259
Ozir po svetu.
Kako se Turki kopajo.
(Iz dnevnika g. grofa H. d' Harnoncoar-a.)
Morebiti bode marsikteri bravec „Novic" radovedno čital, kako da se Turki kopajo. Naj podam toraj iz omenjenega dnevnika sledeče čertico o turškej kopeli. Gosp. grof pišejo tako le:
Ko sem že ve.č imenitnost po Smirni pregledal, sem se namenil 22. marca 1855 tudi turško kopel pokusiti. Oče Albert in knez Zeil sta šla z menoj. Podamo se v p a še ve toplice. Najpervo stopim v lepo okinčano veliko dvorano, v Bredi nje je bil vodomet in okoli in okoli vse polno di-vanov, kjer so me na pervi prostor posadili. Ko sem nekoliko časa tobak pil, so me do kože slekli in služabnik mi okoli ledja lepo pisano sukneno ruto ovije in belo na rame. Na noge sem dobil par berglastih visokih krevs, v kterih pa sem zelo pazljivo hodil, da se mi po polzkih marmornatih tleh ni zderčnilo. V dvorani je bilo mnogo Turkov, kteri so se tudi za kopel pripravljali.
Sadaj so nas v drugo dvorano peljali, kjer je bilo precej vroče. Tukej smo mogli na perte in vankuše po turško se vsesti in iz čibuka tobak piti. Znoj (pot) se je vlil kmalo po meni. Nato so prišli 3 napol goli, mladi Turki, ki so nas od nog do glave izžmeli in obvaljali, kar človeku, ki ni tega vajen, posebno čudno de. Tukaj smo zopet mogli vstati in se skoz majhne vrata v tretjo veliko obokano dvorano podati, kjer je pa tako zelo vroče bilo, da sem menil, da moram zaduhniti. Prek dvorane so čumnate za po dve osebi, in v teh mali marmornati kotli, in nad temi pipe, ktere vročo ali le mlačno vodo mečejo. V eno takšno čum-nato sva jaz in oče Albert prišla. Zraven naju sta bila dva etrežaja. Poleg kotla sta marmornata podolgata veršička, na ktera sva se vleči mogla in sadaj sta naju strežaja jela z nekimi  rokovicami   iz   sila   nerodnega   sukna    obdelovati,
kakor usnjar kože, io čohati tako, da me je včasih precej zabolelo. Nikoli M ne bil mislil, da je v moji koži toliko nesnage! Kaj velja, da ni kopele, v kteri bi se človek tako očedil, kakor so turške. Ko sva bila tako očohaio, sta naji strežaja z vročo vodo polila in tako poparjena od glave do nog omjilila fožajfala) z dišečim mjilem; ali hočeva ali ne, se možaka nista zmenila. Dolgo nisem nič gledati mogel; tako me jo mjilnica pekla v očeh. Potem so naji zopet večkrat z vročo vodo polili, kar nama je sapo jemalo. Menda človek bi ne mogel nikoli toliko vročine prestati, ako bi že od vročine po dvorani njegovo telo ne bilo k temu pripravljeno.
Pri tem opravilu pa se mi je zmiraj moj odertnik režal, prašaje: „buono? buono?" (ali dobro de?) kar sem mu k njegovi zadovoljnosti poterdil. Nato me praša : „Turko buono? Francese buono? Inglese buono? Nemec buono?" (Turek dober? Francoz dober? Anglež dober? Nemec dober?) na kar sem mu „buono!" odgovoril. Na prašanje „Russo buono" ? sem mu, se ve da v onem času z „non buono"! odgovoril, kar ga je zelo razveselilo.
Sadaj so nas peljali v pervo dvorano nazaj in nas v bele in rudeče perte zavili in bel velik in debel pert smo na glavo za turban dobili. Bili smo vsi oblečeni, kakor paši. Potem smo prejeli čibuke in prav dobro turško kavo.
Ni mogoče popisati, kako sladko in prijetno se človek po turški kopeli počuti, kadar na neizrečeno ugodnem di-vanu počiva, po hudi odertii čisto slab. Ko smo se počasi ohladili in oeušili, smo se oblekli in se podali v svojo go-stivnico, kjer nam je drugekrat precej slabi zajterk danes dobro dišal. Vidili smo danes turške žeue. One nosijo svoje nohte večidel rudeče pobarvane; nektere imajo celi uoht pobarvan, druge le na pol, sopet druge si barvajo perste in nektere celo še celo roko, kar se nam ni lepo zdelo. Za kopel smo plačali z zapitkom vred le 4 dvajsetice.
Vijanski Janko.