481 Jubileji zaprt. Po vojni je nekaj časa predaval na zagrebški univerzi, od leta 1920 pa na ljubljanski, kjer je bil 17. aprila 1921 imenovan za rednega profesorja za botani- ko. Organiziral je botanični inštitut, laboratorije in knjižnico ter si prizadeval za iskanje slovenskih izrazov za razne pojme rastlinske anatomije in fiziologije. S svojim znanjem in nasveti je pomagal vrtnarjem in kmetom ljubljanske podru- žnice Sadjarskega in vrtnarskega društva, da so prišli do boljših pridelkov. V letih 1922–1924 je bil tudi prvi predsednik jugoslovanske zimsko-športne zveze (Jugoslavenski zimsko-sportski savez). Na prvi zimskošportni mednarodni konferenci v Pragi je zastopal Jugoslavijo in vodil zimsko ekipo na mednarodna tekmovanja na Češko. Švedska smučarska zveza ga je imenovala za svojega ča- stnega člana. Bil je tudi eden od pomembnejših pobudnikov ustanovitve Triglavskega na- rodnega parka. Ko je bil leta 1924 ustanovljen Alpski varstveni park, je Jesenko s študenti začrtal del njegove meje v Dolini Triglavskih jezer. Tudi kasneje je tam s študenti vsako poletje raziskoval alpsko floro in pripomogel k trajnemu varstve- nemu statusu parka, zagotovljenemu sicer šele leta 1981, dolgo po njegovi smrti. Poleti 1932 se je ponesrečil pri plezanju v steni Komarče, kjer je popisoval rastli- ne. Z zlomljeno hrbtenico so ga prenesli v bolnišnico v Ljubljani, kjer je 14. julija umrl. Biotehniška fakulteta v Ljubljani od leta 1972 podeljuje Jesenkova priznanja oz. nagrade za dosežke v biologiji na Slovenskem. Gregor Gartner Milan Škerlj – 150 Milan Škerlj se je rodil 4. septembra 1875 v Ljubljani. Gimnazijsko izobraže- vanje je zaključil v Novem mestu, po opravljenem vojaškem roku pa se je vpisal na Pravno fakulteto. Doktoriral je na Dunaju leta 1898. Poklicno pot je začel v Novem mestu, nadaljeval pa v Mokronogu, Gradcu in na Dunaju. V času službovanja na avstrijskem pravosodnem ministrstvu je sodeloval pri pripravi zakona o družbah z omejenim jamstvom, kar priča o njegovi zgodnji vključenosti v razvoj gospo- darskega prava. Prejel je štipendijo avstrijskega ministrstva za izobraževanje, ki je bila namenjena bodočim univerzitetnim profesorjem. Študij je nadaljeval v Leipzigu – tedanjem središču nemške pravne znanosti, kjer so se izobraževali tudi številni poznejši slovenski profesorji prava. Po koncu prve svetovne vojne je deloval v poverjeništvu za pravosodje v Ljubljani, kjer je pomembno prispeval k organizaciji sodnega sistema na območju Slovenije. Ob ustanovitvi Pravne fakul- tete Univerze v Ljubljani je bil imenovan za honorarnega profesorja za trgovsko, menično in čekovno pravo, s čimer je začel svoje intenzivno znanstveno in pe- dagoško delovanje na teh področjih. Kmalu zatem je izdal Menično pravo, prvi slovenski pravni učbenik s tega področja. Leta 1924 je bil imenovan za rednega profesorja Pravne fakultete. 482 Šolska kronika • 2–3 • 2025 Škerljeva široka pravna razgle- danost se je odražala v številnih znanstvenih razpravah, med kate- rimi izstopa študija Uredba o zašči- ti industrijske lastnine, objavljena v Zborniku znanstvenih razprav Pravne fakultete. V študijskih letih 1924/25 in 1933/34 je opravljal funkcijo dekana Pravne fakultete. Poleg akademskega dela je bil dejaven član stalnega za- konodajnega sveta, v okviru katerega je sodeloval pri pripravi pomembnih zakonodajnih besedil, med drugim zakonov o menici, čeku, gospodar- skih zadrugah, pomorskem pravu, advokaturi ter pri dopolnitvah trgo- vinskega zakonika. Od leta 1929 do 1931 je deloval tudi kot član vrhovne- ga zakonodajnega sveta. Leta 1940 je postal redni član Akademije znanosti in umetnosti, kar predstavlja prizna- nje njegovemu znanstvenemu delu in vplivu na razvoj pravne misli na Slo- venskem. Posebno pozornost je po- svečal razvoju in utrjevanju slovenskega pravnega izrazja, saj je bil med prvimi, ki so sistematično utemeljevali rabo slovenskega jezika v pravni znanosti. V svojem znanstvenem in pedagoškem delu se je posebej posvetil vprašanjem trgovinskega prava. Zaradi zdravstvenih razlogov je leta 1945 odklonil ponudbo, da bi prevzel funkcijo prvega povojnega rektorja Univerze v Ljubljani. Kljub temu je ostal deja- ven na Pravni fakulteti vse do smrti 10. decembra 1947. Njegovi kolegi so ga cenili kot zavzetega pedagoga, natančnega raziskovalca in pomembnega soustvarjalca zakonodajnega razvoja v medvojnem in povojnem obdobju. Anton Arko Milan Škerlj (dLib)