DELO
red tremi leti je iz praslovanskih širjav v Jugoslavijo pripotoval radioaktivni oblak in poleg sevanja prinese! tudi nekaj dobrega: najbrž je odločilno prispeval k temu. da je naša država, sicer revna kot cerkvena miš. začasno opustila visokoleteče jedrske načrte. Černobil je bil v tem pogledu za nas majhen strezni-tveni šok.
Zdaj je zabrbotalo Dravsko polje, neuvožen, lasten ekološki zvarek, made in Slovenija. Zanj ni kriv brežnjevizem. ampak izem. ki mu lahko pridamo lepe in znane slovenske in jugoslovanske priimke. Ali bo Dravsko polje delovalo podobno kot černobilski oblaček? Ali pa bo samo potrdilo občutek tukaj živečih ljudi, da pod temi blagimi griči, pod temi zelenimi dolinami in veselimi ravnicami nekaj klokota, brbota, se pretaka, se veže z novimi nevarnimi valencami, da je to le varljivo lepa, tanka skorja, pod katero je vse zastrupljeno — bodo pesticidi v dravski podtalnici samo potrdili ta občutek in nič več? Bodo lahko strokovnjaki samo še bolj prepričljivo govorili, da vsi ekološki sistemi v Sloveniji še naprej propadajo — in bo ostalo pri tem govorjenju?
Občutki in podatki, kolikor jih pač je (niti do faze popolnega pregleda še nismo prišli!) govorijo, da je Slovenija brezupno zasvinjana. In nič ne kaže. da se kaj radikalno premika na bolje.
Drugače doslej tudi ni moglo biti. Tudi Slovenija je del tisteg neveselega sveta ljudi bledih obrazov in belih ribjih trebuhov na površju umirajočih rek. sveta od Varšave in Prage do Moskve in Bukarešte, ki se je zakoval v politično-ekonomske mehanizme, nesposobne za vitalen, recimo zahodnoevropski razvoj. Tudi države v tem drugem, bolj veselem delu celine so šle skozi barbarsko obdobje pustošenja narave in jo zdelujejo še zdaj. Vendar manj. Očitno so opremljene z bolj občutljivimi in prilagodljivimi političnimi in gospodarskimi mehanizmi: razdejano okolje je tam kmalu postalo politikum in se nato zavrtelo skozi kroge družbenega 'odločanja: iz javnosti v politiko in od tam v gospodarstvo. Ekonomija se je začela spreminjati v okolju bolj prijazno in bilo je tudi dovolj močna, da je lahko družba začela zdraviti t, najhujše ekološke rane iz časa popolnega barbarstva.
Realsocializmi različnih meridianov teh prilagoditvenih spospobnosti nimajo ali pa znatno manj. In ker je v tekmi nekako treba ostati, so se branili, kakor so se znali: z zažiranjem v najbolj osnovno lastno Substanco — v naravo in svoja prebivalstva. Od tod ljudje bledih obrazov in beli ribji trebuhi. Ljudje in reke niso imeli svojih lobijev.
In če je Slovenija zdaj ekološko degradirana visoko nad svojo doseženo razvojno stopnjo, je pač zaradi nesrečne kombinacije svoje objektivno velike ekološke ranljivosti, sparjene z realsocialističnim tipom razvoja, zdravemu okolju a priori sovražnim.
Iz prve faze barbarstva smo se prebili: ekoloških problemov se zavedamo in jih priznavamo, zeleni niso več na črnih listah — kaj korenito dobrega za svoje okolje pa kljub vsej nujnosti ne moremo storiti, kajti ta družba je od zadnjega proletarca do prvega direktorja in politika še vedno ujeta v stare mreže nemoči, revščine in inercije prevzetega in nato intimno prisvojenega razvojnega,modela. Iz te dihotomije vedenja in nemoči raste nova vrsta frustriranosti in tesnobe.
Ali torej tej deželi res dokočno in brezpriziv-no klenka ekološki navček?
Stanje je morasto,.a v njem je tudi nekaj upanja. Brez pretiranega politiziranja je mogoče reči, da je aktualna velika politična bitka za Jugoslavijo tudi usodna ekološka prelomnica. Zlom nakazane demokratične, reformne variante ne more prinesti drugega kot novo zažiranje ljudi in narave, politika potem ne bo sposobna slišati, vsrkati in pozitivno predelati realnih problemov (okolje pa je med dvsemi najbolj realen), gospodarstvo se ne bo moglo prenoviti in »ekologizirati«. Če smo prvo veliko priložnost za družbeno preobrazbo na prelomu 60. in 70. let zamudili in je po zatrtju liberalizacije dolgo, mračno obdobje ideološkega onesnaženja s svojimi uto-, pijami in prevarami neizbežno prineslo tudi veliko onesnaženje zraka, vode in zemlje, je tokratna priložnost še večja, kajti napovedujoče se družbene spremembe so neprimerno globlje kot pred 20 leti, škoda, če bo zamujena tudi nova priložnost, pa toliko usodnejša, kajti ekološki problemi so se v tem stran vrženem času nepojmljivo zaostrili. Skratka,
usoda našega okolja je dramatično tesno povezana z »evropeizacijo« naše družbe in zato ni nič bolj naravno kot to, da zeleni skrb za okolje tako tesno povezujejo s politično normalizacijo. z odpravo realsocializma. Ali z aktualnim političnim besednjakom: »antibiro-kratska revolucija« je smrtni sovražnik tudi za okolje.
Politični trenutek za okolje pa postaja tačas v Sloveniji izrazito ugodnejši in zdi se, da bo mogoče v njem nekatere ekološko in razvojno pomembne stvari izsiliti ali pa preprečiti (npr. načrtovano trboveljsko veletermoelek-trarno, za nekatere tako kot Kidričevo in Jesenice značilen realsocialistični gospodarski monstrum). To ugodno politično klimo povzroča po eni strani vedno bolj očitna ekološka kriza, po drugi pa se v tem že kažejo prvi blagodejni učinki večje demokracije. Zeleno je trenutno politično modna barva.
Nihče ne ve, kakšne bodo v resnici volitve prihodnjo pomlad, toda že sam njihov obet deluje in potihem vsi računajo, da utegnejo biti celo »prave« ali vsaj blizu pravšnjosti. In ekologija je v tej klimi očitno tema — to je čutiti, to je v zraku, pa čeprav onesnaženem — s katero bo mogoče pridobivati volilne glasove. Tako je vse. kar je političnega, nenadoma ozelenelo; o okolju govorijo Kučan in Rupel. Žižek in Šinigoj. Spremembe so prav osupljive: kdo bi si lahko npr. še pred nekaj kratkimi leti. ko je izvršni svet pogrme-val o ideološki sumljivosti zelenih, mislil, da bo še čisto sveže sporočilo slovenskega partijskega predsedstva dopustilo možnost javne razprave o prekinitvi »jedrskega ciklusa« v Sloveniji, o zaprtju krške nuklearke torej, o slovenski varianti Zwentendorfa.
Zeleno je potemtakem šik in čeprav je v tem veliko ekološkega koketiranja, lahko to spogledovanje okolju samo koristi. Zelene, zdaj že politično organizacijo, mučijo kot vso alternativo številne otroške bolezni (akademizem. nepoznavanje delovanja državnih mehanizmov, delna »pastoralnost« itd.), vendar imajo pred drugo staro in novo politiko veliko prednost: so organsko, iz dramatične krize okolja porojeno gibanje, ki mu gre v očeh
javnosti ne za oblast, za osebne prestižke itd., ampak za stvar. Ta prednost in zdela-nost okolja delata zelene v predvolilnem času za pomembno politično silo in od njihove modrosti in politične spretnosti — zelo jo bodo potrebovali — bo odvisno, kako bodo znali ta novi položaj izkoristiti zase in za okolje, se pravi v korist vseh. Če bo javnost na volitvah glasovala s pozicije »vsi so enaki, politika je cipa«, lahko zeleni sami na sebi postanejo resna politična sila, v vsakem primeru pa bodo v koalicijskih igrah, igrali vlogo jezička na tehtnici; s svojo podporo ali ne-podporo bodo lahko pomembno premeščali simpatije in glasove volilnega telesa. Zeleni se morda te svoje potencialne moči (in odgovornosti) še ne zavedajo povsem, toda okolje je z njimi naposled dobilo svoj organiziran in priznan lobi, ki ga je tako dolgo pogrešalo.
Če je torej dejansko ekološko stanje pri nas mračno, pa se osnovne politične predpostavke za njegovo postopno sanacijo izboljšujejo. Pri tem si seveda ni treba delati iluzij, da se bo popravilo naglo, tudi če bo v parlamentu sedela močna zelena posadka. Slovenija je ekološko preveč opustošena. gospodarstvo se lahko prenovi samo počasi in z družbeno normalizacijo se bodo pojavile celo nove nevarnosti (npr. neizbirčno sprejemanje »umazanih« tujih naložb). Objektivno gledano je čas za začetek poštenega zdravljenja okolja, za začetek nove ekološke paradigme, skrajno neugoden: gospodarska kriza še ni dosegla dna. ljudje še postajajo bolj revni, gospodarstvo kleca pod obremenitvami — bolj zdravo okolje pa je zelo draga stvar.
Toda druge izbire preprosto ni. Razvite družbe so že zdavnaj doumele, da je uničeno okolje bistven gospodarski omejitveni faktor in da je gasilsko, naknadno krpanje narave neprimerno dražje od pravočasne preventive. Ekološki izdatki so torej dolgoročno in z narodnogospodarskega vidika izrazito rentabilne naložbe. Za uveljavitev takega gledanja sta seveda odgovorni predvsem politika in država. Da bi lahko tako gledanje vzeli za svoje, se morata najprej normalizirati, sprejeti v svoj barvni spekter namesto nekdanje rdeče monotonije tudi zeleno, rožnato in navsezadnje tudi črno barvo. Zdaj smo na pol poti tega procesa. Če bomo omahnili nazaj.
so bledi obrazi in beli ribji trebuhi naša neizbežna usoda.
Toda ekološki čas neusmiljeno pritiska in zahteva takojšnje, tudi zasilne ukrepe. Materialne možnosti zanje vendarle so. kljub sedanji revščini in stiski. Rezerve so v znanih virih: neracionalni družbeni organiziranosti (koliko ljudi je samo v sisovskih. slojevskih in podobnih strukturah, medtem ko se v vsej republiški upravni konici ukvarja z ekologijo samo kak ducat ljudi, v bavarskem ministrstvu za okolje jih je. za primerjavo. 700); v socializiranem gospodarstvu; v velikem odtekanju akumulacije v jugoslovanske prostore in navsezadnje tudi v vseh tistih denarjih, ki jih dajemo za akcije tipa Dravsko polje. Krupa itd. — vedno post festum. Zakaj, na primer, je bila ta oblast, pri represiji sicer vedno široke roke. zmeraj tako ljudomila pri sankcijah za ekološke prekrške in zločine? Neki nemški strokovnjak je nedavno tu v Sloveniji rekel: ali mislite, da bi se nemško gospodarstvo vedlo drugače kot vaše. če ne bi bilo pod tako strogim državnim nadzorstvom? Zakaj je lahko, recimo, ihanska prašičja farma, za njo pa še druge, naglo ublažila svoje prašičerije, takoj ko so ji pršič resno zagrozili? Za podjetja je ekološka nebrižnost do neke mere naravna, za politiko je neoprostljiva; z njo na vesti se ne more ne navznoter ne navzven verodostojno predstavljati kot varuh nacionalnih interesov. Kaj pa boš varoval, če se okolje spremeni v pustinjo?
Gospodarstvo potrebuje za svojo »ekologiza-cijo« spodbude in kazni, politika pluralizacijo in javni nadzor, ljudje pa bodo. mislimo, sprejeli potrebne »obremenitve« v korist okolja brez večjega odpora. Kajti ljudi je strah. Strah jih je domačega potoka, strah jih je vode iz pipe in lastnega vodnjaka, strah jih je gozdov in strah jih je. da gozdov ne bo več. bojijo se piščanca iz PP na nedeljski mizi in izolacijskega materiala, ki jih bo grel pozimi. Strah jih je. kaj bo prišlo za Dravskim poljem. Tudi zaradi tega je okolje postalo zanje vrednota. Zanjo so pripravljeni plačati, čeprav so ubožni. Domači potok in gozd in dom pa imajo radi. Kam drugam niti nimajo iti. V Philadelphio večinoma nočejo, ne zaradi starih vizij, ne zaradi Srbov, ne zaradi slepote lastnih politikov.
Janko Lorenci
ribje trebuhe
Z zeleno čez
DELO 18. stran
SOBOTNA PtOLOGA
Ljubljana,
29. julija 1989
poštni
predal
Boris Jez
Jugoslavija in njeni sloni \ trgovini s porcelanom
lenta tedna: mednacionalni odnosi
Peter Kolšek
Miloš Mikeln
Portret tedna
Nadeida Gače
Srbsko posojilo — komercialnost ali domoljubnost
Srbski ekonomisti: dr. Zoran Pjanič Tomislav Marčinko
Negotova usoda udarne pesti Slobodana Miloševiča
Obračun s ■■četnikom podobnimi bradači••	20
Peter Potočnik
»Tisti, ki se ne asimilirajo, so nesrečni...«
Srbi na Hrvaškem Ni kol la Berishaj
Edina albanska nadškofija v svetu
900 let nadškofije v Baru	2 I
Gojko Stanič
Skica za model delavskega delničarstva
Statut družbenega podjetja na delnice in na vloge občanov
Bogomir Kovač
Prenašanje kosti družbene lastnine
Iluzije reševalcev socialističnega gospodarstva	22
Miha Jenko .
Kako iz železnega objema države
Preobrazba PTT sistema
Janja Klasinc, Silva Čeh
Nova »vrednota« — čez noč na cesti
Predlog novega zakona o delovnih
razmerjih	23
Branko Žunec
Nevarnosti asimilacije in »avtonomaštva«
Srbi i' diaspori Milovan Dimitrič
Darilo »neznanemu kupcu«, ki ga nihče noče
Moderni fevdalizem na Kočevskem Franc Milošič
Haloze v stereotipih
Nerazviti severovzhod	24
Mirko Ktmšič
Zgode in nezgode na »najbolj odprti meji v Evropi«
Vsi naši mejni prehodi Milan Maver
Za 50 orev Skandinavije
Lahkotno branje o Švedski	25
Damijan Slabe
Kam naj se uvrstijo neuvrščeni?
Pred beograjskim vrhom Darijan Košir
»Dolomitski položaj« pri sosedih
Izkušnje poljske in madžarske alternative Ljiljanu Derič
Prošnja za bližnjico do skupnosti
Ciper pred vrati ES	26
Marko Crnkovič
Jean-Paul Notte-Bede vodi ljudstvo
Estetika in politika (I)
Janez Strehovec
Ogenj na Peristilu, deževna Elektra na koncu sveta
Tudi letošnje Splitsko poletje v znamenju klasike
Milan Ljubič
Burja pred tišino
Zapisi o dr. Danilu Lokarju	27
Aten Kos
Zgodovina sodobne duše
Sigmund Freud na dunajskem festivalu	28
Pntgtsa Bttskouc
Milijarde — komunistov in dolarjev
Ciril Zlobec
Slovenska država — jo zares hočemo?
Drago Bttvač
Socializem, nacionalizem in reforme	32
Sporočilo bralcem
Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bratcev za sodelovanje > rubriki PP 29 in upoštevate priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne s. maja 1985 sklenil, da prispevki i Poštnem predalu ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je. da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. A vtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila.
Delo, 22. julija
Enotnost šele za rešetkami?
Bavčar in Janša sta se očitno odločila >•prebiti led« in začeli dialog med sprtima deloma alternative. Podpisana se kot zastopnika »druge strani« čutiva politično in etično obvezana, da na izziv odgovoriva.
Strinjava se s ključno B/J ugotovitvijo
—	sama sva se zanjo večkrat javno zavzela
—	da je zdaj treba predvsem opredeliti pravila igre in da se jc glede tega najprej treba dogovoriti znotraj alternative, nato pa še med alternativo in oblastjo, saj lahko le skupen nastop alternative od oblasti izsili resne koncesije. Toda prvi pogoj tega je, da drug drugega vsaj formalno priznavamo za sogovornika. Tu pa bi morala Slovenska demokratska zveza (in njej priključene zveze) razčistiti stvari znotraj sebe: ali ji gre za dogovor vse alternative ali pa teži v smer, ki jo nakazuje nedaven uvodnik v »Demokraciji«, po katerem jc drugi pol alternative »zunaj/znotrajpartijska« farsa, s strani ZK zmanipulirana lažna opozicija, in so zato edini pravi sogovorniki S D 7, uradni predstavniki ZK. Tu se dvojne igre ne da igrati, odločitev mora biti javna in zavezujoča
—	to je prvo »pravilo«, o katerem bi si bilo treba priti na jasno.
Kljub razlikam do bloka okoli SDZ, ki nikakor niso Zgolj razlike v stopnji 89, je za nas la blok potencialni zaveznik v boju za demokracijo. O razlikah bi se dalo normalno pogovarjati, če dialoga ne bi motila vrsta izključujočih se izjav. Denimo nenehno poudarjanje, da SDZ ni posebna stranka med drugimi, ampak splošno gibanje za parlamentarno demokracijo, v okviru katere bodo prave stranke šele mogoče — z grozečim sklepom, da so vsi, ki ne podpirajo SDZ, eo ipso proti parlamentarni demokraciji. ZSMS in Klub '89 sta preprosto za to, da vsak prizna sebe kot poseben dejavnik, da nihče — niti SZD niti Odbor — m univerzalni politični zastopnik, da ne poseduje tistega totalnega pogleda, ki bi »segel čez svojo omejenost« ali »pogledaI prek svojih plotov«: s silami, ki so trdile, da utelešajo splošni družbeni interes, imamo menda že dovolj izkušenj... Ali n.pr. izjava, da bi morebitna zmaga »znotrajpartijske« alternative na volitvah bila farsa, ki bi demokraciji zgolj škodila. Mnenja sva, da takšna izjava izpričuje izjemno nepoznavanje logike političnih procesov. Celo če bi držalo, da Z ZSMS izza odra manipulira ZK. bi volilna zmaga ZSMS (ki je kajpada daleč od verjetnega) pomenila politični premik neznanskih razsežnosti. ZSMS bi namreč VIDEZ OBVEZOVAL: morala bi sprejeli vrsto zakonskih in političnih ukrepov, ki bi
—	naj bi zadaj bile še takšne ■*manipulacije« — na neki točki pomenili »pravo« demokracijo. V politiki zadeve potekajo natanko tako, da videz postaja resnica in da so na koncu sami manipulatorji zmanipulirani. Vzemimo zadnji zgled: skupščinsko komisijo, ki raziskuje politično ozadje procesa proti J-B-T-Z. Nedvomno je bil račun »uradne« politike, ko je to komisijo dopustila. manipulantski — ravnali so se pač po proslulem gestu »če se hočeš znebiti problema, ustanovi zanj komisijo« in pričakovali, da bo stvar v teku mesecev razvodenela. Toda vsaj nekateri člani komisije so »videz« vzeli resno, stvar je krenila v vode, ki so za oblast, tudi za »liberalce« v nji, čedalje bolj neprijetne...
Enak spret id je zaslediti tudi v trditvi B/J. da »so prve svobodne Miline izjemni! priložnost. toda samo prtič, nosi- če hoda res svobodne — to bo bistvena zmaga, medtem ko je volilni (ne)uspeh ene. druge ali tretje strani sekundarnega pomena. Tudi Oman je že večkrat poudaril, da partijskega sestopa z oblasti ni iskati na ravni volilnega poraza, temveč pomeni predvsem izgubo vnaprejšnjega monopola, tj. formalno enakopraven nastop na volitvah. Reči, da je to »samo«, je mogoče ravno iz tiste omejene pozicije, ki jo B J kritizirata.
Kar zadeva razlike v alternativi, je treba po najinem mnenju predvsem poudariti, da nikakor ne gre za »stopnje«, kjer bi SDZ šla »dlje« kot ZSMS. ki da še »kompromisa-. ri«. Zakaj bežati pred očitnim dejstvom, da sta v ozadju dveh blokov alternative dve različni globalni pojmovanji: eno. ki mu je izhodišče samobitnost naroda, njegova pravica do suverene države, in ki vse drugo izpeljuje iz tega (ne da bi zaradi tega temu pojmovanju podtikali, da mu ne gre zares« za pravice posameznika itd.), drugemu pa je izhodišče »izkoreninjen« svoboden posameznik, ki si gradi različne identifikacijske opore, tja do etnične. Nasprotje teh dveh pojmovanj je del političnega prostora
v vseh razvitih demokratičnih deželah in.se ga ne da odpraviti z nikakršnimi kvažistro-
kovriimi rokohitrskimi očitki o nesmislih, nerazumevanjih osnovnih pojmov ipd. In ali je treba dodati, da - konkretno, kar
zadeva Jugoslavijo — naše stališče nikakor ne povleče za sabo protinacionalne niveli-zacije in majorizacije, tj. v ničemer ne omejuje pravice posameznikov, ki se identificirajo kot člani neke narodne skupnosti, da zahtevajo zase polno narodno in državno suverenost? Da nismo iorej v ZSMS in Klubu 89 nič manjši ■separatisti <■ od SDZ? Tilko slovenska oblast kot blok okoli SDZ sta obsedena z isto problematiko Suverenosti (tudi oblast se id trenutek legitimira zgolj tako, da se ponuja kot branik slovenske
suverenosti pred »pritiski z juga«); po najinem mnenju pa rtesuverenost Slovenije (ki
—	da ne bo nesporazuma — je dejstvo) ni izvirno dejstvo, ampak je nasledek tega, da živimo v »partijski državi«. Rešitev problema »slovenske suverenosti« je zlom monopola vladajoče oligarhije tukaj, ne boj proti »nevarnosti z juga«: ta nevarnost je seveda še kako realna, toda edino zlom monopola naše vladajoče oligarhije nam bo dal dovolj moči, da se ji upremo.
Kljub razlikam, ki torej niso le razlike v stopnji, pa meniva (in se v tem strinjava z B/J), da obstoji dovolj točk za skupna »pravila igre«
—	že na prvi pogled vsaj štiri:
—	dokončen prelom s partijsko državo tudi v njeni SZDL-samoupravni obliki, tj. za pluralno demokracijo s strankami vred, ki lahko edina zagotavlja človekove pravice in svoboščine;
—	dokončno onemogočenje posegov represivnih državnih aparatov v politični boj. vključno ra-ščiščenje prepletenosti med temi posegi in politično oligarhijo (tudi »našo«, »liberalno«);
—	obstoj Jugoslavije ni samoumeven, to ni labu-tema, Jugoslavija je zgubila svoj raison d’etre in jo je treba nanovo definirati na podlagi svobodnega dogovora suverenih republik ali pa je bolje, da je ni;
—	čim hitrejši vstop v Evropo kot transnacionalno gospodarsko in civilizacijsko skupnost, saj nam edino ta vstop zagotavlja pogoje za gospodarsko in tudi ekološko preživetje.
Glede teh točk se oba pola alternative ujemata, hkrati pa glede njih oblastna oligarhija (vključno »liberalce«) v najboljšem primeru »muli« — polje skupnega nastopa torej obstoji. Naloge so težke, saj je alternativa že zdaj hoče-nočeš potisnjena v tragičen položaj, ko s svojimi dejanji prevzema soodgovornost za usodo Slovenije, čeprav nima legalnega dostopa do vzvodov oblasti, ki bi ji omogočili pristojnosti v skladu s to soodgovornostjo. Čeprav nismo mi krivci za katastrofalen položaj, v katerem smo, pa je že od tega, kar zdaj počnemo, odvisna naša usoda. Groza je v tem, da se moramo hkrati s psevdoproblemi, ki jih je razviti svet že pustil za sabo (razgradnja obstoječe partijske države), ukvarjati s pravimi izzivi (ekološka katastrofa, tehnološki zaostanek...).
Prvi korak nemara nakazuje izvrsten prispevek Matevža Krivica v isti Sobotni prilogi o tem, kako nas »liberalna« oblastna oligarhija ob naslednjih volitvah očitno spet hoče žejne prepeljali čez vodo. Tu je prostor za skupno akcijo vse alternative, tu bi bilo treba oblikovati skupno stališče in reči: če ne bodo pravila igre volitev minimalno »poštena«, alternativa poziva k bojkotu. Oblast nas nenehno izsiljuje s tem, da jo moramo podpirati, ker da nas edino ona lahko zaščiti pred udarom z juga: toda tudi ona rabi nas, izsiljujmo jo zato nazaj! Kot kaže, smo ji spektakel s Temeljno listino, ki si jo je z gorobo manipulacijo hotela prisvojiti, že pokvarili.
Za konec še pripomba o nastopaštvu z ministrstvi pri ljudeh, ki svojega političnega angažmaja ne mislijo resno. Očitki B/J o prostih nedeljah in potovanjih v tujino so pri ljudeh, ki s skrajnimi napori združujejo politično s teoretskim delom, nekoliko neumestni; pošteno bi bilo vsaj to, da bi svoji kritiki vzela antiinte-lektualistični ton in med opravki, ki alternativcem preprečujejo poln političen angažma, naštela tudi denimo mikroračunalniško in podobno podjetniško dejavnost. Še bolj pa je problematičen sam ideološki okvir, v katerem se to zastavi kot problem. Ta okvir zaznamujejo izjave, da alternativa »nima ljudi, ki bi bili pripravljeni žrtvovati ugodje svojega poklicnega in zasebnega življenja, mesec dni svojega dragocenega časa« ipd., kar vse implicira nekakšno novo-staro revolucionarno etiko žrtvovanja in odpovedi vsemu posvetnemu v imenu posvečenega 'cilja. Nasprotno bi se bilo treba prej bati politikov, ki bi se zopet hoteli žrtvovati za blagor drugih in pri tem »pozabili nase«. Na tak način bi se obstoječa politična nenormalnost zgolj reproducirala. Le zakaj bi morala biti politika manj posvetna od drugih dejavnosti?!
Slavoj Žižek,
Gregor Golobič, Ljubljana
Delo, 24. julija
Kdo je koga ropal?
V	času. ki ga opisuje člankar. sem bil leta 1947. takoj, ko sem zapustil Rankovičevo policijo v Beogradu, sekretar podjetja v Tovarni avtomobilov v Mariboru. Tako se je-preimenovala iz tovarne nemškega koncerna » VDM«, ki je v tej mariborski-tovarni bila izgrajena po nemških tehničnih standardih (ki so bili, če hočemo slišati resnico, kar zadeva »družbene« standarde za delavce, že takrat mnogo višji od današnjih samoupravnih, socialističnih).
Ta tovarna je pod Nemci izdelovala pravzaprav glave avtomatskih elis (propelerjev) za lovska letala, v načrtu pa je imela tudi izdelavo nekaterih delov za V 1 in
V	2 — tajna nemška orožja — do česar pa ni prišlo. Zato je bil del proizvodnih prostorov v rovih pod zemljo ob tovarni. Naš štajerski slovenski delavski razred, ki naj bi bil po mnogih danes pisanih spominih takrat v partizanih, pa je kar poslušno in brez kakršnih koli večjih peripetij delal v tej tovarni za Nemce. Prav tako tudi štajerska tehnična intelegenca, da ne bomo delavcem preveč krivični!
Kdo je začel v tovarni ropati? Prvi so bili naši »veliki vzhodni bratje« iz Rusije, ki so kot še nekaj časa obstoječa ruska obveščevalno policijska izpostava v Mariboru, pobrali večji del dokumentov o proizvajanju delov za V 1 in V 2. Treba jim je priznati, da so bili zelo dobro obveščeni. Prvi ropar v tovarni, kaj pa potem? Ne samo načrti, tudi kaj drugega se je prijelo prstov »drugih« osvoboditeljev. Bolgarov.
Ko sem prišel leta 1947 v tovarno, smo bili Že Tovarna avtomobilov. V tem času smo popravljali stare vojaške avtomobile, ki so nam jih podarili zavezniki, pa tudi vlivali jedilne žlice, da je livarna lahko delovala. Spadali smo po tedanjem boljševističnem sistemu, prevzetem od »velikega brata«, pod »Direkcijo motora« v zveznem Ministrstvu za industrijo, kamor jc spadala tudi tovarna v Rakovici in še kaj. Vsak dan smo morali pošiljati v Beograd večstranske telekse, kaj proizvajamo, tudi o proizvodnji
žlic' Prav v tistem času je odšel iz tovarne.
oziroma po današnjem žargonu »bil izropan-. celoten sistem mehanskega računalništva. predhodniku današnjega elektronskega, imenovan Holeni sistem, ki je zajemal tako finančne kot tehnične podatke v tovarni. Po nalogu ■■Direkcije motora« so odhajali tudi posamezni specialni stroji, resda nekateri zamenjani za tiste iz Rakovice. In to v »oropano« Rakovico! Pa tudi kadri, predvsem administrativni, so odhajali. Če je bila kakšna tajnica tistim iz Direkcije motora- simpatična, je kar dobila premestitev v Beograd!
Potem je prišel nalog »modrega tehničnega vodstva« iz Beograda za izdelavo kamionov Praga, za katere je imela tovarna v Rakovici licenco že v stari Jugoslaviji leta 1940, pa jih ni začela proizvajati. Nič niso šli Tamovci na inštrukcije o proizvodnji teh kamionov, saj jih ni nihče v Rakovici obvladal. Sli so na prevzem dokumentacije v Rakovico, kakor tudi direktno v ČSSR. Tako smo začeli proizvajati kamione Praga. Ko smo šli prvič leta 1947 na mariborske ulice, da pokažemo našo socialistično tehnično zmago, se je pol kamionov sploh ustavilo. No, pa smo tudi to premagali! Prva proizvodnja kamionov je šla v celoti za takrat že ne več slovensko, ampak že jugoslovansko armado. Prevzemali so jih kar na vagonih na industrijskem tiru v tovarni, s plačilom pa je bilo več težav.
Mnogo tega bi lahko povedali tedanji delegati slovenskega ministrstva za industrijo in poznejši direktorji. Se so živi!
Tako je bilo z »ropanjem« in komando! Potekalo pa je tedaj vedno v smeri od zgoraj navzdol, po boljševiškem centralističnem planskem vzorcu, ki smo ga sprejeli brez zadržkov od »velikega brata«. Tak je pač vsak centralizem, tudi »ropanje« tistih spodaj spada vanj!
Zdenko Zavadlav, Ljubljana________________
Delo 25. julija 1989
Na Dravsko polje že tretji dan vozijo vodo
Voda iz črpališč na Dravskem polju je oporečna. Pitno vodo razvažajo za okoli sto tisoč ljudi s cisternami. Vse to je nujna po-. sledica vse večjega onesnaženja našega okolja in neodgovornega odnosa do njega. Posledice so posebno hude tam, kjer so pretežno navezani na eno samo črpališče.
V	krizi je tudi ptujski vodovod, ker je onesnažen del vodnjakov v glavnem črpališču Skorba. Predlagana rešitev je izgradnja regionalnega cevovoda in navezava na še ne-onesnažene (doklej še) vodne vire, predvem na rezervne mariborske vodnjake v Dobrovcih, ki so tudi ogroženi z oziroma na tok podtalnice od mariborske industrije.
Predlagani regionalni vodovod bo potreboval še druge vodne vire, ker je navezava na več vodnih virov edina varna rešitev. Pravilnost take usmeritve vidimo v Ljubljani, kjer smo v zadnjih desetih letih zgradili dve novi črpališči in imamo sedaj, kljub občasnemu onesnaženju in izpadu posameznih vodnjakov, redno preskrbo s pitno vodo.
Podtalnico Dravskega polja dobro poznamo. Za potrebe gradnje hidroelektrarn smo jo raziskovali pred 25 led, pozneje so raziskave nadaljevali za oskrbo s pitno vodo. Strojnico H E Zlatoličje smo zgradili 25 metrov globoko pod gladino podtalnice, gradbeno jamo smo osuševali dve leti s črpanjem 700 litrov podtalnice na sekundo. Del te podtalnice črpajo sedaj v črpališču Skorba.
Podtalnico Dravskega polja napajajo delno pohorski potočki in predvem padavine, nikjer pa Drava, teče pa proti Dravi in izvira v več Studenčnicah. Gorvodno Maribora Drava napaja podtalnico Vrbanskega platoja z glavnimi mariborskim črpališčem in obrežni vodonosnik na Mariborskem otoku z novimi vodnjaki. Tudi za ptujski oziroma novi regionalni vodovod naj bi zajeli vodo obrežnega vodonosnika ob Dravi kot vodni vir, neodvisen od onesnažene podtalnice Dravskega polja. Lokacija za vodnjake ali drenažno zajetje je na levem bregu odvodnega kanala H E Zlatoličje pri izlivu v Dravo, ker je odvodni kanal elektrarne vodna zapora proti onesnaženi podtalnici Dravskega polja. Pred odločitvijo o gradnji novega črpališča je potrebna analiza kvalitete Drave. Zajeto vodo. ki bo boljša kakor Drava, naj bo možno v čistilni napravi usposobiti za pitno vodo.
Poizkusni i udnjak i novem črpališču je operativno možno izgraditi v treh dneh. v enem tednu je lahko že v pogonu. Če bo zaradi izboljšanja kvalitete potrebno samo kloriranje, ga je možno v dveh tednih z namakalnimi cevmi, začasno položenimi po površini, priključiti na ptujsko vodovodno omrežje. Zelo verjetno bi bila ta začasna rešitev enostavnejša in za prebivalce boljša kakor dalj časa trajajoče razvažanje pitne vode s cisternami.
Marko Breznik, Ljubljana
Delo, 24. julija Vprašanja brez odgovorov
V	Delu z dne 24. julija J 989 je v rubriki Tema dneva izšel komentar tov. Franca Milošiča z gornjim naslovom. V njem avtor obtožuje »stroko« oziroma »znanost« neznanja. zaslužkarstva in sokrivde, če že ne kar krivde za ekološko katastrofo na Ptujskem polju. Ker se s prostorsko-ekološko problematiko ukvarja več znanstvenih disciplin ali strok, je ireba razmejiti njihovo
pristojnost oziroma odgovornost.
Različno rabo prostora in usklajevanje navzkrižnih interesov urejamo s postopkom, ki ga imenujemo prostorsko ali krajinsko planiranje. »Priprava takega plana je tehnična strokovna in znanstvena naloga
v enem pogledu, umetniška v drugem. Človek in družba v celoti naj odločata o rabi zemljišč na osnovi naravnih sposobnosti in primernosti, paziti moramo, da zemljišča oz, prostora ne uporabimo v korist začasnega dobička.«
(Glikson A.: Regionalno planiranje i razvoj. Klub mladih arhitekata, Beograd 1971, str. 23.). -Prostorsko planiranje se lahko definira tudi kot planiranje prostorske ekologije, vključujoč naravo in druž-
bo.« (Glikson A.:..., str. 47) (podčrtal T.
P-)-
Planerji, ki imajo skoraj vedno arhitektur-no-gradbeniško strokovno predizobrazbo, izdelujejo planske dokumente, ki jih potrjujejo družbenopolitične skupnosti. Pri pripravi planov tako predstavljajo filter (zaradi omejene ekološke izobrazbe), ki upošteva, večrat pa tudi ne, ekološke z načilnosti prostora, čeprav temeljna znanost (konkretno pedologija ali znanost o tleh) daje ustrezne podatke.
Pokojni prof. A. Stritar je v svojem sistemu pedosekvenc, ki je bil zgrajen tudi za potrebe prostorskega planiranja, napisal o pedo-sekvenci na produ in pesku, ki prevladuje na Ptujskem polju:
»— možnost onesnaževanja podtalnice. Čeprav je v ožjem rezervatu zajetij prepovedana gradnja objektov ter so določeni posebni režimi obdelovanja in rabe tal. bi se moral ta prostor znatno povečati. Prihaja do možnosti okužbe s snovmi, ki nekoč niso bile v široki rabi (nafta, naftni derivati, odpadna olja, bencin, herbicidi, fenoli, detergenti, poliklorirani bifenili itn.),
—	neprimeren prostor za gradnjo industrijskih objektov zaradi onesnaževanja podtalnice (krom v ljubljanskih vodnjakih pred nekaj leti, op. T. P.).
—	v produ in pesku se nad nepropustno plastjo pojavlja pitna voda odlične kvalitete, večja poselitev teh področij lahko povsem onesnaži ta dragocen in nenadomestljiv naravni vir.« (Stritar A.: Prostorsko planiranja z ekoloških vidikov. Sodobno kmetijstvo, št. 12/1974, str. 585).
Podobna opozorila navaja prof. Stritar tudi v skriptih Raba in varstvo tal (1979), ki so bila namenjena tudi planerjem oz. urejevalcem okolja, ter v Komentarju pedološke karte list Ptuj (1986). kjer na 49. strani pravi: »Glede na velike količine pitne vode v podtalju je treba kemična sredstva previdno oziroma zmerno uporabljati, ker je kapaciteta sorpcije plitvih rankerjev in rjavih tal relativno majhna.«
V	sistemu pedosekvenc so obdelane tudi mehke karbonatne kamnine, za katere velja » — plazovanje in zemeljski udori so posledica kamninske osnove in so večji posegi v tem prostoru oteženi.«
(Stritar A. 1974,... str. 586).
Koliko plazov v nedavnem neurju v Halozah je nastalo ob novejših zemeljskih delih, pa naj presodijo tisti, ki so si področje ogledali.
Ekološka katastrofa na Ptujskem polju tako odkriva neustreznost planerskih posegov (deponije odpadkov nad pitno podtalnico). če so bili ti načrtovani.
V	primeru, da gre za divja odlagališča ali za odlagališča s tihim pristankom lokalnih oblasti, pa mora prevzeti odgovornost lokalna uprava.
Žal opažamo v Sloveniji zelo neustrezno izobrazbo ljudi na položajih, ki odločajo o ekoloških posegih v prostor. V eni od dolenjskih občin, ki ima velike težave s pomanjkanjem vode in njeno bakteriološko oporečnostjo, odloča o iskanju novih vodnih virov KV mizar (Mladina bi napisala: Krupa jih ni izučila press!).
Stroka s temeljnimi ekološkimi znanji ni zatajila, po svojih finančnih možnostih dela, zapisuje in opozarja. O njenih rezultatih pa na ekološko diletantski osnovi odloča dnevna politika. Ta krog odločanja lahko preseka le ekološka osveščenost prebivalstva Slovenije. Pod pritiskom javnosti je bila naročena prva sistematična raziskava onesanženosti tal v Sloveniji za področje celjske občine, ki bo končana jeseni. Ta raziskava, ki bo upoštevala vse dosedaj poznane normative doma in v svetu, bo hkrati tudi model nadaljnjih raziskav v naši republiki. Onesnaženje podtalnice je le del splošnega onesnaženja v Sloveniji, ki zajema tla, vodo, rastlinstvo in zrak.
Ker ima onesnaženje tal in podtalnice, odvisno sicer od snovi, praviloma dolgotrajen učinek, je treba onesnaženo zemljo in prod varno shraniti, sicer predstavlja sekundarni vir onesnaženja.
Pri nadaljevanju dosedanjega načina odločanja pa je le vprašanje časa. kdaj bomo hodili s kanglico po vodo v Mariboru, Ljubljani ali Celju ali pa bodo upravni organi določili svoje normative onesnaženja, ki bodo izvirali iz trenutne potrebe in ne iz stroke (ekologije), ki jo po naših izkušnjah kličejo na pomoč takrat, ko je že (pre)pozno.
Tomaž Prus, Biotehniška fakulteta.
Ljubljana
Delo. 8. julija
Jasno razlikovanje zborovanj
Kot dopolnilo k članku Alenke Puharjeve, ki med drugim govori tudi o številu zbranih podpisov za mir in sožitje na Kosovu, bi radi informirali bralce o načinu »preštevanja« omenjenih podpisov. Po končani akciji smo vse sezname podpisov, ki so se zbrali na RK ZSMS in RK SZDL, računalniško obdelali, na ta način izdvojili nekatera podvajanja, ki so nastala po prvih telefonskih javljanjih in tako prišli do končnega števila zbranih podpisov, ki je 403.994.
Računalniške izpiske hranimo na RK
ZSMS.
Petra Škofič za republiško konferenco ZSMS
Delo, 2. junija
Univerza si izbira vodstvo — rektorja in prorektorje
Božidar Debenjak je najbolj kontroverzna politična osebnost na Slovenskem. Prišel je čas, da se ta kontroverznost osvetli. To je prvi storil Veljko Rus. Debenjakov odgovor nanj je bil po obliki normalen, vsebinsko pa je pripovedoval pravljice o svojih političnih vlogah. Jaz sem mu odgovoril tako, da sem konkretno pokazal na nekatere njegove politične vloge. To pot pa Debenjak ni več odgovoril na normalen način, temveč se je vrnil k svojemu staremu vzorcu pisanja, ki smo ga leta 1985 poimenovali kot politično pornografijo. Če Debenjaku povemo, da je on osebno kot politični cen-
zor preprečil izid knjige Tarasu Kermaunerju. da je on vsa leta tlačil in onemogočal najvidnejšega slovenskega filozof a Tineta Hribarja in da imamo o vsem lem dokumente, da je zlorabljal svoj partijski položaj, potem o tem molči in začne spuščati meglo ali daje sodbe o tem, kdo je pameten in kdo priden reproduktivec in podobno. Kot ideolog, ki je obseden od raznih diktatur, seveda ne ve, da je demokracija tudi v tern, da se izenačiš s sogovornikom.
Veljko Rus opisuje Debenjaka kol človeka, ki je prišel na Univerzo brez ustreznih kvalifikacij, ki je že 30 let podaljšana roka partije, ki se je aktivirala vsakokrat, ko je bilo treba na Univerzi izvajati tako imenovano diferenciacijo. Prav zaradi te svoje vloge je v svinčenih letih prišel v vrh polito-kracije in do položajev, na katerih drži niti kadrovske politike. Druga posebno pomembna značilnost, ki jo omenja Veljko Rus. je ta, da Debenjak z lahkoto dela nenavadne politične obrate, ki so sistematični, saj mu omogočajo popolno kontinuiteto v funkciji, ki jo je dobil že pred tridesetimi leti — namreč, da izvaja partijsko linijo, kakršna pač že je. Dalje očita Veljko Rus Debenjaku moralno izprijenost in nečiste račune v kadrovski kombinatorki. Veljko Rus, ki je dal to javno oceno lega nenavadnega politika, v svoji oceni ni osamljen. Debenjak namreč ni izviren politik. ki bi kdajkoli javno nastopil s kakimi inovativnimi idejami, se zanje boril in tudi tvegal. Bil je in je še vedno spreten aparat-čik, ki je vedno skočil na tisto stran, ki je dobivala večino in največ moči in je potem druge »neprave« diferencirala. Zato ni nenavadno, da je bil Debenjak napadalen pristaš pisemskega obdobja, ki se je začelo z zloglasno sejo v Karadordevu, na kateri so bili sprejeti sklepi o partijski čistiki, o »moralno-političnih kvalitetah«, se pravi o preganjanju avtonomnih intelektualcev itd. O tej seji in o >■pisemskem obdobju« je Debenjak še leta 1981 pisal tole: »Dejstvo, da se je zbrala široka antitehnokratska fronta napredne (beri: partijske) inteligence in sooblikovala program političnega in znanstvenega boja za samoupravno socialistično demokracijo, je do danes ostalo nedoumljivo nekdanjim stebrom tehnokratske diktature, in znan slovenski mnogopi-sec je začel že leta 1972 zasipati zamejske in pozneje beograjske tiskane strani s podcenjevalnimi tiradami proti slovenski inteligenci in študentski inteligenci, ki je v liniji iz Karadordeva prepoznala tisto, za kar se je Že ves čas bojevala.« (Kritika in kar še šteje zraven. Teorija in praksa 1981, št. 2, str 157). Ze besednjak gornjega citata, kot je »fronta«, »tehnokratska diktatura«, pove svoje. Znan slovenski mnogopisec, ki ga Debenjak tukaj napada, je Taras Kerma-
Seveda časi se spreminjajo in z njimi Debenjakovi politični odmevi, vendar Debenjak nikdar ne hiti in nikoli ne prehiteva, pa tudi zamuja ne. Leta 1985 je Debenjak o nas štirih, ki smo bili žrtve represije, zapisal tole: »Tu sc sploh ne želim spuščati v tedanje spore, v razloge, zaradi katerih so ti štirje obveljali kot soodgovorni za zgrešeno politiko, niti me ne zanima, ali so bili res »Vrh organizacijske znanosti«. (Teleks št., 41, 1985). Ker je to izjava človeka, ki je odgovoren za usmerjanje Zveze komunistov na ljubljanski Univerzi, in človeka, ki je prek Marksističnega centra aktivno sodeloval v represiji, si ne moremo kaj, da ne bi bili zaprepaščeni nad samoumevno in povsem nesramežljivo politično dekadenco. To dekadenco dokumentira Debenjak še Z dvema polemičnima gestama: s tem da nam dopoveduje, da politika v zahodnih kapitalističnih državah ni nič bolj čedna kot pri nas in da na Zahodu prav tako kol pri nas odstranjujejo z univerz nezaželene osebnosti. Kaj nam je pravzaprav s tem hotel dopovedati Debenjak? Da smo lahko zadovoljni, ker je na Zahodu prav tako slabo, kot je pri nas, ali pa da srno lahko srečni, ker pri nas ni nič slabše kot na Zahodu? Kakšna logika pa je to? Cinizem brez meja! Cinizem, ki bi na vsaki zahodni univerzi vzbudil prezir nad intelektualcem, ki na tako klavrn način brani zastavo svoje dežele ali svoje partije!
To odstranjevanje profesorjev v zahodnih družbah je Debenjak hotel ponazoriti s primerom Herberta Marcuseja, ki ga pa sploh ne pozna. Debenjak ne ve, da ima profesor v pluralističnem sistemu, če je odpuščen, z ene univerze, številne druge možnosti in tudi zasebne univerze in da nikjer na svetu univerza ne more odvzeti profesorju profesorskega naziva, kol je to možno pri nas. Če pa ima »tenure«, kar pomeni, da je redni profesor, ga sploh ne morejo odpustiti.
Debenjak je namreč provincionalni slovenski ideolog, katerega dejavnost ni presegla slovenskih meja, razen do politične šole v Kumrovcu, ki so jo ustanovili v času represije in je imela funkcijo indoktrinacije. Nikoli ni študiral ali se specializiral na kaki tuji renomirani univerzi ali imel kakšnih drugih produktivnih tovrstnih komunikacij. Zato o Zahodu zelo malo ve in ima o tem. kako se profesorje odstavlja, povsem napačne predstave.
Z Veljkom Rusom sva odprla problem Božidarja Debenjaka, ker je opravljal same negativne politične vloge. Bil je aktivni udeleženec v represiji in diferenciaciji v 70. letih in ni bil zadovoljen, ko se je le-ta ustavila. On bi rad kar naprej diferenciral. Ali konkretno: sodeloval je pri izločitvi Tineta Hribarja iz pedagoškega dela. Kasneje
je sprejel vlogo poročevalca pri njegovi. habilitaciji. Poročila pa ni hotel napisati.
ker je zahteval, da da svoje mnenje o vsej stvari najprej predsedstvo ZKS. Istočasno pa trdi. da se je zavzemal za avtonomnost
Univerze. Predsedstvo ZKS je izjavilo, da o stvari ne bo razpravljalo, Debenjak pa kljub temu ni hotel napisati poročila. Vsa zadeva je trajala kar sedem let. To vlogo je tako lahko opravljal samo zato, ker je izkoriščal položaj univerzitetnega partijskega funkcionarja .
Debenjak je Tarasu Kermaunerju kot politični cenzor preprečil izid ene njegovih najbolj zanimivih knjig o Martinu Kačurju. Preprečevanje izdajanja knjig v imenu poli-
Nadaljevanje na 28. strani
k


f
Ljubljana,
29. julija 1989
SOBOTNA PRILOGA
riveč je ponavljati, da je Jugoslavija lllnis v borih nekaj letih doživela nadvse UP IH »razgiban« notranjepolitični razvoj, vendar je očitno le treba spomniti na nekaj preteklih faz, ki*so ključne za razumevanje sedanjih razmer. Vse skupaj se je začelo sredi osemdesetih let, ko je postalo jasno, da države ne bo mogoče izvleči iz krize z nekaj ekcnomističnimi triki, ampak bo, kot je ugotovil tedanji vrh, treba reformirati tudi politični sistem, vključno partijo. Najbolj podjetni so bili tedaj Slovenci, ki so s »slovensko pomladjo« odprli vrata dokaj svežim sapam v jugoslovanski politični prostor. Srbija, ki je zaradi Kosova potrebovala močno centralno oblast in strogo partijsko disciplino, je dokaj nervozno reagirala na te »liberalne« pobude, potem pa takoj krenila v ofenzivo proti ustavi iz leta 1974, ki naj bi bila nagrobni kamen srbski državnosti. Odkriti spopad dveh vsaj priblližno izraženih pogledov je bil tako rekoč poziv na vsesplošno »glasnost« in tako so partijski plenum nekaj časa vse bolj spominjali na živinske sejme. Toda hitro so se začele stvari polarizirati: Ljubljani je precej »sramežljivo« sledil Zagreb, pa tudi vse več bosenskih politikov, ki so preživeli katarze Agrokomerca in podobnih afer. je bilo pripravljenih glasovati za »severozahodno inačico«; v Beogradu se je dokončno utrdil Slobodan Miloševič, ki je v svoje kosovopolj-sko vojsko zbral še pristaše iz zavzetih federalnih enot, nekako »v rezervi« pa je imel tudi Makedonijo.
Toda te vmesne faze, ki seje zdela še najbliže udejanjenju znamenitega sporazuma »fiftv-fifty«, je bilo razmeroma hitro konec. Miloševič je kmalu pokazal, da hoče veliko več kot biti kolovodja »jugovzhodne_Jugoslavije«, pa tudi v svojem taboru (Črna gora. Makedonija) se je začel soočati z »neposlušnostjo« ali vsaj z »nekoliko drugačnimi pogledi«. Onstran frontne črte pa sc je tudi začelo dogajati marsikaj zanimivega: novo bosensko vodstvo se je po vseh »notranjih viharjih« spet vrnilo k ortodoksni recepturi svojega notranjega »realjugoslovanstva«; Slovenija je sicer ostala neporažena v neštetih naletih Mi-loševičevih pasdaranov, vendar je tudi obstala na pol poti. ne vedoč, kako naprej; Hrvaška je. kot piše zagrebški tisk, »dolgo molčala«, zdaj pa se vsem na očem hitro spreminja v aktivnega nasprotnika tiste politike, ki jo uteleša sedanji srbski vrh.
Tajna »meddržavna« diplomacija
Če se je še pred nekaj meseci zdelo, da se utegne jugoslovanska konfliktna situacija razrešiti na relaciji Beograd —Ljubljana, je zdaj verjetno povsem jasno, da je tu Miloševič naredi! morda celo usodno napako. Namesto da bi najprej tako ali drugače spravil na kolena slovensko politično elito in tako osamil že sicer precej negotovo hrvaško vodstvo, je prek Knina, časopisja in nasploh zanetil frontalno vojno tudi s Hrvaško, to pa seveda sedanji balkanski pretep v krčmi (Krleža) postavlja v povsem novo luč. Na srečo hrvaška politika ta trenutek še ne odgovarja s streljanjem, vendar marsikaj govori, da se kaj kmalu utegne zgoditi, da bodo politiki, ki vztrajajo pri iskanju »jugoslovanske sinteze«, morali svoje položaje pod pritiskom javnosti prepustiti boj »avtentičnim narodobranite-Ijem.«
Priznati je treba, da temperatura hitro raste, pri čemer tudi »živahna notranja diplomacija« (bilateralni sestanki republiških vodstev) bolj škodi kot koristi. Na prvi pogled je sicer prav. da republiški funkcionarji na ta način »soočajo stališča«, vendar so se ti dvostranski sestanki sprevrgli v verižno reakcijo medsebojnega nezaupanja, še zlasti ker jih doslej ni bilo na glavni politični osi Beograd —Zagreb — Ljubljana. Ta dvostranska srečanja pravi-oma potekajo za zaprtimi vrati, in navzlic uradnim sporočilom za javnost, je ljudem doslej uspelo razbrati, da gre za politično mešetarjenje, pri čemer pogosto močnejši partner nastopi tudi z »močnejšimi argumenti« (pritiski, izsiljevanji itd.). To naj bi doslej najbolj prišlo do izraza na sestanku med srbskim in makedonskim vodstvom, o katerem se malo oziroma skoraj nič ne ve, čeprav je vsem jasno, kateri problemi pretežno obremenjujejo srbsko-makedonske odnose.
Doslej so objavili le nekakšen »zapisnik« s srečanja med srbsko in bosenskohercegov-sko delegacijo, na katerem so, kot je objavilo dnevno časopisje, ocenili, da takšna srečanja »pripomorejo k boljšemu razumevanju, demokratičnemu razreševanju odprtih vprašanj in tolerantnemu preseganju razlik.« Daljša zabeležka s tega srečanja (v kateri pa gotovo ni najbolj zanimivih »podrobnosti«) je zanimiva predvsem zavoljo zagotovila srbske delegacije, da nimajo nobenih etnocentrističnih in paternalističnih teženj do BiH. Sogovorniki iz BiH pa so srbskim prvakom koj prinesli na krožniku, da se v srbskih javnih občilih odpira vprašanje ogroženosti Srbov v Bosni in Hercegovini, na kar srbsko vodstvo ne reagira. Značilne so tudi ne ravno stroge »lekcije«, ki jih je očitno srbsko zastopstvo skušalo dati bosenskemu, recimo v zvezi z izjavami nekaterih bosenskih funkcionarjev o Kosovu, hkrati pa tudi »čvrsto stališče«
TEMA TEDNA: MEDNACIONALNI ODNOSI
JUGOSLAVIJA IN NJENI SLONI f TRGOVINI S P0RGELAN8
Obrada Piljaka. da »BiH ne bo sodelovala v delitvah tako, da bi bila jeziček na tehtnici, temveč bo vložila vse svoje ustvarjalne, fizične in umske napore, da bi pripomogla k preseganju teh delitev.«
Piljak je gotovo govoril iskreno, vendar pa od te njegove izjave še najbolj ostane v spominu prav »jeziček na tehtnici«; to namreč BiH objektivno je, tega se zaveda sedanje bosensko vodstvo in tega se naposled zavedajo tudi vsi drugi, ki so tako ali drugače pri sedanji jugoslovanski ruleti. Zanimivo je. da si Miloševič upa v odprt konflikt s Hrvaško zavoljo položaja srbske manjšine, medtem ko so agresivna srbska javna občila glede Srbov v BiH doslej ostala le pri problematiki človekovih pravic (Moševac). To vsekakor pomeni, da si srbski vrh ne upa brcniti v ta kamen, saj bi se očitno začela podirati cela zgradba. Popoln kaos kajpak tudi najbolj militantnim »zediniteljem«, ni ravno pogodu, treba'pa je računati tudi z mednarodnim dejavnikom, predvsem pa seveda z JLA. za katero je sedanje nacionalno ravnovesje v »srcu Jugoslavije« ključnega pomena.
Konec idile na »srbskem interesnem območju«
Sedanji jugoslovanski notranjepolitični tret nutek je torej v znamenju popolne dominacije srbske politike, ki pa — kljub modri previd-nosi glede BiH - v svojem »revolucionarnem zaletu« vleče zelo kontroverzne poteze. Jasno je denimo, da je Makedonija zaradi svojega geostrateškega položaja in predvsem nacionalnih problemov (velika albanska manjšina) kot z debelo popkovino povezana z Beogradom, vendar pa so po drugi strani srbski apetiti v vardarskem prostoru očitno le preveliki. Zapleti glede autokefalnosti makedonske pravoslavne Cerkve, ki je srbska Cerkev še vedno ne prizna in v zvezi s srbsko zahtevo po reviziji zakona o kolonistih v Makedoniji vsekakor ne sodijo v sfero »racionalne« politike. Za Makedonce je bilo tudi svojevrstno ponižanje, da so lahko v Prohorju Pčinjskem, samostanu srbske pravoslavne Cerkve v Makedoniji, kjer so bili postavljeni temelji makedonske državnosti, tako rekoč šele pet minut pred dvanajsto postavili spominsko obeležje. Te poteze Miloševičevih podanikov ne le da ne žanjejo simpatij v Skopju, temveč tudi objektivno spodbujajo makedonski ponos in »separatizem«.
V tistih dneh, ko je Mladina objavila znameniti zemljevid »Severozahodne Jugoslavije«, marsikdo ni bil pripravljen docela izključiti možnosti, da bo Jugoslavija nekoč res odpadla na dva dela. Danes se zdi ta opcija, ki seveda ni bila realna, a je bila zato vsaj »jasna«, »pregledna«, še manj verjetna, vendar pa so tudi razmere v državi še bolj konfuzne.
Temperatura hitro raste, pri čemer tudi »živahna notranja diplomacija« (bilateralni sestanki republiških vodstev) bolj škodi kot koristi. Na prvi pogled je sicer prav, da republiški funkcionarji na ta način »soočajo stališča«, vendar so se ti dvostranski sestanki sprevrgli v verižno reakcijo medsebojnega nezaupanja, še zlasti ker jih doslej ni bilo na glavni politični osi Beograd — Zagreb — Ljubljana. Kaže, da gre za politično mešetarjenje, pri čemer pogosto močnejši partner nastopi tudi z »močnejšimi argumenti«.
Tudi v Črni gori. za katero se je nekaj časa zdelo, da je doživela srečo dokončne vrnitve v »očetovo naročje«, ni več vse tako idilično kot v trenutkih katarze, ko .se je »zgodilo ljudstvo«. Sedanji črnogorski partijski prvak Momir Bulatovič kaže — če ne drugega — vsaj znake »mladostne nepredvidljivosti«, tako da se srbska politika še zdaleč ne more dolgoročno opreti na sedanjo kadrovsko garnituro. Poleg tega je treba računati s skorajšnjo reakcijo črnogorskega nacionalnega ponosa (črnogorska etnogeneza), ki se gotovo ne bo zadovoljil s komplimenti, da so Črnogorci najboljši predstavniki srbskega naroda. Dolgoročno gledano. Črna gora tudi ne bo mogla ostati brezbrižna ob sedanjem koketiranju Albanije z Itaiijo. od koder lahko zdaj ta republika dobil le kosti kralja Nikole, ne pa novih posojil - sama pa ostaja privezana na popkovino barske železnice.
Skratka, če odštejemo Vojvodino in Kosovo, ki že postajata poglavji zase. »jugovzhodni blok« Jugoslavije še zdaleč ni tako monoliten, kot se je morebiti komu zdelo še pred nekaj meseci. Pravzaprav je treba tudi reči. da si srbsko vodstvo nikoli ni prizadevalo za vodilno vlogo v takšnem bloku, saj so Miloše-vičevi svetovalci pravočasno opazili, da to ne bi le škodilo srbskemu imidžu v svetu, temveč bi bila takšna polarizacija Jugoslavije tudi bolj v prid razvitejšega, »evropskega« Severa. Zato je vodilna srbska politika - kljub bilateralnim srečanjem, od katerih je vendarle še mogoče kaj iztržiti — začela igrati z novimi kartami. Miloševičevi »beli ovratniki« so predvsem začeli s konkretnimi dejanji dokazovati, da federacija ne »funkcionira« več regularno, hkrati pa se je Srbija zavihtela na samo čelo reformatorskih, liberalističnih in celo protiboljševiških zahtev.
Ofenziva, ki namesto pravne ponuja »pravo« državo
To je bila očitno najbolj spretna poteza, kar jih je doslej povlekla ta, nedvomno v politiki prekaljena ekipa! Komisija pri srbskem predsedstvu je objavila svoja stališča o reformi političnega sistema, hkrati pa je Miloševič čisto po titovsko naslovil »spremno pismo« na predsednike republiških predsedstev. Že istega dne je New York Times predstavil to »pobudo« srbskega vodstva, kar govori ne le o tem. da skuša srbska elita zares organizirati svoj lobbv, temveč tudi o »vse boljšem sodelovanju« s tujimi dopisniki, ki živijo v Beogradu. Kako to Miloševičevi ekipi uspeva, lahko le ugibamo, vsekakor pa so ti sedanji uspehi (recimo intervju Le Mondu v času Drnovškovega obiska v Parizu) le nekoliko presenetljivi, če si je srbsko vodstvo še pred nekaj meseci zaman prizadevalo, da bi ga »opazilo« italijansko časopisje.
Kakorkoli že, Miloševič nedvomno skuša domačo in tujo javnost prepričati, da je nad jugoslovanskimi fevdalnimi razprtijami; gre mu za ohranitev Jugoslavije (pomembno za tujino) in za vzpostavitev demokratičnega notranjega režima, kar naj bi šarmiralo omahujoče vazale. V resnici analize njegovih govorov (recimo Gazi Mestan). intervjujev (Le Monde) in konkretnih pobud (komisija srbskega predsedstva) govorijo, da je ne le ujet v lastno nacionalno retoriko, temveč tudi v nekakšne kvaziboljševiške ideološke stereotipe. Srbski politični vrh je dobro doumel, da je treba govoriti o pravni državi, političnem pluralizmu in podobnih »modnih muhah« »gerontološkega socializma«, hkrati pa si misliti svoje. Že zdaj se zdi verjetno, da bo dobršen del Jugoslavije »padel na to finto«, čeprav je tako rekoč na dlani, da Srbi dejansko ne ponujajo pravne, temveč »novo« državo.
Asimetrija ni teorija, to je dejstvo
Srbska vodilna garnitura je nedvomno izredno tenkočutno izbrala trenutek za prehod v ofenzivo z »razrednim« arzenalom (reforma samoupravljanja, zbori proizvajalcev, volitve po funkcionalnem načelu itd.). S to svojo novo pobudo bodo vsaj omilili učinke neprijetnih »dogodkov« v Kninu, del tuje javnosti utegne iz stališč srbsklih ideologov
celo razbrati poteze liberalnega reformizma. predvsem pa sta Hrvaška in Slovenija znova postavljeni v pasivno vlogo, ko morata razpravljati ne o tistem, »kar bi radi sami povedali«, temveč o povsem konkretnih zamislih Miloševičevih sodelavcev. Nobenega dvoma ni. da se je s to potezo Srbija zavihtela na čelo reformnih procesov, saj ima v rokah ne le pobudo, temveč tudi taktiko, ki jo je marsikdo pripravljen ubogati. Po drugi strani pa se je Miloševičev štab očitno šele v zadnjem času zavedel, kam vodijo Markovičeve gospodarske reforme, in kaže. da še nima ustrezne nasprotne strategije.
Če si ob vsem tem prikličemo v misli še
Slovenijo, ki se je spričo nemoči, da sama kaj
PORTRET TEDNA

Sllfciit?
Miloša Mikelne sem prvič srečal, ko sem bil petošolcc. Bilo je tipično gledališko gostovanje na podeželju, tako z veliko volje in malo odrskih možnosti; dvorana Prosvetnega društva Partizan pač ni mogla zatajiti svoje prvotne kolhozniške narave. Toda celjski gledališčniki so — tako smo bili prepričani vsi. ki smo pridrli na kup - opravili svoje delo bleščeči.
Spominjam se. da so'stari še nekaj dni obnavljali »družbenoekonomske« vice, ki so jih tisto nedeljo popoldne slišali in tudi videli v Mikel-novi Inventuri 65. To je bilo davnega leta
1967.'
Seveda sem ime avtorja ob tisto predstavo (ki je bila moja prva skušnja o tem, da socializem ni le slovesna maša, ki se bere na sleherni delavnik, ampak tudi ugodna priložnost za hec) prilepil šele kasneje, vsaj tedaj, ko sem na »pravem« odru istega teatra gledal Mikelnove Stalinove zdravnike. Kakšno je natanko oza-' d je dejstva, da so Mikelna tisti čas tako radi igrali v Celju, ne vem, toda brez intimnih vezi s tem mestom Miloš Mikeln gotovo ni, saj je . bil tam rojen pred devetinperdesetimi leti. Po-
tem je nekaj malega živel prav blizu, v Petrovčah, a očitno dovolj dolgo, da se je vanj vtisnila skušnja, popisana v knjigi Kako se je moja dolina privadila svobodi. Kdor je gledal Ranflov film Živela svoboda, posnet po tem
Mikelnovem elaboratu o veselih težavah z novimi časi (čeprav je dobil film prejšnji teden
»vstajr.iško« nagrado, ni zaradi tega nič slabši), je lahko videl predvsem to, kar je značilno za celotno Mikelnovo satirično pisanje: da je njegova satira bolj blaga kot jedka, bolj vsera-zumevajoča kot brezkompromisna, bolj »pluralistična« kot ekskluzivistična. Morda je tudi zato nekoč o sebi dejal, da je le »poldra-matik«.
Kot gimnazijca — in študenta komparativistike ter hkrati režije — pa Mikelna že najdemo v Ljubljani. In vsa naslednja leta. ko je novi-naril, vodil dve gledališki hiši, urednikoval pri časopisih in na založbi, gospodaril z imetjem pri pisateljskem društvu — prav tako. Razen kadar ga kot »agenta« slovenskega PEN in predsednika njegovega mirovnega odbora, zlasti v zadnjem času, pot ne zanese na tuje, na primer na Dunaj ali na Nizozemsko. Na enem takih mednarodnih srečanj je — aktualistično — dejal, da etudi delavci na področju umetnosti kaj lahko zapadejo splošnemu ljudskemu občutju, da je naposled le spet zmagala ljudska volja«. Ta izjava sama na sebi gotovo ni nekaj najbolj avtentičnega, kar je sploh kdaj povedal ali zapisal Miloš Mikeln, je pa tipična v tistem smislu, zaradi katerega je Mikeln predvsem človek, v katerem se z enako vnemo srečujeta kultura in politika. Toda če ga vprašate, za koga predvsem se ima, za kulturnika ali za politika, reče, da je politik le »občasno« ali še drugače — v prostem času, ki ga na silo vzame svojemu pisateljskemu delu. Načelno ima zdaj namreč zanj več časa, prej. ko je bil še v službi, pa je bil »sobotni pisatelj«.
In »ob sobotah« je najbrž nastajala tudi nje-
naredi. brez »blagoslova« drugih članov družine, znašla v svojevrstni slepi ulici, ter Hrvaške. ki je v svojih notranjih procesih šele pri obračunu z dogmatizmom (glej polemiko Vrhovec—Marinkovič) — dobimo podobo nadvse politično pisane države. Ta »pisanost« gre celo tako daleč, da tako imenovana asimetrična federacija ni le dejstvo, temveč se celo vsiljuje primerjava z Sovjetsko zvezo. Le kdo bi se upr! skušnjavi, da sedanji položaj Slovenije primerja z baltiškimi republikami, Srbije z rusko republiko, položaj na jugu Jugoslavije (Kosovo) pa z razmerami v Zakavkazju! Seveda pa razmere v Jugoslaviji dodatno še zapleta sorazmerno zelo velika avtonomnost federalnih enot, ki že vnaprej onemogoča »vrhovno arbitražo«, kakršno si v sovjetskih razmerah lahko privošči Kremelj.
Tako za Sovjetsko zvezo kot za Jugoslavijo velja, da so v tem trenutku odprte tako rekoč vse možnosti, v glavnem pa je mogoče alternativo zvesti na dve skrajnosti: »levi udar«
ter zelo negotova in vijugasta pot .demokratizacije« in reform, karkšno ubira Madžarska. S tem ko je boljševiško krilo v ZKJ izsililo izredni kongres, je pravzaprav odpra-
Vodilna srbska politika je začela igrati z novimi kartami. Miloševičevi »beli ovratnik« so predvsem začeli s konkretnimi dejanji dokazovati, da federacija ne »funkcionira« več regularno, hkrati pa se je Srbija zavihtela nci samo čelo reformatorskih, liberalističnih in celo protiboljševiških zahtev. Miloševič skuša domačo in tujo javnost prepričati, da je nad jugoslovanskimi fevdalnimi razprtijami; gre mu za ohranitev Jugoslavije (pomembno za tujino) in za vzpostavitev demokratičnega notranjega režima, kar naj bi šarmiralo omahujoče vazale.
vilo možnost »racionalnega« razreševanja te alternative. Izredni kongres bo vso hipoteko medrepubliških in mednacionalnih odnosov
DELO stran 19
čisto po nepotrebnem obremenil s štreno najrazličnejših »razrednih vprašanj« in s tem bo jugoslovanski gordijski vozel zares postal nerešljiv. Trenutne razmere v Jugoslaviji so preveč z.apletene. da bi jih bilo možno presekati z leninistično recepturo »nacionalnega vprašanja«; naposled je prav Sovjetska zveza svojevrstno opozorilo, da »poglabljanje razrednega pristopa« v tem pogledu nikamor ne vodi.
Jugoslavija bi v tem trenutku - bolj kot izredni kongres (ki lahko inasgurira le novo obdobje levičarstva ali pa razpad ZKJ) ali dvostranska pogajanja — potrebovala nekakšno »konferenco o samosti in sodelovanju« (KEVS). V eni od košaric bi bilo treba določiti tisti minimum človekovih in državljanskih pravic, ki ga ni mogoče •. prebiti« niti na Kosovu, predvsem pa bi takšna konferenca morala legalizirati »različnost poti v socializem«. Skratka, tista načela, ki se v mednarodnih odnosih zde tako rekoč samoumevna, bi morala postati tudi sestavina med-nurod-r.ih odnosov na jugoslovanskem notranjepolitičnem prizorišču. To seveda pomeni priznanje tako imenovane asimetrične federacije, ki sploh ne bi smela biti predmet razprave, saj ne v življenju in ne v politični realnosti ni prav nič »simetričnega«.
Skratka, uresničuje se napoved nekdanjega ameriškega svetovalca za državno varnost Zbignesva Brzezinskega: Jugoslavija stopa v daljše obdobje notranje nestabilnosti. Samo politični analfabeti (kakršnih ni malo v vrhovih jugoslovanske politike) lahko živijo v prepričanju. da je mogoče z nekaj »načelnimi« partijskimi sklepi ali ustavnimi spremembami spet povrniti »dobre stare čase«, ko se ja. zdelo, da Jugoslavija deli lekcije tako Vzhodu kot Zahodu To obdobje nestabilnosti je nekakšna zgodovinska nujnost, od sposobnosti jugoslovanskih politikov pa je odvisno, ali ga bodo izrabili za dolgoročno »normalizacijo« države ali pa se bodo še nadalje vedli kot sloni v trgovini s porcelanom. Vsaj za zdaj kaže. da mnogi med njimi še niso prebili tiste »civilizacijske bariere«, ki jo morajo sloni, ko vstopajo v prodajalno (»jugoslovanskega«) porcelana.
Boris Jež
govn knjiga o Stalinu, ki sem jo pred leti prebiral z zgroženim zanimanjem. Že drugič torej Stalin, njegova mračna biografija in mrak nad zgodovino socializma. Brkati batju-ška je Mikelna nedvomno fasciniral, fasciniral seveda kot vseobsegajoči total sredi projekcije. v katero verjame kot človek »svobodnjaškega socialističnega prepričanja«. To pa so že besede. ki jih je Mikeln izrekel o sebi pred kratkim, pred mesecem dni. ko je na republiški seji SZDL lansiral v slovensko politično elipso — gotovo bi se tudi on strinjal, da ne gre za krožnico — Temeljno listino.
Ni seveda mogoče reči, da je prav Mikeln »oče« Temeljne listine, toda pri njenem nastajanju je bil med tistimi, ki so bili najbolj vztrajni (poleg sebe omenja tudi Stresa in Bekeša). »Bili smo prava koalicija kot leta
'41, krščanski socialist, komunist in kulturni delavec,« pravi. Mikeln je bil tudi tisti, ki je prvi uporabil besedi Majniška deklaracija, in
sicer kot metaforo, namreč, da je - po Cankarjevem domu konec februarja — potrebno izdelati dokument, ki bo »temeljit, kot je bila Majniška deklaracija«. Mikelnu je po eni strani žal, da je prišlo do razdora, do dveh dokumentov (»bila je lepa priložnost za koalicijo reformnih sil«), po drugi strani pa meni, da je Temeljna listina doslej vendarle opravila pomembno nalogo, ker se je z njo pričela diferenciacija znotraj elablirane slovenske politike, v enakem smislu pa je diferenciacija, meni, koristila najbrž tudi opoziciji. »Ko smo se začeli sestajati, je nekaterim iz opozicije šinilo v glavo; kaj sploh delamo tukaj zraven. Če hočemo pri ljudeh in na volitvah kaj dobiti, moramo biti vendar proti! Tako se je zače-
lo. « Potem so se dogodki naglo vrstili, znotraj etablirane politike pa se je začel dvomesečni spopad med reformisti in konservativci, spopad. v katerem še ni bila izrečena zadnja beseda. O nujnosti tega spopada je Mikeln, »človek svobodnjaškega socialističnega prepričanja« in torej že po avtodefiniciji reformist, govori! tudi na omenjeni szdljevski seji. In kaj naj bi bil po njegovem rezultat tega spopada? O šausah konservativcev Mikeln ne govori, najbrž iz iste trmaste intencije, ki ga je gnala rudi tedaj, ko je vrtal po biografiji stalinizma; o reformatorjih pa pravi; »Zelo jasno se je treba distancirati od vsega, kar bremeni našo politično preteklost. To je naloga politike. ki hoče sploh preživeti, ki hoče dobili pri ljudeh še kaj kredita.«
Kaj pa »vladavina dela« in »samoupravni socializem«, obe nevralgični točki Temeljne listine? Kar zadeva prvo, pravi Mikeln, so
natanko iste besede zapisane tudi v — na primer - italijanski ustavi. Vladavina dela v modernih ustavah pač nadomešča nekdanjo suverenost vladarjev in monarhov — suverenov. Proti »samoupravnemu socializmu« v Temeljni listini pa je bil do zadnjega, ker tudi »v nobeni ustavi na svetu ne piše. da je ta in ta država kapitalistična«. Toda - če je samoupravni socializem to kar v listini piše, da je. petem naj kar bo. Tak je njegov komentar spravljivosti. Glede Majniške deklaracije je Mikeln izčrpen in kratek: »Delati se. kot da ne živimo v Jugoslaviji, je zame kurja slepota.« In še tole. prosto po Mikelnu: zdaj vsi od Stanovnika do Rupla tekmujejo, kdo bo »naj-slovenskejši«; ta politični festival mu gre na živce in prepričan je, da ne bo dolgo, ko bo
— tako kot delu opozicije - pričel iti na živce še marsikomu.
Najbrž je tako, da niso potrebne ravno bistre oči zelo zunanjih političnih opazovalcev, da bi Mikeln obveljal za »zmernega reformista«. In dodajmo: vztrajnega, (le pustimo ob strani njegovo politično satiro (tudi najnovejšo^ Priročnik za vladanje na srednji usmerjeni Stopnji ali kako minirati državo), je Mikeln •opozoril nase« že leta 1971. ko je na konferenci ZK sprožil odmeven dogodek. Predlagal je namreč, naj se zaključno poročilo ne sprejme .v isti točki, ki govori o »25 poslancih«. Mikel je tedaj pripadal, seveda neorganizirani, skupini reformistov, ki je črpala svojo libertarnost
iz reforme leta 1965 in jc neopazno izginila pod pokrovom 70. let. V novo politično življenje se je Mikeln, kot še marsikdo, prebudil leta 1985. ko je ponovno zrasiel občutek, da je
»mogoče kaj storiti«. vsekakor pa najprej zaupati v solucijo, ki je kmalu nato dobila določno ime v sintagmi o socializmu in človeškem obrazu.
Kulturno-politična garnitura, ki ji Mikeln pripada. pravzaprav je eden njenih najpomembnejših eksponentov, tvori jedro tistih tradicionalnih humanističnih razumnikov, ki niso socializma nikoli pregnali iz svojih sanj. Moralni temelj lega dela visoke srednje generacije je najdosledneje formuliral Bojan Štih; razumljivo je tedaj, da je Stih v svoji oporoki »pisal« tudi Mikelnu. S to »svobodnjaško« skupino je zraščen neozdravljiv optimizem. Kar poglejmo, kaj pravi Mikeln o prihodnji pomladi: vse se bo izčistilo, pisatelji se bodo vrnili k pisanju, otroci pa v šole in gostilne.
Peter Kolšek
A
“1
!/
DELO 20. stran
hh mm edtem so bile sprejete ustavne HUnll sPrernernbc. Kar zadeva instituci-1® Ufi* frel onalne rešitve samo na področju I D Bj gospodarstva naredili velik korak ■ ■ B naprej. Poleg vseh mogočih kritik, ki bi jih lahko naslovili na račun vlade Branka Mikuliča, pa je vsekakor nesporno, da je
njegova komisija ponudila številne rešitve, zlasti glede pluralizma lastnin, podjetij, stališč do tujega kapitala itd. Najnovejše spremembe. zlasti v zvezi z zakonskim oblikovanjem tujih podjetij, so samo okrepile napredne sile pri posodabljanju našega gospodarskega sistema. Nova vlada je še močneje uveljavila tržno usmerjenost. Kar'zadeva drugi kompleks vprašanj, namreč, da mora Jugoslavija voditi učinkovito makroekonomsko politiko, na posameznih področjih pa tudi sektorsko, lahko rečemo, da z ustavnimi spremembami nismo posegli dovolj globoko. Sele zdaj skušajo iz Narodne banke Jugoslavije ustvariti pravo denarno oblast, ki bo nadzorovala položaj denarja in njegove splošne tokove. Na fiskalnem področju smo v glavnem ostali pri ustavnih določilih iz leta 1974, kar je v popolnem nasprotju s sodobno vlogo države, celo države, ki počiva na izrazito konservativnih in individualističnih temeljih, pa tudi v nasprotju s sodobnimi procesi integracije, zlasti v Evropi. Federacija ima malo pravic tako na področju davkov in načina zbiranja proračunskih prihodkov kot tudi na nasprotni strani — pri odhodkih. Tako ena kot druga sestavina pa močno vplivata na gospodarska gibanja, na položaj posameznih družbenih plasti, pa tudi na reševanje perečih problemov prebivalstva. Tretja pomembna sestavina — urejanje gospodarskih odnosov s tujino — je bila do zdaj urejena na ravni federacije. Prav tukaj pa se pojavlja ta nesrečna, preveč poudarjena vloga konsenza, ki je pripeljala do tega. da se naša skupnost zaradi posamičnih sebičnih računov ne more sporazumeti v zvezi s smotrnimi, kratkoročno in dolgoročno pravilnimi posegi. Seveda smo tudi tukaj precej negotovi, zlasti ko gre za mesto in vlogo dinarja, kar bi deloma lahko razumeli, če upoštevamo naš težak plačilno-bilančni položaj in potrebo po tem, da v državo privabimo čimvečjo količino konvertibilne valute. Kljub vsemu pa mora dobro zastavljena ekonomska politika z vsemi svojimi mehanizmi vsebovati tudi komponento boja za lastno nacionalno valuto.
To so dolgoročni posegi, ki bodo gotovo prinesli določene rezultate. Kaj pa je s tekočimi gospodarskimi gibanji? Na tiskovni konferenci za tuje novinarje ste izjavili, da je odnos do inflacije pomembno vprašanje položaja ZIS, ob tem pa pripomnili, daje politika ZIS, kar zadeva dolgoročno perspektivo, dobra, da pa ni zadostna.
Če govorimo o tekočem gospodarskem položaju. ki jc prav gotovo slab, lahko rečemo, da je v tem trenutku najhujši problem inflacija. Ker je za naša gospodarska gibanja že skoraj 10 let značilna nenehna inflacija, ki se je iz leta v leto še povečevala, bi lahko to obdobje
SOBOTNA PRILOGA
SRBSKI EKONOMISTI: DR. ZORAN P JANIČ
Srbsko posojilo
komercialnost
in domoljubnost
imenovali obdobje visoke inflacije, seveda izmerjene z običajnimi svetovnimi merili. Lani pa je naša država presegla vse meje, tako da je zdaj v položaju hiperinflacije, ki utegne v hipu prerasti v galopirajočo inflacijo - v tedensko ali pa celo vsakodnevno indeksacijo cen.
Vsaka taka galopirajoča inflacija pa v celoti poruši denarno področje, bančništvo in javne finance. To namreč ni nič drugega kot razpad gospodarskih institucij z vsemi katastrofalnimi gospodarskimi, političnimi in socialnimi posledicami. Če opazujemo ta gibanja, bomo
Akademik dr. Zoran Pjanič je bil že pred enim letom gost
_____Sobotne priloge. Kaj se je v minulem obdobju bistveno
spremenilo? Kako se spopasti z vse hitrejšo inflacijo in kakšen je pomen srbskega posojila?
ugotovili, da še najbolj spominjajo na položaj, v kakršnem seje leta 1985 znašel Izrael. Tudi tam so imeli pred hiperinflacijo visoko inflacijo. Na podlagi tega bi lahko prišli do dveh ocen: prva je Ta, da ima inflacija globoke in številne korenine in daje zato boj zoper njo težak in izredno zapleten, druga pa, da se je inflacija kot posledica slabih sistemskih rešitev, spodrsljajev ekonomske in razvojne politike ter malomarnega obnašanja »političnega vrha« spremenila v glavni vzrok za
spodkopavanje gospodarskega, političnega in družbenega tkiva v naši državi.
Stvar, na katero bi rad osebno opozoril, pa je, da je treba dati boju zoper inflacijo absolutno prednost, da je treba pripraviti popoln in sorazmerno dosleden ter strog program za zniževanje inflacije, vse to pa mora nastati kot posledica političnega konsenza, kar v našem primeru pomeni - na podlagi popolnega in doslednega dogovora med republikami in pokrajinama. Brez takšne politične podlage je namreč vsak protiinflacijski program obsojen na neuspeh. Sicer pa je znano, da boj zoper inflacijo nikoli ni lahak, celo takrat ne, kadar znaša inflacija manj kot 10 odstotkov.
Pri zajezitvi inflacije se zavzemate za zdravljenje s šokom,.
V naši javnosti veliko govorimo o zdravljenju s šokom’. Vendar pa sam naziv pogosto napačno tolmačijo. Eni ga primerjajo s primeri iz medicine — .biti v šoku’, 'šok soba' drugi mu pripisujejo zgolj zamrznitev cen in dohodka, tretji pa ga imajo za grobe posege države v gospodarsko področje. V posameznih televizijskih dnevnikih so za ilustracijo 'zdravljenja s šokom’ objavljali prizore iz časov vlade Milke Planinc, ko je bil uveden sistem 'par-nepar' za vožnjo z avtomobili, ko je bilo obvezno plačevanje dajatev pred izhodom iz države, smo se srečevali z vrstami pred trgovinami, ki so nastale zaradi pomanjkanja različnega blaga in podobno. To seveda ni bilo .zdravljenje s šokom' to so bili ukrepi, ki jih je bilo treba uvesti, ker je Jugoslaviji grozil bankrot. Ko smo dosegli reprogramiranje dolgov, je vlada te svoje ukrepe nemudoma umaknila.
Kaj je za vas 'zdravljenje s šokom’? Je mogoče to zdravljenje uporabiti v naših razmerah in se pri tem izogniti vsem negativnim stvarem, o katerih ste pred tem govorili?
Pojem 'šok’ je povezan z vladavino šole v ZDA za novo klasično makroekonomijo, po kateri lahko samo bliskoviti in istočasni ukrepi vlade prinesejo željene učinke. Kaj bi moralo takšno zdravljenje s šokom vsebovati v naših razmerah? Na to bi morali odgovoriti politiki in ekonomisti. Jasno pa je. da lahko zajezitev pogubnih inflacijskih gibanj, zaradi katerih so začeli gospodarstveniki dobesedno tekmovati, kdo bo pogosteje in bolj občutno povečal cene. pričakujemo samo v primeru, če bomo imeli sistem vseobsegajočih ukrepov. poleg tega pa morajo biti državna telesa trdno odločena, da bodo te ukrepe tudi dosledno izpeljala.■
Ste član tako imenovanega »možganskega trasta« Anteja Markoviča in član komisije za gospodarsko reformo SR Srbije. V komisiji za gospodarsko reformo SR Srbije se zavzemate za zdravljenje s šokom. Ste to isto svetovali tudi predsedniku viade?
Nisem 'dvojni človek' in ne morem enkrat misliti nekaj, ob kaki drugi priložnosti pa nekaj povsem drugega. Vse, kar sem dejal, sem v posamičnih pogovorih povedal tudi predsedniku ZIS, pa tudi na sestankih, ki jih je imel predsednik z našo komisijo. Seveda sem tam navedel več argumentov, pa tudi natančnejšo zasnovo protiinflacijske politike. Res pa je. da se zaradi dela v predsedstvu SR Srbije občasno nisem mogel udeležiti posameznih pogovorov. Težko je govoriti o tem. kaj mislijo drugi, saj bi lahko bile ocene pristranske, menim pa. da se z vsem tem v glavnem strinjajo tudi drugi člani tako imenovanega strokovnega tima. pa tudi sam predsednik ZIS pripisuje inflaciji vse večji pomen in jo tudi označuje za naš največji problem.
V Srbiji ste se izredno angažirali v zvezi s posojilom za preporod Srbije. Pogosto ste ga tolmačili, kljub vsemu pa bi vas rada
vprašala, ali ne bi mogli s posojilom počakati do takrat, ko bi —. na primer — sprejeli novi zakon o delničarstvu. Zakaj ste tako hiteli?
Pri posojilu ni bila moja vloga nič večja niti nič bolj pomembna od vloge drugih članov komisije za gospodarsko reformo. Temeljno vprašanje pa je, ali takšno posojilo vrača srbsko gospodarstvo v nekakšne etatistične okvire ali pa gre morda za poseg, ki bo okrepil sodobne tehnološke in gospodarske težnje.
Celo posamezni ekonomisti, o katerih imam osebno zelo visoko mnenje, niso dobro razumeli upravičenosti razpisa srbskega posojila. Po njihovem mnenju je razpis posojila degradacija gospodarskih odločitev glede na nove zakonske možnosti zbiranja investicijskih sredstev. Vendar pa naša akumulativnost ni velika, tuji kapital pa v tako težkih političnih in gospodarskih razmerah tudi ne bo pritekal v večjem obsegu. Zato je omenjeno posojilo izredno pomembno, tako za Srbijo kot tudi za vse druge dele države.
Večkrat sem že povedal, da celo posamezni ekonomisti, o katerih imam osebno zelo visoko mnenje, niso dobro razumeli opravičenosti razpisa posojila. Po njihovem mnenju je bil razpis posojila degradacija gospodarskih odločitev glede na nove možnosti v Jugoslaviji. s katerimi je mogoče že zdaj. prek zasebnih domačih in tujih, pa tudi mešanih podjetij, učinkoviteje zbrati sredstva za naslednji investicijski ciklus. O akumulativnosti našega gospodarstva in o sredstvih prebival-
Ljubljana, 29. julija 1989
stva ne bi mogel natančneje govoriti, lahko pa rečem, da v celoti niso velika. Kar zadeva tuji kapital, kapital ljudi našega rodu. pa tudi kapital drugih poslovnežev, pa bi bilo v tako težkem gospodarskem, političnem in družbenem položaju, še zlasti pa v položaju s tako skrhanimi mednacionalnimi odnosi, hudo nerealno oziroma zelo težko pričakovati, da bomo v doglednem času pritegnili večji priliv kapitala.
Zato menim, da je omenjeno posojilo izredno pomembno —. predvsem za Srbijo, pa tudi za vse druge dele naše države. Pomembno zaradi dveh razlogov: kot prvo je treba vedeti, da je to kljub vsemu državno posojilo, predstavljeno na privlačen in komercialen način. Zanj jamči država, kar pomeni, da je rizik pri vpisu posojila bistveno manjši kot pri posamičnih zasebnih podvigih. Kot drugo naj navedem dejstvo, da je bilo posojilo razpisano po sprejetju sprememb ustave SR Srbije, ko je bilo politično ozračje občutno boljše kot prejšnja leta. To spremenjeno ozračje je prav gotovo tudi posledica domoljubnosti, ki jo je bilo mogoče čutiti med napovedjo in v prvih dneh vpisovanja posojila.
Za napovedi je vsekakor še prezgodaj. Ali veste, koliko sredstev je bilo do zdaj zbranih. Kaj se bo zgodilo, če ne bo dovolj dobrih programov, oziroma kako bodo vrnili sredstva, ki jih bodo na primer vložili v program, ki potem ne bo uspešen?
Vse posle v zvezi s posojilom je prevzela Beograjska združena banka skupaj s konzorcijem. katerega člani šo predstavniki vseh večjih jugoslovanskih bank. Komisija za gospodarsko reformo pri dodeljevanju posojila ne bo imela nikakršnega vpliva. Kar zadeva do zdaj zbrani denar, bi se torej morali obrniti na Beograjsko združeno banko. Glavno merilo za dodelitev posojila je dobiček na vložena sredstva in neto devizni učinek. Seveda obstaja še cela vrsta drugih meril, vendar pa sta ti dve komplementarno najpomembnejši. Dokler torej ne bomo dobili dobrih projektov, bodo zbrana sredstva uporabljale banke v državi ali tujini. Po običajni kreditni poti jih bodo plasirale v denarne posle, dobljene obresti pa bodo ohranjale začetno vrednost posojila. Predviden je izredno strog sistem selekcije projektov. Rizik za neuspeh prevzame najprej poslovna banka. prek katere je bila dobljena garancija, potem pa se ta rizik prenaša navzgor vse do Beograjske združene banke. Po mojem mnenju je sama zamisel izoblikovana in osmišlje-na tako. da bomo končno vendarle uresničili pravo komercialno posojilo. To pomeni, da bomo normalno zbrali sredstva in jih pozneje - povečana - vrnili posojilodajalcem. Prepričan sem. da bo po takšnem zbiranju denarja, ki ga bomo potem plasirali v gospodarstvu, to gospodarstvo ostalo razširjeno, hkrati pa bo imelo veliko bolj sodobno materialno podlago.
Nadežda Gače
li se bliža obračun srbskega voditelja Slobodana Miloševiča z najbolj militantnimi srbskimi nacionalisti?
k...,..—
četniških izpadih v Kninski krajini v Vojvodini pogosto postavlja, dobri poznavalci razmer v SR Srbiji večinoma odgovarjajo nikalno. Čeprav »četnikom podobni bradači« s svojim videzom, obnašanjem in gesli spominjajo na najtemnejše dni bratomoril-stva in kot neuradna Miloševičeva udarna
pest najbolj škodijo prav njemu in srbskemu
vodstvu, iz več razlogov težko pričakujemo, da jih bo najbolj avtoritativna srbska osebnost v bližnji prihodnosti nasilno odrinila
s političnega prizorišča. Poklicni mitingarji in neprikriti šovinisti imajo namreč izjemne zasluge za Miloševičev vzpon in bistvene spremembe v Srbiji.
Kanček upanja, da bo Miloševič storil, kar bi moral kot komunist in pameten človek storiti. in se tako kot z naročenim obračunom kosovopoljskih voditeljev z razvpitim Miroslavom Solevičem odpovedal nadaljnjim uslugam ljudi, ki so bili in ostali »bridka sablja vojvodinske oktobrske revolucije«, so v javnosti zbudile malo znane podrobnosti priprav na veličastno predstavo na Gazi Me-stanu. Srbski voditelj je namreč Srbskemu in vojvodinskemu policijskemu ministru ukazal, naj najbolj ortodoksne mitingarje, predvsem »četnikom podobne bradače iz Nove Pazo-ve«, primeta in jih pošljeta na večdnevno
»bivanje na določenem kraju«, dokler se ne bo spustila zavesa na koncu velike narodne predstave. Tako se je tudi zgodilo.
Izvoz srbske revolucije
Omenjeni Novopazovčani kasneje niso skrivali razočaranja, ker jim prav njihov priljubljeni Slobo-Sloboda ni dovolil, da bi se po desetinah mitingov po vsej Vojvodini, Srbiji in Črni gori. na katerih so imeli lani glavno besedo, vsaj udeležili kronanja »velike srbske zmage«. Miloševič je medtem očitno presodil. da v času. ko so evropske oči uprte v gazimestanski spektakel, ne potrebuje njihovih uslug. Gazi Mestan je tudi brez poklicnih mitingarjev dobil svoje znano okolje, predvsem zaradi nekaterih poudarkov iz Miloševiče vega govora.
Ni skrivnost, čeprav tega ni omenilo niti eno beograjsko glasilo, da so »četnikom podobni bradači iz Nove Pazove« prišli v Knin z vednostjo srbskega ministra za policijo Radmila Bogdanoviča. S tem. ko jih je izpustil iz integracije na predvečer proslave v Kninski krajini, je mogel in moral predvidevati, da jim je dal na voljo dovolj časa za organizacijo in povezavo s »soborci« iz Vojvodine. Srbije in s Kosova, s Šimom Dubajičem, Jovanom Opačičem in drugimi srbskimi nacionalisti s Hrvaške. Vse kaže. daje bil njihov edini cilj . skaliti mednacionalne odnose na Hrvaškem z izvozom »nove srbske revolucije«. To jim je predvsem s pomočjo Novopazovčanov tudi precej uspelo.
Prav tako ni skrivnost, da srbski minister policije.* odkar je prišel na položaj, ki je bil v Srbiji vedno eden najbolj cenjenih, ni slišal toliko kritike od svojega šefa Miloševiča kot po vesteh iz Knina, da so prav iz internacije izpuščeni Novopazovčani s svojim obnašanjem preobrnili dostojanstveno proslavo v četnikovanje in šovinizem in tako homogenizirali hrvaško državno in partijsko vodstvo.
Iz dobro obveščenih virov se je zvedelo za doslej neznane izlive Miloševičevega besa in Bogdanovičevo spokorniško samokritiko.
Militantni srbski nacionalisti iz Vojvodine so tako prišli pod udar svojih političnih idolov. Tega dejstva ne smemo podcenjevati, saj je splošno znano, da so »četnikom podobni bradači iz Nove Pazove«, predvsem voditelja društva Sava Mirko Jovič in Srbislav Kneže-vič, (ki sicer nimata brade, vendar v svojem
OBRAČUN S »ČETNIKOM PODOBNIMI BRADAČI«
Negotova usoda udarne pesti Slobodana Miloševiča
ekstremizmu in nacionalizmu niti malo ne
ostajata za »bradači«) in poklicni mitingarji
Miloš in Djordje Djuričič, Predrag Vukovič in drugi, tako rekoč do včeraj uživali veliko, ne samo politično podporo srbskega vodstva.
Pogosto se pojavlja tudi vprašanje, kako da sta nezaposlena Novopazovčana lani že po prvih mitingih v Vojvodini odprla restavraciji v beograjskem Košutnjaku in Novi Pazovi. Slišati je bilo ugibanja, da sta bila tako plačana za zvestobo »»novi srbski politični smeri«. Te govorice so bile toliko bolj prepričljive, ker so številni kolikor toliko obveščeni poznavalci vojvodinskih razmer (težav) vedeli, da številni mitingarji dobivajo denarno nadomestilo za čas, ki so ga preživeli na mitingih. Mitingi pa so v kolonističnih okoljih po vsej Vojvodini vse do padca pokrajinske vlade oktobra lani potekali skoraj vsak drugi dan, včasih pa so bili celo trije ali štirje na dan.
Nasilnik proglašen za demokrata
Čeprav je znano, da so najbolj znani novopa-
zovski mitingarji večinoma ljudje brez poklica, zaposlitve in družinskih obveznosti, ki so se doslej preživljali s preprodajanjem pretihotapljenega blaga iz tujine, zaradi pritiska beograjskih sredstev javnega obveščanja proti njim ni bilo mogoče sprožiti nobenega zakonskega postopka. Povodov za to pa je bilo precej.
Ko je Predrag Vukovič, ki je »postal slaven« s prenašanjem Njegoševe slike na desetini mitingov, v Stari Pazovi fizično napadel bivšo soprogo, njene starše in miličnike in so ga zato kot vse nasilneže zaprli, so beograjski časopisi predvsem iz Politikine hiše, »bruhnili ogenj« na tamkajšnji SNZ in pravosodne organe, ker so si, po njihovih besedah, »drznili« prijeti »resničnega Jugoslovana«, »borca.

Slobodan Miloševič ni dovolil, da bi se najbolj znani mitingarji udeležili proslave ob 600-letnici kosovske bitke na Gazi Mestanu, po pročetniških izpadih v Kninski krajini pa je izrekel doslej najodločnejšo kritiko »četnikom podobnim bradačem« in društvu
Solidarnost.
za bratstvo in enotnost« in »demokrata po prepričanju«. Vukoviča so takoj izpustili iz zapora, njegovi somišljeniki iz Nove Pazove, Beograda. Vršca in drugih vojvodinskih mest pa so ga pričakali glasno kot še nikogar doslej.
Gre za 28-letnika, ki je bil po uradnih podatkih že pred tem kaznovan zaradi napada na pooblaščeno uradno osebo, nasilnega obnašanja, pretepanja in ogrožanja prometa. Tudi njegovi »soborci« imajo podobne življenjepise. Znano pa je, da se takšni ljudje, predvsem če imajo dobro »zaledje«, ne bojijo ničesar, tudi razpihovanja šovinizma in nacionalne nestrpnosti ne.
»Četnikom podobni bradači iz Nove Pazove« so imeli lani orgije po vsej Vojvodini, tistim, ki so jih gledali, pa je ledenela kri v žilah. Septembra so na primer v središču Novega Sada javno sežgali več lutk, na katerih so bila napisana imena znanih političnih osebnosti — avtonomistov, kot so jih imenovali njihovi navdihovalci. Pred poslopjem časopisne hiše Dnevnik so na čelu nekaj sto ljudi skandirali »zažgali bomo Dnevnik«, podpisniku teh vrstic pa so zaradi člankov, s katerimi je nasprotoval mitingarskemu naskoku, klicali »Marčinko - ustaš«. Nekaj mesecev kasneje so v Beogradu »požigali Vjesnik in Danas« in zahtevali glave Vjesnikovih novinarjev, ki niso pisali takšne resnice, kot so jo zahtevali
oni in njihovi nalogodajalci. Kjerkoli so se pojavili »četnikom podobni.« so kazali svoje kukluxklanovske namene. Pred njihovo napadalnostjo so se morali braniti celo nekateri njihovi somišljeniki.
Na mitingu v Bački Palanki. kjer je bil Mihalj Kertes, eden redkih Madžarov, ki ne zna v materinščini ne govoriti ne pisati, izstreljen v strmoglavo politično orbito, je imela skupina gorjancev iz vasi Gajdobre nalogo, da naj nadzoruje Novopazovčana in jim prepreči dostop k odru. Dva meseca kasneje so »četnikom podobni« na mitingu v sremski vasi Pu-tinci uprizorili spopad z dotlej nedotakljivim gospodarjem mitingov Miroslavom Šolevi-čem. V varstvo so ga morali vzeti celo miličniki.
Četniški refreni v novi preobleki
Sicer pa je mitingarski pevski repertoar »četnikom podobnih bradačev iz Nove Pazove« dokaj skromen. V glavnem gre za tri pesmi, ki pojejo o krvi in vojni. Poleg pesmi »ko to kaže Srbija je mala, nije mala triput ratovala i opet če ako bude sreče« prevladujeta pesmi »Ne damo te zemljo Obiliča. ne damo te bez krvoproliča« in »Slobodane, naše rosno cve-če, ubičemo, zaklačemo ko sa tobom neče«.
Po dogodkih v Kninski krajini so ti »prvoborci vojvodinske oktobrske revolucije« padli v nemilost tudi pri časopisih, ki so jih še do
F4* *
T M SI	ŠJ
nedavnega obdajali s svetniškimi avreolami in jim pripenjali znake nesmrtnih. Medtem
ko je Politika, ki je zvesta uredniški politiki dr. Žike Minoviča, ugotovila, da »na kninskem Kosovu ni bilo nikakršnega srbovanja«. pa Politika Ekspres trdi. da »politični image fantov iz Nove Pazove meče slabo luč in škodi srečanjem in prireditvam; ki se jih udeležijo« in da so le-ti »dobrodošli zgolj za manipulacije zlonamernih novinarjev«. To je napisala novinarka Marina Marovič. ki je že pred slabim letom vztrajno zagovarjala nasilništvo omenjenega Predraga Vukoviča.
Tudi znana »strokovnjaka« za jugoslovanski severozahod — glavni urednik Duge Ilija Ra-pajič in dopisnik TV Beograd iz Slovenije in Hrvaške Krste Bijelič — sta v v svojih zadnjih člankih omenila Novopazovčane. Za Rapaji-ča so »novopazovški laibachovci«, za Bijeliča pa »samozvani potujoči zaščitniki srbstva«. Čeprav tudi to niso prave kvalifikacije za šoviniste, pa se vse do zdaj o »četnikom podobnih divjakih« niso izjasnili niti oni niti
katerikoli drugi beograjski novinar.
Verjetno bi tudi zdaj molčali, če se ne bi neposredno po kninskih dogodkih oglasila predsednica republiške konference SZDL Srbije Radmila Andjelkovič in Novopazovčane okvalificirala kot »manjvredno in obrobno skupino, ki je bila v svojem okolju že večkrat obsojena, ki pa že več kot eno leto statira za potrebe TV Zagreb in TV Ljubljana«. Ve pa se. da Radmila Andjelkovič v svoji novejši politični karieri ni ničesar storila brez Miloševičevega soglasja.
Spremembo političnega odnosa do Novopazovčanov in drugih zagrizenih srbskih šovinistov iz Vojvodine pa je treba - poleg poloma v Moševcu, kjer so poleg udarcev policistov pretrpeli tudi do takrat največji javni poraz, ker se v tem delu Bosne kljub obsežni organizaciji in zavidanja vredni propagandi ni »zgodilo ljudstvo«, ter v Kninu, kjer so samo poglobili prepad med Miloševičem in njegovimi kritiki — po vsej verjetnosti opazovati tudi skozi prizmo ogorčenega in do zdaj hudo negotovega boja vojvodinskega enonacional-nega združenja Solidarnost zoper predsednika pokrajinskega komiteja ZK Vojvodine Nedeljka Šipovca.
Vodje Solidarnosti — od katerih so se Novopazovčani tudi uradno odcepili, ker menijo, da so premalo močni za politične obračune — predvsem dr. Sava Grujič iz Novega Sada, Jovan Glamočanin iz Pančeva, Ilija Zivkovič iz Vršca in drugi niso nikoli tajili svojih velikih političnih ambicij. Po zmagi »vojvodinske oktobrske revolucije« so bili prepričani, da imajo moralno in politično pravico izterjati plačilo za svoj prispevek pri strmoglavljenju bivšega vojvodinskega vodstva. In izterjali so ga. Brez njihovega soglasja ni bilo mogoče izpeljati nobene resnejše kadrovske spremembe. Prav oni so zamenjevali in imenoval celo urednike vojvodinskih javnih glasil. Mihalj Kertes se mora prav njim zahvaliti, da je prišel pod zaščito Slobodana Miloševiča.
Sledi premirje s šovinisti
Tako je bilo do tako imenovnega konsolidiranja novega vojvodinskega vodstva. Pomoč
Solidarnosti zdaj ni bila več potrebna, ker je bilo porušeno vse, kar je bilo treba porušiti. Tako je mislil tudi Sipovac, ki je Solidarnost in Novopazovčane večkrat kritiziral zaradi njihovih političnih pretenzij. Ti so sprejeli vrženo rokavico. Na sestanku predsednikov podružnic Solidarnosti iz Vojvodine, Srbije
in Kosova so zahtevali odstop predsednika
PK ZK Vojvodine. Jugoslovanski tisk je zamolčal, daje bilo ob tej priložnosi sklenjeno: »Mi smo Šipovca imenovali in mi ga bomo
tudi odstavili.« Zagrozili so celo, da bo prišlo
do novih mitingov, kakršni so bili tisti, s katerimi so strmoglavili »avtonomaše«.
Nedeljko Šipovac bi bil danes verjetno že v svojem kmetijskem kombinatu v Bački Topoli, če ga ne bi odločno podprl Slobodan Miloševič. Srbskemu voditeju se še zdaleč ni bilo lahko odločiti med Solidarnostjo in Ker-tesom na eni ter Šipovcem in predsedstvom PK ZK Vojvodine na drugi strani. Seveda se je temu nemudoma na novo prilagodil tudi beograjski tisk. Politika Ekspres je celo zahtevala ukinitev Solidarnosti.
Vsekakor je hudo nehvaležno vnaprej napovedovati. kakšen bo izid omenjenega spora
Srbski voditelj je srbskemu in vojvodinskemu policijskemu ministru ukazal, naj najbolj ortodoksne mitingarje, predvsem »četnikom podobne bradače iz Nove Pazove«, primeta in jih pošljeta na večdnevno »bivanje na določenem kraju«, dokler se ne bo spustila zavesa na Gazi Mestanu. Srbski minister Bogdanovič pa jih je izpustil na predvečer proslave v Kninski . krajini in jim s tem dal dovolj časa za »izvoz« na Hrvaško. Iz dobro obveščenih virov se je zvedelo za doslej neznane izlive Miloševičevega besa in Bogdanovičevo spokorniško samokritiko. ££
med včerajšnjimi zavezniki v boju zoper bivše vojvodinsko vodstvo. Nekaj pa je jasno: tokrat so tarče bivši najbolj zvesti Miloševičevi pristaši. Če jih bo odstranil s političnega prizorišča, si bo v jugoslovanski javnosti brez dvoma pridobil znatno število pozitivnih točk. Hkrati pa bi Vojvodina s tem postala politično še bolj potresno področje, gotovo pa bi bil vprašljiv tudi obstoj »vojvodinske oktobrske revolucije«.
Kaže, da bo med Miloševičem in Solidarnostjo, s tem pa tudi s »četnikom podobnimi bradači iz Nove Pazove« sklenjeno tajno premirje. Verjetno je vsem jasno, da se »nacionalistični duh« ne more vrniti v steklenico, vendar pa bi Miloševič, v primeru, če bi se spustil v odkrit boj zoper militantne skupine in združenja vsekakor tvegal, da bo izgubil enega od svojih najtrdnejših oporišč. Brez poklicnih vojvodinskih organizatorjev mitingov in voditeljev s Kosovega Polja so tudi njegove »peruti pristrižene«.
»Četnikom podobni Ku-Klux-Klan« iz Novega Pazarja bo torej še naprej jezdil na svoje pohode. Po vsej verjetnosti vse do takrat, ko bo začel svoje priljubljne refrene tudi dejansko izvajati.
Tomislav Marčinko
WSSSk r Stanko Korač, naš pn i sogovornik.
Us. j c urednik v založniški hiši Prosvjeta IH k| iz Zagreba, kije 1. julija 1945 ustano-fmŠjt vilo srbsko kulturno prosvetno dru-Kinl^ štvo z enakim imenom. Dr. Korač je tudi tajnik Odbora za preučevanje zgodovine in kulture srbskega naroda na Hrvaškem pri JAZU.
Dr. Stanko Korač: Srbi so gospodarsko in kulturno ogroženi
Zakaj se vaša založniška hiša imenuje Prosvjeta in ne Prosveta?
Srbi na Hrvaškem, v BiH in v zahodni Srbiji govorijo ijekavsko in ne ekavsko. Drugo je kajpak vprašanje, zakaj je ekavska izgovorjava sprejeta kot knjižni jezik v Srbiji in zakaj sta v srbskem knjižnem jeziku enakopravni ekavščina in ljekavščina, cirilica in latinica. Skoraj polovica Srbov, več kot tri milijone nas je. govori ijekavsko. Razen tega je v ije-kavščini pisal Vuk Karadžič. In tudi srbske ljudske pesmi, ki so znane ne samo med Jugoslovani, temveč po Evropi, so predvsem ijekavske. Med njimi je najbolj znana Smrt majke Jugoviča.
Kljub temu knjige vaše založniške hiše izhajajo predvsem v cirilici, prej pa ste v cirilici izdajali tudi časopise KPD Prosvjeta.
Ko je še delovalo naše društvo, smo izdajali mesečnik in Letopis, slednji je izhaja! štirikrat letno, v cirilici. Prav tako tudi knjige, ki govorijo o kulturni dediščini srbskega naroda. in dela pisateljev, če so avtorji tako želeli. Po 23. maju 1980. ko smo prejeli odločbo o ukinitvi kulturnega društva, je ostala le založniška dejavnost. Zdaj letno natisnemo 20 do 30 zvezkov in v teh težkih časih za založništvo še nekako shajamo. No. po ukinitvi društva -eni bil nekaj časa v delovnem razmerju brez dela. Nato sem prek našega založniškega podjetja pripravil zbrana dela srbskega pisatelja iz Hrvaške Vladana Desni ce. potem hrer,romatijo 30 srbskih pisateljev iz Hrvaške, sodeloval sem pri gerontološki razpravi Govor Banijc in Korduna in pri drugih zadevah. Objavljamo tudi hrvaške pisatelje. prevajamo dela iz tujih jezikov, zlasti
komercialna kot je Parapsihološka biblioteka. ki gre dobro v denar.
Glede jezika in pisave se ravnamo po željah avtorjev. Ne izvajamo lektorskega nasilja, razen nad izdelki, ki niso pravopisni.
Teda. ali prosvetno društvo ni hsln prepove-'iano že le la 1972?
Res ji. kes so menili, da se je v času maspoka okužilo s srbskim nacionalizmom. Ta sodba pa ie iz trte izvita, ker- se nikakršen srbski nacionalizem ni manifestiral. Upirali mo se novemu pravopisu, ki tudi tedanji oblasti ni bil všeč. potem šolskim programom, ker so
jih očistili srbske književnosti in zgodovine, pa stališčem Krsta Crvenkovskega. ki je na začetku sedemdesetih ier prav tukaj zanikal vlogo srbskega naroda med NOB v teh krajih. Skupnega jezika nismo našli niti >; nek a termit drugimi politiki iz vrst srbskega naroda. k; so n strahovali tako, kot da bi bilo
ravnotežje sli v Evropi in svetu odvisno od
mednarodnih odnosov na Hrvaškem, kar je M.ekakot vredno posmeha, zahtevali smo !e prava razmerja in nismo nasprotovali upravi-
■ enim zahtevam Hrvatov. Tudi dandanes česa takega ne počenjamo. Zastavljamo si ie vprašanje, kje je pri vsem tem naše mesto. In nič več:
Bržčas gre za eno izmed znanih bolezni uradne politike, ki zmeraj lovi nekakšna ravnotežja sej prav v času £.;. maspoka leta 1971 detovanje društva ni bilo blokirano?
Sploh ne. saj smo tedaj iz republiškega proračuna dobili največ denarja. Vendar pa ne gre pozabiti, da so nas prav v 'istem času nekateri popolnoma zcnikait. drugi pa upoštevali kot narod, ki mora imeti povsem enake državljanske pravice, kot jih imajo Hrvati.
Po likvidaciji KPD Prosvjeta je kol institucija Srbov r, • Hrvaškem ob pravoslavni Cerkvi
ostala ie založniška hiša. Od 16. oktobra 5 986 pn debije še odbor pri JAZU v Zagrebu. Kakšna je pravzaprav njegova vloga?
Poglavitna naloga je izdajanje Zbornika o srbski kulturi, zgodovini, sedanjosti itd. Prva knjiga je izšla septembra lani in bila je takoj razprodana, govorila pa je o zgodovinski!’. jezikovnih, statistično-demografskih in bibliografskih vprašanjih, ki zadevajo doslej izdana pisna berila o Srbih na Hrvaškem. Druga knjiga bo predvidoma izšla jeseni, posvetili jo bomo 250-Ietnici rojstva Dositeja Obradoviča. ki je živel in delal v Dalmaciji, obravnavala pa bo tudi druga aktualna vprašanja iz naše zgodovine in sedanjosti.
Verjetno ste si v odboru zastavili tudi drage naloge?
Da. ker opravljamo tudi vlogo usklajevalca. Tako smo sc dogovarjali s srbsko pravoslavno Cerkvijo gieae ureditve njenih muzejev z gradivom, ki so ga eparhije v Karlovcu.
SOBOTNA PRILOGA
SRBI NA HRVAŠKEM
»Tisti, ki se ne asimilirajo,
so nesrečni
m m
Zagrebu in Pakracu podedovale po Zgodovinskem muzeju Hrvatske. V Gospiču smo pripravili pogovor o pospeševanju gospodarskega razvoja Like kot nadvse zanimivega območja za pridelovanje zdrave hrane, ki bo drugače povsem opustelo.
Toda, v manj razvitih krajih na Hrvaškem ne živijo samo Srbi?
Vsekakor. Vendar ie ta problem pri Srbih tudi v tem. da pri preselitvi iz podeželja v mesta tam nastopajo kot ročni delavci. Ce pa se izšolajo, so v novem okolju izpostavljeni asimilaciji. Le če ostanejo na vasi, lahko živijo po svojih običajih in tradiciji ter v svoji agrarni kulturi.
Potemtakem nam postrezite s podatki o raz-seijevanju srbskih vasi?
Nimam jih. vendar je dosti vasi razseljenih, posebej v Liki. Kordun in Banija nista tako razseljena, drugačen je problem v severni Dalmaciji. Resnici na ljubo se jc zdaj preseljevanje nekoliko zaustavilo, ker se delovna mesta zapirajo.
V takih okoliščinah se pogreva stara teza o -ogroženosti« Srbov na Hrvaškem?
Reke! bi. da iz dveh razlogov, iz gospodarskega in kulturnega. Tam. kjer Srbi živijo v večini aii pa so nekoč fciii v večini, torej v Liki. na Kordunu. Baniji in v severni Dal-
93 STANKO KORAČ: Srbi na Hrvaškem so izgubili svoje kulturne ustanove, nimajo svojih institucij in glasila. Želimo imeti us lanove, ki bi nas povezovale, želimo, da se mladi znanstveni delavci in pisatelji povežejo s srbskim prebivalstvom, ne pa da se asimilirajo ali izselijo v druga okolja. Na zagrebški Filozofski fakulteti, denimo, ni srbs k ih i e z ikos lovcev, zgodovinarjev književnosti, strokovnjakov za zgodovino naroda, ni niti enega strokovnjaka, usposobljenega za preučevanje dialektov. ^ ^
maciji. so nerazvita območja. In če kdo problem presoja skozi to prizmo, lahko sklepa, da so Srbi ogroženi. Hkrati naje res. da smo izgubili kulturne ustanove. Z ljudskimi množicami se ne ukvarjata ne Odbor ne založniška hiša Prosvjeta, pa tudi vsi niso pravoslavni verniki, da bi jih vodila pravoslavna Cerkev. Zdaj se govori predvsem o tem. da Srbi nimajo institucij ne svojega glasila, časopisa. In zares se zastavlja vprašanje, kako ohraniti identiteto naroda.
Teza o ogroženosti Srbov na Hrvaškem je bila pregreta že pred tako imenovanimi kninskimi dogodki, po njih pa je tako rekoč eksplodirala. O položaju Srbov, ki jih je med prebivalstvom te republike 11,5 odstotka (po popisu iz leta 1981), ob njih pa je treba omeniti tudi Jugoslovane, ki jih je 8,2 odstotka, smo se pogovarjali z dvema uglednima intelektualcema, od katerih vsak zastopa precej drugačno mnenje.
Ta problem smo izpostavili že med letoma 1972 in 1973. a so nas nekateri politiki oblepili z etiketo nacionalizma. Zdaj spet zastavljamo vprašanje obnavljanja KPD Prosvjeta. obenem pa bi morali obnoviti tudi Matico Hrvatske, ki so jo ukinili prav tako po obračunu z maspokom. Naj se obnovita obe instituciji brez nacionalistov, kot se reče. s pravimi programi. Brez tega ni mogoče zadovoljiti tudi tistih državljanov, ki v bistvu niso hrupni, vr.edar v določenih trenutkih reagirajo kot nezadovoljneži.
Ali merite tud: na to, da bi vam v hrvaškem časopisu odmerili nekaj strani prostora /a cirilico?
Sploh ne, naj ima vsak svoj časopis, saj nočemo nikogar izzivati. Naj hrvaški časopisi izhajajo. kot pač izhajajo, in naj Srbi dobijo svoj časopis. Osebno bi bil nadvse zadovoljen. če bi Srbi na Hrvaškem imeli svoj mesečnik.
Kje in v čem je glavni nesporazum?
V tem, da smo brez lastnih ustanov, ki bi nas povezovale. Želimo imeti take ustanove, želimo, da se mladi znanstveni delavci in pisatel ji povežejo s srbskim prebivalstvom, ne pa da
sc asimilirajo ali izselijo v druga okolja. Pisateljski in znanstveni podmladek moramo obdržati tukaj. Pravzaprav je naš problem
v tem. da se na splošno govori, češ Srbi živijo
tukaj, ko pa je govor o njihovi inteligenci, jo lahko preštejemo na prste.
Vendar ste v politiki in ne samo tam dosti bolje udeleženi, kot pa kaže vaš delež v strukturi prebivalstva Hrvaške?
Res je, toda v znanstvenih ustanovah nismo. Na zagrebški Filozofski fakulteti denimo ni srbskih jezikoslovcev, zgodovinarjev književnosti. strokovnjakov za zgodovino naroda. ni niti enega strokovnjaka, usposobljenega za preučevanje dialektov. Fomeni, da je temeljni problem v tem. ali bomo izoblikovali inteligenco, jo tukaj obdržali ali pa jo bomo
prepustili asimilaciji jn pustili ljudi, da bodo še naprej živeli sami zase.
Pravite, da sc Srbi na Hrvaškem nezadovoljni ir. da bi se morali o njihovem položaju resno pogovoriti. Bržčas je pobuda na strani tistega, ki se čuti prizadetega?
'Menim, da mora biti v interesu SR Hrvaške zadovoljstvo vseh njenih državljanov. Zato ni dobro, če se velika skupina določenega naroda čuti zapostavljena in je nezadovoljna. Ros pa je, kot ste sami dejali v vprašanju, da hi morali ta vprašanja v RK SZDL Hrvaške izpostaviti pripadniki srbskega naroda.
Dogodki v Kninski krajini ob proslavi 600-ietnice kosovske bitke, posebej pa reagiranja nanje, kličejo k takemu treznemu dialogu, da se pregreti kote! srbsko-hrvaških odnosov ne bi razpočil.
Strinjam se, a je treba reči. da je vse to okoli Knina prennpihnjeno. Če je tam bila desetina hrupnih ljudi od drugod, ti niso mogli prireditvi dati pečata. Ustanovljeno je bilo srbsko kulturno društvo Zora kot ustanova tamkajšnjih ljudi. Zdaj nekateri dokazujejo, da ustanavljanje društva ni bilo uradno prijavljeno na SNŽ. ustanovitelji pa nasprotno trdijo, da so dogodek prijavili itd. Do prave resnice bo težko priti. Če bi na Hrvaškem obnovili KPD Prosvjeta, prav gotovo ne bi prišlo do ustanavljanja Zore v Kninski krajini.
Dr. Slaven Letica: »Srbsko vprašanje« je v konfliktu s Hrvati in Jugoslovani
S kritičnimi eseji o zdajšnjih političnih, opcijah na jugoslovanskem prizorišču pod izzivalnim naslovom Četrta Jugoslavija, ki občasno izhajajo od jeseni v Danasu. je 42-letni profesor ekonomike zdravstva na Medicinski fakulteti v Zagrebu dr. Slaven Letica dregni! v jugoslovanski osir. Letica se ukvarja tudi s tako imenovanim srbskim vprašanjem na
Hrvaškem, saj je med prvimi objavil podatke, s katerimi izpodbija tezo o ogroženosti Srbov v tej republiki.
Ali imate samo statistične podatke, ki poleg drugega dokazujejo, daje na primer udeležba Srbov v policiji sedemkrat višja kot r strukturi prebivalcev Hrvaške, več kot dvakrat višja i politiki, ali pa gre za izsledke bolj poglobljenih raziskav?
Rekel bi. da gre za zelo resna raziskovanja in da imam praktično vso dokumentacijo o položaju Srbov na Hrvaškem. Z njo ie mogoče dokazati, da je politični, pravni in gospodarski položaj Srbov vsaj enak položaju Hrvatov. Drugo dejstvo, ki je nemara pomembnejše, kaže na to, da so po socioioško-kultur-nih značilnostih Srhi zelo podobni Hrvatom, ker praktično ni nikakršnih razločkov med tema dvema etničnima skupnosima. V mislih imam uporabo hrvaškega knjižnega jezika v vsakdanjem komuniciranju, ki ga uporablja
čssmmM 93 SLA VEN LETICA:
Legitimna pravica Srbov na Hrvaškem je, da hočejo imeti absolutni kvoini sistem na Hrvaškem. Mislim pa, da bi takšna »getoizacija« Srbov najbolj škodila prav njim. Civilizacijsko pravilo je, da človeka okolje asimilira. In zato asimilacija ni negativen vrednostni pojem, pravzaprav potneni integracijo v določeno okolje. Ljudje, ki se asimilirajo in kulturno ne integrirajo, sp tako rekoč nesrečni. ^Q
46.7 odstotka Hrvatov in celo 53.4 odstotka Srbov. Pomeni, da je hrvaški knjižni jezik bolj jezik Srbov kot Hrvatov. Tudi raziskave stališč pn izbiri zakonskega partnerja so pokazale. da ni mogoče najti razločkov med stališči Hrvatov in Srbov. Eni in drugi poslavljajo moralne vrednote na prvo mesto, na drugo podobne poglede na življenje, to pa sta dve civilizacijski pridobiti;. Pri izbiri zakonskih partnerjev ie nacionalnost pomembna za 1.2 odstotka Srbov in za 4 odstotke Hrvatov, za Srbe veroizpoved ni pomembna, za tri odstotke Hrvatov pa je, 17 odstotkov Srbov pri partnerju išče fizično lepoto, ki je po-
90G LET NADŠKOFIJE V BARU
nanihefiia
Letos slavimo celo vrsto jubilejev, nekatere z velikim hrupom, denimo 600 let kosovske bitke. Nekaterih pa smo se komaj spomnili, kljub njihovemu vplivu na naš razvoj. Takšen jubilej jc 900 let nadškofije v Baru.
Cerkev (katoliška) je bila v teh krajih ustanovljena že v petem stoletju n. št. kot duk-Ijanska (Doclea) škofija, barska nadškofija pa je njena naslednica.
Prvi pisani dokument o obstoju barske nadškofije (takrat metropolije) nosi datum 8. I. 1089 in ie vsebovan v Buli papeža Klementa 711. Območje, ki je pripadalo nadškofiji, je bilo dokaj obsežno: od Boke Kotorske do Donave. Imela je oblast nad naslednjimi škofijami: Kotor. Budva, Ulqin (Ulcinj), Shas (Švač), Balež. Dani, Drisht (Drivost). Pult (Pilot), Shkoder (Skader). Trebinje Bosna. Ra.ša. Prizren. Smederevo, Beograd. Bar kot nadškofija, in primarija je ime! posebno pomembno vlogo na stiku med vzhodom in zahodom,« je rekel barski nadškof Peter Per-koiič na slovesnosti ob 900. obletnici nadškofije v cerkvi v Tuzih. Zanimiva je pot barske nadškofije, ki je imela obdobje pravega razcveta in težkih padcev. V začetku je sodelovala s prvimi Nemanjiči. ki so bili krščeni v tej nadškofiji (v katoliški Cerkvi), z Balšiči in drugimi gospodarji teh krajev.
Zelo nenavaden podatek — vsaj danes jc tudi naslov, ki ga nosi barski nadškof: Totius Ser-viae primas (Primas srbski), naslov ki mu je dodeljen prvič leta 1503 in ga nosi do danes. Zadnji papež, ki je z Bulo obnovil ta naslov.
je bi! Papež Leon XIII. (1. 3. 1902). naslov pa je pripade! nadškofu Simonu Milinoviču.
Največji padec v.900-Ietni zgodovini je nadškofija doživela leta 1571. ko so Turki prevzel; Bar. Takratni nadškof Gjon Bruni (Ivan Bruno) je poskušal ohraniti svobodo Bara, vendar mu ni uspelo. S padcem Bara se je konfesionalna struktura prebivalstva začela spreminjati z izrazito hitrostjo. Zaradi težav, ki jih je imela katoliška Cerkev, predvsem pa zaradi pomanjkanja duhovnikov in delovanja islama je večina prebivalstva teh krajev prešla bodis^ v pravoslavno bodisi v muslimansko vero. Vendar ta sprememba ver ni bila opravljena čez noč. Če je verjet; podatkom, ki jih navaja nadškof Marin Bizzi 1610. leta, so bila danes pravoslavna črnogorska plemena Kuči, Piperi. Bjelcpavliči in Bratonožiči takrat katoliška. To je potrdil tudi misionar D. Vuškovič trideset let pozneje, ko je trdil, da je v Bjelopavličih 200 katoliških družin.
Čeprav danes barska nadškofija ne deluje kot metropolija in nuna tako širokega območja, je bil njen obstoj skozi devet stoletij zelo pomemben za albansko prebivalstvo sploh. Dokaz starodavnosti albanske kulture zasledimo v nekem dokumentu iz leta 1332, ko barski nadškof Francoz Guljilm Adeae—Bro-rardus v svojih Relacijah s papeštvom piše.
da živi v teh krajih ljudstvo, ki ni ne romanskega ne slovanskega porekla, in čeprav njihov jezik ni podoben ostalim, ga v svojih knjigah uporabljajo z lutinsku abecedo. Res pa je, da knjige, ki jih Rrocaraus omenja, danes niso znane (prva danes znana knjig3 v albanščini nosi ietnico 1555 — dobri dve stoletji po tem dokumentu L
V tej nadškofiji je deio-al tudi eden prvih albanskih pisateljev Fjeter Bogdani.
Poleg za albansko kulturo pomembnih dokumentov. ki se v veliki meri še danes -skri' n-jo« za zidovi nadškofije in njenih župnijskih uradov, je katoliška Cerkev v teh krajih imela za Albance zelo pomembno vlogo za ohranjanje naroda, kulture in jezika. Omenili smo že leto 1571 — vdor Turkov v Bar in začetek širjenja muslimanske vere, ki je imela kot glavni princip delovanja spoznanje bratstva med ljudmi po islamu, m širjenje pravoslavne vere. ki je delovala v staroslovanskem jeziku. Druga. zelo pomembna letnica ne le za Cerkev, temveč tudi za albanski narod sploh, je leto 1S78. ko so ti kraji po odločitvah Berlinskega kongresa pripadli Črni gori. Z določevanjem novih državnih meja je prišio do novih težav pri delovanju te nadškofije. Nadškofija ie tudi pravno ostala v drugi državi.
membna za 15 odstotkov Hrvatov, itd. Pravzaprav gre za enake ljudi in zato ni mogoče govoriti o gospodarski, politični ali kulturni ogroženosti Srbov na Hrvaškem. Lahko govorimo o ogrožanju cirilice in morda pravoslavja. Toda. cirilico predvsem ogrožajo Srbi in ne Hrvati in je predvsem ogrožena v Srbiji, ker je to inferiorna pisava, ki ne omogoča civilizacijske komunikacije.
Alije zato položaj Srboi na Hrvaškem teoretično popolnoma enostaven?
Da. kajti dilemo, ali gre za hrvaške Srhe ali za Srbe na Hrvaškem, to je, ali razvijati zasnovo etničnih ali pa političnih narodov, so na Hrvaškem razreševali pred slo leti. V hrvaški ustavi so Srbi nosilci državne suverenosti Hrvaške. Pomeni, daje vse enako hrvaško in srbsko, saj je hrvaška država država Srbov in Hrvatov, hrvaški jezik je jezik Srboi in Hrvatov, Hrvaško narodno gledališče je srbsko in hrvaško itd Se pravi, da je Hrvaška v svoji ustavi sprejela zamisel o političnem narodu, ker so vsi državljani nosilci suverenosti in so popolnoma enakopravni. Druga zasnova, ki je zagodovinsko povsem zastarela. pa govori o etničnih narodih. Takšne koncepcije pa danes ne more sprejeti nobena civilizirana država. Zahodna Nemčija denimo. ki je bila nekoč etnično homogena skupnost. ima zdaj že 10 odstotkov pripadnikov drugih narodov in imela hi podobne težave kot jih imata dandanes Hn a in Slovenija, če bi tam gradili razmerja na koncepciji etničnih narodov.
Na tem področju je treba biti zelo jasen in odkrit, ker menim, da ie legitimna piavica Srbov na Hrvaškem, da odprejo vprašanje, če hočejo imeti absolutni kvotni sistem na Hrvaškem. Osebno pa sem prepričan. Ja bi takšna »getoizacija« Srbov prav njih pripeljala v neugodne okoliščine. Podobno velja za
Hrvate v Vojvodini. Slovence na Hrvaškem
ipd. Civilizacijsko pravilo je. da okolje asimilira človeka. In zato asimilacija ni negativen vrednostni pojem, prav/.aptav pomeni integracijo v določeno okolje. Ljudje, ki se ne asimilirajo in kulturno ne integrirajo so tako rekoč nesrečni. Druga zadeva pa je kajpak sodobna frustracija srbskega naroda na Hrvaškem. ki jo je spodbudilo vsesrbsko nacionalno gibanje z dobro znanimi značilnostmi.
Srbsk3 inteligenca na Hrvaškem dokazuje, da je bistveni problem v pomanjkanju strokovnjakov in kulturnih ustanov.
Dejstvo, ki ste ga navedli, je bistveno pomembno, ker je res. daje v socialni strukturi profesionalna skupina, v kateri so Srbi slabše
zastopani kot v strukturi prebivalcev. Gre za
strokovnjake, ki jih je le 7,5 odstotka, torej
manj kot bi pričakovali. To so zdravniki, vplivni predavatelji na univerzi in podobni poklici, za katere med tradicionalnim kmečkim prebivalstvom ni pravega interesa. In zato je mogoče manipulirati s Srbi na Hrvaškem, ker intelektualne artikulacije Srbov v naši republiki ne opravljajo hrvaški Srbi. temveč srbski Srbi in prav oni razpihujejo teze o nekakšni diskriminaciji Srbov na Hrvaškem in govorijo o potrebnosti oblikovanja etničnih narodov. Da na zagrebški Filozofski fakulteti ni strokovnjaka za srbske dialekte, niso krivi Hrvati, temveč zgodovinske okoliščine. zaradi katerih sta tudi Vladan Desnica in Vojin Jelič kot vodilna srbska književnika na Hrvaškem pisala v hrvaškem knjižnem jeziku.
Ko govorimo o Srbih kol o političnem narodu r.a Hrvaškem, se ni mogoče izogniti hrvaški politiki do t. i. sodobnega srbskega vprašanja, posebej zaradi reakcij te politike na dogodke v Kninu, ki poznavalcev razmer niso presenetile.
Problem hrvaške politike je večplasten. Ena
izmed njenih bistvenih sestavin, ki je čedalje
bolj izpostavljena, se kaže v tem, da je hrvaška politika izgubila moč intelektualne artikulacije. Zgodovinsko gledano se je ta politika intelektualno artikulirala prek osebnosti, kot sta bila Miroslav Krleža in dr. Vladimir Bakarič. Ob njima so lahko obstajali le analfabeti in rnediokritete. V sodobni hrvaški politiki pravzaprav ni človeka, ki bi bi! sposoben intelektualne artikulacije.
Temu se je še najbolj približal Celestin Sardelic, ki spremlja sodobno literaturo in skuša nekaj razčlenjevati in oblikovati. Takoj ob njem je še Drago Dimitrovič, a drugi ne preberejo niti ene knjige letno, vključno popolnoma nepoučene ljudi, kakršni so Marijan Kalani, Stanko Stojčevič, Nikola Lapov. Ivo Latin . . . Andjelko Runjič ie doktoriral v poznih letih, a njegovo teoretično znanje ekonomije vsekakor ni impresivno. Takemu družbenopolitičnemu vodstvu lahko od drugod sugerirajo zadeve, ob katerih bi se Bakarič do srca nasmejal in jih zavrnil, češ da gre za neumnosti in da se o tem ni mogoče pogo-
varjati. Znano je. da jc Bakarič celo na sejah političnega biroja sobesednikom nasajal intelektualne komplekse, ker je govoril več jezikov. vsak dan bral pet, šest vodilnih cvrop-' skih dnevnikov in ker je za vsako improvizacijo imel vsaj pet boljših rešitev.
Ali gre ob dejstvu, da je na oblasti že tretja garnitura po letu 1971. za sindrom obračuna s t. i. maspokom
To je poseben problem. Ker hrvaško družbenopolitično vodstvo po letu 1971 ni imelo potrebe oblikovati pozitiven politični pro gram. obstaja izključno pn negativnih opredelitvah. Prva generacija po letu 1971 je izpolnila svoj politični mandat in ostala na oblasti s pomočjo strašenja ljudi z maspokom. Zamenjala io je Šuvarjeva skupina, ki je skušala pravzaprav konservirati t i Baka-
ričevo. Kardeljevo in Titovo tradicijo, da bi prek te paradigme ohranila oblast. Tretja garnitura je najprej ustvarjala negativno razmerje do Suvarja in v zadnjem času do Miloševiča.
V takih okoliščinah ste lahko zadnji idiot, pa boste vendarle obdržali oblast, ker ljudje živijo v takem strahu in s takšnim odporom do Miloševiča in njegove politike, da so pripravljeni prenašati kogarkoli na oblasti. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na drugo značilnost hrvaške politike, za katero sicer ne vem. kako se tehnološko realizira, vendar jc dejstvo, da »etnično čisti« Hrvati niso imeli veliko možnosti, da uspejo v politiki. Paradigma o Titovem zakonu, torej Hrvat in Srbkinja, je oblikovala prepričanje, da je takšna mešana družina podlaga za pravega hrvaškega politika Od Vrhovca. Biliča. Mikica, Runjiča. Šuvarja do Sardelica. . . To je psihološko zelo pomembno dejstvo, ker načenjanje problemov Srbov na Hrvaškem zadeva tudi Jugoslovane na Hrvaškem. Koalicija med Srbi in Jugoslovani na Hrvšakem pa je bila do danes temeij podpore hrvaški oblasti. In če se odpira vprašanje nekakšne etničnosti srbstva na Hrvaškem, potem gre za konflikt ne samo s Hrvati, temveč tudi z Jugoslovani. To pa je. kot vidimo, zelo zapleteno vprašanje.
Morda ga udejanjajo zadnje zahteve, ki se na žalost že uresničujejo, češ daje treba s »srbskim maspokom« obračunati enako odločno in ostro, kot so obračunali s hrvaškim.
Ljudje, k; kaj takega zahtevajo, so brez pozitivnih izkušenj, zato ustvarjajo sovražnike in s tem možnost, da bodo oni razsodniki Zato
jim primer, kot je bil kninski, ustreza, ker
praktično krepi njihov neoboljševiški model, neostalinistični politični pristop: primazali bomo dve zaušnici hrvaškim nacionalistom,
tri srbskim aii pa obratno in zagotovili vam
bomo nekakšen socialni in politični mir. Zato je največja politična napaka aretirati Jova Opačiča. Sima Dubajiča in druge akterje ,
kninskih dogodkov.
Vsako pametno politično vodstvo bi bilo zoper takšno represijo, kajti kninski primer sam na sebi razkrinkava Miloševičevo politiko, ks je slabotna prav takrat, ko ji ne služi represija. Druga zadeva je. če se ob tem pojavlja agresija. In videli boste, da se ho vse srbsko časnikarstvo iz dneva s dan usmerjalo v vprašanje. zakaj so zaprti Jovo Opačič in njegovi tovariši. Ravnanje ob kninskem primeru samo utrjuje prepričanje o intelektualno neozaveščeni politiki.
Treba bi bilo razmišljati, kako bi lahko Hrvaška svoja politiko napravila dejavnejšo. Na Hrvaškem je pred petimi, šestimi meseci njena birokracija oblikovala relativno uspešen politični program. V njem jc zapisala zelo jasno stališče do položaja Srbov na Hrvaškem kot političnega naroda in nosilca suverenosti, sprejela je načela svobodnega trga in podjetništva. predvsem pa se je pozitivno opredelila do političnega pluralizma, ki pa mu sledi negativna praksa, saj policija še nobene nove zveze ni registrirala. Lahko rečemo, da je hrvaško politično vodstvo sprejelo stališča, ki smo jih v zadnjem letu posredovali v javnosti Lerotič. Puhovski, Pusič. Bilandžič. Županov in jaz. Toda. danes teh stališč ni mogoče uresničiti zaradi dveh razlogov . Prvi izhaja iz dejstva, da je v hrvaškem predsedstvu partije zelo trdo konservativno jedro, ob njem pa mehko iedro marginalnih ljudi in peščica.reformatorjev
Podobne razmere so v vladi in predsedstvu
republike. Hrvaško politično vodstvo nima
intelektualnih sposobnosti, da bi izkoristilo dane zmogljivosti med razumniki, menedžerji. inženirji, časnikarji ipd. Zato bi morali kritično spodbudili to vodstvo, da nekaj napravi. ker je vse prednosti, ki jih je nekoč imelo v Jugoslaviji, izgubilo. Najprej se je odločilo za nekoliko svobodnejše volitve, a so drugi šli korak naprej. Resda ima sedaj protiprogram Miloševičevi politiki, vendar jc na žalost nesposobno, da bi stopilo v koalicijo s slovenskim političnim vodstvom. Ritual hrvaške politike so stare hrvaške teme. kot so mednacionalni odnosi, jezik ipd. In če že toliko govorimo o pozitivnem programu, ki ga hrvaško politično vodstvo neena artikulirati. je treba reči. da je Ie-ta za Hrvaško in Jugoslavijo v evropejizaciji hrvaškega kulturnega, gospodarskega in političnega prostora — in to s povsem jasnim stališčem, da je evropejizacija absolutna prioriteta v okviru jugoslovanske skupnosti: če pa tega ni mogoče doseči, potem j c treba začeti evropejizaci-jo brez jugoslovanske skupnosti.
Peter Potočnik
Da pa so Albanci nasprotovali tem odločitvam. vidimo iz delovanja Prizrenske lige. Neodvisno od tega so Albanci, katoliški intelektualci iz Skadra. poslali znani Skadrski memorandum lordu Beaconsfieldu. ministru v londonski vladi, ki naj bi ga predstavil na Berlinskem kongresu. Katoliški kler je tu igral pomembno vlogo, vendar mu ni uspelo spremeniti odločitev kongresa.
Moramo pa pripomniti, da v teh za narod usodnih časih niti albanski kler ni bil enoten. Velike sile so po principu »čigar vera. tega oblast« prek vere poskušali postaviti svoja interesna območja in svojo nadvlado. Pod francoskim vplivom je bil kler. s tem pa tudi celotno območje Mirdite. ki jo je sam Napoleon 111. priznal kot provinco z močno samostojnostjo. Italijanske interese je zastopala zelo močna frančiškanska struja, avstroogr-ske pa albanski katoliški intelektualci iz vrst jezuitov.
Revolucijo in ustanovitev socialistične države Albanije šteje albanska katoliška Cerkev za enega svojih težjih porazov. Znano je. da je nova albanska država »na željo ljudstva« z zakonom prepovedala vsako religijo. S tem je barska nadškofija ostala (poleg prizrenske)
edina albanska nadškofija v svetu. Danes je io nadškofija le še formalno, ker pod seboj nima nobene škofije več V njej je združenih 19 župnij z 20 duhovniki. 70 redovnicami, več kot 40 cerkvami in kapelicami in z zvočnim naslovom »Serviac primas«; z »narodom, žal. če že ne prepolovljenim, vsaj za tretjino zmanjšanim zaradi izseljevanja v tujino«, kot ie dejal nadškof in primas srbski na omenjeni proslavi.
Poleg te sta bili organizirani proslavi še v Uiqinu (Ulcinju) in Baru (Tivar) ter različne verske aktivnosti v Shen Gjergju (Sv. Dordu) blizu jugoslovansko-albanske državne meje. Te je vodil ordinirajoči duhovnik don Simon Filipaj, eden najbolj ustvarjalnih še živečih duhovnikov nadškofije. Njemu gre kot prevajalcu zasluga, da imajo Albanci Novo Zavezo prevedeno iz izvirnika, s čimer se ne more pohvaliti veliko narodov.
Na koncu ne moremo spregledati dejstva, da republiške strukture v Črni gori niso (vsaj do zdaj) z nobeno akcijo, če odštejemo kratke novice v tisku, označili tega častitljivega jubileja. Časa za to je še.
NikoIIa Berishaj
6
A
*l

DELO 22. stran
SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana. 29. julija 1989
ga (Hjspeh sedanjih reformnih prizadevanj ii M iv bistveno odvisen od tega. ali se bo fs H situacija bistveno spremenila v družil JHbenem sektorju, ki obsega velikansko večino vse lastnine proizvajalnih sredstev. Zasebna in mešana lastnina je dandanes še vedno tako manjšinska, da je v bistvu vedno realno na različne načine ogrožena do tistega dela družbenega sektorja, ki je zbirokratiziran. posluje z izgubami ali na meji rentabilnosti, politično pa je zelo vpliven.
I.etos začeti procesi uveljavljanja avtonomnega podjetništva so soočeni z odpori fevdal-nobirokratskih disfunkcionalnih struktur v politiki in birokratiziranem delu gospodarstva. Egalitarizem kot vrednota je še vedno zelo pristojen način gledanja na bistvo socialistične ureditve. Miselni dogmatizem predstavlja pomembno zavoro glede na začete procese uveljavljanja doktrine sodelovanja dela in kapitala in z začetnimi procesi polne demokratizacije političnega življenja. V tej situaciji je smiselno na teoretični in politični ravni razvijati poglede na sodobno opredelitev socialistične družbene ureditve. Gre za tako definicijo, ki ustreza tehnološkim, ekonomskim in socialnim zakonitostim delovanja in razvoja postindustrijske družbe. Za prehod od industrijske v postindustrijsko družbo je najbolj pomembno ustrezno družbeno vrednotenje znanja, podjetništva in ustvarjalnosti kvalificiranih delavcev, strokovnjakov in podjetnikov, saj njihova dejavnost največ prispeva k razvoju gospodarstva in kulture ter k ohranjanju okolja. Pri opre-deljevamu pravične in funkcionalne družbene ureditve je treba upoštevati zlasti razvojne zakonitosti podružbljenega kapitalizma in pozitivne dosežke socialističnega samoupravljanja.	_	...
Po novi pravni ureditvi je možno uspesnejse rešiti problem odgovornosti, reorganizacij ter s tem povezane problematike centralizacije ali decentralizacije odločanja. Bolj normalen položaj direktorjev bo lahko vplival na pospešitev tehnološkega razvoja. Ocenjujem, da bi lahko elementi kolektivnega solastništva družbenih podjetij precej prispevali k preseganju malverzacij, ki se dogajajo na relaciji "družbeni in zasebni sektor ter pri poslovanju s tujimi poslovnimi partnerji.
Posamezne analize dosedanjih skupnih vlaganj kažejo na to. da je za kapital zelo zani-
jniva naša poceni intelektualna delovna sila.
V primeru, da bi tujemu kapitalu uspelo pridobiti pod svoj vpliv večji del nacionalne inteligence, bi bili naši nacionalni interesi
ogroženi.
Amandmaji k ustavi SFRJ 1988. leta in Zalom o podjetjih (Ur. list SFRJ. št. 77/88) sta ustvarila pravno osnovo za možne začetke preseganja obravnavanja družbene lastnine kot nikogaršnje lastnine. Vprašanje določenosti tituTarja rizičnega kapitala v družbenem podjetju je mogoče reševati le delno od danes naprej, ako se kombinira upravljanje družbenega poslovodnega sklada po zaposlenih delavcih z vlogami kapitala ali z delnicami drugih družbenih podjetij. Še zlasti pa je to mogoče doseči z vlogami delavcev, ki so zaposleni v družbenem podjetju ali z vlogami rizičnega kapitala drugih občanov v družbeno podjetje.
Spremembe in dopolnitve zakona o jvodjet-jih. ki so sedaj v javni razpravi, ne rešujejo problema titularja družbene lastnine posameznega podjetja. Za družbeno podjetje -ni jasno, ali je titular delovni kolektiv ali država. Šele če družbeno podjetje vlaga kapital v drugo družbeno podjetje, postanejo dejanski delavci vlagateljskega podjetja kolektivni titularji. Tudi v primeru, ko nastane mešano podjetje, velja, da so delavci kolektivni lastniki družbenega kapitala kot vloge v mešanem podjetju.
Menini, da seje treba dokončno posloviti od zasnove nikogaršnje lastnine in se v novelah zakona jasno opredeliti glede titularja sedanjega družbenega poslovnega sklada. Ko gre
francoska in angleška revolucija sta v bistvu uveljavili moderni evropski model mm družbenega razvoja: tržno gospodarstvo. utemeljeno na zasebni lastnini in konkurenčnem podjetništvu ter pravno državo, ki poudarja človeka kot svobodnega državljana in z demokratičnim (parlamentarnim) sistemom oblasti ločuje državo in družbo. Socialistična revolucija je zanikala obe prvini tega evropskega razvojnega modela: zavrnila je tako tržno gospodarstvo kot tudi pravni red. ki bi ga utemeljeval, predvsem pa se je uprla politični in podjetniški libertarno-sti posameznika. Ohranila je stalno iluzijo vseh revolucionarjev, da je mogoče s politično diktaturo in revolucionarnim voluntariz-mom doseči gospodarsko uspešno in politično demokratično družbo, hkrati pa je ponovila domala tragikomično usodo vseh vodij revolucije, ki postanejo na koncu revolucionarnih procesov vedno žrtve svojih lastnih revolucionarnih mehanizmov in stremljenj (revolucija, pravimo, preprosto žre svoje lastne otroke).
Sedanji jugoslovanski trenutek je verna podoba vseh treh družbenih zablod socialistične revolucije. Pravni kaos (ustavne spremembe, sistemska zakonodaja) dokazuje, da komunisti nimajo prave rešitve za jugoslovanski model družbe prihodnosti. Gospodarske reforme novega »menedžerskega socializma« razkrivajo preprosto resnico, da za stare socialistične zasnove (družbena lastnina, samoupravljanje. družbena podjetja...) preprosto ni rešitve in da nimamo nikakršne strategije prehoda. In navsezadnje nam različni vodje revolucije obetajo, da so ponovno našli pot za čudežno revitalizacijo socializma, četudi za ceno popolne politične in gospodarske destabilizacije države in bistvenega omejevanja političnih in pravnih svoboščin državljana (Miloševičeva velikosrbska politika). V tem labirintu idej in zablod sta vsaj s politično-ekononiskega vidika ključna predvsem dva dokumenta, ki čakata na razpravo in potrditev v delegatskih klopeh skupščine SFRJ: predlog za spremembe zakona o podjetjih in program ukrepov zvezne vlade za gospodarsko politiko za leto 1989.
Nesmiselne finančne operacije za rešitev družbene lastnine__________________
Nove spremembe zakona o podjetjih skušajo načelno reševati predvsem problem družbene lastnine, tako da nanovo opredeljujejo množico oblik družbenih podjetij (dnižbeno podjetje splošnega tipa, skupna družbena podjetja. javna družbena podjetja, družbena podjetja na delnice, združena družbena podjetja. sestavljena družbena podjetja ipd.) Pri tem zakonodaja zgolj načelno omenja, da je mogoče prehajanje iz ene oblike v drugo, predvsem spreminjanje družbenih podjetij v tako imenovana mešana podjetja (mešanica zasebne in družbene, domače in tuje lastni-
GOJKO STANIČ: STATUT DRUŽBENEGA PODJETJA NA DELNICE IN NA VLOGE OBČANOV
Skica za model delavskega delničarstvi
za javna podjetja, za podjetja, v katera je družba veliko vlagala (npr. atomska centrala), za monopoliste, za tiste, ki npr. uživajo koncesije itd...., naj se za titularja določi družbenopolitična skupnost oziroma država. Le-ta naj tudi upravlja svojo obče družbeno in kapitalsko vlogo ali koncesijo prek organov upravljanja takih podjetij. Pogoj za uspešno obvladovanje tega dela gospodarstva je uvedba polne konkurence v politični sferi. Le ljudstvu zares odgovorni politiki naj imajo pravico in odgovornost nadzirati ta državni oziroma obče družbeni sektor.
Glede tistega dela gospodarstva in negospodarstva. ki deluje na trgu v razmerah konkurence. naj velja, da poslovni sklad kot titular zastopa delovni kolektiv družbenega podjetja oziroma ta sk'-'d naj se vse bolj individualizira na delavce podjetja.
Ureditev odnosa med ustanovitelji in posebnimi družbenimi podjetji ni dovolj razločna. Akt o ustanovitvi je premalo določen. Nadzorni odbor pa ima nadzorni in svetovalni status. On ne odloča! Umestneje se mi zdi tudi tu uvesti delničarski odnos in na tej osnovi sodelovanje predstavnikov javnosti v upravnih odborih takih podjetij. V primeru, da imajo predstavniki jav nosti večino glasov v skupščini in upravnem odboru, naj veljajo za zaposlene delavce pravila, ki so v veljavi za delavsko participacijo v mešanih podjetjih.
Poslovni sklad razdeliti med delavce
Nedvoumna opredelitev nosilca lastnine je bistvena osnova za
normalno tržno poslovanje podjetja in s tem zlasti za___
pospeševanje procesov tehnološkega posodabljanja in inovacijskih procesov. Nova ustavna ureditev in letos sprejeti zakoni so
okrepili družbeni položaj nosilcev poslovnosti in ustvarjalnosti. Še naprej pa ostaja odprto vprašanje konkretnega titularja
družbenega poslovnega sklada.
Ako se želi pospešiti preobrazba družbenih podjetij v konkurenčna in vitalna avtonomna podjetja, bi bilo treba uveljaviti naslednje predloge:
1 Z enkratnimi odloki republiških ali občinskih skupščin naj se družbeni poslovni sklad v celoti ali deloma prenese na individualne kapitalske račune zaposlenih delavcev oziroma naj se deli delavcem v obliki delnic. Pri
tem naj se upošteva merilo višine doseženega osebnega dohodka in dolžina delovnega staža. Glede odločitve, koliki del poslovnega
sklada naj se razdeli, naj' bi veljalo pravilo, da se deli tisti del poslovnega sklada, ki danes po merilu realne tržne vrednosti podjetja presega realno ustanovitveno kapitalsko vlogo v podjetje. Ocene se izvedejo na osnovi javnih meril. Delovni kolektiv naj ima glede tega vprašanja pravico voditi sodni spor.
2.	Sprejme naj se načelo, da je obveza preostali družbeni nerazdeljeni poslovni sklad vzdrževati na isti vrednostni ravni. Toda v primeru stečaja naj se dopusti tudi zmanjševanje vrednosti tega nerazdeljenega družbenega poslovnega sklada. Lahko je titular tega sklada delovni kolektiv kot celota, država ali pa npr. pokojninski sklad.
3.	Predlagam, da se ob pogoju združevanja nespremenjene vrednosti nedeljene družbene lastnine dopusti, da se vse reinvesticije profita družbenega podjetja dodeljujejo delavcem na njihove kapitalske račune oziroma v obliki delnic v skladu z višino njihovega osebnega dohodka oziroma če gre za direktorja in člane delavskega sveta v skladu z nagradami, ki jih dodeljuje skupščina ali drugi najvišji organ upravljanja podjetja.
V primeru, da tak predlog ne bi bil sprejet, pa predlagam, da se na osnovi pravice za poplačilo delavcev na podlagi minulega dela po ustavni ureditvi iz 1974. leta tak ukrep
izvede vsaj za razdobje po 1974. letu. kot predlaga Miran Mihelčič. To možnost naj sedanja novela zakona o podjetjih izrecno predvidi.
4.	Menim, da bi bilo smiselno te procese z davčno ureditvijo in politiko stimulirati.
Tako naj bodo deležna davčnih olajšav tista podjetja, kji bi dosegla, da zaposleni delavci vanje vlagajo svoj kapital. Da ne bi prihajalo do malverzacij, se mi zdi umesten predlog Andreja Cetinskega. po katerem naj se v enakem odstotku obdavčuje izdatke podjetja za osebne dohodke in izdatke za potrošnjo lastnikov kapitala iz naslova dobička.
Ker bi imeli v večini podjetij na osnovi mojih predlogov notranji vlagatelji ter zaposleni največji vpliv na odločanje, ocenjujem, da bi le z takim modelom ščitili širše družbene davčne interese. Morda bi se lahko prešlo v zasebnem sektorju in mešanih podjetjih na obdavčevanje dobička in na večje obdavčitve skupnega dohodka občanov, ki so v njih zaposleni.
Vprašanje je, ali je umestno uvajati dvojni davčni režim, enega, ki bi veljal za družbena
podjetja in mešana s hegemonijo notranjih vlagateljev in drugega za druga mešana podjetja in zasebna podjetja.
Predlagam pa. da se vse reinvesticije profita,
ki bi se pripisale na kapitalske račune zaposlenih ali drugih vlagateljev kapitala, oprosti obdavčitve.
5.	Ob pogoju izvedbe procesa razdelitve dela poslovnega sklada na zaposlene delavce pa bi lahko tudi bistveno zmanjšali obremenitve gospodarstva, če bi uveljavili načelo starostne pokojnine za moške in ženske šele pri doseganju 65. leta starosti in če bi normalno pokojnino zmanjšali na okoli 60 odstotkov povprečnega osebnega dohodka. Gre za to, da bi s temi ukrepi pridobili precejšnja sredstva za druge družbene potrebe, npr. za izobraževanje. Tako bi tudi usmerjali občane k varčevanju in investiranju prihrankov v rizični kapital. Višji standard v starosti naj bi si ljudje zagotovili na osnovi akumuliranja vrednostnih papirjev in oblikovanja drugih oblik prihrankov.
Tisti, ki bi se želel upokojiti predčasno, naj bi imel bistveno nižjo jžokojnino. saj ima v naših razmerah obilo možnosti, da si s sivo ekonomijo ali z delno zaposlitvijo uredi materialni
6.	Ocenjujem, daje treba vložiti tudi maksimalne napore v akcijo odkupa inozemskih dolgov podjetij. V tej akciji naj sodelujejo tudi zaposleni delavci z svojimi prihranki. Dolgovi so sedaj sorazmerno poceni zaradi
slabega pohticno-poslovnega ugleda Jugoslavije in zaradi hiperinflacije.
Ko bi se izvedla taka akcija, pa bi bilo treba razmisliti tudi o delnem enkratnem odpisu notranjih dolgov, zlasti pa tistih, ki bi jih bilo sicer treba pretvoriti v državni dolg. Vprašljiv se mi zdi predlog Andreja Cetinskega, da naj bi se dolgovi, ki so prešli v Narodno banko Jugoslavije, prenesli na poslovne banke, le-te pa bi kreditni odnos spremenile v vlogo rizičnega kapitala v obliki prednostnih delnic. Ali se ne bi na ta način obdržala še vedno zelo dominantna parafevdalna struktura politično ekonomskega vplivanja, ki zelo hromi avtonomno podjetništvo? Ali ni morda boij umestno, da se naredi še enkrat veliko preusmeritev bogastva od dobrih k slabim gospodarjem, toda pridobi se svobodno in bolj likvidno avtonomno gospodarstvo? Predlagam. da se tudi v taki enkratni transakciji take olajšave priznajo le tistim delovnim kolektivom, v katere bodo zaposleni trajno vložili svoje prihranke in s tem dokazali, da
v perspektivo svojega podjetja zaupajo. Menim namreč, da bodo tista družbena podjetja, ki so slaba in neperspektivna, ostala brez
vlog občanov. To bo verjetno tudi pomemben signal, da je s takimi podjetji nekaj zelo narobe.
7.	Zdi sc mi, da bo mogoče tudi precej drugače obravnavati družbena podjetja z znatno solastnino notranjih vlagateljev, kar se tiče
službe družbenega nadzora. Nad 7.asebniini. mešanimi in takimi podjetji najbrž ni več treba bedeti na dosedanji način. S tem bi se zmanjšala družbena in podjetniška režija.
8.	Prvi pogoj normalizacije stanja in stimuliranja investiranja občanov v družbena podjetja pa je v politični odločitvi, da se omeji hiperinflacija. Menim, da je zato treba izvesti takoj predčasne tajne in neposredne volitve z normalno politično konkurenco. Vprašanje političnega zaupanja v vodstva namreč bistveno pogojuje psihološko pogojenost hiperinflacije. Dobro je uporabiti tudi izkušnje držav, ki so bile v boju s hiperinflacijo uspešne. npr. izraelske, bolivijske.
V normalnih tržnih gospodarstvih lastniki podjetja z vso svojo lastnino oziroma z lastnino, vloženo v podjetje, odgovarjajo za njegovo poslovanje tako. da lahko v primeru slabega poslovanja to lastnino deloma ali v celoti izgube. Dajalci kreditov pričakujemo, da ima podjetje okoli 50 odstotkov lastnega kapitala, s katerim zagotavlja, da bo poslovalo solidno. Menim, da bi bila tudi družbena podjetja iahko neposredni uporabnik relativno cenenega svetovnega kreditnega kapitala, če bi na ustrezen način rešila problem ustrezne strukture svojega kapitala, in to tako. da bi delavci podjetja, tudi s svojimi kapitalskimi vlogami
jamčili za solidnost družbenega podjetja. Menim. da je to sedaj mogoče urediti tako. da bi predvsem delavci vlagali v svoja podjetja. To pa naj bi še posebej veljalo za direktorja, vodilne delavce in strokovnjake. Ocenjujem, da bi poslovni ugled družbenega podjetja zra-stel. ako bi bil najbolj dogovorni del delavcev podjetja tudi nosilec rizičnega kapitala.
Velik problem družbenih podjetij je prezadolženost s krediti. Kako dvigniti v strukturi kapitala, s katerim podjetje posluje, delež lastnega kapitala, predstavlja eno od ključnih vprašanj za boljše poslovanje in za tehnološko modernizacijo podjetja. Predlagam, da se začne najširša družbena akcija med zaposlenimi za vlaganje rizičnega kapitala v podjetja, v katerih so zaposleni. Potrebe za modernizacijo so zelo velike, tako da bi bilo treba vrsto let izrazito varčevati in reinvesti-rati vso zasebno in podjetniško akumulacijo oziroma presežke. To je mogoče sedaj urediti tako, da se vsem delavcem odprejo kapitalski računi oziroma prizna ali pa omogoči nakup delnic na osnovi uspešnega poslovanja podjetja. Najbolj odgovorne delavce, npr. direktorja, je mogoče nagraditi tudi tako. da se mu dodeli delnice 7 več glasovi ali tudi druge legitimne bonitete. Zelo ustvarjalnim delavcem in inovatorjem je možno priznati njihov doprinos tako. da se jim dodeljuje ali dovoli nakup delnic z več glasovi. V celoti gre za to, da se zaposlenim, ki mislijo, ki so uspešni nosilci novih proizvodnih programov, na ta način okrepi upravljalska pozicija v organih upravljanja podjetja. Vemo, da je izhod iz krize v postindustrijski družbi bistveno odvisen od ustvarjalnosti in motiviranosti poslovodnih delavcev in tistih, ki delajo pri
razvoju in marketingu, ter od množičnega inovacijskega gibanja zaposlenih delavcev. Te strokovne kadre hi bilo treba na osnovi
projektov in stroškovnih mest organizirati v delovne skupine, katerih osebni dohodek in pravice do rizičnega kapitala hi bile v celoti
odvisne od deleža na dobičku, ki ga doseže realizirani projekt.
Notranjim vlagateljem rizičnega kapitala naj se na osnovi pogodb, ki jih potrjuje delavski svet. priznavajo vse pravice do upravljanja v skupščini in delavskem svetu podjetja. Odpira pa se vprašanje, koliko upravijalskih glasov naj se takim vlagateljem prizna. To bo verjetno odvisno predvsem od pogajanj oziroma od tega. koliko podjetje tak kapital potrebuje. Za upravljalsko pozicijo živega dela lahko še naprej velja pravilo, da ima vsak zaposleni en glas. Lahko pa se tudi za to področje uveljavi načelo, da ima delavec toliko glasovalske moči, kolikor znaša njegov osebni dohodek. Za vlaganja rizičnega kapitala pa je mogoče uveljaviti pravilo npr. ena delnica en glas ali pa podeljevati delnice, ki dajejo lastniku tudi več upravijalskih g!aso\. V zvezi z upravljalsko pozicijo nosilcev živega dela in kapitala je možnih več rešitev. Lahko se kot merilo vzame celotni rizični kapital podjetja: torej družbeni poslovni sklad, vloge občanov, delnice drugih podjetij kot 100 odstotkov. Glede na razmerja se določajo prašiče delovnega kolektiva in vloge drugih.
Lahko se zadeva uredi po načelu en delavec. kot nosilec živega dela en glas. Isto velja za lastnika delnice. Lahko določimo, da ima en delavec toliko glasov kot lastnik sedmih delnic itd.
BOGOMIR KOVAČ: ILUZIJE REŠEVALCEV SOCIALISTIČNEGA GOSPODARSTVA
'%SfiaŠMl8 Kili IriilSiKi fSMiltM
ne) in zasebna podjetja Samoupravno socialistično gospodarstvo je »upravljalsko« in ne »lastninsko«, njegovo izhodišče ni kapital in premoženje podjetja, temveč delo in razpolaganje z družbenimi sredstvi (tudi slovita Temeljna listina Slovenije 19S9 prisega zgolj na prevlado dela v gospodarskem sistemu). Ker socialistično gospodarstvo ni lastninsko, ne pozna vlagateljev kapitala in tudi ne premoženja podjetja (premoženje preprosto spreminja v poslovni fond). Ker pa »samoupravljali« razpolagajo zgolj z delom, iahko pridejo do sredstev podjetja zgolj prek različnih oblik daril aii pa kredita (samoupravno gospodarstvo je tako v bistvu kreditno gospodarstvo). Oboje pa kajpada onemogoča normalno oblikovanje in delovanje podjetij, zato kakršnakoli gospodarska reforma podjetja, na katero prisega nova zakonodaja, zahteva uvedbo dveh temeljnih institucij: trga in lastnine. Trg mora omogočiti, da podjetje postane blago (nakup in prodaja premoženja podjetja na trgu kapitala, trajne naložbe v podjetje). lastnina pa omogoča ali privatizacijo (zasebna lastnina) ali pa nacionalizacijo (javna lastnina) podjetja in razpoznavanje lastnikov podjetniškega premoženja.
Oblikovanje javnega (državnega) in zasebnega lastninskega sektorja ni sporno, prav tako pa ne njuno mešanje (mešana lastnina, »mešana podjetja« v naši zakonodaji). Zato pa ostaja v zakonu še vedno povsem neopredeljen način preoblikovanja družbenolastnin-skih podjetij v normalne premoženjske tržne subjekte z znanimi lastninskimi in dolgoročnimi premoženjskimi deleži. Načeloma se ponujata dva pristopa v reševanju sedanjega družbenolastninskega modela: finančni pristop (finančna konsolidacija), ki ponuja predvsem kapitalsko organizacijo podjetij v obliki holdinga in delavskih delnic, in podjetniški pristop (menedžerski socializem), ki prisega na učinkovitejše podjetniško izkoriščanje družbene lastnine med alternativnimi podjetniškimi skupinami. Bojim se. da nobena od teh alternativ ni prava.
Finančno reformiranje podjetja s holding podjetniško strukturo pomeni, da družbena podjetja s finančno operacijo svoja sredstva prenašajo.na skupno krovno podjetje, ki potem premoženje vrača v svojem imenu izhodičnim podjetjem. Končni rezultat tega prerazdelje-vanja družbene lastnine je predvsem formalna subjektivizacija lastnine (anonimna družbena lastnina dobiva nosilca — lastnika), upravljanje postane s tem formalno kapital-
Začetek moderne dobe zgodovinarji povezujejo z angleške> industrijsko revolucijo in francosko revolucijo, ki sta oznanili
zmagoviti vzpon buržoazne družbe. Čeprav načeloma revolucija nasprotuje pravnemu redu, saj uzakonja izredne razmere in razne diktature, pa je prav francoska revolucija v dvesto letih postala simbol »pravne revolucije«. ___________________________________________
sko (v zakonu o podjetjih je na tem mestu še vedno popolna zmeda z mešanimi delavskimi sveti), vendar pa je takšna finančna operacija nesmiselna, kolikor ne izboljšuje podjetniške učinkovitosti in ne spreminja dejanske organiziranosti podjetij. Zdi se. da je cilj finančne konsolidacije družbene lastnine prek spreminjanja »družbene lastnine« v »družbeni kapital« (podjetja s holding strukturo) zgolj lažni manever za ohranjanje obstoječih razmerij moči v podjetjih.
Delavske delnice, o katerih so mnogo govorili na nedavnem posvetu o podjetništvu in delničarstvu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ohranjajo drugo vrsto socialistične iluzije. da je namreč mogoče premoženje po-djetja preprosto razdeliti med zaposlene in državo. Če gre zopet za zgolj formalen prenos družbene lastnine na zaposlene, da bi s tem dobili pravno osnovo za sodelovanje v upravljanju podjetja skupaj z drugimi zunanjimi lastnik« kapitala, zaposleni pa svojih delnic ne morejo komerciaitzirati (prodati in kupo-vati(. potem takšna finančna operacija zgofj povečuje »družbene stroške« delovanja socialističnega gospodarstva (kolektivno delničarstvo). Če pa nekateri takšno operacijo zamenjujejo s pravimi delnicami, s katerimi bi delavci lahko trgovali, potem ne glede na različne omejitvene predloge (povečan delež države v poslovnem skladu podjetij v kapitalno intenzivnih dejavnostih, upoštevanje desetletnega povprečja pri osebnih dohodkih zaposlenih ...) uvajamo novo obliko socialne neenakosti (svojevrstno »socialistično rentni-štvo«) in kršimo temeljno pravilo tržnega gospodarstva, da ničejtar. namanj pa premoženja, ne morete dobiti kot darilo.
Uspešnost delavskega delničarstva je potemtakem odvisna zgolj od tega, ali bodo delavci z lastnimi (zasebnimi) sredstvi kupili družbe-
na sredstva (njihovo vrednost lahko država oz. podjetje namerno zniža pod tržno) in od povezanosti delničarstva s podjetništvom (večjo notranjo motivacijo zaposlenih za racionalno gospodarjenje).
Iluzija socialističnega podjetništva
Ponujanje družbenih sredstev (družbenega kapitala) po ekonomski ceni konkurenčnim podjetniškim skupinam je običajno povezano z decentralizacijo podjetij v obliki t. i. notranjega podjetništva ali pa z nastajanjem novih samostojnih podjetij (split off). v obeh primerih pa se želi s spremembo organizacijsko upravljalskega modeia podjetja doseči njegova večja učinkovitost, in to ne glede na formalno (tinančno) spremembo lastninskih razmerij (družbena lastnina se tu zgolj boli učinkovito prerazdeliuje).
Ekonomska slabost tega pristopa je najmanj dvojna: predpostavlja namreč učinkovito delovanje trga (družbenega) kapitala in pa obstoj sposobnih podjetniških skupin, medtem ko politične zablode takšnega projekta v bistvu najbolje dokazujejo prav kitajske izkušnje prerazdelitve družbene (partijske) lastnine (idealno konkurenčni model družbenega kapitala v praksi namreč zamenjuje mnogo bolj profan način politične korupcije pri dodeljevanju družbenega kapitala, podjetniške skupine ne prevzemajo ustreznega tveganja svojega poslovanja, nadzor nad menedžerji zagotavljajo zgolj zaposleni delavci ali pa politična oblast — skratka nelastniki kapitala, trg družbenega kapitala ie nerazvit v razmerah »družbene lastnine«, kjer podjetje ne more postati blago in se premoženje ne komerci-alizira ipd.
Zakon o podjetjih dejansko ponovno poizkuša reševati družbeno lastninski projekt kot
temeljni kamen socializma, toda vse bolj se zdi. da s tem zgolj metaforično prenaša kosti kneza Lazarja od enega hrama preteklosti na novo pokopališče prihodnosti. Pravi problemi in rešitve očitno leže povsem drugod: v privatizaciji ali nacionalizaciji (podržavljanju) samoupravnih podjetij in v podjetniški strategiji nastajanja novih podjetij na kapitalskih temeljih. Namesto nejasnih »družbenih holdingov« je mnogo elegantnejša rešite' razglasitev pokojninskih skladov za lastnike poslovnih sredstev družbenih podjetij kot predlaga dr. Ribnikar (pokojninski skladi so namreč povsod domala idealni primer ■•družbenega delničarstva« — demokratične razdelitve lastninskih pravic na državljane — delničarje) ali pa ustanavljanje mešanih podjetij s holding strukturo (postopna privatizacija družbene lastnine prek reinvestiranja profita). Namesto »delavskih delnic« z dvomljivo finančno vsebino in kajpada uspešnostjo v socialističnih državah (to dokazuje madžarski primer) in nekaterimi pozitivnimi izkušnjami na Zahodu (v ZDA približno deset tisoč podjetij prodaja delnice več kot desetim milijonom delničarjev — zaposlenim delavcem v teh podjetjih) je treba za boljše motiviranje zaposlenih razvijati različne programe delitve profita in pravega delničarstva. Namesto porazdeljevanja družbenega kapitala med potencialne konkurenčne podjetniške skupine je treba podjetništvo izkoristiti za perspektivnejši proces privatizacije družbenega kapitala (mešana podjetja pri holdingih, prodaja družbene lastnine podjetniškim skupinam ■ buv out «, cepitev družbenih podjetij na manjše in selekcija boljših — »split off'. in podobno). Izhod je potemtakem v prehajanju in preoblikovanju družbenega sektorja (družbenih podjetij) v mešano gospodarstvo (mešana podjetja) z javno in zasebno lastnino ter v razvijanju podjetništva kot sredstva privatizacije in rekapitalizacije socialističnega gospodarstva. ‘
V moderni državi sta zasebna in družbena lastnina komplementarni
Potemtakem niti zgolj finančni niti zgolj podjetniški pristop ne moreta vsak posebej rešiti protislovij »družbene lastnine«, podobno kot tudi ni mogoče rešiti tega osrednjega gospodarskega problema brez političnega konsenza tako. da se opušča dosedanji raz-' vojni mode! socializma. Zagotovo je izhodišče preoblikovanja družbenih podjetij izbistri-
Začeti je treba s praktičnimi rešitvami. Limi-ma pa se bomo dokopali morda do bolj univerzalnih modelov Vprašanje pozitivne in negativne sankcije oziroma odgovornosti je mogoče reševati z zahtevo, da direktor in člani delavskega sveta obvezno na začetku mandata kupijo določeno minimalno število delnic oziroma da vložijo rizični kapital na individualni kapitalski račun. Pozitivna stimulacija pomeni, da sc uvedejo vcčii razponi v osebnih dohodkih, npr. 1:7 za najbolj dela-voljne in odgovorne delavce podjetja I aki dohodki naj ne bi bili obdavčeni. S temi razponi bi pridobili najbolj delovni strokovnjaki in direktorji tak materialni položaj, da bi se v celoti lahko posvetili le poklicnemu delu. Pozitivna nagrada se izvede tudi tako. Ja se na letni skupščini /a uspešno realizacijo letnega plana direktorju in članom delavskega sveta dodeli tako zvrst osebnih dohodkov. ki bi omogočala nakup delnic podjetij po nižji ceni. Lahko pa se uspehe poplača tudi s podelitvijo delnic ali s povečavami kapitalskih računov teh kadrov.
V primeru, da hi prišlo do izgub. se lahko problem odgovornosti rešuje tako, da se najprej in najbolj poplača i/guba iz. naslova vrednostnih papirjev direktorja in elanov delavskega sveta, zatem drugih odgovornih kadrov. notranjih vlagateljev in šele nato i/ kapitala zunanjih vlagateljev ali pa nosilcev delnic, ki ne dajejo upravijalskih upravičenj. Menim, daje treba uvesti načelo, da se v določenem sorazmerju odpisuje družbena in individualna lastnina.
Organizacijo podjetja je mogoče v statutu urejati le načelno. Na ta način se lahko organizacija podjetja zelo prilagaja dinamičnim zahtevam po stalnem reorganiziranju p Ujetja. Menim, da je mogoče kar s sklepi delav skega sveta ustanavljati dobičkonosne centre m nanje prenašati oziroma decentralizirali upravljalske pristojnosti delavskega sveta in poslovodne pristojnosti glavnega direktorja. Na ta način je mogoče tudi v zelo velikih podjetjih razvijati delovno in samoupravno participacijo zaposlenih delavcev in uveljavljati odgovornost na ravneh podjetja. \ programih. oddelkih ali projektih, ki delujejo kol profitni centri, naj delujejo obratni ali projektni sveti. Vodilni delavci naj imajo tu največjo možno avtonomij ■ Dobiček ali izgubil se deli po vnaprej dogovorjenem planu med sodelavce dobičkonosnega centra in celotno podjetje.
Najvišji organ podjetja bi biki letna skupščina podjetja. Le-ta bi sprejela k- ključne odločitve. ocene in usmeritve z.a delovanje policija. Odločala bi o delitvi dobička ali ■anaciii
izgube. O vseh: ključnih strukturalno lastninskih vprašanjih, kot je npr. povečev ir,je L-t nega kapitala podjetja, nakupi in po Tm:
podjetij, o "delitvah in pripojitv ah podjetja itd. Na osnovi stališč zborov del iv cv bi od ločala o nagradah za delo direktoric m či.i delavskega sveta na »:,.-vi izvedbo ietnega plana. Potrdila bi letni plan podjetja ki pr e i-stavlja tudi pogodbo med podjetjem in direk torjem in je pravna osnova za njegov o nagrajevanje
Delavski svet je glavni organ upravljanja po-, djetja. Menim da ne srn-, šteli več kot 15 članov, ki so za delo nagrajeni na osnovi sklepov letne skupščine.
Na direktorja naj se prenese operativno stro kovno odločanje o organizaciji dela. stimula tivnem nagrajevanju sodelavcev in inovatorjev. Ko se ocenjujejo ustvarjalni delavc, nai to počne direktor tudi tako. da so njegove odločitve znane le prizadetemu delavcu. Na ta način se lažje pozitivno motiv ira intelektualce.
Predlagam, da se 48. člen predloga .tovete zakona o podjetjih, ki prepoveduje oblikovanje delavskega svetu v podjetju z manj kot 50 delavci, črta. Glede vprašanja oi likovanja delavskega sveta naj se'odločijo delavci, ko sprejemajo statut.
Člen 65 novele naj določi, da lahko delavci organizacije združenega dela odločijo sam: s statutom, da bodo poslovali na o- m vi zakona o podjetjih.
—B aar-
tev dosedanjega finančnega kaosa predvsem prek vzpostavljanja zasebnega poslovnega bančnega sistema in vrste finančnih posredovalnih institucij (finančne institucije t. i. rizičnega kapitala, posebna vloga pokojninskega sklada, zavarovalnic, sklada za socialno in zdravstveno zaščito in podobno) ter fin nične konsolidacije premoženjskih bilanc podjetn. Vendar pa je vsako zgolj formalno finančno prerazdeljevanje družbene lastnine nesntis lino brez povezanosti z realnimi podjetniškimi spremembami (in nasprotno), saj ie prav podjetništvo izhodišče za trž: o deregulacijo in privatizacijo socialističnega gospodarstv i.
Družbena lastnina je izhodiščna kategorija eshatološkeca razumevanja socialistične c « (komunističnega) projekta, njena teoretska in praktična nemoč pa temelji na protislovjih med »komunistično« revolucionarnostjo in gospodarjenjem (s tega vidik ; je nesmiselno oznanjanje nove - ere-, da je socialistični projekt mogoče zgodovinsko reševati z. aiovan-socializmom, z. -novo« družbeno lastnino, »novim« samoupravljanjem in kajpada »novo« staro kompartijo) Z gospodarskim propadom družbene lastnine kot relikviie socializma dejansko končuje svoje« not tudi socialistični projekt in z njitn do absurda prignano razmejevanje med kapitalizmom in socializmom na temelju lastnine (»produkcijski način« kot »način lastnine« v marksističnem pojmovniku). S politično ekonomskega, vidika zasebna in družbena lastnina vendarle nista alternativni obliki dveh zgodovinskih sistemov. temveč sta v bistvu komplementarni obliki moderne demokratične države s tržnim gospodarstvom: v ekonomskem smislu je lastnina lahko zgolj privatna, v političnem smislu pa zgolj družbena. V kapitalizmu je kajpada ekonomija bolj zasebna in politika boli družbena (pluralistična, demokratična, libertarna). v socializmu pa je politična sfera zasebna (ekskluzivno partijska), medtem ko želi ekonomija postati čimbolj družbena, čj;c pa zato, da ekonomsko privatizacijo lastnine v »socializmu« dejansko spremlja in kompenzira demokratizacija politično pravne držav e in socializacija participativne podjetniške (delavske) demokracije. Če bo zaradi tega »socializem« namesto propadajočega oblastnega projekta kompartije posta! socialni program demokratično izvoljene, vlade ali pa se bo celo pozabil imenovati se s starim imenom. zgodovina ne bo utrpela posebne ŠL -de. To" pa je tudi tisto, kar nam v zakup dvesto let prepozno ponuja izročilo francoske buržoazne revolucije. Lahko je v teh časih -biti Francoz«, ki je že zdavnaj opravil z izgubljenimi idejami in dušami svojih revolucionarjev. težje pa je ostati lojalen državljan socializma, v katerem se politična oblast -dela Francoza« in venomer znova izpušča v; steklenice preživeti duh komunizma. Da le ne bi ostali za vekomaj obsojeni nanj. pa četudi smo še tako grešili!
SOBOTNA PRILOGA
elavec, ki huje krši svojo delovno ob-[|9 veznost in pri tem ogroža življenje in U ■zdravje delavcev ali drugih oseb ozi-Spj IH roma ogroža materialna sredstva več-■B^je vrednosti, se lahko čez noč znajde na cesti, če tako sklene poslovodni organ ali drugi pooblaščeni delavec z ustnim ali pisnim nalogom. Pri teni pa mora ta nalog najkasneje v treh dneh priložiti pristojnemu disciplinskemu organu, ki ga potrdi aii zavrne. To je
le ena izmed številnih novosti, ki so predlagane v novem zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.
Ko se je pred nekaj manj kot desetletjem
sprejemal sedaj veljavni zakon o delovnih
razmerjih, je bil glavni namen čimvečja zaščita delavca. Zakon precej bolj poudarja pravice kot pa obveznosti oziroma dolžnosti delavca. Tako se je zgodilo tisto, kar si predlaga-telj tedaj prav gotovo ni želel. Zakon je namreč bolj ščitil slabega kot dobrega delavca. Slabega delavca ali pa človeka, ki na primer
v svoji delovni organizaciji naredi več škode
kot koristi, je bilo (in je še) zelo težko preme-stiti na drugo delo, kaj šele odpustiti.
Tako ni čudno, da je Markovičeva vlada že kmalu po svojem nastopu napovedala spremembo tega zakona, v kateri odpravlja monopol nad delovnim mestom, bistveno večjo vlogo daje direktorjem, pri zaposlovanju daje
prednost preverjanju znanja in sposobnosti.
ne pa diplomam in drugim potrdilom o končanem šolanju in še bi lahko naštevali.
Zvezna vlada je že na začetku svojega mandata pripravila predlog za izdajo zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ime je prilagojeno 281 členu zvezne ustave, ki pravi, da federacija ureja temeljne pravice delavcev v združenem delu). Razprava o predlogu za izdajo in o osnutku zakona je bila polna pripomb na prfriujeno besedilo. Očitki so leteli predvsem na neusklajenost
rešitev z ustavo in ustavnimi dopolnili, nekateri so menili, da novi zakon preveč spominja na zakon o združenem delu, razpravo pa je
; astajajočemu zakonu o delovnih raz-' rnerjih. kakorkoli je že za mnoge ■ premehak«, za »odločujoče«, kot kaže, pa pretrd, je mogoče pripisati I vsaj poskus razbijanja fikcije brez-konfiiktnega raja, ki ga je desetletja ponujala polna zaposlenost v socialističnih družbah. To seveda še ne pomeni, da postajamo družba. zrela za t. i filozofijo visoke zaposlenosti. Strah tistih, ki se v imenu delavcev bojijo izgube delavskega samoupravljanja, je eden od osnovnih argumentov; to, da je bilo sprejemanje zakona preloženo na jesen, pa je ne nazadnje mogoče razumeti tudi kot oporo »proizvodnji brezizhodnosti«, kot precej razširjeni obliki proizvodnje v kriznih časih.
Zdaj je tako rekoč že popolnoma jasno, da se bo deveti verziji delovnopravne zakonodaje pridružila deseta. Zakon, ki sodi med prioritetno reformno zakonodajo, si temeljitost seveda zasluži. Toda. kanček resnice o tem, zakaj »se je zakon tolikokrat spreminjalo«, je nemara tudi v ugotovitvi Milana Kalčiča, namestnika predsednika republiškega komiteja za delo. stari kakšen mesec, da »je bilo sprva videti, da lahko k spremembam pristopimo poenostavljeno«. Karkoli si je žc mogoče predstavljati pod > poenostavljenim pristopom«, vedno bolj jasno je. da tržni sistem, v katerega se zaganjamo s pomočjo reformnih zakonov, poenostavljcnosti ne mara.
To poenostavljenost sta predstavljala že dva izključujoča koncepta zakona. Po prvem, kot je dejal Kaieič. so bila delovna razmerja v celoti vpeta v »podjetniški vidik« in so menda bistveno krnila delavske pravice, drugi pa si je prizadeval ohraniti namene te zakonodaje kot varovalne mehanizme delavskih pravic pred delodajalci. Tudi deveti verziji predlaganega zakona teh riiiem ni uspelo razrešiti. Družbena lastnina, kakorkoli naj bi žc postala kapital, hoče ohraniti njej imanentno samoupravljanje. Tudi po naše sodobnemu tržnemu urejanju delovnih razmerij se zato še naprej zatika pri »specifičnem« položaju naših »družbenih« delavcev. Kot že nekaj časa trdi dr. Jože Mencinger, pa samoupravljanje, kot smo ga vajeni razumeti, izključuje trg dela. Takšnemu samoupravljanju je lasten monopol na delovno mesto.
Sindikati ne pristajajo na »mezdne odnose«
Na to. da z »razčiščevanjem teh stvari« ne gre gladko, je na seji republiškega družbenega sveta za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko sredi junije, med drugim opozoril Zonta Polič. Dejal je približno takole: bojim se. da se lotevamo teh problemov na isti način kot prej družbene lastnine. Zato bi moralo biti teoretično razčiščevanje zelo poglobljeno. Niti svet. še manj pa Jugoslavija, ne more
PREDLOG NOVEGA ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH
Nova »vrednota«
- čez noč na cesti
najbolj zavlekel sindikat, ki je imel in ima še
vedno vrsto pripomb na precej ostre zakonske rešitve. Vsa stvar se je tako zapletla, da ni bilo pričakovati, da bo zisu uspelo pripraviti zakon v predvidenem roku - torej do
konca julija.
Večja moč direktorjem_______________________
Zis pa je pohitel in presenetil vse. Med številnimi novostmi vsekakor najbolj izstopajo veliko večja pooblastila, ki jih po novem dobiva
direktor oziroma poslovodni organ delovne
organizacije. Po novem zakonu naj bi namreč direktor lahko odloča! o razporejanju delavcev na delovna mesta, o kasnejšem prerazporejanju na drugo delovno mesto, če se pokaže. da je delavec premalo usposobljen za določeno delo oziroma če to terjajo potrebe podjetja. Poslovodni organ lahko sprejme tudi odločitev o razporeditvi delovnega časa ali pa tudi o nadurnem delu. velik vpliv ima pri nagrajevanju po delu in — kot smo že omenili na začetku - tudi na izrekanje raznih vrst kazni vse do odpustitve.
Tako direktor oziroma poslovodni organ postaja manager, podjetnik, človek, ki ima veliko odgovornost, a po novem tudi možnost, da stori vse, kar se mu zdi potrebno, da bi »njegovo« podjetje delalo tako, kot je treba. Poglejmo naprej, kako naj bi novi zakon
Pred dobrim mesecem, ko je še veljalo prepričanje, da bo mogoče na hitro sprejeti nov zakon o delovnih razmerjih, sta prevladovali dve nasprotni oceni. Eni so bili z njim zadovoljni že zato. ker obračunava z monopoliziranim delovnim mestom, drugi pa so se zgražali ob misli nad negotovo usodo milijonov delavcev, ki jih kani postaviti na cesto podjetniška preobrazba. Slednji pa pozabljajo, da je zaradi podobnih skrbi propadlo ničkoliko stabilizacijskih programov.
uredil večjo odgovornost poslovodnih delavcev. Predlagatelj novega zakona je namreč črtal določbo, po kateri delavci nosijo materialne in druge posledice ekonomsko neučinkovite in družbeno neodgovorne porabe družbenih sredstev. Predlog novega zakona vsebuje namesto splošne odgovornosti vsakega za vse drugačno, po kateri je za poslovne napake odgovoren poslovodni organ.
Da bi poslovodni organ svojo funkcijo lahko opravlja! in bil za svoje delo odgovoren, mu predlog novega zakona daje odprte roke pri kadrovskih vprašanjih, kar je bistveni pogoj za boljšo delovno učinkovitost. Pri tem pa se
samo na sebi postavlja vprašanje, ali po naši
stari balkanski navadi tudi ta zakon ne bo izigran.
Glede na to, da bodo imeli direktorji pomembno vlogo pri zaposlovanju kadrov, se kaj lahko zgodi, da se bodo zaposlovali spet prijatelji in sorodniki. Vrsta naših direktorjev je še vedno političnih kadrov, ki ne vedo veliko o sodobnem tržnem poslovanju in tako so v neprestanih spopadih z delavci, ki se zavedajo njihove nesposobnosti. Predlog novega zakona bi takim direktorjem da! v roke orožje za maščevanje nad tistimi, ki jim niso všeč. Da bi se temu izognili, so sindikati
predlagali, naj bi delovni kolektiv občasno glasoval o zaupnici svojemu direktorju. To
sicer ni slaba ideja, res pa je tudi. da se
moramo realno zavedati povprečne zavesti in
izobrazbe našega delavstva, ki bi tako kaj lahko tudi onemogočilo razvojne iniciative sposobnih vodstev v posameznih podjetjih.
Konec z monopolom na delovno
mesto
V tem predlogu zakona so precej spremenjeni pogoji za razporejanje delavcev na delovna mesta, in sicer tako. da je določeno, naj se
delavci razporedijo v skladu s svojim znanjem
in sposobnostmi. Če posameznim nalogam niso kos. potem se jih razporedi na drugo delovno mesto. V primeru, da takšne razporeditve ne sprejmejo ali pa da takšnega delovnega mesta ni v delovni organizaciji, potem jim delovno razmerje preneha. Enako velja tudi za tehnološke viške, vendar takemu delavcu ne sme prenehati delovno razmerje. preden se mu ne zagotovi, da se zaposli v drugi DO. možnost prekvalifikacije ali dokvalifikacije, dokup delovne dobe delavcem. ki jim do upokojitve manjka manj kot pet let oziroma dokler se takemu delavcu ne izplača ustrezno denarno nadomestilo.
S samo zavestjo, da lahko zaradi slabega dela izgubiš službo ali pa najmanj dober položaj, se bo verjetno delovna uspešnost popravila. Seveda ne sama na sebi. ampak se bo treba
Zaloge >preiz¥Oii|e brezizhodnosti
tega enotno rešiti. Potrebovali bomo še nekaj časa. da bomo prišli do solidne zakonodaje . . .
Poličevo previdnost je mogoče razumeti različno. kakšen radikalec bi celo rekel, da je ovinkaril. Zanimivo je to. da na republiških sindikatih tri dni kasneje ni bilo niti previdnosti niti ovinkarjenja. Direktno: »Nujno je. da se delavcu z ustavo zagotovi pravica do samoupravljanja (ob upoštevanju posebnosti lastninskih odnosov) na takšni ravni, kot mu ie bila zagotovljena pravica do samoupravlja-
33 Nastajajoči zakon vsaj poskuša razbiti fikcijo brezkonfliktnega razvoja, ki ga je desetletja ponujala polna zaposlenost v socialističnih družbah. Strah tistih, ki se v imenu delavcev bojijo izgube delavskega samoupravljanja, je eden od osnovnih argumentov, vendar pa je preložitev sprejemanja zakona na jesen mogoče razumeti tudi kot oporo »proizvodnji brezizhodnosti« kot precej razširjeni obliki proizvodnje v kriznih časih,
nja v družbenem podjetju.« Morda je neumno. toda vprašajmo se. kaj je to ustavna pravica do samoupravljanja? Mar to pomeni, da je ta možnost — biti soupravljalec v tržnem gospodarstvu in s tem v tržno odvisnih podjetjih, taka naj hi menda bila tudi družbena podjetja - tako irelevantna, da jo je treba ustavno zagotoviti? Ali nam potem strokovnjaki. ki se mučijo z dokazovanjem, da je soupravljanje povezano s solastnino, preveč razgrevajo glave? In slednjič — ali bo mogoče ustavna pravica do soupravljanja dovolj sočna vaba, na katero se bodo »prijeli« družbeni delavci (delavci, zaposleni v družbenih podjetjih) in jim bo že zato vsaka druga »ne-družbena zaposlitev« manj simpatična? Na sindikatu so takrat tudi modrovali: »Podjetja naj upravljajo delavci kot lastniki (v nasprotnem primeru se bosta znanje in kapital selila iz družbenih podjetij), delavske svete pa bi bilo treba spremeniti v upravne odbore last-
nikov.« Izgleda kar enostavno, mar ne? Toda — ali ni mogoče že zaradi takšnih stališč rahlo podvomiti o resnosti reforme? Resnost reforme. če ostanemo na ravni splošnosti. je vendar v selitvi delavcev in kapitala iz slabih, to pa družbena podjetja večinoma so. v dobra podjetja, družbena ali pa ne. Namesto da bi se ukvarjali s predpogoji teh selitev, s čiščenjem Avgijevega hleva našega družbenega sektorja, kot se nam rado zapiše, podaljšujemo z nebolečimi podjetniškimi transformacijami življenje ustavno zagotovljenemu samoupravljanju ali pa vsaj soupravljanju, od katerega ostane delavcem po zadnjih variantah 100 dolarjev mesečne mezde. Na zveznih sindikatih kot uradni pogajalski strani bi — v nasprotju z vlado, ki je zakon o delovnih razmerjih predlagala, če rahlo pretiravamo, pristali na vse, samo na mezdne odnose ne.
Kolektivna pogodba je na jbol jša
Bilo bi neokusno, če bi se začeli spraševati, kako so mezdne odnose uredili v svetu. Povsem jasno pa je, da razmerja med delavci in delodajalci urejajo kolektivne pogodbe. Mag. Andrej Cetinski je že večkrat poudaril, da si boljšega sporazumevanja, kot so kolektivne pogodbe (če nam je tako ljubše, naj se pač imenujejo družbene kolektivne pogodbe), ne bomo mogli izmisliti. Zanimivo je, da predlagani zakon za družbena podjetja kolektivnih pogodb sploh ne predvideva. Toda tam. kjer jih, se pravi v mešanih in »nedruž-benih« podjetjih, ostaja po Kalčičevem mnenju, cela vrsta odprtih vprašanj: »V drugih državah imajo te stvari dobro razdelane. Mi pa ne. Zakon bi moral določiti vsaj okvirne pogoje za sklepanje teh pogodb, pogajalske partnerje. Poleg gospodarske zbornice bi morali imeti še druge splošne asociacije delodajalcev. Na drugi strani pa imamo tako rekoč neobstoječe sindikate, saj takšni kot so. ne morejo biti primeren pogajalski partner.«
So te pomanjkljivosti zakona povsem naključne? V začetku junija, ko je že krožila deveta verzija zakona o delovnih razmerjih, je Zvonimir Hrabar, predsednik jugoslovanskih sindikatov, poudarjal, da »izogibanje javnemu mnenju v razpravah o družbenoekonomskem položaju delavcev v razmerah gospodarske reforme v nobenem primeru ne bi bilo dobro.« Pri tem se je Hrabar opiral na rastočo nezadovoljstvo v kolektivih, ki da se navsezadnje kaže v vse bolj množičnih stavkah. Sredi julija, ko se je nevarno približeval čas sprejema novega zakona, pa so sosednji
republiški sindikati celo grozili z možnostjo generalne stavke. Za to obliko »sindikalnega boja.« pa b< se odločili zato. ker so proti nastajajočim konfliktnim odnosom med delavci in poslovodnimi strukturami, za katerimi se po njihovem skrivajo kaj drugega kot — mezdni odnosi. Itd. Dokler ne pristanemo pred podjetjem, imenovanim »proizvodnja brezizhodnosti«.
Nadvse zanimivo je. da sindikati, ko grozijo z generalnimi stavkami, hkrati nimajo toliko moči. da bi pravico do stavke zahtevali tudi v zakonu o delovnih razmerjih. Nazadnje so se, kot kaže. zadovoljili, da bo v tem zakonu
»naznačeno, da stavkajoči delavci v organizirani in zakonsko vodeni stavki ne bodo zaradi tega disciplinsko odgovorni niti jim ne bo grozila izguba dela«. Pravica do stavke pa naj bi bila uzakonjena v posebnem zveznem zakonu. Kalčič je še sred: junija govoril, da Slovenija vztraja, da naj bo stavka uzakonjena že v zakonu o delovnih razmet jih. In v tem zakonu naj bi bilo zapisano, kaj je stavka, kdaj je mogoča generalna stavka, kakšni so pogoji legalne stavke . . . »Vsak poseben zakon, ki bi uzakonjal to pravico, lahko to pravico »zamrzne« za nedefinirano določen čas,« meni Kalčič.
potruditi tudi. da se dobro delo ustrezno nagradi. Poleg lega pa je z ukinitv ijo delavčevega monopola na delovno mesto storjen tudi korak k integralnemu trgu dela in kapitala.
Brez samoupravljanja
Verjetno ni slučajno, da v tem kratkem in
precej jasnem zakonu ni zaslediti fraz o samoupravljanju. V temeljnih pravicah, ki izhajajo iz delovnega razmerja, ne piše. da gre na primer pri zaposlitvi za kakšno temeljno
pravico do dela ali samoupravno pravico, pač
pa predlog novega zakona pravi, »da je delovno razmerje prostovoljno razmerje med delavcem in ograniz.ncijo oziroma delodajalcem. ki se sklene za opravljanje določenih del
in zaradi ekonomsko smotrne in odgovorne uporabe sredstev, za ustvarjanje dohodka oziroma dobička in ustvarjanje osebnega dohodka ter uveljavljanja drugih pravic«.
Ce bodo delegati jugoslovanskega parlamen-
t2 jeseni sprejeli predlagani zakon o temelj nih pravicah iz delovnega razmerja, potem se bo v naših delovnih organizacijah in življenju
nasploh marsikaj spremenilo. Da so >pk'h
prišli do rešitev, ki jih predlagajo zvezni skupščini, so se posvetovali kar z 68 delovnimi organizacijami, inštituti in političnimi organizacijami.
Ta zakon nas bo skupaj z nekaterimi drugimi zakonskimi akti Markovičeve vlade brez dvoma približal tržnemu gospodarstvu. Lahko pa bo povzročil tudi socialni šok. sui ne smemo pozabiti, da že zdaj okoli 70 odstotkov jugoslovanskih gospodinjstev s svojimi rednimi
dohodki ne more pokrili osnovnih življenjskih stroškov in da ima prek 60 odstotkov vseh zaposlenih Jugoslovanov nižje osebne dohodke od povprečja. V primeru, da bodo zdaj ljudje iz teh struktur še brez služb, saj prestrukturiranje proizvodnje ne bo šlo brez tehnoloških viškov, potem lahko pride do še več stavk in socialnih nemirov.
Janja Klasinc
»Kreativna nezaposlenost«
l.ežcrni počitniški julij je sprejemanje zakona premaknil na treznejšo jesen. Vmes se še vedno lahko preštevamo: kot stavkajoči, kot presežki. . . kot zmedeni samoupravljalci, polni zavisti do onih. ki bodo še pravi čas pobegnili med soupravljalce ali pa vsaj navadne delavce, ki bodo dobili takšne plače, za kakršne se bodo pogodili. Tolažimo se sicer lahko z. dejstvom, da tudi pri nas prodira t. i. »poiitika aktivnega zaposlovanja«. Zgledovati se poskuša tudi po modelih razvitih družb. kjer. kot so npr. zapisali v svojih mnenjih tudi na republiškem družbenem svetu za gospodarski razvoj in ekonomsko politi ko. »nezaposlenost ni več predvsem izraz gospodarskega pritiska na zaposlene, temveč industrumentalizirnno nesorazmerje med iskano in ponujeno (obstoječo) kvalificiranostjo dela. Družbena politika do zaposlenih v razvitih državah ni več naravnana zaščitniško. na varovanje minimuma socialne varnosti. temveč usmerjevalo. selektivno: preuspo-sabljanje trenutno nezaposlenih za nove delovne angažmaje.«
Od te splošnosti se za hip preselimo še h konkretnosti predlogov, na katere je v posebnem gradivu Zaposlovanje in nezaposlenost opozorilo predsedstvo jugoslovanskih mladincev. Najprej povedo, da je s padcem gospodarske reforme leta 1965 še kako povezano vprašanje nezaposlenosti To pa zato. ker mode! polne zaposlenosti, ki ga gojijo socialistični sistemi, obravnava nezaposlene kot napako sistema. Kot napako in kot tujek, za katerega ne obstajajo korekcijski mehanizmi To napako lahko obvladuje trg delovne sile. ki se v modernih časih že transformira v »trg kreativnih sposobnosti«. Za takšen trg pa. je značilno: transparentnost in dostopnost do informacij o prostih delovnih mestih . . .: strategija razvoja, zasnova konkurenčnega gospodarstva ... subjekti: zaposleni, nezaposleni. delodajalci, sindikati, država, organizacije za posredovanje — borze .. .: ustrezen političen instrumentarij za usmerjanje odnosov na trgu kreativnih sposobnosti oz. delovne sile. kot dosledno pripišejo v oklepaju. Niti enega od teh meril za delovanje treti kreativnih sposobnosti v državi nimamo; Zato izgovarjanje na dober sistem, ki ga v praksi ne uresničujemo, po njihovem mnenju odpade.
Mladostno razgretost (mimogrede, v strukturi nezaposlenih je odstotek mladih daleč na-večji). kot smo videli, blažijo naši »klasični« sindikati. Borijo se za »podjetniško« samoupravljanje. nekdo drug za »podjetniško« obnašanje družbene lastnine. Vmes pa neusmiljeno teče reformna štoparica. !n nabirajo se zaloge iz »proizvodnje brezizhodnosti.«
Siha Čeh
ellovo odkritje je seveda kasneje, zla-sti pa v zadnjih desetletjih, preplavilo t$tsž2!svet 'n skupaj z drugimi sodobnimi Sijlgi načini komuniciranja pripomoglo k njegovemu spreminjanju v »globalno vas«. Poštni in telekomunikacijski sistem je bil še do pred nekaj leti zaradi svojega izjemnega strateškega pomena povsod po svetu trdno v državnih rokaii. Hitri tehnološki napredek na področju telekomunikacij je prinesel nove teleinformatske storitve, nove možnosti za prenos govornih, slikovnih, podatkovnih in tekstovnih sporočii in informacij na daljavo. Ta razvoj telekomunikacij je razrahlja! državne poštne monopole v ZRN. Franciji in drugje po razvitem svetu in na področju nekaterih teleinformatskih storitev sprožil plaz tekmovanja med državnimi in zasebnimi podjetji.
V naših razmerah je PTT še vedno le eden od velikih infrastrukturnih sistemov, dokaj toga tvorba republiških in pokrajinskih PTT organizacij. Vsa desetletja po drugi svetovni vojni se organiziranost PTT dejavnosti pri nas ni bistveno spremenila. Država je s politiko cen neposredno zakoličila njene materialne okvire, o uspešnosti tovrstne razvojne politike pa vse pove podatek, da smo po razvitosti svojih telekomunikacij na repu evropske lestvice, vprašanje pa je tudi, če nanjo sploh še sodimo. Poleg tega se je tudi na področju pošte in telekomunikacij še enkrat pokazalo, da je nesmiselno natikati enak cenovni in normativni prisilni jopič vsem območjem v državi, ki so tako raznolika po svoji produktivnosti, tehnični in tehnološki razvitosti PTT sistema ter po' naložbenih načrtih in zmožnostih. Medtem ko so na enem koncu države sinonim za PTT še vedno pismonoše iz uvodne anekdote, drugje že uporabljajo sodobna omrežja za računalniški prenos podatkov, gradi jo mobilno telefonijo in načrtujejo gradnjo ISDN, tudi za najrazvitejši svet še povsem novo digitalno mrežo integriranih storitev.
PREOBRAZBA PTT SISTEMA
Kalce iz železnega siljena držati
ke in druge tržno usmerjene pobude bo zvezna vlada podprla, je nedavno republiškim in pokrajinskim ministrom za promet in zveze zagotovil tudi zvezni serketar Jože Slokar. Skupnost jugoslovanskih ptt podjetij naj bi tako v prihodnje zagotavljala !c tehnično in
»V Sloveniji podobno kot na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini menimo, da so za področja PTT prometa bolj primerna družbena kot pa javna podjetja. Za materialni ob-
Prav tako različni so v posameznih okoljih tudi pogledi na podjetniško preobrazbo PTT organizacij. Novi dopolnjeni zakon o podjetjih določa, da lahko (ali pa tudi ne !) družbenopolitična skupnost ustanovi javno podjetje za proizvodnjo in promet proizvodov ter za opravljanje storitev na^ področjih, kot so elektrogospodarstvo, postni, telefonski in telegrafski promet, železniški promet itd. Javno podjetje, kot določa zakon, naj bi tako ustanovila država, republika ali pa občina, ustanovitelj pa bi tudi imenoval in razreševal nadzorni odbor podjetja. Za to obliko normativne reorganizacije se zdaj menda ogrevajo v Srbji, kjer nameravajo ustanoviti eno javno podjetje za področje cele republike z bivšima pokrajinama vred ter v Črni gori in Makedoniji.
stoj javnega podjetja mora skrbeti država kot ustanoviteljica, zato zanj ne veljajo iste ekonomske zakonitosti kot za vsa družbena podjetja. Družbenim podjetjem so dane vse možnosti za sovlaganja zasebnega denarja in tujega kapitala, lahko izkoristijo različne oblike sodobnega gospodarskega združevanja. V javnih podjetjih bo to težje uresničljivo. predvsem zaradi večjSga neposrednega
Leta 1876 je prišla v Anglijo vznemirljiva novica, da je neki Bell v Ameriki izumil telefon. Britanci so seveda sklicali parlamentarno komisijo in ugotovili, da jenkijevskega izuma ne potrebujejo. Glavni inženir britanske pošte je dejal: »Američani ta telefon potrebujejo, mi pa ne. Imamo dovolj pismonoš.«
vpliva države.« meni Miloš Mitič, predsednik poslovodnega odbora združenih PTT organizacij Slovenije.
Dopolnitve zakona o podjetjih določajo, da se morajo delovne organizacije pravno in organizacijsko preleviti v podjetja do konca tega leta. Časa je malo. premalo za vsebinsko spremembo velikih sistemov, tako da tudi v vodstvu slovenskih PTT organizacij načrtujejo. da bo njihova transformacija v družbena podjetja dokončana nekje do sredine prihodnjega leta. Seveda pa se takoj zastavlja vprašanje, kako nameravajo v družbena podjetja privabiti zunanji kapital, saj zdajšnja politika cen pravzaprav zadošča ie za pokrivanje enostavne reprodukcije. Zunanji vlagatelji bodo svoj kapital investirali prek delnic le. če bodo za to imeli profitni interes.«
Zdajšnja skromna gospodarska učinkovitost slovenskega PTT sistema je predvsem posledica censke politike, saj je splošno znano, da so cene PTT storitev pod najstrožjim državnim nadzorom. PTT organizacije ne morejo
oblikovati cen v skladu s tržnimi razmerami. Sicer pa so že oblikovalci dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije ugotavljali, da je naš PTT sistem neracionalno in neučinkovito organiziran. Možnosti, ki jih ponuja zakon o podjetjih, nameravamo uveljaviti tudi tako. da bomo odpravili zdajšnji sistem medsebojnega kreditiranja PI I organizacij in prešli na sistem sovlaganj. Sredstva, ki jih bodo PTT podjetja združevala za realizacijo skupnega piana, bomo prekvalificirali v delnice. V naslednji fazi se bodo družbena podjetja odprla tudi navzven, za sovlaganja drugih organizacij in občanov.« pravi Tone Grden, podpredsednik PO za gospodarske zadeve v združenih slovenskih PTT organizacijah.
Cene ptt storitev in interes za vlaganje v delnice družbenih ptt podjetij so vsaj na videz logično povezani med sabo. Višje cene bodo povečale dobiček, ta pa bo privabil kapital, ki pač vedno išče najbolj zanesljivo mesto za svoje oplajanje. Vsaj v tujini je tako: denimo na tržaški borzi so najbolj iskane delnice
telekomunikacijskega podjetja Sip. podobno pa je tudi drugje po Evropi, saj bodo po napovedih storkovnjakov prav telekomunikacije v prihodnje prinašale največjo rast dobička.
V slovenskih ptt organizacijah so že predlagali. da naj bi poslej država določala enotne cene le za osnovne poštne storitve, kot je denimo cena znamk za pisma in dopisnice, druge cene pa naj bi se oblikovale na trgu. Pravijo, da bi se morale cene ptt storitev približati povprečnim evropskim cenam, ker se bi šele takrat povečal gospodarski motiv podjetij in občanov za vlaganja v delnice njihovih podjetij.
Za to potezo so se že odločili tudi v tistih zahodnih državah, kjer so pred kratkim ljubosumno ščitili trdno zakoreninjene državne poštne monopole. V zasebnih rokah so družbe. ki opravljajo tudi najsodobnejše teleinformatske storitve s področij satelitske radio-fizuje, uporabnikom pa omogočajo tudi vide-oteks. teleteks in druge storitve. Na teh področjih konkurirajo državnim podjetjem, koristi od tega tržnega tekmovanja pa imajo predvsem uporabniki, ki so jim tako na voljo hitre in kakovostne storitve.
Prve klice tržnosti in konkurence pa se. kot kaže, že pojavljajo tudi pri nas. Tako ie menda neki zasebnik v Srbiji že zaprosil za dovoljenje za opravljanje telegrafskih storitev. Ta-
V naši republiki seje doslej poštni in telekomunikacijski sistem tehnično in tehnološko razvijal hitreje kot na drugih območjih v državi predvsem zato. ker so podjetja in občani sovlagali denar v razširitev telefonskih zmogljivosti. Nepovratno so združevali kapital, da bi si tako zagotovili telefonske. telex in druge ptt storitve. Tak način financiranja razširjene reprodukcije bo zanesljivo v veljavi, dokler ne bomo spremenili zakonodaje na področju oblikovanja cen ptt storitev. Seveda pa zgolj z realnim povečanjem teh cen, ki naj bi bile v prihodnje po eni od različic v republiški pristojnosti, uporabniki ne bodo pridobili veliko, če se ne bosta sočasno izboljšali tudi kakovost in dostopnost storitev. To pa pome-ni, da bodo morala ptt podjetja približati evropskim standardom tudi kakovost in učinkovitost svojega del3 tudi tako, da bodo novi naročniki dobil: telefonski priključek v nekaj tednih in ne šele v treh in več letih. Tako bi morala hiti prav kakovost in hitrost ptt. servisnih in drugih storitev ključno merilo pri oblikovanjju njihovih cen. Poleg lega pa bi morali tudi zasebnim podjetnikom omogočiti opravljanje telekomunikacijskih storitev.
tehnološko enotnost ptt sistema v državi in skrbela za gradnjo mednarodndih magistralnih zvez. Večino drugih področij ptt sistema pa naj bi v prihodnjih letih — če se bodo pač uveljavile pobude in obljube, ki zdaj prihajajo iz zvezne vladne palače - prepustili tržnim razmeram in konkurenci.
Miha Jenko
.h.


DELO 24. stran
Novi betonski objekt namreč lahko sprejme 400 obiskovalcev, v skladu s standardi, ki
zadovoljujejo obisk inozemskih gostov v organiziranih skupinah. V kuhinji menda zmorejo pripraviti celo 1200 obrokov. Istočasno pa oskrbnik starega Lukovega doma Stefan pripoveduje, da mora plačati mesečno za so-ciaino-pokojninsko-invalidsko zavarovanje 3.7 milijona, toliko kolikor nima vsega prometa skupaj. Na Bazo 20 pripeljejo sicer ob koncu in v začetku šolskega leta avtobuse otrok, vendar imajo malčki s seboj sendviče in pijačo. Zato njihove skromne potrebe zlahka zadovolji sedanji dom. Drugi turisti se kaj dosti ne zanimajo za te kraje. Dvomljivci opozarjajo, da so velikanski hoteli in objekti na Sutjeski skoraj prazni, prav tako tudi na Petrovi gori in še kje. Vendar bo morda na Bazi 20 drugače. Če ne bo. je seveda zelo utemeljeno vprašanje, za koga in zakaj so postavljali megalomanski objekt, ki pa končno tudi ni kar tako. saj ga je letos spomladi ob otvoritvi počastil s slavostnim govorom kar predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik.
V času hude stagnacije in krize, ko smo v resolucije pisali, da bomo v Sloveniji zagotavljali prebivalstvu olje in podobno, so zidali
razkošen objekt in urejali cesto. Od kod se je
Odboru podpisnikov družbenega dogovora o zaščiti Roga stekal denar za gradnjo, ni znano. Po smrti predsednika tega odbora Franca Leskoška-Luke. je prevzel vodstvo Ivan Maček-Matija. Taje leta 19S5 oblikoval odbor za urejanje partizanskega Roga. in to v Ljubljani, s čimer se je začela dvotirnost pri tem delu.
Velikanski poseg v prostor je že pred leti vzbujal pozornost. Ko je spodaj podpisani takrat vprašal direktorja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v Novem mestu Jot a Grobovška. kako bodo uredili Bazo 20. mu je odvrnil: »Nas sploh ni nihče ničesar vprašal. Da delajo, smo izvedeli od ljudi. Vprašajte tiste, ki so dovolili graditi in ki gradijo.« V novomeški občini ni bilo mogoče najti pojasnila, ker Novomeščanov nihče sploh ni ničesar vprašal, kaj šele da bi kdo hotel kako dovoljenje za cesto in objekt.
Rog kot tak je že ves čas nekakšno eksterito-riaino območje, ki sicer sodi upravno pod novomeško, kočevsko in črnomaljsko občino, vendar je o bistvenem vedno odločala neka elita iz Ljubljane. Sivari so urejali in jih še mimo občin in ljudi.
V kočevski občini je tretjina ozemlja nedostopna domačinom, ker sodi k zaprtemu območju. Pomemben de! tega nedostopnega ozemlja je tudi na območju Kočevskega Ro-
j arsikomu bi biii izjavi sozvočni. če | ga ne bi opozorili, da že polnih | dvajset let Haloze dlje od njiju niso j prišle. Že 1970. leta so govorili ! o infrastrukturi kot osnovnem problemu haloške nerazvitosti. V tistem desetletju so bile večni haloški refren pač samo še ceste in bolj ko so jih asfaltirali, bolj so mladi po njihovih gladkih ploskvah drseli — iz Haloz. To večno ugotavljanje, da Haloze potrebujejo cesto. vodo. elektriko, zdaj še telefone, bi moralo upoštevati, da se razmere v Halozah spreminjajo. Res na bolje, a razkorak z matično ptujsko občino se povečuje. Pa sleherna ugotovitev o potrebnih ukrepih med haloškimi bregovi hitro zvodeni.
Nekateri stereotipi več ne držijo. V osemdesetih letih je bilo Haložanov vsako ieto za dober odstotek manj: od 16430 ljudi 1971. jih je do 1981. ostalo le še 14618(89 odstotkov).
Po zadnjih podatkih, ki smo jih za ta pregled dobili za letošnji januar, je v devetih haloških krajevnih skupnostih še 14082 ljudi (96.3 odstotke glede na leto 1981). Prejšnje desetletje je glavnino odneslo, zdaj se je številka začela umirjati. Toda še vedno v vseh krajevnih skupnostih prebivalstvo upada, še v najmanjši — s Stopercah — kjer je v kritičnem prejšnjem desetletju še raslo. Podlehnik, ki je med letoma 1971 in 1981 izgubil skoraj 23 odstotkov ljudi, ima po tem letu le 1,8 odstotka manj ljudi.
HRVATI V DIASPORI
Nevarnosti
■	S 5!	£3 EH
iitiEsmaitva
}}
ii
SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana. 29. julija 1989
b tem blišču in požiralniku denarja so skorajda neopazni objekti, zaradi ka-H§ H terih naj bi tu vse skupaj stalo: zgodo-||H3 vinske barake Baze 20. bolnica Jelen-dol. bolnica Zgornji Hrastnik, ostanki številnih barak, brunarice. Baza 21 itd. Za
te izjemno dragocene spomenike NOB nekako nikoli ni bilo denarja in so jih od leta 1952. ko sojih zavarovali z odlokom, bolj ali manj skromno popravljali. Težko da se v tistih, boljših časih ne bi našel denar za obnovo, če bi to le kdo resnično želel.
MODERNI FEVDALIZEM NA KOČEVSKEM
Usoda večine objektov je bila še najbolj odvisna od dobre volje in usmiljenja novomeških gozdarjev. Tem se je zdelo škoda, da bi takšni spomeniki propadli, pa so jih po svojih močeh pač zabijali, popravljali strehe, nameščali nove deske . . . Skromno vzdrževanje je pripeljalo do strahu, da se bodo barake pozimi zaradi snega sesedle, letos pa jih je menda rešila le mila zima. Kakšen smisel bodo potem imeli razkošni objekti, če jih seveda niso postavljali še s kakšnim drugim namenom?
Darilo »neznanemu
MI ia nihče
kupen
noče
lastnike in se tudi sedaj nimamo. In ne bomo lastniki, čeprav nas s pravnimi tolmačenji prepričujejo, da smo lastniki. To je čudno in smešno. Naša firma je. da bi se stvari premaknile. posodila ime za dovoljenje, ker bi se to moralo glasiti na nas. pa smo naenkrat postali lastniki. Kaj drugega pa nimamo s to stvarjo in naši samoupravni organi tudi niso sklepali o čem takem.« je povedal direktor GG Novo mesto inž. Jože Petrič.
V Eisensiadtu/Železnem, središču
avstrijske zvezne dežele Burgenland/
Gradiščansko, razborit sogovornik
v nemščini nagovori prekaljenega
stanovskega sotrudnika: »A zač se
zalagati za šakicu naroda? <■
ga. Kočevci so hkrati s prebujajočo samozavestjo, ki so jim jo dolga leta po vojni zatirali. začeli bolj odločno zahtevati odpiranje svoje občine, ker sicer ne bo nič od načrtovane revitalizacije.
Na Bazi 2 0 sredi Kočevskega Roga sloji betonski tujek, ki se ne
vklaplja v čudovito naravno okolje, čeprav je znotraj ozaljšan z lesom.
Velikansko parkirišče velemestnega tipa sredi gozdov
podariti gospodarski firmi, temveč le zavodu ali muzeju. Iz teh institucij pa si tega objekta nihče ne upa prevzeti, ker je vsem jasno, da bodo stroški gromozanski, denarja pa ni.
Stvar dodatno zaplete okoliščina, da so leta
1975 sklenili pogodbo med novomeško tovarno zdravil Krka. RO ZZB in Muzejem revolucije o Rogu. Marjan Lenarčič z RO ZZB pa pravi, da gre pri pogodbi iz leta 1 475 za neformalno pogodbo, ki pravno ni veljavna.
Lovski fevd na »prepovedanem« ozemlju
Kočevci so bili pod posebnim drobnogledom mogoče prav zato, dame bi ugovarjali fevdu, ki si ga je pri njih oblikovala neka politična
elita iz republike. Sposobni, ki bi lahko bili
neprijetni, so morali pod to ali ono pretvezo proč. Direktor Itasa je moral pred leti iz tovarne in iz Kočevja, ker si je kupil avto in se je vozil z njim v službo, kar je bilo v nasprotju s »proletarskim bistvom« Kočevja. Skupaj z njim je moralo iz Itasa še nekaj ljudi, ki so kasneje postavili na noge novogoriška Vozila in ribniški Riko. Itas pa životari. Komaj pred nekaj leti so uglednega kočevskega strokovnjaka in direktorja zaradi njegovih pomislekov o položaju Kočevske zvečer kar doma »vrteli«.
učinkuje »znanstveno fantastično«. Do objekta vodi lepa cesta, do nje pa luknjaste magistralne in regionalne ceste, za katere vedno
zmanjka denarja.
Rešila ga je že zdemokratizirana politična klima in dovolj inteligentni preiskovalci, ki so bili pripravljeni prisluhniti argumentom. Prav dolgo tudi ni od tega. ko je v kočevskem hotelu Pugled prišlo do besednega obmetavanja dveh miz in njihovih dobro razpoloženih druščin. Ko je eden od veseljakov »v živo« zadel drugega veseljaka, izredno uglednega •člana vladajoče elite, je ta ves rdeč v obraz zavpil: »Ob službo te bom spravil. Za kazen!« »Obsojeni« se mu je zasmejal: »Me ne boš mogel, ker nisem iz Kočevja, pa še privatnik sem!«
nike, ker ga ima v zakupu slovenska lovska politična elita. Tu lahko »najbolj enaki« v miru lovijo in se zabavajo. Ker je kočevski hote! Pugled kot prenočišče in gostinski objekt res malce daleč, bo morda prav njim prišel prav novi objekt. Nihče od oskrbnikov lovišča ne verjame, da bo to lovišče kdaj odprto, saj so pred petimi leti upravljalci lovišča naročili za postavljanje nove ograje okoli njega (to je v celoti ograjeno in ob vsaki poti stoji znak, ki prepoveduje vstop nepoklicanim, ki bi plezali prek mreže) posebne aluminijaste žeblje, da ne bodo rjaveli in da bodo »zdržali sto let«.
ker ni bilo jasno, kje naj bi vzeli potreben denar. Odbor si za zakon zato prizadeva, ker bi morala v tem primeru denar zagotoviti republika. Slednja pa bi očišno rada to breme preložila na občine ali pa na kdove koga. Podpisniki družbenega dogovora (skupaj jih je 70), so sicer že zbirali denar, vendar so ga zbrali !e malo. Tiskali in prodajali so lične koledarje, zbirali prispevke, vendar ni in ni šlo.
Ignac Karničnik, predsednik ZZB Kočevja: »Mi. borci in drugi smo že predlagali republiški skupščini, naj bi zaprta območja vsaj zmanjšali, če jih že niso pripravljeni ukiniti. Odstraniti je treba tudi zapornice, ki jih je preveč. Podporo za svojo zahtevo iščemo povsod. Odbor podpisnikov družbenega do-govra o Rogu nas je podprl.«
Svoj pisker so pri stvari ponekod pristavili tudi posamezniki: gozdarji, lastniki gozdov, lovci. Ti so table s prepovedjo vstopa namestili tam, kjer so žele« imeti mir. Nihče niti natanko ne ve, kdo je tnbie sploh postavil, vsaj uradno ne. Vse pa je uradno ob meji Roga proti Kolpi, kjer so že pred mnogimi leti izpraznili vasi. Nekdanji izseljeni oziroma preseljeni domačini smejo iti pogledat svoje nekdanje domove le s posebnim republiškim dovoljenjem, ki ga dobijo ali pa ne. Tudi za vsakoletni ekološki spust po Kolpi od Broda na Kolpi do Vinice morajo dobiti kanuisti posebno dovoijenje republiških oblasti.
Drugače so šle stvari od rok ljubljanskemu odboru. Ta ima po zatrjevanju svojega predstavnika Staneta Merviča denar, vendar ga ni pripravljen dati novomeškemu odboru. »Denarja nimajo.« trdi Boris Dular, predsednik OK SZDL Novo mesto. »Ljubljančani so prišli v podjetje Pionir s 50 milijoni in se hoteli pogoditi za obnovo barak. Ko so Pi-onirievci vprašali, kje je preostalih potrebnih 1.95 milijarde, pa so Ljubljančani dejali, da bodo daii. ko bodo imeli in če bodo imeli. Pionir je delo zato seveda odklonil, saj ni jamstva za plačilo. Dvojnost teh odborov je škodljiva in morali se bomo odločiti, ali bomo imeli dva odbora ali kaj?«
Izračunali so, da bi za normalno delovanje objekta potrebovali letno 520 milijonov dinarjev. La številka pa je povsem nerealna in zavaja, saj očitno vsebuje predvidevanje, da bo vodniška služba zastonj (le kdo bo to?), receptor vzdrževalec naj bi dobival plačo 4,5 milijona dinarjev itd. Izračun predvideva le enega receptorja, torej bodo obiski možni le osem ur. Sploh pa račun ne vsebuje čuvajske službe, ki sojo načrtovali, in to celodnevno. Zato je realna potrebna vsota vsaj štirikrat višja. Teh stroškov seveda ne bodo mogle kliti občine (te tudi niso pripravljene tega storiti), republika pa se jim očitno tudi skuša na vse kriplje izogniti. Mladen Radojčič, predsednik občine Črnomelj: »Rog je slovenskega pomena, ne pa občinskega, saj ni bila NOB le stvar črnomaljske ali novomeške oč-bine.«
Primož Hainz z RK SZDL je očital novomeški občini, da je večkrat miniral.: sprejem zakona o Rogu, pri tem pa naj bi ji pomagala še krajevna skupnost iz Dolenjskih Toplic. Dejansko pa je zakon umaknil republiški komite. ker ni bilo denarja, da bi krili obveznosti. »Vsi vemo. kdo vse komandira in kaj lahko vse doseže. Tukaj pa naj bi se novomeška občina temu uspešno uprla in to z:o irala lo je neresno, ieh miskulanc je dovolj! Novomeška občina ni zavrnila dovoljenja in si ga lahko vsak ogleda.« je utemeljil svoje stališče
predsednnik novomeške občine Franc Šali. Na sestanku, kjer so mleli zadevo, je nastopila mučna tišina, ko je Franc Šali vsem pokazal dokument in tako dokaza! neresničnost trditev, da je novomeška občina kriva za karkoli.
»Lastniki« se skrivajo
Darilo neznanemu kupcu
Na sestankih, ki jih je pripravila kočevska OK SZDL ob revitalizaciji, so ljudje jasno in glasno zahtevali, daje treba začeti odstranjevati zapornice. Označili naj bi tudi kraje, kjer so bile nekdaj kočevarske vasi (te so opuščene izginile pod zobom časa), saj jih potomci kočevarjev večkrat iščejo, sprašujejo zanje itd. Ker gre večinoma za tuje državljan#;, jim oznake tudi ne bodo kaj dosti pomagale, saj je še več kot zapornic tistih cest. po"katerih tujci ne smejo. Takšnih je skoraj več kot pa tistih, po katerih smejo. Zato je še toliko bolj nenavadno, komu naj bi bil namenjen velikanski objekt na bazi 20. Za posebne drušči-. ne pa je objekt le malce prevelik.
V Kočevski Rog že vsa leta po vojni radi ■zahajajo nekateri oblastniki, posebej tisti, ki jim je pri srcu lov. V kočevskih gozdovih je namreč tudi gojitveno lovišče, ki obsega več zaprtih lovišč, v katere ne sme stopiti neposvečena noga običajnega občana. Čeprav ne gre za nikakršne vojaške ali drugačne skrivnosti, je lovišče nedostopno za običajne smrt-
Seveda je povsem drugače, ko gre za kakšne stroške. »Pravico« do njih naglo ponudijo občinam. Za financiranje obnove Baze 20 oziroma Roga sploh in za delovanje ter vzdrževanje obnovljenega bo ireba ogromno denarja. Tega naj bi zbrali v proračunih občin, kot da je kočevski Rog in spomin na NOB le stvar treh dolenjskih občin. Da bi dobili denar iz republiškega proračuna, bi bilo treba sprejeti poseben zakon o Rogu. kar pa je v nasprotju z dosedanjo prakso. »To, kar se hoče doseči sedaj na Rogu. je vsiljevanje. Nekdo hoče zakon, ker meni. da bo tako bolj »nobel«. Rog bi moral biti zaščiten z odlokom občine. Še pred sprejemom take ali drugačne zaščite bi morali tudi ugotoviti, katere so omejitve in kaj je na tem območju gozdarskega, kaj to pomeni za ta kompleks itd. Potem naj sprejmejo zakon, če bo seveda šel skozi skupščino. Denar za Rog bi morali zagotoviti po normalni poti, ne pa da se gremo nekakšne igre. Jasno je. da je Rog s svojimi objekti izjemnega pomena. Lastnik naj bo muzej, saj so to njegove izpostave na terenu.« meni Jovo Grobovšek.
Ljubljanski odbor je zagotovil, da je SCI' postavil novi objekt na Rogu. Zidali so ga za neznanega kupca. Ta zakonski termin zveni smešno saj se na sedanje ponudbe, da bi objekt komu podarili - ne prodali! - še nihče ni javi!. SCT ga pravno tudi ne sme
Svojevrstna zadeva je lastništvo. »V zemljiški knjigi ni evidence in ne objektov. Formalno torej sploh ne obstajajo,« je ugotovil Jovo Grobovšek. ko je raziskoval zadevo. Ker je zemljišče last Gozdnega gospodarstva iz Novega mesta, se je to znašlo v vlogi formalnega lastnika. Predsednik odbora podpisnikov Jože Knez: »Gozdno gospodarstvo bo investitor in s tem bo odbor iz Ljubljane, ki ima denar, izven igre. Vendar če denarja ni. kaj bo z barakami?« Kako je z denarjem ljubljanskega odbora, pa ie pojasnil že prej Boris Dular. Gozdnno gospodarstvo si seveda ne more nakopati takšnih stroškov in si jih tudi ne namerava. »Mi smo sicer eden podpisnikov družbenega dogovora in tudi vzdrževali smo objekte, nikoli pa se nismo imel za
Ljubljanski odbor meni. kot je povedal Stane Mervič, da je treba določiti imetnika objekta, vendar ni povsem jasno, kako bo to določanje potekalo. Lden potencialnih »interesentov«« je Mervičevo zahtevo komentiral z besedami: »ti časi so pa že mimo.« Novomeška Krka je sicer pripravljena prevzeli gostinski objekt, vendar pod pogojem, da ga lahko odda v najem in seveda pod pogojem, da ga bo sploh kdo maral najti, saj že skromna gostilnica ne more živeti.
Račun je očitno tak, da naj bi en kolektiv ali 'pa več firm zadevo pač plačevalo, odločali ; a bi o vsem oblastniki (upokojeni :t!i pa še aktivni) iz Ljubljane. Da bi postalo to območje spet »normalno«, tako kot so drugi kraji po Sloveniji, ne kaže kaj dosti saj na kočevske zahteve po odpiranju »rezervata« ni odziva. Kdo bo končni plačnik urejanja kočevskega fevda in ali nam bo pri tem ostalo še toliko denarja, da bi ohranili zgodovinske barake iz NOB. pa bo pokazal čas.
Milovan Dinjitrič

Zakon o zaščiti Roga je bil žc pripravljen, pa ravno zato ni šel v skupščinsko proceduro,
■
Otrok je dovolj
NERAZVITI SEVEROVZHOD
Vsidralo se je prepričanje, da v Halozah živijo le še onemogli starčki. Več kot 60 let jih je starih 2245 (samo 802 moška). Haložanov je v ptujski občini 20,3 odstotka (14082 od 69452 občanov), zato 23,4 odstotka vseh starejših od 60 let med vsemi toliko starimi v občini ni nekaj izjemnega. Začuda najnovejši podatki kažejo, da je celo otrok v Halozah »dovolj«: v starosti do šest let so jih sredi januarja letos našteli 1301, kar je 20,5" odstotka vseh toliko starih otrok ptujske občine.
HaSiie i slereillpll
Janez Stanovnik je sredi julija vprašal po »jasni perspektivi« Haloz, kakšen
teden kasneje pa je ptujski župan Goraz Žmavc govoril, da je infrastruktura
temeljni kamen za hitrejši gospodarski razvoj te pokrajine.
Takšno statistično iskanje resnice je zgovorno tudi pri najkrepkejših letnikih, saj je 20,9 odstotka (2451) vseh moški v Halozah starih od 16 do 35 let, vendar se je z njimi odločilo ostati le 18,8 odstotka žensk te starosti (2002) Da Haložani niso le eksotično razbrazdani obrazi in zgarane stare roke, je prepričljivo pokazal še en podatek. Ko so po poplavah in'neurju v začetku letošnjega julija v Halozah delili prve denarne pomoči, jih je dobilo 208 družin, v katerih živi 168 otrok.
Trendi torej kažejo, da Haloze ne bodo ostale prazne, če jih ne bodo izpraznile naravne nesreče. Vabljivim civilizacijskim trikom in lažnemu mestnemu ugodju so Haložani začeli obračati hrbet. Zato pa toliko bolj upravičeno zahtevajo, da se nekatere dobrine namesto v mestu pojavijo na njihovem domačem haloškem dvorišču.
Kljub revnosti so te krajevne skupnosti v zadnjem poldrugem desetletju z visokimi krajevnimi samoprispevki in z lastno pridnostjo zgradile veliko novih cest, metrov vodovoda, telefonov. . . veliko za Haloze, za občino še vedno malo. Ludvik Maučič iz Podlehnika bi vam povedal, da so ljudje sami plačali v desetih letih 120 kilometrov asfalta na krajevnih cestah te krajevne skupnosti: le še dodal bi, da je neurje zdaj veliko tega truda uničilo. Za to največjo krajevno skupnost na 46 kvadratnih kilometrih z 2137 ljudmi je na razpolago le 20 telefonov. Več jih niti ne more biti. če pa takšen luksus stane med 10 in 15 milijoni dinarjev. Zdomci, ki jih je iz Haloz kakšnih 600. vedo povedati, da stane v Zahodni Nemčiji telefonski priključek 76 mark, v Kanadi pa 30 dolarjev, ne glede na to na katerem bregu si doma. »Čakamo na brezžično telefonijo, ki naj bi nas rešila. Pa bomo morda čakali še desetletja. »Na poštarje so Haložani nasploh jezni, ne ie zaradi dragih telefonov. Prej jim
je poštar prinašal tudi informacije, zdaj so jim vzeli vse. V Žetalah je bila ženička iskrena: »Nemci so nas med vojno sovražili, ampak pošto so nam pa vedno prinesli.«
Haloze so že v sedanjosti
Kljub naporom pa so haloške ceste še vedno slabe. Ob 202 kilometrov iokainih cest na 255 kvadratnih kilometrih je asfaltiranih ie 52 odstotkov (107 kilometrov). Regionalnih cest je 50,5 kilometrov (46 odstotkov vseh v občini) in čeprav so jih v občini pridno asfaltirali, je le še v Halozah ostalo na njih 19 kilometrov mhkadama.
Voda je za to pokrajino večni problem. Ptujski vodovod je svoj vzhodni krak porinil do Cirkulan in Pristave, a zaenkrat še ni razvejan. Prek kamnitega Majskega vrha pa rijejo, da bi cevi pripeljali do Leskovca, ki je zdaj povsem odvisen od muhavosti haloških vodnjakov. Iskreno je bilo te dni priznanje, ko so
ob Halozah morali reševati še ptujsko pitno vodo: »Haložan ne vpraša, kakšna je voda. Srečen je, če jo ima. Ne vemo. kakšno pije. ker je ne kontroliramo.«
»Pri razvoju Haloz morajo veliko prispevati interesne skupnosti materialne proizvodnje,« pojasnjuje ptujski župan. Doslej še niso. če zaostanek ne bi bil še vedno tolikšen. In če ne bi bil, ne bi bilo toliko Haložanov po svetu in na ptujskem mestnem asfaltu. »Ptuj jih je požrl. Haložanu brez kvalifikacije je to mesto dalo solidarnostno stanovanje, zdaj pa mu mora dajati solidarnost še drugič, ker tega stanovanja več plačevati ne more,« je odkrit Ludvik Maučič.
Morda se je v haloško prihodnost še najbolj zagledalo kmetijstvo. »V Zahodnem delu je mlade zadržala doma predvsem živinoreja. LJsmerjene kmetije s 15 do 30 glavami govedi ali farme piščancev so opravile svoje poslanstvo,« ve direktor Kmetijske zadruge Ptuj Janez Vrečer. Toda kako so se te kmetije postavljale na noge. naj pove gospodar iz Dobrine pri Žetalah: »Trinajst iet sem se iz Haloz vozil v Celje delat. Ob štirih zjutraj sem vstajal, ob petih popoiodne sem se vračal. Takrat smo poleg tega še gradili hišo. pa hlev in obdelovali zemljo. Pred polnočjo nisem nikoli legel. Zjutraj ob štirih pa . ..« Takšni so Haložani še danes. Z motikami obdelujejo najbolj strme rebri, s koši nosijo domov pridelke z njih. Težko bi jim dopovedali. da se jim vinograda ne bi splačalo nego-
vati, niti če bi ga imeli štiri hektare in ne ie tistih 40 arov. Potem ne bi vstajali ob štirih ali treh, cele noči bi morali biti v goricah. Tista stroka, ki jo omenja župan, bi bila že davno morala pripraviti vzorce, kako obdelovati haloško zemijo, kaj saditi, kako dvoživke delav-ce-kmete rešiti dvojnih muk m skrbi, kako neobdelano zemljo odvzeti tistim, ki so »e odiočiii za mestni stanovanjski blok. pa so še vedno lastniki, ne pa tudi obdelovalci kosa haloškega brega . . . Delaje za strokovnjake za nekaj desetletij. Če bi se ga biii pravočasno lotili, bi zdaj vse odgovore že poznali. Ker jih ne, pa o Halozah še vedno krožijo predstave kot o eksotični duhovno zaostali, s šmarnico prepojem in trumoma zapuščeni pokrajini. Pa je resnica skoraj povsod že obrnjena drugam.
Bolj ko bi v Haloze zapičili ostro oko, bolj resnična bi se nam zdela misel, da takšno predstavljanje Haloz marsikomu godi. Samo o takšnih Flalozah je mogoče govoriti, da potrebujejo Ie cesto in vodo. pa bodo že iz srednjega veka skočile v novega. Toda Haloze so že v sedanjosti, potem jim je treba priznati tudi sedanje potrebe in življenjska merila. Za sedanje Haloze bi razvojne korake morali že na dolgo odmerjati, ne pa da še iščejo strokovnjake, da bi dorekli haloško perspektivo, da bi povedali, kako je po teh gričih treba hoditi.
Franc Milošič
Resda je prigoda že iz davnega 1983., ko smo se spominjali 450-letnice naselitve gradiščanskih Hrvatov med Nemci in Madžari, vendar še vedno zadeva vživo. Tem bolj če spoznamo, daje asimilacija razseljenih Hrvatov — od 40 do 60 tisoč jih je v Avstriji, okrog 11 tisoč na Madžarskem, kakih pet tisoč na Slovaškem in komaj kaj na Moravskem — čedalje očitnejša. Tako vsaj zatrjuje eden najboljših poznavalcev gradiščanske stvarnosti prof. D uro Vidmarovič, zgodovinar na Srednješolskem centru za gradbeništvo v Zagrebu.
marsikdo javno priznava. Najraje se : pri glavnini Gradiščancev — v avstrijski ni deželi Burgenland/Gradiščansko.

zadrži
zvez-
Večkrat ponovi, da »je problem ravno v številčni opredelitvi, saj nobeno od dosedanjih ljudskih štetij ni dalo niti približnih, kaj šele
točnih statističnih podatkov o hrvaški narodnostni skupnosti v zamejstvu«. Zavoljo dokumentirano ostrih in argumentirano neprizanesljivih sodb o asimilaciji Hrvatov v diaspori (predvsem na Madžarskem!) se njegovo ime do nedavnega ni smelo pojavljati v madžarski javnosti. Prof. Vidmarovič. sicer član društva za sodelovanje z gradiščanskimi Hrvati in drugimi hrvaškimi manjšinami v sosednjih državah, je namreč že leta 1977 v monografiji Hrvaška narodna manjšina na Madžarskem, ki jo je izdal Zavod za migracije narodnosti v Zagrebu, izrecna razčlenil asimilacijske pojave, procese ih posledice - za ceno deset in
večletnega statusa »persone non grata« oz. »persone incognita«. Na letošnjem marčevskem simpoziju Slovenske akademije znanosti in umetnosti o jugoslovanskih manjšinah v Ljubljani je izpovedal, da ima vsaj to zadoščenje, da je ostal zvest samemu sebi. kar mu
»Proces industrializacije je razbil vasi kot ruralne skupnosti, kjer je bil materin jezik samozadosten.^za dnevno rabo oziroma vsakodnevno komunikacijo. Z izseljevanjem oziroma ekonomsko migracijo zlasti na Dunaj prihaja do oblikovanja novega socialnega sloja, ki mu tukajšnje ljudstvo pravi pendler-jš. Čez teden so na Dunaju, ob koncu tedna
v rodnem kraju. Tako jim materinščina služi kvečjemu za ozko, družinsko rabo. kar je zanesljiv znak podrejanja jeziku večinskega
naroda.« sodi avtor številnih razprav, študij,
čiankov in kritik o Hrvatih v diaspori. Med najtrše probleme uvršča šolstvo, »ki je tako organizirano, da ne omogoča usposabljanja za simetrično, marveč za asimetrično dvojezičnost. To pomeni, da je v šolskem sistemu hrvaškim otrokom izobraževalni jezik nemščina, medtem ko jim je materinščina samo družinska komunikacija, hišni govor, nekaj, kar je razumljivo v velikem nazadovanju. In tu tiči jedro vprašanja: biti ali ne biti«.
v odnosu do gradiščanskih Hrvatov neizpolnjen. Kljub vsemu vztrajajo pri svojih zahtevah. »V zadnjem desetletju jim je uspelo
profilirati mobilno, ozaveščeno, mlado izo-braženstvo. nov kader. Prišlo je do menjave generacij in s tem do zanimivega pojava: de! izobraženstva je vezan na t. i. asimiiante. ki sodijo, da se ni treba — milo rečeno — upirati asimilaciji, saj je neizbežna; kaže jo celo podpirati. Drugi del tvorijo narodnostno zavedni razumniki, ki s svojim zanesenjaštvom in znanjem sestavljajo tisto, čemur v strokovni literaturi pravimo etnična elita: učitelji, duhovniki. publicisti, književniki, umetniki, skratka maloštevilni javni delavci, ki so voljni, da
svoja znanja, zagnanost in sposobnosti posredujejo lastni skupnosti, da bi se asimilacija vsaj upočasnila, če že ne zaustavila,« obširno razčlenjuje prof. Vidmarovič.
pomembnost in silno občutljivost te/take zveze. »Na žalost gradiščanski Hrvati niso v tolikšni meri povezani z matico, da bi jim ta mogla zagotavljati etnično ohranitev.« ne okoliši in argumentira: »Krivi sta politika in ideologija ter v znatni meri hrvaško politično vodstvo, ki ni imelo in še vedno nima dovolj
razdelane politike do svojih manjšin. Je brez ustrezno sestavljenega strokovnega štaba, tako da ne pozna celostne vsebine manjšinskih potreb in ne ve, kako naj se postavi — v sociološkem smislu. Po globalni politični usmeritvi naj bi bile manjšine mostovi sodelovanja, hkrati pa je veliko neizkoriščenega prostora. Rezultat tega je. da se med delom etnične
elite pojavija avtonomarstvo. kar pomeni rahljanje čustvenih vezi in zgodovinske zavesti do materinega naroda. Avtonomarji pravijo: Mi smo Hrvati, drugi so Hrvatčani.
temu prilagajati na ravni Jugoslavije, kajti ne more mimo zveznih organov. Sogovornik ocenjuje, da so Hrvati na Madžarskem v težjem položaju, kajti gre za del južnoslovanskih manjšin (Hrvatov. Srbov. Slovencev), h katerim pristopajo globalno in v tem pogledu sodelujejo z Budimpešto Vselej so bili na
repu. najbolj pri jeziku (gradiščansko-hrva-škem). ki se ga ne morejo učiti po šolah. Otroci govorijo doma v lokalnem, vaškem idiomu gradiščanske različice hrvaškega jezika in če se že učijo materinščine, je to srbohrvaščina; razumljivo, da s tem prihaja do problemov. ki pospešujejo asimilacijo.
Čeravno Gradiščansko, ta »mali roj in broj ob nemškem oceanu«, kot se cesto sliši prispodoba, za nas ni tako neposredna bolečina kot morda Koroška (da o Štajerski sploh ne govorimo), je vendarle primer več. da pri vsem formalnem demokratičnem odmiranju držav nedemokratično umirajo le narodnosti in ostaja 7. člen avstrijske državne pogodbe
Ko je govor o gradiščanskih Hrvatih, ni mogoče mimo enega od prvakov deželne socialistične stranke Fritza Robaka, vodje združbe županov in podžupanov hrvaških in mešanih občin. Znan je kot asimilant, saj so on in njegovi prepričani, da se ni treba upirati asimilaciji. ker da je neizbežna oziroma nekaj naravnega. Asimilanti odločno nasprotujejo vsem hrvaškim gradiščanskim kulturnim društvom, med katerimi je najštevilčnejše društvo iz Železnega/Eisenstadta.
Oblikovali so lasten književni standard, svoj slovar, vse bolj začenjajo delovati kot avtonomna narodna skupnost, ne pa kot integralni del hrvaškega naroda.«
Prof. Vidmarovič priznava, da se vodstvo SR Hrvatske trudi pri političnih stikih s predstavniki manjšine, saj so odnosi zelo plodni, protokolarno silno bogati. Toda ko naj bi prišlo do stvarnih izpeljav, se dogovorjeno v političnih vrhovih razblini.
V okviru naslovne teme se kot bistveno pokaže vprašanje odnosa (vezi) med matičnim narodom in njegovim razseljenim delom. Naš sogovornik utemeljeno opozarja na usodno
Zanima nas končno, v kolikšni meri so vsa ta vprašanja relevantna za hrvaško manjšino zunaj Avstrije, upoštevajoč, da ima sleherna država specifično narodnostno politiko. Hrvaška kot matična,^domovina bi se morala
Po najnovejših vesteh je »lider« hrvaške manjšine na Madžarskem Ferenc Pajrič iz Kolnofa na 10. kongresu Demokratične zveze južnih Slovanov med drugim izajvil: »Zahtevamo. da se v naše šole uvede gradiščan-sko-hrvaški književni jezik in prosimo, da se našim otrokom dajo gradiščansko-hrvaške knjige, ki so tiskane v Zeieznem/Eisenstadtu na Gradiščanskein/Burgenlandu!« Pa Hrvati na Slovaškem in v moravskem »ogranku«? Češkoslovaška država jim ne dopušča, da bi se etnično opredeljevali oziroma so lahko v najboljšem primeru Slovaki hrvatskega porekla. Živijo, naslanjajoč se na rudimente lastne zgodovinske zavesti, na jezik, in če se ne bo nič spremenilo, je asimilacija neizbežna. Podobno velja za moravske Hrvate, ki so povsem razpršeni: ie tu in tam se najde v časopisu kakšen spominski utrinek hrvaškega izseljenca na rosno mladost.
Branko Žunec

■t
Ljubljana,
29. julija 1989
SOBOTNA PRILOGA
DELO
stran 25
HBBk rav ti tudi dajejo prehodom podobo. Ul jgi ki jo mnogi tujci odpeljejo s seboj na dopust ali se je prešerno otresejo že i t	nekaj metrov po tistem, ko prevozijo
H	mejo. Za dobro ime na naših mejnih
prehodih skrbi v največji meri tudi 750-član-ski kolektiv Kompasovega Mejnega turističnega servisa. Ti v enajstih poslovnih enotah na 86 menjalnih mestih, marketih, v brezcarinskih trgovinah in restavracijah ustrežejo željam vseh gostov. Zato v sezoni tudi oddajajo Narodni banki na milijone mark in drugih deviz. Po zagatah zadnjih tednov jih di-spečerji dinarjev že zalagajo tudi z večjimi bankovci kot tistimi za 5000 dinarjev! Tudi zato se turisti veliko manj fotografirajo s svežnji bankovcev, če zamenjajo dvesto, tristo mark . . .
Medtem ko se Jurij ob Pesnici dobesedno duši v cvetju, teh znanilcev urejenosti ni na večini obiskanih prehodov. Na stari stavbi na Jezerskem vrhu ni niti dovolj velike nadstrešnice, da bi zaposleni lahko v slabem vremenu normalno delali. Le veter prisili vsak mesec tako avstrijske kot naše zaposlene, da menjajo od vetra scefrani zastavi. Alpetourova menjalnica v Europšedovem zabojniku na meji dela samo, ko je v njej tudi uslužbenka. Njen namestnik prepušča menjalno delo kolegom iz Živil, ki odpro blagajno šele ob 9. uri. Takrat se na Jezerski vrh pripelje tudi zasebnik, ki ima v najemu tamkajšnje gostišče. V dolini pa odpro Petrolovo črpalko »že« ob 8. uri. Vsekakor dovolj »zgodaj«, da si morebitni tujci, ko čakajo na gorivo, lahko ogledajo prelepo jezersko kotlino, kjer je turizem precej lepše cvetel pred vojno kot pa danes...
Škofije, ki jih na leto prestopi več kot 9 milijonov potnikov, nimajo niti enega javnega stranišča. Agencijski gostje, ki potujejo čez ta mejni prehod proti morju, se zatekajo v sanitarije Kompasa. Uporabljajo lahko tri pisoarje, školjko v moškem in dve školjki v ženskem stranišču. Vodja poslovne enote inž. Jernej Maruško se že nekaj let trudi, da bi tovorni promet preusmerili stran od kolon osebnih vozil. Tudi lokacijsko doumentacijo že imajo. Vendar ni investitorja. Koprska interevropa je namreč edini špediter na tej meji z Italijo... Zdaj lahko potniki, ki se krepčajo za Kompasovimi mizami, mimogrede, če imajo »srečo«, dodobra naužijejo tudi vonjav živine, ki v tovornjakih čaka na prevoz čez mejo.
Vendar se najdejo tudi lastniki italijanskih potnih listov, ki jim ni odveč, da'se po avtocesti iz Benetk zapeljejo na kosilo v modro restavracijo Kompasa za mejno črto v Vrtojbi. Ta restavracija skupaj z Veroniko v Šentilju sod: v konico celoletne ponudbe Kompasa, pove vodja poslovne enote Franc Zuran Tako po notranji opremi, urejenosti, odnosu zaposlenih do gostov kot odlični kuhinji. Zraven, v isti stavbi, dobrih sto metrov oddaljeni od novega prehoda Vrtojba, so javne sanitarije. Zvečer jih zaklepajo, ker v pisarnah te stavbe ni nikogar, ki bi pazil na poslopje . . . Odklenjene so le skromne sanitarije na novem mejne prehodu, ki v poslovni skupnosti združuje že 43 špediterskih organizacij. Kljub vsemu pa je dostop iz Rožne doline do Vrtojbe slabo označen.
Najbrž ni prav veliko carinikov, ki bi sami šli k informatorjem in prinesli tujcem turistično karto Jugoslavije. Sicilijanca v Rožni dolini sta se namenila v Medjugorje in izvedela tudi za pot do tja. Šef carinske izpostave Gorazd
Maffi pove, da na tem prehodu, ki meji z Gorico, praktično ni čakanja. Že ob večerih se iz italijanske smeri vije kolona tistih, ki hodijo po srečo v novogoriško igralnico. Povečuje se promet igralnici, zasebnim gostincem, trgov-
j aj torej živi inflacija, ki dela ljudi j vsega konvertibilnega sveta še boga-I tejše (če pridejo k nam). In narobe, j spoznavajte Skandinavijo na najce-i nejši način, se pravi, lepo udobno iz domačih logov, kjer lahko (vsaj teoretično) za pol krone zahtevate veliko.
Ja. še tole: seveda se Skandinavija začne že na Danskem — kamor vas iz zahodnonem-škega Puttgardna 45-krat na dan za 27U kron prepelje trajekt v danski Rodbv in to za isto ceno, če imate poleg avtomobila še počitniško prikolico ali če je nimate (zakaj se jo splača imeti, bom povedal v enem izmed prihodnjih nadaljevanj). Torej, čeprav bi morali tole novinarsko razprodajo Skandinavije začeti na Danskem, jo bom začel z Švedsko. Malo nereda je po moje nujno. Tukaj je namreč reda preveč. Na vsakem koraku človek butne vanj. Vseh vrst improvizacij vajeni Jugoslovan se od samega reda komaj še znajde.
VSI NASI MEJNI PREHODI
Red - poglavitni krivec
Ali je bil Skandinavcem občutek za red položen v zibelko kot dota prejšnih pokoienj ali pa so jim ga privzgojili s smotrno razvojno, vzojno, delovno in še kakšno drugačno politiko, mi še ni uspelo razvozlati. No. kakorkoli že. zdaj je ta nesrečni red tu in se ne da nič več napraviti. V' naravo ljudi je vtisnil katastrofalne posledice: življenje teče pošastno mirno, vse se odvija mirno, ljudje delajo mirno, šofirajo mimo, se pogovarjajo mirno, najbrž se tudi kregajo in tepejo mirno. Ob pol osmin zvečer nihče ne dirja pred televizor in s tesnobo ne pričakuje, kaj bo zvedel slabega. s čim spet žuga Miloševič, kaj se je podražilo ali kje in zakaj se je treba zbrati, podpreti, zavrniti, se diferencirati ah kako drugače izkazati svojo budnost. Ne rečem, da na Švedskem ljudje ne poslušajo poročil, ki se jim tukaj reče aktualno. Jih poslušajo, ampak tako iz navade, da jim ni dolgčas. Preveč dobro vedo. da se ne more zgoditi nič tako usodnega, da ne bi moglo počakati do jutri.
Nekaj najbolj banalnih primerov tega vsakdanjega reda:
-	prideš na urad. k zdravniku, v banko, v prodajalno, v lekarno, kamor koli. povsod
si najprej utrgaš z velikega koluta papirnega traku na steni svojo številko. Potem sedež ali postopaš naokrog; zlasti v bankah in na uradih stoje mizice z naslonjači, na njih so revije ali brošure, da čakanje ni dolgočasno. Ko se na semaforju nad okencem ali nad pultom prižge tvoja številka, si na vrsti. Nobenega prerivanja: Nič nepotrebnega čakanja v vrsti. Tudi nobenih izjem ni. da bi si brezobzirnejši lahko izsilili prednost. Kjer nimajo elektronskih semaforjev — a takšni javni prostori so redki — pokličejo s pomočjo glasilk, ki so povsod na voljo:
-	na vsakem parkirišču je nekaj najboljših mest rezerviranih za avtomobile invalidov (dostikrat so ta mesta tudi tam. kjer je sicer prepovedano parkiranje ali ustavljanje). Ni-
Zgode in nezgode na »naiiiošj stiprti meji v Evropi«
cem. črpalkarjem in frizerjem. Za turiste pa so domačini. Novogoričani, pozabili postaviti obvestilne teble o bližnji grobnici Burbonov . . .
Mejni miličniki običajno prelistajo in požigo-sajo na dan potne liste do 15 tisoč potnikom, pojasnjuje komandir postaje mejne milice Nova Gorica. Branko Sterle.
Varčni Grki in drage zelene karte
Prav miličniki na prehodih so najbolj izpostavljeni ostem administrativnih ukrepov. Llradno ni sicer nihče potožil, da imajo težave z vračanjem drobiža vsem, ki kupijo turistično propustnico za 9400 dinarjev in čakaj'o na vračilo 600 dinarjev . . . Obilico dela imajo tudi z izdajanjem grških tranzitnih viz na mejah. Potniki z grškimi potnimi listi so namreč ugotovili, da je plačilo takse 15.600 dinarjev veliko cenejše kot če bi vizo kupili že na naših predstavništvih v tujini. Tam bi zanjo odšteli več kot 20 mark. V Gevgeliji stane taksa za isti dokument 200 tisoč dinarjev. . .
Letos se na nekaterih mejnih prehodih jezijo tudi tujci, ki si želijo samo za en dan na obisk v Slovenijo. Vsi, ki so brez zelenih kart, se ponavadi raje obrnejo, kot da bi zamenjali pri menjalcih 109 mark. da bi nato s temi dinarji plačali zeleno karto Zavarovalne skupnosti Triglav. Dokument zagrebške zavarovalnice je na nekaterih naših mejnih prehodih več kot za polovico cenejši. . .
»Hudo mi je, ko vidim, da se gost. namenjen v Postojno, tudi zaradi tako drage zelene karte obrne nazaj v Italijo,« pove študentka na mejnem prehodu Fernetiči. Tu imajo sicer bogato ponudbo ob meji. z brezcarinsko prodajalno. restavracijo menjalnico, vendar ni dovolj sanitarij. Javne, ob carinski izpostavi, so odprte le v sezoni. Kompasove pa so premajhne. Konec tedna so stalni gostje tega mejnega prehoda potniki z našimi potnimi listinami na začasnem delu v Švici. Močan je tovorni promet, tako kot na Vrtojbi, kjer se med tednom zaustavlja na dan tudi več kot 500 voznikov tovornjakov z različnimi registracijami.
Mejni prehod Krvavi potok je med primorskimi prehodi še najbolj turističen. V sezoni je poln gostov, ki se po bližnjici peljejo proti Reki in naprej v Dalmacijo. Stavba je že dolgo zastarela. Na enem od velikih panojev Kvarnei expresa piše, da je Kopar le 26 kilometrov oddaljen kraj. Sanitarije v tej stavbi sodijo že bolj v muzej kot na tak mejni prehod, kjer so lani. po podatkih vodje poslovne enote Vojka Mahniča, našteli skoraj sedem milijonov potnikov. Z zgraditvijo avtoceste tudi na naši strani bodo prehod zasnovali povsem na novo. Vodja izmene mejnih miličnikov je raje preverjal identiteto spodaj podpisanega avtorja kot stregel s podatki. Pravo nasprotje so bili njegovi kolegi na drugih prehodih. Nasmeh carinika in miličnika popotniku veliko pomeni. O tem sem se jirepričai predvsem na manjših mejnih prehodih. Tako je bilo na Radeljskem vrhu. kjer
Niti dva od sedemnajstih mejnih prehodov si nista brata! V treh dneh druge polovice julija sem se prepričal, da so v Ratečah, na Korenskem sedlu, Ljubelju, Jezerskem, Ravnjaku, Holmcu, Viču, Radeljskem prelazu, Juriju ob Pesnici, Šentilju, Tratah, Gornji Radgoni, Rožni, dolini pri Novi Gorici, Vrtojbi, Fernetičih, Krvavem potoku in Škofijah enake le barve, uniform mejnih miličnikov in carinikov.
se za mnoge začenja tudi evropska peš pot od Baltika do Jadrana. Prehod je vzorno urejen, ne da bi ga zaposleni posebej urejali za ocenjevanje. ki so se ga letos lotili radijski kolegi. Ponekod so me namreč zamenjali z njimi, čeprav sem jim trdil, da se »razgledujem« povsem sam, in to za časopis. Vendar se je vest o ocenjevanju že razširila, od Lazareta do Gederovcev . . .
»Sovražne« CB postaje
Najbolj uniformirano deluje Šentilj. Mogoče tudi zaradi velikosti, številnih potnikov, kilometrskih kolon iti vrveža, ki skoraj nikoli ne pojenja. Menjalci, ki so pred tedni »zasloveli«. ker jim niso pripeljali zadostnih količin dinarjev, se dušijo v zabojnikih, spremenjenih v svetišča denarja. Mejni plato zaudarja po urinu. Sanitarij je statistično dovolj, v gneči pa se potniki, predvsem moški olajšajo tudi drugače. Vodja odseka za tovorni promet, carinik Milan Jarr.ovič. pove. da spravijo v enem dnevu čez mejni črti tudi več kot 60 tisoč potnikov. Seveda ob primernem vremenu in zasedenosti vseh služb na tem največjem jugoslovanskem mejnem prehodu. Lani so našteli na Šentilju več kot 15 milijonov potnikov. Kljub vsem službam in storitvam, ki jih ima Šentilj, nismo videli niti enega kioska s časopisi in revijami ter razgledni-
Najbrž so mejni miličniki edini v Evropi, ki morajo, tako zahtevajo zvezni predpisi, plombirati ali deponirati CB postaje, ki jih imajo nekateri vozniki v avtomobilih. Tak je predpis. Potrebna je vrečka, carinska plomba in mikrofon CB postaje je med vožnjo lastnika postaje po ozemlju Jugoslavije varno spravljen . . . nihče nič ne reče. ko tujci pripeljejo k nam jahte, na katerih je precej več močnejših radijskih in drugih naprav za brezžično sporazumevanje. Vendar vse to sodi pri jahtah pod rubriko »navigacijski pripomočki«. Na mejah zato ni težav... Le kdo bi razumel sestavljalce predpisov!?
Potniki se v sosednjo Avstrijo vozijo in hodijo čez mostova na mejnem prehodu Trate in Gornja Radgona. Objekt ob cesti v Tratah proti Gornji Radgoni je pretesen. Vseeno pa ob konicah »postrežejo« na dan do tri tisoč potnikom. Mejni prehod Gornja Radgona je največji v Pomurju. Meščani tega mesteca že po izpušni meglici, ki jo ustvarjajo tovornjaki. ki na prehod v Avstrijo čakajo tudi v nji-
hovem mestu. vedo. da avstrijski mejni delavci spuščajo tovornjake čez most, bolj poredko. Sicer običajni delovnik za miličnike, carinike in delavce Kompasa, ki so na meji, pomeni do deset tisoč potnikov. Število nakupovalnih izletov narašča. V gostinskih lokalih Gornje Radgone so gostje z avstrijskimi potnimi listi. Ti pripešačijo iz bližnjega avstrijskega zdravilišča čez most na kosilo v Jugoslavijo. Namesto da bi dali 159 šilingov za • zrezek v Avstriji, se že za 50 šilingov pri nas izdatno najedo. Kompasova menjalnica in informacijska pisarna nima turističnih zemljevidov Pomurja. Naprodaj so le vodiči po
Radgonski občini, ki so jih natisnili pred dvema letoma. Vodič stane le 15 tisoč dinarjev.
Turiste zanima le menjalni tečaj
Nasploh so informacije na mejah preveč konfekcijske. Podatki iz Beograda o turističnih zmogljivostih so pozni. Le posamezni turistični kraji in organizacije s prospekti dopovedujejo potnikom, da je najlepše v Postojnski jami. Lipici. Poreču . . . Centralnih podatkov in povezav med mejo in notranjostjo ni! Vse je odvisno od improvizacij in iznajdljivosti informatorjev. Poklicnih in honorarnih, ki v konicah delijo po mejah prospekte.
Turisti, ki prihajajo čez mejne prehode, še niso preveč radovedni, bolj kot turistične informacije jih zanimajo menjalni tečaj in bližnjice do cilja, ki so si ga določili že doma. Verjamem turističnim delavcem na mejnem prehodu Vič. da imajo več dela s spremembami cen kot s svežimi informacijami za tujce, ki se zaustavijo pri njih. Prepričljiv je bil tudi Mežičan. ki dela v brezcarinski prodajalni med Avstrijo in Jugoslavijo v Hoimecu. Peter Kocen sicer z mlado ekipo iztrži na dan po

MILAN MAVER: LAHKOTNO BRANJE O ŠVEDSKI
i§ c. »■ Skandinaviji
koli še nisem videi, pa najsi je bilo parkirišče še tako nabito polno, da bi kdo, ki ni upravičen. zapeljal svoj avto na takšno mesto;
—	pride naše gote list — pravzaprav naše gore vejica - na damski VVC in plača krono, da lahko odtoči vodico. Ko že hoče oditi, pride Švedinja z enakim opravilom in naše gore vejica ji podrži vrata, da ji ne bi bilo treba vreči krone v avtomat. Domačinka se prijazno zahvali in pove. da mora vreči v odprtino krono. Potem vrata zapre, vrže v avtomat krono, da se vrata ponovno odprto in potem sledi tisti ustaljeni postopek, zaradi katerega je prišla;
—	z nekega urada, kjer bi radi imeli o občanu takšen in takšen podatek, so mu poslali pismo, v njem pa poleg vprašanja tudi ovojnico z znamko in že izpisanim naslovom za
Petdeset črev je pol krone. Za pol krone ne dobite na Švedskem nič. Izvod Helsingborgs dagbiadet stane pet kron. Preračunano v dinarje je pol krone veliko. Vsaj sliši se veliko, koliko pa je to
natančno, ne morem napisan za teden dni naprej, ker zaradi
dinamike padanja vrednosti dinarja tedaj, ko bo časopis izšel, ne
bi bilo več res.
odgovor. Seveda vljudnost še ni red. Vendar, če človek natančneje premisli, je nekdo v tisti občinski hierarhiji pač morai nekoč domisliti takšen postopek kot sistem dela. Uradnik, ki
je pismo odposlal, se je verjetno samo držal
predpisanega reda.
Res. vse to so majhne stvari. Toda tudi oceani so naposled sestavljeni iz samih drobnih kapljic, ki bi se vsaka zase zdela neizmerno nepomembna, če bi jo kdo začel opisovati.
Če so ceste čiste, da se lahko mesec dni
prevažaš, ne da bi bil avto umazan, potem tisti, ki morajo skrbeti za čistočo cest. svojo nalogo opravljajo vestno, pa tudi uporabniki cest prispevajo svoje, da jih vsak dan znova veselo ne zasvinjajo. Če so polja obdelana skoraj prav do cestnega roba. je to sicer stvar interesa kmetovalcev, ki pa vendarle kaže na red v gospodarstvu. In tako dalje, dalo bi se naštevati brez konca. V opravičilo temu redu bi se moglo reči. da ne gre za brezdušno maltretiranje posameznika, ki bi se moral neprestano podrejati ukrepom oblasti, prej bi lahko rekli, da ljudje upoštevajo neka razumno dogovorjena pravila, kako napraviti bivanje za vse — ali vsaj za veliko večino — znosnejše.
Za en sam primer vem. ko bi moral tale slavospev redu pravzaprav demantirati. Ko človek pride na Švedsko, ne kot turist, marveč kot prebivalec, ki se za nekaj časa naseli in se hoče čim hitreje vključiti v novi način življenja, naleti na nepremostljivo oviro: nima svoje »personnummer«. »Personnum-mer« je matična številka vsakega, na Švedskem registriranega prebivalca. Brez nje si manj kot nič Še telefona ti ne priklopijo. Ne moreš v banko, ne moreš v knjižnico, če ne bi
jamčilo stanovanjsko podjetje, še elektrike ne bi priključili. Pri tem niso nikjer nevljudni, nasprotno, razumejo, kako je neprijetno, žal jim je, ampak brez »personnummer« ni nič. Nanjo je treba čakati povprečno tri tedne, v času poletnih počitnic še nekoliko več. kajti papirji morajo najprej v Stockholm v osrednji računalnik, morda še kam. potem od tam spet nazaj — ves ta čas pa si neizmerna sirota. Ko številka pride, je težav konec.
Red Tudi v sodstvu
Kot je znano, teče v Stockholmu proces proti človeku, ki ga obtožujejo uboja predsednika Olofa Palmeja. Sprva sploh nisem bil pozo-
ren na časopisne naslove o »dvainštirideset-ietniku«. misleč, da gre za kakšno polemiko o generacijskih težavah. Na Švedskem namreč v sodni kroniki ne objavljajo imen obtoženih ljudi, tudi fotografij ne smejo objaviti. To načelo o diskretnosti velja tudi za »dvain-štiridesetletnika«. ki je obtožen uboja najuglednejšega državnika v deželi.
Seveda si tožilec po svojih najboljših močeh prizadeva dokazati utemeljenost obtožbe (če tega ne bi počel zavzeto, ne bi imelo smisla, da je tožilec). Gotovo je njegova naloga — poleg čisto sodne — tudi to. da utrdi zaupanj prebivalstva v socialdemokratsko oblast, zlasti v učinkovitost policije, ki da ni tako nesposobna, kot so ji dolgo očitali. A vse to je manj pomembno. Bistveno je to. da si sodišče ne pusti sugerirati, kako naj vodi
sodni postopek, da bo ideološko oportuno in da ne bodo ogroženi temelji sistema. Očitno je tudi politika dovolj zrela, da se zaveda, da je bolje požreti še kakšen nov očitek na račun nesposobne policije, kot pa napraviti nepremišljen presedan. Zato se modro drži ob strani, ne daje izjav, nikomur ne pade niti na kraj pameti, da bi pred zbrano množico trobental. kaj je treba storiti in kako kaznovati.
Javna občila se v načinu poročanja o procesu ne delijo na tista režimska »za« in opozicijska »proti«. Vsa skupaj so le složno proti temu. da bi bil kdo — pa najsi bo to predsednikov morilec — obsojen brez zadostnih dokazov ali. bognedaj. v pravno spornem sodnem postopku. V teh mejah se gibljejo tudi vsi komentarji. ki se najraje lotevajo prava kot stroke.
Prejšnji teden je v tisku zakrožilo vprašanje, kolikšno odškodnino bi bil obtoženec upravičen zahtevati, če bi ga sodišče oprostilo krivde. Bi bdo milijon kron primerna vsota? Človeku se je kar milo storilo pri srcu. ko je videl, kako se je glas množic takoj pripravljen načelno opredeliti; časopis Aftonbladet je objavil ad hoc opravljeno anketo z občani (razume se. s fotografijo, imenom in kratko izjavo). Vsi vprašani so bili mnenja, da naj dobi odškodnino, če je res poi leta presedel po nedolžnem. Razen ene same izjeme pa so bili vsi odločno proti, da bi dobil milijon. To pa ne! V ljudski duši je takoj zabrnel kalkulator. ki je hitro primerjal zaslužek posameznika z »zaslužkom«, ki ga vrže pol leta aresta. ' Večina je bila za »primerno« odškodnino. Koliko je to. niso povedali — razen enega, ki je v pravičniški angažiranosti predlagal pravično povrnitev izgubljenega zaslužka. En sam vprašanec. neki direktor marketinga, je hladnokrvno povedal, da po njegovem mnenju milijon kron ne bi bila previsoka odškodnina za ogroženo človekovo dostojanstvo in
več kot 20 tisoč mark s prodajo izdelkov v Kompasovi trgovini. Jo ca navdušuje, da mnogi tujci, ki se vozijo k njim iz Klopinskih jezer, le težko verjamejo, da je la brezcarinska prodajalna Kompasova in ne ameriška ali avstrijska . . . Hkrati je žalosten, ker ve. da je turistična ponudba mežiške doline razdrobljena in vse premlačna. da bi privabila tudi tuje turiste. Vodja carinske izpostave Holmec Zvonko Fuks ve. da potniki, lam jili je bilo prvič več kot milijon, posebej listi iz Avstrije, radi posedijo v dobrih gostilnah, ženske pri frizerjih, vsi skupaj pa tudi kupujejo pri nas.
Vič je največji prehod carinarnice Dravograd. Povečuje se tovorni promet. Zaposleni na Viču že čez nekaj ur uganejo zaradi gneče, kdaj so zaprli Ljubelj. Vendar sta obe službi, zelena in modra, usklajeni, kolektiv pa. po zagotovilu šefa izpostave Ljuba Cerjaka, zrel za vsakršno delo.
Njihovi kolegi na Korenskem sedlu se trudijo. da na tem izrazito turističnem mejnem prehodu, po trditvah komandirja Matjaža Dolšina. opravijo 70 odstotkov prometa v štirih mesecih, na leto pa naštejejo pet milijonov potnikov. Največja težava Korena je prepustnost. Podobno je na ozkem platoju na Ljubelju, kjer v sezoni in konicah dimni plini v predoru sprožijo celo napravo (kadar deluje), ki opozarja, da je koncentracija izpuhov previsoka za normalna pljuča. Cestarji, vsaj na gorenjskih prehodih, niso ob koncu tedna najbolj pridni. Drugače ne bi bili koši za odpadke premajhni, počivališča ob cestah pa slabo vzdrževana. Del magistralne ceste, ki se pod prvim ovinkom ceste do Jezerskega vrha že pogreza, je označen le s tremi, od zime pozabljenimi snežnimi koli . . .
Valilnice mark
»Če bi bila turistična propaganda takšna, kakršna je v tujini za nakup bencinskih bonov, bi vsi tržili še več. Žal pa so z bencinskimi boni največkrat težave. Veliko administriranja, pa malo učinkov. Tujci pričakujejo, da jim bomo za en bon stočili v rezervoarje nekaj več kot štiri litre, žal pa je zadnja podražitev to količino zmanjšala za liter.• pripoveduje črpalkar Riko Majer iz šentiljske Petrolove črpalke. Obilica administrativnega dela tako zaposlujuje črpalkarje, da stočijo v rezervoarje tudi do 30 odstotkov manj goriv.
Brezcarinske prodajalne so za Kompas prave valilnice mark. Trgovci ponujajo tudi nekaj izdelkov domačih proizvajalcev. Še vedno premalo, nekateri izdelki so tudi smešno poceni. Tako stane Badlov pelinkovec le tri marke. Zaprt v okornih steklenicah je le zaradi cene iskan izdelek Nekateri ga kupujejo cele kartone . . .
Mejne prehode bi morali pogosteje obiskovati tudi sanitarni inšpektorji. Če bi dovolili gradnje sanitarij brez školjk, zaradi lažjega čiščenja, bi precej pomagali vsem, ki se trudijo na mejnih prehodih obdržati snažnost in red. Na prehodih od Rožne doline do Lazareta Kompas ne more zaposliti dovolj čistilcev. Tisti, ki zmorejo taka dela. veliko raje. za valutne zaslužke, odhajajo v sosednjo Italijo. kjer dobro zaslužijo. Tako kot gostinski delavci.
Delo vseh zaposlenih na prehodih je naporno. Za miličnike in carinike še toliko težje, ker morajo upoštevati včasih tudi toge in neživljenjske predpise, kot da njihovi sestav-ljalci sploh ne vedo. kaj mejni prehodi sploh so. . .
Mirko Kunšic
za prestane nevšečnosti lo. da ni kriv.
če bi se res izkaza-
Ko tole zapisujem, sodba še ni objavljena, čeprav je sodišče svoja zasedanja končalo in bo razsodba do sobote znana. Dejstvo, da obtoženca niso izpustili, govori, da je spoznan za krivega. Policiji, ki je v tej aferi pretresla okrog 650 osumljenih oseb. se torej ne bo treba spokorniško posipati s pepelom po glavi.
Adijo, legendarna nordijska poštenost!
Ko je že beseda o čuvarjih reda. nekaj manj spodbudnih podatkov z njihovega področja: V časopisu našega mesta, ki šteje nekaj čez 100.000 prebivalcev, pravkar berem, da so v prvem letošnjem četrtletju zabeležili v tem mestu 345 vlomov v avtomobile, samo v mesecu juniju pa je to število poskočilo za novih 397 vlomov. V prvih dvanajstih dneh julija so registrirali 197 vlomov, na včerajšnji dan pa 47. Praviloma odnesejo vlomlci iz. avta radio, najraje imajo stereo kasetofone. Časopis citira besede šefa policije, daje policija nemočna. da število vlomov v avtomobile sicer narašča po vsej deželi, da pa je ta rast v Helsing-
borgu rekordna. Očitno je policija še vedno dimenzionirana po razmerah iz časov, ko je vsa Evropa govorila o legendarni skandinavski poštenosti. Časi se pač spreminjajo. Tokovi sodobnega kriminala se ne menijo za državne meje. še najmanj pa so pripravljeni zaustaviti se na tako odprti meji. kot je meja med Dansko in Švedsko, kjer se ljudje vozijo
z ladjo po nakupih čez oresundsko ožino, ne da bi jih kdo moril z vprašanji o potnih listih ali kaj nosijo v svojih nakupovalnih vrečkah.
Kot zanimivost samo še tole: po besedah omenjenega policijskega funkcionarja so za rast vlomov v avtomobile krivi tudi lastniki, ki se menda potem ne branijo potihoma pod roko kupiti za polovično ali četrtinsko ceno stereo aparat, za katerega je več kot očitno, da prihaja na trg po dvomljivih kanalih. Tako se kajpak kriminal veselo širi. saj ga oškodovanci sami financirajo ...
O.	kako hitro se začne podirati črno bela predstava o klenih posebnostih, ki so še in jih
hkrati ni več!
Vendar, roko na srce: vse dosedanje osebne izkušnje bolj potrjujejo tisto drugo, idilično stran podobe. Včeraj, na primer, smo se z vlakom peljali v Kobenhaven. Ko je prišel sprevodnik, sem zbegan ugotovil, da sem izgubil vozne karte. Zaman sem obračal žepe: sprevodnik je nekaj časa potrpežljivo čakat. potem je odšel naprej. Ko se je vrnil, sem držal v rokah denarnico, pripravljen na najhujše. Mož je samo poslušal pojasnilo, razumevajoče pokimal in rekel O.K. S tem je bila zadeva opravljena.
Bolj ko premišljujem, kakšnemu zapletenemu vzgojno birokratskemu postopku bi bil izročen kje drugod, bolj se mi utrjuje prepričanje. da tile Skandinavci le niso narejeni iz čisto navadnega materiala.
c
SOBOTNA PRILOGA
vel Je poln paradoksov. Dokazov ni ggjLn* treba posebej iskati. Zanje pogosto poskrbijo kar tisti, ki so se z vsemi 18 IBS silami dolga leta borili proti takim 'SSJSr protislovjem, kot je na primer blokovska delitev sveta z vsemi njenimi posledicami, dane; pa spremenjenih razmer niso več sposobni razumeti. Neuvrščeni so že tak primer. Če bi namreč iz vseh megalomanskih in na tisočih straneh napisanih resolucij, ki so jih neuvrščene države podpisale v svoji skrbi za boljši svet, po 28 letih skušali iztisniti ekstrakt, bi na dlani ostalo tole prgišče temeljnih ciljev: boj za politični in ideološki pluralizem in za priznavanje pravice do samostojnega razvoja, nasprotovanje vsem oblikam dominacije, prizadevanje za mimo reševanje sporov in za spoštovanje človekovih pravic.
Pustimo ob strani vprašanje, koliko se je neuvrščenim državam znotraj njihovih meja in tudi v mednarodnem sodelovanju uspelo približati tej podobi sodobnega, demokratičnega, z eno besedo, poštenega sveta. O tem bi zaradi številnih vojn, nerešenih sporov, diktatorskega, nasilnega, dominatorskega . . . urejanja razmer v posameznih neuvrščenih državah in med njimi lahko razpravljali na dolgo in široko in pri tem potegnili na svetlo celo nekatere oblike tudi vojaškega sodelovanja posameznih za neuvrščene razglašenih držav z izrazito blokovsko uvrščenimi državami. Toda to ni tokratna tema. Tokrat skušamo osvetliti predvsem odnos neuvrščenih držav do »uvrščenega« sveta. V tem odnosu pa so bili neuvrščeni v vseh svojih resolucijah, naj so bile gospodarske ali politične, vedno dosledni. In priznati jim je treba, da so že samo s svojim prvim nastopom in z idejami, ki so v začetku šestdesetih let pritegnile veliko večino držav v razvoju, brez dvoma omilili množično blokovsko polarizacijo sveta in spodbudili nekatere izrazito pozitivne tokove. Take na primer, kot je bil pospešen proces dekolonizacije in kot so bila spodbujena razmišljanja o nepravični gospodarski ureditvi. k: poraja vse ostrejšo dolžniško krizo, s tem pa zaostruje tudi vprašanje urejanja svetovnih problemov s pozicije sile. Heterogena množica neuvrščenih držav, kije skrbno pazila, da nikoli ni postala toiiko homogena, da bi ji kdo lahko reke! »tretji blok« (največ, kar so ji očitali, je bilo to. da se v OZN spreminja v »glasovalni stroj« sveta v razvoju). je bila že zaradi svoje številčnosti pri tem dokaj uspešna.
Danes bi bilo kljub nekaterim poskusom tovrstnega prilaščanja zaslug povsem nesmiselno razpravljati, koliko je k sedanjemu popuščanju napetosti med Vzhodom in Zahodom s svojim pojavom na svetovni politični sceni prispevalo gibanje neuvrščenih, koliko pa sta za spremembe zasiužna bloka sama. Gre pač za politične procese, pri katerih zaradi številnih okoliščin, ki vplivajo nanje, pač ni mogoče potegniti premočrtne povezave med vzrokom in posledico. Toda dejstva, da so »posledice« zelo blizu oziroma da se vsaj približujejo tistim, ki sojih ob ustanovitvi gibanja želeli njegovi idejni očetje, seveda ne kaže spregledati. Napetosti med blokoma popuščajo, gospodarski, politični, kulturni. .. stiki se krepijo, pogajanja zamenjujejo konfrontacijo na vseh do zdaj strogo razmejenih področjih ta-
PRED BEOGRAJSKIM VRHOM
gpMgt rva ugotovitev ob primerjavi alterna-llja|iivnvh političnih sil na Poljskem in Jgljlgpr Madža--kem ter njunih (ne)uspehov Sj je gotovo, da mora biti alternalva, če H želi kaj resnega doseči, popolnoma enotna, kot dokazuje poljski primer. Le v tem primeru je mogoče enakopravno debatirati z oblastjo in jo prisiliti celo v notranje spore (spomnimo se. daje ob koncu okrogle
mize vodja uradnih sindikatov Miodtnvicz začel izzivati partijo, iz katere uradni sindikati izhajajo!). Seveda je za slovensko usodo pomembno tako nacionalno vprašanje (suverenost) kot tudi človekove pravice, kar je za Bavčarja in Janšo »ločnica« v slovenski alternativi. Toda vprašanje sodi verjetno bolj
v akademske razpravo.' medtem ko gre
v vsakdanji politiki za trd boj. ki vsaj pri
alternativi kot bloku nasproti oblasti zahteva popolno enotnost. Če enotnosti ni. piotern se alternativa, kot pravimo ugotavljata Bavčar m Janša, znajde v »dolomitskem položaju- . Ravno zaradi »dolomitskega položaja« lahko Pozsgav, nedvomno prvi človek Madžarske ta iiir-. v razgovoru z vašim novinarjem mirno reče. da bo partija na svobodnih volitvah brez vsakršne politične propagande dobila 38 do 40 odstotkov glasov in ravno zaradi tega (vedeti moramo, daje alternativa na Madžarskem vsaj tako razbita kot v Sloveniji) v stavbi madžarskega CK slišimo, da jim je všeč tolikšno številno novih zvez (med pomembnejšimi jih naštejemo vsaj 25, vodilne pa so Madžarski demokratični forum. Nova marčevska fronta in Zveza svobodnih demokratov > jn da si celo želijo, da bi vse te zveze nastopile na volitvah (razdrobljene, jasno!), saj bi na ta način vsaka izmed njih dobila denimo 0,5 odstotka glasov, partiji pa bi jih na koncu res ostalo omenjenih 3S do 40 odstotkov . . .
CIPER PRED VRATI ES
Prošnja za bližnjico
tfo skupnosti
Sporazum o carinski uniji Cipru že
zagotavlja glavnino privilegijev, ki jih drugi partnerji ES rimajo, a kljub temu želi čim prej poslati polnopravni član skupnosti. To naj bi pomagalo
tudi združiti otok.
V skupini držav, ki čedalje glasneje trkajo na vrata Evropske skupnosti. Ciper sicer ni prvi, a mu sporazum o carinski uniji z dvanajsterico nedvomno zagotavlja dober izhodiščni položaj. Formalne prošnje za polnopravno članstvo v skupnosti še ni oddal, vendar je napovedal, da bo to v kratkem storil. Ena temeljnih značilnosti približevanja te države ES pa je tudi v tem. da ne razpravlja na dolgo in široko o Evropi po letu 1992, marveč se v praksi že temeljito pripravlja na napovedane spremembe.
Pravzaprav je malo verjetno, da bo ES, čeravno precej vehementno napoveduje svojo odprtost oziroma možnost večanja članstva
lasu naj se uvrstil^ neuvrščeni?
ko imenovanih interesnih sfer in posledica tega je med drugim tudi nekoliko večja samostojnost nekaterih blokovskih in do nedavnega blokoma tesno pridruženih članic.
Arhaizmi in zmeda
Neuvrščeno gibanje, ki je ob svoji ustanovitvi z idejami, načrti, zahtevami in cilji zaslutilo pravo usmeritev in se na njenih temeljih izredno uspešno uvrstilo v takratno podobo blokovsko polariziranega sveta, danes očitno ni več sposobno takega podviga. Zaradi kronično neučinkovitega vztrajanja pri vedno ■ istih posplošenih idejah in zaradi neprestanega vračanja k istim koreninam, ki so edine omogočale vsaj splošen filozofski konsenz o bistvenih vprašanjih, doživlja trenutke, ko razviti svet celo na tem področju prehiteva neuvrščene. Ideje neuvrščenih so sicer obveljale in neuvrščeni se lahko hvalijo, da so ves čas razmišljali v pravo smer. Toda žal so ostali le pri razmišljanju. Filozofsko posplošenih pogledov, ki jih je bilo vsakič mogoče zapisati v skupne resolucije le tako, da so te postaie dolgovezen, posplošen, nikogar obvezujoč in nikomur izmed neuvrščenih na prste stopajoč dokument, namreč nikoli ni bilo mogoče spremeniti v akcijo. Iz (četudi) dobrih korenin kljub nenehnemu zalivanju le teh z lepimi besedami (ali pa prav zato) nikoli ni zraslo drevo, ki bi vsaj spominjalo na hrast, sekvojo in palmo hkrati. Tistega pravega križanca, ki bi dolgoročno lahko dajal senco vsaj večini članic, pa neuvrščenim nikoli ni uspelo vzgojiti. Lahko bi celo rekli, da ga po prvi fazi skupnega boja proti kolonializmu in za samoodločbo narodov tudi nikoli niso pretirano iskali. Preveč so se sprijaznili z vlogo opozicije velikim silam in premalo so iskali svoje rešitve.
V tem pogledu je usoda neuvrščenih precej podobna usodi socializma, ki je tudi pretirano (že v teoriji, v praksi pa še bolj) gradil svoj sistem pravih občečloveških vrednot zgolj na opoziciji kapitalizmu, premalo pa na iskanju rešitev, ki bi kritizirano stanje presegle. Tako se je zdaj socializmu in neuvrščenim zgodilo tako rekoč isto. nam. ki smo socialistični in neuvrščeni, pa na našo nesrečo oboje hkrati. Razvili svet. ki se je integriral postopno, iščoč realne integracijske temelje namesto idealističnih, vsem lepo zvenečih občečloveških vrednot (pa naj gre za gospodarske ali politične odnose na državni ali meddržavni ravni), je tem vrednotam naenkrat veliko bližje od tistih, ki so nanje prisegali že veliko pred njim. »Socialistično visok« življenjski standard v nekaterih najbolj razvitih kapitalističnih državah in neblokovski integracijski procesi, ki vodijo v Evropo 1992, so tako naenkrat postali dober poduk tako socialističnim kot neuvrščenim državam.
Nemogoče je razumeti, kako lahko na temeljih ideološkega in političnega pluralizma zasnovano gibanje, ki je v središče svojega delovanja vedno postavljalo boj proti blokovski delitvi sveta in vsem oblikam nadvlade, danes zavrača tiste države, ki bi želele postati manj blokovske in s tem mogoče nekoč celo neuvrščene.
Usklajevanje neuskladijivega
Seveda se pri »posodabljanju gibanja in njegovem prilagajanju sodobnim procesom v svetu« (kot je to moderno reči v zadnjem času) zaradi dolgoletne neučinkovitosti pojavlja cela vrsta problemov. Najhujši je ta. kako naj neuvrščene države ob vseh medsebojnih razlikah, ki jim jih v minulih 28 letih ni uspelo in jih niti niso skušale odpraviti (za »opozicijski« nastop do razvitega sveta je bil
vedno znova dovolj ideološki konsenz o temeljnih ciljih gibanja, pa še tu so se neuvrščeni marsikdaj sporekli), zdaj naenkrat najdejo realne (konkretne) integracijske dejavnike. Take na primer, kot jih je v dolgoletnem skupnem razvoju našla razvita Evropa.
Marsikdo bo temu oporekal, češ Evropa je zaradi svojega specifičnega zgodovinskega razvoja nekaj posebnega in je zato ni mogoče primerjati s heterogenim neuvrščenim giba-
njem, ki ga pri nekaterih vprašanjih delijo celo stoletne zgodovinske razlike v načinu razmišljanja. To je načeloma sicer res. toda če neuvrščeni resno razmišljajo o posodobitvi gibanja in njegovem približevanju razvitemu svetu (na vseh sestankih namreč govorijo, da je tako), potem morajo najti skupne točke. Tudi razviti svet. ki ne vključuje samo Evrope, ampak tudi severnoameriško celino, daljno Azijo in celo nekatere do včeraj napol fevdalne »male azijske tigre«, jih je. V njem se bo v kratkem našlo nekaj prostora celo za nekatere neuvrščene države (Malta, Ciper).
Zgodovinske in ideološke razlike v sodobnih integracijskih procesih razvitega sveta torej očitno niso več ovira učinkoviti integraciji, če to integracijo omogoča ustrezen razvoj proizvajalnih sredstev Kako materialistično, marksistično, socialistično in neuvrščeno se to sliši — pa vendar je ravno v tem še en paradoks odnosa med razvitimi in tistimi
IZKUŠNJE POLJSKE IN MADŽARSKE ALTERNATIVE
Dolomitski poležal« pri mmmM
Poljska alternativa »dolomitskega položaja« ni sprejeia in ni dovolila. Seveda ne moremo pri slovenski alternativi pričakovati takšne številčnosti kot pri Solidarnosti in že zaradi tega je njena udarna moč manjša kot pri poljskem sindikatu. Toda tudi na Poljskem so
se k volitvam poskušale zriniti razne zveze in
zvezice, ki pa so kmalu ugotovile, daje njiho-
va edina možnost dobiti kakšen sedež v parlamentu ta. da se kooplirajo v enoten opozicijski blok pod vodstvom Solidarnosti. Od tod tudi velika zmaga alternative na poljskih polsvobodnih volitvah: v sejmu, kjer so vnaprej dodelili 65 odstotkov sedežev bloku partije in 35 odstotkov alternativi, je Solidarnost takoj zasedla »svoje« sedeže, medtem ko partiji sploh ni uspelo zbrati njej namenjenih 65 odstotkov, saj je dosti sedežev pripadlo raznim od partije disidentskim skupinam; na volitvah v senat, ki so bile popolnoma svobodne, pa je Solidarnost pobrala 99 od 100 sedežev.
Pri tem je seveda treba upoštevati še sistem volitev, ki stvar dodatno pojasnjuje. Na volitvah v senat, ki so bile svobodne, sta bila na volilnem listku v glavnem le dva kandidata: eden iz bloka partije in drugi iz bloka alternative pod vodstvom Solidarnosti, zraven pa se je »kot okras« včasih pojavil (kot na volitvah
v prihodnjih letih, sprejela medse kakšnega novega člana. Najbrž bo vsaj do leta 1992 pred vrati pustila celo članico iste vojaške zveze — Turčijo, pa čeprav je ta že lani oddala prošnjo za.sprejem. Še bolj pa je načeloma zadržana do nevtralnih in neuvrščenih držav, saj — kot poudarjajo v Bruslju
—	še ni jasno, kako bo izglodala obrambna politika njenih članic.
A kakorkoli se bo že ES odločila, na Cipru vendarle pazijo, da ne bi tratili časa. in se pospešeno pripravljajo na tesnejše gospodarsko sodelovanje z dvanajsterico - “prilagajanje standardov, predvideno je postopno ukinjanje (prt tem se trudijo, da bi privabili čim več tujega kapitala) in podobno.
Ciper in ES sta pravzaprav prvi sporazum o sodelovanju podpisala že leta 1972 (se pravi dve leti pred državnim udarom na otoku) in z njim je otoško gospodarstvo dobilo tudi prve olajšave pri izvozu svojih izdelkov v države skupnosti in finančno pomoč. Že ta sporazum je predvideval, da bo prilagajanje ciprskega gospodarstva ES potekalo v dveh fazah in postopno — prek carinske unije
—	vključitev Cipra v skupnost.
Dogodki leta 1974 — turška intervencija in razdelitev otoka (TRSC. ki je nihče razen Turčije ni priznal, ima 37 odstotkov ozemlja), sta zavrla proces zbliževanja med Ciprom in ES, toda le začasno. Že leta 1979 je namreč Ciper dobil od ES 30 milijonov dolarjev pomoči za razvoj gospodarstva, štiri leta pozneje pa je otoško gospodarstvo dobilo od dvanajsterice še eno finančno injekcijo (40 milijonov ecujev). ki naj bi mu pomagala v pripravah na liberalizacijo menjave z državami ES. ’
O usodi in možnostih slovenske alternative bo najbrž še veliko
napisanega, vseeno pa gre tudi pogledati čez plot k Madžarom in Poljakom, kjer se je (in se še) tamkajšnja alternativa ubada s podobnimi problemi.
v ZDA) še kakšen »sredinec« ali zasebnik. Poljaki so med temi (denimo tremi) imeni izbrali eno samo. in to v povprečno 80 odstotkih ime pripadnika bloka Solidarnosi; lahko si samo mislimo, kakšno usodo bi doživeli pripadniki alternative, če bi bilo na volilnem listku poleg kandidata partije še 25 kandida tov raznih drugih zvez, združenj oziroma organizacij . . .
Kaj prinesti na pogovore?
L.e v enotnem bloku ie mogoče tudi doseči soglasje o tem. kaj gre partiji ponuditi na pogovorih z njo. Čc zveze ponujajo sto različnih variantnih predlogov,, je velika verjetnost. da se iz gozda ne bodo videla posamezna drevesa in da bo partija potem sekala kar po svoje. Rešitev, ki jo ponuja praksa poljskih in madžarskih dogodkov, je. da mora alternativa na »okroglo mizo- z oblastjo (in edinole >za mizo« se je mogoče pogovoriti
Postopno do carinske unije
Protokol o carinski uniji med Ciprom in ES predvideva dve fazi ukinjanja carinskih pregrad (prva bopredvidoma terjala deset, druga pa pet let) do leta 2000. ko naj bi carine omejevale ie še pretok ozkega spektra blaga. Potek prve faze je s tem protokolom že natančno opredeljen, medtem ko so za drugo
fazo začrtani obrisi, podrobnosti pa naj bi določili naknadno.
Natančneje, za prvo desetletje uresničevanja sporazuma o carinski uniji (to že poteka) so pri industrijskih izdelkih omejitve odvisne predvsem od porekla blaga. In sicer v ES ni carinskih ovir za tiste izdeike s Cipra, ki jih
v celoti proizvaja sam: toda dopuščena je -.udi možnost, da ta ugodnost velja tudi za izdelke, ki so v »zadostni meri predelani« na Cipru. Po drugi strani so že v prvi fazi ukinjene vse carinske omejitve za uvoz tekstilnih izdelkov in konfekcije, obutve, pohištva, barv. umet-
Ciper ne trka na vrata ES le iz notranjih gospodarskih razlogov, marveč uradna Nikozija verjame, da bi pod okriljem ES lažje prišlo do vnovične združitve otoka, saj je Grčija že njen član, Turčija — druga, ki ima odločilen vpliv na položaj na otoku — pa upa, da bo kmalu sprejeta v skupnost.
nih gnojil in nekaterih drugih izdelkov kemične industrije iz držav dvanajsterice. De! ciprske industrije se je torej že srečal z močno konkurenco zahodnoevropskih proizvajalcev teh izdelkov.
Temu ukrepu naj bi sicer sledili še nadaljnji koraki liberalizacije medsebojne trgovine, vendar je hkrati tudi seznam izdelkov, na
o določenih rešitvah prehoda v demokracijo) priti z izdelanimi in usklajenimi predlogi, ki potem oblast postavijo ob zid in izsilijo njeno popuščanje. Tako je v celoti uspela poljska okrogla miza, medtem ko z Madžarske, ki se je začela pred kratkim, še n; pravih zaključkov, čeprav so vsi prepričani o ugodnem sporazumu.
Morda se zdi protislovno, daje dokaj razbita alternativa na Madžarskem vseeno izsilila okroglo mizo. Verjetno gre res bolj za to, da alternativa k temu rti ravno veliko pripomogla in da sta poglavitni delež opravila partijska moža Pozsgav in Nvers, ki sta. ko sta uvidela, da partije ne bo mogoče načeti od zunaj, to storila »od znotraj« in tako bistveno prispevala k današnjemu »položaju« alternative. Toda tudi tu gre za »dolomitski položaj,- še posebej, če dodamo dokaj patcrnali-sttčno izjavo Pozsgaya iz omenjenega razgovora, da mora partija dati alternativi »čas, da
katere se olajšave iz sporazuma o carinski uniji ne nanašajo, še precej dolg (cement, vodne črpalke, naftni derivati, alkoholne pijače, čokolada, pivo itn.).
Najtežje se je bilo sporazumeti o medsebojni menjavi kmetijskih pridelkov in izdelkov živilske industrije. Kompiomis je bi! sicer dosežen, toda le zato. ker so 43 izdelkov oziroma pridelkov preprosto izpustili iz sporazuma. Nobenih novosti ni glede mesa. mlečnih izdelkov, pšenice in ječmena (Ciper želi zaščititi lastno proizvodnjo), po drugi strani pa so glavni kupci ciprskega krompirja, limon, pomaranč in vin še vedno v državah Bližnjega vzhoda.
Preobrat bo druga faza
Druga faza, ki bo pomenila precejšen korak naprej v odpravljanju medsebojnih carinskih ovir, se bo predvidoma začela okrog leta 1995 in bo trajala pet let. Takrat naj bi namreč ukinili predpise, ki se nanašajo na poreklo biaga, in zagotovili pogoje za svoboden pretok vseh izdelkov, zajetih v sporazumu, izhodišče za urejanje medsebojnega sodelovanja pa naj bi bili pravzaprav Rimski sporazum (gre za zagotavljanje svobodne konkurence, dogovarjanje glede subvencij države za posamezna področja gospodarstva in podobno). V drugi fazi naj bi torej Ciprčani sprejeli mehanizme enotne kmetijske politike v ES, skupnost pa naj bi ukinila omejitve pri uvozu kmetijskih izdelkov s Cipra.
Tudi za osemdeset kategorij industrijskih izdelkov bedo postopno odpravljene carinske omejitve (za osem odstotkov že prvo leto. naslednje pa 12. leto pozneje za 18 odstot-
se na volitve pripravi«. Madžarska alternativa je namreč šele takrat, ko je bila na okroglo mizo povabljena (na Poljskem je enotni blok opozicije okroglo mizo izsiiti), začela razmišljati o enotnih stališčih, ki jih sedaj sproti
usklajujejo, a je vseeno vprašanje, kaj bodo
dosegli.
Volitve so priložnost
Morda je slovenska alternativa priložnost za vzpostavitev enotnosti nasproti bloku oblasti, ki bi lahko prinesla določene rezultate, že rahlo zamudila ob formuliranju skupne slovenske iistine. Majska deklaracija je sicer bila poskus nasprotovanja omasti in poskus prisiliti jo h kompromisu, vendar te prisile »razbita« alternativa (spomnimo se samo izjav nekaterih voditeljev ZSMS ob zborovanju na Trgu osvoboditve v začetku maja letos, ko so kar krepko napadli nekatere govornike, alternativne voditelje) ni mogla udejaniti. Verjetno bi enotni blok alternative, ki ga na tem mestu zaradi vedenja o izkušnjah poljske in madžarske situacije vseskozi ponujamo, opravil »več«: ni sicer rečeno, da bi bilo v tem primeru obstoječe besedilo Majniške deklaracije sprejeto s splošnim družbenim konsenzom, vsekakor pa dveh deklaracij Slovenci ne bi dobili v podpisovanje. Prvotni
kov...). Vendar naj bi bi! - kot določa sporazum — tudi po ietu 2000 majhen del ciprskega gospodarstva še vedno zaščiten (gre predvsem za nafto in njene derivate).
Sporazum o carinski uniji torej pomeni precejšnje zbližanje med ES in Ciprom, a otoku vendarle pušča še nekaj manevrskega prostora, kar je najbrž Cipru ob (še ne tako davnem podpisu protokola) najbolj ustrezalo. Sporazum naj bi namreč spodbudil razvoj ciprskega gospodarstva, njegovo tehnološko modernizacijo in ga prisililo, da se v razumnem časovnem obdobju prilagodi najrazvitejšim in dolgoročno gledano koraka vštric z njimi. Čeravno jc treba vendarle upoštevati, da ne gre za nerazvito državo, saj je na Cipru narodni dohodek na prebivalca že zdaj 7.500 dolarjev.
Vaba za tuj kapital
Svojim ciljem primerno so na Cipru naravnali tudi politiko do tujih vlaganj. Na otok se je sicer v zadnjem desetletju steklo precej tujega kapitala — zlasti iz Libanona, odkar tam divja državljanska vojna. Nedvomno je precejšna prednost pri tem ugodna lega. a je vendarle tudi država poskrbela, da tujim (so)vlagateljem ponudi kar se da vabljive pogoje. V pičlih nekaj letih je vložila ogromno denarja v razvoj infrastrukture in Ciper se je po razvitosti telekomunikacijskega omrežja povzpel na četrto mesto v svetu. Zakonodajo, ki se nanaša na tuja vlaganja, je temeljito poenostavila in jo hkrati prilagodila načrtovanemu razvoju gospodarstva.
Dovolj je namreč, da tuji investitorji osrednji banki predložijo opis investicije, vrednost del
v razvoju. Razvijajočemu se svetu namreč kljub priseganju na novo pravično ideologijo in nove pravičnejše gospodarske in politične odnose teh odnosov ni uspelo razviti, ker jih je v veliki večini primerov preveč ideologizi-ral in premalo postavljal v okvire realnih razmer v svetu. Ta desetletja dolga ideologi-zacija, ki se je pri nekaterih vkoreninila v vse pore političnega sistema, danes postaja glavna ovira pri približevanju razvitemu svetu. To velja tako za socialistične države kot za precejšnje število tistih neuvrščenih držav, ki bi še danes rade razmišljale tako kot leta 1961 in ki iz lagodne opozicije nikakor nočejo preiti v iskanje svoje pozicije, pa čeprav je vsakomur jasno, da v sodobnih političnih tokovih na pragu enaindvajsetega stoletja njihova opozicija ne koristi nikomur več in da z vztrajanjem v njej le vedno bolj izgublja svoj položaj.
Dober dokaz za tako arhaično in v novih procesih približevanja med blokoma preživeto vztrajanje pri starih formulah neuvrščenosti jc pred kratkim načeto vprašanje o nekaterih blokovskih in tudi ncblokovskih državah, ki bi rade kot gostje (opazovalke) sodelovale na vrhunskih sestankih neuvrščenih (gre za previdno izražene namige Kanade, Norveške, Madžarske, Poljske, Južne Koreje, Mongolije in menda še nekaterih). Neuvrščeni so se že pri tem povsem pragmatičnem vprašanju opazovalk, ki nimajo ne pravice glasovanja niti ne sodelujejo v razpravah, znašli v lastnem navzkrižnem ognju in tako dokazali, da niti neuvrščenosti ne pojmujejo več tako, kot jo pojmuje razviti svet. Namesto da bi oh vseh zapletenih in zanesljivo samo na dolgi rok rešljivih problemih gospodarskega približevanja razvitemu svetu vsaj skozi formalne oblike približevanja tistim, ki v ncuvrščanju očitno še vedno vidijo možnost multipolarizacijc mednarodnih odnosov, skušale reafirmirati politične cilje gibanja, so se ortodoksno oklenile starih »izvirnih korenin«.
S takim ravnanjem pa so neuvrščene države (čeprav gre le za en primer nezdružljivosti proklamiranega odpiranja z dejanskim zapiranjem) dale misliti, da kot celota niti miselno šc niso sposobne ujeti tokov sodobnega sveta in da kljub svojim revolucionarnim idejam izpred 30 let danes ne zmorejo biti niti toliko revolucionarne, kot je v nekaterih pogledih lahko revolucionaren »konservativni« razviti svet. ki se zaveda, da sprememb ni mogoče dosegati z resolucijami (pa naj bodo ie še tako kratke in sodobne).
Tisti, ki tega nočejo ali ne zmorejo razumeti, bodo pač morali postati žrtve še enega paradoksa - namreč tega, da se bosta morala »revolucionarni« socializem kot oblika naprednega notranjega družbenega razvoja in »revolucionarna« neuvrščenost kot način pravičnega urejanja mednarodnih odnosov, pač v bodoče prilagajati naprednim spremembam tistega »konservativnega« in na propad obsojenega dela sveta, ki sta ga skušala s svojimi revolucionarnimi idejami spremeniti. Svet pa ju bo uvrsti! tja, kamor bosta v svoji večni dirki za njim pač sodila.
Damijan Slabe
tekst bi verjetno zaradi določenih kompromisov sicer malce »oklestili«, kar pa bi bilo veliko bolje kot obstoječi dve deklaraciji, od katerih je ena pisana še na povsem »revolucionaren« način (vladavina dela...). Priložnost. druga po vrsti, pa bo razprava o volitvah, časa ni dovolj in poenotenje alternative bo moralo potekati hitro, kar pa se v omenjenih dveh (poljskem in madžarskem) primerih ni zgodilo. Od tod rahla skepsa, ki jo je bilo zaslediti tudi v besedilu Bavčarja in Janše.
Vprašanje je, kaj je v razpravi o volitvah mogoče doseči. Poljski primer že dokazuje, da so bile »prehodne« volitve zelo zapletene, kot se boji tudi Matevž Krivic. Tako so volila
v Varšavi dobili na mizo denimo sedem volilnih listkov, na posameznih (državna lista
z »zaslužnimi« imeni) pa je bilo celo do 32
imen Vseeno pa Poljaki, ki celo niso obkro-ževali želenih kandidatov, ampak črtali nezaželene (kar jim je vzelo precej časa), niso docela rekli »hvala za takšno demokracijo«; volitve so bile vendarle priložnost glasovati •proti« dosedanji oblasti. S tem pa ni rečeno, da morajo biti volitve karseda komplicirane; vsaj madžarski prmer dokazuje, da jih ie mogoče izvesti zelo preprosto, kot poljske svobodne volitve v senat. Za takšne volitve bi se morala boriti tudi slovenska alternativa, vendar pa enotno, z vsemi silami. Na koncu koncev ima na svoji strani tudi slovenske voiilce, ki so 'siti nepreglednih in obveznih volitev kandidatov, ki so bili izvoljeni že tisti hip. ko jih je SZDL uvrstila na seznam .. Zatri je odgovornost slovenske alternative za prihodnost države in družbe res »veliko večja, kot se zdi«.
Darijan Košir
in Finančno konstrukcijo, da najpozneje v mesecu dni dobijo odgovor, ali je naložba odobrena. Za naložbe v brezcarinski coni. v proizvodnjo izdelkov, ki so v celoti namenjeni izvozu, je dovoljena 100-odstotna udeležba tujega kapitala. do 100-odstotna za proizvodnjo izdelkov, kakršnih na Cipru še ne
Nove naložbe naj bi z uvajanjem najsodobnejših tehnologij, torej otoško gospodarstvo, kar najbolj usposobile za vključitev v enakopraven konkurenčni boj s proizvajalci iz ES — bodisi da bo Ciper član evropske »družine
močnih« bodisi da bo še precej časa le zunanji partner, ki mu že sporazum o carinski uniji dejansko zagotavlja, da je stopničko nad drugimi partnerji skupnosti. Prav zaradi tega za Ciper najbrž niti ne bo tragedija, če pred letom 1992 ne postane polnopraven član ES. S svojo prošnjo najbrž hiti bolj zato, da bi si skrajšal pot, oziroma da ne bi čez čas že pripravljen, celo večnost čaka! pred vrati skupnosti, saj jc že sama procedura od for-r.taine prošnje do dejanskega sprejema dolgotrajna. tn v obdobju, ko niti dvanajsterica ne vid: drugega kot obrise bodoče slike, bodo verjetno postopki sprejemanja novih članov tekli še počasnejše. Najbrž torej Ciper prav zaradi tega mora hiteti, če želi biti med prvimi bodočimi člani.
proizvajajo (v tem primeru so firme tudi desetletje oproščene vseh davkov), v tradicionalnih dejavnostih do 49-odstotna. v turizmu pa v izjemnih okoliščinah tudi do 100-odstotna.
Ljiljana Bcrič
*•
j Ljubljana,
29. julija 1989
SOBOTNA PRILOGI
DELO
stran 27
g^go je le eno od mnogih vprašanj, s kate-rimi so se ukvrjali prireditelji mega Im spektakla, po skoraj natanko dvajsetih Bh letih, po tistem »majhnem koraku za ES človeka, toda velikem za človeštvo«, spet enega res epohalnega medijskega dogodka. ki ga je videl (ali zanj vsaj vedel, kar je v takem merilu najbrž že dovolj) tako rekoč cel svet. Kako obeležiti okroglo obletnico francoske revolucije? Izpadlo je seveda tako, kot da je to najpomembnejši politični dogodek v zgodovini človeštva. Dandanes so mediji seveda merilo pomembnosti, in to je najbrž že zadosten razlog, da francoski revoluciji ta status priznamo. Nenazadnje tudi zato. ker je prav ta revolucija razmah medijev tudi omogočila in vzpodbudila. Ce bi si Francozi za svoj državni praznik izbrali dan. ko je Henrv IV leta 1598 podpisal Nantski edikt in s tem uvedel versko toleranco, bi bilo to tako čudno kot to. da Srbi proslavljajo poraz in ne zmago.
Piay it again, Jack!
Da bo 14. julija 1989 na Champs-EIvsees defile, je bilo seveda čisto logično, ker na Champs-Elysees je vsako leto 14. julija defi-ie. pa čeprav samo vojaški. Logično je bilo tudi. da bo letošnji nekaj posebnega, ker dvesto let ja ni kar tako. Jack Lang, minister za kulturo, in Frangois Mitterand (tak vrstni red imen so v tem kontekstu uporabljali francoski časopisi) sta se torej odločila za nekaj velikega in Christiana Dupavillona (pri ministrstvu za kulturo) imenovala za odgovornega za dvestoletnico, za »Bicentenaire« (ali kar »le Bi«). On je tisti, ki je za avtorja spektakla izbral Jean-Pauia Gouda. Dupavil-lon in Lang sta baje stara znanca, in ga torej ni bilo treba dolgo prepričevati, Mitterand pa tako ali tako naredi vse. kar mu Lang na področju kulture in umetnosti priporoča. Langu sicer ni uspelo, da bi Monsieur le President začel nositi suknjiče s kitajskim ovatnikom, ga je pa vendarle prepričal, da je dal Starčku v hightecn stilu zdizajnirati predsedniški kabinet. Kar je za imidž osemdesetih čislo dovolj.
Kdo je Jean-Paul Goude?
Jean-Paul Goude je star oseminštirideset let. Rodil se je v pariškem predmestju. Mati je bila Američanka, prej plesalka na Broadvva-yu (ha!). S petnajstimi se je vpisal na Ecole des Arts decoratifs (recimo temu srednja 'oblikovalna), vendar je imel po treh letih vsega dovolj in se zaposlil pri Printemps kot
ESTETIKA IN POLITIKA (I)
Jean-Paul Notte-Bede vodi ljudstvo
aranžer (ha!). Naslednje, kar »se ve« o Go-udu. je, da je maja 68 (ha!) srečal (ha) Harol-da Havesa (ha-hal). takratnega glavnega
urednika Esquira (ha!). Ta ga je dve leti
kasneje vzel za .umetniškega direktorja svoje revije. Začel je nositi široke hlače a la Tintin, bele čevlje in baseball čepico (ha!) - baje jo ne sname niti na banketih v družbi ministrov in nobelovcev, češ da ima mastne lase - in šel v New York. Tam je delal, fural »black is beautiful« trend in hodil (ha!) z Grace Jones, neko ne ravno obetajočo disco pevko z Jamajke (ha!). Vzel jo je v roke (ha!) in iz nje naredil to, kar je danes: androginsko zdizaj-nirana »macho woman«. Grace Jones je šla, prišla pa so osemdeseta, in Goude se je vrnil v Francijo in se vrgel na reklame (ha!). Lee Cooper (»Lee Cooper, kiss—kiss— kiss!«), Orangina (»Secouez-moi. secouez-moi!«, Zlati iev Cannes 84), Kodak (»Clic-clac, mer-ci Kodak!«, Srebrni lev Cannes 84). Estetske kanone množične kulture osemdesetih pa je že prej in še bolj začel utemeljevati s svojo knjigo Jungle Fever (napol avtobiografija, napol »art book«): melanž trendov in imid-žev tipo black, porno. gav, latino. macho itd. To je tista knjiga, na katere naslovnici lahko vidite Grace Jones golo in besno rjovečo v kletki. Drugače se temu reče kolažiranje različnih etničnih kultur. To je kultura. Osemdesetih let. Francoska državna sekretarka za pravice žensk (AFZ) je izjavila, da je šokirana.
»Intello-branche-decale
Christian Dupavillon je v intervjuju za Figaro pojasnil, daje bil v igri za Bicentenaire prvotno Jean-Michel Jarre. in v tem primeru bi najbrž gledali oziroma poslušali mega open-air koncert pop simfonične elektronske glasbe z laserji in nekajstotisočvatnim ozvočenjem kot predlani v Houstonu in Lyonu (kar se je še dobro izteklo) in lani v Londonu (kar je bil fiop). No, Jarra so odstranili iz naslednjih razlogov: prvič, koncert da ni nič tako izjemnega in neponovljivega, da bi bil dovolj dober za dvestoletnico, spektakel bo defile ali pa nič; drugič, amorfno skoncentrirano
Uporabna naloga se glasi takole: Boeing 747 z nekaj več kot tristo potniki, ki leti od Pariza do New Yorka sedem ur, ima osem stranišč. Koliko stranišč je potrebnih za 16 tisoč visokih
gostov na tribunah na Plače de la Concorde in Champs-Elysees, ki bodo štiri ure spremljali defile ob dvestoletnici francoske
revolucije?
milijonsko množico ljudi je težko kontrolirati in obenem nemogoče zagotoviti varnost povabljenim državnikom; in tretjič, sklenili so. da naj bo spektakel v gledališkem smislu, namreč, naj se nekaj dogaja in odvija v času in prostoru z določeno razsežnostjo. Tako so potem najeli Gouda. Postmodernistična pop estetika je stopila v službo države in njene ideologije, del znamenite daljice'A (Carous-sel) B (Slavolok zmage na Etoile), ki je zdaj v bistvu že Al (Piramida na dvorišču Louvra) BI (slavolok v La Defense), in sicer A2 (obelisk na Plače de la Concorde) B. pa se je spremenil v 1880 metrov dolg enosmerni simultani oder. Bilo je res »inteilo« (intelektualno. blazno intelektualno), »branche« (»in«, »un must«, trendovsko: osemdeseta leta so inkorporirala dvesto let zgodovine in končno izhlapela) in »decale« (odštekano, brez najmanjšega dvoma). Pred našimi očmi se je zvrstil obenem mirakel in misterij: »dogodki« (dogajanje kot kazanje in gledanje) iz življenja postmodernističnih svetnikov in svetega pisma njihove dobe. Vsebine ni bilo oziroma je bila, če pristanemo na možnost, da je tudi forma lahko vsebina. Neue franzosische Kunst je doživela svojo apoteozo. Ampak o tem kasneje.
Desnica in levica ne marata postmodernizma?
Kompletna opozicija vladajočim socialistom je defile bojkotirala, na čelu z Valervjem Giscard d’Estaingom in Jacquesom Chiracom, ki se mu niti kot pariškemu županu ni
zdelo vredno potruditi na časne tribune. Generalni sekretar RPR (republikancev) Alain Juppe je celo izjavil, da je napovedani defile »napad megalomanije«, »znamenje obolelosti za veličino« in Mitterandove - nagnjenosti k luksuzu«. »To je metanje denarja skozi okno. Sprašujem se. ali predsednik Republike ni nemara izgubil občutka za mero,« je poantiral. Seveda ni bilo niti Raymonda Bar-ra, ki je bil v tujini, niti Marchaisa, ki si ni pustil prekiniti počitnic, niti Le Penna, ki pa sploh ni bil povabljen, saj že eno leto ni več poslanec.
Tout-Paris, Rien-Paris
V osmem in devetem arondismaju in na devetega meječem koncu prvega je med 12. in 17. julijem veljal poseben prometni režim (absolutno ali delno prepovedano parkiranje in omejanje prometa). Kakšno zmedo je to povzročilo v mestu, kjer je tako ali tako vedno prometna zmeda, si lahko mislite. Dan pred »jour J« (žur Z), kot so poimenovali ta veseli dan ali Marjanca se ženi oziroma moži, seje po Concorde še dalo hoditi in opazovati, kako pribijajo zadnje žeblje na impozantno velike in elegantne lesene tribune, katerih del sestavnih delov je bilo še dva dni prej videti na nekem kamionu na nacionalki nedaleč od Strasbourga v smeri proti Nancyju, kjer je zaradi tega na ovinkastem klancu nastala neverjetna kolona. Postavljali so ozvočenje in reflektorje, policaje in žandarje pa so drilali prestrojavanje za dopoldansko vojaško parado naslednjega dne. Champs-Elysees, če
odštejemo že razobešene zastave, so bile še normalno prometne, le na pločnikih na desni strani gledano navzgor se je trlo še bistveno več ljudi kol ponavadi. RATP (Reseau d'a-
menegement des transports parisicn) ali drugače povedano metrojevci so sklenili dvestoletnico proslaviti z velikodušno odločitvijo, da bojo 14. julija vozili zastonj in da bo šest od dvanajstih linij v noči od 14. na 15. vozilo do jutra, ne le do enih in petnajst. In ko je veliki datum končno napočil, ko je bila Ope-ra-Bastille že inavgurirana in Razglas človekovih m državljanskih pravic na panoju pred Palais de Chaillot že proslavljen, ljudem tistega ne ravno sončnega, toda soparnega dopoldneva ni preostalo drugega, kot da se udeležijo tradicionalne vojaške parade z naslovom Čakajoč na Goudouja.
Pravi naslov vojaške parade je bil seveda »L’annee et le peuple«, Vojska in ljudstvo.
- (»Lepo sam ja govorio. shvatiče oni da smo mi u pravu!«) - Med pol enajsto in pol dvanajsto je po Champs-EIvsees marširalo 5200 uniformirancev različnih rodov m formacij francoske vojske (vključno s Tujsko legijo, ki je proslavljala petdesetletnico prve udeležbe na quatorze-juilietovskih paradah). Med njimi je vozilo 320 oklepnih vozii. nad njimi pa frlelo 120 helikopterjev (med drugim tudi najnovejša super-puma) in 130 avionov (med drugim tudi jaguarji in miraži 2000N m her-kulesi C-130). Ljudi je bilo veliko, vendar se ni kdo ve kako splačalo prerivati. Ljudje so bili v svoji skromnosti zeio zadovoljni, če so videli vsaj en tank. dva vezistična kombija.
eno četo pešadincev in deset avionov, potem pa so raje zavili na Avenue de Friedland v najbližji bar-brasserie na dvojni cafe au lait. Minilo je nekaj ur. sredi dopoldneva pa so se množice spet začele zgrinjati oziroma so se hotele začeti zgrinjat proti Concorde in Champs-EIvsees. Tridesettisoč policajev je dostope tako z levega kot desnega brega Sene namreč zabarikadiralo. Zelo možno je. da ni šlo samo za varnostne ukrepe, ampak tudi za del scenarija, da bi se stopnjevala napetost. Toda to je že z-goude-ba za prihodnjič.
Marko Crnkovič
Jean-Paul Goudova baseball čepica na eni od vaj na Champs-EIvsees

rireditelj tega festivala, ki že desetlet-|ja prisega predvsem na klasiko, je ■ splitsko Hrvaško narodno gledališče Čs)	z odlično opero, med letošnjimi go-
riš stovanji pa naj opozorimo na Evripidove Icničanke (v izvedbi Dubrovčanov). Svetinovo Šeherezado in The Nevv York Uni-versiiv Conleniporarv Plavers Concert. Po premieri dovolj spektakelsko uprizorjenega Nerona v Splitu tudi že z zanimanjem pričakujejo dramski premieri L Bakmaza igre Ši-mun Cirenac in Brechtove Opere za tri groše, v kateri bodo kot gostje nastopili tudi trije igralci ljubljanskega SMG. režira pa jo znani režiser Roberto Čiulli. »Vadimo cele dneve, Ciulli zahteva od nas skrajne napore in disciplini., sicer lahko vse skupaj pusti in izgine«, nam je svoj vtis ob delu s tem znanim režiser-j' 'Tl n: ZRN zaupal Niko Goršič. in zakaj lahko kar pospravi kovčke in gre. smo ga še vprašali. Dela pač zastonj, kajti v ZRN. kjer režiser;: njegovega kova prejmejo za režijo po 74.000 mark in več. bi se mu smejali, češ kam je padel, če bi sprejel 10 do 15 krat nižji honorar, kolikor bi mu lahko ponudili Splitčani, nam je še pojasnil Goršič.
Sicer bo letošnje Splitsko poletje stalo približno 3,5 milijarde dinarjev, od tega naj bi od vstopnine dobili približno 500 milijonov. Zanimanje za predstave je veliko: prodana je že več kot polovica kart. nekatere predstave pa so že povsem razprodane. Prireditelj pa je očitne, pridobil tudi nekaj premožnih sponzorjev in zatorej opustil tradicionalistično
sramežljivo držo pri pridobivanju sredstev, o kateri mi je pred štirimi leti pripovedoval takratni in sedanji direktor festivala Ivica Reslovič.
-Bo deževalo?« »Ne. ne bo, saj vidiš, da se oblači in bliska na tej strani.« »Še nikoli ni večje poslabšanje prišlo iz te smeri.« »Motiš se. vse slabo vedno prihaja iz vzhoda.« Tako sta modrovala in ugibala dva igralca Evripidove Elektre v režiji Paola Magellija in izvedbi drami HNK iz Splita prejšnji torek v Zeljovičih le nekaj minut pred začetkom predstave. Pa se je vseeno ulilo. Sicer ne silovito, pa vendar dovolj, da so prekinili predstavo. Pijanec, prostak (kaj vse bi vedel o njem povedati šele tisti mali mariborski stari, ki igra v tv reklami za Kaj) sem pomi-siJ. ko je neki gledalec izrabil priložnost in si natočil vina, namenjenega za igralce, in ga popil. To se je zgodilo, ko smo vedrili na
TUDI LETOŠNJE SPLITSKO POLETJE V ZNAMENJU KLASIKE
SgSfsS na PerlstHu, deževja EieSctri iia koncil sveta
vzoru velike antične literature in na vsako sitaucijo reagira s teatraličnimi postopki. Močne so njegove besede in glas in z močjo petja v tej igri kot političnem spektaklu mojstri svet, ki pa je že usodno razdeljen. Ob poganski antiki in njeni estetiki se že nakazuje njen korektiv v obliki zgodnjega krščanstva in neke druge lepote in morale.
opuščeni kmetiji v že omenjenih Zeljovičih, kjer je prizorišče te. že takoj povejmo, kar zanimive predstave.
Uprizoritve antičnih tragedij v Jugoslaviji? Puste stopnice, bele tunike, štorasti zbori in socrealistični patos! Tako nekako so pri nas desetletja neživljenjsko deklamirali antične tragedije. Magelli pa je, na trenutke sicer rističevsko populistično in profano rustikalno (vendar bližje naturalizmu Giovannija Verge kot krohot vzbujajočemu kmetavzarstvu kakega Hamleta iz Spodnje Mrduše) posadil antiko v sodobnejše okolje izumrle dalmatinske vasi. kakih 15 kilometrov oddaljene od Splita, do katere se roma najprej z avtobusom. potem minibusom in končno greš v hrib peš. Poleg zvezd na nebu, luči braških malih mist in bliskov (kadar se pripravlja nevihta)
vidiš predvsem opuščeno, nekdaj' razkošno
kmečko poslopje s pokritim dvoriščem in teraso. ki jo domiselno — in bližnjo livado - oživljajo igralci.
Prvič, v torek, sem prišel na ta konec sveta zaman, ritualno popotovanje z že omenjenimi transportnimi vektorji in peš pa se mi je splačalo naslednji večer. Predstava je bila odigrana v celoti in tudi igralcem seje vzorno ljubilo igrati. Magellijevo postavitev Elektre so prvič uprizorili lani in večina kritikov je doslej videla v njej samo temo, mrakobnost in muko. Temo na kvadrat, temo na tretjo, živ obup hkrati torej. Pa je v resnici kar zanimivo gledati antično tragedijo še v 1989. letu. Osebe takratnega sveta so tudi za nas zanimive, ker niso same. namreč same v smislu samotnosti novoveške subjektivnosti, ki je polno živela le kako desetletje s Camusom in Sartrom, sicer pa je z njo težko. Vsi ti junaki se namreč šibijo pod težo grehov svo-
S premiero Bohove opere Neron na splitskem Peristilu se je v1 nedeljo, 16. julija, začelo letošnje, že 35. Splitsko poletje, ob dubrovniških igrah najstarejši jugoslovanski gledališki festival. Do 15. avgusta bo na sedmih prizoriščih na ogled 36 predstav 15 produkcij, in sicer v zvrsteh opere, drame, baleta in koncertnih
nastopov.
MILAN LJUBIČ: ZAPISI O DR. DANILU LOKARJU
E■£ St? m
mm
•'Če pomislim na obdobja svojega življenja, posebno ko sem se odločil za medicino, ko m se odločal, ali naj ostanem v Ajdovščini po končani prvi vojni, če pomislim, kako težko s :m se odločil, da sem se šel izpopolnjevat nadaljevat študij... Če pomislim, kako .. cm bi! težko bolan in prizadet po bolezni leta 192 t, st mi zdi, da je bilo vse to kot neka burja pred tišino, ki očividno prihaja...«
Tako je začel svojo avtobiografsko izpoved dr. Danilo Lokar, ko smo ga pred leti snemali. Povsem slučajno je sovpadla njegova devetdesetletnica, ideja Bojana Štiha in ne nazadnje trenutek dobre volje, da sc je dr. Danilo Lokar odločil in privolil v snemanje potem, ko je Že vso zadevo preložil «ad calendas grec/ias«, kot mi je zapisal v svojem zadnjem pismu pred snemanjem. Kljub visoki starosti je živel sam v Ajdovščini in šele po snemanju njegovega filmskega portreta Burja pred tišino se je preselil Jom na Taboru r Ljubljani. Na prvi ogled filma je prišel s svojim sostanovalcem Grudnom. Kljub visoki starosti je bil dober in
potrpežljiv sodelavec, le vročina reflektorjev in celodnevno delo so ga utrujali. Bolj v stanovanju in Pilonovi galeriji v Ajdovščini kot na prostem, čeprav je ob izviru Hublja in v okolici Ajdovščine pojamral, da noge niso več tiste kot nekoč. Ko je sncmalka Veka Kokalj ob asistenci Bojana Ložarja pripravila kamero in ko je Jože Trtnik nekajkrat zapored preizkusil svoje tonske naprave in sinhronost slike in zvoka, je Lokarju stekla beseda, za njegova leta presenetljivo tekoče, brez treme, pomot, zastojev... Nekateri odlomki Lokarjeve pripovedi so v teni zapisu povzeti po magnetofonskem posnetku tako, kot jih je sam pisatelj spregovoril v kamero in mikrofon.
»Knjigo Podoba dečka sem nosil v sebi petdeset let. V mladosti sem bil zelo zbegan in eden listih nesrečnih, kreatur, ki iščejo odgovore. Odgovore pa je mogoče dobiti le tako. da si jih sam izbojuješ-m sesam do njih dokoplješ. Teh odgovorov, ki sem jih jaz pričakoval, nisem mogel nikjer dobiti, najmanj pa v šoli. Tako je bila moja izobrazba eminentno samo-izobrazba. Vse, kar sem si priboril, je bilo v skladu z mojim značajem, ki je bii že od. vsega začetka razklan, ravno zaradi teh stvari: praksa-ideal, praksa-idcal... In zaradi tega se je zgodilo, da sem to nosi! v sebi in si mislil:
»Prišel bo čas. ko boš tudi to lahko napisal.« No, zgodilo se je šele takrat, ko sem šel v pokoj, to je bilo leta 1952. (Dr. Danilo Lokar je bil tedaj star 60 let. - Op. M. L.) Takrat sem zavihal rokave in začel pisati. Imel sem velike težave, nihče me ni poznal, nihče me tudi ni hotel poznati in nazadnje sem vendarle pisanje oddal Magajni. S priznanjem in veseljem je sprejel, njegovo pismo hranim še danes. In knjiga je kmalu izšla. Kajetan Kovič od Državne založbe jo je v Deiu pozdravil kot uspešno, pozitivno. Mene je to seveda močno
jih prednikov in so zato samo izvrševalci volje bogov, usode, skrivnih sil. Mračna Orest in blektra. ubijalca Egista in Klitemnestre, sta v tej uprizoritvi zato videti kot kaka agenta sodobne geheimdienst, torej služnostna interpreta ozadja, recimo vojne zvezd. Zbor ju namreč po končanem uboju opozori, da sta konec koncev s tem dejanjem vendarle zagrešila svinjarijo in da naj »brišeta« iz teh krajev. Toliko da ju ne pošlje še na plastično operacijo, s katero bi si spremenila videz.
Pravimo zbor. Da. zbor novih ljudi že na pragu nekega drugega, recimo kar sodobnega sveta z Njim in Njo kot agitatorjema igre in njenima izvrstnima komentatorjema ima v tej Maggllijevi režiji svojevrstno vlogo. Ti ljudje vidijo in preprosto vedo več. Gledajo prek teh usod, so nosilci pogledov današnjih gledalcev samih. Sama igra o neskončni tragiki posameznikov, ko se tako rekoč proti svoji volji iz čisto moralnih oseb spremenijo v be-štije, je tukaj le igra v igri. Zato se nam tudi igralka glavne vloge Snežana Bogdanovič z vnosom distance in skorajda igrane neprepričljivo v lik te posodobljene Elektre sploh ni zdela tako slaba. Ob njej pa so rustikalni ambient Zeljovičev izraziteje oživljali še Josip Genda (v vlogi mikenskega kmeta). Boži-
podprlo, kar je razumljivo. Bil sem samotar in v takih samotah si takega priznanja, prvič od Magajne, drugič od Koviča, le vesel.«
V nadaljevanju svojih spominov, prostor nam Žal ne dopušča, da bi na tem mestu posredovali dokaj široko pahljačo Lokarjevih utrinkov iz mlajših let, je spregovoril o Simonu Gregorčiču, ki ga je srečeval na cesti v- Gorici, in njegovem pogrebu leta 1906, o prijateljevanju s pesnikom Igom Grudnom, o srečanju z Ivanom Cankarjem, o spominih na znanega
dar Alič (kot Orest) ter Bruna Bebič in Ran-ko Tihomirovič (kot Ona in On).
Gledališka postavitev na prostem, v naravnem okolju . .. Izraziteje kot na odru gledališkega hrama se tukaj pokaže, ali ima igralec
glas ali ga nima, ali zna hoditi ali štorklja, ali
ve, kaj početi z rokami, ali pa kot vkopana kreatura »osvaja« prostor, skratka lomasti. Takšna srečanja z igro pa so svojevrstno doživetje tudi za gledalce, ki torej kot med kako pasijonsko svečanostjo romajo na prizorišče. In če se spridi vreme? Tudi to, namreč nelagodje ob njem, konec koncev sodi k doživetju. Se posebno na dopustniško poletno noč.
Me bo kot pred leti med Otellom zabaval kak maček, ki iznenada švigne prek odra. ali pa bom ob arijah poslušal še drugi tv dnevnik iz televizorja pod oknom bližnje peristilske stavbe, sem se vpraševal, ko sem se odpravljal na operno predstavo Boitovega Nerona v režiji Petra Selema in z dirigentom Nikšo Barezo na čelu. Nič takega se ni zgodilo, kajti za težke denarje so splitski prireditelji zadnji hip izselili stanovalce za bližnjimi okni. ki so prejšnja leta med predstavami silovito navija-
li svoje zvočne škatle. In z njimi so odšli tudi tv aparati. Se opera in tv zaslon izključujeta" Vrsta del sedanje svetovne operne umetnosti (poznana je že zvrst \Viisonove »video ope-re«) vključuje v odrsko postavitev tudi video. Splitčani te lekcije očitno še niso vzeli, so pa v Neronu sredi monumentalne splitske antike vendarle uprizorili dovolj spektaklsko. za jugo razmere kar razkošno opero z gorečim Rimom, simuliranim z rdečo dimno zaveso, značilno za open air koncerte rockovskih zvezd. Vse življenje pisati eno samo delo (in ga zato, jasno., tudi ne dokončati). To je resnica Arriga Bosta (1842 -1918) življenjskega ukvarjanja z opero Neron od 1862. leta dalje. Boito je sicer avtor bolj znanega Mefi-stofela. Praizvedba Nerona v milanski Scali
1924. leta je bila torej že posthumano dejanje in za njene kasnejše uprizoritve so značilna velika nihanja. Po desetletjih pozabe se večje
zanimanje za to opero pojavlja šele v zadnjem desetletju.
Rimski cesar Neron, znan po grozodejstvih, ekscentriki, sodelovanju na tekmovanjih v Grčiji in po požaru Rima, ki ga je domnevno podtaknil sam, je nedvomno dovolj zanimiva zgodovinska oseba za velikopotezno scensko in glasbeno delo. ki se ga je lotil Boito. Neron .->e v njegovem videnju pojavlja kot nekakšni Hegel antičnega sveta, ki s svojevrstno strastjo povzema vse mite antike in igra vse razpoložljive vloge antičnih tragedij, še posebno Orestovo in Ojdipovo. Za Boita je predvsem pevec, orator. umetnik in glumač, veliko manj akter grozodejstev, torej zločinec. Kot tak je dejansko zanimiv v sedanjosti. ko se tudi brišejo meje med gledališčem, videzom, snom. umetnostjo in resničnostjo. V tej operi se nam Neron torej izkaže kot igralec tragedije, ki živi resničnost po
Tej intenciji besedilu (libreto je pisan z \etiki-mi literarnimi zahtevami in na podlagi av torjevega vzornega poznavanja zgodovinskih v irov) je sledila tudi Boitova glasba, ki temelji na enotni partituri dveh različnih stilskih izrazov. značilnih za poganski in krščanski sentiment. Seveda pa ta opera ni kaka Traviata in kosmato uho si med njenim poslušanjem le s težavo zapomni njene napeve.
Operni kritiki splitske uprizoritve hvalijo pevski prispevek Krunoslava Cigoja (Neron). Davida McShana (Eanuell, Zlatomire Nikolove (Rubria). Vanete Janeve-Iveljič (Asleria). Cornelia Solovastra (Tigelin) pa tudi druge ustvarjalce predstave, na čelu z dirigentom, režiserjem in scenografom. Piscu teh besed pa se je ta splitska postavitev kljub lesku in uspešno simulirani estetiki vzvišenega. ki je na delu pri tej predstavi, zdela le preveč statična, jreristilski prostor pa še vedno preslabo izrabljen. Bolj ali manj se vse dogaja le v eni ravnini in glavni igralci togo zasedajo središče, v katerega jih rine tudi obsežen zbor.
Neron je nedvomno osrednji operni dogodek
letošnjega Splitskega poletja kot festivala, ki se dovolj elitno in dostojanstveno osredotoča na klasiko in kljubuje izzivom kakega silovitejšega posodabljanja, recimo z eksperimentalnimi odri ali poletnimi umetniškimi delavnicami. Ta festival je predvsem operni in dramski (z dovolj solidnim repertoarjem) in čvrsto oprt za prizorišča splitske antike. Splitčani se torej trdo oklepajo svojega Peristila in mogočne opere HNK. očitno niti ne čutijo potrebe po kakih drastičnih eksperimentih, spremljajočih tematskih prireditvah (recimo likovnih razstavah) itn. Imajo pač že svoj ustaljeni profil in tudi publiko, ki ji »pasejo« predvsem splitske, v mnogočem kostumske opere z že malo pocukrane patine in z zelo številčnim zborom, med katerim lahko gledalci kar po vrsti prepoznavajo svoje vsakdanje someščane.
Janez Strehovec
slavista, patra Stanislava Skrabca, o znanem goriškem narodnjaku Francetu Gorkiču, ustanovitelju Kluba goriškiii študentov, katerega zadnji član tistih starih študentov izpred prve svetovne vojne je pravzaprav Danilo Lokar. V obdobju po prvi svetovni vojni, ko se je kot mlad zdravnik izpopolnjeval v Zagrebu, je spoznal Avgusta Cesarca in pesnika Ljuba IViesnerja. Po vrnitvi v Ajdovščino se je veliko družil z Vgnom Pilonom.
»S Pilonom sva se spoznala pravzaprav kas-
Dr. Danilo Lokar pred sliko Vena Pilona »Kvartopirca«. Fotografija iz filma Burja v tišini po scenariju in v režiji Milana Ljubiča.
no. Sele v novem letu 1919 je prišel domov iz ruskega ujetništva. BiI je udeleženec prve svetovne vojne. En čas je bil na Krnu. potem pu je prišel na rusko bojišče in v rusko ujetništvo. Pilon je začel takoj, ko je prišel iz ruskega ujetništva domov, delati. Srečevali smo ga na cesti, vedno s skicirko v roki. Kmalu se je odločil tudi za olje. Tako je nastala znamenita romarska cerkev na Logu, ki je sedaj v Ljubljani, v zasebni lasti. Prišli so znameniti portreti, bili so to večinoma znanci, bile so tudi znanke vmes. Tako je nastal znameniti portret Kogoja, nastali so portreti Ivana Čarga. Trillerja Bianchija, nastali so tudi portreti žensk, kot je Furlanka. tudi Varja, Varja Tratnikova. Rusinja, ki se je poročila s hotelirjem Tratnikom'in je bila na počitnicah v Lokavcu leta 1925. takrat jo je Pilon pod hruškami in jablanami v poletnem hladu portretiral. Jaz sem šele kasno spoznal, iia so oči te ženske, ki so se nekaterim zdele nemogoče in so jih izolirale, da so te oči polne zatajenih in potlačenih solz«
Sele po izidu svoje prve knjige Podoba dečka je dr. Danilo Lokar, kot sam pravi, opogumljen s pozitivnimi ocenami, oddal rokopise, ki jih je že imel pripravljene: Lelo osemnajsto, med vojno napisane novele, razna .druga dela...
» Treba je razumeti, bil sem natrpan in nakr-čan s snovmi, ki sem jih dolga desetletja nosil v sebi. In tako se je sprostilo pravzaprav široko delovanje, ki je danes na vpogled. Vse to, kar se je takrat dogajalo, je kot vrelec vrelo iz mene.«
Stopili smo do Pilonove galerije, kjer je vrsta Pilonovih slik iz Lokarjeve zbirke in Lokarjeva soba z diplomami, priznanji, knjigami, prevodi... Spomenica ob 70-lemici, imenovanje za častnega občana Ajdovščine, imeno-
vanje za častnega člana Slovenskega zdravniškega društva. Prešernova nagrada, doktorska diploma dunajske univerze...
Na Lokarjevem domu smo natočili kozarce in nazdravili zaključku snemanja. Bil je prijeten, sončen jesenski popoldan. Lokar je prižgal cigareto, tu in tam je počasi srknil požirek vina, premišljeval je o tem in onem. .. Imeli smo samo še nekaj metrov traku v kameri in Veka Kokalj je lovila detajle na mizi: pepelnik z Lokarjevo cigareto... napol popil kozarec vina.. . zahajajoče sonce skozi okno... Nisem se mogel spomniti, kdaj in kje sem nekoč prebral ali zapisal, kdo bi vedel, da je vsako slovo majhno umiranje.. Nenadoma se je Lokar ponovno razgovoril, kot bi se nečesa spomnil.
■Nekje sv spominjaš: bi! si star deset, dvajset let. trideset, štirideset. I 'sakokrat. ob vsakem desetletju si mislil: še to, še ro bom naredil, pa še to in to... Zdaj, v desetem desetletju pa kar naenkrat vidiš: nič več. Oddaj Pilonove slike, oddaj v druge roke. Človek je umirajoč. Umrli so starši, umrle so tete. umrla je sestra, vsi so umrli. Kaj boš? Tudi ti boš šel to pot..
In stari mož je zajokal. Kamera je tiho brnela in mož je jokal pred njo. V pepelniku mu je dogorevala cigareta, kozarec z vinom je bil prazen ... -Ja. tega ne moreš spremenili. Saj ravno to je tista zavest, da ne moreš nič spremenili. Kaj boš spremenil? Kaj so spremenili rodovi pred tabo, za tabo? Ne moreš skočiti ven iz ojnic. Bodi zadovoljen, da je šlo tako. In tako se to godi s človekom, da nekje s sro-jim razumom, z izobrazbo spoznava: bližaš se koncu poli. Ujemi še, kar moreš! Poskušam, poskušam...•■< Filmski trak se je iztekel.
Burja njegovega življenja se je umirila. Ostala je samo še tišina.
ni: ? o
-■-Jgh* 'v:' avstrijska republika (1919—1938) 'V Zr''’■<■ temu najpomembnejšemu razisko-JgZP ■ At: človeške psihe ni nikoli dala ne :	lavnega priznanja ne profesure na fi-
lo/.-iski lakulreti slovite dunajske i/e Alma Mater Rudoliina. Daieč od .■■kih k<ogov, pa vendarle tako blizu. ■ ■■ , mju v bližini univerze na legendarni i .-.c je veliki stari učenjak in prerok . obiskovalce, oboževalce in bolnike i »sega sveta. A medvojni meščanski Dunaj j<- potisnil psihoanalizo na obrobje, jo izrinil I/. uradnih akademskih krogov in medicinskih ustanov, psihoanalitike, njihove teorije in prakso pa osamil v zasebna psihoanalitična društva. Kljub temu so se v dunajskem psihoanalitičnem društvu tja do leta 1938 zbirali naibolj znani analitiki. Poleg berlinskega je bilo namreč prav to društvo najpomembnejša institucija, ki je usposabljala nove strokovnjake iz vsega sveta. A takoj po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji je bilo ukinjeno, njegovi člani pa so morali v emigracijo; konec je hilo tudi dejavnosti Mednarodne psihoanalitične založbe, izdana deia pa so sežgali.
Še danes, 50 iet po Freudovi smrti, velja metri »pola ob -lepi modri Donavi« za eno zadnjih oporišč tradicionalnih meščanskih \ rednot v Evropi. Povsod v Evropi si priza-dcv ajo neprijetna čustva potisniti v podzavest in pozabo — to je rodilo dobro znano pravljico o -dobrih starih časih«. Kaže pa, da težnja po pi -iskanju nikjer ni bila tako izrazita kot prav v »dunajski duši«. Iz tega izhaja tudi teorija znanega avstrijskega psihologa in psi-biuira Išrvvina Ringla, daje avstrijska družba tipična »družba izrinjanja«; tako je nastala napol šala. da so Dunajčani največji evropski nevrotiki, njihovo mesto pa »ena sama velika nevroza «.
Strogi katolicizem, antisemitizem, potiskanje
občutka krivde in zavestna pozaba so prispevali k temu. da je v drugi avstrijski republiki (1955- ) zelo malo dediščine in spoznanj psihoanalize — prav tu. v njeni zibelki. Petdeset let po Freudovi smrti nas na Dunaju spominjajo nanj in na njegovo epohalno delo zgolj miniaturni Muzej Sigmunda Freuda v njegovem nekdanjem stanovanju na Berg-gasse in po njem poimenovan manjši park v bližini univerze oziroma doprsni kip, ki je pogosta tarča izgredov slovitih dunajskih antisemitov.
To zgodovinsko napako si je v mejah lastnih možnosti prizadeval popraviti umetniški svet letošnjega Dunajskega festivala, ki je Sigmundu Freudu in 50. obletnici njegove smrti,
psihoanalizi, znanosti o človeški duši in psihi ter Freudovemu odmevu v glasbeni, likovni in dramski umetnosti dal osrednjo vlogo na tej pomembni evropski kulturni prireditvi: pripravili so namreč veliki mednarodni retrospektivni razstavi, kakih deset gostovanj različnih evropskih in ameriških dramskih oziroma opernih umetnikov in več koprodukcij, ki nadvse uspešno predstavljajo razvoj sodobne evropske psihološke drame (Ibsen. Cehov, Kafka, Wedekind, Schnitzler, Pirandcllo. Schreker, Fassbinder), znanstveni simpozij Filozofija in psihoanaliza, glasbeni festival i Mu in duša ter filmsko retrospektivo Prepo-l vedane strasti...
i
> Naivec pozornosti javnosti — tudi mednarod-
SOBOTNA PRILOGA
BBS
SIGMUND FREUD NA DUNAJSKEM FESTIVALU
poštni
predal
Nadaljevanje zlo. strani
iične cenzure se je v zgodovini vedno pojmovalo za sramotno dejanje. In tako bi šli Uih.ko naprej v prikazu njegovih vlog, tja do tistih, ki jih je opravljal pri Cankarjevi založbi pri izdajanja marksističnih knjig.
Tako Veljko Ras kor jaz se pri opisovanju političnih vlog, ki jih je opravljal Debenjak, nisva spuščala v njegovo profesionalno delo, kar on počenja z levo roko. Povedati pa moramo, da ga štejemo za ideologa, ne pa za filozofa in bomo tudi njegovo ideologijo na drugem mestu izčrpneje analizirali. Sicer pa že dolgo nič ne objavlja, kar je značilna težava tistih, ki delajo nenadne politične obrate.
Božidar Debenjak je grme! proti liberalcem, jih diferenciral in onemogočal, ket je to zmogel in kolikor mu je položaj dopuščal; boril se je proti stebrom »tehnokratske diktature«, nato pa je naredit politični obrat in sprejel pluralizem, liberalizem in celo avtonomnost Univerze. Namerilo da bi Tarasa Kermaunerja kot enega najbolj izobraženih in produktivnih intelektualcev spravil nazaj na Katedro za filozofijo, ga je zmerjal s slovenskim mnogopiscem in ga delovno onemogočil. Namesto da bi v imenu avtonomnosti Univerze omogočil Tinetu Hribarju normalno delo na Univerzi, mit je to več kol sedem let onemogočal. Namesto da bi Veljka Rusa, ki je eden naših najbolj uveljavljenih strokovnjakov v svetu — katerega knjige so izšle v ZDA.. Angliji, Japonski — podprl, da bi postal rektor ali prorektor ljubljanske Univerze, je storil, kar je mogel, da je v skritih kadrovskih kuhinjah, to preprečil. Moje prizadevanje, da bi se represija priznala kot politična škodit in kot škoda, storjena družboslovju, je sarkastično zavračal. Itd. itd. Ker niti Veljko Rus niti jaz nisva v Debenjaki; našla pozitivne vloge, sem izjavil, da njegova dejavnost škoduje slovenski družbi, slovenski znanosti in slovenski Univerzi. Sedaj pa dodajam, da njegove konjunkture in surove vloge najbolj škodujejo ugledu slovenske partije.
Janez Jerovšek. Ljubljana
Delo. 1. julija
Opombe
Frani o Juri je nemudoma reagiral na moje pisanj:-, tii.ia ve:ji del njegovega odgovora je polemično povsem neuporaben. Juri je prizadet, ker sc mu je nekdo upal javno posredovati nar resnic o njegovem nenehnem. ihtavem spodbijanju ter smešenju legitimnih slovenskih hotenj. Užaljenemu se mu /:/ uspelo obvladati in je nadme pozval kar p.sinoanaliiike. Verjetno je s »psihoana-kako mislil na teoretizatorja, demokrata, občutit mulca Pol Pota in mentorja Debtil-nega klane 80. Juri, ki je malone povsod . en. m tud: v tem Debatnem klubu "	bi ve n, d-; , c ho jeseni prav on posta!
tnhdsii r za , pr Amia slovenske državnosti v piint veži: vi vladi.
dre: poti. mično uporaben del Jurijevega
vina sodobne duše
ne — je bila povsem upravičeno deležna velika razstava Wunderblock — Zgodovina sodobne duše, postavljena na dva tisoč kvadratnih metrih razkošne dvorane za jahanje nekdanjega cesarskega dvorca (\Vunderblock, Messepaiast, Halle E, 1070 Wien. Me.sse-piatz i. razstava bo odprta do 6. avgusta, od 10.30 do 19.30). Obiskovalec, ki pride v dvorano po razvejenem lesenem stopnišču, že ob vhodu zagleda enkratno »terro incognito««, ki se razprostira pod njegovimi nogami: duša, pregnana s slik, opisana v knjigah in traktatih, »merjena« in mučena s čudnimi napravami.
Sigmund Freud, portret izleta 1906.
> Wunderblock«, osrednji dogodek letošnjega Dunajskega festivala, je res izredno velika razstava in eden najpomembnejših tovrstnih projektov v svetu tega desetletja. Predstavlja namreč »zgodovino sodobne duše« od ieta 1800 do Sigmunda Freuda in 20. stoletja; ali bolje rečeno — dušo pooseblja s presenetljivo polnostjo več kot 500 razstavljenih izvirnih predmetov iz najrazličnejših svetovnih muzejev in znanstvenih zbirk.
Pojem »sodobna duša« gotovo zajema marsikaj, nekaj pa gotovo drži, namreč, da za pobožno in nesmrtno dušo kot neodtujljivo last ljubega boga v okviru te razstave ni prostora. »Kdor ima znanost in umetnost, ima tudi vem,« je zatrjeval zdaj že nesmrtni Goethe v svojem delu Xenie. Avtorji razstave (psihologinja Cathrin Pichier, umetnostni zgodovinar Jean'C!air, filozof VVolfgang Pire-her in arhitekt Herman Czech) so s svojim
odgovora je naslednja trditev: Slovencem za mejo sc slabo piše prav zato, ker je Italija nacionalna država italijanskega naroda; kot taka ne more biti pripravljena ustrezno zaščititi etnične manjšine. Navidezno prepričljiva, dejansko pa povsem zgrešena teza! Italija je ra: nacionalna država italijanskega naroda, toda v svojih mejah ima med mnogimi slabo zaščitenimi manjšinami tudi dve tako rekoč idealno zaščiteni — francosko in nemško. Zaščita nima zveze z dej-stvoni, da je Italija nacionalna država italijanskega naroda, pač pa s stopnjo manjšinske samozavesti in še zlasti ,v tem, katera matična nacija stoji za posamezno manjšino. Za našo manjšino »■ Italiji stoji oslabljena slovenska nacija. Obveznosti, ki jih Italija čuti do slovenske manjšine, so temu ustrezne.
V obdobju nase prosperitete in razvojne pasivnosti italijanske republike so tudi Italijani na slovenski obali živeli nekako tipično 'manjšinsko življenje. Sedaj, ko se Italija zmagoslavno prebija med najrazvitejše, se zadeva obrača. Nov položaj vzbuja (nekaterim) pripadnikom manjšine čisto drugačno samozavest in prav nenavadne aspiracije.
Še nečesa ne kaže spregledati v Jurijevem besedilu. Pravi, da so mu iz Unije Italijanov nekoč očitali premedlo italijanskost. Verjamem! Juri se je namreč pred leti poskušal tudi v snovanju nekakšne istrske etnije. Nova etnija bi morala pri istrskih Hrvatih in še zlasti istrskih Slovenci oslabiti čut povezanosti z drugim delom hrvaškega oziroma slovenskega naroda. Toda pokazalo se je, da bi nova etnija kljub romanskemu nadihu oslabila tudi italijansko narodnost in njeno povezanost z matičnim narodom. Razumljivo je zato, da projekt ni bil pogodu niti predstavnikom italijanske manjšine. Nazadnje so okoliščine — italijanske manjšinske strukture računajo s pospešenim dotokom kapitala iz apeninske republike in se spogleduje jo z nekaterimi obetavnimi skupnimi načrti oziroma posli — Jurija prepričale, da se mu še najbolj splača (p)ostati Italijan. Od Istranove pač ni mogoče živeti.
Peter Dolinar, Nova Gorica
Delo. 20. julija Proiesi
Anton Tomažič v svojem pismu v Delu dne 20. julija poroča o incidentu, ki ga je povzroči! organizator 19. planinskega tabora na Kamniškem sedlu 16. julija 1989. Ta je namreč- preprečil podpisovanje Majniške deklaracije, ob tem pa vehementno agitiral za podpise Temeljne listine Slovenije 1989. Dogodek je precej ilustrativen za sedanje sprenevedanje v Sloveniji. »Spontana« akcija za zbiranje podpisnikov Temeljne listine Slovenije me spominja na že večkrat uporabljen žvečilni gumi. Zakaj?
V letu in pol je to tretji poskus oblasti, da bi si pridobila zaupanje pri svojih »obvladan-tih«. Prvič je to bilo v začetku delovanja Bavčarjevega odbora, ko je slovenska oblast poudarjala podobnost, celo istovetnost svojih stališč s stališči Odbora. Kar idilično stanje je bilo končano s Kučanovo izjavo v Poljčah, kije pomenila lovopust na Igorja Bavčarja kot kandidata na volitvah. To se da nekako razumeti. Niso se strinjali
Sigmund Freud se je rodil leta 1856 na Dunaju. Ker so ga nacisti leta 1938 izgnali, je do smrti leta 1939 živel v Londonu, le deloma zadovoljen, da se je izognil barbarstvu, saj je, kot piše v pismu Arnoldu Zvveigu, »ljubil zapor, iz. katerega so ga izpustili«. Freud, je bil namreč močno navezan na Dunaj, kjer se je v začetku stoletja rodil pojem psihoanaliza in kjer je izšla njegova mojstrovina Razlaga sanj.
konceptom predstavili skoraj nepregledno
množico znanstvenega in umetniškega gradiva 19. stoletja. Skrivnostna in malce strah zbujajoča objekta kot svojevrstna velika spojnica povezujeta monumentalni prostor. V obratnem kronološkem vrstnem redu se razstava začenja z zloglasnim »orgonom« VVilhclma Reicha — njemu nasproti je v nekdanji cesarski loži >baquet magnetique«, s katerim je'Franz Anton Mesmer hotel sprožiti kozmično energijo za zdravljenje svojih bolnikov. S tem je v razponu dobrega stoletja in ped zaprt krog sugestivne terapije, slepila in brezumja.
Obiskovalca preseneča, koliko objektov in
umetniških del je razstavljenih v Messepala-stu: same umetnine iz vsega sveta — od Vzhajajoče lune na morju Gasparja Davida Friedricha, Umetnosti in Sfinge Femanda Khnopfia, do Treh čarovnic Johanna Ilein-richa Fusslija. Močan poudarek razstavi daje tudi vrsta avtoportretov — Oskarja Kokosch-ke in Vincenta van Gogha, Richarda Gerslla in Edvvarda Muncha, Ansclma Feuerbacha in Gustava Moreauja ... Čarobne razlage oblakov (Johan Christian Dahi), impresije noči in morja ter veličastne krajine poosebljajo dušo in duha romantizma.
Dela Gericauita in Greuzeja, Giacoma Balie-ja (Norica) in Teiemaca Signorinija so srečanje z nanavadnim in zastrašujočim oziroma z bolno psiho. Posebno pozornost zaslužijo zračni, grozljivo dobrodušni akvareli očeto-morilca Richarda Dadda. ki je po zločinu pokazal v umobolnici neverjetno umetniško nadarjenost. Razstava še enkrat dokazuje, da so bili skladatelj Arnold Schonberg in pisatelja Victor Hugo in August Strindberg tudi silno nadarjeni slikarji. Kot izrazito večstransko nadarjen človek je predstavljen nemški zdravnik in krajinar Carl Gustav Carus. Posebno zanimivi so prehodi z medicinskih na estetske kategorije: kot stična točka opazovanja histerikov po eni in študija spačenih obrazov in gibov po drugi strani so v portretnih skicah (pred zdravljenjem in po njem) ovekovečeni relativni terapevtski uspehi.
Človeka nič manj ne prevzame niti značaj in število razstavljenih »naprav za raziskovanje
in pika. Manj lepo pri tem pa je, da se je Ista oblast še po Poljčah dičila z vseslovensko podporo in jo uporabljata za ščit proti jugu. s svojo (vprašljivo) legitimnostjo pa je uie-meljevala tudi nepotrebnost referenduma o ustavi. Sprejeti so bili amandmaji k zvezni ustavi, ki so v Sloveniji vnaprej močno . omejili prostor pri lastnih ustavnih spremembah.
Drugič je bil (skoraj) isti scenarij uporabljen letos konec februarja ob znameniti izjavi Proti izrednim ukrepom — za mir in sožitje na Kosovu. Izjavo je — z vsem srcem — podprlo več sto tisoč občanov. A glej ga, šmenta! Kučan se je pred srbsko plimo reševal prav na splavu iz teh stotisočev podpisov (karikatura na naslovnici Deia iz tega obdobja), slovenska politika (personificira-r,a ali prek svojih delegatskih »biserčkov«, kot na primer sindikalist Stegne) pa je jadrno »jemala nazaj« in zatrjevala, da so ji v »Cankarovom domu« ti grdi alternativci »vzeli krancel«. Podpora, ki so jo Slovenci resnično dali rudarjem iz Starega trga, je bila skratka porabljena za vse kaj drugega.
Osebno se teh igric še tretjič ne grem in Temeljne listine Slovenije 1989 ne bom podpisal. Ne želim namreč poslušati očitkov v stilu »tudi tvoj delegat je glasoval za izredne ukrepe na Kosovu«. Manj kot vsebinska nedorečenost me pri njej moti spisek predlagateljev, ne toliko teh. ki so. pač pa bolj tistih, ki jih ni.
Andrej Šter, Kranj
Delo, 4. februarja
Primorci se obračajo po vetru
Pred časom smo imeli priložnost brati pismo, ki ga je pisal Armando Blazina v Delo, v katerem brani predsednico Triglava go. Sosičevo, napada dopisnika Dela M. Jenšterla in slovensko povojno politično emigracijo.
Rad bi pojasnil nekatere zadpve v zvezi z nami, ki so popolnoma izkrivljene in neresnične, katere bi pa moral g. Blazina poznati, saj je živel v Argentini.
Najbolj zbode v oči stavek, kjer o novi emigraciji pravi, da »ni prišla prav revna«. Resnica je prav nasprotna. Slovenci že od nekdaj nismo bili bogati, potem pa je prišla vojna ir. revolucija, begunstvo, leta v taboriščih — praktično vsi Slovenci so prišli v Argentino brez denarja in so morali prve čase prijeti za vsako delo, da so preživeli. Moj oče na primer, pesnik in slavist, je nekaj časa moral pomivati steklenice (kar jc nekoč ironiziral Slovenski poročevalec, ki naj bi branil delavstvo!). A ni jih bilo sram. S pridnostjo in podjetnostjo so (tudi s pomočjo nekaterih predvojnih naseljencev) dobili delo in prišli na boljše položaje, njihovi otroci pa so se popolnoma normalno vključili v argentinsko gospodarsko življenje.
Res je, da so prišli sem večinoma izobraženci, a bilo je tudi veliko kmetov. S trdim delom in svobodo, ki jo je nudila Argentina, so dosegli vse to, o čemer govori Blazina. Danes imamo med seboj tovarnarje, profesorje, župnike, inženirje, itd. A vse to imajo ali so imeli tudi predvojni emigranti, tudi multimilijonarje, katerih mi nimamo.
duše«. Ko si jih ogleduje, se ne more otresti občutka, da je zgodovina znanosti zgolj velika mešanica eksotičnih zanimivosti in strahotnih napak oziroma udarcev mimo. Organizatorji niso izpustili skoraj nobenega poglavja iz enciklopedije 19. stoletja. Fiziologija čutov in raziskovanje spomina sta zastopana tako kot biologija ras ali evolucijska teorija. Kriminalna antropologija Cesarja Lombroso-sa in psihiatrija, zgodnja etnologija in začetki znanosti o spolnosti (imenitno ilustrirani s posameznimi predmeti, kot so denimo pasovi za deklice in dečke, ki preprečujejo samozadovoljevanje, zbirka lobanj Franza Josepha Gallsa, fiziologija in hipnoza — vse to je dobiio mesto v okviru \Vunderblocka.
Sigmundu Freudu je posvečen poseben paviljon, v katerem so razstavljeni njegova zbirka starin, izbrani spisi in izvirne fotografije iz njegovega življenja. Za avtorje razstave sta oče psihoanalize in njegovo delo zadnje delo v razvoju naravnoznanstveno-tehnicistične 'tradicije, kar nedvomno drži vsaj za njegovo dejavnost na področju nevrologije. V nasprotju z obsežno predstavitvijo predfreudov-skega obdobja s predvsem znanstvenim gradivom sta revolucionarnost psihoanalize in odkritje podzavesti predstavljena s ciklom likovnih del: s simbolisti in njihovimi mitološkimi alegorijami in metaforami, s prikaznimi Alfreda Kubina in Maxa Kiingerja, nadrealističnimi sanjami Maxa Ernsta in Reneja Magritta...
Čeprav ima Wunderblock neverjeten teoretičen koncept, ki*pbiskova!čevim čutilom ponuja množico izbranih in poučnih podrobnosti, se ni mogoče otresti občutka, da si ne na eni, marveč na dveh imenitnih razstavah. Osnovni izhodišči — znanstveno in umetniško — ustvarjata v prostoru, kjer je postavljena razstava, različne zakonitosti in ne navajata vselej k istim spoznanjem, pri čemer najdeta stični točki v redkih delih. Tudi obiskovalec, ki se spozna na to in je deloma preštudiral obsežen katalog, se bo med ogledom razstave počutil izgubljenega v labirintu lesenih vitrin, stojnic in videomonitorjev. Kajti sporočilo tega enkratnega projekta je čutiti na vsakem koraku, vendar pa zavoljo obsežnosti in prizadevanja za čimvečjo celovitost gradi-
Tudi govori o podpori, .s- katero naj bi mi postavili vse to naše kulturno in gospodarsko bogastvo. Resnica je, da nam ni pomagal ne Vatikan ne IVashington, niti ne argentinska država (ki pa je finančno pomagala društvu starih naseljencev Triglavu). A ker smo bili politični emigranti narodno zavedni in smo cenili slovenstvo kot veliko vrednoto, smo si takoj začeli pritrgovati od ust, da smo si lahko postavili na lastne stroške prosvetne domove, organizirali kulturno življenje, začeli izdajati knjige in časopise ter osnovali Šolstvo. Vse naše kulturno in javno delo je popolnoma brezplačno!
Priznam tudi g. Blazini, da so pred vojno stari naseljenci zelo požrtvovalno delovali za svojo slovensko zavesi: šolski tečaji, zbori, Usti in društva so cveteli. A zakaj je vse to usahnilo? G. Blazina nc da na to pravega odgovora, nekako spravlja v zvezo državno prepoved in naš prihod.
A resnica je popolnoma drugje. V prvih povojnih časih, ko je Jugoslavija trdno stala v stalinističnem bloku, so pod velikim pritiskom in propagando jugoslovanskega veleposlaništva vstopila vsa slovenska društva razen Prekmurcev v takoimenovano Union Eslava, ki jc bila podaljšek Stalinove Kominterne v Argentini. Zato se ne smemo čuditi, če so po prelomu Stalina s Titom vsa slovenska (in tudi jugoslovanska) društva stopila na stran Stalina. Pač so izvršila samo to, kar jim je prej pridigalo jugoslovansko veleposlaništvo. Zato tudi ni čudno, da današnje vodst\’o Triglava bolj ceni komunistično partijo ali integralno jugoslovanstvo kot pristno slovenstvo in politični pluralizem. In ker je Union Eslava igrala popolnoma stalinistične karte tudi v argentinskem političnem življenju, jo je Peron prepovedal. S tem je pa zadal smrtni udarec slovenski predvojni emigraciji, kajti desetletni premolk je uničil tradicijo, zbrisal kontinuiteto, mladina je začela zahajati drugam, ni bilo več listov, starejši so umirali in mlajših, navajenih na kulturno in društveno delo. ni bilo.
Kdo je torej kriv za propad bogatega slovenskega kulturnega življenja naših starih naseljencev?
Škoda, da je pri njih dirigirana stalinistična jugoslovanska politika prevladala nad narodnim čutenjem. Res pa je tudi. da so se posamezniki tega zavedali in so skušati — in poskušajo še sedaj — obnoviti prejšnje kulturno delo, tudi v zvezi z novo, politično emigracijo. Saj nismo bili nikoli tako ločeni, kot je bilo to uradno hotenje matice.
Tine Debeljak mi., Buenos Aires
Delo, 12. aprila
Nagrada sklada Borisa Kidriča za izume in izboljšave
Raziskovalno, razvojno in strokovno se ukvarjam s konstruiranjem kot procesom (CA D — računalniško podprto konstruiranje), ki omogoča intuitivni kreaciji opredeliti materialno predstavitev z izdelkom, ki ima svojo industrijsko in tudi okolju primerno vrednost. Prav zaradi tega spremljam dogajanja na navedenem področju nekaj deset let.
va — kot imajo navado reči v gledališču - ne seže vselej prek zapornic.
Tudi gledališka umetnost je v maju in juniju počastila Freuda in »sodobno dušo« s številnimi nepozabnimi predstavami. Senatorka za kulturo Uršula Pasterk je namreč povabila v Theater an der Wien in na dunajsko razstavišče (Messepaiast) celo vrsto aktualnih vrhunskih predstav. Začelo se je z razkošno koprodukcijo dunajske državne opere in Theatre Royal de ia Monnaie iz Bruslja s premiero Mozartovega Bega iz seraja. ki ie ped vodstvom nadvse zanesljivega dirigenta Ni-kotausa Hamoncourta in v režiji scenografske zvezde nemškega gledališča Karla-Ernsta Hermanna odprla nove perspektive v dokaj okostenelem dunajskem opernem repertoarju.
nastopom, navdušil razvajeno dunajsko občinstvo in mednarodno kritiko. V okviru tematske celote Sodobna duša sta gostovala tudi milanski gledališki čarovnik, sloviti Gi-orgio Strehler s svojim Piccolo teatro di Milano in Pirandellom ter Deutsches Schauspiel iz Hamburga s predstavo Lulu (ki so jo spremenili v vrhunsko medijsko atrakcijo, to pa se, priznajmo, dandanes posreči le redkim uprizoritvam) v režiji kultne osebnosti nemškega gledališča, vselej aktualnega Petra Zadka. Veliko pozornosti sta zbudila tudi ljubljanski Rdeči pilot, ta čas naš najpomembnejši kulturni izvozni artikel, in njegov vagon raketa, ki se je med svojim popotovanjem po Evropi ustavil tudi na dunajskem kolodvoru, od koder so — tega se tu silno neradi spominjajo — med vojno pošiljali Žide v taborišča smrti. Dramski observatorij Zenit je s svojim provokativnim pristopom, velikansko energijo in že »dokazanim avantgar-dizmom« kot repatica razbil zastarela prepričanja dunajskih kritikov in šokiral Dunajčane
Ob koncu ne smemo pozabiti še ene velike razstave, ki jo je Dunajski festival posvetil Sigmundu Freudu — Dunajskega divana, ki skuša prikazati, kako so znani sodobni likovni umetniki predstavili epohalna Freudova
Brata S tam. Dvoglavi labod (1988
Med vrsto svetovnih imen in naravnost imenitnih predstav je treba nedvomno omeniti tudi odkritje iz Brazilije — te predstave, namreč pomenijo ♦orak naprej v pojmovanju današnjega gledališča, med nedavnimi gostovanji v Nev/ Ycrku pa so pozvročiie pravo senzacijo. Gre namreč za Gerclda Thomasa in njegovo druščino Opera seča iz Sao Paola. Ta mladi režiser je s svojima čarobnima postavitvama Procesa in Carmen com Filtro. polnima energije, dinamične glasbe in baročne razsvetljave, s predstavama, v katerih z ekspresivnimi podobami in zahtevnimi besedili reflektiru mitologijo in kulturne obrazce stare Evrope, že s svojim prvim evropskim
Na predstavljenem primeru bom poskušal opredeliti trditev, da smo ob izjemni politični podpori množične inventivnosti predvsem in zaradi nje pozabil; na najbolj pomemben det, to je na individualno inovativnost.
Primer jc značilen zato, ker se da iz teorije konstruiranja dokazati zahtevano soodvisnost intelektualne kreacije (gospodarske in tehnične), istočasno pa kaže primer na pretirano odvojenost raziskovalnega in razvojnega delci, ki jc značilno za manj razvite dežele, posebej popoprano pa še za dežele, kjer vlada filozofija modrih pajacev. Poli ■ lični aparat v interesu dokazovanja »človeške« ideologije pretirano podpira vrhunsko znanost, razvojno delo za industrijske proizvodnjo pa prepušča uvoznikom z nakupom licenc. Petnajst, deset let nazaj je politični aparat celo napovedoval potrebno avtarkičnost Jugoslavije z nakupom licenc za gospodarski prostor 20 milijonov ljudi. Citiranje govorov in prispevkov posameznih dežurnih socindustrijskih razvojnikov iz takratnega obdobja je utrujajoče in nepotrebno. Nasprotno pa sedaj gospodarsko-poli-tični razlogi navajajo raziskovalce zaradi eksistenčnih pogojev k izdelavi banalnih tehničnih rešitev. Le nekaj razumnikov iz vrst raziskovalcev se temu upira, tal pa večina mladih raziskovalcev eksistenčno ne zdrži
V navedenem primeru imamo pred seboj tipično individualno inovativnost, ki daje največji dosežek, to je nov proizvod, v tem primeru gre za novo tehnologijo. Nova tehnologija je bila prinesena iz drugega okolja, to pomeni, da je bil razpoznan delovni princip. Prenos kot ideja, jc bii izveden zaradi gospodarskih razlogov. Gospodarni razlog je tudi ekološki. Če namreč zaradi ekoloških pogojev ni mogoče uporabiti določene tehnologije, potem pač ni delovnih mest, z drugimi besedami, ni kruha. Prenos je v prvi vrsti torej gospodarna inovacija, ki jo je v tem primeru predložil neprofesiona-lec — tehnik (ing. Stropnik, TEŠ).
Zaradi specifičnih lastnosti odpadnega materiala (pepela) glede na kvaliteto premoga v fizikalnem in kemičnem smislu pa so bile potrebne raziskave o primernosti predložene ideje. Delovni princip se je v detajle oblikovnega modela razdelal tehničnem pomenu besede. Izpeljan delovni princip, ie omogočit pravo kombinacijo tehničnih oblik, ki so ob kvalitetnem razvojnem in raziskovalnem delu dale rezultat, kot jc bil predstavljen.
Navedeno delo jc po natančnem opisu očitno razdelal pogodbeni partner Gradis. Od vseh prispevkov sta prispevka ing. Žnidarčiča najbolj natančna v- opisu dejanskih det. Poudariti je pri tem treba, da navedeno deio ni opravil vsakdo v Gradisu (kot imaginarni tvorbi združenega dela), ampak čisto konkretno ing. Žnidarčič Dušen. Pogodbeno delo je bilo opredeljeno po zakonu tržne logike, ki pa očitno ni vsebovalo meril moralnih in materialnih pravic za avtorja tehnične inovacije. Tipična cvetka socializma množice: ob uspehu projekta in pogodbe je dosežek naš (od OZD); ob neuspehu projekta pa tako ali tako ni bilo mogoče'pričakovati drugače, saj so ga narediti »tisti« inženirji. V drugem delu, v delu tehnične inovacije ie avtor ing. Žnidarčič Dušan.
spoznanja na likovno področje. Večina tlel 53 priznanih umetnikov je nastala prav za to razstavo, na kateri je med drugim mogoče videti tudi dela Georga Baselitza, Giintiicrja Brusa, Rova Lichtensteina. M aherja Pichlcr-ja, Amuifa Rainerja, Roberta Rouschenber-ga, Andjja VVarhola, Kcitr.a Haringa. Markuša Lupertza, Mimnta Paladina, Antonija Tapiesa in bratov Siam. A kljub številnim veliki imenom je bila ta razstava neprimerno manj uspešna kot VVunderblock, predvsem zaradi pomanjkljivega, nedorečenega koncepta in neugledne predstavitve.
Alen Kos
Znano je, da sc po razvojnem delu pristopi k izdelavi konstrukcijske in. izdela tehnološko dokumentacijo, ki z detajlno obdelavo celovito opredeli tehnično obliko. Tudi to delo je očitno opravil ing. Žnidarčič ob pomoči svojih sodelavcev, prav v tem delu CAD procesa nastopa možnost množične inventivnosti, ki znatno prispeva k tehnični
uspešnosti izdelka. U navedenem primeru jc bil najbrž opredeljen še vodja celotnega projekta do izdelave, montaže in tehničnega prevzema vse v okviru Gradisa, ITAS-a in IMP-ja. Naročnik celotne investicijske opreme jc ob tem pridobil pomemben objekt. ki mu ob upoštevanju drugih pogojev omogoča obratovanje. V tem primeru sem besedo omogoča uporabil za normalno (lahko besede civilizirano) okolje.
Sklad Borisa Kidriča nagrajuje dela na na-ravoslovno-tehničnih področjih, zato je prav. da se v tem primeru upošteva popravek. Predlog sem utemeljil z upoštevanjem posameznih faz konstrukcijskega procesa. Eksperti so v tem primeru imeti najbrž premalo informacij ali pa sc jim je konstrukcijski ali CAD proces prepoznal kot risanje tehnične dokumentacije. Prav zadnja možnost pri izpeljavi ocene kaže na značilno prepričanje, da je konstrukcija risanje in oblikovanje, medtem ko je razvoj (še posebej v tovarnah) rezen iran za taks, ki bolj umirjeno mislijo. Dejstvo pa je, da je razvoj del konstrukcijskega procesa (kreativen in impulziven), tla pa je izdelava v drugi fazi konstrukcijskega procesa usmerjena k izdelavi tehnične dokumentacije. V primeru, da se v razvoju razpoznajo neraziskani pojavi, pa se aktivira -azisko-valno delo. če se ob eni raziskavi pokaže iskrica ali iskrenjc novih spoznanj, je družba lahko srečna, ker ima tak intelektualni potencial.
V sklepu moram poudariti, da je močan odliv projektantov in konstrukterjev iz nekoč vodilnih podjetij v manjše inženirinške biroje v prvi fazi povzročil nove kreacije kot posledico novega neobremenjenega okolja. Običajno pa čas desetih oziroma petnajstih let takega podjetja pokaže njihovo industrijsko vrednost. Pri tem imam v mislih industrijsko vrednost (vrednost novega izdelka) in na jugo vrednost R -1- r na osnovi menic. Navedena dvojim oziroma trojna razpolovna doba industrijskega znanja v proizvodnih okoljih je namreč tisti čas, ko se izkaže kvaliteta strokovnjaka. Zaradi tega jc treba v podjetjih, kjer je še nekaj vodilnih projektantov. ustvariti zavest o potrebnosti njihovega deia. Pred nekaj leti smo opravili raziskavo o obremenitvah projektantskega in konsirukterskega kadra in ugotovili, da le malokdo doseže na tem delovnem mestu polno delovno dobo ali pa po odhodu v pokoj hitro presahne. Navedeni kader pa edini profesionalno deluje na področju individualne inventivnosti, to je pri kreaciji in izdelavi izdelkov, ki imajo industrijsko vrednost. In ker mislim, da v Sloveniji potrebujemo industrijo (seveda moderno CAD, CAM in CIM v smislu procesa) sem se oglasil, da se tudi v strokovni sferi da moralno priznanje ljudem, ki to zaslužijo.
Jože Duhovnik Seničica
Ljubljana,
29. julija 1989
Delo, 15. julija Dvesto, let do prihodnosti
V	pismu z dne 21. julija me je Jože Florjančič mimogrede omenil kot avtorja črne anekdote o tem, da naj bi arest koristil Dragu Jančarju pri pisanju njegovih del na temo zaporništva. Zelo verjetno je, da sem kdaj rekel kaj podobnega: o ječi prekleto
mulo veš, dokler je ne skusiš sam...
Ob Florjančičevem pisanju moram vendarle nekaj močno poudariti: ničesar ne vem o tem, kdo naj bi spravil Draga Jančarja za zapahe. Nisem namreč poizvedoval niti o tem, kateri dobrotniki so pred mnogimi leti pomagali v celjski »stari pisker« meni.
kaj šele, da bi brskal po »primeru« Draga Jančarja. Če pa je Jože Florjančič že zvedel karkoli o F. F. in J. Š. ml. v zvezi z Dragom Jančarjem, tega gotovo ni mogel zvedeti od mene, pač pa iz povsem drugih virov.
Vlado Sruk,
Maribor
Delo, 11. julija
Pomorska orientacija je pozabila na vezi z zaledjem
V	dnevniku Delo 10. julija 1989 novinar Dela Dušan Grča povzema razpravo skupne seje republiških družbenih svetov SR Slovenije za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko ter za mednarodne odnose. o dokumentu Pomorske orientacije s družbeno ekonomskem razvoju Hrvaške in Jugoslavije. Med drugim Dušan Grča navaja:
"Kar zadeva prometne povezave, so menili, da je nesprejemljivo, ker študija v ugotavljanju pomembnih cestnih smeri popolnoma izpušča slovensko cestno omrežje, čeprav preko Slovenije poteka večina glavnih mednarodnih turističnh, tranzitnih in drugih tokov iz Zahodne Evrope. Ključnega pomena za razvoj pomorskega gospodarstva so cestne smeri Vrtojba-Razdrlo, Fernetiči—Razdrto, Kozina—Reka, pomembne pa tudi Koper—Maribor in Koper—Karavanke. Podobne pripombe imajo tudi za
Železniški promet. . .«
Zanima me na kakšnih ekonomskih in drugih argumentih temelji ugotovitev slovenskih družbenih svetov in novinarja Dušana Grča, da so za razvoj pomorskega gospodarstva ključnega pomena ceste Vrtojba--Razdrto, Fernetiči—Razdrto, Kozina—Reka Gradnja teh cest je obveznost Jugoslavije ruj osimskih sporazumih, za pretok blaga m ljudi med SFRJ in republiko Indijo, ki bi morale biti zgrajene pred 1U leti. Pomembna za pomorsko gospodarstvo v SR Sloveniji je samo cesta Razdrto-Koper, to je Maribor—Koper in Karavanke—Koper.
O gospodarskih razlogih naj razsojajo gospodarstveniki, če pa o pomenu cest Vrtoj-ba-Razdrto, Fernetiči—Razdrto in Kozina-—Reka odločajo kakšni drugi argumenti, se zastavlja vprašanje, kateri so to. Benetke in Trst, ki jim omenjene ceste dajejo prednost, nista del naše republike in države, torej niso pomembne za razvoj jugoslovanskega pomorskega gospodarstva. Za pomorsko orientacijo SR Slovenije je odločilnega pomena Luka Koper, ob sodobni cestni in železniški povezavi z zaledjem. Če bi družbeni svet za gospodarski razvoj in ekonomsko
politiko in svet za mednarodne odnose ter vodstvo SR Slovenije spoznali pomembnost gospodarske pomorske orientacije, za slovensko republiko, bi bila že zdavnaj zgrajena avtocesta do Luke Koper in dalje v Istro,
gradil bi se še drugi lir železnice Koper—Divača.
Danilo Petrinja-Primož, Koper
sobotna mmm
DELO slran 29
n iVov::: ‘TnmttretMifeiBffiEj

Delo, 13. julija
Kurilno olje v avto
Berem, da se Združenje prometa Jugoslavije zavzema za izenačitev cen kurilnega olja in dizelskega goriva, ker zasebni avtoprevozniki namesto dizelskega goriva točijo v’ rezervoarje cenejše kurilno olje. Že pred leti sem pisal o nesocialni dražitvi kurilnega olja. ki vedno hudo prizadene ljudi, ki druge možnosti kurjave (premog itd. zaradi pomanjkanja prostora, telesne onemoglosti itd.) sploh nimajo. Sicer pa bi se Butalci iz tega združenja lahko tudi vprašati, zakaj je tako rekoč po vsem svetu ta cena tudi različna.
Seveda: najlažje je ceno izenačiti. Lažje kakor uvesti redno in učinkovito kontrolo, kakor to delajo po svetu, ki pa naj ima za posledico tudi drastične kazni. Ne! Kdo bi se še s temi stvarmi ukvarjal? Še kmetu svetujte: če hočeš iztrebiti škodljivce, uniči posevke! Lopovom pa prosto pot!
Upamo lahko le, da bodo vsaj slovenski predstavniki vztrajali pri pametni odločitvi ali pa — predlagam — da se v takih stvareh nekako osamosvojimo.
Milan Apih. Ljubljana
Delo, 26. julija
Pismo Vladimira Dedijerja članom Russlovega razsodišča
Vladimir .Dedijer je narekoval svojo izjavo o kratenju človekovih pravic v Socialistični republiki Sloveniji ljudem, ki so njegovo izjavo — verjetno z užitkom — objavili v Njnu. ki je znan po svojih protislovenskih veseljih. Svojim klientom pa je Dedijer tudi naročil, naj njegovo izjavo uporabljajo pri vseh mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami.
Dedijerjevo dejanje je — milo rečeno — grozljivo. Vsem je namreč znano, da so ga njegovi rodni Srbi v neki dobi temeljito preganjali in da mu je tedaj dala zatočišče »partijska birokracija« Slovenije. Slovenci so mu v najtežjih letih njegovega življenja stali ob strani, mu dajali stanovanja (dva), mu dajali kruh in ga vsestransko moralno podpirali. Za njihovo prijaznost, razumevanje in demokratično vedenje pa jim je Vladimir Dedijer zdaj porinil nož v hrbet.
Nož pa je Slovencem Dedijer porinil v hrbet v času, ko so po vsem svetu zasloveli kot neizprosni in resnični borci za demokracijo in človekove pravice. Tudi Kučan in Smole, ki ju Dedijer žali in jima podtika dejanja, ki jih nista storila, sta vsem znana kot neizprosna, inteligentna in junaška borca za demokracijo. Če bi bil V. Dedijer v kakršnikoli duševni zvezi z rajnkim B. Russlom, bi ju z vsemi sredstvi podpiral, a očividno
je, da je Dedijer od Russlove miselnosti daleč kot Luna od Zemlje. Njegov nož v hrbet Slovencev in njihovih najboljših sinov je pač igra, s katero se je Dedijer hotel prikupiti svojemu pravemu in edino resničnemu duhovnemu vodstvu — v Beogradu.
Sicer pa se skorajda ne splača govoriti o njegovem dejanju in ga ocenjevati. Vendar pa si je treba ob njegovih izmišljotinah in blodnjah postaviti vprašanja o zgodovinopisju in resnici. Dedijer pravi, da je »zgodovinsko resnico mogoče ugotavljati le z metodami svobodne izmenjave mnenj«. Kako pa znanstveniki z Dedijerjem izmenjavajo svoja mnenja, če pa on vsemu svetu
nenehoma ponuja potvorbe, približne resnice ali celo neresnice? Že zgolj ugotovitev
Temeljnega sodišča v Ljubljani in izjavi dr.
Martina Žnideršiča in Jožeta Smoleta bi bili dovolj, da bi se Dedijer pogreznil od sramu v zemljo . . .
Sicer pa je Vladimir Dedijer ze po vsem svetu znan kot »znanstvenik«, ki piše pred-, vsem pod vplivom svojih čustvenih odnosov do posameznih dogodkov in ljudi. Iz teh razlogov je pristranski in nenatančen. Zato se moti. Zato je sprt z resnico. Russlo-
vo razsodišče je pod njegovim vodstvom docela zgubilo svojo avtoriteto, kar je seveda velikanska škoda. Pismo, ki ga je narekoval svojim tovarišem v razsodišču, pa je dokaz, da je to avtoriteto upravičeno izgubilo. Krivi so moralni in znantveni spodrsljaji Vladimira Dedijerja.
Tomo Kunovič-Bogi, Piran
Delo, 17. junija
Je ZAMTES klub za probleme tujih študentov
Direktor ZAMTESa tov. Franc Razdevšek je v pismu, priobčenem v Sobotni prilogi Dela, kar precej prekoračil pristojnosti svojega zavoda, ko je v prizadevanju, da bi čimbolj očrnil sedanjega predsednika Kluba mednarodnega prijateljstva Evrosa Ale-xandrouja, nekaj namigoval o njegovem dolgotrajnem študiju — čeprav bi po uradni dolžnosti moral zadevo poznati — in o njegovem malomarnem odnosu do študija. Potemtakem naj bi bil Evros Alexan-drou kar osem let prejemal štipendijo zaradi dobrote direktorja ZAMTESa in njegovih uslužbencev?
Nadvse škodljivo bi bilo, če bi se razpasla razvada, da uradniki kakega »zavoda« prezrejo strokovno utemeljene ocene univerzitetnih učiteljev in potrdilu, ki jih o študijskem položaju študentov izdajajo univerzitetne institucije — te so pač najvišja avtoriteta na področju znanj in preverjanja znanj — in uveljavljajo nekakšna v zasebnosti zbrkljana ad hoc merila za favoriziranje ali onemogočanje posameznikov. Zaradi te nevarnosti in zato, ker je ena prvih pedagogovih dolžnosti, da zavaruje svojega štu-
denta pred zlimi naklepi močnejših od njega, se čutim dolžnega oglasiti se in ostro protestirati zoper neokusna podtikanja, ki jih je v zvezi s študijem Evrosa Alexan-drouja nadrobil direktor Razdevšek. To sem še tem bolj dolžan, ker naj bi »zavod« tov. Razdevška skrbel za sodelovanje, ne pa za izobčevanje.
Kot predstojnik oddelka za sociologijo na
Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer Evros Alexandrou študira podiplomski program, in kot njegov mentor bom zgolj navedel glavne podatke o izobraževalnem curricu-lu, ki ga je Evros Alexandrou prehodil na Slovenskem.
K Slovenijo je prišel leta 1978 in obiskoval tečaj iz slovenščine. Leta 1979 se je vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo
in geodezijo, in sicer na gradbeništvo, a se
je.leta 1980 prepisal — na zahtevo ZAMTESa — na arhitekturo. Studijske obveznosti na arhitekturi je (razen diplomskega dela) opravil v štirih letih, se pravi do vključno leta 1984, nakar je postal absolvent. Diplomska naloga, ki jo je Evros Alexandrou delal pod mentorstvom prof. Tineta Kurenta, ni bila čisto običajna diplomska naloga na arhitekturi: bila je obsežna, trajala je precej časa zaradi zamudnega dela na terenu (na Cipru), vendar so se s tem podaljšanjem absolventstva na ZAMTESu očitno strinjali, saj so Evrosu Alexandrouju izplačevali štipendijo, on pa je na podlagi njihovih potrdil dobil dovoljenje za bivanje. Ta absolventski staž je bil potemtakem povsem regularen. Evros Ale-xandrou je diplomiral leta 1987, za diplomsko delo je prejel več pohval, prof. Kurent je celo menil, da si zasluži objavo. ZAMTES je diplomantu povrnil stroške.
Evros Alexandrou je ob študiju arhitekture poslušal še celo vrsto predmetov na Filozofski fakulteti in pri nekaterih dobi! najvišje ocene. Omeniti je treba še strokovno javno dejavnost Evrosa Alexandrouja: pravzaprav je od leta 1983 naprej stalno objavljal strokovne članke s področja arhitekture, prostorskega urejanja in urbanizma ter kot udeleženec in soorganizator sodeloval pri strokovnih razstavah. Kot študent podiplomskega programa na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti je doslej redno in z zelo dobrim uspehom opravljal študijske obveznosti. Skratka, pri njem ni bilo in ni opaziti niti sence o kakem malomarnem odnosu do študiju. ZAM-TES-ovim uslužbencem bi priporočil, naj se ne spuščajo v stvari, za katere niso pristojni. raje naj se ukvarjajo s tistim, zaradi česar njihov »zavod« sploh obstaja, r »primeru« Evros Alexandrou pa naj povedo prave vzroke, zakaj jih njegova klubska dejavnost, tako zelo moti.
Predstojnik oddelka za sociologijo
izr, prof, dr. Braco Rotar * 1 2 3 4 5
PREJELI
SMO
Sprenevedanje o izrednih ukrepih
Podnaslov tega prispevka bi se lahko glasil:. Temeljna listina na prvi preizkušnji. Zakaj? V 3. točko Temeljne listine je bilo — žal šele na moj predlog — vključeno, da nočemo živeti v takšni državni skupnosti, »kjer ni zagotovljeno spoštovanje ustave in zakonov in s tem človekovih pravic in narodnostnih pravic«, pri čemer sem v obrazložitvi svojega predloga na prvem mestu kot najbolj vnebov-pijoč primer navedel nespoštovanje ustave in zakonov ob sedanjih izrednih ukrepih na Kosovu. Predlog je bil sprejet, ugovarjal mu v tej točki ni nihče. Listino sem podpisal. Sedaj terjam od političnih in državnih predstavnikov Slovenije, da držijo besedo, ki so nam jo dali. ko .so predlagali in podpisali Listino, kjer je na koncu zapisano: »S svojimi podpisi se predlagatelji in podpisniki te listine zavezujemo, da bomo vztrajali pri njenih načelih.«
SZDL. ZKS. ZZB in sindikati so kolektivni podpisniki, vodilni funkcionarji v Sloveniji so. domnevam, individualni podpisniki.
Njihove obveznosti iz Listine so torej jasne. Zanima me pa. ali so Listino podpisali tudi dr. Janez Drnovšek. Štefan Korošec, Boris Muževič in drugi predstavniki Slovenije v zveznih organih. Če je niso. bi jih večinska ljudska volja k njenemu spoštovanju zavezovala seveda neprimerno močneje kot samo to. da so Listino podpisale »njihove« organizacije — SZDL. ZKS itd. Če večina volilcev Listine — zaradi razcepa med Majniško deklaracijo in Temeljno listino ter zmede ob tem — ne bo podpisala, bomo s tem v jesenskih in zimskih, morda odločilnih političnih bojih ob pomembno orožje, s katerim bi lahko učinkoviteje pritisnili na naše politične predstavnike. Člana predsedstva SFRJ je npr. možno odpoklicati, če ni deloval v skladu s temelji politike skupščine SRS (in kaj je temelj politike skupščine, če ne svečano in pisno izražena volja večine njenih volicev) — ne pa če ni deloval v skladu s politiko SZDL in ZKS. Škoda. (Za omenjeni razcep in zmedo sta sicer krivi obe strani, korist od tega pa bo žal imela le »uradna« stran — točneje: njen konzervativni, ne liberalni del. Obžalujem politično slepoto-dela »alternative« — izvzemam tiste, ki so odkrito pozvali k podpisu obeh listin — ki se »profesorsko« zaletava v nedvomne slabosti in dvoumnosti nekaterih določb Temeljne listine, kot da bi bila to doktorska disertacija in ne kompromisni politični dokument za aktualno rabo. pozablja pa na staro in preprosto resnico: Kjer se prepirata dva. tretji dobiček ima!) Prva preizkušnja zvestobe svečanim obljubam iz Temeljne listine se je že začela — in naši delegati v zveznem zboru skupščine SFRJ (razen Vike Potočnik) so jo 25. julija zelo slabo prestali. Član predsedstva SFRJ dr. Zelenovič je zvezno skupščino poučil, da je bilo ob izrednih ukrepih na Kosovu vse v redu. ustavno in zakonito (razen »maltretiranja nekaterih izoliranih« v Leskovcu in Vranju) — in naši vrli delegati so ta avtoritativni pouk molče in brez pripomb vzeli na
znanje. Le Vika Potočnik je Zelenoviču »zamerila. da ni konkretneje odgovoril na številna vprašanja, ki so se v javnosti pojavljala ob izrednih ukrepih« in »vprašala, ali so metode in odločitve v zvezi s Kosovom sploh pravilne« (citirano po Delu — Dnevnik o njenem nastopu sploh ni poročal).
In kaj bi podpisniki Temeljne listine sedaj (zlasti RK SZDL in CK ZKS. če že imamo
delegate, kakršne imamo) morali odgovoriti predsedstvu SFRJ? Da nočemo živeti v državi, v kateri ni zagotovljeno spoštovanje ustave in zakonov — in v kateri se njena najvišja organa (predsedstvo in skupščina SFRJ) sprenevedata, da je zagotovljeno (če se ne sprenevedata, ampak to resno mislita, pa seveda nista dorasla svojim funkcijam)! Poglejmo, katere trditve predsedstva SFRJ so neresnične:
1.	Da vsi ukrepi, sprejeti med izrednim stanjem na Kosovu, temeljijo na ustavi in zakonih? Na ustavi — razen uporabe enot JLA — ne temelji niti eden, saj v ustavi možnost izrednih ukrepov sploh ni predvidena (razen v vojnem stanju)! Izredni ukrepi so torej očitno protiustavni, na kar je že takoj po njihovi uvedbi kategorično opozorilo (ne vprašalo!) tudi Društvo SRS za ustavno pravo — doslej brez odgovora.
2.	Temeljijo ti ukrepi vsaj na (sicer protiustavnih) zakonih? »Izolacije« že ne: zakoni o notranjih zadevah dovoljujejo v izrednih razmerah (ki po ustavi pri nas niso.možne) le t.i. konfinacijo. nikakor pa ne »izolacije«. Izolacija ali po domače arest (keha. pržon) pomeni namreč odvzem prostosti, kar je mnogo hujši poseg v človekove ustavne svoboščine kot konfinacija. ki pomeni le omejitev svobode gibanja na določen kraj (mesto, vas). Organom, ki po treh mesecih javnih razprav ne ločijo aresta od konfinacije. jaz ne bi zaupal niti vodstva krajevne skupnosti, kaj šele federacije — zoper sekretarja Kara-kushija. ki je ukazal nezakonit odvzem prostosti za 23S ljudi (in zoper kosovski izvršni svet. če je za to vedel), pa bi bilo treba takoj sprožiti kazenski postopek. Nezakonit odvzem prostosti je namreč kaznivo dejanje.
3.	Daje predsedstvo SFRJ v zvezi z izolacijami zahtevalo, »daje treba dosledno spoštovati pravice in svoboščine občanov«? Potem bi moralo zahtevati takojšnje in brezpogojno prenehanje izvajanja tega povsem očitno in grobo nezakonitega ukrepa, takojšnje izplačilo odškodnin prizadetim in vložitev ovadb zoper odgovorne zanj — ne pa da je poskušalo uspavati in zavesti nekritični del javnosti s sporočili, da se število »izoliranih« hitro zmanjšuje. Sramota!
4.	Daje bila »delovna obveznost«, torej omejitev ustavne svobode dela in pravice do stavke uvedena v skladu z zakonom? Da tudi to ni res, sem že pred meseci dokazal v Delu s citiranjem 23. člena zakona o ljudski obrambi — tudi ti argumenti so doslej ostali brez ugovora in odgovora.
5.	Da v drugih državah ob uvedbi izrednega stanja (kar njihove ustave omogočajo — moja pripomba) omejujejo ustavne pravice in svoboščine, pri nas pa da se »po uvedbi izrednega stanja ni zgodilo nič takega«? Tako sprenevedanje pa seveda presega že vse meje. Kdor ga je sposoben in pripravljen požreti brez ugovora (kot npr. delegati v zvezni skupščini), si povsem zasluži, da živi v taki državi in pod takim vodstvom.
Podpisniki Temeljne listine pa smo izjavili.in podpisali, da v državi, ki ne spoštuje ustave in zakonov, nočemo živeti. Seveda ni bilo mišljeno (samo) spoštovanje ustave in zakonov v besedah, ampak (predvsem) v dejanjih. »Spoštovanje« prava na ta način, da najvišji
organi države za vsem očitne kršitve ustave in zakonov preprosto izjavijo, da je bilo to dosledno spoštovanje teh aktov, ni seveda nikakršno spoštovanje, ampak norčevanje iz teh aktov, iz zdravega razuma in iz demokratičnih perspektiv te države, v katere nekateri še vedno (naivno?) upamo.
RK SZDL in CK ZKS, predsedstvo in skupščina SRS — zdaj ste vi na potezi! Boste tudi besedo iz Temeljne listine požrli tako očitno in dosledno, kot ste tisto iz milijonske Izjave proti izrednemu stanju — ali zaradi bližajočih se volitev morda le nekoliko bolj spretno in manj očitno? Še vedno (naivno?) upam. da
se — vsaj iz političnega računa — ne boste
opredelili ne za prvo ne za drugo prevaro, ampak da boste končno vendarle zbrali odločnost in pogum za tisto, kar je poleg gospo-
darske uspešnosti nujen pogoj za preživetje »slovenske pomladi«, zlasti če hoče preživeti v okviru skupnega jugoslovanskega doma: za neomajno in ofenzivno vztrajanje pri deklariranih načelnih izhodiščih. In spoštovanje ustave in zakonov (pravna država:) je eno od njih.
Matevž Krivic, Sp. Pirniče
Odprte pismo	-
Jugoslovanski ligi za mir, m ZS1 J,
Klube OZN v Jugoslaviji, Centru klubov OZN v Ljubljani
Na mednarodnem mirovnem srečanju END v Baskiji. Španija, v začetku julija sva bila soočena tudi z nastopi Zlatka Hurtiča. ki se je predstavljal kot predstavnik naslovnih organizacij. Njegovi nastopi so naju spodbudili k razmišljanju o načelih mirovne politike. Ker je Hurtičev nastop »šolski primer« jugoslovanske mirovne zablode, se bova. potem ko sva Hurtiču osebno svoja razmišljanja že predstavila, nanj v razmišljanju večkrat povrnila predvsem zato. da bo pisanje izzvenelo konkretno in upava, da kot konstruktivna kritika podobnih nastopov na mednarodnih srečanjih, saj si prav lahko predstavljamo, da podobno nastopa tudi velik del drugih jugoslovanskih predstavnikov na najrazličnejših srečanjih po svetu.
Naslovne organizacije naj bi po Hurtiču predstavljalo najveele mirovno gibanje na svetu«. pogosto'; a slišimo, da je kar cela Jugoslavija eno samo presrečno mirovno gibanje (to je bi! pred leti celo argument proti t.i. neodvisnim mirovnim gibanjem). Verjameva. da tako misii Hurtič povsem iskreno in resno in da podobne iluzije gojijo tudi drugi v teh organizacijah. Pretiravanje, hvalisanje in samopoveličevanje so običajne note v politiki, v mirovni politiki pa se pričakuje vsaj kanček skromnosti, tiste skromnosti, ki izraža čutenje usode ljudi, ki na planetu trpijo prav zaradi teh običajnih not v politiki.
Mirovne politike ni mogoče omejiti na načelno zatrjevanje »mi smo za mir«. Potrebna je konkretna in nedvoumna akcija vedno, kadar so kršeni principi svobode in človekovih pravic. vedno, kadar nastopi nevarnost, da bi do
nasilja lahko prišlo, torej vedno, kadar je v zraku vzdušje napetosti. Prizadevanje za mir predpostavlja aktiven pristop in brezpogojno vztrajanje pri principih nenasilja in spoštovanja človekovih in državljanskih pravic in svoboščin. Kaj so naslovne organizacije storile za razorožitev v Jugoslaviji, za zmanjševanje trgovine z orožjem, za priznavanje ugovora vesti zoper služenje vojaščine, za zmanjševanje vloge vojske v civilnem življenju (za demilitarizacijo življenja, šolstva, politike. sodstva itd.), kaj so storile ob sodnih procesih pred vojaškimi sodišči (zoper oporečnike. zoper Albance, zoper JBTZ. . .). in kar je najpomembnejše, kaj so storile v času vojne nevarnosti, izrednih razmer in pokolov v delu države in kaj so storile ob ideološki vojni, ki jo je s ciljem provociranja nacionalnih čustev in strasti uspešno sproducirala državna partijska elita. Srečanje END se je pletlo prav okoli takih vprašanj in Hurtič ni podal nobene vsebine, ki bi govorila o tovrstnem delovanju »največjega mirovnega gibanja na svetu«.
Mirovna politika je lahko samo način ravnanja in življenja v vsakem trenutku in povsod.
Ne moremo je deliti na zunanjo in notranjo in Jugoslavije se ne da več razglašati kot vodilne države svetovne mirovne politike, ko pa znotraj sebe producira enega bolj nevarnih in eksplozivnih kotlov. Mednarodna publika ni niti naivna niti debilna in nepoučena, da bi še vedno nasedla jugoslovanskim uradnikom, ki poizkušajo Jugoslavijo po svetu prodajati kot idiličen mirovni, samoupravni itd. otoček. Tako prodajanje je žaljivo predvsem za prebivalce Jugoslavije, ki v tem kotlu umirajo ali dobivajo opekline in je žaljivo za vse tiste v svetu, ki so prvim poslali vsaj spodbudno misel. Obveščenost in ozavedanje javnosti v svetu o napetostih pri nas je lahko odločilnega pomena za razvoj dogodkov v državi. Mednarodna javnost po eni strani vrši pritisk in kontrolo nad samovoljo partijskih oblasti pri nas, po drugi pa s svojimi energijami dobre volje, solidarnosti in upanja, ki jih ljudje s celega sveta posvečajo tistim koščkom na planetu, ki se kot Jugoslavija valjajo v bolečini, zdravijo, ne da bi se mi tega kaj prida zavedali. V pogovorih z ljudmi v svetu je zato potrebna jasna in čuteča beseda o bolečinah ljudi, o njihovih strasteh in nevarnostih, ki jih ta čustva prinašajo. Nastopi Hurti-čevega tipa vzdržujejo ignoranco, ki je največja ovira zdravljenju bolečin človeštva. Mirovna politika je gradnja mostov med sprtimi stranmi in ne iskanje novih sovražnikov, diskreditacija le teh in podobno. Oba Hurti-čeva nastopa na konvenciji sta bila praktično v celoti diskreditivna: prvi je bil v celoti posvečen diskreditaciji mirovne skupine iz Ljubljane in mojega nastopa (češ da mirovno gibanje v Sloveniji ni neodvisno, da je postalo disidentstvo moda. da je Janša tako ali drugače kriv. . .). drugi je bil potrditev klasične skice, na kateri tripa jugoslovanska oblast (kontrarevolucije na Kosovu in Sloveniji, problemi z manjšinami onkraj meja, sovražna propaganda iz tujine itd., skratka detekcija sovražnikov in krivcev). Podobne metode diskreditacije »disidentov'« so svoje čase uporabljali uradni mirovni misionarji iz vzhodnega bloka. Potem ko jim nekaj let nihče več ni nasedal, so tak jezik opustili. Nihče tudi ni nasedel Hurtiču: njegov nastop je bil edini, pri katerem se ni nihče zmotil in zaploskal.
Vsi se dobro zavedajo, kaj v praksi pomeni jezik iskanja kontrarevolucionarjev, ki ga govorijo samo še do skrajnosti senilni in mor-
bidni režimi. ajske. !<•■, slavije. Prizade .in . , n možnosti za dia» por ob soočanju .
vost pri iskanju kons,___
ga dogovora, ki zagotavlja Nerazumevanja, s katerimi »c rešujemo.v odkritem dialogu doma. Mo rodna konferenca ni prostor za medsebojno
diskreditiranje in etiketiranje med različnimi
formalnimi skupinami iz ene države, ampak je prostor za predstavljanje argumentov in
avtentičnih pogledov.
Mirovna politika drugače od običajne izključuje hinavščino, tisto tako značilno prijazno
smehljanje in že v geste politikov vrojeno trepljanje po rami. ko druga roka zariva nož v hrbet. Nihče več ne naseda politikom, ki
ljudem zatrjujejo, da jih razumejo in podpirajo, ob drugi priložnosti pa te iste ljudi popljuvajo. Take nastope dobro poznamo prav s strani slovenskih politikov in nas je zato težko prelisičiti. Hurtič naju je. potem ko sva ■ ga po njegovem pljuvaškem nastopu povabila na pogovor, na vse pretege prepričeval o svojih dobrih namerah, demokratičnih naravnanostih in svetlih projektih za prihodnost. Laže bi nama bilo verjeti mu kot ne. in že vnaprej se radostiva, da naju bodo njegova dejanja, kot je obljubljal, v prihodnosti prepričala. Do tedaj pa je slika, ki jo nosiva o njem, slika prodanega politikanta. Zavedava se. da so za naslovne organizacije, za
Hurtiča in za naju tudi te besede trde in upam. da jih bodo razumeli kot spodbudo za zdravljenje neskromnosti, hvalisavosti, dvoličnosti in agresivne izključujočnosti. s katero barvamo svoje nastope, še posebej nastope pred mednarodno publiko.
Vitorija Gastez, Baskija Marko Hren
Enotnost in razliko v slovenski politiki
Vodilni možje slovenske (uradne) politike so zadnje tedne pozivali k slogi in enotnosti Slovencev, ker naj bi bili vsi skupaj ogroženi zaradi valov državnopartijskega centralizma, staroverskih socialističnih - na Vzhod usmerjenih — gospodarskih zasnov in groženj s preglasovanjem v zveznih institucijah. Jože Smole je na ljubljanski televiziji za orodje nove sloge in slovenske enotnosti razglasil Temeljno listo Slovenije 1989. nakar je Slovence pozval k množičnemu podpisovanju, tj. k pisni podpori slovenskemu vodstvu, ki - kot vse kaže — brez te podpore silovitega pritiska ne bi moglo zdržati.
Slovenski (uradni) politiki bi de tinsko lahko imeli razloge za skrb. čeprav j njih iva za skrbljenost tu pa tam b • , demon-.uaiiviia kot
dejanska. Navsezadnje so za marsikatero od svojih »težav « krivi sami: seznam teh težav se začenja z zveznimi ustavnimi amandmaji. Gre za to, da je mogoče »beograjski faktor« koristno uporabiti kot alibi in kot učinkovito sredstvo za doseganje prej omenjene sloge. Kljub vsemu menim, da nevarnosti, ki jih omenjajo naši voditelji, ne smemo podcenjevati: naj jim še tako prav pridejo, bodo v skrajni konsekvenci udarile vse Slovence oz. — če se izrazim v najnovejšem žargonu — vse državljane Slovenije.
Kako nova srbska politika deluje na te državljane, smo lahko v ideli v primeru najnovejšega pisanja Vlada Dedijerja, ki je Slovence
obtožil klerikalizma in fašizma. Kako učinkovite prijeme uporablja ta politika, smo brali v Miloševičevem intervjuju pariškemu Le Mondu in v povzetku Kafnmovega članka v Nevv York Timesu; nazadnje p ; v »Srbskem predlogu za politične reforme« (Delo, 27. julija 1989). Miloševič - to se mi zdi poglavitno — skuša slovenski politiki. predvsem Kučanu. vzeti iz jader tisti veter, ki se imenuje politični pluralizem in tržno gospodarstvo. Ne bi se čudil, če bi po teh najnovejših pisanjih iz Beograda kdo sklepal tudi to, da ni več prave razlike med Miloševičem in Kučanom: res sta rivala, vendar po drugi strani oba zagovarjata liberalno gospodarstvo, nestrankarski pluralizem in jugoslovansko federacijo. Miloševiča so obtoževali za fašizem, zdaj je Dedijer to podtaknil Slovencem.
Res, Slovencem je v tem trenutku potrebna medsebojna podpora, tudi ljudje, ki se razlikujejo. bi morali v strateških stvareh »držati skupaj«. Te strateške stvari so stvari slovenske nacije. Toda »držati skupaj« je mogoče le v tem primeru, če so te stv ari jasno razvidne in razločne, drugačne od drugih. Drugačnost slovenske politike je mogoče utemeljiti le na njeni notranji raznolikosti in na bistvenih demokratičnih spremembah, ki se ne bodo ustavile niti pri nekaterih marginalnih zasebnih podjetjih niti pri nestrankarskem pluralizmu znotraj tradicionalne socialistične zveze, ki v zadnjem letu ni bila sposobna razrešiti niti problema svojega članstva niti ni bila sposobna formalizirati položaja svojih novih pridobitev, kot so SKZ. SDZS in SDS. O demokratičnih spremembah pač ne bo mogoče govoriti v primeru »svobodnih« volitev, ki naj bi jih vodila SZDL. pri čemer naj ne bi bila dopuščena niti identifikacija kandidatov po različnih zvezah.
Zanimivo, poziv k slogi smo slišali tudi z al-ternativske strani: tu mislim na Janšev in Bavčarjev članek v prejšnji sobotni prilogi. Tudi onadva sta prepričana, da bi morali opustiti osebne obračune in nenačelna nasprotja— v alternativi.
Vsi ti pozivi, predvsem pa najnovejši glasovi iz Beograda me prepričujejo, da mora prva in najvažnejša politična tema poletja in jeseni 1989 postati slovensko politično sodelovanje. Navedel bom primer.
V	maju oz. v juniju 19S9 sta bili slovenski .javnosti predstavljeni dve listini oz. deklaraciji o današnjem slovenskem političnem položaju: Majniška deklaracija 1989 in Temeljna listina Slovenije 1989. Prvo so predlagale nove politične zveze (Slovenska demokratična. Socialdemokratska. Kmečka), organizacije, gibanja in društva (Društvo slovenskih skladateljev. Društvo slovenskih pisateljev. Slovensko krščansko socialno gibanje in Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana): drugo je predlagala — prek Republiške konference SZDL Slovenije — t.i. uradna slovenska politika.
V	javnosti so bile že večkrat pojasnjene razlike med listinama. Gre za razlike, ki razločno kažejo novi slovenski politični položaj. Ta položaj je po mojem prepričanju trden in ploden ravno zaradi razlik med slovenskimi političnimi subjekti. Z obema listinama in z dogajanjem okrog njiju Slovenci zorijo v normalen, notranje diferenciran in pluralističen politični narod. En njegov del je kon-servativnejši in previdnejši (Temeljna listina). drugi - ker je manj obremenjen z rutinskimi političnimi premisleki - radikalnejši in usmerjen v prihodnost, ki si jo predstavlja po
meri samostojnega slovenskega naroda in po meri državljanov slovenske države (Majniška deklaracija).
-. da je doseženo raven različnosti in -•'.osti slovenskega političnega živ-.'.•ba vzdržati in braniti. Le iz te ravni •g»če predstavljati dinamičen razvoj ■ >ke družbe. Menim, da razlik med listina: . :ivni slovenske notranje politike ni
treh., i>,i: prikrivati niti — v imenu nekakšne <;notnos:i ali sloee - odpravljati.
Drugačna pa je stvar na ravni slovenske »zunanje«. jugoslovanske politike. Kot smo videli. nekatere c .-ntralistične in protislovenske politične sile mečejo vse pridobitve slovenske
»pomladi . t>‘: kos. V isti koš mečejo nove in stare zveze uradni m alternativske osebnosti. . . in '_idi obe astini. Menim, da je treba vzdrži; J i. ■ le izzive, ki 'er-utno prihajajo predv v c, š'bije, obči. :n pa ven-
ski javnosti sporoo ri. J., se na ,-i.r	.. poli-
tični- ravni podph i •/. glasovi obeh listin pravzaprav seštevajo. Menim. Ja na tej ravni obe listini — kljub medsebojnim razlikam
-	delujeta skupno. S- veo:	. potegujem za
to. da bi čim več Slo m ec podpisalo Majniško deklaracijo, ob . m ;	ram reči. da
-	iz navedenih razlogov -ce udi podpise
pod Temeljno listino. '	.ati obe
kot nobene!
Ko bi takšno stališče podprla (v svojem lastnem interesu) slovenska uradna politika - bi bil to nov. pomemben korak k slovenskemu političnemu sodelovanju. Naslednji korak, ki bi ga morali narediti - to sem. žal brez odmeva. predlagal v odprtem pismu Jožetu Smoletu - bi bila oživitev nekdanje »koordinacije« iz Cankarjevega doma. Glede na klavrni rezultat ustavne komisije, kar zadeva skupščinsko sestavo in glede na slabe obete za volitve naslednje leto (o čemer je izvrstno pisal M. Krivic), menim, da bi bila prava snov za pogovore v tej »koordinaciji« (slovenski varianti poljske »okrogle mize«) ravno volilna
zakonodaja.
In tu se strinjam tudi s predlogi Janše in Bavčarja: okrog volitev bi morala biti enotna vsaj slovenska alternativa!
Dimitrij Rupel
izjava ob Temeljni listini Slovenije
Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSCi) je sooblikovalo in podpisalo Majniško deklaracijo 8“ Menimo, da ta deklaracija pravilno ugotavig - Janji položaj slovenskega naroda v .b >sl ti« jasno poslavlja . ilje in merika /»	n : » .'	>: J ičuo
lo> i si >.jvnoiat;. i .	. o. '• ai .».ne iu še
lahko v sc odločit, c ,.. «u n: jat:i .iaicščc-ne samo v slovenskem nan .. . .samem. Nacija ne more imeti težišča svojega političnega bivanja zunaj sebe.
Kljub podpisu Majniške deklaracije smo se udeležili obeh sestankov Koordinacijskega odbora pri RK SZDL ( 16. maja in 22. junija 1989), ki sta bila namenjena pripravljanju nove, skupne deklaracije. Ta listina naj bi šla v plebiscitarno podpisovanje po vsci Sloveniji.
Čeprav taka listina še vedno ne hi mogla hiti ustavni dokument, pa naj bi bila i. reden političen dokument, ki bi zavezoval k ravnanju vse nosilce legalne moči v SR Slovenili. !'a dokument bi tako po naših pričakovanjih postal nova ustanovna listina polne slovenske državnosti in suverenosti.
V tem smislu je naš predstav nik na drugi seji dne 22. junija predlagal k predloženemu osnutku temeljne listine nasledi c /lijočo klavzulo:
••V sedanjih državnu-pravnih ,	...
nja slovenskega naroda v SFRJ v .... je izhodišče za zvezno ustavo slov e; ..a rc| bliska ustava in ne obratno. To načelo, ki temelji na pravici slovenskega naroda do samoodločbe. se mora upoštevati že zdaj in tukaj, že pri letošnjem sprejemanju amandmajev k slovenski republiški ustavi«. Redakcijska komisija tega predloga ni upoštevala.
Temeljna listina pomeni napredek glede na prve osnutke in vsekakor se je mogoče strinjati z njeno vsebino v tistih delih, kjer govori o civilni družbi, političnem pluralizmu, demokraciji. človekovih pravicah, enakopravnosti manjšin, o svobodi združevanja itd. Vendar je na drugi strani ohlapno načelna, nedorečna in konkretnejše navezujoča, uporablja pa tudi preživete ideološke kategorije (npr. vladavina dela). Tudi nima uvodnega sporočila o razlogih za njen nastanek. Majniška deklaracija je v tem natančna. Kot taka, v celoti vzeto. Temeljna listina ni uresničila prvotno zamišljene zasnove in tudi ni dogradila Majniške deklaracije. Listina ostaja v bistvu pri sedanjem slovenskem avtonomizmu. Daje celo vtis. da želimo z njo popraviti oziroma se opravičiti za Majniško deklaracijo. ki je doživela po Jugoslaviji tudi odklonilne odmeve.
Ob tej priložnosti odklanjamo ruti interpretacije Majniške deklaracije kot separatistične izjave.
Glede na to SKSG (seja ustanoviteljev , izvršilnega odbora in programskega sveta dne 1 K.
7. 1989) meni. da je že s podpisom Majniške deklaracije zadostilo potrebi po izražanju politične volje slovenskega naroda.
Kljub temu je SKSG v prihodnje pripravljeno sodelovati z alternativnimi in drugimi političnimi subjekti v skupno korist demokratičnega razvoja v Sloveniji.
Lojze Peterle. Franc Miklavčič za SKSG
Ob Temeljni listini Slovenije 1989
Zeleni Slovenije smo na političnem polju prisotni od ustanovne skupščine 1 L junija 1989 in zato nismo sodelovali pri nastajanju Temeljne listine Slovenije 1989. Predstavnik Zelenih je sodeloval le pri zadnjem sestanku za pripravo listine (26. junija), kjer je posredoval dve konkretni dopolnili in sicer:
—	Živeli bomo v demokratični slovenski državi temeljeni na suverenosti slovenskega naroda, avtohtonih narodnosti (Italijani. Madžari, Romi) in vseh državljanov Slovenije . . .:
—	. . .svoboden gospodarski razvoj, upoštevaje pokrajinske značilnosti ter lokalne in planetarne prostorsko—ekološke omejitve.
Redakcijska komisija navedenih dopolnil, posebno drugega, praktično ni upoštevala. Zato se ne moremo prištevati med predlagatelje Temeljne listine. Obenem pa so bila na ^ seji RK SZDL. 27. junija 1989. dodatno vne- ^

SOBOTNA PRILOGA
sena že dopolnila, ki vnašajo ideološko obarvanost in po našem mnenju ne sodijo v takšno listino. Gre za opredelitev za samoupravni
socializem ter vladavino dela, S tem da je listino sprejela in dokončno oblikovala RK SZDL Slovenije, je ta postala predvsem dokument Socialistične zveze in ne podpisnikov izjave »Proti izrednemu stanju . ..« iz Cankarjevega doma. Zaradi navedenih razlogov Zeleni Slovenije kot politična organizacija ne moremo podpisati Temeljne listine. Stvar individualne odločitve članov pa je, ali listino podpišejo ali ne (podobno kot pri Majniški
deklaraciji). Obžalujemo, da je bil državljanom Slovenije ponujen v podpisovanje dokument, ki vsebuje cel niz za Slovenijo novih pozitivnih opredelitev (politični pluralizem, suverenost slovenske države, človekove pravice kot izhodišče pravnega sistema itd.), ki ga zaradi nekaterih ideoloških spodrsljajev ne moremo podpreti. Temeljno listino Slovenije za Zelene Slovenije tako predstavlja ustava SR Slovenije, pri katere spreminjanju aktivno sodelujemo.
Dušan Plut, za Zelene Slovenije
Kaj pa odgovornost
Leta in leta so Zveza društev za varstvo okolja, njeni odbori in posamezniki, nekateri med njimi so sedaj člani Slovenske demokratične zveze, opozarjali pristojne organe in službe v republiki na pretirano in nekontrolirano rabo pesticidov in herbicidov v kmetijstvu in na neodgovorno ravnanje z drugimi, posebno strupenimi snovmi in odpadki. Kot je znano, konča tisoče ton teh snovi še danes v kraških jamah in vrtačah, deponijah komunalnih odpadkov, v gramoznicah in posebnih izkopih ali pa ležijo po tovarniških skladiščih in dvoriščih. Prav tako so neutrudno opozarjali na vedno večjo onesnaženost naših površinskih voda. podtalnice in vodnjakov.
Žal so vsi protesti naleteli na gluha ušesa, sprenevedanje, izmikanje in omalovaževanje. Tudi posamezne ekološke katastrofe v preteklosti, spomnimo se samo onesnaževanja belokranjske reke Krupe s PCB, ki se je izcejal iz divjih odlagališč v okolici, niso nikogar prav streznile. Se najmanj strokovne službe, občinske može. Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora in vlado, torej tiste, ki so dolžni delovati tako, da do česa takega ne pride.
Najnovejša ekološka katastrofa na Dravskem polju gre torej v celoti na njihov račun. Jadikovanje strokovnjakov v ponedeljkovem TV žarišču, češ. da stroka nima opore v politiki, izrečena vera politikov, da se bo stroka iz | tega primera kaj naučila, poskus enih in drugih okriviti Piniis, ki krivdo zanika, in premalo razvito zavest dravskih kmetov, je izzvenelo zato kaj žalostno. Podobno tudi ceneno modrovanje predsednika republiškega izvršnega sveta o tem, »da je stanje alarmantno ... da je podtalnica pomembna in je treba zato skrbeti zanjo... da je treba ljudem povedati resnico ... da je IS reagiral pravilno in odgovorno na katastrofo .. da je treba prizadetim ljudem zagotoviti vodo... in da bo sanacija stala krepke denarje«. In kaj naj rečemo k izjavi njegovega namestnika, da se je mogoče podobnim katastrofam v bodoče izogniti s povečanjem po zakonu določenih dopustnih količin strupov v pitni vodi? Slovenski demokratični zvezi ni vseeno, kaj se dogaja s slovensko pokrajino in zdravjem slovenskega človeka. Zato zahteva poleg predvidenih ukrepov za odpravo stanja na Dravskem polju še naslednje:
-	takojšnjo gradnjo odlagališča ali sežigališča posebnih odpadkov v naši republiki,
-	saniranje znanih odlagališč strupenih odpadkov,
-zmanjšanje proizvodnje, porabe in reklamiranja vseh vrst strupenih snovi v industriji, kmetijstvu, prometu in gospodinjstvu.
—	dosledno zaščito virov pitne vode,
—	odstop predsednika IS skupščine SRS ter predsednika republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora ter preučitev odgovornosti tudi vseh drugih, ki so tako ali drugače vpleteni v to afero (občinske uprave, nadzorne in strokovne službe itd.).
Hubert Požarnik za SDZ
Parapsihologija kot področje posebnih psihofizičnih sposobnosti
»Vsakdo /. ../ mora utemeljiti svojo teorijo sam. in to na ponovljiv način, da jo neodvisno s poskusi preverijo še drugi. Zato bi morali radiestezisti in bioenergetiki sami ponuditi prepričljive in znanstveno preverljive neposredne dokaze za fizikalni obstoj radiestezij-skega pojava in bioenergije, da bosta dobila domovinsko pravico v naravoslovni znanosti. Doslej namreč tega še niso napravili.
Naštevanje uspešnih primerov najdb in ozdravitev pa ni fizikalni dokaz.«
V tej zahtevi geofizika dr. Janeza Lapajneta je parapsihologija s svojima predmetnima področjema radiestezijo in bioenergijo problematizirana kot naravoslovno nesprejemljivo raziskovanje sveta in življenja oziroma nedokazljivo poseganje v življenjske procese. S to načelno ugotovitvijo se je vsekakor mogoče strinjati, saj je pri parapsiholoških raziskovanjih temeljni raziskovalni instrument parapsi-hologova izjemna psihofizična občutljivost, doseganje rezultatov pa zato individualno in neponovljivo, kot je enkraten in nepredvidljiv človek pri ustvarjanju umetniškega dela. navdihnjen pri razreševanju znanstvenega problema ali razsvetljen in daljnosežen v ljubezenskem čustvu in ravnanju. Kakor hitro pa nam je pred očmi ta človeški instrument s svojimi duhovnimi razsežnostmi, kot so ustvarjalnost, navdih, intuicija in podobne fizikalno nemerljive kategorije, je jasno, da parapsihologije ni mogoče šteti med naravoslovne vede. za zdaj tudi še ne med humanistične. ampak prej v bližino umetnosti, če leto pojmujemo kot ustvarjanje posebne vrste
realnosti. Iz humanističnih ved. ki se ukvarjajo z umetnostjo, nam je znano, kako dragocene so teorije, ki jih umetniki ponujajo bodisi
o svojih ustvarjalnih postopkih bodisi o svojem delu. umetniška vrednost njihovih del pa nikakor ne more biti odvisna od teh teorij, ampak jo mora izpričati prepričljivost umetnin sama. Pogoj za prepričljivost je edinole dojemljivost bolj ali manj širokega kroga laičnosti in strokovnega občinstva.
Kot lahko naravoslovno dejstvo spozna s svo-
jo pametjo laik. diskurzivno pa jo pojasni znanstvenik, ki poleg tega razpolaga z ustrezno količino informacij s posameznega predmetnega področja, občuti prepričljivo umetniško stvaritev vsak za to občutljiv laik. v širši zgodovinski in duhovni kontekst pa jo umesti
strokovnjak, ki ima poleg te dojemljivosti tudi dovolj stvarnih in teoretičnih podatkov o posamezni umetnostni disciplini. Polemizirati s parapsihologijo zato. ker ni fizikalno dokazljiva, pomeni to raziskovalno-
ustvarjalno področje izjemno psihofizično
občutljivost posameznikov zamenjavati z rutinsko priučljivimi naravoslovnimi strokami, ne znanostjo, ki prav tako kot umetnost vključuje poleg znanja in delovnih navad predvsem intuicijo, navdih, ustvarjalno voljo in moč ter etičnost. Gradivo za raziskovanje parapsihologije so potemtakem zgolj rezultati. dokumentirani z izjavami prič. in - neobvezno - tudi s pričevanji parapsihologov samih. Objektivno razpravljanje o tej temi še lahko začne samo ob analizi konkretnih, že obstoječih dosežkov, se pravi izpričanih najdb vode. pogrešanih, ozdravljenj, napovedi ipd., ne pa z apriorno zahtevo, naj bo postopek, po katerem je parapsiholog dosegel posamezen rezultat, ponovljivo dostopen vsakomur. Če je Schiller napisa! dobro dramo ob vonju nagnitih hrušk, nikakor ni rečeno, da bi jo v enakih okoliščinah lahko kdor koli drug ali da bi bila umetniška prepričljivost dokazana samo. če bi jo lahko on sam napisal ovešen s fizikalnimi aparaturami, ki bi med ustvarjanjem merile njegove psihofizične procese.
Prav tako absurdne dokaze pa zahteva »uradna znanost« od parapsihologov, ki jih že desetletja poslavlja v svinčene komore: da bi se prepirala o njihovi telepatski sposobnosti, sooča več parapsihologov z različnimi sposobnostmi. da v nadzorovanih okoliščinah iščejo vodo, berejo zaprta pisma, polagajo.roke na bolne ipd. Želja po širšem prodoru v javnosti, žal pogosto tudi rokohitrcev in sleparjev, redkeje pa resničnih vidcev, ki se zavedajo nemoči diskurzivnega pojasnjevanja tako zapletenega pojava, kakršen je parapsihologija, vodi posamezne parapsihologe, da pristanejo na tovrstno praktično in teoretično dokazovanje svojega dela.
Temu se v posameznih obdobjih, tako tudi pri nas v zadnjih nekaj letih, pridružuje še množično zanimanje za parapsihološke pojave. ki nujno poenostavlja in znižuje raven poglobljenega raziskovanja tega težko razumljivega, večkrat močno skrivnostnega človekovega delovanja, podobno kot pomeni nujno banalizacijo znanosti tudi široko poučevanje fizike ali kake druge vede v osnovnošolskih ali srednješolskih učnih programih. Če prinaša uvajanje radiestezijskih tečajev ali tečajev alternativne medicine po eni strani nevarnost, da se učeči prehitro razglasijo za strokovno usposobljene in se že s površnim znanjem poskušajo materialno okoristiti, pa je treba reči. da nič manj škode ne povzročajo diplomanti različnih strok, ki v naših šolah
ponujajo pogosto skrajno dvomljivo znanje, o čemer se lahko prepriča vsak, ki spremlja šolanje svojih otrok. Po drugi strani pa to škodo občuti vsak bolnik, ki se po urah čakanja za nekaj minut sreča s takim zdravnikom, ki svoje poslanstvo razume predvsem kot predpisovanje receptov.
Nikakor torej ni mogoče reči, da je parapsihologija rezervirana za šarlatane, kajti teh je dovolj povsod, pač pa jih v to luč postavlja spektakularnost izpričanih dosežkov izjemno senzibilnih posameznikov, ki s svojimi odkritji ali uspehi obračajo na glavo vsakokraten red v mišljenju, kakor ga vzpostavljajo trenutna znanstvena spoznanja, umetniške smeri in religije ali trenutno razmerje sil vseh živečih, javno in zasebno razmišljujočih Zemljanov.
Množično širjenje vedenja o parapsihologiji ima prav tak smisel kot uvajanje naravoslovnih in humanističnih predmetov v izobraževalne programe vseh stopenj, vzpostavlja naj namreč informacijsko mrežo in analitični aparat v okviru svojih spoznavnih zmožnosti in s tem vzgaja za skrivnost življenja čim širše dojemljivega in odprtega človeka ter odkriva nadarjene. Pri tem je to poučevanje najlaže primerljivo s poučevanjem na umetniških akademijah, na katerih lahko vzgojimo mojstre v igranju, slikanju, komponiranju itn., umetniških dosežkov pa tudi tem mojstrom svojega poklica ne more zagotoviti nobena šola; umetnine bodo ustvarjali slej ko prej še vnaprej samo posebej nadarjeni.
Kot raziskujemo in ocenjujemo umetnost po dosežkih izbrancev, katerih stvaritve so nam dojemljive, če smo v tak način spoznavanja življenja naravnani, ne pa tudi izdelkov vseh, ki so se za kakšno umetnostno vejo izšolali, kaže tudi parapsihologijo vrednotiti po dosežkih izjemnih vidcev, ne pa tistih, ki se zabavajo ali preživljajo z nihalom in podobnimi zasilnimi pripomočki. Kogar to področje zanima brez ideoloških predsodkov (parapsihologija kot domnevni plod totalitarnih režimov, bajaličarstvo, povezano z nacizmom) in naravoslovja ne razglaša za vrhovnega razsodnika v vseh življenskih vprašanjih, lahko nadrobno razišče številna pritrdilna pričevanja v literaturi ali pa tudi z lastnim vpogledom v zasebne dokumentacije tistih redkih parapsihologov, ki poleg požrtvovalnega razsipavanja svojih sposobnosti čutijo moralno odgovornost do svojega daru in ga skrbno dokumentirajo s pričevanji, zapisovanji metod in procesov lastnega delovanja ali ga javno razgrinjajo v obliki filozofije lastne poetike.
Tak raziskovalni temelj pri nas ponuja živ-Ijensko delo prof. Milke Petrovec-Koprivica. brez dvoma vrhunskega ekstrasenza. prve med jugoslovanskimi parapsihologi, in kolikor je mogoče presojati iz doma dostopne literature, avtorice ene najbolj izvirnih filozofij lastnega dela. Tako dobivajo naravoslovci in tehnologi pobudne informacije za raziskovanje in izume v prodornem opazovanju narave in iz njene simbolike izpeljujejo zakonitosti ali porajajo ideje za tehnične iznajdbe (aerodinamična oblika letal, cepiva v medicini, bioarhitektura, računalniška tehnologija kot posnetek človekovega živčnega ustroja), tako tudi prof. Petrovčeva ne le posreduje svoje spektakularne informacije (napovedi potresa do ure in jakosti natančno, pravilno postavljanje diagnoze tudi do dve leti prej, preden jih zaznajo metode »uradne« medicine, pravilno lociranje pogrešanih ne glede na geografsko oddaljenost, merjenje življenjske energije do datuma natančno itn.), ampak jih tudi izvirno interpretira.'
Njena introspekcija je namreč usmerjena ne
le v zastavljeni delovni cilj, ampak se nenehno občutljivo prepleta z evidentiranjem last-' ne .psihofizične kondicije in razbiranjem slehernega lastnega in tujega vsakdanjega življenjskega dogodka, sanj ali notranjih doživetij kot simboličnega sporočila, šifre, ki se razvozla v kontekstu posameznih delovnih
nalog oziroma obravnavanih primerov. Gre preprosto za budno izpopolnjevanje lastnega
psihofizičnega aparata, na duhovnem nivoju z do kraja ranljivo odprtostjo za zaznavo slehernega duhovnega dogodka in etičnim lastnim ravnanjem v vsakem položaju, na
telesnem pa z ustreznim izbiranjem živil po načelu čim večjega sožitja z naravo.
Gledano zgodovinsko, nas to spomni na srednjeveške mistike, odtod tudi aprioristični na-ravoslovski. se pravi racionalistično pogojeni, protimračnjaški besni lov na čarovnice ob
pojavu parapsihologije še danes, prevedeno v jezik teorije ustvarjalnosti, tudi znanstvene, pa gre za izvirno in konsekventno metodologijo raziskovanja in hkratno izumiteljsko prilagajanje raziskovalnega instrumenta za zmeraj jasnovidnejša dognanja. Ker je pri parapsihologu ta instrument lastna duševnost in telo. je kvaliteta doseženih rezultatov premo sorazmerna z odgovornostjo, etiko do tega instrumenta. Kot mora pevec celoten način svojega življenja podrediti zahtevam, ki ohranjajo optimalno barvo in moč njegovega glasu, baletnik asketsko prilagoditi življenjski stil gibčnosti svojega telesa, igralec za ceno osebnega miru in sreče gojiti ranljivo občutljivost in scenskogeničen videz, da z odra posreduje esence prepričljivih življenjskih usod, mora parapsiholog iz svojega celotnega življenja nenehno ustvarjati tako univerzalno človečnost, da se v njej generirajo kar najbolj številne, manj čuječemu racionalnemu umu povsem nepredvidljive podobe človeškega življenja.
Če košček vizionarstva potrebuje vsako ustvarjalno dejanje. paV excellence predvsem umetnost, načeloma pa vsako vrhunsko delovanje na katerem koli življenjskem področju, potem bi bilo vsekakor plodneje, če bi pa-rappsihologijo razumeli kot vir zaupanja v brezmejnost človeške prodornosti, kot upanje, da je tek stoletij tudi bližanje ali vračanje k »zadnjim« resnicam, k človeku ustvarjalcu, stvarniku.
Gledano s pragmatičnega družbenega stališča. pa bi vsaj strpno dopuščanje tudi tovrstnega človekovega delovanja kot enega izrazito humanih področij pomagalo odvračati železni prst tiste ozkosrčne tehnicistične pameti. ki z avtoriteto znanstvene vsevednosti hierarhično sprevrača naravni red sveta, v katerem je ideja pred izvedbo, torej tudi umetnost in družboslovje pred tehniko in proizvodnjo.
Uradna naravoslovna znanost in uradna medicina naj bi se torej nehali s tako nevzdržnih pozicij in ubogljivo zavezanostjo vsakokratni spoznavni stopnji svojih ved zaganjati v številna pričevanja ljudi, ki so parapsihologijo doživeli kot lastno izkušnjo ali kot učinkovito pomoč, in upoštevali njeno plodno soobstaja-nje ob znanosti, saj slej ko prej velja tudi za
parapsiholoigjo. da seže naklonjeno, celo ljubeče prodiranje v bistvo raziskovalnega globlje in dlje od vnaprej odklonilnega.
Nada Šumi, Ljubljana
Pripombe ob delovnem besedilu predloga amandmajev k ustavi SR Slovenije komisije zbora za ustavo
Komisija Zbora za ustavo ugotavlja, da je večji del predlogov, ki jih je v posameznih fazah javne razprave dajal Zbor za ustavo, izrecno ali po vsebini upoštevanih v delovnem besedilu predloga amandmajev k ustavi SR Slovenije. Zlasti se nam zdi pomembno, da so upoštevani naši predlogi glede amandmaja o samoodločbi (čeprav ne v celoti), glede varovanja suverenih pravic SR Slovenije ob izrednih razmerah, glede varovanja uporabe slovenskega jezika v SR Sloveniji in glede dopolnitve poglavja o svoboščinah in pravicah.
V celoti vzeto je delovno besedilo amandmajev veliko boljše od osnutka. Izboljšave so dosežene na večini področij. Kljub določenim zadržkom je storjen viden napredek v razmerju do amandmajev k ustavi SFRJ, zlasti na družbenoekonomskem področju.
S stališča utrjevaja samostojnosti in suvere-nosi SR Slovenije so po naši oceni pomembni zlasti amandmaji:
—	amandma 9 (samoodločba);
—	amandma 10 (gospodarska suverenost);
—	amandma 41 b (uporaba slovenskega jezika);
—	amandma 48 a (varovanje pravic SR Slovenije v razmerju do organov federacije);
amandma 48 b (varovanje pravic SR Slovenije ob izrednih razmerah);
amandma 51 (materialna pokritost finančnih obveznosti republike do federacije).
Načelnega pomena se nam zdi. da smo z amandmajem o samoodločbi premagali prvotne zadržke in strah pred njim. Vključitev tega amandmaja, ki s svojo nesporno formulacijo, da ima slovenski narod trajno in neodtujljivo pravico do samoodločbe, ki vključujejo tudi pravico do odcepitve in združitve. Odklanja teorijo konzumacije pravice do samoodločbe. Pomembno se nam zdi, da smo se končno otresli kompleksa pred nekaterimi v Jugoslaviji, češ da zaradi njih ne smemo tako formulirane samoodločbe vnašati v normativni del slovenske ustave, ker bi jih s tem po nepotrebnem vznemirjali, saj bi si utegnili razlagati, kot da v Sloveniji postavljamo na dnevni red odcepitev od Jugoslavije.
Pomembne so po naši oceni izboljšave na področju svoboščin in pravic. To so amandmaji: 40 (enakopravnost), 41 (varstvo osebnih podatkov), 41 a (pravica do zborovanja in združevanja), 41 b (pravica do slovenskega jezika), 42 (prepoved smrtne kazni v SRS), 42 a (prepoved mučenja in varovanje človekovega dostojanstva), 42 b (svoboda gibanja), 42 c in 42 d (nedotakljivost stanovanja in tajnosti občil)
Razširitev svoboščin in pravic ter njihova prilagoditev v nekaterih segmentih mednarodnemu pravu je po našem mnenju velikega
pomena za utrjevanje svoboščin in pravic, ker so se s temi spremembami - v primerjavi s sedanjo ureditvijo - po eni strani pomemb-
no razširile ustavne osnove za uveljavljanje
pravic, kot je npr. načelo enakopravnosti, svoboda političnega združevanja, svoboda gibanja idr., po drugi strani pa so se zožile
ustavne podlage za poseganje v svoboščine in pravice oz. za njihovo omejevanje, kot je
npr. prepoved smrtne kazni, nedotakljivost stanovanja in pisemska tajnost, nadomestitev »spodkopavanja temeljev socialistične samoupravne demokratične« ustavne ureditve v 249. členu z »nasilnim rušenjem« ustavne ureditve idr. Prispevek k varstvu svoboščin in pravic je tudi dosledna prepoved retroaktivnega učinka zakonov (amandma 44 a) in prepoved izključitve upravnega spora (amandma 44 b).
Glede na to. daje zamišljeno, da se zaenkrat
sprejema delovno besedilo predloga ustavnih
amandmajev in da naj bi bil končni predlog amandmajev sprejet konec septembra, pred^ lagamo. da bi v tem času ostale odprte formulacije tistih amandmajev, glede katerih so še različna gledanja. Menimo, da bi bilo vredno čas do oblikovanja končnega predloga amandmajev izkoristiti za iskanje rešitev, ki bi eventualno vključile tudi doslej neupoštevane predloge.
Med vprašanji, glede katerih predlagamo, da ostanejo odprta do septembra - razen če bi skupščina že sedaj popravila oz. dopolnila ustrezne amandmaje — so naslednja:
f. Temeljna načela (amandma 8 a)
Predlagamo črtanje temeljnih načel iz že znanih razlogov (prvič, vsebujejo preživete ideološko programske norme, drugič, preprečujejo uveljavljanje resničnega političnega pluralizma, tretjič, z njimi so v nasprotju tudi amandmaji z družbenoekonomskega področja). V poštev bi prišla nadomestitev temeljnih načel s kratko preambulo. Popravljanje besedila temeljnih načel, kot je predlagano v amandmaju (8 a), ni ustrezno, ker tudi glede popravljenega besedila obstajajo v glavnem isti pomisleki. Če bi hoteli obdržati del temeljnih načel, bi bilo smiselno obdržati samo prvo in deveto poglavje (ki zadevata položaj Slovenije v federaciji in mednarodne odnose), vse drugo pa bi črtali. Popravljanje sedanjega besedila temeljnih načel ni sprejemljivo tudi, ker bi to utegnil kdo razlagati kot reafirmacijo temeljnih načel, torej, da so tako popravljena temeljna načela v celoti sprejemljiva. Želimo opozoriti, da je v javni razpravi večina predlogov bila za črtanje temeljnih načel in njihovo nadomestitev s kratko preambulo.
2.	Postopek za uresničitev samoodločbe oz. odcepitve
V javni razpravi je bilo več predlogov, da bi v amandmaje vnesli ustrezno določbo o tem postopku. Morda bi tej zahtevi ustregli na ta način, da bi vnesli med pristojnosti skupščine SR Slovenije določbo, da o uresničitvi samoodločbe odloča skupščina SR Slovenije po načelu referendumske odobritve (predhodne ali naknadne). To jc tudi bil predlog Zbora za ustavo.
3.	Volitve in pristojnosti zborov skupščine (amandma 33 in 55)
Ti dve vprašanji sta povezani. Predlagamo, da se za oboje do septembra poiščejo ustrezne rešitve, ki bodo zagotovile dvoje: po eni strani naj bi zagotovile dosledno uresničitev zahteve po demokratičnih, neposrednih volitvah, vključno kandidacijski postopek (potrebna je demonopolizacija kandidacijskega postopka in zahteve po proporcionalnem volilnem sistemu za družbenopolitični zbor (kajti nesmiselno je, da se DPZ in Zbor občin volita v bistvu na enak način) ob enakopravni prisotnosti vseh političnih subjektov na volitvah (torej tudi novih zvez). Po drugi strani pa naj bi zagotovili uresničitev zahteve po splošnem političnem zboru.
4.	Nedotakljivost stanovanja (amandma 42 c)
Predlagamo, da ostane kot podlaga za poseg v to svoboščino samo odločba sodišča, ne pa tudi odločba organa za prekrške. Ta izjema je preširoka in v bistvu izničuje vrednost prvotnega predloga za ta amandma, ki ga je dal Zbor za ustavo.
5.	Nedotakljivost tajnosti občil (amandma 42 d)
Preučici bi kazalo, ali je utemeljeno, da se dopušča možnost naknadne sodne odobritve odstopanja od načela neprekršljivosti tajnosti občil. Predvsem pa bi morali ta poseg časovno omejiti tako, da bi sodišče po določenem času obvezno preizkusilo, ali so še podani razlogi za poseg v to svoboščino.
6.	Izredne razmere (amandma 48 b)
Ta amandma bi kazalo še izčistiti. Črtati bi morali »hudo ogrožen javni red in mir«, ker odpira široko možnost uvajanja izrednih razmer. Ne gre za »posebne ukrepe«, ampak za »izredne ukrepe«. Preučiti bi bilo treba tudi vprašanje, kakšne izredne ukrepe bi skupščina smela uvesti.
7.	Imuniteta članov predsedstva SR Slovenije
Zbor za ustavo je predlagal črtanje 385. člena ustave SR Slovenije. Če tega predloga ne bi sprejeli, pa predlagamo, da se za člane predsedstva imuniteta uredi podobno, kot je predlagana za člane izvršnega sveta.
8.	Volitve-člana predsedstva SFRJ (amandma 61)
Ponavljamo predlog, ki smo ga že dali. da se 61. amandma črta, ker pomeni korak nazaj od že uveljavljene prakse (ob izvolitvi dr. Janeza Drnovška).
9.	Ustavno revizijski postopek (amandma 67)
Predlagamo, da se predvidita dva načina spreminjanja ustave (ali pa sprejema nove ustave): da to dela redna skupščina po predpisanem postopku ali pa se skliče v ta namen ustavodajna sk jpščina.
10.	Referendum o ustavi (amandma 67. točka 4)
Predlagamo, da se namesto dvajsetine občanov za sprožitev referenduma določi 30.000 volilcev.
Ivan Kristan, predsednik komisije Zbora za ustavo
Predlog sprememb delovnega besedila predloga amandmajev is ustavi SR Slovenije
1. Formulacija 19. točke VIII. a amandmaja je preobsežna in taka kot je. ni dovolj jasno opredeljena. To besedilo bi bilo smiselno nadomestiti z naslednjim: »Družbenopolitične in politične organizacije so enakopravne pri sodelovanju v političnem življenju, pri
svojem delovanju pa morajo spoštovati ustavo.«
2.	V strokovnem pogledu je nespretno formulirano novo besedilo KIL razdelka temeljnih načel. Najboljša rešitev bi bila, če bi ta razdelek temeljnih načel v celoti črtali, saj bi s tem dosegli isti namen.
3.	Delovno besedilo ni v celoti uresničilo v javni razpravi izražanega stališča o samoodločbi. ki jo obravnava IX. amandma. Vanj bi morali vključiti vsaj to. da je postopek samoodločbe v pristojnosti skupščine, ki o njej odloča praviloma na podlagi referenduma.
V nujnih primerih pa bi lahko določili, da se opravi referendum naknadno.
4.	Prav tako ni bil upoštevan predlog, da bi preoblikovali zbor občin in družbenopolitični zbor tako, da bi dobili splošen predstavniški zbor. Menimo, da bi biio treba vsaj ponuditi širši javnosti možnosti ustanovitve splošnega političnega zbora. To bi lahko storili v okviru odprtih vprašanj, kot je ustavna komisija storila za sedem primerov na koncu delovnega besedila. Ugotovitev, da kakršnekoli večje spremembe v pristojnosti zborov terjajo preverjanje v dodatni razpravi pred sprejemom ustavnih amandmajev, saj širša javnost s temi predlogi ni bila seznanjena, je nesprejemljiva. Prav isto namreč velja tudi za 6. točko odprtih vprašanj.
5.	V XXXIII. amandmaju, ki govori o volitvah. niso bile upoštevane sugestije iz javne razprave. Nujno bi bilo treba zahtevati preložitev lokalnih volitev na jesen 1991 in omogočiti volitve v družbenopolitični zbor po čistem proporcialnem načelu. Glede na to da se je treba približati ureditvi v Evropi, kjer imajo takšne volitve, bi predlagane spremembe pomenile korak k približevanju evropskim standardom. Za predvideno število mest bi vsaka družbenopolitična oziroma politična organizacija s priglasitvijo predložila svojo kandidatno listo. Glede na število glasov, ki bi jih posamezen program na volitvah dobil, bi sorazmerno njegovih kandidatov bilo po vrsti avtomatično izvoljenih. Možna varianta so tudi regionalne liste.
6.	V XLII. b amandmaju je preširoko formulirana omejitev zajamčene svobode gibanja in nastanitve. Pojem javni red je namreč preširok oziroma je njegovo pojmovanje razumljeno v smislu notranjih zadev. Pojem javni red prihaja iz francoske ureditve, kjer pa »ordre puhlic« pomeni družbeno ureditev. Zato predlagamo, da se na tem mestu izraz javni red nadomesti z izrazom »ustavna ureditev«.
7.	V XLII. c amandmaju beremo, da dejanje, s katerim se omeji pravica nedotakljivosti stanovanja, lahko odredi sodišče ali organ za prekrške. Takšna formulacija je preširoka, saj ni jasno, kdo so organi za prekrške. V primeru, da gre za organe, ki po 1. odstavku 258. člena zakona o prekrških vodijo postopek o prekrških, moramo ugotoviti, da spadajo v to skupino po drugi točki 1. odst. 258.
člena tudi drugi organi, ki so z zakonom pooblaščeni, da vodijo postopek o določenih prekrških na prvi stopnji. Takšno omejevanje prav ice nedotakljivosti stanovanja je seveda preširoko zastavljeno in daleč od predloga, da smejo le sodišča s pravnomočno odločbo sodišča omejiti pravice nedotakljivosti stanovanja. po katerem je tudi prišlo do obravnavanega amandmaja, saj izkrivlja njegov smisel.
8.	Primeri omejitev svoboščin in pravic občana po pravnomočni odločbi sodišča ne morejo biti akti. ki bi veljali brez časovne omejitve. Zato je za te primere nujno treba določiti najdaljši čas. za katerega se posamezna omejitev lahko odredi. Sodišče mora po preteku časa, za katerega je odredilo omejitev, preizkušati. ali so še vedno podani razlogi za odreditev omejitve posamezne pravice ali
-svoboščine. Žato predlagamo, da se v amandma XLI! d v 2. točki za’ začetkom »Samo zakon lahko predpiše, da se sme na podlagi predhodne ali izjemoma naknadne odobritve sodišča« vstavi besedilo »za določen čas«.
9.	XLVIII. b amandma v prvem odstavku preširoko formulira razloge, zaradi katerih je mogoče razglasiti izredne razmere in odrediti posebne ukrepe. Nesprejemljivo je. da bi lahko razglasili izredne razmere in odredili posebne ukrepe zaradi tega. ker je huje ogrožen javni red in mir. Ni namreč jasno, ali so to primeri, ko je za prekršek zagrožena kazen zapora, kar zakon o prekrških imenuje huiša kršitev, ali pa gre za situacijo, ko do prekrška sploh še ni prišlo, ampak obstaja možnost, da pride do hujših kršitev, zaradi katerih bi bil javni red in mir ogrožen. Razlog za takšno formulacijo je seveda drugačen. Podobno kot pri našem 6. predlogu gre tukaj za eklatanten primer nedomišljene uporabe pojma javni red in mir. Najverjetneje je bil mišljen že navedeni javni red v smislu francoskega »ordre public«. ki ga pozna tudi ustava SR Slovenije. temu pa je bil za vsak primer dodan še mir.
Predlagamo seveda, da se besedilo »huje ogrožen javni red in mir« črta iz prvega odstavka tega amandmaja. Obvezno bi biio treba črtati tudi posebne ukrepe, saj je nedopustno v ustavo vnašati formulacijo iz zakona, ko je jasno, da gre v resnici za izredne ukrepe. Namesto javnega reda in miru pa bi bilo treba vnesti v besedilo ustave besedilo »ogrožen obstoj naroda- kot raziog za razglasitev izrednih razmer.
V 3. odstavku tega amandmaja določena uporaba oboroženih sil v miru za preprečitev ali odpravo izrednih razmer, ki jih ni mogoče odrediti brez soglasja skupščine SR Slovenije, ne zadostuje. Obvezno je treba vnesti določbe o tem. kakšni so ti izredni ukrepi, saj to ne more biti stvar ureditve v zakonu.
Obvezno je treba vnesti tudi kavtelo. da zvezni organi ne morejo odrediti izrednih ukrepov mimo skupščine SR Slovenije.
10.	LIL a amandma je treba dopolniti tako. da se druga alineja prvega odstavka glasi »Varuje ustavno ureditev in politično usmerja službo državne varnosti in nadzoruje njeno delo.«
11.	V besedilo nove ustave bi bilo treba povsod, kjer je govor o delu in sredstvih, vnesti tudi znanje, ki je poglavitno gibalo razvoja in ustvarjanja razmer za bogatejšo ter človeku in okolju bolj prijazno družbo. Znanje bo ob delu in kapitalu odločujoči faktor razvoja v moderni inovativni (informacijski, inovacijski) družbi. Konkretno gre zlasti za II.. III. in X. razdelek Temeljnih načel. Dopolniti je treba tudi 2. odst. 12. amandmaja,
1. odst. 21. amandmaja. 1. odst. 24. amand-
maja, morebiti pa tudi 10. amandma.
12.	Vztrajamo pri mnenju, da je treba spremeniti sedanji 442. člen ustave SR Slovenije, in sicer tako. da se črta njegov 4. odstavek in
morebiti v prvem odstavku bolj jasno določi,
kaj je razumeti z izrazom izvedba ustav0. To
bi omogočilo, da določene zadeve v SR Sloveniji izvirno rešimo z ustavnim zakonom kot
podaljškom republiške ustave.
13.	Omogočiti je treba, da postanejo člani
izvršnega sveta tudi poslanci republiške skupščine.
14.	Enaki pogoji, ki veljajo za odvzem imunitete članom izvršnega sveta, naj veljajo tudi za člane predsedstva SR Slovenije.
16. V 6. točki odprtih vprašanj v zvezi s pristojnostjo zborov skupščine SR Slovenije je treba določiti proporce, na koliko volilcev
pride po en delegat. Glede na krizo, v Kakršni se nahajamo, smo mnenja, da je število delegatov za posamezne zbore preveliko. Menimo, da bi bilo dovolj 50 delegatov za družbenopolitični zbor, zbor združenega dela je treba zmanjšati na 50. za zbor občin pa je dovolj 100 delegatov.
Lovro Šturm, Pravna fakulteta. Ljubljana
Javni mediji RT¥ Koper
Zadeva: PROTEST
TV Koper-Capodistria. agencija Alpe-A-dria. Radio Koper-Capodistria. so nastali zaradi pokrivanja enotnega medijskega prostora v Sloveniji — Italiji. Skozi svoje programe so oblikovali enoten informacijski prostor, ki je posredoval v širše okolje informacije o manjšinah z obeh strani meje, obenem pa pripadnikom manjšine slu.':li tudi kot stik z matično domovino. Prvotno »folklorno« vlogo je zaradi kvalitete programa in tržne usmerjenosti TV K —C. začela zamenjevati komercialna uspešnost in vse večja priljubljenost medija na obeh straneh meje.
Z gotovostjo lahko trdimo, da se je »veliki brat«, navajen monopola nad informacijskim prostorom, zavedel konkurenčne vloge sorodnika in v paniki reagiral, milo rečeno, zelo nepremišljeno in poskušal ustaviti razvoj TV K —C s »kaznijo«. Čeprav naj bi bila »kazen« (prepoved prenašanja prevzetih programov - LBU) predvsem finančne narave, so se začele odkrivati daljnosežne politične posledice..
Skupščina RTV LJ je v programske smernice za 1. 1989 postavila v ospredje politično funkcijo in komercialno naravnanost TV — medija.
Ugotavljamo, da je z izključitvijo TV K-C iz evrovizijskih športnih prenosov vodstvo RTV LJ ravnalo v nasprotju z nekaterimi usmeritvami. sprejetimi na skupščini RTV.
Na predsedstvu OK ZSMS Koper sc zato sprašujemo, kdaj mislijo sinekure v vodstvu RTV LJ prenehati delati politično in gospodarsko škodo ter prepustiti mesto tistim, ki bodo dosledno uveljavljali politično in komercialno vlogo TV — medija.
Odločno protestiramo proti odločitvi vodstva RTV LJ. ki se je očitno izkazala za komercialno neumnost in politično infantilno potezo, ter zahtevamo, da se ugotovi politična in strokovna odgovornost vodstva RTV LJ.
Predsedstvo OK ZSMS Koper Predsednik Branko Kodrič
Alternativni predlog ¥0litew
Izjava ZELENIH Slovenije o nesprejemljivih predlogih volilnega sistema
Na junijskih volitvah v evropski parlament so zeleni Velike Britanije dobili 15 odstotkov vseh glasov, vendar niti enega sedeža v parlamentu. Vzrok za to je britanski volilni zakon, ki določa, da dobi mesto v parlamentu tisti, ki je zbral na volitvah največ glasov v posameznem volilnem okrožju. Prav tak volilni sistem pa naj bi po predlogu delovne skupine za volilno zakonodajo pri SZDL imeli v Sloveniji marca 199U. Zeleni Slovenije ta predlog odločno zavračamo in s tem odtegujemo svojo poporo predlogu, da bi zbor občin preoblikovali v splošno politični zbor. Vse politične grupacije in posameznike pozivamo, da se pridružijo izdelavi alternativnega predloga. ki ga bomo pripravili do sredine septembra.
Zelja najširše javnosti v Sloveniji so neposredne. tajne in splošne volitve. Nesprejemljiva je tudi neenaka volilna pravica,' ki je dosedaj omogočala članom petih družbenopolitičnih organizacij (ZK, SZDL, sindikatov, ZSMS in zveze borcev), da so bili v skupščini dvojno zastopani. Dosedanja nesorazmerja in nepravilnosti v volilnem sistemu pa ne bodo odpravljena, če bo sprejet predlog 0 volitvah po občinah, kjer bodo izvoljeni kandidati v prvem krogu z absolutno in v drugem z relativno večino. To bi namreč pomenilo, da bi imela Slovenija predsedniški volilni sistem na ravni občin. Toda kar je neogibno pri volitvah za predsednika države, ni sprejemljivo pri volitvah v parlament, kjer morajo biti proporcionalno zastopana stališča volilcev, da imajo ti lahko tak parlament za svoj in ga podpirajo.
Edino sprejemljiv je kontinentalno prevladujoč model volitev v Zahodni Evropi, v katerem so v ospredju različni socialni in politični programi, ki so glede na dosežen odstotek deleža zastopani v parlamentu in v istem sorazmerju kot politične grupacije financirani iz lastnih dohodkov in proračuna. Od dvanajstih držav Evropske skupnosti jih ima 11 tak volilni sistem.
V delovni skupini za pripravo volilne zakonodaje pri SZDL so takemu evropskemu volilnemu sistemu nasprotovali z dvema vrstama argumentov: ne bi bil v skladu s federalno ustavo in bi! bi preveč strankarsko poudarjen. Zeleni te razloge odločno zavračamo in jih bomo vztrajno razkrinkavali. Za njimi se namreč skrivajo poskusi ohranjanja političnih monopolov, deloma verjetno celo nezavedni.
Kar zadeva zvezno ustavo, res potrebujemo volilni sistem, ki ga iz Beograda ne bodo
mogli izpodbijati, če bi kdo želel zavreti ali onemogočiti demokratizacijo v Sloveniji. Vendar to ne pomeni, da ne moremo izvesti
volitev na način, ki bo utrdil družbeni in politični pluralizem. Formalno lahko ohranimo vse tri dosedanje zbore v skupščini, hkrati pa jih dejansko združimo v dva ali enega. To je celo nujno, če nočemo imeti še naprej neenake volilne pravice, brez katere recimo zbora združenega dela sploh ne more biti, saj
delavci enkrat volijo v ta zbor, potem pa kot drugi volilci v druga dva.
Ljubljana,
29. julija 1989
SOBOTNA PRILOGA
DELO
stran 31
Dvojni krog volitev lahko uporabimo v Sloveniji ne kot predlaga delovna skupina pri SZDL za izbor absolutne in relativne večine po občinah, temveč za to, da v prvem krogu dejansko izvolimo na ravni Slovenije kot države parlamentarce glede na njihovo pripadnost političnim zvezam in programom. Vsaka zveza naj bo zastopana v skupščini s toliko sedeži, kolikor volilcev bo sorazmerno glasovalo zanjo. In to v tistem zboru, ki bo v resnici odločal o vseh glavnih zadevah. Ne pa kot je predlagano sedaj, da bi bil ta zbor le svetovalno telo skupščine brez vsake resnične moči (sedanji predlog za preoblikovanje družbenopolitičnega zbora).
V	drugem krogu pa bi vsi volilci Slovenije volili druga dva zbora skupščine skladno z ustavo, vendar bi ravno tema zboroma strogo omejili pristojnosti. S tem bi bila hkrati zagotovljena skladnost volilnega sistema neenaki volilni pravici, ki jo še kar naprej zahteva zvezna ustava, in hkrati bi imeli v Sloveniji pluralistično, neposredno in demokratično izvoljeno skupščino, v kateri ne bi odločali le na podlagi tretjine vseh glasov.
V	delovni skupini je bilo večkrat izrečeno mnenje, da tudi nekatere novo nastale zveze ne želijo postaviti v središče političnega in volilnega sistema strank, ampak državljana. Zato niso prisluhnili predlogom Zelenim. Vendar je ta argumentacija nadvse naivna, kajti državljan bo lahko odločal in stal v središču le. če bo sploh imel možnost izbirati med različnimi političnimi programi, grupacijami in zvezami. Brez politične javnosti in sistema, ki artikulira različne poglede in njihove argumente, državljan ne more izraziti svoje suverenosti.
Sedanji predlog delovne skupine SZDL za volilno zakonodajo predvideva zoženje kompetenc družbenopolitičnega zbora, v katerem bodo poleg dosedanjih sorazmerno zastopane še novo nastale zveze, pač glede na delež glasov. Problem je le v tem. da ta zbor po predlogu v resnici ne bo odločal praktično o ničemer in bo le ustvarja! napačen vtis, da so politične grupacije kot pahljača ustrezno zastopane.
Dejansko naj bi odločal zbor občin, kjer pa bodo parlamentarci voljeni z večino. To bo pomenilo več stvari. Kot v angleškem parlamentu bodo dejansko zastopani le glasovi tistih volilcev, ki so izbrali kandidata večine. To bo največkrat nekdo, ki bo le izjemno redko že v prvem krogu dobil absolutno večino, v drugem krogu pa bo pobral glasove drugih. S tem se bo parlamentarna večina v resnici naslanjala le na tretjino glasov ali manj, ogromna večina volilcev pa v resnici sploh ne bo zastopana.
Praktično bi to v Sloveniji pomenilo predsedniški volilni sistem po občinah. Občinski predstavniki bi ekskluzivno odločal o vsem. Seveda bi morali prej ali slej pričeti delovati na način. ki ga je v svojem času opisal Cankar v drami Kralj na Betajnovi. To bi hkrati pomenilo dolgoročno hromitev političnega interesa Slovenije kot suverene države, občinski interesi bi se največkrat uveljavili pred ljudskimi in narodnimi, manjšinski glas ne bi imel možnosti v nobenem pogledu."
Seveda se vse to deloma dogaja tudi že danes. vendar ni ekskluzivna oblika političnega odločanja. Sploh so bili različni monopoli in
lobbyji do sedaj izvrstno zastopani v republiški in drugih skupščinah, posamezni državljan pa bolj slabo. Povzdignjenje zbora občin bi to situacijo še bolj utrdilo. Hkrati pa bi se s preoblikovanjem zbora občin v splošno politični zbor ob istočasnem krčenju pristojnosti družbenopolitičnega zbora, kjer naj bi bile proporcionalno zastopane politične grupacije. onemogočilo predstavništvo in uveljavljanje lokalnih (teritorialnih) interesov v republiški skupščini. Zaradi velike krajinske pestrosti si tega Slovenija ne more privoščiti. Zeleni nismo proti volitvam po občinah, smo pa za to, da so v skupščini zastopani enakopravno različni politični programi in grupacije. ne le tisti, ki bi dobili večino.
Volitve tudi ne morejo uspeti, če ne bo razrešeno vprašanje enakopravnosti političnih programov in grupacij, ki bodo nastopile. Ni mogoče, da SZDL hkrati nastopa kot koordinator priprav na volitve in kot ena od zvez, ki bo na volitvah kandidirala. Ali drugače rečeno, ni mogoče da SZDL prejema denar iz proračuna in zdržuje dolgo vrsto profesionalnih »političnih delavcev«, hkrati pa tekmuje na volitvah kot enakopravna z drugimi. Ne more biti hkrati splošna politična streha nad vsemi mnenji in interesi in hkrati tisti politični interes, ki tekmuje z drugimi in se hkrati koplje v mleku in medu.
Morebiti je prav ta nerazjasnjena dvojna vloga SZDL vzrok, da se je v delovni skupini izoblikoval ta nesprejemljivi predlog o oblikovanju slovenske skupščine leta 1990. Kar namreč zadeva druge zveze in politične grupacije, ki so bile pripravljene sprejeti ta predlog, namreč velja, kot tudi za nas Zelene, da bodo morale v koalicije v občinah že pred volitvami, če bodo sploh v kateri občini hotele premagati kandidate lobbyjev, ki držijo na lokalni ravni tisoč niti odločanja. To pa bi pomenilo tendenčno stapljanje in otopevanje različnih in profiliranih programov, torej ravno tisto, kar se nam je priskutilo v dolgih letih do sedaj.
Koalicije pa se lahko sklepajo po volitvah, ne pred njimi. Kajti šele po volitvah je jasno, kakšna so bila stališča volilcev glede različnih programov in osebnosti.
Slovenska skupščina, ki bo izvoljena leta 1990, bo dolgoročno stabilna in vsestransko sprejeta le, če bo tudi sama zastopala in izražala vse različne globalne socialne in politične interese Slovenije. Edino takšna bo tudi zmožna varovati suverenost Slovenije, ki utegne priti pred nove preizkušnje. Volilna majorizacija po občinah bi vse to onemogočila.
Ker Zeleni Slovenije želimo, da bo tudi z volilnim zakonom narejen korak v Evropsko skupnost, pozivamo vse politične grupacije in posameznike v Sloveniji, da skupaj z nami zavrnejo predlagano volilno majorizacijo po občinah in prispevajo k oblikovanju pluralistične slovenske skupščine, v kateri bodo sorazmerno zastopani volilci in njihova mnenja. Zavračamo tudi mnenje, da ni več časa za izdelavo take volilne zakonodaje. Skupaj z vsemi, ki so se nam pripravljeni pridružiti, bomo najpozneje v začetku septembra pripravili nov predlog volilne zakonodaje Slovenije, ki se bo izognil volilnim pomanjkljivostim in nesorazmerjem.
Dušan Plut, predsednik Izvršnega odbora,
Leo Šešerko, predsednik Programskega sveta, Andrej Klemenc, član Izvršnega odbora
Odgovor Odbora za varstvo človekovih pravic Predsedstvu SR Slovenije
Odbor za varstvo človekovih pravic ni predlagal razgovora s predsedstvom Socialistične republike Slovenije, ampak je postavil legitimno zahtevo zanj. V svojem dopisu je Odbor kot temo pogovora zastavil tri ključna vprašanja, ki so v tem trenutku aktualna tako za javnost kot za oblast. Državni organi so po veljavni ustavi dolžni odgovarjati na vprašanja in pobude državljanov.
Legitimnost tej zahtevi pa poleg izrecne ustavne pravice nedvomno daje na eni strani množična podpora Odborovim prizadevanjem za obnovo procesa proti četverici in za celovito preučitev vseh okoliščin v zvezi s procesom, po drugi strani pa dosedanje ugotovitve skupščinske skupine delegatov in sodba zveznega sodišča, ki utemeljujejo sum Odbora, da je imel proces pred vojaškim sodiščem v Ljubljani politično ozadje in da so bile v zvezi z njim grobo kršene človekove pravice, ustavnost in zakonitost. To pa so vprašanja, ki so v neposredni pristojnosti predsedstva SR Slovenije.
Res je, da je predsedstvo SR Slovenije svoja stališča o vprašanjih, ki zadevajo vmesno poročilo skupine delegatov, podrobno pojasnilo in predstavilo na seji zborov skupščine SR Slovenije. Dejstvo pa je, da nekatere izjave iz tega pojasnila povsem nasprotujejo poprejšnjim sporočilom predsedstva. 9. maja 1989 je npr. sporočilo, da nikoli ni nameravalo pripraviti celovite analize in da je to naloga skupščinske komisije, v uvodu k vmesnemu poročilu skupine delegatov pa je članica predsedsva Majda Gaspari na seji vseh zborov Skupščine SR Slovenije 21. 6. 1989 dejala, da je predsedstvo po skrbni presoji dejstev ugotovilo, da niti republiški niti zvezni organi niso sprožili kazenskega postopka proti četverici iz pobud, ki bi jim lahko pripisali političen značaj. S terrt je zašlo v očitna nasprotja tako s svojimi poprejšnjimi stališči kot tudi z ugotovitvami skupine delegatov, poleg tega pa je še pred koncem dela skupine prejudiciralo njihovo končno oceno.
S tem ko je predsedstvo SR Slovenije zavrnilo razgovor s predstavniki Odbora, češ da »ne bi bil koristen«, je pokazalo cinično podcenjevanje slovenske demokratične javnosti. Do nje je zavzelo natanko isti odnos, kot ga je bilo samo deležno s strani srbskega predsedstva. ki je odklonilo predlog slovenskega predsedstva za razčiščevanje obstoječih političnih razhajanj.
Predsedstvo SR Slovenije, ki sicer nenehno poudarja pomen enotnosti in sporazumevanja v sedanjem zaostrenem političnem trenutku, je s takim stališčem vneslo resno oviro v odnose med oblastjo in javnostjo.
Odgovornost za posledice takšnega ravnanja bo moralo zato pripisati na svoj račun.
Igor Bavčar za Odbor za varstvo človekovih pravic
Zunanji okviri političnih reform v Sloveniji
V zadnjem času je veliko razprav o tako imenovanih stvarnih možnostih za politične reforme v Sloveniji. Po najinem mnenju take možnosti obstajajo. Sedanje politične spremembe v Sloveniji namreč potekajo najprej znotraj svetovnih okvirov, za katere je značilno predvsem dvoje:
L intenzivno popuščanje napetosti med obema vojaškima blokoma
2. začetki korenitejših političnih reform na Vzhodu, kjer sta tako Poljska kot Madžarska z demokratizacijo daleč pred Jugoslavijo.
Svetovni politični trendi zelo pozitivno vplivajo na spremembe pri nas. saj so razen mrzlega tuša s Kitajske, ki pa nekako samo potrjuje agonijo socializma, vsi izrazito naklonjeni političnim reformam enopartijskih sistemov.
Jugoslovanski okvirje po eni strani mnogo bolj pesimističen, po drugi pa mnogo ugodnejši od svetovnega. Strateško razmerje političnih sil v Jugoslaviji trenutno vzpostavljajo trije bloki, okrog katerih se grupirajo republike in pokrajini. zvezne institucije, vladni ukrepi in tndu posamezni politični projekti v Jugoslaviji. Te politične grupacije bi pogojno lahko razvrstili v srbski blok, slovenski blok ter blok okrog JLA. Imena blokov so seveda močno okvirna, označujejo pa predvsem najvidnejše nosilce posameznih političnih teženj v Jugoslaviji in nikakor niso samo nacionalno opredeljena.
Srbski blok: institucije SR Srbije in obeh pokrajin. ki imajo predvsem na območju ožje Srbije in v Vojvodini množično podporo, pravoslavna Cerkev, večji del zvezne administracije, srbsko prebivalstvo zunaj SR Srbije, srbski lobby v svetu v povezavi z jugoslovansko diplomacijo, del starešinskega kadra JLA.
Prednosti tega bloka so: številčnost prebivalstva v Jugoslaviji, ki ga podpira in je razen v Srbiji naseljeno še na Hrvaškem, BiH in Črni gori. dejstvo, da je večinski del starešin JLA srbske narodnosti, velik vpliv na konkretne ukrepe in predvsem administrativne postopke zvezne birokracije. državniška tradicija, mednarodne politične zveze in agresivna mednarodna politika, samozavesten politični nastop in nacionalna zavest, ki raste.
Slabosti:	Kosovo, gospodarska nerazvitost,
kratkoročni gospodarski ukrepi, iluzija hitrih rešitev, nerealni koncepti, brezposelnost, kom-promitiranost pred svetovno javnostjo zaradi drastičnih kršitev človekovih pravic na Kosovu.
Blok JLA: sestavljajo ga poleg armadnega vrha z večino višjih starešin še večina hrvaškega vodstva brez večje podpore prebivalstva, manjši del zvezne uprave, del industrije, ki proizvaja, uvaža in izvaža za vojaške potrebe, del borčevske organizacije po republikah in pokrajini Vojvodini. večji del tajnih služb, del vodstev BiH. Črne gore in Makedonije.
Prednosti: oborožena sila, lastna partijska organizacija v JLA. ki je popolnoma centralizirana, vsaj uradna podpora vodstev večine republik, praktična neodvisnost od vseh civilnih institucij, obstoječa zakonodaja, ki ščiti status quo na političnem področju, delna podpora gospodar-
skim reformam do meje t. i. socialističnega tržnega gospodarstva, navidezna usklajenost s procesi demokratizacije s pristajanjem na nestrankarski politični pluralizem.
Slabosti: pretežno enonacionalni (srbski) starešinski kader, večnacionalna sestava enot. okostenelost in pretirana hierarhičnost. odsotnost vsake realne ekonomske analize, relativno slab gmotni položaj nižjih starešin, zgrešene investicije kot npr. projekt letala Orel. korupcija, pomanjkanje novih idej in zasnov, kar zavira razvoj na vseh področjih, dejanski koncept je obramba obstoječega.
Slovenski blok: republiško vodstvo z telativno podporo prebivalstva, nosilci gospodarske reforme zvezne vlade, del politične alternative, manjši del vodstev v BiH. na Hrvaškem in Črni gori. alternativne politične organizacije na Hrvaškem, del intelektualcev na Hrvaškem, na Kosovu in v BiH.
Prednosti: večja usklajenost zasnov z mednarodnimi trendi kot je to v drugih dveh blokih, podpora dela prebivalstva na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu, relativna gospodarska razvitost, manjše socialne napetosti.
Slabosti: Neodločnost v izvajanju začrtane politike, brezplodno kompromisarstvo, omejenost z zvezno administracijo, odsotnost kakršnegakoli vpliva na JLA, brezplodni poskusi vsiljevanja svojih rešitev drugim, neodločna zunanja politika, volilne, prevare in špekulacije v preteklosti, kadrovska garnitura iz 70. let.
Skupne točke in razhajanja:
Vsi trije bloki: edina skupna točka bi bila morda obramba pred zunanjim agresorjem, ki pa ga na žalost (srečo) ni in ni. in morda še pogojno nevtralna politika.
Srbski blok in blok JLA:
a)	skupne točke:
—	načelno zavzemanje za Jugoslavijo:
—	boj proti »kontrarevoluciji« na Kosovu:
—	napadi na »napade na JLA«;
—	gospodarsko sodelovanje z vzhodnimi državami;
b)	razlike:
—	bratenje srbske politike s pravoslavno Cerkvijo:
—	Miloševičev kult namesto Tita;
—	različni pogledi na gospodarske reforme:
—	boj za prevlado v federaciji;
—	odnos do srbskega prebivalstva zunaj SR Srbije;
—	avnojska Jugoslavija.
Srbski blok — slovenski blok
a)	skupne točke:
—	suverenost republike:
—	znotrajrepubliške gospodarske reforme:
—	eliminacija Titovega kulta (detabuizacija);
—	afirmacija nacionalnega vprašanja;
b)	razlike:
—	demokracija, politični pluralizem;
—	vloga partije v državi (majorizacija);
—	splošnojugoslovanske gospodarske reforme.
Blok JLA — slovenski blok
a) skupne točke
—	splošnojugoslovanske gospodarske reforme (deloma);
—	deklarativno zavzemanje za avnojsko Jugoslavijo;
b) razlike
—	civilni nadzor nad JLA:
—	asimetrična federacija;
—	politični pluralizem:
—	vloga partije v državi.
Delitev jugoslovanskega političnega prostora zaradi strateških razlik med bloki ustvarja določeno pat pozicijo, v kateri ni možna nikakršna radikalna rešitev za celotno Jugoslavijo. Do nje lahko pride le. če dva izmed blokov dosežeta medsebojni konsenz glede ključnih vprašanj in skupaj nastopita proti tretjemu. Ena takih priložnosti. ki jo je srbski blok spretno zrežiral je nedvomno pravkar sprejeta proslula informacija o napadih na JLA. Ta dokument oziroma sklepi zveznega zbora v zvezi z njim v perspektivi odpirajo vrata obračun s Slovenijo pod pretvezo obrambe JLA. Trenutno za to še ni drugih potrebnih pogojev, tako da ta statična rovovska vojna vsaj zaenkrat daje dovolj možnosti za radikalnejše politične reforme v Sloveniji, ki jih srbski blok brez posredovanja JLA ne more preprečiti. JLA pa ne more posredovati v Sloveniji zaradi domnevne kontrarevolucije, saj je leta po merilih, ki jih JLA neguje že 40 let. mnogo bolj prisotna v Srbiji.
Možne so sicer radikalne spremembe v teh odnosih sil. vendar nikakor ne čez noč. saj je ljubljanski proces pokazal, da se z nepremišljenimi posegi lahko doseže nasproten učinek od zaželenega. Obstaja možnost, da bo v prihodnosti prišlo do razpada bloka okoli JLA in sicer tako, da bo prišlo do zbližanj hrvaškega vodstva s slovenskim blokom in do zgladitve nekaterih spornih točk med srbskim blokom in JLA kot institucijo. Vendar to pat pozicije bistveno ne bo spremenilo. Edino večjo motnjo in hitrejši razplet (zaplet) lahko povzroči izredni partijski kongres, ki pa realnega razmerja sil za dalj časa ne more spremeniti.
Največja neznanka je katoliška Cerkev na Hrvaškem in v Sloveniji, ki vsaj zaenkrat ni niti približno toliko politično angažirana kot pa pravoslavna v Srbiji.
Poleg tega se JLA najglasneje zavzema za avnojsko Jugoslavijo, ta pa nič ni drugega kot demokratična in federativna država. V sklepih AVNOJ-a namreč ni nobenega socializma ali samoupravljanja. Čez te okvire pa politične re-forme v Sloveniji ne merijo.
Prostora in možnosti za politične reforme v Sloveniji je z ozirom na svetovni in jugoslovanski okvir zaenkrat še dovolj. Na nas je. da to možnost izkoristimo. Glavne ovire za prve korake pa so doma.
Prva je v dejstvu, da se je slovenska uradna politika že jeseni zavarovala pred možnostjo, da izgubi oblast. Zavarovala pa se je z zvezno ustavo, s katero je del oblasti ruje prepustila Beogradu, kot pa da bi se zanjo pomerila v enakopravnem političnem boju z lastno opozicijo. Upanje, da bo tako lažje ostala pri koritu, pa je vsaj dolgoročno njena velika zabloda. Druga ovira je razpoznavna v dejstvu, da politična alternativa tudi v tistih točkah, ki so v pretežni večini odvisne od nje same. le s težko muko postaja opozicija. Tretja ovira pa je nedvomno dejstvo, da v Sloveniji še vedno ni bil dogovorjen minimalni skupni imenovalec v zvezi z volitvami in spremembo ustave. Najprej bi bilo treba premagati to zadnjo oviro.
Janez Janša Igor Bavčar,
Ljubljana
Ponudba iz drugega časa
DELO ZA DENAR - KNJIGE ZASTONJ ali KNJIGE ZA DENAR - DELO ZASTONJ
Tokrat vam predstavljamo zanimiv program založbe Lipa.
Naročniki Dela, stari in novi!
Če boste plačali naročnino za dva ali tri mesece vnaprej, vam ZAGOTAVLJAMO NESPREMENJENO CENO in PODARJAMO KNJIGE ZALOŽBE LIPA PO VAŠEM IZBORU.
Naročniki, ki plačate naročnino za DVA MESECA VNAPREJ (najpozneje do 20. avgusta), lahko izberete DVE KNJIGI s seznama C (plačilo za avgust ni všteto). Naročniki, ki plačate naročnino za TRI MESECE VNAPREJ (najpozneje do 20. avgusta), pa lahko izberete DVE KNJIGI s seznama D (plačilo za avgust ni všteto).
Predplačilo lahko poravnate pri Delovih blagajnah v Ljubljani, Delovih inkasantih ali s splošno položnico.
Ne pozabite hkrati navesti, katere knjige ste izbrali, in za vsak primer, če zaradi
prevelikega zanimanja morebiti poidejo, navedite še eno, nadomestno.
Knjige bo dobil le tisti, ki jih bo zahteval po položnici ali ob plačilu pri blagajni ali inkasantu.
Mesečna naročnina na Delo je trenutno 150.000 din. Preplačilo za dva meseca znaša 300.000 din, za tri mesece pa 450.000 din. Za upokojence je mesečna naročnina 135.000 din. Predplačilo za dva meseca je 270.000 din, za tri meseca
pa 405.000 din.
ZA DELOVNE ORGANIZACIJE IN NAROČNIKE IZ TUJINE TA PONUDBA NE VELJA!
DELO
o
C 1 Marie Louise Fischer GRAJSKE GOSPE
Prikazuje zanimivo podobo Bavarske na začetku 19. stoletja in številne zanimive osebe. (502 str.)
C 2 Michael Horbach UKRADENE SANJE
Odkrito prikazovanje resničnega stan|a v tretjem rajhu tik pred drugo Svetovno vojno. (428 sir.)
C 3 Marianne Nicoh.n KUHAM ZA 1 OSEBO
Pričujoča knjiga nam je v veliko pomoč, če kuhamo sami zase in pn tem naša kreativnost .prav nič ne trpi. (134 str.)
C 4 Laura Ingalls Wilder: HIŠICA V VELIKI HOSTI Pravljična podoba življenja v gozdu m leseni hišici. skozi oči deklice Laure. (144 str.)
C 5 Heinz G. Konsalik: SKRIVNOST SEDMIH PALM Presunljiv epos z nenavadno napeto zgodbo, polno eksotike m silovitosti. (429 str.)
C 6 Michael Burk: IN JUTRI VES SVET
Roman s posebno prizadetostjo razkriva nacistični sistem z vsem njegovim nasiljem m zločinsko ideologijo... (446 str.)
C 7 Hans Hellmu! Kirst: KONEC 1945
Roman o nacistični stranki m njenih somišljenikih ob propadu Hitlerjevega rajha in prvih letih pod zavezniško vojaško upravo na Bavarskem. (358 str.)
C 9 Pavle Zidar: SLOVO
Negativna podoba odpadništva od domovine. Id
kot spaka nastane tam, kjer se ljudje ne zaveda-
mo vrednot lastne domovine. (246 str.)
iiiSičUi
C 10 Jaša L. Zlobec & Milan Kleč: PESMI
Dve pesniški zbirki v eni: »Poti m potovanja« prvega ter »Avgust—januar« drugega pesnika (123 str.)
C 11 Vitjan Sancin: AKTINIDIJA, SADEŽ VEČNE MLADOSTI
Sadež, pri nas znan kot KIVI, vsebuje več vitaminov kot limona ali jagoda. Z lahkoto ga je vzgajati, trud pa poplača z bogatim pridelkom. (170 str.) C 12 Ivan Pregelj. PLEBANUS JOANNES
Delo pisatelja, katerega pot je izvirna, izjemna m nenavadna, in ki doživlja danes svoj preporod (304 str.)	'
C 13 Julij Titi: VODNI MLTNI IN MLINARSTVO
V	SLOVENSKI ISTRI
Razprava, ki z zgodovmsko-geogralskega vidika osvetljuje razvoj m pomen te dejavnosti. Celovita geografska podoba mlinarstva na Koprskem (166 str.)
C 14 Vladimir Gradnik: PRIMORSKI PROSTOVOLJCI
V	BOJU ZA SEVERNO MEJO
To je prva in zadnja pripoved, kr bo edini spomenik odhajajočim primorskim sivolasim prostovoljcem. (200 str.)
C 15 Alojz Zidar: DOŽIVETJA TIGROVCA PARTIZANA
Knjiga razodeva primorskega človeka, ki se nabit z antifašizmom izza mladih let prebije skozi vihre vojnih in povojnih let. (261 str.)
C 16 Jože Felc: OSAMELCI
Zapiski psihiatra z njegovega mučnega potovanja po neznanem vesolju duševnih bolezni. (150 str.)
C 17 Edo Torkar SOL ŽIVLJENJA
Pisatelj, ki zase pravi, da mu je v roke joorrsnilo pero morje, se z ljubeznijo spoprijema z neizmernim vodovjem m njegovimi ljudmi. (219 str )
C 18 JADRANJE NA DESKI
Avtorji na privlačen način nizajo številne koristne napotke o deskah, jadnh m drugi opremi ter
o morju in jadranju. Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami. (192 str.)
Zre,r.y»ičt.w;,	IJp,j
6	Arnoldo Bressan PUSTOLOVŠČINA BESEDE Zbirka esejev, v katerih sc tia zanimiv m slikovit način predstavljeni znani slovenski literarni ustvarjalci. (226 str.)
7	Heinz G. Konsalik: ČUDEŽNE ROKE
Na.oeta in privlačna zgodba o čudežnih ozdravitvah bolnikov z brezupnimi boleznimi — ko poleg razuma obstaja v človeku še nekaj, kar vliva upanje tudi takrat, ko odpiove že vsa medicinska znanost. (417 str.)
SLU2BA DRUŽBENEGA KNJIGOVOOSTVA
D 9 Ottmar Katz HITLERJEV OSEBNI ZDRAVNIK
Biografija dr. Morella pripoveduje o človeku, ki se iz zvestobe zdravniški zaobljubi ni mogel niti znal otresti slepega zaupanja Hitlerju . (346 str.) D 10 Janko Moder SLOVENSKI LEKSIKON NOVEJŠEGA PREVAJANJA Delo je izšlo ob 400-letmci Dalmatinove biblije, pr/ega in nepreseženega dejanja slovenskega prevajalstva. Leksikon prevajalcev, seznami in pregledi . (502 str.)
D 11 Franc Zadravec: SREČKO KOSOVEL 1304-1926 Knjiga sistematično analizira literarno zgodovinske. estetske in miselne prvine Kosovelovega opusa. (486 str)
D 12 Julij Beltram: POMLAD V ISTRI (istrsko okrožje cone B STO 1947/52)
Delo opisuje povojno življenje na Primorskem in boj Jugoslavije m Slovenije za pravično mejo z Italijo. (353 str.)
D 13 Tomaž Brejc SLIKARSTVO OD 15.
DO 19. STOLETJA NA SLOVENSKI OBALI, TOPOGRAFSKO GRADIVO
Pričujoča publikacija predstavlja prvi celovit poskus strokovne opredelitve obsežnega gradiva
—	slikarstva, ki se je ohranilo v zadnjih petih stoletjih na Slovenski obali. (248 str.)
D 14 Vladimir Gradnik SKOZI DESET UJETNlSKIH TABORIŠČ 1941-1945
Kakšna je bila usoda oficirjev staro-jugosiovan-ske vojske, ki so bili aprila 1941 zajeti m odgnani v ujetništvo'’’ (235 str.)
D IS Branko Babič PRIMORSKA NI KLONILA
-	SPOMINI NA VOJNA LETA
Avtor obravnava obdobje narodnoosvobodilne vojne na Primorskem. Pomembna sestavina knjige je prikaz enotnosti Primorcev v boju proti okupatorju. (457 str.)
D 16 Nelida Silič-Nemec JAVNI SPOMENIKI NA PRIMORSKEM (1945— 1978)
V besedi m fotografiji so predstavljeni spomeniki NOB in njihovi avtorji. (200 str )
D 17 Brane Kovič: ZVEST APOLLONIO (monografija) Predstavitev slikarskih in grafičnih del Zvesta Apollonia, nagrade, zbirke, seznami razstav (131 str.)
splošna položnica
G
Prejemnik^

pTPviA-
Cm« In iV;«! prejemnika)
.n
Znali kontrol«
tz»c m poepia)
O
<P»«Cm« pnro|0*n») ^	| ’
IKtvBkj (JnavTvkj)
TIS* AE»o * - »j-ats-3 es-0
OOr »L 10 SOKJ
D 2
D 3
D 4
1 AVTENTIČNO ŽIVLJENJE - iz ustvarjanja dese-
tih sodobnih italijanskih književnikov Istre in Re-
ke. Besedila sta izbrala in uredila Bruno Maier in
Josip Tavčar. (246 str.) *
Lutz Helger: IZBRANI RECEPTI Z OLIVAMI
Vse o olivah in njihovi uporabi pri kuhi. Prek 70
izbranih kuharskih receptov in barvnih fotografij. (63 str.)
Hans Hellmut Kiist: NOČI DOLGIH NOŽEV Roman o nastajanju in delovanju »skupine We-sel«. ki je morala Hitlerju pnseči neomajno zvestobo pri izpolnjevanju političnih ukazov in opravljanju najbolj umazanih zločinov. (363 str.) Utta Danella; LJUBEZEN OB BODENSKEM JEZERU
Saga o članih družine Goetz v Konstanci, ki so po tradiciji sicer odvetniki m notarji. S snaho Jono se v družini s tradicionalno meščanskimi vrednotami marsikaj spremeni (492 str.)
NAVODILA ZA IZPOLNJEVANJE POLOŽNICE
Naročniki, ki boste plačali naročnino za dva ali tri mesece vnaprej PO POLOŽNICI, jo izpolnite tako, kot kaže primer. Pod oznako namen naka-zila označite »predplačilo za Delo« in navedite zaporedni številki knjig, ki jih želite. Zaradi morebitnega večjega povpraševanja po nekaterih knjigah označite tudi zaporedno številko rezervne knjige. Tako si boste zagotovili nadomestno knjigo, če bi katera od izbranih že pošla (npr. D1, D3/ D5).
Račun je preprost: če plačate Delo, dobite dve knjigi zastonj oziroma za ceno dveh knjig dobivate veliko dni Delo zastonj.
I
SOBOTNA PRILOGA
lavna oseba romana Junak na oslu je lastnik gostilne, ki v nekem črnogor-H skem mestecu bogu za hrbtom toči KJjB žganje italijanskim okupatorskim vo-jakom; včasih, ko mu pijača stopi v glavo, jim pridiga tudi o svetovni revoluciji. Njegovih govorov ne bi ravno mogli uvrstiti i’ svetovno zgodovino idej, v zvezi z njimi pa je vendarle najbolj nenavadno, kakšen je i' tem pustem kraju, z vseh strani obdanem s skoraj neprehodnimi hribi, odnos do številk, različnih meril in vrednosti. Nadelani gostilničar svojemu prav tako nadelanemu občinstvu razlaga lastno različico prevrata na vsem planetu. svoje besede pa podkrepi z vizijami, kaj vse bi lahko dosegli črnogorski komunisti, če bi se > dvignili skupaj z milijardo in več italijanskih komunistov . . .«
Ta junak je. bojim se, še živ in zdrav med nami. skorajp'ol stoletja po govorih v omenjenem romanu.
Novinar se silno nerad vrača k tistemu, o čemer je že pisal, vendar pa je vsaj deloma prisiljen v to zavoljo pripomb na račun besedila, objavljenega minulo soboto. Očitali so mu namreč — resda v nadvse prijateljskem tonu — da je brez pomena streljati v že tako zdelano tarčo, kol je Agrokomerc. Ena izmed pripomb se je glasila: kako pa veste, da je premoženje tega podjetja res vredno 3,6 milijarde dolarjev, kot poudarja novo Agroko-merčevo vodstvo. Saj ste tudi sami pisali, da tega pri nas ne moremo vedeti, ker podjetij v Jugoslaviji še vedno ne moremo prodajati ali kupovati.
Kako lahko vemo nekaj, česar ne moremo zanesljivo vedeti? Nemara zato, ker po štirih ali petih desetletjih vendarle vemo nekaj več o številkah in vrednostih, kot omenjeni literarni gostilničar, in ker se lahko mirno pozanimamo, koliko članov pravzaprav šteje italijanska komunistična partija.
DRAGIŠA BOŠKOVIC
Milijarde - komunistov in dolarjev
Denimo, da je Agrokomerc na papirju dejansko vreden 3,6 milijarde dolarjev, kot je kar nekajkrat v minulih mesecih zatrjevalo njegovo novo vodstvo. Tako podjetje bi bilo v A v- . straliji po vrednosti na petem mestu, v Belgiji na tretjem, v' Kanadi na trinajstem, v Franciji na petnajstem, v Italiji in na Nizozemskem na petem, v Singapurju na drugem, v Španiji na osmem, v Švedski na petem, v Švici na devetem itd. Koliko je verjetno, da je Agrokomerc vreden 3.6 milijarde dolarjev, če države, kot so denimo Nova Zelandija, Finska ali Danska nimajo nobenega približno toliko vrednega podjetja? Vprašanje je lahko kajpak zastavljeno tudi drugače: če bi po nekakšnem čudežu imeli 3,6 milijarde dolarjev — bi kupili Agrokomerc ali pa bi raje postali lastnik kakega italijanskega industrijskega velikana, kot je denimo družba Montedison (morali bi dodati še 21 milijonov dolarjev, kajti to italijansko podjetje je vredno 3.621 milijarde dolarjev). Lahko se vprašamo tudi takole: ali je donosneje biti lastnik Agrokomerca ali švedske banke Skandinaviska Enskilden, ki ustvarja največji dobiček v svetu (vrednost 3,566 milijarde dolarjev)? Veliko časa in prostora bi porabili za naštevanje podjetij, znanih tudi jugoslovanskemu povprečnemu bralcu, ki bi jih lahko kupili za ta denar, zato naj samo omenimo, da so na borzah približno toliko vredni velikani, kot je francoski Thompson — CSF, avtomobilska holdinška družba Mercedes, ameriška elektronska družba Texas Instrument itd. Kajpak ne more nihče računati, da
bo po tej ceni kupil eno izmed omenjenih družb, ker se njihova vrednost na borzah neverjetno poveča, takoj ko se prikažejo taki kupci. Res je mogoče le v domišljijskem svetu, dostojnem glavne osebe iz Junaka na oslu, verjeti, da se dvakrat bolj splača postati lastnik Agrokomerca kot pa denimo družbe Sony, ki jo imajo vsi strokovnjaki močno v čislih.
Ne pišem tega, ker bi se rad rogal nesrečnežem iz Velike Kladuše, žrtvam naravnost neverjetnega jugoslovanskega sistema, v katerem je treba pravice in terjatve kar odpisati in v katerem propada tudi sodobna in za proizvodnjo sposobna tehnologija. Pač pa pišem zato, ker takšno nerazumevanje vrednosti še stopnjuje napetost v našem že tako bornem javnem življenju, razpihuje strasti in še poglablja razdore. Številke, kol so denimo tiste iz Junaka na oslu, izrečene na pamet, spodbujajo neraz-položenje, prepire in spore. Pri tem pa ni pomembno, za kaj gre. Zagrebških lokalnih domoljubov, resnih in akademsko izobraženih ljudi, ni bilo mogoče prepričati, da bodo novčiči iz novega vodnjaka na Trgu republike pokrili le delček stroškov univerziade, tako kot beograjskih lokalnih domoljubov, prav tako akademsko izobraženih, zdaj ne morete prepričati, da je milijarda dolarjev zdaj tako aktualnega »srbskega posojila« nedosegljiva vsota za posojilodajalce s takim kreditnim ugledom in v takem današnjem svetu. Tem domoljubom, ki jih je veliko — od Velike Kladuše, prek Zagreba do Beograda — je skupno, da o svetu, ki jih obdaja, in o števil-
kah vedo oziroma hočejo slišati le toliko, kolikor je vedel oziroma hotel slišati naš gostilničar iz črnogorskega mesteca.bogu za hrbtom v romanu Junak na oslu.
Vzemite milijardo dolarjev, ki naj bi jo iz tujine dobili za srbsko posojilo. Kajpak bi bilo nadvse lepo, če bi ti ganljivi dokazi domoljubja naših izseljencev, ki najpogosteje nimajo kdo ve kakšnega premoženja, »prinesli« vsaj približno milijardo dolarjev. A naše izkušnje s svetom, ki nas obdaja, v zadnjih letih žal ne dajejo nobenega upanja, da je to možno. Tudi v »srečnih« časih, v sedemdesetih letih, ko so tuje poslovne banke skorajda dobesedno pitale Jugoslavijo s posojili, je bilo silno težko zbrati nekaj sto milijonov dolarjev. Avtor pričujočih vrstic je bil priča takemu zbiranju: naš tedanji finančni minister, ki je zavrnil predlog Davida Rockefellerja, takratnega papeža svetovne finančne cerkve, o posojilu 300 milijonov dolarjev, ker je mislil in zatrjeval, da bo v Kuvajtu dobil več in pod ugodnejšimi pogoji, se je le kak teden pozneje vrnil v New York. kjer je pod istimi pogoji dobil le polovico zahtevane vsote. O lem, kako danes ob reprogramiranjih posojil zbirajo denar za Jugoslavijo v kakih 500 ali 600 bankah upnicah, bi lahko — kajpak, če bi le hoteli — marsikaj povedali tudi naši odposlanci, ki že vse desetletje »s klobukom v rokah« drvijo iz ene svetovne prestolnice v drugo. Dobro ne gre niti tistim, ki redno odplačujejo glavnico in obresti — to bi lahko še najbolje potrdila denimo Kolumbija, za katero je nekaj sto'
bank mesece zaman poskušalo zbrati zaželeno posojilo blizu milijarde dolarjev. Pozor: to vsoto so za državo večjega kreditnega ugleda, kot je Jugoslavija, poskušate zbrati mogočne ameriške banke, gospodarsko in politično močno zainteresirane za celotno latinskoameriško celino, ne pa skromni izseljenci. Milijarda dolarjev ima za različne ljudi zelo različen pomen. Neki ameriški senator je denimo postal znan po vsem svetu zavoljo stavka. s katerim je med razpravo skušal opozoriti na slovito kongresno razsipništvo: »Čakajte, ljudje, milijarda dolarjev sem, milijarda dolarjev tja — in tako zelo hitro začnete govorili o resnih vsotah.« Ker je v ameriški državni blagajni več kot tisoč takih milijard, si pač lahko dovoli tako govorili o številkah.
Bojim se, da je naše stališče do zaželene milijarde dolarjev v okviru srbskega posojila samo del nepripravljenosti ali nesposobnosti pretehtati položaj v državi oziroma njene probleme in možnosti tudi s stališča širšega sveta, kjer živimo. To je recept, v katerem lastne želje neizogibno prevladajo nad resničnostjo. Pri tem pa sploh ni pomembno, za kaj pravzaprav gre — za izjalovljeno zaželeno milijardo dolarjev, za sposobnost ustvariti gospodarski sistem, ki ga ne poznajo nikjer drugje, za to, ali hočemo biti sami ali pa bi se radi povezali Z drugimi v Evropi.
Naj ilustriramo ta hujši problem z nedavno ameriško-svetovno konferenco o izkušnjah gibanja, ki se zavzema za to, da bi družbe in podjetja v ZDA postali last zaposlenih. To
gibanje se namreč resnično naglo širi: leta 1975 je bilo 1600 družb v delni lasti zaposlenih (250.000 delavcev), leta 19S7pa že okrog 9000 (s skoraj devet milijoni delavcev — torej več kot je vseh zaposlenih v Jugoslaviji), medtem ko se je njihovo število od leta 1980 povečalo s 500 na 1400. Splošno gledano so te družbe veliko uspešnejše od drugih. Naša država pa se že vse minulo krizno desetletje trese od razprav, kako preuredili njen •nelast-niški« sistem, šele v teh dneh pa je dobila zakon o podjetjih, ki prepušča praksi, naj reši zapletene probleme razmerja med samoupravljanjem in upravljanjem, ustanavljanjem in združevanjem itd. Ameriških in drugih -tujih« receptov in izkušenj seveda ne upošteva nihče. Pač pa se za te ameriške izkušnje močno zanimajo Poljaki. Madžari in Sovjeti, ki so poslali svoje predstavnike na omenjeno konferenco. kjer so preučevali potankosti in nekateri celo imeli referate. Jugoslovanov tam ni bilo: mi smo edini v svetu poskušali združiti delavca in proizvajalna sredstva, vse, kar je treba vedeti o. tem. pa že imamo na lastnem vrtu.
Je nemara tu iskati razloge, da nas svet včasih gleda tako. kot so gotovo italijanski vojaki v omenjenem romanu gledali gostilničarja, ki jim je pridigal o tem. kaj vse da lahko stori milijarda italijanskih komunistov, združena .s črnogorskimi in drugimi komunisti, kajpak če so njegov govor sploh razumeli?
Razne fantastične izjave — od nekaj milijard dolarjev vrednega Agrokomerca do milijarde dolarjev, kolikor naj bi v tujini nabrali za srbsko posojilo, žal dokazujejo, da so gostilničarji iz Junaka na oslu živi in zdravi med nami, še več. da so se nekateri med njimi povzpeli na vodilne položaje v podjetjih ali celo v državne vrhove. Menda ni greh. če si Želiš, da bi vsaj na takih krajih bolje razumeli, kaj so milijarde — italijanskih komunistov ali dolarjev.
orna še zmerom gledam televizijo v čr-| IB no-beli tehniki; moti me, ne pa usbd-fej fl no; nikakor pa ne sprejemam črno-iHI belega ocenjevanja sveta in življenja.
Morda je prav ta moja značajska deformacija kriva, da se v slovenskem in jugoslovanskem prostoru že kar slabo počutim, celo že tako slabo, da me to neprijetno počutje sili r javno razmišljanje o tem. Pravzaprav sem dolgo omahoval in si dopovedoval, da so občutki, pa naj še tako vztrajno pritiskajo na človeka, v svojem bistvu vendarle zasebna zadeva, s katero ne gre obremenjevati drugih, še zlasti ne javnosti. Toda prav danes (21. 7. 1989) se je v meni nekaj sprožilo, da sem se odločil, povsem navadno naključje: ustavil me je star partizanski prijatelj in mi namesto pozdrava namenil lakšnole opazko: »Ko si lani septembra govori! v Komnu ob 45-letnici ljudske vstaje na Krasu, smo se borci kar spogledovali, kaj ga pa Zlobec serje, tako vse črno pa spet ni. Zdaj pa ti pravim: prevelik optimist si bil.«
Razmišljam: To, kar živimo (in to traja že dolgo), bi se nam še pred letom zdelo kot hude sanje; bo to. naprej razmišljam, kar bo naše vsakdanje življenje čez leto dni, temnejše od tega, kar si lahko danes zamišljamo? Črnogledost je lahko popolna ali večsmerna, odvisno od razpoloženja izmed nas, toda jaz se bom tokrat omejil na en sam izrez te teme, pri čemer preganjam, nepoboljšljiv optimist, v sebi slutnjo, da bi ta izrez utegnil biti pars pro loto vsega našega občanskega in nacionalnega življenja.
Cankar je svojo domovino (v današnjem pojmovanju bolj slovenstvo kot domovino) oz-merjal z vlačugo. Kaj reči danes, ko je la beseda zaradi vsesplošne udomačitve izgubila že vso svojo zmerjaško težo? Cankarjevo vodilo vsekakor ostaja v veljavi: pride čas, ko moraš izreči najtršo besedo o tistem, kar najbolj ljubiš. Bolelo bo tako in tako predvsem ali celo samo tebe, ki takšno besedo izrekaš.
Vse bolj se mi namreč vsiljuje misel, da živimo življenje, s katerim smo vse manj zadovoljni, in da si ga iz dneva r dan, iz dejanja v dejanje vse bolj zastrupljamo, moderno rečeno: proti svoji volji in v svojo škodo onesnažujemo svojo individualno in nacionalno bil. Pluralizacija političnega življenja, njen vnet zagovornik sem tudi sam, nas je tako prevzela, da se cepimo in cepimo še kar naprej, popolno razhajanje in mesebojno zanikanje postaja naša individualna in nacionalna značajska poteza, nekakšno usodno prapočelo vseh naših odtio-
sov, odločitev in že tudi dejanj.
Najbrž se od evropske pomladi narodov
v prejšnjem stoletju ni dogajalo toliko po-
CIR.IL ZLOBEC
Slovenska država - jo res hočemo?
membnih stvari kot prav zdaj med narodi, ki si r novih razmerah iščejo svojo novo podobo. zlasti majhni ali manj svobodni narodi v večnacionalnih državah. Ponovno in na drugačni ravni kot kadarkoli doslej se sprašujemo o svoji »posebni« državi in državnosti ali, kot Slovenci v tem zadnjem letu z vso intenzivnostjo, o lastni državi kot najvišjem (utopičnem?) cilju ali o državnosti kot realnem kompromisu v skupni državi. Ena in druga opcija je legitimna. Če smo suveren narod, če smo celo samo suvereno ljudstvo, imamo t so pravico, da iščemo in si prizadevamo za najbolj optimalno rešitev svojih stisk in pozitivnih videnj. Toda, in i' tem je jedro mojega razmišljanja: ali se v tem smislu tudi politično vedemo? Po zelo poučen primer, ne edini, bom segel prav v ta naš trenutek: kakšne se kažemo i’ odnosu do obeh dokumentov, ki jih zdaj podpisujemo, do Majniške deklaracije in Temeljne listine? Namen tega zapisa ni v tem. da bi se*javno opredeljeval za eno ali drugo ali celo agitiral za eno ali drugo, še manj, da bi poskušal diskreditirati eno. ker sem privrženec druge. Obe odpirata vprašanje o slovenski državi oziroma državnosti. In slovenski narod je razcepljen, razcepljen od vrha do tal. Ni bilo soglasja, ko s(m)o različni »predstavniki naroda« poskušali oblikovali en sam. skupen dokument. Že obstoj dveh listin pomeni nesoglasje, ki se zdaj pri podpisovanju ene ali druge, obeh ali nobene samo nadaljuje v »vsenarodnem« obsegu. Mnogi z zadovoljstvom odkrivajo v tem razcepu ustoličenje slovenske politične opozicije, torej že dolgo in težko pričakovano dejanje. Še zmerom nočem soditi, kaj je pri tem prav in kaj ne. upira se mi črno-bela polarizacija, ki človeku že vnaprej omejuje njegovo svobodo, saj se mora, ko se odloča »za«, vsaj delno odločiti tudi »proti«. V mislih nimam česarkoli. ampak narodovo opredeljevanje do države ali državnosti kot posebne oblike države
v večnacionalni skupnosti, še konkretneje: v SFRJ.
Zastavlja se mi vprašanje, ki terja dvojen odgovor: so te naše opcije in že sama možnost zanje državniška ali ideološka kategorija? In:
ali je mogoče, ko je predmet razmisleka država. razmišljati ideološko, torej ekskluzivno in izključujoče., in se pri tem celo po otroško
veseliti, da s tem uveljavljamo politični pluralizem, ki da je sinonim za demokracijo in svobodo. Napaka je očitna, pomešali smo vrstni red sestavin enega in istega problema: vse misli (energije, čustva, živce itd.) smo zabetonirali v tisto, kar pride zmerom šele »potem«: prerekamo se. kakšna naj bo ta naša država, komaj kdo pa se sprašuje, po kakšni poti jo bomo uresničili in uveljavili: če jo že imamo, kako jo bomo ohranili in utrdili. Če ob tem seveda čisto pozabim na tiste zunaj Slovenije, a v isti skupni državi, ki nas, tudi z grožnjo tankov, nenehno opozarjajo, da je to, o čemer razmišljamo in se prerekamo, že kar izdaja (naše skupne in edine) države. Namenoma ostajam v mejah (v začaranem krogu?) samo slovenskih možnosti, pobud in blokad. Čas je namreč, da avtentično in odgovorno razmišljamo o sebi kot samostojnem dejavniku in ne o sebi i> projekciji drugih. Že povprečen psiholog bi najbrž ugotovil, da nas to spravlja v paranoidno razpoloženje.
Misli še nisem pripeljal do konca, a že slišim ugovore. Takoj in kategorično odgovarjam nanje: nisem za nikakršen monizem, vesel sem pluralne družbe, tudi strankarstvo kot oblika demokracije me ne plaši, v malodušje pa me peha spoznanje, da vidimo ves smisel in vrednost človekovih pravic in svoboščin v drobljenju svojih energij, nimamo pa pravega občutka za sintezo, ko napoči — daj bog, da kar se dd poredko — tisti preizkusni trenutek, ko je treba, vsem razlikam in nasprotjem navkljub, oblikovati in izraziti svojo skupno voljo. In razmislek o državi je lak trenutek, ki terja takšno skupno voljo. Zgodovina, vsaj tisti njen del, ki se ga narod ne sramuje, ne rase iz prepirov, iz medsebojnih obtoževanj in podtikanj vsega nečednega drug drugemu. Vse kaže, da ostaja velika Kocbekova misel iz četrte točke v Programu O F (1941) še danes naša
velika preizkušnja: preoblikovanje slovenskega narodnega značaja.
Slovenci imamo institucijo, ki že dvajset let uspešno in odgovorno ugotavlja slovensko javno mnenje, za vse nas bi bilo nadvse koristno. če bi zmogla preanalizirati slovensko politično,razpoloženje, iz katerega se javno mnenje
oblikuje. Kar s precejšnjo gotovostjo si upam
trditi, da bi bila ideološka podstat pri vsem tem presenetljivo močna, morda celo odločil-
na. Tista najbolj banalna ideološkost, ki je zunaj slehernega filozofskega sistema, saj je bolj plod človekove nravi kot njegove kritične misli. Pred dnevi mi je morda najuglednejši slovenski ekonomist rekel, da vsi Slovenci »vemo« in pripovedujemo, kakšno bi moralo biti naše. slovensko, in jugoslovansko gospodarstvo. da pa je celo med priznanimi ekonomisti komaj kdo. ki se na gospodarstvo zares spozna. Tako je na vseh področjih, v znanosti, kulturi, zdravstvu, šolstvu, in tako je tudi v naših razmišljanjih, pa tudi govorjenju in pisanju o državi. In v tem vidim to negativno — prirojeno ali privzgojeno? — ideološkost. ko vsakdo, rudi ob najbolj temeljnih vprašanjih naroda, vidi samo svoj prav in zavrača sleherno drugo misel, tudi samo komplementarno, poglobitveno. Ta naša strašna, atavistična skrb. da ne bi bili zmerom in povsod na pravi poti. nam jemlje občutek za kakršnokoli pot. Ker ponujamo vsak svojo pot, smo obsojeni na brezpotje.
Če nekoliko parafraziram Cankarja, bi dejal: Slovenska država, s tabo ravnamo kot z vla-
Ciril Zlobec
»Zmerjanje« naroda
Ogromna majhnost - naš življenjski cilj. In majhni smo, a se še manjšamo, vse do prosojnosti se tanjšamo, umiramo od preobilja sil,
duha in pridnih rok. iz roda v rod:
Ko bi le mogli! se pridušamo, ničesar nikdar ne poskušamo pred večno uganko, kaj je naša pot.
Zavrgli Marxa smo in Sveto pismo in smo vse bolj samo še to, kar nismo, drug drugemu zanikana podoba.
Iz take smo snovi, da le zamera,
in ne zvestoba, spremlja nas do groba.
Naš cilj je majhnost, majhnost naša mera.
čugo! Prav je. da smo v predlog za novo slovensko ustavo zapisali svojo pravico do samoodločbe s pravico do odcepitve. Vendar vse to ostaja papir, če svoje države nismo zmožni živeti, najti v njej svojega smisla za skupnost, ki ne more biti le razlog in priložnost za prepire.
Z nerazumljivo naslado brskamo bo biografijah bolj ali manj znanih ljudi, da bi v njih odkrili, kdaj in kje je kdo, pa čeprav samo ~a trenutek, stopili s »prave« poti. S podobno naslado brskamo tudi po NOB, kdaj in kje da je bil bolj boljševiška revolucija kot osvobodilni boj. Dokazov za to seveda ni težko najti. In slovenska ideološka zadrtost triumfira. Prej na eni. zdaj na drugi strani. Resnica je nadvse preprosta: če ne bi bilo ob koncu prve svetovne vojne Maistra in njegovih prostovoljcev, bi naša severna meja tekla kje med Celjem in Mariborom; če ne bi bilo v letih 1941—45 našega in skupnega jugoslovanskega NOB, bi naša južna meja ostala pri Planini. S kakšno težo bi se lahko danes pogovarjali o državi, lastni ali znotraj federacije? Večji in veliki narodi okrog nas se ne odrekajo svoji zgodovini, mi pa jo s tako lahkoto mečemo čez ramo, kot da je imamo na pretek in najbolj slavno. Povojna »revolucionarna« ideologija je minimizirala Maistra, toda čas ga je postavil na mesto, ki mu v slovenski nacionalni zgodovini pripada; tudi liste razsvetljene apostole, ki danes prekrščujejo NOB v bratomorno vojno in revolucijo brez smisla in rezultatov, bo čas prej ali slej postavil na laž: Trubar in slovenski protestantizem. Prešeren in slovenska kultura v prejšnjem in v našem stoletju. Maister in NOB so — poleg tega, da imajo svoj specifičen pomen in vrednost — tudi utemeljevalci naše državnosti in države. Država ni samo ustanovitveni akt, ki ga ljudje in druge države spoštujejo ali pa ne, ampak tudi in predvsem dozorelosti naroda, da si takšno državo zna ustvariti in jo ohraniti.
Država, zlasti pri majhnih narodih, pri katerih ni tako samoumevna, terja tudi določeno notranjo zrenje, nekakšno samozavedanje. To smo nedvomno dosegli, vendar se zdaj obnašamo tako, kot da nas razjeda nekakšen mazohizem, in rušimo, ker ne moremo graditi, vse, kar nam pride pod roko. Tudi svojo
dejansko, ne le formalno državo. Država je trdnost in osmišljenost skupnega življenja. Vse kaže, da prav tega nimamo ravno >■ obilju. Ne manj kot v preteklosti (k »rdečim« ali k »belim« med vojno) smo tudi danes razpeti med usodna ali-ali, kot da sleherni trenutek terja ekskluzivne odločitve. Zaverovani smo, in prav je tako, v individualne človekove pravice in svoboščine (znani slovenski filozof dopušča v njihovem imenu celo izdajo naroda. Vem. da je hote duhovičil, pa vendar...), in te pravice in svoboščine so ne samo nujne, ampak, žal. tudi možne samo v kolikor toliko urejenih družbah, v institucionalno urejeni državi, toda v upravičeni vnemi se bojimo domala vsega, kar bi nas kakorkoli vezalo na skupnost, torej tudi na lastno državo.
Izrekel bom težko sodbo: občutek imam, da je vsaka slovenska družba, alternativa nič manj kot uradna politika, v veliki duhovni stagnaciji. Matej Bor je med vojno dal svoji partizanski zbirki pomenljiv naslov Previharimo viharje, danes pa bi morali (tako je modroval moj prijatelj) odpreti vsa okna in vrata, da bi nas zdramit in pošteno prepihal silovit vihar današnje evropske civilizacije. Vse kaže, da se ji niti ne upiramo z življenjem »na naš način«, ampak smo ji čisto preprosto obrnili hrbet in zdaj veselo korakamo v preteklost. In v tej bolj ali manj slavni preteklosti je dovolj prostora in časa (začudo, tudi časa!) za prepire in vse mogoče zdrahe, ki tako učinkovito izničujejo našo voljo in pripravljenost za dejanja
Se motim? Sem preveč črnogled? Ali si lahko v lastno pomiritev rečemo, da v tem zadnjem času živimo plodno in razumno? Da nam dober del naših energij ne odteka v pesek? Koliko sebe, kot posamezniki in narod, puščamo vsak dan v jalovih soočanjih in polemikah, ali imamo mi ali imajo drugi v tej Jugoslaviji prav; v iskanju iracionalnih motivov, zakaj nas tako nesramno »nažiga« srbska politika in ji mi (brezuspešno seveda) dokazujemo, da zaradi tega ne sovražimo Srbov? Srbov res ne, vendar sovraštvo nam ni neznano: Slovenci sovražimo sami sebe. Kako naj si sicer razložimo, da ne storimo tega, kar bi lahko storili? Tudi svojo državo, in predvsem njej je namenjeno to razmišljanje, bi morali najprej Živeti, jo utrjevati, se nanjo opirali v svojih najpogumnejših ambicijah, v plodnem razmerju in sozvočju med individualnimi pravicami in svoboščinami ter neutesnjujočo, prav tako plodno pripadnostjo skupnosti, svoji državi.
Sicer pa ostajam nepoboljšljiv optimist. Tudi
skozi najglobljo črnogledost vidim vse rožnato, lepo, razkošno, nove dni obetajočo Kosovelovo večerno zarjo...
D
n;
. es zveni kot zgodovinski paradoks, j kadar nacionalistične trobente »krvi in . zemlje« v večnarodnostnih, federalnih 1 socialističnih državah spodkopavajo ™ Jjerihonsko obzidje gospodarskih reform. Ekonomska konstrukcija Gorbačovove perestrojke se maje ne le pod pritiskom zahtev pribaltskih republik po večji samostojnosti, temveč tudi zarad prelivanja krvi v Abhaziji.
spopadov med Armenci in Gruzijci in pogro-ma v srednjeazijskih republikah. A ni nam treba segati tako daleč: tudi v naši lastni državi se zavrta gospodarska reforma spopada z na-
cionalnimi homogenizacijami in shodi in celo
s fizičnim obračunavanjem.
V čem je torej zgodovinski paradoks? V dobrih starih učbenikih v rdeči vezavi pravovernega komunizma in marksizma je socializem družba, ki rešuje ali pa je že rešila nacionalne probleme, še posebej na gospodarski ravni. Če pa si iz zgodovinskega zornega kota ogledamo tudi dejstvo, da je celo kapitalizem zlorabil nacionalizem za vzpostavljanje trga, se zastavlja vprašanje, zakaj nacionalne fanfare in trobente v socializmu nastopajo proti reformam in trgu. Za to imajo namreč manj vzrokov. kot bi jih imele sicer. Državni, realni socializem je narode prikrajšal za marsikaj, na gospodarski ravni pa jih je oškodoval tako. da jih je peljal v avtarkijo. Zdaj naj bi jih reforme, ki iemeljijo na tržni ideologiji, rešile teh okovov. Ta logika znanstvenega socializma pa je v praksi neučinkovita. Z reformami se namreč tudi v socializmu - krepi nacionalizem.
Če si nacionalizem razlagate v črno-belem pozitivnem ali negativnem smislu - in mislim, da je dovolj vzrokov tako za prvo kot za drugo razlago — ga ni mogoče spraviti na
skupni marksistični imenovalec ekonomije. Njegove tipalke so veliko bolj razvejene. Očitno je tudi, da socializem ni rešil nacionalnega vprašanja. Ni se mu celo posrečilo s pridom uveljaviti njegovega pozitivnega naboja. Če pa ga spet postavimo na ekonomska tla, se izkaže, da realsocialistični nacionalizem gospodarskim reformam bolj škoduje kot koristi. Vse dosedanje reforme v Jugoslaviji je denimo spodkopal nacionalizem. Ali bolje rečeno: končale so se z nacionalizmom, v obračuna-
DRAGO BUVAC
Socializem, nacionalizem in reforme
vanju z njim, in nato se je spet uveljavil stari ■model realnega socializma.
To nekoliko pesimistično hipotezo bom poskušal dokazat z nekaterimi našimi izkušnjami.
Figov list naše samoupravne različice realnega 'socializma (z nespornimi uspehi, vendar pod vplivom mednarodnih okoliščin v šestdesetih letih) smo odstranili z gospodarsko reformo leta 1965. Tedaj naj bi se preusmerili v tržno gospodarstvo. Ko se nam to ni posrečilo, so se začeli krepiti vsakršni nacionalizmi, vrh pa so dosegli s hrvaškim nacionalizmom in maspo-kom, ki so ga zatrle konec leta 1971 v Karad-ordevu. Temeljite ekonomske analize takratnega izbruha hrvaškega nacionalizma še vedno nimamo. Na njegovih zastavah je bilo sicer videti provokativne nacionalne simbole, na gospodarski ravni pa se je legitimiral kot poskus rehabilitacije gospodarske reforme iz leta 1965 zoper centralistični, administrativni socializem. Nekaterih zaslug mu ni mogoče odrekati: denimo napada na bilance federacije in centralizirane naložbe ali zahtev po ureditvi deviznega režima (kasneje so te zahteve sprejeli tudi hrvaški politiki, ki so bili obračunani z njihovimi protagonisti). O nečem pa si moramo kljub vsemu priti na jasno. Če so voditelji hrvaškega nacionalnega gibanja v prizadevanjih za rehabilitacijo gospodarske reforme iz leta 1965 poskušali najti oporo v tako
imenovnem maspoku, se danes, z današnje zgodovinske razdalje, ne bi smeli slepiti, da so bili usmerjeni izključno tržno. To so bili vendarle ljudje, ki so prišli izpod Gogoljevega plašča dohodkovnega gospodarstva.
Tako je denimao Savka Dapčevič- Kučar kot nadarjena pofesorica politične ekonomije v samem političnem vrhu sodila h krogu »rdeče knjige« dohodkovnih cen skupaj z Miladi-
nom Koračem ali Jakovom Sirotkovičem. Njihov pokrovitelj je bil Vladimir Bakarič.
Celo na tako imenovnem desnem nacionalističnem krilu so bili sami znanstveniki, privrženi dohodkovni ceni in samoupravljanju, od Marka Veselice do Hrvoja Šošiča ali Šime Djodana.
Po zgodovinskem spominu ne brskam zato, da bi danes te ljudi spet obsojali. Poskušam le
slediti ideološki nitki naših gospodarskih sprememb. Ta hrvaška nacionalna struja iz svoje teorije o dohodku ni mogla povzeti nobenega drugega sklepa razen tistega o izkoriščanju Hrvaške. Zakaj? Ker je svojo tržno privrženost omejila na blagovni promet, Me drugo, denimo kroženje kapitala ali delovne sile, pa si je razlagala kot izkoriščanje. Prav zato so bile pereče teme hrvaškega maspoka poleg deviznega režima (kasneje je ta zgodba doživela reprizo v Sloveniji, čeprav je Stane Kavčič v tistih časih rekel Savki Dapčevič-Kučar, da ima prav, vendar ji Slovenci ne bodo sledili) tudi ponovni izvozniki (tako imenovani reeksporterji) in velike beograjske banke. Hrvaška je poskušala utemeljiti svojo prenovo v nacionalni gospodarski suverenosti, vendar brez kroženja kapitala in delovne sile (prvega ni imela, delo vna sila pa je emigri-rala v tujino). In na takšnih temeljih je prepričevala množice, da bi lahko kmalu postala »nova Švedska«. (Ni naključje, da je zdaj slišati podobna gesla o novi Švici tudi v srbskem množičnem gibanju.)
Ne nameravamo se ubadati z' vprašanjem, kdo je politično preživel, komu je bilo prizanešeno zaradi partijske ubogljivosti in kdo je moral v zapor, dejstvo pa je, da se je takšno pojmovanje reforme in trga nadaljevalo. V skladu z najboljšo tradicijo partijskih voditeljev se je Bakarič odrekel trgu, čeprav je bil njegov poglavitni zagovornik, novi protagonisti do-
hodkovnega gospodarstva pa so zasnovali
ustavo iz leta 1974. Priznavali so nekakšno
obliko blagovnega trga, niso pa priznavali trga delovne sile in kapitala. Tako se je denimo Miladin Korač do zadnjega diha bojeval proti trgu delovne sile. Jakov Sirotkovič pa je s svojimi bojevniki poskušal spodkopati dolgoročni program gospodarske stabilizacije z napadom na trg kapitala s tako imenovanimi kardeljevsko-bakaričevskimi obsodbami »kapitalskega odnosa«.
Pravo gospodarsko življenje se je oblikovalo v mlinu mednarodnih okoliščin in domačih razmer. Nosilci novega programa reforme so bili tisti ekonomisti, predvsem iz Srbije, ki so bili proti dohodkovni ceni. Zavzemali so se za
trg kapitala in delovne sile. Precej so prispevali k uveljavitvi tržnega gospodarstva vseh dejavnikov proizvodnje. Naj omenim le Zorana Pjaniča, ki je zdaj eden vodilnih ekonomskih ideologov v Miloševičevi komisiji za reformo gospodarskega sistema. Ko na Hrvaškem še ni bilo mogoče pisati o tržni usmeritvi — zaradi političnega vpliva in manipulacij s tiskom Mi-lutina Baltiča, Jureta Biliča ali Ive Perišina — je beograjsko časopisje sredi tega desetletja širokogrudno odprlo svoje strani celo hrvaškim in slovenskim zagovornikom tržnega gospodarstva.
Kaj se je medtem zgodilo? Srbi še naprej izvajajo svojo gospodarsko reformo, 'razpisujejo posojila in zagovarjajo tržno usmeritev,
vendar čedalje težje vzpostavljajo stik z zagovorniki trga iz drugih delov države. Mislim, da vzrok niso le ljudska zborovanja in nacionalne homogenizacije. Z gospodarskega stališča je vzrok popolnoma drugačen. Njihova zasnova tržne usmeritve ima čedalje več državnih značilnosti. Nacionalni naboj mu zagotavljajo z dokazovanjem, da je Srbija izkoriščena (kot leta 1971 na Hrvaškem ali sko-
rajda ves čas v Sloveniji). Vse te račune pa
spet izvajajo iz avtarkičnega pojmovanja nacionalnega gospodarstva in vulgarne razlage Marsovega zakona delovne vrednosti. Izhod
potemtakem vidijo v močnejši (seveda gospodarsko) nacionalni državi ali pa v ekspanziji nacionalizma v širšem jugoslovanskem prostoru, in sicer v obliki enotnega jugoslovanskega trga ali velikih enotnih sistemov, s katerimi bomo »osvojili Evropo«. Ekonomsko ozadje takšne ideologije pa so spet nacionalne, republiške ekonomije in na tej podlagi tudi krepitev planskega, centralističnega gospodarstva (skupni razvojni načrti, veliki sistemi, plansko predpisovanje stopenj akumulacije in osebnih dohodkov).
Umik v nacionalizem je po mojem mnenju
docela razumljiv. Ker nimamo demokratičnega političnega sistema in liberalistične ekonomske ideologije, poskušajo tako imenovane napredne socialistične sile speljati reformo na podlagi nacionalističnih shodov ali pritiskov, pa naj gre za Miko Tripalo in Savko Dapče-vič-Kučar na eni ali za Slobodana Miloševiča na drugi strani. V vseh primerih je njihova nemoč zgolj v tem, da poskušajo to storiti na podlagi Ideologije ohranjanja socialistične
ekonomske ideologije. To pa se nikakor ne
more posrečiti ne Savki Dapčevič-Kučar ne Slobodanu Miloševiču ne Milanu Kučanu, pa
tudi ne Mihailu Gorbačovu, predvsem ne na
podlagi ekonomskih načel socializma, v katerega še vedno verjamejo. Prej ali slej se morajo spustiti na spolzka tla nacionalizma ali ponovne uveljavitve centraliziranega realsoci-alizma.
Zakaj je tako? Ker je njihovo izhodišče teza, da je socializem pravična družba, v kateri se je uveljavila enakost na podlagi dela. Zato so socialisti vseh barv, naj niti ne omenjamo ortodoksnih komunistov, sprejeli vulgarno
razlago Marsovega zakona vrednosti. Ce mi ne verjamete, si oglejte naše razprave o tem, kdo koga izkorišča, kdo ima višje ali nižje plače (četudi Makedonce moti. da imajo Slovenci dvakrat ali trikrat višje plače v isti državi, prav nič pa jih ne moti, da so plače v sosednjih evropskih državah kar desetkrat višje). Zalo se socializem nenehno zavzema za pravičnost in enakost neenakih ljudi in zahteva
od države, naj mu to zagotovi. Najprej se zaradi neenakosti upre državi in realnemu
socializmu. Ko pa spozna, da bi trg razlike še
poglobil, spet zahteva zaščito od države. Zateka se k narodu ali centralizmu. Poglavitni problem je. da vsi naši socializmi nočejo videti
problemov dinamike gospodarstva, ki izvira iz cene in kroženja kapitala in delovne sile. Brž ko kdo ogroža njihovo iluzijo o pravični delitvi po delu, se poskušajo zateči v nacionalna gospodarstva in nacionalizem. Gospodarski nacionalizem je zanje obramba pred trgom vseh dejavnikov proizvodnje, pred svobodnim kroženjem kapitala in delovne sile na trgu. Zato se počutijo ogrožene in izkoriščene, pa naj izvažajo ali uvažajo kapital, pa naj njihova delovna sila emigrira v druge dele Jugoslavije ali Evrope ali pa k njim prihajajo delavci od
drugod. Bistvu socializma je potemtakem pri-
rojena - avtarkija. Ker mu je trg tuj.
Vsak naš narod si želi svoj delež »presežnega dela«, čeprav še sam ne ve, kako naj bi ga izračunal. Zato brani svojo nacialno suverenost nad naravnimi bogastvi in kapitalom, čeprav bi ga lahko drugi gospodarsko bolje izkoriščali in si lažje privoščili počitnice ob
Jadranu kot njegovi pripadniki. Kaj mi bo
hrvaška suverenost nad Jadranom, ko pa si s svojo nizko plačo ne morem privoščiti oddiha ob morju! Teorija »presežnega dela« je
v resnici sad ortodoksne marksistične nedo-gnanosti, ki ne ponuja drugega izhoda kot avtarkično zapiranje v lastno nacionalno ogrado ali pa — kar je še huje — državni centralizem. Dokler socializem ne bo dojel, da je tržna ideologija in na njej zasnovan politični sistem demokracije edini izhod iz gospodarske krize, se bo nenehno sukal v krogu nacionalizma ali centralističnih državnih reakcij. Pravzaprav bi bilo treba socializem v celoti redeftnirati in na tej podlagi zasnovati politični program, ki naj bi ga rešil propada.
k
r