LIST S PODOBAMI ZA MLADINO LETO 3 ? UREDIL n.PMbl PL!» _1935/1936 LJUBLJANA yv b / 35986 IZDAJA, ZALAGA IN TISKA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ) Kazalo Str«» I. Pesmi Spi gorica ... (Mano Golar) .... 1 Na dvoru bolnega leva (Tilen Epich) . 9 Deveti oktober (Vinko Bitenc) ... 25 jesenska (Danilo Gorinšek) ... 30 Sirote na Miklavževo (Fr. Ločniškar) 49 Jesen (Marija GroSljeva).....59 Svetonočna melodija (Vinko Bitenc) . 73 Ob novem letu (Fran Ločniškar) . . 79 Legenda o Mariji in liliji (Lojze Zupane) ............94 Mi smo koledniki... (B. V. Radoš) . Sirota — princesa (Vinko Bitenc) . . 121 Pustna (Davorinov).......l25 Pismo otroku (Tone Čufar) .... 145 Zvezdice (Vinko Bitenc).....154 Mi smo štirje fantje ... (Marijana Že- ljeznova-Kokalj)........1Ó3 Materam za njih dan (Andrej Rapè) . 1Ó9 Velikonočna (B. V. Radoš) .... 174 Lukec Klukec (Marijana Zeljeznova- Kokalj)...............184 Pesem (Ivan Albreht) . . . . . . 187 Pravljica (Marijana Zeljeznova-Kokalj) 193 Črni muren (Minka Severjeva) . . . 202 Luna in zaspanček (Zdravko Ocvirk) . 209 V kresni noči (Vinko Bitenc) . . . 217 Ponoči... (Marijana Željeznova-Ko- kalj) ............233 V tihem logu... (Ivan Albreht) . . 235 II. Pripovedni spisi Mala lukarica (Anton Ingolič) ... 2 Modra vrtnica (Bolgarska pravljica — Vinko Bitenc) ................10 Pavliha (Pripoveduje Pavle Flerè) 21. 38. 68, 116, 138. 167. 191, 214, 241 Trije bratje (Belokranjska pravljica — Lojze Zupane)........26 Lažnivci (Arnošt Adamič).....31 Kako so nastale gosli (Ciganska pravljica) ............33 Plevel (Ivan Primožič)......44 O predrznem ptiču.......47 Ranjeno srce (Vinko Bitenc) .... 50 Kako je Pukšanom ušel svetnik (Franjo čiček)..........60 Tesna izba (Bolgarska šaljivka — Tone Kovač) ...........64 Orjaški Janko (Stara češka pravljica — Rudolf Dostal).......70 Tadkova sveta noč (Arnošt Adamič) 74 Prišel je... (Božična črtica — Marija KVemenčeva)......... Zlate rokavice (Pravljica).....83 Kristovo rojstvo (Charles Dickens) . 84 Andrejčkovo svetonočno romanje (Vinko Bitenc)........86 Vragec v nebesih (Božična povestica — Lojze Bucek).......90 Doživljaj deda Martina (Vesela božič na zgodba — Peter Praznik) . . Pismo za božič (Pavel Karlin) . . Čudodelni orehi (Abesinska pravljica — Vinko Bitenc)...... Kako so Solatniki gledali morje (Fra njo čiček)......... Tonček v maharadževi zakladnici (Ta tjana Obersnelova)...... Kdaj bodo opice gradile hiše? (Indi janska pravljica) ...... Ali je to mogoče, gospod? (Poljska narodna — dr. Fran Bradač) . . . Mornarjev sin (Kalina Malina — Pavla Hočcvarjeva)......... Krošnja Blaža Poberaja (Ivan Primo žič)............ Krilati ujetnik (A. Karalijčev — dr Fran Bradač)....... Kako so Solatniki umivali vino (Franjo čiček) ......... Pust na razpotju (Vinko Bitenc) Kupčija (Janez Rožencvet) . . Kraljičine v razbojniškem brlogu (Lu žiško-srbska pravljica — Anton De beljak) .......... Čik (Ljuba Prenner).....150 Belokrajinska pripovedka (Lojze Zu pane) ............ Zakaj se pes in mačka tako sovražita? Tejca in njena Velika noč (Vinko Bitenc) ........... Jožkov prvi april....... Striček Haralampi (Velikonočna zgoc ba. Kalina Malina — Pavla Hoče varjeva) .......... Velikonočna pravljica (Dana Homo kova) ........... Čarovnik in cvetlice (Zdenko Novak) Pri Torklji Triborklji (Josip Vandot) Ata Zaplata v kinu (Franjo Čiček) . »Nike« (Miro Majnik)...... Izpričevalo (Stane Kraljič)..... Tan in Tin bolnika (Marijana Željez- nova-Kokalj)......... O pahljači .......... Začarana opica (Po ogrski pripovedki — Lojze Koželji........ Posoda s tisoč učenostmi (Kresna pravljica — Vinko Bitenc) . . . Pastirček Bla-žek (Gustav Strniša» . . Petelin Kikec in Telebanci (Fran Roš) III. Kramljanje o prirodi in tehniki Zanimivosti iz živalstva . . . . 14, 155 Prvi nebotičnik.........16 O morskih svetilnikih......16 Nekaj o svinčniku........24 Potapljaške zgodbe.......34 Neobčutljive živali.......41 Str* „ Dva. ki se sprehajata po vodi . . Leto — Jesen (Janez Rožencvet) . 56 Zanimivosti iz rastlinstva.....M Kdaj vstajajo cvetlice?......72 Leto — Zima (Janez Rožencvet) . . 105 Nekaj o dolgoušcu (Tone Golob) 114 Izdelovanje čokolade ....... 131 Odkod imajo cvetice Svoja imena';' . 136 O izvoru blaga za naša oblačila (Mirko Selan)............137 Lučko si prižgo ... (Stane Markič) . 140 Prvi parni stroj (Inž. M. P a vlit) . . 149 Leto — Pomlad (Janez Rožencvet) . 157 O postanku polnilnega peresnika . 160 Na dnu morja ...........178 Največja drevesa........190 Potopljena mesta........190 Zgodovina španskega bezga (Ivan Rozman) ............196 Leto — Poletje (Janez Rožencvet) . . 222 Ribe. ki sc sprehajajo ...... 243 O motornem kolesu .... 243 IV. iz zgodovine, zemljepisja in narodopisja Iz zgodovine otroških igrač in iger (Ivan Letnik).............20 Afriška Švica (dr. Roman Savnik) . . 28 Kdo so bili janičarji?......32 Kakšne so bile včasih ure? .... 43 V dolini Sacramenta (Mark Twain) . 65 Iz zgodovine božičnega drevesca (Stanko C. Logar) ........78 Božič drugod (Ivan Breznik) ... 82 Ko napoči pri nas novo leto..........92 Olimpijske igre..........129 Stoletnica poštne znamke.....148 O imenih orožja in razstreliva ... 154 iz črnih tieie).........J63 Amerikanska mesta.......208 Ob stoletnici samokresa (Inž. M. Pavlic) .......... . . 226 V. Za pridne roke Gozdni škrat 42 Predpustne maske (Jakob Vesel) . . 126 Drsalka............132 Kozarček iz papirja ...... 202 VI. Glasba Jesenska pesem (VI. Rebikov — za gosli in klavir priredil S. K.) . .13 Pastirčkova pesem (L. M. Skerjanc) za klavir............83 Na vasi (Iz zbirke malih preludijev za 5 prstov — L. M. Skerjanc) , . 221 VII. Poučni in zabavni del Spuščanje zmajev 8 Polička športnega strička 18, 35, 66, 112, 164. 188, 208, 234 Naš dvanajstletni kralj......30 Pokojni Viteški kralj kot šolarček . . 31 Čudna tekmovanja.......36 Junaški ranjenec ................42 Pričujoči letnik sla z risbami okrasila zlasti Presenečenje.........65 Dve okrogli ................67 O znamenitih smučarjih (Davorin Dilca) ...........101 Kje je nastal klobuk?......123 Meh /a smeh (tretja stran ovitka 1. štev.1 Meh za smeh..........133 Zanimivosti iz športa in tehnike . . 17^ Dežnik in sončnik nekdaj in sedaj . . 203 Za smeh...........221 Kdo bo prvi?..........227 Se c olimpijadi.........242 »Zvonček* prihodnje leto ..... 244 Zastavice za brihtne glavice (tretja stran ovitka št. 1.—10. VnL Slike V japonski prodajalni igrač ... 19 Naš kralj Zedinitelj med svojimi so- učenci ...............31 Kotiček z razstave Ciril-Metodove družbe ...........37 Dva hudomušna bratca......55 Smučarja in jeleni v Spodnji Krmi . 113 Mitja in Majda gresta na maškarado 135 Velikonočni zajček.......187 Razglednica iz Planice......189 V težko pričakovane velike počitnice 223 IX. Iz mladih peres A. Pesmi: Kralju Petru II. za rojstni dan (Ivan Rožnik)...........24 V mraku (TihomiJ).......24 Nepozabnemu Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju v spomin (T. S.) 48 Kdo te je rešil, o narod? ... (Baziljin) 48 Jesenska (P. L).........72 Psiček (Z. Vidič)........72 Zajček in lovec (Ema Lavričeva) . . 72 Zvezdica božična (Marja K.) .... 96 Koledniki (Mirko Gogula) ..... 96 Maščevanje (Nikolaj Koritnik) . 120 Zimska (Vojko Burger)......144 Pesmica o krtu (L C.)......144 Pomladne cvetice (I. Ć.).....192 Velikonočna (Marjan)......192 Sreča (Niko Koritnik)......244 B. Pripovedni spisi: Nepozabnemu Zvončkarju v spomin 24 Kako je škrat koso klepal.....120 Gozdni strah (Nikolaj Koritnik) 168 Sultan in slepec. Orientalska pravljica. (Povedal Franci Podrekar) .... 210 Na morje... (Jana Podkrajškova) . . 244 X. Stric Matic — s košem novic. Četrta stran ovoja 1.—10. štev. s slika ini: nova znamka s sliko kralja Petra II.. Simon Jenko, Alojzij Gangl, Davorin Jenko. dr. Ivan Prijatelj, Peter žmitek, Rud-jard Kipling. Anton Aškerc, Josip Stritar. Ivan Cankar, Nikola Tesla, profesorja France Podrekar in Mirko Šubic. •POTTNINA- P LA tANA-V- GOTOVINI- IIMIIIIIIUilllllllllOllillMllllllllltlllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllilll z ff/. U. X X X v « O % S T E V 1935 v k 1936 Vsebina prvega zvezka Stran 1. Man« liotar: Spi gorica... Pesem............... 1 2. Anton Ingolič: Mala lukarica 2 J. Spuščanje zmajev 8 4. Tilen Epich: Na dvoru bolnega leva. Basen 0 3. Vinko Bitenc: Modra vrtnica. Bolgarska pravljica......10 6. VI. Kcbikov. Jesenska pesem. Za gosli in klavir priredil S. K. 13 T. Zanimivosti iz živalstva. S podobami.........14 8. Prvi nebotičnik .......J6 9. Milan Mornar: O morskih svetilnikih ..........16 10. Polička Športnega strička...........18 11. Ivan Letnik: Iz zgodovine otroških igrač in iger..........2U 12. Pavle Fiere: Pavliha. Ilustrira prof. Francò Podrekar ... 21 IX Nekaj o svinčniku .............24 14. Iz mladih peres, |van Rožnik: Kralju Petru II. /a rojstni dan. Tihomil: V mraku ... Nepozabnemu Zvunčkarju v spomin .24 15. Zastavice za brihtne glavice. Nagrade. Meh za smeh . Tretja stran ovitka 16. Stric Matic s košem novic ....... četrta stran ovitka Nova oprema lista po načrtu prof. Mirka Subica. POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE »ZVONČEK« SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! ČIM VEČJI BO KROG »ZVONČKARJEV«. TEM LEPŠA IN OBSEŽNEJŠA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA! »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7*50 Din. Posamezni zvezki so po 3 Din. Uprava »Zvončka« jc v Ljubljani. Frančiškanska ulica št. ft, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in" reklamacije! Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitev u^ank. nalog itd. sprejemamo le prsih 14 dni po odpravj vsake Ju zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin. — Izdaja, zalaga m tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik France Štrukelj). Spil gorica . . . Spi gorica vinska, zlata, pesem čričkov to uspava, v sanjaß se smeßljajo grozdi, smeß med ßiSice zaplava. Meßko boža speče brajde, poßiti tja v sinje dalje, koder mesečina plete z zlatom, srebrom lkane ßalje. Spi gorica vinska, zlata, o blesiečem soncu sniva, Bog pa boža jo s sinjine, blagoslov nad njo razliva . . . Mano Gol ar Anton Ingoiti Mala lukarica Čuševa Lizika je doma iz Luka: rije — to je tiste dežele tam med Dravo in Pesnico vzhodno od Ptu: ja, kjer je vsaka druga njiva zasajena z lukom — čebulo. Je prava Lukarica: visoka, vitka, ozkega o* braza, veselih, sinjih oči in širokega smeha, z velikim belim robcem na glavi in belo pikčastim modrim predpasnikom na preprosti rdečka sti obleki. Je vesela in bistra, da jo imajo radi doma in v šoli. Doma vlada revščina. Stanujejo v nizki s slamo kriti koči, ki je last bogatega kmeta, h kateremu morata njen oče in mati sedemdeset dni v letu na delo za kočo in njivico, ki leži daleč iz vasi. Kolikor še ostane lepih dni, gresta drugam: k Vrši: ču, kjer imata tri ogone zemlje, k Mešku za oranje in vožnje, k Tu* ševki za drva; le včasih lahko gre: sta h komu drugemu, kjer pa dobita te po sedem dinarjev dnevno. Ta: ko je v hiši malo denarja, včasih nU ti kruha ni dovolj, saj ima Lizika tri mlajše sestrice in dva bratca, ki so vedno lačni. Pred leti se jim ni godilo tako slabo, ker tedaj so luk dobro prodali. A zadnja teta je luk vedno cenejši, zato je v hiši vedno več revščine. Lizika, Feruni* ca in Južek, ki hodijo že v šolo, se radi uče, toda nimajo knjig in vča-sih niti zvezkov ne. Starši jim jih ne morejo kupiti, šola pa tudi nima toliko, saj živi v Lukovcih čez sto otrok, ki bi jim bilo treba kupovati šolske potrebščine. Zato pa je Lizika letošnjo po* mlad šla k Vršiču in ga prosila za og on zemlje. »Kaj pa boš z n jim?« se ji je nas smehnil Vršič. »Posadila ga bom z lukom,« je odvrnila Lizika resno. »Ti? Saj si še otrok.« Toda Lizika je vztrajala pri svo= jem. Vršič ji je nazadnje dal ogon pognojene in zorane zemlje, Lizika pa mu bo zato v počitnicah pasla četvero krav in konja. Mati ji je dala sadike — lukec — in Lizika je po: sadila svojo gredo, kakor imenujejo v Lukariji ogon, zasajen z lukom. Potem je hodila vsak teden gledat, kako so poganjala zeleno modra stebelca. Ko so bila pedenj visoka, je ob popoldnevih z majhno moti: ko vsako stebelce posebej okopala in izrula ves plevel in travo. Več: krat so jo roke bolele, da je morala za dalje časa prenehati; toda vse: lej se je z novim veseljem vrgla na delo, saj je vedela, da bo v jeseni imela toliko denarja, da bo lahko kupila sebi, Ferunici in Južeku vse šolske potrebščine in še za obleko bo kaj ostalo. Posebno, če bo imel luk — kakor pravijo — jeseni bolj« šo ceno. Luk je rasel, treba ga je bilo še enkrat okopati in potem še enkrat. Rdečkaste glavice so se vid« no debelile. Končno je prišel čas, ko je vsa vesela odšla na svojo gre: do in popipala luk; bil je lep, debel kakor že dolgo ne. O, takrat je bilo lepo: vse naokoli so dehtele ajde, Lizika pa je hodila od luka do luka, ga spipala iz zemlje in vrgla na kup. »Ti je dobro obrodil, Lizika?« so jo izpraševali 1judje. »O, zelo dobro,« je odgovarjala Lizika in se ponovno ozirala po gre: di, kjer so se vrstili kupčki lepega, debelega rdečkastega luka. Popoldne je prišel Vršič z vozom in ga odpeljal domov. Sedaj je moi rala vstajati zelo zgodaj, da je osna* žila luk. Vsako glavico posebej je morala vzeti v roke, jo osnažiti blas ta, odrezati koreninice in odtrgati skih večerih pripovedoval o tem ve« likem in lepem mestu. Ptuj je proti Mariboru kakor lukec proti luku, so pravili. Zato je bila Lizika zelo vznemirjena. Poleg tega pa je bilo prvič, da je šla sama tako daleč, in kar je bilo glavno, prodati hoče štirideset vencev. To pa ni majhna toliko stebelca — »slame«, — da ga je ostalo le slab pedenj, da bo moi goče glavice splesti v vence. OčU ščene glavice je odnašala na podi strešje, kjer so ji starši dodelili poi seben prostor. To je delala skoraj ves teden: kup je bil zelo visok in ob sončnem vzhodu je morala na pašo. Potem je začela plesti vence. Izbrala si je dvanajst približno ena--ko debelih glavic, vzela šop slame in jih v enakih presledkih spletla vanjo. V nekaj jutrih je imela štii rideset vencev. Ko je Vršič za več odraslih deklet in žensk peljal luk v Maribor, je vzel še njeno vrečo; za vožnjo mu bo morala plačati dei set dinarjev kakor ostale, a smela se bo peljati z njim, ker je majhna. Maribor! Koliko je že slišala o njem. Oče, mati, vsakdo je ob zimi stvar. Doma so ji branili, a ona ni marala nikogar poslušati. Če je znai la toliko luka pridelati, ga bo znala tudi prodati, je rekla. Begalo jo je edino to, da so že vse dni govorili, kako slabo je letos z lukom. Nobei ne cene nima in sploh nihče ne vpraša zanj. Pred leti so ga ob tem času dan za dnem vozili zvrhane vozove na postajo ali na vse strani v svet, ljudje so imeli polne denari nice, na vasi je bilo živo, kakor bi bil večen sejem. Letos pa je bilo vse tiho. Če je kdo odpeljal kam voz luka, se je vrnil čez štiri, pet dni utrujen in izmučen z malo dei narja, včasih še celo z lukom. To vse je šlo skozi Lizikine misli tisto lepo septembrsko jutro, ko se je peljala proti Mariboru. Ko je Vn šič zavozil v predmestje, pa je na vse to pozabila, samo strmela je v visoke, lepe stavbe, na množice I ju: di, ki so drvele mimo. Postalo ji je lahko: »Če samo vsak petdeseti človek kupi po en venec, prodam v pol uri vse«, si je mislila. Zavila sta na trg. Tu so ju čakala dekleta in ženske, ki so prišle v me: sto peš ali s kolesom. Vsaka je po: grabila svojo vrečo in si jo odnesla v vrsto prodajalcev. Lizikino vrečo pa je zanesel Vršič, nato pa preosta: le vreče — nekatere so imele po dve, tri — zapeljal v gostilno, kjer ■ so Lukarji navadno shranjevali svoj luk in prenočevali. Lizika se je takoj postavila za vrečo, jo odvezala in vzela iz nje nekaj vencev ter začela ponujati mimoidočim ljudem. * »Kupite luka! Kupite čebulo! Luk! Čebula!« Toda lepo oblečene gospe so šle mimo, le zdaj pa zdaj se je katera ustavila in vprašala po čem daje. »Po dinar, dva, tri, kakor je ve: nec, gospa. Kupitel« je vzklikala. A gospa je bila že odšla. Ze vso uro je zaman ponujala, govorila, klicala in vzklikala, a niče: sar še ni prodala. Njene sosede na levi in desni, o, bila jih je dolga vr: sta — pa so vendar prodale po ne: kaj vencev. Lizika je videla, da so nasilnejše, da bolj kričijo, silovite j: še mahajo z venci in da poznajo skoraj vsako žensko, ki pride mimo. »Gospa Korenčanova, pridite sem, imam dober luk«, kriči Tušev: ka na levi. »Gospodična Breznikova, vzemi: te pri meni, saj se že poznave«, kri: či Frčalova Roza na desni. »Tereza, pojdi sem in kupi nekaj vencev,« kriči spet druga. Lizike pa nihče ne pozna in tudi ona ne pozna nikogar. Velike stavbe, ki so se še pred uro vse bleščale v soncu, so se ji mahoma zazdele sive in puste. No: ge so jo začele boleti, roke so ji otrpnile, da je morala sneti nekaj vencev. Kaj naj stori? Mora posnemati sosede na levi in desniI Naglo se je povzpela na prste in visoko zavihtela nekaj vencev. »Čujte, čujte! Tu dobite lep, de: bel luk! Kupite, kupite!« Tedaj je visoka gospa zakričala nad njo: »Ti, otročaj, ne mahaj po meni s svojo čebulo, sicer pokličem poli: caja.« Liziki je kar zmanjkalo glasu in roke so ji omahnile. Čez nekaj časa se je ustavila pred njo debela ženska in segla po ven: cu: »Koliko?« »Dva dinarja,« je odgovorila Li: zika, oči so ji spet oživele. A v istem hipu jo je Tuševka na levi odrinila in pomolila gospe svoj venec: »Gospa Ingo, glejte, jaz vam ga dam za dinar in pol.« Gospa je vrnila Liziki venec in kupila Tuševkinega, ki je bil drob: nejši. »Kupite luka! Kupite čebule, lepe, rdeče!« je kričala že vse dopoldne. Že od sedemurne vožnje je bila utrujena, sedaj pa je stala z venci v rokah in kričala dobri dve uri; nog in rok ni več čutila, najrajši bi sedla kam in zajokala. Ali je zato trpela vse leto, da sedaj ne bo prodala niti venca? Ali se je zato tega dne vese: lila vse leto, da ji sedaj v tem veli: kern mestu ne bo preostalo nič dru: gega, kakor da sede na tlak in se razjoče. Čez tri dni se prične pouk. zanjo bo to zadnje šolsko leto, ona pa tudi letos ne bo imela knjig in zvezkov. Tedaj je vstala v njej nova moč. Ne, nel Se enkrat poizkusi. Znova je pograbila nekaj vencev in začela kričati, da je bilo slišati njen otroški glas daleč po trgu: »Kupite, kupite! Po dinarju, po dinarju!« Tuševka se je takoj obregnila va: njo: »Ne kriči, kakor da si znorela«, sama pa je kričala še glasneje od Lizike: »Tu, tu dobite najboljši luk! Tu pri menil« Neki gospod je vendar vzel venec in dal Liziki dinar. Lizika ga je moč* no stisnila v pest: bil je prvi dinar, ki ga je zaslužila s svojim delom. Se glasneje je kričala: »Po dinarju! Po dinarju1« Prodala je še dva venca. Zvonilo je poldan. Ljudi je bilo vedno manj. Zato je Lizika popra* sila Frčalovo Kozo, naj ji pazi na vrečo, sama pa je s polnim narod« jem vencev krenila v ulice, ki so se napolnjevale ljudi, hitečih iz ura: dov in trgovin. »Kupite! Po dinarju! Po dinarju,« je ponavljala in begala po ulicah. Toda ljudje so šli mimo. Se zmenili se niso zanjo. Lizika je bila trudna in lačna, da se je komaj prestopala. Ustavila se je sredi ulice, se obra: čala na vse strani in ponavljala že s slabotnim glasom: »Prosim, kupite, kupite!« Nekdo je zadel vanjo, da se je opotekla in se ji je ves luk snel z roke. S težavo ga je spet pobrala. Nekaj časa je premišljevala, potem pa stopila v bližnjo hišo. Bila je vi: soka in svetla ko cerkev. Potrkala je na prva vrata in dolgo čakala. Ko ni bilo nikogar, je potrkala na naslednja. Lepo oblečena gospa je stopila na prag. »Prosim, kupite luka!« je dejala Lizika. Gospa pa je brez besed zaloput: nila vrata. Se na troje vrat je potrkala, a no: bena se niso odprla. Odšla je po ŠU rokih stopnicah navzgor. Potrkala je. »Dajte nam že mir s tem vašim smrdljivim lukom«, ji je jezno de: jala visoka žena, »še jesti ne more človek v miru.« »Ali mislite, da jemo samo čebu: lo?« je dejala neka druga žena. Odtavala je za eno nadstropje više. Drobna ženica je odprla vrata. »Po čem prodajaš?« »Ta:le je po en dinar, ta po dva, ta.-le največji pa po tri.« »Tega bom vzela,« je dejala ženi: ca in vzela najlepšega. »Čakaj, ta--koj dobiš denar.« Že je izginila z vencem. Lizika je čakala nekaj časa. Ko pa le ni bilo ženske s tremi di: narji, je močno potrkala. A ni bilo glasu. Poizkusila je odpreti vrata, a bila so zakljenjena. Tedaj je uda: rila po njih s pestjo in kriknila: »Dajte mi denar!« Takoj nato so se odprla vrata na: sproti, pred njo je nenadoma stal velik gospod s strogim obrazom in velikimi očali: »Kaj kričišI« »Ta ženska mi je vzela najlepši venec, denarja pa mi ne da«, je de* jala Lizika. »Ne laži, punca, molči in se pobe* ri!« Gospod je vzdignil roko. »Pri priči se mi poberi in ne obrekuj po* štenih ljudi, saj vas poznamo, vas, lukarske tatice.« Lizika je zardela, čez čas pa je bruhnilo iz nje: »Kdo so tatice? Pri nas jih nil Pač pa so tu v tej vaši hišil« Tedaj je nekdo zgoraj nad njo zakričal: »Gospod Strniša, dajte, naženite jo.« Vrata so se odpirala. Nekdo je priletel in jo sunil, da se je opotekla po stopnicah, luk ji je padel z rok in se strkljal po stopnicah. Nekaj vencev pa je padlo s stopnic globo* ko v pritličje. Lizika se je komaj ujela na ograji. V grozi je tekla za venci in jih pobirala, spodaj pa je zakričala, da je odmevalo po vsej hiši: »Tatovi! TatoviI« Na ulici pa ji je postalo neizmer* no bridko. Glasno ihtečse je pogna* la proti trgu. A ni ga našla in ga sploh ne bi bila, da se je ni usmilil neki deček in jo privede! na trg, ki je bil skoraj prazen. Le nekaj bra* njevk je stalo na zgornjem koncu in tam na sredi njena vreča z lu* kom. Ko je prišla Lizika do nje, je videla, da ji manjka najmanj deset vencev. Utrujena in obupana se je sesedla ob njej in krčevito zajokala. Čez dolgo je šele utihnila in se proseče ozrla naokoli. Kaj naj napravi? Trg je prazen. Nihče nič ne kupi. Od vreče pa ne more nikamor. Niti za gostilno ne ve, kjer so Lukarji shranjevali luk. Sicer pa, kako naj spravi tja svojo vrečo? Da, ves trud je bil zaman! Živela je v pomanjkanju in bedi in tako bo ostalo za vselej. Naj se še tako trudi in muči, nič ne pomaga! Tedaj je opazila, da gre naravnost proti njej visok človek: policaj, ka* kor ji je zjutraj povedala Roza. Drhte ga je pričakala. »Kaj je s teboj?« je vprašal straž* nik. »Luk prodajam,« je Lizika odvr* nila plaho. »To vidim sam. Kje imaš mater, kje spiš?« Lizika je razložila, kako je z njo. Stražnik ji je povedal, kje je njiho* va gostilna, nazadnje pa ji je za* grozil: »Glej, da te čez pol ure ne vidim več tu!« Lizika je spet ostala sama. Kmalu nato je prišel mimo mož z dvokolnico. Lizika ga je poprosila, da bi ji zapeljal vrečo v gostilno. Uvidela je, da je tako najbolje. Vre* čo bi shranila, le nekaj vencev bi vzela in šla z njimi daleč v pred* mestje, tam bi jih mogoče prodala. Jutri zjutraj pa bi se vrnila na vse zgodaj na trg. Toda mož je zamah* nil z roko in dejal, da mu je preveč s poti. Kaj sedaj? Čez čas pa ji je prišlo na misel, da bi šla z venci v trgovine, ki so obkroževale trg. Na ta način bi lah* ko ves čas pazila na vrečo. Naložila si je vencev, da je komaj nesla, ter odšla, ozirajoč se na vrečo, proti obrobnim hišam. Stopila je v trgovino, polno naj* različnejšega blaga. »Beži, beži s svojo čebulo, da nam ne zasmradiš trgovine«, je za* klical nekdo in jo potisnil na ulico. Nato je stopila v svetlo dvorano, kjer so stali ob stenah visoki pre* dalniki z najrazličnejšimi stekleni* čicami in kjer je čudovito vonjalo. Kmalu nato je stala v ozkem prostoru, kjer so sedeli pred velikimi ogledali belo ogrnjeni gospodje, ki so jih možje v belih haljah brili in strigli, potem je prišla v trafiko, go* stilno, spet v trgovino, pisarno in zopet v trgovino. Medtem pa je ves čas pazila na svojo vrečo, ki je stala sredi trga. Vse obrobne hiše je ob* hodila, a prodala je komaj tri vence in dobila pet dinarjev. Vrnila se je utrujena in lačna. Sedla je na vrečo in hlastno pojedla kos črnegf kruha in glavo čebule. Z grozo je opazo* vala, kako se njena senca daljša in daljša. Ze je segala do najbližjih trgovin. Kaj naj stori? V tem velikem mestu ni niti člo* veka, ki bi ji pomagal. O, kako vse drugače si ga je predstavljala! Tedaj se je odnekod oglasila har* monika in vesela pesem. Lizika je dvignila glavo. Po trgu je prihajala velika gruča veselih fantov. Najbrž gredo k vojakom, ker imajo kovčege, je pomislila Li* zika in vstala. Ko so prišli bliže, pa je pograbila venec in ga pomo* lela najbližjemu: »Kupite luka! Luka!« Fant je sprva zamahnil z roko in že stopil mimo, a nenadoma se je okrenil k fantom in vzkliknil: »Fantje, kupimo si za špas vsak enega!« »Pa dajmo!« so vzkliknili neka* feri in se ustavili ter v hipu obko* lili Liziko. »Po čem?« je vprašal eden izmed njih in pograbil venec. »Dva dinarja,« je dejala in vsa vzdrhtela. »Fantje, po dva dinarja. Kupimo si jih. Nate, fantje, ti, mala luka* rica, pa kar nastavi predpasnik!« V Lizikin predpasnik je deževa* lo dinarjev, iz vreče pa je romal venec za vencem. Čez čas pa so fantje z venci luka okoli vratu od* šli in glasno vzklikali po trgu: »Poglejte nas, Lukarje! Živel luk!« Lizika je g ledala kakor v sanjah za njimi. Čez dolgo se je šele ovedla in preštela vence v vreči. Bilo jih je še osem. Vesela je sedla na vre* čo in počasi preštevala denar. Šele po večkratnem štetju je ugotovila, da je stržila tri in petdeset dinar* jev. In še onih osem od prej. O, to je bil denar! Toliko ga še ni imela. Sedaj pa ni bila nič več trudna in lačna; vedro je pograbila vrečo in si jo vrgla na ramena ter poiskala gostilno, kjer je legla v hlev z dru= gimi Lukaricami na slamo in kmalu zaspala. Drugo jutro je bila prva na trgu. Kričala je in ponujala, da jo je vsakdo moral slišali. Še preden je odzvonilo poldan, je prodala zad* nji venec in spravila v robec dva* najst dinarjev, za en dinar si je ku* pila kruha, za dva pa sestricam in bratcema žemelj. Kar smejalo se ji je, ko je odha* jala iz mesta. Šele daleč sredi g oz* dov, ko so jo začele boleti noge, se je željno ozirala po mimohitečih vozovih. Slednjič je vselej obstala, ko se je kateri približal. A nobeden se ni ustavil. Ko pa je vzela iz rob* ca dva dinarja in jih pokazala pr* vemu vozniku, je ta ustavil voz in jo zapeljal do Ptuja. Od tod pa je šla spet poldrugo uro peš. V mr& ku je prispela domov. Čeprav je bi-, la utrujena in so jo bolele noge, vendar se je ves čas smehljala: O, sedaj pa si bo kupila knjige in zvezke, čitala, pisala in risala bo, kolikor bo hotela! Res, Lizika ima sedaj knjige in zvezke. Uči se še bolje ko nekdaj. Zadnjič je opisala svojo prvo pot z lukom v svet. Učitelj jo je po= hvalil in prečital njen spis vsemu razredu. Otroci so se čudili in po-slušali z odprtimi usti, Lizika pa je delala načrte, kdaj in kako bo šla z drugo vrečo, da si bo lahko kw pila še čevlje za zimo. Spuščanje zmajev Sedanji jesenski čas je za to zanimivo in poučno igro najbolj pripraven! Kako si napravite zmaja, kako ga poslikate in opremite z vsemi potrebnimi pritlikünami, da se bo dvignil visoko v zrak, smo opisali že v »Zvončku« 1. 1930/31 na str. 4. Poglejte si ta članek, dobili boste vsa potrebna navodila in pojasnila! Spuščanje zmajev je že prastara igra in ima svojo dolgo in staro zgodovino. V vseh časih in povsod na svetu je zmaj bil, je in bo ostal vedno največje veselje otrok, pa tudi odraslih. Nastal je skoraj gotovo na Kitajskem, kjer je že, odkar poznajo pisane vire, priljubljena mladinska igrača. Tudi na malajskih otokih v Tihem morju so že spuščali domačini zmaje v zračne višave takrat, ko so prispele prve ladje evropskih raziskovalcev in učenjakov med njihovo otočje. Stari rimski pisatelj pripoveduje, da je bil učenjak Arhitas iz Toren-ta, Platonov sodobnik, prvi, ki je napravil zmaja. Veliko začudenje in zanimanje je vzbudil pri svojih rojakih, ko je spustil prvič v zrak čudno prikazen na nevidni vrvci. Njegov zmaj je imel obliko deltoida (pravokotnika s poševnimi stranicami) z dvema v obliki križa pritrjenima palicama, prevlečen pa je bil z belim platnom. Prava domovina zmaja je, kakor smo že omenili. Kitajska, ki je tudj obenem dežela, kjer je igra z zmaji najbolj razširjena. Tam so poznali zmaje že v 5. stoletju pred Kristom. Najprej so jih gotovo rabili v vojni za signalne svrhe. Proti koncu 17. stoletja smo jih pa dobili od njih v Evropo, kjer smo že popolnoma pozabili na poskuse, ki jih je svoj čas delal z zmaji že omenjeni učenjak Arhitas iz Torenta. Na Kitajskem je bil zmaj vedno priljubljen, zato tudi dosežejo zmaji v tej deželi največjo dovršenost v izdelavi. Ob izvestnih praznikih plavajo na Kitajskem po zraku celi roji vsakovrstnih zmajev, pisanih in enobarvnih. Največji teh praznikov je praznik »visokega poleta«, ki ga praznujejo deveti dan devetega meseca v letu. Na gričih v okolici mesta Fu-čova se zbere na ta praznik zmajev na tisoče in tisoče ljudi, ki ali spuščajo zmaje v zrak ali pa samo občudujejo čudovito lepe prizore v zraku. Kitajci znajo izdelovati zmaje na mojsterski način, so pa tudi izredno spretni mojstri v tehniki zmajev, v spuščanju in vodstvu teh ogromnih papirnatih ptičev. Že od najstarejših časov jim dajejo najrazličnejše simbolične oblike, ki so v tesni zvezi z njihovimi preprostimi, toda lepimi pravljicami in verskimi pripovedkami. Slavni in dobrodelni bogovi ali pravljični junaki, bajeslovna bitja, lepe žene in mogočni čarovniki pošastnih obrazov so običajno podobe teh papirnatih zmajev, katerim pripisujejo dober ali slab pomen. Žabe. kače, ribe, zmaji, blesteče muhe, metulji, netopirji, ogromne stonoge — vse te in take živali in mrčes vidimo v pisanem svetu zmajev. Posebno so priljubljeni na Kitajskem zmaji z godbo, ki imajo bambusovo ogrodje speto s svilenimi nitmi, ob katerih povzroča veter, ker so zelo močno napete, čudovito lepe in glasne zvoke. 2e v davnih časih je spuščal neki kitajski vojskovodja, tako pripovedujejo stare knjige, v zrak take muzikalne zmaje, ki so imeli še to posebnost, da so bile na njih obešene prižgane svetilke in iampijoočki, ki so strahotni učinek zvečer še povečale. Taki zmaji so potem leteli preko sovražnikovega taborišča in čudni glasovi teh letečih pošasti so vzbujali velik strah med sovražniki, ki so izstrelili vse svoje puščice na zračnega sovražnika. Prav pogosto uporabljajo zmaje v kitajskih gledališčih, da prikazujejo z njimi grozovite pošasti iz starih legend in fantastičnih pripovedk. Včasih napravijo zmaja v orjaški, nadnaravni velikosti: tako na primer napravijo stonogo, ki meri od glave do repa 15 metrov in se lahko zloži kakor meh. S tako zvanimi vojnimi zmaji uprizarjajo cele bitke v zraku. Ti zmaji so zelo veliki; narejeni so v obliki velikih križev in imajo na koncih ostre konice. V zrak jih spuščajo na svilenih vrvcah, ki so jih bili preje namočili v ribjem kleju, v nekem izdelka iz stolčenega stekla in porcelana. Če se vrvce križajo, je naenkrat pet ali šest zmajev v boju med seboj in gledalci z napetostjo, kakor pri nogometni tekmi, čakajo izida in sklepajo pri tem visoke stave. Po stari kitajski ljudski veri nosijo zmaji tudi želje Zemljanov k bogovom. Te želje napišejo na papir. Štirinajsti dan prvega meseca v letu pošljejo z zmaji v zrak vse nesreče, ki bi jih tisto leto lahko prineslo. Zmaje so baje uporabljali tudi za prenos Kitajska bratec in sestrica D«£ak t priljubljenim zmajam, daklica pa i loparj»m iC Znano je tudi, da je slavni fizik Benjamin "Franklin, izumitelj strelovoda, uporabljal zmaje ob nevihtah v tehnične svrhe, da je z njimi lovil zračno elektrifco iz oblakov. T i 1 e n E p i c h Na dvoru bolnega leva Bazneslo se je, da je lev na smri bolan, in kar naprej, od julra do večera vršelo v lajništvu njegovega je dvora Prišli zastopniki vsega živalskega so zbora, da čuli bi, kako njih kralj umira in videli, kako bo pokopan. Vsevprek letela so vprašanja, kako mu je, in ali vročina še narašča ali kaj popušča. A sil hinavskega nadlegovanja, razglasil tajnik je ukaz : — Odleglo mu je, ni še prišel čas; tako njegov zdravnik IrdL Izginile, odkoder ste prišli! — 0, da ste videli, kako so zazijali! Poniglavi, brez krika in brez hrušča so razbežali se na vse sirani Samo hijene so ostale, ker so se bale, da ne preslišale bi zadnjega vzdihljaja, saj druga drugi ni privoščila grižljaja! ljudi, saj je v enem zletel na vrh gradu Nagaja sloviti kitajski ropar Uakava. je tam ukradel čudovito zlato ribico. Vinko Bitenc Modra vrtnica (Bolgarsko pravljico) Med rajskimi rožnimi vrtovi v okolici mesta Plovdiva je stala hišica vrtnarja Ivana Sokoijeva. Kakor daleč je segalo oko, so se razprostirale ograde s skrbno obdelano zemljo, na kateri so poganjale, brstele in cvetele žlahtne vrtnice. Ob sončnih jutrih, ko so rosne kaplje na belih in rdečih cvetovih žarele kakor izklesani biseri, je vsa ravnina izdihavala omamen vonj in ob lepih večerih, ko je zavel lahen veter, je zadišalo prav tja do samega Plovdiva. Ivan Sokoljev je bil reven vrtnar. Ni imel toliko zemlje, da bi mogel sam pridelovati iz cvetja vrtnic dragoceno rožno olje, nego je prodajal vrtnice imenitnejšim posestnikom rožnih vrtov. S skromnim zaslužkom Je preživljal sebe in svojo ljubljeno hčerko Zlato. Nič na svetu pa si Ivan Sokoljev ni želel bolj, kakor vzgojiti na svojem vrtu modro vrtnico, sinjo kakor nebo. Mnogo si je bil že prizadeval, križal rastline z najrazličnejšimi vrstami rož, toda zaman je bil ves njegov trud. Vrtnice z modrim cvetom ni mogel vzgojiti. V tistih časih je bolgarski narod prestajal težke preizkušnje. Boril se je za svobodo proti Turkom, ki so bolj in bolj podjarmljali deželo. Junaški sinovi bolgarskih mater so se zbirali v čete hajdukov in odhajali na boj proti sovražniku. Mnogo jih je izkrvavelo po bojiščih, mnogo so jih pobrale bolezni, še več pa so jih Turki odpeljali v sužnost. Mala vrtnarjeva Zlata se je razvila v krasno deklico. Njeni bujni lasje so ji padali preko ramen kakor živi prameni sonca, nežen obrazek je sijal v neskončni milini in razodeval vso blagost čutečega srca. Nekoč je Zlata dejala očetu: »Oče, vsa bolgarska dekleta odhajajo na bojišče, v gore, da tam tolažijo umirajoče hajduke, in le-čijo bolečine onemoglim ranjencem ...« »Dovoli,« je poprosila, »da grem tudi jaz z njimi.« »Zlata, sonce moje,« je pobožal Ivan Sokoljev svojo hčerko, »vedel sem, da bo prišlo do tega, in bal sem se te tvoje prošnje. Rad bi ti dovolil, toda ne morem, ne smem. Pomisli, ti si moja edina hčerka, vse si mi na svetu. Ali naj za tvojo materjo izgubim še tebe? Lahko te zadene strupena puščica, ali te umori kužna bolezen. Ostani rajši doma, pri svojem očetu, ljubo dete.« Zlata je žalostno sklonila glavo, toda ubogala je očeta. Neke noči pa je imela čudne sanje: Videla je, kako se pode po nebu temni oblaki. Sonce se je skrilo za njimi, črna tema je prepregia zemljo. In tedaj je nenadno završalo od nekod, silen veter je zapihal po ozračju. Med vetrom pa je Zlata zaslišala votel glas, ki je govoril tele besede: — Zlata, tam na bojišču, v skalnati grapi umira junak Milošev, poglavar hajdukov. Samo rosa z bele vrtnice, utrgane pred sončnim vzhodom na vrtu tvojega očeta, mu more ustaviti kri, ki mu curlja iz rane. Beli orel bo priletel k tebi in te bo odnesel na mesto, kjer umira ranjeni junak, če boš utrgala zdravilno vrtnico... Zlata se je po teh čudežnih sanjah prebudila in ni mogla več zaspati. S strmečimi očmi je gledala v okno, skozi katerega se je pričelo svitati. Premišljevala je, kaj naj stori. Ali naj pokliče očeta in mu vse pove? Ne, saj bi ji mogoče ne verjel, pa tudi ne dovolil, da odleti z belim orlom. A junak Milošev bo izkrvavel, ker ne bo pravočasne pomoči. Zlati je burno udarjalo srce. Tiho je vstala in odšla na vrt. Za gorami je že rdela zarja, a sonce še ni bilo vzšlo. Deklica je stopila na gredo in utrgala najlepši cvet bele vrtnice. Komaj ga je utrgala, že je v zraku zašumelo in pred Zlato se je spustil na tla velikanski beli orel. Zlata je sedla nanj in orel je od-letel z njo v sinje višave, potem pa naprej, naprej proti vzhodni strani neba. Ravno so prvi sončni žarki pozlatili obronke gora, ko se je beli orel z Zlato pričel spuščati proti zemlji. V ozki grapi med strmimi skalami je Zlata zagledala hajduka Miloševa, naslonjenega ob deblo starega drevesa. Bled je bil njegov obraz, iz rane na prsih mu je cur- ljala kri. Nekaj tovarišev je v tihi bolesti čepelo okrog njega. »Junak Milošev,« je vzdihnila Zlata, ko sta pristala z orlom v grapi; »prinesla sem ti zdravila, roso z bele vrtnice, ki je še ni pozlatilo jutrnje sonce. Zlata sem, hčerka vrtnarja Ivana Sokoljeva ...« Hajduk se je nasmehnil, v že skoraj ugaslih očeh je zažarela iskra. »Hvala ti,« je zašepetal, »rešila si domovino...« Zlata je pokleknila ob hajduku, obrisala s svojimi lasmi strjeno kri z rane in kanila vanjo kapljico rose, ki se je bleščala med nežnimi belimi listi vrtnice. Hajduk Milošev se je krčevito stresel. Kri je tedajci prenehala teči iz rane, ki se je zaprla in se mahoma zacelila. Hajduku je pordelo lice, oči so mu veselo zažarele. Planil je pokonci, si opasal sabljo in zaklical: »Tovariši, spet sem zdravi Z menoj, nad sovražnika! Prišel je dan maščevanja nad kletim sovragom, pa tudi dan naše svobode. Na svidenje, Zlata! Ko bo končano tam, pridem k tebi. Naprej, junaki!« Cete hajduhov, samih krepkih mladih fantov, so kar vrele iz tal. Z navdušenjem, z urnebesnimi vzkliki so drveli za svojim poglavarjem — v boj proti nej e vernikom. Zlata je ostala sama v grapi. V roki je še vedno držala vrtnico. Toda — kaj je to? Vrtnica ni bila več bela. temveč — rdeča. Komaj se je Zlata zavedla od začudenja, že je od nekod zadonel glas, prav isti votlo doneči kakor ponoči v sanjah. In Zlata je dojela naslednje besede: — Bela vrtnica se je izpremeni-la v rdečo, Zlata, kri ljubezni jo je pordečila. Zajaši spet belega orla in odleti domov. Ko boš med poletom opazila, da je nebo čisto, brez slehernega oblačka, vedi, da bp takrat tudi sovražnik pognan čez meje. Pomoči tedaj rdečo vrtnico v sinj ino neba in vrtnica bo postala modra, znak zmage nad sovražnikom ... Zlata je sedla na belega orla, ki se je bil spet spustil prednjo na tla, in že sta odletela. Storila je vse tako, kakor ji je bil zapovedal skrivnostni neznani glas. V silnih višinah so izginjali oblaki drug za drugim, kmalu ni bilo po vsem nebesnem svodu opaziti niti lahne meglice. Zlata je pomočila rdečo rožo v sinjino neba — in glej I Vrtnica je na mah postala krasno modra, krasnejša od neba samega. Zlata se je razveselila. Modra vrtnical Davne želje njenega očeta so se izpolnile. Ivan Sokoljev je od žalosti nad nestankom svoje hčerke skoraj zbolel. Vse je preiskal, povsod povpraševal, a Zlate ni bilo nikjer. Slednjič je izgubil vse upanje. Od jutra do večera je stal pred svojo hišico in gledal na vse strani, če bi se odkod prikazala izgubljena hčerka. Ko je nekega dne Ivan Sokoljev spet tako slonel ob vrtni ograji in ves uničen strmel predse, je naenkrat zaslišal šum. Ozrl se je in zagledal v zraku belo ptico, ki se je spuščala naravnost proti hišici. Ivan Sokoljev je obstrmel in v naslednjem trenotku že tudi objel svojo hčerko. »Zlata, moje vse na svetu, zakaj si mi to storila?« »Oče, poglej — modra vrtnica!« Vse, vse je morala Zlata razložiti očetu. Ivan Sokoljev je vcepil modro vrtnico na drugo rastlino. In res — pognali so modri cvetovi. V naslednjih dneh je ves bolgarski narod slavil zmago nad sovražnikom. V hišici Ivana Sokoljeva se je oglasil mlad hajduk. »Milošev sem, hajduški poglavar,« je dejal očetu Zlate. »Prišel sem po Zlato, izbral sem si jo za nevesto, mislim, da mi ne boste odrekli njene roke?« Milošev in Zlata sta bila najlepši par pod soncem. Ljudstvo je slavilo Miloševa kot svojega narodnega junaka in ga oklicalo za kneza. In revna vrtnar-jeva hčerka Zlata je postala od vseh slavljena kneginja. Modra vrtnica pa ni cvetela nikjer drugod, na nobenem vrtu ni uspevala, samo na vrtu Ivana Sokolje va. Ko pa je vrtnar Ivan Sokoljev umrl, je vzel tudi skrivnost cepljenja modre vrtnice seboj v grob. In ko sta tudi knez Milošev in knegi-nja Zlata zatisnila oči, je modra vrtnica prenehala cveteti. Ostala je samo v grbu knezov Miloševih: modra vrtnica na belem polju. Kadar pa bo kje po dišečih rožnih vrtovih spet zacvetela modra vrtnica, tedaj bo bolgarski narod vedel, da bo znova potreboval junakov za obrambo svobode. VI. R e b i k o v jesenska pesem (Za gosli in klavir p r i r • d i I S. K.) Otožno, zelo nežno * ^f1 i^Tf y Cr t ,—^ bfrf fr. ülüj Ah r7?s r ji j i -f J T rP—^—Hrh i f ff i * i L JJ—---LLL^j T? Zanimivosti iz živalstva Koza, ki pleše na vrvi Na neki gospodarski razstavi v New-Yorku so kazali strmečim gledalcem kozo, ki pleše na vrvi (slika 1). Pametna žival Neki sloviti avstralski igrač golfa je dre-siral majhnega ponija, da mu no6i vsak dan na igrišče palice za goli (slika 2). Petrov blagoslov V neki nemški luki so ujeli jesétra ali kečigo, ki tehta 3 cente in meri v dolžino 2.80 m. To je največji jeséter, kar so jih ujeli zadnjih trideset let (slika 3). Riba — jež To ribo prištevajo k najbolj čudnim zastopnicam ribjega zaroda. Razširjena je po vseh tropičnih morjih, toda le v globljih vodah. Če ji preti nevarnost, se dvigne na morsko površino, vdihne zrak in napihne telo tako, da se vse njene bodice gosto razširijo na vse strani. Obenem se vrže na hrbet, tako da plava s trebuhom skoraj nad površino vode; ježasta obleka na hrbtni strani jo pa varuje pred vsemi napadi drugih živali (slika 4). Krolj metuljev Tako imenujejo moža, ki poseduje največjo zbirko metuljev na svetu. To je Madžar Ladislav Bezsilla v Pestujhelly-ju pri Budimpešti, ki ima 10.000 metuljev v svojih zbirkah, med njimi tudi največjega metulja na svetu, Herkula, čigar krila merijo v premeru četrt metra. Redki golob K najredkejšim pa tudi najlepšim vrstam golobov prištevamo črnoglavko ali za-morčka. Ta golob ima krasno snežnobelo perje in zasluži po pravici svoje ime, saj ima čisto črno glavico kakor zamorček. Njegovi kremplji so pokriti z dolgim in gostim perjem v obliki čopiča. Zaradi svoje lepote vzbuja ta goiobja vrsta povsod vse-obče zanimanje (slika 5). Rastline — letala Tako letalo je seme tropične kumare Zanonia. Celo ogrodje je 4—5 centimetrov Široko in ima 10—12 centimetrov razpetine; v svojem težišču pa nosi tenko, leseno, kakor 50 parski novec veliko in ploščato seme. Krila so iz tenke in posušene kožice; v lepem jadralnem poletu plava to rastlinsko letalce preko razdalj 10—15 pa tudi 20 metrov (slika 6). Sinice kot podnajemniki Oglejte si te dve čudoviti hišici, ki sta si ju izbrali obe ptičici za gnezdenje! Prostora za mehko gnezdeče je povsod dovolj, uporabljiv je pa tudi star čevelj ali nerabna kavna ročka (slika 7). Sveta egipčanska podgana Ihneumon, sveta podgana egipčanskih faraonov, je prav za prav mačka. Častili so ga po božje kot največjega sovražnika krokodilov in strupenih kač, katere je v srditem boju vedno premagal in požrl njihova jajca. Danes pa ihneumon med domačini ni več priljubljen, ker krade tudi kokoši in njihova jajca, kakor pri nas lisica ali kuna (slika 8). Živali skačejo s padalom K tem ne bomo šteli onih živali, ki imajo izrazita krila za letenje po zraku. Je pa nekaj živali iz drugih vrst, ki se spuščajo z vrhov dreves na tla, kakor bi bile opremljene s padali, kakršne imajo letalci. Mnogokrat jih pri tem padanju podpira kožica na telesu (kakor n. pr. pri letečih kuščaricah) ali pa imajo to kozico razpeto med prsti udov (pri žabah in pri leteči veverici). Leteča veverica razpne telo kakor letalo, preden se pripavi na odskok; njen košat rep ji pa služi izvrstno za krmilo (slika 9). Prvi nebotičnik O nebotičnikih ste aotovo že vsi kaj slišali, saj ga imamo celo v Ljubljani. Toda, kdo je prišel na misel, da bi kot prvi zidal tako veliko, mnogo deset in deset nadstropij visoko hišo, vam je gotovo neznano, kakor tega ne vedo tudi mnogi odrasli. Ime Frederic Dinkelberg je v Evropi popolnoma neznano. V Ameriki ga pa pozna vsak otrok, za'kaj to je stavbenik, ki je nekako pred 20. leti v New - Yorku na mestu, kjer križa Brodway (izgovori: bróduej, pomeni: široka cesta) Peto Avenijo in 23. Cesto, zgradil prvi nebotičnik. Stavba stoji seveda še danes in jo Amerikanci zaradi čudne, trioglate oblike imenujejo »likalnik«. Ta nebotičnik je njim simbol, kakor je Parižanom Eiffe-lov 6tolp ali Dunajčanom cerkev svetega Štefana ali Ljubljančanom nebotičnik in Tivoli. Ta zgradba je znamenje ogromnega razvoja in napredka, ki ga je Amerika napravila v kratkih sto letih. Kjer so se prej pasli bivoli in kjer so živeli Indijanci svoje romantično življenje, tam stoje danes velika mesta in nepregledne farme, kjer gojijo pšenico ali sadje; kjer so prej samevale borne majhne hišice, tam se dvigajo danes nebotičniki, z dvigali opremljeni velikani, narejeni 6 človeškimi rokami. Prvi nebotičnik so zgradili Amerikanci iz čisto naravnih razlogov. Dinkelberg je dobil takrat nalog, naj zida v New -Yorku, ki se je zelo hitro razvijal, hišo. Zemljišče, kjer naj bi poslopje stalo, je bilo pa neverjetno drago, kakor so še dandanes zemljišča med Brodway em in Peto Avenijo najdražja na svetu. Da bi na razmeroma majhni površini zemljišča pridobil kolikor mogoče veliko stanovanjskih in poslovnih prostorov. je prišel stavbenik na misel, zgraditi ozko poslopje v obliki visokega stolpa, kar bi nam bilo danes popolnoma razumljivo. Zgradil je »likalnik« in njegova ideja je našla kmalu mnogo posnemalcev. Pričeli so graditi št* druge visoke stavbe; DinkelbeTg je postal strokovnjak za nebotičnike in je popolnoma izpremenil sliko takratnegav velemesta. Pridobil si je veliko premoženje, toda pri borznem polomu 1. 1929. je v enem dnevu izgubil ves svoi denar. Ista nesreča je tudi gradnji nebotičnikov napravila za nekaj časa konec. Ravno tako kot Dinkelberg so izgubili svoj denar tudi drugi bogataši, drage najemnine za poslovne in stanovanjske prostore ni mogel nihče več plačevati. Kmalu so ostale mnoge zgradbe prazne, nihče pa tudi ni več mislil na gradbo novih nebotičnikov. Tudi Dinkelberg se ni mogel več opomoči in je pred kratkim v največji revščini umrl. Še štrlijo visoko v zrak ogromne stavbe, ki jih je on ustvaril, še vedno očara njihova mogočnost vsakogar, ki stopi prvič na ameriška tla. Njega pa je svet, ki ga ie nekoč tako občudoval, popolnoma pozabil... H i Ion Mornor O morskih svetilnikih Na letošnji nepozabni jadranski razstavi smo videli sredi ljubljanskega velesejma postavljen model velikega svetilnika. Zato bo marsikoga naših dragih »Zvončkarjev« gotovo zanimalo, kako so urejeni ti svetli kažipoti ob morjih. Svetilnike in svetilne ognje prištevamo k naj bol i važnim in dragocenim pripomočkom in uredbam morske plovidbe. Zgrajeni so v namen, da svarijo ladie pred pogubo-nosnimi čermi, plitvinami in pred mnogimi drugimi nevarnostmi, posebno pa so pomorščakom kažipot pri valovitem, viharnem morju in v gosti megli, ko jim kažejo varno pot v pristanišče. Imamo jih dvoje vrst: stalne svetilnike (s stalno, neprekinjeno lučjo) in pa nestalne, katerih luč zasveti v izvest-nih časovnih razdobjih in katerih svetlobne signale označujejo po njihovem udejstvovanju kot me-njajočo se luč, bleščečo se luč in bliskovno luč. Vsakemu mornarju morajo biti dobro znana časovna razdobja, ki iih signalizira luč med posameznimi svetlobnimi signali. Vsak teh signalov ima namreč svoj poseben pomen, ki pomorščakom pove, kje se trenotno nahajajo. 2e v starodavnih časih so imeli svetilnike in svetilne ognje, katerih upravljanje, ustroj in učinkovitost so bili napram današnjim prav preprosti in majhni, saj so uporabljali v ta namen le običajne smolnate baklje in posode, napolnjene s smolo. Pozneje so ta gorila nadomestili s svetilkami na olje in petrolej, katerih svetlobni učinek je bil že boljši, seveda še prav neznaten v primeri z današnjimi, ki svetijo svetlo in daleč vidno preko morja v temnih nočeh pa tudi v megli. Novodobni svetilniki s svojimi različnimi vrstami luči so opremljeni z električnimi svetili, z obločni-cami z jakostjo miliion sveč. katerih svetlost se poveča še z ogromnimi oiačevalnimi lečami in reflek-tirnimi ogledali. Luč modernega svetilnika, ki je visok 32-metrov, se vidi 32.000 metrov daleč. Temelj svetilnika je napravljen iz močnega betona in sega globoko pod morsko površino v pesek, na katerega so položene velike skale, ki preprečujejo, da bi ga morska voda izpodiedla. Z morjem ie zvezan stolp po kanalu (cevi), ki vodi v prostor za vodo, v vodomer. Na obeh straneh tega prostora so pa zgrajene vodne shrambe za pitno vodo. Nad temi shrambami je klet. kjer stoji tudi vodomer. V stenah vseh prostorov so majhne line, posamezne prostore stolpa pa vežejo okrogle polžaste stopnice. Nad kletio je shramba, nad njo kuhinja in vetrnik (prezračevalnik). Še više je nameščena stanovanjska soba in spalnica za čuvaja. Na eni strani stolpove zunanje stene ie pripet rešilni čoln in zgrajeno dvigalo. V najvišjem delu svetilnika pa je glavni prostor za svetilke z glavno bliskovno lučjo in več ventilatorji. Na naši sliki vidite v prerezu najvažnejše dele in ustroj modernega svetilnika: Iv V = ventilatorji (prezračevalni-ki), HB = glavna bliskovna luč, HL = glavni prostor za luč, F = stalna luč, W = stanovanjski prostor, WF = vetrnik, K = kuhinja, M = shramba za živila, KG = klet, FM = vodomer, R = rešilni čoln, A = dvigalo, Z = pitna voda, vodnjak, FB = prostor za morsko vodo vodomera, VK = kanal (cev) za morsko vodo, BF = temelj svetilnika iz betona, E = vhoda, G = skalovje, S = pesek. Halo, halo, Zvončkarji! Kdo tam? Tukaj športni striček! To se boste začudili: »Kaj? V našem »Zvončka« polička športnega strička!« Pa še bolj ko vi se bodo križali papani in mamice, strički in tetke pa vse sorodstvo do devetega kolena, češ, kako zaide ta nebodigatreba šport celo v mladinski list. Mislite si, Zvončkarji moji, kako je pri duši športnemu stričku, ko v mislih gleda te čemerne obraze in posluša hude besede! Debele potne kaplje mu stopajo na čelo in ves se trese, ko šiba na vodi. Le kako bi vsem tem godrnjavsom dopovedal, da šport ni samo brcanje in suvanje? Kako bi vam dopovedal, da pravi šport more in mora biti plemenit? »Aha,« porečete, »dobro se je izvil, že govori o pravem športu, kakor da bi bil mogoč tudi nepravi la Že vas vidim, kako nejeverno odkima-vate in stresate kuštrave glave. Pa je tako, je in trikrat je! Kakor imamo poleg prave vijolice pasjo vijolico, poleg pravega žafrana pasji žafran, tako imamo tudi poleg pravega športa »pasji« šport. Ali naj vam predstavim takle prizorček iz »pasjega« Športa? Recimo: po travniku se podi krdelo fantalinov za žogo. Ker vsi ne morejo do žoge, nekateri merijo v svojega bližnjega nogo; ta bližnji ne more odgovoriti z ranjeno nogo, zatorej pošlje roko proti ljubeznivega soseda licu. Tam si dva požrtvovalno segata v lase, ondi se tovariški valjata po tleh in obdelujeta s pestmi. Ob straneh pa nepristransko občinstvo izbu-l jenih oči in raz vnetih lic uživa: »Le daj ga, 2ane! Upili ga, Pepe!« Vidite, takle je »pasji« šport. Sedaj pa še sličico iz pravega športa: stadion, olimpijada, nepregledne množice! Tekmovalci zavijejo v strnjeni skupini v zadnji krog. Množice so vstale s sedežev, iz tisočerih grl zaori: »Ive, Ive!« In glej: iz skupine Se je izluščil krepak fant, s poslednjimi močmi pridobiva meter za metrom, že je na cilju: prvi, prvi! Omahujo-čega ga prestrežejo tovariši, ga solzni objemajo. Fanfare zadone, na častnem jamboru zavihra jugoslovanska trobojnica. K zma-goslavcu pa pristopijo premagani in mu čestitajo, brez jeze, brez zavisti, češ, ob letu bom pa jaz prvi! No, Zvončkarji, pa mi recite, ali res ni razlike med pravim in med »pasjim« Športom? Brez dvoma pa je med vami tudi nekaj navdušenih športnikov. Ta ali oni bi mi utegnil oporeči: »Kaj boš, striček, samo blebetal, povej že brž kaj novega!« Le -temu pravim, da bo moja polička vedno predeljena na dva dela: malo splošnega kramljanja o športu pa malo novic. Tako bo volk sit in koza cela, kajne? * Pravijo, da sta za nas Slovence najhva-ležnejša športa smučanje in plavanje. Nekaj bo že na tem, vsaj po uspehih sodeč. Res je, da smo v smučanju še daleč, daleč za severnimi narodi, a Planica je pokazala, da naši fantje tudi že skačejo 70 m. da smo za sedaj brez dvoma prvi na Balkanu in da napredujemo z orjaškimi koraki. Toda pustimo za sedaj smučke, saj je še kar toplo in potem pa — letos bomo imeli še dosti priložnosti govoriti o tem, ko bo zimska olimpijada na Nemškem. Naših plavačev smo kar veseli. Med seboj se kosajo trije klubi z morja (Viktorija iz Sušaka, Jadran iz Splita in Jug iz Dubrovnika) pa ljubljanska ffirija. Kljub temu, da imajo obmorski klubi mnogo več priložnosti za vežbanje, si je vendar letos priborila naslov najboljšega kluba v državi Ilirija. Za ta uspeh se mora zahvaliti svojim skakalcem (Ziherl in Kordelič), predvsem pa Wilfanu, ki je letos tako pripravljen, da ruši rekord za rekordom in le malo zaostaja za najboljšimi plavači močnih športskih narodov. Tudi Kamničan Cerar, prsni plavač, je izvrsten. Največja nada jugoslovanskega plavalnega športa je pa prav gotovo mladi Dubrovčan Ciganovič. — Najvidnejši uspeh so si pridobile naše plavalke, ki so v meddržavni tekmi premagale italijanske tovarišice. Za našo moč je značilno, da je sušaška Viktorija sama premagala češko reprezentanco, ki se je vračala iz Italije. Prav zelo moremo biti zadovoljni z našimi igralci tenisa. Pozimi so bili v Indiji in si tam priborili vse polno častnih nagrad in prvenstvo Indije. V boju za Da-visov pokal so premagali Madžare in častno podlegli zelo močnim Čehom. Dobili so meddržavno tekmo s Poljsko, z Italijo pa so enkrat igrali neodločeno, drugič pa po smoli izgubili. Stebra našega moštva, Zagrebčana Punčec in Paiada, sta se naučila tenisa, ko sta kot dečka pobirala žoge. O nekaterih drugih športnih panpgah bomo govorili v prihodnji številki, zlasti o lahki atletiki, ker bodo tedaj že za nami balkanske olimpijske igre. Pač pa hočem danes spregovoriti še o igri, ki ne spada prav za prav v športno poličko, pa je vendar šport duha: o šahu. Meseca avgusta se je vršila v Varšavi šahovska olimpijada, katere se je udeležilo 20 narodov. Moštvo, ki smo ga Jugoslovani poslali v boj, je bilo zelo močno: velemojster dr. Vidmar mu je bil kapitan. Zasedli smo šesto mesto, kar je prav za prav zelo Častno, pa nas vendar ni preveč ogrelo, ko smo vsi pričakovali še več. Vsekakor nas je iznenadil mladi Tri-funovič, ki se je boril ko lev in nas s svojo igro gotovo pomaknil za nekaj mest više. Taka olimpijada je strašno naporna stvar, saj res ni šala, igrati dnevno po deset in več ur skozi 14 dni. Tak napor vzdrži samo igralec, ki je tudi telesno krepak. No, pa prihodnjič še kaj! V japonski prodajalni igrač (GlaJ članak no no»l»dnji stranil) Ivan Letnik Iz zgodovine otroških igrač in iger Pravi svet otroka je svet igračk in iger. Ta svet je izpolnjen s tistim veseljem in čistim uživanjem, pod cigar sončnimi žarki mora vse uspevati, torej tudi otroška duša. V davnih časih že in pri vseh narodih so polagali vzgojitelji veliko važnost na vzgojni pomen igrač in iger za zdrav in naraven razvoj otroka. Tudi marsikatera naših današnjih otroških igrač ima za seboj dolgo preteklost. Ena prvih igračk, ki jo otrok spozna, je ropotuljica, ki je obenem tudi izvrstno in priljubljeno sredstvo za pomiritev jokajočih in kričečih najmanjših. Zelo stara je ta igračka. Našli so jo tako v grobovih starih Egipčanov kakor tudi v grobiščih prastarih prebivalcev Evrope. Še danes velja ponekod navada, da dajejo krstni botri otroku po krstu ropotuljico v dar, da se po stari ljudski veri hitreje nauči govoriti. Tudi prva igračka naših fantkov, »konjiček na palici«, je stara že več tisoč let. Spartanski kralj Agezilaj je večkrat jahal s svojimi otroki, tako pišejo tedanji zgodovinarji, na konjičku, k\ je imel glavo nabodeno na količek. Alcibiad, atenski državnik in učenec slavnega Sokrata, je zelo zameril svojemu resnemu in učenemu učitelju, ko ga je nekoč videl, kako je s pouličnimi dečki na javnem prostoru jahal za stavo na lesenih količkih. Na srednjeveških francoskih lesorezih često vidimo upodobljenega tega konjička Ikot važno potrebščino vsake otroške sobice. Ko je bila končana 30 letna vojna, se je zbralo pred hišo cesarskega komi- sarja v Norimberku, kneza Piccolomi-nija, 1476 dečkov. Jahali so na lesenih konjičkih in na ta način dajali duška svojemu veselju nad sklenitvijo miru. Knez, ki je zelo ljubil mladino, je vsakemu dečku v tej čudni procesiji podaril srebrn novec v spomin. Ravno tako stara kakor konjiček, če ne morda Še starejša v zgodovini igračk, je punčka, najljubša igračka deklic vseh časov in po vsem svetu. V najstarejšo dobo segajo tudi različni plesi in ringaraja, ki jih plešejo otroci spomladi in poleti na travnikih in igriščih. Služili so prvotno skoraj gotovo bolj v verske svrhe in «o se polagoma udomačili pri odraslih ljudeh in pozneje pri otrokih. Igra »kdo se boji črnega moža« ima precej mračno in nenavadno zgodovino. Ostanek je srednjeveških kužnih plesov. V teh plesih, ki so jih plesali v spomin na strašne čase, ko je v naših krajih razsajala