OBISK NA DOMU Obiskali smo naše otroke v reji Ljubezen tudi tujim otrokom Dejstvo je, da pomanjkanje vzgojno-var-stvenih ustanov. posebno še za predšolske otroke, v tnestih nedvomno v veliki tneri rešuje rejništvo, ki ga pod danimi pogoji srečujemo še vedno predvsem na podeže-lju. In napotil sem se ondan k rejnicam v vasico Rafolče tik pod Brdotn pri Lukovi-ci, saj sem vedel, da tamkajšnje rejnice skrbe tudi za otroke iz občine Ljubljana-Šiška. Vasica Rafolče je pravzaprav svoje-vrsto naselje, skrito v globoki dragi tik pod razsulom nekdanje Kersnikove grašči-0e. • Jemčeva domačija je precej pod str-mim klancem, ki vodi od Brda dol v grapo in zato jo ni bilo težko najti. Bal sem se sicer, da ne bo nikogar doma, saj v tem času kmetje že pridno delajo na poljih. Pa je bil moj strah neupravičen. Angela Je-mec, ženska pri šestdesetih, se je pravkar »mučila« s svojima rejencema. • »Veste«, je začela kar brez uvoda »Ena redkih rejnic sem, ki nisem kmetica, če-ravno živim na deželi, vendar za tuje otro-ke skrbim že več kot 15 let. Moji in moževi starši so res imeli precej velika »grunta«, pa kaj, ko je pri obeh bila tako velika dru-žina, da za naju ni bilo zemlje. In tako sva se oba izučila. Mož za krojača in jaz za ši-viljo. Vasi pa kar nisva m-ogla zapustiti in zato sva si tu v Rafolčah postavila hišo oziroma prenovila staro kmečko domačijo. • O ja, imela sva štiri svoje otroke in vsi so že odrasli. Pa jih dežela ne mika in zato so se vsi izšolali, dva sinova celo na visokih šolah.« • Angela je že več kot štiri leta upoko-jena, mož pa občasno še vedno prime za škarje in iglo. Kmetijstvo jima je le dopol-nilna dejavnost, saj zemlje pravzaprav ni-mata, le nekaj malega ohišnice, kjer pa pridelata vse, kar potrebujeta za dom. Kaj pa živina? Le nekaj zajcev in kokoši. • »Veste«. je nadaljevala gospodinja,« z rejništvom sem se začela ukvarjati so-razmerno kasno, Pač prej ni bilo časa. Še-le pred 27 leti sem vzela k sebi prvega re-jenca. Več nisem mogla, saj sem tedaj ime-la že svoje otroke. Kasneje pa sem se po-novno zaposlila in rejništvo prekinila sko-raj za deset let. Ko pa so moji doraščali, sem pustila službo in se posvetila zgolj rej-ništvu.« • Angela se še prav dobro spominja pr-vega rejenca Zlatka, ki ga je priporočil zavod za socialno delo občine Ljubljana- Krušna mati Angela z malim Andrejčkom v naročju. (Foto: Rado Radešček) Siška. Deček je imel tedaj komaj 4 mese-ce in ker ga njegova nezakonska mati ni mogla vzdrževati, ga je kasneje posvojil brivec iz Kanala v Posočju. • Kasneje je imela ženska v reji še več otrok in večinoma takih, ki jih je pripo-ročil šišenski zavod za socialno delo. In večina teh malčkov ni pozabilo svoje kruš-ne matere in jo pogostokrat obiskujejo kot odrasli ali doraščajoči mladi ljudje. • "Kot vidite, imam zopet dva v reji«, je ljubeče nadaljevala Angela. »Tudi ta dva so mi poslali iz zavoda za socialno de-lo v Siški. Starejša je 4-letna Mirjana iz Tuzle, komaj nekaj več kot 2-letni Andrej-ček pa je doma iz Cakovca. Revčka sta oba nezakonska in zato bosta pri meni dol-ga leta, dokler si njuni mami ne bosta ure-dili življenja. • Na zavodu sem zvedela, da se priprav-lja samoupravni sporazum, da bi se od le-ta 1974 tudi delo rejnic štelo v posebno pokojninsko dobo, Sicer meni takšen pred-pis ničesar ne pomeni, saj sem že upoko-jena iz delovnega razmerja. Zdi pa se mi, da so pogoji preostri in to še posebno za mlajše ženske. ki imajo svoje majhne otro-ke. • Vsaka rejnica pa mora nujno čutiti že-Ijo po tera delu z dokajšnjo mero ljubez-ni do otrok in ne v rejništvu iskati zgolj zaslužka. Sicer pa ste lahko prepričani, da vsaj večina rejnic ne skrbi za tuje otroke zaradi denarja, saj le-ta komajda zadostu-je za hrano in najnujnejšo obleko.« Rado Radcšček NOGOMETNI TURNIR Ob tednu mladosti se je v Medvodah zvr-stlla vrsta nastopov v osmih športnih panogah. ki so privabili množico nastopajočih. Na no-gometnem turnirju je sodelovalo nad sto pio-nirjev višjih razredov osnovnih šol naše ob-čine pod pokroviteljstvom medvoškega Šped-transa.