ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Le t o LXXVII | 29. ok t obr a 2018 - Buenos Air es, Ar g en tina | Št. 32 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija Pa se sliš' Ko se clovek po ulici Ramón Carrillo napoti v Slovenski dom San Martín, ne more ubežati obicajnim zvokom mestnega vrveža. Slišijo se hupanje in zaviranje avtomobilov in av­tobusov pa še kakšna kletvica. Ko se ustaviš na hišni številki 2362, obicajno naletiš na zaprta vrata doma, še posebno ojacena z novo ograjo zaradi letošnjega vloma in kra­je. V soboto, 27. oktobra, okoli 20. ure pa so bila vrata na stežaj odprta za sprejem vseh, ki so prihajali na neobicajno praznovanje, in sicer na koncert ob 70-letnici delovanja Slo­venskega pevskega zbora San Martín. Gostje so se najprej zadržali na dvorišcu Doma, kjer se še vedno razkošno bohotita sanmartinski lipi, in na krasno oblikovanem triptihu lah­ko prebirali o zgodovini zbora. Nato so do zadnjega koticka napolnili spodnjo dvorano in se ob pogledu na elegantno sceno skušali zbrati za koncert. Sonja in Marjan Boltežar sta sprejemale goste. Prve vrste so zasedli: veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan in njen sin Jaša, Marjana Poznic in soprog ter Jože Lenarcic in gospa v imenu Zedinjene Slove­nije, predsednica Zveze slovenskih mater in žena Alenka Prijatelj; sanmartinska dru­žina: predsednik dr. Viktor Leber in gospa, c. g. Igor Grohar, voditeljica Rožmanove šole Nina Pristovnik, predsednica sanmartin­ske Zveze žena Polona Makek, Janez Filipic in gospa v imenu Farnega odbora ter pred­stavnika mladine Kati Podržaj in Luka Škulj; bivši zborovodje zbora: prvi zborovodja Boris Pavšer ter Janez Mežnar in Rok Fink; sorodniki pokojnih: gospa Tatiana Klemencic in hcerke Slavka Rupnik; zborovodkinja An­drejka Selan Vombergar za MPZ San Justo, Marta Selan Brula in gospod za Zbor Ex Cor­de iz Slomškovega doma ter Helena Štum­berger in gospod za SPZ iz Mendoze. Pojoca Zgodba Ob potrkavanju zvonov so se na oder pos­tavili nastopajoci in zborovodkinja Lucka Marincek Kastelic ter nadaljevali zvonjenje s pesmima ZAGORSKI ZVONOVI / Karol Bo­štjancic in PA SE SLIŠ' / Primorska narodna / Prir. K. Pahor. Pripovedovalca Martina Filipic in Niko Leber sta prepoznala zvonove, ki sta jih bila pred kratkim slišala v Sloveniji, prav te zvonove so slišali njuni stari starši pred mnogimi leti... tako se je zacela pojoca zgod­ba. Tiho je zazvonilo, ko je padal mrak. Ogla­sil se je VECERNI AVE / Anton Foerster, ki je odštel desetletja in oživil otroštvo. V spomin nam je priklical otroštvo. Ko clovek prijoka na svet, ga nežno zaziblje ljubeca uspavanka: PESEM O ROJSTVU / Prir. L. Kramolc, Solo: Niko Žagar, Toni Podržaj in Niki Štumberger, in TAM KJER TECE BISTRA ZILA / Koroška na­rodna / Prir. L. Kramolc. V cudežno lep pla­ninski svet sta privabili pesmi PLANINSKA / Anton Foerster in V TAMAR / Vasilij Mirk. SLOVENSKI PEVSKI ZBOR SAN MARTIN Koncert ob 70-letnici delovanja Veselo je zapela kukovica v otroških glasovih skupine Zvoncki SLIŠALA SEM PTICKO PET' / Narodna in v zborovski zasedbi KUKOVICA / Prleška narodna. Pomladna simfonija ve­selja, vriskanja, sonca in tihih želja pa se je maja 1945 spremenila v pesem žalostinko. Kako težko je bilo zoreti za odhode in izgube smo podoživeli v skladbah POJDAM U RUTE / Koroška narodna / Prir. S. Vremšak, Solo: Marjeta Žagar in DOMOVINI / Benjamin Ipa­vec / Prir. S. Vremšak, Solo: Marjeta in Niko Žagar. Sledilo je novo poglavje zgodbe, in si­cer prihod v Argentino v pesmih C. Guastavi­na: PUEBLITO MI PUEBLO, Solo: Sebi Skale in EN LOS SURCOS DEL AMOR. Ob pesmih CONVIDANDO ESTA LA NOCHE / Juan Gar­cia Cespedes in EL OBOE DE GABRIEL / Ennio Morricone pa spomin na prvi božic v novi deželi, v poletju, nove navade, a v ušesih še vedno odmevajo božicne slovenske pesmi. In še klic zemlje v pesmi RIVER / Ennio Mor­ricone. Ob spremljavi nas napolnita z nostal­gijo pesmi CAMINITO / Juan de Dios Filiber­to in MELODÍA DE ARRABAL / C. Gardel, Le Pera, Batistella, ki jo zapoje vokalna skupina Mucacas. Sredi argentinske pampe so se za­rasle murke in zacvetele v dekliških glasovih v pesmi TAM KJER MURKE CVETO / Avsenik. Pripovedovalca sta zakljucila: ,,Slovenski val­cek in argentinski tango sta se neslutoma spojila v novo pesem – pesem dvoedine do­movine. V tej pesmi je povzeta zgodba Slo­venskega pevskega zbora San Martin. To je pojoca zgodba ljubezni in prijateljstva.“ Pris­luhnili smo sporocilu pesmi AMIGOS / Ale­jandro Lerner, ki so jo otroci peli izmenoma po slovensko in špansko. Zgodbi so poslušalci pozorno sledili in ubra­no petje zbora in solistov ter izvajanje sprem­ljave velikodušno nagradili s ploskanjem. Marsikomu se je ob poslušanju prikradla sol­za, ganjenost pa se je stopnjevala ob gledanju videa o zgodovini zbora. Naj zapišemo imena nastopajocih in sode­lavcev. Pevska skupina Zvoncki: Sofi, Ana in Paula Boltežar, Matija Leber, Maja in Tadej Filipic, Katja Filipic, Katja Luna Praprotnik, Amelia Belardi Cernic, Ema in Federico Tašner, Lucija in Sofi Vomberger, Juana Volpedo Vokalna skupina Mucacas: Marta Belec, Kati in Mikaela Podržaj, Juli in Sofi Kastelic, Luci Dimnik, Cami Santana Vokalizacija: Fabiana Franco Ensamble Trifoglio: Cintia Pellanda, flauta / Karen Selva, violín / Ariana Žigart, acordeón y piano Spremljava: Toni Podržaj (kitara), Luka Škulj (tolkala), Maja Filipic (orgle) Video in scena: Janez Filipic Luci: Rudi Dimnik, Matjaž Filipic Zvocna operaterja: Luka Škulj, Marko Medvešcek Scenski prostor: inž. Toni Kastelic, odborniki Doma; pevci, sorodniki in prijatelji zbora Fotografije: Tone Belec Graficno oblikovanje: Mikaela Podržaj Drugi del vecera je povezovala Vera Brez­nikar Podržaj, ki se je navzocim zahvalila za obisk in poslušanje. Lucka Kastelic je pozdra­vila v španšcini. Ob 70-letnici je zboru prisrcno cestital pred­sednik Slovenskega doma San Martin dr. Vik­tor Leber in zborovodkinji izrocil spominski krožnik (delo Regine Leber), Gabrijelu Petkov­šku pa posebno priznanje kot veteranu zbora. V imenu Zedinjene Slovenije sta zboru iskre­no cestitala Marjana Poznic in Jože Lenarcic in poklonila krožnik. Alenka Prijatelj se je s šopkom zahvalila za brezpogojno pomoc zbora pri praznovanjih Zveze. Veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan je dejala: ,,Precudovit vecer je bil zaradi glasbe in zaradi vseh teh desetletij vztrajanja, da je prišlo do tega slavnostnega vecera. Res cu­tilo se je 70 let prave podlage, da ste lahko res odlicno izvedli ta program. Navdušena sem nad izborom pesmi. Šli ste cez sloven­ske pokrajine, cez Argentino, povezali obe domovini in s tem pokazali te vezi, ki jih tudi skozi petje ves ta cas tako lepo gojite in pre­našate iz roda v rod. To da so bile danes na odru tri generacije tudi ni obicajno. Moram zelo pohvaliti ta mlade, s cudovitimi frizura­mi so prišle, te kitke so navdušujoce in tudi spremljevalcem, res vsem iskrene cestitke. Jaz nimam krožnika (smeh v dvorani) imam pa nekaj drugega. Seveda pesem je nekaj, kar je zelo tipicno za Slovence, kjerkoli so, del naše identitete, pesem nas povezuje.“ Zboru je izrocila posebno priznanje za neprecenljivo vlogo pri ohranjanju slovenske identitete ter za širjenje ugleda Slovenije v Argentini. Na vrsto so prišle zahvale zbora -Bogu in ljudem za vse prejete dobrote. Najprej Slo­venskemu domu, kjer zbor prepeva od leta 1960 in pa predsedniku Viktorju, ki je zboru pomagal pri organizaciji potovanj. Zahvala bivšim pevcem in pevkam ter organistkam. Višek vecera, da smo se lahko zahvalili pr­vemu dirigentu Borisu Pavšerju, ki nas je z veseljem poslušal. In vsem, ki so mu sledili. Prisotni so bili Rok Fink, Janez Mežnar, žena pok. Vinka Klemencica gospa Tatiana in hcer­ke pok. Slavka Rupnika. Vsem smo podarili spominske krožnike, ki jih je z Bajukovimi motivi naslikala Lucka Kastelic. Aplavzov v zahvalo so bili deležni tudi poslušalci, dob­rotniki in sodelavci pri pripravi koncerta, ki ga je podprl Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ker so zgodovino zbora zaznamovali trije rojstni kraji pevcev, smo podeli spominski krožnik Ireni in Gabrijelu Petkovšku, rojena v Sloveniji; Mariji Petkovšek je zibel tekla tam, kjer tece bistra Zila, vse rojene v Argentini pa najboljše zastopa Jože Skale. Praznik našega zbora je v eno družino po­vezal bratske zbore naše skupnosti. S šopki in lepimi željami so cestitale Andrejka, Marta in Helena. Slovenski pevski zbor se je iz srca zahvalil zborovodkinji Lucki Marincek Kastelic, ki z lju­beznijo vodi zbor že 25 let! Z darilcem so prišli tudi otroci. Praznovanja pa še ni bilo konec. S pesmijo Vinska so pevci nazdravili in povabili vse nav­zoce na zakusko. Dobrote, ki jih je pripravila Polona Havelka, so postregli možje in sorodni­ki pevcev. Ob torti smo zapeli Kol'kor kapljic, tol'ko let in ugasnili svecke. Nikomur se ni mu­dilo in ostali smo v prijetni družbi prijateljev in sorodnikov pozno v noc. Na ulici Ramón Carrillo je bilo še vse živahno, ko smo se polni enkratnih doživetij vracali domov. VB NAŠ POGOVOR | Dirigentka Lucka Marincek Kastelic Slovenski pevski zbor v San Martinu praznu­je svojih prvih 70 let! In tik pred slavjem smo prosili za razgovor dirigentko Lucko Marincek Kastelic. Tistim, ki je še ne poznate, na kratko pove­mo, da je Lucka sanmartincanka po rojstvu, da prihaja iz pevske družine in je ta talent posredovala tudi svojim otrokom Zofiji, Juliji in Tomiju, ki so ji vedno ob strani, prav tako kot mož Toni Kastelic. . S svetom glasbe si povezana že od mladih let, tvoja mama je bila v naši skupnosti zna­na pevka. Mami, ime ji je bilo Marija, bolj poznana kot “gospa Marinckova”, je bila med nami dobro znana sopranistka, imela je cudovit glas. Naj­raje je pela Marijine pesmi, saj je bila globoko verna. Dolgo let je pela pri zboru “Gallus”, pa tudi pri našem pevskem zboru San Martin. Poslušati jo je bil res užitek! Kot otrok sem seveda vse to malo drugace doživljala. Mama je veckrat na teden zvecer morala k vajam in takrat mi je bilo kar hudo. Saj so name pazile starejše sestre, a otrok je vedno najraje z mamo! Spominjam se, da je mama veckrat pela z gospo Rozo Golob, in ona jo je spodbujala ob vsem tem trudi, pa ji je nekoc rekla: “To tvoje delo se bo enkrat povrnilo in nekoc boš iz Ramos Mejie (tja je hodila k vajam) nekaj zelo dobrega prejela.” In kako prav je imela! Od tam je Toni, moj mož! Sama lahko recem, da sem bila po mami povezana z glasbo še pred rojstvom: ko me je cakala je mama vsako nedeljo zjutraj pela pri slovenski maši in je morala v stari sanmartin­ski stolnici hoditi po dolgih stopnicah do kora, in takrat ji je organistka Matilda Kogovšek na­povedala, da bo prav gotovo njen otrok zato celo življenje povezan z glasbo. . Kako si pa sama vstopila v ta svet? Pri nas doma je bila glasba zelo prisotna: imeli smo klavir, na katerega sem že cisto majhna zacela igrati enostavne pesmice. In ko so k nam prihajali na obisk prijatelji staršev se je vedno kdo spomnil, “Lucka, pokaži nam, kako znaš igrati na klavir!”. Moram priznati, da mi v tistih casih to ni bilo nic kaj prevec všec… No, ko so ti prijatelji bili na obisku, in to je bilo skoraj vsak konec tedna, so veliko peli! Tudi “Buenosaireški oktet”, pri katerem je pel moj brat, je imel vaje pri nas doma. Pri šestih letih sem se pa že zacela resno uciti, hodila sem k profesorici klavirja in po­lagala izpite v Conservatorio Clementi. Pa v šoli, v argentinski šoli namrec, sem imela svojo instrumentalno skupinico, jaz sem pela, predvsem argentinske folklorne pesmi. S pri­jateljico sva pa potem zaceli celo sami kompo­nirati. Spomnim se, da sva se nekoc prijavili na tekmovanje “Canción católica de San Martín”, v katerem so sodelovale vse katoliške šole iz okolice. Za najino pesem, ki sva jo sami spisa­li, sva dobili prvo nagrado! Spominjam se tudi vsakoletnih festivalov v slovenskem domu v San Martinu. Zbirali so se glasbeniki in skupine in predstavili, kar so znali. S sestro sva igrali na klavir, dvakrat sem nastopila, ce se prav spomnim, tudi brat je na­stopal. To so bili krasni koncerti! Veliko smo delali na podrocju glasbe, veliko nas je bilo otrok in mladih, ki smo se ucili instrumente, nastopali so celi orkestri! . Glasbo si izbrala tudi kot svoje poklicno delo, ali ne? Ni bilo tocno tako, glasba ni bila moja prva poklicna izbira… Prvo sem želela postati radijska napovedovalka, prijavila sem se k sprejemnemu izpitu, pa mi ni uspelo. Mo­ram povedati, da je mami bila kar vesela, ker ji tisti radijski svet ni prevec ugajal. Treba je bilo torej poiskati kaj drugega. In ker sem vedno želela delati in pomagati prizadetim, sem se vpisala na študij za profesorico za slušno prizadete in za rehabilitacijo glasu in govora. Na tem podrocju sem potem delala 6 let, a ko sva s Tonijem ustvarila družino in so prišli otroci sem službo pustila. Ko je bila Juli, naša najmlajša, v 1. razredu, sem pa za­cela poucevati petje v slovenski šoli in tudi v vrtcu v šoli Sagrado Corazón. Tako se je ne­kako zacelo, kmalu zatem sem že pri naših slovenskih sv. mašah na orglah spremljala petje, z g. Jankom Filipicem. . Kakšni so bili tvoji zacetki v sanmartin­skem pevskem zboru? Verjetno si prvo pri njem pela? Kdaj si pa v roke prijela še dirigi­ranje in vodstvo zbora? Da sem prevzela vodstvo zbora je pa brez dvoma zasluga g. Gabrijela Petkovška! Ce ima kdo kako pritožbo nad mano se mora kar nanj obrniti, saj me je on preprical, da sem zacela dirigirati! Pred mano je zbor imel že vec dirigentov in prišel je trenutek, ko se je bilo treba odlociti, da je zbor lahko nadaljeval z delovanjem. Zato sem sprejela. Od zacetka smo vadili samo za kake dolocene lokalne prireditve, za domace obletnice, pocasi smo pa zaceli hoditi tudi na slovenske proslave v druge domove. . Kako potekajo vaše vaje? Kolikokrat te­densko se zbirate, imate tudi vokalno-teh­nicne vaje? Kakšno vzdušje vlada pri vajah? Kakšni so vaši vsakoletni »redni programi«? Vadimo enkrat na teden, ko se bliža kak na­stop pa seveda dodamo vec vaj. Že vec let posvecamo prvi del tedenskih vaj vokalni teh­niki. In lep dosežek je tudi to, da je vzdušje pri vajah vedno pozitivno, veselo: pevci prihaja­jo z dobro voljo, ceprav so vsi zelo zaposleni, tudi v našem slovenskem domu jim ne zmanj­ka dela. Še posebno letos, ko praznujemo našo 70-letnico! Na našem rednem program so na prvem mestu prireditve v slovenskem domu: verski prazniki, kot je Velika noc, sodelujemo pri vsa­koletnem sanmartinskem festivalu “Ob taktu barv”, predvsem pa že 17 let organiziramo naš tradicionalni Božicni koncert. In z veseljem sodelujemo tudi pri drugih prireditvah v naši slovenski skupnosti. . Bi z bralci delila kak posebni trenutek ali anekdoto, ki ti je ostala v spominu? Ja, teh se je pa v teku desetletij kar veliko nab­ralo! Spominjam se sobotnega vecera, ko smo peli na neki poroki v San Martinu. Bila je prav slovesna ceremonija, porocal je p. Mamerto Menapace, nevesta je bila iz neke zelo znane družine. In prav tisti vecer je naš baritonistTo­ni Podržaj nastopal v Našem domu v San Justu pri “Martin Fierru”, ki ga je režiral Blaž Mik­lic. Toni je obljubil, da bo kljub nastopu pri­šel tudi na poroko, da bo z nami pel. Ceprav je kazalo, da bo to zaradi urnikov nemogoce. No, bili smo že na koru, poroka je že skoraj zacenjala, ko je Toni prihitel gor - napravljen in maskiran, kot je nastopil! Ko smo ga ta­kega zagledali smo se zaceli smejati, da nam je bilo skoraj nemogoce kaj zapeti… Toni je z nami ostal prav do zadnjega akorda Aleluje in potem dobesedno izginil, moral je nazaj v San Justo. Kasneje nam je povedal, kako so ga prestrašeno gledali iz drugih avtomobilov, ko se je peljal po Buenos Airesu… Anekdota veli­ko pove o njegovi osebnosti, kako je bil odgo­voren: obljubo je vedno držal, pa ce je bilo še tako težko. Tak je bil Toni Podržaj. . V sanmartinskem zboru redno vidimo oz. slišimo lepo število mladih glasov. Dekleta so pod tvojim vodstvom celo sestavila samos­tojno skupino Mucacas! Ali pri mladih vidiš zanimanje za zborovsko petje? In za sloven­sko glasbo? Res je v našem zboru kar lepo število mladih, dekleta so pa celo ustvarile skupino Mucacas. Pa njim le vcasih pomagam, v resnici se kar same organizirajo in zelo dobro pojejo. Imamo tudi otroško pevsko skupino Zvoncki, z njimi se vedno pripravljamo za kak nastop in vsako leto sodelujejo pri naši Božicnici. Pridni, dobri otroci so, nekateri se celo ucijo glasbo. Redno hodijo na vaje in kar užitek jih je gle­dati, njih in starše, ki vedno radi pomagajo. V njih, v njihovi navdušenosti vidim bodocnost, ker so majhni in bodo še dolgo peli. Radi po­jejo v anglešcini in, zanimivo, tudi v latinšcini. To me resnicno cudi! Z mladimi je pa seveda težje, ker so zelo za­posleni, nekateri študirajo in tudi delajo, ali pa odhajajo iz Buenos Airesa ali celo iz Argen­tine. Porocijo se, imajo otroke in takrat petje ostane ob strani, vsaj za nekaj casa. . Pevski zbor je nedvomno zelo pomem­ben dejavnik življenja v slovenskem domu v San Martinu... Kaj pa povezanost z argen­tinsko okolico? Res je, veckrat nas povabijo na razne kul­turne dogodke v okolici našega slovenskega doma. Peli smo že v UNSaM, peli smo ob 50-letnici Universidad Católica de La Plata, ki ima sedež v San Martinu, v Cine Teatro Plaza, Biblioteca Popular San Martín, v cerkvi San Isidro Labrador. Pa na potovanja ne smem pozabiti! Skupaj smo že prevozili veliko kilometrov, peli smo v Entre Ríosu, v Corrientesu, v Mendozi in celo v Braziliji! Z veseljem gremo, ko nas povabijo in vemo, da nas ljudje radi poslušajo. Vsak mesec hodim v neki “café cultural” in vedno me sprašujejo, kdaj bo naš zbor imel naslednji koncert. In potem na koncertu tudi pridejo, ceprav naših slovenskih pesmi ne razumejo. Najvec odziva pa ima naš vsakoletni božicni koncert, ki je odprt za argentinsko publiko. In publika pride na koncert, ker je to zanje priprava za božic. . Zbor je dosegel castitljivo 70. obletnico. V 7. desetletjih je skozi njegove vrste verjetno šlo lepo število pevcev... Ja, predvsem na zacetku, v prvih casih, je bil zbor zelo številen. Veliko se je v tem casu zgo­dilo in ni bilo vedno lahko. Vedno pravim, da je naš zbor rezilienten, kar nekajkrat je bilo treba hude trenutke preboleti in nadaljevati. Odkar vodim zbor so nas za vedno zapustili trije pevci: Veronika Petkovšek, Lojze Tašner in Toni Podržaj. A treba je nadaljevati. In tudi ko se pridružijo novi pevci je to vsakic nov zacetek! Ker za težkimi doživetji pridejo tudi tisti lepi, veseli trenutki, ki smo jih skozi leta veliko doživeli! Moram reci, da imamo lepo skupino ljudi, imamo zelo dobre pevce in tudi druge, ki se morajo bolj potruditi, ker je tudi pri petju tako, da nekatere bolj stane. . A v današnjem casu smo ljudje pri 70 letih še mladi in pogumno gledamo naprej ter ku­jemo nacrte... Kaj pa vaš sanmartinski zbor, kako ti, kot dirigentka, gledaš v bodocnost? Osebno nerada delam dolgorocne nacrte. Raje naredim nacrt za leto, in ce je mogo­ce se izvede. Življenje nas je naucilo, da vse naredimo pocasi, korak za korakom. Pri delu prosim Boga, naj mi pokaže pot in vedno sem cutila, da se to zgodi, da nas spremlja. Dela in projekti se nam tako kar nabirajo, nikoli nam jih ne zmanjka. Vedno se pojavi kak nacrt in komaj ga zakljucimo je treba kaj novega za­ceti. Zato ne skrbim prevec na bodocnost. Zaenkrat nas po praznovanju 70-letnice caka božicni koncert, potem nam bo Bog že poka­zal, kako nadaljevati. . Ko že zakljucujeva ta pogovor, kaj bi še rada sporocila bralcem, predvsem seveda tistim, ki ljubijo petje? Za konec še besede zahvale: najprej moji dru­žini, tisti prvi: mami in ocku, ki bi danes goto­vo z veseljem gledala, kako skupaj delamo, pa bratu in sestram. In potem moji družini, ki sva jo ustvarila s Tonijem, ponosna sem nanje! In koncno moji tretji družini, našemu pevskemu zboru: skupaj smo doživeli veliko lepih in tudi težkih trenutkov, ki smo jih skupaj premostili -kot prava družina. In skupaj hodimo naprej! Za vse to sem hvaležna. . Lucka, prisrcna hvala, cestitke za vse do­seženo in seveda veliko energije in uspehov še za naprej! Mariana Poznic Prvi akordi Zacetek sanmartinskega zbora je zelo za­nimiv. Pobudo zanj je dal svétnik Karel Škulj. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1948, je imel v sanmartinski cerkvi prvikrat mašo za Slovence. Po maši je rekel rojakom: “Lepo je bilo, kajne? Pri prihodnji maši pa moramo imeti že tudi slovensko petje.” Te besede so našle takoj velik odmev v srcih nekdanjih pevcev in pevk iz barleškega in tranijskega taborišca. Spomnile so jih, da so se že na ladji dogo­vorili, da bodo tudi v Argentini peli. Zato so prosili svojega nekdanjega zborovodja Borisa Pavšerja, da bi vodil petje pri slo­venskih mašah v San Martinu. Z zacetku septembra 1948 je zbor pod vodstvom Bo­risa Pavšerja zacel peti pri slovenski maši v San Martinu. Na orglah ga je spremljala Matilda Kogovškova. Dokler Slovenci v San Martinu še niso imeli svojega skupnega doma, je pevski zbor imel vaje v prostorih sanmartinskega župnišca, v župnijski dvorani v Villa Bosch in v hiši gospoda Pavlovcica. Poleg cerkvenega petja pa je zbor pricel v svoj spored vkljucevati svetne pesmi in nastopati tudi na raznih slovenskih prire­ditvah, kulturnih in zabavnih. Zborovo de­lovanje se je razširilo tudi na druge okraje. Prvi zunanji nastopi so bili latinska maša v okraju La Boca, cerkveni koncert v Villli Adelini, Slovenski božic v cerkvi v Ciudade­li, predvsem pa je poživljal s svojim petjem prireditve Škuljeve Slovenske besede. Prilo­žnostno je pel pri slovenskih mašah v župni cerkvi v Floridi. (Letopis slovenskega glas­benega življenja v Argentini) V sozvocju Ko so Slovenci v okraju San Martín leta 1960 prišli do lastnega doma, so se zace­le pevske vaje v tem domu. Z njim je zbor vseskozi sodeloval na vseh verskih in kul­turnih prireditvah. Na letnem programu se vrstijo velikonocna sv. maša, obletnica ustanovitve sanmartinskega doma, domo­branska proslava, žegnanje ob obletnici prve slovenske maše, kulturni vecer Ob taktu barv in božicni koncert. Zbor je s pe­smijo že veckrat pozdravil cenjene goste iz Slovenije, in sicer nadškofe, državne se­kretarje, ministre, veleposlanike, kulturni­ke, gostujoce oktete in zbore. S krajevnimi zbori naše skupnosti je pel na slovenskih dnevih, na srecanjih Buenos Aires celebra Eslovenia in pri zahvalnih mašah v bueno­saireški stolnici. Na raznih zborovskih srecanjih ali ob kaki predstavitvi slovenske skupnosti je slovensko pesem predstavil tudi argentinski publiki. Z motom S pesmijo od srca do srca pa je slovenske melodije ponesel v Brazilijo, Mendozo, Corrientes in v mesto Paraná. Danes v sozvocju prepevajo kar tri gene­racije, ki spoštljivo sprejemajo in negujejo bogato glasbeno izrocilo prednikov. Ljube­zen do petja je od mame gospe Mimi po­dedovala Lucka Marincek Kastelic, ki zbor vodi in spremlja na orglah 25 let! V reperto­ar uvršca tudi argentinske in mednarodne skladbe, ki se jih pevci in pevke lotevajo na rednih vajah v pevski sobi Sv. Cecilije. O zborovem delovanju porocajo v tedni­ku Svobodna Slovenija, v reviji Duhovno življenje, na radiu Ognjišce. Slike in zvocni posnetki so nam dostopni na spletu. O dru­žinskem in prijateljskem razpoloženju med pevci pa najbolje vejo le oni, ki jih druži ve­selje do petja. Pod vodstvom Slovenski pevski zbor San Martin je pel pod vodstvom požrtvovalnih zborovodij, ki so zboru z ljubeznijo posvetili svoje glasbene talente. Prvemu zborovodju Borisu Pavšer­ju so sledili Vinko Klemencic, Martin Duh, Slavko Rupnik, Rok Fink, Janez Mežnar, Luc­ka Kralj Jerman, Jože Omahna in Lucka Ma­rincek Kastelic. Zbor so na orglah spremljali Matilda Ko­govšek, Marjeta Smersu Boltežar, Marta Dimnik, Anica Jenko, Lucka Marincek Kas­telic in Anka Savelli Gaser ter argentinski glasbeniki. V pesmi smo doma • Soprani: Ivanka Dimnik, Marjeta Gerkman, Juli Kastelic, Irena Škulj Petkovšek, Marija Petkovšek, Cami Santana, Marta Škulj, Silva Tašner • Alti: Magdalena Koprivnikar Belec, Luci Dimnik, Sofi Kastelic, Gabriela Leber Marolt, Vera Breznikar Podržaj, Maru Santana Smersu, Mirjanka Voršic Truden • Tenorji: Janez Filipic, Jože Skale, Sebi Skale, Lucka Smersu, Marko Škulj • Basi: Pablo Jerman, Gabrijel Petkovšek, Toni Podržaj, Niki Štumberger, Niko Žagar • Zborovodkinja: Lucka Marincek Kastelic MENDOZA | Dan ockov in mamic V nedeljo, 28. oktobra 2018, so osnovnošolci otroškega tecaja pripravili zelo lepo priredi­tev na cast ockov in mamic. Najprej je Zofija Hirschegger Šmon prebrala sledeco pesmico, ki jo je napisala bivša uciteljica Lencka Božnar kot uvod za odrsko predstavo: Bodite prav prisrcno pozdravljeni, ki sem ste na praznik družinski prišli, da staršem bi se poklonili, hvaležno se jim zahvalili, za vso ljubezen, za dar življenja in skrbi, ki svojim ot­rokom posvetili ste jih, saj za vse nebeški Oce ve. Zato naj vse dobro vraca, vse v nebesih obilno poplaca in blagoslov na Vas naj rosi, še mnogo, mnogo dni. Kot vsako leto tudi sedaj, bodo vsi otroci našega tecaja nastopili, ko pra­vljico o »Povodnem možu« bodo uprizorili. O možu, ki družinskega življenja ne pozna, zato ne uživa veselja pravega. Sedajle pa pozor, posluh! Le tiho poslušajmo vsi, kaj se v pravlji­ci zgodi. Prihodnje leto, ce Bog da, se spet sni­demo na praznik ta. Nasvidenje, nasvidenje! V prvem dejanju: Oce pride domov in ga otroci pozdravijo in ga vprašajo, ce je kaj prinesel. On odgovori, da danes nic, saj ni dobil dela in tako se otroci hitro ponudijo, da bo vsak skušal pomagati s kakšnim opravilom. Jurcek gre na ribolov v reko, kjer je bil mo­can naliv. Vsi nagovarjajo fantka, naj ne skoci v vodo, ker je nevarna za njega. V drugem dejanju: Ko se zastor odpre se pokaže speci otrok na postelji, ob njem pa pet vil, ki pripovedujejo, da Povodni mož ni pustil, da bi decek utonil, ker se pocuti zelo osamljenega. Vse bogastvo mu ne zadostuje! Povodni mož poklice slugo in ga prosi, naj decku nese srebrne igrace. Ko se otrok zbudi vrže igrace proc in joce. Nato ukaže slugi, naj V soboto, 6. oktobra, se je slovenska mladina udeležila argentinskega nacionalnega roma­nja v Luján. Že sedem let se kot skupina napotimo k naši materi Mariji. Kar je za mladino zacelo kot iz­ziv leta 2013 je danes dogodek, katerega se udeleži veliko ljudi. Letos se je pridružilo okoli 130 oseb slovenske skupnosti, med njimi od­rasli, mladi, in mladci in mladenke. Romarji in oporna skupina smo se zbrali v soboto zgodaj zjutraj v Slomškovem domu. Po božjem blagoslovu, ki nam ga je posredoval g. Franci Cukjati, smo ob 8.30 zaceli hoditi. Ge­slo “Mati, daj nam moci, da se združimo kot bratje” nas je spremljalo skozi vso pot. Ustavili smo se na treh postajah: v Merlo, La Reja, in General Rodriguez. Tam smo romarji izkoristili priliko za kratek pocitek in pridobi­vanje moci. Oporna skupina je bila na razpo­lago, nas ozdravila in spodbujala za naprej. Na teh postajah in med potjo smo imeli tudi priliko za molitev, pesem in razmišljanje. Skozi cel dan smo premišljevali o našem odnosu s samim seboj, z bližnjim, z našo mamo Marijo in z Bogom. Razmišljali smo o tem, kaj daru­jemo naši materi, za kaj se ji zahvalimo, kaj jo prosimo, zaradi cesa prosimo odpušcanja. Po dolgem dnevu hoje, molitve, pogovora, pesmi in združenja z brati-romarji smo prispe­li do cilja. Ob 22. uri smo se utrujeni udeležili svete maše na trgu pred lujanskim svetišcem, pri kateri sta somaševala g. Toni Burja in g. Robert Brest, ki sta z nami hodila in nas spre­mu prinese še zlate igrace, a ko jih otrok za­gleda spet zajoce. Povodni mož ga spet vpra­ša, zakaj joce in Jurcek mu odgovori, da se mu toži po bratcih in sestricah. Povodni mož sku­ša še enkrat potolažiti otroka in mu ponudi vse bisere, kar jih ima. A Jurcek še vedno joce in pove vsem, da so bolj kot biseri in kot celi svet bolj važni oce, mati in družina. Povodni mož koncno sprevidi, da ga s svojim bogastvom ne more prepricati. V tretjem dejanju: Jurcek leži na bregu in se prebudi. Nato vsta­ne in hitro ves vesel stece domov. Vsi se zelo veselijo, da se je vrnil živ in zdrav. Povodni mož gleda skozi odprta vrata in spozna, kateri je Jurckov zaklad in da je to edino pravo bogastvo. Na koncu igre smo vsi z veseljem ploskali otrokom, ki so tako lepo in korajžno zaigrali to zanimivo in poucno igro. Ponosni smo tudi na uciteljice in ucitelje, ki so naše otroke tako lepo naucili to igro. Potem so vzgojitelji dali šopke rož vsakemu ucencu, ki so jih potem poklonili svojim staršem. Razveseljivo je tudi to, da je letos nastopilo vec kot 40 otrok in je bila dvorana polna staršev in sorodnikov. mb mljala skozi celo pot. Po koncani sv. maši smo se mladi skupaj vrnili z avtobusom v Slomškov dom. Vsako leto nas Marija iz Lujana na novo pre­seneti s povabilom. Cudovito je videti toliko mladih iz cele Argentine, usmerjenih k iste­mu cilju. Romanje je izkušnja globokega raz­mišljanja in združenja z Jezusom in z brati. Je tudi analogija naše, osebne in skupne, verske in življenjske poti. Rade bi se v prvem mestu zahvalile Mariji, naši nebeški materi, ker nam nudi priliko, da ahko romamo k njej in se lahko vedno k njej zatekamo. Prav posebno se tudi zahvaljujemo duhovnikom, ki so nas spremljali na tej poti. Hvala lepa oporni skupini, ker je njihovo da­rovanje in trud zelo pomembno. In koncno hvala tudi centralnemu odboru za sodelova­nje pri organizaciji in vsem, ki so se našemu romanju pridružili. Sofi Hernandez in Nadia Jakoš 44. PEŠ ROMANJE MLADIH K MARIJI V LUJÁN 62. OBLETNICA NAŠEGA DOMA V SAN JUSTU | Dopoldanski program Ko imamo v družini praznovanje, se vsi cla­ni tega veselimo. Srecni smo, ker ob pripravi obujamo vrsto spominov na preživete trenut­ke. Tako se godi tudi v Našem domu, druži­na družin, ki že praznuje 62 let in se dan za dnem veca. S skupnim ciljem - ohraniti vero, materin jezik in slovensko kulturo - so se naši predniki iz vsega zacetka trudili, pogumno de­lali in se žrtvovali. Njihov zgled nas je skozi vsa ta leta usmerjal na pravo pot in postal trdni temelj za bodoce rodove. Iskrena hvala iz srca in Bog jim placaj! V nedeljo, 14. oktobra, smo se udeležili slavja, ki se je zacelo v gornji dvorani Naše­ga doma z zahvalno sveto mašo. Daroval jo je msgr. dr. Jure Rode, somaševal pa je lazarist g. Toni Burja. Daritev je bila namenjena po­sebno za žive in rajne rojake iz okraja ter za pokojne predsednike. Ob oltarni mizi se je zbrala lepa skupina mi­nistrantov, procesija majhnih otrok, mladih in tudi starih staršev, lepo oblecenih v narodnih nošah. Skupaj z njimi sta bili prisotni zastavi naših dveh domovin, simbol pripadnosti in ljubezni do Argentine in Slovenije. Duhovnik je poudaril pomembni dogodek za vse argen­tinske kristjane, ki smo na ta dan praznovali in pocastili misijonarje ter se razveselili ob kano­nizaciji papeža Pavla VI in misijonarke Nazarie March Mesa, iz reda “Misioneras de las Cruza­das de la Iglesia”. Med obredom je napovedoval Erik Oblak. Berili sta prebrala krajevni predsednik, g. An­drej Mehle ter mladinski predsednik, Nace Kr­žišnik; psalm pa voditeljica Balanticeve šole, ga. Irena Urbancic Poglajen. V pridigi nam je g. župnik priporocal, naj se obrnemo na tri vrednote in se jih držimo kot sklep-navodila za življenje: MODROST, da bi spoznali in spre­jeli božjo voljo; ISKRENOST pred Bogom, pred sabo in med seboj; in UBOŠTVO v zemeljskih dobrinah, da bi lahko resnicno cenili nebeš­ke. Vsako izmed misli je izvrstno razložil in nas spodbudil, naj jih zvesto gojimo. V imenu vseh navzocih je Katja Urbancic prebrala prošnje našemu nebeškemu Ocetu. Pri darovanju sta botra Našega doma, ga. Mici Malavašic Casullo in g. Janez Kržišnik, prib­ližala k oltarju kruh in vino za evharistnicno skrivnost. Kot vsako nedeljo, smo si kot bratje in sestre podali roke in izrekli pozdrav miru. To naj bi imelo poseben pomen za nas, ker oživlja naše skupne vezi in nas spominja na našo dolžnost, da z združenimi mocmi naprej delujemo. G. Toni Burja je mladim poudaril važnost tega trenutka z lepimi besedami. Med mašo smo bili pocašceni z ubranim pet­jem Mešanega pevskega zbora San Justo, ki ga vodi profesorica Andrejka Selan Vombergar. Polni božjega duha in z blagoslovljenimi srci smo nadaljevali z našim slavjem. Pomaknili smo se na dvorišce, kjer je napovedovalka Katerina Javoršek prisrcno pozdravila rojake in goste in jim izrekla dobrodošlico. Po po­nosnem petju argentinske in slovenske hi­mne smo s toplim aplavzom poslovili zastave in narodne noše. Predsednik g. Andrej Mehle je izrekel cuteco zahvalo našim prednikom in spregovoril spod­budne besede vsem odsekom Našega doma. Omenil je tudi skupine, ki letos praznujejo okrogle obletnice in so zaradi tega vredne po­sebnega priznanja. Zelo prisrcno in ljubeznivo se je zahvalil našim mladim in jim cestital za izvrstni mladinski dan, ki so ga pripravili pred mesecem dni. Nato je naš dušni pastir blagoslovil jedila, ki so jih pripravile skrbne roke naših clanov. Po okusno domacem kosilu - sad truda, dela in prevzete odgovornosti - smo se vsi zahva­lili pridnim kuharicam: gdc. Marjani Lipušcek, ge. Moniki Keršic Rovan, ge. Anici Erjavec, ge. Moniki Oblak Lammana in ge. Cilki Bregar Bruno. Navdušeno smo zaploskali možem, ki so na žaru pripravili izvrstno meso. Ti so bili g. Gabi Zupanc, g. Pavli Malovrh, g. Pavel Zafra, g. Luka Štrubelj in g. Ivan Malovrh. Mocan aplavz so želi tudi mladi, ki so nam skrbno in obilno postregli. Letos smo se tudi veselili povecanja naše že velike sanhuške družine. Sprejeli smo lepo število novih moci, katerih vecina že od otroštva zahaja v Naš Dom in aktivno so­deluje v raznih dejavnostih. Sprejem clanov je pricela tajnica Metka Malovrh Scopel, ki je prebrala castne dolžnosti in pravice. Kar 27 mladih je bilo poklicanih na oder, da so prejeli spominsko diplomo iz rok predse­dnika v spremstvu odbornikov. Vclanjeni so bili: Aleksandra Bergant, Danilo Bonino, Ludmila Ivanna De Luz, Leila Erjavec, Katja Fekonja, Natalija Javoršek, Pale Kržišnik, Mi­kaela Malovrh, Pavel Malovrh, Marija Pavla Mehle, Tomaž Miklic, Cintija Oblak, Niko Ob­lak, Marija Cecilija Pavšer, Gabrijel Ravnik, Luka Ravnik, Avguštin Rovan, Gabrijel Sil­vero, Nadja Smrdelj, Kristian Šenk, Lucijana Trpin, Jana Urbancic, Katja Urbancic, Matej Urbancic, Milenka Urbancic, Pavla Urbancic in Milena Zupanc. Skupna slika novih clanov je bila res zani­miva, saj je postala živ dokaz stalne rasti in vztrajnosti doma. Prisrcna zahvala gre Barbari Kržišnik, ki je prevzela odgovornost fotografi­ranja, in s tem poskrbela, da bomo ohranili ta dan v najlepšem spominu. Ker je ura že napovedovala popoldanski pro­gram smo bili povabljeni v dvorano, da bi uži­vali predstavo igre “Crna komedija” v izvedbi Gledališke skupine Našega doma, v režiji gdc. Ivane Tekavec. Veronika Urbancic Erjavec Lepo je sprejeti obiske, tako doma kot v sku­pnem Domu! Predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Ko­mar je izrazil lepe želje Domu in se zahvalil za skupno delo in pomoc pri Zedinjeni Sloveniji. Veleposlanica Republike Slovenije, ga. Ja­dranka Šturm Kocjan, ki je tisto jutro spre­mljala slovensko olimpijsko delegacijo, je v svojem nagovoru naredila paralelizem. Bila je ponosna nad delegacijo slovenskih špor­tnikov, ki so se nahajali v Buenos Airesu na Olimpijskih igrah, ker si je Slovenija tisto ne­deljo priborila dve zlati kolajni. Prav tako je bila tudi ponosna na sanhuško družino, ki že dvainšestdeset let raste na argentinskih tleh. Poudarila je vidnost, da Slovenijo postavlja­mo višje in vztrajamo v slovenskem duhu. To je bil tudi eden od razlogov, zaradi katerih je gospa Veleposlanica s posebnim priznanjem iz maticne domovine ob njegovi osemdese­ življenje pevskemu delu v San Justu. Prisotna publika je z veseljem zaploskala jubilantu. Sledil je slavnostni govor dr. Helene Jaklitsch, ki je že bil objavljen v prejšnji številki casopisa. Nato je bila na vrsti veseloigra v izvedbi san­huške igralske skupine pod režijo gdc. Ivane Te­kavec. »Crna komedija« je delo angleškega pi­satelja Petra Schafferja. Predstava je napisana tako, da se izvede pod reverzno svetlobno she­mo: igra se odpre na temnejši stopnji. Nekaj minut kasneje nastane kratek stik in takrat se scena za gledalce razsvetli, da se znaki in zna­cilnosti oseb razkrijejo v »zatemnitvi«. V tre­nutkih, ko se v zgodbi na odru prižgejo vžigalice ali baterije, se pa gledalcem luci zatemnijo. Brindslej Miler je mladi kipar, ki želi ume­tniško napredovati. Brindslej in njegova nova zarocenka Karol Melket sta si kar brez dovoljenja izposodila dragoceno starinsko pohištvo iz stanovanja soseda Harolda. Že­lela sta namrec napraviti dober vtis staremu kolegu iz skupine umetnikov, gospodu Bam­bergerju. Bamberger naj bi prišel pogledat Brindslejevo delo in Karolovega oceta pol­kovnika Melketa. Ravno ko zmanjka elektrike se Harold vrne, prav takrat se pa tudi prikaže Klea, Brindslejeva bivša zarocenka. Stvari se nesrecno zapletejo za Brindsleja. Dolgo vlogo Brindsleja Milerja je Ignacij Mehle prepricljivo lepo in gladko izpeljal do konca. Njegova zarocenka Karol, Nati Javoršek, ga je spremljala s svežim in simpaticnim igra­njem. Vlogo njenega oceta, strogega polkovni­ka Melketa, je prevzel Claudio Selan: to je bil resen, strukturiran vojak, ki je bodocega zeta malo trdo držal v šahu. Zgodbo je obogatila Marta Petelin z igranjem gdc. Furnivalove, ki je v zmedi teme zamešala kozarce in namesto limonade popila neko alkoholno pijaco. Tista kapljica se ji je odlicno podala v vlogi. Saj smo tako odkrili hudomušno igralkino plat! Prijatelj in sosed, Harold Goringe, nam je v igranju Matjaža Oblak razkril nove igralske poteze: ravnal je refinirano celo takrat, ko je bil jezen. Nepricakovana Klea, v izvedbi Mikaele Puntar, nas je veselo presenetila. Igrati dve osebnosti v eni igralki ni lahka stvar! Klea je postajala bolj in bolj resna, ko je razumela Brindslejevo laž; obenem pa izvrstno speljala humoristicno vlogo stare Brindslejeve cistilke z gorenjskim naglasom. K zmedi je pripomogel elektricar Lovrenc To­maževic v igranju Franca Schuppanzigga. Svo­je globoke »filozofske« misli je podajal tako, da so ga Brindslej in vsi ostali zamenjali za nestrpno pricakovanjega in svetovno znanega umetnika Jureta Bambergerja, ki ga je elegan­tno zaigral Martin Selan. Cestitamo režiserki za lepo izpeljano igro in jo bodrimo še za naprej! Bog naj ji da veliko energije, dobre volje in originalnih idej, da bo publika lahko še naprej uživala predstave na odru Frida Beznika. Ravno tako spodbujamo mlade in ne tako mlade igralce, ki darujejo svoj cas, naj nadaljujejo z ustvarjanjem kul­turnega dela v naši skupni hiši. Trema lahko vsakega iznenadi! Hvaležni smo šepetalkama: Nežki Lovšin Kržišnik in Berni Juhant Rovan, ki sta spretno ugotovili potrebe igralcev. Zahtevno delo organizacije mikrofonov je odlicno izpeljala Lucka Bergant Uštar. Scenski prostor v zamisli g. Toneta Oblak sta pripravila Claudio Selan in Pablo Zafra s po­mocniki. Luci in zvok sta bila pod komando Erika Oblak in mladih pomocnikov. Za maskiranje in s tem karakterizacijo vlog je odlicno poskrbela Veronika Malovrh. Ravno tako so važne tudi urejene priceske, za katere je bila odgovorna Ana Clara Zafra Štrubelj. Rekvizitke in kostume sta imela na skrbi Iva­na Tekavec ter Lovrenc Tomaževic. Zahvala naj gre tudi družinam te igralske skupine, saj so stale ob strani skozi ves proces ucenja, vaj in ob celotnih pripravah. Po igri smo nadaljevali prijeten klepet ob pogrnjenih mizah in okusnik dobrotah, ki so nas cakale na dvorišcu. Mnogo pa se jih je zavrtelo ob prijetnih zvokih Ansambla Baires Polka. Vracali smo se domov z zavestjo, da je lepo, ko delamo skupaj; še lepše pa ko ohranjamo dar slovenstva, ki nam je bil zaupan. ca. aj IN MEMORIAM | Katarina Grintal Bajuk »In obrisal bo vse solze z njihovoh oci in smrti ne bo vec« (Raz. 24,4) »Sporocamo žalostno vest, da nas je zapus­tila ljubljena mati in babica Katarina Bajuk. Pogreb bo v družinskem krogu«. Tako so nam sporocili hcerke in sin iz Ljubljane. Umr­la je 17. oktobra 2018. Poznali smo in že vsi sprejeli božji nacrt; njeno življenje na zemlji je bilo dopolnjeno. Kljub vsemu nam je zmanjkalo besed! Na ljubljanskih Žalah je v soboto, 20. okto­bra, c. g. Anton Štrukelj vodil pogrebno sve­canost. Pokojno Kati sta pred oltarjem poslo­vila zeta Francisco Parodi in Igor Sencar. Ves potek intimnih dogodkov, tišina in raz­mišljanje, kako je Gospod v svoji previdnosti vse cudovito izpeljal nam je vsem v tolažbo in upanje. Kati naj s svojim Andrejem uživa vecno Lju­bezen! Prisrcna zahvala vsem sorodnikom, znan­cem in prijateljem v Sloveniji in Argentini za molitve, socustvovanje in iskreno podporo. Prisluhnimo besedam Igorja Sencarja. Božidar Bajuk Katarina Bajuk se je rodila leta 1942 v Vrhovljah. Bila je stara tri leta, ko so se nje­na oce Luka Grintal in njegova žena Ana s te­daj tremi hcerkami - Cvetko, Kati in Mici - in širšo družino umaknili pred svobodo, ki jo je ponujal komunisticni režim. Tako kot številne druge slovenske družine so odšli cez mejo v Avstrijo. Tam so živeli v begunskem tabo­rišcu, dokler niso s številnimi slovenskimi družinami, med katerimi je bila tudi družina Bajuk, odšli v Argentino. Gospa Katarina je odrašcala v Mendozi, v veliki družini sedmih otrok in v slovenskem domu, kjer je bila v casu svoje mladosti zelo aktivna. Z Andrejem Bajukom, s katerim se je porocila in ustvarila družino, sta se spoznala že zelo zgodaj in odrašcala v isti skupnosti. V Mendozi je po študiju postala profesorica anglešcine. Skupna življenjska pot je Katari­no in Andreja zaradi njegovega podiplomske­ga študija vodila v Združene države, najprej v Kalifornijo in po tem, po krajši vrnitvi v Argentino, nazaj na vzhodno obalo ZDA – v Washington, kjer sta skupaj z otroki Tatiano, Andrejem in Natašo živela celih 20 let. Dom in družina, ki sta ju ustvarila, je bila tesno povezana s širšo družino, ki je živela v Argentini. Otrokom sta posredovala mocen obcutek pripadnosti družini. Tudi v Washing­tonu je bila družina povezana s slovensko skupnostjo in tako je bilo tudi drugod, kamor koli ju je že zanesla pot. Življenje ju je pocasi pripeljalo nazaj v Evro­po. Najprej leta 1994 v Pariz ter tudi, v letu 2000, nazaj v Slovenijo, kamor sta se vrnila za stalno, 55 let po odhodu njunih družin. Življenjska pot družine, v kateri je odrašcala Katarina, je bila polna raznih, ne ravno lahkih izzivov. Na novem kontinentu, v neznanem okolju, v tuji kulturi je bilo potrebno zaceti živeti prav od zacetka, »iz nic«. Življenje ni bilo lahko, potrebna je bila marljivost, pa odrekanja in trdo delo. Sledil je študij, pa potem na neki nacin izguba nove domovine, ko je po vojaškem udaru za moža Andreja sledila prepoved, da bi opravljal svoj poklic profesorja ekonomije. Znova je bilo potreb­no zaceti od zacetka, tokrat v ZDA. Ob skrbi za dom in družino je v Ameriki nadaljevala in nadgradila tudi svojo poklicno pot s podi­plomskim študijem španske književnosti in postala uciteljica španšcine. Velike razdalje, ki so locevale širšo družino in so s selitvijo v Pariz in nato v Ljubljano le še narastle, je Katarina premošcala s svojo skrbjo, predanostjo, požrtvovalnostjo. Tista najbolj razpoznavna nit, iz katere je stkana življenjska pot gospe Katarine, je lju­bezen do družine, ki je temelj za dom, kjer­koli že je bil, ob mocni povezavi z družino po svetu in pripadnost širši slovenski skup­nosti. Ta njen tako znacilni etos pa ni zgolj stvar znacaja. Na misel mi pride pricevanje Britanca Johna Corsellisa, ki je kot humani­tarni delavec delal v begunskih taborišcih na Koroškem. Iz svojih neposrednih izkušenj s Slovenci je zapisal tudi tole: »Obcudujemo vašo visoko kulturo, ljubezen do reda, odlic­no vzgojo mladine, njeno poštenost in visok nravni nivo.« To je skorajda tako, kot da bi brali misli o Slovencih, ki jih je dobrih 120 let pred tem zapisal Charles Nodier, francoski pesnik pisatelj, leksikograf, prirodopisec in urednik, velik poznavalec slovenstva v casu ilirskih provinc: » ... to je bilo ljudstvo brez morilcev, tatov, zlobnežev, najboljši zbor dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo: tisti, v krogu katerega bi clovek rad umrl.« Ali je v teh mislih prisoten kancek idealiza­cije, za naše premišljevanje ta hip niti ni po­membno. Katarina je bila v begunskem taborišcu še premlada, da bi obiskovala šolo, a pripomniti velja, da so Slovenci že tedaj, v taborišcu, sre­di hude stiske in žalosti, organizirali svojo šolo. Organizator je bil oce njenega bodocega tas­ta, ravnatelj klasicne gimnazije, Marko Bajuk, tam pa je pouceval tudi njen bodoci tast, Boži­dar Bajuk. Da so prišli do prepotrebnih šolskih knjig, pa je med drugim nekaj drznih mlade­nicev tvegalo gotovo smrt -ponje so skrivaj odšli nazaj, v Slovenijo, in jih srecno prinesli v taborišce. Kdor je tedaj opravil gimnazijo, je imel zaradi verodostojnosti programa, ki so ga zasnovali, in ugleda ravnatelja Marka Bajuka, s strani nadzornih oblasti nad okupacijskim obmocjem priznano maturo. To je širše ozad­je, ta kultura, ki je prevevala svet, iz katerega izhaja gospa Katarina. Ko premišljujemo o njeni življenjski poti, ne moremo, ne da bi se ob tem poklonili kultu­ri, ki jo je oblikovala, ki jo je ona vzljubila in živela ter jo predajala naprej, saj je cutila, da je polna smisla, ki daje življenje, ki ga je daja­lo tudi v najtežjih okolišcinah. Tudi zato pra­vimo, mi, ki smo tu zbrani ob tem slovesu: naša Kati. Ne gre le za prisrcno domacnost med sorodniki in prijatelji. Ne, tokrat vemo, da gre za nekaj globljega. Pot vsakega clo­veka je sicer enkratna, edinstvena in nepo­novljiva. A kljub temu je v tistih najglobljih, najosnovnejših potezah to cloveška pot. To je namrec pot, ki vodi skozi temeljna vpraša­nja našega bivanja, ki je izziv za naš odnos do življenja, do sveta, do bližnjih, do skupnosti, ki nas je oblikovala, v kateri živimo in kateri pripadamo in nenazadnje, ki predstavlja iz­ziv do tistih temeljnih vprašanj, ki presegajo naše izkustvo, ki segajo onkraj zmožnosti, ki so nam dane kot koncnemu bitju, a ki so najpomembnejša vprašanja našega bivanja. Nacin, kako nekdo prehodi svojo življenjsko pot lahko navdihuje in služi kot zgled, lahko ustvarja kulturo, ki hrani življenje in mu daje vsestransko rast. In to, kar imenujemo clo­vekova usoda in kar odraža ne le splet oko­lišcin, ampak zadržanje konkretnega cloveka do teh okolišcin, njegove odlocitve in izbire, je lahko nekaj, kar zaradi plemenitosti obcu­dujemo, nekaj, s cimer se morda lahko po­osebimo, nemara pa v tem prepoznavamo tudi svojo usodo. Begunska pot njene družine je tudi podoba težke usode, bolece zgodovine slovenskega naroda. In kakor lahko ob njeni vrnitvi v Slo­venijo po eni strani uzremo ne le vsega spo­štovanja vredno osebno odlocitev, ampak -vsaj nekateri - tudi upanje, ki ga prinašajo casi, ki so sploh omogocali takšno odlocitev, lahko po drugi strani ob sicer nedvomnih uspehih, a zaradi mnogih trpkostih, ki sta jih po svoji vrnitvi z možem Andrejem morala trpeti, bolece prepoznavamo krhkost tega upanja in totalitarno poškodovanost našega tu in sedaj. Po smrti moža si je Kati prizadevala, da bi se ohranil spomin na njegov trud za naše skup­no dobro. V svoji plemeniti diskretnosti je izkušala, kako silno redki so bili trenutki pie­tetnega, neoportunisticnega, blagohotnega, pravicnega spomina. Naša Kati se je predla­ni, prvic po moževi smrti, vrnila v kraje, kjer je odrašcala, v Argentino. Tja je tudi odšla, da je prevzela posmrtni castni doktorat za moža, ki mu ga je podelila univerza, na kateri je študiral in v kateri, po vojaškem udaru, ni smel poucevati. Bog ve, kako je to vzradostilo njeno ljubece srce. Sedem mesecev kasneje, ravno ob prihodu na srecanje z delom druži­ne v Washingtonu, je na pregledu izvedela za svojo hudo diagnozo. Kljub težki prognozi se je borila in ko so se terapije v ZDA zakljucile in ni bilo mogoce nicesar vec narediti, se je vrnila domov, kamor si je neizmerno mocno želela in kjer smo jo spremljali do njenega zadnjega dne. Naša draga Kati je dokoncala pot svojega zemeljskega življenja na predvecer obletnice rojstva njenega ljubljenega moža Andreja in godu njenega oceta. V miru je koncala svoj zadnji, najtežji del poti. Ko se v žalosti sprašu­jemo, kaj sedaj? kje si?, smo hvaležni, da nam je dano pricevanje, kako je nekdo lahko tako vprašal samega Gospodarja življenja, namrec Tomaž, ko je našega Gospoda vprašal, kam gre in se potožil, da ne more s svojimi tovariši vedeti, kam da gre in da prav tako ne more ve­deti za pot, ko jim je bil rekel: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« In na Tomaževo vpraševanje je Gospod odgo­voril: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihce ne pride k Ocetu razen po meni.« (Jn 14, 3-6) V življenju naše drage Kati je bilo toliko ple­menitosti, dobrih del, spoštovanja vrednot in življenja iz njih, ki je dajalo življenje in življe­nju smisel in veselje, ljubezen, zvestobo tudi v najtežjih trenutkih in ki je omogocalo tudi oporo za izbiro težjih poti in dela ne zgolj zase in svojo družino, ampak tudi za skupno dobro, da mi, ki smo tu zbrani, cutimo, da je to tista pot, ki vodi k Ocetu, k samemu viru neminlji­vega življenja. Hvaležni smo za zgled, ki nam ga daje njeno življenje. Naj jo Stvarnik usmi­ljeno in dobrotljivo sprejme. Z žalostjo v srcu, da je odšla, z veliko hvaležnostjo, da nam je bila dana in z globokim in trdnim upanjem, da vemo, kam vodi njena pot, Vam jo izrocamo v Vašo molitev v trdnem upanju in veri, da že sedaj predokušamo tisto, kar nam je pripravil naš Gospod, namrec, kot nam je razodeto: In obrisal bo vse solze z njihovih oci in smrti ne bo vec. (Raz 21, 4) Igor Sencar IN MEMORIAM Alojz Rebula 21. julij 1924 - 23. oktober 1928 Bil je clovek besede – besede resnice, besede o Bogu … Želel bi predstaviti ta veliki lik kulturne­ga cloveka, Slovenca in kristjana, prijate­lja Alojza Rebule. Knez besede, kulturni aristokrat, sin slave, clovek vere, poni­žen sin svete Cerkve,« je dejal kardinal v nagovoru pri maši. »Bil je monumen­talni umetnik besede, kot jih v sloven­skih literarnih krogih ni bilo veliko. Vedel je: beseda je njegovo poslanstvo. Bil je clovek besede. Besede Resnice, bese­de o Bogu, besede o cloveku, beseda o Slovencu, beseda o nebesih, beseda o presežnem, o katerem je vedno sanjal in nosil v sebi vecni nemir.« Da je prepri­can, da je Rebula crpal moc besede iz bližine z Božjim srcem, je poudaril kardi­nal: »Živel je v neznanski bližini z Bogom in od tod izvirnost, novost, enkratnost in slava njegove besede. Bil je clovek vere. Bil je berac vere. … Rebula je bil – in tu smo pri bistvu – clovek vere. Berac vere. Za vero, za mocno vero je vsak dan molil, vsak dan prosil, vsak dan – to mi je neštetokrat povedal – je molil rožni venec, da bi ohranil vero, da mu Bog podari trdno vero. To je bilo najgloblje v njegovem življenju: clovek vere,« je dejal kardi­nal Rode in dodal, da je Rebulo vera naredila takega, kot je bil: skromnega, ponižnega, obzirnega, obsojal je laž in ideologije, nikoli pa nikogar žalil. »Re­bula je kot clovek vere skušal odgovoriti na življenjska vprašanja. Kot clovek vere se je spraševal o bistvenem, videl je vse stvari, videl lepoto stvarstva in vse to kot podobo, napoved necesa novega – tega, kar on danes že vidi in že doživlja. Tu je svetnik. Predlagam, da celjska škofija zacne postopek za beatifikacijo. Po pogovoru z domacim duhovnikom sva se oba strinjala, da se danes poslav­ljamo od svetnika. Premocrtnost njego­vega odnosa do sveta in do cloveka, nje­gova ljubezen do Kristusa in do Cerkve, so bili vsa leta izredna. Tu je junak, tu je clovek, ki po svoji plemenitosti pre­sega vse, kar jaz poznam. Ta clovek je bil svetnik. Predlagam, da celjska škofija zacne proces za njegovo beatifikacijo.« Na kardinalovo spodbudo se je odzval upokojeni celjski škof Lipovšek: »Gos­pod kardinal, izrekli ste zgodovinske be­sede, da se poslavljamo od svetnika in celjski škofiji zaupali nalogo, da pokrene postopek za njegovo beatifikacijo. V ko­likor je v naši moci, obljubljam tukaj na grobu, da se bomo trudili, da bi uresni­cili vaše narocilo. Kardinal France Rode Ksenja Hocevar - Družina.si 1. novembra Praznik vseh Svetih Slovenska hiša 3. novembra ob 17. uri Kulturni vecer SKA Slovenska hiša 4. novembra 50. mladinski dan v San Martinu in skupni mladinski dan 9. do 11. novembra Martinovanje v Mendozi Slovenski dom Mendoza 10. novembra ob 16. uri Zakljucna prireditev SSTRMB Slovenska hiša 11. novembra Obletnica v Hladnikovem domu Slovenska vas 11. in 19. novembra ob 18. uri Veronika Deseniška v Našem domu 24. novembra Evropski vecer v Carapachayu KOLEDAR SMRT V Lanusu je umrla Jožefa Župancic stara 78 let. Naj pociva v miru! OSEBNE NOVICE | Glasilo Slovencev v Argentini Uredniški odbor SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic www.svobodnaslovenija.com.ar Priloga s slikami 44. PEŠ ROMANJE MLADIH K MARIJI V LUJÁN SLOVENSKI PEVSKI ZBOR SAN MARTIN Koncert ob 70-letnici delovanja Slike Barbara Kržišnik Slike Tone Belec KONCERT OB 70-LETNICI DELOVANJA SLOVENSKEGA PEVSKEGA ZBORA SAN MARTIN Utrinki El coro esloveno de San Martín surgió por iniciativa del padre Karel Škulj que el 15 de agosto de 1948 celebró la primera misa en esloveno en la catedral de San Martín. El coro hizo su primera presentación en septiembre de 1948 cantando en la misa bajo la dirección de Boris Pavšer y acompańado en el órgano por Matilda Kogovšek. A los primeros ensayos en la parroquia de Villa Bosch y en la casa del sr. Pavlovcic les siguieron los ensayos y actuaciones en las in­stalaciones del Club esloveno de San Martín, construido en 1960. A lo largo de su trayecto­ria el coro fue dirigido por Vinko Klemencic, Martin Duh, Slavko Rupnik, Rok Fink, Janez Mežnar, Lucka Kralj Jerman, Jože Omahna y Lucka Marincek Kastelic que acompańa y di­rige el coro desde hace 25 ańos. El repertorio del coro abarca desde la música tradicional eslovena y religiosa, como así también com­posiciones nacionales e internacionales de gran popularidad. El coro colabora en los eventos religiosos y culturales que tienen lugar en el Dom de San Martín y en la capilla del Sagrado Corazón, donde se celebra la misa de los domingos en la lengua eslovena. En 2009 se presentó en Sao Pablo ante la comunidad eslovena que vive allí. En 2010 se ha presentado en Corri­entes, invitado por el Arzobispado de la re­gión a cargo de monseńor Andrés Stanovnik. Siguieron los viajes a Mendoza y Paraná. En cada presentación se percibe el espíritu de familia, amistad, alegría y vocación por el canto que une a los coreutas, que comparten el deseo de preservar, transmitir y divulgar la música y canciones eslovenas dentro y fuera de su comunidad. Duhovna priprava na Koncert Po zadnji vaji za koncert nas je v cetrtek, 25. oktobra, cakalo presenecenje. Juli Kastelic je pripravila duhovno srecanje in prisluhnili smo besedam, ki jih je napisala s prijateljico Sofi Hernandez. Pred sedemdesetimi leti je skupina Slo­vencev, ki je bežala pred življenjem polnim sovraštva in vojn, pristala v tujem kraju, kjer domacini niso razumeli ne njihovega jezika ne navad. Vendar niso izgubili poguma in niso obupali, temvec so tam priceli izkazovati lju­bezen do svoje domovine, do Boga in Mari­je Pomagaj. Hvaležni so bili za življenje in za to, da so lahko spet živeli brez strahu. To so izrazili z akordi, notami, melodijami … preko glasbe. Zavedali so se, da so vsi na ta nacin ra­zumeli njihova custva, hkrati pa so lahko vsaj za trenutek ponesli s petjem ljubezniv spomin na domace kraje. Ustanovili so Slovenski pev­ski zbor San Martin, ki še vedno prepeva z lju­beznijo, s katero je bil dalec nazaj ustanovljen. Zbor ima veliko delov, a vsi so pomembni, bistveni: alti, tenorji, basi, soprani, zborovod­je, organisti. Podobno kot v prvem pismu Ko­rincanom sestavljamo v zboru vsi telesni deli eno telo. Imamo isti cilj in delimo isto veselje – uživamo v tem, kar delamo in želimo pra­znovati SKUPAJ 70-letnico prekrasnega delo­vanja. Vcasih se pritožujemo, ko nam ne gre tako, kot smo si zadali. Godrnjamo: »Tenorji so zafušali, soprani ste preglasni, basi ne zna­jo besedila in alti med vajo klepetajo«, ali pa »Nihce se ne obveže, da bo redno hodil na vaje«. A nismo skupaj del enega telesa? A ne delamo vsi za isti cilj? Namesto, da se pritožu­jemo, se stresiramo ali krivimo druge, kaj ce bi si med seboj pomagali in izboljšali to, kar še ne deluje cisto v redu? Namesto da se smatra­mo kot posamezni deli, kaj ce bi se združili kot eno telo, z enakimi prizadevanji? Narašcajoca napetost nas pripelje vcasih do nastanka slabih medsebojnih odnosov, hitro postanemo slabe volje ali se jezimo. Vendar ne smemo pozabiti, da to delamo, ker v tem uživamo, cenimo glasbo, a tudi v bližnjemu vi­dimo dar. Telo brez svojih delov ni telo, tako kot zbor brez svojih clanov ni zbor. Prosimo Boga za milost, da bi se cutili del necesa vecjega in, da bi uživali v tem, kar tako ljubimo. Ker navsezadnje, ce ne delamo iz Lju­bezni do glasbe, do Boga, do slovenske skup­nosti ali do naših sorodnikov in prijateljev, za­kaj vse to pocnemo? Gracias María Rosa Pedrazzini je tesno povezana s slovensko skupnostjo v San Martinu. V šoli Pozdravi Ena cvetlica - ena nota Tri rože - en akord 25 dišecih cvetlic - en zbor pisanih cvetov - nic manj kot najlepši venec, ki ste ga skozi sedemdeset let pletli z ljubeznijo do petja. Mešani pevskegi zbor San Justo zborovodkinja Andrejka Selan Vombergar zavoda Srca Jezusovega je kot profesorica li­terature ucila slovenske dijakinje in spoznala njihove družine. Sedaj vodi tecaje ,,Cursos de extensión universitaria” na Univerzi San Martín. S prijateljico Normo spremljata na­stope zbora in nam je po sobotnem koncertu posredovala svoja doživetja. Quiero hacer llegar a la querida colectivi­dad eslovena de mi San Martín, un abrazo hermanado con los recuerdos de mi nińez y adolescencia y de la inolvidable tarea docen­te en las aulas del Sagrado Corazón. Ayer, en esa gala de lujo en que rememoraban 70 ańos entre nosotros y la primera Misa celebrada en esloveno, sentí cómo historias y nacionalida­des se hermanan en la misma emoción. Escenario, luces, proyecciones y las magní­ficas interpretaciones de ese repertorio tan bien elegido, en ésta, mi tierra. Me llevaron al Ave María cantado, en cada Misa domi­nical, por la Sra. de Marincek, mamá de la actual directora del coro… a los Pesebres Vi­vientes celebrando Navidades plenas de fe, a los conciertos y teatros reuniendo a jóvenes y nińos alrededor de sus mayores!… ˇTransité, nuevamente, el encuentro con cada alumna, hijas de familias eslovenas, y repasé nombres e historias tan cercanas! Sinceramente, mi emoción fue una oración por todos nuestros abuelos que, dejando sus tierras amadas, vinieron a sembrar el progre­so y la cultura del trabajo y del arte, heredando, nosotros, verdaderas lecciones de vida! ˇGracias por haberme dejado compartir esta fecha, sintiéndome eslovena por adopción! ˇGracias por la magnífica noche de recu­erdos ensamblados en voces maravillosas y queridas! Cestitamo vam za prehojeno pot, za naprej vam pa želimo še veliko uspehov in tudi skupnih nacrtov. Ex Corde - Slomškov dom zborovodkinja Marta Selan Brula