Poštnina plačana v gotovini. lO. marca 1938 Enake dolžnosti za vsakega Enake pravice za vse! m i Leto II Št. 10 vvanavda SOCIALNO POLITIČNI, KULTURNI IN STROKOVNI t-IST Izhaja štirikrat mesečno ob četrtkih. Naročnina: mesečno Din 4-—, četrtletno Din 10'—, polletno Din 20'—, celoletno Din 40'—. Posamezna številka Din 1*—. Uredništvo in uprava Ljubljana, Dalmatinova ulica 8, telefon štev. 21-32. Rokopisi se ne vračajo. Poštnočekovni račun štev. 17.177. Poštni predal štev. 74. Vše cenjene naročnike vljudno prosimo da poravnajo zapadlo naročnino. Lista, ki ga vzdržujemo z delavskimi žulji ne moremo pošiljati zastonj. Podprite s točnostjo plemenito namero narodnega delavstva. Tako pa ne! Težak je današnji eas> toda tovariši ali naj zato izgubimo zaupanje v svojo voljo in svojo moč. Zal se nekaterih pola šča že malodušnost in prosim, črtajte naslednje besede malodtišneža. Popolnoma je že pri kraju s svojo močjo, ne zaupa več niti sebi. Ne se ravnati po njegovem zgledu: Tako moten je svet, če ga gledamo s skrbečimi očmi. Nič ni jasnega, vse je nekam zabrisano. Ker nas malenkostne obljube že več ne zanimajo in ne motijo, ker smo že dolgo v precepu, vidimo življenje v celoti, pač njegovo pravo lice. To je tako, kakor če stojimo pred stobarvnim slikarskim delom, pa moramo stopiti nekaj korakov nazaj in zamižati, da najdemo njega pravi pomen. Enako je nekdaj proučeval Cankar iz Dunaja slovenske razmere in tako nekako delajo menda vsi veliki duhovi, ki imajo srečo, da so vzvišeni nad vsakdanjostjo. Mi smo pa mali ljudje in vajeni skromnosti, tako da ne čutimo in ne slutimo onega brezna, ki se koplje okoli nas. Otroka se zamoti z igro, nas pa z delom in izzivanjem. Zato smo slabši kot otroci, ker delamo po začrtani poti in ta pot je kriva. Otrok je vesel z igračo, mi starejši se pa igračkamo! Mali smo Slovenci in razdeljeni že v več delov in ta del zopet na več itd. Ce bi dalje štel, bi zašel v babilonsko zmešnjavo in nas vse žene dalje le materializem. Kaj pa je to materializem? Po mojem je življenjska metoda malih ljudi. Kruhoborstvo pa je pravica vsakega razumnega človeka. Življenje naše je kot zvezan snop. Kdo nam bo vez omilil,' olajšal in kdo razvezal te naše vezane snope. In mi si sedaj ob prikritem spoznanju svojih nemoči očitamo drug drugemu in vse okoli nas, v vsej Evropi, se vrši največja dramska predstava z živimi osebami, ki se plašno povprašujejo, čemu in komu igrajo in kakšen bo konec te veledrame. Posamezni junaki te evropske igre se povprašujejo, če so ta junaštva, ki se dogajajo v zadnjem času, res njihova, ali pa jih narekuje še-petalec po avtorjevem besedilu. In glej, dognali so že sredi igre, da šepečejo tekste drug drugemu. Ne najdejo rešitve, pa se opijajo v malenkostih in to s kakšnokoli akcijo. In zopet mi, ki smo polni malenkosti, ne čutimo pravilno in le gledamo, gledamo, se čudimo, čita-m°, računamo s številkami, katerih pa ne smemo prestavljati, dokler končno ne izjavimo, da smo same ničle, ker vsega vedeti ne smemo. Saj to ni več stanje človeka iz civilizirane Evrope! Kje so delavci svobodnega poklica? _ Ali ste že videli igro z lutkami? Oglejte si jo in videli boste, da nobena lutka «ne gre», ce jo nekdo drugi ne priganja k delu. Dela pa le, če je z vrvicami vse lepo zvezano. Lutka nima svobodne volje, nad njo prevladuje najmočnejše bitje — človek, ki pa ima različne naslove! Skrajšajte delovno dobo ,Zdrav delavec — motna država14 Na vprašanje, kaj smatram v tej dobi za najnujnejše, odgovorim lahko brez dolgega! premišljevanja, da je treba skrajšati delovno dobo. Vrnimo se v predvojno dobo. Tedaj so utemeljevali potrebo skrajšanja delovne dobe s tem, da je dolga delovna doba, na katero je bil preje delavec obsojen, izčrpala njegove telesne in duševne moči. Tedaj je bilo skrajšanje delovne dobe v interesu fizičnega in duševnega zdravja delavskih mas. Na drugi strani pa je bilo to tudi v interesu javnosti. Kakšen je danes javni interes? Danes je javni interes veliko večji in očitnejši, da se nadalje skrajša delovna doba, kakor pa je bilo to pred vojno. Tudi danes je seveda važno zdravstveno stanje delavca. Način proizvodnje v industriji se je med vojno izpremimjal in se je po vojni popolnoma izpremenil. Novi stroji so povzročili, da je postala povečini človeška delovna moč nepotreba. Poglejte danes v moderno tekstilno ali železno tovarno in o vsem se boste lahko prepričali. Malo število je teh, ki so ostali pri stroju, ipa so po novih delovnih metodah popolnoma izčrpani. Ljudje, ki so danes stari 50 let. niso danes v modemi tovarni odpuščeni samo zato, ker je dovolj mladih moči, temveč zato, ker so resnično po dolgoletnem delu in načinu tega dela tako izčrpani telesno in duševno, da ne morejo več zmagovati vražjega tempa moderne produkcije. Zdravstveni v skrajšanje delovne dobe, so veljavni tudi danes, ko je bila že deloma skrajšana delovna doba. Toda javni interes za nadaljno znižanje delovne dobe je veliko večji. Pred vojno se pojavlja pri teh zahtevah bojazen, da pri skrajšani delovni dolbi ne bo mogoče utešiti naraščajoče potrebe prebivalstva. Danes teh pomislekov ni. Različni prirodni in umetni vzroki so posledica, da delavec, ki je vržen radi strojne proizvodnje na cesto, ne dobi drugje zaposlitve. Enostavno je odveč v današnjem gospodarskem sistemu. Delavec postane brez posla in ne more preživeti sebe in rodbine in vzdrževati ga mora javnost. Znano pa je. kakšna je ta preskrba, a vendar so dane v vsaki državi v te namene velike vsote. Resnica pa je. da se s pre- skrbo brezposelnih čuva samo družba pred bojaznijo, da bi ne bil odstranjen dosedanji družabni red od ljudi, ki radi izpremenrbe v gospodarstvu ne morejo dobiti posla, torej najnujnejših življenjskih potrebščin. Brezposelnost delavca ima za posledico. da delavec ne more kupiti poljedelskih in industrijskih proizvodov in radi tega se krog brezposelnosti in krog gospodarske stiske vedno bolj širi in širi. Brezposelnost je postala tudi težki finančni in politični problem. To vse je vsesplošno priznano, toda vsi poizkusi, da bi se to omejilo, če se že ne da odstraniti, so bili skorajda' brezuspešni. Z brezposelno podporo ni rešena kriza, O tem ni dvoma. Enako tudi ni dvoma o tem. da ni sredstva, ki bi lahko poklical v kratkem času v produktiv- ni proces vse brezposelne moči. Množina delavskih ur, ki je danes potrebna, se je zmanjšala. Najbrže za vedno, gotovo pa za daljši čas. Če hočemo, da bo pri tem delu sodelovalo čim več delavcev, mora. biti delovni čas razdeljen drugače, kot je bilo do sedaj. Na mnogih krajih se to prakticira tako, da se menjajoče vrstijo delavci, ki zapuščajo tovarno za par tednov. Ta postopek je veliko boljši, kot pa da bi se nepotrebni delavci odpustili za vedno in prepustili usodi. Toda vseeno je ta rešitev jako komplicirana in se lahko izvaja v velikih podjetjih itn s pomočjo močnih strokovnih organizacij. Mi pa potrebujemo sredstva, ki bo to vprašanje najugodnejše rešilo. To sredstvo je, da se še nadalje skrči delovna doba. To je danes neobhodno potreben ukrep, za katerega se morah mo prizadevati vsi. Ker so pa pri nas merodajni faktorji gospodarskega življenja ponavadi gluhi in slepi za ttike potrebe, mora biti to zopet delavstvo, ki bo to potrebo dvignilo na svoj ščit in šlo z njo v boj v tem letu. Žena ima pravico do eksistence Vse večja zaposlenost ženskega osobja po posameznih tovarnah in drugih obratih zahteva, da v zaščito ženske pri poklicu spregovorimo tudi me nekaj besedi. V velikem številu so žene danes zaposlene, predvsem v tovarnah in pri poslu, ki zahteva veliko napora in truda. In če primerjamo žensko delo po posameznih obratih z moškim, potem zroki, ki so pred vojno uplivali na , ugotovimo, da ni skoraj prav nobene j-u- -- —i razlike, ali pa celo, da je opravljeno delo ženske zahtevalo več telesnih moči, kot pa delo, ki ga opravlja moški. Smelo pa lahko trdimo, da je udejstvovanje žene v poklicu v več primerih enakovredno z uspehi moškega dela. Ni naš namen, da na podlagi gornjih trditev prikažemo po moškem osobju opravljeno delo kot manjvredno, ampak hočemo opozoriti na nepravilnost in krivičnost tolmačenja pravic ženske, ki je v poklicu. Že od vsega početka in ob vsaki priliki je bilo žensko delo slabše nagrajeno od moškega dela, pa četudi je bilo enakovredno. Danes, ko so ženske zaposlene že vsepovsod, smatramo za potrebno, da vendarle spregovorimo o zboljšanju njihovega položaja. In naši vsakdanji razgovori: Boste videli! Vi tega ne boste spremenili in jaz tudi ne. To bodo doživele šele pozne generacije. Dobro prijatelj! Pa res, kako ste že rekli «doživele»? Res — pasivno «doživele». Do tedaj pa mirno čakajmo, kaj bo. Kaj hočete? Mi smo majhen narod! Moramo se ravnati po drugih? In mislite, da se bodo drugi ravnali po nas? Jih nihče ne sili. Ako bi pa nam kaj uspelo, bi se tega vsi oprijeli. Kje bomo pa vzeli svoje? Saj nič nimamo! Ali ne razumete, da smo mladi! A od mladega naroda ne pričakujte ničesar? Mi čakamo? Res je! Naprej gremo, toda strašno počasi! Ja, ja, dolga je ta težka pot! Kako ste s financami? Gre? — E, pustimo to. Saj se časi spreminjajo ! In h koncu bi še tole rad pripomnil: Po mojem bo združitev evropskih držav možna šele tedaj, ko se bo privaten egoizem umaknil vsečloveškemu za dobro bodočnost. Ta pa bo nastopila, ko bodo evropski narodi fizično izčrpani. Resnica je, v nekaki kronološki obliki nam opisujejo tile obupani mladi ljudje dogodke današnjih dni. Tovariši, ali naj potem imamo zaupanje vanje. Za vzgled, kakšni ne smemo biti, smo Vam stavili tale primer malodušnosti. Ali bomo klonili in nič več verovali v bodočnost. Ali bomo jadikovali kot ona dva pri razgovoru? Pa naj se nam godi, kot se je rimskim cesarjem. Sedeli so, jedli in noreli in konec je bil ta, da so živi gnili od same gnilobe. Le trdo in preizkušeno življenje te dela borbenega in sposobnega, da greš z glavo pokonci in ne poznamo raznih brezden okoli nas. Teh ni — če bodo, jih kopljemo sami z jadikovanjem in strahom pred dogodki okoli nas. Kvišku glave v boljše dobe! Ne glede na vse ostalo, kar govori v prilog žene za boljše in znosnejše pogoje, je najvažnejša ugotovitev pri tem vprašanju dejstvo, da se neenakopravnost in konservativnost, ki otežkočata napredek žene, eksploatira in do skrajnosti izrablja od strani kapitala. Zenska je primorana, da služi in opravlja isto delo kot moški za manjši zaslužek in pod slabšimi pogoji. Delavski stan, ki se izkorišča vsepovsod, pa je baš pri tern vprašanju najbolj občutno prizadet. Neenakopravnost ženske pride Še prav posebej do izraza v časih, kot so sedanji, ko vlada med delavstvom zaradi strahovite brezposelnosti huda medsebojna konkurenca. Ta konkurenčni medsebojni boj delavstva, v katerem sodeluje tudi žena, pa vešče in spretno izrabljajo principali posameznih podjetij, ki so že zdavnaj prišli do prepričanja, da jim je žensko delo baš toliko vredno, kot delo moškega, vendar tega javno ne povedo, ker bi s tem odpadla možnost izkoriščanja. In če je temu tako, potem mislim, da je potrebno, da se spametujemo tudi me in da sprevidimo, da je naša dolžnost poudarjati žensko enakopravnost povsod, kjer se ženska izkorišča, voditi borbo proti onim, ki naše delo ovirajo in ga omalovažujejo in to je predvsem — proti kapitalu. Da pa odstranimo vse ono, kar danes ovira žensko pri njenih težnjah za zboljšanje trenutnega stanja, je predvsem potrebno pripustiti žensko k javnemu življenju. N'a podlagi udejstvovanja ženske v javnih društvih, organizacijah in korporacijah, naj se oceni žensko delo. Mislim, da bo vsepovsod in vedno uspelo dokazati, da je zlasti ženska upravičena zahtevati v socialnih in ekonomskih vprašanjih enakopravnost in da imajo biti življenjski pogoji ženskega delavstva enaki onim moškega. Borba za življenjski obstoj in borba za socialne pravice nas opozarjajo in kličejo, da strnjene v eno celoto skušamo naše upravičene zahteve uveljaviti. Ne gre in ne sme biti, da se nam poleg naše telesne sile jemlje tudi naš ponos. In naš ponos naj bo naša zavednost — za enako delo, enako plačilo! Sijajen napredek NSZ na Jesenicah Volitve delavskih zaupnikov pri KIP V petek dne 4. t. m, so se vršile volitve delavskih zaupnikov pri podjetju KID. Borba je bila ljuta in neizprosna. Za zaupanje delavstva so se borile štiri strokovne organizacije: NSZ, SMRJ, JSZ in ZZD. Vsaka izmed teh organizacij je hotela pokazati, kolika je njena četa in kdo je najbolj upravičen, 4a stopi na čelo celotni delavski armadi. Z napetostjo le vsa jeseniška in okoliška javnost pričakovala izida delavskih volitev, posebno še zato, ker vsi vemo, da je vse naše delavstvo strokovno in politično dozorelo. Ostra volilna agitacija se je pričela v zadnjem, tednu. Vršili so se siršli in ožji sestanki delavstva. Krožila je ogromna množina letakov: belih, zelenih, rdečih in modrih. Lahko rečemo, da je bilo vrženih v promet nad 30.000 letakov. Niti občinske in niti parlamentarne volitve niso požrle toliko popisanega papirja, kot ravno zadnje zaupni-šike volitve. Vsebina na letakih je bila kaj pisana. Posebno hude psice so letele na prebujajočo pomladno zeleno barvo. O uboga ZZD. Koliko grenkobe se je zlilo po tvojem zelenem oblačilu. Da, barva upanja! Tudi SMRJ je izrabila vsa sredstva, da je polovila vse ono, kar vidi v rdeči barvi uspeh in cilj. Sicer ni vse zlato, kar se sveti! Narodno strokovna zveza je bila tudi v agitaciji na višku. Obdržala je svojo resnost, treznost in premišljenost, kakor vedno pri vsem svojem delu, ko se trudi in dela za delavske težnje in interese. Gotovo je tudi to pripomoglo, da je število glasov in zaupanje delavstva tako poraslo. Saj mora vsak objektivno priznati, da je sedanji odbor s svojim delavnim in priljubljenim predsednikom tov. Zupanom napravil za vse tov. delavce več, kakor je bilo pričakovati v sedanjih težkih razmerah. Saj je tudi taktika naših funkcionarjev povsem pravilna, da čim manj govorijo, a mnogo več podrobno delajo. Navado, da se obeša vse na veliki zvon, naj obdrže naše nasprotne organizacije, kjer je vedno samo dosti vpitja, a malo resnega dela. Ako nekoliko prikažemo izid zadnjih volitev, dobimo naslednjo sliko. (V oklepaju so številke lanskih volitev.) — Volilnih upravičencev je bilo 3709 (leta 1937 2608). SMRJ: na Jesenicah 1036 (756), na Javorniku 573 (577), skupno 1609 (1333). NSZ: na Jesenicah 636 (261), na Javorniku 192 (114), skupno 828 (375). JSZ: na Jesenicah 445 (285), na Javorniku 274 ,(188), skupno 719 (473). ZZD: na Jesenicah 229 (—), na Javorniku 46 (—), skupno 275 (—). Število zaupnikov: SMRJ 8 (9). NSZ: 4 (3), JSZ 3 (3), ZZD 1 (—). K pregledni tabeli moramo pripomniti, da je za listo SMRJ glasovala letos tudi Čelešnikova skupina, katera je lansko leto nastopila samostojno in dobila 184 glasov (1 zaupnik). Tako, da je SMRJ na Jesenicah napredovala za 105 glasov, na Javorniku pa za trinajst glasov nazadovala. JSZ je porasla skupno za 246 glasov. ZZD je pa kljub velezaupnim okrožnicam nalovila komaj 275 glasov, dasi se govori, da ima okoli 700 dobro organiziranih članov. Vsekakor viden in naravnost sijajen napredek je doživela NSZ, saj se je samo na Jesenicah postavilo v njen tabor 375 tovarišev več kot pa lansko leto, skupno z Javornikom pa 453 mož več. Ti, ki redno plačujejo članarino, ti so tudi moško glasovali. Dvomljivo za uho in oko pa je v tem oziru stanje pri SMRJ. Morda bi nam kdaj kaj povedali o tem, koliko je organiziranih in redno plačujočih članov. Skoraj bolje je imeti štiri zaupnike in močno oporo v organiziranem članstvu, kakor pa osem zaupnikov brez trdne organizacije. NSZ je na uspeh lahko ponosna In z njim zadovoljna. Ob koncu Še povemo, da je organizacija NSZ na Jesenicah zgrajena na trdnih in solihnih temeljih, da jo vodijo resni delavni, idealni in pošteni tovariši, ki vedo, kaj hočejo in kaj je njih dolžnost napram svojim članom in vsem sodelavcem. Zato tovariši, vsi, ki ste še neopredeljeni ali pa nezadovoljni z drugimi organizacijami, stopite v krog narodno strokovnega delavstva. Izdatki so v proračunu izraženi v številkah za vso državo skupno in tako ni razvidno, kakšni so deleži za posamezne banovine. Izdatki za banske uprave so navedeni posamič in znašajo za bansko upravo v Ljubljani 8.9 milijona dinarjev. V svojem ekspozeju je dalje omenjal minister dr. Korošec, da se pripravlja uredba o gasilstvu in uredba o cenzuri filmov. Daljša debata je bila posvečena razmeram na Hrvatskem. O razmerah med izseljenci in emigranti je pripomnil, da je pri izseljencih veliko zanimanje za domovino in življenje v njej. O razpustu nekaterih nacionalnih združenj pravi, da niso bila razpuščena in niso dobila komisarjev, zato, ker so nacionalna, pač pa zaradi tega, ker so se pregrešila proti svojim pravilom in je bilo njihovo delo nevarno za javni red ,n mir. Pripadniki narodnih manjšin so pred sodiščem, pred okrajnim načelstvom in pred oblastmi čisto enakopravni. V gospodarskem oziru se napram njim ne dela nikakih razlik. K debati se je oglasilo 45 govornikov Senzacija med govorniki je bil narodni poslanec dr. Dobovišek, ki je imel dolg in temperamenten govor o splošnih razmerah v Sloveniji. Splošno je bila debata o proračunu notranjega ministrstva zelo zanimiva. Govori so bili ostri in temperamentni ' in je prišlo včasih do zelo burnih scen med opozicijskimi in vladnimi govorniki. Številke in zopet same številke. Obljublja se mnogo, radovedni, pa smo, kaj bo prinesla bližnja prihodnjbst. Za izpopolnitev ljubljanske univerze Notranja politika naše vlade Dolgo pričakovana razprava o notranji politiki vlade se je pričela pretekli četrtek in je bilo na seji mnogo več poslancev kakor pri debati drugih resorov. Razpravo je začel minister dr. Korošec z dolgim ekspozejcm. Ves proračun notranjega ministrstva znaša 736 milijonov dinarjev in je za 56 milijonov večji od sedanjega. Penzije in doklade vzamejo 135 milijonov, samo ministrstvo 27, banske uprave 114, orožništvo 158, policijska direkcija mesta Beograda 20, ostale policijske službe 74 in državna statistika 5 milijonov dinarjev. -k Ljubljanska univerza trpi največ zaradi pomanjkanja tehničnih pripomočkov, od katerih je odvisen ves znanstveni in tehnični uspeli. Dr. ing. Vidmar Milan je v posebnem članku, naslovljenem na javnost, izrekel med drugim tudi te-le besede: Univerza, ki hoče biti zdrav in čvrst organ v telesu svojega naroda, mora opravljati trojno delo: vzgojb mladine, gojitev vede in sodelovanje pri vseh važnih problemih vsakdanjega življenja. Te svoje naloge pa naša univerza danes ne more izvrševati, ker je preslabo dotirana, ker so njeni instituti preslabo opremljeni, ker njenim ustanovam vse polno stvari manjka. Z obema rokama podpisujemo te tehtne besede zato, ker se Slovenci nismo borili za univerzo zato, da bi bila samo tvornica za inženjerje in doktorje, marveč zato, da slovenski narod dobi ustanovo, ki bi naj bila hrbtenica vsega našega javnega življenja in da bodo iz njenih laboratorijev, institutov in predavalnic prihajale nove pobude za naše gospodarsko in kulturno življenje. Prof. ing. Lobe je napravil z veliko požrtvovalnostjo načrt, za zadosten in vsem modernim zahtevam odgovarjajoč «strojnl institut«. Za realizacijo tega načrta bi se potrebovalo okoli 10 milijonov dinarjev. Izdelan je tudi načrt za samostojen rudarski institut in elektrotehnični oddelek, za katerega uresničitev je potreba mnogo denarja. Predvsem pa je važen strojni institut, za katerega je potrebnih deset milijonov in ga moramo dobiti, ker je vsota samo polovica od vsote, ki jo Slovenci plačamo na banovinskih trošarinah. Če zahtevamo sedaj deset milijonov zato, da se naš narod tehnično izpopolni, da bo kos inozemski tehnični invaziji raznih branž in celo tujih narodnosti, potem je ta zahteva stokrat upravičena. Nepopolnost naše univerze daje povod za prihod inozemskih strokovnjakov, ki ustvarjajo brezposelnost v naši inteligenci, zato ker velja za manj vredno in manj sposobno. Že iz splošno narodnih in samoobrambnih interesov je neobhodno potrebno, da se izpopolni naš znanstveni zavod ha višino modernih zavodov v inozemstvu. Dr. ing. Milan Vidma, pravi: Dolga vrsta žalostnih let leži za nami. Let stradanja im hirania, let neznosne bede v znanstvenih hramih. Povedati je treba odkrito: Slovenska univerza je sestradana, izčrpana, slabotna. Njeni učenjaki so obupani. Močne injekcije so ji potrebne. Še je mogoče v letošnji proračun vnesti vsoto za gradnjo strojnega instituta, če «ne bo mogoče», bo legla onemoglost na jedro tehnične fakultete in ostal bo samo še smoter fabricirati inženjerje. Tak smoter pa je sramoten. Ali je treba tem lepim krepkim in obupnim besedam še kaj dostavili. Da, samo to: Ne obupavati! Zdrav optimizem mora prevladati in vera v lastno moč mora zmagati. Besedo imajo sedaj oni, ki morajo vedeti, da mora i dijake spremljati zdrav optimizem. Veliko je ljudi, ki delajo le to, kar morejo in prav to je znak njihove nizke kulture. Kare) Novy: 6 ŽIVETI HOČEMO (Roman.) Izgubila se je med nizkimi vrati koče in on je s počasnimi koraki krenil na vas h krčmi. Toda čez trenotek se je vrnil, se naslonil na plot in se zagledal v napol razsvetljeno okno. Videl je Magdaleno, ki je šla po izbi kakor bela zarja. Potem je ni več videl. Izruval je trobentico z rušo in jo vsadil v lonček, da ji bo za spomin cvetel tudi v Pragi. S Simonovimi jo je spremil, rekla pa si nista ničesar več. Malo nerodno ji je bilo in malo je bilai potrta. Visoka, vitka in dišeča mu je neprestano dražila čute. Krožila je nad njim kakor golobica, odražala se v njem kakor oblak nai gladini ribnika. Največkrat se je vdajal mislim nanjo v dolgih modrikastih večerih, ki so se plazili po hribih ob zvokih trobent in harmonik in privabljali hrepenenje in otožnost. Najrajši bi posedal po krčmah, pil in pel. Risal si jo je v somrak in nai zvezdnato nebo, videval njen smehljaj na cvetovih in njene grudi v oblikah vrhov. ^Magdalenah Čez dva meseca, sredi julija, mu je pisala pismo, ki si ga ni znal razložiti. Prejel ga je tisti teden, ko je delo v p'avžih popolnomai zastalo. Če mu je kdaj zavidal kak tovariš, ki je bil brez dela, mu je sedaj lahko z mirno dušo podal roko: "Zdaj si med nami tudi ti.» A Jože Tomeš ni Simon ali Sahula, da bi bil prišit z rodbinskimi gumbi na eno saimo mesto, na krilo in plenice. Če ini zaslužka doma, bo drugod, v Pragi. «Rinil sem doslej, bom pa še' poslej*, je dejal. Tn ne bom ležal in čakal na podporo.> «Potrpi nekoliko, jeseni bodo gotovo' zopet začeli, počakaj», so mu svetovali. Marija Magdalena je stiilla seženj daleč pred njim v kratkem kožuščku. Jutri, že jutri jo povpraša, kaj mu je prav za prav hotela povedati v pisanju. Zbral je svoje papirje in prihranjenih pet stotakov, zavil delovno obleko in odšel na postajo. Veselo je korakal, hitel, stopal čedalje hitreje, kakor bi ga čakala nekje daleč velika, svetlai radost. Da bi jo že dosegel, jo objel in dvignil k sebi! Magdaleno! Drvel je kakor skala z gora v dolino, poln moči in vo'je do dela, kakršnegakoli dela. Šumenje domačih gozdov je prihajalo do injega, se vzdignilo in odletelo proti nebu. Nezavedno se je ozrl in pomislil: « Jutri te ne bom več slišal.* In kakor da je skozi režo v ograji pogledal steklarno, nenavadno zanemarjeno in molčečo stavbo, v kateri je prebil vrsto let in dan za dnem vdihaval ogenj in izdahaval vročino. Poslopje, iz katerega je tulila sirena in se valil v okolico žvepleni dim daleč okrog in proti nebu, to poslopje je čutil kot lupino, ki je ni mogoče prebaviti; prišlo je vanj kakor bolezen in se razlezlo v njegovem drobovju in po vseh udih. Nikar ne misli, fante, da mi utečeš! Jože se-je nasmehnil: «Kakopak! Že beži! Mahnil je z roko, kakor da odganjal oso. Obstal je neodločen; a že je šel dalje, veselo ubiral pot in srce mu je bilo: Magdalena! Magdalena Klimova! Zdi se, da valovi godba od Rainiševih. Obnovil si je prizor v lazu. Opajal ga je kakor njen dih in srce mu je trepetalo od sladkosti. 1 oda v trenotek spomina je kanila trpka kaplja, dai Magdalena ni ostala samo zanj. F rane, kdo je ta I rane? S težavo je dihal, kakor bi izdihaval zavit rog. Dobro, le že minilo! Dirjal je skozi vas in se čisto sam znašel na postajici ter se jezil, da se je po nepotrebnem preganjal. Da bi bil vlak že tukaj! Da bi bil že v Pragi!. Našel si bo delo in vsak večer bo hodil z Magdaleno, ob nedeljah bosta hodila na izlete, za Veliko noč pa se pražnje oblečena skupaj pripeljeta v Stare huti, z zavojčki v rokah in s sladkarijami za otroke v žepih in porečeta, da sta se prišla jemat. Končno je prisopihal vlak, končno se je prevalil dan nad drdrajočim osebnim vlakom. Večerilo se je, luči so se prižigale in Jože je stoječ pred Denisovim kolodvorom še premišljal, ali naj gre naravnost na Magdalenino stanovanje, ali naj počaka do jutrišnjega večera, ko bo povpraševanje po delu že za njim. Ko bo imel delo! Raizen tega je danes nedelja, ni tako gotovo, da jo dobi doma. In krenil je polagoma v smeri proti žižkovu, kjer je iz časov vojačenja poznal zakoten hotel. Zajel ga je suh, gorak zrak. tlak je puhtel od prahu in soparice. Bil je bolj žejen kakor lačen. Stopil je na vrt restavracije, kjer je igraliai godba. Glasba ga je vedno spravljala iz ravnotežja. Svetloba žarnic, raz-obešenih po drevesih, in počasni, premišljeni ples mladih parov, kakor bi hoteli kair najbolj okusiti sleherno obliko svojih teles, vse to ga je opajalo. In opajal ga je pogled na zadrževane gibe, ki so posnemali ritem teles pri občevanju. Hitro je pil kozarec za kozarcem; godba s plesalci, pomenko-vainje in smeh pri mizah sedečih žensk in moških, drevesa z lučmi, vse se mu je začelo prelivati v pisan kolobar. Bil je vesel in žalosten obenem. Eh, igrajte, muzikanti! Sem ter tja se mu jo zazdelo, da sedi Magdalena poleg, aili pa je gledal domače hribe, polne poletne megle in otožnosti. Plavži so se podirali kakor otroške h išče. Pogini, pošast! (Dalje prih.) Menda bo ostalo le pri obljubah Zunanje politične vesti Češkoslovaška republika: Poleg vseh dogodkov spada gotovo med najvažnejše dogodke v preteklem tednu velik govor ministrskega predsednika dr. Hodže, ki je v imenu celokupnega naroda odgovarjal Povedal je, da se Češkoslovaška ne hoji nobenih groženj. Tisoč let so se Cehi borili za svojo svobodo, ne računajoč na žrtve, ki so jih temu cilju do-prinašali. Takih žrtev se Češkoslovaška tudi v bodoče ne boji ter je na borbo pripravljena. Nobeni državi, pa tudi če se imenuje to Nemčija, ne bomo dopustili, da se vmešava v notranje politične zadeve. Cehoslovakj želijo mir z Nemčijo in z vsemi državami v Evropi, za tak mir pa niso pripravljeni žrtvovati svoje državne samostojnosti in narodne svobode. Bodri jih samozavest, ki: sloni na popolni pripravljenosti in zavest na pomoč, ki jo bodo našli, ako bo to potrebno. Odločne in krepke besede so izzvale v Evropi zelo ugoden odmev in lahko se trdi, da je Češkoslovaška spričo svoje iskrene odločnosti na simpatijah v Evropi samo pridobila. Sijajen odgovor Hittlerju je razčistil politično ozračje in vrnil pogum Bratski Češkoslovaški gre zaslužena pohvala, da je s svojo odločnostjo odgovorila tako, kakor pritiče slovanskemu življu v Evropi. Avstrija. V preteklem tednu je grozil Avstriji izbruh državljanske vojne. Avstrijski Hittlerjevci so nameravali zasesti Gradec, nato odkorakati na Dunaj in proglasiti hittlerjevsko Avstrijo. Potisnjeni pa so bili z oboroženo silo nazaj ter je končno zmagala gesta reda in miru. Avstrijska vlada jim je morala sicer priznati razne usluge, in sicer nošenje znakov hitlerjevskega kljukastega križa, hitlerjevski pozdrav, oditi so morali nekateri višji državni funkcionarji, ne-vsečni hitlerjevcem, med njimi šef generalnega štaba Janša in štajerski deželni glavar dr. Stepan. Nedvoumno je, da ima to pomirjenje svoje ozadje na vplivu francoske vlade, ki je izjavila, da bo branila z vsemi silami avstrijsko samostojnost in neodvisnost. Iz same Nemčije pa se Sirijo glasovi, da bo'Nemčija podvojila svoj pritisk na Avstrijo ter da se bo v kratkem zgodilo v tem pogledu nekaj pomembnejšega. Ako presojamo tak položaj, kakršen je, ga moramo označiti z besedo «mir pred viharjem*. Le usodna nesreča bo, ako zmaga kljukasti križ, da bodo prve in resnične žrtve kljukastega križa koroški Slovenci. Francija se je zaenkrat omejila le na veselje nad angleSko-italijanskimi pogajanji in je izrazila svojo pripravljenost razčistiti tudi vsa vprašanja, ki kale prijateljstvo med Francijo in Italijo. V splošnem je politična napetost v Evropi v preteklem tednu zelo popustila. Rusija. V Rusiji se nadaljuje Stalinova osveta napram svojim bivšim in odličnim sodelavcem. Padale so glave velikih komunističnih mogotcev in te dni stoji pred sodiščem zopet nova garnitura veleizdajnikov, ki jim grozi gotova smrt. Rikov, Buharin, Krestinski, Jagoda so imena, ki smo jih večkrat čitali v preteklosti, ki so pomagali komunizmu do zmage, a sedaj postajajo žrtve lastnega dela in žrtev. Usoda je namenila, da odloča nad njihovim življenjem Mongol Stalin — neslovan po rojstvu. Uboga Rusija, kam so jo zapeljali. Nismo pa še izgubili vere v njeno pravo narodno vstajenje. Uredništvo «Nove Pravde« prosi a* s