V Ljubljani v petek J 8. septembra 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 „ 75 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ za čet „ 2 . 5 - - .
NAPREJ«
OznaniMžf«(t'. Za navadno dvesttipno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 n r » dvakrat, 10 „ „ „ trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Rokopisi se ne vračujejo.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
St. 75.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I.
Oznanilo.
>er bode tretja četrt leta kmalo pri kraji, vabimo čestite bralce, ki so naročeni bili samo do tega časa, naj se blagovolijo "dalje naročiti, in naročnino poslati vsaj do 26. dneva t. m., da se naročniki laže deno v red, in da potem ne bode kacili pomot na pošti.
,,Naprej" velja za Ljubljano: za '/4 leta 1 gld. 75 kr.
po pošti: za '/4 leta 2 gld. o kr.
Vredništvo.
i	Štajerske učilnice.
Spisal R. B.
Marsikomu se morda zdi sitno, da tolikrat govorim o učilnicah; pa naj se mi ne oponaša, da zopet prekuhavam, ker dobro vem, da imajo narodne učilnice neko čarobno moč, smel bi reči, prikrojeno vsemogočnost, ki ravna in giblje s posameznimi ljudmi in celimi narodi. Učilnica lehko rodi in deli mnogo sreče in blagosti, pa še več nesreče, ako zablodi na kriv pot. Veliko vrednost polagamo na učilnice, ter ime-\ nujemo jih po pravici narodna vseučilišča, ker kolikor se ondi nauči priprosto ljudstvo, toliko potem zna; kakor se naravna, tako potem hodi v dušnem oziru; kakoršni čuti se mu vcepijo, taki se potlej kažejo; do česar pridobi ljubezen, to goji vse svoje živenje; kdor se ondi ničesa ni naučil, do smrti ničesa ne ve— samouki so redki, kakor bele vrane, posebno med vaščani, ktere tlačijo drugi posli, ker jim je odločeno obdelovati žemljico. Koliko kvare in zlega donašajo učilnice proti narodnemu zahtevanju in narodnim potrebam, to jasno kaže slovensko Štajersko. Kdo je kriv, da se s propovednic (lec) še dan denes po dosti krajih božji nauk s tako slabo besedo razlaga, (najboljša hrana ne tekne v gnjusnej posodi), ter lepi narodni jezik ljudstvu kvari? Tega so krive učilnice. Kdo je kriv da se po Slovenskem uraduje Slovencem v nemškem jeziku? Zopet učilnice. Kdo je kriv, da nima naša vla-dikovina šest narodnih učiteljev, kteri bi vedeli v gladkej in pravilnej besedi podučevati in izpraševati svoje učence? Kako bi dobro učili slovnico taki možje, ki najprostejšega stavka ne znajo povedati brez napake? To je tako nemogoče, kakor dva hriba brez doline. Tega so krive učilniške pripravnice.
Kdo je kriv, da se je v poslednjih 80 letih ponemčilo toliko štajerskih Slovencev? Učilnice, posebno po mejah. Enaka se bode kmalo godila vsem župam sekovske vladikovine, ki so ali samo slovenske ali pomešane, tudi nekterim župam labod-ske vladikovine, ker so učilnice nemške. Kako neki bi jezik ljubil tak človek, ki zna od svoje matere samo toliko, da se v najožem krogu more sukati s kakimi 200 besedami, po učilnicah pa vedno posluša le samo nemščino? Kadar tak dobi v roko domačo knjigo, gleda jo, kakor podravski jež klobuk cevnjak. Kdo je kriv, da nam so meščanje po Slovenskem povsod več ali menj nasprotni? Mestne in glavne učilnice, iz kterih so se nasrebali sedanjega znanja. Nevednost in neznanje našega lepega jezika nosi butare grdega črta in prevzetnega zaničevanja. Da ti ljudje znajo dobro slovenski pisati in brati, prisezam vam na Peruna, da ne bi puhali v nasprotniško tikvo. Na Ptuji na priliko je imel nek učitelj, trd Nemec, trideset let učilnico, pa ni znal niti črke slovenskega jezika; ali je potlej drugače mogoče? V Mariborji, kar se pomni, bil je vedno vodja Neslovenec od pet do glave, in zdaj imamo starega tujca, ki vodi glavno in realno učilišče. Zato se mi nikakor ne zdi čudno, da svojstvo sedanje dobe terja, naj se odvzame duhovstvu ta dostojnost. Tudi v Celji ni bilo boljše, ker še celo slovenske abecede ne znajo učenci, ki so ondi pred nekterimi leti dovršili tretji razred, to lehko podpričajo sami učenci. Kdo je kriv, da imamo med ljudmi, ki so zdaj stari po 30 do 40 let in več, tako ubogo malo bralcev ? Kdo je kriv, da našo reč sovraži mnogo celo preprostih ljudi? Učilnice, ki so po lagotnih učiteljih sejale stud v mlada srca. Bodi zadosti govoriti o tako skelečih ranah. — Povprek se pasme vendar le reči, da so se v dveh letih precej zboljšale nektere učilnice, kakor na pr. v Halozah, kolikor se namreč more storiti v sedanjih razmerah. Ako bodo vedno tako napredovale, dobimo v desetih letih skoraj učilnice, kakoršnih si želimo. Za to pa gre hvala učilniškemu ogledi zavrčke deka-novine. — Razun krščanskega nauka nam je najvažnejše berilo in slovnica — jedro vsega poduka, ker v tem in po tem se bistri um, učenec se razvija in mika v duševnih sposobnostih, da potem razumč jezik, sam sebe in svoje okolnosti. Ali težavno je to reč dobro in vspešno učiti celo tacemu, ki jo zna do korena, kaj pa tistemu, ki se ž njo še do polovice ni sprijaznil? Kako bi tedaj mogel dajati družim, česar nima sam? Kakošen more biti učitelj, ki celo pri izkušnji govori: „tintfaslne si gor ofnajte; gor na tablo idi" in še na kope tacih ali grjih krotovic? Taki navidezučitelji še lepi domači govor pokaže otrokom, ne da bi naučili kaj lepega. Ali sme tak kazitelj—ne učitelj — reči, da je učencem v govorjenji za ogledalo, kar bi jim gotovo moral biti? Take besede so saje, črnejše od najkosmatejšega dimnika, bersa na prst debela na kacem
čvičku. Res da imamo izimke, ali ubogo malo. Priložiti pa tudi moram, da mlaji so še huji od starejših; ne uči se, ko bi ga vrtal. Po nekterih krajih so osnovane učiteljske knjižnice; razpošiljajo se časopisi, pa vendar nekteri še tako malo znajo čiste slovenščine! Tu ne utrpim, da ne bi povedal, kako se je bilo zgodilo nečemu rodoljubu, ki je bil letos peš k sv. Vrbanu prišel na izkušnjo. Vprašal ga je namreč nek učitelj: kaj ste prišli k nogam ? Ta mu pa odgovori prav mirno: ne k nogam, temuč k svetemu Vrbanu. Čuditi se moramo, kako je to mogoče, da otroci tolikim oviram vprek vendar še precej gladko razlagajo slovnico in podobro pišo sestavke, vsaj nekteri celo dobro. Ko bi imeli mi iskrene učitelje, bile bi naše učilnice vzornice (idejali), kakoršnih je ma-lokje najti; ali kaj, ko ni pravih delavcev, ampak največ le krpucnikov! Dalje se pa nam tudi kaže, da je pri nas med učitelji premalo poštenega rodoljubja in čiste ljubezni do tega, kar je naše. Pred licem se še kažejo, za gabrom pa je inače; izimki so tenki. Vidi se torej, da v tem kolobarji še premalo omike blešči. Vsak pameten, pravičen in resnično izobražen Slovenec iskreno ljubi svoj rod in domačo besedo; le neob-tesanost ne mara za narodne svetinje. Isto velja tudi sem ter tje o duhovstvu, ki ima pri nas še vse imenike, zapisnike, priimke itd. po nemškem jeziku in pravopisu, kakor v ka-košnem Hitzendorfu. Učitelji slovenskega naroda! pojte se učit slovenskih imen pisat v nemško mariborsko gimnazijo, ktero vodi čisto nemški voditelj. Sram nas je lehko pred vsem umnim slovenskim narodom. Ali se morda mislite s tem komu prikupiti? Naj bi vladikovinsko učilniško ogledstvo vendar zapovedati račilo, da bi se te stvari vselej in povsod po domače pisale. Pečaje se s to rečjo vprašam: ali bi ne bilo mogoče , da bi labodsko vladištvo naročilo, naj se od zdaj za vselej v krstne knjige pišejo pridevki in soseskina imena v zakonitem slovenskem pravopisu, ki ga je potrdila c. k. vlada? Slavno c. k. ministerstvo nam časi o našem pravičnem zahtevanji dovoli še več nego drugi, ki so morda celo naši rojaki. Več nego dvakrat sem uže pisal, da se nikakor ne skladam s tem, da se čisto slovenski otročiči uže na 17. abecednikovej strani začenjajo učiti nemščine na veliko potrato zlatega časa, ker se učenci po tem poti nikakor ne morejo naučiti. Vsak ve, da imajo naše učilnice knjige iz Ba-hove dobe, in da torej ne morejo ustrezati ustavi, ki nam zagotavlja ravnopravnost!
Dopisi.
Od Šentruprta. —s—. Uže drugič nas letos tare huda suša. Zeleni logi so jeli veniti, in trate so uže rujave, da nima uboga živina kaj ugrizniti. Po polji je žalostno, kajti povsod nam kaže majhen pridelek. Ajda je sicer zrasla, pa na-mestu zrnja ima le pleve. Posebno se pa letos vinske gorice slabo obneso, ker je nekaj poparil mraz, nekaj pobila toča; kar je ostalo, pa suša tare. Voda nam še ni pošla, ker imamo dovolj hladnih in močnih studencev; ali potoki so jako opešali, in po jarkih muzi le malo mlačne vode, ki počasi vrti mlinska kolesa. — Pri nas je narodnost vedno se mr-tvica, ker naši kmetje še vedno čepe v temnej nevednosti, in le malokje najdeš kak slovenski časopis, tudi pri županih ne, zatorej se ni čuditi napisom po cestah: „gemeindestrasse nach Laibach, Sauenstein itd." Kjer pa vidiš kak slovenski napis, najdeš v njem koš pomot, na pr.: »Novu mestw" nam.: »Novo mesto itd." Kar se pa tiče imen vasem, moramo reči, da so prestavljene na nemški jezik, da se Bogu usmili. Županje, ki imate v rokah to reč, ne pozabite, da tod stanujejo Slovenci, pa ne Nemci!
Iz Štajerske. R. B. — VIII. Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru. — Drugo prav prilično, rabno in podučilno delo g. Košiča je: »Slovenci med Murov in Rabov (ov = oj)." V tej knjiži pripoveduje pisatelj neke običaje teh Slovencev, v misel jemlje nekaj zgodovine, ter jih podučuje, kako se imajo vesti v navadnem živenji, kako mošnjo gospodariti itd. Tretja knjiga so: »Zgodbe vogrskega kraljestva." Reč je razdeljena po vojvodih in kraljih. O Madjarih, kako so prišli v sedanjo domovino, tako piše na 7. in 8. strani: »Arpad Madjare na zdajšno zemljo srečno privodi. Tii so se oni na večfele skoro same slovenske narode namerili, s šte-rimi so se nekaj z dobrim spravili, nekaj so si jih pa nej nači kak s krviprelejvanjem podložili, njihovo zemljo osvojili, po sprejetji nezbrojenih slovenskih rejči med svoje so svoj sloki jezik obogatili, štiri je lih vu psiivanji ino preklinjanji premožen bio, od lepih slovenskih žensk so lepše sine in čeri zadobili itd." Prejem obilo naših besed, vzlasti tvarnih samostalnikov v njihov jezik, menim, kakor sem uže rekel, posebej razgrniti. Košič je dal na svitlo še nekaj pobožnih knjig: »križni pout itd." Za kratkočasnico bodi povedana tudi naslednja prigodba o njegovej telesnej hrabrosti za precej velike starosti. Bilo je po priliki pred osmemi leti, ko je bil gospod izpodil hlapca zarad lenobe in malopridnosti. Hlapec je potlej bil uvrščen med vojake, pa utekel je, ter sklenil g. župnika debelo napeči, meneč, da mu je on pomogel k vojaščini. Hote svoj grozoviti namen izvesti, vzame bodež, ter ž njim skriv zleze v peč župnikove obednice. Po noči bkoli enajstih vzdigne pečni pokrovec, ki je precej glasno zaropotal, padši na tla, da se je prebudil župnik, ki je ležal v sobi poleg jedilnice, pa je mislil, da je zružil pes, zvečer v obed-nici zaostavši. Ali ni bil pes, temuč bivši hlapec se privleče skozi razkrito peč v obednico, ter začne odpirati spalnične duri. Župnik skoči raz posteljo, in sreča ga uže med durmi v roci imejočega bodež, s kterim ga je hotel suniti v prsi; ali hrabra roka je odbila morilno orožje. Potem se popadeta, mečeta, in od straha držita, kakor klešče. Sluga je bil na več mestih po prsih obodil župnika. Družina, daleč od ondi, ni čula zvanja. Župnik se je nekoliko zasuknil, da sta se zavrtela do okna, kjer je stri steklo. Pri sosedu so še bedeli, to zaslišali, in pritekli na pomoč. Ko začujejo klicanje: pomagajte! zaklenene duri prekoljo sekiroj, ter udero v hišo, kjer ugledajo župnika in razbojnika, vsacega na svojej strani mize uže razpuščena. Begunec je bil izročen gosposki, kjer gaje zadela zaslužena kazen. Tako seje moral boriti sedeminšest-desetletni starec na živenje ali smrt. Pripovedoval je nekako rad in dovoljen, da si dopisujeta z našim Oroslavom, kte-remu je večkrat razložil pomen kake prekmurske besede. Povabil je bil Oroslava in mene na petdesetletnico, ktero je slavil 1861. leta; ali posli in okolnosti so branile, da se nisva mogla s prekmurskimi brati radovati, ponoviti in utrditi slovensko vzajemnosti, in boljše si jo nakloniti na našo stran. Pravil je o dolnjem Sinjiku, kako ondi peša slovenstvo, nem-štvo se pa širi, ker se namreč razni nemški rokodelci in obrtniki naseljujejo, vsa veča posestva in zemljišča kupujejo, in tako razgrebajo svojo narodnost med neomikane Slovence. Kdo ne vidi, kdo ne čuti, da je nam le neomika kriva, da naglo propadamo; zato moram reči: omike in zopet omike nam je treba, kakor postrvi bistre vodice, in sicer prave narodne omike, inače smo pogubljeni. Koder po teh krajih najdeš večo krčmo ali prodalnico, povsod je v tujih, navadno židovskih, skoraj nikjer v domačih rokah; torej omika! G. Košič nama je podaril skoraj vse knjige, kolikor jih je dal na svitlo, tožeč, da se kaj slabo razprodavajo, ker ljudjč še malo znajo brati. Kako bi tudi znali? Pred 1848. letom, kjer
so bile kake učilnice, rinila se je madjarščina v slovensko detco, in vspeh je izpodletel. Od one dobe so druge učil-niške knjige, v kterih tudi ni vse, kakor bi trebalo in sicer zarad dvoježičnosti, pa tudi zbo^a obilih djanskih in tiskarskih napak. Poleg tega pa še ljudje neradi pošiljajo mladino v učilnice. Kako je od 1801. leta, ne vem. Enako se je pa tudi nam tožiti. Roditelji sicer precej skrbno pošiljajo otroke na poduk, ali po največ krajih slovenskega Štajerskega velja: Martin v šolo, Martin iz šole. Ako 4 do 5 let otrok gloje klopi z bregušicami ali gegicami, polovico zlatega časa potrati, pa vendar se ne nauči potrebnih reči, potem se ni čuditi, da nimamo bralcev razun za motitvenice, ktere so pa nam dan denašnji premalo. Statistično poročilo o učilnicah labodske vladikovine priča, da je samo 40 slovenskih narodnih učilnic, 7 čisto nemških, ostalih (menda) 181 pa namešanih t. j. dvojezičnih. Kako je neki to? Saj po vsej labodskej vladikovini, razun kakih sedmih žup, slovenski oznanjajo božjo besedo, pa ne v dveh jezicih, in še nikdar nihče nas ni zato posvaril. Dokler bode imelo po našej slovenske^ vladikovini učilništvo tako lice, ne bode moglo naše ljudstvo narodno napredovati. Pomozite, pomožite, vi, kterim so vajetf v rokah! Se moram opomniti, da med protestanti poduk bolj napreduje; učilnice so rabnejše osnovane in boljše nego pri katoličanih. Tu se opominjam prevažnih besed necega svojih najučenejših bogo-slovskih učiteljev, ki je nekdaj o protestanških učilnicah rekel: „ako se naše niže učilnice skoraj ne zboljšajo, prično, kar se uže godi sem ter tje, pošiljati katoličani svojo detco v protestanške učilnice, posebno po mestih, ker tam se dobro nauče vsega, česar potrebuje navadno živenje, ter ne trati se čas, kakor dostikrat pri nas. Sedanji svet zahteva to, kar koristi." — Vasi so: Cepinci, Markovci, Martinje, Trtova. Tu je ognjišče slovstvene delavnosti; zato se hočem ob kratkem na tem mestu zmeniti o slovnici, t. j. o razlikah med našim knjižnim jezikom in pa njihovim podrečjem. Prekmurci so še zelena vejica slovenske svrži, in vsi smo rastlika velike in košate slovanske lipe; zato je treba tudi Prekmurce potegniti v svoje slovstveno kolo: nekaj, da zvemo za obile zaklade, ki so shranjeni v njihovem golči, nekaj, da bi jih pridobili za svojo knjižovnost, in oteli prepada, kteri nam je uže čuda sorodnih bratov požrl. Tu v misel ne morem jemati vseh besed, ktere se ločijo, ali so krasnejši od naših; samo nektere naj povem bralcem zarad poduka. Posneto je vse z naroda, Kuzmiča in Košiča.
Dunaj. Državni poslanci so imeli 14. dan t. m. zbor, v kterem so sklenili, naj se v zbornici v misel ne vzame pre-obražavanje nemške zveze, ker je ta reč zdaj še le pričeta.
— 13. seja poslanske zbornice. Prvosedoval je dr. pl. Hasner; pri ministerskej mizi: Schmerling, Lasser, Mecsery in Hein. Prvosednik je bral pismo državnega poslanca grofa Dziedušyckega, v kterem govori o svojem zaporu in o preis-kavanji, proseč, naj bi se tenko preiskalo to početje levovske policije. Prvosednik oznani, da je o tej stvari podal pisanje policijskemu ministru, ki je obljubil pismen odgovor. Grof Potočki opomni, da misli poznejše nekaj nasvetovati o tej stvari. —■ Državni minister pl. Schmerling odgovori vprašanju dr. Grossa in njegovih tovaršev o podpori evangeljskih ljudi katoliškemu bogočastju, kar je nasprotno protestanškemu patentu, danemu 8. aprila 1861. leta. Minister imenuje štiri kraje, v kterih po 8. aprilu 1861. leta evangeljci niso dajati hoteli te podpore; pravi, da po gorenjem Avstrijskem ni navade, da bi
evangeljci kaj od svojih pridelkov dajali katoliškim duhovnim, in da se lehko pritoži vsak, kdor meni, da se mu godi krivica. — Na to državni minister odgovori vprašanju dr. Cupra in njegovih tovaršev: kako je namreč to, da nimajo vsi gimnazijski učitelji enake plače, da tudi ni učnina povsod eno-lika, in da so realski učitelji postavljeni v eno vrsto z gimnazijskimi? Minister pravi, da se je sklenilo, naj se med posamezne učitelje razdeli, kar se nabere več učnine po raznih gimnazijah; tega priboljška pa ne dobe vsi, ampak samo tisti učitelji, ki služijo uže dalje časa. Kar se pa tiče učiteljev viših realk, da se to prav zdaj presoja. — Potem je bil na vrsti zapor poljskega poslanca Rogavskega. Prvosednik bere dopis levovskega deželnega sodstva, da je Rogavski zaprt po §. 66. kazenskega zakona, ker je kalil javni mir, in da se privolitev slavne zbornice zato ni iskala, ker so Rogavskega zasačili na činu, ko je delal za vporni odbor, ki je v Galicii. Prvosednik oznani, da je to reč bil dal precej vedeti pravosodnemu ministru, ki je na to poslal vsa pisma o tej stvari, kterih pa ni javno brati, in sicer zarad preiskave ne; tudi bi utegnilo posvetovanje o tej stvari biti skrivno. Pravosodni minister dr. Hein povč, da je levovsko dež. sodstvo 4. dan t. m. sklenilo, naj se v pravdi Rogavskega preiskuje zarad velicega izdajstva. Za tim se je bral dopis poslanca Rogavskega, ki se ustavlja temu, da so ga zaprli, ker se je to zgodilo zoper osobno svobodo in zoper pravico, po kterej ne sme nihče med sejami zapreti ali tožiti poslanca, ako ne privoli zbornica. Prvosednik svetuje, naj bi se izvolil odbor devetih, kteri bi to reč najprvo presodil. Ta nasvet je soglasno obveljal. Grof Potočki je potem nasvetoval, naj se tudi reč grofa Dziedušycke-ga izroči temu odboru, kar je obveljalo. Poslanec Skene in tovarši podade zbornici nasvet, naj bi spadala pod avstrijsko mitno (colno) okrožje vsa avstrijska primorska mesta razun Dalmacije. V odbor za Rogavskega so bili izvoljeni gg.: dr. Herbst, dr. Muhlfeld, pl. Mende, dr. van der Strass, dr. pl. Waser, pl. Grocholski, dr. Pražak, dr. Berger in dr. Rech-bauer. Za prvomestnika je izvoljen v tem odboru dr. Waser in za peresnika van der Strass.
—	13. dan t. m. je novčni odbor govoril o uradnih časopisih. O tej priliki zvemo, da „Wiener-Ztg." daje 15.000 gld., „Linzer-Ztg." 170 gld., „Bote fur Tirol und Vorarlberg" 625 gld. „Grazer-Ztg." 55 gld., „Klagenfurter-Ztg. 500 gld., „Pra-ger-Ztg. in „Pražske Noviny" oba vkup 11.500 gld. dohodka. Koliko pa daje „Laibacher Ztg."? Tega ne beremo, ker ni bilo povedano za vsak uraden časnik posebej.
—	14. dan t. m. je v novčnem odboru državni poslanec g. Skene govoril o najnovejših tiskarnih tožbah, opominjajo, da je pri listu „Zwischenakt" bil obsojen tudi poprav-ljatelj tiskarnih napak. Poslanec Kuranda pa je v misel vzel, kako je bil popravljatelj časopisa „Neueste Naclirichten" obsojen, ker je po ukazu časnikovega lastnika sežigal rokopise, ko so bili natisneni. Tega nihče ne more umeti, kako je, in najviši voditelj naše pravice kaj tacega mora vedeti. Pravosodni minister g. dr. Hein pa je odgovarjal, da se ne more mešati v tek nobene tožbe; da ima pač nekakovo moč do državnih pravdnikov, pa ne do sodnikov.
—	Vdliki knez Konstantin je dunajskim ubozim podaril 500 zlatnikov.
Moravska. Vrednik „Moravske Orlice" na nemški poziv ni v tiskarnej tožbi hotel priti na sodbo, predno ni slišal, da pridejo ponj policaji, ako se bode ustavljal.
Ogerska. Nj. veličanstvo je dovolilo milijon gld., da bi se precej začela delati iz Pešte na Banjsko Bistrico železnica, pri kterej bodo imeli delo in zaslužek potrebni ljudje. Knez F. Batthyani je potrebnim podaril 5000 gld.; grof Juri Ap-
ponyi je ukazal, naj se ves pridelek razun semena njegovih bekeških zemljišč posodi alfoldskim kmetom. Grof JuriZichy je dal potrebnim velike Kumanije 500 vaganov pšenice in 500 vaganov rži; poklonil je grof Jožef Hunyady 500 gld. in grof Tasil Festetič razun uže podarjenih 1000 gld. še 100 vaganov pšenice.
Ruska. Narodna stranka je zelo srdita na poljski vpor.
—	14. dan t. m. je ruski odgovor prišel na Dunaj, v Pariz in London. List „Independance" pravi, da sti dve vladi ž njim prav dovoljni, tretja pa da bode morala biti do-voljna. V tem odgovoru knez Gorčakov neki trdi, da Ruska misli zapadnim državam ustreči toliko, kolikor je diplomacija do zdaj tej stvari pot poravnala. Ruska obeta, da se bode pogodeb držala, in car misli privoliti še več, nego zahtevajo pogodbe, samo da morajo Poljaci z rok deti orožje, ker sicer ničesa ne bi dovolila ruska vlada.
Poljska. Beremo, da je vojskovod Berg ukazal, naj bode Varšava po sedaj morala plačati 45.000 rubljev za vsak političen umor. Tudi vojske se vedno zbirajo. Te dni je prišlo 13.000 vojakov iz Žitomierza.
—	Zasobna (privatna) poročila se za zdaj več ne morejo pošiljati po telegrafu varšavsko-dunajske železnice.
Angleška. „Times" pravijo, daje nemogoče, da bi Poljska bila samostojno kraljestvo, ker bi potem narejala še veče zmotnjave nego zdaj. Ce se Evropa zarad Poljske ne misli vojskovati, naj bi se to hitro oznanilo Poljakom.
Italija. Garibaldi je neki zopet jako obolel. Njegov zet Canzio je z gospo hitro prišel na Kaprero, ko je to slišal.
Pruska. Vlada ne misli potrditi pisma o prenaredbi nemške zveze, sicer pa tudi ne misli nič druzega nasvetovati. Tako meni odgovoriti kralj vladarjem, ki so mu poslali pismo. Nekteri časniki tudi pišejo, da misli kralj zahtevati od državnega zbora, naj privoli novce za vojno z Avstrijo.
Frankfurt. Svečanosti na čast nemškim vladarjem v Frankfurtu so stale (koštale) 130.000 gld.
Turška. 10.000 Arbanasov neki da ima priti v Bos-nijo po vaseh in mestih. Bošnjaci mislijo, da se mora kmalo začeti vojna med Srbi in Turki, kteri trdijo, da vsa Bosna mrgoli srbskih oglediihov, in da se skrivaj v Bosno iz Srbije donaša orožje. V Sarajevu zidajo kristijansko cerkev, kterej pa delajo Turci mnogo zaprek; še celo kamena ne dade lomiti.
Poziv.
Proti koncu svojega v letniku goriške gimnazije „o slovenskih narodnih pesmih" priobčenega sestavka priznavam sam, da se da o tistem predmetu le po izdaji narodnih pesem kaj dovršenega spisati. Taka izdaja pa mora obširna, pristna, izčiščena, t. j. z eno besedo kritična biti. Res je uže obilo narodnih pesem slovenskih v različnih zbirkah in knjižicah zapisanih, ali prav liričnih pesem, kterih dan denes med ljudstvom največ živi, do sedaj je tudi najmenj natisnenih. H kri-tičnej izdaji narodnih pesem je torej treba še veliko truda, kterega pa ne morejo posamezne moči obvladati, ako jim združene sile mnozih rodoljubov ne priskočijo. Vredne pa so narodne pesmi take občne podpore, ker nam one najjasnejše razsvetljujejo jezik, običaje, slovensko zgodovino in narodnost. Podpisani torej rodoljube vseh slovenskih krajin prav srčno prosi, naj mu blagovoljno pošiljajo v svojih krajih živoče, ali uže kje zapisane ali še obče neznane pesmi, slovniške, slovarske, metriške in druge narodnih pesem se tikajoče opombe. Ustreženo bi mu bilo dalje, ako bi se tej ali unej pesmi pridal tudi napev, ali način, po kterem se ali prepeva pesem ali pri-
poveduje; ktere vrstice se ponavljajo; ali jih pojo kori ali posamezni; kaj se med petjem druzega dela itd. Želeti bi tudi bilo, ako bi se pesmim pristavljale pravljice in pripovesti, ktere so z glavnimi osobami epičnih pesem v zvezi, kakor na primer „povesti o kralji Matjaži, Marku, Lambergarji itd." Potrebno pa je k natančnemu poznavanju pesemskega jezika, da se imenuje tisti kraj, kjer se pesem nahaja. Imena tistih osob, ktere se bodo pošiljanja takih dopisov vdeležcvale, podpisani hvaležno naznani. Pošilja pa naj se na Pragarsko (Pragerhof in Steiermark) do vseh svetnikov, poznejše pa v Gorico (Gorz im Kustenlande). Nazadnje pa še prosim vseh slovenskih časnikov, naj blagovoljno ta poziv natisnejo.
Janko Pajk.
učitelj na goriškej gimnazii.
Povabilo.
Našel sem med nekimi rokopisi slovensko veselo igro „Lehkoverni," ktero je v 3 delih še 1845. lata v verzih sestavil moj rajni oče Bernard Tomšič, učitelj v Vinici na Dolenskem, prav marljiv slovenski in nemški pisatelj. Komu ni ugodil njegov izvrstni spis ,,Rut" v Danici, „Boj bri Vudački" v Prijatelji itd.? Skoda bi torej bila, da se njegovo ime tako hitro pozabi. Da ta mična, kratkočasna igra ne ostane v te-moti, sklenil sem v posebnej knjižici jo dati na svitlo, ako dobim toliko naročnikov, da se tisk plača. Knjiga bode obsezala po mojih mislih do 7 tiskanih pol, in nad 50 nov. kraje, gotovo ne bode veljala. Naj bi mi torej radi pritekli na pomoč slovenski rodoljubje ter mi blagovoljno naročnikov nabirali, in mi jih vsaj do konca oktobra poslali poste restante v Zagreb. Novci se takrat dade, ko izide knjiga. Na 12 iztisov se dobi eden gratis. Rajni B. T. je naredil več enacih iger, ktere so po njegovej smrti prišle v neznane mi roke. Ako jih dobim, vse prav rad izdam. Tako mislim tudi izdati vse slovenske pesmi, uže natisnene po raznih časopisih in ostale v rokopisu v posebnej knjižici, kterej dodam životopis ali biografijo pokojnega pesnika.
Potrebujem torej le podpore, ktero upam v obilnej meri dobiti od vrlih Slovencev.
Ljudevit Tomšič,- v Zagrebu.
\
Razne reči.
Kako Francozi tujrijo !temee<
Tudi Francozi Nemce jako tujčijo v Alzacii. Nek nemški pisatelj o tem pripoveduje, da je denašnji Alzačan uže popolnoma utonil v francozkem živenji; le po kmetih ljudjč še nemčijo, po mestih pa francozujejo Čedalje bolj od leta do leta. Samo ljudske učilnice so nemške, gimnazije in vseučilišče v Strasburgu pa uže dolgo več ne. Uradovom rabi fran-cozki jezik, in kdor ga ne zna, dobi tolkovalca (tolmača); tudi gledališče je francozko; le časi se prikažejo kaki romajoči nemški igralci, kterim se dovoli, da igrajo v majhnej hišici, kamor pride ubogo malo gledalcev. Časnik „Niederrheinischer Courier" prinaša vsak sestavek dvakrat, in sicer v nemškem in francozkem jeziku. Vladni razglasi po zideh nabiti so le v francozkem jeziku pisani; po kavanah in krčmah se ljudje menijo samo francozki — le časi vmesijo tudi kako pokvarjeno nemško besedo; bukve se vidijo samo francozke na prodaj ; ulice imajo samo francozka imena, in kdor nemški vpraša, temu se francozki odgovarja.
Dunaj 17. septembra. — Nadavek (agio) srebru 11.00.