Podgoričan: Lepi Tonček
„Še hvaležna mi boš za moj dobri svet.  — Oh, kaj boš že danes vse videla!" „Kaj nesete v culi;" „Dar svetniku."
„ Ali se mora svetniku   tudi   darovati i   Kaj neseter"
„ Kakor kdo hoče in kar more. Veš, naš sveti Tonček zida samostan nekje v daljni deželi za ljudi, ki se hočejo posvetiti le Bogu ter se odtrgati svetu. Prosil je pomoči, in kdor le more, prinese mu kaj ali v denarju ali v blagu. Nesem, kar imam, in to ni, Bog ve kaj, le nekaj jajec. On ne gleda ravno na dar, da le pride iz dobrega srca. In Bog mi je priča, da bi dala vse za svetnika."
„ Sram me je, ker grem prazna. Zakaj mi niste povedali doma, da bi si bila kaj oprtila?"
„Ne skrbi in ne sramuj se! Svetnik se veseli najbolj tvoje duše. On vedno pravi, da je to največji dar, ako kdo daruje samega sebe."
„Jaz sem zanj!" vzklikne Marjetica.
In hiteli sta, hiteli brez odmora, da bi bili prej na gori. Motila ji ni senca, niti vabljiva trata, sopihali sta krepko v strmi breg ter prešli marsikoga, ki so mu odpovedale noge ali starost, ali se je pa potil pod otovorjenim blagom, katero je nesel svetniku za samostan.
Čim več znanih ljudij sta prešla, tem bolj je bila Marjetica nevoljna nase; vest ji je očitala, ker je sodila prej nekatere znance preslabo, sedaj je pa videla, da so že davno pred njo na pravi poti. In modrejŠa je bila precej, Češ: „Ne sodi nikogar!" Včasih ob nedeljah popoldne je zgrešila tega in onega pri službi božji, kar jo je neprijetno ganilo, da je dejala sama sebi: Toliko časa bi si pa že utrgal, da bi prišel v cerkev. Sedaj jih je pa prosila v srcu odpuščanja, ker ji je bilo prejasno, da so bili  morda   še   pred   njo   na
boljšem potu kakor ona, da so si pridobili več zaslug za izvelicanje  svojih  duš.
Najbolj jo je osupnilo in speklo, ko sta došli vdovelega, slokega Janeza, malinarja na Bistrici. Nedolžna Marjetica se je vedno tresla, da bi Janez po smrti svoje žene ne zgrešil prave poti. In ker ga že dalje Časa ni videla v cerkvi,
Podgoričan: Lepi  Tonček.
Q
prepričana je   bila  na  veliko  žalost, da  je  že     široko jezdil na njegovem hrbtu ter ga bil po med  valovi  in  vrtinci, ki  mečejo  svoje  žrtve naravnost v peklensko brezdno.   Tu ga  je pa
nogah!
našla, kjer se ga je nadejala najmanj. In vest ji je dejala: Lej, stokrat je boljši od tebe! Oh, kako je stokal, jeČal, pihal, znojil se in krivil malinar Janez  pod  težo   debelega boha, ki je
„Preveč si se otovoril, Janez! — Pretežko neseš", ogovori ga Marijanka zavidljiva, ker se ne more ž njim meriti.
„Kaj? Tako malo! Nič preveč! Težko pa je, i,   naj  bo   nekoliko za grehe!   Povedal  mu
/: