Telefon št 30-40 VOJNI INVALID GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI List izhaja vsakeg* 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din. — Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo. — Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Uredništvo in npravništvo v Ljulv Ijani, Št. Peterska vojašnica. Telefon štev. 30-46. K Jubileju bana g. Draga Marušiča Dne 4. decembra 1933 poteče tri leta, kar je na čelu kr. banske uprave za dravsko banovino ban g. dr. Drago Marušič. Ob tej priliki mu tudi mi invalidi in Vse vojne žrtve iz dravske banovine iskreno čestitamo z željo, da bi še dolgo ostal na čelu naše banovine. G. dr. Marušič je kot visoki funkci-ionar na svojem mestu storil nam vojnim žrtvam mnogo dobrega. Ob vsaki priliki pokaže radevolje vso svojo naklonjenost in veliko zanimanje za naše zadeve. "Ker je bil sam borec v svetovni voj-ni’ enti položaj vojnih žrtev, zato stoji vselej na njihovi strani, ako je treba braniti njihove upravičene zahteve ali nakloniti, kar dopuščajo sredstva. Vsa njegova naklonjenost napram nam izvira gotovo iz njegovih velikih izkušenj v življenju. G. ban dr. Marušič je bil rojen dne 10. decembra 1884 v Opatjem selu na Goriškem. Po končanih pravnih študijah je bil odvetniški koncipijent v Gorici, kjer je bil duša pri Sokolstvu, predsednik »Prosvete« in med voditelji vsega narodnega gibanja. Pred odhodom v vojno leta 1914, ko se je poslavljal v navzočnosti 400 Sokolov, je poudarjal v svojem poslovilu, kako važne naloge čakajo Sokolstvo. Služil je pri bivšem avstrijskem 97. pešpolku, ter prišel v rusko ujetništvo. V Rusiji je vodil propagando za ju-goslovensko dobrovoljstvo in je prišel leta 1918 tudi sam kot dobrovoljce v srbsko vojsko. Bil je član Jugoslovenskega odbora v Nišu, napravil je vso trnjevo pot skozi Albanijo, prišel na Krf in v Rim, kjer je deloval pri srbskem poslaništvu. Leta 1917 je odšel v Ameriko, da je tudi tam organiziral našo nacijonalno propagando. Po prevratu je bil leta 1919 član naše delegacije na mirovni konferenci v Parizu, od leta 1920 pa tajnik naše delegacije pri reparacijski komisiji. Od leta 1922 je bil odvetnik v Ljubljani in sedaj že tri leta ban dravske banovine. Mi ga spoštujemo kot bivšega borca in kot najuvidevnejšega in najsocialnej-šega svojega zaščitnika. Na mnoga leta! Prvi december Prvi december je naš narodni praznik osvobojenja in ujedinjenja. Vsak Jugoslovan se mora zavedati tega dneva, ko smo pred 15 leti po tolikih naporih in robstvu proglasili našo svobodno skupno domovino Jugoslavijo. Kratka je doba za nami, a daljša je Pred nami. Naša bodočnost mora biti velika in mora iti k napredku našega naroda. Pretekla leta so kljub vsem težavam pokazala mnogo napredka, mnogo dokončanega, a še več začetega, kar se mora uresničiti. Tudi vojne žrtve, čeprav smo p pele mnogo gorja, se nadejamo sv< napredka, zato navdušeno pozdravi praznik ujedinjenja in želimo vi močno Jugoslavijo, ki bo mogla m najbolje tudi naše vprašanje. Letos ob petnajstletnici, ob jub hočemo bojevniki, združeni z vsem rodnimi organizacijami in celoku našim narodom proslaviti naš nai Praznik ujedinjenja z veliko manifestacijo. Združene bojevniške organizacije t. j. Zveza jugoslov. dobrovoljcev, Udruženje rezervnih oficirjev, Udruženje četnikov, Udruženje vojnih invalidov in skupine bivših bojevnikov, so pripravile velik obhod po Ljubljani, na večer praznika 1. decembra 1933. Vsa bojevniška, narodna in druga društva, organizacije, dijaštvo in ljubljansko ter okoliško občinstvo bo šlo ta dan v povorko. Zbirališče ob 5. uri popoldne na Kongresnem trgu. Odtod koraka povorka z zastavami in godbami po raznih mestnih ulicah. Pred magistratom bo zastopnik bojevniških organizacij govoril, nato bo razhod. Vojni invalidi! Čast in ponos zahtevata, da smo vsi v povorki. Kdo drugi je bolj vreden in poklican, da pokaže svoje stališče za narod in državo, za katero se je bilo treba žrtvovati. Mi moramo biti med Prvimi pri skupnem nastopu bojevniških organizacij, ker vidimo, da sta v slogi in bratstvu moč in naša rešitev. Nekoliko o neiih zadevah co-Predckratkim se je vršil; seja pri Središnem odboru v Podrobnejšega poročila o nje ne moremo dati, ker je ravn da bo v bodoče dajal ožji Si bor mesečna poročila o stanje fiaših zadev, katera bomo tue objavljali. V soboto 18. novembra 1933 se je vršila slovesna žalna maša za vse padle jn umrle borce in člane ob veliki ude-ezbi višjih in nižjih oficirjev, civilnih zastopnikov in občinstva. Beograjska aborna cerkev je bila nabito polna. Delegati so skupno s Središnim odorom položili tudi vence na grob Nj. vel. blagopokojnega kralja Petra Veli- kega Osvoboditelja v Oplencu in na grob neznanega junaka na Avali. Plenarna seja je spreje'a zelo obširno poročilo o delu Središnega odbora in odbila vsa natolcevanja nekaterih rovarjev, ki bi radi zopet zanesli neslogo med invalidske vrste. Plenum je tudi zahteval, da se izposluje 2 milijona Din za izplačilo zaostalih invalidnin, na katere nekateri naši tovariši in tovarišice tako težko čakajo v tej hudi krizi. Naročeno je, da morajo organizacije Postopati zelo strogo in natančno po predpisih glede podeljevanja vojaških kantin. Središni odbor je zaprosil, da se iz- plača čim več za božične podpore našim siromašnim članom in članicam. Plenum je izvršil več nujnih intervencij. Za invalidski zakon je dobil popolnoma obljubljeno, da bodo spremembe sprejete. Načrt je že predelan od odbora narodne skupščine. Na programu zasedanja sicer še ni, toda dobili smo dobro zagotovilo. To nam daje upanje tudi vsled tega, ker smo že prej čitali v časopisih, da je tudi v načrtu prihodnjega državnega budžeta, ki je bil že predložen narodni skupščini, povišana postavka za pokojnine in invalidnine. Ako bo budžet v taki obliki potrjen, da ne bo zmanjšan, potem se nam je nadejati tudi našega zboljšanja, ker bi bila dana neka podlaga za to. V naše udruženje je bilo sprejeto kot samostojna sekcija Udruženje ruskih vojnih invalidov v kraljevini Jugoslaviji. Po večih krajih že prav pridno delujejo tako zvane poslovalnice pri tekmah in igralnicah, ki donašajo gotove procente v prid vojnih žrtev. V krat- kem bodo začele poslovati tudi v naših krajih in upamo, da bomo dobili nekaj virov za naše siromašno članstvo. V medzavezniškem »Fidacu«, katerega letošnji predsednik je naš predsednik Sred. odbora tov. Nedič, se pripravlja obisk Maroka. Pričakovati je odhod v mesecu maju prih. leta. Načrt za udeležbo bo še sestavljen. Naše Udruženje pripravlja tudi spremembo svojih pravil. Središni odbor z oblastnimi vred pripravlja načrte, ki bodo gotovo na dnevnem redu prihodnjega plenuma. Za protezne delavnice mora v bodoče skrbeti Središni odbor in plenum, da bodo dobile zadostna sredstva. Ker protezna delavnica v Ljubljani dela letos z zelo pičlimi sredstvi in omejenim delovnim časom, je tudi poskrbljeno, da naj dobi potom amandmana naknadna sredstva, da bo mogla zadostiti številčnim potrebam. Iz tega se vidi, da se invalidsko vprašanje vendar na vseh koncih giblje. Da bi le mogli v bližnji bodočnosti za novo leto prinesti našim čitateljem še bolj vesele novice in kaj več iz našega vedno valovečega in spreminjajočega se vprašanja. Zopet v pojasnilo onim, ki imajo prejeti zaostanke invalidnin Kljub temu, da smo že večkrat pisali in pojasnjevali v tej zadevi, nas še vedno nekateri nadlegujejo s pismi, pa tudi osebno. Dotični naj vpoštevajo naše informacije, ker gotovo s svojimi nepotrebnimi intervencijami ne bodo ničesar dosegli. Vsak, kdor ima dobiti invalidnino za nazaj, dobi od Dravske finančne direkcije poziv, da vloži pismene prijave (za vsako leto posebej) in priloži podpisane pobotnice. Pripomnimo, da se ta poziv pošlje šele potem, ko ima kdo že pravomočno rešenje po novem invalidskem zakonu, poprej pa ne. Dokler nima rešenja višjega invalidskega suda iz Beograda tudi ne more dobiti nobenih zaostankov, ker se v slučaju, ako ni po novem invalidskem zakonu priznan, sploh ne izplačajo. Finančna direkcija pošlje vse dotične prošnje s pobotnicami Ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja v Beograd, da isto izposluje potrebne kredite (sredstva) za izplačilo takih zaostankov, ali obveznosti iz prejšnjih let. Treba je toraj dobiti novo otvoritev kredita, ker proračuni (sredstva) iz prejšnjih let (od 1920—1932) so že zdavnaj zapadli. Vsako budžetsko leto zapade stari in prične veljati novi budžet. Dokler Finančna direkcija ne dobi od ministrstva socijalne politike in narodnega zdravja, odnosno Ministrstva financ otvoritve (denarja, sredstev), ne more nič izplačati. Tudi ne more Finančna direkcija vedeti, kdaj bo dobila taka sredstva. Popolnoma nesmiselno je povpraševati in pisariti, kdaj bo kdo dobil zaostalo invalidnino (pokojnino). S tem samo nadleguje oblastvo, ki mu ne more odgovarjati. Dokler Finančna direkcija ne dobi sredstev, ne more nobenemu nakazati zaostanka. Tudi ne more vedeti kdaj bodo sredstva otvorjena. Opozarjamo na to naše tovariše, da naj se tega drže in ne nadlegujejo vedno z dopisi za te zaostanke. Kadar bodo krediti otvorjeni, bomo sami radevolje poročali. Finančna direkcija pa bo tudi brez vsakega odlašanja sama od sebe, brez kakih prošenj začela nakazovati. Vojaški Ko jih je invalidski zakon iz leta 1929 izločil, smo mislili, da bodo dobili takoj svoje pravice na drugi podlagi in sicer gotovo po zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice. Par let je trajalo po izločitvi, da sploh noben vojaški invalid ni dobival zaščite, povečini pa je še danes tudi tako. Med našimi vrstami je največ onih vojaških invalidov izpred vojne, ali pa iz vojne, manj pa jih je že iz povojne dobe. Šele leta 1931 je bil izdan dodatek k zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice, ki je vzel v poštev tudi vojaške in mirnodobske invalide. Mnogo tovarišev se je prijavilo za zaščito, toda njihovim prošnjam po večini ni ugodeno, ker ima zakon pogoj, v katerem času onesposobljene vojaške invalide priznava. In sicer je pogoj, da priznava zaščito samo onim, ki so postali vojaški invalidi po 5. aprilu 1920., torej le povojne vojaške invalide. Kaj pa naj bo s tistimi, ki so postali pred tem datumom vojaški invalidi? invalidi Kakor že rečeno, največ jih je izpred vojne. Ako teh ni vzel v poštev nov zakon o ustrojstvu vojske in mornarice, bi morale ostati za nje pravice po prejšnjih starih predpisih in zakonih, ki v tem pogledu ne bi smeli prestati. Na to vprašanje smo že neštetokrat opozorili, toda ostalo je še vedno nerešeno. Mnogo je vojaških invalidov, ki ne morejo doseči potrebnega zdravljenja ali protez, še manj pa kakih podpor ali pokojnin, ker sploh niso nikjer zaščiteni. Dotični pa so vendar poprej imeli svoje pravice, ki so jim bile stalno priznane, in bi se jim ne smele vzeti. Kakor n. pr. staroupokojenec ne izgubi svoje pokojnine, tako tudi star invalid ne more izgubiti svojih pravic. Zato je treba to vprašanje forsirati, da se bo uredilo, ker ne moremo imeti zaščitene in nezaščitene vojaške invalide. Oni, ki so postali vojaški invalidi že po 5. aprilu 1920, pa se lahko prijavijo, ako še ne vživajo zaščite. Točka 96 pravilnika k zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice predpisuje za te prijave sledeče pogoje: »Osebe, označene v čl. 396. zak. o ustr. vojske in mornarice, katere žele dobiti zakonite pravice do pomoči, naj se prijavijo komandi svojega stalnega kadra. V prijavi morajo razložiti: 1. leto in kraj rojstva in kraj, v katerem stalno prebivajo (vas, srez, banovino), 2. kdaj in h kateri edinici je stopil v kader (dan, mesec, leto), 3. v kateri edinici, na kakšni voj. dolžnosti in kdaj je dobil rano, poškodbo ali pohabo, na kakšen način, v katerem kraju in kdo je bil takrat njegov starešina, 4. katera sanitetna ustanova mu je dala prvo pomoč, v kateri bolnici je bil zdravljen, ako jih je več, navesti kateri čas se je nahajal v posamezni bolnici (dan vstopa in izstopa) ali premestitve iz ene v drugo, 5. ali je bil pri odpustu iz bolnice poslan k komandi ali domov na zdravniški dopust, na koliko dni in kdaj je bil odpuščen kot nesposoben za kadrovsko službo, po katerem členu, točki uredbe o oprostitvi služenja v kadru. 6. poleg prijave je priložiti vse vojaške dokumente, ki jih ima: uverenje o nesposobnosti, odpustnico, vojniško ispravo ali objavo. 7. potrdilo občine o zadružnem stanju, 8. potrdilo o davkih. Rok prijav je samo eno leto od objave tega pravilnika v Službenih Novi-nah. (Izšel je enkrat začetkom tega leta.) K trafikantskemu vprašanju V zadnji številki našega glasila »Vojni Invalid« čitam trafikantske zahteve (11 točk), izmed katerih so 3 ali 4 na mestu in potrebne za nas, vse ostale pa so skoraj brez pomena. Glavne, katera nas reže v dušo in telo, pa ne najdem med njimi, to so procenti zaslužka. Samo 5 odstotkov provizije imamo pri tako mali prodaji (po 50 par, 1 do 2 Din), ko je treba 20 do 30 strank odpraviti, da se zasluži 1 bori dinar. Vpošteva naj se, da se 1 odstotek pokvari in raznese; na deželi imamo še najmanj 11 odstotkov potnih stroškov, torej nam ostane kvečjemu 3 odstotke zaslužka. Ali ni to malenkost? Treba je zahteve staviti, da bi nam procente zvišali vsaj na 8, če ne na 10 odstotkov, zato se pa ne brigate? Mislim, da v vsej Evropi, najbrž pa na celem svetu ni nikjer, da bi imeli prodajalci tobaka manjše procente: Trgovcem in obrtnikom je oblastno dovoljeno 15 do 30 odstotkov zaslužka pri blagu in to je pošten zaslužek, ko pri eni stranki zasluži po 50, 100, tudi 1000 Din. Tudi nekaj trafikantov precej zasluži, a nismo vsi tako srečni, da bi prodali na mesec za 20—30—40 tisoč Din. Zelo mnogo nas je takih, ki čakamo od jutra do večera v zatohlih lokalih, a mnogokrat niti 5 do 10 Din dnevno ne zaslužimo. Nekaj mestnih invalidov s trafiko dobro zasluži, zato pa celo v prvi točki zahtevajo, da bi se morali prisilno vsi strokovno organizirati. Zakaj, čemu? Za tako organizacijo je treba visokih prispevkov, da bi mogli za vse potrebe sami skrbeti. Potem se pa sploh ni treba boriti za zboljšanje inv. zakona, če bi še tistih par dinarjev morali organizaciji dati. namesto, da bi ku- pili sebi in otrokom kruha. Povejte, s čim naj se pa potem sami živimo? K spremembi inv. zakona bi morala biti ena izmed glavnih točk, da se inv. trafikantom odstotki znatno zvišajo, četudi na račun kadilcev, vsem drugim pa trafike odvzamejo. Dovolilo bi se na, da bi lahko vsak gostilničar ali trgovec za svoje goste prodajal cigarete z malenkostno provizijo, kot nekdaj takozvani Tabakverschlaiss. Finančni organi bi vsakemu takemu določili, pri katerem inv. trafikantu jih mora nabaviti. To, dragi tovariši, bi bilo nujno potrebno, da bi se razpravljalo sedaj pri spremembah inv. zakona, da bi tudi naši poslanci in senatorji spoznali naš bedni položaj. Enoglasno je treba apelirati na monopolsko upravo, da nam zviša naš tako skromni zaslužek, kajti ona sama ne bo tega storila. Kako lahek izhod bi bil, če bi tudi za nas enkrat malo odstotke zvišali. Kadilcem bi se prav nič ne poznalo, na tisoče invalidov bi bilo pa preskrbljenih, med tem ko bi država ne imela nikake izgube ali izdatkov. V imenu vseh malih trafikantov vas prosim, predložite naknadno v tem smislu zahteve, sedaj je še čas in iz srca vam bomo ostali hvaležni. Iskreni tovariški pozdrav vsem našim borcem za zboljšanje položaja. (Zidani most.) Opomba uredništva: Vprašanje regulacije trafik in zvišanje zaslužka ne spada k invalidskemu zakonu, kakor misli tovariš, pač pa smo natanko pojasnili, da se pripravlja pravilnik k mono-polskemu zakonu in da so dotične točke resolucija Udruženja trafikantov. in zastopniki so se osebno udeležilf slavja na pokopališču. Kako lepo je bilo videti vse bivše borce okoli spomenika judenburških žrtev v strnjeni vrsti. Vojaška oblast je dala na razpolago vojake, ki so nekaj dni pred Vsem svetim popravili in ozaljšali mnogoštevilne vojaške grobove. Šole so zbirale cvetje in sveče in tako so bili vsi vojaški grobovi dostojno počaščeni. Ob pol 4. uri popoldne se je zbrala množica ljudi pri vojaških grobovih, okoli spomenika pa zastopniki vojaških in civilnih oblasti ter delegati društev, zlasti pa bojevniških organizacij. Levo je stala vrsta težkih invalidov, za njo godba železničarskega društva »Sloga«, spredaj pa združeni ljubljanski pevski zbori. Pevci so zapeli »Vigred«, godba pa je odigrala prvo pretresljivo žalostinko. Bivši kurat g. Bonač je imel krasen, v srca segajoč govor o zapuščenih žrtvah in je navedel pretresljivo zgodbico, kako je poiskala mamica iz inozemstva grob svojega padlega sina. Po molitvah, ki jih je opravil ob asistenci bivši vojni kurat g. Kogej, so zopet pevci zapeli našo slovensko žalostinko »Oj Doberdob, slovenskih fantov grob«. Godba »Sloga« pa je zaključila slavnost s krasno žalno kompozicijo iz Satt-nerjeve »Oljke«. Želimo, da bi bile vse prihodnje žalne slavnosti na ljubljanskem vojaškem pokopališču tako prisrčne in skupne in da bi se skoro uresničil načrt, ki so ga preskrbeli bivši bojevniki za regulacijo in ureditev vojaškega pokopališča. Odkritje spomenika vojnim žrtvam v Trebnjem Po dolgem prizadevanju se je vendar uresničila želja našim vrlim Tre-banjcem, da so mogli postaviti dostojen spomenik svojim padlim in umrlim rojakom. Kakor je rekel sam tamošnji g. dekan, se je akcija začela pred leti, potem pa je morala vsled premaiih zbirk večkrat prenehati. Slednjič so jo vendar zopet oživotvorili naši vojni invalidi potom Krajevne invalidske organizacije, in sicer na svojem lanskem občnem zboru. Agilno so morali poprijeti, pa so kljub težkim časom med svojci, ki so se izkazali nad vse požrtvovalne, zbrali primerno vsoto. Bližnji domačin umetnik jim je po svojem krasnem osnutku postavil zelo lep in dostojen spomenik poleg dekanijske cerkve. Kristus tolaži opešanega, obupanega borca. Nad pesimistom je zmagal optimist, Odrešenik sveta. Spomenik je krasna zamisel, visok in ponosen. Odkritje se je vršilo v nedeljo, dne 26. novembra t. 1. Že dopoldne je bila žalna maša in pridiga, ki jo je imel bivši kurat gosp. Bonač. Popoldne ob 2. uri pa se je vršilo slovesno odkritje. Vreme je bilo zelo slabo, naletaval je sneg, a kljub temu je bilo mnogo občinstva. Polnoštevilno so bila zbrana tudi društva z zastavami. Iz Ljubljane so dospeli mnogi zastopniki bojevniških organizacij, in sicer od Zveze dobrovoljcev, Udruženja rezervnih oficirjev, Udruženja borcev, Udruženja invalidov in bojevniških skupin. Po blagoslovitvi spomenika je v imenu bojevniških organizacij govoril dobrovoljce tov. Küster. Nato so šli vsi navzoči v Prosvetni dom, kjer se je točno po sporedu izvršila lepa žalna prireditev. Vojni siroti (deček in deklica) sta deklamirala krasni pesmi »o ateku v vojni«. Mešan in moški pevski zbor je zapel več lepih pesmi po narodnih motivih, ki so opevale vojne čase. Spremljeval jih je ubrani tamburaški zbor. Kot sklepno točko je deca igrala lepo igrico »O Božiču«, ko se vrne ata iz ujetništva. Predsednik Krajevnega odbora udruženja invalidov tov. Blagotinšek se je zahvalil vsem navzočim, posebno pa udeležencem iz Ljubljane za počastitev. Lepe pozdrave in zahvale pa je izrazil tudi g. dekan, ki je obrazložil vse delo pripravljalnega odbora. Predlagal je pozdravno in udanost-no brzojavko Nj. Vel. kralju, ki je bila z velikim odobravanjem sprejeta in odposlana. Proslavo je pozdravil s kratkim govorom v dvorani tov. Marinko v imenu vseh bojevniških organizacij. Tudi zastopnik novomeškega Krajevnega odbora, tov. Jurak, je imel krasen pozdravni nagovor, ter končno še delegat društva »Krka«, ki skrbi za pro-cvit in napredek naše lepe Dolenjske. Trebnje so dostojno pokazale, da znajo ceniti in spoštovati svoje padle rojake. Naše gibanje. Javna prošnja na g. ministra za socijalno politiko in narodno zdravje v Beogradu Vidim, da mi vsled današnjega položaja ne bo mogoče čez zimo preživeti svoje družine, obstoječe iz žene in dveh od 10—22 mesecev starih otrok. Zato se čutim primoranega iskati javno pomoč, brez katere nam grozi beračija ali popolni propad. Že lani, takoj ko sem dobil pri superrev. pregledni komisiji od stalnih 40 le 20 odstotkov delanezmož-nosti in sem vsled tega reduciran, sern se dobro zavedel, da ni to udarec, ki povzroča samo hipno bol, pač pa, da ga bom čutil v bodočnosti. Ker mi je odvzeto za preživljanje družine prepotrebno zdravje in tudi odškodnina, t. j. ortopedični čevlji ter mesečna invalidnina, ki nam je bila v naj-kritičnejšem slučaju (pozimi) velika pomoč za skromno preživljanje do danes še zdravih, kruha in mleka prosečih otrok, sem dolžan, da še preden nam odbije dvanajsta ura, vzdignem svoj klic po pomoči, ki pa naj bi ne ostal klic vnebovpijočega v puščavi. Naj bo klic naslovu za blagohotno uslišanje moje prošnje. Vsled topokotne ankiloze levega skočnega sklepa mi nastanejo pri daljših hojah, posebno v strmino in prenašanju težjih predmetov na metatarzalni kosti tako silni obtiski, da po par dni niti brez palice hoditi ne morem in sem absolutno za vsako težje delo takrat popolnoma nesposoben. Poleg gori navedene hibe imam tudi tako silen, v vojni nakopani revmatizem, da me nemalokrat priklene na posteljo. Razen lesene kočice in 5.2 ara zem- , lje (kar je prav za prav ženina last) nimam ničesar, odkoder bi mogel pričakovati kakega dohodka. Žena mora kljub svoji bolezni (operacija Buzitisa) delati pri kmetih kot dninarica, in je komaj prislužila za 6 tednov za preživljanje nas vseh. (V gotovini niti pare.) Kako krivično je, da imajo zdravi, imovitejši ljudje trafike, brez katerih bi trgovci, gostilničarji, imovitejši posestniki ali obrtniki lahko živeli. Tako pa imajo le postranski zaslužek. Za mene pa bi bila to eksistenca. Ker se nam obeta zgodnja huda zima, prosim ponovno za ugoditev moje nujne prošnje, da bo tudi meni in moji družini o Božiču dan »Mir na zemlji!« Beležim s klicem: Na skorajšnjo uzakonitev po udruženju vojnih invalidov predlaganih sprememb in dopolnil inv. zakona. Mlinar Anton, Češnjevek, p. Trebnje. Spominska svečanost o Vseh svetih v Ljubljani Letošnja prireditev na vojaškem pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani je bila zelo lepa. Priredile so jo vse bojevniške organizacije, ki so letos prvič pokazale svoj skupni složni nastop. Priprave je vzel v roke Oblastni odbor udruženja vojnih invalidov, svojo podporo in soudeležbo pa so dale Zveza dobrovoljcev, Udruženje rezervnih oficirjev, Udruženje četnikov in ljubljanske organizacije bivših bojevnikov. Vseh teh organizacij člani Ljubljanski in okoliški invalidi pozor! Dne 1. decembra t. 1. bo velik mani-festacijski pohod po Ljubljani, ki ga priredimo združene bojevniške organizacije, med njimi tudi naše Udruženje vojnih invalidov. Vsak se mora stanovsko in po duši zavedati, da se častno udeležimo. Niti eden bi ne smel brez opravičbe manjkati. Mi moramo pokazati, da smo tudi v slogi in skupnosti z bojevniškimi in tovariškimi organizacijami disciplinirani, da se odzovemo vsemu. Zato tovariši! Dne 1. decembra t. I. ob pol 5. uri pridite sigurno vsi do zadnjega na Kongresni trg, kjer bo zbirališče. Težki invalidi! Posebno protezarji in drugi, ki težko hodijo, bodo imeli na razpolago dovolj avtomobilov, ki jih bodo peljali za celim sprevodom. Torej naj nihče ne manjka! Tudi protezarjem se ni treba strašiti, kako bi korakali, ker se bodo peljali. Na svidenje. Držite organizacijsko disciplino! Krajevni odbor v Celju javlja vsem svojim članom in članicam, da vrši svoj letni občni zbor na dan Svetih Treh kraljev, to je 6. januarja 1934 v mali dvorani Narodnega doma v Celju. Začetek ob 9. uri. Dolžnost vsakega je, da se občnega zbora udeleži, posebno v tem času, ko se borimo za spremembo invalidskega zakona. Pričakujemo, da bo celjska organizacija kot običajno tudi letos pokazala polnoštevilni in uspešni občni zbor. Članom in članicam so pri današnji številki priložena vabila. Vsak naj ga prečita. Drugih posebnih vabil po pošti ne bo. Krajevni odbor U. V. Invalidov v Celju je letos objavil v časopisju svojo vsakoletno žalno mašo dne 20. oktobra ter pozval vse one, ki so v svetovni vojni izgubili svojce k udeležbi, vojaštvu in oblastvom pa je poslal posebna vabila. Udeležile so se po svojih zastopnikih vse vojaške in skoro vse civilne oblasti, publika je pa skoro cerkev napolnila, tako da smo imeli prijeten občutek, da se vojnih žrtev od leta do leta bolj spominjamo. O Vseh svetih smo na mestnem pokopališču v Celju, kjer počiva 41 vojnih invalidov iz bivšega invalidskega doma v Celju, osnažili njih grobove in napise, ki jih je dež že do nečitljivost izpral, obnovili. Na vsak grob smo položili šopek cvetja ter prižgali po dve sveči, pa tudi 3 nove križe smo nabavili, tako da je bil ves invalidski oddelek v popolnem redu in so lahko svojci umrlih ugotovili, da invalidi, naši člani ne bodo nikdar od Udruženja pozabljeni. Prihodnjemu našemu listu od 1. de- ' cembra bo vsem našim naročnikom priloženo vabilo na občni zbor, ki se bo kot ponavadi vršil dne 6. januarja 1934 v mali dvorani Narodnega doma v Celju, h kateremu vabimo vse naše člane. Krajevni odbor UVI v Tržiču obvešča vse svoje člane, da se je moralo preložiti prireditev tombole na 3. decembra t. 1. in prosi vse člane, ki so dobili v I prodajo tombolske tablice, da iste sigur- no vsak v svojem okolišu razpeča. Vsak član naj ima toliko zavesti, da bo to sigurno storil, ker s tem se izkaže, da je res zaveden. Vsak pa naj se drži strogo navodil, ki jih je prejel. Odbor opozarja vse svoje člane, ki so v zaostanku na članarini, da isto vsak poravna do 22. decembra t. 1. Kdor ne bo imel poravnane članarine naj nikalne računa, da bo prišel pri obdaritvi o Božiču v poštev. Odbor je pozval že v zadnji številki svoje člane, da naj priglasijo svoje otročiče, katerim bo Kraj. odbor za letošnjo božičnico napravil posebno veselje. Ker ni pravega odziva se vidi, kako malo čitajo člani naš list, ki mora biti -vsakemu članu važen pred vsemi drugimi. Tudi je odbor pozval člane naj se prostovoljno javijo za delo pri tomboli. Vsak dobro ve, da tega dela ne zmore sam odbor, ker so vsi člani drugod zaposleni, tajnik sam pa tudi ne more vsega storiti. Ako bi prijel kateri izmed članov ob takih prilikah za delo, ga izvršil, bi imel odbor veliko lažje stališče. Do sedaj sta se prostovoljno odzvala za delo pri tomboli brez poziva in žrtvujeta skoro ves svoj prosti čas tov. Purgar iz Pristave in Ilir Ant. iz Spodnjih Dupelj, za kar jima odbor izreka svojo prisrčno zahvalo. Naš agilni član Dovjak Peter iz Golnika, ki se nam je do sedaj vedno rade volje odzval, je pa zadnje čase navezan na posteljo vsled svoje bolezni, zato mu odbor želi, da bi kmalu okreval in bil zopet čil in zdrav. Vsem onim, ki jih je odbor povabil k sodelovanju, in so se radevolje odzvali, izreka odbor javno zahvalo. Dotične, ki se pa vabilu niso mogli oz. niso hoteli odzvati, pa prosimo, da naj se v bodoče vendar malo bolj zavedajo, da so člani udruženja in sicer posebno opozarjamo vojno vdovo F. Perko iz Zg. Dupelj, da naj se odzove vabilu, ker jo je odbor tudi dosedaj upošteval pri raznih podporah. Še enkrat opozorimo, da prijavite pravočasno svoje otroke, ako želite, da bodo obdarjeni pri božičnici, one. ki ste v zaostanku na članarini pa, da isto poravnate. Kdor izmed članov želi dobiti kako podporo, naj pravočasno vloži prošnjo, katera naj bo potrjena od ob-cine in župnega urada in sicer, da je podpore v resnici potreben, ker odbor bo sklepal o vsaki prošnji posebej. Opozarjamo tudi, da se je Kraj. odbor odzval povabilu prosvetnega odbora Sokola v Tržiču in prireja skupno s tem odborom pod okriljem ZKD v Ljubljani v Tržiču razna predavanja, ki so razvidna vedno iz lepakov. Pozivajo se vsi člani, da se teh predavanj udeležujejo. Predavanja se vršijo vsak pondeljek v Sokolnici v Tržiču zvečer ob 8. uri, vsa- ko soboto za mladino in odrasle ob 3. popoldan in vsako nedeljo za ves okoliški okraj sodnega okraja Tržič. Udeležujte se predavanj, ker s tem se izobražujete. Krajevni odbor sam bo tudi priredil, ako se mu posreči dobiti primernega predavatelja po praznikih (v mesecu januarju 1934) nekaj predavanj v dvorani na Skali v Tržiču. Pazljivo prečitajte te vrstice in čitajte vedno naš list. Bodite zavedni člani svoje stanovske organizacije, ki dela z vsemi svojimi močmi za zboljšanje vašega položaja. Zagorje. Krajevni odbor prosi člane, ki so pristopili k naši organizaciji v Litiji dne 10. sept. t. 1., da naj nemudoma prineso slike za članske knjižice. Radi oddaljenosti se zglasite v trafiki pri voj. vdovi tov. Vizler v Litiji, ki bo dala vsem navodila za slikanje v Litiji in bo skupno vse slike poslala Krajev, odboru Zagorje. Slik še niso dali sledeči tov. invalidi in vdove, katere ponovno poživljamo, da to v kratkem store: Zgonc Jernej, pošta Sv. Križ pri Lit., Kmetič Cecilija p. Dole pri Litiji, Lenarčič Marjana p. Litija, Šinkovec Leopold p. Sv. Križ pri Litiji, Pirc Jakob, p. Litija, Tomažič Franc, p. Litija, Oven Ivana, p. Sv. Križ, Bizjak Marija, p. Sv. Križ, Lovše Frančiška, p. Sv. Križ, Grm Frančiška, p. Sv. Križ, Zavrl Jera, p. Litija, Jeršin Marija, Dovžan Frančiška, p. Litija, Ostrež Marija in Forbici Antonija p. Li -tija. Tovariši in tovarišice preskrbite si nemudoma slike. Na vsaki sliki na hrbtu naj bo polni naslov pošte, štev. likvidne. lista ter štev. rešenja Viš. suda ali Inv. sodišča v Ljubljani. To radi tega, ker Krajevni odbor ne more vedeti za posameznika, kdo da je? Člani invalidi pa naj pošljejo po 2 sliki, eno za čl. knjižico, drugo za legitimacijo za trikratno polovično vožnjo, poleg tega morajo plačati za legitimacijo za vožnjo Din 10 v gotovini. Oni člani, kateri so plačali v 1. 1931 pristopnino k Krajev, odboru Ljubljana in bivajo v srezu Litija, ne plačajo sedaj v Zagorju nobene pristopnine. Odbor. Iz Polzele. Že zopet je prišla bela žena med naše vrste in nam iztrgala iz sredine dobrega prijatelja, očeta in agilnega sodelavca v udruženju invalidov, podružnici v Polzeli, tajnika tov. Ivana Jalena. Dolgo vrsto let je bil tajnik naše podružnice in delegat pri O. O. v Ljubljani. Zapustil nas je nenadoma in sicer dne 28. oktobra 1933. Težko ga bomo pogrešali kakor tudi njegova družina, kateri je bil dobri in skrbni oče. Iv. Vuk: ILUZIJA Po pripovedovanju nekega Židov, učitelja. Iluzija, to je varanje resničnosti s ta-ko popolnostjo, da je človek in vsako živo i je prepričano, da je resnica. Lni ka11*! mislili, da govorim ne- Kaj kar bi ne mogel dokazati, evo, povedati vam hočem nek svoj doživljaj. Bilo je neke pomladi, v času, ko so mlade ptice v gnezdih že tako godne, da splezajo na rob gnezda, a leteti še' ne morejo. Sprehajal sem se po gozdu. Naenkrat Nagledam pred sabo majhnega, mladega Gavrana. Čepel je ob deblu precej debele bukve, stisnil glavo v telo, da je bil videti samo kljun, štrleč kvišku. -D »Z gnezda je padel,« sem pomislil. Pogledal sem na vrh bukve in zares, 4am je bilo gnezdo. »Zanesti mladiča v gnezdo hm težka zadeva Previsoko je in'plezalec nisem. A pustiti ga tu na tleh, prepustiti £a usodi, pomeni, izročiti ga poginu.« In ko sem videl njegove črne oči, ka- so v strahu gledale v eno in isto Smeri se mi je mladič zasmilil. *0