List 51.
Vipavsko vino,
Naj „Novice" tudi enkrat govore od vipavskega Tina, pa ne za tega voljo, da bi mu po nevrednem hvalo prepevale, ampak da dajo le „čast komur čast gre". Rajni fajmošter Vertovc so se za njegovo čast že očitno potegnili, pa še zmiraj roji po glavah mno-zih Krajncov in tudi druzih prazna vraža, da „Vipavec" ni stanoviten, ali,nkakor se navadno govori, da se „ne derži dolgo". Če se je v človeku enkrat ukoreninila babja vera, da razsajajo strahovi ponoči, dopoveduj tacemu kar koli hočeš, ne boš ga odpravil od babjoverstva. Taka se godi tudi vipavskemu vinu. Čeravno so gotove skušnje do dobrega poterdile, da vipavsko vino, prepeljano v druge in hladnejše kraje, kakor je gorka vipavska dolina, se tako dobro derži kakor vsako drugo vino, vendar še ni zginila tista napčna misel, ki meče #Vipavca" med nestanovitne vina. Vinokupcom, kteri so že prepričani od stanovitnosti vipavskega vina, ne ostaja tedaj nič druzega ^ če ga hočejo kerčmarjem ali drugam prodati, da ga kerstijo s kakošnim šta-jarskim ali dolenskim imenom, in potem ga lahko prodajo. Kerčmarji in pivci ga hvalijo, da je kaj. Koliko „Vipavca" se je prekeršenega že po Krajnskem z veliko pohvalo popilo, — imena vipavskega pa še derži zmiraj neumna zabavljica, da se „ne derži"! Tu pač resnično velja stari pregovor: „svet po sili hoče goljufan biti, naj se tedaj goljufa!" — v njegov lastni prid, ker blago je dobro in toliko vredno, kakor vsako drugo, le ime se mu mora drugo dati. Tako je na svetu z marsiktero stvarjo.
Pa nekaj mora o ti vraži vendar le resničnega biti,da se je ravno„ Vipavca"prijela? — utegnejo naši bravci reči. Res, da je nekaj, pa to „nekaj" je tako, da velja le za Vipavo, ne pa zunaj Vipave. To je velik razloček, kterega naj bi svet porajtal. Zato bomo to v kratkem tukaj pretresli, da se resnica prav spozna.
Ipavsko vino se ne spridi, in, kakor navadno pravijo, nič raje „na birso" ne udarja, kakor vsako drugo vino v enacih okoljšinah. Le pomisliti je, da v gorki Vipavi sončna toplota že v grojzdji vinski sok dobro prekuha, — da v tukajšni gorki jeseni mošt že tako do dobrega izvre, da vino, kakor hitro sejeiz-čistilo v sodcu, je že tako izgotovljeno, kakor so druge vina, in posebno marun, še le v 2. ali 3. letu. Vipavsko vino, kadar se je izčistilo v sodcu, nima tedaj v svojem daljnem vrenji nič druzega še dognati, kakor to, da sladkor (cuker), ki je v njem, popolnoma predela v vinski cvet. Vipavec je tedaj že pred pretekom pervega leta popolnoma gotov, tako da vinorejcu sedaj nič druzega ni storiti, kakor to, da ga proda, ali pa da posebno skerb ima, da ga v svojem hramu dobrega ohrani. Marun, štajar-ske in pa tudi druge vina, nemške itd. se zalivajo vsako leto z novim vinom, da jih varujejo pregodno-sti; s čim nek bo pa Vipavec svoje vino prihodnje poletje zalival?   In  to je perva  nadloga, v kteri se
znajde vipavski vinorejec. Druga nadloga pa je vroči kraj, in vsakdo ve, da hud sovražnik vina je vročina. Celo malo hramov (keldrov) je v Vipavi tako napravljenih, da so na hladnem.
To so vzroki in prav naravni vzroki, da vipavsko vino, če doma ostane in ni v posebno dobrih hladnih hramih, se ne more deržati dolgo, ker po vročini vre in vre tako hitro in dolgo, da nazadnje udari na birso, kar se pa zgodi vsakemu vinu v enacih okoljšinah. Če pa pride „Vipavec" kmalo iz doma v drug bolj hladen kraj, se pa derži, kakor skušnje uče, ravno tako dolgo in je ravno tako dober in še boljši, kakor marsiktero drugo vino. Sicer pa tudi rečemo, da ni ves „ Vipavec" ene baze; ampak so vipavske vina mnogoverstne dobrote in moči. Vino iz poljskih plant je manjše vrednosti kot iz nogradov (goric), in v plantah je spet razloček, ali je zemlja tam bolj mehka ali bolj terda, soldanasta. Vino iz plant je pred sedanjim pomanjkanjem vina še več kot na pol cenejše bilo od nogradskega vina. Ker so vina iz plant posebno mehke in ne preterpe lahko vipavske poletinske vročine, jih navadno za tega ^oljolezimce fzimske vina) zovejo.                                         XX..