162 163 OCENE | OTROK IN KNJIGA 122/123, 2025 OTROK IN KNJIGA 122/123, 2025 | OCENE je seveda treba poudariti, da je projekt s Kapom in Bundom še toliko zahtevnej- ši, ker ne gre za enega avtorja, ki bi bil pisec in ilustrator hkrati, pač pa gre za dva ustvarjalca, ki sta – kot v preteklih stripih – poskrbela vsak za svoj del. Majda seveda odlično obvlada po- dajanje izčiščene in jasne pripovedi – povedi so izpiljene in tenkočutno iz- brane za mlajšo populacijo. Besednjak je (ponovno) sočen in zabaven, vendar humorni noti navkljub nikoli ne zdr- sne v brezno izrazne prisile ali nekega mehanskega, skoraj tehnicističnega pisanja, ki bi se lahko pripetilo, ko gre za naslanjanje na pretekle stripe. Vse je namreč nekako jezikovno »zmehčano« in ravno prav »začinjeno«. Slednje lastnosti pa lahko z goto- vostjo najdemo tudi v likovnem svetu Damijana Stepančiča, ki je pujsa po- barval z intenzivno barvo, s katero je še dodatno podkrepil njuno norčavost, igrivost, a tudi radovednost, polnost življenja in stalno pripravljenost na ak- cijo. Taki so tudi ostali liki, ki se v stri- pu pojavijo, ilustrator jih vnovič domi- selno poveže v dinamičen in mestoma zelo ekspresiven likovni izraz. Se pa seveda ob serijskih izdajah določenega dela vedno postavlja vpra- šanje, kaj novega strip v verigi predhod- nih izdaj prinaša. Je avtoričina zgod- ba še ohranila vitalnost in izvirnost predhodnih? Je ilustratorjev pristop ponovno svež, izviren, tak, da uspešno nagovori? In predvsem – ali sta se av- torja v stripu ponovno uspela zbližati do te mere, da zgodba uspešno zaživi in učinkuje? Vsekakor je obema nekoliko lažje, ker sta se lika dodobra razvijala in raz- vila v predhodnih treh izdajah in imata med bralci že prav fino utrjen položaj, a tudi to bi lahko bila določena past. Zato je zanimivo opraviti pogled s sta- lišča nekoga, ki za omenjena pujsa še ni nikoli slišal in ki ni bral še nobenega od prehodnih stripov. Ali bi tudi tak tip bralca strip ocenil pozitivno? Kaj hitro lahko ugotovimo, da zgod- ba tudi tokrat teče gladko in da tudi tokrat stavi na zaplete, zasuke in mnoga hipna presenečenja. Že začetek, ko pujsa pred televizijo sedita brezbrižno s hrano med parkeljci, potem ko sta priš- la iz zapora, obeta. Napetost se zatem le še stopnjuje, ko na ekranu vidita in slišita, da je umrl profesor Znalič. To pa že odpira možnosti za nova odkrivanja in nova doživetja. Seveda ne oklevata, pač pa izkoris- tita čas, ko so vsi drugi na pogrebu, da vdreta v stanovanje pokojnega profe- sorja. Pisateljica tako odlično vkom- ponira vse njune predhodne lastnosti, doda pa jima spet še kakšno novo. V profesorjevem stanovanju naposled na podstrešju odkrijeta super-duper žepni pomanjševalnik, ki lahko vsakogar po- ljubno poveča ali zmanjša, samo gumb je treba zavrteti v pravo smer. Da se jima zdi to sijajen vlomilski izum, ni treba poudarjati, da pa ga najprej uporabita za obisk muzeja, pa nekoliko preseneča. No, niti ne, če pomislimo, da sta v oddaji o muze- jih dobila idejo, da se polastita zlata, si ogledata skrivnostne mumije in si nakradeta še kake druge muzejske dra- gocenosti. A nerodna in nepremišljena, kot sta, namesto med mumije in zaklade zaide- ta v računalniški muzej, kjer razočara- no opazujeta kupe starih računalnikov in igric ter drugih predmetov, poveza- nih z računalniki. In tu se prične zgodba šele dobro za- pletati, vanjo pa vstopajo sami zanimivi liki. Najprej sta to medo in pingvin – oba varnostnika računalnikov v muzeju. Vsak od njiju je oblikovan ravno dovolj »plastično«, da učinkujeta na bralca, se- veda skozi poudarjeno humorno noto. Redko je postavljena v preteklost – v cesarstvo (ilustratorka je prostor do- gajanja v Pravljici o pahljači in pavu interpretirala kot kitajski, čeprav ni de- finirano kot v Kitajski karavani) ali ab- straktno kraljestvo ventilatorjev. Tretja varianta je trk med preteklostjo in so- dobnostjo – kopalnica pristane v ledeni dobi zaradi nerodnosti pri pospravlja- nju knjig. Ko so zgodbe postavljene v brezčasne svetove, se vsebinsko najbolj približajo klasičnim pravljicam, ki so večinoma enodimenzionalne. Svetinove pravljice se gibljejo na meji med klasično, sodobno in ne- smiselno pravljico – lahko govorimo o spoju več žanrov. Če je za sodobno pravljico značilen dogajalni prostor mesto, nasprotno v Svetinovih pravlji- cah prostor ni točno določen, ali pa je umeščen v naravo (gozd, obmorske, obrečne in zasnežene pokrajine), red- keje v naselja (Bršljan, Kako je gospod Hinko lovil svoj trebuh). K sodobni pravljici ga pripenja iz- bira glavnih junakov, dvoplastnost dogajanja, sporočila. Na drugi strani prevladuje čudežno-nadnaravna kom- ponenta, ki uresničuje želje in rešuje stiske, enoplastnost ter živalski in ča- robni liki. Preseganje in spoj vidim v kršitvi logičnih obrazcev, humorju, nonsensu, vsevednem pripovedovalcu in neznačilnih koncih. Osma knjiga pravljic je pomemben dosežek, saj pri- naša nove poglede, kaj pomeni pravlji- ca danes, in prijetno vzburja bralčevo domišljijo. U R B A N F R A N K K U K E C STRIPOVSKA EKSPLOZIJA Majda Koren, Damijan Stepančič: Kapo in Bundo v muzeju. Ljubljana: KUD Sodobnost, 2024. Kapo in Bundo v muzeju je četrta knjiga v seriji o dveh zelo priljubljenih pujsih, ki veljata za malo nerodna, prav posebna, kanček navihana, ne preveč pametna in nadvse zabavna, tokrat pa se znajdeta v prostoru, ki so ga odrasli nekoč poimenovali: muzej. Muzej? Hm. Beseda, ki bi lahko mar- sikaterega mladega bralca zavedla in mu sprožila misel, da je to en sam dolgčas. A temu nikakor ni tako, če se v muzej sku- paj s svojima že dodobra utrjenima ju- nakoma podata pisateljica Majda Koren in ilustrator Damijan Stepančič. Takoj na začetku je seveda treba po- vedati tudi, da se zgodba stripa prične, ko pujsa spustijo na prostost iz zapo- ra, kjer sta se zaradi svojih nerodnosti in lumparij že kdaj znašla. Za slednje seveda poskrbi predvsem inšpektor Jože, ki jima je nenehno za petami, kar smo lahko izkusili v prejšnjih izdajah stripa, ki se je med mladimi bralci od- lično »prijel«. Strip je seveda v sodobnem času zelo dobrodošla literarna oblika, saj ob besedah prinaša ilustracije oz. slikovni del zgodbe, kar pritegne mnoge mlade bralce, še zlasti pa tiste, ki do daljših pripovednih besedil in branja le-teh gojijo določeno mero odpora. Pri tem 162 163 OCENE | OTROK IN KNJIGA 122/123, 2025 OTROK IN KNJIGA 122/123, 2025 | OCENE je seveda treba poudariti, da je projekt s Kapom in Bundom še toliko zahtevnej- ši, ker ne gre za enega avtorja, ki bi bil pisec in ilustrator hkrati, pač pa gre za dva ustvarjalca, ki sta – kot v preteklih stripih – poskrbela vsak za svoj del. Majda seveda odlično obvlada po- dajanje izčiščene in jasne pripovedi – povedi so izpiljene in tenkočutno iz- brane za mlajšo populacijo. Besednjak je (ponovno) sočen in zabaven, vendar humorni noti navkljub nikoli ne zdr- sne v brezno izrazne prisile ali nekega mehanskega, skoraj tehnicističnega pisanja, ki bi se lahko pripetilo, ko gre za naslanjanje na pretekle stripe. Vse je namreč nekako jezikovno »zmehčano« in ravno prav »začinjeno«. Slednje lastnosti pa lahko z goto- vostjo najdemo tudi v likovnem svetu Damijana Stepančiča, ki je pujsa po- barval z intenzivno barvo, s katero je še dodatno podkrepil njuno norčavost, igrivost, a tudi radovednost, polnost življenja in stalno pripravljenost na ak- cijo. Taki so tudi ostali liki, ki se v stri- pu pojavijo, ilustrator jih vnovič domi- selno poveže v dinamičen in mestoma zelo ekspresiven likovni izraz. Se pa seveda ob serijskih izdajah določenega dela vedno postavlja vpra- šanje, kaj novega strip v verigi predhod- nih izdaj prinaša. Je avtoričina zgod- ba še ohranila vitalnost in izvirnost predhodnih? Je ilustratorjev pristop ponovno svež, izviren, tak, da uspešno nagovori? In predvsem – ali sta se av- torja v stripu ponovno uspela zbližati do te mere, da zgodba uspešno zaživi in učinkuje? Vsekakor je obema nekoliko lažje, ker sta se lika dodobra razvijala in raz- vila v predhodnih treh izdajah in imata med bralci že prav fino utrjen položaj, a tudi to bi lahko bila določena past. Zato je zanimivo opraviti pogled s sta- lišča nekoga, ki za omenjena pujsa še ni nikoli slišal in ki ni bral še nobenega od prehodnih stripov. Ali bi tudi tak tip bralca strip ocenil pozitivno? Kaj hitro lahko ugotovimo, da zgod- ba tudi tokrat teče gladko in da tudi tokrat stavi na zaplete, zasuke in mnoga hipna presenečenja. Že začetek, ko pujsa pred televizijo sedita brezbrižno s hrano med parkeljci, potem ko sta priš- la iz zapora, obeta. Napetost se zatem le še stopnjuje, ko na ekranu vidita in slišita, da je umrl profesor Znalič. To pa že odpira možnosti za nova odkrivanja in nova doživetja. Seveda ne oklevata, pač pa izkoris- tita čas, ko so vsi drugi na pogrebu, da vdreta v stanovanje pokojnega profe- sorja. Pisateljica tako odlično vkom- ponira vse njune predhodne lastnosti, doda pa jima spet še kakšno novo. V profesorjevem stanovanju naposled na podstrešju odkrijeta super-duper žepni pomanjševalnik, ki lahko vsakogar po- ljubno poveča ali zmanjša, samo gumb je treba zavrteti v pravo smer. Da se jima zdi to sijajen vlomilski izum, ni treba poudarjati, da pa ga najprej uporabita za obisk muzeja, pa nekoliko preseneča. No, niti ne, če pomislimo, da sta v oddaji o muze- jih dobila idejo, da se polastita zlata, si ogledata skrivnostne mumije in si nakradeta še kake druge muzejske dra- gocenosti. A nerodna in nepremišljena, kot sta, namesto med mumije in zaklade zaide- ta v računalniški muzej, kjer razočara- no opazujeta kupe starih računalnikov in igric ter drugih predmetov, poveza- nih z računalniki. In tu se prične zgodba šele dobro za- pletati, vanjo pa vstopajo sami zanimivi liki. Najprej sta to medo in pingvin – oba varnostnika računalnikov v muzeju. Vsak od njiju je oblikovan ravno dovolj »plastično«, da učinkujeta na bralca, se- veda skozi poudarjeno humorno noto. Redko je postavljena v preteklost – v cesarstvo (ilustratorka je prostor do- gajanja v Pravljici o pahljači in pavu interpretirala kot kitajski, čeprav ni de- finirano kot v Kitajski karavani) ali ab- straktno kraljestvo ventilatorjev. Tretja varianta je trk med preteklostjo in so- dobnostjo – kopalnica pristane v ledeni dobi zaradi nerodnosti pri pospravlja- nju knjig. Ko so zgodbe postavljene v brezčasne svetove, se vsebinsko najbolj približajo klasičnim pravljicam, ki so večinoma enodimenzionalne. Svetinove pravljice se gibljejo na meji med klasično, sodobno in ne- smiselno pravljico – lahko govorimo o spoju več žanrov. Če je za sodobno pravljico značilen dogajalni prostor mesto, nasprotno v Svetinovih pravlji- cah prostor ni točno določen, ali pa je umeščen v naravo (gozd, obmorske, obrečne in zasnežene pokrajine), red- keje v naselja (Bršljan, Kako je gospod Hinko lovil svoj trebuh). K sodobni pravljici ga pripenja iz- bira glavnih junakov, dvoplastnost dogajanja, sporočila. Na drugi strani prevladuje čudežno-nadnaravna kom- ponenta, ki uresničuje želje in rešuje stiske, enoplastnost ter živalski in ča- robni liki. Preseganje in spoj vidim v kršitvi logičnih obrazcev, humorju, nonsensu, vsevednem pripovedovalcu in neznačilnih koncih. Osma knjiga pravljic je pomemben dosežek, saj pri- naša nove poglede, kaj pomeni pravlji- ca danes, in prijetno vzburja bralčevo domišljijo. U R B A N F R A N K K U K E C STRIPOVSKA EKSPLOZIJA Majda Koren, Damijan Stepančič: Kapo in Bundo v muzeju. Ljubljana: KUD Sodobnost, 2024. Kapo in Bundo v muzeju je četrta knjiga v seriji o dveh zelo priljubljenih pujsih, ki veljata za malo nerodna, prav posebna, kanček navihana, ne preveč pametna in nadvse zabavna, tokrat pa se znajdeta v prostoru, ki so ga odrasli nekoč poimenovali: muzej. Muzej? Hm. Beseda, ki bi lahko mar- sikaterega mladega bralca zavedla in mu sprožila misel, da je to en sam dolgčas. A temu nikakor ni tako, če se v muzej sku- paj s svojima že dodobra utrjenima ju- nakoma podata pisateljica Majda Koren in ilustrator Damijan Stepančič. Takoj na začetku je seveda treba po- vedati tudi, da se zgodba stripa prične, ko pujsa spustijo na prostost iz zapo- ra, kjer sta se zaradi svojih nerodnosti in lumparij že kdaj znašla. Za slednje seveda poskrbi predvsem inšpektor Jože, ki jima je nenehno za petami, kar smo lahko izkusili v prejšnjih izdajah stripa, ki se je med mladimi bralci od- lično »prijel«. Strip je seveda v sodobnem času zelo dobrodošla literarna oblika, saj ob besedah prinaša ilustracije oz. slikovni del zgodbe, kar pritegne mnoge mlade bralce, še zlasti pa tiste, ki do daljših pripovednih besedil in branja le-teh gojijo določeno mero odpora. Pri tem 164 165 OCENE | OTROK IN KNJIGA 122/123, 2025 OTROK IN KNJIGA 122/123, 2025 | OCENE Schmidt, Igor Šinkovec, Peter Škerl, Damijan Stepančič, Hana Stupica, Marija Lucija Stupica, Marlenka Stupica, Alenka Sottler, Gorazd Vahen, Huiqin Wang in Ana Zavadlav. Knjiga predstav- lja reprodukcije knjižnih ilustracij, ki v odličnem tisku resda zasijejo kot samo- stojna umetniška dela, a tiskane repro- dukcije vendarle niso originali z lastno- ročnimi podpisi avtorjev ali avtoric. Projekt, ki ga je ob izidu Veličast- nih 30 Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja in posebej tega projekta, predstavila kot prestižen, so pri Mladinski knjigi pripravljali tri leta. Reprodukcije dopolnjuje skoraj sto strani obsežen katalog s predsta- vitvijo ilustratorjev. Spremno besedo zanj sta prispevala Andrej Ilc, že več kot tri desetletja urednik pri Mladin- ski knjigi, zadnjih deset let pa urednik prevodnega leposlovja, tudi zbirk Kondor in Nova lirika, ter umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Ju- dita Krivec Dragan, ena od strokovnja- kinj, ki slovensko ilustracijo že dolgo spremljajo. Njeni so tudi zapisi k posa- meznim ilustracijam. Biografije z orisi ustvarjalnosti, citati in izbor nagrad posameznih ilustratorjev in ilustratork v katalogu pa je prispevala bibliotekar- ska specialistka Maja Logar, zaposlena v Mariborski knjižnici. Ob sočasni vrhunski žirirani raz- stavi ilustracij 15. Slovenskega bienala ilustracije v Cankarjevem domu o ilu- stratorski produkciji seveda ne more- mo govoriti kot o dolgo odrinjenem polju likovne umetnosti, ker to že dolgo ne drži. O tem navsezadnje govori tudi besedilo Andreja Ilca Svet zase, ki v monografiji uvodoma bralce seznanja s kratkim povzetkom zgodovine sloven- ske ilustracije od prve izvirne slovenske slikanice z dvanajstimi enobarvnimi ilustracijami Hinka Smrekarja, ki je izšla konec leta 1917 kot likovno so- ustvarjena umetna pripovedka Frana Levstika iz leta 1858, ko je bila prvič objavljena v Slovenskem glasniku. Od takratnih obetavnih začetkov, od leta 1945 novoustanovljene založbe Mla- dinska knjiga in od visokih začetnih naklad povojne ilustrirane literature za otroke do uredniških odločitev Kri- stine Brenk, Nika Grafenauerja in Aca Mavca ter prihoda Pavleta Učakarja – kot edinega zaposlenega knjižnega li- kovnega urednika v Sloveniji v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja – se je slovenska ilustracija visoko uveljavila tudi v tujini. »Leta 1949 je založba Mladinska knjiga ustanovila Levstikovo nagrado, s katero vse do današnjih dni nagrajuje pisatelje, pesnike in ilustratorje za do- sežke na področju otroške in mladinske književnosti. Pomenila je pomembno spodbudo za razvoj, ki je predvsem za- radi oddaljevanja vojne in odpiranja v mednarodni prostor vsaj na umetniškem področju postajala ena vodilnih zvrsti,« piše Judita Krivec Dragan v svoji študiji Zgodbe podob, v kateri tudi strokovno predstavlja opuse vseh tridesetih av- torjev. Na leta 1949 novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost so se šolale prve ilustratorke, imenova- ne tudi pravljičarke, ki so slovenski ilustraciji dale krila. In če je v prvih po- vojnih desetletjih kaj res cvetelo, je bila to najmlajšim namenjena literatura in z njo bogata in raznovrstna ilustracija, ki jo je spremljala. Ni pa – kar velja za preteklost in sedanjost – Mladinska knjiga edina slovenska založba, za ka- tero ilustratorji ustvarjajo. Tudi zato je leta 1993 Sekcija ilustratorjev Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov ustanovila Slovenski bienale ilustracije, ki pokriva celotno slovensko ilustrator- sko produkcijo in zagotavlja možnosti za nadaljnji razvoj naše, po kvaliteti tudi v tujini priznane ilustracije, ter Ko pa se pujsa pomanjšata do te mere, da lahko vstopita v sam računal- nik, pa postanejo situacije še toliko bolj zanimive. Pot jima prekrižajo roboti (npr. posrečeno zastavljen plešoči robot Lojze) in računalniška hrošča (peka računalniških palačink), ki jih pisatel- jica spretno pooseblja in postavlja v zgodbo, ilustrator pa ponovno odlično nadgradi z ilustracijo, ki tudi sama zase pripoveduje: suvereno, šaljivo, poučno, zabavno. Da sta beseda in ilustracija, kakor se za strip spodobi, lepo poenoteni, pokažejo tudi tista mesta, kjer beseda ponikne ali obratno, mesta, kjer beseda nekoliko izstopa. Določene sekven- ce v stripu so namreč take, da je bolj v ospredju beseda, na drugi strani so take, ki so zgolj likovne, besed pa je ob tem minimalno ali pa jih sploh ni. Seveda je to odlika kvalitetnega stripa, saj slikovni del nagovarja sam zase, besedni pa prav tako. Združena skupaj pa oblikujeta pravo stripovsko »eksplo- zijo«, ki vznemirja mnoge čute mladih zvedavih bralcev. Na koncu lahko brez dvoma ugoto- vimo, da je tudi četrti del v sicer zelo izvirni in zabavni seriji stripov nadvse imeniten, ravno dovolj navezan na svoje predhodnike in ravno v pravšnji meri samostojen in edinstven. Vseka- kor pa je zastavljen, kot da pisateljsko- -ilustratorski tandem še ni rekel zadnje, saj je vse ravno dovolj odprto in nedo- rečeno, da se lahko dogodivščine iskri- vih pujsov še nadaljujejo. Bralci bomo tega gotovo veseli! D A V I D B E D R A Č VELIČASTNIH 30 Izbrane slovenske knjižne ilustracije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024 Monografija Veličastnih 30 je lep projekt Mladinske knjige, ki je bil za- mišljen, da bi z njim širili zavedanje o pomenu slovenske ilustracije. Mišljen je bil tudi kot napoved letošnjega pra- znovanja založbe in osemdesetletnice izhajanja revije Ciciban. Monografija je izšla v omejenem številu dvesto ošte- vilčenih izvodov, v kompletu so poleg posameznih reprodukcij in kataloga še listina o lastništvu mape, potrdila o lastništvu za vsako ilustracijo pose- bej s ključnimi podatki o ilustraciji ter pet darilnih map za ilustracije. Cena kompleta je 990 evrov. Čeprav naj bi bil osnovni pomen ilustracij v slikani- cah prvo srečanja otroka s podobo, pa izbrane ilustracije, ki so v osnovi nasta- jale v slikanicah zanje, v tej monografiji niso namenjene listanju otroških rok. V monografiji je trideset reproduk- cij ilustracij, ki jih je ustvarilo trideset slovenskih predstavnikov te likovne zvrsti. To so Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Daniel Demšar, Bojana Dimitrovski, Tina Dobrajc, Jure Engelsberger, Tomaž Lavrič, Jelka Godec Schmidt, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Maja Kastelic, Anka Kočevar, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Marjan Manček, Eva Mlinar, Silvan Omerzu, Lila Prap, Jelka Reichman, Matjaž