beograd
— trenutek ustvarjalne
resnice
. eograjska konferenca zunanjih
?___$ ministrov neuvrščenih držav, ki je
bila po mnenju številnih politič-*	™ nih opazovalcev doma in v svetu
eno izmed najpomembnejših srečanj neuvrščenih, je potekala v času zaostrenih mednarodnih odnosov. Zaostrenost je čutiti med supersilami in bloki in tudi med posameznimi državami, ki so članice gibanja neuvrščenosti.
Gibanje je preveč številčno in premočno, da ne bi bilo v napoto blokovskim interesom, ker je v navzkrižnem ognju teh interesov. Gibanja neuvrščenosti ni mogoče pravilno ocenjevati brez njegove svetovne razsežnosti. Supersile s svojimi pomožnimi silami, bloki, delujejo globalno, tipljejo in drezajo na vseh celinah in pri tem zadevajo na odpor nasprotnika. Toda pri tem zadevajo tudi na odpor gibanja neuvrščenosti, ki je nevarno obema blokoma že zato, ker je »zunajblokovsko«, ker nasprotuje blokom. To je bilo zdaj v Beogradu, sedemnajst let po prvi konferenci neuvrščenih, še bolj očitno kot takrat.
V nekem smislu se bloka bolj bojita neuvrščenosti kot drug drugega: v smislu namreč. da gibanje neuvrščenosti ne priznava »pravil igre«, po katerih se urejajo zadeve »po blokovsko«, zlasti da ne priznava vplivnih območij. Sprva so supersile podcenjevale gibanje, zdaj se ga bojijo. In ker se ga bojijo, ga poskušajo od zunaj in tudi od znotraj oslabiti ali pa pripraviti do tega, da bi eno ah drugo supersilo ali vsaj njeno ideologijo in doktrino spoznalo za svojo in se razglasilo za »naravnega zaveznika« te velesile ali doktrine.
F W a razumevanje pomena tistega, JP kar se je dogajalo v Beogradu in kar je odsev mednarodnega sta-. i nja. je nujno treba upoštevati te pritiske, ki v določenih primerih dobivajo obliko grobega vmešavanja.
Zelo poučno je prebirati »blokovske« komentarje o ministrski konferenci v Beogradu. Sovjetski komentarji so na primer polni hvale za vse tiste govornike na konferenci, ki so se bolj ali manj jasno ogrevali za »naravno zavezništvo« s Sovjetsko zvezo in njenimi zavezniki, četudi jih ni bilo dosti. Sovjetski in vzhodnoevropski tisk je na moč pozoren do tistih, ki so udrihali po Kampučiji in neposredno po Kitajski (četudi je treba povedati, da jih ni bilo dosti).
-W" TT~ itajski tisk daje vso publiciteto |/ kampučijskim obtožbam na ra-čun Vietnama in opozarja na ne-jK. varnost, ki jo za gibanje neuvrščenosti pomeni Sovjetska zveza.
Na Zahodu je več odtenkov v mnenjih in ocenah o beograjski konferenci, četudi marsikje prevladujejo komentarji, po katerih bi nepoučen bralec sklepal, da so se v Beogradu samo prepirali.
Vzhod, Zahod in Daljni vzhod zastopajo delne, parcialne interese — svoje interese — in izključujejo vse druge. Take tendence je čutiti tudi v gibanju neuvrščenosti. Toda delne resnice ne dajo poštene in pravične ocene, če jih seštejemo. Narava poudarjanja samo tistega, kar je nekomu všeč, je takšna, da pači sliko dogajanja in resničnosti.
Gibanje neuvrščenosti je moralo v takšnem položaju in pod takšnimi pritiski jasno in nedvoumno potrditi načela in kontinuiteto gibanja, najti dovolj moči, da se‘ postavi po robu blokovskim »vdorom« v’ gibanje, in še začrtati pot za naprej.
Deklaracija, ki jo je beograjska konferenca soglasno sprejela, izrecno poudarja Kontinuiteto gibanja od Beograda do Kaira, Lusake. Alžira in Colomba in še naprej. Vsa teža dokumenta velja enotnosti neuvrščenih. ki »neomajno verujejo v načela in politiko gibanja« in ohranjajo nedotak-
njeno njegovo identiteto in avtentično naravo. Neuvrščeno gibanje se aktivno bojuje proti imperializmu, ekspanzionizmu, kolonializmu, neokolonializmu, rasizmu, apartheidu, sionizmu, izkoriščanju, politiki sile in proti vsem oblikam tuje dominacije in hegemonije.
T tem naštevanju, ki je na prvi / pogled dolgočasno, tiči celovita ^7 ne samo delna resnica gibanja.
▼ Za vsakim izmed teh »izmov« tičijo dolge bitke. Vsak tak izraz je odsev bojazni, želja, zavzemanja članic. Je zgoščen simbol tistega, česar se posamezne članice najbolj bojijo in proti čemur se zato najbolj bojujejo. Toda vse se ne bojujejo enako proti vsem »izmom«. Nekatere bi celo želele, da bi kakšnem »izem« izločili iz seznama glavnih sovražnikov gibanja.
• Prav tako kot bi radi zunanji vplivi zbrisali s tega seznama nekatere »izme«, druge pa še poudarili.
Toda gibanje je vedno imelo dovolj moči — in to moč je izpričalo tudi na beograjski konferenci v doslej morda najtežavnejših mednarodnih okoliščinah — da ni izpustilo nobenega »izma«, ampak je še dodalo kakega.
In to se je zgodilo ne samo v zaostrenem mednarodnem položaju, temveč tudi v skladu z osnovnim načelom neuvrščenosti, ki je podlaga za odločanje — s konsenzom ali soglasjem.
Prav to načelo daje moč neuvrščenim in je hkrati vprašanje, ob katerem se lomijo kopja in iščejo rešitve. Gibanje neuvrščenosti — v nasprotju z organizacijo združenih narodov — ne pozna ne stalnega sedeža, centra ali centrale, ne stalnega sekretariata in ne majorizacije ali preglasovanja. Namesto glasovanja ima konsenz. »Ko gibanje nenehno spreminja kraj za svoja srečanja, išče neposreden navdih sredi raznoličnih kultur in civilizacij in se tako ne-
prestano obnavlja«, je dejal brazilski govornik.
Konsenz omogoča gibanju, da prihaja do razumnih kompromisov in sprejemljivih sklepov. S tem se izogiba spopadom, glasovanjem po blokih in notranji polarizaciji. Pri sprejemanju sklepov s konsenzom je treba upoštevati čimvečji spekter mnenj. To ustvarja prožnost in možnosti za kompromisne rešitve med večino in manjšino, ne da bi bila okrnjena pravica manjšine, da izrazi svoje nesoglasje z mnenjem večine,
mfyoda konsenz ima tudi svoje slabe 1 strani, izmed katerih je ena ta, da ^ so sklepi včasih preveč ohlapni in JL. posplošeni — zaradi preširokega spektra mnenj, ki jih morajo le-ti upoštevati — in da je v določenih primerih teže oceniti resnično razpoloženje v gibanju kot na primer v Združenih narodih, kjer je število glasov vendarle zelo jasen izraz stališč in mnenj.
Gibanje se ne misli odpovedati konsenzu. To je beograjska konferenca jasno pokazala. Vendar se intenzivno in zavzeto ukvarja z vprašanjem, kako usklajevati v prihodnje interese (vseh 88) članic in pri tem vzdržati vse zunanje pritiske in odstraniti notranja trenja, ki so posledica teh pritiskov.
Spričo tega se ponovno zastavlja vprašanje koordinacijskega biroja, ki je neformalno povezovalno telo med neuvrščenimi. Biro je upravičil svoj obstoj z delom in uspehi. Toda od samega začetka je bilo čutiti med članicami bojazen, da bi se utegnil sčasoma spremeniti v stalni sekretariat, v katerem bi 25 članic biroja imelo dejansko večjo moč odločanja in večji vpliv od drugih članic.
Slišati je tudi očitke, da bi moral biti biro bolj »odprt« do tistih članic gibanja, ki niso zastopane v njem. Z drugimi beseda-
mi, moral bi bolj demokratično pritegovati k sodelovanju vse zainteresirane ob določenih vprašanjih. Vsekakor bo prišlo do demokratizacije v delu biroja, ki je zelo pomemben za usklajevanje odnosov med neuvrščenimi.
"T" i naključje, da se je gibanje na :	* beograjski konferenci ukvarjalo
s fundamentalnimi vprašanji in -K.	^ načeli, sprejetimi na prvi konfe-
renci neuvrščenih na vrhu v Beogradu 1961. Ni naključje, da so številni delegati govorili o prehojeni poti »od Beograda do Beograda«, da so analitično in pogosto brez prizanašanja odkrivali smisel in bistvo neuvrščenosti in se spraševali, kakšna bo prihodnost gibanja.
To je bilo »globalno samopotrjevanje«, vržena rokavica izzivalcem ali bolje rečeno, izzivom, problemom, nevarnostim in sirenskim glasovom, ki naj bi speljali gibanje s sedanje fx>ti. To ni bilo akademsko spraševanje vesti ali idilično iskanje filozofskega pomena obstoja gibanja. To razglabljanje in iskanje je izviralo iz krvave nuje, zagotoviti gibanju in sebi obstoj, razvoj in neodvisnost pod pritiski, ki v določenih primerih dobivajo neznanski obseg in ostrino. In sredi tega iskanja poti v prihodnost je najglasneje spregovorila Afrika. Najglasneje in najostreje sta bruhnila iz nje strah in jeza.
Afrika je jasno, glasno in ostro povedala tisto, kar je povedalo tudi gibanje kot celota! Afrika noče, da bi jo raztrgali na kose s kakršno koli pretvezo ali pod kakršno koli parolo — ideološko, politično, gospodarsko. Seveda je bi! to prepir. Seveda je bil to glasen prepir. Toda to, kar se danes dogaja v Afriki, je posilstvo celega kontinenta. Vdiranje blokovskih sil — ne samo tendenc — temveč sil in orožja na črno celino.
In ta odpor proti blokovskemu pritisku, ki dokazuje, kako se super sile resno bojijo neuvrščenosti, je v Beogradu nedvoumno in silovito butnil na dan.
^ ibanje se je v Beogradu »ukvar-m	samo s seboj«, ko je svoja
^ jg načela, prehojeno pot in svoja prizadevanja podvrglo temeljiti analizi in strogi oceni. Navzlic vsem težavam je ugotovilo, da je na številnih »frontah« svetovnega dogajanja izrazito v ofenzivi. Posebno zasedanje generalne skupščine, posvečeno razorožitvi, ni razorožilo sveta — in tega ni nihče pričakoval — vendar je močno spodbudilo svetovno javnost, da odločneje zahteva od supersil, da naposled store nekaj konkretnega s svojim S ALT. Razvite industrijske države niso navdušene nad pogajanji Sever-Jug, toda države v razvoju in neuvrščene države niso vrgle puške v koruzo. Solidarnost neuvrščenih v svetovni organizaciji je še vedno trdna. In prav zato so se pritiski na gibanje povečali.
Gibanje je v Beogradu prestalo morda svojo najtežjo preskušnjo doslej, ker je moralo ne samo potrditi svoja »ustanovna« načela, ampak se tudi otresti hudih pritiskov. Ti še trajajo in se bodo nadaljevali. Njihova moč je sorazmerna z močjo gibanja neuvrščenosti, ki je dozorelo in postalo resnično svetovno gibanje. Ker je svetovno, globalno gibanje, odseva vsa protislovja ter politična in gospodarska nasprotja sveta in sedanjega zaostrenega svetovnega trenutka.
Beograd je bil samo trenutek v zgodovini gibanja. Trenutek ustvarjalne resnice.
Božidar Pahor
Poštni predal 29________________18
lija Popit in Vesna Bertoncelj-Popit
Pogovor o zunanji trgovini z Markom Bulcem________________________
Jože Horvat
Martin Kuzma	19
Rajko Ocepek
Znenada, to poletje
Vlado Šlamberger Skala mehkejša od rok	20
Jože Petrovčič Stanjšan naftni curek	
Igor Prešern Pločevina preplavlja ceste	21
•	
Franček Saje Padla je sodba nad državo	22
Dragiša Boškovič
Naj Yankee zmrzne
Bogdan Pogačnik Neuvrščeni prestali preizkušnjo	23
Miran Šuštar	
Nemir na teheranskem	
bazarju	
Bojan Štih
Svetloba nad Edinburghom__________
Jožo Puljizevič
Malo o kulturi pa o čaršiji_____25
Francois Schlosser
Pred poldnevom ljudstva iz peska__________________________24
Jože Šircelj	Josef Puškaš
Tilnika resnice ne moreš	Pravljica
zlomiti
Stane Krašovec
Moč neokostenele birokracije 26
Marjeta Novak
Kdor ljubi, piše na zidove_______27

poštni prodal 29
Odmevi na:
Delo, 21. julija
Odločilni koraki
Iz poročila novinarja Marjana Zlobca v Delu 21. julija 1978, objavljenega pod gornjim naslovom, smo izvedeli, da je Kulturna skupnost Slovenije sprejela sklepe o ustanovitvi šestih področnih kulturnih skupnosti in imenovala pripravljalne odbore. V njihovem sestavu je spet enotna kulturna skupnost za glasbo in ples; vse skupaj pa naj bi bilo sprejeto po dolgih in •številnih posvetovanjih s predstavniki občinskih in regijskih kulturnih skupnosti, ki so dale tako vsebinske predloge za novo organiziranost, kot tudi predloge delegatov za pripravljalne odbore«.
Kot kulturni delavec plesnobaletnega področja, ki svoje delo vključujem v posvetovanja za in o organiziranosti in zdravih možnostih plesnobaletnega in animacijsko ustvarjalnega procesa v naši družbeni skupnosti, ugotavljam, da o vseh teh posvetovanjih ne vem ničesar. Niti v skupščino kulturne skupnosti občine Ljubljana-Center niti v konferenci delegacij ZKO občine Ljubljana-Center (ki predstavlja vsekakor eno od centralnih ljubiteljskih odnosno polprofesionalnih konferenc v Sloveniji) nismo prejeli nobenega materiala o posvetih, predlogih itd.
Ker sem prepričana, da gre pri spreminjanju Kulturne skupnosti Slovenije prav za to. da se skoznjo prebije delegatski sistem odločanja, sodelovanja, posvetovanja in informiranosti, ob tej priložnosti ugotavljam. da je spet na enem od najbolj občut-ljivih mest skozi spreminjevalne priprave prišlo do uveljavljanja starega predstavniškega sistema, ki je izpodrinil novi delegatski sistem ravno v pripravljalni fazi, ki je najbolj važna za delegatsko dogovarjanje. Kot vemo. je naloga skupščin daleč od odločanja — po sklepih 8. kongresa ZKS — in mora to biti del aktivnosti baze, torej delegatskih oblik in ne predstavnikov, ki se je KSS, kot pravi, z njimi posvetovala.
Naj k temu dodam, da je sistem enotenja plesa in glasbe ne le dokaz nerazumevanja osnovnih izhodišč kulture, ki teče po različnih dimenzijskih prostorih (glasba je dimenzija slušnosti. ples pa obsega čas in prostor, torej dve dimenziji in zato svoj delovalni obseg); pač pa tudi nerazumevanje za potrebe demokratičnih pravic do samoodločanja. Dokaz nerazumevanja družbenega razvoja v našem današnjem svetu, kjer trdimo in zahtevamo pravico do samostojnosti in samoodločanja za vse narode. tudi majhne in najmanjše. Mar res plesna kultura, ki danes spada med manjše zaradi nesvobodne preteklosti, nima iz administrativnih razlogov KSS pravice do samostojnosti, do prevzemanja odgovornosti za svoje sklepe, do odraslosti...?
In mar res KSS misli s tako zastarelimi možgani, da ne ve. da so deformacije v plesni kulturi v veliki meri rezultat nepravilnega. varuškega postopanja do nje — ki je matica vse kulture, in zato še kako sposobna razkrajati, če ji ni dano graditi in osvobajati, spreminjati, ustvarjati.
Naj ne misli tako, ker ples se prebija danes skozi špranje, ki jih KSS ne zmore mašiti, pa naj se še tako izolira od njega. In delegatski sistem, ki nam vsem predstavlja edino varianto družbene uglašenosti, je tudi sila, ki se neustavljivo prebija mimo predstavniških posvetovanj ljudem pod kožo.
V poročilu srečamo nadalje obvestilo, da je skupščina KSS zavrnila tajnika ZKOS tov. Marjana Belino, ki je predložil skupščini nekaj spreminjevalnih dopolnil v korist ZKO oziroma ljubiteljske dejavnosti; in to z golo formalno argumentacijo, da ne nastopa kot delegat in da je zamudil predpisani rok za pripombe.
Ker smo odprta skupnost, nobeni formalni razlogi ne morejo zavrniti konstruktivnih in kreativnih spreminjevalnih predlogov, ki jih prinaša posameznik ali delegat v imenu delegatske skupine, ki ga pošilja. Celo zaključeni predlogi podlegajo nadaljnjim ustvarjalnim dopolnitvam — in ustvarjanje je spreminjanje. Zato sodim, da je treba o takem formalnem odklonilnem sklepu razpravljati v forumih in delegatskih telesih ZKO kot občinskih kulturnih skupnosti.
In če kaj doživlja danes veličastje osvobojenosti in pot do spreminjanja kulture iz meščanske tradicionalnosti v novo kulturo današnjega delovnega človeka, so to ljubiteljske in samostojne ustvarjalne skupine, ki so integrirane v ZKOS. Te ustvarjalne skupine so potrebne posamezniku za njegov osvobojeni integralni človeški jaz, zato je nenavadno, da jih KSS iz svojega vrha ne opazi.
Marija Vogelnik,
Ljubljana
Delo, 11. julija
Več tovorov na vagonih?
Sredi meseca (13. julija) so poklicni šoferji naše republike praznovali svoj praznik. Praznovali so ga kot vsako leto v okviru združenj šoferjev in avtomehanikov, na krajših slovesnostih in tovariških srečanjih, kjer je - kot že vrsto let - znova tekla beseda o poklicni problematiki, zboljševanju delovnih in življenjskih pogojev itd. Večina pa je svoj praznik praznovala kot vsak dan — za volanom. Poleti jih pesti vročina, pozimi mraz, tegobe, ki jih moraš prenašati v tem poklicu, za katerega lahko mimo trdimo, da je med najtežjimi. Še tako naporen poklic drugega delavca, ki po osmih urah odide domov na počitek, k družini, ni tako težak kot ta, šoferski. Pa kaj bi naštevali, tegobe poklica poznajo le tisti, ki ga poizkusijo.
Pa še za nekaj je ta poklic težak. Zadnja leta se v sredstvih javnega obveščanja dokaj pogosto govori o cestnem tovornem prometu. Vsekakor ne brez razloga, saj smo povečali napore, da bi v prihodnjem obdobju zmanjšali neskladja v prometnih vejah. In prav je tako! Vendar pa se ob tem, ob pisanju v sredstvih javnega obveščanja dokaj pogosto govori o cestnem tovornem prometu. Vsekakor ne brez razloga, saj smo povečali napore, da bi v prihodnjem obdobju zmanjšali neskladja v prometnih vejah. In prav je tako! Vendar pa se ob tem, ob pisanju v sredstvih javnega obveščanja pojavljajo dokaj neodgovorni sestavki, ki omalovažujejo, ali bolje rečeno, napadajo organizacije cestnega tovornega prometa, s tem pa tudi zaposlene v tej prometni veji, ki jih je v naši republiki blizu 11.000 (v Jugoslaviji kar 90.000). Še najbolj so prizadeti šoferji.
Prav pred praznikom šoferjev je v Delu spet izšel sestavek: Več tovorov na vagonih? novinarja Igorja Prešerna. Sicer družbeno angažiran članek, v katerem je avtor spregovoril o problematiki prevoza tovornjakov po železnici, predvsem na dolge razdalje, je bil ob zaključku »zasoljen« z naslednjo trditvijo (citiram); »Prevoz s tovornjakom omogoča najrazličnejše »črne vožnje« in s tem šoferju dodatne nekontrolirane dohodke. Javna skrivnost je, da šofer v mednarodnem prometu, ki s »črnimi vožnjami«, ne zasluži mesečno vsaj 10 tisočakov, velja za povsem »nesposobnega«.
Javnost je torej seznanjena! Tovornjake vozijo ali »kriminalci« ali »nesposobneži«. Pa je to res? Ali si šoferji takšno »pavšalno« trditev res zaslužijo? Pisanje v takšnem tonu je nesprejemljivo in ni čudno, da je njihov praznik izvenel z grenkobo. saj so šoferji (predvsem tisti v mednarodnem prometu) v teh dneh precej govorili o tem članku.
Nihče ne more trditi, da »črnih voženj« sploh ni. So primeri, posamezni, ki pa niso pravilo niti splošen pojav. Delovne organizacije cestnega tovornega prometa vsak primer posebej, če se zgodi, odkrije, obravnavajo in kazensko ukrepajo proti kršiteljem. Zato so tudi vgrajeni obvezni tahometri, prometni miličniki često ustavljajo tovornjake, pregledajo potne naloge itd. Še najmanj teh »črnih voženj« je v mednarodnem cestnem transportu, saj vozilo in šoferji ne morejo preko meje brez dokumentov, carinsko zapečatenega blaga itd.
Na koncu še nekaj podatkov, ki v drugačni luči prikazujejo sedanji, ne preveč rožnati trenutek v javnem cestnem transportu.
Kritiziramo tovornjake ter delovne organizacije, ki navsezadnje vršijo le servis gospodarstvu pri pretoku blaga. Tovornjaki ne jemljejo s silo tovora gospodarstvu, le od gospodarstva je odvisno, komu bosta zaupana blago in prevoz. Tovor lahko potuje po železnici, z letalom, ladjo ali s tovornim cestnim vozilom. Prav gotovo pa je odločujoči faktor cena, hitrost, čas, možnost pretovora in še marsikaj. Šofer je še najmanj kriv, če je prevoz zaupan prav njemu.
Po podatkih, ki so jih zbrali za prve tri mesece letošnjega lega v poslovni skupnosti javnih cestnih prevoznikov v Sloveniji, zaslužijo vozniki v tovornem prometu povprečno 6.435. din mesečnega osebnega dohodka (in vprašajte koga od njih, koliko ur je za te prejemke odsoten) in kar 28 organizacij (od skupno 65, kolikor jih je zajetih v analizi) ali 43% ima izgubo. Torej cestni transport ni ravno visoko akumulativen.
V	Sloveniji in Jugoslaviji beležimo dokajšnje zaostajanje v izgradnji cestne infrastrukture. denarja za gradnjo cest je vedno premalo. Lani smo iz letnih taks za tovorna vozila zbrali več kot 50% sredstev za vzdrževanje in rekonstrukcije cestnega omrežja v naši republiki. Ostali viri pa so iz cene goriva in osebnega prevoza.
V	cestnem transportu res ni vse, kot bi bilo treba, posebno glede ekonomske delitve dela v vseh vejah prometne branže: železnici, cestnem transportu, prevozu z ladjami in letali. Obravnavati pa jih moramo enakovredno v smislu zmanjševanja stroškov prevoza blaga v strukturi cene proizvodov. Najti moramo nove poti in zmanjšati razlike, ki jih navsezadnje čuti gospodarstvo.
Delovne organizacije javnega cestnega transporta in njihovi tovornjaki na naših cestah predstavljajo le kakšnih 20% števila tovornjakov. Vse ostalo so režijski prevoz in zasebna tovorna vozila. Podobno razmerje je v tonaži teh vozil. In prav v teh 80% »ostalih* (režiji in zasebništvu) je največ problemov, največ nereda, najmanj ekonomičnosti. Gospodarske organizacije vse bolj kupujejo svoja tovorna vozila, ustanavljajo tozde le za lastne potrebe, drobljenje organiziranega transporta pa se ne ujema s širšimi družbenimi interesi. Cena proizvodov je višja, neekonomični prevozi, mnogokrat prazno vozilo na povrat-
ku v tovarno, izgube pa pokrivajo drugi tozdi v delovni organizaciji.
Vozniki v režijskem prevozu več zaslužijo kot tisti v javnem cestnem prometu — če ponekod le malo manj, pa so zato več doma — imajo boljše delovne in življenjske pogoje. Zato vozniki javnega cestnega prometa (vključno z mednarodnim) po nekaj letih dela bežijo v režijski prevoz, saj se tam njihova kolesa ne vrtijo tako daleč od doma.
Pa so ti delavci — vozniki res nesposobneži? Ali je treba izjeme, redke pojave »črnih voženj« posploševati z zavajanjem javnosti? Pojave moramo odkrivati, se boriti proti njim, kršitelje kaznovati - v korist vseh tistih, ki si grenko prislužen kruh za volanom težko zaslužijo. In teh je velika večina.
Franc Obolnar,
Koper
Delo, 15. in 29. julija
Arheološke igre brez meja
S pisanjem, ki zadeva postavitve osrednjega slovenskega kulturnega doma, sem želel opozoriti tiste, ki so dali ali namenili več ko šeststo milijonov starih dinarjev za mačka v vreči, in tiste, ki s strokovno arheološko zagnanostjo skušajo bedni, brezoblični, ničvredni stari zidni ostanek proglasiti za spomenik prvega reda, zaradi nekakšnih zakonitih določil domala vreden malikovanja. Pravim, denar za mačka v vreči, ko ni verjeti, da bi nekdo, za to pooblaščen, dal toliko denarja za komaj omembe vreden arheološki uspeh, ob katerem zavod za spomeniško varstvo SRS vztraja na njegovem poveličevanju. Zavod seveda nima pravice sklicevati se na golo črko zakona, kajti naše zakone — tudi tiste za spomeniško varstvo — piše življenje; smisla zakona, ki nikakor ni mogel predvidevati sedanjega žalostnega primera, ni mogoče brezdušno birokratsko tolmačiti: da gre razen potrebne in razumljive arheološke dokumentacije tudi ničvrednemu zidnemu ostanku prvorazreden kulturni po-men. Tu imamo zgovoren primer, ko se sicer dobro mišljena zakonska določila sprevržejo v svoje nasprotje, komur s plaš-nicami na očeh brez treznega pogleda ne dajo razpoznati bistveno od nebistvenega, pomembno od nepomembnega. Trmoglavost pa ni razpoznaven znak zdravega razuma. Menim, da nihče ne bi smel vztrajati pri ohranitvi, čuvanju in čaščenju tega ostanka, ki sicer grozi postati kulturni škandal slovenske omejenosti, in to prav v našem kulturnem domu.
Prej ko polemičnih ugovorov zoper moje pisanje sem pričakoval treznejše presoje spornega predmeta in ga po njej prepustiti krepki čeljusti buldožerja, da bi nam prihranil vsaj nekaj sto milijonov za pametnejša, četudi arheološka dela. A oglasili so se štirje posredno in neposredno prizadeti, bržčas vsi poklicni arheologi, in vsem tem sem dolžan povedati, da nikakor ne ugovarjam arheološki vedi in njeni praktični dejavnosti — dolga leta je bila moje ljubiteljstvo — pomisleke imam le zoper nesmiselno ali vsaj nepotrebno razmetavanje družbenega denarja, razmetavanje, ki ni družbeno koristno. Nobeden od polemi-kov ni zanikal moje ugotovitve, da mesto že ima svoj veličastni rimski obrambni zid, v primerjavi s tem pa je sedanji ostanek na Trgu revolucije manj ko nič. Sam se ne bi nič več oglašal, ko bi dobil pametno arheološko zagotovilo, da je meni ničvredni ostanek (koliko veličastnejših je po slovenski zemlji) spomeniškovarstveno dosti pomembnejši kot tisti na Mirju.
Arheologinja Ljudmila Plesničar, podpisnica pojasnila Mestnega muzeja kot vodje izkopavanj v mestu, pove, da gre za območje antične Emone, veliko natančno 225.504 m2, ki so večidel pozidani. Ta čas gredo na roko našim arheologom stavbarji s svojimi visokimi hišami, zaradi katerih morajo globoko riti pod zemljo in pri tem naletijo na marsikaj, kar bi za vselej ostalo pod zemljo. Ne dobimo pojasnila, zakaj je prav ta površina prvorazredno zaščitena, ko vemo, da so nekaj sto metrov severneje naleteli na imenitne antične ostaline, ki nikakor niso mogle biti last nekdanje Emonine predmestne drhali.
Prav nič sodobno ni tarnanje, da je bilo do leta 1961 na Trgu revolucije uničenih nad 5000 m2 strnjene antične mestne površine z več kot 150 m severnega obrambnega zidu, od katerega ni ostalo nič, se pravi, da bi bil Trg revolucije, zabit med 150 m dolgim in dolgočasnim rimskim zidnim ostankom dosti mogočnejši. Ne, tov. Ple-sničarjeva, povsem zadostna je vaša arheološka ugotovitev o nekdanjem obstoju tega zidu, kakor nam zadostuje vednost o marsičem dragocenejšem, a sedaj nič več obstoječem, npr. o edini mogočni renesančni stavbi v stari Ljubljani, o knežjem dvorcu, ki je še pred 83 leti stal tam. koder je sedaj Narodna in univerzitetna knjižnica. Nam kaže nad takimi dejstvi v nedogled tarnati? Dvomim!
Zvemo, da so prezentacijo in ohranitev podprli delegati skupščine ljubljanske kulturne skupnosti 14. 11. 1977 s formulacijo, ki pove, da delegatom ni bil znan dosti večji, daljši in lepši zid na Mirju, zaradi katerega bi smeli brez slabe vesti spornega žrtvovati buldožerjem.
Niti iz zahteve ljubljanske kulturne skupnosti niti iz trdnih načel zavoda za spomeniško varstvo SRS ne zvemo, od kod stoti-
ne milijonov. Povejte, tov. Plesničarjeva, kdo je zmetal toliko odtujenega denarja skoz okno, da ga bom mogel poučiti, kaj koristnejšega in pomembnejšega bi bilo z njim storiti.
Pri odločitvah o stotinah milijonov zaupanega denarja so zanimiva imena tistih v programski komisiji, ki so predlagali projektantski četi, naj »vključi ustrezni del zidu v estetsko podobo kulturnega doma kot njegov sestavni del« (menda ne za dokaz tesne povezanosti antične rimske kulture s slovensko? o.p.).
Univ. prof. dr. Jože Kastelic, arheolog, literarni pisec in estet je ves spoznaven iz svojega prispevka k sporni zadevi. Čeprav doma iz središča antične Dolenjske, ni nikakršen malikovalec slehernega rimskega ostanka. Ima pač zadosti vsakršnih življenjskih izkušenj, nujno potrebnih tudi za strokovno arheološko delo. Poleg mnogo poučnega najdem dve pomembnosti: ugotovitev, kako hudo je z ostanki arhitekture, ob kateri je vedno znova aktualen problem — kaj zasuti nazaj, kaj porušiti, kaj ohraniti. Prav ob aktualnosti problema sta spomeniška služba in arheologija, »ki se med seboj ne prepirata, njena stališča pa tudi niso rezultat nekih navdihov ali navdušenj, temveč resne diskusije in preverjanja možnosti in seveda vsakokratne pomembnosti najdbe«, zatajila. O resnosti diskusije in preverjanju možnosti ni bilo nikjer nič slišati. Kaže, da je bil predmet tako resen in pomemben, da ni smel iz ozkega kroga stroke, razen tistega nepomembnega delčka, ko je šlo za velike denarje.
Druga je Kasteličev dvom, če je s svojimi mislimi odgovoril na vprašanje, ali je častitljivi ostanek najstarejšega zidu naše Ljubljane vreden, da ga vključimo v kulturni dom Ivana Čankarja. O tem naj presodi bralec njegovih vrstic. Menim, da je bralec že presodil pred branjem tistih vrstic, sam pa tvegam njegovo presojo izraziti v najmanjšem razmernem številu 1 : 0 zoper bedni kulturni ostanek.
Boris Vičič in Ivan Šprajc utegneta biti še zelo mlada arheologa. Kakor vsi mladi tudi onadva prostodušno razdajata, kar sta v šoli površno slišala ali brala. Površnost sta izpričala tudi ob branju mojega zapisa, kajti prav tam pišem, da je bil arheolog Schmid zoper nesmiselno kopičenje »zakladov« po muzejih, kar sem prikazal s praktičnim primerom njegove arheologije, V. in Š. pa jo sedaj proglašata za novo iznajdbo najnovejše arheologije. Obema verjamem, »da mora biti danes arheologija razlagalka življenja v kompleksnem smislu«, po mojem v kompleksu, ki mora upoštevati tudi današnje življenje, sicer utegneta V. in Š. ostati s svojo stroko v vrsti nekoristnih filozofskih sistemov, ki tečejo pravemu življenju vselej ob strani. Naj se oba še tako kompleksno ukvarjata s
človekom v celoti, za presojo njegove kulture bodo odločilni le njegovi najbolj reprezentativni izdelki, naj so izdelki duha ali rok.
Preprostim ljudem je vsakršna vrednost le v otipljivem denarju. Glejta, kulturne vrednote so vsekakor idealne vrednote, ki pa niso ustvarljive iz nič. Zato se smemo vprašati, je bedni ostanek rimskega zidu poleg težav in tegob, ki jih povzroča, vreden več ko šeststo starih milijonov, se pravi: je bilo delo, od katerih zaslužkov je bilo zbranega toliko denarja, enakovredno komaj pogleda vredne rimske ostaline. Vidita, V. in Š., takšno je kompleksno gledanje na življenje, takšno je razmerje praktične arheologije in denarja živih ljudi, kar vse bosta morala upoštevati vse dotlej, dokler nameravata vztrajati v svojem poklicu.
In še: ko hkrati čvrstita, da je sodobna arheologija že zdavnaj preživela svojo muzejsko zbirateljsko dobo, me posiljujeta z ogledom izbora ptujskih najdb od 24. 11. do 31. 12. 1977. Žal mi je zamujene prilike, meni na ljubo ne bo nihče razkopaval v zabojih shranjenih izkopanin. Kljub svojim najmodernejšim arheološkim načelom takih v kulturnem svetu nikjer ne bosta mogla uveljavljati, kajti najpomembnejši arheološki muzeji vsega sveta so pomembni prav zaradi svojih edinstvenih zbirk in tako bo tudi ostalo, naj je taka »znanstvena zaostalost« obema prav ali ne. Njun osnovnošolski spev mladosti in njenemu navdušenju ni kaj prida, ko sama prav dobro vesta, da brez starega znanja in starih izkušenj, ki s katedre pripravljata mladost k pameti, nikamor ne gre. Čemu le si belita glavi; ali ima nekdo pravico delo, ki ga sploh ne pozna, postavljati »na realna tla«. Seveda ima marsikdo tako pravico, predvsem je bila zamujena pravica npr. komisije, ki je delo ukazala, in dobrotnikov, ki so brez tankovestnosti dali denarje. Ko bi o teh realnih tleh odločala sama V. in Š., ki delo bržčas odlično poznata, jima je dovoljeno zgraditi okrog sebe najidealnejši antični svet, obzidan z ostanki rimskih obrambnih zidov, dokler jima bo zadostovalo samo mladostno navdušenje. Kadar in koder pa je potrebno mladostno navdušenje ohranjati pri življenju z denarjem, bodo o tem odločali drugi in po samoupravnem načelu tisti, ki ga ustvarjajo. Med temi zagotovo niso mladi arheologi!
O arheologu Schmidu: če je delal za njegov čas običajne napake, pravzaprav ni delal zaradi običajnosti prav nikakih. In kaj more po svoji smrti Schmid, ki so mu bili drobni zapiski ob izkopavanjih pomagala za spomin, sedaj pa ta docela osebna pomagala arheologa S. Gabrovca le prepogosto puščajo v zagati. Razumeti je treba, da so bila tista pomagala za osvežitev Schmidovega spomina in ne Gabrovčeve-ga, da zavoljo tega njegove zagate niso nič znanstvenega. V zagatah so bili tudi drugi arheologi, a zaradi njih ni prišla v zagato celotna arheologija. Mantuani, pokojni ravnatelj Narodnega muzeja, je dolgo poveličeval svojo arheologijo z razkazovanjem in dokazovanjem pasje lobanje za lobanjo pračloveka. Tale, ki mi jo je nedavno sporočil prijatelj, je novejša, iz leta 1948. Takrat so razkopavali staroslovanska grobišča na Blejski pristavi. »Razen kosti smo našli zelo malo omembe vrednega: nekaj obsenčnih obročkov, fibul, prstanov — nič zlata. Ko bi našli vsaj kak kos keramike,« je tožil vodja izkopavanj. In resnično, kar želeli, so imeli; končno je nekdo izkopal kos črne črepinje, ki jo je arheolog očistil povrhne umazanije: zakrivljene črte! Gotovo gre za valovalnico, tipičen slovanski ornament, brž v laboratorij na čiščenje! Še preden je bila črepinja dokončno očiščena, že je bilo tudi neizmerno razočaranje, očiščen je bil namreč kos zavržene stare gramofonske plošče.
Torej golo navdušenje še ni arheologija in resnično ni vse zlato, kar izbrskamo iz zemlje.
Med spodbudnimi zagotovili in pismi k mojemu pisanju je tudi arheologovo, ki navdušen podpira moj predlog, da bi podobna vprašanja še o pravem času trezno, razumno reševali pri okrogli mizi, več ljudi več ve, vsi pa skoraj vse.
Ni mi odgovarjati na nesmiselna podtikanja, kakršna so plod mladostne nerazsodnosti, morda celo prevzetosti, odgovor pa moram dati njunemu končnemu vprašanju: Ne, vsa naša kultura še ni in nikdar vsa ne bo zaobjeta v gradnji kulturnega doma na ljubljanskem Trgu revolucije, bo pa v njem zaobjet njen precejšen del in v toliko lepši slovenski podobi, čim manj jo bo kazil bedni ostanek nepomembnega ostanka nekega rimskega zidu.
Čoro Škodlar,
Ljubljana
★
Za bistveno v Škodlarjevem članku menim, da je v tem, da je opozoril javnost: slovenska arheologija se ne more razvijati kot prednostna znanost, ampak le v sorazmerju z drugimi vedami in s stanjem v družbi.
Razsežnost problematike v slovenski arheološki stroki danes je dobro orisal mlad, zelo sposoben brežiški arheolog v svojih »Mislih z dne 10. 5. 1978«.
giji ugotovimo očitno precenjevanje dela, obstaja na drugi strani zaviranje drugih dejavnosti, npr. orientalistične, posebej egiptološke. Način, kako so trije slovenski arheologi proglasili vrhunske staroegip-tovske spomenike (pripravljene za razstavo v Jugoslaviji) za nepomembne, njihovi nadaljnji posegi in posledice so odraz razmer v slovenski arheologiji.
Drugi pomemben Skodlarjev predlog je v javnosti dela, ki jo v navedenih primerih posebej pogrešamo.
Bernarda Perc,
Ljubljana
^r
V
Zunanja trgovina
Zapiranj e škoduje razvoju
Marko Bulc: Zakon mora biti prožen — Zagotoviti moramo dolgoročnost gospodarskih stikov s tujino
Slabe rezultate, ki jih zadnja leta dosega jugoslovanska zunanja trgovina, smo doslej večkrat pripisovali tudi neustreznim in nepopolnim zunanjetrgovinskim predpisom. Lani oziroma letos so te predpise povsem spremenili. Sredi julija je jugoslovanska zunanja trgovina po dolgotrajnih pripravah in razpravah naposled dobila tudi zakon o dolgoročni industrijski kooperaciji. poslovno tehničnem sodelovanju in izmenjavi različnih drugih oblik znanja s tujino. O tem, o pripravah na sprejem zakona in o vlogi, ki jo je pri tem imela slovenska delegacija v zboru republik in pokrajin ter o menjavi nasploh sta se z vodjo te delegacije Markom Bulcem pogovarjala lija Popit in Vesna Bertoncelj-Po-pit, ki je pogovor tudi priredila za objavo.
BULC: V zadnjih dvajsetih letih se je jugoslovansko gospodarstvo usmerilo predvsem v zadovoljevanje potreb domačega trga. Pri tem pa so se pojavljale tudi številne slabosti. Gradih smo prevelike zmogljivosti. Zanemarjali smo potrebe po energiji, surovinah, bazičnih izdelkih, zanemarjali smo infrastrukturo in vlagali predvsem v predelovalne zmogljivosti. Nenadoma je nastalo neskladje med surovinsko in predelovalno industrijo. Iskali smo hitre in visoke zaslužke, nismo pa skrbeli za trden in dolgoročen gospodarski razvoj. Posledica tega je bila, kar je še posebej slabo, da so se predvsem mlajši strokovnjaki raje zaposlovali v upravi namesto v proizvodnji. Zanemarjali smo izvoz in razvoj lastne pameti. To pa je povzročilo, da smo začeli nenadzorovano uvažati licence in postopke itd., pri čemer so imele ozke podjetniške koristi večkrat prednost pred splošnimi družbenimi interesi. Izgubili pa smo tudi občutek in mero. katero tujo pamet še naprej potrebujemo.
DELO: Najbrž se je škodljivost takega ravnanja začela kazati šele v zadnjih letih.
BULC: To se je res začelo kopičiti, zlasti v zadnjih letih. Zdaj imamo že marsičesa preveč. Tako se je tudi izoblikovala miselnost. da je bistvo vsega v dobri prodaji, ne pa v dobri proizvodnji. Hkrati smo kupovali predvsem tuje licence. Tako smo sicer poštah bolj razviti in imeli bogatejšo izbiro izdelkov. Vendar pa je bilo to daleč od zdrave in dolgoročne usmeritve gospodarstva. To usmeritev pa je nenazadnje zagotovo spodbujalo tudi dejstvo, da nam je kapitala oziroma dohodka vselej primanjkovalo in da je bilo mogoče pri tujcu kupiti znanje in tehnologijo na kredit.
DELO: Zdaj torej lahko rečemo, da je jugoslovanska nova zunanjetrgovinska zakonodaja popolna?
BULC: S sprejemom tega zakona smo pravzaprav zapolnili zadnjo veliko luknjo, ne pa tudi sploh zadnjo luknjo v novem sistemu ekonomskih odnosov s tujino. Manjka namreč zakon o jugoslovanski banki za izvoz. Ta naj bi pomenila preoblikovanje zdajšnjega sklada za pospeševanje izvoza. Povezovala naj bi naše banke s tujimi bankami v svetu in pri nas in pomagala gospodarstvu pri kooperaciji s tujino, pri tujih vlaganjih itd., seveda ne s pomočjo »državne kape«, pač pa s posebnim sporazumom z gospodarstvom.
DELO: Dolgoročno proizvodno kooperacijo s tujino, poslovnotehnično sodelovanje s tujino in nakupe oziroma prodajo patentov in licenc to pot prvič pri nas urejamo s posebnim zakonom. Doslej smo imeli različne uredbe. Kaj prinaša novega prvi zakon na tem področju in v čem je boljši od poprejšnjih uredb?
BULC: Zakon vnaša na to področje več reda. Točno določa, kaj je industrijska kooperacija in poslovnotehnično sodelovanje. ureja pa tudi nakupe in prodajo patentov, licenc itd. To je bilo potrebno zato. ker je bilo doslej marsikaj nejasno.
DELO: Osnutkom tega zakona so očitali marsikaj. Zato so jih med postopkom večkrat spreminjali. Kakšne so bile pripombe na besedila zakona v Sloveniji?
BULC: V glavnem so bile to štiri pripombe. Zavzemali smo se za to, da bi bil zakon bolj prožen, ker so stiki naših organizacij združenega dela s svetom zelo široki in bogati. Poudarjali smo, da moramo to področje urediti, da bi preprečili kolonialno odvisnost od tuje pameti in tehnologije. Menih smo. da je treba ločeno obravnavati naše nakupe tuje tehnologije in naš izvoz znanja in tehnologije. To namreč lahko pospeši sodelovanje z državami v razvoju in drugimi neuvrščenimi državami. Vztrajali smo na tem. da mora država tudi pomagati gospodarstvu, da se bo to modro odločalo.
DELO: Golo sestavljanje izdelkov je bila doslej večkrat tista oblika sodelovanja s tujino, ki je bolj na široko odprla vrata tudi drugim oblikam sodelovanja.
BULC: Te dejavnosti zakon ne izloča, je pa točno opredelil, kaj je kooperacija in kaj ni in to je storil po moji oceni dovolj široko. Vendarle zahteva, da nek naš izdelek vključujemo v njihov izdelek ah njihov izdelek v naš izdelek. Oba pa nato prodajata. To pa torej ni samo montaža.
DELO: Vsega zakon seveda ne bo zajel. Ali ste izračunali, kolikšen del jugoslovanske proizvodnje to zajema? Od tega je namreč odvisen obseg zakona.
BULC: Zaenkrat ocenjujemo, da se zakon nanaša na 8 do 11 odstotkov naše blagovne menjave.
DELO: Zakon verjetno govori tudi o obsegu oziroma količini tega sodelovanja, ki se priznava za industrijsko kooperacijo.
BULC: Dolgo je bilo sporno, kolikšen mora biti obseg tega sodelovanja. Nekateri sestavljavci zakona so dolgo vztrajali, da pogodbe ne bi podpisali, če bi bila naša delovna organizacija udeležena v izdelku, ki je predmet kooperacije, z manj kot 15 odstotki. Naša delegacija je menila, da je to nesprejemljivo. Postavili smo za primer sodelovanje Crvene zastave s poljskim proizvajalcem avtomobilov. Zastava zanje dobavlja zadnji most za vsak avto. Vrednost tega mostu je v primerjavi z vrednostjo avtomobila približno 4 do 5 odstotkov. Vendar se je s tem Zastava vključila v proizvodnjo 200 tisoč vozil. Takih primerov je še precej. Najpomembneje zato je, da sodeluješ s svojim izdelkom v veliki seriji. Na tem smo vztrajali.
DELO: In vam je uspelo?
BULC: Je. Komite za energetiko in industrijo, ki bo potrjeval pogodbe, bo na podlagi predloga pristojnega republiškega ah pokrajinskega organa odobril pogodbo o industrijski kooperaciji, četudi bi bil s pogodbo določen manjši delež v kooperaciji od 15 odstotkov, če bo ocenil, da bo to
Marko Bulc
prispevalo k večjemu vključevanju Jugoslavije v mednarodno menjavo, k uvajanju velikoserijske proizvodnje, k boljši kakovosti izdelkov. S tem smo odpravili poprejšnjo togost.
DELO: Najbrž pa to lahko zapelje tudi v skrajnosti.
BULC: Te so zmeraj možne. Vendar, če so to izjeme, ni tako hudo. Narobe je, če taki primeri prevladajo. Sicer pa bo morala biti tudi dolgoročna industrijska kooperacija v skladu z načrtom devizne in plačilne bilance vsake republike in pokrajine. To pomeni, da bodo imele pri tem izredno pomembno vlogo tudi samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose s tujino.
DELO: Sodelovanje, ki ga ureja zakon, spada med višje oblike gospodarskih stikov. Teh je bilo doslej pri nas razmeroma malo. Ah lahko pričakujemo, da jih bo odslej več?
BULC: V Sloveniji smo se zavzemali za to, da mora zakon omogočiti ugodnejše pogoje našemu gospodarstvu, ko se pogaja s tujimi partnerji. Doseči bi morah popolno enakopravnost naših delovnih organizacij v teh odnosih in pomagati, da bi preprečili težnje, ki jih imajo razviti najbrž že po naravi. Namreč, da ponujajo zastarele stvari in da ne izpolnjujejo vseh s pogodbo dogovorjenih določil. Zavzemali smo se za to, da je treba preprečiti oblikovanje nekakšnega kolonialnega razmerja in da morajo določila zakona ustrezati stališčem, ki jih Jugoslavija zastopa v svetu povsod, kjer govorijo o novem gospodarskem redu v svetu. Večino svojih stališč smo zdaj spravili v zakon.
DELO: Ali ne bo to v določenih primerih tudi omejilo sklepanje pogodb?
BULC: To je bil eden od vzrokov za to, da so nekatere druge delegacije nasprotovale našim predlogom. Vendar smo vztrajali, da moramo zakon zasnovati na naprednih temeljih, da bi tako resnično našim delovnim organizacijam, kadar se pogajajo s tujci izboljšali položaj. Izkušnje kažejo, da so takšna določila v oporo našim pogajalcem. Sicer pa smo v zakon tudi zapisali, da bo od teh določil mogoče odstopiti v primerih, ko bo to v prid uresničevanju razvojnih načrtov posamezne republike ali pokrajine oziroma Jugoslavije kot celote. Najpomembneje pa je, da bodo to res izjeme, ki so nujne za naš razvoj. Sicer pa smo se zavzemali za to, da naj država nasploh ne omejuje preveč.
DELO: Kako naj bi to dosegli?
BULC: Zakon pravi, da določila, ki so v pogodbi, veljajo ves čas trajanja pogodbe. To, da ni vmesnih spreminjanj, je zelo pomembno. V zakonu pa zagotavljamo dolgoročnost še na dva načina. Naša organizacija združenega dela sme devize, ki jih je ustvarila z izvozom svojih izdelkov in sestavnih delov po pogodbi o industrijski
kooperaciji, uporabiti v skladu z deviznim zakonom za uvoz izdelkov in delov te kooperacije, kolikor znaša znesek deviz, ustvarjen z izvozom. Tako bi bilo razmerje med izvozom in uvozom ena proti ena. To je zelo ugodno. Razen tega zakon uvaja poseben kontokorentni, torej tekoči račun, v okviru katerega lahko stranki v pogodbi pobotata svoje dolgove s terjatvami. To je namreč zelo pomembna novost. Pomeni namreč, da lahko pogodbeni stranki ustvarjata svoj lastni devizni tečaj in tako izločita vpliv tečajnih razlik na deviznem trgu. Konec vsakega leta pa bodo skupaj z narodno banko določih, koliko sme na takem računu naša delovna organizacija največ dolgovati. Pri tem pa razlika med dolgovi in terjatvami ne bo smela biti višja od 40 odstotkov enoletnega zneska pogodbenih dobav v eni smeri. Ta omejitev je razumljiva, ker bi drugače denarne odnose povsem porušili. Zakon tudi določa, da bo v primerih, ko bo banka ugotovila, da je organizacija združenega dela izvozila oziroma uvozila za 50 odstotkov manj kot je predvidevala pogodba zahtevala, da razliko v 90 dneh poravna z rednim izvozom oziroma uvozom.
DELO: V Sloveniji so nekateri očitali osnutku zakona, da zahteva, da bi morali pogodbo o kooperaciji začeti uresničevati že v letu dni od podpisa pogodbe. Do zamud pa ponavadi prihaja iz zelo različnih vzrokov. S tem določilom bi tako le dali priložnost tujemu partnerju, da v primeru zamude zahteva odškodnino.
BULC: To ni bila slovenska skupščinska pripomba, zato je nismo uveljavljali. Sicer pa vemo iz prakse, da je tujec pripravljen prodati svoje znanje ali izjadbo šele potem, ko je sam že pobral znaten del smetane. Ko se rast prodaje in dohodka od novega izdelka začne ustavljati, se ponavadi šele začnejo pogovori o prodaji. Ko pa začne prodaja usihati, iznajdbo prodajo. Zato ne smemo še mi čakati in zamujati.
DELO: Od zakona torej upravičeno lahko pričakujemo, da bo spodbujal industrijsko kooperacijo s tujino.
BULC: Mislim, da bo zakon pomembno prispeval k našemu hitrejšemu vključevanju v mednarodno delitev dela. To je prav gotovo spodbuda za pridobivanje tistih znanj, ki jih pač nimamo ali jih ne bomo razvijali. To pomeni tudi novo spodbudo v boju za večjo storilnost. Zakon omogoča, da prihajamo prek teh pogodb do novih tehnoloških rešitev. Omogoča dodatno bogatitev izbire blaga na domačem trgu. Omogoča kvalitetnejšo, gospodarnejšo in predvsem bolj konkurenčno proizvodnjo, s tem pa tudi večji izvoz. Znanje, ki ga bomo tako pridobili lahko spodbudi razvoj našega lastnega znanja.
DELO: Kaže torej, da zakon ne bo vplival le na tako imenovane razvitejše oblike gospodarskega sodelovanja s tujino, ampak tudi na našo zunanjo trgovino nasploh. Številke pa kažejo, da letos v glavnem caplja na lanski ravni. To pomeni, da nam grozi tudi približno tolikšen primanjkljaj kot lani. Kopica dokazov in izkušenj pa govori, da je naša industrija tako zelo odvisna od uvoza, da lahko ukrepamo samo pri izvozu. Ali ste zato v zvezi kaj razmišljali o novih oblikah spodbujanja izvoza?
BULC: Zaradi sestave naše proizvodnje je naša industrija še zelo odvisna od zunanjega sveta. Ce imamo visoko stopnjo gospodarske rasti, potem so tudi potrebe po uvozu reprodukcijskega materiala in opreme velike. Odločili smo se, da se lotimo gospodarske stabilizacije ob dinamični stopnji rasti. Takrat je bilo jasno, da bo zato tudi uvoz razmeroma visok. Vprašanje pa je, kaj smo napravili.da bi ta uvoz pokrili z večjim izvozom. Tudi naložbe zdajšnjega srednjeročnega načrta predvidevajo pretežno tujo opremo. Pričakovali smo, da bomo tudi veliko izvozili, da bi bil tudi primanjkljaj za približno tretjino manjši kot lani.
DELO: Domačo prodajo tudi spodbujamo. S tem se torej zavestno odločamo, da bomo vse prodali doma.
BULC: Vprašanje je, če to delamo zavestno, ali pa ne vidimo dovolj celote. Mislim, da še vedno nismo dojeli, da je vključitev v mednarodno menjavo jugoslovanskemu gospodarstvu nujno potrebna. Še posebej pa je to potrebno Sloveniji. Še vedno se odločamo za izvoz šele, kadar imamo presežke v proizvodnji ali ko nujno potrebujemo devize. Zdaj, ko ni več osrednjega deviznega sklada, kamor bi se organizacije združenega dela obračale z zahtevami za devize, in si je treba devize zagotoviti prek samoupravnega sporazuma v samoupravnih interesnih skupnostih za ekonomske odnose s tujino, je to nekaj povsem nove- . ga. De vizo moraš imeti. Brez nje ne moreš uvoziti niti reprodukcijskega materiala niti opreme. Nad gospodarstvom torej visi Damoklejev meč. Vendar pa to še vedno ni prešlo v njegovo zavest, še vedno je navajeno zahtevkov pri osrednjem deviznem skladu.
DELO: Potemtakem le še deluje star način?
BULC: Deluje ne več. Vendar moramo tudi v zavesti spoznati, da starih odnosov ni več, da nastajajo novi, da moraš sam ali samoupravno in dohodkovno povezan priti do deviz znotraj republike, lahko pa tudi
v okviru vse Jugoslavije, saj so dohodkovne povezave širše. Vendar pa se samoupravna interesna skupnost za ekonomske odnose s tujino še ni vpeljala. Zato naše tovarne stojijo v vrsti z zahtevki za devize oziroma za dovoljenja za uvoz.
DELO: Ali to pomeni, da gospodarstvo še vedno ni dojelo vseh novosti? Ali pa morda v gospodarstvi računajo, da se bo zdajšnji sistem obdržal le kratek čas?
BULC: Mogoče je tudi tako. Toda čas v tem primeru dela proti njim. V glavnem pa še vedno niso dovolj spoznali novih odnosov. Tudi vprašanje zavesti je zelo pomembno. Izvažati moramo, ker potrebujemo devize tako za uvoz opreme kot tudi reprodukcijskega materiala. Svetovni trg potrebujemo zato, ker imamo ogromno neizkoriščenih zmogljivosti in podvojene proizvodnje. Moramo v izvoz zato, ker se tam srečamo z najsodobnejšimi znanstvenimi dognanji. To je pritisk na nas same, da bi začeli izdelovati boljše izdelke. Zapiranje vase resnično ne more biti izhod. Za to, da bi naredili vse, nimamo niti znanja niti drugih možnosti. Vendar pa so težnje po samozadostnosti v naših načrtih zelo pogoste. Zato bi se morali začeti pogovarjati tako, kot smo se ob reformi leta 1965, ko smo rekli, da se v svoje meje ne bomo zapirali. Vendarle pa je naša zavest s tem še obremenjena.
DELO: Dokler je torej naša zavest tako obremenjena, je to, da je treba izvažati, še vedno samo geslo. Razen tega je torej treba še nekaj narediti.
BULC: Skozi gospodarsko politiko moramo spodbujati, da se bo ta zavest spreminjala, moramo ustvarjati ozračje za drugačno usmeritev gospodarstva. Tudi država mora skrbeti za to, da se bodo delavci obnašali tako, kot naši državi kaže. Zato naša delegacija vedno pravi, da je treba oceniti gospodarsko politiko, ugotoviti, kaj je objektivno in kaj subjektivno, in pogledati, ali smo ustvarili pogoje za to, da bi delovne organizacije več izvažale.
DELO: Rezultati in posledice kažejo, da nismo. Kaj torej predlagate, da bi bilo treba narediti?
BULC: Kadarkoli ocenjujemo ekonomske odnose s tujino, vse govore v glavnem začnemo takole: »Razmere v svetu so zaostrene. Zunaj so številne omejitve...«. To pomeni: »Dokler se ta svet ne bo spremenil, ne bo z izvozom nič. Obnašali se bomo pač tako, kot se. Vendar se je treba navaditi in v teh razmerah živeti. Vrsta držav v teh zaostrenih razmerah izvaža, povečuje obseg mednarodne menjave.
DELO: Pravzaprav je to že zapisano.
BULC: Pravzaprav res. Zdaj pa je treba tudi voditi takšno politiko, ki bo to spodbujala. To pomeni, da je treba oceniti, ali smo naredili dovolj, da bi bil tečaj dinarja realen. Ce bi bil tak, bi moral imeti vsak, ki izvaža, enako spodbudo, kot če bi prodajal doma. Potem bi bili tudi zunaj konkurenčni. Resno moramo preučiti, če smo dali vsaj dovolj drugih spodbud. Če je tečaj dinarja nerealen, potem je popolnoma jasno, da moramo to razliko dati na drug način. Res pa je tudi, da gre pri tem vselej za prerazdelitev dohodka v Jugoslaviji. Vendar se tega moramo lotiti. Doslej pa dostikrat prav zato, da tega ne bi naredili, nismo naredili nič.
DELO: To bi seveda prizadelo tudi slovensko gospodarstvo.
BULC: Slovenija je velik uvoznik in to bi podražilo njen uvoz. Obenem pa bi nas to tudi prisililo, da bi se bolj usmerili v izvoz. Zato resnično moramo speljati odgovornost republik in pokrajin za našo plačilno bilanco. Razen tega moramo začeti spreminjati blagovne liste s posameznimi državami in jih usklajevati z našimi razvojnimi koristmi in načrti. Pregledati pa moramo tudi ukrepe, ki smo jih sprejeli konec leta 1975. Ne smemo obravnavati vseh enako. Več moramo dati tistemu, ki več izvaža. Ne nazadnje je plačilnobilančni primanjkljaj pravzaprav glavna ovira za uresničevanje srednjeročnega razvojnega načrta. Zato je toliko bolj pomembno narediti vse, da bi izvoz resnično stekel. Sicer bo spet treba začeti omejevati.
DELO: Kaj pa bi bilo torej treba konkretno narediti v Sloveniji?
BULC: Pregledati bi morali, kako delajo veliki in uspešni izvozniki. Ugotoviti bi morali, kje jih premalo spodbujamo. Pregledati bi morali blagovne liste za vsakega od naših največjih zunanjetrgovinskih partnerjev in oceniti, kaj bi bilo mogoče izvažati in kaj bi se dalo uvoziti. Morali bi izdelati program nadomeščanja uvoza z domačimi surovinami in reprodukcijskim materialom in ugotoviti, kaj uvažamo, pa ne bi bilo treba. Z vso resnostjo pa bi se seveda morali že zdaj lotiti tudi priprav na novo srednjeročno obdobje.
DELO: Vendar pa tudi planski izvoz ni dosti večji kot je zdaj. Predvidena je 8-odstotna rast. To pa je realno komaj toliko kot lani.
BULC: Res je, tudi planski izvoz je zelo neambiciozen. Poglejte podatek, Jugoslavija je pred leti sodelovala v svetovni menjavi z 0,56 odstotka. Ta obseg je tako majhen, da je kljub omejitvam v svetu še prostora za nas. Pa še ta nizek delež je v zadnjih dveh letih padel na 0,46 odstotka.
Kot delegacija smo ugotavljali, da vse cilje srednjeročnega načrta vsaj po smeri uresničujemo, razen ekonomskih odnosov s tujino. Manj izvažamo, več uvažamo, slabša se razmerje med izvozom in uvozom. Po območjih nismo naredili dovolj velikih premikov, pa tudi sestava blaga, ki ga izvažamo oziroma uvažamo, bi bila lahko ustreznejša.
DELO: Del teh neuspehov gre verjetno pripisati tudi uvajanju novega sistema ekonomskih odnosov s tujino.
BULC: Res je, ob vsakih tako velikih družbenih spremembah je treba plačati določen davek. Vprašanje pa je, če je ta davek res tolikšen in, ali ne bi bil lahko manjši. Jaz sem globoko prepričan, da bi bil lahko manjši.
Portret tedna
Martin Kuzma
Ko mine žetev, prekmurske ravnice domala v celoti prekrijejo širni, temnozeleni koruzni gozdovi, ob katerih se morda ne le tistemu, ki jih je zasejal, stori veselje: kakšna sladka rast, kakšna obilna blagodat. V gostem rastlinju čutiš pritajeno moč zemlje, ziblje se v barvah in vetru, in nenadoma še v sebi zaznaš vzkipelo silo, ki se ji predaš — zadovoljstvo, ki ga molče zauživaš. Tega ni dobesedno povedal Martin Kuzma iz Skakovec pri Cankovi, toda verjetno je bilo nekaj podobnega pri njem v mislih, ko je pravil, kako zelo mu je všeč in da ni lepšega, pogledati po lepo obdelanih poljih, na katerih valovi pšenica ali šumi koruza ali pač karkoli, kar zasadi, pa zraste in zori. To je povedal zadržano, s pripombo, da bomo to že vedeli primemo zapisati, in z opozorilom, češ saj najbrž veste, kar hočem povedati. In tako se je zdelo, da je očaran od zemlje in tega, kar mu daje.
Seveda tisto, kar mu daje, ne zraste od pihljaja sape ali le od dežja in sonca; dosti dosti je treba vlagati, pravi in še ponavlja, kar pomeni: veliko in preveč je treba dela, če naj bo pridelek dovoljšen. O tem pa, da Martin Kuzma v ta namen ne pomišlja trošiti dela in sebe, pričajo ne le najrazličnejši poljedelski stroji, spravljeni pod streho in postavljeni nared pred hišo, temveč v prvi vrsti on sam, kajpak, z energijo v zgradbi postave, ki se že desetletja loteva vsakršnega orodja, gre skozi sleherni vremenski vsakdanjik in je vse to, pretisnjeno skozi človekovo notranjost, na poseben način berljivo na obliki rok, v izrazu oči in zapečateno na koži, zapopadeno v vsaki kretnji...
To pa še ni vse, kajti njegovo opravilo ne velja le poljem in v manjši meri travnikom; ne spravlja pridelkov, da bi jih prodajal, temveč da bi jih pokrmil živini. Od leta 1969 namreč redi na desetine glav govedi, se pravi, da kupuje teleta in prodaja spitane bike kot svoj končni proizvod k Pomurki, s katero je sklenil kooperacijsko pogodbo. (Na račun te kooperacije nimam pripomb, poudarja.) Martin Kuzma ima, kot se reče. usmerjeno kmetijo, trenutno pred jaslimi 36 živali; s tem se začenjajo tudi mnoge težave, a tudi dosežki, ki jih gospodar zna ceniti. Najbolj vsakdanja stvar je, da je treba tej goveji familiji zagotoviti zadosti hrane, s tem pa kmetovo delo organizirati precej drugače, kot je bilo organizirano doslej. To pa se že reče, da je treba malodane tudi živeti drugače, kot so ljudje na vasi živeli do nedavnega. Jasno, vstajati je še zmerom treba ob 5. uri zjutraj in delati do 9. zvečer, in početi še kaj, kot je bilo nekoč; toda da bi bil pridelek večji, je treba predvsem kvalitetnejšega dela: torej zlasti znati kmetovati, vlagati delo v zemljo in živino z znanjem. Tu je kajpada prvi pogoj njegova lastna iznajdljivost, toda kot kooperantu mu je na voljo tudi pomoč pospeševalne službe v zadrugi na Cankovi. Kuzma se ji ni odrekel; ne le, da si pusti svetovati, kako in kaj pri poljedelstvu in živinorejstvu, vpraša jo za svet tudi tedaj, če se mora odločiti za nakup, denimo, gospodinjskega aparata.
Usmerjevanje kmetij, ki mu je Kuzma v svoji vasi utiral prakso, pa ima tudi vidike, ki še niso dejstvo. Učinkovitost in uspešnost dela terjata, da je njegovo zemljišče »skoncentrirano«; njegovih nekaj manj kot 10 ha zemlje (poleg tega ima 3 ha še najete) je kar na 11 mestih; zaradi oddaljenosti čas teče v prazno, kadar se vozi z ene njive na drugo, poleg tega je večji stnueni kos mogoče obdelati z manjšimi iZtihtki itd. Spomladi so v Skakovcih imeli sestanek, na katerem so govorili o »zaokrožanju« zemljišč, toda večina kmetov je bila proti. Martin Kuzma je še zdaj nekoliko razočaran, posebno tudi zato, ker je občina ponudila pomoč pri ponovnem merjenju zemljišč in bi kmetje plačali zanj le 6 odstotkov stroškov. Ta neuspeh, pravi Kuzma, pa
je gotovo le začasen; razvoj gre v to smer, da bodo obdelovalne površine strnjene. Izkušnje od drugod pač pravijo, da se na takih poljih da več pridelati, pa ceneje.
In kaj je Kuzmo oblikovalo, da je začel z modernizacijo svojega kmetovanja in da je prepričan, da perspektiva ni v običajni razdrobljenosti, ampak zaokroženosti, ne v izolaciji, temveč v povezavi z združenim delom? Domačija: stanovanjska hiša in velik hlev s potrebnimi pritiklinami, ni njegov »rojstni kraj«. Rodil se je v Melincih pri Murski Soboti, kmalu po vojni odšel na delo na državno posestvo v Kočevje, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, leta 1952pa je v Skakovcih začel zidati. Pred Kočevjem je bil na mnogih mladinskih delovnih akcijah, med drugim na progi Šamac—Sarajevo, avtocesti Bratstva in enotnosti, bil mnogokrat udarnik... Leta 1948 je postal član ZK. Letos je bil delegat na 8. kongresu ZKS v Ljubljani, je delegat družbenopolitičnega zbora skupščine občine Murska Sobota, član sveta kooperantov pri zadrugi v Cankovi, odbornik pri krajevni samozaščiti... Ko ga vprašujemo po njegovih sedanjih funkcijah, preprosto maje z glavo, češ saj to ni važno, ni treba pisati... Prizna pa, da so vse to bile in so še »šole«, in doda, da je pravzaprav težko prenašati vse ideje za sodobnejše kmetovanje, kot ga je začel Kuzma, na sovaščane. V Skakovcih z okoli 70 hišnimi številkami sta samo dva člana ZK, pač pa ima vas aktivno mladinsko organizacijo
—	in samo štiri zdomce. Težko se ljudje oprimejo novega. Vse to govori s tonom, ki pravi, saj razumem, da ni lahko, ampak drugače ne gre, to je pot... V zemljo je treba vlagati in si pomagati na vse načine. Družba — mu kdaj pa kdaj uide formulacija družbenopolitičnega delavca
—	družba nam je že dosti dala, tega se ljudje pramalo zavedajo. Na primer, koliko je ugodnosti samo pri nakupu kmetijskih strojev.
Hiter in učinkovit je bil tudi ukrep družbe, s katerim je ublažila posledice katastrofalne toče; po treh tednih je pri Ku-zmovih že prva zastonjska »pošiljka« semen oziroma krme. Škodo je ocenjevala posebna komisija, zdaj pa velja odločitev, da bo sleherni kmet dobil na glavo živine po 200 kg krmil, druge manjkajoče količine pa lahko kupi s 30-odstotnim regresom. To je veliko, razmišlja gospodar, pri tem pa ne more pozabiti, kako mu je v tistih nekaj minutah bilo uničeno vse, kar je raslo: nad 5 hektarjev koruze, otava... Na srečo so rayno »skombajni-rali« pšenico; toda razkrivalo je streho, prevračalo lope za stroje. Četvoro bikov je moral takoj odprodati. Vseeno je ostalo še 36 glav — in Kuzma upa, da jih bo lahko 55—60, ko bodo sezidani novi boksi, od katerih je zdaj videti temelje z greznico. Ta gradnja terja dosti dodatnega dela, kajpada tudi novcev, ki se ne stekajo kar v Žakljih, saj je treba k domači krmi: silaži, senu itd., dokupiti še vsaj 20 odstotkov dragih dodatnih hranil, s katerimi je potlej teleta mogoče spitati do »končne« teže 500—600 kg.
Kuzmov sin je ostal na domačiji in oče z zadovoljstvom omenja, da je zlasti spreten pri ravnanju s stroji. Zadovoljstvo pa je bržkone tudi v tem, da ima kmetija sveže moči, da njene zemlje vsaj v doglednem času ne bo nihče opuščal. »Najbolj mi je težko, ko vidim, da ljudje odhajajo z zemlje,« se pritožuje Martin Kuzma, toda ko razkazuje hlev, je njegovo razpoloženje spet drugačno: Ni lepšega kot poln hlev živine, doda k tistemu na začetku o »najlepšem pogledu na polja«. Ležeča in prežvekujoča teleta, šest krav, dolga vrsta krotkih parkljarjev sredi dvo-ranastega hleva: živinče pri živinčetu, mišičasta bedresa in poprsja, samo tiho rožljanje verig, mehko prestopanje: kot da se biki ne zavedajo svoje moči.
Jože Horvat
Toča
Znenada, to poletje
Kmetje v težavah, ki so jih doletele, niso ostali sami
Čeprav bi lahko dejali, da je toča za Slovenijo vsakdanji pojav — po nekaterih podatkih pada v poletnem času vsakih devet dni - je bilo letošnje poletje s katastrofalnimi neurji vendarle izjemno. Tokrat so nevihtne ujme s točo zajele večja območja, kar je redkost, zaradi česar je škoda seveda toliko večja. Črni oblaki s točo so se nad Slovenijo zbrali že junija, ko so bila prizadeta območja okrog Ptuja in Lendave. Še huje je bilo sredi julija. Začelo se je 13. julija s hudim neurjem in točo v osrednjem delu Slovenije; zajelo je del tržiške občine, Kranj, Kamnik, Domžale, Ljublja-no-Bežigrad in Moste-Polje ter Grosuplje. Svoj ledeni ples je neurje še istega dne zaključilo na območju Maribora, Ptuja in Lenarta. Najhuje pa je bilo 18. julija, ko je vihar s točo zajel kmetijsko najpomembnejše predele Slovenije.
V nekaj minutah je pustil za sabo pravo opustošenje. Pridelovalci so ostali brez pridelka, marsikje pa tudi brez streh in gospodarskih poslopij. Poškodovane so bile tudi ceste ter telefonske in električne napeljave. Najhuje je bilo na območjih Gornje Radgone, Murske Sobote in Lendave, kjer so prav tedaj začeli z žetvijo pšenice. S tem pa se nemirno vreme še ni poleglo. Naslednjega dne, 19. julija, je podobno neurje s točo uničilo letošnje pridelke na območju Tolmina, Nove Gorice, Sežane, Ilirske Bistrice, Kopra, Izole in Pirana.
Posledice še več let
Po doslej zbranih podatkih, ki pa še niso dokončni, so ta neurja s točo povzročila za okoli 920 milijonov dinarjev škode. Največjo škodo, okoli 770 milijonov din, je utrpelo kmetijstvo. Druga škoda odpade na stanovanja, gospodarska poslopja in komunalne naprave. Družbeni sektor kmetijstva ima za 180 milijonov dinarjev škode, zasebni sektor pa S90 milijonov. Za kakšno katastrofo gre, pove podatek, da so neurja uničila 20 odstotkov slovenskega pridelka pšenice (od tega 15 odstotkov v Pomurju) in prav toliko koruze. Veliko škode je tudi v vinogradništvu in sadjarstvu, zlasti na območju mariborske in go-riške občine. Strokovnjaki ocenjujejo, da je škoda v sadjarstvu in vinogradništvu še toliko večja, ker so poškodbe lesa tolikšne, da se bo poznalo še v prihodnjih letih. Boleča je zlasti izguba krme na njivah in travnikih, saj je bilo v tako imenovanih »črnih cenah«, kjer je toča dobesedno klestila, uničeno vse, kar je rastlo. Neurje s točo je samo v Pomurju prizadelo 33.000 hektarov njiv in travnikov, od tega jih je okoli 7.000 hektarov povsem uničenih. Na
9.000	hektarih je pridelek zmanjšan za 50 do 80 odstotkov, na 16.000 hektarih pa za 10 do 50 odstotkov. Posledice zaradi izpada surovin pa bo čutila tudi živilska industrija, ki je tesno vezana na prizadeta območja. ,
Položaj je toliko slabši, ker so neurja zajela predvsem tista območja v republiki, kjer predstavlja kmetijstvo enega od temeljnih virov za preživljanje prebivalstva. Razen tega gre tudi za obmejna območja.
Visoka stopnja solidarnosti
Da niso posledice še hujše, ima precej zaslug hitro ukrepanje in solidarnost, ki so jo tudi tokrat pokazali naši ljudje. V prvem obdobju so se najbolj izkazali občinski štabi, krajevne skupnosti, občine, komunalne skupnosti in kmetijske organizacije. Podobna ocena velja tudi za slovenski izvršni svet, ki je hitro in učinkovito ukrepal, zavarovalnice, ki so že začele izplačevati zavarovalne akontacije ter številne delovne organizacije, ki so se takoj odločile za pomoč v obliki enodnevnega zaslužka. Med temi velja omeniti sozd ABC Pomurka, vse delovne organizacije v mariborski občini, zadružno zvezo idr.
Izvršni svet skupščine SR Slovenije je ocenil kritični položaj na prizadetih območjih in sprejel več ukrepov. Tako je podprl predlog za širšo solidarnostno akcijo v Sloveniji in v okviru svoje pristojnosti poleg odloka o prepovedi klanja določenih vrst živine, ki je začel veljati 30. julija, in predloga ZIS, naj bi zmanjšali dajatve pri uvozu koruze, sprejel sklep o regresiranju umetnih gnojil, semen in zaščitnih sredstev. Tako naj bi vsem občinam v Sloveniji. ki so jih prizadela neurja, zagotovili kritje stroškov za dvakratno škropljenje v sadovnjakih, vinogradih in na površinah, zasejanih s krompirjem in sladkorno peso. V najbolj prizadetih občinah je izvršni svet zagotovil kmetom, ki imajo nad 50 odstotkov škode, regres v višini dveh tretjin od nabavne cene semena za setev na ponovno preoranih površinah. Zagotovljena so tudi sredstva za regresiranje umetnih gnojil. Na območju občin Murska Sobota, Gornja Radgona in Lendava, ki je bilo najbolj prizadeto, pa je izvršni svet zagotovil brezplačno živinsko krmo za 20 dni, seme za setev in po 100 kilogramov dušičnih gnojil na hektar. Za te namene je iz proračunske rezerve republike zagotovljeno 29 milijonov dinarjev.
Razen tega bodo občinske skupščine iz svojih sredstev oziroma z denarjem! zbranim v delovnih kolektivih ter pri tistih kmetih, kjer letos ni bilo toče in pozebe — v Murski Soboti menijo, da bodo na ta način zbrali okrog 10 milijonov dinarjev, v sosednjih občinah pa nekaj manj — dodeljevale kmetom še dodatno pomoč. Regresirali naj bi nakup dušičnih gnojil prek 100 kilogramov na hektar, nakup semen, kjer škoda ni bila stoodstotna, a kljub temu velika, nakup krmil in nekaterih drugih potrebščin za kmetijstvo.
Pomoč z davčnimi olajšavami
Akcija za odpravo in omejitev škode, ki jo je povzročilo neurje s točo, je dobro tekla. Na vseh prizadetih krajih je dovolj umetnih gnojil, semen in kmetijskih strojev. Kljub temu so kmetje nekoliko v zamudi s setvijo krmnih rastlin, ker stroji zaradi razmočene zemlje precej časa niso mogli na njive. Zadnje dni, ko je bilo lepo vreme, pa so z deli pohiteli, tako da računajo, da bodo preorali večji del njiv za ponovno setev. Kot je znano, so neurja s točo v Sloveniji uničila pridelke na okoli 10.000 hektarih, ki jih bo treba ponovno zasejati.
Strokovnjaki menijo, da je za zdaj najvažnejše, da na prizadetih območjih rešijo, kar se rešiti da. Predvsem bi morali čim-prej preorati vso zemljo, kajti časa za setev strniščnih posevkov ni veliko. Razen tega morajo kmetje takoj poskrbeti za krmo, ki jo letos ne bo veliko. Računajo lahko še s tretjo košnjo, če bodo travnike hitro pokosili in pognojili. Izvršni odbor predsedstva RK SZDL je zaradi pomanjkanja krme podprl predlog izvršnega sveta o organiziranju akcije za košnjo napol pokošenih travnikov in pašnikov, ki jih je v Sloveniji veliko. Razen tega je sprejel tudi pobudo za organiziranje drugih delovnih akcij, ker imajo kmetje polne roke dela z odpravo posledic neurja, in to ne samo na njivah in na travnikih, ampak tudi na gospodarskih poslopjih in hišah. Zadružna zveza bo poskrbela za solidarnostno pomoč med kmeti, ki jih v letošnjem letu niso prizadele naravne nesreče. Na najbolj ogroženih območjih pa bodo občine poskrbele tudi za davčne olajšave in druge oblike pomoči, zlasti za tiste kmete, ki jim je pridelovanje hrane edini vir za preživljanje. V akcijo so se vključile tudi banke, in sicer s premostitvenimi krediti in odložitvijo plačila anuitet ter z ugodnejšimi krediti. V solidar-
no cesti Ljubljana-Zagreb sem se peljal že ničkolikokrat. In kolikokrat mi je voznik ali sopotnik s ponosom dejal: » Vidiš, tale kilometer sem gradil tudi jaz.« Koliko takšnih kilometrov je po vsej Jugoslaviji, koliko železniških pragov so položile mlade roke. In koliko jih še bodo! Koliko bo še vsega drugega. Mar se ne bodo tudi Brkincem, Bricom, Haložanom, Kozjancem, Suhokrajincem neizbrisno vtisnile v spomin brigadirske roke, ki so jim v vasi pripeljale tudi vodo. Nepozabno ostaja delo mladih, po navadi tam, kjer stroj odpove, kjer je le človek, vztrajen in priden kot mravlja, sposoben prebiti kršin lapor, premagati kot svinec težko, razmočeno ilovico. Delo. ki človeka osvobaja, ostaja. Ne le tistih, ki grade nebotičnike v vrtoglave višine, tudi drobno, vsakdanje delo. Delo tisočerih brigadirskih rok.
Te misli so mi rojile po glavi med obiskom predsednika CK ZKS Franceta Popita po deloviščih mladinskih delovnih akcij v Sloveniji, ko smo preleteli dolenjsko magistralo, nekdaj naš tehniški ponos, zdaj preozko strugo, da bi sprejela reko vozil. Bili smo nad traso, na kateri je natanko pred dvajsetimi leti predsednik Tito spregovoril brigadirjem:
»Vedno sem govoril in razmišljal o tem, ali nismo storili napak, ko smo prenehali z velikimi mladinskimi delovnimi akcijami in na ta način demobilizirali velik del mladine, ki tako ni mogla — po sili razmer, ne po lastni volji — sodelovati v graditvi naše
nostno akcijo se bodo vključile tudi hranil-no-kreditne službe, komunalne skupnosti, poslovne skupnosti, zdravstvene samoupravne interesne skupnosti, skupnost starostnega zavarovanja kmetov in drugi.
Tako izvršni svet kot izvršni odbor predsedstva RK SZDL sta ocenila, da je razdejanje na prizadetih območjih tolikšno, da Zahteva solidarnost širše družbene skupnosti. Zato so podprli pobudo za organiziranje splošne solidarnostne akcije v obliki enodnevnega zaslužka.
Kmetje torej v težavah, ki so jih doletele, niso ostali sami. Še enkrat se je pokazalo, da nismo gluhi za težave drugih in da radi pomagamo, saj smo konec koncev že jutri lahko sami žrtve takšne ali drugačne nesreče.
Nezadostna obramba
Navzlic temu pa po vsej katastrofi ni mogoče mimo nekaterih ugotovitev, ki so pokazale, da bi lahko škodo bistveno zmanjšali. Čeprav je po toči zvoniti prepozno, vendarle ni mogoče mimo dejstva, da so kmetje v Pomurju zavarovali le pet odstotkov pričakovanega pridelka. Znano pa je, da je prav v Pomurju največ preusmerjenih kmetov, ki živijo samo od pridelovanja hrane. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, da tudi nekateri družbeni obrati niso zavarovali pridelkov in objektov. Ni treba posebej poudarjati, da gre za velike družbene naložbe, veliko vrednost pridelkov in navsezadnje tudi za precejšnje tveganje. Pridelovalci sami zelo radi poudarjajo, da je kmetijstvo tovarna brez strehe, oziroma da je o pridelku mogoče govoriti šele takrat, ko je na varnem v skladišču.
Razen tega'je zadnja katastrofa opozorila še na nezadostno in neučinkovito obrambo pred točo. V Sloveniji za zdaj deluje le en raketni sistem za varstvo pred točami, in sicer v Slovenskih goricah. V zadnjih letih je bil sicer kljub pomanjkanju raket z večjim dometom še kar uspešen. Zdaj pa postaja obramba pred točo zaradi gostejšega letalskega prometa vse bolj ovirana in s tem manj učinkovita. V vseh drugih predelih Slovenije pa še vedno nemočno gledajo v nebo, ko se približujejo točonosni oblaki. To velja tako za Savinjsko dolino z obsežnimi nasadi hmelja, Primorsko z obnovljenimi vinogradi, breskovimi nasadi in vrtninami, kakor tudi za Dolenjsko in večji del Štajerske, kjer dobiva kmetijstvo pomembnejše mesto. Za zdaj o sodobnem obrambnem sistemu pred točo razmišljajo le na Primorskem, kjer naj bi se povezali tudi s sosednjimi kraji na italijanski strani, da bi bila obramba uspešnejša in učinkovitejša.
Drugo vprašanje pa je delovanje takega centra. Obrambni raketni sistem, ki je razporejen pod letalskimi linijami ali v bližini letališča, kot je to primer Slovenskih goric, je seveda že vnaprej obsojen na neuspeh. To je dokazal tudi letošnji primer, ko se zaradi prepovedi izstreljevanja raket v radarskem centru v Žikarcah niso mogli spopasti s točonosnimi oblaki. Znano je, da so v najbolj kritičnem času poletela z mariborskega letališča proti Avstriji tri letala, zaradi česar kontrola letenja na zagrebškem letališču ni mogla izdati dovoljenja za izstrelitev raket. Kot zdaj trdijo, so dovoljenje za izstrelitev raket dali 11 minut zatem, ko je minila nevarnost, da bi z raketami sestrelili letalo. Takrat pa je bilo že prepozno.
Rajko Ocepek
dežele v tolikšni meri, kot bi bila želela.« Na šestem kongresu jugoslovanske mladine pa je Tito dejal: »Pozabili smo, da z delovnimi akcijami mladina gradi sebe, pozabili smo, da so bile delovne akcije šola za našo mladino. Spajale so intelektualno in delavsko mladino različnih narodnosti, ki je postajala enovita celota; tu so zrasli številni strokovnjaki.«
Liberalizem zavri tudi prostovoljno delo
Tudi v Sloveniji, ki je imela tradicijo udarniških mladinskih akcij, so bile brigade dolgo desetletje potisnjene na slepi tir. Obdobje liberalizma je bilo vse prej kot naklonjeno prostovoljnemu delu. Prevladalo je mišljenje, da je to primitivizem, ki ne vodi nikamor in prej škoduje kot koristi mladim. Ko so še birokrati vrgli na mizo računico, češ da bi podjetje z mehanizacijo, ki bi zamenjala udarniški pot in žulje brigadirjev, gradilo hitreje in ceneje; ko je prevladal zgolj pogled skozi dinar, je zven krampov in lopat zamrl. In to v tisti Sloveniji, kjer je bila registrirana prva udarniška akcija mladincev že junija 1945, ko so osvobojeni Ljubljančani zasipavali bojne jarke. Mesec dni kasneje je 1.200 mladincev poslalo v Ljubljano iz Bohinjskega kota šest vagonov bukovih drv. Potem je leto kasneje 5.000 prostovoljcev obdelovalo kraška polja, gradilo cesto Celje--Šempeter, reguliralo Pesnico - če spomin poseže v prve povojne dni.
Vendar akcij ni bilo moč ustaviti. Nekako sramežljivo in negotovo se je 400 mladih
Ljubljančanov pred šestimi leti odpravilo na Kozjansko, dve leti kasneje so zaplapolale na potresnem območju brigadirske zastave iz vseh republik.
Ko je bil 9. aprila 1976 podpisan družbeni dogovor o planiranju in financiranju mladinskih delovnih akcij v srednjeročnem obdobju v Sloveniji, je to pomenilo ponovno zmago brigadirskega »Zdravo!«
Vse glasneje se je razlegal od Kobanskega do Suhe krajine, od Brkinov do Posočja. Petnajstkrat so se v pol desetletja pomnožile vrste mladih, ki so oblekli brigadirsko uniformo. Letos jih bo blizu šest tisoč, če računamo še tiste slovenske mladince, ki so na zveznih akcijah po drugih republikah, in številne lokalne akcije. In tudi tisti, ki so vajeni vse gledati skozi dinar, ne bodo mogli mimo dveh številk: po družbenem dogovoru je letos za brigade namenjenih 20 milijonov dinarjev, brigadirji pa bodo naredili del v vrednosti 40 milijonov dinarjev.
Vendar je po 32 letih mladinskih delovnih akcij (ali 36 letih, če računamo za prvo mladinsko akcijo julijsko noč leta 1942, ko je nekaj tisoč mladih v Sanski dolini v Bosanski krajini pred nosom okupatorja ponoči poželo žitna polja) zdaj že vsem jasno, da ni denar edino vodilo; za veliko več gre.
Sožitje med ljudmi vseh krajev in rodov
»Delovne akcije so izrednega pomena za vzgojo človeka. Naučijo ceniti delo, ki odlikuje človeka, na deloviščih se mladi spoznavajo med seboj, seznanjajo s problemi drug drugega, saj v življenju ne teče vse gladko. Hkrati pa pomenijo brigade veliko pomoč pri reševanju problemov manj razvitih krajev,« je med obiskom osmih delovnih akcij (od devetih, kolikor jih je v Sloveniji) dejal France Popit.
Vzgoja mladih za njihov pravilen odnos do dela in za spoznanje, kaj pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi vseh krajev in rodov, je tista vrednota, zaradi katere ne smeta zamreti brigadirska pesem in kolo. Izkušnje, ki si jih je v zadnjih letih nabral center za mladinske delovne akcije pri republiški konferenci ZSMS, pomoč podpisnikov družbenega dogovora, med katerimi so občinske skupščine, gostiteljice brigadirjev, samoupravne interesne skupnosti in drugi, so prispevale, da so osnovne značilnosti letošnjih MDA naslednje:
Izredna prizadevnost brigadirjev, ki navzlic težavnemu delu presegajo norme za polovico: Prebijati se skozi suhokrajinski krš, skozi kraški lapor ali slovenjegoriško ilovico, napojeno s talno vodo, bi bilo za odrasle roke, vajene težaškega dela, naporno. Vendar mladih ne more ustaviti skala ne drugačna ovira. V plemenitem tekmovanju s številkami z normo iztisnejo brigadirji iz sebe kolikor zmorejo, pri čemer dekleta ne zaostajajo za fanti. »V prejšnji izmeni smo imeli brigado, sestavljeno iz 26 deklet in 26 fantov, ki je bila najboljša«, je pripovedoval komandant akcije Slovenske gorice 78 Marko Potočnik. In čeravno se brigadirji spopadajo z delom, ki mu marsikdaj mehanizacija ne bi mogla do živega, smo na Kobanskem, Goričkem, v Slovenskih goricah, na Kozjanskem, v Suhi krajini, Brkinih, na akciji Istra 78 v Šmarju pri Kopru, ki bo iz regionalne prerasla v zvezno, v Kožbani slišali obljube, da bodo mladi izpolnili vse naloge. To pa pomeni za odročne kraje nove vezi s svetom, nove hektolitre vode in druge pridobitve.
Odlična je organiziranost naselij, v katerih žive brigadirji v šolah, pod šotori in v avtomobilskih prikolicah. Po napornem delu potrebuje telo veliko kalorij, zato so v naseljih tudi prehrani posvetili veliko pozornost. Povsod so najeli poklicne kuharice ali kuharje, ki jim dežurni brigadirji pomagajo le pri pripravljalnih delih, sicer pa prihajajo na mize v jedilnicah jedi, ki se jih tudi v hotelih B kategorije ne bi sramovali.
Prisrčen sprejem v vseh krajih, kjer so domačini sprejeli brigadirje kot za svoje:
Dolga jesen, ko zamre smeh fantov in deklet
Vas za vasjo, zaselek za zaselkom, raztreseni vzdolž cesti, ki veže Brkine, Goričko, Kobansko, Kožbano s svetom na tej ali oni strani, spreminjajo svoj utrip. Ko je prvič zadonela brigadirska pesem, je bila za domačine nekakšen šok. Zdaj jih komaj čakajo. Vso dolgo jesen, ko zamre smeh deklet in fantov, vso dolgo zimo in pomlad in prve poletne dni. Kako tudi ne, saj ni dela, za katerega brigadirji ne bi poprijeli. Če je treba spraviti seno, pobeliti fasado, pospraviti dvorišče, urediti vaško pot, tu so mlade roke, pripravljene popoldne, po sedemurnem delu še pomagati krajanom. Neprecenjljiva je tudi pomoč brigad Rdečega križa, saj mladi socialni delavci in medicinske sestre obiskujejo ostarele kra-
jane, katerim živa, mlada beseda zaleže več kot denarna podpora. Tu so najmlajši, ki vsaj v brigadirskih mesecih dobe tisto, kar ima toliko mestnih otrok v vrtcih vsak dan. In ki se tako navežejo na svoje »tovarišice«, da jih ob koncu izmene nočejo pustiti domov.
Omeniti velja tudi samoupravno organiziranost, ki se začne v delovni enoti in je delegatsko speljana v konferenco brigade in s skupščino izmene doseže vrh. V tej organiziranosti, v kateri se odloča o vseh za življenje brigadirjev pomembnih stvareh (izjema je, seveda, družbeno dogovorjeni delovni načrt), je izkušnja, kratka sicer, toda bogata, ki bo mladim ljudem koristila, ko se bodo vrnili v šole, na delovna mesta. Izredno so se tudi letos uveljavile interesne dejavnosti, med katerimi je na prvem mestu tehniška kultura s pestro paleto dejavnosti, in nato že po tradiciji kultura, šport.
In na koncu, ne pa nazadnje, moramo omeniti še idejnopolitično izobraževanje, ki zajame vse brigadirje. V pogovorih z delegati 11. kongresa ZKJ, ki pridejo med brigadirje, se mladinci seznanjajo s kongresnim gradivom, veliko pozornost posvečajo tudi predlogom dokumentov za jesenski kongres zveze socialistične mladine v Novi Gorici. Kje bo lažje kot na akciji, kjer so zbrani iz vseh krajev Jugoslavije, iz raznih poklicev in šol, spregovoriti o svojih problemih, o temah, ki ne smejo manjkati na kongresu mladih, naj si bo o izobraževanju ob delu, stanovanjski politiki, prostovoljnem delu, samoupravljanju v šoli. Kako glasna in neovirana je lahko beseda mladih na akciji, kako združevati mlade ljudi, ne da bi jim od jutra do večera sedele na vratu vse potrebe in koristi, ki bi jim jih vnaprej izračunale avtoritete, od staršev do profesorjev in delovodij za vsak dan posebej.
»Čeprav je delo mladine nekoliko dražje, ne smemo pozabiti, da je treba nekaj vložiti tudi v graditev človeka,« je mladincem pred dvajsetimi leti dejal predsednik Tito. In res, ob dejstvu, da mladi na akcijah ne gradijo samo družbe, temveč hkrati tudi sebe, da smo iz dneva v dan priče spoštovanju dela, solidarnosti, da se kale nezlomljive vezi tovarištva in bratstva, da se krepi zavest o potrebnosti vsakogar v naši družbi, je mogoče tudi letos zapisati, da so brigade šola za življenje, saj se ob delu kalijo tudi kot samoupravljalci, ki bodo morali v kratkem na svoja ramena naložiti vedno težavnejše naloge.
Vlado Šlamberger
Brigade
Skala mehkejša od rok
Šola za življenje,
v kateri se kalijo novi samoupravljalci
<
Prometna varnost
Pločevina preplavlja ceste
i
Število osebnih avtomobilov se je v
Sloveniji
od 1. 1960 povečalo skoraj dvajsetkratno
Ali smo Slovenci že •motoriziran narod• ? Če verjamemo statističnim podatkom, bi morali na to vprašanje vsekakor odgovoriti pritrdilno. Statistika namreč pove, da smo imeli lani v naši republiki 323.554 osebnih avtomobilov, če dodamo še tiste, ki so se pojavili na slovenskih cestah na novo. torej v letošnjem prvem polletju, smo že na približni številki 350.000. To pa pomeni, da pride po en osebni avto že na dobrih pet Slovencev, lahko bi celo rekli, da je v skoraj vsaki slovenski družini vdornai« najmanj skromen fičko. Tako smo se Slovenci skoraj čez noč uvrstili med »motorizirane narode « in se na tem področju postavili že čisto ob bok mnogim industrijsko razvitim evropskim državam.
Tako hitra motorizacija nas ni uvrstila samo na visoko mesto v evropski lestvici, marveč nam skoraj vsakodnevna povzroča namalo skrbi s kopico vprašanj, na katera iščemo odgovore. Ali smo bili v naši republiki za tak buren razmah motorizacije vsestransko dovolj pripravljeni?’Ali smo v teh letih dovolj usposobili cestno omrežje? Kako je z naraščajočo motorizacijo rasla naša vozniška kultura? Zakaj tolišen krvni davek? Kaj se nam obeta na slovenskih cestah v prihodnjem desetletju, ali imamo realne možnosti, da čim hitreje moderniziramo cestno omrežje, dvignemo na še višjo raven prometno kulturo in še bolj zmanjšamo število nesreč na cestah? O teh in podobnih vprašanjih, zlasti še o prometni varnosti, so se z novinarji Dela pred kratkim pogovarjali republiški sekretar za notranje zadeve SR Slovenije Janez Zemljarič. načelnik za promet v RSNZ Hinko Kapun in inšpek*or Vinko Može.
Seveda bi lahko o vsakem od naštetih vprašanj pisali in razmišljali na dolgo in široko, vendar bi se tokrat omejili predvsem na prometno varnost na slovenskih cestah oziroma na nesreče, ki nas skoraj vsak dan vznemirjajo.
Razumljivo je. da ljudje mnogo govore o nesrečah, zlasti še o tistih, ko na cesti za vedno obležijo vozniki, sopotniki, kolesarji, pešci in drugi, saj se danes skoraj »vsa Slovenija« tako ali drugače prevaža po cestah.
Preden bi o prometnih nesrečah na slovenskih cestah nanizali nekaj številčnih podat-
kov, je še treba povedati, da ne moremo vseh nesreč povsem enakovredno stlačiti v eno in isto vrečo. Statistika pri nas namreč šteje med smrtne žrtve v cestnem prometu tudi tiste, ki umrejo zaradi poškodb tudi nekaj dni ali celo več tednov po nesreči, medtem ko v večini evropskih držav statistika šteje samo tiste.ki izdihnejo takoj po nesreči, na cesti. Primerjava smrtnih žrtev pri nas in v tujini torej ni lahka.
Kot kažejo podatki, se je število smrtnih žrtev po letu 1973, ko smo zabeležili neslaven »rekord« več kot 700 mrtvih, v
Prometne nesreče na cestah v			
SR Sloveniji			
		smrtno	težko
		ponesrečeni	poškodovani
1960		193	1.667
1965		327	3.218
1970		620	4 261
1973		701	4.211 ‘
1974		557	3.715
1975		596	3.829
1976		587	3 419
1977		680	3.700
Avtomobili v SR Sloveniji			
		osebni	tovornjaki
1960		16.831	5.120
1965		55.391	9.281
1970		150.807	15.946
1975		270.732	19.568
1976		306 015	21.225
1977		323.554	21.552
Ceste s sodobnim cestiščem			
v SR Sloveniji			
	1960		1.669 km
	1965		2.506 km
	1970		3.594 km
	1975		5.199 km
	1976		5.725 km
obdobju 1974—76 precej ustalilo, čeprav je na slovenskih cestah vsako leto na de-settisoče novih avtomobilov, torej vedno večja gneča in več udeležencev v prometu.
Ob nesrečah mnogi govorijo le o mrtvih. To je sicer deloma razumljivo, saj so mrtvi tisto, kar si pri prometnih nesrečah najmanj želimo. Kljub temu pa v razpravah o prometnih nesrečah ne moremo molče mimo drugih posledic. Vsekakor nam ne more biti vseeno, kolikšno je število težko poškodovanih, saj marsikateri poškodovani ostane vse življenje težak invalid.
Statistika je v letošnjem prvem polletju zabeležila 3571 prometnih nesreč, v katerih so bili mrtvi ter težko in lažje ranjeni. Do konca letošnjega junija imamo 38 mrtvih več kot lani v prvem polletju. Zato pa zbuja več upanja podatek, da imamo v letošnjem prvem polletju 15 odstotkov manj prometnih nesreč kot lani v istem obdobju (644 nesreč manj). Ker je bilo v lanskem prvem polletju več nesreč kot v letošnjem istem obdobju, je bilo lani tudi več hudo in lažje ranjenih (745). Ob tem podatku, ki zbuja upanje, da bo na slovenskih cestah vendarle število nesreč iz leta v leto manjše, je treba še poudariti, da se je v zadnjih dveh letih, denimo, promet na gorenjski magistrali povečal za 24, na primorski za 21 in na dolenjski za 15 odstotkov.
Miličnik ne more delati čudežev
Pri nas ni malo ljudi, ki so prepričani, da bi bilo na slovenskih cestah manj nesreč in manj žrtev, če bi bilo več miličnikov. »Nič čudnega, da je toliko nesreč, ko pa skoraj nikjer ne vidiš miličnika. Prometna milica pride takrat, ko je pločevina že vsa zvita,« modrujejo nekateri.
Takšno modrovanje je precej enostransko. Prav gotovo drži, da ni nikjer sodobnega prometa brez miličnikov. Res pa je tudi, da prometnih miličnikov ni dovolj. »Letos je v Sloveniji v prometu zaposlenih kar 50 miličnikov manj kot leta 1968, čeprav je bil promet pri nas pred desetimi leti seveda precej manjši,« je dejal Janez Zemljarič.
Prava iluzija pa je, če bi upali, da lahko vse nesreče preprečijo le miličniki. Potemtakem bi morali imeti pravcato armado miličnikov. Končno tudi naše splošne varnosti in neodvisnosti nismo zaupali zgolj pripadnikom JLA, marveč se opiramo na slehernega občana. Vsekakor bi se morali tudi vprašati — ko govorimo o varnosti v cestnem prometu — kakšna je vozniška kultura v Sloveniji? Ali smo pazljivi in odgovorni za volanom samo takrat, ko zagledamo modro miličniško uniformo? Spoštujemo prometne predpise zato, ker se bojimo miličnika, ali zato, ker vemo, da v prometu moramo spoštovati dogovorjeni red. predpise, ker se nihče ne more obnašati kot samopašniški individualist, marveč se mora podrejati skupnim interesom? Ali lahko govorimo o visoki vozniški kulturi, o zgledni vozniški etiki slovenskega voznika, če vemo, da so miličniki na slovenskih cestah letos 15.000 voznikom prepovedali vožnjo zaradi vinjenosti; prijavili okrog
10.000	voznikov sodnikom za prekrške; da je bilo približno 80 tisoč mandatnih kazni; da so okrog 9500 voznikov izločili iz prometa zaradi tehničnih pomanjkljivosti ipd?
Statistika obtožuje naselja
Precejšen delež pri prometnih nesrečah pa nimajo le pomanjkljivo ali slabo vzgojeni, nedisciplinirani in neuvidevni vozniki. »Statistični podatki kažejo, da se je letos kar 86,5 odstotka vseh nesreč pripetilo v naseljih in le 13,5 odstotka na odprtih cestah,« je dejal Hinko Kapun.
Težko je seveda zagotavljati varen cestni promet, če imamo v mnogih naših naseljih
komaj vidno označene prehode za pešce, če prometne znake zakriva drevje ali grmovje, če na nevarnih križiščih ni zrcal ali razsvetljave in podobno. V slovenskih naseljih je razmeroma slabo poskrbljeno zlasti za varnost otrok; malo je cest, kjer je pred šolskim poslopjem ali vrtcem znak, ki še posebej opozarja voznike.
Spričo slabe ali pomanjkljive prometne urejenosti naselij je skoraj normalno, da imamo v naseljih tako visok odstotek nesreč. Če so na primer prehodi za pešce slabo ali komaj še vidno označeni, je tudi od vzornega voznika težko pričakovati, da bo vedel za vsak prehod, zlasti če je v naselju prvič. Vrh tega vemo, da marsikateri slovenski voznik drvi čez prehod za pešce, čeprav so na njem ljudje, ker se mu pač »zelo mudi«. In če še dodamo, da dostikrat tudi mnogi pešci v naseljih skačejo sem in tja po cestah »kot splašene kure«, da si marsikje otroci izberejo javno cesto za igrišče in podobno, ni nič čudnega, da se slovenska naselja ponašajo s tako žalostno statistiko.
Smo lahko optimisti?
Marsikateri slovenski voznik je verjetno te dni videl na naših cestah miličnike, ki s kretnjami rok pozivajo voznike, naj čim bolj pospešijo vožnjo. Morda je za tega ali onega to skoraj novost, saj doslej nismo tako pogosto videli miličnike, ki bi skušali prometni tok na cesti čim bolj pospešiti.
Menim, da je v hitrejšem prometu nedvo-
mno več elementov varnosti. V prometu, ki se vali počasi, ljudje namreč začno izgubljati živce in razsodnost, nagonsko se odločajo za tvegana prehitevanja in podobno,« je poudaril Janez Zemljarič.
Vsekakor je pohvalna odločitev prometne milice v naši republiki, da se je s konkretnimi ukrepi že lotila akcij, ki naj čim bolj pospešijo pretoke v cestnem prometu. Seveda to nikakor ne pomeni, da bodo vozniki lahko po mili volji divjali po cestah. Gre predvsem zato, da s slovenskih cest preženemo lenobno pretakanje prometa, počasno vožnjo, ki povzroča zelo nevarne in nezaželene prometne infarkte, zastoje, kilometre dolge kolone. Prometna milica ima letos na motorjih okrog 40 miličnikov, ki stalno krožijo po cestah in spremljajo prometni tok, seveda pa tudi ukrepajo, če je potrebno. Že precej časa, predvsem takrat, ko pričakujemo prometne konice (zlasti te dni, ko je turustična sezona na vrhuncu), pomaga pri urejanju prometa tudi helikopter. V prometni milici zatrjujejo, da so že začeli izločati iz prometa tiste »zaspane« voznike, ki vozijo po cestah s polžjo hitrostjo, misleč, da so celo magistralne ceste prostor za romantično-poča-sno vožnjo, za ogledovanje okolice, kramljanje in razmišljanje. Žal so časi, ko se je šofer lahko predajal počasni vožnji, že zdavnaj mimo. Sedanji čas na slovenskih cestah terja od voznika skrajno pazljivost in seveda tudi popolno obvladanje vozila v ustrezno hitrem prometnem toku.
Seveda pa vse našteto še ne more zagotoviti popolne varnosti v slovenskem cest-
nem prometu. Tu mislimo na dobro znane pomanjkljivosti slovenskega cestnega omrežja, na pestro »mešanico« udeležencev v prometu, na mnoge tovornjake, ki so tako preobremenjeni, da celo na ravnini komaj še sopihajo s hitrostjo 40 ali 50 km na uro, na prometno gostoto nekaterih cest, ki je ob konicah že tolikšna, da bi jo normalno »prebavila« samo še štiripasovnica.
Predvsem pa bi moralo biti vsem jasno, da bomo večjo varnost v cestnem prometu zagotovili zlasti z boljšo vzgojo, s še večjo disciplino vseh, ki se vozijo ali hodijo po cestah. Nikoli ne bi smeli pozabiti, da smo v »motorizacijo« naredili skok tako rekoč čez noč, v slabih 15 letih. V obdobju 1960—75 se je dolžina cest s sodobnim cestiščem povečala od 1.669 na 5.725 km, kar pomeni, da smo jo povečali za približno 300 odstotkov. Število osebnih avtomobilov v naši republiki pa je v istem času poskočilo od 16.831 na skoraj 300.000.
Tak silovit razvoj pa nedvomno terja vzgojna prizadevanja na najširši fronti — od šol in delovnih organizacij do društev, klubov in krajevnih skupnosti. Takrat, ko bo vsak Slovenec — od najmlajših cicibanov do najstarejših ljudi — prometno osveščen, ko bodo vsi vozniki in pešci disciplinirani, strpni, preudarni in tovariški, vljudni in hkrati tudi skrajno odgovorni, bo na naših cestah nedvomno manj nesreč, manj prelite krvi in tudi manj gmotne škode.
Igor Prešern
Nam grozi kriza ?
Stanjšan naftni curek
Rafinerije trdijo, da zaloge surove nafte zadostujejo le še za slab mesec dni, zvezna administracija zavlačuje z uvozom — Slovenija
ima gorivo le še do septembra
Napovedi, da bo prišlo do težav pri preskrbi z naftnimi derivati, se sicer pri nas od leta 1973, ko je svet zajela naftna kriza, ponavljajo vsako leto. Te napovedi se vsakič tudi delno uresničijo, saj zdaj zmanjka kurilnega olja. zdaj tekočega naftnega plina. nato ni mogoče kupiti raznih maziv in olj. kasneje zmanjka goriva za letala, edino rezervoarji za bencin in plinsko olje so vedno toliko polni, da avtomobili dosedaj še niso obtičali. Toda še nikoli dosedaj ni bilo čutiti tolikšne zaskrbljenosti, še nikoli dosedaj niso rafinerije zagnale takega vika in krika kot v tem poletnem času, ko napovedujejo, da bomo že čez dober mesec hodili s kanglicami po bencin in stali v dolgih vrstah za nekaj litrov kurilnega olja. Celo slovenski izvršni svet je na eni zadnjih sej opozoril, da je treba nujno uvoziti dodatne količine nekaterih vrst goriv, kajti odobrene količine zadoščajo v Sloveniji komaj do konca avgusta.
Na podlagi analiz in preračunavanj so strokovnjaki jugoslovanskega naftnega gospodarstva na začetku leta napovedali, da bomo letos v naši državi rabili okoli 16,34 milijona ton surove nafte. Po njihovih izračunih bo to komajda zadostovalo za nemoteno preskrbo. Za tako imenovane energetske namene bi namreč porabili 11,87 milijona ton naftnih derivatov, za neenergetsko porabo 1,99 milijona ton, izvozili bi 1,30 milijona ton teh izdelkov, izguba in poraba v rafinerijah pa bi se vrtela okoli 1,2 milijona ton.
Da bi se ti računi lahko izšli, bi morali torej letos uvoziti 10,8 milijona ton surove nafte in 1,44 milijona ton naftnih deriva-
tov, pri čemer bi na domačih naftnih poljih načrpali 4,1 milijona ton surove nafte.
Ob vsem tem pa so v rafinerijah poudarjali, da je to najnižja meja, ki še omogoča kolikor toliko redno preskrbo z naftnimi derivati, ne zagotavlja pa, da na trgu ne bi prišlo do občasnega pomanjkanja skoraj vseh vrst derivatov. Če bi se hoteli znebiti strahu pred pomanjkanjem, bi morali uvoziti vsaj 12,5 milijona ton surove nafte, so na začetku leta trdili predelovalci nafte in distributerji, pa še ob tako velikem uvozu bi zmanjkala določena količina kerozina in kurilnega olja.
Pri snovanju zvezne energetske bilance za letošnje leto, ki pa za surovo nafto in naftne derivate še vedno ni sprejeta, so energetiki te številke nekoliko zmanjšali. Predvideli so sicer, da bomo letos doma načrpali 4,1 milijona ton surove nafte, istočasno pa so trdili, da bo zadostovalo, če bomo uvozili 10,1 milijona ton surove nafte.
S takimi predvidevanji se jugoslovansko naftno gospodarstvo seveda ni strinjalo, kar je tudi eden od vzrokov, da računski zaključek za surovo nafto in naftne derivate za letošnje leto še ni dokončno oblikovan in sprejet.
Omejen uvoz, rafinerije pa brez surovin
Že iz vseh prekopicevanj številk o tem, koliko nafte potrebujemo in koliko bi jo bilo treba uvoziti, se seveda ponuja nekoliko enostranski sklep. Ker predelovalci ne bodo mogli uvoziti toliko nafte, kot želijo, je verjetno, da bodo sušo, ki bo nastala na trgu, pospešili še s tem, da bodo za ta ali oni izdelek iz nafte začasno priprli pipe, ki
napajajo trg. S tem bi namreč najučinkoviteje opozorili na posledice premajhnega uvoza. Toda to opozorilo ne bi bilo toliko plod pretirane skrbi za trg, kot pa posledice dejstva, da hočejo rafinerije z dovolj velikim uvozom surove nafte zagotoviti delo za svoje predelovalne obrate, da pravzaprav s tem iščejo izhod iz nelikvidnosti.
Ta sklep ni samo preprosto domnevanje, kaj se lahko zgodi, pač pa najde svojo potrditev v izkušnjah iz prejšnjih let, ko so predelovalci nafte omejevali prodajo zato, da so dosegli ta ali oni cilj.
Toda nesporazume okoli energetske bilance za surovo nafto in naftne derivate so zasolile še druge stvari. Sredi junija je zvezni izvršni svet sprejel poseben odlok o oprostitvi carine in uvoznih davščin ter taks za surovo nafto, s čimer je trem uvoznikom (zagrebški Ini, novosadskemu Naf-tagasu in sarajevskemu Energoinvestu) dovolil, da uvozijo surovo nafto, vendar je omejil količino. Na ta način so trije uvozniki dobili dovoljenje, da lahko skupaj uvozijo 8,5 milijona ton nafte, kar pomeni, da še ni dovolil preostalega uvoza (1,6 milijona ton), kot so predvidevali z začasno energetsko bilanco.
Ta uvoz je sicer zvezni izvršni svet označil kot avans, iz česar je sklepati, da bo slej-koprej dovolil tudi uvoz ostalih potrebnih količin surove nafte, Toda tega dovoljenja kljub neprestanim opominom iz rafinerij še vedno ni.
Zavlačevanje zvezne administracije je seveda razumljivo, če pri tem upoštevamo zunanjetrgovinsko bilanco naše države. V tej bilanci je zazijala velika razpoka med izkupičkom od izvoza in denarjem, ki smo
ga porabili za nakupe v tujini. Prav izdatki za nakup nafte pa pomenijo v zunanjetrgovinski bilanci izredno veliko, Tona surove nafte, pripeljana do reškega pristanišča, velja namreč nekaj več kot 100 ameriških dolarjev. Cene za surovo nafto se na svetovnem naftnem trgu niso spremenile že nekaj mesecev, kar pomeni, da bi morali letos samo za surovo nafto odšteti več kot milijardo ameriških dolarjev, sem pa je treba prišteti še nekaj sto milijonov dolarjev za uvoz naftnih derivatov. Očitno zvezna administracija predvsem zaradi tega zavlačuje z uvozom nafte in naftnih derivatov. Toda po mnenju jugoslovanskega naftnega gospodarstva so te njene poteze nesrečno izbrane, saj postavljajo na kocko tako rafinerije kot industrijo, katere delo je odvisno od založenosti trga z naftnimi derivati. Rafinerije (tiste seveda, ki ne predelujejo domače nafte) bodo morale že čez slab mesec prekiniti z delom, ker jim bodo skopnele zaloge surove nafte. Zalog ni mogoče obnoviti čez noč, trdijo v rafinerijah, saj potrebuje tanker, če gre vse po sreči, iz Perzijskega zaliva do reškega pristanišča kar 40 dni, toda pred tem je treba še skleniti kupčijo, se dogovoriti za plačilo in podobno.
Ker zalog naftnih derivatov skorajda ni, sledi sklep da bo prišlo že sredi septembra do večjih motenj pri preskrbi trga z naftnimi derivati in pa — da bomo takrat morali na vrat na nos kupiti v tujini tiste naftne derivate, ki jih bo zmanjkalo, in tako pogasiti najhujšo žejo.
Tvegano iskanje in nagel skok porabe
To, nekoliko tvegano pot med možnostmi za zmanjšanje zunanjetrgovinskega primanjkljaja in potrebami naftnega gospodarstva največje jugoslovanske rafinerije ostro napadajo in očitajo zvezni administraciji, da se gre z naftnim gospodarstvom in potrošniki nekakšne slepe miši. V tem sporu pa ima vsaka stran v ognju več želez.
Zvezna administracija skuša z grožnjami o omejenem uvozu surove nafte prisiliti rafinerije, da bi začele hitreje spreminjati sestavo proizvodnje, ki je zdaj zasnovana tako, da kar 40 odstotkdv surove nafte predelajo v tako imenovane črne derivate, poleg tega pa pretiravajo s proizvodnjo tistih izdelkov, ki imajo na našem trgu ugodno ceno. Obenem skuša na ta način zavreti pretirano porabo naftnih derivatov in doseči, da bi se industrija, predvsem tista, ki se odloča za nove investicije, hitreje preusmerila k večji porabi premoga, ki ga je pri nas dovolj, in zemljskega plina, ki po plinovodu že priteka v našo državo iz SZ.
Naftno gospodarstvo pa se hoče otresti administrativnih spon, ki mu onemogočajo tak ravzoj, kot ga želi. Rafinerije namreč načrtujejo, da bi do leta 1980 zgradile že toliko predelovalnih obratov, da bi lahko predelali 28 milijonov ton nafte, čeprav bomo takrat v naši državi potrebovali le okoli 22,5 milijona ton nafte. Ob omejenem uvozu surove nafte takega razraščanja ni mogoče doseči, pa tudi naprave delajo le s polovičnimi zmogljivostmi, zaradi česar je dohodek manjši, manj pa je tudi denarja za naložbe. Ob večjem uvozu bi rafinerije lahko tudi več izvažale, brez izvoza pa so tudi možnosti za nakup tujih naprav manjše.
Mrzla zima?
Pri vsem tem so se znašle v najslabšem položaju tiste republike, ki nimajo lastnih rafinerij. Najkrajšo je potegnila Slovenija, ki je močno odvisna od dobaviteljev naftnih derivatov iz drugih republik. Izračuni kažejo, da bo v drugem polletju letošnjega leta močno primanjkovalo vseh vrst goriv, kajti distributerji ne morejo zagotoviti zadostnih količin.
Analize, ki so jih naredili v Sloveniji, kažejo, da bomo v drugem polletju letošnjega leta potrebovali 47 tisoč ton tekočega naftnega plina, rafinerije pa bodo lahko zagotovile samo 35 tisoč ton tega goriva. Zmanjkalo bo približno 88 tisoč ton vseh kurilnih olj, saj bi rabili 147 tisoč ton lahkih in 505 tisoč ton drugih kurilnih olj, distributerji pa bodo lahko zagotovili le 139 tisoč ton lahkih kurilnih olj in 330 tisoč ton ostalih. Poleg tega distributerji do zdaj niso mogli zagotoviti dovolj letalskega goriva (zmanjkalo ga bo 1800 ton), motornih bencinov (3650 ton primanklja-ja) in diesel goriv (11.900 ton primanjkljaja).
Vsaj kar zadeva motorni bencin in plinska olja, bodo primanjkljaj verjetno pokrili tako, da bodo potrebne količine teh goriv vzeli iz državnih rezerv. Pri mazutu, kerozinu in tekočemu naftnemu plinu pa teh rezerv ni, zato je edini izhod — nakup v tujini. S tem nakupom pa ne gre odlašati, kajti po ocenah strokovnjakov odobrene količine goriv za Slovenijo zadoščajo le do konca avgusta. Zato je slovenski izvršni svet predlagal zveznemu, naj naši republiki odobri uvoz 80 tisoč ton mazuta, 12 tisoč ton tekočega naftnega plina in 1800 ton kerozina.
Vse te potrebe so precej večje, kot so strokovnjaki predvideli v energetski bilanci za drugo polletje. Vzrokov za tak razkorak je več. Že v prvi polovici letošnjega
leta je prišlo pri dobavi do zamud, zaradi česar so že tako majhni skladiščni rezervoarji napol prazni, hkrati pa je poraba izredno poskočila: pri kurilnih oljih skoraj za 30 odstotkov, pri motornih bencinih in plinskemu olju za okoli 15 odstotkov. Težave zaostruje še dejstvo, da ne bomo uspeli porabiti toliko zemeljskega plina, kot smo predvidevali. Analize namreč kažejo, da bomo letos porabili 120 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina, načrtovali pa smo, da se bo poraba vrtela okoli 220 milijonov kubičnih metrov.
Ob vseh teh zapetljajih, ki grozijo porušiti ravnotežje med proizvodnjo in porabo naftnih derivatov, je treba opozoriti še na enega. To so cene. Rafinerije namreč trdijo, da so cene neustrezne in prenizke ter da predvsem zaradi tega potrošnja tako hitro narašča. Obenem pa tudi samo razmerje med posameznimi cenami naftnih derivatov ni najboljše. Sorazmerno najcenejši so tisti derivati, ki jih najbolj primanjkuje. In to zato, ker rafinerije raje izdelujejo tisto, od česar imajo večji izkupiček. Najbolj se to kaže pri mazutu, tekočemu naftnemu plinu in letalskemu gorivu, ki ga zaradi tega tudi najbolj manjka.
Po vroči poletni debati med zvezno administracijo, rafinerijami, distributerji in največjimi porabniki nafte nam zaradi pomanjkanja goriv grozi mrzla zima. Krizo, ki jo napovedujejo, lahko s hitrimi ukrepi prepreči samo zvezni izvršni svet, toda že zdaj je očitno, da za precej veliko ceno.
Ob vsem tem pa je težko potegniti sklep, kdo bo kriv, če bo do napovedovanega pomanjkanja zares prišlo. Dejstvo je, da potrošnje naftnih derivatov ne znamo zajeziti, čeprav o tem že nekaj let na dolgo in široko govorimo. Še več — zaradi nesporazumov celo energetske bilance za nafto in naftne derivate za letošnje leto do zdaj še nismo uspeli »krpati«. Na dlani je, da zvezni izvršni svet hodi po dokaj ozki brvi, ko zavlačuje z uvozom, saj tvega, da bo precejšen del industrije moral zavreti proizvodnjo, hkrati pa na ta način zavira tudi razvoj petrokemije. Same rafinerije izkoriščajo ta položaj za to, da bi dosegle neomejen uvoz surove nafte (ki ga potrebujejo, da bi njihove proizvodne zmogljivosti delale s polno paro), ob tem pa skušajo s pretiranim napihovanjem težav opozoriti na neustrezne proizvodne cene naftnih derivatov.
Od vsega tega pa bodo očitno najkrajši konec znova potegnili porabniki, ki nimajo kaj izbirati, saj jih očitno čaka samo dvoje: ali pomanjkanje goriv ali pa bodo morali naftne derivate plačati po višjih cenah.
Jože Petrovčič
D E	stran 22 M S. avgust 1978
sobotna priloga
Franček Saje — Nova, resničnejša podoba belogardizma
Padla je sodba nad državo
Zmeda v vrstah pete kolone ob prihodu okupatorja v Slovenijo
Hitlerju se je v začetku marca 1941 zaradi načrtovanih napadov na Grčijo in zatem na Sovjetsko zvezo že hudo mudilo, da Jugoslavija pristopi k fašističnemu trojnemu paktu. Spričo tega je pristajal na želje kronskega sveta, naj bi za Jugoslavijo veljale nekatere omejitve. Ker so bili pogoji za pristop celo mnogo ugodnejši, kot jih je bil predvideval dr. Korošec, je dr. Kulovec na sejah kronskega sveta najodločneje zagovarjal pristop k trojnemu paktu. Ker je računal na nemško zmago v drugi svetovni vojni, je pakt pomenil mimo in pravočasno vključitev v Hitlerjev »novi red*. V svojem zadovoljstvu je po seji kronskega sveta 12. marca mislil, da bo že takoj prišlo do podpisa. Ko je 15. marca zvečer z dr. Krekom prišel v Ljubljano poročat svojim sodelavcem, je bil»izredno dobro razpoložen in dobre volje, dasi se mu je poznala utrujenost in globoka zaskrbljenost na obrazu«. Povedal jim je tudi, da vlada pričakuje odpor proti sprejemu pakta. Toda računala je, da bo večina ljudstva videla nevarnost, ki preti državi za njen obstoj ter da bo pod težo okoliščin odobrila pristop k paktu.
Prav v tem pa so se jugoslovanski oblastniki všteli. V pučistično Simovičevo vlado je dr. Kulovec z dr. Krekom vstopil, da bi dosegel veljavnost pristopa k trojnemu paktu. Ker je bil sprva edini član kronskega sveta, ki je vstopil v novo vlado, je na njeni seji v dolgem govoru zagovarjal politiko trojne zveze. Izčrpno je poročal, kako je prišlo do sporazuma in razložil pozitivne strani pristopa k trojnemu paktu. Opozoril je na nevarnost in posledice, če se predsednik vlade nemudoma ne izrazi jasno o zunanji smeri svoje politike. Ker mu je general Simovič ugovarjal, je znova skušal razložiti, da je angleška pomoč uničila že vrsto držav, rusko zavezništvo pa pomeni boljševizacijo. S pristopom k trojnemu paktu Jugoslavija ne bi ničesar tvegala. Ta pogodba je zanjo koristna celo v skrajnem primeru, če bi končno le zmagala Anglija in ne Nemčija. V naslednjih dneh je dr. Kulovec upal. da bo morda še kaj dosegel z Mačkovo pomočjo, če bo res prišel v Beograd.
V podobni negotovosti je bil tudi ban dr. Natlačen. Zato je 30. marca zbral pri sebi na banovini del vodstva SLS, ki je bil takrat v Ljubljani. Sklenili so. naj Gabrovšek in dr. Alojzij Kuhar takoj odpotujeta v tujino, dr. Kulovec in dr. Krek naj se gibljeta z vlado, ostali voditelji SLS pa bi pričakovali doma in taktizirali, to je, sodelovali z okupatorji. Mnogo pomembnejša pa je naslednja seja vodstva SLS 3. aprila. Na njej je dr. Kulovec poročal o položaju, odobril sklepe prejšnje seje in predlagal, naj takoj ustanove narodni svet. v katerega naj pritegnejo še zastopnike drugih strank. Namen tega narodnega sveta pa je bil — ustanovitev samostojne Slovenije s pomočjo Hitlerjeve Nemčije, kar je možno zanesljivo sklepati iz presenetljivih izjav dr. Kulovca in dr. Ahčina ter izvajanja tega izdajalskega sklepa.
Ko se je dr. Kulovec popoldne s seje vračal v hotel Union, je srečal Ruda Jurčeca in Mirka Javornika ter ju povabil s seboj v stanovanje. Pripovedoval jima je, kako je bilo na sejah kronskega sveta. Nenadoma pa jima je rekel:
»Vesta, zapomnita si: Srbi niso Jugoslavije ustvarili in Srbi so Jugoslavijo razdrli...« Vsaj Jurčec si je te besede dobro zapomnil in jih objavil v svojih spominih. Dodal je, da ju je »radikalizem njegove obsodbe nad Jugoslavijo pretresel. Teda bilo je več kot jasno, da nama je hotel povedati, kar je izrekel... Padla je sodba nad državo...«
Točneje: dr. Kulovec je še ves pod vtisom usodnega sklepa le ponovil sodbo, ki jo je tega dne izreklo vodstvo SLS, da je z njo pred seboj moralno opravičilo svojo veleizdajo. Dr. Ivan Ahčin, ki je tudi bil na tej seji. pa je čez dober teden zaupal Jur-čecu: »Ce nas že mora okupator zasesti, tedaj naj nas res zasede samo eden, da bomo vsi pod enim. Ker so Nemci močnejši in bodo oni ukazovali, je za nas najbolje, da je cela Slovenija pod enim...« Ta Ah-činova misel ni bila le njegova, temveč modrost vodstva SLS, s katero je utemeljilo svojo veleizdajo.
Jurčec nadalje piše v svojih spominih, da »za umevanje okoliščin in tedanjega razpoloženja mi morajo danes služiti ravno dogodki v uredništvu Slovenca«. Pred pristopom k trojni zvezi je vsak dan okoli poldne nemški konzul obiskal dr. Ahčina. Konzul se je trudil, da bi bil čim manj opažen, »še manj bi se moglo zgoditi, da bi nam bil dr. Ahčin kaj povedal o razgovorih z nemškim diplomatskim zastopnikom ...« Tudi po 27. marcu nemški konzul ni prekinil obiskov pri dr. Ahčinu. Ko je zapustil Ljubljano, »so se ti obiski nadaljevali tja do 6. aprila in še čez«, ker so »na konzulatu ostali njegovi uradniki in zveza s Slovencem ni bila prekinjena ... Na konzulatu so mogli biti dovolj poučeni, kako bo, torej dovolj vami«.
Pred napadom na Jugoslavijo in tudi po njem so bili prav tako vami drugi nemški državljani in nemški petokolonci. Nemec dr. Walter Rubel je prek ljubljanskega radia zanikal vesti o preganjanju Nemcev v Sloveniji. Celo nemški konzul je pred odhodom 4. aprila izjavil, da so vesti o preganjanju Nemcev lažne, o čemer se je sam prepričal. Dr. Natlačen je tudi v kritičnih dneh pokazal svojo širokosrčnost in naklonjenost do nemške pete kolone, ki jo je zlasti kazal od poletja 1940. ko se je dr. Korošec prizadeval za naslonitev Jugoslavije na Nemčijo.
Zvečer 3. aprila se je dr. Kulovec vrnil v Beograd, opoldne 5. aprila pa je skupaj z dr. Krekom obiskal slovaškega odpravnika poslov. Po sklepu seje SLS sta mu dala izjavo za nemško vlado, ki jo je ta prenesel nemškemu odpravniku poslov. V njej sta iskala rešitev za Slovenijo »v sodelovanju z Nemčijo. Sta dve možnosti: 1. Samostojna Slovenija. 2. Ustanovitev države iz Slovenije in Hrvatske...«
.\atlačen nastopi kot peta kolona
Hitlerjeva Nemčija je imela s Slovenijo že zdavnaj druge načrte. Zato nemško zunanje ministrstvo, ki je zvečer 5. aprila prejelo to brzojavko iz Beograda, nanjo ni odgovorilo, čeprav bi lahko prek nemškega konzulata v Ljubljani poslalo odgovor dr. Natlačenu, kot je prek nemškega poslanika v Zagrebu vzdrževalo stike z ustaškimi poglavarji. Zjutraj 6. aprila je nemška vojska skupaj s svojimi zavezniki napadla Jugoslavijo. Pri bombardiranju Beograda je bil ubit dr. Kulovec. V Ljubljani pa je ban dr. Natlačen s svojimi sodelavci začel nastopati kot peta kolona in tako izvajal sklepe vodstva SLS. sprejete 3. aprila.
Edino domoljubno dejanje, ki ga je ban dr. Natlačen storil med aprilsko vojno v Sloveniji, naj bi bil njegov poziv slovenskim županom. Opominjal jih je, naj vplivajo na prebivalstvo, da ne bo begalo in se brez potrebe vznemirjalo. »Storimo vse, kar naša vojska od nas zahteva!« In »naši dični vojski pa da ste vsekdar in vselej v pomoč!« Ker je ban zahteval, po čemer se sam ni ravnal, je bil ta razglas le neiskren birokratski sklep, s katerim je hotel prekriti svojo izdajalsko in petokolonsko dejavnost.
Dr. Natlačena je v prvi vrsti skrbelo, kako bo nacistično peto kolono ali po njegovem »nemško manjšino ščitil« in kako bo »preprečil, da bi bil kdo odpeljan v zaledje«. V tem prizadevanju je popolnoma uspel. Zato se je pred voditelji ljubljanskih’ Nemcev in v poročilu dr. Kreku v London lahko pohvalil, da se med vojno na Slovenskem »kljub vsemu ni tako rekoč skrivil niti las nobenemu Nemcu«.
Po Natlačenovem ukazu je ljubljanska policija 6. aprila priprla 15 vodilnih in vidnejših članov ljubljanskega Kulturbunda, da jih ne bi aretirala vojska in odvedla v notranjost. Ker zaradi Natlačenovih posredovanj ni bilo te nevarnosti, so nekatere izpustili že 6. in 7. aprila, ostale pa 8. aprila. Zanimivo je, da so se tem kultur-bundovcem ob izpustitvi celo opravičevali. Ko se je sam dr. Natlačen 8. aprila opravičeval voditeljema Kulturbunda ing. Gustavu Tonniesu in dr. Franzu Schleyu, ju je hkrati že prosil, da bi posredovala, če bi nemške čete okupirale Ljubljano.
Ker v krajih izven Ljubljane ni mogel ban dr. Natlačen na podoben način zaščititi nemške petokolonaše, je »postopoma vplival«, da so vojaške oblasti internirale samo »minimalno število pripadnikov narodnih manjšin« in z njimi ravnale »do skrajnosti obzirno in blagohotno«. Končno je s posredovanjem pri generalu Rupniku dosegel, »da je bilo izdano navodilo, da se vsi pripadniki nemške manjšine prepuste na svobodo«. Izpustili so tudi tiste nacistične petokolonce. ki so jih zaprli, ko so jih med vojno zalotili pri sabotažnem delu.
Kulturbundovci se zahvaljujejo za zaščito
Ko Ljubljana še ni bila zasedena, je dr. Natlačen poklical k sebi voditelje Kulturbunda. Predočil jim je, kako je zaščitil nemško manjšino, in jih pozval, naj posredujejo. da bo sedaj tudi nemško ravnanje »v vsakem oziru dobrohotno in korektno«. Predstavniki Kulturbunda »so enodušno priznali, da je bilo postopanje s pripadniki nemške manjšine ... v vsakem pogledu korektno in blagohotno. Zahvalili so se mi za zaščito, ki so je bili deležni, in obljubili, da bodo... radi storili, kar bodo mogli, da bo postopanje nemške vojske in Nemcev vob-če napram Slovencem čim povolnejše. Ponudili so se mi, da gredo še isto popoldne v Celje, da stopijo tam v stik z nemškim generalom in da ga bodo v tem smislu tudi informirali,« je dr. Natlačen poročal dr. Kreku. Dr. Schley pa je nemškemu konzulu v Ljubljani poročal, da jih je ban dr. Natlačen zaprosil, naj se odpeljejo v Celje in dosežejo, da bo nemška vojska zasedla Ljubljano.
Naslednja Natlačenova skrb 6. aprila dopoldne je bila, da Narodni svet razširi s predstavniki ostalih meščanskih strank. Z njimi se je dogovoril, da se bodo popoldne zbrali na razgovor. Na sestanku je dr. Natlačen pojasnil, »da so zaradi nastopa vojne nastale take razmere, da je potrebno, da pri vseh važnejših odločitvah sodelujejo vse stranke v Sloveniji, da se tako ohrani red in mir in da bo mogoče ves narod v vseh važnejših vprašanjih enotno usmeriti...«
Po Natlačenovem predlogu so ustanovili Narodni svet, v katerega je prišlo 5 zastopnikov SLS in 4 zastopniki drugih strank. Tako so se vsi odtenki desničarskega liberalizma in desni socialisti brezpogojno podredili klerikalnemu »priznanemu narodnemu vodstvu«. Ta povezanost nazadnjaških sil se je kljub občasnim trenjem in krizam nadaljevala med vso okupacijo.
Narodni svet je sprejel razglas, v katerem je svojo ustanovitev utemeljil s tem, da je v teh težkih časih potrebno, da vse stranke »v vseh važnih vprašanjih slovenskega naroda nastopajo sporazumno«. Le to je bilo rečeno in ničesar drugega. Niti z besedico ni bila omenjena obramba domovine, kar je takrat nedvomno bilo najpomembnejše vprašanje. S tako nejasnim besedilom si je dr. Natlačen kot ban in predsednik Narodnega sveta zagotovil možnost, da izbira važna vprašanja in postopoma uresničuje sklepe SLS o ustanovitvi samostojne Slovenije s pomočjo Hitlerjeve Nemčije.
Komunisti pozivajo na obrambo domovine
Centralni komite Komunistične stranke Slovenije je ob napadu na Jugoslavijo začel sestavljati razglas s pozivom na obrambo domovine. Dr. Aleš Bebler je odšel k dr. Darku Černeju in ga zaprosil, naj skuša na banski upravi preskrbeti dovoljenje za tiskanje tega letaka. Dr. Cemej je dopoldne 6. aprila odšel k načelniku občega oddelka. Ta ga je poslal k podbanu dr. Pirkmajerju, ki je Cerneju rekel, naj komunisti delajo tako kot doslej, češ da se to njega ne tiče. Zato je dr. Cemej stopil naravnost k banu. Ko mu je povedal, čemu je prišel, je dr. Natlačen rekel le, da se dogovarja za ustanovitev Narodnega sveta in na prvo sejo povabil dr. Černeja.
Nato je dr. Cernej govoril z dr. Beblerjem o razgovorih na banovini. Dr. Bebler mu je naročil, naj zahteva eno mesto v Narodnem svetu za komuniste, ker hočejo podpreti obrambne ukrepe. Popoldne je dr. Bebler prinesel rokopis letaka in ga pretipkaval v Černejevi pisarni, dr. Černej pa je šel na prvo sejo Narodnega sveta. Med sejo je banovinski sluga prinesel dr. Černeju pretipkan rokopis letaka. Dr. Černej je zatem predlagal, naj član Narodnega sveta postane tudi zastopnik Komunistične stranke Slovenije. Da bi dokazal njen patriotizem, je prebral komunistični letak, ki je pozival na obrambo domovine. Černe-jev predlog je Narodni svet zavrnil z izgovorom, »ker naj bi Narodni svet sestavljali
načeloma samo zastopniki organiziranih in priznanih političnih strank«. Boris Kidrič in dr. Aleš Bebler sta v gostilni Pod lipo zastonj čakala na mesto v Narodnem svetu, letak pa je Partija kot dotlej izdala ilegalno.
Na drugi seji Narodnega sveta 7. aprila zjutraj je nekdo opozoril na poročilo graškega in dunajskega radia, da se je v Sloveniji ustanovila vlada za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Dr. Natlačen je sestavil preklic, ki pa je bil tako meglen, da je bolj potrjeval kot zanikal nemške vesti. Ko je dr. Černej predlagal odločnejši preklic, se je dr. Natlačen izmotaval, češ da bi vsi tako želeli, toda v kakšnem položaju bomo napram okupatorju, če bomo preveč jasno objavili svojo navezanost na Jugoslavijo. Dr. Černej je ugovarjal proti taki politiki Narodnega sveta. Ker pa njegov protest ni ničesar zalegel, je čez dva dni odstopil.
Natlačen je sovražniku olajšal napredovanje
Že 7. aprila je dr. Natlačen dobil pooblastilo Narodnega sveta, da z intervencijo pri vojaških oblasteh preprečuje, da bi jugoslovanska vojska pri umiku rušila tovarne, rudnike in mostove. Dr. Natlačen je takoj šel na to petokolonsko delo. S prigovarjanjem in grožnjami je dosegel, da marsikak objekt, pripravljen za rušenje, vojska ni uničila. S tem je sovražniku olajšal napredovanje in nato samo okupacijo.
Jože Petejan je 8. aprila obiskal dr. Natlačena in mu sporočil zahtevo socialistov, da mora uničiti policijske spise proti naprednim ljudem. Na seji 9. aprila je dr. Natlačen sicer sporočil, da je policijskemu upravniku dr. Hacinu naročil, naj uniči te spise. Toda dejstvo je, da Hacin tega ni storil. V svoji omari je zbral najpomembnejše policijske spise in jih že v kratkem izročil italijanski policiji, da je po njih zapirala Slovence.
Dr. Vladimir Kante in Anton Vrečar sta na lastno pobudo odpeljala policijski politični arhiv v Vevče, kjer so ga vpričo njiju zmleli v papirnici. Državni tožilec Lovren-čak je na zahtevo Franca Leskoška in Toneta Tomšiča uničil vse listine o komunistih. Na Natlačenovo odredbo pa so uničili le banovinski arhiv.
Dopoldne 10. aprila je Narodni svet sprejel kapitulantski razglas in ga takoj poslal v tiskarno. Ker so ga že opoldne širili po Ljubljani, je to po Natlačenovem poročilu dr. Kreku »povzročilo med vojsko, ki je o tem v popoldanskih urah že zaznala, hudo kritiko«. V resnici je bilo še huje, saj je general Simovič ukazal, da so narodni sveti prepovedani, njihove člane pa je treba postreliti. O tem ukazu se je precej na široko razvedelo. Tako je žandarmerijski kapitan Fortuna zjutraj 11. aprila na okrajnem glavarstvu v Novem mestu razlagal svojim znancem, kako je bil v Ljubljano poslan ukaz, »naj bana Natlačena zapro in ga kot veleizdajalca likvidirajo«, ker se je »oklical za edino oblast v Ljubljani«. Toda jugoslovanska vojska na Slovenskem je takrat že razpadala in tako ni več mogla izvršiti te smrtne obsodbe.
Pred popoldansko sejo Narodnega sveta 10. aprila je dr. Natlačen zvedel, da je zagrebški radio pravkar razglasil ustanovitev hrvaške države pod Paveličevim vodstvom. Po Petejanovih beležkah s sej Narodnega sveta je dr. Natlačen »z vidnim zadovoljstvom« dejal; »Hrvatska je samostojna država! Tudi mi Slovenci smo sedaj razvezani vseh obvez in moramo računati samo na sebe. To je posledica srbskega puča.«
Zatem je Narodni svet sklenil, da prevzame suverenost, samostojnost in vrhovnost oblasti na Slovenskem. V tem smislu je sestavil tudi razglas, ki ga pa še ni hotel objaviti, ker je prej želel, da se mu podredi tudi jugoslovanska vojska na slovenskem ozemlju in se spremeni v slovensko narodno vojsko. Da bi to dosegel, se je večina članov Narodnega sveta odpeljala v Za-
gradec pri Žužemberku. Tam je bil štab Triglavske divizije, ki pa ni pristal na Natlačenovo zahtevo.
Pri divizijskem štabu je bil takrat dr. Marjan Zajec, ki mu je več članov Narodnega sveta zaupno odkrito povedalo, kakšne načrte pravzaprav ima Narodni svet. Ti so bili, da Slovenijo »proglasi za samostojno državo, ki naj pristopi k osi (Rim - Berlin °P- F. S.), proglasi našo divizijo in ostale še organizirane edinice na slovenskem teritoriju za slovensko narodno vojsko, ki naj bi obenem takoj zaprosila za premirje.«
Namesto Nemcev so prišli Italijani
To pojasnilo je dr. Zajec kot osebno neprizadet napisal že po nekaj dneh v svoji objektivni kroniki dogodkov v prvi polovici aprila 1941. Zato je tudi ta njegova beležka povsem zanesljiva.
Zjutraj 11. aprila je šele Narodni svet po ljubljanskem radiu objavil svoj razglas. V njem je Slovencem sporočil, da »sta ban in Narodni svet za Slovenijo prevzela na našem ozemlju izvrševanje vrhovne oblasti in s tem skrb za red in mir ter za nadaljno usodo našega naroda«.
Hkrati je dr. Natlačen s posebnim pozivom hotel preprečiti razpad jugoslovanske vojske v Sloveniji.« da ne bi nastal nered pri nastajanju vojske«, to je nove, slovenske vojske. Toda Natlačena ni nihče več poslušal. Oficirji in vojaki so se s pomočjo vsega prebivalstva, ki jim je rade volje dajalo obleko, hitro preoblačili in se razhajali na domove, da bi se rešili pred ujetništvom.
Natlačena je že takrat skrbelo, ker so mnogi skrivali orožje. Zato je Narodni svet s posebnim pozivom zahteval, da ga vsi v roku 24 ur izroče orožniškim postajam ali občinam.
Dopoldne 11. aprila je dr. Natlačena zlasti skrbelo, kako bi prišel v stik z nemškim poveljstvom, da bi se z njim dogovoril o prenehanju sovražnosti. Želel je tudi, da bi dobil zvezo z Berlinom in od tam odgovor na prošnjo, ki sta jo 5. aprila poslala dr. Kulovec in dr. Krek, da bi Nemčija pomagala ustanoviti samostojno slovensko državo.
Ko je dr. Natlačen končno dobil stik z nemško vojsko v Celju, je k sebi povabil voditelje Kulturbunda v Ljubljani. Z njimi se je dogovoril, da se zvečer odpeljejo v Celje. Tam so poročali o Natlačenovi naklonjenosti do Nemcev. Njihova glavna naloga pa je bilo posredovanje, da bi nemška vojska zasedla Ljubljano. Tega pa v svojo in Natlačenovo žalost niso dosegli.
Popoldan 11. aprila so člani Narodnega sveta »pričakovali, da vkoraka vsak čas nemška vojska v smeri od Kranja v Ljubljano, vendar nemška vojska preko Medvod ni prišla.« Zavoljo tega je v Narodnem svetu zavladala že precejšnja negotovost. Namesto Nemcev so okoli 17. ure začeli Italijani zasedati Ljubljano. Dr. Natlačen je pred bansko palačo hladno sprejel italijanskega generala Romera, mu v pisarni omenil ustanovitev Narodnega sveta in ga prosil za dovolilnico za potovanje v Celje na dogovorjeni razgovor z Nemci.
Dr. Natlačen, Pucelj, dr. Gosar in Marko Kranjc so se dopoldne 12. aprila pripeljali v Celje z velikimi upi. Sprejel jih je general Lanz in jim povedal, da se po navodilih, ki jih je prejel, lahko razgovarja samo o strogo vojaških zadevah. Kljub temu ga je dr. Natlačen prosil, naj posreduje zvezo z nemško vlado, »ki naj bi nemudoma imenovala svoje zastopnike, ki bi razpravljali z nami o vseh vprašanjih, ki se tičejo nadaljnje usode slovenskega ozemlja«.
General Lanz je privolil in svetoval, naj eden izmed delegatov ostane v Celju za
Prihod poveljnika nemške gorske divizije generala Lanza vCelje 11. IV. 1941 (foto dokumentacija Dela)
zvezo. Določili so Marka Kranjca, ostali pa so se vrnili v Ljubljano, po Natlačenovem poročilu »ugotavljajoč, da smo odbiti in da Nemci sploh odklanjajo kake razgovore z nami«. V tem se niso motili, saj je Marko Kranjc 14. aprila dobil pismen odgovor, da »predstavnik zunanjega ministrstva ne vidi možnosti, da bi se mogel sestati s predsednikom slovenskega Narodnega sveta«.
Za odgovor je dr. Natlačen zvedel šele 20. aprila, ko še je Marko Kranjc iz Maribora vrnil v Ljubljano. Medtem je dr. Natlačen poskušal še z raznimi zvezami priti v stik z nemško vlado, dasi mu »je bilo že po razgovoru z generalom Lanzom 12. aprila jasno, da nemška vlada odklanja vsak razgovor glede Sloveijije«.
Le malo časa so člani Narodnega sveta živeli v upanju, da bodo Nemci pristali na ustanovitev satelitske slovenske države. Ko so spoznali, da jih je Hitlerjeva Nemčija kljub njihovim petokolonskim zaslugam odbila, so se oklenili italijanskih okupatorjev in se jim ponujali za sodelavce. Italijanski fašisti so jih radi sprejeli, ker med Slovenci niso imeli svoje pete kolone.
» Vdani pozdravi« za Mussolinija
Kot predsednik Narodnega sveta je dr. Natlačen 13. aprila obiskal komisarja Gra-ziolija, ki mu je naslednjega dne vrnil obisk. Ob tem ga je ban prosil, naj prenese Mussoliniju »vdan pozdrav«, mu »zagotovil lojalnost prebivalstva in izrazil prepričanje, da bo to blagohotno sprejeto pri vojaških in civilnih oblasteh.«
Dr. Natlačen se ni zadovoljil, da je prek Graziolija poslal Mussoliniju usten pozdrav in zagotovilo lojalnosti, ampak mu je hotel poslati še vdanostno pismo. To pismo je prebral na seji Narodnega sveta 14. aprila. Toda bilo je po Petejanovih beležkah »tako poniževalno, da ni zbudilo odpora samo pri neklerikalnih članih Narodnega sveta, temveč tudi pri njegovih pristaših«. Zato je Natlačen obljubil, da tega pisma ne bo poslal.
Namesto tega so dr. Natlačen, dr. Gosar, dr. Adlešič in Pucelj sestavili spomenico za Mussolinija. V njej so se mu iskreno zahvalili za dotedanje »blagohotno ravnanje« in mu zagotovili globoko spoštovanje. Zatem so ga pa prosili, »da bi Slovenija ostala nerazdeljena in bi kot celota prišla pod novi režim. Na ta način kot politična in upravna enota organizirana Slovenija, ki teži po svoji geopolitični legi in strukturi že sama k Jadranskemu morju, bi se mogla tudi politično in gospodarsko uspešno nasloniti na Kraljevino Italijo...«
S to spomenico so torej sestavljalci prosili, naj Italijani zasedejo vso Slovenijo, kar bi resda srčno radi, če bi le mogli, in ustanove fašistično slovensko državo, ki bi se naslonila na fašistično Italijo.
Spomenico so 18. aprila izročili civilnemu komisarju Grazioliju, ki jo je takoj poslal v Rim. Že naslednjega dne mu je Mussolini telefoniral, naj dr. Natlačen sporoči, »da je zelo zadovoljen s spomenico« in »da bo Slovencem dal določeno samoupravo in da bo verjetno ustanovljen državni organizem kakor v Slovaški«.
Tudi dr. Natlačen je moral biti takrat zelo zadovoljen, saj se mu je iz Rima obetala priložnost, ki se jo je zaman nadejal iz Berlina.
Dr. Natlačen je verjetno poznal ali vsaj predvideval, kako je Grazioli prepričan, da je klerikalna stranka »posebno vplivna, ker ima naravno oporo v duhovščini, ki tukaj uživa velik ugled«. Zato se je dogovoril s škofom dr. Rožmanom, da sedaj, ko je bil najugodnejši trenutek, obišče Graziolija, z njim naveže tesne stike in mu obljubi popolno sodelovanje. Tako je škof dr. Rožman 20. aprila obiskal Graziolija, ki mu je 21. aprila vrnil obisk v škofijskem dvorcu. O obeh obiskih so ljubljanski časopisi poročali z velikim poudarkom. Slovenec je pisal, da je škof dr. Rožman »Grazioliju zagotovil popolno sodelovanje cerkvenih oblasti s fašistično Italijo«.
Sam škof dr. Rožman je v Ljubljanskem škofijskem listu poročal duhovščini: »V razgovoru z ekselenco komisarjem sem poudaril hvaležnost duhovščine in vernikov, da je vojaštvo mirno zasedlo pokrajino, ohranilo red in pustilo svobodo ljudstvu, zlasti v verskem oziru. Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov Cerkve z novo oblastjo fašistične Italije ... bomo po svoji vesti radi sodelovali v časno in večno korist ljudstva...«
Kako je škof dr. Rožman zares rad sodeloval s fašističnim oblastnikom Graziolijem in bil nenavadno uslužen do njegovih želja, je razvidno iz Graziolijevega poročila o razgovorih z dr. Natlačenom in škofom dr. Rožmanom, ki ga je 22. aprila poslal štabu II. armade:
» ... Takoj nato me je obiskal ljubljanski škof mons. Rožman, ki mi je izjavil, da duhovščina v celoti priznava oblast fašistične Italije in je v vsem na razpolago italijanskim oblastem. Hkrati je prosil za vso naklonjenost dučeja do slovenskega prebivalstva. Na mojo prošnjo je prav rad pristal, da bo molitvam dodal prošnjo za kralja in cesarja, kot je navada v kraljevini.
Ko sem škofu vrnil obisk, sem ga prosil, naj bi na vseh cerkvenih zvonikih v Ljubljani in v pokrajini izobesili italijanske trobojnice. Mons. Rožman mi je odvrnil, da kaj takega niso še nikoli delali, toda za nas bodo to prav radi storili. In res, od danes plapola naša zastava z vseh cerkva.«
Energija
Naj Yankee zmrzne
Na boljšem bodo tiste države, ki ne bodo krenile na ameriško pot
Oti našega neu vorškega dopisnika NEW YORK. julija — Ce ti tostran Atlantika pride v roke novejša jugoslovanska študija o energiji, katere avtor se trudi, da bi izračunal, kakšno bo leta 2000 ali leto prej ati pozneje, razmerje med Jugoslavijo in Ameriko, v resnici ne veš, ali bi se nasmehnil ali razžalostil. Tudi Amerika se zdaj namreč rada primerja z drugimi državami. rezultat pa so črnoglede napovedi, ki temeljijo prav za dejstvu, da je. kar zadeva energetsko porabo, zdaleč presegla druge razvite države. Ko Jimmy Carter svari Američane, da jih čakajo hude nadloge, če bodo še naprej razsipniški. in ne bodo obrzdali svoje čedalje hujše žeje po uvoženi nafti, navaja za zgled Nemce. Švicarje. Francoze ali Švede, katerih energetska poraba na prebivalca je enaka tretjini ali polovici ameriške porabe. Tekmovati z Ameriko ali jo celo doseči, bi skratka pomenilo nakopati si neznanske gospodarske težave.
Malone pet let po »oktobrski revoluciji 1973«. kot so tukaj imenovali preobrat v cenah energije leta 1973, ni energetsko stanje videti nič boljše, četudi so med tem za vlade Richarda Nixona na hitro izdelali projekt o energetski neodvisnosti. Jimmy Carter pa je sprožil »moralno vojno« za varčevanje z energijo. Ameriški zahodni partnerji so na moč zaskrbljeni, ker so ZDA edina izmed razvitih držav, ki danes porabi več nafte kot leta 1973, zato se čedalje bolj poteguje za skromne svetovne zaloge. Lani so ZDA polovico svojih potreb po nafti krile z uvozom, pred petimi leti pa je uvoz znašal le četrtino celotne porabe. Zahodni partnerji so preplašeni, ker se njihova pogajalska pozicija glede na naftne države navzlic varčevanju ni izboljšala. (Japonska porabi 10 odstotkov. ZR Nemčija 11 odstotkov. Velika Britanija pa kar 17 odstotkov manj nafte kot leta 1973.) Nekateri izmed njih celo domnevajo. da namerava Amerika zakupiti celotno proizvodnjo Saudske Arabije, ko bo sredi osemdesetih let. kot kažejo analize, povpraševanje spet preseglo ponudbo in se bo začel še srditejši boj za naftne vire.
tmijavkanje) za energijo
V ameriškem vrhu menijo, da je stanje na moč resno. Jimmy Carter sodi. da smo pred prelomnico, podobno zgodovinskemu obdobju, ko je drva nadomestil premog. in kasneje, ko sta premog nadomestila nafta in plin. Nihče še ne ve, kaj bo poglavitno energetsko gorivo prihodnosti, vemo pa. da smo priča zatonu naftne dobe in edino vprašanje je. kako preživeti to obdobje, ne da bi doživljali močne pretrese. dokler nov tehnološki preobrat ne bo spet prinesel obilice cenene energije in s tem omogočil novo dobo razcveta. S strahom pa pričakujejo zlasti obdobje sredi osemdesetih let. ko bo po vseh predvidevanjih povpraševanje po nafti preseglo ponudbo. Politiki prerokujejo tudi ostre spopade med razvitimi državami (»Države so se že vojskovale celo zaradi manj pomembnih vzrokov«, pravi Daniel Yergin s Harvarda). nekateri generali, katerih naloga je snovati scenarije, kar opravičuje njihov poklic, pa napovedujejo, da bo prav gotovo prišlo do spopada med Vzhodom in Zahodom zaradi bližnjevzhodne nafte. Drugi spet pravijo, da bo tudi Sovjetski zvezi sami zmanjkalo nafte in ji bo zato potreben vsaj en partner na Bližnjem vzhodu, ali pa bo v tistih letih krize edina imela zaloge nafte in bo tako lahko odločilno vplivala na ravnanje nekaterih držav, kot sta ZR Nemčija in Italija.
Vse te mračne napovedi o prihodnosti pa še niso pripravile ameriškega političnega vrha do tega. da bi se odločneje spoprijel s problemom energije. Poldrugo leto od Carterjeve napovedi »moralne vojne« se kongres ne more zediniti o ukrepih (iz začetnic Carterjevega »moralnega ekvivalenta vojne« je cinični »Wall Street Journal« skoval kratico »MEW«. kar v angleščini pomeni mijavkati). Saj tudi ni čudno, da niso enotni: Amerika je doživela razcvet po zaslugi cenene nafte in plina z ameriškega juga. nato pa iz Venezuele in Bližnjega vzhoda. Tako se je tukaj uveljavil način življenja katerega bistvo so avtomobili. avtoceste in satelitska naselja v okolici velemest, v katerih živi 85 milijonov Američanov, ki si ne morejo predstavljati življenja brez dveh avtomobilov v garaži. Za neznansko rast ameriškega kmetijstva ima več zaslug nafta kot sonce in dež. Na nafti in plinu temelji močna kemična industrija, ki je neznansko spodbudila rast celotne industrijske proizvodnje, ko ji je pomagala iz okvirov, ki jih vsiljuje omejena ponudba naravnih surovin. Če bi se nafta še bolj podražila, bi bil to nov udarec za ameriški kapital, ki že tako ni zmožen ustvarjati zadovoljivega dobička. Ta negotovost, kar zadeva poglavitni temelj rasti, je vsekakor najpomembnejši vzrok za temačno gledanje kapitalistov na prihodnost, kar se odraža v dejstvu, da so investicije povsod manjše, kot so bile leta 1973. K temu je treba še prišteti protislovne interese ameriškega severa, ki je brez nafte in plina, in juga. ki ju ima dovolj (v Teksasu je trenutno najbolj priljubljena plošča, ki pod naslovom »Naj Yankee zmrzne« svetuje južnjakom, naj hladilne naprave naravnajo na najnižjo temperatu-
ro in naj se vozijo v največjih avtomobilih, namesto da na yenkeejevski sever pošiljajo nafto in plin). Do ostrega spopada prihaja med interesi ameriških predmestij, ki ne morejo živeti brez avtomobilov, in interesi zapuščenih velemest, katerih nekdanje premožne prebivalce so avtomobili, avtoceste in vile pregnali v satelitska naselja; tako so velemesta ob svoj gospodarski temelj. Splošni namen, da bi s pomočjo premoga premostili obdobje do novega tehnološkega energetskega prevrata, se spotika tudi ob interese premogovnikov na severovzhodu, ki ne dovolijo, da bi začeli izkoriščati površinske kope na Zahodu.
Ultimat avtomobilski industriji
Demokratska vlada za zdaj ni nič bolj uspešna od republikanske, ko se spoprijema s temi velikanskimi problemi.
Po preobratu v energetskih cenah leta 1973 se je Amerika pred pretresi »zavarovala« tako. da je zdaj cena »stare« ameriške nafte enaka polovici svetovne cene, cena plina pa je enaka šestini cene nafte. »Pravici« skušajo zadostiti tako, da rafinerijam po zamotanem sistemu dobavljajo približno enake količine cenejše in dražje nafte. Republikanci so Carterju zapustili kot dediščino en sam velik načrt: industriji avtomobilov so zagrozili z denarnimi kaznimi, če ne bo do leta 1985 vsako leto povečala stopnje ekonomičnosti porabe goriva, tako da bo tedaj »povprečen« avtomobil zmožen z eno galono prevoziti 27,5 milje (okoli 10 litrov na sto kilometrov).
Jimmy Carter je upošteval nasprotujoče si gospodarske interese in zasnoval načrt, ki naj bi deloma zadovoljil vsakega izmed nasprotujočih si interesov, hkrati pa dosegel poglavitni cilj — prisilil Američane k varčevanju, tako da bi ceno nafte spravili na svetovno raven. Bistvo tega načrta je, da bi razliko med domačo in svetovno ceno nafte krili z davkom, nato pa naj bi to vsoto vrnili davčnim zavezancem. Tako naj bi hkrati dosegli dva cilja — gorivo bi se podražilo, to pa ne bi prizadelo revnejših slojev. Načrt vsebuje še okoli 110 ukrepov, od davčnih olajšav za industrijo, ki bi opustila nafto in plin in se odločila za premog, do olajšav za tiste, ki porabijo veliko denarja, da bi bolje zavarovali svoja stanovanja in hiše. Sem sodi tudi načrt, da bi postopoma, v naslednjih letih, prenehali nadzorovati cene plina. Ministrstvo za energijo pa sicer dobršen del svojega letnega proračuna, ki znaša 10 milijard dolarjev. porabi za to. da podpira različne raziskave o sončni, geotermalni in drugih oblikah energije, čeprav v teh mučnih letih zatona naftne dobe ne računajo resno z nobenim izmed teh virov.
škem vrhu prevladale sile, ki jim ni mar, kako se bo godilo partnerjem, temveč kako bo Amerika preživela čas do naslednje tehnološke revolucije na področju energije.
Ce je sploh smiselno, da se, kar zadeva energijo, primerjamo z Ameriko, se moramo zatorej pri tem vsekakor vprašati, kako naj bi se izognili razvoju proizvodne strukture in načina življenja, ki premočno slonita na porabi energije, in ne — kako bi v energetski proizvodnji in porabi dosegli Ameriko. Razvite države si bodo v prihodnjih letih brez dvoma prizadevale, da bi energetsko težko proizvodnjo izvozile v druge države. V sedanjem obdobju zatona naftne dobe je prav gotovo težje tistim državam, ki morajo amortizirati ogromno infrastrukturo, ki je zrasla v zvezi s tehnologijo, zasnovano na ceneni nafti in plinu, ki ju ni več dobiti po nekdanji ceni. Nihče ne ve, na kaj se bo v prihodnje oprla gospodarska rast, gotovo pa je, da temelji ne bodo isti kot doslej. Ameriške izkušnje so v teh razmerah torej svarilo, da ni treba kreniti po tej poti, tako je zdaj tudi za same Američane uganka, kako jih je po višini dohodka prehitela Švica, ki porabi skorajda 3,5-krat manj energije na prebivalca.
Jugoslovan, ki je priča tej ameriški drami, lahko iz tega sklepa, da bodo v času, ki prihaja, na boljšem tiste države, ki še zdaleč ne dosegajo ameriške energetske porabe in se lahko izognejo razvoju proizvodne strukture in načinu življenja, ki bi se ju Amerika zdaj rada znebila, ne da bi jo to hudo prizadelo.
Dragiša Boškovič
Zapiski s konference v Beogradu
Neuvrščeni prestali preizkušnjo
Pogovori s petimi ministri za zunanje zadeve
o svetu, ki prihaja
Kongres noče obrzdati žeje po nafti
Pa tudi ta načrt, ki je po mnenju mnogih premalo odločen, se ne more uveljaviti. Ameriškemu jugu se ne zdi potrebno, da bi še naprej podpiral sever s tem, da bi razliko med sedanjo in svetovno ceno domače nafte krili z davkom, ki naj bi ga nato vrnili davčnim zavezancem v vsej državi: v imenu teh interesov nastopajo naftne družbe, ki trdijo, da ne bodo imele dovolj denarja in volje, da bi se lotile pustolovskega iskanja novih virov energije, to pa so baje zmožne napraviti edino one, če bi jim dali na voljo dovolj denarja. Zastopniki severa seveda nočejo izpostaviti svoje industrije in volilcev večjim stroškom (prva točka iz načrta, ki je kongres ni sprejel, je bil skromni davek na bencin, čeprav Američani kupujejo bencin po trikrat nižji ceni od Evropejcev, se pritožuje minister za energijo James Schlešsinger v listu »US News and World Report«). Kongres je zdaj v spremenjeni obliki sprejel večino teh ukrepov. jx>glavitnega ukrepa — davka na nafto, da bi ceno izenačili s svetovno — pa noče sprejeti. To pa je v resnici najpomembnejši ukrep, saj bi se cene vseh goriv oblikovale na tej podlagi.
Jimmy Carter je grozil, da bo tisto, kar je hotel doseči z obdavčenjem domače nafte, dosegel z uvedbo carine na uvoženo nafto. Senat pa je na te grožnje odgovoril tako, da je v naglici sprejel zakon, s katerim predsedniku jemlje pravico, da uvede carino za uvoz nafte. Močni kongresni komite je predsedniku napravil uslugo, preden je odšel na sestanek sedmerice v Bonn. ker je odložil razpravo o energetskem načrtu — pravijo, da niso hoteli s tem še poslabšati Carterjevega položaja. Sporočilo partnerjem pa je jasno: kongres ne namerava poseči po drastičnih ukrepih, s katerimi bi obrzdal ameriško žejo po uvoženi nafti.
S tem si nemara lahko pojasnimo, zakaj sta Bonn in Tokio tako popustljiva pred ameriškimi zahtevami, naj spodbudita svoje gospodarstvo in naj uvažata več, čeprav ne verjameta, da je to pot k izhodu iz krize. Amerika, ki je čedalje hujši tekmec za vedno manjše svetovne zaloge, se bo verjetno kaj kmalu srdito spopadla s svojimi partnerji. Jimmy Carter se tega zaveda, zaveda pa se tudi, da se zveza razvitih držav ne bo mogla ohraniti, če bo Amerika nadaljevala po tej poti. V tej krizni situaciji pa se utegne zgoditi, da bodo na ameri-
»Kot veste, so bile pripombe, vendar konferenca v Havani bo. kot je bilo predvideno. Kubanska vlada bo pravočasno poskrbela za priprave in zagotovila vse za nemoten potek srečanja neuvrščenih na vrhu. Prepričan sem. da bo konferenca v Havani še bolj utrdila enotnost gibanja neuvrščenih. Poskrbeli bomo, da bodo vsi poskusi imperializma, naravnani proti temu, propadli. « To je bilo vse. kar mi je zadnji dan konference neuvrščenih v Beogradu izjavil zunanji minister Kube Isidoro Malmierca, nekam profesorskega obraza z delno plešo in dolgo cigaro v ustih. Ker mi je že prejšnji dan kolega iz madžarskega radia Farkaš zaupal, da mu je dal »zelo dobro izjavo«, sem že zato, ker sem bil štiri dni prijavljen za razgovor, poskušal še z dodatnim vprašanjem, pa me je minister Malmierca suho odmeril, češ: »To je vse!«
Razumljivo, ste utrujeni? sem se kljub temu še poskušal približati, toda kubanski sobesednik je, glede na to, da so bili res zelo delovni in v žarišču pozornosti, še enkrat kratko dejal: »Ne, samo delamo!«
ampak obnoviti tudi nacionalne pravice, skratka, da imamo pravico do svoje države na palestinskem ozemlju.«
Ko sem vprašanje podaljšal v smeri arabske enotnosti in morebitnih kontaktov z Egipčani v Beogradu, je Kadumi odgovoril: »Vse arabske države se strinjajo glede podpore naši palestinski stvari. V to lahko vključim, kljub razlikam v drugih pogledih, tudi Egipt.«
Ko sem namignil, da pri vsem revolucionarnem značaju PLO učinkuje miroljubno in uglajeno, je odgovor obrnil, češ: »Mi smo vojaška organizacija in borimo se do končne zmage. Drugo ni pomembno.« Glede morebitnih oblik sožitja raznih etničnih skupnosti v Palestini pa je menil: »Izraelu smo nekoč ponujali kompromis in sožitje, pa tega ni sprejel; zdaj smo tudi mi odločeni, da boj nadaljujemo in da se ne pogajamo več.«
— In vaša življenjska filozofija, sem še poskusil izkoristiti trenutek,pa je Kadumi vojaško odsekal: »Ta, da je že poteklo onih dogovorjenih pet minut.«
Kadumi: Palestinsko vprašanje terja čas
Podobno sem izkusil tudi, ko sem štiri dni lovil šefa delegacije Palestinskega osvobodilnega gibanja Faruka Kadumija, šefa njihovega političnega oddelka, moža, ki je v komiteju PLO blizu Arafata. Toda medtem ko se Arafat oblači običajno v značilno, nekam skrivnostno palestinsko nošo, je Kadumi, gladko obrit, nastopal v elegantni pastelni evropski obleki in preden sem ga tik pred koncem le ujei za kratek pomenek, sem ga opazoval, kako je iz dvorane za plenarne politične razprave skupno z nekim funkcionarjem delegacije stopil v trgovino Generalexporta v centru Sava, kjer je nabavljač kupil sveženj cigaret in nekaj žganih pijač, sam Kadumu pa je izkoristil čas za ogledovanje rokokoj-skih porcelanskih svečnikov in dragih, iz kristala brušenih kozarcev. »Pozneje,« je kljub intermezzu zamahnil z roko, ko je stopil iz trgovine, končno pa me je le sprejel v krogu svojih ožjih sodelavcev na foteljih pred restavracijo.
— Ali je stvar palestinske osvoboditve na beograjski konferenci v čem napredovala?
»Stvari na beograjski konferenci glede palestinskega vprašanja so bile povsem jasne. Menimo, da je nasploh zelo dobro znamenje, ker neuvrščene dežele skoraj enotno stojijo za našim osvobodilnim bojem. Zelo smo zadovoljni z rezultati beograjske konference. Ogromna večina neuvrščenih dežel z izrazito simpatijo in solidarnostjo podpira palestinsko osvobodilno gibanje.«
Ko sem ga vprašal, če računa, da bo do konference v Havani palestinsko vprašanje že rešeno, je najprej — očitno zaradi nesporazuma — poudaril, da konferenca kljub vsem poskusom miniranja v Havani bo, tako kot je bila programirana, nato pa je nadaljeval: »Gotovo bomo spet naredili korak naprej, vendar pa je naš boj nekaj dolgoročnega. Za končno rešitev je treba časa. Že zdaj pa beležimo dosežke ne samo na konferenci neuvrščenih, ampak tudi v krogu OZN, kjer vedno znova deklarativno priznavajo, da moramo Palestinci dobiti ne samo svoje človečanske pravice.
Saleh: Normalizacija med Severnim in Južnim Jemenom
»Uboj predsednika Ahmeda Al Gašmija v Sani mi v Adenu zelo obžalujemo,« je dejal v posebnem pogovoru zunanji minister Demokratične republike Jemen, to je Južnega Jemena, mladi Mohamed Saleh Motteea, ki je tudi eden izmed članov ožjega predsedniškega sveta te dežele. »Mi s tem dogodkom v sosednji državi nismo imeli ničesar opraviti. V naši deželi smo to imeli za njihovo notranjo zadevo, vendar pa so oni poskušali to politično izkoristiti za propagando proti nam. Tudi čete so koncentrirali na naši meji, čeravno smo poudarjali, da želimo imeti na tem področju mir in stabilnost. Še danes mislimo, da je edini pogoj za dobro sosedstvo med obema Jemenoma, da začnemo dialog in da se dogovorimo za normalizacijo odnosov med Severnim in južnim Jemenom in Saudsko Arabijo. Smo proti vmešavanju v notranje zadeve drugih in to bi bilo lahko jasno tudi sosedom,« je menil sobesednik in s tem hotel razpršiti razna namigovanja, češ da so bili vmešani v atentat. Na vprašanja, kako si predstavljajo pogajanja s svojim sosedom, je predstavnik vlade iz Adena odgovoril: »Naš predsedniški svet je o tem pred nekaj dnevi razpravljal in ugotovil, da so pomembne naslednje točke: prvič, prenehati s sovražno propagando, drugič, umakniti čete z mej, tretjič, obnoviti gospodarske in trgovske stike, četrtič, delati v obeh Jemenih za blaginjo jemenskega ljudstva.« — In kako gledate na morebitno združitev v prihodnosti? »Če bi bile prve štiri točke izpolnjene, bi se tudi peta uresničila sama od sebe.«
Ko je bila beseda nanesla na vprašanje morebitnih spletk mednarodnih imperialističnih krogov v tem delu sveta, jc Mohamed Saleh razmišljal: »Ne bi mogel reči, da so prav zdaj Američani tu močno aktivni. Imajo sicer zvezo s Saudsko Arabijo in preko nje delujejo na celotno območje, vendar samo posredno. Po drugi strani tudi lahko poudarim, da na našem ozemlju ni nobenih tujih sil, nobenih kubanskih čet. Ponosni smo, da smo se osvobodili z lastnimi silami in zato vzdržujemo tudi svojo vojsko. Res pa je, da nam na podlagi
pogodbe Sovjetska zveza dobavlja orožje. Smo pa pripravljeni prijateljsko sodelovati tudi z ZDA, če ne bodo postavljali posebnih pogojev. Lahko celo povem, da je bila že na poti ameriška delegacija za razgovore tik pred onim atentatom, po tem dogodku pa ameriška delegacija seveda ni prišla.«
Z jemenskim predstavnikom sva se pogovarjala tudi na splošno o enotnosti neuvrščenih dežel, kjer je sobesednik izrazil posebno priznanje predsedniku Titu in Jugoslaviji, s katero želijo navezati še več konkretnih, tudi gospodarskih stikov, glede arabske enotnosti posebej pa je Jemenec dejal: »Upamo, da bomo tudi kot rezultat beograjske konference prišli do večje ponovne arabske solidarsnosti, pravim solidarnosti, kajti o neki enotnosti bi bilo zdaj prezgodaj govoriti. Solidarnost pa temelji predvsem na dveh postavkah: skupnem stališču proti izraelski agresiji, vključno z zahtevo po umiku izraelskih čet z okupiranih ozemelj, in drugič, na konkretni pomoči palestinskemu ljudstvu. V tem pogledu imamo občutek, da tudi Egipt znova revidira svoja stališča in da bo mogoče prišel nazaj k nam, seveda pa bo moral Sadat priznati, da se je v svoji taktiki zmotil.«
Sicer pa se je pri vsem tem iskanju enotnosti beograjski sestanek gibal tudi med marsikaterimi čermi ostrih nasprotij. Najočit-nejša sta bila pri tem konflikta med Kampučijo in Vietnamom oziroma med Somalijo in Etiopijo, ki sta našla razumljiv odmev tudi v dvoranah in kuloarjih beograjske konference, pa čeprav je le-ta s svojim ozračjem ostrino nekoliko omilila. Poleg obtožb proti tako imenovani vietnamski agresiji pa seveda Kampučijci, ki so bili tokrat oblečeni skoraj povsem v kitajskem slogu, niso mogli prikriti nekaterih lastnih notranjih težav, npr. glede prehrane, zaradi česar so velik del prebivalstva preselili na podeželje. »Ta ukrep je bil potreben zaradi tega, da smo preprečili lakoto, da smo onemogočili pripravljajoči se udar reakcije v mestih in da bomo s kmetijsko proizvodnjo postopoma obnovili tudi porušeno industrijo v mestih.« Ko sem na hodniku pobaral, kje je danes nekdanji šef države Sihanuk, so mi zaupali: »Mirno živi v Phnom Penhu, je patriot in često obiskuje tudi podeželje.«
Somalijski minister za zunanje zadeve Ab-durahman Jama Barre mi je v bežnem pogovoru dejal, da se kljub žgočemu vprašanju odnosov z Etiopijo na beograjskem srečanju z Etiopci neposredno ni pogovarjal in da vidi rešitev samo v »samoodločbi ljudstva Zahodne Somalije in osvobodilnega gibanja Eritreje pod nadzorstvom OZN oziroma OAE in ob pozitivni podpori gibanja neuvrščenih.«
Reffi: Evropsko srečanje v San Marinu
Čeprav bi lahko zvenelo skoraj operetno, sem sedel k pomenku tudi s predstavnikom državice San Marina, ki je bila tokrat prvič sprejeta med goste konference. »Prvi del imena je svetovno znan, Giordano Bruno«, se je z asociacijo na svobodomiselnega filozofa, ki so ga v 16. stoletju sežgali v Rimu, predstavil državni sekretar San Marina za zunanje zadeve in informacije, zatem pa dostavil še manj znani del priimka: »Reffi.«
Sicer pa tudi glede svoje državice ni dopuščal podcenjevanja: »Smo res ena naj-
manjših držav na svetu, toda ponašamo se z zelo staro tradicijo svobode, saj sega naša neodvisnost tja do leta 1677. Zato imamo tudi precej demokratičnih izkušenj. Čez 500 let razen tega že živimo v miru, brez vojn. Toda to za nas ne pomeni bega pred žgočimi problemi v svetu. Smo izjemno zainteresirani za vse. ža ;kar se bojujejo neuvrščene države«.
V tej zvezi je opozoril tudi na zanimivo novico: »P-ed 14 dnevi smo namreč po dolgotrajni krizi dobili v San Marinu novo levo koalicijsko vlado, v kateri so zastopniki dveh socialističnih strank in komunistične partije.« Vprašal sem ga torej, če bodo — ne glede na žepno izdajo svoje države — morda tudi s tem vladnim zgodovinskim kompromisom in stiki z neuvrščenimi za dober vzgled veliki italijanski sosedi. Vendar je to preslišal in omenil še en dokaz resnosti njihove državnosti: »V kratkem bo pri nas v San Marinu na temelju dokumentov evropskih konferenc iz Helsinkov in Beograda eno izmed pripravljalnih srečanj pred konferenco v Madridu, ki se ga bodo udeležile vse neuvrščene in nevtralne evropske države.«
Perez: Za nov gospodarski red
Sivolaso resni predstavnik latinsko ameriške države Venezuele Manuel Perez Guer-rero, minister za mednarodno gospodarsko sodelovanje, pa je v sklepnem pomenku razmišljal: »Na konferenci neuvrščenih smo res samo opazovalci, toda Venezuela je opazovalec že od leta 1962. V marsičem čutimo, da imamo veliko skupnih ciljev. Naš predsednik republike Carlos Perez je nedavno spet govoril o naši povezanosti s tretjim svetom. Redni člani gibanja neuvrščenih doslej še nismo postali, ker je vselej odvisno od dojemanja naših vlad. Zdi se nam pa, da že sedanji status opazovalca dobro ustreza našim namenom. Z neformalnega stališča smo najbrž bolj neuvrščena dežela v Latinski Ameriki kot marsikatera druga, tembolj ker odločitve naše dežele nikoli niso odvisne od kakršnihkoli vplivov od zunaj, ampak samo od naših nacionalnih ciljev.«
Potem ko je omenil, da je bil v Jugoslaviji že večkrat, celo pred vojno, ko je še študiral v Parizu, je izrazil željo, da bi v prihodnje obiskal tudi Ljubljano, ter napovedal, da bo Venezuela podpisala listino mednarodnega centra za upravljanje podjetij v družbeni lasti dežel v razvoju. Govoreč posebej o razvoju gospodarstva v Venezueli, je omenil zlasti nacionalizacijo naftne industrije in rudnikov zlata. »To nam v še večji meri dovoljuje, da držimo vajeti svoje usode v rokah. Da pa s svojim narodnim bogastvom poslej še bolj varčujemo, je dokaz v tem, da poslej v naftni industriji namesto štirih milijonov sodčkov nafte dnevno, črpamo samo dva milijona sodčkov. Z nafto kot virom energije je treba razumno gospodariti.« Tudi v mednarodnih odnosih je po njegovi presoji danes najvažnejša ureditev novega gospodarskega reda, za katerega se Venezuela odločno zavzema kljub zoperstavljanju velesil.
O trenjih znotraj gibanja neuvrščenih pa je ugotovil: »V vsakem političnem gibanju nujno prihaja tudi do razlik, toda na beograjski konferenci sem prav spoznal, da je gibanje neuvrščenih svojo preizkušnjo uspešno prestalo.«	*
Bogdan Pogačnik
Nemir na teheranskem bazarju
Bolezen,
imenovana
bogastvo
Verski nemiri s socialnim ozadjem — Naftna monokultura in njene posledice
•Včeraj je bil bazar odprt. Bo danes tudi...? Koliko vojakov je zasedlo glavni vhod...? In kaj pravijo letaki, ki jih delijo...?* Kdo hoče dobiti predstavo, kaj se v Teheranu resnično dogaja in kakšen je trenutni utrip prestolnice, ne more mimo bazarja. To je termometer in barometer hkrati. Bazar reagira v hipu. in to nedvoumno in nepogrešljivo. Ko so maja trgovci in trgovčiči na bazarju začeli zapirati svoje trgovinice in hiteti proti bližnji mošeji, so se v hipu formirali sprevodi ljudi, ki sicer niso vedeli, kaj se dogaja, čutili pa so, da je nekaj narobe: šele pozneje so prišle vesti o spopadih med policijo ter islamskimi demonstranti v svetem mestu Qom, kakih sto kilometrov od Teherana.
Številke o mrtvih in ranjenih so protislovne. Oblasti jih delajo manj pomembne, opozicija navaja visoka števila, morda tudi pretirana. Toda dejstvo je, da je Iran papi-nov lonec, v katerem se napetost pare približuje eksplozivni točki. Morda ga ne bo razneslo, kajti posamezni spopadi med nasprotniki režima in policijo se ponavljajo v določenem časovnem zaporedju po vsej državi, tako da se para nezadovoljstva in obupa umetno vzdržuje na isti napeto-
Demonstracije zaradi članka
Vse skupaj se je začelo 7. januarja letos. Povod je bil na videz malenkosten. Tajna policija SAVAK je dala v časopisih natisniti članek, v katerem je bil očrnjen najvišji oziroma najbolj spoštovani voditelj šiitskih muslimanov v Iranu. ayatollah Ko-meiny, ki živi v izgnanstvu v Iraku. Iz domovine je moral leta 1963, ki je črno zapisano v iranski zgodovini. Šah je takrat dal s splošnim referendumom 27. januarja potrditi tisto, kar uradno imenujejo »bela revolucija« in »agrarna reforma«. V Teheranu so 5. junija istega leta izbruhnile velike demonstracije proti »beli revoluciji«. Vmes sta posegli policija in vojska. Ko je na teheranskih ulicah spet zavladal mir, so našteli 5000 trupel ubitih demonstrantov ...
Pamflet proti verskemu voditelju ayatolla-hu (modrijan, doktor za razlago verskih tekstov) Komeinyju je že naslednjega dne, 8. januarja spodbudil k množičnim demonstracijam v Oomu, ki je nekakšna Meka iranskih šiitov. Tudi tokrat je vmes posegla policija z vojsko. Rezultat je bil bolj skromen, kot junija 1963, pa vendar grozljiv: sto mrtvih in veliko več ranjenih. Od tega dne naprej pretresajo Iran krvave demonstracije v pravilnih časovnih presledkih. Vsak štirideseti dan (po koranu
predpisano žalovanje) pride v iranskih mestih do žalnih demonstracij za padlimi iz Ooma in seveda do novih žrtev, kajti policija in vojska s trdo roko branita avtoritarni šahov režim, ki se opira na vojsko in na naftne dolarje.
Da bi deloma razumeli sedanje dogajanje v Iranu, ki je s krvjo potrdilo domnevo, da naftni dolarji še niso jamstvo za notranjo stabilizacijo in socialni mir, se je treba vrniti na začetek iranske zgodbe.
To, kar se danes dogaja v bogatem Iranu, je nadaljevanje tistega, kar se je začelo leta 1953, ko je bil s pomočjo ameriške obveščevalne službe zrušen režim Mosade-ka (znanega po tem. da je nacionaliziral rafinerije nafte v Abadanu) in znova ustoličen šah Reza Pahlavi kot ustavni vladar, ki ne upravlja dežele, ampak jo samo predstavlja; vlada bi morala biti prepuščena ministrskemu kabinetu, ki bi bil odgovoren parlamentu.
Po strmoglavljenju Mosadeka se je razvila dvojna opozicija proti šahovski vladavini: mestna, v kateri je bila zastopana predvsem študentarija in srednji sloj, ter plemenska, v kateri so imeli vpliv plemenski in hkrati verski voditelji.
Eisenhower stavi vse na vojsko
Leta 1957 je izbruhnila v Teheranu velika stavka, ki jo je policija šele po nekaj dneh krvavo zadušila: 57 mrtvih ... V šestdesetih letih je prišlo do velikega upora plemena Kvaškaš, ker mu je oblast uničila drobnico in s tem zlomila neodvisnost plemenskih poglavarjev. Skratka, gospodarsko in strateško tako pomembna država, kot je Iran, se je v tem času, ko je bil v Združenih državah na oblasti predsednik Eisenho-wer, pokazala kot zelo destabilizirano področje.
Eisenhovver je v svojih globalnih ocenah postavil Iran med prioritetna območja, ki jih je treba po vsej sili stabilizirati. Pot do tega je videl v okrepitvi armade. Ameriški svetovalci so sugerirali šahu močno armado, ki bo odgovorna samo njemu. In tako je Iran v obdobju 1954-1962 dobil milijardo dolarjev ameriške pomoči, od katere je šlo polovico za oborožene sile.
Kmalu pa se je izkazalo, da se vojska ni sposobna soočati z mestno in plemensko opozicijo. Bila je preveč toga, da bi se lahko infiltrirala med majhne in gibljive skupine mestnih opozicionalcev ali v posamezne skupnosti upornih plemen. Zato si je ustvarila svoje orodje. SAVAK. vojaška obveščevalna služba je bila ustanovljena z zakonom 20. marca 1957. V smislu spreje-
tega zakona je bila odgovorna za vzdrževanje notranjega reda in za zatiranje sleherne ideologije, tuje iranski ustavi. Praktično je to pomenilo, da ima popolno oblast nad vsemi vejami nacionalnega življenja. Uživala je tudi izredno široka pooblastila in je lahko zaprla, kogar se ji je zdelo, kajti tisti, ki jih je obtožila kakršnegakoli zločina, so po pravilu in v smislu zakona prišli pred vojaško sodišče.
To obdobje velja v Iranu za vladavino, ki so zanjo značilne arbitrarne aretacije, mučenja in številne obsodbe, tudi na smrt. Stabilnost v deželi je vzdrževala vojska in jamčila zanjo.
Ko je bil za ameriškega predsednika izvoljen Kennedy, so se stvari tudi v Iranu spremenile. Mladi ameriški prezident, ki se je obdal z izkušenimi svetovalci in je veljal za liberalnega, je hotel ustvariti iransko stabilnost po svoji predstavi. Ni se ogreval za brezpogojno podporo absolutnemu monarhu, ki se opira na vojsko, marveč je menil, da mora iti notranja politična liberalizacija v korak z gospodarskim razvojem države. Iran je vključil v svetovno delitev dela in v mednarodni gospodarski prostor, šah pa se je moral za to odpovedati delu svoje absolutne oblasti. Opozicijska nacionalna fronta, ki je z Mosade-kovim padcem odšla v globoko ilegdlo, je spet dobila domovinsko pravico v javnem življenju. Prišlo je celo do pogajanj med opozicijo in šahovo palačo. Zastavek teh pogajanj je bil previsok, da bi bil resno mišljen. Ni šlo za nič več in nič manj, kot za delitev oblasti med šahom in Nacionalno fronto. Ker se ne ena ne druga stran ni hotela odreči oblasti, so razgovori propadli, pozneje pa se je izkazalo, da jih je šah začel zgolj za to, da bi pridobil čas. Opozicija je bila med seboj razdeljena ob kapitalnem vprašanju: ali je dinastija sploh ustavna, in če je, ali je vladavina šaha Reze Pahlavija ustavna. Tisti, ki so izpodbijali ustavnost dinastije, so se sklicevali na to, da so jo leta 1921 privedli na oblast Angleži, šah Reza Pahlavi pa, da se je vrnil na prestol po puču 1953, ki so ga podprli Američani, in še takrat se ni držal postavljenih pravil igre: namesto da bi vladal kot ustavni vladar je prevzel prerogative absolutističnega monarha. Nacionalna fronta, ostanek Mosadekovega gibanja, je bila proti priznanju ustavnosti, medtem ko se je verska opozicija zavzemala za to, da se ustavnost monarhije prizna.
»Bela revolucija«
V Kennedyjevo obdobje iranskega notranjega razvoja sodi tudi »bela revolucija« in »agrarna reforma«, ki ju je izpeljal dvor.
Na kratko in nekoliko posplošeno povedano pomeni »bela revolucija« in »agrarna reforma« v bistvu tole: Hitri razvoj Irana in modernizacija dežele sta zasnovana na monokulturi, ki se imenuje nafta. S cikličnimi podražitvami nafte se je začel v Iran stekati veletok dolarjev. Šah je hotel ustvariti »Ameriko ob Perzijskem zalivu«, ne oziraje se na lokalne razmere. Medtem ko so drugi naftni bogataši začeli naftni denar nalagati v razvitih indistrijskih državah in pospeševati kolikor toliko harmonični razvoj doma, je Iran na slepo kupoval najmodernejše orožje v Ameriki, tako da je postala iranska vojska odvisna od Pentagona ne samo glede materiala, marveč tudi glede kadrov, sposobnih vzdrževati supermoderno orožje.
Tudi industrializacija je šla podobno pot. Nobena oprema ni bila dovolj popolna in modema za iranske potrebe, čeprav se je izkazalo, da ni rentabilno izkoriščena. Bolj kot industrializacija je cvetela trgovina na
Utrinki iz osrednje Azije
Pred poldnevom ljudstva iz peska
Po mnenju nekaterih demografskih strokovnjakov so Slovani že izgubili večino v Sovjetski zvezi
Nadaljevanje m konec
Srednjeveška medicinska znanost v Franciji se je napajala z deli A vicena, ki je žive! v Samarkandu, za časa Device Orleanske pa se je francoski kralj Karel VI. dopisoval z Ulug begom, Tamerlenovim vnukom, ki je bil učenjak, astronom in zaščitnik umetnosti. Spričo debelih plasti te kulturne dediščine. ki so se nakopičile v tisočletjih, se zdi ruski prispevek naenkrat zelo majhen, celo neznaten. Komaj eno stoletje. Ko pridemo do tega poglavja zgodovine, začne naš vodič, ki nam razlaga zgodovino svojega naroda, naenkrat oklevati in ni več siguren, če mu postavite preveč določena vprašanja. Kako ob tem obdobju ruske kolonizacije ne prizadeti občutljivosti Rusov in hkrati ne raniti uzbeškega nacionalnega ponosa? Iz tega se izmotajo, kakor vedo in znajo.
Sheme grobo poenostavljenega marksizma omogočajo nekaj poti, po katerih se je moč izmuzniti: seveda, Uzbeki so se borili in se upirali napadalcu. Toda tisto vojno so vodili »fevdalci, izkoriščevalci ljudstva«. Resnici na ljubo pa bodi povedano, da se carskim armadam ni bilo treba čez mero truditi, da bi si podvrgle tri »kanate«, v katerih so bili v tem delu osrednje Azije zbrani ostanki nekdanje veličine: v Kivi je vladala beda. Taškent je postal zakotno
mestece, Samarkand je bil le senca tistega, kar je bil nekoč, v Buhari pa je prodrla puščava prav do mestnega praga. Rusov torej ni imel kdo ustaviti. Bilo je to obdobje, ko so po izračunih zgodovinarjev carske armade zelo hitro prodirale proti Tihemu oceanu.
V Moskvi je Lenin grmel proti »ruskemu šovinizmu« in grajal »okorele birokrate«. Takoj je namreč doumel, kako velik izziv je muslimanska civilizacija osrednje Azije za novi red boljševikov. Zavedal se je, da bo uspeh ali neuspeh revolucije na tem koščku osrednje Azije, ki je pripadal carski Rusiji in so ga podedovali boljševiki, preizkusni kamen v očeh vseh še koloniziranih narodov Azije in Afrike.
Lenin je že leta 1917 ustanovil komisariat za nacionalnosti, ki ga je poveril Stalinu. Januarja 1918 je III. kongres sovjetov odločil, da temelji Ruska sovjetska republika na »svobodni združitvi svobodnih narodov kot federacija nacionalnih sovjetskih republik«. Pod tem je razumeti, da bo »socialistična vsebina« prevladala nad »nacionalno vsebino«. V praktični obliki je doktrino o nacionalnosti formuliral Stalin, konkretne rezultate te doktrine pa je še danes videti na ulicah Taškenta: da bi nevtraliziral množično islamsko reakcijo, je spodub-jal oživljanje vseh jezikov in kultur ter vseh med seboj rivalskih nacionalnih iden-
titet. To ga seveda ni motilo, ko je z izredno nasilnostjo zadušil vse »nacionalistične odklone«, češ da so buržoazni in kontrarevolucionarni in da skušajo »obrniti hrbet generalni liniji izgradnje socializma«. Splošno, na modernih temeljih zasnovano šolstvo v vseh znanstvenih disciplinah ter pospešeni gospodarski razvoj, to naj bi muslimansko prebivalstvo odtegnilo vplivu islamskega klera in privedlo do »sovjetskega patriotizma«, ki bo postopno odstranil »nacionalistične predsodke« lokalne in regionalne narave, ne da bi s tem zadušil nacionalne tradicije ljudstev.
Ta izziv se je v osrednji Aziji odrazil tako, da so ustanovili pet republik z nacionalno upravo pod močnim nadzorstvom komunistične partije. Leta 1924 so proglasili republiko Uzbekistan. Trinajst tisoč žensk je takrat na trgu Registan, s treh strani obdanem od impozantnih medres, izjemnim delom islamske arhitekture, zažgalo svoje fe-redže.
Danes je ta zgodovinski trg ob toplih pomladanskih večerih nema priča nekaj stoletij uzbeške zgodovine. Med dvema povzetkoma iz epske nacionalne pesnitve, recitirane z votlim glasom in poudarjene z igro svetlobe, ki se odbija od modrih pročelij medres in vzbuja dojem mestnega požara, je slišati topot konjeniških hord-skozi stepo in žvist švist strelic. Kot v
SMS
‘>
umi
- lapMpps
gjpl
Teheransko poldne (foto Joco Žnidaršič)
relaciji uvoz — izvoz, ki je pod okriljem multinacionalk dobila nova svetišča v najmodernejših veleblagovnicah. Na ta voz bliskovite prosperitete je skočilo nekaj trgovcev pa veleposestniki, ki so bili prizadeti z »agrarno reformo«. S tem, da so dobili prebende na novem, bolj donosnem področju kot je agrarna renta, je bil njihov odpor proti »beli revoluciji« spontano zlomljen; stopili so se z novim sistemom, ki je ob vzhodnjaški korupciji prinašal še superprofite.
Vzporedno s tem pa se je začel propad tradicionalnih struktur. Bazar, pod katerim so vedrili in oblačili srednji in mali trgovci, ki so prej imeli v rokah vajeti gospodarskega življenja v mestih, je začel hirati in propadati. Število tistih, ki jim je »bela revolucija« izmaknila tla pod nogami, ni majhno. Če mu dodamo še zajetno število umetelnih rokodelcev, ki so bili nekdaj čislan in bogat sloj, pa jih je sedaj začelo izpodrivati uvoženo ali v industriji proizvedeno blago, je lahko razumeti, zakaj je postal bazar srce odpora proti šahovi vladavini. In ker je šiitska duhovščina tesno povezana s tradicionalnimi strukturami, tako v mestih kot na deželi, in hkrati od njih materialno in moralno odvisna, je logično, da je islamske hierarhija (če pri šiitih sploh lahko govorimo o duhovniški hierarhiji v pravem pomenu besede) pritegnila temu nezadovoljstvu in se poistovetila z njim. S propadanjem bazarja je bil namreč močno okrnjen njen vpliv na dogajanje v deželi, vpliv, ki je po tradiciji zelo močan, kajti miselni svet povprečnega Iračana je že od mladosti naprej pretkan s koranom; razlagalci svetih spisov so čislani tako, kot so bili v antični Kitajski mandarini.
Podoben polom, kot so z »belo revolucijo« doživele tradicionalne strukture v mestih, so z »agrarno reformo« doživele tudi tradicionalne strukture na deželi.
Podobno megalomanijo, kot jo je Iran izpričal v modernizaciji vojske in v industrijskem razvoju, je zagrešil tudi v kmetijstvu.
Propad tradicionalnih struktur
Zakon, ki so ga sprejeli 9. junija 1975 predvideva ustanovitev »razvojnih težišč«.
ki naj bi uživala vso podporo države, kar zadeva navodnjavanje in kmetijske stroje. Teh »težišč razvoja« je 21. Vse ostalo ozemlje, na katerem so raztresene posamezne kmetije v individualni lasti, pa so ostale od države zapuščene in osamljene. Po nalogu bivšega kmetijskega ministra Mansurja Rovhanija je izrecno prepovedal bankam, da bi takim kmetovalcem dajala posojila, nacionalni petrolejski družbi, da bi jim po nižji ceni prodajala gorivo... Na teh področjih je prepovedano graditi šole ali dispanzerje in ceste ali napeljavati elektriko. S tem bo pospešena migracija ljudi, ki prebivajo zunaj »težišč razvoja« v mesta ali v obstoječa »težišča«. Na ta način propada vsaj 30 odstotkov dosedaj obdelovane zemlje. Izpad v kmetijski proizvodnji in v vzreji drobnice pokrijejo z uvozom iz tujine: ta uvoz živilskih potrebščin se vsako leto poveča za 15 odstotkov. Multinacionalke niso položile roke samo na industrijo in trgovino, marveč tudi na kmetijstvo.
»Težišča razvoja« z modernizacijo in visokimi vlaganji namreč niso dala pričakovanih uspehov. Z drago opremo so zgradili velikanske jezove, ki naj bi služili namakalnemu sistemu, toda po uradnih podatkih so te investicije izredno slabo izkoriščene.
Na prvi pogled je morda videti tako. Intelektualci zahtevajo več duhovnih in političnih svoboščin, islamska opozicija pa spodbija šahov absolutizem, ki da posega v samo srčico islamskih tradicij. Oboji pa črpajo svojo moč in vztrajnost iz stanja, kakršno je nastalo, ko je hotel šah na valu naftnega burna ohraniti in zavarovati absolutno oblast, uvajajoč prijeme, ki kot podivjan veletok rušijo vse socialno in gospodarsko tkivo zaostale države, ter pušča za seboj praznino, če izvzamemo moč vojske in policije ter omejeni vpliv nove kompra-dorske buržoazije, ki se podobno, kot se je na Kitajskem, bogati na parazitski relaciji uvoz-izvoz, ne pa v ustvarjalnem kroženju kapitala, ki bi koliko toliko usklajeno razvijal nacionalno gospodarstvo v vseh smereh.
Kot smo omenili, se opozicija razhaja ob vprašanju legalnosti dinastije in šaha Reze Pahlavija posebej. Ima pa pomembno skupno točko: ne Nacionalna fronta ne islamska opozicija nimata namena, zamenjati režim in prevzeti oblast. Cilj ene in druge opozicije je, da se ljudstvo na svobodnih volitvah samo izreče, kakšno oblast hoče, pri čemer ni važno, ali bo dinastija ostala ali ne.
»Rdeča in črna reakcija«
Iran je danes dežela, ki se kljub neznanskemu bogastvu v naftnih dolarjih približuje hudemu kriznemu pretresu. Vse je odvisno od uvoza: uvažajo skoraj vso opremo, 70 odstotkov potrošnega blaga in 80 odstotkov visoko kvalificirane delovne sile, tradicionalne socialne strukture, ki so prej omogočale relativno socialno ravno-
težje v deželi, pa hitro propadajo in množijo gnečo v revnih četrtih iranskih mest.
Uradna stran pripisuje socialne nemire »rdeči in črni reakciji«, Sovjetski zvezi in Ameriki, intelektualcem, ki jih je vzpod-bodla Carterjeva križarska vojna za »človekove pravice« in islamski reakciji, ki da »se upira vsakemu napredku in vsemu, kar prihaja z Zahoda«.
Ker opozicija ni enotna in je brez pozitivnega programa, jo je lahko izigravati po metodi »popusti in privij«. K tej metodi sodijo tudi napovedane reforme o politični liberalizaciji z namenom, ločiti tiste, ki zahtevajo več, od tistih, ki zahtevajo manj. Toda taka metoda je lahko samo obliž za bolezen, ki je po diagnozi gospodarskih in socialnih analitikov že globoko načela tkivo režima, ki je zagrešil to napako, da je šel delit oblast z multinacionalkami in ne s predstavniki dežele, ki jih je vrgla na površje lokalna, a identična stvarnost Irana.
S tem je iranska zgodba nekako zaokrožena, čeprav posplošeno in nepopolno. Ni pa končana zgodba o teheranskem bazarju in najbrž bomo o njem še nekaj časa brali na straneh svetovnega tiska.
Miran Šuštar
mimohodu se zvrste vsa velika imena iz nacionalne zgodovine. Leninovo ime se pojavi v petdeseti minuti prizora, ki traja petinpetdeset minut.
Že petdeset let razvajeni Uzbeki so podobno kot njihovi sosedi Tadžiki. Kirgizi in Turkmeni izkoristili naklonjenost »velikega brata« v Moskvi za to, da so se znova povezali s svojo preteklostjo, obnovili svojo nacionalno identiteto in razvili gospodarstvo, na katerega celo Moskovčani gledajo ljubosumno.
V paradižu zelenja in senc
Hodimo po blodnjaku uličic starega Taškenta. Tu je medresa Barak Kana. Na portalu iz rdeče opeke je ploščica, že nekoliko obledela, z napisom v angleščini: »The Moslems Hight School of Central Asia and Kazakstan«. To je teološki seminar, v katerem se izobražujejo redki duhovniki — ulami in mulahi — v arabščini. Uradno jih razmestijo po 15G ali 160 mošejah, ki so še odprte za verske obrede; pred revolucijo jih je bilo več kot 25.000.
Prestopimo prag in že smo v paradižu zelenja in sence. Povsod vlada tišina, ki jo moti samo petje ptic, ki se prepirajo za mušice na zelenem listu. Neki seminarist previdno prestavi cev za zalivanje vrta, ki se podaljšuje v galerijo, iz katere se odpirajo vrata v majhne učilnice in delavnice. Seminaristi v skupinah po tri ali štiri zagreto razpravljajo o tej ali oni točki zgodovine islama. Ko bodo po štirih letih končali študije, bodo nekateri odšli na izpopolnjevanje v Damask ali Kairo in v Saudsko Arabijo. Vsega jih je kakih petdeset.
Poleg medrese stoji za verske obrede odprta mošeja, zraven nje pa je direkcija za duhovno vodstvo muslimanov osrednje Azije, eden od štirih upravnih stebrov muslimanske vere, nad njimi pa je v Moskvi Svet za verstva. Veliki mufti iz Taškenta šejk Baba Kan je poluradna osebnost. Sprejema tujce. Kadar se mu zahoče, potuje v Meko. Zadnjič je bil tam lani.
V	osrednji Aziji molijo predvsem stari ljudje. Vsaj tako nam vsi od kraja zatrjujejo.
V	Taškentu mi v senci stare mošeje Kudel-daš na koncu hrupne avenije Ališer Novoi neki Rus iz evropskega dela ZSSR poja-
sni: »V očeh cerkve so vsi Uzbeki muslimani, ne glede na to, če so verni ali ne, ali če se proglašajo za ateiste. V veliki večini so ateisti. Toda pustimo cerkvi, naj stvari razlaga po svoje«. Ta uradna cerkev, ki ima dokaj svobodne roke, očitno ne vznemirja več Moskve. Res je sicer, da je tukajšnja islamska duhovščina prešla na stran oblasti, vsaj na videz. Mufti iz Taškenta je skupaj z moskovskim metropolitom na vseh mednarodnih manifestacijah »za mir«. Razlože mi tudi, da komunizem in islam ne izključujeta drug drugega, da se Koran in Karl Marx strinjata v bistvenih vprašanjih. Predstojnik medrese Mir Arab — drugi teološki seminar osrednje Azije, ki deluje v Buhari nasproti arhitektonsko izredno lepe mošeje Kalian — nam je govoril o verski svobodi in demokraciji v ZSSR: »V tej verski šoli je 68 gojencev. Mar ni to neovrgljiv dokaz o naši svobodi?«
Zakaj pa več ljudi ne prihaja v mošeje?
»Mošeja je povsod, kjer musliman moli, v mestu ali na podeželju, ali v puščavi ali na morju.«
»Uradni« in »disidentski« islam
Cerkev se je spretno prilagodila potrebam industrijske družbe: namesto petih je na dan obvezna ena sama molitev, post pa je zapovedan samo prvi in zadnji dan ramadana.
S tem, da je sovjetska oblast spodbujala k razcvetu in oživljanju nacionalnih kultur, je zvitim Uzbekom omogočila, da so ohranili versko civilizacijo: pod firmo »nacionalnih običajev« so zbrali velik del socialnih in verskih obredov islama. Veliko večino dečkov obrežejo. Največji del porok se opravi tudi po verskem obredu in celo odgovorni partijski ljudje se dajo pokopati po islamski šegi v »sveti islamski zemlji« tako, da je grob obrnjen proti Meki.
Proti temu je tisk nemočen. Hudo pa kritizira neki drug, veliko bolj vznemirljiv pojav: nastajanje novega, ljudskega islama na obrobju uradne cerkve. A. Benningsen, francoski izvedenec za osrednjo Azijo, pravi, da so v muslimanskih pokrajinah ZSSR nastale številne bratovščine »sufi«. V zgodovini islama so take sekte nastajale
vedno, kadar so bile cerkvene oblasti iz takega ali drugačnega razloga v zatonu, kadar so izgubile oblast ali bile uničene.
Lenin in Stalin tega nista mogla predvidevati, kot nista mogla predvidevati neverjetne demografske eksplozije, ki je pretresla notranje ravnotežje sil v Sovjetski zvezi. Če bo naravni prirastek enak današnjemu, bo »sovjetski človek« leta 2.000 močno prepojen z islamsko civilizacijo.
Tu je drama, ki jo potrjujejo statistike. V muslimanskem delu ZSSR se množi prebivalstvo štirikrat hitreje kot v evropskem delu države, kjer se število slovanskega prebivalstva ne spreminja, starostna meja prebivalstva pa se vzpenja. Po mnenju nekaterih demografskih strokovnjakov so Rusi že izgubili večino v Sovjetski zvezi. Ob koncu stoletja bo Rusov, Ukrajincev in Belorusov kakih 150 milijonov, muslimanov pa bo 100 milijonov, s tendenco hitrega naraščanja. Že leta 1985 polovica mož in žena, ki se bodo vključevali v delovni proces, ne bo več ruskega porekla. Tehnične in intelektualne zmogljivosti teh ljudi pa bodo prav takšne, kot pri Rusih iz evropskega dela države.
Demografska eksplozija
Demografsko neravnotežje že sedaj zastavlja sovjetskim načrtovalcem skoraj nerazrešljive probleme: uzbeških delavcev ni mogoče preseliti v evropske dele Sovjetske zveze, kjer primanjkuje delavcev, niti v Sibirijo. Muslimani hočejo ostati na svojem. Celo tisti študenti, ki jih pošljejo za tri leta na izpopolnjevanje na višje šole v Moskvi, gledajo, da se čimprej vrnejo domov. Torej je samo en izhod: postaviti novo sovjetsko industrijo v Uzbekistanu, kjer je delavcev na pretek. So pa tudi razlogi za previdno oklevanje. Uzbekistan je že sedaj bolj razvit kot večina drugih republik Sovjetske zveze. Tudi nacionalna identiteta je v Uzbekistanu najbolj uveljavljena, politično in kulturno. Ali naj dajo tej republiki še najmočnejše gospodarske vzvode v vsej Sovjetski zvezi?
Franfois Schlosser
Ta tekst je izšel v francoski reviji Nouvelle Observateur. Objavljamo odlomke.
Bojan Štih
Svetloba nad Edinburghom
List iz dnevnika
N»hl|owijc m konec
Smrf v Dundeeju. dopoldanske, opoldanske in popoldanske ure in minute v Dundeeju. Na tem tretjem potovanju po Škotskem me je pot vnovič pripeljala v Dun-dee. Jutro je, ko se peljemo po velikem železniškem mostu, ki je položen visoko nad zalivom Forth. Z brega na breg. Pod mostom pluje ladja. Sonce novembrsko in jutranje se je prebilo skozi deževne oblake in nad Dalmenyjem se pokaže mavrica, prva od treh, ki jih bom ta dan videl. Berem v praznem, mrzlem vagonu Beckettove pesmi Francoske in angleške pesmi tega dvojezičnega ustvarjalca sodobne francoske in angleške literature:
je voudrais que mon amour meure Qu'il pleuve sur le cimetiere et les ruelles ou je vais pleurant celle qui crut m'aimer
Mimo pokopališča v Markinchu vlak vozi počasi, kakor da bi nam strojevodja želel podariti trenutek mirnega in zbranega pogleda na zeleno škotsko travo in na preproste temne kamne, pod katerimi spijo pripadniki škotskih rodov. Balfourji ali Lindsayi, Bruceji, Erskini ali Wemyssiji. Ne vem, zakaj me to jutro spremlja misel na tiste, ki jih ni več in ki jih nikoli ne bo več med nas. Mi potujemo k njim. Nek velik mislec je nekoč duhovito pripomnil, da je v našem desetletju in v našem stoletju ogromna večina človeškega rodu mrtva in da živi le neznatna manjšina. Pametna misel o prevzetni manjšini, ki se nad grobovi večine igra vojne, politiko in politike, ideologije. Manjšina.' v kateri pa prav neznatno in skromno število ljudi poizkuša z umetnostjo in ustvarjanjem ubežati smrti. Graditve in rušenja. Vojna in mir. A velikanska večina mrtvega človeškega rodu tiho spi pod rušami, kamni, peskom, pod gladino voda. In že smo stopili v stoletje, ki je prvič v neznansko dolgi zgodovini človeškega rodu izročilo vesolju mrtve kozmonavte.
THE YELLOW CARVEL - Večer v edinburški študentovski krčmi. Stari pub v vseučiliški četrti škotskega Edinburgha. V bližini ulice Cowgate. The yellow Carvel, in res je krčma grajena kot ladja in gostje sedijo v kajutah stare karavele. To krčmo sem pokazal trem mladim slovenskim igralkam, da bi poslušale stare škotske balade pa tudi nove protestne pesmi, ki jih zdaj pojejo študentovski nasledniki velikega evropskega revolucionarnega leta 1968. Gledam njihove obraze, poslušam besede igralk in se v molku sprašujem, kakšna bo prihodnost naše gledališke omike in umetnosti. Ničesar ne doženem v teh minutah, zato v tej čudni in nejasni uri pomislim, ali je kdaj v to krčmo vstopil William McGo-nagall. škotski pesnik in komedijant, ki je zaradi revščine in glasu umrl v kamnitem, zelenem in kraljevskem Edinburghu leta 1902, potem ko je nekaj mesecev pred smrtjo napisal tale nenavadni epitaf:
Pity the sorrows of the poor poet When he wants bread.
Help him living
For he requires no help when dead.
Staro vprašanje o lakoti in gladu, o revnih in lačnih pesnikih. Ne samo škotske marveč tudi slovenske literarne zgodovine. Siti. bogati in v brokatu akademizirani pesniki Evrope so hudo smešna humanistična strašila: lačni, jetični, revni in potepuški pesniki pa so dejstvo, ki pripoveduje o nesreči človeškega rodu in njegovega bivanja. Kaj pa Josip Stritar? Ni bil reven in dolgo je živel. Tako dolgo, da je ta Gospod Mirodolski v letu Cankarjeve smrti napisal (spesnil) tole preroško pesmico, ki ima naslov Ven iz Evrope:
Bratje, svet ta zapustimo, v Afriko se preselimo, med divjake, poštenjake, čeprav niso brez napake.
Po Evropi vedno huje car peklenski gospoduje.
Ljudstvo krvavi in strada, to je prava vražja vlada: brat srdito kolje brata, miru vrag zapira vrata; grozno klanje brez pokoja; kdaj li konec bo poboja?
Bratje, upanje pustimo, v Afriko se preselimo med divjake poštenjake, čeprav niso brez napake.
Pa naj še kdo reče, da niso bili naši stari pesniki vizionarji in da niso imeli tankočutnega politično-zgodovinskega instinkta. In že slišim tudi tu — v Yellow Carvel — ostre slovenske sekire, kako sekajo deviške pragozdove v Centralnoafriškem cesarstvu pod ponosnim delovnim naslovom in imenom Slovenia-Bois. Zato pomislim, kako bi zdaj v radostni nedolžnosti zaigralo blago Stritarjevo srce...
The Yellow Carvel. Prvič sem bi v tej krčmi 1950. leta. Potem drugič leta 1961. In zdaj sem tu tretjič. Leta 1950, ko sem se prvič spustil po stopnicah v rumene kajute te krčme, so v njej sedeli vojaki. Demobilizirani škotski bojevniki druge svetovne
vojne. Ob njih pa so bili rekruti novega evropskega miru. Pravzaprav hladne vojne. Kajti komaj se je v majskih dneh leta 1945 končala druga svetovna vojna, že je zajela evropsko celino nova napetost. Oborožen mir, ali kakor so takrat iznašli oznako: hladna vojna. Kdo jo je začel? Stalin? Truman? Churchill oziroma Atlee? Vprašanje, ki bo še dolgo časa vznemirjalo in zaposlovalo znanstvenike, politike pa tudi pesnike in dramatike. Začetnik hladne vojne še ni odkrit in spoznan, čeprav imajo zgodovinarji čedalje več dokazov v rokah, ki obtežujejo prvega kot začetnika in pobudnika nove vojne napetosti v Evropi. Eno pa je povsem jasno že zdaj. Hladna vojna, ki se je razvnela v letih 1947 in 1948 in je potem trajala v ostri obliki vse do začetka šestdesetih let, je bila logična in naravna posledica nečedne trgovine z narodi in državami, ki so jo opravile velesile na krimski Jalti na pomlad 1945 leta. Ta trgovina je dokončno uničila duhovno, celinsko in politično enotnost Evrope, ki se je začela izgubljati že v krvavi tridesetletni vojni. Danes lahko rečemo, da je Azija, da je Afrika, da je Amerika, da je Avstralija, da je Polinezija, a ne moremo več reči, da je Evropa. Ali pa bo še kdaj? Kdo bi vedel in znal odgovoriti na to faustovsko vprašanje, četudi je v vpraševalcu donjuanski nemir in njegova nebo izzivajoča predrznost. Evropska miselna in duhovna levica Karla Manca, Roze Luxemburg, Antonia Gramscija je začela razpravljati o Evropi, o kateri razmišljajo rodovi umetnikov in znanstvenikov že tisočletje ali celo dve. Zato se moramo upreti Stritarjevemu naivnemu vabilu in iluziji, da nam bo dobro v Afriki in se vrniti v Evropo, v njeno zgodovino, v njene dileme in izročila, v njena metafizična in dialektična vprašanja. Nikakor ne kaže smešiti Baragovih ali Knobleherjevih prizadevanj. Toda nobena celina tega sveta ne potrebuje toliko duhovne, politične, moralne in celo filantrop-ske (rousseaujevske) zbranosti, kot je v naših letih potrebuje razdeljena, nejasna in skoroda že umirajoča Evropa. Tla Homerja, Aristotela, Platona, Ajshila, Sofo-kleja, Euripida, Demokrita, Sokrata. Evropa, ki čaka na svoje avtonomne socialistične Marke Avrelije ...
Vojaške postave iz leta 1950 so izginile. Umaknile so se v hiralnice in v grobove. Zdaj sedijo v krčmi The yellow Carvel študentje. Z dolgimi lasmi in uniformirani v blue-jeansih. Po svoje nadaljujejo pot, ki so jo začeli amsterdamski provosi iz šestdesetih let in vsi upajoči iz uporniškega in revolucionarnega študentovskega leta 1968. In nadaljujejo z izkušnjami, s katerimi je začel že Georg Biichner, ko se mu je razodel in razkril tragični paradoks Dantonove smrti v giljotinski svetlobi Ro-bespierrejevega terorja. A revolucija študentske Evrope leta 1968, ki ji do danes nismo izmerili ne zgodovinskih, ne idejnih, ne moralnih in ne socialnih razsežnosti, še ni odkrila svojega Georga Biichnerja. Globino in usodnost teh vprašanj, njihovo zgodovinskost pa sta zaslutila v angleški literaturi John Osborne, v naši pa Primož Kozak.
Mladi gostje, pivci in pevci v The yellov Carvel, s katerimi ta novemberski večer teče prijazna in prijateljska beseda so seveda polni upanja. So upanje za sebe in v sebi. Osbornov Jimmy Porter, amsterdamski provosi, pevci iz otoka Wight, bojevniki iz latinske četrti BouFMicha iz leta 1968, skoroda po krležovsko strastni di-sputanti iz Kozakovega Kongresa (in ljubljanske univerze) in sedanji mladi kritiki iz študentovskih seminarjev evropskih univerz so skoroda edina in splošna duhovna moč celine. Moč. ki se morebiti ne bo izgubila v pragmatizmu tako tradicionalnih kakor tudi sodobnih evropskih političnih in socialnih ustrojev. Ne med vladajočimi in ne med vladanimi. Ne v trade-unionih, ne v strankah, ne v kartelih.
Se vidim in slišim večer avgusta meseca 1950, ko so v krčmi The Yellow Carvel sedeli invalidi iz RAF, iz slavnega škotskega bataljona, ki se je bojeval v Hong Kongu. iz Royal Navya. Mladi, nemimi in neučakani Jimmv Porter pa jih gleda. Njihova pohabljena telesa. »Pomenkoval« se je z njimi in v dialogu med spomini iz vojne in prividi iz preteklosti spraševal o smislu svojega življenja o nesmislu bojne žrtve invalidov. Razmišljal je, kaj je prinesla zmagovalcem zmaga in kaj poražencem poraz. Ni odkril razlike. Ali pa je ni znal odkriti. Junaku iz Osbomove igre Ozri se v gnevu, ki se je pogovarjal s škotskimi invalidi, so se ti predstavili kot pravi, esencialni poraženi zmagovalci iz druge svetovne vojne. Nesmisel, ki pa je čista resnica in čisto dejstvo. A takrat, ko je tekel ta umišljeni osbomovski razgovor Jimmyja Por-terja s škotskimi veterani, so bile bitke druge svetovne vojne, bitke iz ruskih step, z angleškega neba in s hladnih voda Atlantika in Severnega morja že prestavljene iz biološkega sveta preprostega, plebejskega človeškega umiranja in trpljenja v zgodovinske zbornike, v odstavke pogovorov na paradah, v letopise in v šolske učne programe. V domoljubne in strankarske obre-dnike. Tudi, recimo, Stalinova zahvalna brzojavka Adolfu Hitlerju, ko mu je ta voščil rojstni dan. Bila je pa ta brzojavka objavljena leta 1939 v Pravdi in v njej beremo besede: »Prijateljstvo narodov Nemčije in Sovjetske zveze, ki je zace-
mentirano s krvjo, ima vse pogoje, da bo tudi vnaprej trajno in čvrsto.«
Historia magistra vitae...
Jimmv Porter ni imel kaj početi z zmago očetov, ki je bila obenem tudi njegov trajni poraz. Tudi sodobni, v mavričnih barvah upodobljeni »helsniški« človek, o katerem zdaj marljivo pišejo in govorijo ministri, diplomati in generali, je v svoji socialni in zgodovinski biti nesrečno življenje. Tako nesrečno kot je Jimmy Porter. Ali pa kot je bil nesrečen vveimarski človek po letu 1918. Prikličimo si pred oči podobe iz Brechtovih Bobnov v noči. Ali pa kakor je postal nesrečen pooktobrski človek, ki se ga je polastil Stalin. Berimo Majakovske-ga! Ali pa kakor je bil nesrečen po valmy-jevski človek Goethejevega in Napoleonovega časa po letu 1792. Vstopimo v usodo Juliena Sore la in v čas črnega in rdečega, kakor ga je občutil Stendhal! Beethovnova Deveta simfonija je prav zaradi svojega optimizma — izpovednega in uglasbenega — najbolj pristni izraz poraza, umika, smrti in nezaupanja. Nietzschejevemu brezobzirnemu in izzivalnemu klicu »Bog je mrtev« je čas pripisal tudi tole: »Politika (evropska) je mrtva.« Jimmy Porter je to storil.
Zdaj pa je leto 1976 in Jimmyja Porterja ni več. V stari edimburški krčmi sedimo in pijemo pravi domači škotski whisky. Poslušamo vesele škotske pevce študente. Stare balade in nove songe protesta, norčevanja, zasmehovanja vsega, kar je tradicionalna akademska modrost proglasila za vzvišeno in nedotakljivo na tem lepem svetu. Plemenitega, kar bi rekli konservativni humanisti. Rekel pa bi, da v teh pesmih sodobnih minnesangerjev in trubadurjev ni ničesar žaljivega, malenkostnega in spotakljivega. Morebiti se v črnem humorju teh novodobnih songov skriva strah pred bodočnostjo? Pred neznanimi socialnimi, političnimi in moralnimi ujmami, ki jim bo mladost teh ljudi v prihodnosti izpostavljena. Gledam v igralske oči, ki so tudi ob meni v The yellow Carvel. Strah je v njih. Veliko vprašanj brez odgovorov. Ostali pa smo v redkobesednosti. Zato opustim misel na razgovor. Odrečem se tihi meditaciji o preteklosti in o prihodnosti. Podobe iz leta 1950 in 1961 izginejo neslišno in neopazno, kakor so tudi prišle. Kaj mi mar ta hip dolgovezna mednarodna besedovanja in kaj me brigajo vzvišene napitnice na prijateljskih večerjah državnikov, ki se drug drugemu neprestano smehljajo, jaz pa se ob teh časopisnih fotografijah vprašujem tako kot stotine milijonov ljudi, kaj je za božjo voljo smešnega na tem našem planetu vojn, lakote, revščine in duhovne bede?
Življenje in smrt pa gresta svojo pot in se kaj malo menita za palačo Združenih narodov v New Yorku. Smrt in življenje sta šla mimo Društva Narodov v Ženevi, mimo Versaillesa. Mimo vseh mest, kjer so v zgodovini naše celine podpisovali sporazume. Mimo mirovnih pogodb, ki so jih sklepali v evropskih mestih. Smrt in življenje sta tudi šla mimo ljubljanskega kongresa iz leta 1821. Prešernov, Čopov in Smoletov čas. Veseli pa me duhoviti Ivan Tavčar, ki je mogočnemu knezu Mettemichu v času velikih evropskih »sporazumevanj« poiskal v Radovljici prelepo konteso Evo Lui-zo Thurn in še bolj mogočnemu ruskemu carju Aleksandru brhko in ognjevito ljubljansko oštirko! In zdaj? Kaj je zdaj? Za-svinjana Cesta dveh cesarjev, razpadajoča uta, neugledna oštarija Pri Ruskem carju in zanemarjen grad v Radovljici. Samo to je ostalo od svetle diplomatsko-cesarske zgodovine!
Ko stopim pod temno in mrzlo škotsko nebo, v visočinah katerega se križajo in bojujejo vetrovi iz Highlanda in Lovvlan-da, zagledam v soju rumenih natrijevih luči obraz črnolase kneginje. Obraz s Puškinovimi potezami. Vstopim v sobo King James Hotela in odprem radio. Edinburška postaja. Poslušam Schonbergove »Gu-rre Lieder.« Poezija Jensa Petra Jacobso-na (1847—1855) je v petindvajsetletnem Schonbergu našla ingenioznega muzikusa.
Zgodba o kralju Waldemaru in njegovi lepi ljubici Tove. Vstopim v njune pesmi in jima sledim. Prostranstvo med Rovaniemi-jem in Narvikom, med Tromsdjem in Kjo-benhavnom. Severni vetrovi, sivo morje, zalivi, kamnite planjave lišajev in redkih trav. Ali bomo kdaj slišali tudi pri nas to lepo glasbo mladega Schonberga?
Ko minejo Gurre Lieder, ugasnem luč in opazujem rumeno svetlobo nad Edinburghom. In že sem v Burnsovi rojstni deželi, ki jo mejita Firth of Clyde in Solway Firth. Dežela, v kateri živijo rodovi: Gordon, Stewart, Fergusson, Kennedy, Maxwell. V
spominu spet pešačim po cesti iz Allo-waya, kjer se je Burns rodil leta 1759, v Dumfries, v katerem je leta 1796 umrl. Tudi zaradi pijače. Z menoj sta na na tej poti iz leta 1950 Tam o’Shanter in Souter Johnnie. Strašna silaka, pivca, šaljivca in ljubimca. Orjaški postavi Burnsovih pesmi. Z njima pa sta tudi Kate in Kirkton Jean. Veliko obdobje ponosnih telesnih ljudi, ki se še niso skrivali na cestah v ploščevinastih škatlah. Bil je to čas kožuhov, bokalov, pesmi in ljubezni, pa tudi strahov po gradovih in starih spominov mrtvih, mrtvih rodov. Gledam nočni Edin-burgh in si zaželim, da bi še enkrat s skavt-
skimi koraki premeril pot iz Allowaya do Dumfriesa. Kdo ve, ali se bo to zgodilo?
Zaprem okno. Zgodaj zjutraj se bom poslovil od škotske dežele. Od prisrčnih potomcev Keltov, ki so nekoč poizkušali pomagati tudi našim prednikom. Pa ni šlo! Ko se bom poslovil od njih, se bom poslovil tudi od smrti v Dundeeju in od Beckettovih verzov, ki prosijo, naj silna ljubezen čimprej umre. V drami Christiana Dietric-ha Grabbeja Don Juan in Faust preberem tele besede: »Prekleta je ta misel: Vsak cilj je smrt. Srečen je, kdor večno stremi...«
Zagrebška sezona
Malo o kulturi pa o čaršiji
Čutiti je, da so se stvari zasukale na bolje
Izzvanih ni bilo, a tudi tistih ne, ki bi izzivali. In vse, kar je na prvi pogled zbujalo vtis, da gre za konflikt raznih tendenc, usmeritev, stališč — je bilo takšno zgolj navidez. Zagreb ima za seboj še eno kulturno sezono, ki je bila manj zanimiva po velikih efektih in paradah, povezanih s kulturnimi dogodki, a vendar je glavno mesto Hrvatske prav v minuli sezoni pritegnilo pozornost z vrsto korenitih sprememb pri sami organizaciji kulturnega življenja. Lahko bi dejali, da je Zagreb med zadnjo sezono utiral tla za vse tisto, kar bi se lahko pomembnega in bistveno novega v tem mestu dogajalo čez leto, dve ali še več.
Prav o tej temi — kaj se je pomembnega dogajalo med kulturno sezono — je te dni republiški sekretar za izobraževanje, znanost, kulturo in telesno vzgojo dr. Stipe Šuvar povedal svoje mnenje in poudaril nekatere globlje spremembe v strukturi
kulturnega življenja Zagreba in SR Hrvatske. Dr. Šuvar je dejal, da je v minuli sezoni prebral kakih 10 odličnih knjig -najbrž novih, ki so izšle v sklopu letošnjih založniških načrtov (pa verjetno ne samo na Hrvatskem), da je videl tudi več izredno dobrih likovnih razstav med poplavo onih konfekcijskih in rutinskih in bil navzoč pri več odličnih gledaliških predstavah in koncertih.
Primer Koste Spaiča
To, da bi »nekaj dosegli v kulturi«, je trajni pečat in vir vseh tistih nevroz, ki jih spodbuja nestrpnost, a še vedno ne prihaja do križanja mnenj o raznih koncepcijah, polemike pa, če že potekajo, se sučejo okoli vprašanj s področja prizadetih veličin ali nekaterih obrobnih »kulturniških« preokupacij. Še vedno kraljujejo nekatere navade s starimi, globokimi koreninami: zgodbice in ugibanja okoli kulture, pa pomanjkanje resnih pomenkov o kulturi. To so enačice lagodnih kavarniških klepetov,
kjer »kroje« in »spreminjajo« kulturne projekcije, načrte, individualne akcije v kulturi, celo posegajo v kadrovska vprašanja kulture, vendar tam, kjer bi bilo treba sesti skupaj in začeti prav, resen, vsebinsko bogat pogovor o kulturi, tam vseh teh kavarniških politikantov kulture ni zraven. Ti ljudje so na večni straži, da bi komentirali vse tisto, kar se je zgodilo, da bi dali svoj pečat tem dogodkom in svojo »potrditev« in negativno oceno.
To je dialog v oblakih tobačnega dima, skozi usta genija, ki je ostal v senci. Med minulo sezono je bilo veliko takšnega dialoga, vendar vse to ni bistveno vplivalo na profil kulture, a vsi ti pomenki so bili enako nevarni in nadležni kot ošpice.
Minulo sezono je na primer intendant Hrvatskega narodnega kazališta Kosta Spaič bojeval skupaj s svojim moštvom sodelavcev dolge, vztrajne in trnove boje, da bi se spremenila organizacijska struktura najmočnejše zagrebške gledališke hiše, in v teh bojih je bilo veliko hudih in bridkih dni, veliko noči brez spanja, pa pomanjkanja denarja in idej, dobre volje in dobronamernosti — vendar se o tem na sejmu kulturne radovednosti ni veliko govorilo, razen da so od daleč »svetovali« Spaiču, po tihem in z ironičnim nasmeškom, da je zanj bolje, da kot odlični ustvarjalec zapusti organizacijo gledališča in se odreče svojim vztrajnim bojem »toz-diranja« teatra, a v resnici si sploh nihče ni belil glave s tem, kaj ta človek v gledališču pravzaprav počne in kako mu gre delo od rok.
Legendami Krleža
Če smo že na gledališkem področju, je prav, da tudi zabeležimo, da se je v minuli sezoni zvrstilo nekaj gledaliških predstav, ki so imele globji in trajnejši odmev v zagrebški kulturni javnosti. In to se je zgodilo v več gledaliških hišah.
V	Zagrebu se na primer še vedno govori o veliki predstavi dubrovniške igralke Milke Podrug-Kokotovič, ki je nastopila kot Charlotte von Stein v monodrami Petra Hacksa »Pogovor v hiši Sternovih o odsotnem gospodu von Gotheju«, v režiji Ivice Kunčeviča.
S to monodramo je zagrebški Teater itd. začel svoj ciklus dokumentarne drame. Za prvakinjama budimpeštanskega in dunajskega gledališča Evo Ruttkai in Annema-rio Diiringer je v naslovni vlogi tega dela pred zagrebško publiko nastopila znana jugoslovanska dramska umetnica Milka Podrug-Kokotovič, prvakinja dubrovniškega gledališča »Marin Držič«. Režiser Božidar Violič si je med zadnjo sezono zastavil velik režiserski načrt — tragedijo W. Shakespeara »Richard III.« Veličina tega podviga, za katerega je vladalo precejšnje zanimanje, se je omejila na bleščeč rezultat enega samega igralca, na izredno stvaritev Glosterja v interpretaciji Radeta Šerbedžije.
V	minuli sezoni je bil Zagreb deležen še ene velike predstave: to je bil »Ivanov, drama Antona Pavloviča Čehova v režiji Ivice Kunčeviča, ki jo je uprizorilo Dramsko gledališče Gavella. To je drama o osamljenem človeku, ki ga ubijajo dolge zime, dolgi večeri, zapuščen vrt, prazne sobe, pikolovski grof, njegov ujec, bolna žena. Delo so postavili na zagrebški oder z veliko posluha za pronicanje v globlje poetično sozvočje dramaturgije Čehova.
Tako kot že prejšnje sezone pa je bila tudi to zadnjo najbolj gledana predstava v Zagrebu »Kraljevo« Miroslava Krleže v režiji Dina Radojeviča. To je že legendarna predstava, s katero se je proslavilo hrvat-sko sodobno gledališče tudi zunaj jugoslovanskih meja in postalo po mnenju mnogih poznavalcev najboljša gledališka predstava zagrebških teatrov na besedilo Miroslava Krleže.
Jožo Puljizevič
Pot v Masajsko deželo
Tilnika resnice ne moreš zlomiti
Zakaj so bile potrebne grozovite zgodbe o grozovitih Masaj cih — Vsa goveja živina sveta je njihova izključna posest
Od našega dopisnika v Nairobiju
Nairobi, julija — Prijateljstvo ljubi daljave. menijo Masajci. kadar na paši lučajo v pogovor pregovore. Da si pridejo na jasno o tem in onem, kolikor se pač da. Da bi se dokopali do resnice, kajti resnično: Tilnika resnice ne moreš zlomiti. Pojdimo torej v Masajsko deželo (Masailand) pogledat vsaj del resnice o Masaj cih. afriškem ljudstvu, ki sodi med najbolj proslavljene na tej celini: po pravici in po krivici. Masajska dežela se je že začela, Masajcev pa je komaj za prgišče. Kolona pol ducata avtomobilov, v katerih so pretežno slovenski strokovnjaki iz farmacevtske tovarne »Dawa«, ki jo je sezidala Krka v sodelovanju s kenijskimi partnerji, ima v prazničnem jutru zbor pri vhodu v nairobijski narodni park. Odtod bomo vozili praviloma v koloni. Za vsak primer, če komu začne vozilo kaj nagajati. In sploh, zato ker smo namenjeni v neznano deželo.
Sprva je okolica videti kot ne preveč revno predmestje velemestnega Nairobija. Na levi se za ograjo razteza narodni park s sirotišnico za divje zveri — šimpanzom, žirafami, zebrami in razkuzmanim. fatalističnim levom.
Vzpenjamo se na pogorje Ngong, na njega južni del. ki sega vzhodno od Nairobija od severa proti jugu: tod je ena od redkih preostalih domovin Masajcev.
Sicer asfaltna cesta se za pol ducata kilometrov ali kaj prelevi v rjavo prašno progo. Levo nižja srednja šola, poimenovana po nekem ministru: podolgovata sivkasta baraka na rjavi ledini, z nekaj šopi rož okoli. Desno manjša baraka s križem na vrhu: ena od redkih cerkva. Potlej se iz doline vzpnemo, korakoma se prepeljemo čez razdrapani most. položen čez rečico Nol Chora.
Kiserian. Zemljevid, ki je nekaj manj kot specialka, ima kratici za šolo in trgovine. Tržno gospodarstvo kot na večini afriškega podeželja pomeni vrsto stavb s kolikor toliko izoblikovanim pročeljem in vnemar-no sezidanimi stranskimi stenami. Tod so trgovine z mešanim blagom, kakšna mesnica. nekaj točilnic, obvezno »bar« imenovanih. morda nastrešek in pod njim ducat miz in klopi, ki si utegne lastiti ime restavracija. Morebiti še bencinska črpalka na ročni pogon.
Ob cesti se pase nekaj krav, nekaj ovac, nekaj koz. Par oslov vleče nekakšen zapravljivček na gumijastih kolesih.
Govedina, meso. Ondan sem zavil v mestece K., deset kilometrov iz Nairobija, in pasel zijala po branjarijah. Postal pred mesnico. Na kosu škrnicljastega papirja je bil s svinčnikom napisan cenik. Niso bile toliko osupljive cene — kila govedine dobrih 20 din, skoro za pol ceneje kot v Nairobiju samem.
Masajska dežela je dežela živine, govedi, koz, ovac, oslov. Kar pa ne pomeni, da se Masajci kar naprej mastijo z mesom. Prej nasprotno. Enako velja z rahlimi razločki tudi za druga kenijska ljudstva. Cenitev je morda stara že kakšno leto, a najbrž še kar drži: povprečno poje Kenijec tedensko manj kot pol funta mesa.
Kmalu smo na grebenu. Kraj ima lepo ime Olepolos in raz njega je vsenaokoli razgled po širni pokrajini. Otroci opazijo v dalji goro s sneženo čepico: Kilimandžaro. Z višine dobrih 2.000 metrov gledamo v del ene afriških znamenitosti, Rift Valley. usek. ki po svoje prepolavlja kar lep kos celine. Trikrat se je zemlja nagubala in razpokala, pravijo strokovnjaki, zadnjikrat samo pred pol milijona let in tako je nastal naravni pojav, ki nam je dal Kilimandžaro in Tanganjiško jezero, obilo vulkanov, da o manjših a vseeno velikih jezerih (ex — Rudolfovo, ex Albertovo, ex Edvardovo) ne govorimo. Tod je obilo ugaslih vulkanov in tudi Rdeče morje in Jordanska dolina, Adenski zaliv in kar je še takih zemljepisnih posebnosti sodi pod splošno oznako Rift Valley.
Toda škarpa, ki je nastala tod, onkraj zahodnih meja Nairobija, velja za eno na-globljih. Stojimo Blizu kote 2500 m nad morjem, pod nami pa so poldrug tisoč metrov nižje doline, po nedavnem dolgem deževju še vse zelene, s prelivi od smarag-dnozelene do zimzelene barve.
Kamor pogledaš, Masajcev še zmerom ni na spregled.
Tako ostane predstava o njih še zmerom bodisi folklorno obarvana ali pod vtisom ljudi tega rodu, ki jih srečaš v Nairobiju.
Prva predstava je vsa ubrana na estetske vrednote, ki so jih pestovali v kolonialnih časih kolonialno pokroviteljsko nastrojeni pisci. Pa so se razpisali o »plemenitih divjakih«, o antičnem, grškem profilu masajskih vojščakov, o njihovi pokončnosti v
drži in značaju, o njihovi neustrašnosti, elegantni hoji in še mičnejšem teku.
Druga literarna struja, da tako rečemo, je ubrala drugačne viže, prav primerne za nekritičnega bralca, ki rad prebira zgodbe iz daljnih dežel, nanašajoče se na kri, okrutnost, posilstva, požige, pomore, poboje.
Sociološko-politološko-komercialna podlaga takega pisanja je bila po provenienci
dvojna: arabska in kolonialistična, v slednjem primeru predvsem britanska in deloma nemška (kolikor se je nanašala na Ma-sajce v tedanji nemški koloniji Tanganjiki).
Arabski trgovci z obale Indijskega oceana, ki so vedeli, koliko vrže lep slonov okel, so v zagonu tedanjega marketinga našli pot tudi do ušes in obličij masajskih veljakov. Nekateri med njimi so bili voljni zamenjati okle za slej ko prej čislano blago škrlatne barve, za bakrene obročke, za steklene bisere. Masajci sami, kolikor je znano, slonov niso lovili. Lovili pa so jih Dorobi, njihovi krvni sorodniki, ki jim pastirstvo od njega dni ni posebno pri srcu. Kakšne trgovske transakcije so imeli Masajci z Dorobi, zgodovina precej molči, a kaže, da je bila denarna enota govedo. A to je postranskega pomena, zakaj vprašanje je, zakaj so bile potrebne grozovite zgodbe o grozovitih Masajcih. Hja, če nočeš, da ti bo konkurent silil na trg, ki ga imaš monopolno v pesti, ga prestraši, da ne bo prišel živ od tod, če si bo drznil priti.
To je torej ukana, ki so si jo ali da so si jo privoščili v prejšnjem stoletju arabski trgovci, vsaj tisti del, ki je imel smisel za public relations v službi marketingu ustreznega prikazovanja razmer.
Tako torej stojiš na razgledni točki Olepolos in si ne moreš kaj, da ne bi premišljeval še o drugi plati taiste literarne medalje. Časa za to je na pretek: tod je časa od pradavnine na pretek, zakaj govedo se pase
počasi in tako tudi pastirjem ni potrebno hiteti.
Motivi, spodbude za opise domnevnih in nekaterih bržkone resničnih strahot, ki da so jih zagrešili Masajci, so zrasli tudi na anglosaških zeljnikih. Če ustvarjaš kolonijo, potrebuješ pač koloniste. Ti pa potrebujejo zemljo. In ker je sosedovo videti zmerom boljše in slajše, so domačini, ki zasedajo to zemljo, rahlo v napoto. Torej je potrebno priseljencem napraviti prostor za njihove črede, pašnike in njive. Bil bi vik in krik, če bi poslali zavoljo tega kazensko ekspedicijo, recimo, nad Masajce, pa bi ti v očeh bele javnosti veljali za krotke pastirje, ki pravzaprav nikomur nič žalega nočejo. Torej je treba hudiča nama-lati kar se da črnega. Okrutnega. Neusmiljenega. Požigalske in posiljevalske narave. Potlej — ko je teren tako pripravljen — je kazenska ekspedicija legitimna ali vsaj ne ugovore zbujajoča.
Vfaa je bog, pa tudi dež in nebo
Cesta — zdaj ves čas asfaltirana — se loči od Ngonga, v dolino pelje, na desno roko se dviga vulkanska gora Susua, dobra dva tisočaka nad morjem kraljuje z znožjem v sicer plitvi dolini. Na levo roko pleše na zemljevidu modro črtkani vzorec v suši presihajočih rek in rečic s čudno lepo neznanimi imeni: Loodoariok, Olkeju Ngiro, z dodatkom jezera ali jezerca Kwenia.
Ko na ne prestrmih klancih pretikam prestave, se vrta v spomin izjava sodobnega ameriškega ekologa o Masajcih:
»Ne gre za to, da so zoper 20. stoletje; zoper vsakršno stoletje so. Pozorno te poslušajo, ko jim skušaš predočiti prednosti sodobne blaginje, potlej pa čvrsteje ovijejo tkanino svojih oblačil okoli sebe in se pozanimajo, kako kaj uspeva tvoja živina in kako žena — v tem vrstnem redu.«
Če so kristjane učili in še uče, da je Eva prišla iz Adamovega rebra, Masajci uče podobno teorijo, slonečo na kosteh kot viru življenja. Teolog John Mbiti v knjigi o afriških religijah in filozofiji navaja masajsko razlago, kako je ne samo prva ženska, marveč ves človeški rod prišel na svet iz noge ali kolena. Ta noga ali koleno sta zatekla in naposled počila: na eno stran je prišel na piano prvi moški, na drugo stran prva ženska. Ta okončina pa da je pripadala »nekemu drugemu bitju, očitno nalik na človeka.« Iz česar je možna pripomba, da Masajcem nauk o evoluciji ni tuj, česar ne bi mogli reči o nekaterih drugih verstvih.
A ker je med potjo okoli nas čedalje več govedi, ovac, koz in tudi oslov, ne gre pozabiti na poglavitno napotilo in vodilo boga Enkaija njegovim masajskim vernikom: da je vsa goveja živina od boga in da jo je bog dal v izključno last in posest
Stane Krašovec — V čem je japonski gospodarski čudež
Moč neokostenele birokracije
Od tujega so pobrali, kar je bilo najboljše — toda tega niso slepo presajali
Čeprav je bil državni kapitalizem po prvih desetih letih postopoma likvidiran (dasi ne v celoti, kakor sem opozoril v prejšnjem poglavju), je država še vedno ohranila svojo visoko in dinamično vlogo v razvoju industrializacije, sicer ne več z direktnim vodstvom in s svojo lastnino, temveč sr pomočjo reguliranja trga, davčne in carinske politike ter kredita in subvencij. Bila jer v vprašanjih splošne ekonomske in industrijske politike nedoktrinarna in elastična, izredno pragmatična ter se je v ukrepih itr zakonih zelo prožno korigirala s pomočjo zelo sposobnega, vestnega in discipliniranega informacijskega in uradniškega aparata. Za tako politiko je imela oziroma sr je ustvarila posebno ugodne pogoje:
1.	Zelo lahko sporazumevanje in enoten jezik med ministrstvi oziroma upravnim aparatom in gospodarskimi organizacijami. kar se je ukoreninilo in udomačilo v teku kratke dobe državnega kapitalizma. Med upravnim aparatom ter industrijo in ostalimi gospodarskimi panogami ni bilo trenja, temveč sodelovanje z direktivno vlogo ministrstev v času, ko pri nas v Evropi in Ameriki še ni bilo nobenega sledu o kakem gospodarskem planiranju, pa tudi ne enotnega jezika med birokracijo in industrijo. Te poteze sodelovanja in direk-tivnega državenga planiranja so se po prvi in zlasti po drugi svetovni vojni še bistveno okrepile in razširile. Država je imela strogo kontrolo nad gibanjem kapitala iz tujine in v tujino in zato je laže obvladovala plačilne probleme. Danes ima na voljo številen in visoko kvalificiran aparat eko-
nomistov, planerjev in statistikov ter je z njim po mnenju poznavalcev — med njimi vseh avtorjev, ki jih v tem spisu citiram — na boljšem kakor države zahodne Evrope.
Upravni aparat je bil od vsega začetka zelo sposoben, šolan, človeško plačan (nekaj, kar je bilo v vsej Aziji že od stare turške meje naprej vedno tuje in zdi se še danes tuje), vesten, predan in učinkovit; mogli bi reči, da so ga do podrobnosti kopirali deloma po cesarskem nemškem, da ne rečem pruskem, in deloma po angleškem vzoru. Zaradi vsega tega ni bilo niti sledu tistega gnilega birokratskega parazitizma, ko ne dobiš nobenega akta brez osebne intervencije in bakšiša in se na reševanje po pošti ne sme niti pomisliti; z drugimi besedami, ni bilo navad, ki so se usodno razpasle v upravnem in ekonomskem aparatu in strukturi prenekaterih držav v razvoju, dostikrat še kot nasledstvo ali obrestne obresti starih časov, o čemer govorijo nekateri teoretiki razvoja kot o posebnem problemu. tako Gunnar Myrdal v knjigi »Asian Drama«, ki bi jo lahko imenovali tudi azijsko tragedijo.
Vsakega tujca so znali izkoristiti
2.	Razmeroma velik obseg in homogenost nacionalnega ozemlja z dovolj širokim notranjim trgom; olajšanim s hitro graditvijo železnic in brodovja, tako da je bila kaj kmalu mogoča produkcija na veliko; enoten. centraliziran upravni aparat z visokim čutom patriotizma, discipline in učinkovit; nikakršnih plemenskih, verskih in drugih
medsebojnih trenj med prebivalstvom, celo nikakršne neenakosti v razvoju med posameznimi rajoni (z izjemo severnega otoka Hokaido, ki pa od začetka do danes uživa poseben režim); z eno besedo, visoka stopnja nacionalne enotnosti in zares kvalificirano in avtoritativno vodstvo.
3.	Pozni začetek industrializacije; šele konec prejšnjega stoletja je tako kot v Evropi nemški industriji dal v Aziji japonski industriji prednost razmestitve industrijskih panog in procesov po novejšem stanju tehnologije. Nasprotno je pa zgodovinsko bolj zgodnja angleška industrializacija lokacijsko razporejena po starejši tehnologiji in je ostala njen ujetnik.
4.	Poleg velike skrbi države od vsega začetka za splošno izobrazbo je omeniti tudi zelo visoke investicije v izobraževanje tehničnih in ekonomskih višjih kadrov v inozemstvu na račun same Japonske in vabljenje tujih strokovnjakov na Japonsko, prav tako na njen račun in ne na račun nekake mednarodne tehnične pomoči, o kateri ni bilo takrat še nobenega sledu. »Od 1876 do 1895 je bilo skupno blizu 4000 tujcev v japonski državni službi, s povprečno desetkratnimi japonskimi plačami, tako da je iz budžeta ministrstva industrije šlo 40 do 50% izdatkov za tuje strokovnjake... Med 1868 in 1895 je država poslala 600 študentov v tujino. 4000 državnih uradnikov pa je študijsko potovalo po inozemstvu ... Skupni stroški za tuje storkovnjake in za študij zunaj so v letih 1868—1872 znašali blizu 6% budžeta centralne vlade.« (Angus Maddison v »Ekonomska rast v Japonski in ZSSR«, v
angleščini.) Isti avtor sklepa z mislimi: »Japonci so plačali vso to tehnično pomoč sami in zaradi tega so jo verjetno uporabljali bolj učinkovito, kakor se uporablja njen moderni odliček, ki navadno prihaja v dežele v razvoju kot darilo.« Kdorkoli je imel priliko, opazovati to pomoč na raznih celinah, ve, da je avtorjeva rezerva bridka resnica, in kdor ima nekaj izkušenj z japonsko administracijo, si lahko predstavlja, da so že takrat vsakega od omenjenih 4000 tujcev pred sprejemom temeljito prerešetali in ga po njem dodobra uporabili. Isti pisec končuje: »Ta tradicija se v visoko organizirani obliki nadaljuje vse do danes tako s strani države kakor tudi gospodarstva.« O tem še več kasneje.
5.	Razmeroma nizek naravni prirastek prebivalstva: od 1. 1868 dalje okrog 1,2% letno nasproti današnjemu prirastku v drugih deželah v razvoju, ki znaša od 2,5% do> 3,3% in več. Zaradi tega imajo te dežele manj možnosti za varčevanje in investicije za ekonomsko rast. Nizkemu prirastku je v dobi starta industrializacije botrovala še
visoka umrljivost, pa tudi star surov nadzor rojstev, ki je ustrezal njihovim rodbinskim in dedovalnim razmeram, a je imel kasneje vpliv vedno višjo pismenost in kulturno stopnjo prebivalstva. Nizek naravni prirastek ni povzročal visokega pritiska na zemljo, drobitev zemlje, agrarno prenaseljenost in zakupništvo v tolikšni meri kakor v južni Aziji, dopuščal je zmerem odliv v industrijo brez ustvarjanja brezposelne superurbanizacije kot danes v južni Ameriki in Afriki, dalje ni povzročal pritiska na demografske investicije, temveč je omogočal več varčevanja in ekonomskih investicij, n. pr. na kmetiji za orodja, stroje in umetna gnojila namesto za prehrano in oblačenje in šolanje roja otrok, od katerih v ravnih rajonih vsak drugi ali tretji umre. To je bil objektivni razvoj. Subjektivno so pa iz imperialističnih in militarističnih razlogov vsa službena mesta propagirala povečanje števila rojstev, da bi bilo dovolj cenene delovne sile in vojaštva.
6.	Relativno nizke mezde, ki pa ustrezajo relativno nižjim potrebam, tudi v premožnejših japonskih družinah, recimo srednjih slojev, so dnevna soba, jedilnica in spalnica en sam prostor za vso družino, brez stolov, miz in omar. Poleg tega so pa zahtevki podeželske ali vaške delovne sile, polzaposlene družinske delovne sile itd., o katerih bomo posebej spregovorili, še nižji. K temu je treba dodati, da je večina delovne sile prihajala iz vasi, vzgojena v duhu pokorščine ali »fevdalnega sodelovanja« in vajena trdega dela, neorganizirana.
K prvi točki bi bilo treba še pristaviti, da je
bilo sporazumevanje in sodelovanje med gospodarskimi krogi in ministrstvi še precej olajšano tudi s personalnimi stiki, da ne rečem unijami.
Smisel za korigiranje zakonov
Številni višji nameščenci »zaibatsov« (po našem žargonu »rodbin«) so bivši državni ali cesarski uradniki. Podjetja so se združevala in se še danes združujejo v »japonski gospodarski zvezi,« ki bi nekako ustrezala temu, kar je naša gospodarska zbornica, je pa dejansko neke vrste vlada nad podjetji. Zveza suvereno zastopa podjetja pred državo. Če je res, da je državna intervencija močna, je tudi res, da je rezultat predhodnega sporazumevanja in dogovora z gospodarsko zvezo. V tem pogledu je danes stroga disciplina, kot je bila verjetno tudi nekoč. Danes se ne dogaja, da bi pri večjih zadevah ali večjih licitacijah v tujini med seboj konkurirali dve japonski podjetji, ker se v naprej v gospodarski zvezi sporazumevajo med seboj za eno samo.
V takih pogojih in s takim aparatom je težila država k naslednjim ciljem oziroma je ubirala naslednje poti v svoji ekonomski politiki:
a)	Kot smo že v prejšnjem poglavju omenili, izredno visoka obremenitev agrarnega sektorja v prvih desetletjih, v zadnji instanci kmetov in zakupnikov. S tem je bila dosežena visoka prvotna akumulacija kapitala. Obenem je vas dajala množično delavno silo s svojim proletariatom in propadlimi kmeti. »Kljub drobnolastniški strukturi in visoki obremenitvi s prebivalstvom in brez velikih kapitalskih investicij (predvsem z intenzivnim gnojenjem in obdelovanjem) je dal agrarni sektor vse, kar zahteva od njega moderna strategija ekonomskega razvoja«, pravi poročilo mešane komisije FAO o razvoju kmetijstva v moderni Japonski.
b)	Ekonomska politika obilnega in cenenega kapitala za veliko industrijo. Državne subvencije za izravnavanje konic domačega povpraševanja, da ne bi prihajalo do uvoza. Dalje je država od vsega početka bila in ostala pomemben kupec znatnega dela industrijskih izdelkov.
c)	Ekonomska politika visoke zaščite domače industrije ter izogibanje tujemu kapitalu in — v zadnjem času — tuji delovni sili, ki bi sicer lahko našla zaposlitve tako kakor v zahodni Evropi. Vsega tega se bo pa Japonska v prihodnje težko držala.
prvič zaradi načela dvostranosti zunanje trgovine in drugič, zaradi povišanega življenjskega standarda Japoncev, ki so se navadili na tuje izdelke.
Nadzor izvajanja in korigiranja ukrepov. Treba je poudariti, da japonska ekonomska politika in administracija vse od restavracije cesarstva do danes ni okostenela birokratska. Stalno je imela pred očmi končni cilj uredbe ali zakona ter se je neprestano korigirala, če je šla prva verzija zakona mimo cilja. Naj navedem nekaj primerov iz agrarne politike, katero bom sicer obravnaval šele v naslednjem poglavju posebej. Zakon o ustanovitvi kmetijskih zadrug so od 1. 1900 dalje ponovno popravljali v tem smislu, da bi zadružne beneficije res prihajale do vsakega kmeta tudi v bolj oddaljenih naseljih. Ukrepe za stabilizacijo cen po prvi svetovni vojni so po potrebi večkrat korigirali v tem smislu, da je bila kmetu res zagotovljena minimalna cena za riž, da pa te cene ni dobival tisti zemljiški lastnik, kateremu je obdeloval njive zakupnik in mu plačeval zakupnino s pridelkom. Japonski potrošnik je pa še vedno kupoval riž po zmerni maksimalni ceni. Japonska agrarna reforma po 1. 1945 je bila izvedena klasično dosledno, medtem ko se je indijska sprevrgla v karikaturo, toda pri nas ni še nihče obtožil Indije tako kakor Japonsko, da ima okostenelo administracijo. Poročilo mešane komisije FAO o japonskem kmetijstvu ugotavlja, da je administrativno-politično poseganje japonskega tipa »preveč neznano v drugih azijskih deželah in celo v drugih nerazvitih deželah sveta.«
Takšno sprotno korigiranje ukrepov je bilo mogoče spričo odličnega informativnega in administrativnega aparata. Videti je, tako pravi poročilo FAO, da je ni dežele na svetu, kjer bi vlada imela tolikšno mrežo tehničnih in ekonomskih informacij, kakor jo nudi statistična služba na Japonskem s svojimi anketami o kmetijskih gospodarstvih že od 1. 1921 dalje, isto velja pa tudi za ostale gospodarske panoge. V novejšem času narašča v administrativnem aparatu po ameriškem vzgledu število kvalificiranih ekonomistov, planerjev in statistikov. Sistem ekonomskega raziskovanja, obveščanja, statističnih kazalcev je na na višji ravni kakor v evropskih deželah Število elektronsko urejenih povzetkov tujih znanstvenih poročil, ki jih je izdelal japonski informacijski center za znanost in tehnologijo, gre danes v milijone.
Seveda, vrsta stvari kljub vsemu ne funkcionira. Leta 1970 sta izšla zakon o nacionalnem planiranju izkoriščanja zemljišč in zakon o planiranju mest, ki določata tri
Srečanje
Kdor ljubi, piše na zidove
Aragon piše pet knjig hkrati: pesmi, novele, knjige o Chagallu, Picasso j u*
Masajcem. Če ima tudi kdo drugi živino take sorte, velja zanj Proudhonova definicija: lastnina je tatvina, torej jo je potrebno povrniti v last masajskega rodu. Zlepa ali zgrda.
Toda čast in slava moranov. neustrašnih vojščakov z dolgimi lasmi, s sulicami in ščiti iz bivolje kože. naglo pomineva. Torej tudi pohodi k drugim plemenom po živino, ki da jim ne pripada, ker je pač bog Enkai rekel, kar je rekel o živini in Masajcih.
Razmere so zdaj takšne, da morajo vojščaki uvideti bridko resničnost lastnega pregovora: Tilnik se ne more povzpeti nad glavo; bolje je biti živ in prost, ne pa v zaporu, zakaj »Poleno na skladnici se reži tistemu v ognju.« Sicer pa: »Življenje se ne da priganjati.« In kar se sosedov tiče: »Prijateljstvo ima rado medsebojno oddaljenost.«
Ravno zato tudi ne morem trditi, da sem se s kakšnim Masajcem seznanil. Prva ovira je jezik, kajpak. In ta je tolikšna, da zakrije še druge pregrade, kot so denimo nezaupanje do tujca. Ta že od pomnenja hodi v masajsko deželo, želi vzeti zemljo, zanesti čudne, novodobne šege in navade, spreobrniti starosvetna pravila, prigovarja temu ljudstvu, naj redi manj živine in je več proda kot jo proda. Same take reči, ki zoprjujejo vsemu, na čemer počiva masajsko življenje od rojstva do groba.
Koč. kolikor žena
Na vzpetinici nad cesto je ograda iz trnja. Nima vrat: zvečer, ko bodo vanjo segnali živino, bodo vhod zaprli z vejami. Vsaka družina — tako so pač izračunali — premore povprečno 70 glav goveje živine, 85 ovac in koz ter 18 oslov.
Živina je Masajcu vse. Mera bogastva, mera kazni ali bolje rečeno odškodnine. Hrana. edina hrana. V nuji je tudi blago, ki ga s težkim srcem prodaš.
Masajec po starosvetnih zapovedih ne sme šteti svoje črede, a — bogme. zatrjujejo poznavalci — takoj bo z ostrim očesom dognal, ali mu kakšna krava manjka.
Najbrž že desetletja Masajce prepričujejo, naj skrčijo število živine, pa jim bo bolje uspevala. Ne. pa ne.
Med klasične opise dveh svetov sodi pogovor med vladnim uradnikom in masajskim pogla starosto Nibileijem Olkopenom:
Uradnik: »Če se bo vaša čreda še povečala. trave za pašo pa ne bo. kaj boste štorih?«
Olkopen: »Kljub temu bom obdržal živino. Ne maram, da bi poginila, da bi jo pokončali. Rad bi pazil nanjo. Naše življenje je. Kot je vlada udarjena na šilinge, tako smo mi na živino.«
Uradnik: »Ali bi imeli rajši 300 glav ali 500 glav živine, ki poginja?«
Olkopen: »Rajši bi imel tisoč gladujočih, dokler nam bog ne da trave, kajti če imaš veliko živine, pa nekaj glav pomre, ti jih še zmerom nekaj ostane, če pa imaš malo živine in ta pomre, ostaneš praznih rok.«
Tako in nič drugače.
Kilometer ali dva navkreber po vzpetinasti cesti stoji na vzpetini vrsta barak z nastre-ški, oprtimi se na kole. »Excellent Bar in Restaurant« piše nad enim od vhodov. Zraven je še nekaj branjarij.
Ker je okoli savana, čeprav brez konjev, ker na podpornih kolih negibno pol stoje pol slone postarani Masajci. čeprav brez kavbojskih klobukov, je ves prizor nekako podobnem redkim socialno priostrenim kavbojkam: prah. vročina, negibnost, revščina, zapuščenost, brezizhodnost.
Borna senca tržnega gospodarstva sredi morja pašniškega pastirstva, ki je v hrani samozadostno, saj ljudje žive od mleka, goveje krvi in poredkoma od mesa.
Toda Masajci in Masajke, ki ne orjejo, ne sejejo, ne plevejo in ne žanjejo, ne kujejo železa, ne tešejo lesa, ne žagajo, ne tkejo, ne pletejo in ne lončarijo, morajo vseeno to in ono kupiti.
Bolje je biti pijan od piva kot od bogastva
Malo naprej se po pobočju razležejo vzkliki, mladostni, veseli, po svoje igrano bojeviti. Pol ducata dečkov s perjanicami na glavah se pripodi do roba ceste. Perjanice so znamenje, da je obred obrezovanja za njimi, da so se uvrstili med vojščake, mo-rane. V tej funkciji, ki je zgubila dobršen del funkcionalnosti, bodo ostali kakih sedem let. Že kmalu — po nekaterih dognanjih že pri dvajsetih letih - bodo zapustili bojevniški stan in postali mlajši staroste.
Bliža se zadnja postaja poti v kenijski del Masajske dežele: jezero Magadi. V kotlini se belo, srebrnkasto lesketa slano jezero. Prečkamo železniško progo, ki so jo od Nairobija do sem speljali že pred natanko 65 leti. Peljemo čez nasipe čez jezero. Vodna gladina je tod vsa v prelivih od višnjevkasto rdečega do rožnatega, kar je prepreženo z belimi lisami: na pragu solin smo in pridobivanja kavstične sode.
Zdi se kakor da je jezero v eni kotlini, mestece v drugi. Na pogled je naselbina videti kakor poldrug hektar veliko prašno dvorišče. Okoli njega vrsta enonadstropnih blokov. Na drugem koncu pod redkimi drevesi klub »Simba« (Lev), (»Vstop dovoljen samo članom«), na tretjem zidana točilnica z betonskim podom, s starim ju-ke-boxom. očitno že zdavnaj onemelim. Z vrstami klopi in miz ob stenah, na katerih sede — praviloma posebej Masajci (ti so v manjšini), posebej drugi, temnopolti Afričani — v teh opoldanskih urah tudi že zdavnaj onemeli pod pezo za praznik popitega piva. bodisi v »evropskega«, bodisi domačega, čibuku imenovanega.
Edini stik z nami prišleki skuša navezati postarna Masajka, ki moli roko v pozdrav in morebiti tudi v moledovanje, nasmiha se nam. nekaj govori v nam neznanem jeziku Maa. Mogoče razlaga staro masajsko modrost: »Bolje je biti pijan od piva kot od bogastva.«
.. .Nekaj dni zatem so časniki prinesli novico. da so se po mestecu Magadi tri ure sprehajali trije levi. Naposled so od dobrih sto kilometrov daleč prihiteli lovski čuvaji, enega leva ustrelili, druga dva pregnali.
Jože Šircelj
Sedma pariška četrt. Ulica Varenne, za katero se zdi, kot da bi hotela vsa znamenita pariška poslopja zase, se začenja z Rodinovim muzejem, dalje stoji hiša francoskega pisatelja in bivšega ministra za kulturo Maurica Drouona, sledi Hotel Ma-tignon, rezidenca prvega ministra Ray-monda Barra in na nasprotni strani ulice, kot opozicija, stanovanje književnika in vplivnega komunista, Louisa Aragona. V drugem nadstropju stare, a mogočne hiše, sprejema italijansko zgovorna in energična gospodinja Maria, doma iz okolice Trsta, ki je pri Aragonu že osemnajst let. Na ograjo ob stopnicah je pritrjen stol na elektriko, ki se ob pritisku na gumb spušča ali dviga. Zaradi te »sedežnice« in pesnikovih enainosemdesetih let je presenečenje še toliko večje, ko le-ta vstopi v sprejemnico z mladostnim korakom, sicer nekoliko upognjen, a hkrati neverjetno živahen.
Še nedavno izredno dolge in bujne lase, po katerih si ga zlahka prepoznal na vseh fotografijah, nosi sedaj čisto kratko pristrižene. Presenetljivo modema in elegantna črtasta obleka se lepo ujema z majhnimi brčicami in prav tako črtastim vinskorde-čim puloverjem.
»Že večkrat sem lahko slišala in tudi sami ste mi povedali, da ne dajete nobenih intervjujev več...?«
»Res je, a sedaj, ko sem vas povabil na obisk, se bova že kako zmenila. Ne sovražim ljudi, kot nekateri mislijo, a toliko jih je, ki bi se radi srečali z menoj, da bi se zameril, če bi sprejel ene, druge pa ne, še zlasti, ker zadnja leta sploh ne utegnem. Danes sem recimo delal vso noč. Sedaj piše pet knjig hkrati: knjigo pesmi, knjigo novel in dela o slikarjih, o Chagallu, Picas-soju in Maxu Ernstu. Nekaj časa pišem eno in nekaj časa drugo. Sam ne vem, kaj bo iz tega nastalo.«
Takoj na začetku mi pove, da je skoraj popolnoma gluh in da mi bo kar sam pripovedoval o dogodkih in razmišljanjih, ki se jih bo trenutno spomnil. Nato se nekako odmaknjeno prepusti spominom: »Vzhodne dežele so me vedno privlačile na svojevrsten način. Iz Jugoslavije sem imel celo nekaj dobrih prijateljev. Eden izmed njih je bil surrealist, za katerega pa danes nihče več ne ve. imena se sedaj ne spominjam, a mislim, da se je pisal Buli. Kmalu se je skregal z Bretonom in je zapustil surreali-
ste. Cez nekaj let sem ga slučajno srečal kot trgovca s starinami in šele precej kasneje sem navezal stike z njegovo hčerko, ki je postala igralka. Prosil sem jo, da je pustila vse svoje pogodbe ter igrala v De Ritsosovi drami v Ismene«, o kateri vam bom še kasneje govoril.
Jugoslavije se zlasti spominjam iz leta 1947, ko sem bil tako lepo sprejet v tej čudoviti deželi. V politiki so mi bile takrat mnoge stvari nejasne in sem jih razumel šele leta 1948.«
Nato obuja spomine na De Ritsosovo delo »Ismene«, za katero je poskrbel, da so ga igrali v Moskvi: »Zahteval sem prostor, ki bi imel vsaj tisoč sedežev in ga tudi dobil. Zasedeno je bilo vse do zadnjega in vsaj toliko ljudi je ostalo brez kart. Takrat se je tudi govorilo, da sem imel dolg razgovor z Brežnjevom, a to sploh ni res. Brežnjev je imel govor iz svoje palače in ko me je od daleč zagledal, mi je pomahal z roko. Nič drugega se ni zgodilo. Nekateri so mi zelo zamerili ta obisk, ker sem po dogodkih v Pragi izjavil, da nikoli več ne bom stopil na ruska tla. Potem sem si kljub temu zaželel še enkrat potovati v Moskvo, a to potovanje nikakor ni spremenilo mojih prvotnih stališč glede dogodkov na Češkoslovaškem.«
Picasso, Matisse, Braque...
Tedaj nenadoma pozvoni in Louis Aragon kljub prošnji guvernante, naj bi jaz sprejemala v njeni odsotnosti, prav lahkotno skoči pokonci. Še vedno je gentlemen: »Ne, ne, kar pustite, bom že jaz« in sam hiti odpirat vrata mojemu slovaškemu prijatelju in književniku, ki se je nekoliko zamudil s fotoaparatom. Zaman razlagam, da Luboš skoraj ne razume francosko in da mu bom kasneje prevajala; pisatelj se ne da motiti in mu kar najprijazneje obnavlja prvi del najinega razgovora.
Ko vsi trije zopet sedimo, izrabim trenutek tišine in vprašam čim glasneje: »Francoski komunistični partiji ste se priključili že leta 1927, zlasti zato, ker je bila edina, ki je nasprotovala vojni z arabskimi uporniki. Od takrat ste v njej zavzemali vedno vidnejšo vlogo in zanima me, kako kot angažiran komunist gledate na rezultat zadnjih vlitev v Franciji?«
Ernstu
»Izid volitev me niti malo ni presenetil. Celo pozitivne rezultate vidim. Naši časopisi, s tem mislim časnike KP, niso bili nikoli tako brani kot po teh volitvah. Komunisti so pričakovali, da se bo število bralcev glasila »L’humanite« podvojilo, a se ni samo podvojilo, temveč skoraj potrojilo.«
Še nekaj časa kramljamo in nato se z Lu-bošem dvigneva, da bi odšla, a takoj naju povabi, naj si ogledava nekaj »grozotnega«. Silno mu je žal, da nama lahko posveti tako malo časa. Med pogovorom pridemo v pisateljevo sobo. Meniško pusta je, z ogromno robustno delovno mizo, le dva stola in zvita preproga... Stanovanje je last vlade in na stropu odpada omet: »Sem noter dežuje. Poglejte sledove na stropu in na preprogi. Šele sedaj so se odločili za popravilo. Omet sem dobil celo na glavo«, se hudomušno nasmehne. Potem stopimo na hodnik in vpraša, če sva že bila v prostoru, ki je nekoliko dvignjen, za dve stopnici. Tu se prične pravo slikarsko predavanje.
Na desni steni iste sobe je lepa zbirka Massonovih slik. Picasso, Matisse, Bracjue, vse se prepleta v čudovito in skoraj intimno zgodbo modernega slikarstva. Ob vsaki sliki privre na dan toliko spominov ... Nekatere skice se zdijo na prvi pogled popolnoma enake, a Aragon nama takoj razloži, da je tu morda majhna razlika v napisu, tam je zopet neki prostor prikazan prostorsko globlji kot na prejšnji skici in podobno. Vmes so spretno pritrjene fotografije. Vsaka je po svoje povezana s pričujočimi slikami. Z Lubošem se ponovno hočeva posloviti, ker domnevava, da je pisatelj morda že nekoliko utrujen, a se prijazno upre: »Ce smo si že toliko pogledali, morata sedaj še v najintimnejši del stanovanja, in s prstom skrivnostno pokaže proti spalnici. Preveč vabljivo povabilo, da ga ne bi sprejela. Že na vratih je obsežna zbirka fotografij in poleg je cel kotiček posvečen Mankinu: »Mankine je bil pomembnejši surrealiste, kot si mislimo, danes je vse premalo upoštevan.« Precejšen del fotografij predstavlja Aragono-vega prijatelja, ruskega violončelista Ro-stropoviča. Ob njih je prilepljena Arago-nova »Pesem za Slavo« (prijatelji imenujejo Rostropoviča kar Slava), ki jo je ob »Aferi Ljubimov« objavila »L’humanite«: »Verjetno sta že slišala, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi glede ,Pikove dame', ki sedaj iz solidarnosti do Jurija Ljubimova v pariški operi sploh ne bo urpizorjena. Zdi
se mi nezaslišano, da so Rostropoviču vzeli državljanstvo; njemu, ki tako ljubi svojo domovino. Kasneje vama bom pokazal tudi sobo za goste, v kateri je Rostropovič nekaj časa spal, ko je bil pri nas «
»Ponoči okna spremenijo obraze...
Nato vstopimo v spalnico in prične se popotovanje v pisateljevo preteklost, skozi pravo galerijo spominov. Človek ne ve, kje naj bi začel gledati, ker na stenah sploh ni več praznega kotička. Nehote se spomnim, kako sem nekje brala, da je imel Aragon leta 1928, ko je še stanoval v 14. pariški četrti, v svoji skromni sobi tapete z napisom: »Kdor ljubi, piše na zidove.«
Za vsako državo, ki si jo je ogledal, je izbral del stene, ustavimo se samo ob nekaterih: »Na steni hodnika sta med mnogimi spomini lahko opazila ime Jiri Kollar in knjigo o Alfonsu Muchi. Tu, poleg razglednic iz Prage je fotografija njegovega sina. Češkoslovaški bom posvetil več prostora, a moram nekatere stvari še prej preurediti. Vse te slike in spominke večkrat preurejam in zamenjujem, da me ne začenjajo dolgočasiti.« Ob fotografijah večnih Benetk se sanjavo nasmehne: »To pa dobro poznate, kaj? Rad imam Italjo, ne vem, zakaj imajo nekateri toliko proti njej. Veste, dve moji prababici sta bili Italijanki. No, pridite še malo sem ... Del te stene je posvečen Ameriki in kot vidite, sem v sredo razglednic in fotografij pritrdil črnko; naj tudi ona vidno predstavlja Ameriko.«
Nenadoma se zopet hudomušno nasmehne: »Takšna je spalnica podnevi. Ponoči pa okna spremenijo svoje obraze.« Pri tem zapre poklnice in na njihovi notranji strani se prikažejo nove fotografije, za naju novi in zanimivi odlomki preteklosti.
Na nasprotni strani je velik del stene, ki ga oživljajo čestitke in slike ob književnikovi osemdesetletnici: »Tako sem se hotel zahvaliti ljudem, ki so se me spomnili«, razlaga prijazno.
Vsa soba nekako odmeva Aragonovo pesem »Slišim, slišim...«:
»Toliko sem jih videl, ki so odšli, slišim njihove korake, slišim njihove glasove ...«
■ Vendar na stene niso pritrjene samo slike, temveč tudi najrazličnejši predmeti, od plošč dalje. Na desni je pribita celo slonokoščena zapestnica in Aragon z baladno počasnostjo pripoveduje njeno zgodbo: »Šest let sem preživel z žensko, ki je nadvse ljubila slonokoščene zapestnice. Petindvajset jih je nosila na eni sami roki, skoraj kot nekakšen rokav, Bila je iz zelo bogate družine in ker jaz takrat nisem imel mnogo denarja, sem ji kupi! to najpreprostejšo slonokoščenih zapestnic, kar jih je kdaj imela. Ko je umrla, so njeni starši na dražbi prodali vse njene stvari, čeprav jim denar nikakor ni bil potreben. Nekaj dni po dražbi me je obiskal star možakar rekoč: »Gospod Aragon, tole zapestnico sem kupil na dražbi in ker vem, da ste ljubili žensko, ki jo je nosila, sem mislil, da vam bo v veselje, če vam jo prinesem. »Takoj sem mu povedal, da sem še toliko bolj ganjen, ker sem ji to zapestnico ravno jaz kupil. Isti možakar je tri dni zatem umrl.
pasove: urbanizirani pas, pas popravljanja ali prilagoditve (adjustment area) ter ruralni pas. Z diskriminatornim obdavčenjem v vsakem pasu po svoje bi preprečili zazidavanje kmetijske zemlje in izsilili deagrarizacijo urbane zemlje. Vendar kljub vsem naporom kmetijskega ministrstva tovarne še vedno prodirajo v vasi in zdaj razmišljajo o novih ukrepih, s katerimi naj bi to preprečili.
Uspeh po izgubi kolonij
V svojem predvojnem spisu pravim, »da je nova Japonska že zgodaj začela z imperialistično politiko. Geografi (a prav tako ekonomisti in politiki) nam to razlagajo s silno gosto naseljenostjo, s pomanjkanjem naravnih zakladov in nezadostnim poljedelstvom. Z njihovimi očmi bomo imeli imperializem Japonske za povsem naraven izhod iz prenaseljenosti. »Toda Japonci«, pravim dalje, »so se mimo izseljevali leta in leta v Ameriko in Avstralijo, dokler ni utrditev militaristične in imperialistične države na japonskih otokih (in ne le cenenost njihove delovne sile) vzbudilo strah in sta obe državi prepovedali doseljevanje Japoncev. »Medtem se je prebivalstvo samih japonskih otokov od 1868 do sredine razdobja med obema vojnama skoraj podvojilo. ne pa tudi živilska produkcija; treba je bilo uvažati vedno več živil, a za rastočo industrijo je bilo treba vedno več surovin, kar je spet zahtevalo močan izvoz cenenega, konkurentnega blaga ob nizkih produkcijskih stroških. Zadišalo je ozemlje. odkoder bi poceni dobivali surovine in živila in kamor bi tudi brez težav lahko izvažali z dobičkom. To bi bile kolonije in odvisne dežele.
Obe industrijski deželi druge generacije, Nemčija in Japonska, sta začeli brez kolonij in postali kolonijalni sili že na dokaj razviti stopnji industrializacije. Nemčija je to postala prej in je tudi prej prenehala biti kolonialne sila (1918), Japonska kasneje (1896) in je tudi kasneje izgubila kolonije (1945), Obema je kolonializem omogočil večjo akumulacijo profitov in hitrejšo rast. V obeh je kolonializem rodil in omogočil silno rast militarizma in narekoval imperialistično opredelitev in uvrstitev v svoj blok. Obe sta imeli kolonije za neobhoden vir surovin in svoje eksistence, za neovirano tržišče. Toda obe sta po izgubi kolonij doživeli ekonomski dvig in sta danes glavni ekonomski sili v zahodni Evropi in v Aziji.
stvom od 1905. prisvojena 1910) in južni Sahalin. nekatera otočja, od prve svetovne vojne dalje je imela Japonska pod nadzorstvom v krajših ali daljših menjajočih se presledkih nekatere obalne dele Kitajske s Santungom in v drugi polovici tridesetih let velik del Kitajske in že nekaj prej Mandžurijo kot samostojno državo pod marionetno vlado ter notranjo Mongolijo. Od Kitajske je dobivala bombaž, železno rudo. premog, zlasti antracit, nafto iz škri-Ijevcev, v Mandžuriji je imela velikanske presežke riža. soje, bombaža, gozdove ter neizmerne vodne sile.
Toda ko se enkrat začne z imperialističnim osvajanjem, se razvija cela veriga zapletov, nasprotij, odpora, konkurence, provokacij, kakor kaže vsa zgodovina. Tudi tu ni moglo biti nič drugače. Nastajalo je in večalo se je nasprotje med tremi glavnimi interesenti, Anglijo — takrat še imperialno silo, Ameriko in Japonsko. Osvobodilna vojna Kitajske po eni strani in svetovna gospodarska kriza od 1929 dalje sta stvari zapletle. Stvari so bile še ostrejše zaradi visoke koncentracije japonskega gospodarstva in njegove povezave z militarističnimi krogi.
»Po (prvi) svetovni vojni imamo na Japonskem vso industrijo in trgovino koncentrirano v rokah petih-šestih orjaških koncernov, ki so verna slika nemških koncernov AEG, Thyssen, Krupp. Najznamenitejša sta Mitsubiši in Mitsui... priključena mu je rudokopna družba Mitsubiši... .ladje-delniška družba istega imena... .kovinska družba... .elektrotenične tovarne, trgovske družbe, zavarovalnice, bančni instituti „ ,itd.; udeležen je pri sladkornem, pivovarniškem, paroplovnem koncernu, pri družbi za izkoriščanje slapov, pri tovarnah železa, tekstilnih tovarnah, družbah za umetna gnojila, stekla, družbah za gradbo luk itd. Mitsui ima sličen sestav in ima poleg tega še električne centrale, cestne železnice, trgovino s svilo, veleblagovnice. Koncern Susuki je poljedelskega značaja in ima veleobrate na Formozi za produkcijo sladkorja, rudnike, tovarne za jeklo. Koncerni so lastnina maloštevilnih neznansko bogatih baronskih rodbin (Zaibat-su), ki so tedaj pravi ekonomski in kulturni gospodar vse Japonske. Lastniki koncerna Mitsubiši so poglavarji veleposestniške stranke Seiykai, medtem ko člani drugih koncernov upravljajo veliko meščansko stranko Minseito.«
Psihološka priprava na osvajanje Azije
Japonske kolonije so bile Tajvan (takrat ^jlajski trg, ki je v letih 1925 —1929 jemal Formoza) od 1896, Koreja (pod nadzor- 27% vsega japonskega izvoza in 43% ja-
ponskega izvoza svile, se je z bojkotom japonskega blaga začel vedno bolj izmikati, izvoz svile v Ameriko je padal zaradi konkurence umetne svile, končno je svetovna gospodarska kriza udarila po vsem japonskem izvozu. Japonski koncerni so odgovorili s proslulim dumpingom, potem ko so potisnili na mezde z inflacijo, in posledica je bila, da so se začele države druga za drugo zapirati japonskemu izvozu. Doma na Japonskem je začela naraščati brezposlenost in proletarizacija srednjih slojev. Oboroževanje in vzdrževanje velike armade, vojne mornarice in letalstvo je iz leta v leto huje bremenilo državni proračun, davčni vijak je pritiskal, draginja je naraščala. Politični položaj se je zaostroval.
Nato je začela kampanja za osvojitev Mandžurije in Kitajske s spretno organizirano vojno histerijo, s pomočjo raznih oficirskih klik in fašističnih skupin pod parolami: Proč s finančno oligarhijo! Proč s parlamentarnimi strankami — agenti finančnega kapitala! Proč s kapitalističnimi kolonizatorji, ki zasužnjujejo Azijo! Vzpostavimo novo Azijo! Proč z jarmom belih! Nacionalizacijo interesov v Mandžuriji! Proč s komunisti! Razbijmo rdečo Rusijo! Za japonizem! Ubili so ministrskega predsednika in razstrosili letake, v katerih kratkomalo pozivajo prebivalstvo na pokol vseh kapitalistov, obenem naj se pa oblast izroči mikadu, ki naj ukroti kapitaliste, zatre komunizem in osvoji »Azijo Azijcem«, to je Japoncem.
Jasno je, da je to bila domača psihološka priprava na osvajanje Azije. Za zunanji svet so pa organizirali obmejne incidente in provokacije nad japonskimi državljani na Kitajskem ter začeli pod parolo čiščenja od komunizma trgati kos za kosom od Kitajske in zasedati Mandžurijo in končno od 1936 dalje samo Kitajsko. To, kar so zdaj hoteli, niso bile samo surovine. Bile so že naložbe kapitala s ceneno delovno silo, cenejšo od japonske. Že med prvo svetovno vojno so japonski koncerni vlagali na Kitajskem kapital v tekstilne tovarne, v premogovnike, a po 1932 letu kar na debelo: kaj kmalu je že tretjina kitajskih delavcev delala v tovarnah japonskih lastnikov, pri 14 japonskih visokih pečeh v Šantungu, pri četrtini vse kitajske produkcije premoga, v Mandžuriji pa so delali na japonskih železnicah, v japonskih tekstilnih tovarnah. Tako tu kakor tam so imeli Japonci svoje banke, samo mase japonskih delavcev le ni bilo, kajti bili so predragi. »Kakšni so (bili) profiti, vidimo iz primera južno-mandžurske železniške družbe, ki je v letu krize 1930 ,zaslužila' najbolj skro-
men profit, namreč samo 43% ali
21,700.000	jenov. Naravno je, da so taki viri profita najsvetejše japonske nacionalne dobrine in da si jih je treba zagotoviti, četudi stane življenja desettisočev japonskih delavcev in kmetov.« (»Dinamit« itd., str. 33.) Ostali neimenovani citati tega poglavja so iz istega spisa.)
Težko je bilo leta 1934 argumentirati, da je »prave in prve vzroke« imperializma in kolonializma treba videti v »posebnih geografskih okolnostih, v katerih in med katerimi živi kapitalistična Japonska, in v posebnostih japonskega kapitalizma, nikakor pa ne v goli številnosti prebivalstva.« (Str. 28.) Takrat je bila fašistično-militaristična demagogija ljudem lažje razumljiva in so tiste, ki niso hoteli razumeti, živinsko potlačili. Danes je brez teoretičnega dokazovanja možnosti povečanja notranje kupne moči, produktivnosti in racionalizacije in o možnosti mirnega sodelovanja jasno vsakomur na podlagi očitnih dejstev, ki trajajo že nekaj desetletij: čeprav je prebivalstvo ne samo dvakrat, temveč trikrat večje od 1868, brez kolonij, živi bolje kakor prej in je njegov standard vse do zadnje vasice človeka vreden.
Agrarna politika
imela japonska agrikultura pri pospešenem razvoju dežele in je omogočila, da so z lastnimi močmi in brez tuje pomoči in vmešavanja dosegli tak razvoj, bi se pri njej še posebej pomudili v tem poglavju.
Takoj ob začetku meidžijske reforme je država odkupila kmete in dala samurajem obveznice, ki jih pa je kmalu razblinila inflacija. Obenem je vlada uvedla visok zemljiški davek v denarju, katerega posledica je bila, da so kmetje v velikem številu morali zemljo prodajati in so postajali zakupniki. To se je sicer dogajalo podobno kot v drugih deželah jugovzhodne Azije, toda na Japonskem v teku tega procesa ni prišlo do tiste klasične in uničevalne azijske agrarne prenaseljenosti, prvič zato, ker je bilo naraščanje prebivalstva zelo zmerno
—	Japonci so imeli brutalen nadzor rojstev
—	in drugič, ker je razvijajoča se industrializacija dopuščala razmeroma precejšen odliv delovne sile iz vasi v mesto. Načelo učinkovitosti davka (na enoto zemljišča) je pa imelo ugodno posledico, da so tisti, ki so ostali na zemlji kot kmetje, bili sprejemljivi za tehnološke izboljšave, ker je povečanje donosa ostalo njihova last.
Prvotni program reformatorske skupine na vladi je bil uvesti angleške in ameriške
kapitalsko intenzivne metode — prav tako, kakor je to bila po drugi svetovni vojni tendenca domala v vseh deželah v razvoju in v osnovi tudi pri nas v Jugoslaviji, ne meneč se za to, da je v Angliji in Ameriki bilo in je še vedno pomanjkanje delovne sile na vasi in delo drago, medtem ko je bila drugod visoka agrarna prenaseljenost in delovna sila tako rekoč zastonj.
Toda na Japonskem so zelo kmalu, začenši s 1880 nehali s kopiranjem angloameriških metod velikih agrarnih obratov z veliko mehanizacijo, nehali so ustvarjati velike farme za demonstracijo ter so radikalno prešli na iskanje novih metod, primernih japonski drobni gospodarski strukturi, drobnim obratom, s katerimi je japonska agrarna politika morala računati vse do včeraj, ker ni mogla pričakovati radikalnega odliva delovne sile ven iz agrara. Zato se je morala bistveno orientirati na delovno intenzivno obdelovanje, pri čemer bi majhni zaslužki množice ljudi povečali kupno moč oziroma notranji trg podeželja.
Pri tej tehnološki in ekonomski preusmeritvi se je vlada v prvem obdobju močno posluževala »tehnične pomoči« — da se poslužujem današnje terminologije; sicer bi bolje ustrezal izraz strokovne pomoči — nemških znanstvenikov, predvsem Liebi-govih učencev, ki jih je prišlo kar precej na Japonsko. Vlada je pospeševala metode intenzivnega obdelovanja kar s celo mrežo eksperimentalnih raziskovalnih postaj in kmetijskih šol, predavanj in demonstracij; že v osemdesetih letih so ustvarjali nove vrste riža in sviloprejk in murv ter drobne in ročne in vprežne mehanizacije. Tako so dvignili donose za 100 do 200%, podaljšali vegetacijo na hladnejše vreme itd. Šli so na to, da so poglabljali in izpopolnjevali stare domače metode, ki so bile izolirane in tu in tam znane že v fevdalni dobi, a se niso mogle razširiti zaradi omejitve gibanja. Vse uspešne kmečke gospodarje so brez velikih pogajanj kar po diktatu spreminjali v potujoče in stalne kmetijske učitelje. Zelo razširjena osnovnošolska izobrazba, gosta mreža eksperimentalnih raziskovalnih postaj in silno razvejana pospeševalna dejavnost so bolj kakor kjerkoli drugod v Aziji širili izboljšane sorte in boljše obdelovanje (nova ročna orodja, uporabo slane vode pri pridelovanju riža, nožne mlatilnice itd.) in ducate metod, deloma znanih drugod, toda nikjer drugod uporabljanih tako intenzivno in tako realistično, da so prišle do vsakega gospodarstva že v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, ko o takem izboljševanju v takratnih kolonijah še ni bilo ne duha ne sluha.
Človek v svetu svoje intimnosti
Kot da sva zašla v kraljestvo »Tisoč in ene noči«, se zgodbe nizajo druga za drugo, dokler se ne vrnemo na hodnik, kjer sta med drugim dva lepaka za razstavo Man Raya, Aragnovega priljubljenega slikarja. Ustavim se pred sliko z Duchampovim podpisom in zopet se prične posrečena pripoved: »To sliko mi je dal Duchamp kot svoje prvo darilo, a ni njegovo delo, on se je nanjo samo podpisal. Bilo je leta 1928. Z mojo ženo Elzo sva se poznala šele osem dni, ko sem šel nekega dne zopet k njej. V začetku namreč nikoli ni hotela priti k moškemu na stanovanje, lahko pa sem prišel k njej. Tako je bilo tudi tistega dne. Nenadoma pa se je na hodniku zaslišalo požvižgavanje in trkanje na vrata. Elza mi je rekla, naj bom tiho in mi povedala, da je to Duchamp. Takrat še nisem vedel, da je prej hodila z njim. Ko je zvedel za naju, ni bil preveč hud. Kasneje je bil celo ljubezniv do mene in mi je dal precej daril.« Zopet se hudomušno nasmehne: »Sicer pa je tako posredno obdaroval Elzo.«
Bližamo se izhodnim vratom in na koncu hodnika opazim v polkrogu obešenih kar šest Aragnovih značilnih širokokrajnih klobukov. Tik ob vratih je reklamna fotografija restavracije »Julien« na Faubourgu St. Denis, v deseti pariški četrti: »Večkrat zahajam tja. Na sliki se slabo vidi, a povem vam, da je dekor zelo prijeten. Tudi cene, glede na izredno dobro postrežbo, niso pretirane.«
Pusti, da sama odpreva izhodna vrata in se rahlo skrivnostno nasmiha: »Veste, večinoma pustim ljudi, da sami najdejo vrata, a se skoraj vsi zmotijo.« Tedaj odpre vrata tik poleg izhodnih in zagledava ozke stopnice, ki vodijo nekam na podstrešje:« Tu zgoraj je soba za hčerki moje guvernante.«
Glede na njegovo prvotno nepripravljenost za razgovor, raje ponovno vprašam, ali lahko objavim to pripoved. Nepričakovano je ves v zadregi in skoraj sramežljiv: »Seveda lahko, če želite, ampak vedno mi je tako nerodno, kadar pišejo o meni.«
Prav ganjena sva, ko 'se poslavljamo in nama po triurnem razgovoru znova in znova zatrjuje, kako mu je žal, da nama ni mogel posvetiti več časa. Z nama odhaja brezmejnost vtisov, ki se prepletajo ter prekrivajo: Braque, Matisse, Fassianos, Miro, Leger in nad vsem svetla podoba svakinje Majakovskega, pesnikove toliko opevane žene Elze. Pravzaprav nisva srečala velikega Aragona, ki ga pozna širša javnost, temveč človeka v svetu njegove intimnosti.
Marjeta Novak
1\PY /\ sobotam priloga U	stran 28 815. avgust 1978
josef puškaš
pravljica
Novela Pravljica je iz nove knjige slovaškega pripovednika Jožefa Puškaša, ki je z naslovom Čudovita razočaranja izšla lani pri bratislavski založbi »Slovensky spiso-vatel'*. To je druga novelistična zbirka mladega pisca, rojenega leta 1951 v Mic-halovcih in zaposlenega kot urednika pri založbi »Smena*; prva (Igra na življenje in smrt, 1972) je prav tako zbudila veliko pozornosti. Puškaša namreč zanimajo predvsem notranji konflikti v junakih, psihična doživetja, nenavadni in usodni položaji, v katerih se znajdejo ti junaki. Rad upodablja fantastične motive, pravljičnost, sanjski svet, paradokse in absurde življenjske stvarnosti.
Rudolf G. je pisal radijske pravljice za lahko noč. To niso bila dela kakšne trajne vrednosti, niso bila niti kaj posebnega, izvirnega in spretno napisanega, vendar je bil avtor zanesljiv in dolgoleten sodelavec, zato smo jih večinoma predvajali. G. je imel osemintrideset let, bil je drugič oženjen, ukvarjal pa se je največ z inštalira-njem in popravilom plinskih štedilnikov in drugih aparatov.
Nekoč se je nepričakovano prikazal izven svojih običajnih obiskovalnih dni — mislim. da je bilo zgodaj zjutraj v ponedeljek
—	mi vrgel na mizo rokopis in povedal en sam stavek:
—	Prosim vas, objavite tole!
Potem je izginil. Za zmerom.
Nedolgo po tistem sem izvedel, kakšne neljube in presenetljive stvari je doživel v nekaj kratkih dneh. Zdravniški izvidi so dokončno pokazali, da njegova druga žena ne bo mogla imeti otrok; menda je pred njim skrivala prejšnji, deloma neuspeli splav — že to samo zase je dovolj neprijetno, toda malo pred tem je prišlo na dan, da je njegova petnajstletna hčerka iz prvega zakona v tretjem mesecu nosečnosti... Naj je bilo kakorkoli — paradoks je bil redek in sarkastičen.
Pravljica, ki mi jo je pustil na mizi, je bila očitno napisana pod vtisom vseh teh dogodkov. četudi se ni naravnost nanašala nanje. Zdela se mi je ne le neprimerna za predvajanje, temveč celo precej neuspešen izbruh sovraštva.
Dolgo sem skušal ugotoviti, kaj se je zgodilo z Rudolfom G. po tej osebni katastrofi. Šele mnogo mescev kasneje sem zvedel od slučajnih delavcev, ki so mi stari plinski štedilnik zamenjali za novega, da je G., ki je tudi poprej precej pil, zdaj že tretjič na zdravljenju alkoholikov. Novica me je neprijetno zadela, zakaj z G.-jevim rokopisom še nisem storil nič, njemu samemu pa tudi nisem poskušal kakorkoli pomagati, četudi sem iz pravljice jasno razbral njegovo nesrečno psihično stanje. Spet sem prebral pravljico, ki mi je naenkrat postala neznansko všeč. Premišljal sem, zakaj nisem znal že takoj oceniti njene vrednosti, in sem ugotovil, da me uredniško delo v pisarni poneumlja in da se mi samo v prostem času spet povrne smisel za drugačne, nove in nenavadne stvari.
Zato zdaj navajam nespremenjeno besedilo Rudolfa G.
★
Kraljevič je zamahnil po zadnji zmajevi glavi. Ta se je zavalila na stran, zobje v njenem gobcu so bili kakor skale, med temi skalami pa je brizgal curek sveže krvi.
Potem je vzel s trhlega parobka debelo knjigo, ki jo je odložil tam pred bojem, pogledal okoli sebe in videl, da je mračni gozd oživel. Žive zelene barve so se zableščale v sončnih žarkih, ki so prodirali med vejami, ptiči pa so se s ponorelim žvrgolenjem spreletavali v žareči listnati kupoli.
Stopal je s sklonjeno glavo, ko je zagledal na tleh odlomljeno vejo, je nalašč stopil nanjo. Veja je počila pod njegovo težo.
Kralj je zagledal kraljeviča skozi najvišjo lino v prednjem stolpu, naglo stekel dol v dvorano in zasopel vpil:
—	Prihaja! Vivat! Kje si, hčerkica? Zakliči mu v čast in slavo!
Otilija. kraljična kakor vse kraljične, se je prikazala v svoji najbolj bleščeči plesni obleki. Z dvema prstoma si je še zmerom popravljala neubogljivi koder las nad belim ušescem.
—	Vivat! Naj živi! je zavpil kralj.
—	Naj živi naš rešitelj! Naj živi osvoboditelj! je zavpila kraljična.
Kraljevič se je približal s knjigo pod pazduho, na zglajenih ploščah pa so ostajale za njim grudice gozdnega humusa.
—	Naš dragi... je ganjeno rekel kralj in si ga pritisnil na prsi.
—	Srečna sem, da se vam ni nič zgodilo, je rekla zardela Otilija.
Kraljevič se je priklonil, poljubil njeno voščenobelo roko — in v trenutku so ga opletli zlati pajčki na šolenčkih, izvezenih z zlatim in srebrnim brokatom. Še naprej je ostal sklonjen in jih je poskušal prešteti.
—	Junaško ste osvobodili našo deželo, je slovesno rekel kralj.
—	Obljubljena nagrada ne uide.
—	Do zdaj mi ni še nič ušlo, je rekel kraljevič marmorju, na katerem so stali. — Tudi plačilo mi ne bo.
Kralja je to malo presenetilo. Z žezlom se je narahlo dotaknil kraljevičevega ramena.
—	Utrujeni ste videti. Si ne bi odpočili? Kraljevič se je prožno zravnal, pogledal kralja, potem pa še Otilijo.
—	Ne. Dovolj mi je že tega.
—	Pripada vam pol kraljestva in roka moje hčere, je nadaljeval kralj svoj nagovor.
—	Kar obdržite si oboje, je zamrmral mladenič.
—	Kaj pa vam je? Ste ranjeni? je izdavila začudena Otilija.
—	Upal sem, da mi bo zmaj odtrgal roko ali glavo, pa mi ni skrivil niti lasu. Vse se je godilo kakor se mora goditi.
—	Otroka, pokleknita, da vaju blagoslovim, je topoumno silil kralj.
—	Nočem ne kraljestva ne kraljične, je rekel kraljevič. — Pustite me oditi.
—	Očka! je zavpila Otilija.
—	Šalite se! se je prestrašil kralj.
—	Rad bi bil kje na kakšnem drugem kraju, je zamišljeno rekel kraljevič. — Koliko čudovitih prigod poznam! je pobožal usnjeno vezavo debele knjige. — Koliko čudovitih pravljic mi je povedala pestunja! Vse do pikice se je izpolnilo, samo večni stavek na koncu še ne: »In potem sta srečno živela, dokler nista umrla!« Za nič na svetu ne ostanem! Šel bom, kamor me bodo peljale oči. Da- bi še enkrat slišal svoje življenje iz pestunjinih ust... Zbogom, kralj, zbogom, kraljična!
Obrnil se je in šel. Kralj in njegova hči sta stala z mračnim obrazom in zrla za rijim, on pa se ni niti enkrat obrnil, oddaljeval se je po visokem kamnitem hodniku, in se vedno bolj bližal vhodnim vratom, skozi katera so padali v palačo sončni žarki.
—	Očka! je zavpila Otilija. — Nikar ga ne pusti! Nikoli ne bom imela rada nikogar drugega!
Stari zavaljeni kralj pa se ni premaknil, nobenega ukaza ni dal. Kraljevič je stopal čez dvorišče in njegova dolga senca je še zmerom segala do šolenčkov, posutih z zlatimi pajčki. Potem se je pobrala za svojim lastnikom, kot bi bila šele sedaj končala preštevanje.
★
Gozd je bil vesel, poln živžava in norčij, niti rdeče mravlje na koreninah stoletnih hrastov niso opazile čemernega kraljeviča. Ko bi tu vsaj živeli ljudje, je premišljeval. Saj je tista nora pestunja morala vedeti, da živita na vsem svetu samo kralj in kraljična. Rad bi bil kje drugje, je vzdihnil. Ustavil se je na robu debele mahovna-te preproge, ki je bila videti tako mehka in nedotaknjena, da mu je bilo kar žal stopiti nanjo. Sredi mahnate blazine je počival velik želod. Ko ga je hotel prijeti in vreči v grmovje, je moral leči na trebuh. Vstati pa se mu ni več ljubilo. Zaril je komolce v mah in z ljubeznijo odprl svojo veliko knjigo pravljic. Ko bi bil lahko tam... je sanjaril in počasi obračal liste. Ko bi obstajala kakšna zakletev, ki bi me rešila tega dolgočasnega sveta... Ustavil se je na strani. kjer je bil naslikan velik brodnik v čolnu na reki. Rekel bi mu... vsaj kaj takega... k meni priveslaj takoj in odpelji me s seboj!... Brodnik pa bi rekel: Izvoli! Vstopi! Lahko se pelješ z mano...
—	K meni priveslaj takoj in odpelji me s seboj! je rekel kraljevič glasno.
—	Izvoli! Vstopi! Lahko se pelješ z mano, je odgovoril brodnik.
Bilo bi čudovito! je pomislil kraljevič z zaprtimi očmi.
—	Boš vstopil ali ne? je vprašal nestrpno brodnik.
Zraven kraljevičevega ušesa je žuborela voda. Valčki v bistrem potočku so zapeli, pljusknili, zadeli drug ob drugega. Odprl je oči in zagledal pred sabo z mahom poraščeni rečni breg, dve pedi daleč pa porjavelega brodnika, ki je stegoval veslo proti njemu, razkoračen v trebušastem čolnu:
—	Primi in skoči noter!
Urno se je dvignil s tal. trdno prijel veslo za držaj in skočil v čoln. Nekaj časa je stal z obrazom obrnjen proti širokoplečemu korenjaku, toda ta je hitro sedel na klopico in ga pustil na krmi s ploskim kosom lesa v roki.
—	Pojdiva, je rekel. Na drugi breg moraš veslati sam.
Kraljevič se je uprl v veslo, srce mu je prepevalo od radosti. En, dva, en, dva! Čim prej morava biti tam. čim prej mora doživeti vse tiste zanimive dogodivščine, o katerih je bral.
Oblak šumečih kapljic se je razpršil v zraku, ga poškorpil in spet padel v potoček za krmo. Spremenil se je v ploščatega kraljeviča. Pogledal je okoli sebe in videl, da je reka iz papirja, obenem pa tudi prava, da je čoln papirnat in pravi obenem, da je vsa pokrajina na drugi strani prave papirnate reke ploska in resnična hkrati.
—	Hvala ti, brodnik! je rekel mišičasti fant in skočil v morski pesek. — Počakaj me tu. mogoče bom kmalu spet šel na drugi breg.
—	Hej! je zamahnil z veslom kraljevič. — Saj si vendar ti brodnik!
Fant se je zarežal.
—	Zakaj se mi pa vzel veslo iz rok? Tisoč let sem čakal na ta trenutek. Ej, zdaj si bom pa privoščil!
Kraljevič je hotel izstopiti, vendar ni mogel premakniti noge, nevidna moč ga je priklepala na dno.
Žalostno je sklonil glavo. Takšen je zakon: komur potisne brodnik veslo v roke, ta sam postane brodar...
—	Saj si hotel priti sem, ne? je vprašal razposajeni fant. — To je cena, ki jo moraš plačati za to. Vso srečo, brodnik!
Mladenič je stekel navzgor po mehkem bregu, se pretaknil med snežnobelimi brezami, kraljevič pa ga je ves čas dobro videl, zakaj vse to je bilo prostorsko in plosko obenem, vse oddaljeno pa je bilo v resnici tako blizu, kakor je bilo vse bližnje daleč. Videl je papirni in obenem pravi grad, videl je nalepotičeno kraljico in prelepo kraljično v njem, videl je vse, kar pripada pravi papirni kraljični.
Odvrnil je pogled, zavzdihnil in se sprijaznil z usodo. Marsikaj je še boljše, kakor pa biti kraljevič na drugem bregu reke, je rekel sam sebi. Karkoli mi je bolj všeč kot to. Tudi zmaj bi lahko postal, ne le brodnik ... Pozabimo torej, da je nekoč živel kraljevič. Zdaj je navaden brodnik.
Brez jeze se je ozrl v smer,od koder je prišel po zaslugi zakletve. Videl je palačo, ovito s črnim blagom, žalostnega starega kralja s čašo vina v rokah in objokano kraljičino Otilijo. S svoje brodniške klopce je videl vse, kar se je dalo videti na vsem širnem svetu.
Kako zanimivo, je rekel sam zase in prvič, odkar mu je pestunja povedala njegovo lastno zgodbo, se je čutil pomirjenega.
★
Namenil se je, da bo ves čas imel pred očmi nekdanjega brodnika. Videl ga je, kako si veselo požvižgava in stopa pod kamnite oboke pravega papirnatega gradu.
—	Ohoj! je zavpil z močnim glasom in prisluhnil večkrat okrepljenemu papirnemu odmevu.
Kraljica in njena hčerka sta ga zaslišali skozi debele tapete plišastega salona. Zdrznili sta se, skočili iz naslanjačev poleg okna in druga za drugo stekli proti vratom.
—	Sabina! je kraljica odsunila kraljično.
—	Dobro veš, da ga moram jaz prva pozdraviti. Kar lepo pojdi v svojo sobano.
—	Ampak mamica! je jokavo zamoledo-vala kraljična.
—	No, potem pa se lepše vedi in hodi za mano!
Dostojanstveno in počasi sta stopili na hodnik, se spustili v vladarsko dvorano, in ko se je kraljična ubogljivo postavila za visoko naslonjalo prestola, se je kraljica najprej prepričala, če okrašena krona zakriva Sabini obraz, nato pa se dostojanstveno usedla.
Brodnik je razpahnil težka vratna krila in okretno stopil po škrlatnordeči preprogi.
—	Dober dan! je veselo spregovoril. — Dober dan, rožice moje!
Kraljica je presenečeno vstala, kraljična pa je pokukala izza prestola in se pozabila spet skriti.
—	Kdo ste, gospod? je vprašala kraljica
—	Ne vidite? Korenjak! je rekel brodnik in upognil desno roko. Mišice na nji so mu poskočile kakor zvite kače. Sabina je od samega čudenja odprla usta, kraljica pa se je sesedla v žametni prestol.
—	Toda... priti bi moral železni knez in poprositi za roko kraljične Sabine!
—	Železnega kneza ne bo, je rekel brodnik s pomenljivim smehljajem in primaknil svoj robati, kozavi obraz h kraljičinemu.
—	Obtičal je na oni strani. Nihče ne bo nikoli več obrnil lista. Z levo roko je poskušal prijeti kraljično, toda ta se je plašno umaknila. — Knez se ne bo premaknil niti za vrstico. Treba se je zadovoljiti s tistim, kar je, je rekel in uščipnil z desnico kraljico v meče.
Zajavkala je in ga zbegano pahnila stran.
—	Vi, vi... tu nimate kaj iskati! Vi niste za sem!!
Brodnik se je priklonil in pomežiknil kraljični, ki je zvedavo kukala izza materinega ramena.
—	Prosim kakor hočete. Nič se ne vsiljujem. Prišel bom, ko se vam bo čakanje pristudilo. Potem me boste drugače sprejeli ... Nasvidenje, rožice!
—	Odšel je! je razočarano našobila ustnice Sabina. — Kako je bil velik... In kako rjav!
—	Molči, jo je pokarala kraljica in se podrgnila skoz obleko po mečih. — Ta bo res še enkrat prišel, je zašepetala.
★
Stopil je v čoln in udaril kraljeviča po rami:
—	Pelji, brodnik! Zdaj se bom razgledal še po drugem bregu. Kraljevič je vstal s klopce, se razkoračil in rekel:
—	Primi za hipec veslo... Vrv bom odvezal.
—	Ho, ho, ho! se je zahohotal mladenič.
—	Vsak pravi brodnik mora poskusiti to, je zardel kraljevič in odrinil čoln od brega.
Na sredi reke pa je nehal biti ploski kraljevič; bil je tak kot takrat, ko se je še bojeval z zmajem, ko je ležal s knjigo na mahu.
—	Čakaj me! je zavpil nekdanji brodnik na robu živžavega gozda. Kraljevič je sedel z veslom na kolenih in zri za njim.
★
V	prazni dvorani je dogorevalo veliko poleno v kaminu. Stari kralj je ležal na medvedjem kožuhu med trebušastimi steklenicami; blizu medvedjega žrela se je črnila mlaka strnjenega rdečega vina, v nji pa so se valjale črepinje razbite kristalne čaše. Kralj je globoko sopel, pri vsakem zdihljaju mu je zagrgralo v grlu.
—	Kje si, lastovka moja, kje? je zaklical brodnik. Dvignil je najbližjo steklenico, izpil ostanek rdečerjave pijače in vrgel prazno posodo na kožuh.
Kraljična Otilija je prišla v žalni obleki s terase.
—	Kdo je? Že dolgo ni bilo tu niti glasu o kakšnem živem bitju. Še ptiče podim od gradu...
Jaz se ne bom pustil odgnati, je smehljaje se rekel brodnik.
—	Očeta bom zbudila...
—	Pusti spati tega starega pijanca, jo je prijel za ramo mladenič.
—	Ne -more prenesti misli, da ne bo po njegovi smrti nikogar, ki bi nasledil kraljestvo! Jaz... jaz pa ne morem pozabiti tistega ...
—	Prinašam ti pozdrave od njega, ji je zaupljivo šepnil brodnik.
—	Pozdrave? je oživela kraljična. — Kakšne pozdrave? Kaj mi sporoča?
Brodnik je poškilil na spečega kralja in potegnil Otilijo k sebi. Pojdiva v park. Tam ti bom vse povedal.
V	parku sta stopila s posute stezice na travnik in sedla pod šumečo tiso.
—	Kakšni so torej ti pozdravi! je silila vanj kraljična.
—	Le počasi. Ne da se povedati vse z enim stavkom.
Mladenič je objel kraljično okoli pasu in ta je pritisnila ušesce in neubogljivi koder las k njegovim ustom, da bi dobro slišala.
—	Ne vem, kako bi povedal...
Pazljivo je položil njeno glavo v travo in kraljična je zdaj od spodaj zrla v njegove povečane zenice. Sklonil se je nadnjo tako nizko, da je že kar težko dihala.
—	Pozdravi so takile...
—	Au ...! Boli me! je zakričala, prestrašena od njegove bližine.
—	Trenutek, se je zasmejal mladenič in jo poljubil na brado.
—	Se kaj?... je vzdihnila.
—	To je vse, je rekel in ji pomagal vstati. Kraljična se je stisnila k njemu.
—	Vse? Kaj pa ti? Mi ti ne boš nič povedal? Nič tako sladkega...?
—	Kmalu, lastovička! Prišel bom, brž ko bom utegnil.
Pomahal ji je, poslal poljubček po zraku in izginil v gozdu za razpadajočim obzidjem.
★
—	Pojdiva, brodnik, pa hitro!
Kraljevič, bled kot meglica nad reko, je premagal sovraštvo in krepko zaveslal.
—	Kako si le mogel storiti to, ti podlež! Tako mlada je še...
—	Lastovička! je nežno rekel mladenič in se zavalil na kljun.
—	Prepeljem te na papirni breg, nazaj pa ne boš več prišel!
—	Ho, ho, ho! Se pa šališ, brodnik. Dobro veš, da moraš voziti, pa če hočeš ali ne.
—	Primi malo veslo, da privežem vrv, je žalostno rekel kraljevič.
—	Si pa res zabaven, brodar! se je zasmejal mladenič in razposajeno stekel navzgor po bregu.
—	Ti... pasji sin! je obupano kriknil za njim kraljevič. Nekdanji brodnik se je za trenutek ustavil.
—	Pozabljaš, da si tega nisem jaz izmislil! Nisem jaz izgovoril zakletve.
Kraljevič se je zravnal, dvignil glavo proti nebu in zakričal na ves glas:
—	K meni priveslaj takoj in odpelji me s seboj! Ko je zatisnil oči in zagledal v mirni gladini odsev boka zaobljenega čolna in samega sebe, je zaničljivo šepetnil podobi na vodi:
—	Izvoli! Stopi noter!
★
—	Kaj je, rožice, ste se premislile? je vprašal brodnik.
Smehljajoča se kraljica je stopila sama v vladarsko dvorano. Lahna vlečka je frfotala daleč za njo, v laseh, ušesih in nadišav-ljenem izrezu je imela zlate in diamantne zvončke.
—	Pozdravljeni, plemeniti gospod! je rekla in nagnila razgaljena ramena k njemu. Zgoraj so se slišali pridušeni kriki in silen tresk je zamajal stotine binglajočih obeskov na lestencu pod papirnatim okrašenim stropom.
—	Kaj pa je to? je namrščil čelo brodnik.
—	Oh, naj vas ne moti, je rekla kraljica in ga vlekla s seboj.
—	Prosim, pojdite, pojdite!
Pripeljala ga je v velikansko jedilnico k praznično pogrnjeni mizi, ki bi lahko nasitila in odžejala na desetine gostov. Pod prižganimi svečniki so se vabljivo bleščale srebrne sklede, polne sadja, naoljeni pladnji s hrustljavo pečenimi fazani, golobi in divjačino, iz izbranih juh in omak se je kadilo.
—	Dober tek, gospod! se je zasmejala kraljica, kolikor se je le mogla zapeljivo. Brodnik se je pohlepno vrgel na jed. Pograbil je hkrati dva fazana ter izmenoma prigrizoval in pil iz brušenega bokala bisernato vino.
—	Imenitno, rožica! je pohvalil razkošno pojedino in vrgel kraljici pomarančo. Zgoraj se je spet zaslišal ropot in kraljičin obraz je otrpnil od jeze.
—	Morala bi jo bila kaznovati! Ves čas je mislila samo na vas...
Kako ste močni, kako veliki... kakšne oči imate... in kakšne mišice! Nesramnica! Brodnik je pomedel vstran oglodane kosti in dvignil roko, zakaj od prstov mu je kapljala mast. Kraljica je takoj priskočila s posodo za umivanje in mu ponudila čisto brisačo.
—	Ce bi je ne bila zaklenila, bi vas skušala še zapeljati...
—	Prav imaš, je rekel mladenič. — Ti pa bi me rada imela zase, kaj? Vstal je in uščipnil kraljico v lice.
—	Kam zdaj, rožica? Vodi me!
V spalnici se je oblečen zavalil na puhaste blazine in se z užitkom pretegnil.
—	Vam ne bi prijal... prigrizek po kosilu? je vprašala z zaprtimi očmi kraljica.
—	Bi, je leno rekel mladenič.
Poljubil je bleščave zvončke na njenem vratu in v dišeči vdolbinici med prsmi.
—	Kaj bi s Sabino? Vem, česa potrebuje moški... je šepetala vzburjena kraljica.
—	Vidim, se je zarežal mladenič.
—	Čakala sem tisoč let...
Ko sta zaspala na široki postelji, se je kraljična Sabina spustila po gostem bršljanu na okensko polico in opraskana, z raztrgano obleko zlezla noter; njen obraz je žarel.
—	Hoj! je potihem zaklicala in se dotaknila gole brodnikove noge.
Ta je odprl oči in jo pustil, da je legla k njemu na rob postelje.
★
Kraljevič je zastokal in si zakril oči z dlanmi. Videle so neznosno jasno in neznosno veliko; vse, kar se je le dalo videti.
—	Aaaah! je zatulil na ves glas; njegov glas je poniknil v neskončni papirni ploskvi.
Kraljica pa se ni zbudila in parček poleg nje ni prav nič zmotilo. Kraljevič je legel na dno čolna, pritisnil dlani na vnete oči in se žalostil: Naj pride noč, naj hitro skrije vse to! Ploski papirni dan se je zdel daljši za celo razsežnost. Ko pa se je vendarle končal in je tema padla kot kladivo na oba rečna bregova, je spoznal, da je njegovemu brodniškemu očesu usojeno videti ponoči enako dobro kot ob dnevni svetlobi.
★
Otilija je stala pred ogledalom v gradu, si ogledovala svoje golo telo in se preiskujoče poigravala z njim. Dvignila je z ramen razpuščene lase, nagnila glavo — in opazila na pragu starega kralja. Tiho se je zasmejala.
—	Kar naprej, očka, mu je pokimala, ni se sklonila niti po en kos obleke in perila, ki je ležalo ob njenih nogah.
Kralj je suho zakašljal, se prestopil in se v zadregi obrnil k steni.
—	Kaj... pa počneš? je vprašal.
—	Lepa sem, je mirno rekla Otilija zrcalu in zakrožila z boki.
—	Očka, ali je lahko prestolonaslednik samo tvoj sin? Ali moj ne more biti?
—	Kaj... tvoj? ni mogel razumeti pijani kralj.
—	Moj sin. Prepričana sem, da bo sin, je rekla kraljična in se postavila v drug položaj.
Kralju se je kolcnilo. Nehal je gledati v steno in se je srdito obrnil.
—	Takoj se obleci, Otilija! Kaj pa to pomeni?
—	Pri nas se je ustavil neki... Kraljična je počasi stopala po sobani in razčesavala neposlušne kodrčke las. — Rekel je, da prinaša pozdrave ... še nihče mi ni prinesel takih lepih pozdravov... Mislim, da je najvažnejše na svetu, da so ljudje TAKO ljubeznivi.
—	Ukazujem ti, da se oblečeš! je zavpil kralj. — Kaj si počenjala, ko me ni bilo? Kraljična je dvignila prst in svareče pomigala z njim pred očetovim nosom.
—	Mene ne boste preslepili, gospod kralj. Prestolonasledniki niso božji otroci, nihče še ni prišel z neba!
'lIlIllIltlllHIH ||||I|||
V. MAGVAR VH1978 X*
Potem pa si je zamišljeno vtaknila prst v usta.
—	Kaj pa, če bo deklica?
—	Lajdra! Vlačuga! je vpil kralj. — S prvim potepuhom, ki ti je prišel pred oči...
Zamahnil je in jo udaril po obrazu. Otilija se je osuplo prijela za goreče lice.
—	Nisi več moja hči... je vzrojil kralj v najhujšem besu, kakršnega je bil sposoben v pijanosti. — Preklinjam te!
—	Prav, je zmignila z rameni Otilija. — Če me ti ne maraš, me bo pa kdo drug. Tako prijazno me bojo sprejeli, kot le morejo! Stekla je k ogledalu in se naglo oblekla.
—	Pojdi! je zavpil kralj. — Zgini v temo! V noč! Da te ne vidim več!
Na obzidju je vzela kraljična iz držala gorečo plamenico, si posvetila z njo do poti in izginila v temni okolici.
Kralj pa si je zavalil h kaminu sodček, mu izbil čep in si začel natakati žuboreči cur-ček naravnost v usta.
★
—	Hoj! je zaklical kraljevič s hripavim glasom. — Hoooj!
Nazadnje ga je Otilija le zaslišala, dvignila plamenico visoko nad glavo in stopila iz gozda na rečni breg.
—	O, brodnik! se je razveselila. — Pelji me na drugi breg.
—	Me ne poznate, kraljična?
Otilija se je začudeno zazrla vanj, približala baklo njegovemu obrazu.
—	Kot... da me spominjate na pravega kraljeviča. Tisti bedak je nekam izginil.
—	Tisti bedak sem jaz, je žalostno rekel kraljevič.
Kraljična se je zasmejala.
—	Ce ste res vi, sem kar vesela, da ste takole končali!
—	Vam ni res nič do mene? je resignirano vprašal kraljevič.
—	Slišite, ga je nenadoma prekinila, — niste morda slučajno vozili takegale velikega, zarjavelega fanta?
Kraljevič je presenečen obstal.
—	Ne, je rekel odločno.
Mesec je visel nad reko kot rumena načeta melona in osvetljeval breg z migetavo svetlobo.
—	Otilija, če bi vam zdajle rekel, da bi rad svoje plačilo...
Čoln je zadel v pravo papirnato dno. Kraljična je vstala.
—	Kaj? Ste znoreli? Podržite mi plamenico ...
Dala mu je baklo in stopila iz čolna.
—	Nikar ne hodite po zlih potih, kraljična, je zatarnal kraljevič.
—	Vrnite se! Vse bom storil za vas...
—	Tudi vi bi bili radi. . . TAKO ljubeznivi? Pa boste to dokazali? Zasmejala se je in naučeno zamigala z boki.
—	Kaj vendar stojite? Pridite no na breg! je nepotrpežljivo topotnila z nogo. Kraljevič se je sesedel na klopco in sklonil glavo.
—	Ne morem, je tiho rekel in začutil na nogah nerazklenljive verige.
Otilija se je namrščila in še za trenutek postala.
—	Bedak! Ti si zmeraj enak bedak! Lahkotno je zmignila z rameni in odšla.
—	S tabo tako ali tako ne bi bilo nič... je zaklicala. — Takšen smešen, slaboten gospodič!
—	Hej! je zahripal kraljevič. — Vaša plamenica!
In je pomolil v temo ročaj vesla namesto plamenice.
- Luna mi bo svetila! je rekla iz daljave kraljična.
★
Začelo se je daniti in kraljevičeve oči so bile kot strašilne, izdolbene buče, v katerih dogorevajo sveče.
V opustelem gradu je napol blazni kralj streljal iz mušket in revolverjev.
—	Zmaj! Vstani od mrtvih! Vstani od mrtvih, zmaj! je vpil v deliriju.
Kraljična Sabina je skušala neopazno stresti strup v kraljičin zajtrk. Kraljica pa je poskušala neopazno zliti strup v zajtrk kraljične Sabine. Nekdanji brodnik je sladko spal, kraljična Otilija pa je sanjala o njem z odprtimi očmi.
★
Kraljevič se je s plamenečo baklo dotaknil suhega trstja, bilk lanske trave in trhlih vej. Zagoreli so s čistim plamenom, stegnili pogoltne jezike v pravi papirnati zrak, na breg, v gozd, v suho papirno pokrajino. Potem je odveslal za mejo pravega papirnega sveta in vrgel plamenico v trirazsež-nostni mah.
Svet na obeh bregovih je zaplamenel, kot bi čakal na to ognjeno povodenj. V papirnatem svetu so goreli voda in gozdna zelenina, goreli so kamni, gorel je zrak. V trirazsežnostnem svetu pa je cvrčalo suho listje, cmarila so se drevesa in živali, ki niso utegnile zbežati, potreskaval je smodnik v podzemnih hodnikih in alkohol v starem gradu in okoli pijanega kralja. Ognjeni veter je zapihal okoli ušes kraljeviča in prinašal nesrečne krike iz papirnatega sveta, ki se je zvijal kakor ogljeneči listi debele knjige.
Voda v reki je zgorela do polovice in ugasnila, okoli čolna se je kadilo in brbotalo, vodni tok je vrel in sikal. Trirazsežnostna dimna tema je skrila pogorišče, ploski pepel se je pogreznil v papirnato brezno, ki je zgorelo skupaj z njim ...
★
Brodnik je hotel stopiti iz čolna na ohlajajoči se breg, toda neznana moč ga je še naprej vklepala, veslo je ležalo v njegovi roki tako kot prej.
—	Zakaj? se je potožil pogorišču. — Saj nikogar več ni, ki bi ga vzel iz mojih rok...!
★
Jaz ga bom vzel! — ta stavek sem pripisal k poslednji vrstici G.-jeve pravljice, ko je izšla v literarnem mesečniku. Menda mi ni treba posebej praviti, da so jo objavili zaradi mojega sitnarjenja... Stavek sem zapisal tudi v spremno pismo, s katerim sem G.-ju poslal časopis v kraj, kjer se jd trenutno (že četrtič) zdravil. Mislil sem, da bom na tak način lahko najustrezneje povedal, kako rad bi mu pomagal; natisnjena pravljica je navsezadnje očiten dokaz moje naklonjenosti. Zelo vesel bi bil, če bi Rudolfu G. vrnila vsaj malo veselja do življenja, zakaj četudi je pesmistična, njen natis dokazuje živo človeško pozornost. Pravim — bil bi vesel, vendar si ne delam prevelikih upanj in sem prej skeptik kakor pa optimist. Rudolf G. namreč ni vpijoči kraljevič-brodnik; imel je drugačno nesrečo in se je znašel v krempljih drugačnih, nepravljičnih sil. Toda druge vrste pomoč ni ne v mojih močeh ne v močeh »književnosti«.
Prevedel Drago Bajt Ilustriral Viktor Magyar