Poljska junakinja
Na svetu nij naroda, kateri bi svojo domovino bolj ljubil, kateri bi za-njo več bil žerfcvoval, nego li Poljaci za svojo domoviao. A dvojiti se sme, ali je kateri narod tako nesrečen, kakor so baš Poljaci. — Poljaci so veja velicega
— 95 —
slovanskega naroda. Pred 300 leti je bilo poljsko kraljestvo najmocnejše mej vsemi slovanskimi deržavami; prištevali so je k največjim evropejskim deržavam. A žal, baš v tej silnej slovanskej deržavi je bila največja nesloga, katera je to kraljestvo čim dlje tem bolj pehala v nesrečo in propdd. Bogati, prevzetni ple-
menitaši in veljaci, kate-rih je bilo v Poljskej naj-več, nijso se hoteli poko-riti ni same-mu kralju; prepirali so se v zborih ter cepili v stranke tako, da uijso mogli ničesa dobre-ga ukreniti. Zaradi    tega
razp6ra je poljska moč vse huje pe-šala; a njeni sosedje so se temu radova-
li, posebno RuskainPrus-ka.   Prišlo je
1772. leto.
Zviti in lako-
mi pruski kralj Friderik II., ki je sa-mo  to  želel, da bi razširil svoje   kralje-stvo, tak(5j umeje, da je zdaj najlepša prilika, odter-gati si od poljskega kra-ljestva  dober
del sveta;
zato    svetuje
najprej av-
strijskemu
cesarju Jožefu
II., da bi si
poljsko   kra-
ljestvo razde-
lila.    A ker
Jožef  na   to
_                                                                                   nij   hotel
pristati, oberne se |Friderik potem k ruskej cesarici Katarini II., katera je pristala na delitey poljskega kraljestva. Samo ob sebi se umeje, da je zdaj tudi Jožef bil prisiljen, odobriti Friderikov nasvet, in tako so si razdelile te tri deržave, Pruska, Euska in Avstrija 1773.1. mej soboj tretji del poljskega kraljestva. Ta nesreča je Poljake nekoliko iztrezvila; jeli so premišljati, kako bi si odvzeto tretjino svoje domovine zopet mogli dobiti. — 1793. leta, ko se je namreč Euska s Turki vojskovala, zdelo se je Poljakom, da je najlepša prilika, domovino si bolj urediti. Postavili so neke nove zakone, s katerimi so kralju dali obilnejšo moč, da bi si tako slogo ugotovili.
A zviti Prus jira obreče, braniti jih, ako bi je ked6 v tem poslu motil. Zdaj Kuska pošlje vojsko na Poljake, zahtevajoč, da priderže stare zakone. Ko Prusi to zap&zijo, berzo se pridružijo Euskej, ter Damesto obetane pornoči še oni od drugi strani udarijo na Poljake.
V tej nenavadnej zadregi prime ves poljski narod za orožje. Josip Pon-jatovski iu slavni Tadej Košciuško se postavita vojski na čelo. A ker poljske čete nijso bile dovolj boja naučene, zato jim nij bilo premoči sovražnika, ter Poljaci so zopet izgubili.                                                                                ;;0
— 96 —
Zdaj sta si Kuska in Pruska uže drugič delili poljsko kraljestvo. Pruska ga je dobila 1000 Q milj, a Ruska nič menj nego štirikrat toliko.
Poljaci so po tej silovitej krivici bili malo ne brezupni. Opasnost (nevar-nost) jim je pretila, izgubiti še tudi ostale kosove svoje domovine. Ukrenejo, da vsak primi za orožje, kedor ga koli more nositi. Pošljejo ta razglas tak<ij po vsej domovini, in uže prihodnje 1794. leto prosinca meseca izvolijo Košciuška za voditelja up6rnikom.
Ko to zapazi sosednja Pruska in Euska, takoj pošljeta noire vojae čete na nesrečne Poljake.
Košciuško je vendar zbral do 24000 up<5rnikov; ali kaj je bilo vse to na on<51iko silo sovražnikov, posebno, ker je tudi Avstrija 17000 vojakov poslala na Poljake. Ob tej velikej nuji nijso smeli Poljaci zamuditi ničesa, nego ukrenili so, boriti se o življenji in smerti.
Od svoje neprevelike čete je bil Košciuško prisiljen, precej upornikov po-slati na prusko mejo, branit sovražniku v deželo. Kasneje odpravi tudi še 4000 vojakov v <5n kraj Poljske, kateri je uže bil v pruskih rokah, podpirat na-rodnih upornikov.
Mej tem sta se dve ruski četi približevali sercu poljskega kraljestva: mestu Varšavi. Jedno teh čet je vodil poveljnik Suvarov a drugo Ferzen. Da bi se ovi dve četi ne združili, ukrene jima Košciuško iti uaproti, kajti dobro je vedel, ako se pri Varšavi združita, da mesto propade in ž njim zadnji ostanki poljske svobode. Časa je bilo malo; Košciuško poroči vojvodama Sierahovskemu in Po-ninskemu, naj mu hitro prispešitana pomoč; a sam on sš svojo četose odpravi na Ruse, katerim je Ferzen ukazoval. Ne daleč od mesta, Maciejovice imenova-nega, srečata se vojski. Poljakov je bilo malo proti ogromnej ruskej sili; zato so nesterpeljivo pričakovali pomoči od obeh omenjenib. vojvod. Rusi, videč se močnejše, nijso okašali, da bi Poljakom prišla pomoč, nego takdj pritisnejo na-nje. Košciuško je čutil, da mu je izgubiti; a znajoč hrabrino svojih vojakov, §e enkrat pokliče Boga na pomoč ter se krepko ustavi sovražniku. Trikrat se zažentf Eusi na Poljake, a vselej so je srečno odbili. Uže so začeli Poljaci od veselja vriskati, ko Kusi četertič na-nje planojo. Kakor levi, tako hrabro so se borili Poljaci; zmaga je bila uže blizu; a pogumni Košciuško pride v najhujši boj, sovražniki ga obsujejo od vseh stranij ter zdaj garuska sablja na tla verže. Slavni junak pade raz konja, vpijoč: ,,Finis Poloniae," rekše: ,,konec je Poljske."
Potem nij bilo uže niti voditelja niti vojske, da bi se uperla sovražniku. Suvarov se združi s Ferzenovimi ostanki ter se 40000 vojaki pride baš k Var-§avi. Pri Pragi, varšavskem predmestji, zbere se, kolikor je bilo v bližini raz-kropljenih Poljakov, da se zopet uprd sovražniku ter da si otm6 sveto ognjfšče; a kaj, ko je bilo vseh vkupe jedva (komaj) kakih 8000 ljudij. Tudi varšavski meščani pritekd na pomoč; a koliko so mogli neiiki meščani, in to še brez orožja na toliko silo izučenih vojakov! Praga pade, terSuvarov da tisoc in tisoč ljudij pomoriti, mej njimi tudi onemogle starce, žene in otroke. Varšava se je zdaj prisiljena podala, in Ruska, Pruska ter Avstrija si 1795. 1. uže tretjic raz-delž zadnje ostanke poljskega kraljestva.
Tako je propala Poljša, nekedaj slavna mej deržavami.
Narod nikakor nij mogel pozabiti svoje stare slave in velikosti, zato se je od tega časa še često uperl, da bi se osvobodil tuje sile; a bil je vselej nadvladan.
I
— 97 —
V vseh updrih je poljski narod kazal posebno ljubezen k domovini, veliko požertvovalnost in hrabrost. Kedor koli je mogel nositi orožje, hitel je pod na-rodno zastavo. Vsak je pomagal, kolikor ga je bilo. Kri in blag<5 so Poljaci tratili, samo da bi oteli domovino.
Bilo je njih. domoljublje tolikšno, da so tudi ženske v možkej obleki hodile na vojsko ter se bojevale. Takih junakinj je v Poljskej bilo sto in sto, ki so dragovoljno prelivale kri za domovino. Tako poljsko junakinjo vam tudi kaže denašnja podoba.
 ^Najslavnejši poljski vojaci so bili ulani, rekše: kopljaniki. Poglavitno orožje jim je bilo dolgo kopje (sulica) in velika, težka sablja. A pravo znamenje polj-skega vojaka je bila kapa, od zgoraj ploska ter na štiri ogle urezana, ,,konfe-deratka" imenovana.
(Po ,,Beriljauu.")