P.b.b. Poštnilurad Celovec 2 kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov LETO XII. / ŠTEVILKA 5 CELOVEC, DNE 4. FEBRUARJA 1960 CENA 2.- ŠILINGA Papež za mir in manjšine V svojem tako globokem, v srce segajočem božičnem nagovoru, ki ga je naslovil po radiu na vse katoličane in na vse narode, je Janez XXIII. pokazal spet pota pravega miru. Pravi mir more priti le od Boga. Ima samo eno ime: Pax Christi — mir Kristusov. Kristus pa je izrecno povedal za vse čase: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne kakor ga daje svet.« Ta Kristusov mir je mir srca, notranji mir, ki ga more biti deležen le tisti, ki je blage volje in išče Boga ter izpolnjuje njegovo voljo. Biti mora socialni mir, ki sloni na temelju spoštovanja človeškega dostojanstva in človeške osebnosti. Dobrine stvarstva, gospodarske vrednote naj služijo človeku in celici človeške družbe — družini. Duh pravega bratstva mora napolnjevati narode. Podlaga mednarodnega miru je resnica. Tudi za mednarodne povezave velja beseda: »Resnica vas bo osvobodila« (Jan 8. 32). Napačna načela premoči in sile, ki so zastrupljala sožitje narodov, morajo izginiti. K resnici pa mora priti pravica, ki odstranjuje vzroke prepira in vojne. Vsakemu da in prizna svoje pravice in dolžnosti. Ljubezen do bližnjega se mora pridružiti resnici in pravici. Le tako bo moč ustvariti pravo bratsko sožitje med narodi. Kristusova Cerkev tudi danes posreduje pravi mir med narodi, kakor ga je posredovala od začetka svoje zgodovine skozi vsa •toletja do današnjega časa. Cerkev spremlja z molitvijo vsa iskrena prizadevanja za mednarodni mir in za rešitev vseh spornih vprašanj na podlagi odkritega sodelovanja. Poleg molitve pa nudi Cerkev Kristusova svojo vedno pripravljeno pomoč za dosego pravega miru. Spominja se pri tem besede cerkvenega učenika sv. Avguština: »Slav-neje je z besedami premagati vojno kot pa z železom in jeklom, še slavneje je mir pridobiti z mirom.« Žal še do zdaj vzroki motenj mednarodnega reda niso odstranjeni. Treba je, da se vrelci hudega zakopljejo, sicer bodo vedno nevarnosti za pravi mir. Že predhodnik Janeza XXIII., papež Pij XII., je v svojih božičnih poslanicah 1. 1942 in 1943 opozoril ves svet na nevarnosti, ki ogrožajo svetovni mir: »Onečaščanje pravic in dostojanstva človeške osebnosti, kršenje pravic družine in pravice do dela, ukinitev pravnega stanja in zdravega pojmovanja o državi v krščanskem smislu, kršitev prostosti in nedotakljivosti in varnosti drugih držav ne glede na njihovo velikost, sistematično zatiranje kulturnih in jezikovnih posebnosti jezikovnih manjšin, egoistično in samo na svojo korist obrnjeno mišljenje tistih, ki se po-laščajo virov gospodarskega bogastva in gotovih dobrin, ki so določene za splošno u-porabo, v škodo drugih narodov in še posebno preganjanje vere in Cerkve ... Da bi se vsi ljudje, ki so blage volje, povrnili nazaj h Kristusu in poslušali glas božjih naukov, ki so nauki njegovega vidnega namestnika na zemlji in postavnih pastirjev — škofov. Tako bodo našli vsi resnico, ki odvrne zmoto, laž in prevaro. Pospeševali bodo uresničenje betlehemskega miru, tistega miru, ki je bil oznanjen vsem ljudem, ki so blage volje.« Da bi današnji odgovorni voditelji narodov in nositelji državne oblasti poslušali in izpolnjevali glas Kristusovega namestnika, ki nam kaže temelje in pota pravega miru med narodi. Ce bi se držali teh navodil, potem bi zavladal pravi mir na zemlji, ki mora biti zgrajen na temeljih resnice, pravice in ljubezni. Gotovo je namenoma sv. oče Janez XXIII. omenil tudi sistematično zatiranje kulturnih in jezikovnih posebnosti jezikov- Upor Francozov v Alžiru ugasnil Po 8 dneh dramatičnih zapletljajev, ki so grozili Alžiru in Franciji z državljansko vojno, se je upor francoskih skrajnežev v Alžiru klaverno končal s predajo nekaj stotin zagrizencev. Samo nekaj nespečih noči za barikadami in grožnja, da jim bodo odvzeli vodo ter električni tok, so jih spremenile v pohlevne ovce in voljno so šli v koncentracijska taborišča francoske vojske, v katerih so bili doslej arabski uporniki. Kot smo že poročali, je sklep francoskega državnega predsednika De Gaulla, da naredi konec krvoprelitju v Alžiru, potem ko je prišel do spoznanja, da z vojaško močjo arabskih upornikov ni moč poraziti, vzbudil silovito nevoljo okrog 1 milijona francoskih naseljencev v Alžiru. Te sta vodila poslanca Lagaillarde in neki kavarnar Or-tiz. Njuna najjačja opora je bil general Massu, poveljnik francoskih elitnih čet — padalcev (Fallschirmjager). Ko je Massu pred kakimi 10 dnevi znova začel groziti z uporom, ga je general De Gaulle poklical v Pariz in kratkomalo odstavil. To je zbudilo silovito jezo v Alžiru. Francoski naseljenci so po obalnih mestih uprizorili velike demonstracije. Lagaillarde in Ortiz sta v Alžiru zasedla najvažnejša javna poslopja, potem ko so v demonstracijah padli prvi streli. Zamajala se je celo zvestoba francoskih čet, kajti vse je kazalo, da bodo po štirih letih borbe proti arabskim upornikom morali sedaj streljaiti tudi na Francoze. Nekaj dni je kazalo, kot da se bo francoskim upornikom res posrečilo dobiti vse evropsko prebivalstvo Alžira zase, dočim se arabsko prebivalstvo ni zganilo ter čakalo, kaj bo. Pa tudi v Franciji sami so imeli skrajneži podpornike. Francosko vojaško poveljstvo se jo odločilo, da zapusti mesto Alžir ter ga od zunaj sklene z oblegovalnim obročem. Nato pa je čakalo, da se prva ihta upornikov poleže. Ta taktika se je izkazala res kot najboljša, kajti po prvem razburjenju so tudi francoski naseljenci začeli spoznavati ves nesmisel upora, ki je položaj Francozov v Alžiru samo poslabšal in zmanjšal možnosti za njihov obstanek tudi v kaki novi ureditvi. Minuli ponedeljek se je Lagaillarde, ki se je bil zabarikadiral na univerzi, s svojimi 300 najzvestejšimi, predal, dočim je drugi voditelj upora, kavarnar Otriz, v gneči izginil. Lagaillarda so z letalom prepeljali v Francijo, kjer bo prišel pred sodišče, njegove vročeglave pristaše so pa strpali v koncentracijsko taborišče. Po kratkem vežbanju jih bodo vključili v francoske, vojaške edinice ter jih poslali v boj proti arabskim upornikom. Položaj De Gaulla se je s tem nekrvavim koncem upora zelo utrdil. Tragischer Vergleich Eine lobliche Denkschrift kam hereingenaUert. Sie spricht zur Siidtiroler Jugendstiftung, die die literarische Betreuung der Jugend Siidtirols be-zweckt. AIs Prasidcnt des Kuratoriums zcichnet der Herr Bundesniinister Dr. Heinrich Drimmel. Unter den Mitglicdern sind andere prominente Persdn-lichkeiten des osterreichischen oCfentlichen Lebcns wie Bundcsminister Dr. Bruno Krcisky, Staatssc-kretar Prof. Dr. Franz Gschnitzer und andere mehr. Diese Aktion zu Gunsten der Siidtiroler Jugend ist iiberaus sympatisch und enveckt unsere offenc Be-wunderung. Mit sonderbarem Gcfiihl lesen wir je-doch die einleitenden Satze des Aufrufes, weil sie genau so treffend auch die Tragik unserer slotveni-schen Jugend in Karnten vviedergeben. \Vir bringen diese Satze der Denkschrift svortge-treu mit der zusatzlichcn Umstellung auf unsere Lage svieder: „Wer das 1 and jenseits des Brenners (diesseits der Karawanken) bereist und mit Menschen in Ge-sprach kommt, die mit ganzem Herzen an ihrer Hcimat hiingen, wird immer erfahren: Das problem Sudtirol (Siidkarnten)” ist nicht nur politisch und svirtschaftlich, sondem voz allem auch kultu-reli zu sehen. Die Gefahr besteht auch nicht so sehr darin, dass die Envachsenengeneration ihre angestammte Kultur und Sprache verliert, sondem darin, dass die Jugend nicht raehr in sie hinein-vrSchst. Die Sprache und die Dichtung tragen den Gciat eines Volkes, die Werte der Stele und des Gemil-tes des Menschen. Nun w2chst zwar die Jugend Tragedija koroških Slovencev Revija „Die fisterreichische Nation” prinaša naslednji zelo aktualni članek: Kdor s srčnim zanimanjem zasleduje dogodke na Koroškem, ga mora presuniti način, kako se ravna s pripadniki slovenske narodne manjšine. Po kritični presoji mora priti do zaključka, da je to ravnanje v bistvu protiavstrijsko in da izvira samo iz nemškonacionalne miselnosti. Ako se avstrijski politiki hvalijo, da so koroškim Slovencem z zakonoma o šolstvu in uradnem jeziku na južnem Koroškem (BGB1 št. 101 in BGB1. 102/59) priznali koroškim Slovencem več, kot jim gre po državni pogodbi iz leta 1955, je to treba označiti le kot cinizem. V resnici je bil člen 7 državne pogodbe namenjen za zaščito slovenske narodne skupine in samo nemško-nacionalna advokatska logika je ga mogla spremeniti v nasprotje tega, ker se je opirala ne na smisel pogodbe, ampak zgolj na nepopolno besedilo. Položaj je jasen: Pri obravnavanju koroških manjšinskih zakonov so strankarski politiki prekričali državnike, kajti sicer ne bi smeli z enostavno nasilno besedo parla- nih manjšin. Koliko krivice se je v tem oziru godilo v zadnjih desetletjih in se dogaja Se danes! Vsak narod ima po naravnem božjem pravu pravico do življenja, in ker ima pravico do življenja, ima tudi pravico do svobodne uporabe svojega lastnega jezika in svojih lastnih kulturnih vrednot. Nihče ga pri tem ne sme ovirati ali mu jemati tozadevne možnosti in pravice. Zgodovina nam kaže mnogo primerov, da sc krivice, storjene narodu in posebno na-rodnimmanjšinam, maščujejo že na tem svetu nad narodom, ki je kršil pravice drugih narodov in jih zatiral. Tuintam se te krivice maščujejo po stoletjih in potem tem bridke j e. Hvaležni moramo biti sv. očetu Janezu XXIII., da je spregovoril neustrašeno jasno besedo Kristusovega nauka današnjemu svetu, s katero priznava in varuje pravice narodnih manjšin. menta odločiti proti željam narodno zavednih koroških Slovencev, ki so zahtevali, da se ohrani vsaj stanje iz leta 1945!« Nato obravnava člankar takozvani »El-ternrecht«, ki je v koroških razmerah postal enostavno sredstvo za izvajanje uradnega in neuradnega pritiska na slovenske starše, da svojih otrok ne prijavijo k slovenskemu pouku. Nadalje pravi: »Tako danes dve tretjini otrok, ki doma govore slovensko, ima v šoli samo nemški pouk, jutri bodo tri četrtine in nemško nacionalni krogi ne bodo prej dali miru, dokler ne bo izglodalo, da je iz koroških šol slovenščina povsem pregnana.« In to bi hoteli doseči kljub državni pogodbi in zakonom za zaščito manjšine! Siidtirols (SiidkSmtens) in Schulen heran, in denen Dcutsch (Slowenisch hier nur teihveise) unter-richtet wird, aber Italienisch (Dcutsch) Hauptfach ist. Die stiirker in Amts- und Geschaftskreisen vor-herrschende italienische (deutsche) Umgangssprache ftthrt die Jugend schon friUueitig zur freien italie-nischen (deutschen) Jugendlektiire. Leider auch hier nicht zur wertvollsten, sonder zur gegenwiir-tigen Marktsvare, zu den Comics, den Schundheftcn, Zeitschriftcn, Zeitungcn und zu den Sensations-und Kitschbiichern aller Art. Diese Lekture wird von der erlebnishungrigen Jugend verschlungcn, sie forint ihre innere Anschauung und beeinfhisst die Entwicklung ihres Geistes und Gemiltes... Retten wir eine Kultur vor dem Verfall, indem wir der Jugend helfen, sich selbst zu finden, die er-erbten geistigen Giiter aufmnchmen, zu verstchen und weiter zu entwickeln!...” Štirje sporazumi Avstrije z Jugoslavijo Kot poroča poluradna avstrijska poroče-valna agencija APA, se bosta dne 16. marca zunanji minister dr. Kreisky in dr. Gschnitzer podala na tridnevni uradni o-bisk v Beograd. Ob tej priliki bodo v Beogradu podpisani štirje sporazumi, o katerih je bilo v predhodnih pogajanjih že doseženo soglasje. So to pogodba o malem obmejnem prometu, pogodba o izvršitvi izrekov razsodišč, pogodba o rastlinski zaščiti in konzularna konvencija. Ako pa bodo do takrat tudi zaključena pogajanja o likvidaciji premoženjskih vprašanj v zvezi z državno pogodbo, ki so v teku, bo obenem podpisana tudi ustrezna pogodba. Po uradnih izjavah z Dunaja in iz Beograda je namen tega obiska izboljšanje odnosov med obema sosednjima državama in poglobitev sodelovanja, posebno na gospodarskem področju. Slovensko kulturno društvo v Celovcu Vse Slovence iz Celovca in naših dolin vabimo na našo PUSTNO PRIREDITEV v nedeljo, dne 7. februarja ob 6. uri zvečer v Kolpingovi dvorani V CELOVCU Na sporedu je veseloigra »STRIC V TOPLICAH«, bogat srečolov in prosta 1 1 * Nasvidenje! zabava s plesom. Politični teden Po svetu ... Dramatični dogodki v Alžiru so skoroda docela vzeli v zakup zanimanje javnosti, vendar se je pokazalo, da Al/.ir ni edina boleča točka mednarodne politike. Nemci oklevajo V zapadni Nemčiji so duhovi še vedno razdeljeni glede vprašanja, kako nastopiti proti pojavom nacistične miselnosti. Pred kratkim je vrhovno sodišče odločilo, da »Deutsche Reichspartei« ni nacistična stranka in razveljavilo odločbo upravne oblasti o razpustu te stranke, v kateri se zbirajo nekdanji Hitlerjevi pristaši, ki ne morejo pozabiti starih dobrih časov. Sodišče je namreč ugotovilo, da pravila te stranke ne vsebujejo nacistične miselnosti in da dokazi o dejanskem nacističnem delovanju te stranke niso bili zadostni. Ustanovitelj te stranke je namreč general Remer, poveljnik berlinskega stražnega bataljona »Gross-deutschland«, ki je igral odločilno vlogo pri zadušitvi upora proti Hitlerju, ki je sledil ponesrečenemu atentatu na »firerja« leta 1944. Po vojni je ta možak trdil, da če bi bil ponovno postavljen v isti položaj kot leta 1944, bi ravnal še enkrat prav tako kot takrat! Ta odločba je v demokratičnih zapadno-nemških krogih zbudila znatno nevoljo, kajti jasno je, da nacisti svojih pravih namenov ne bodo izrazili v pravilih, kar se pa dokazov o prevratniškem delovanju tiče, pa je znano, da pridejo ti z vso prepričljivostjo na dan šele takrat, ko je že — prepozno. Izkušnje komunističnih in fašističnih revolucij našega stoletja bi pravzaprav nemškim sodnikom morale biti znane. Kljub tej določbi pa je minuli teden pokrajinska vlada dežele Porurje—Palatinat odredila razpust te stranke in sicer na temelju novih dokazov o njenem nacističnem delovanju. Kljub vsemu zatrjevanju o komunističnih agitatorjih, ki baje stoje za nacističnimi izgredi, pa so kljukasti križi onečedili ne samo sinagoge, cerkve in hišne zidove, ampak tudi nemško dobro ime v svetu. Zato je kancler Adenauer danes obiskal koncentracijsko taborišče Belsen, da se ondi pokloni žrtvam nacizma. Spremljal ga je predsednik svetovne židovske organizacije Nahum Goldmann. Zapadnonemška vlada je glede ukrepov proti nacizmu podobna znanemu mladeniču, v čigar »prsih bivata dve duši, blagoglasen jezik. Kako je rekel Švicar, župnik Min-der, svoj čas dušni pastir na Golovici na pobočju Svinje planine? Rekel je, da je slovenščina: »so sviB, so vveich, so vokalreich, so klangvoll« — tako sladka, tako mehka, tako bogata na samoglasnikih, tako zveneča. In da je vsled teh lastnosti slovenščina prav posebno pripravna za petje. Dovolj razlogov torej, da ljubimo naj slovenski materinski jezik in da se ga učimo tudi v šoli! Koledarske skrbi Danes si človek življenja brez koledarja sploh ne more predstavljati. In vendar je še zdaj mnogo narodov, ki ne potrebujejo take razdelitve časa. Ti narodi prav nič ne pogrešajo koledarja; njih preprosto življenje se uravnava kar po letnih časih. Zanje je brez pomena, na kateri dan ujamejo plen. Ti ljudje živijo v resnici, kot mi lepo pravimo, „iz dneva v dan”, in če se hočejo dogovoriti za kak kasnejši rok, si pomagajo na zelo enostaven način. Južnoameriški Indijanci napravijo na vrvi toliko vozlov, kolikor dni je do dogovorjenega sestanka. Ob vsakem sončnem vzhodu nato en vozel razvežejo in, ko pridejo do zadnjega vozla, vedo, da je sedaj čas, odpraviti se na kraj sestanka ali opraviti določen posel. V drugih krajih vzamejo leseno palico in napravijo vanjo vsak dan eno zarezo, dokler ni doseženo število. Ta običaj je še sedaj znan mnogokje v Aziji, še pred nekaj stoletji pa je bil v navadi tudi v severni Evropi. Ljudje, ki pri nas ne smejo imeti koledarja, na primer kaznjenci, pa hočejo vedeti, kako poteka čas, si pomagajo podobno. To ni nič drugega kot pomoč spominu in nima dosti skupnega s koledarskimi računi. Saj manjkajo predvsem podatki o vsakokratnem mesecu, tednih in dnevih, ki jih brez astronomskih osnov ni mogoče dovolj natančno določiti. Zato ni čudno, da so mnogi kulturni narodi že pred stoletji in tisočletji opazovali nebesna telesa, ko so delili čas. To vidimo pri Egipčanih, Kitajcih in Indijcih, ki so imeli celo že velike zvezdarne. PRIPROSTI KMEČKI KOLEDAR Preseneča pa, da so razni mnogo primi-tivnejši narodi izvršili meritve, ki so kos vsaki znanstveni preizkušnji. To vidimo predvsem pri praprebivalcih otoka Bali. Stari »kipu koledarji z vozli« iz Peruja označujejo lunina in sončna leta. V starem Rimu so uporabljali takoime-novani koledarski kamen, na katerem so bili v zgornji vrsti simbolično prikazani dnevi v tednu, ob straneh dnevi v mesecu in v sredini meseci sami. Podobno napravo imajo še danes Eskimi; to je okrogla plošča, na sredi katere je sedem dni v tednu. Iz sredine pa gredo proti obodu kot žarki vrste luknjic, ki predstavljajo po-edine mesece in dneve. Znatno izboljšanje predstavlja kmečki koledar iz 7. stoletja, ki so ga našli v Franciji. Koledar je iz pestro pobarvanih lesenih ploščic, na katerih so po dolgem narisani meseci in njih dnevi. Nedelje so zaznamovane s svetlimi trikoti s križem, delovni dnevi pa s temnim markiranjem. Razni cerkveni prazniki so poudarjeni z ustreznimi podobicami. Pri teh preprostih pregledih je dvanajst mesecev največkrat pravilno prikazanih in tudi leto je s svojimi 364 odnosno 365 dnevi izračunano precej točno. Do nepravilnosti pride le, kadar se shematično napravljena razdelitev ne ujema s stvarnim premikom nebesnih teles. Tu je prišlo do raznih reform, da bi dosegli izenačenje z astronomskimi dogajanji. Na Kitajskem so si nekoč pomagali tako, da so v vsakih 60 let uvrstili eno prestopno leto. Leto je pri tem računanju imelo le 360 dni. Vendar je bil premik letnih časov in vrstnega reda mesecev kljub temu tako močan, da so morali od časa do časa na cesarski ukaz na novo določiti razdelitev leta. PAPEŽI SO DOLOČILI TUDI CAS Podobna razglabljanja so prisilila tudi Rimljane, da so leta 46 pred Kristusom upeljali takoimenovani julijanski koledar s 365 dnevi, vsako četrto leto pa so imeli prav tako kot mi danes prestopno leto s 366 dnevi. Leta 1582 je moral papež Gregor XIII. uvesti nov popravek. Julijanski koledar je namreč počasi prehiteval čas in bilo je nevarno, da padejo cerkveni prazniki v napačne letne čase. Zato so črtali 10 dni in določili, da vsako stoletje izpade po en prestopni dan, z izjemo tistih, ki so deljiva s 400. Ta takoimenovani gregorijanski koledar so kmalu upeljale vse katoliške države. Nekatere države, kot na primer Rusija, so pa še nadalje ohranile julijanski koledar. Sovjetska vlada se je pridružila našemu časovnemu štetju leta 1923. Ni dvoma, da tudi naša koledarska razdelitev ni ravno idealna! Pomanjkljivost vidijo zlasti v tem, da se dnevi v tednu, na katere padejo razni prazniki, stalno premikajo. Že pred zadnjo vojno se je oglasil nemški znanstvenik dr. Blochmann z raznimi spreminjevalnimi predlogi. Tudi on sicer računa leto z 52 tedni po 7 dni, torej skupaj 364 dni. Ker pa ima astronomsko leto nekaj manj kot 365 dni in 6 ur, je treba Stare in nove V Moskvi so pred kratkim končali prvo zborovanje sovjetskih cirkuških klovnov ali pavlih, ki so ga imeli za zaprtimi vrati. Zborovanje je bilo prvo te vrste na svetu. Po poročilu, ki je zdaj izšlo v reviji »Sov-jetskaja kultura« so »mojstri smeha« razpravljali o zelo resnih zadevah. Razni uradni kritiki so omenjali pomanjkljivosti pavlihovskega dela. Ena največjih napak je po njihovem v dejstvu, da je slišati v vseh 500 sovjetskih državnih cirkusih ob istem času iste šale, iste satire in iste domisleke. Pavlihe so krivdo za to skušali pripisati sovjetskim pisateljem, ki jim tre marajo ali ne morejo pripravljati dovolj izvirnih in duhovitih besedil. Da bi premagali dolgočasje v nastopih vstaviti dodaten dan. To naj bi napravili tako, da bi vrinili vsako leto med 30. junij in 1. julij poseben dan, ki ne bi veljal kot dan v tednu. Soboti 30. junija naj bi sledila nedelja, 1. julija, čeprav bi med obema dnevoma ležal omenjeni dodatni dan. Vsako četrto leto bi razen tega vrinili pred 1. januar še dodatni prestopni dan, a se tudi pri tem ne bi premaknili tedenski dnevi. Nadalje naj bi spremenili število dni v mesecu. Samo vsak prvi mesec v vsakem četrtletju ima še 31 dni, vsi drugi 30. Tako bi se začelo vsako tromesečje z nedeljo, vsak drugi mesec s sredo in vsak tretji s petkom. Prazniki padejo pri tej razdelitvi vsako leto na isti dan: velika noč na nedeljo 8. aprila, binkošti na nedeljo 26. maja, 1. maj bo vedno sreda, božični večer vsako leto nedelja. Taka razdelitev časa bi imela gotovo razne prednosti. Razen božiča se ne bi nikoli zgodilo, da bi bil z nedeljo združen še drug praznik, da bi torej bila dva nedela vnika skupaj. Ko bi bilo tako, bi železnicam in letalskim družbam ne bilo več treba spreminjati voznega reda. Tudi za banke, šole in razne druge javne ustanove bi stalni koledar nedvomno pomenil olajšave. Nasprotniki te nove časovne razdelitve pravijo predvsem, da je v prestopnih letih dvakrat med dvema nedeljama po 7 delovnih dni. Spet drugi vidijo ravno v stalni menjavi med dnevi v tednu in datumom prednost pred Blochmannovo enoličnostjo. Med obema svetovnima vojskama se je Društvo narodov s tem vprašanjem že ukvarjalo na svojih sejah nič manj kot 152-krat. Njegovo dediščino je prevzela Organizacija združenih narodov, ki se je na podlagi dobro izdelanega perujskega načrta ukvarjala s temi vprašanji leta 1950. Predlog je ponovila indijska delegacija leta 1953, z njim se je ukvarjal gospodarski in socialni odbor ZN. Mogoče bomo torej še mi doživeli uvedbo novega »Svetovnega koledarja« ... sovjetske šole sovjetskih klovnov, je ravnatelj moskovske cirkuške visoke šole Vološin predlagal, naj bi študij za pavlihe podaljšali od sedanjih dveh let na štiri. Profesor Dimitrijev, ki velja za glavnega sovjetskega cirkuškega teoretika in strokovnjaka, pa je zahteval, naj bi pravlihe izbirali med najbolj nadarjenimi gojenci Državnega zavoda za dra-matsko umetnost, ker bi le tako lahko zvišali njihovo umetniško raven. Na splošno so sovjetskim pavliham na tem zanimivem zborovanju zabičevali, naj najprej docela pozabijo stare šale, naj jemljejo za tarčo meščansko ideologijo, zasebno lastnino in verske predsodke, če hočejo pravilno zabavati sovjetskega človeka. Če se bodo sovjetski ljudje tem novim šalam smejali, bomo pa šele videli. }hc>tda st m vtsit . . . da »turška kopel« ni niti turška niti kopel. To so prostori z vročim zrakom in so starorimskega izvora. da termiti ali bele mravlje niso niti mravlje niti bele. Spadajo v družino »or-thoptere« in so rjave barve. da gorčični plin ni niti plin niti gorčica, ampak hlapljiva tekočina. da nimajo morske mačke ničesar skupnega z mačkami niti ne živijo v morju. So namreč vrsta opic. da nilski ali povodni konji niso konji. Prav tako niso to morski konjički, ki jih znanstveno prištevamo med ribe. da westminsterska opatija ni opatija, ampak le podružnica londonske male cerkve sv. Petra. da bananovega olja ne pridobivajo iz banan, ampak je stranski izdelek pri čiščenju petroleja. da pečatni vosek ni vosek, ampak snov iz Selaka, terpentina in cinobra. da zlata žila ni žila, ampak bolezen na debelem črevesu. Tudi Francozi se izmikajo vojaški službi Poleg političnih škandalov ima Francija tudi druge. Eden med njimi so oprostitve od vojaške službe, s katerimi bo zdaj, kakor kaže, konec. Največ zgražanja med Francozi, katerih sinovi se morajo že šest let biti v Alžiru, je vzbudilo dejstvo, da so oblasti leta 1957 odložile nastop vojaškega roka mlademu modnemu diktatorju Vvesu Saint-Laurentu, dediču in nasledniku Christiana Diorja. To so storili po zakonu, ki dopušča začasno oprostitev od vojaške službe zaradi kmetijskih, industrijskih in trgovinskih potreb. Saint-Laurentu so odlog na tiho podaljševali in mladi mož najbrž ne bi bil videl vojašnice, če se ne bi bili v vso zadevo zagnali listi. Zdaj je na vprašanje nekega poslanca odgovoril obrambni minister v »Uradnem listu«, da bo moral Diorjev naslednik obleči vojaško suknjo L septembra 1960. Prav tako je bil minister prisiljen dati pojasnilo, kako je glede tega z zadnjim možem filmske igralke Brigite Bardotove, Jacquesom Charrierom. Temu so odložili nastop roka najprej kot »študentu keramike«. Pred kratkim so ga poklicali k oklepnikom, a je takoj dobil bolniški dopust, kar je seveda vzbudilo škandal. Vojni minister zdaj pravi, da so Char-rieru dovolili dopust na zdravnikovo zahtevo; da je Brigitin mož res v bolnišnici pod strogim nadzorstvom; da mu bodo dopust odšteli od rednih počitnic in da bo moral spet prijeti za puško, takoj ko bo ozdravel od živčnega zloma. Nekateri pariški listi trdijo, da je Char-rier dobil živčni napad, ker je v vojašnici pri vseh kolegih videl ne preveč vzpodbudne fotografije svoje slavne žene ... FRAN ERJAVEC: 274 koroški Slovenci (III. del) Razen Collinovih pesmi je širila vlada še druge, ki naj bi dvigale domoljubno razpoloženje, a ljudstvo jim je dodajalo le strupene zbadljivke in debele šale na račun oblasti. Vse kaže, da ta uradno naročeni patriotizem ni prav nič ogrel ne prevajalca Grundtnerja in še manj naše koroško slovensko ljudstvo, saj naš brezpravni kmečki podložnik pač ni mogel imeti najmanjšega razloga, da bi se navduševal za tisto državo, ki mu ni nudila nobenih narodnih in socialnih pravic in da bi branil gradove svojih izkoriščevalcev, ki so se sami skrbno ogibali vojaške suknje (plemstvo je bilo namreč tudi oproščeno vojaške službe). Vse domobranstvo po slovenskih predelih zato tudi ni doseglo skoro nobenih uspehov in je predstavljalo le zapravljanje časa, truda in denarja. Med rudarji in kmeti (zlasti okoli Pliberka in Železne Kaple) je zavladal proti njemu odkrit odpor, ki ga je skušala vlada »pomiriti« s še poostreno cenzuro in s tem, da je prisiljevala liste k objavi »navdušujočih« vesti in člankov, ki jih je delila potem med ljudstvo. Ker je bila Koroška obmejna dežela (mejila je na Italijo in na Bavarsko, ker je bila Tirolska tedaj bavarska) in so vodile skozi njo glavne ceste iz Italije v osrčje Avstrije, so morali seveda poskrbeti tudi za primerno utrditev glavnih vpadnih točk v deželo. V ta namen so nakazali en milijon in odredili utrditev Pre-dila proti vpadu iz doline Soče, Naborjeta proti vpadu iz doline Bele in Sachsenburga proti vpadu iz Tirolske po dolini Drave, a pri Trbižu, Podvetrovem in na Ljubelju so zgradili okope. K utrjevalnim delom pri Sachsen-burgu so privedli celo novomeške domobrance s Kranjske, ki so bili v najbednejšem stanju in so imeli z njimi tudi velike težave, ker niso razumeli niti besedice svojih nemških poveljnikov. Ker je pa prišla odredba za utrjevalna dela šele v pozni jeseni 1. 1808, zaradi zmrznjenih tal ni bilo mogoče več zgraditi iz kamna zidanih utrdb, temveč le iz hlodov, ilovice in prsti ter zaklonišča iz desk, le topničarski položaji so bili vsekani v skale. Razen domobrancev so zbrali že pozimi I. 1808—09 na Koroškem še celotno mobilizirani domači koroški pešpolk, štajerski Chastelerjev polk in še nekaj drugih čet, namenjenih predvsem za Tirolsko, toda brez konjenice in topništva, pač pa mnogo prevoznih sredstev. Napo: leonu, ki si zaradi vstaje na Španskem nikakor ni žele! še nove vojne z Avstrijo, vse te izzivajoče avstrijske vojne priprave seveda niso ušle (o njih so celo obširno javno pisali južnonemški časopisi). Zaradi njih je večkrat svaril avstrijskega poslanika Metternicha, a seveda zaman; zato je potem že v februarju 1. 1809 tudi odpoklical svojega poslanika na avstrijskem dvoru. Cesar Franc I. se je bil namreč že dne 8. febr. končnoveljavno odločil za vojno in štiri dni zatem zopet postavil za vrhovnega poveljnika svojega brata Karla, a vsa avstrijska vojska je narastla do sredine meseca marca 1. 1809 na 280.000 mož redne armade in 224.000 domobrancev. Avstrijski napad je moral Napoleon pričakovati predvsem v Nemčiji, kjer sta bila tedaj samo dva francoska vojna zbora. Ker bi mogel Avstrijce odvrniti od napada le strah pred ruskim nastopom, je povabil Napoleon že v oktobru carja na spredaj omenjeni sestanek v Er- furtu in tu pristal na rusko zasedbo Finske ter romunskih kneževin, odklonil pa rusko osvojitev še drugih turških ozemelj. Zaradi tega je bila razočaranemu carju Napoleonova zadrega še dobrodošla in je odklonil cel d vsako resno diplomatično intervencijo na Dunaju, a Dunaju je na skrivnem celo izrečno obljubil, da ne bi napadel Avstrije. Glede na vse to si seveda tudi Napoleon ni mogel delati nobenih utvar več. Napel je zato vse sile, da zbere primerno armado, še preden pride do avstrijskega napada. Odhitel je iz Španije v Pariz, kjer pa spričo neuspehov v Španiji ni našel najugodnejšega razpoloženja. čutil se je izdanega od vseh. Prebivalstvo je postalo že skrajno naveličano večnih vojn in na vseh koncih se je že pojavljalo nezadovoljstvo proti Napoleonovi politiki, češ da more voditi le v splošno propast. Njegov položaj je bil tem težji, ker se je moral požuriti na nemško bojišče (iz Pariza je odšel dne 13. IV.), a za njegovim hrbtom so se snovale v Parizu in celo v armadi zarote proti njemu. Razen tega so na podeželju začeli vnovič dvigati glave rojalisti in jakobinci, njegov spor s papežem je vznevoljeval katolike, a na obalah bi moglo priti do angleških izkrcanj. Skratka: od 1. 1805. dalje ni bil še nikoli v toliki stiski, vendar je znal ohraniti vso svojo čudovito hladnokrvnost, šibke sile svoje porenske armade je pomnožil z novimi vpoklici ter s tujimi četami (zlasti s četami Porenske zveze) in tako je razpolagal že na spomlad 1. 1809. v Nemčiji zopet s 300.000 možmi, v Italiji s kakimi 100.000 in v Dalmaciji jih je imel M a r-mon t 15.000. Ustvaritev tolike nove armade v tako kratkem času je pomenjala res pravi čudež, toda njena bojna vrednost je daleč zaostajala za prejšnjimi, kajti sestajala je po veliki večini iz na pol izvežbanih novincev ter tujcev in še teh ni mogel dovolj hitro osredotočiti pod svoje neposredno poveljstvo. (Dalje prihodnjič) LOGA VES OB VRBSKEM JEZERU Ob veliki udeležbi ljudstva smo spremili v torek dne 26. januarja na pokopališče v Logi vesi telesne ostanke Terezije Kaki, p. d. Vištrove v Dobu, v starosti 48 let. Do 19. leta starosti je bila zdrava in vesela. Ker je imela posebno lep glas, kakor njen brat baritonist Tevžej, je rada z sestrami in bratom prepevala. Nepričakovano je v cvetu svojega življenja težko živčno obolela, tako da je bila 22 let deloma in potem 7 let povsem privezana na postelj. Koliko trpljenja je v tej dolgi dobi prestala, ve povedati najbolj njena sestra Johana, ki ji je z vso potrpežljivostjo in skrbjo stregla. Njena rajna mati, katera je pred 8 leti umrla, je svojo hčerko zelo težko zapustila, ko je videla, da ni zdravstvene pomoči. Četudi po dolgem času, sta prišli na pokopališču skupaj in počivata ena poleg druge. Da je bilo življenje naše Terezije čisto in neomadeževano, so pričali tudi beli trakovi na vencih, katere so darovali rajni svojci. V slovo so zapeli domači pevci v hiši žalosti kakor tudi ob grobu, domači župnik pa se je spomnil rajne z lepimi besedami. Rajna Terezija naj počiva po tako dolgem trpljenju v miru, težko prizadetim svojcem, posebno očetu, sestram in bratu, kateri so rajni stregli in z njo trpeli, pa izražamo naše sožaljel Cvetela si, a hitro si zvenela; zvenela, si, da lepše boš cvetela! ŽRELEC (V slovo f gozdarju Spoku) Bolj redkokdaj se oglašamo iz našega kraja. Vendar ne moremo molče preiti u-glednega moža, ki je lani decembra zapustil to solzno dolino in po več desetletjih vzorno opravljene službe odšel po plačilo k Stvarniku. Ta mož je bil pokojni Miha Spok, upokojeni gozdar grofa Goessa v Zrelcu. Po rodu je bil iz Smarjete v Rožu, kjer ga je rodila in vzgojila slovenska krščanska mati. Pokojnik je vselej ohranil zvestobo svojemu rodu. Svojo službo je pred dobrimi 50 vi ms ncf/iovdkcm leti prevzel po človeku, ki je bil pravi zatiralec gozdnih delavcev, naših kmetov in bajtarjev v Gurah, ki so mejili na veleposestvo grofa Goessa. Takrat je marsikateri mali kmet zaradi večnih sporov in tožb z gozdarji in upravitelji veleposestva bil nazadnje primoran svojo posest prodati in oditi drugam. Pokojni gozdar Spok pa je bil vesten, a tudi pravičen in srčno dober mož. Zato je svojo nelahko službo znal izvrševati tako, kot je bilo prav po božji in človeški postavi. Storil je svojo dolžnost do gospodarja, ki ga je zaradi vestnosti in poštenosti znal ceniti, bil je pa pravičen tudi do delavcev in kmetov in kajžarjev mejašev. Zadnja leta je preživel v zasluženem pokoju, ko zaradi bolezni ni več mogel opravljati službe. Vsak dan smo ga srečavali na poti v cerkev, k sveti daritvi. Do konca življenja je pa ohranil vedrino značaja in imel je za vsakogar, ki ga je srečal in pozdravil, prijazno besedo, posebno rad se je razgovarjal v maternem jeziku. Njegova poslednja pot na božjo njivo v Žrelcu je pokazala, kako je bil pokojni vsestransko priljubljen. Iz vseh Gur so prišli ljudje, ki so ga poznali in cenili, pa tudi iz rodne Smarjete so prišli znanci, da se od njega poslovijo. V nagrobnem govoru je domači župnik opisal vzorno pokojnikovo življenje, poslednjo zahvalo pa mu je izrekel njegov zemski gospodar grof Goess. Prepričani smo, da bo najlopšo zahvalo dobil pokojnik pri večnem Gospodarju, kateremu je vse svoje življenje služil z delom in molitvijo. Težko prizadetim svojcem izražamo naše iskreno sožalje. Iz našega dnevnika: Marija nas vzgaja, v stiskah pomaga Dorica Sticker, gospodinjska učenka v St. Jakobu v Rožu, piše: »Marijo častitel Marije se oklenite in držite!« Te sklepne besede duhovnih vaj so zadele v živo. Spoznale smo, da se moramo zavarovati za duhovno življenje ne le zase, marveč kot bodoče žene in matere še bolj za naše otroke. — Pretresljiva so časopisna poročila o zločinski mladini, ki ogroža že kulturne države in prodira celo med verno podeželsko ljudstvo. Zato je Marija vodnica naše verske vzgoje. Z oltarja domače kapelice se nam smehlja mlada božja Mati ob svojem novorojenem Sinu in nas vabi k sebi. Zlasti zjutraj nas kliče k sv. maši in me ji sledimo precej polnoštevilno. Proste smo v tem, nihče nas ne priganja. Prav zato gremo in smo res pri božji'službi, čutimo, da nam iz sv. daritve prihaja moč, ki nam kaže vzvišenost in odgovornost družinske vzgoje. Iz srca nam privre molitev »Spomni se!« Vsakdanji rožni venec ali vsaj ena deset-ka nas druži z Marijo, tako tudi sobotna večerna ura, ki nas uvaja v posvečevanje nedelje, da živimo s Cerkvijo. Ob torkih pa liturgična maša in pridiga. Katera želi, more sodelovati pri »Venčku«, ki ga vodi g. katehet. In Marija nam je hvaležna. Saj se nam je ob sklepu dnevnega češčenja po domačem dušnem pastirju izpred oltarja zahvalila, da smo častile sv. Rešnje Telo. Nekatere posebno ljubimo Lurško Mater božjo, ki ima tudi v kapeli svoje svetišče. Pridružimo se klečeči Bernardki in z njo prosimo Brezmadežno za pomoč. Saj tako rada pomaga. Poslušajte zgodbo z našega družnskega življenja. Bilo je v času košnje. Jasno jutro je privabilo mnogo koscev na naš travnik. Vsi so bili dobre volje. Že dolgo jih nisem videla tako veselih. Se sama sem se razvedrila v njih bližini, čeprav sem morala še pred šolo pasti živino. Ob pol osmih sem šla k pouku. Pri vseh predmetih je sijala sreča, da sem bila zadovoljna. Na poti domov smo sošolke veselo kramljale. Kar nas v smehu prekine naš delavec in mi pravi: »Pojdi hitro domov, oče so hudo zboleli.« Kakor bi bil kdo meč zasadil v moje srce, veselje se je spremenilo v žalost. Tekla sem, kar so me nesle noge. Doma je bila zbrana skoro vsa vas. Gorele so sveče in vsi so glasno molili rožni venec. Klečali so ob postelji bolnika, ki je bil med življenjem in smrtjo. Zdravnik ni vedel, kaj naj stori. Bal se je, da mu oče med potjo v bolnišnico umre. Zavedal se je, da ima bolnik devet še neoskrbljenih otrok. Najbolje kupite ure, nakit in drugo pri urarskem mojstru Gottfred flnrather Klagenfurt Paulitschgasse 9 Popravila takoj in solidno. Kupite ali zamenjate lahko zlato in srebro (strto zlato). In vendar je moralo biti, očeta so odpeljali. Zdravnik ga je sam oskrbel in predal ve-ščakom v Beljaku. Družina in vaščani pa smo z rožnimi venci oblegali Lurško Marijo za hitro pomoč v sili; ona je zdravje bolnikov. Iz maminega grla se je kar nehote izvil krik: »Marija, daj mi moža!« Nikoli še nisem s takim zaupanjem in tako pobožno molila kakor tedaj. — Še več dni smo hodili v cerkev in molili rožni venec. Tri dni je bil oče v nezavesti in zdravniki so izgubili upanje. Mi smo pa še upali v Marijino pomoč. In ne zastonj. Čez nekaj dni smo dobili poročilo, da se je bolniku obrnilo na bolje. Obljubili smo, če oče ozdravi, se pojde sam Mariji zahvalit v Lurd. Meni je še v šoli ušel včasih kak pobožen zdihljaj. Lurška Gospa nas je uslišala. V nekaj tednih smo imeli spet zdravega očeta v svoji sredi. Kako smo bili srečnil In od tedaj nam je dom še bolj bogat. ono, kot nožiči, cigarete, papirnati robci, vžigalice, pa celo sveče in obliž za rane. Izgovarjal se je, da je jemal te stvari za svojega bratranca, pri katerem je stanoval. Sodišče je nežnega fantiča sicer spoznalo za krivega, vendar je bila kazen odložena pod pogojem, da se poboljša. Policaja je hotel povoziti. — 17-letni Heinz je v Beljaku neke noči ob 2. uri z vso silo zavozil z mopedom proti nekemu policijskemu stražniku, ki mu je bil z roko pokazal, da naj ustavi, ker je delal z motorjem prevelik hrup. Ako ne bi bil policaj poslednji trenutek odskočil, bi ga fantič povozil. Potem pa je fantiča zagrabil in ga aretiral. Prišlo je na dan, da je moped bil ukraden. Ker je fant vse po pravici priznal in kazal očitno kesanje, so mu sodniki pogojno odpustili kazen. Sposodila si je uro. — 17-letna Johana iz Lendorfa je bila obtožena, da je neki sostanovalki v Millstattu, kjer je. služila, ukradla zapestno uro. Pred sodniki je trdila, da si je uro samo »izposodila«, pri tem pa je samo pozabila lastnico vprašati za dovoljenje. Ker je tako izposojeno uro obdržala pri sebi več tednov, dokler je niso odkrili, sodišče tej zgodbi ni verjelo, posebno, ker dekletce ni upalo nikomur v oči pogledati. »Premalo denarja za gospodinjstvo.« — 18-letna Ingeborg F. iz Vovber je že stara znanka sodišča. Pred dvema letoma je u-kradla razne reči gospodinji, pri kateri je služila. Letos je že napredovala na tej krivi BELI TEDNI pri TEXTIL-JANESCH od 30. januarja do 20. februarja Nudimo Vam samo U[/Cllifccth,0> &tcify6-! Izcedna i/etika izbica! iela znižane cene! IEXTIL-JANES(H Klagenfurt-Celovec, VSIkermarkter Plati Iz sodne dvorane Mladi tatiči koles. Franci in Beno, oba komaj 17 let stara, sta lani maja meseca kradla mopede in kolesa, s katerimi sta se vozila v lepo spomladansko naravo. Skupno sta tako pokradla 19 mopedov in 4 kolesa. Kolovodja je bil Franc, ki je imel že poprej več »izkušenj« v tej stroki in potem tudi opravka s sodnijo, zato bo moral iti 5 mesecev v strogi zapor, dočim je njegovemu manj izkušenemu pajdašu Bennu, ki je bil doslej nekaznovan, sodišče izrek kazni odložilo, pod pogojem, da bo odslej priden. Ernestini so bile všeč lepe obleke. — Nato je prišla pred sodnika 17-letna Ernestina M., ki je v Millstattu služila in vzela brez vprašanja za lastno rabo nekaj oblek svoje gospodinje, »ker so ji tako dobro prh stojale. Poleg tega je po trgovinah jemala blago na up, rekoč, da bo dolgove plačal njen zaročenec, ki ga pa ni bilo na spregled. Dobila je 5 mesecev zapora, pogojno. 14-letni tatič. — Pa še mlajši zlikovci so se morali zagovarjati. Rudolf K. je sicer samo 14 let star, vendar bi mu človek prisodil komaj 12, pa ga že mika tuje blago. Poleti je bil delal v trgovini svoje tete. Njegovih dolgih prstov se je prijelo to in poti. Bila se je »sprijateljila« z nekim zidarskim polirjem, ki je dobro zaslužil in bil precej radodaren. Nekega jutra je možak še trdno spal in Ingeborg je pripravljala zajtrk. Pri tem ji je prišlo na misel, da bi bilo dobro, ako bi se za svoje prijazno »delo« kar sama poplačala. Segla je v zidarjevo denarnico in vzela iz nje 500 šil. Pri priči je stekla v bližnjo trgovino in si nakupila nekaj capic, da z njimi bolj ugaja svojemu kavalirju. — Toda »kavalir« za njeno mujo ni imel razumevanja in jo je naznanil zaradi kraje. Pred sodiščem se je izgovarjala, da ji je prijatelj zidar dajal premalo denarja za »skupno gospodinjstvo«, pa tudi to nič ni pomagalo. Morala je v luknjo za 6 tednov. Preveč podjeten trgovec z božičnimi drevesci. — Zaradi kraje božičnih drevesc je se že lani moral zagovarjati kmečki sin Karl P. iz Vernberka. Že leta 1958 je s trgovino z božičnimi drevesci zaslužil precej denarja. Ko so ga bili takrat orožniki prijeli, od kod ima drevesca, je trdil, da jih je posekal v gozdu svojega očeta in pokazal po-itrdilo o izvoru s številko parcele. Nadaljnja poizvedovanja so ugotovila, da na tisti parceli sploh ne raste drevje. Podjetni fant je moral pred sodnike, posebno ker so o-(Dalje na 8. strani) WINTERSCHLUSS- VERKAUF Nichts kann Sie metu fiberzeugen, als das, was Sie sehen. Vergleichen Sie PREIS und WARE in unseren Schaufenstern und Sie werden bei uns kaufen. SANONIG Prednost ima tisti, ki pelje navzgor! Vsak Šofer naj upošteva kavalirsko pravilo, da ima prednost na gorskih cestah vedno tisti, ki pelje navzgor, posebno sedaj, ko so ceste pokrite s snegom. Znano je, da vozilo, ki ima zalet, spelje brez vsakih večjih težav vzpone, na katerih pa brez tuje pomoči ali brez verig ne more •peljati. Pri srečanjih na gorskih cestah naj zato tisti, ki pelje navzdol, ustavi evoje vozilo pravočasno na skrajnem de- ■■■■■(»■■■■■aiEHBaBBaianaaaBiaaKra Nasvet tega tedna: Vozi s pametjo, da si prikrajšaš skrbi in prihraniš denar! BBBMamaBBMHBHBtaniHiBBHnnHnBgr •nem bregu ceste, da navzgor vozečemu šoferju na ta način pokaže, da lahko pelje navzgor z nezmanjšanim zagonom. Tisti, ki pelje navzdol, bo na vsak način laže speljal i mesta, kot oni, ki vozi navzgor. Luč je življenjsko važna! V tem letnem času morajo šoferji pogosto voziti tudi v jutranjih in kasnejših popoldanskih urah z vključenimi žarometi, če je vreme megleno. Zato je priporočljivo skrbeti za dinamo in baterijo še bolj vestno kot navadno. Od časa do časa pa je dobro na lastne oči prepričati se, da gorijo vse žarnice dovolj svetlo in da so pravilno nameščene. Žarnice, ki ne dajejo več prave svetlobe, je najbolje takoj izmenjati * novimi, da ne odpovedo na lepem med vožnjo. Pameten šofer bo upošteval nasvet, da je pametno imeti v vozu kompletno zbirko vseh žarnic, ki so nameščene na vozilu. Najbolj važna je v tej zbirki biluks žarnica za žaromete in žarnica za osvetlitev evidenčne tablice in zavorne luči. Seveda ne smejo manjkati tudi potrebne varovalke pri tej zbirki. Kako podaljšamo življenjsko dobo hladilnika? V hladilniku motorja, ki je hlajen z vodo, se napravi v teku časa lahka plast kot-lovca (Kesselstein) in rja, kar ima za posledico slabše hlajenje. Okvare hladilnega •istema so večje, če uporabljamo za hlajenje vodo, ki vsebuje veliko apnenca. Za hladilnik avtomobila je treba vzeti le vodo iz vodovoda, ki ima malo apnenca ali pa vodo iz reke, ki je dobro prečiščena. Na ta način se da v gotovi meri zmanjšati korozija in nastajanje kotlovca, popolnoma pa se to ne da preprečiti. Tudi uporaba deževnice in destilirane vode ne pomaga do zmage nad kotlovcem. S tako zvano »požlahtnjeno« vodo za hladilnik pa se da celotna življenjska doba hladilnika le podaljšati. Za požlahtnjenje navadne vodovodne vode priporočajo tile srestvi: Fer-roxan in Donax, ki ju dodajamo vodi ali v obliki tablet ali pa kot tekočino, po navodilu izdelovalca. Seveda je treba eno ali drugo uporabljati že kar od začetka in potem skrbeti, da je raztopina vedno v pravem razmerju z vodo v hladilniku. Ferro-xana in raztopine hidrokroma pa ne smete uporabljati istočasno s sredstvi zoper zmrz-njenje vode, dočim Donax lahko mešate s temi sredstvi in ga uporabljate tudi v zimskem času. Položaj na Iz statističnih poročil Zveznega sveta za lesno gospodarstvo je razvidno, da je bilo leta 1959 izvoženega okoli 3,200.000 kubičnih metrov iglastega rezanega lesa, kar predstavlja nasproti 1958. letu 5 do 5-od-stotno povečanje izvoza. Izvoz iglasttega rezanega lesa se je v povprečju zadnjih let držal precej trdno pri količini 3.000.000 do 3,400.000 kubičnih metrov. Izvoz leta 1959 torej odgovarja povprečju zadnjih let. Izvozni pogoji so bili ugodnejši tako glede določanja cen kot glede zahtev po kakovosti lesa. Vkljub temu pa je opaziti v krogih izvoznikov lesa neko zaskrbljenost, ker so škarje med kupno in prodajno ceno v izvozni trgovini tako malenkostne, da ni moč izravnati z njimi rizika. Poleg tega pa rastejo stroški, kot kažejo to napovedana povišanja pri tovornih tarifah in poštnih pristojbinah. Večjo obremenitev podjetnika nasproti inozemstvu kažejo tudi stroški pri zbiranju tujega kapitala, kar pomeni, da je avstrijski izvoznik v primerjavi z izvoznikom v drugih državah na slabšem. Opozarjajo pa tudi na nevarnost, ki je v tem, da prevzemajo izvoz avstrijskega lesa v vedno večji meri inozemska podjetja, ki lahko delajo pod mnogo boljšimi pogoji. Za trg z rezanim lesom je tudi značilno, da izkazuje prodaja na domačih trgih v preteklem letu pomembno nazadovanje. Tako je na primer dosegla v tretjem kvartalu leta 1959 prodaja iglastega in listnatega lesa okroglo 290.000 kubičnih metrov, kar je v primerjavi z letom 1958 za 16 odstotkov manj. V obdobju od januarja do septembra 1959 je znašala prodaja igličastega in listnatega lesa na domačih trgih okroglo 1,100.000 kubičnih metrov in je bila tako napram istemu obdobju leta 1958 za 5 odst. Delo kmeta Vrtnarstvo V drugi polovici meseca začnemo pripravljati tople grede. Na dno grede namečemo plast listja, nanjo pa 30 do 40 cm na debelo svežega konjskega gnoja. Ko se gnoj ogreje, nasujemo vrh njega kakih 15 cm debelo plast dobre zemlje in, ko se tudi ta ogreje, razdelimo gredo na toliko predelov, kolikor vrst semena imamo namen posejati. V toplih gredah vzgajamo sadike zgodnje vrtnine, kakor solate, pese, zelene, navadnih kolerab, zelja, ohrovta, cvetače, pora in čebule. V začetku marca pa vzgajamo tudi že sadike paprike in paradižnikov, če ni na vrtu tople grede, sejemo potrebno povrtnino v zabojčke, katere imamo v stanovanju na toplem, ali pa napravimo mesec dni pozneje v zavetni južni legi pokrito gredo. Oskrbovanje toplih in pokritih gred obstaja predvsem v rednem zračenju in zmernem zalivanju oziroma škropljenju, tako da je zemlja vlažna, ne pa zamočvirjena. Če je setev pregosta, premalo zračena in preveč zalivana, se rastlinice pretegnejo, stebelca po-črne in zgnijejo. Za prekopavanje gred, ako niso bile prekopane na jesen ali v mesecu januarju, je sedaj skrajni čas. Pozabiti ne smemo tudi na kompostni kup, katerega dobro premečemo. Sadjarstvo Najvažnejša opravila v sadovnjaku opravimo v času, ko sadno drevje počiva, to je od novembra do konca marca. Pet celih mesecev imamo torej čas, da drevje sna-žimo, mu gnojimo in pripravimo vse za pomladno saditev. Žal, da nekateri sadjarji s temi deli odlašajo na zgodnjo pomlad, na marec in april in jih potem zaradi nujnejših spomladanskih opravil opuste ali pa izvrše prav površno. Če je zemlja kopna, ne premokra, pa tudi ne globoko zamrzla, kopljimo jame za lesnem trgu nižja. Razlagajo si to nazadovanje v prodaji lesa z uporabo drugih gradbenih snovi in si je treba ta pojav dobro zapomniti, kajti če bo šlo tako še naprej, bomo morali računati s tem, da bomo stavili na razpolago tujemu trgu toliko več lesa, kolikor manj ga bomo mogli prodati doma. Zaradi razmeroma ugodne prodaje lesa leta 1959 lahko sklepamo, da se bo položaj na lesnem trgu v prvi polovici tega leta tudi še ugodno razvijal. V krogih strokovnjakov gledajo na položaj vsekakor optimistično. Glede izvoza okroglega lesa je prišlo z industrijo papirja do sporazuma, ki pa ni po volji lastnikom gozdov. Ta sporazum namreč določa, da ostanejo sedaj veljavne omejitve v izvozu okroglega lesa v veljavi še do 1. januarja 1962 in da kontingentov na podlagi trgovskih pogodb ne povečujejo. Od 1. januarja 1962 do januarja leta 1970 pa bodo omejitve glede količine v isti meri ukinjali, kot se bodo nižale uvozne carine za les in lesne izdelke v državah, ki so članice Male cone svobodne trgovine in Evropske gospodarske skupnosti. Povpraševanje po iglastem rezanem lesu pa tudi po okroglem lesu je še vedno živahno. Zavoljo tega so ostale tudi cene iste. Nekoliko poživili so preteklo leto trgovino z rezanimi debli in brusnim lesom in skoro verjetno bo ta tendenca tudi letos še ostala. Na Koroškem se je pokazalo na področju rezanega lesa v decembru večje povpraševanje po suhem lesu. Zahteve kupcev v tem pogledu je bilo mogoče zadovoljiti le delno. Ker so spričo trdnosti skandinavskih trgov poživili svoje povpraševanje tudi naši uvozniki, je mogel trg z okroglim lesom ohraniti svoj trdni položaj, ki ga je pokazal že v zadnjih mesecih. v februarju spomladansko saditev. V ugodnem vremenu lahko drevesne kolobarje, zlasti okrog mladega sadnega drevja na travnatem svetu, tudi že prekopljemo in pognojimo. V februarju nastopajo navadno že prijazni dnevi. Skrajni čas je, da začnemo s sna-ženjem sadnega drevja. Kdor hoče pridelati dobro sadje, mora skrbeti, da ima drevo v zemlji zlasti dovolj hrane, nad zemljo pa dovolj zraka in svetlobe. Zato pa ven s starim, na pol suhim in malovrednim sadnim drevjem! Suhe, polomljene veje odstranimo. Pozabiti ne smemo tudi na razne škodljivce, ki prezimujejo na zanemarjenem deblu in debelejših vejah. Te bomo večinoma zatrli z vestnim snaženjem. Pa tudi zajcu prede januarja in februarja huda, zato pozor, sadjarji! Nemudoma zavarujte tedaj sadno drevje in preglejte ograjo pri drevesnicah! Februarja je skrajni čas, da se sadjar odloči, kaj bo sadil prihodnjo pomlad in kje bo dobil sadno drevje. Pozimi je čas, da se posvetuje s pametnimi sosedi in sadjarji — strokovnjaki glede sadnih vrst, ki bi bile dobre za njegove razmere, in pozimi je čas, da naroči drevje — čim prej, tem bolje. Živinoreja V hlevu že zdaj preglejmo zalogo krmil, posebno sena in slame, da ne pridemo v zadrego, kako bomo prehranili živino, če ne bo zaradi slabega spomladanskega vremena o pravem času dovolj zelene hrane ali paše. Privoščimo ob slabem senu živini tudi močnih krmil. Zlasti ne pozabimo dodajati klajnega apna in pa soli. Gospodinje naj skrbe, da si vzgoje zgodnja pišče-ta. Tako bodo imele jarčice, ki bodo nesle že jeseni. Zato moramo podložiti dobri koklji ob prvi priliki primerno število jajc od najboljših jajčaric. Jajca za valitev naj ne bodo stara več kakor dvajset dni ter naj bodo od dve do triletnih kokoši. Bolnika imamo v hiši Hrana, ki jo dobiva bolnik v bolezni, je pogosto važnejša kot zdravilo samo. Navadno jo določi zdravnik. Ce pa bolezen ni tako nevarna, da bi bila potrebna zdravniška pomoč, pa razumna in razsodna gospodinja lahko sama pripravi hrano bolniku. V prvi vrsti mora biti vsaka jed, ki je namenjena bolniku, zelo čista in dobro kuhana in kolikor mogoče lepo pripravljena, da vzbudi bolniku tek. Jedi, ki naj jih uživa tople, naj bodo res dovolj tople; tiste pa, ki naj uživa mrzle, pa primerno hladne. Mastne jedi nikakor ne prijajo oslabelemu želodcu. Zato poberi z juhe vso mast, ki se nabere na površju. Kot zabelo uporabljaj surovo maslo; mast in tudi kuhano maslo je premočno. Ne dajaj bolniku svežega kruha, zlasti ne sredice, ki je težko prebavljiva. Najprimernejši kruh za bolnika je prepečenec ali vsaj skorja. Prepečen kruh pripraviš lahko sama. Zreži kruh na prst debele rezine in jih položi na ploščico, ki ima luknjice, ali pa na posebno mrežico ter jih drži nad žerjavico toliko časa, da dobi kruh lepo rumeno skorjico. Ako ga pečeš nad plamenom, se zažge. Prepečenec je najtečnejši, dokler je topel. Mrzlega pa polij z vročim mlekom, prej ga namaži s surovim maslom in potresi s sladkorjem. Ta jed je zelo dobra tudi za slabotne otroke. NEKAJ JEDI ZA BOLNIKE Mlečna juha: Razbeli v ponvici ali kozici žličko masla ter primešaj žličko moke. Pomešaj prav hitro, da nič ne zarumeni, ter zalij z mlekom, osoli in kuhaj 5 do 10 minut. To juho pije bolnik čisto ali s kruhom, najbolje s prepečencem. Mehko kuhano jajce je najboljše, ako ga denemo v vrelo vodo in kuhamo 3 minute. S takim jajcem serviramo košček prepečenca, namazanega z maslom. Je izredno prebavljivo in ga lahko uživa bolnik v vsaki težki bolezni. Na vodi ocvrto jajce je boljše kot na maslu. Zavri v plitvi kozici prav malo vode ter izlij vanjo jajce, katero si prej ubila na krožnik. Pazi, da sc ti ne razlije, ampak ostane lepo celo. Ko se v vodi beljak dovolj strdi, ga vzemi z lopatico ali širokim nožem iz vode ter ga položi na košček toplega prepečenega kruha. Na vodi ocvrto jajce je laže prebavljivo kot na masti, hkrati pa ohrani vse sestavine v taki obliki kakor mehko kuhano. Uživa ga lahko vsak bolnik in otrok, ce!6 po težki operaciji. FEBRUAR V PREGOVORIH Če na svečnico sneži, to se vigred že glasi. če konec svečana veter brije, dobre letine up zasije. Sveti Valentin ima ključe od korenin. Po svetem Matiju ne gre lisjak čez led domov. Svečan stegne dan. Kmetje, pozor / Ako hočete dobro, po na j višjih cenah in zanesljivi tvrdki prodati LES VSEH VRST ali če ste v denarni stiski in bi radi dobili nekaj denarja za les že vnaprej, vam bo pomagal vaš domači lesni zastopnik etn* Kuhar gostilna ŠMIHEL PRI PLIBERKU WE1SSE M/OCHEN KAUFHAUS Nkhts kann Sie mehr uberzeugen, als das. was Se selbst sehen. Vergleichen Sie PREIS und WARE in unseren Schaufenstern und Sie urerden bei uns kaufen. V I L L A C H ££'1 wiladifW ifi pnumiB Oj6 (LL o es el ! ilaUo- up&za&ifna ptdsU las? Poglejmo nekoliko, kakšno je razmerje med delovnim in prostim časom pri delavstvu po različnih delih sveta. V više razvitih deželah je to razmerje sledeče: Na Angleškem in na Irskem je v veljavi 44-urni delavni teden; v Ameriki in Kanadi delajo na teden 40 ur, v Avstriji in v Belgiji 45 ur, na Švedskem in na Finskem pa 47 ur tedensko. V teh deželah je dana prilika mladim delavcem, da v prostem času morejo povsem zadovoljiti potrebam duha in zabavi. Zato je tu med delavstvom mnogo smisla za šport, igro, pa tudi za ples in veseljačenje. Strokovne organizacije pripravljajo številne tečaje za strokovno izpopolnjevanje delavske mladine in svoje klube imajo opremljene z radijskimi in televizijskimi aparati; pa tudi za kino in gledališče imajo ti delavci dovolj prilike. V manj razvitih deželah je delavski mladini prosti čas odmerjen v mnogo bolj sko-pi meri. V belgijskem Kongu so delavci na delu od jutra do večera; le ob nedeljah morejo obiskati strokovne ali kulturne prireditve. V Hongkongu je v veljavi delovni čas od 12—14 ur dnevno, iz česar je razvidno, da delavcu ne preostane prav nič časa za izvenpoklicno udejstvovanje. Prav nasprotno pa je v Indiji ih na Filipinih, kjer ima mlad delavec radi brezposelnosti preveč časa; pravtako na Japonskem in v o-srednji Afriki. Tam imajo časa dovolj, toda kaj v tem času početi, ko nimajo niti najnujnejših sredstev za človeka vredno življenje. Stanovanjska kultura je na naj-primitivnejši stopnji. Kje naj potem še dobi mlad brezposelni denar za knjigo, radio in strokovno orodje? V teh puščavah in zakotnih ulicah predmestij ni nikakih knjižnic in ni nikogar, ki bi se posvetil skrbi za to zapuščeno mlado silo in ji preskrbel za čtivo, pouk, šport in izobrazbo. Prosti čas je za mladega človeka veliko Bogastvo, je pravi skriti zaklad, katerega jc treba izkopati in prav izrabiti. V tem času je mogoče mlademu življenju dati vrednost in dostojanstvo. Poglabljati znanje, utrjevati kulturo duha in srca, sprostiti telesne in duševne sile in se posvečevati socialnemu in kulturnemu delu narodne in stanovske skupnosti — tako uporabimo svoj prosti čas. Milijoni mladih nimajo te možnosti! V predpustnem času si ljudje privoščijo veselja v obilju. Povsod nas vabijo na najrazličnejše prireditve z veselim sporedom. Kjer le deluje igralska skupina, za pustni čas že iz tradicije pripravijo pustno zabavo s primerno veseloigro. Kioski in ogali po vaseh so polni plakatov z vabili na ta ali oni ples ali veselico. Tudi kino-podjetja se potrudijo, da svojim obiskovalcem za ta veseli čas pripravijo zabaven film. In pustne šeme že poskrbijo, da minejo dnevi pred pustom v znamenju norosti... Pri vsej tej obilici razveseljevanja in zabavnih prireditev se pa le smemo vprašati, ali ni večkrat meja prekoračena in da se katoliški fant ali dekle le mora vprašati, ali more brez pridržka posečati te prireditve, ne da bi se povprašal pred vestjo ali je dovoljeno ali ne. Danes si skušajmo odgovoriti na vprašanje: v čem je pravo veselje; drugič pa o raznih vrstah zabave. Nekdo je zapisal: »Svetnik, ki bi bil žalosten, bi bil žalosten svetnik.« Vsak mlad človek je vesel; in prav je tako. Smemo celo trditi, da bi brez veselja ne bil pravi katoličan. Dekleta, ki so bila v tečajih na gospodinjskih šolah, katere vodijo šolske sestre, večkrat priznavajo še v poznih letih, da je bil njih najveselejši čas takrat, ko so bile v sestrski skupnosti v samostanu. To je bil čas njihovega najlepšega duhovnega življenja in zato tudi njih največjega veselja in notranje umirjenosti. Moremo pa biti veseli na znotraj in na zunaj; to se pravi, da mi je srce polno veselja in notranje sreče, katero pa ohranjam predvsem zase in zunanji svet morda niti ne sluti, kako lepo je v moji duši. Navadno pa niti ne morem tega notranjega veselja pred svetom skrivati in zato se človeku že na obrazu bere, da mu je duša vesela. Znotraj bomo veseli, če bomo stalno v milosti božji. To, kar jemlje mir in nam kali veselje, je zavest, da morda ne živimo čisto po božji volji; to so zlasti nekatere vrste grehov, človek, v čigar duši je Bog, človek, ki razume, da je s krstom prejel nadnaravno bogastvo, ki se zaveda, da je z milostjo zadobil pravice božjega otroka in da hodi pod varstvom večne resnice edino pravo pot življenja, tak ne more biti žalosten. Morda trpi, ima težave in ga tarejo bridkosti, a vse to mu resničnega veselja vzeti ne more nikdar. To veselje in mir duše more skaliti samo nesreča grešnega padca in zablode od prave poti. Kako se je veliki Avguštin zahvaljeval Bogu za milost spreobrnjenja, ko je po dolgih letih tavanja od zmote do zmote in od pregrehe do pregrehe našel končno Gospoda: »Nemirno je naše srce, dokler ne počiva v Tebi, Gospod.« In ali mar ni res, da je duša po dobri spovedi zopet srečna? Na zunaj je torej človek vesel, kadar mu notranje veselje in notranji mir, ki mu polni dušo, izžareva iz vsega njegovega u-dejstvovanja. če je tak človek veselega značaja, tem bolje. Skušal bo svojo naravno veselo razpoloženje spremeniti v nadnaravno. če pa po naravi ni vesel, se bo pač nekoliko potrudil in tako veselje bo še bolj zaslužno. Nič ne bo vleklo ljudi bolj h Kristusu kot veselje pravega katoličana. V tem je veliko poslanstvo katoliškega optimizma: »saj ve vaš Oče, ki je v nebesih, česa potrebujete,... zato ne skrbite...« Odtujeni ljudje bodo videli, da je človek v Kristusu srečen, in bodo rekli: »Lepo je biti katoličan, saj ga vidimo, kako je vedno vesel. Poskusimo še mi.« Takšno je veselje katoličana in to veselje je neizmerno bolj osrečujoče kot marsikatero onih, katero obetajo plakati na kioskih in vaških oglih. Zato bo katoliški fant in dekle šel le na tisto zabavo, kjer ni nevarnosti, da bi varljivo veselje okužilo resnično radost njegovega srca. Iz našega prosvetnega življenja Smihelčani so gostovali v Selah Dne 6. januarja je selsko prosvetno društvo »Planina« izletelo v Šmihel in tam na odru predstavilo božični igrokaz »Kjer ljubezen, tam Bog« in nato spevoigro »Slovenski Božič«. Ta prva vez med Selani in Smihelčani se je še bolj utrdila, ko je že v nedeljo 24. januarja šmihelsko prosvetno društvo vrnilo obisk in gostovalo v Selah z ljudsko igro »Domen«. Vedno je pozimi malo tvegano podajati se na dolgo pot, ker v spremenljivem vremenu zaradi novopadlega snega lahko nastanejo prometne težkoče. šmihelčanom je Bog naklonil lepo milo zimsko vreme. Pač pa omnibus zaradi ozkega snežnega tira ni mogel preko Homeliš voziti do cilja. Igralci z režiserjem pa so si pomagali od tam dalje z manjšimi vozili, nekateri pa so jo deloma pihali peš. Prireditev se je vendarle pravočasno začela. Igra »Domen« sicer v Selah ni nepoznana. Uprizorjena je bila prvič pred 35 leti, drugič pa kmalu po letu 1945. Za mlajše občinstvo je bila vsekakor čisto nova, a tudi za druge je pomenila ta uprizoritev izredno lepo doživetje. Prvič zaradi vsebine. Jurčičev Domen je krasna povest in Česnik jo je za oder mojstrsko priredil. Napeto se razvija dejanje. Oholi brezsrčni graščak Sova ruje s krivico proti svojemu nezakonskemu sinu Domnu, katerega pa osrečuje ljubezen krepostne Anke. Stopajo nam pred oči razmere iz polpreteklega časa, ko so lovili fante, da jih prisilno vtaknejo v vojaško suknjo in kako je domačnost na preji družila vaščane. Nastopajo vaški originali kot berač Urh in krojač Spilkin Jožek. Končno zmaga pravica nad krivico in Domen in Anka dosežeta dovoljenje za ženitev in blagoslov umirajoče matere. Mnogo je v igri ganljivih prizorov, ki vzbujajo sočutje in v gledalcih izvabljajo solze v oči. Izredno je ugajala igra tudi zato, ker so jo igralci zelo dobro podali. Vživeli so se v svoje vloge tako, kakor bi bilo v resnici. Opazili smo v prizoru ko pride Anka obiskat uklenjenega Domna, iz oči obeh teči resnične solze. Jurec, Domnova mati, Sova in tudi drugi so bili pristni. Pozna se igralcem, da niso prvič na odru in da so v šoli dobrega režiserja. Selani smo pokazali zanimanje za obisk bratskega društva in mikavno igro z mnogoštevilno udeležbo. Dvorana je bila natrpano polna. To tembolj, ker so prišli igro gledat tudi okoličani iz Homeliš, Slov. Plaj-berka in celo iz št. Janža. Vse je bilo s prireditvijo zelo zadovoljno. Zato smo šmihelčanom hvaležni za duševni užitek, ki so ga nam nudili in jih vabimo: še priditel Izletite v cvetoči vigredi v naš planinski raji ^Slovenski božič" v Kolpingovi dvorani § Mladina iz Sel je pa zares neumorna. Nedeljo za nedeljo nastopa po farah cele Koroške s prireditvami velikega obsega. Nismo še pozabili veličastnih slik iz »Misterija svete maše«, katerega smo gledali v Celovcu in v Beljaku, že smo poslušali v božični radijski oddaji selski pevski zbor, kako nam je lepo predvajal kantato »Slovenski božič«. Nato so pa začeli ponovno obiskovati fare po Podjuni, Zilji in Rožu; v zaključek božičnih praznikov pa so jih povabili v Celovec, da tako nudijo Slovencem iz mesta in okolice priliko, videti in poslušati o večno lepem dogajanju božičnih skrivnosti. Kot navadno, so tudi tokrat Celovčani napolnili Kolpingovo dvorano. Saj kdo naj zamudi tako priliko, ko smo že toliko pohvalnega slišali o teh nastopih. Že duhovna igra »Kjer ljubezen, tam Bog« nas je povedla y duhovni svet božje ljubezni, ki v vsakdanjem življenju izzveni v Gospodov blagor: »Karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Še bolj pa smo zaživeli v skrivnosti božje ljubezni, ko smo ob »Slovenskem božiču« v čudoviti melodiji slovenske nabožne pesmi doživljali, kako se je neskončna Ljubezen učlovečila in se vsa dala človeku. Prav iz srca se Selanom zahvaljujemo za ta prelep versko-kulturni dar in smemo v polni meri čestitati igralcem kot zboru k zelo uspelemu nastopu 1 ŠPORTNI KOTIČEK: Hokej na ledu v Celovcu Prava senzacija je za Celovčane hokej na ledu, katerega bi mogli primerjati nogometu na ledu. Malokje imajo namreč toliko možnosti za ta prelep zimski šport kakor ravno v Celovcu, odkar imamo veliko razstavno dvorano na celovškem velesejmi-šču. Za zimski čas je ta dvorana preurejena za drsališče in je na razpolago celovčanom, da »noč in dan« trenirajo v drsanju. V Celovcu obstoja hokejsko-moštvo KAC, ki je zelo dobro izvežbano in prireja vsaj tedensko tekme z domačimi in tujimi moštvi. So to najbolj obiskane prireditve v letošnji zimski sezoni; saj gre v razstavno dvorano okoli 5 tisoč ljudi. Pogosto je dvorana popolnoma zasedena, kar pomeni, da so Celovčani za to panogo zimskega športa zares navdušeni. Tovrstne prireditve se pa tudi v resnici splača pogledati. Saj nudijo gledalcem resnično mnogo užitka, ko sledijo velikim spretnostim igralcev na ledu. Silna razgibanost in hitrica v igrskem poteku gledalca kar začara tako, da tisti dve uri vse prehitro mineta. (Dalje na 8. str.) + Huberf W c 4 filmska ocena ■■■■aaBgHHBHHaBaaanfflanHa ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IV = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; -p ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo. BISTRICA V ROŽU Sobota, dne 6. II. 1960: Bitterer Reis, IVb. — Nedelja, 7. II. 1960: Der Pauker, III. — Sreda, 10. II. 1960: Meine 99 Briiute. V. ŠT. JAKOB V ROŽU Sobota in nedelja, dne 6. in 7. II. 1960: Wolga-schiffer, III. — Torek, 9. II. 1960: Tarzan und der schsvarze DUmon, III. BOROVLJE Sobota, 6. H. 1960: Ich war ihm horig, V. — Nedelja, 7. II. 1960: Rendezvous in Wien, IVa. — Torek, dne 9. H. 1960: Der Sturm bricht los, IVa. — Četrtek, 11. II. 1960: Zwei in einem Bctt, IH. Ali ste že plačali naročnine? PETEK, 5. 2.: Der Zerrissene, veseloigra (premiera), — SOBOTA, 6. 2.: Die schone Helena, opereta. - NEDELJA, 7. 2.: ob 15. uri: Die Entfuh-rung aus dem Serail, opera. — SREDA, 10, 2.: Die Entfuhrung aus dem Serail, opera. — ČETRTEK, 11. 2.: Die schone Helena, opereta. - PETEK, 12. 2.: Der Zcrissene, veseloigra. — SOBOTA, 13. 2.: Der Zerrissene, veseloigra. — NEDELJA, 14. 2.: ob 15.(M) uri: Die schone Helena, opereta. Začetek predstav med tednom ob 20.15 uri, ob nedeljah pa ob 15. uri. Nov Nes>froycv obisk v Celovcu Nova premiera celovškega gledališča bo nudila Nestroyeve »Zerissenen”, eno izmed najpristnejših del tega nesmrtnega dunajskega komika, čigar debi so nastala pred več kot 100 leti, vendar so še danes prav tako zanimiva in zabavna kot takrat. Ne-stroy ni pisal svojih šaloiger samo zaradi zabave, temveč je njihov namen, da se prek smešenja bori proti zlu v njegovih najskrajnejših oblikah. P# drugi strani pa je v vsaki resni stvari tudi ščepec smešnosti in tega najde Nestroy z nezmotljivim instinktom pravega umetnika. Igra, ki jo bomo ta teden videli v Celovcu, pripoveduje o bogatem pridaniču, ki je v razkošju zabil vse svoje življenje, a mora v smrtnem strahu, v katerega ga zapodi usoda, končno vendarle spoznati vrednost tega, kar je lahkomiselno zamudil. Predstavo je naštudirala Grete Bittncr. Radio aparati Šivala! stroji Kolesa V VELIKI IZBIRI (Hadietiaus KERN Klagenfurt. Burggane Ugodna plačila na obroke Sftaunend billiger R3u mu ngsverkauf Herren-Samthosen, nur schtvarz....................S 128,— Herren-Modchosen .................................s 128,— Herren-Gabardinchosen ............................S 148,— Herren-Pullover, reine VVolle.....................S 138,— Herren-Flanellhemden..............................S 39.— Herren-Popelinehcmden, la, einmalig...............S 49.— Damcn-Flancllkleidcr............................ S 65,— Damcn-Flancllbluscn ..............................S 49.— Damen-Flanellnachthemden..........................S 49,— Damen-VVesten, reine Wollc........................S 138,— Damen-Untcrkleider, maschenfest, la...............S 29,— Damen-StoffschoBen................................S 79,— Kinder-VVesten................................... 8 39.— Kinder-Stutien in allen GrdBen....................S 13.50 B E I JOSEF BATELITSCH KLAGENFURT, Benediktincrplatz 5 MALI OGLASI Samski invalid želi znanja z go spodično ali vdovo, nad 50 let, t pokojnino, ločenke izključene. Dopise na upravo pod značko »A". Povoji namesto 6.50 šil. tedaj 3.90 šil. in še marsikatero drugo blago ugodno na razprodaji pii SATTLER am Heuplatz, Klagest furt. NICHT VERSAUMEN, WENN WIR RAUMEN! PREISE KLEIN, JETZT KAUFET EIN! R A U M U N G SVE R K AU F vom30.jannerbis20.feberiseo EDER&CO KLAGENFURT, VVIENER G AS S E 7 List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80,— Sil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik itt izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.