisto tiho. štirideset metrov nad nami se je bočil svod kupole. »Allaaa,« je zapel čuvaj mošeje, da bi pokazal, kako lepo glas odmeva. »Alla akbaaar . . . Alah je velik ...« Glas se je jasno ih vedro razlegel po vsej mošeji in se naposled v čudni simbiozi življenja in smrti zmešal z vročim soncem in zateglimi kriki na ulici. ANDREJ NOVAK Giuseppe Berto Oblaki so rdeči Odlomek iz romana Pravkar je pri CANKARJEVI ZALOŽBI v Ljubljani v zbirki MOZAIK izšlo delo sodobnega italijanskega pisatelja Giuseppa Berta »OBLAKI SO RDEČI«, iz katerega objavljamo odlomek. Pisatelj se je v tem romanu lotil silno delikatne snovi: s psihološko poglobljenostjo nam prikaže usodo peščice mladostnikov, ki so zašli v moderne kata-e zbrale v enem kosu trga in prodajale kokoši in jajca in sir. Tam si lahko kupil tudi vse drugo, ne samo živila, blago in drobno kramo in čevlje in orodje. Zdaj si tam videl samo nekaj sadja in zelenjave in veliko starih predmetov, starino, ki so jo ljudje privlekli iz svojih hiš. da ne bi pomrli od lakote. Kramarjev je bilo veliko in kar boječi so bili. nič kaj trdni v svojem novem poklicu. in vsak je imel pred sabo dva. tri predmete. Skoraj vsi so bili novi trgovci. Tisti od prej so si že bili naredili denarce in so se zdaj šli trgovino na veliko in zaradi gotovosti jim je veliko bolj ustrezalo, da so svojo robo prodajali kje drugje, ne na tem trgu. Ko je sonce prilezlo na trg. je postalo že kar toplo. Počasi je razpoloženje na trgu prišlo do viška. Nekaj ur je bil trg poln glasov, vse je bilo razgibano, prodajalci za prodajnimi klopmi in ljudje, ki so si prizadevno iskali hrano. Potem je živahnost počasi pojemala. Prodajalci, ki so svojo robo prodali, so odhajali Za njimi so se počasi razšli tudi ljudje, ki so izgubili sleherno upanje, da bi še kaj našli za pod zob. Po dvanajsti je bila tržnica že skoraj prazna, ostalo je samo še nekaj klopi s predmeti, ki so šli teže v denar. Tržnica ni bila ne tlakovana in ne asfaltirana, zato je bila vsa bela v vročem soncu. Danijel si je bil poiskal prostor v senci hiš. kjer se je trg počasi zapiral, dokler se ni prelil v ozko in zavito uličico z nizkimi stebrišči ob straneh, kakršna so imele druge ulice Sence je bilo malo. ker je sonce stalo že visoko na nebu. Tam nasproti. pod arkadami, je bila gostilna, in onkraj vrat je bilo videti samo temo. Iz gostilne je prihajal zvok glasov, a tu in tam tudi zvoki harmonike, zraven tega pa še duh po praženi čebuli. Danijel je sede! na tleh. s hrbtom naslonjen na steber arkade. Malo pred njim. že na soncu, je neki možak z velikim slamnikom na glavi sedel na zaboju. Ta človek ni imel ničesar več za prodajo, a je še vedno sede! za svojim pultom, narejenim iz desak. položenih na dve kozi. Se malo naprej je bil drug možak, ki je prodajal s-are knjige in slike s pozlačenimi okviri. Dva bosa otročka sta si ogledovala slike in se nista niti najmanj zmenila za pripekajoče sonce Mož si je bil napravil senčnico iz vreč. Cez nekaj časa je možak, ki ni imel ničesar več prodajati, vstal, vzel zaboj, na katerem je bil sedel, in se pomaknil proti senci. Preučil je položaj sonca na nebu in si izbral prostor zraven Danijela. »Eh.« je rekel kakor v pozdrav. »Dober dan.« je rekel Danijel. Možak je položil zaboj k sosednjemu stebru in nato pogledal Danijela. »Ce nimaš kaj početi.« je rekel, »mi pomagaj, da prenesem pult.« Danijel je vstal ter možaku pomagal prenesti deske in obe kozi. Potem sta sestavila pult v senci, takšnega, kakršen je bil prej na soncu. »Zakaj ne greste domov?« je vprašal Danijel. »Saj ste že vse prodali.« »Čakam na novo robo,« je rekel možak. Usedel se je na zaboj in se naslonil na steber. »Morda veš. koliko je ura?« je vprašal. »Ne vem.« je rekel Danijel. »Mogoče bo že dve.« »Ne. dve pa še ne bo.« je rekel možak. »Ne vem.« je rekel Danijel. Možak je pogledal proti drugemu koncu trga. kjer je bilo videti konček obzidja in vrata San Tommaso. Morda bi roba morala priti od tiste strani, in ko je takole gledal tja. je imel oči priprte zaradi prehude svetlobe Ozadje trga je potrepetava lo v vročini, ki je puhtela s tal. Potem se je možak naveličal gledati. Slamnik si je pritegnil na oči in se zdaj še s tilnikom naslonil na steber. Verjetno je takoj nato kar zaspal Danijel si je z velikim zanimanjem ogledoval človeka, ki je morda spal. Bil je ka kor vsi drugi, ki so prodajali zelenjavo ali kaj drugega tam na trgu. Slabo oblečen, z dolgo brado in s kožo. prepečeno od soneti. Vendar pa je bilo na njem nekaj, kar je vlivalo zaupanje, način, kako je malo prej govoril, ali zunanjščina ali bog si ga vedi kaj Tako je pač poskušal čutiti Danijel, ki ga je nameraval vprašati za delo. brž ko bi se prebudil Lahko, da se mu sreča nasmehne prav pri tem človeku Danijel je zamahnil z roko. da je pre gnal muhe BH je bos In na sebi je imel kratke hlače, ki jih Je prej nosil Tullio in jih je Julija urezala zanj. ker so bile na kolenih že preveč izrabljene. Za poletje so bile še kar dobre. Samo muhe so mu nagajale na golih nogah. Zaradi umazanije je bilo tam na trgu vse črno od muh. Na dveh. treh koncih so bile kopice odpadkov od prejšnjega dne. tu in tam pa so ležale po tleh tudi današnje konjske fige. Duh po praženi čebuli se je v zraku porazgubil. iz gostilne ni več prihajal. Tudi harmonika se ni več oglasila. 2e zdavnaj je iz gostilne stopil neki moški s harmoniko, obešeno na eni rami. in odšel proti središču mesta, ves čas se je držal sence pod arkadami. Zrak je bil topel in poln dre motnosti, kratke sence, ki so jih metale hiše. so se zdele nepremične. Potem sta iz gostilne stopila dva stražnika. Obstala sta pod arkado in pogledala proti trgu. kjer so stale klopi s stvarmi, ki jih ljudje niso pokupili. Eden izmed njiju je opazil možaka, ki je spal naslonjen na steber, nato drugemu nekaj rekel in že sta oba odkoračila proti možaku. Danijel se je ustrašil, ker sprva ni bilo moč razločiti, ali sta stražnika namenjena proti njemu ali proti možaku. Toda odšla sta k možaku in eden ga je stresel za ramo. Možak je še vedno sedel, toda snel si je klo buk in privzdignil svoj zaspani obraz. »Kaj počnete tu?« ga je vprašal eden izmed stražnikov. »Čakam na robo.« je rekel možak. ■Kakšno robo?« je vprašal stražnik. Možak si je šel z rokami čez obraz. •>Moj kompanjon je šel ponjo.« je reke: možak. »Zamudil se je. Moral bi biti tukaj že pred poldnem.« »Kaj prodajate?« je vprašal stražnik. »Sadje in zelenjavo.« je rekel možak. »Saj sami dobro veste.« »Pokažite dovoljenje.« je rekel stražnik. Možak je za hip uprl oči v stražnika, nato jih je povesil. Moral je vstati, da je lahko potegnil listnico iz zadnjega hlačnega žep. in potem je ostal pokonci. Iz listnice je potegnil dovoljenje in ga pomolil stražniku, ki je bil govoril. »Takso za prostor je treba plačati « »Saj sem jo plačal.« je rekel možak. »In prav vam sem jo davi plačal. Je mogoče, da se ne spomnite? Enkrat plačaš in zadošča za ves dan. Naj vam pokažem odrezek?« Iskal je odrezek po listnici, a ga ni in ni mogel najti. Stražnik, ki še ni bil govoril. ga je pozorno gledal, z zadovoljnim in neumnim obrazom. Naposled je možak našel odrezek in ga pokazal stražniku, ki je bil govoril, toda stražnik je pokazal proti prostoru na soncu, kjer je možak prej imel svojo stojnico. »Plačali ste za tisto mesto tam.« je rekel. »Ne pa za tole.« »Kaj ni vseno. tu ali tam?« je rekel možak. »Premaknil sem se sem, ker je tu senca, in ko pride moja roba. jo bom lahko prodajal v senci.« »Zavzeli ste mesto, ki vam ne pripada.« je rekel stražnik. Možak je dvignil oči in na obrazu se mu je poznala jeza. »Vi pa res ljudi samo gnjavite.« je rekel. »Zmeraj se v kaj zapičite, češ da ni prav. In kar naprej hočete imeti dovoljenje. pa dobro veste, da so mi ga dali. Saj me vsak dan vidite tukaj.« »Ej. nič blebetanja.« je'rekel stražnik, ki še ni bil govoril. »Lahko bi se slabo končalo za vas.« je rekel drugi stražnik. »Brez dovoljenja ste zavzeli novo mesto in se potem še upirate oblasti.« Kazalo je, da bo možak vzkipel, toda nejevoljno je samo zamahnil z roko in pobesil glavo. »Nič se ne upiram.« je rekel. »Prav. odnesel bom stojnico, kjer je bila prej.« Vzel je zaboj in ga odnesel na sonce, ko se je vrnil, je pogledal Danijela. Tedaj je Danijel vstal, čeprav se je še tako bal policajev. Skupaj sta prenesla stojnico, in stražnika, ki sta stala tam in gledala, sta nato odšla. Možak je gledal za njima in na njegovem obrazu sta se zrcalila jeza in obup, tako da si Danijel ni upal vprašati za delo tud; potem ne. ko sta sedela na tleh. vsak pri svojem prejšnjem stebru. A nekaj ga je navezalo na tega možaka, oba Je krivični svet enako poniževal. V hipu se mu je zazdelo, ko da bi ga imel rad. »Tega ne bi smeli početi.« je rekel. »Ne morem si pomagati.« je rekel možak. »Doma imam ženo in otroke in vsi morajo jesti. Lahko bi mi vzeli dovoljenje, če ne bi bil tiho. Celo takšni so, da bi me navsezadnje še vtaknili v luknjo.« »Ampak krivično je, kar počno.« je rekel Danijel. Možak ga je pogledal s senco nezaupanja na obrazu. »Kdo neki naj bi vedel, kaj je pravično in kaj ni pravično.« je rekel. Danijel Je hotel pregnati njegovo nezaupanje. »Saj človek sam čuti, kdaj je kaj pravično.« je rekel. »Eh. kaj pomaga, če človek sam čuti.« je rekel možak. »Jaz imam zvezane roke. Tisti, ki so doma, morajo jesti, to je vse.« Tako je menil možak in je nato umolknil, Danijel si ga nekaj časa ni upal več ogovoriti. Naposled pa je vprašal: »Kako pride človek do takega dovoljenja?« »Treba je narediti prošnjo in priložiti celo kopico papirjev.« je rekel možak. »Potem čakaš in čakaš. Obletati moraš vse pisarne na občini in prefekturi in spet čakaš. Odvisno je tudi od tega. koliko plačaš. Jaz sem moral čakati tri mesece, preden so mi dali dovoljenje.« »In po treh mesecih ga dajo?« je vprašal Danijel. Možak ga je spet pogledal, preden je odgovoril. »Ni rečeno.« je rekel. »Moj svak čaka že šest mescev, pa mu ga še niso dali. Prej je bi! profesor na neki šoli, ta moj svak. pa so ga zaradi politike nagnali in tako mu ne dajo dovoljenja. Pravijo, da je že tako preveč ljudi, ki prodajajo po mestu. Tu pa vsak dan vidiš kakega novega z dovoljenjem.« »Kaj pa. če nimaš nič s politiko? Ti potem dajo dovoljenje?« je vprašal Danijel. »Morda,« je rekel možak. Danijel se je za nekaj časa zamislil, nato pa se je živahno obrnil k možaku. »Mislite, da bi meni dali takšnole dovoljenje?« je vprašal. »Premlad si še.« je odvrnil možak. »Izpolniti moraš osemnajst let. da dobiš pravico do dovoljenja, ali pa morebiti ena indvajset. kaj jaz vem.« Danijel je spet za nekaj časa premolknil. In potem je vprašal: »Torej vaš svak ne dela?« »Hodi po deželi in pri kmetih kupuje zelenjavo.« je rekel možak.« »Imamo bici-kel in tako lahko hodi na deželo.« »Tudi jaz bi lahko nakupoval zelenjavo.« je rekel Danijel. »Bi prodajali mojo zelenjavo, če bi vam jo prinesel?« »Imaš bicikel?« je vprašal možak. »Nimam,« je odvrnil Danijel. »Kaj pa potem? Misliš, da ti ga bom dal?« je rekel možak. »Samo enega imamo in vsak dan je z njim kaj narobe. Tudi danes se je moral kaj pokvariti, zato ga ni od nikoder.« Danijel je zdaj molčal precej časa. Bil je ves vznemirjen. In naposled je rekel: »Saj bi jaz lahko dovažal zelenjavo namesto vašega svaka, če je on profesor.« »Ta je pa lepa,« je rekel možak. »On pa naj bi počel, kar ti počneš zdajle, kaj? Eh, danes se ne gleda na to, ali je kdo profesor ali ne.« In čez nekaj časa je Danijel vprašal: »Kaj pa, če bi kje našel bicikel in potem hodil nakupovat zelenjavo, bi jo proda jali?« »Danes prodaš vse.« je rekel možak. »Samo da je za v želodec.« Danijel je vstal. »Prav, vrnem se.« je rekel. »Vrnem se. takoj ko najdem bicikel.« »Pa na svidenje, fant.« je rekel možak. Danijel je odšel proti domu. Najprej je hodil naglo, skoraj tekel je. potem so postajali njegovi koraki čedalje počasnejši, zakaj bolj ko je premišljal o vsem tem, manj dobra se mu je zdela novica, ki jo je nesel Juliji. A brž ko je stopil v kuhinjo, - je Julija vseeno takoj opazila, da je drugačen kakor druge krati. »Imaš kakšno dobro novico?« ga je vprašala. »Ne vem.« je rekel Danijel. »Na tržnici sem spoznal nekega možaka. Zelenjavo prodaja. Rekel je, da bi me lahko zaposlil. Ce bi mu jaz privažal zelenjavo, bi jo on prodajal, in vsak pol bi zaslužila. Bi ne bilo lepo?« »Lepo.« je rekla Julija. »Zares bi bilo »Ampak če hočeš nakupovati zelenjavo, moraš imeti bicikel,« je še rekel Danijel. »Mislil sem, da bi Antoniu rekel zanj, samo posodil naj bi mi ga. Tullio je imel toliko biciklov in zdaj jih imajo v rokah oni, enega bi mi lahko posodili. Napravil bi si en zaboj spredaj in enega zadaj in tako bi lahko pripeljal kar precej zelenjave. Oh, Julija, kaj misliš, bi mi posodili bicikel, če bi Jih prosil?« »Morda bi bilo bolje, če bi Jih prosila Karla,« Je rekla Julija. »Misliš, da bi ga Karli dali?« je vprašal Danijel. »Morebiti,« je rekla Julija.. »Karla mora imeti še veliko reči pri njih.« »In potem bi potreboval še nekaj denar- IVAN DVORŠAK ja, je rekel Danijel. »Saj ne veliko, toliko, da začnem. Saj bi ga vrnil, takoj ko bi kaj zaslužil.« »Za denar bo veliko laže,« je rekla Julija. »Karla ga verjetno ima toliko, da ti bo pomagala.« »Oh, Julija, samo pomisli, kako lepo bi bilo.« je rekel Danijel. Danijel je zapeljal kolo na dvorišče za Hišnikovo hišo' in ga prislonil na stezo. Na kolo sta bila pritrjena dva prtljažnika, eden spredaj in eden zadaj, in na vsakega je bil privezan zabojček. Iz sprednjega zabojčka je Danijel vzel košaro, v katero je bil položil jajca, zelenjavo in breskve. Čevljar je bil na dvorišču, sedel je na zaboju v senci. Nič ni rekel Danijelu in tako je fant mislil, da bo doma našel Julijo. Vendar pa je v kuhinji našel samo malo Marijo. Ta je vedela povedati, da je Julija odšla prat k reki. »Naročila mi je, naj ti povem, da je šla k reki,« je rekla. »Pa tudi Karle ni?« je vprašal Danijel. »Ni.« je odvrnila deklica. Danijel je iz košare vzel, kar'je bil prinesel, in vse zložil na mizo. Breskve je položil tako, da bi jih Julija opazila že prvi hip. ko bi vstopila v kuhinjo. Bile so lepe, debele, zardele breskve, prve v tem letnem času. Eno je ponudil deklici, a ta je bila omejena in si je ni upala vzeti iz njegovih rok. »Nočeš?« jo je vprašal Danijel. »Daj,« je rekla deklica, a je še vedno omahovala. Nato je vzela breskev in jo pričela takoj jesti Danijel je sedel in poskušal brati neko knjigo, a ni mogel. V hipu je vsaka stvar postala drugačna, če ni bilo Julije. Takrat ni imel volje do ničesar. Ne, saj Juliji res ni bilo treba, da bi šla prat. Zjutraj ni še niti najmanj pomislila na to, da bi prala, saj bi mu drugače povedala, preden je šel na delo. A v kuhinji je bilo vroče. Sonce je lilo skoz okno na zahodni strani in je pripekalo, čeprav je bilo že nizko. Danijel je pogledal deklico. Hlastavo je bila pojedla breskve, in zdaj je imela obraz umazan okrog ust. Stala Je tam, potopljena v svoj svet. Ne, ona in Danijel nista nikoli postala prijatelja. »Greš z mano sedet ven?« jo je vprašal. »Nak,« je rekla deklica. »Tako vroče je tu notri.« je rekel Danijel. Deklica je imela široko razprte oči, gledala je bebavo in nič več ni rekla. Tedaj jc Danijel šel in sam sedel na stopnico pri vhodu. Niti najrahlejšega vrtca ni bilo zunaj, toda tam na pragu ni bilo tako vroče, ker je bila vsa tista stran hiše v senci. Zdaj bi pa Julija že lahko prišla. Pričakoval je, da jo bo vsak hip zagledal v soncu, ki je padalo na stezo. Toda od nikoder je ni bilo. Vstal je in napravil nekaj korakov proti čevljarjevi hiši, potem pa se je premislil in se vrnil na prag. Neumno bi bilo hoditi k tistemu človeku in ga spraševati, zakaj je Julija odšla prat. Saj prav gotovo ne ve. In tudi če bi vedel, bi odgovoril kaj slabega ali pa sploh ne bi odgovoril. Nič več ni tak kot nekoč, ko Je še živel Tullio. Senca hiše se je potegnila po zemljišču in se dotaknila najbolj oddaljenih ruševin. Potem je tudi stezo pregmila senca in še magnolijo, zakaj sonce je zahajalo tja za hišo. Tedaj je po stezi prišla Julija, in brž ko jo je opazil, se je pričel smehljati. Prihajala je počasi , kar prepočasi. V eni roki je nesla oprane reči. In na sebi je imela tisto debelo, zimsko obleko. Nasmeh na Danijelovem obrazu je čeda lje bolj žarel, potem pa je zamrznil in ugasnil. Zakaj Julija je bila bolna, na prvi pogled Je bilo opaziti, da je bolna. Pod očmi je imela temne kolobarje, ustnice kakor brez krvi in ves njen obraz je bil bled in poten. Njen pogled je nekam uhajal, a se je vseeno smehljala. »Oprat sem šla,« je brž rekla. »Slabo se počutiš, kaj?« jo je vprašal Danijel. »Slabo,« je odvrnila. »Ne bi smela prati,« je rekel. »Zakaj si šla prat?« »Morda se počutim slabo zaradi vročine,« je rekla Julija. »Prej sem imela občutek, da Je z mamo vse kar v redu, in sem šla prat. Pa sem se zelo utrudila. Prevroče je bilo danes.« Ves čas Je govorila naglo, a a slabotnim glasom. Danijel ji je vzel iz roke oprane reči in takoj je sedla na stopnico. »Pa vse si oprala,« je rekel Danijel »CelO obleko.« »Da, zaradi kave,« je rekla Julija. »Ho tela sem odnesti lonček za kavo, a sem bila nerodna in sem se polila. Zato sem morala vse oprati.« : ČRNE VRBE Danijel je odšel na hodnik in razobesil po vrsti oprana oblačila, potem se je vrnil k nji. Zdelo se je, da se počuti bolje, odkar je sedla. Tudi Danijel je sedel na stopnico. »Tako praznega sem se počutil, ko te nisem našel doma,« je rekel in Jo prijel za roko in njena roka je bila tako zelo vroča. »Saj imaš vročico,« je rekel. »Morda,« je rekla. »To bo zaradi vročine.« »Najraje bi šel kar' po zdravnika,« je rekel Danijel. Julija se je nasmehnila, poskušala se je narediti brezskrbno. »Nič ni treba zdravnika,« je rekla. »Saj ni nič in jutri mi bo že bolje. Res mi bo bolje, Danijel, ne bodi no tako zaskrbljen.« Tudi on se je poskušal nasmehniti. »Saj nisem zaskrbljen,« je rekel. Se nekaj časa sta čakala takole sede, medtem pa je mrak že pričel vstajati iz ruševin. Bil je počasen In topel ta poletni večer. 1 "•"[ •• »Danijel,« ga je tiho poklicala. »Kaj je?« je vprašal Danijel. Malce je omahovala, nato pa rekla: »Eh, nič.« Nato je medlo pokazala proti nebu in ruševinam. »Lepo je, ali ne, Danijel?« je še rekla. »Da, lepo je,« je rekel Danijel. »To je zato, ker sva midva živa, zato je vse tako lepo,«' je rekla Julija. »Živa sva in drug ob drugem.« »Res je,« je rekel Danijel. »In zmeraj morava ostati skupaj,« je rekla Julija. Murni so peli, posejani po mraku, komar je priletel mimo Danijelovega ušesa in on je zamahnil in ga zmečkal na sebi. »Komarji so že,« je rekel. »Jesen naznanjajo.« »Zdaj je še poletje,« je rekla Julija. Molče sta še nekaj časa sedela in opazovala stvari v večeru. Nato sta vstala, da bi odšla noter, in Julija se je komaj vzdignila, ker je bila zelo slabotna. Stala je pred Danijelom in se naslanjala nanj, on pa je ostal pri miru. Potem ga je objela okrog vratu. »Me ne boš odnesel?« je vprašala. »Daj mi prej poljub,« je rekel. »Ne, nocoj ne,« je rekla Julija. »Zakaj ne?« je vprašal Danijel in obraz mu je preplavila bolečina. Tedaj ga je Julija poljubila na lice in . rekla: »Na, tole bo dovolj.« In Danijel si jo je vzdignil v naročje in jo odnesel noter, prižemala se je k njegovemu vratu z vso svojo šibko močjo. »Zmeraj bi bila rada takole,« je rekla. Ko sta bila v kuhinji, je odložil na tla, in Julija je tedaj ugledala breskve na mizi. »Joj, kako so lepe,« je rekla s hvaležnostjo v glasu. »Zate so,« je rekel Danijel. »Najlepše, kar sem jih danes našel«. Mala Marija je vstala od tam, kjer je sedela. »Eno mi je dal,« je povedala. »Pa si jo pojedla?« je vprašala Julija. »Sem,« je odvrnila deklica. »Pridna,« je rekla Julija in jo pobožala po obrazu in deklica je bila videti zadovoljna. »Pripravimo večerjo, preden se stemni,« je rekla Julija. »Ti se lepo usedi in mi povej, kaj naj pripravim.« je rekel Danijel. »Bi jedli jajca z zelenjavo?« »Prepozno je za zelenjavo,« je rekla Julija. »Skuhaj jajca in odpri škatlo z mesom. Lahko daš tudi kar vse skupaj, če hočeš.« Danijel je na hitro pripravil večerjo, Julija pa ni marala potem ničesar zaužiti, niti mleka ni marala piti. »Samo eno breskev bom vzela,« je rekla. Vzela je breskev in jo jedla brez volje in jo kar kmalu odložila. Danijel je postal še bolj žalosten in zaskrbljen. »Takoj grem po zdravnika,« je rekel. »Ne.« je rekla Julija. »Jutri mi bo že bolje^« Dvignila je roko proti njemu in mu nežno odstranila lase s čela. »Zagorel si od sonca,« je rekla. »In tudi lepši in močnejši si zdaj. Dobro ti de, ko se takole s Triciklom voziš po deželi.« »Tudi ti boš šla z mano. še preden bo poletja konec,« je rekel Danijel. »Seveda bom šla,« je rekla Julija. Spet sta potonila v tišino, imela sta vsak svojo globoko Skrb, ki se ni marala razpršiti. »Odnesi Marijo domov,« Je rekla Julija. »Potem se bova še malce pogovarjala, preden bova zaspala.« »Bom.« je rekel Danijel in takoj vstal ter odnesel Marijo domov. Ko se je vrnil, je bila Julija že v postelji, a vse odeje, obešene pred svojim kotičkom, je imela odstrte, ker je hotela videti še zadnjo svetlobo dneva. »Pridi sem,« je rekla. »Usedi se tule na posteljo. Bova malce pokramljala.« Danijel jo je pogledal s tesnobo v srcu. Bila je kakor mrtva v svetlobi večera, samo oči so bile še žive in .bleščeče. »Ti je slabše?« jo je vprašal. »Samo utrujena sem,« je rekla. »Ker je bilo danes tako zelo vroče.« Ko se je usedel na žimnico, je dvignila roko in ga pobožala po laseh na čelu, nežno kakor prej. In 'oči so ji gorele v obrazu in bile so prepolne obupne ljubezni. »Pripoveduj mi, kaj si delal danes,« je rekla. »šli smo po breskve,« je rekel Danijel. »Daleč?« je vprašala Julija. »Ne tako daleč,« je rekel Danijel. »Pet kilometrov poti. štirikrat sva peljala s profesorjem. Zdaj bomo imeli še dolgo posel z breskvami.« »Kako dobro je to,« je rekla Julija. Sledila je težka tišina. Julija je zaprla oči in jih imela dolgo zaprte, nato jih je znova odprla. »Povej še kaj,« je rekela. »Imel sem tudi dobro novico zate,« j« rekel Danijel. »Potem te nisem našel doma., ko pa si prišla, si bila tako zanučena, da mi je vse ušlo iz glave.« »Pa mi jo zdaj povej,« je rekla Julija. »Veliko sem se pogovarjal s profesorjem, ko sva vozila skupaj,« je rekel Danijel. »Obljubil mi je, da mi bo pomagal pri študiju. Lekcij sicer ne bova imela, rekel pa mi je, da naj ga kar vprašam, kadar česa ne bom razumel, in razložil mi bo.« »Vesela sem, da si spoznal tistega profesorja,« je rekla Julija. »Zelo sposoben mora biti, veš,« je rekel Danijel. »Prej je učil na liceju, v nekem mestu, ni mi povedal, v katerem. In ko so ga vrgli iz šole, ni vedel, kako naj bi živel, in tako je prišel k svojemu svaku. Sram ga je bilo kazati svojo revščino v mestu, kjer je bil prej profesor. V tistem mestu so ga vsi poznali.« V premoru je Julija samo pokimala. Vzela je njegovo roko in jo podržala v svojih dlaneh, a brez moči. »Toliko ve o trgovini, a ne more z ničimer začeti,« je rekel Danijel in ni mu bilo več do tega, da bi še nadaljeval, opazil je, da ga Julija ne posluša. Da, prav gotovo, neka težka misel ji je blodila po možganih. Prestrašiti jo je moralo nekaj hudega. V prostoru se je že skoraj docela stemnilo in ni mogel več videti izraza na njenem obrazu in tudi njenih oči ni več videl, ker jih je imela spet zaprte. Dolgo je čakal, da bi kaj spregovorila, a nič ni rekla, tudi zganila se ni. Tedaj je mislil, da je zaspala, in poskušal je umakniti svojo roko, ki je bila zaprta v njenih dlaneh, toda zadržala jo je. »Danijel,« je rekla s slabotnim glasom. »Kaj je, povej?« A Julija ni ničesar več rekla. »Kaj ti je, Julija? Povej vendar, kaj ti je?« je vprašal Danijel. In odprla je oči. »želela sem ti povedati, je rekla, a je naredila dolg premor in potem nadaljevala: »želela sem ti povedati,« je rekla, »da kadar sva ponoči skupaj, ni zame nič lepšega na svetu, ker takrat vem, da sva oba ena sama stvar in da naju ne more nič ločiti. Ampak zdaj se počutim bolj slabo in nekaj časa ne bova mogla več spati Skupaj, dokler mi pač ne bo bolje.« »Kmalu ti bo bolje,« je rekel Danijel. »Seveda, že jutri mi bo bolje,« je rekla Julija. »Ampak tudi potem nekaj časa ne bova smela biti ponoči skupaj. Saj ne bo za dolgo.« »Nič zato,« je rekel Danijel. »Ne, Danijel, to je važno,« je rekla. »In moraš razumeti, da bi še vedno bila s teboj. če bi mogla, še nikoli nisem na svetu doživljala nič lepšega. Zdaj pa ne bom mogla več biti s tabo, vsaj za nekaj časa ne, ker mi škodi. Ampak ne smeš misliti, da morda zato ne, ker bi te manj ljubila kakor poprej. Ljubim te iz vsega svojega srca, vsako minuto te bolj ljubim. In ti mi moraš to verjeti, čeprav ne bova mogla biti ponoči več skupaj.« »Verjamem ti, Julija,« je rekel Danijel. »Pa se me ne boš naveličal, kaj ne da ne?« je rekla Julija. »In ne boš želel spet oditi, ker ne bova mogla biti ponoči skupaj?« »Moje mesto je tukaj,« je rekel Danijel. »Nikjer ne bi mogel živeti brez teto«. In čeprav bi morala za zmeraj živeti kot brat in sestra, bi te še ljubil in ostal pri tebi do konca najinih dni.« »Ne,« je rekla Julija, »samo nekaj časa bo tako.« In ponesla si je njegovo roko na usta in jo pričela poljubljati in ni se hala pokazati, da joče. KULTURNI KOLEDAR DRAMA SNG Torek, 3 junija, ob 20. uri: Taakred Dorst: ŽENA PRED OBZIDJEM. — Jean Genet: SLUŽKINJI. Uprizoritev Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubi jam. pod vodstvom izred. prof. Vide Juvanove. — Izven abonmaja. Vstopnice so v prodaji 31. maja ter 2. in 3. junija — dijaki in Študentje, ki predložijo di jaško izkaznico oz. indeks, imajo 50 odstotkov popusta. Sreda, 4. junija, ob 20. uri : Heiarich von Kleist: PRINC HOMBURŠKI (Natalija — Ribičeva). — Anomna U in izven. Vstopnice so tudi v prodaji. Četrtek. 5. junija, ob 20. uri: Heinricb von Kleist: PRINC HOMBURSKI (Natalija — Benkova). — Abonma E in izven Vstopnice so tudi v prodaji. Petek, 6 junija, ob 1530: Heinricb von Kleist: PRINC HOMBURSKI (NataM-ja — Ribičeva). — Abonma Popoldanski in izven. Vstopnice so tudi v prodaji. Petek. 6. junija, ob 20. uri: Heinricb von Kleist: PRINC HOMBURSKI (Na- talija — Ribičeva). — Abonma ZSJ 1 in izven. Vstopnice so tudi v prodaji. Sobota. 7. junija, ob 20. uri: Tankred Dorst: ZENA PRED OBZIDJEM. — Jean Genet: SLUŽKINJI. Uprizoritev Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, pod vodstvom izred. prof. Vide Juvanove. Vstopnice bodo v prodaji od četrtka 5. junija dalje — dijaki in študentje. ki predložijo dijaško izkaznico oz. indeks. imajo 30 odstotni popust. — Izven abonmaja. OPERA IN BALET SNG Nedelja. 1. junija ob 15. uri: Giordano: A N DRE CHENIER. Zasedba glavnih vlog: Ardutno Zamaro, Hilda Hblzl, Samo Smerkolj. — Abonma red Nedeljski popoldanski in izven. Vstopnice so tudi še v prodaji. Torek, 3. junija ob 19.30: Bizet: CAR-MEN. Glavne vloge: Evtimova, Franci, Og- • njanovičeva. Sršen. — Abonma red G in izven. Vstopnice so tudi v prodaji. Sreda. 4. junija ob 20. uri: Foerster: GORENJSKI SLAVČEK. Proslava 50 letnice umetniškega delovanja baritonista VEKOSLAVA JANKA. — Izven abonmaja. Vstopnice v prodaji od danes, v soboto, od 10.30 dalje. Petek. 6. junija ob 16. uri: Foer ;ter: GORENJSKI SLAVČEK. — Zaključena predstava za Združeno podjetje ISKRA, KRANJ. Sobota. 7. Junija ob 20. uri: Švara: OCEAN. Zadnjikrat v sezoni. — Abonma red P in izven. Nedelja. 8. junija ob 15. uri: Adam: GISELLE. Romantični balet v dveh dejanjih. Vstopnice so tudi v prodaji. — Abonma red N in izven. NaS baritonist VEKOSLAV JANKO to v sredo. 4. junija, slavil 50-letnico umetniškega delovanja. Opera bo za to prilnž-nost uprizorila Foerster jev o opero GORENJSKI SLAVČEK z nastopom jubilanta v vlogi Chansonetta. Začetek predstave ob 20. uri, vstopnice pa so že od danes dalje na voljo pri operni blagajni. MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Nedelja. 1. junija ob 20. uri: M. Jančič: BOSENSKI KRALJ. (Gostovanje Na rodnog pozorišta Sarajevo. Izven. (Vstop niče so v prodaji). Torek. 3. junija ob 20. uri: A. Miller. CENA. Abonma ZSJ in izven. (Vstopnice so v prodaji). Sreda. 4. junija ob 15.30: A. Miller. CENA. Abonma Sreda popoldanski (upokojenci) in izven. (Vstopnice so v prodaji). ob 20. uri: G Farquhar. REKRUTI IN LJUBEZEN. (Komedija) Abonma Kolektivi S in izven. (Vstopnice tudi v prodaji). Četrtek, 5. junija ob 20. uri: A. Ayck-boum: POLOVIČNE RESNICE. (Kome- dija) Abonma Četrtek A in izven. ob 20. uri: G. Farquhar. REKRUTI IN LJUBEZEN. (Komedija) Gostovanje v Kočevju. Vstopnice so v prodaji. Petek. 6. junija ob 20. uri: G. Farquhar, REKRUTI IN LJUBEZEN. (Komedija) Abonma Petek in izven. Vstopnice so v prodaji. ob 20. uri: A. Avckboura. POLOVIČNE RESNICE (Komedija) Gostovanje v Kamniku. Vstopnice tudi v prodaji ob 19.30: A. Miller. CENA. Gostovanje v Celju. Sobota. 7. junija ob 20. uri: A. Ayck-boum. POLOVIČNE RESNICE (Komedija). Izven. Zadnja izven predstava. 19.30: A. Miller. CENA. Gostovanje v Celju. Nedelia. 8. junija ob 15. uri: G. Far-quhar. REKRUTI IN LJUBEZEN. Abonma Kolektivi E in izven. Vstopnice tudi v prodaji. ob 20. uri: G Farquhar. REKRUTI IN LJUBEZEN. Abonma Kolektivi G in izven. Vstopnice tudi v prodaji. MLADINSKO GLEDALIŠČE Nedelja. 1. junija, ob 10. uri: Wilhe!m Busch: »CIPEK IN CAPEK« Gostovanje v Celju. Torek. 3. junija ob 16. uri: Wilheim Busch: »CIPEK IN CAPEK« za O. S. »Bičevje« in »Rranc Mam« Vodice. Nekaj vstopnic je še na voljo pri gledališki blagajni pol ure pred predstavo. Sreda. 4 junija, ob 17. uri: IVilhelm Busch: »CIPEK IN CAPEK« za O. S. »Zužemberg« in izven. ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE Nedelja, 1. junija ob 16. uri: Petrovič: VOZEL, veseloigra. Popoldanska predstava. Izven. Četrtek, 5. junija ob 17. uri: Petrovič: VOZEL, veseloigra. Red G in izven. Petek, 6. junija, ob 20. uri: Jurčič — Pogorelec: SOSEDOV SIN, ljudska igra. Gostovanje v Sevnici. Sobota. 7. junija, ob 20. uri: Thomas: PAPIGA IN PISCANEC, komedija. Red C in izven. Nedelja, 8. junija, ob 16. uri: Thomas: PAPIGA IN PISCANEC, komedija. Popoldanska predstava. Izven. ob 19.30: Thomas: PAPIGA IN PI- SCANEC, komedija. Večerna predstava. Iz-' ven. MARIBOR SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE Ponedeljek, 2. junija, ob 20. uri: Offenbach: HOFFMANOVE PRIPOVEDKE za red modri. Torek, 3. junija, ob 15. uri: Smetana: PRODANA NEVESTA — za red Popoldanski II. ob 20. uri: Stefanac: VEČNA LOVIŠČA — krstna uprizoritev, predstava amaterskega gledališča Slava Klavora. Sreda. 4. junija, ob 15. uri: Giraudoux: ZA LUKRECIJO — za red U in izven. Četrtek. 5. junija, ob 15. uri: Machiavelli: MANDRAGOLA — za šole. ob 20. uri: Puccini: TOSCA — beli. Petek. 6. junija, ob 20. uri: Offenbacn: HOFFMAN NOVE PRIPOVEDKE — za red Zeleni. Sobota. 7. junija, ob 15. uri: Smetana: PRODANA NEVESTA — za šole iz Celja. CELJE SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE Nedelja, 1. junija, ob 10. uri: Busch: CIPEK IN CAPEK. II. nedeljski šolski abonma in izven. Gostovanje Mladinskega gledališča iz Ljubljane. Torek, 3. junija, ob 19.30: Tito Brezo-vački: MATU AS GRABANCIJAS DIJAK. Izven abonmaja. Gostovanje Narodnega gledališča »August Cesarec« iz Varaždina. Predprodaja vstopnic dan pred predsra-. vo od 18.30 do 19.30 in na dan preds:ave dve uri pred začetkom. Rezervacije po tel. 29—60. Sreda. 4. junija, ob 20. uri: Simon: ZARES ČUDEN PAR. Komedija. Gostovanje v Velenju. Četrtek, 5. junija, ob 10.45: Shakespeare: VESELE IVINDSORCANKE. Zaključena predstava za Šolski center Borisa Kidriča Celje. Petek. 6. junija, ob 19.30: Miller: CENA. Premierski abonma in izven. Gostovanje Mestnega gledališča ljubljanskega. Vstopnice so na razpolago. Sobota, 7. junija, ob 19.30: Miller: CENA. Sobotni abonma in izven. Gostovanje Mestnega gledališča ljubljanskega. Vstopnice so na razpolago. Sobota. 7. junija, ob 20. uri: Simon: ZARES ČUDEN PAR. Komedija. Gostovanje v Šmartnem ob Paki. PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ Nedelja, 1. junija: Moliere: »SCAPINO-VE ZVIJAČE«. Napovedana predstava odpade. * Sobota, 7. junija ob 20: I. Cankar: »HLAPCI«. Uprizoritev na XII. srečanju dramskih družin Slovenije v Brežicah. Nedelia. 8. junija ob 20: I. Cankar: »HLAPCI«. Gostovanje v Novem mestu. PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA Nedelja. I. Junija ob 17: S. in B. Spe-wack: NASI TRIJE ANGELI. Gostovanje v Šempasu. Ponedeljek. 2. junija ob 20.30: S. in B. Spewack: NASI TRUE ANGELI. Gostovanje v Standrežu Nedelja. 8. junija ob 16: Recital DELU CAS IN OBLAST. Gostovanje v Ajdovščini v dvorani doma kulture. Predstava za »Fraktal«. LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANA Ročne lutke, Reseljeva c. 36 Sreda. 4. junija ob 16: H. Januszew-ska: TIGRČEK PETER. Zaključena za Vzgojno varstveni zavod »Anderssen«. Četrtek, 5. junija ob 10: H. Januszew-ska: TIGRČEK PETER. Zaključena za Osnovno šolo Gorenja vas. Sobota 7 junija ob 17: J. Grabowsky: VOLK IN KOZLIČKI. Izven. Marionete. Levstikov trg 2 Nedelja, i. junija ob 11. N. Kuret: OBUTI MAČEK. Izven. Sreda, 4. junija ob 10: N. Kuret: OS . TRZEK Zaključna za Osnovno šolo Cerklje ob Krki. Nedelja. 8. junija ob H: N. Kuret: OS-TRZEK. Izven. Predprodaja vstopnic za obe gledališči je vsak dan. razen nedelje in praznika od 10. do 12. ure na upravi gledališča, Resljeva c. 36 in pol ure pred pričetkom predstave pri blagajni gledališča. Rezervacije vstopnic po tel. štev. 312-020. NARODNI MUZEJ LJUBLJANA — Odprte so stalne arheološke zbirke Jn občasna razstava »Svetila«. Razstava obsega 300 eksponatov in 45 fotopovečav, ki prikazujejo historični razvoj svetlobnih teles od prazgodovine — ognja, pa do modernih časov električne svetilke. Ob razstavi je izšel obširen katalog s 33 ilustracijami. Muzej je odprt vsak dan razen ponedeljka od 9. do 13. ure, v sredo in petek pa tudi popoldan od 16. do 19. ure. Ogled zbirk Narodnega muzeja je brezplačen. MESTNI MUZEJ — Razstavi »Zgodovin ski pregled arheoloških dob iz Ljubljane« in »Zbirka stilnega pohištva od gotike do bidermajerja« sta odprti vsako nedeljo in vsak torek od 9. do 12. ure, vsak četrtek pa od 9 do 12. ure in od 15. do 18. ure. Po predhodnem obvestilu sta za večje skupine in šole razstavi odprti vsak dan. CANKARJEVA SPOMINSKA soba na Rožniku je odprta vsako nedeljo od 10. do 13. ure in od 16. do 18. ure, vsak torek in četrtek pa od 16. do 18. ure. Skupinski obiski pa tudi izven tega čaša po dogovoru z upravo Mestnega muzeja v Ljubljani, tel. 20-128. RESTAVRIRANA RIMSKA STAVBA na Jakopičevem vrtu v Ljubljani, Mirje 4 je odprta vsak dan razen ponedeljka od 10. do 12. ure in od 15. do 18. ure. Vabljeni! NOVO ODKRITE ARHITEKTONSKE OSTANKE EMONE ob Gregorčičevi ulici za Osnovno šolo Majde Vrhovnik (starokrščanska krstilnica z večbarvnimi, napisnimi mozaiki) si lahko ogledate vsak dan od 15. do 17. ure, ob nedeljah pa od d. do 18. ure. TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE ima svoje zbirke v gradu Bistra pri Vrhniki, to je 22 km od Ljubljane. Oaprti so naslednji oddelki: gozdarski, lesni, lovski, elektro-strojni in kovaški. Obiskovalce vabimo, da si ogledajo tudi muzejski park z ribnikom, stražni stolp in gozd s številnimi lovskimi napravami. Muzejske zbirke so odprte vsak dan, razen ponedeljka, od 8. do 13. ure, v četrtek in nedeljo pa od 8. do 18. ure. Planetarij je v palači ljubljanske univerze, Trg revolucije 11, vnod z dvorišča in je od 1. maja dalje zopet odprt za javnost. Redna predavanja so v torek in četrtek ob 17. in 18. uri. Šolske ekskurzije lahko obiščejo planetarij vse dni v tednu, vendar je potrebna prijava vsaj dva dni pred zaželenim časom. Prijave pismeno na up:a-vo muzeja. Parmova 33 ali po telefonu na številko 317-588 ah 315-383. V MUZEJU LJUDSKE REVOLUCIJE V LJUBLJANI je odprta stalna razstava o razvoju naprednega delavskega gibanja 1918—1941 ter ljudske revolucije 1941—1915 na Slovenskem. Muzej je odprt od 8. do 18. ure, ob nedeljah od 8. do 12.30 in od 14.30 do 18. ure. Ob ponedeljkih in v slabem vremenu je muzej zaprt. SLOVENSKI SOLSKI MUZEJ V LJUBLJANI, Poljanska c. 28 ima odprto oočas-no razstavo »Ob 100-letnici obvezne osemletne osnovne šole 1869—1969«. Muzej je odprt od 9. do 14. ure. ob sredah do 16. ure in ob sobotah od 9. do 12. ure. Istočasno poslujeta knjižnica ter arhiv. V PRIRODOSLOVNEM MUZEJU SLOVENIJE, Ljubljana, Trg herojev 1, si lahko ogledate razstavo NASTANEK VRST. Muzej je odprt vsak dan razen ponedeljka od 9. do 13. ure, ob sredah in petkih pa tudi od 16. do 19. ure. V SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU v Ljubljani, Trg herojev 1, je na ogled razstava, ki prikazuje slovensko ljudsko kiparstvo od 15. stoletja do današnjih dni. Razstava je odprta vsak dan razen ponedeljka od 9. do 13. ure, ob sredah in petkih tudi popoldne od 16. do 19. ure. NA MULJAVI ob Jurčičevi rojstni hiši si obiskovalci poleg drugih zanimivosti lahko ogledajo novo postavljeno razstavo »Od lanu do platna«, terilno jamo in trlice za lani. PRAPROCE PRI GROSUPLJEM. Slovenski etnografski muzej vas vabi na ogled spominske sobe pisatelja Louisa Adamiča v gradu Praproče pri Grosupljem. GORIČANE — Muzej v gradu Goričane pri Medvodah je odprt vsak dan razen ponedeljka od 9. do 12. ure in od 15. do 18. ure. Zadnjikrat si lahko ogledate razstavo o Gandhiju in folklorne filme o Indiji v nedeljo 1 junija 1969 ob 16. uri. GORENJSKI MUZEJ V KRANJU — V Mestni hiši je odprta stalna arheološka. kul tumo-zgodo vinska, etnografska in umetnostno-zgodovinska zbirka, v Galeriji v Mestni hiši pa razstava barvnih reprodukcij: Gradovi ob Loiri (obenem s prikazom gorenjskih gradov). V baročni stavbi v Tavčarjevi ul. 43 je v I. nadstropju na ogled stalna muzejska zbirka: Slovenska žena v revoluciji in razstava slikarskih del Ive Šubica. V II. nadstropju je odprta etnografska zbirka Planšarska kultura na Gorenjskem. V Prešernovi hiši je odprt Prešernov spominski muzej, v Galeriji pa razstava Poezija — grafika (F. Pibemik-H. Mar-chel; F. Zagoričnik-S. Simonič). Galerijske in muzejske zbirke so odprte vsak dan od 10. do 12. in od 17. do 19. ure. MODERNA GALERIJA V LJUBLJANI — V petek 6. junija ob 18. uri bo svečana otvoritev VIII. mednarodne grafične razstave. Na razstavi bodo sodelovali umetniki iz 46 držav, prikazane bodo 4 retrospektive nagrajencev VII. mednarodne grafične razstave: Hartung, Tapies, Johns in Hozo. VIII. mednarodna grafična razstava bo odprta vsak dan od 10. do 18. ure. MALA GALERIJA — Do vključno nedelje 1. junija bo odprta razstava slik Branka Miljuša. V torek 3. junija med 18. in 19. uro bo oglefl nove razstave slik, ki jih bo razstavljal Radomir DAMNJANOVIC-DAMNJAN. Mala galerija je odprta vsak dan med 10. in 20. uro. LJUBLJANA DELAVSKA KNJIŽNICA, Prešernova 30, je odprta vsak dan od 8. do 20. ure. MESTNA LJUDSKA KNJIŽNICA, Gosposka 1, vsak dan od 8. do 13. ure in od 14. do 20.30. ure. KNJIŽNICA JOŽETA MAZOVCA, žaio ška 35 s čitalnico, Zaloška 16 vsak dan razen sobote od 8. do 19. ure, sobota od 8. do 12. ure in od 16. do 19. ure. KNJIŽNICA PREŽIHOVEGA VOliAN-CA, Zavetiška 2, dopoldne ponedeljek in petek od 9. do 12. ure, sreda od 9. do 14. ure; popoldne ponedeljek, četrtek in petek od 15. do 18. ure. LJUDSKA KNJIŽNICA BEŽIGRAD Titova 61, vsak dan od 8. do 12. ure in od 15. do 19. ure. LJUDSKA KNJIŽNICA SISKA, Čelov ška 161, vsak dan od 8. do 12. ure in od 15. do 19. ure. PIONIRSKA KNJIŽNICA, Komenskega 9, vsak dan razen sobote od 8. do 19. ure, sobota od 8. do 12. ure. NARODNA IN UNIVERZITETNA knjižnica, Turjaška 1, vsak dan razen šobite od 7. do 21. ure, sobota od 7. do 14. ure. BIBLIOTEKA SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI, Novi trg 3, vsak dan od 7. do 15. ure, sreda tudi od 17. do 19. ure, sobota od 7. do 14. ure. SLOVANSKA KNJIŽNICA, Gosposka 15, vsak dan razen sobote od 7. do 20. ure sobota od 7. do 12. ure. CENTRALNA TEHNIŠKA KNJIŽNICA, Tomšičeva 7, vsak dan razen sobote od 7.30 do 20.30, sobota od 7.30 do 14. ure. CENTRALNA MEDICINSKA KNJIŽNICA, Vrazov trg 2, vsak dan od 8. do 14. ure, ponedeljek in sreda od 8. do 19. ure. CENTRALNA KNJIŽNICA BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, Krekov trg 1, od 9 do 12 ure. sobota zaprto. KNJIŽNICA PRAVNE FAKULTETE, Trg revolucije 11, vsak dan razen sobote od 7. do 13. ure in od 16. do 19. ure, sobota od 7. do 13. ure. KNJIŽNICA NARODNEGA MUZEJA, Prešernova 20, vsak dan razen sobote od 8. do 14. ure. KNJIŽNICA INSTITUTA ZA SOCIOLOGIJO IN FILOZOFIJO, Trg revolucije 1, vsak dan od 7,30 do 12.30 ure. KNJIŽNICA INŠTITUTA ZA ZGODOVINO DELAVSKEGA GIBANJA, Trg revolucije 1. vsak dan od 7. do 14 ure sreda tudi od 16. do 19.30 ure. MARIBOR ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA, Prešernova 1. Razstava 50 let planinskega društva Ma ribor-matica. Odprta od 3. do 28. junija vsak dan razen sobote med 7. in 19. uro v soboto pa od 7. do 14. ure. Izposojevalnica: vsak dan razen sobote od 10. do 18. ure, sobota od 10. do 13.30. Čitalnica: vsak dan razen sobote od 7. do 19.30, sobota od 7. do 13.30 ure. KINOTEKA Ponedeljek, 2. junija 1969: ZIEGFEL- DOVA DEKLETA (ZIEGFELD /3IRL) ZDA, 1941. Scenarij: Marguerite Roberts, Sonya Levien. Režija: Robert Z. Leonard. Glav. vi.: Lana Turner, Judy Garland, James Stevvart. Torek, 3. junija 1969: GIGI, ZDA, 1-358. Scenarij: Alan Jay Lemer. Režija: Vincente Minelli. Glav. vi.: Leslie Caron, Louis Jourdan, Maurice Chevalier, Eva Gabor (v barvah). Sreda, 4. junija 1969: SMEŠNI OBRAZ (FUNNY FACE), ZDA, 1957. Scenarij: Leonard Gershe. Režija: Stanley Donen. Glav. vi.: Audrey Hepburn, Fred Astaire, Robert Fleming, Suzy Parker (v barvah) ob 20.30: Retrospektiva kratkih filmov Maka Sajka. Četrtek, 5. junija 1969: SMEŠNI OBRAZ Petek, 6. junija 1969: PLESALKE .LES GIRLS), ZDA, 1957. Scenarij: John Pat rick. Režija: George Cukor. Glav. vi.: Gene Kelly, Mitzi Gaynor, Kay Kendall, Tai-na Elg (v barvah). Sobota, 7. junija 1969: PLESALKE — Dragi, si opazil, ds je že nekaj časa pomlad? — Zate je, dragi! A -**» Ga že vidim v operi... ampak pri vratih, ko trga karte! Naša ulica Nove cene na pohodu Dolgo so mi bili pogovori o cenah in o vsem kar je v zvezi z denarjem, sila zoprni. Ponosem sem bil, da ne vem, koliko stanejo osnovna živila, za kaj drugega pa še sploh ne. Potem pa sem se poročil. K ženi je prišla soseda, Korenovka, in sta začeli: »Joj, joj, tako vam povem, da ni več moči živeti. Te cene, to je grozno!« »Grozno, grozno! Jaz to že razumem, pa dopovejte to moškim,« je dejala moja žena in me pomembno pogledala. šel sem ven, da bi ušel pogovorom, pa sem se uštel. Srečal sem Dolfeta; koj je začel s staro pesmijo, da se bo bencin podražil in da bo šlo sploh vse »gor«. »Podražitev bencina me. sploh ne prizadene. Vedno ga kupim enako: za pet tisoč in mir. Tudi odslej bom delal tako,« mu odvrnem. »Podražil se bo tudi sladkor?« »Imam že zdaj sladkorno.« »Pa alkoholne pijače?« »Zdravnik mi je prepovedal piti.« »Tekstil. . .« »Tako ali tako prihaja v modo golo človeško telo. Pa še poletje bo.« Dolfe se je razburil, češ da se sploh ne znam pogovarjati, in je šel. Ostal sem na klopci pred blokom Nisem imel dolgo miru. »Dober dan. Tako, tako. To, sedenje na klopi mislim, je res še najceneje. Dandanašnji . . .« Ozrl sem se in pozdravil profesorja iz zgornjega nadstropja, ki je imel očitno že dobro naštudiran govor o draginji in cenah. »Lep dan je. Sončno,« sem brž nakazal prijetnejšo temo. »Res je. Včeraj sem si kupil sončne naočnike, štiri jurje. Ali ni to grozno? Kupil sem tudi kremo za sončenje. Tri jurje. Človek ne ve več, če je to sploh še normalno . . .« »Ali greste na dopust?«, vprašam z upanjem, da le ne bova govorila o cenah in draginji. »Seveda, na dopust! Za teden dni gremo na morje. Ali veste, koliko to stane. Stošestdeset tisoč. Trije ljudje. Obupno. Te cene. Bojim pa se tudi tega, da bomo tam še več zapravili. Saj veste: tu limonada za petsto, tam kavica za dvesto. pa še eno olje za sončenje. ..« »To stane pa kar tri tisoč.« sem bil že poučen. »Tako je. Vidim, da se na cene razumete.« je dejal in prisedel. »Mudi se mi. V kino grem,« sem se zlagal in vstal. »Kino? To je bila včasih najcenejša zabava. Pa nič več. že zdavnaj ne, pomislite na to,« je klical za menoj, ko sem že odhajal. Odpeljal sem se v mesto, srečal sem znanca. »Ali kupuješ?« me je vprašal »Ne.« »Saj je bolje, da ne. Vse je tako ali tako predrago. Dandanašnje cene . . .« Kazalo je, da bo njegov nagovor o dandanašnjih cenah sila dolg in brž sem mu vskočil v besedo: »Delati grem. Mudi se mi.« »Vidiš, tudi čas se je podražil, vse bolj dragocen je. In najceneje je, če človek dela. Takrat vsaj nič ne zaprav tja, ne more misliti na te grozne cene, na draginjo. . .« Ugotovil sem, da mi res ne preostane drugega, kot da se zatečem v pisarno. Sedel sem za mizo, odprl časnik in prebral, da se bodo v kratkem nekatere stvari podražile. Odložil sem berilo in se kar razveselil kolega, ki se je prikazal med vrati. »Kupoval sem,« mi je oznanil. »O cenah nočem razpravljati,« sem ga brž opozoril. »Saj so res take, da se ne izplača o njih govoriti,« je dejal in govoril vzdrže ma vsaj še deset minut. Potem sem se mu izmuznil. Vrnil sem se domov, ravno o pravem času, da me je ujel zavarovalniški zastopnik. Pobiral je denar za zavarovanje avtomobilov. »Šestdeset tisoč,« je rekel mirno. »To bo za vse leto. Ali nisem doslej plačeval za pol leta?« »šestdeset je za pol leta.« »Ste podražili?« »Nove cene imamo.« »Nove cene? Povejte raje po pravici. Vi ste podražili. To je že neznosno,« sem vzkipel. Potem sem tudi odkipel in plačal. Zena pa se grozno čudi, ker sem se začel zanimati za cene. Vem že skoraj vse, od mleka do kruha, od bencina do pnevmatik, od poletnih oblek do zimskih plaščev. Znanci, ki se z njimi pogovarjam, trdijo, da sem zdaj mnogo prijetnejši človek, da se je z menoj pravi užitek meniti. Govorimo predvsem o številkah. Srečnejši pa nisem nič bolj. EVGEN JURIČ SAH Problemski šah ŠAHOVSKI PROBLEM ŠT. 119 ŽIVA TOMIČ Pančevo Original * m m m m m m m m&m m MA a m mvm+m&m & m m m m& m « m m m =) bc defgb Pomožni mat v dveh potezah (z navidezno igro) Beli: Ka6,- Sb3, Se6, Lb5, P:e2, g4 (6) Črni: Ke4, Dc4, Te5, P:b6, c5, e3 (6) PROBLEMSKI DVOBOJ Z MAKEDONIJO Problemska odbora SR Slovenije in SR Makedonije organizirata v letošnjem letu ekipni dvoboj v sestavljanju tematskih šahovskih problemov. Doslej so svoje originalne probleme za omenjeni dvoboj poslali le naslednji slovenski problemisti: Ljubomir Ugren. Matjaž Zigman, Janko Furman in Ante žutič. Pričakujemo še udeležbo naslednjih sestavljavcev šahovskih problemov na Slovenskem: Antona Prein-falka, Jožeta Hriberška, Vlada Ivančiča, Milana Germeka, Jožeta Udirja, Jožeta Hočevarja. Mitje Ukmarja, Anto- na Smodiša, Draga Skerlovnika, Toneta Klopčiča, Franja Vengusta. Rada Krušiča in še nekaterih. Uspeh posameznikov na tem dvoboju bo priznan za uradno prvenstvo SR Slovenije v sestavljanju šahovskih problemov za leto 1969. Probleme na diagramih, opremljene z rešitvijo (vsak problem na posebnem listu) pošljite do 25. junija 1969 na naslov: Ljubomir Ugren, Ljubljana, Beljaška 22, kamor se tudi lahko obračate glede nejasnosti in informacij o dvoboju. REŠEVALCI IN NAGRAJENCA PRVE SKUPINE (št. 101 do 110) Ker je imel problem št. 101 dve stranski rešitvi in dual v avtorjevi rešitvi, problem št. 105 pa eno stransko rešitev, je bilo mogoče za rešitve pro-, blemov prve skupine doseči največ 49 točk, kar se ni posrečilo nobenemu od 17 reševalcev. Največ točk in sicer 48 so dosegli: Jože Hriberšek (Ljubljana), Jože Hočevar in Ante žutič (oba Mokronog), Mitja Ukmar (Sežana) in Danijel Zupančič (Ljubljana). Dalje sledijo: Milan Bavdek (Sodražica) — 45 točk; Ljubo Lampret (Žalec), Marko Klasinc (Ljubljana), Tone Klajnšek (Celje) in Jože Udir (Novo mesto) — vsi po 42 točk. Prof. Janez šeme (Kranj) in Stane Valjavec (Kovor) imata po 40 točk. Po 39 točk imajo: Franc Lamp (Fala), Pavel Kranjc (Pia nina pri Rakeku) in Janez Zoretič (Ljubljana). Martin Predonič (Dobova) je osvojil 30 točk. Z žrebom določena nagrajenca prve skupine Danijel Zupančič, Maribor, Frankolovska 23/VII in Martin Predonič, Dobova 29, p. Dobova, bosta dobila po pošti za nagrado knjige iz šahovske problemske literature. Filatelija Priložnostni poštni žigi Skupnost jugoslovanskih PTT je odobrila tri prilož nostne p. štne žige — za 100-letnieo slovenske ga tabora v Brdih; žig bo 1. junija uporabljala pošta Dobrovo v Brdih: — za evropsko consko prvenstvo specialnih motorjev na peščeni stezi; žig bo 1. ^WEV<1 — Si videl, kako te je pogledala ta punca? (A L 18 6 9 DOBROVO V BRDIH gg 1. 6. 1969 Mg 2. junija uporabljala pošta Ljubljana 1. šumu mm n. mt junija uporabljala Gornja Radgona; pošta — za I. mednarodni šahovski turnir dr. Milana Vidmarja v Ljubljani; tžig bo na dan otvoritve turnirja IJIIIJMI 2.6.1969 Filatelistično društvo »PTT Slovenija« iz Ljubljane ho za prireditev v Gornji Rad-i:«. in Ljubljani založilo spominska ovitka.