immimmimg
Leposloven in znanstven, list:
Stev. i o.
V Ljubljani, dnč i. vinotoka 1894.
Leto XIV.
Fata Morgana.
©b skalnati steni slonim;
Nad mano v razpaljcnem zraki Veslajo lahkotni oblaki; Sanjavo oziram se k njim.
Neploden in pust je ta svet, Kjer potnik samoten počivam, In vender, lepö je, kar snivam, Iz davnih, iz blaženih let! . . .
Kjer zemlji se bliža nebd. Tam čuda každ se neznana . . . Pozdravljena, Fata Morgana — Res, tebe mi gleda oko!
Kakove lepote povsod: Karkoli sem gledal kd&j v mislih, Karkoli mi bilo kd&j v čislih, Vse zopet razgrinja se tod.
Visoko postavljen je hram — Kdo ne bi lastniku zavidal! Jaz sam sem ga ondu sezidal. Okrasil z bogastvom ga sam!
A zdajci . . . izgi Prikazen nebeška Zakrili so solnce Bil sčn le iz dav
Tam žijem, in rtfdost samd Odmeva po jasnih prostorih, Po sobah, vrtovih, po dvorih — Lepd je življenje, lepd!
Prostoren grad zlati je moj — Vi znanci, prijatelji zvesti, Zdravstvujte na moji posesti, Zdravstvujte, živite z menoj!
Kar vzorov gojili smo kdftj Vse kaže se tukaj v resnici . . . Kaj vaši mi pričajo klici ? »Oh, to je naš zemeljski raj!«
In glejte še dalje ondčt: KrasnJi se prostira dežela, Bogata so mesta in sela — »Presrečen tu biva naš rod'«
Vse naša brezmejna posest . . . Kakd bi sreč ne vzkipelo: »Bog živi prosvete nam delo V prid naših pokrajin in mest!«
nila spet je v zraki, oblaki . . . nih je let! —
A. Funtek.
V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.)
* i se mu smililo otročč, njega rodno otroče, ki je v siromaštvu svojem sedelo na plitvem zabojčku, kjer jc bila spravljena še plitvejša balica njega matere! In široko-ustno jc vprašal: »Kaj doto voziš, Tinač?«
In bingljal je s svojo veliko verigo, da je kar zvonilo, in dečki in možaki okrog njega so se grohotali, da se mi je zdelo, kakor bi Čul tolpo vran, če nepričakovano ugledajo ptico kanjo. In grohotal se je tudi Pečarjev Miha, ta poštenjak!
Kaj sem hotel! Tiho sem peljal svoj voziček mimo njih in na vozičku otroka, ki ni bil moj, pač pa njegov, ki me je sramotil in smešil vpričo vse vasi. Sam v sebi pa sem dejal: »Ta ne bode prida, in to mi bode napačno hodilo!« Ko sem domä odložil in v hišo znosil vse, kar sem bil vzel v Vinharjih, molčal sem in ne z besedico nisem črhnil ženi, da je prišel Pečarjev Miha iz Amerike. Čemu bi ji bil pravil; saj se käj takega zvč samo po sebi, in dobri sosedje že skrbč, da pride novica pod streho. No dobro!
Živeli smo v jednomer dalje! Delali smo na polji in kmetovali. Vpraševal nisem, kaj počenja Pečarjev, in tudi žena ni nikoli izpre-govorila o njem, najsi ga je videvala v cerkvi ob nedeljah. »Vse je dobro I« mislil sem si, »Bog je že naredil takd, da ne bode hudih nasledkov iz tega.« Prav vesel sem živel, in rečem vam, da so me minile vse skrbi, katere sem imel tisti dan, ko je stal Pečarjev Miha na vaškem mostičku sredi radovednih poslušalcev. In otročč, povem vam, to otročč je bilo pravi božji blagoslov zame! Oklenilo se me je bolj nego matere, in da je bilo moje, ne imel bi ga rajši! »Jedna reč in druga,« dejal sem si, »hiša ne pride pod nič, že zaradi tega otroka ne!«
Takö je prišel dan svete Uršule, ko imamo semenj v mestu. Z Lenko sva se bila dogovorila, da kupiva kravico, ker se je bilo tisto leto nastrgalo dosti send in otave po naših bregčh. Prej tisto popoldne, ko sem prišel ravno iz hoste domov — posekal sem bil nekaj brčz — dejala mi je žena:
»Posavec je bil tu! Že danes pelje teleta v Loko in vprašal je, če se nečeš peljati ž njim, da ti potem na vse jutro ne bode treba peš hoditi!«
»Moška je ta!« odgovorim ji, »pa lahko koj kupim, da pridem prej domov. Pojdi in povej mu, naj nekoliko počaka; takoj se preoblečeni in pridem!«
Žena odhiti k Posavcu, jaz pa se preoblečem in pripravim za pot. Z dekletcem sva se zmenila, kakšne »kolače« ji prinesem, ker veste, da otročajem ni drugih skrbij, če jim poveš, da greš v mesto. V tem se je vrnila Lenka in mi povedala, da voz že Čaka. Zdela se mi je nekoliko bledejša nego druge dni, in zaskrbelo me jcf če ni bolna.
»Kaj ti je?« vprašam jo, »da si takd bleda?«
»Nič,« odgovori mi, »samd nekaj glava me boli!«
Natd vzamem blagoslovljene vode z zidu pri vratih, prekrižam sebe, prekrižam otroka, prekrižam tudi ženo in prepustim vse lepo božjemu varstvu. No dobro!
Posavec je že imel vprežen svoj voziček in nanj je bil dejal dve teleti, kateri je vlekel mesarju v Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor zemlja, tega ste tudi poznali in veste, kakd se je vozilo ž njim. Tisti dan pa je žival še šepala na sprednji nogi, in minila je dolga večnost, predno smo prisvedrali na Log pod Svetega Volnika cerkev. Otipavam se in otipavam, pa si otipaj kaj, če je maliha prazna! In res, denarja nisem imel pri sebi in domä sem ga bil pozabil. Ker ti nikdo ne dä kravice zastonj, zlezel sem z voziča, in po poti, kjer sem se prej vozil, moral sem sedaj peš kresati nazaj proti Poljanam! In sam nase sem bil jezen in ko sem se gugal po trdi cesti, dejal sem si: »Česar nisi imel v glavi, imaš pa sedaj v petah, in prav ti je!»
Že se je mračilo — skoro potem je v Poljanah zazvonilo Mariji
—	in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče
—	ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na nji detelja, letos pa sem imel ondu prosd, kakor veste, in prav lepo prosd. Blizu leskovega grmovja mi je tam raslo drevesce, katero sem bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu jc kje odlomil vršiček.
Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo Še oba vršiča, in hvala Bogu, vihar mi ni bil napravil nič škode.
V tem sta prišla dva prav počasi po stezi nizdolu. Rad bi bil zvedel, kdo sta, in zatorej sem ostal pri grmu, toliko skrit, da me v mraku nista mogla ugledati. Pa tudi menim, da se nista preveč ozirala, ker sta imela dovolj drugih skrbfj.
»Kaj bi prihajal?« izpregovorila je ona, »ko vender veš, da je greh in da ni mogoče.«
»Pridem pa venderle,« odgovori ji Miha Pečarjev — in to itak veste, da je govoril z mojo ženo — »ko bodo vsi ljudjč spali, pa pridem. In na okence potrkam, ti pa odpri ali pa pusti, kakor hočeš!«
»Zaradi greha in zaradi ljudij nikar!« naprosi ga Lenka. In sam Bog vč, da sem takrat grešil, ker nisem pristopil in ji prigovarjal, naj bi ostala trdna v svojem sklepu. No dobro! —
»Gotovo pridem!«
»Na tvojega otroka te prosim, nikar ne hodi!«
»Pridem! Pa bi ne bila takd hitela z možitvijo, pa bi bila čakala mene, nikar da si vzela tega šepca ! Lahko noč — pa samd za sedaj! Pridem, pa jel«
In odšel je nizdolu proti vasi. Lenka je stala še nekaj časa na mestu, potem pa je tudi odšla. Tudi takrat jc bilo še čas, da bi bil izpre-govoril pametno besedo, pa je nisem. In zatorej svoji ženi ne očitam ničesar, moja krivica ni bila manjša od njene. Pustil sem jo brez pomoči v največji sili. In če je z brvi, ker ni bilo držajev, pala v vodo, kaj bi se čudil! »Tebi,« mislil sem si, »tebi pa že podkurim, ko stopiš pod okence.« In tiho sem se priplazil do svoje hiše. Skozi okno sem videl, da je žena otroka devala spat. Na svinjaku sem imel med staro železnino velik skopec, katerega sem jeseni — po novo razoranih njivah — nastavljal lisicam. Potegnem ga 11a dan, in hajdi ž njim pod okno l In napel in nastavil sem ga takd spretno, da bi se bila ujela celd lisica, če bi bila prišla tisto noč pod moje okno. Tem gotoveje je moral priti v past ta zaljubljeni maček!
Ko sem vstopil, bilo je dekletce že zaspalo in tudi Lenka se je spravljala v posteljo.
»Bog pomagaj, ali si ti?« začudila se je in ni mogla prikriti, da je prestrašena, prav zeld prestrašena.
»Nič hudega, Lenka,« odgovorim mirno, daši nisem bil premiren. »Denar sem pozabil in pod Svetim Volnikom sem se šele spomnil, da ga nimam. Nič ne dč, pojdem pa jutri na vse zgodaj z domal«
»Ali si prišel po stezi mimo Strevca?« vpraša me tiho.
Nisem ji odgovoril resnice, nego dejal sem: »Ne, po poti mimo Žunharja sem hodil; za stezo mi je bilo že skoro pretemä!«
Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak kamen od srca, ko je zaslišala zlagani moj odgovor. —
»Pa si bolna?« vprašam jo še; »takd si bleda, da moraš biti bolna!«
»Nič mi ni,« odgovori ona, »lc glava me nekoliko boli, in sama ne vem, zakaj l«
Pa sem jaz vedel, da jo je bolela glava zaradi Pečarjevega Mihe 1 In če je Bog ne razsvetli o pravem času, mislim si, bode se težko dobilo zdravilo proti taki bolezni!
»Pa kaj bi govorila,« pravim, »jutri bode treba zgodaj vstati! Pojdiva spat, da lože vstaneva !«
Ko ničesar ne odgovori, še dostavim: »Veš kaj, na peč ležem, da se vsaj gotovo vzbudim!«
»Pa lezi!« dejala je, »najbolje bode!«
In zopet sem videl, da ji je bilo prav zeld všeč, ker sem si na peči izbral trdo ležišče. —
Ležem na peč, in to vsi veste, da nisem mogel zaspati. Kdo bi spal, če mora biti na straži, da mu zavodnik ne ukrade ženel Tudi ona ni mogla zaspati, čemur se tudi nisem čudil. Premetavala se je po postelji in vzdihnita časih prav globoko. Kakd nc, ko je bila vender v groznih skrbčh, dobro vedoč, da pride dni pod okno ! Oh, ko bi ji bil v tistem hipu povedal, da vem za vse, in ko bi jo bil, kakor nas uči sveta vera, potrpežljivo opomnil, naj vender pozabi vsega, kar nc more biti in ne smč! Ej, pa nisem mogel izpregovoriti prave in pametne besede in zatd se tožim samega sebe, da sem kriv, precčj kriv, če je bilo pozneje käj greha in pohujšanja. Bog nam vsem grehe odpusti; dosti jih imamo, vsi jih imamo dosti in preveč! No dobro!
Nisem torej izpregovoril pametne besede, samd dejal sem:
»Lenka, moli! Moli in potlej zaspi v božjem imeni!«
»Bog meni pomagaj!« Takd je vzdihnila, a drugega ni odgovorila. Noč je tekla, in temä in mir sta bila povsod. Tudi jaz in žena sva bila v temi, v silni, črni temi, miru pa ni bilo. Ta mir je objemal samd otroka, ki je spal v zibelki, da sem časih zaslišal njega lahne, nedolžne dihljaje. Tam je bil mir, pri naju pa ga ni bilo. V Poljanah je že odbilo polnoči, in kakor kamen mirno sem ležal na trdi peči. Tedaj se zunaj hiše začujejo koraki, in kakor strela se vzdigne žena Lenka z ležišča in posluša proti meni kakor zajec sredi njive, kadar ga je käj vznemirilo v ponočni tihoti. Pa se nisem genii, in zatorej
je mislila, da spim. Natd vstane, da bi prilezla do okna. No dobro 1 Takrat pa je Miha tam zunaj — in vsi svetniki naj bodo zahvaljeni za to 1 — svoje stopalo vteknil v nastavljeni skopec, in ta ga je zgrabil s svojimi zobmi, da mu je kar vse zaškripalo v nogi! Zaklel je in zatulil kakor mrjasec, če ga vlečejo na mesarski stol, da se mi je sreč rahljalo od čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor kamen v dnu zelenega verja in nI besedice nisem zinil!
Na vse jutro sem vstal. Žena mi je skuhala nekoliko soka; molčč sem ga pojedel, in obema je bilo prav, da se ni govorilo. Zunaj pred hišo pa sem videl sledove, ki so se vlekli od okna po zeleni tratini nizdolu. Kakih trideset korakov tam spodi je ležal moj skopec sredi steze, in okrog njega je bila zemlja namočena od človeške krvi. Dobro mi je služil železni ta prijatelj, in jako hvaležen sem ga pobral in odnesel na svinjak, da bi mi bil tam pri roki, če bi se zopet rabil pri hiši. Natd pa sem odšel v mesto in kupil tam prav dobro kravico, ki mi je pozneje dajala veliko telet in mleka. No dobro! —
Pečarjev Miha pa je štirinajst dni tičal v koči in trpel bolečine, stara Pečarka pa mu je z rastlinskim oljem mazala nogo, da je kar kapalo od nje!
Sedaj pa veste, kaj vam bodem še povedal. Ko je ozdravil, vlačil se je še nekaj časa po vasi, potem je izginil v Ameriko, kjer jc bil že prej. Tudi to veste, da je ž njim ušla moja žena, s katero so me bili poročili pred včlikim oltarjem svetega Martina, Noč je vzela oba, njo in Pečarjevega fanta, in kakor mož in žena — prav po divje — odrinila sta v Ameriko, kjer menda ne gledajo posebno na take reči! —
Pustila mi ni ničesar — samd sramoto — ti moj ljubi Jezus, pa kakšno sramoto I Povsod so se mi smijali in povsod so mi privoščili veliko to nesrečo. Ostalo mi je tudi dekletce, otroka mi je pač pustila. Prav takd, kakor je moja mati mene pustila v klanici v Vinharjih! Otroka mi je pač pustila!
Pa nikar ne mislite, da sem ga vrgel pod klop ali pod kap pred hišo! Bog ne daj! Bil mi je to najlepši dar, katerega mi je mogla pustiti žena, ki takrat že ni bila več moja žena! Božji blagoslov mi je pustila s tem otročičkom, in rečem vam, nikdar se nisva ločila s to živalco. Če sem delal na njivi, bilo je dekletce pri meni, če sem sekal v hosti, bilo je dekletce pri meni, če sem nosil živini v hlev, lezlo je dekletce za mano! Po materi ni dosti vpraševalo v nedolžnosti svoji; skoro jo je pozabilo, tem bolj pa je rado imelo mene. Kaj
pravim, rado imelo — naravnost ljubilo me je, kakor ljubi otrok pravega svojega očeta! Pravi blagoslov božji je bilo zame to otročč, in zaradi njega sem oprostil ženi vse, čisto vse. Srečo sem imel pri hiši, in vse mi je šlo po godi. Tista kravica, ki sem jo bil kupil v mestu, storila mi je nekaj mesecev pozneje dva telička, in oba sta živela in se dobro redila! Vidite, takšno srečo sem imel! No dobro!
Jedna reč in druga, minilo je leto, in minilo je zopet leto. Dve leti sta skoro minili, in bilo je nekamo okrog sv. Uršule. Zvečer je bilo, in večerjo sem kuhal pri ognjišči. Ker ni bilo ženske v hiši, moral sem kuhati sam. Bil sem gospodar in gospodinja zajedno. Pojemal je ogenj v peči, in hitro sem skočil po veži k skladanici pred hišo, da prinesem še nekaj suhljadi in jo vržem na Žerjavico, da bi se hitreje skuhala večerja. Otroka sem bil pa že prej napasel, in spal je že tudi.
Pred skladanico na tnalu sem imel kup posekanega brezja, da ga razžagam in razkoljem za zimo. Ko stopim na tnalo, sedela ali prav za prav čepela je na kupu ženska — beračica, ki je bržkone prosila prenočišča. Takd sem si mislil in dejal:
»V božjem imeni, mati, le pod streho! Pozno je že, in kam bi hodili sedaj drugam nego k meni?«
Naložil sem si suhljadi v naročaj.
»Tine«, zastokala je, »Tine, jaz sem!«
Križani Odrešcnik svetä, kakd sem se prestrašil! Suhljad mi je padla na tla, in izpregovoril nisem nI besedice. Pa me jc skoro obšlo veselje, in mislil sem si: »Glejte, vender je še prišla k meni in k svojemu otroku je prišla.« Pa kakšna je bila in malone v raztrgani obleki I Taka je bila, da bi se bil najrajši razjokal. Pa sem takoj izpregledal, kakd in kaj.
»Lenčika,« dejal sem, »Lenčika, ali te je tepel?«
»Oh, pa hudo!« zajokala je.
»In stradala si in hudino si preganjala?«
»In naposled me je pustil in drugo je vzel!«
»Ta slepar, ta slepar!«
»Od tam sem se preberačila in preprosila do semkaj, da vidim še jedenkrat otroka in da tu umrem!«
»Kaj, umret si prišla? Ali si pametna ali si brezpametna! Dober človek sem in prčcej bodem jezen, če izpregovoriš še käj takega! Umreti, lepa bi bila ta! Saj nisi prišla k zverini, saj si prišla k svojemu možu in k svojemu otroku! Koliko grehov nam more oprostiti Bog, pa bi jaz ne oprostil tebi jednega! Le vstani in v Bogä zaupaj!«
Poskušala je vstati, pa ni šlo; takoj je zopet zlezla na brezov kup, takö je bila slaba.
»Nič ne m a raj, skuham ti prižganke in jajec ti nabijem vanjo, da se takoj zopet poživiš. Ker si slabotna, pa te ponesem, prav rad te ponesem!«
In vzel sem jo k sebi in jo odnesel v hišo. Ti moj Bog, bila je lahka kakor jesensko peresce, da je malone nisem čutil I V hiši pa sem jo posadil na klop za mizo in luč sem ji prižgal ter jo tolažil: »V imeni našega Gospoda Jezusa si zopet prišla v to hišo, in vse nama bodi oproščeno, kar sva zagrešila skupaj in posebel«
In odhitel sem ji kuhat večerjo in pripravil sem ji prižganko, kakor si ne morete misliti boljše na svetu. In jajec sem ji natolkel vanjo, da bi jih bil moral jesti sam rimski papež, če bi mu jih bili skuhali v največji bolezni 1
Postavil sem skledo prednjo, ali jesti ni mogla. Najboljše prižganke ni mogla jesti, in ko je takisto težavno sopla, videl sem v hipu. da mora biti bolna, prav zelö bolna.
Postlal sem ji posteljo in ji prcvlekel ležišče z belimi rjuhami, katere so bile spravljene v skrinji, da bi jih imel. če bi prišli z Gospodom k hiši. Danes pa sem jih vzel za njo; takö bi vsaj čutila, da ni pri tujih ljudčh in da smo jo radi imeli. Brez moje pomoči bi niti ne bila prišla v posteljo. Takrat sem Šele videl, kakö jo je bilo vzelo življenje: bila je koščica pri koščici in drugega nič!
Torej tepel te je!« dejal sem, »in usmiljen ni bil s teboj!« »In drugo je vzel in mene je zapodil!«
Sčdel sem k njeni postelji. Zamižala je in mirno ležala nekaj časa. Gledal sem ji neprestano v upali obraz, in takö se mi je smilila, * da vam ne morem povedati, kakö. Naposled je izpregovorila: »Tine, prinesi mi otroka!«
Moj Bog, otroka sem bil popolnoma pozabil, in moja dolžnost je bila, da bi ga ji bil prinesel takoj 1 Pa me je morala naprositi 1 Odgovorim: »Takoj ti ga prinesem, in videla bodeš, kakö je dekletce zraslo v tem. In zdravo je tudi! Hvala Bogu, zdravo je tudil«
Prinesel sem ji otroka. Revče se ni moglo prebuditi, in ko sem ga prinesel k postelji, k materi, tedaj mi je zopet zaspalo v rokah.
»Vidiš jo, Lenka, taka je,« izpregovoril sem. »in dobro sem ti jo vzredil. Veseli se je! Jutri te že spozna in vesela te bode, kakor sem te jaz vesel že danes!«
Dolgo je gledala otroka, ki je z glavico dremal ob mojem rameni. Potem pa je zaječala: »Daj mi jo v posteljo!«
Ustregel sem tej želji in položil otroka k nji v posteljo. In pritisnila ga je k sebi, kakor bi se bala, da ga ji zopet ne vzamem.
»Na peč pojdi!« dejala je, »in zaspil Jaz bodem tudi zaspala!«
»Prav,« mislil sem si, »pa zlezem na peč, in če bode hotela kaj imeti, pa me že pokliče.« Res zlezem na peč in že sem tam ležal precčj Časa, ko me pokliče:
»Tine!«
Bliskoma sem bil pri nji. »Tine,« pravi s slabim glasom, »daj mi roko in reci, da nisi več hud name!«
»Nič več, Lenka, nič več!«
Podala sva si roko, in natd sem zopet zlezel na peč. Čudno, pa vender resnično, ubranil se nisem zaspancu in skoro sem zaspal. Bilo je pozno ponoči, ko me je vzbudil otrokov jok. Skočim s peči in k postelji. Deklica se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena roka materina, kakor da je od železa. Lenka pa je ležala mirno, in nekamo polno in debelo so me gledale nje oči. Ko sem pristopil, da bi ji vzel jokajočega otroka, bila je tista drobna, koščena roka trda, da sem imel posla, predno sem izvil otročička izpod nje. Saj veste, prišla je k meni umret! Bog mi je ni bil namenil, in umrla je prvo noč, ko je zopet stopila pod streho moje koče! Gospoda ji nisem klical, ker nisem mislil, da je že takd pri kraji No, pa je umrla spravljena z mano in s svojim otrokom. In vsako nedeljo molim k vseusmiljenemu Bogu, da bi je ne sodil ostreje, nego sem jo sodil jaz, ki sem bil vender nje mož, nje pravi zakonski mož.
Vidite, to je povest o mojem zakonu! No dobrol
(Dalje prihodnjič.)
P o k o j).
t
•yedaj je videlo okd
Takd vesel pokop? . . . Prijatelje nekdanje vse Nocoj polagam v grob.
Solzč, ki so rosile mi
Obraz v nekdanjih dneh Globoko v grob polaga jih Nebeški tvoj nasmeh.
Mm
In tožbe vse, in vzdihe vse Polagam v grob nocoj — Izbriše nanje mi spomin Poljub goreči tvoj.
Na grobu pa v objemu jaz
Presrečen ti slonim, In gledam ti v oči jasnč, In ljybim in molčim.
Trošan.
Pok
^amostan. Na njega tihe duri Potnik trka ob večerni uri.
ora.
P» odvrne Stanko, mož častit, — Žar modrosti z lic mu je razlit —
Potnik mira je prišel iskžtt; Dver prihaja mu odpirat br&t.
»Hvalita, fili mi, ti je namera, Še iskri ti v srci živa vera.'«
»Bog te sprimi!« glas veli vratarja, Ki pobožno samostan otvarja ;
»Človek, praviš, drug bi rad postal, Grehov svojih se pri nas skesal.«
»On d odšli svoj ti blagoslov! Kaj v okrilji iščeš teh zidov?«
»A da opereš t u jih, ni baš treba, Glas takd nam ne veleva z nčba.«
»Ako dušo srčna žgč ti rana, Kar obrni se do gvardijana!«
»Stopi v žitje . . . šumni svet spoznaj, Za pokoro, znaj, i to je kraj.«
»Moder on je in izkušen mož, Svčtov dobrih pač pri njem doboš.«
»V svetu žij in trpi brez pokoja, V njem nc straši vročega se boja !«
Sluša potnik, k predniku odhaja, Dušo strto up mu nov pomlaja.
»V bran trpečim siromakom stoj Iu predrznih smelcev se ne boj!«
»Prečastiti oče, za svoj greh Kad pokoril bi se v teh zidčli «
»Za pravico in resnico gori, Kaj so vzori svetli, to govori!
»Dä, trdd si naložim pokoro, Vest mi težka, kot bi nosil goro.«
»Briši jadnim revežem solzč. Dvigaj bratom žalostnim sreč !«
»V prsih plamen plapola nečist, Dušo polni srd mi in zavist.«
»V zapuščencev stopi borne koče, Vzpričo bede duša naj se zjoče!«
»MoČi grehov ni nositi pezc. Oh, bojim se strašne božje jeze!«
»Za kreposti ljudstvo navdušuj, Za človeštva se blagost žrtvuj!«
»Ker hudö sem, prehudo grešil, Tukaj zdaj bi rad se pokoril.«
»Bližnjika iz duše vse mi ljubi, Pa nikddr ne boš /apal pogubi!«
»Pokoril za težke svoje grehe, Da sreč spel zadobi utehe.«
»Žiti sveto ni pri nas težko, Kjer pretaka žitje se mirnd «
»Da popoln mi Pa med svetom
bodeš, idi v Kristi, grehov se očisti!«
T. Doksov.

Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu. Spisal dr. Janko Pajk. (Dalje.)
očim se ndriška izobrazba razlikuje po večji pripravnosti vsega domačega življenja, po otujeni noši, takd moški kakor ženski, po večji razkošnosti in nekakšni mehkobi, takisto po nekem otujenem duhu, ki veje iz govorjenega in pisanega jezika — naj se le primerijo »panonskega« pisatelja Šerfa pridige Slomškovim! — odlikuje panonsko izobrazbo preprostost, nepokvarjenost in takisto večja izvirnost v vsakem oziru. To pa prihaja še iz tretjega vzroka: od bolj postranske nekdanje leže panonskih Slovencev, ki so poleg tega, da so vzpričo svoje dotike z ogerskimi in hrvaškimi rojaki ostali ograjeni pred tujim, neslovanskim vplivom in imeli domaČe svoje duhovniŠtvo, še stanovali bolj daleč od velike izobrazbene ceste, severojuŽne, spajajoče Dunaj z Adrijo, po kateri se od starodavnih časov prevaža kakor vse blagd takd vsa izobrazba novejših časov. Od severa je po »včliki cesti« dohajala med Slovence in še sedaj nekoliko, toda bolj po južni železnici, dohaja nemško francosko-angleška, od juga pa grško-italska izobrazba k nam, a stranski potje do včlike ceste so v izobrazbenem oziru mnogo menj važni. Zatd je panonske Slovence tudi njih zemska leža očuvala v njih prvotnosti, katera prvotnost pa gine čimdalje bolj zaradi večjega občevanja. Davorin, panonski Slovenec, družil je v sebi nekovo prvotnost jezika in značaja, katera je vsemu njegovemu govorjenju in delovanju podajala izvirnost in krepkost; zajedno je kot natančen poznavalec »kranjščine« — takd panonski Slovenci še danes imenujejo govorico in izobrazbo noriških Slovencev, katere kličejo »Kranjce«, dasi so ti Štajerci — družil tudi vsa svojstva ndriške izobrazbe; natanko je poznal in tudi v svoji pisavi izražal obe izobrazbi. Zakaj tudi jezik in pisava tega možd kažeta zvedencu na prvi pogled, da v nji tekmujeta dva življa. Trstenjak dolgo časa ni maral za pismeni naš jezik, ki je prav za prav »kranjščina«; njemu se »ljubljanščina«, katera je predrla v naši pisavi, ni videla prava »slovenščina« ; Davorin je iz početka bolj cenil »ilirščino« kot pismeni jezik tudi Slovencev; toda sila časa in potrebnost domačega, sosebnö pa skupnega slovenskega jezika, vrinila je i njemu »kranjščino«, katera mu tudi resnično prevladuje, dasi se panonščina še močno oglaša iz njegove pisave.
Ali panonska izobrazba Trstenjakova ni gledala samd iz njega spisov, ampak tudi iz vsega njegovega domačega življenja, katero je bilo močno preprosto in se je v tem razlikovalo od razkošnosti nekaterih, ali prav za prav večine njegovih ndriških vrstnikov. Da je Davorin družil tudi druge evropske odločilne izobrazbe, bilo je že povedano. —
Davorin je jako pomnjivo zasledoval povest naše izobrazbe. Nje sledov iskati in jih odkrivati, to je po njegovem mnenji vrhovna naloga povestniku. Bila je tudi Trstenjakova, in da jo je izvrševal, to je njegova prva zasluga, v kateri ga Še ni prekosil nobeden njegov naslednik, dasi so nekateri napisali že mnogo in jako zaslužnega o tem. Priljubljeni predmetje njegovim povestniškim razpravam so bili : rimske ceste — rimske naselbine — obsegi biskupin — vplivi Ogleja in Solnograda na naše krajine — staroslovenske grmade in gomile — gradišča in stari gradovi — tiri starih trgovin — naseljevanja in preseljevanja slovenskih rodbin — ustanavljanje župnij in raznih oblastev — imena krajev, vasij, posestev, ljudij. Iz kratka: Davorin je imel v mislih najširši pomen izobrazbe. Tolikega zanimanja za slovensko stari-noslovje ne najdete nc pri Miklošiči ne pri Cafu navzlic njiju jezikoslovni temeljitosti.
Toda poleg tega. da se je bavil z znanstvom — njega naporov ni podpirala nijedna vlada niti živa duša; največ mu je prijatelj priskrbel knjigo iz knjižnice — bil je naš Davorin tudi vzgajatelj ljudstva, mladine in leposloven pisatelj. Naš Davorin, ki je sicer poznal pedagoške teorije, katerih se je naučil v Gradci, vzgajal je mladino največ po svojem bistrem razumu in zdravem čustvu, vodč, vzpodbujaje in po-boljšujč, takisto pa karaje, kadar je trebalo; njega beseda je bila živa in je sezala do živega, predirala v sreč, genila globoko, a ranila nikdar; vedela je vselej varovati čast in rahlost mladeniškega duhä, dajaje duhovom zajedno leka in hrane. Na mariborski gimnaziji je Davorin poučeval v veronauku, v povestnici in slovenščini. Naš Davorin pa je v vzgoji dosezal še višje namene: hotel je svoje vzgojevalno delovanje razširiti tudi v bogoslovnico mariborsko, učč tam mladeniče po-vestnico cerkvenega stavbinstva in splošno cerkveno umetnost, duhovnikom gotovo jako potrebnega nauka. V resnici je že nekaj časa poučeval ta nauk, zdajci pa ga je zopet ustavil. Skoda, dvojna škoda za mariborsko vladikovino: z jedne strani, ker se je takd opustil ta potrebni nauk, z druge, ker takd izvrstna moč, kakeršna je bila Trstenjakova, pri osrednji cerkvi mariborski ni dobila svojega mesta! Cafa, ki za bogoslovsko učenje ni imel poziva, pokušali so privezati na
bogoslovnico, ali Davorina, ki jc bil kakor ustvarjen za to, potiskali so od nje!
Nejevoljen, razžaljen, pobit in globoko ranjen v sred, obrnil je Davorin po bridkih izkušnjah hrbet gimnazijski službi in nehvaležnemu Mariboru, ki njemu ni imel prostorčka; s kakimi čustvi, to mi je razodel v žalnem pismu, poslanem mi leta 1861. na Dunaj. Vrnil se je med preprosto slovensko ljudstvo, katero je ljubil kakor mater svojo; tam je iskal novih močfj in nove vzpodbuje, vender je dobil oboje šele po novih prevarah. Dotika našega preprostega ljudstva je najboljši lek za rodoljubno sreč. Naše ljudstvo je bistroumno in zajedno blagosrčno, dasi v vsem silno zaostalo, čemur se ni čuditi — med njim dobiva rodoljub vselej okrepila, kakeršnega je Anteju podajala dotika s materjo zemljo, kadar je podlegal nasprotniku.
Skoro otujen ljudstvu, katero je vender tolikanj ljubil, moral ga je Davorin iz nova proučevati — takd zeld nas raznarodi bivanje v mestih! Sent Jurij pod Rifnikom blizu Celja, kamor je iz prva prišel za župnika, bil je njegova prva in — naj še pristavim — bridka postaja; Pdnikva, Martina Slomška rojstvena Župnija, bila je njegova druga postaja, kjer je zopet dobil nekoliko prejšnjega zaupanja v samega sebe, toda šele Stari trg pri Slovenjem Gradci ga je naredil za popolnoma dogotovljenega cerkvenega dostojanstvenika. Jaz, kateremu je rad razkrival svoje križe, rekel bi: Sent Jurij je bil njegov »hades« ali »ad«, Pdnikva njegove »vice«, a Stari trg njegov »elizij«; Davorin sam se je izražal vse bolj po domače, rekši o tem: V Sent Juriji sem »pastirjeval«. na Pdnikvi sem »kmetoval«, a v Starem trgu sem bil Šele »posestnik« in »gospod«! —
Najizdatnejša literarna delavnost Davorinova, dasi ni nikdar prestajala, spada v njegovo pdnikvansko in starotrško dobo; v Sent Juriji je še nekoliko omahoval med politiško in literarno delavnostjo. Ko je namreč leta 1866. ves zbegan in razburjen zaradi neljubih zmed s svojimi župljani pritekel v Kranj, da bi se tu poravnal sredi čilega kranjskega näroda, imel sem kot njegov vsakdanji tovariš priliko, da sem se čudil njega ognjeni zgovornosti in budeči delavnosti. Skoro ni bilo dneva brez izleta v lepo kranjsko okolico h kakemu rodoljubu in brez navdušenega ogovora sredi kranjske duhovščine.
Na Pdnikvi je Davorin osnoval »Zoro« in »Vestnik«. Trstenjak je takrat, kakor že prej ob cvetu »Novic«, obdelava 1 znanstveno in leposlovno polje zajedno. Živel je še v početni.dobi našega slovstva — in koliko nas drugih ž njim! — ko je moral biti slovenski rodoljub vse in sezati za vsakeršno perd, sedaj za znanstveno, sedaj za lepo-
slovno, sedaj za časnikarsko, sedaj celd za »liro«, hotč ali nehotč, po milosti ali brez milosti boginje Minerve. V koliko srečnejšem položaji so naši književniki dandanes, ker si smejo omejevati literarno delavnost ! Saj pa je v slovstvu prav takd kakor v gospodarstvu: »delitev dela« jedina vodi do uspehov. V Starem trgu je Davorin pisal zopet samd znanstvene članke, in to za »Kres«, ki je bil, kakor prej »Zora«, samd njegov stvor.
Davorin je obdelaval vse stranice naše književnosti: v mlade-niški dobi je zlagal pesmi, izmed katerih se jih je nekaj še ohranilo, n. pr. »Lipa, dišeče, preljubo drevd« in »Tam za goro zvezda sveti«; burnega leta 1848. je začel pisati v časnike, toda v tej stroki se ni odlikoval nikoli; učitelj mariborski je zlagal bajeslovne in jezikoslovne pozneje tudi povestniške spise; ob cvetu »Novic« in iz početka »Slovenskega Naroda« je pisal za ta dva časopisa tudi podlistke; za »Zoro« je sestavljal leposlovne članke, za »Vestnik« znanstvene, a za »Kres« skoro zgolj učene, povestniške spise. Pisal je leposlovne sestavke pod najčudnejšimi imeni; marsikateri spis je potekel iz njegovega neusah-nega peresa pod tujim imenom, takd da bi sc danes vsi njegovi člank ne dali več najti. Mnogo tega, sosebno humoristiškega, spisal je s podpisom »Vicko Dragan« in »Epicharmos«.
Davorinovo življenje je bilo vse posvečeno närodu. Zatd in takd je bil Davorin Trstenjak znamenit prikaz v povestnici slovenskega naroda: z jedne strani je bil duhovnik v vzvišenem pomenu besede, pobožen in veren v duši, brez madeža in ukora, strogo čuvajoč dostojnost svojega stanu, visokega in za närod važnega, pa tudi brez najmanjše hlimbe, brez pretiranosti in brez dne napetosti in trpkosti, katero nahajamo dandanes pri zastopnikih tega stanü po Slovenskem takd pogostoma. Bil je, da se biblijski izrazim, duhovnik po volji Gospodovi, kakeršnega si mislimo Melhizedeka, moža kraljevske časti in zajedno duhovnika, domoljubnega moža, preprostega in Čistega sreä. Zoperno mu je bilo vsako tercijalstvo, kateremu je vselej, kamor je prišel, povsod napovedal srdito vojsko. Cerkvenih opravil se je držal točno in kratko, dostojno in pobožno; takd jc tudi župljane silil k točnosti, ako niso hoteli zamujati božjega opravila. Njegove propovedi so bile kratke in jedernate, praktične in v pravo vzpodbujo, brez grmenja in nepotrebnega patosa. Po Davorinovem nazoru goji cerkev med ljudstvom pravo krščansko vero in pravo krščansko nravstvo brez dolgega in nepotrebnega okoliševanja. Duhovski stan je bil Davorinu gospodski stan. Ves fanatizem, takd verski kakor politiški, bil mu je zopern; politiško rogovi-ljenje se mu ni zdelo združno s »sutano«. Odtod ni težko ugeniti, na
katero stran bi se bil postavil ob denašnjem narodnem razporu. Sploh je bil v javnih stvarčh jako zmeren, oprezen in moder. Sosebno, odkar je živel v Starem trgu, imel je na sebi nekaj aristokratskega. Kot duhovnik je povsod in v vsakem oziru gledal na mir in spravo; s po-litiškimi nasprotniki nikdar ni pretrgal občevanja; v volitve se poslednji čas nikoli ni vtikal; mandatov in častnih služeb, ne javnih ne zasebnih, ni lovil nikoli. Osebno samostojnost in slobodo je ljubil nad vse; zatd so mu bila ozka mesta in njih zaprto življenje ostudna; zaradi samostojnosti in osebne slobode je rajši tičal v zakotnem Starem trgu, nego bi bil kot neslobodnjak zasedal častna mesta. Samostojnost in značajnost sta bila njegova najvišja vzora. Res. lep in zajedno koristen vzor! —
Z druge strani pa je Davorin družil vsa svojstva plemenitega Človeka. Bil je moški in oblasten v vedenji, do cela mož v besedi kakor v dejanji; ni se spuščal v nič, čemur se ni čutil kos: dano besedo jc izvrševal točno in popolnoma. Imel je tudi nekoliko preroškega duhä; mnoga njegova prerokovanja so se obistinila. Srca je bil preblagega, pomagal je, kjer je mogel, s svetom in denarjem. V družbi jc bil zgovoren, dokler je bil še telesno čvrst. Rad sc jc šalil, sosebno ženskam, katerih pa ni kaj iskal niti maral. Rad je občeval z znanci in hrepenel po izobraženi družbi. Poznal je dobro svet, in nikdo, ki je kdaj prišel predenj, ni mu ostal zakrit; vsakogar je pregledal do dna duše, pa brez predsodkov. Jaz menim, da je tudi vsakdo, ki je količkaj imel opraviti ž njim, najsi za malo časa, odnesel čustvo, da je občeval z nenavadnim Človekom. Radi so k njemu zahajali znanci in prijatelji, nekaj na posvete, nekaj na razne pogovore; mnogi v zabavo. V Starem trgu, kjer je živel »otio et musis«, ustanovil se je takd nekov »dvorec« slovenskih književnikov in närodnih delavcev. Stari trg, sam na sebi takd neznaten, zaslul je za Davorinovega župnikovanja. Romantiška lega in okolica njegova: zala cerkvica Sv. Rozalije, sedaj župna cerkev, nad njo stara farna cerkev Sv. Pankräcija, stoječa na oblastnem hribu sredi nekdanjega gradu slovenjegraškega, čegar obzidje še kipi proti nebu, zeleno Pdharje, nasproti gradu, čegar gorovja zapadno podnožje se strmoglavlja v mislinsko dolino, kamor je postavljeno mcstece Slovenji Gradec, in bližnja, na pol starotrški župniji pripadajoča gora sv. Urše ali Plešivec, ki nosi na ponosnem temeni romarsko cerkev, bujni travniki in gozdi, vse vvednem zelenji — ta lepa okolica, pravi biser podgorske krajine slovenske, dobivala je svoj posebni čar od Trstcnjakovega bivanja v nji. Kaj so kraji, kaj krajine,
ako jim človeško bivališče, sosebno pa bivališče odličnih ljudij, ne daje pomena? —
V tem rajskem kotičku slovenske zemlje je pomišljal naš imenitni narodnjak o usodi ne samd malega slovenskega, nego tudi vsega slovanskega näroda; tukaj so se razvijale njegove misli ne samd o tega näroda minulosti, nego še bolj o njega bodočnosti; tu je svoja poslednja leta prebil mož ponosne nravi' in častite osebnosti, mož, čegar sodbo so čislali Slovenci blizu in daleko. Trstenjakova beseda, dasi ni bil poslanec niti višji dostojanstvenik, izdala je več nego vsakega drugega »prvaka« njegove döbe; dobro je vedel slovenski svet, da to, kar pravi on, poteka iz bistrega uma, iz trdnega prepričanja, iz nesebičnega sred, iz Čiste, rodoljubne duše. In to veljavo Davorinu nista dajala ne denar ne strah, ne mitra niti vladiko-vinstvo; izvirala in prihajala jc jedino iz njegovega značaja, čistega kot zlatd, vzvišenega nad vse sumnje. In na takih značajih sloni spoštovanje kakor vse javno življenje narodovo!
(Konec prihodnjič.)
Sladkd sem ležal v tihem grobu . . . Pozabljen trpki zeinski boj.
Deht&l je zunaj lipov cvet . . . Pokojno na mrtvaškem odru
V nevzdramnih sanjah spal sem bled.
A čuj. nekdd prihaja k meni . . . Zakaj mi motiš tu pokoj ?
Prišli so znanci in prijatli, Solznd jim bilo je okö;
Poklekne na gomilo mojo, Razlega z nje se jok in stok:
In vsi ihteč so me kropili, A tebe vender ni bilo.
»Življenje bil jc duše moje, Zakaj si vzel ga, mili Hog!« . . .
In nesli so me v kraj pokojni,
In ti si vender prišla k meni! . . . Minil je težke sanje čar;
Kjer ni trpljenja, ni solzd; Bridko solzeč me vsi spremljali,
Deht&l je lipov cvet skoz okno, Smijal se v izbo solnčni žar.
A ti ostala si domri.
f Jos. Freuensfeld.
R o kopi s.
Spisal A. Funtek. (Dalje.)
IV.
Vinilo je dobrih štirinajst dnij. Oni kratki hipi, kateri so Goranu prinesli toliko nenadejane blaženosti, bili so tudi njega slovd od Olge. Sklenil je namreč, da se iz nova posveti svojim študijam, in potem, ko bode vse dovršeno, tedaj šele stopi pred Brona. Dasi se je odrekel prejšnjim načrtom in preščrnim mislim, odšel je vender ves srečen v stolno mesto. Dobro je čutil, kakd se mu v jasnih žarkih prve ljubezni umičejo vsa druga čustva, kakor bi nc prebila tolike svetlobe.
In tisto mehko sreč, ki se iz prva nikakor ni moglo privaditi misli, da že odhaja ljubljenec, kdo vč, za koliko časa, tisto sreč se je končno tudi uklonilo neizprosni potrebi, in dasi je časih kakor neznana* bolest zatrepetala v njem — v obče se je deklici vrnil prejšnji veseli značaj, ali bolje rečeno, vrnil bi se ji bil do cela, da ni bilo takd neizrečno pusto in žalostno v domači hiši. Kakd pač bi bila prepevala v tisti hudi zimi, ki je zunaj pokrila mestne ulice, da je le malokdaj posijal solnčen žarek skozi gosto meglo; kakd vesela bi skakala po sobi, prav takd, kakor skače brezskrbno dete, skakala sosebno tedaj, kadar ji je došlo pismo iz daljnega mesta, tolikanj iskreno in tolikokrat poljubljeno — — da ni morala čustev svojih prikrivati očetu in da ni bil baš ta oče do cela drug! . . .
Res, čudovito se je izpremenil Bron; postaral se je vsaj za deset leti On, ki je prej toli rad bival v njeni družbi, on, ki je bil takd zgovoren in ljubezniv, kadar je zvečer v mehkem naslanjači s pipo v ustih gledal svojo deklico, sedečo z ročnim delom ob prijazni svetilki — on je sedaj hodil svoja pota in bil zatopljen v nevšečne misli. Povedali smo že, da Olga pred dnim dnevom, ko sta si z Go-ranom priznala ljubezen, ni zapazila izpremembe očetove, ker je imela dovolj svojih mislij; ali sedaj, ko jo je minil notranji nemir, sedaj je strahoma spoznala, da oče ni več tisti. In nič ni izdalo, da je skrbnih očij pozvedovala po vzroku njegove izpremembe — srepo jo je pogledal in jo rahlo potisnil od sebe, dočim je ves razdražen samd dejal: »Nič ni, pusti me!«
Vselej Bron seveda ni bil takšen. Pripetilo se je — menda prvič v njega življenji — da se je nekoč pozno in šibečih nog vrnil domov, kjer je sedela deklica vsa preplašena pri svojem šivanji, nevedč. kakd bi si raztolmačila odsočnost očetovo. In tedaj si je ihteč zakrila obledeli obraz, in groza jo je bilo očeta, katerega je, to je pač spoznala na prvi hip, preobladala preobila — pijača!
Bron pa je bil tistega večera izredno dobre volje in zgovoren kakor ne iz lepa. Vesela družba je bila to, in zakesnil se je nehotč. Saj pa tudi dobro dč samotarju, kakeršen je on, če se kdaj nekoliko poveseH. In razkladal je osupli poslušalki, kateri ni bilo nI jedne besede iz ust, kakd radostno so ga mčdse vzprejeli znanci, katere je doslej poznal takd rekoč le od daleč, samd po imeni, in kakd jim je moral obetati, da nocojšnji večer pri »Vinskem sodu« ni bil zadnji, ki ga je prebil med njimi. Natd pa je hipoma zasuknil svoj samo-govor in se začel rogati onemu mladiču, ki mu je ondan prinesel tisti smešni rokopis . . .
Olgi seveda ni bilo jasno, kakd je od vesele družbe takd neposredno prestopil h Goranu, in tudi ni razmišljala o tem. Ali vsaka porogljiva beseda očetova, ki je čimdalie bolj dajal duška svoji jezi, zabodla se ji je kakor strupen trn v sreč. In najrajši bi bila šinila k vinjenemu možu, položila mu roko na usta in vzkliknila na ves glas, da tako ne smč vpričo nje smešiti možd, katerega ljubi! Ali tega ni storila in niti vzdihnila ni, pač pa je potem mesečni žarek, ki se je skozi zaveso prikradel v njeno sobo, svetil na bledo deklico, ki je zamolklo ihtela v tiho noč in ob okenska stekla pritiskala razvneto glavico . . .
In takšen večer ni bil poslednji. Brona je prevzel nekov neumeven nemir, da mu kar ni bilo ostati domä. Celd tedaj, kadar je bil najbolj zatopljen v uredniški posel, zgenil se je hipoma, kakor bi ga bil pretresel mraz, vrgel perd ob mizo in švignil pokonci. Takrat se je pač tudi kakor nezavesten zagledal v strop ali na ulice, dokler ni naposled po sili dvignil glave, zmajal ž njo in se zopet zaglobil v delo.
In čim bolj je pohajal čas, tem nemirnejši je prihajal. Kadarkoli je došlo pismo, pogledal je najprej njega pečat in potem list nejevoljno in vender kakor olajšan položil od sebe. Očito je bilo, da pričakuje poročila, katero pa le ni hotelo in ni hotelo priti . . .
Potem pa, ko je potekal dan za dnevom, bilo je videti, kakor bi se zopet nekoliko upokojil. Delal je vztrajneje, bil vedrejšega lica in se prijazneje razgovarjal z Olgo. Deklica je hvalila Bogä, da se je oče brez dvojbe iznebil moreče skrbi, in vse je kazalo, da se prejšnje
razmerje vrne v hišo. Veselejša pa je bila tem bolj, ker ji je Goran pisal, da je izborno prebil svoj izpit in da se sedaj, krepak v svoji ljubezni in svoji volji, pripravlja na poslednjega. In že se ji je v tihi uri, ko je sama zase sanjala v svoji sobi, učvrstil sklep, da očetu razodene svojo tajnost — saj je sedaj popolnoma pozabil na to, da bi se kdaj zopet rogal mladeniču — ko se je nekega večera, bil je sveti božični večer, nenadoma zopet vse izprevrglo takd, kakor je bilo nedavno.
Iskrečih očij in neprirodno rdečih lic stopi tistega večera Bron iz pisarne v njeno sobo, držeč pismo v roki. »Čitaj I« deje Olgi in sčde kakor iznemogel na stol.
Začudena prejme deklica list iz njegovih rok. Bil je kratek. Z laskavimi besedami je poročalo ravnateljstvo stolnega gledališča Bronu, da se je njega drama vzprejela z vsemi stavljenimi pogoji in da se uprizori najkesneje že sredi prihodnjega meseca. Delo jc krasno, in zatd se je nadejati, da ni bilo poslednje, katero je gledališka uprava prejela od čislanega gospoda pisatelja . . .
»Pap<4, tvoja drama!« vzklikne Olga radostno presenečena, »tvojo dramo so vzprejeli, papä! In kakd priznalno ti pišejo! Oh, ti niti ne veš, kakd me veseli to pismo, moj ljubi, učeni moj papd 1«
In viharno ga objame in ga poljubi na čelo. Zdajci pa se ozrč nanj in vidi, da ni nič takd vesel, kakor je človek, kateremu dojde takšno priznanje.
»Ali kaj ti je?« mčni osuplo in stopi za korak od njega. »Ali se ne veseliš tudi ti z menoj ?«
»Potrpi, Olga,« dč Bron malone hripavo in se poskusi nasmehniti, ne da bi ji pogledal v oči, »preveč me je prevzela ta novica, sosebno ker — ker je nisem pričakoval. Veruj mi, vse kipi v meni — pretesno mi je tukaj — na zrak moram — pozneje — božični večer je nocoj — pomeniva se kaj več. Z Bogom do tedaj, Olga!«
Ni mu branila, ko je segel po klobuku in suknji, da odide. Saj ji je kar hipoma prešlo veselje prvega trenutka, da sama ni vedela, kdaj in kakd. In živo se ji je v spominu pojavil dni usodni prizor, ko je v sosedni sobi oče tako neusmiljeno razdeval dramo nekoga drugega, dokler ni naposled zgorela v peči. Ta misel pa ji je zagrenila prvotno radost, in celd nekaj kakor rahla zavist do očetovega uspeha ji je sililo v dušo
Toda šiloma se otrese tega čustva in se ti;udi biti vesela. Mimo tega jo obide nadeja, da utegne oče sedaj, ko je dosegel dno, po čemer sta tolikanj hrepenela oba in zaradi česar je bil morda tudi
takö čmeren zadnje čase, dokaj mirneje zaslišati to, kar mu mora itak odkriti prej ali slej. Glasno ji utriplje sreč, ko ga pokliče nazaj.
Bron že stoji pri vratih, ali začuvŠi njen glas, vrne se in jo gleda vprašaje. Ona pa steče k njemu in oiu zardela položi glavo na prsi. Da, težko je bilo povedati, kar ji je težilo dušo!
»Olga,« izpregovori Bron nenavadno mehko in ji pogladi lasč — dobro čuti deklica, kakd se mu trese roka — »Olga, ali bi mi rada še kaj povedala?«
Ne upa si povzdigniti očij k njemu. Komaj slišno Šepne: »Papä — meni kär neče iz spomina, kakd trd si bil ondan z Goranom, ko ti je prinesel svoj rokopis . . . Verjeti ne morem, da bi bil takd slab, kakor — kakor si dejal. Morda bi bilo treba samd kaj predrugačiti — in tebi, ljubi moj dobri papä, tebi bi bilo lahko nasvetovati, kar je bilo potrebnega — —«
Težko dihaje jc poslušal nje besede, sedaj pa jo malone osorno potisne od sebe. »Tega nc umeješ, deklč!« pravi zamolklo, »to je bilo vse takd — takd zveriženo in neverjetno, da bi bilo škoda nasvetov. Dä, dä, škoda«, ponovi odločno in jezno, »ln če bi hotel biti na uslugo vsakomur, kdor pride kdaj s takšnim — —«
»Ali njemu!« izvije se ji iz stiskanih prsij, »Goranu bi bil pač lahko storil to uslugo! Saj je on — —«
Deklica ni izgovorila. Tista srčna prošnja, ki je zvenela iz hčerinih besed, zazvenela jc tudi njemu v dušo. Kakor od strele zadet, vzravnä se zdajci visoko pred njo, krčevito jo prime za glavo ter ji srepo gleda v zardeli obraz in plašne oči. Blisek spoznanja se zažari v njega pogledu, natd pa tfeje z mrtvim glasom:
»Olga, tvoje besede — ta prošnja — ali sem bil slep — Olga, deklč — ti — ti ga ljubiš?«
Natd še vidi, kakd mu pokima z glavo, potem se opoteče k stolu in si zagrebe upalo lice v roke. Ona plane k njemu in se zgrudi predenj. »Papä, za Bdga svetega, kaj ti je?«
Poskuša mu razkleniti roke, ali kakor od železa se pritiskajo k njega obrazu. In zaman so vse tiste proseče, ljubeznive besede, katere mu govori in s katerimi najprej boječe, potem čimdalje pogumneje odkriva svojo ljubezen . . . Odgovoril ji ni, in šele, ko se uničena umakne od njega, videč, da je niti ne posluša, ne sliši, tedaj se mu polagoma povesijo roke in zamolkel vzdih se izvije njega grlu. »In on — kje je sedaj on?« vpraša jo brez glasu. Bile so prve besede! Njo pa preoblada veselje, da je začula glas očetov, in ohrabrena stopi bliže. Ali Bron ponovi hripavo:
»Kje je?«
»V stolnem mestu — že odkar je bil zadnjič tukaj — —«
Deklica se ustraši blaznega smeha, ki zdajci zazveni po sobi. Bron pa plane pokonci in bega po stanovanji.
»Dobro — jako dobro — ondu, kjer se uprizori — moje delo! Haha, v gledališče pojde in videl ga bode — in tedaj — — oj, kleti rokopis in kleto trenutje, ki ga je privedlo v to-le hišo! In ti, ti, deklč, ki sem te tolikanj ljubil, ti nesrečno bitje, za katero sem živel in delal, da bi ne ostala v bedi, kadar zatisnem oči — ti ga ljubiš l Ali je še kaj smešnejšega na svetu?«
In zopet se zasmeje, da kar zazveni po sobi. Ona pa ga gleda široko odprtih očij in ne umeje nI besedice. Otrpla se zgrudi na stol in si za krije obraz. Mrači se ji, in rdeči bliski se križajo pred njenimi pogledi.
Tedaj pa Bron iz nova pograbi palico in klobuk ter plane kakor brez uma iz sobe . . .
Bil je to sveti božični večer, ko se sleharno človeško bitje veseli domä v svoji družini — bil je prvi sveti večer, katerega Bron ni prebil poleg svoje hčere . . .
*
* *
Zunaj je vladala brezmejna jasna noč po tihi zemlji, in brez števila zvezd se je lesketalo na snežno odejo, pokrivajočo polja in travnike. Po zasneženi cesti, držeči iz mesta, pa je hitel droben mož s klobukom nizko potisnjenim na čelo, dalje in dalje, časih mrmrajoč neumevne besede . . . Bil je Bron.
Ničesar ni videl okolo sebe o brezkončni lepoti svete božične noči, in tudi dna mehka čustva, ki sc nevdržno pojavljajo v nji, niso imela prostora v njega omračeni duši. Bežal je in bežal, kakor bi hotel uiti samemu sebi, in ž njim so ljuto begale brezupne misli, katerih se niti jasno ni zavedel, katere pa so mu tolikanj grozneje razvnemale glavo!
Sveži nočni zrak ni ostal brez vpliva nanj; vrhu tega je provzročila telesna utrujenost, da je hodil nekoliko počasneje. Toda sedaj šele, ko se mu je polagoma vračala zavest, zavedel se je vsega gorjä, od katerega mu je drhtelo sreč, in krčevit trepet mu je izpreletel telö, v prsih pa ga je kär zaskelelo, da je zdajci obstal in globoko zasopel vase mrzli zrak. Ozrč se nazaj proti mestu - glej, kakd daleč ga je pustil za sabo! In baš ondu je tudi ostavil deklico, ki sedaj strahoma čaka njega, očeta . . . sama v svoji bolesti . . . sama na božični večeri Ali baš ta deklica je kriva vsega tega zla, ki se je v poslednji dobi vsulo nanj! In česar ni provzročila vedoma in hotoma, to jc storila pozneje, ko se je udala njemu, mlademu možu, katerega
bi najrajši pehnil v najglobočje brezdno peklensko! . . Po bliskovo se vrstč Bronu vse podobe iz nedavnih dnij pred duševnimi pogledi — ondu pod neštetimi zvezdami se izpoveduje samemu sebi . . .
Najprej ljubezen do hčere — prevelika ljubezen. Kolikokrat, ko mu je bilo po napornem delu treba okrepila, ustavila mu je korak proti krčmi misel: »Stoj, tatvina bi bila Olgi — odreci se, kakor si se odrekel že marsičemu nji na ljubo U
Natd Častihlepnost. Hčeri svoji na ljubo se je lotil tudi drugega književnega delovanja, nego ga je zahteval »Blisek«. Posrečila se mu je jedna igra; prejel je prvo nagrado. Ali od tedaj mu je bilo, kakor da se ne more več ločiti takšnega delovanja: vzbudila se mu je častihlepnost. Spisal je še to in dno. Dobro mu je delo priznanje, in všeč mu je bilo, da ga cenijo tudi drugje, ne samd v njega mesteci. Sosebno pa mu je še prijalo srečno življenje v domači sobi — da, tedaj je bil srečen navzlic ponižnemu — dejal bi skoro — siromašnemu življenju!
Natd še tista nesrečna drama, katero so mu odbili. Užaljen je bil in čutil je, kakd so mu pešale duševne moči. V tistem razpoloženji pa je kruta usoda privedla k njemu mladeniča z globoko zasnovanim, krasnim delom, in on — on se jc udal izkušnjavi in si nepoštenim pdtem pridobil njega rokopis! Ha — še sedaj ga vidi v sobi, kakd je stopil k peči in vanjo vrgel svoje delo, češ: »Zgori naj. kar ni vredno, da bi stopilo med svet« l Kakd so se tedaj njemu, Bronu, zaiskrile oči — njemu, ki je bil tolikanj lokav, da si je prej priskrbel prepis, katerega je potem za svoje delo, s svojim poštenim imenom na čelu, poslal v stolno mesto . .. Oboje zopet: ljubezen in Častihlepnost, pritiralo ga je do tega čina, in nikoli ni res, da bi se bil takrat kesal svojega zlodejstva! In če se mu je tresla roka, ko je pečatil rokopis, to ni bil strah, nego pričakovanje je bilo, slutnja prihodnjih uspehov !
In vrhu tega: rokopis je bil tudi nekoliko njegov, zakaj prav takšen, kakeršen je bil »Siromak« iz početka, izvestno ne bi bil prišel na pozornico, najsi je jasno pričal o velikanski zmožnosti Goranovi. Takd je: Bron je skrbno zabrisal, kar je bilo nedostatnega, dodal to in dno iz svojega, iz kratka: reči smč, da je šele on obrusil in opilil dragoceni kamen, katerega mu je bilo naključje položilo na pisno mizo. Zatd pa: to vse ni bila tatvina, katere bi se moral sramovati pred svetom, in zatd je prav za prav nepotrebno, da bi se tolikanj udajal sitnim mislim in očitanjem, pod katerimi se mu je poslednje dni klanjala duša . . .
In vender : tatvina je bila venderle! Če zdajci stopi Goran predenj in mu vrže v obraz besedo: »Tat«! — tedaj ne more jezno vzkipeti, kakor vzkipi poštenjak ob nezasluženem očitanji, in še več: ako mu
Goran vpričo vsega sveta očita književno tatvino, tedaj mora takisto pogoltniti te strupene besede — —
,Ne in ne!« vzklikne Bron in udari z nogo ob ledena tla, »pogoltniti jih ni treba! Kdo je ta Goran, in kdo je on? Smijali bi se ubogemu bebcu, ki bi si svojil delo Bronovo! Saj bi bilo pač treba le jedne odločne besede, označiti bi bilo treba mladeniča za preprostega književnega sleparja, iu Bron bi ostal čist pred svetom, in vsa slava, katero si pridobi »Siromak«, njegova bode in nikogar drugega!. ..
Ali prav to je: Bron bi ne mogel izreči take odločne besedel Iz ust svoje hčere, tiste ljubljene hčere, za katero se je zakrivil nezaslišanega zločina, začul je nocoj grozno novico, da ljubi Gorana, njega, katerega jc poteptal oče z osomimi besedami, samd da si je prisvojil njega rokopis . . .
Kri sili Bronu v glavo, da se mu kar pisani krogi delajo pred očmf. Olga — naposled bode tudi ona zvedela o vsi tej grozni stvari, in kdo vč, ali se studoma ne obrne od njega, od očeta, ki je oplenil ljubljenca! Da bi se nje oči srdito in zaničljivo uprle nanj, da bi zajokala zaradi brezstidnosti očetove — tega, tega bi ne prebil ... In on, pravi pisatelj, on bode v stolnem mestu v gledališči, kamor ga izvestno prižene radovednost, da vidi delo, katero je spisal Bron, oče njegove neveste — haha — vse to jc smešno — on bode videl na svoje oči, da je ljuto okraden, in tedaj bode pač razdražen prihitel nazaj v mesto in vpričo Olge ga bode nazval navadnega tatu, in v javnih časopisih se bode razpravljala ta čudna, skrivnostna stvar, in zlobni jeziki bodo govorili to in dno, in Olga bode trepetaje od ljubljenca svojega prosila usmiljenosti sivemu očetu — on, Goran, pa se bode z zlobnim smehom rogal nji, nedolžni deklici, in ji očital, da je tudi sama vedela za sleparstvo očetovo — — ha, ali ga vidiš: ondu prihaja po cesti, baš pri dnem drevesi je, in jokaje se vije Olga ob njega vznožji, in s satanskim smehom pristopajo biriči, da ga odvedd v temnico, njega, navadnega tatu ... in sedaj jo vidi, kakd omedlela, morda mrtva, zapira modre zvezde . . . smeh, šum, glasno roganje, vmes divji grohot: »Slepar, tat, lopov!« . . .
»Haha!« zagrohoče se Bron, »le pridite, lopovi! Ali vidite, kakd gori v peči rokopis — kaj pa hočete še ? Hej, sedaj očmeva — haha, evo, kupček pepela! Ali jaz ga nisem sežgal, nego ta — ta — ah!«
Bron začuti ljuto bolečino v glavi in se nezavesten zgrudi na tla . . .
Iz dalje trepečejo ubrani glasovi po svetlem zraku. Božični zvon kliče k polnočni službi božji vse tiste, ki so svete volje . . .
(Konec prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. IV. Sedaj so pa Avstrijanci tu!
(Konec.)
umontet je napadel Ljubljano, da bi jo vzel Francozom, če pa bi se mu to ne posrečilo, da jim napravi vsaj kar največ škode. Zato je p reža l s svojimi vojaki sosebno po francoskih magacinih. Ko so avstrijski vojaki zasledili magacin v Perlesovi hiši (v Slonovih ulicah), razorožili so ondu stoječe straže in odnesli, kar se je dalo; velike in dobro zaprte zaboje pa so razbili in jih izpraznili. Kar so pobrali Francozom, konje, puške, obleko i. t. d., vse so kär takoj poprodali Ljubljančanom. Še tisti dan po odhodu Dumontetovem iz Ljubljane je dal general Guetard razglasiti, da je te stvari do malega vse prčcej vrniti Francozom. Gorjč mu, kdor bi käj utajil 1
Trije Ljubljančani so prišli pri tem v prav hude škripce. Ne vem, kako, bržkone pa po ovadbi, zvedeli so Francozje nekaj tednov pozneje, da sta Matija Drenik in Lovro Schlechter pri Jožetu Zurbiji v Moravčah skrila nekaj stvarij, ukradenih Francozom; bile so svojina štirih francoskih častnikov. Poklicali so jih pred vojaško sodišče in jih obsodiii na tri mesece ječe in v povrnitev vse škode, ki so jo imeli častniki dno noč. Preračunjali so jo na 2874 frankov. Kakd visoko pa so častniki cenili svoje reči, posnemljemo iz tega, da je polkovnik Belotti zaračunjal par čevljev za 40 goldinarjev.
Drenik se je izgovarjal, da je popolnoma nedolžen. Pravil je, da se je zgodilo tisti večer takd-le: Ko so avstrijanski vojaki udarili na Francoze, pribežal je vojaški furir (vojaški služabnik) magacinskega častnika Boldrinija ves preplašen k njemu. Prinesel je s seboj dva kov-čega in tri zvežnje ter ga naprosil, naj skrije te stvari, da jih ne dobč Avstrijanci. Furir je ostal vso noč pri njem skrit; zjutraj pa mu je Drenik posodil še vso svojo obleko, da je mogel iti na ulice iskat svojega gospoda Boldrinija in mu poročit, kaj se je zgodilo prejšnjo noč v Perlesovi hiši. Furir je obetal, da se vrne kär najhitreje, toda ni ga bilo. Avstrijanci so namreč ujeli njega in tudi njegovega gospoda Boldrinija. Ker ga ni bilo nazaj, zbal se je Drenik, da utegnejo Avstrijanci po vsem mestu iskati prikritega francoskega blagä. Gorjč mu, če ga najdejo pri njem 1 V tej zadregi mu je nasvetoval njegov
prijatelj Schlechter, naj speča »francoske reči k prijatelju v Moravče, da bi jih mogel po odhodu Dumontetovem, o katerem ni kär nič dvojil, vrniti Francozom ter si takd pridobiti njih zahvalo.*)
Ali so se zatoženci oprali in ali se jim je kazen zmanjšala, ne vem, pač pa je general Guetard ukrenil za večjo varnost Francozov vse, kar je le mogel. Vsak dan je prinesel Ljubljančanom novih takih ukazov.
Prčcej na sv. Petra in Pavla dan je ukazal, naj se mu naznanijo ljudjč, ki so Avstrijancem izdali stanovanja francoskih častnikov in oprostili nekaj avstrijskih ujetnikov. Toda ti so bili seveda že odšli z Dumontetom.
Drugi dan (30. junija) je dal Guetard odkriti oba mostova čez Ljubljanico ter izprazniti ondu stoječe kramarske lope, pri Sv. Flori-janu pa zapreti nekaj hiš, nekaj jih oborožiti, nekaj pa podreti. Ta dan so v Ljubljani tudi zvedeli, da je nadvojvoda Karol dnč 21. in 22. marca Napoleona popolnoma premagal.2)
Dnč i. julija seje novič ukazalo, naj se stvari, vzete Francozom, prinesejo nazaj, sicer bi jih moralo vrniti mesto.s) Dalje je razglasil general, da se morajo vsi čolni iz Trnovega, Krakovega in Brega z dnostranskega brega prepeljati na to (desno) stran Ljubljanice ter se pod najhujšo kaznijo ondu privezati do pol osmih zvečer. Po osmi uri pa ni smeti odpeljati nobenega čolna na drugo stran Ljubljanice, ker bi se sicer na Gradu streljalo s kanoni nanj. Za izpolnjevanje tega ukaza je odgovoren župan sam. 3)
Ali navzlic tem ostrim poveljem in navzlic resnemu položaju so bili Ljubljančani dobre volje, ker so bili prepričani, da se stvari skoro do dobra presučejo. »Die Bürger träumen noch immer goldene Brücken.« 4) Avstrijanci so se prikazovali okolo in okolo Ljubljane, pogostoma celd v predmestjih, takd da so bili Francozje v vednem strahu. Dnč 4. julija so morali zgrabiti za orožje in stati pod milim nebom, ravno ko se je vsula med točo in grmenjem velika ploha.
') Zatoženee je pred vojaškim sodiščem francoskim zagovarjal Zoisov prijatelj dr. Repič. V takih razburjenih časih je bilo zagovarjanje pač nevarno, toda dr. Repič je bil srčen mož ter se je kazal takega že od začetka francoske okupacije. V Zoisovem dnevniku čitaš: »Alles läuft in der größten Verwirrung durcheinander . . . Dr. Repič ist der einzige Freund, der uns beisteht.« Njegov zanimljivi zagovor je shranjen v mestnem arhivu ljubljanskem, f. 1809.
3) Zois, Erinnerungen.
3)	Fasc. ui.
4)	Zois, Erinnerungen.
Ljubljančani so si dejali, da Francozje ne bodo vztrajali več dolgo; uničiti jih morajo že bolezni in preveliko trpljenje sämo. *)
Kakšen je bil položaj Francozov, povzeti je najbolje iz razglasa z dnč 5. julija. Generalu se je povedalo, da nosi mnogo Ljubljančanov črne kokarde na klobukih,2) nekateri celd obleko brambovcev. To je neki znamenje za zaroto (Dieses wäre eine Anzeige von Complott), sploh pa to znamenje Francoze zeld bode v oči. Zatd zahteva od magistrata, da prepovč take črne kokarde in brambovske uniforme; z vsakomer, kogar zasačijo, ravnali bodo po vojaških postavah kakor z rovarjem. Tudi je prepovedano, da bi se ljudjč zbirali v mestu in se stepali na kupe, kadar začujejo strel ali kadar stopajo francoske čete v orožje.3)
To, da sta bila oba mostova odkrita (Šentjakobskega in Mesarskega takrat še ni bilo) bilo je za Ljubljančane käj neprijetno. Pač so se na Bregu, in sicer pod cevmi francoskih kanonov na Gradu, prevažali s Čolni, toda prevozninc ubožni ljudjč niso mogli plačevati. Zatd je general dovolil (dnč 6. julija), da se na Čevljarskem mostu položč tri deske za pešce, toda le podnevi, zvečer ob osmih se morajo vselej zopet vzeti z mostu.4)
Dnč 8. julija se je razglasilo: 1) Pred vojno sodišče bode postavljen vsakdo, kdor izda Avstrijancem kakega francoskega vojaka ali uradnika; 2) če bi se francoski vojak pritožil, da mu je delal kdo izmed Ljubljančanov silo, osvetil bi se general meščanu, nasprotno pa bi tudi ostro kaznoval Francoza, ki bi grdo ravnal s kakim Ljubljančanom. *)
Dogodki v Ljubljani so napravljali med prebivalci toliko strahu, da se je umeknil iz Ljubljane, kdor se je mogel. Kar je še ostalo v mestu trgovcev in imenitnikov, bali so se prav resno, da bi jih Gue-tard ne pograbil in jih ne odvedel na Grad kot talce. Zatd se je vse pripravljalo za beg. Toda bežali so iz Ljubljane tudi ubožni ljudjč. Ko je Guetard magistratu ukazal, naj mu pošlje 200 delavcev na Grad, tedaj jih magistrat nikakor ni mogel dobiti toliko; izgovarjal se je, da so zaradi dela na polji vsi delavci odšli iz mesta. Dva dni se je trudil, da jih je dobil 31. Ali tudi po kmetih ni bilo dobiti ljudij. Celd to ni izdalo, da so Francozje devali župane pod ključ; naposled so morali loviti delavce za dela na Gradu, kakor nekdaj novake za vojsko.4)
») Fase. III.
3) Menda v znamenje žalosti za Avstrijanci?
3) Fase m in Zois, Erinnerungen.
■*) Fase. m.
Francoze je bilo Čimdalje bolj strah. Dnč 6. julija n. pr. je nastal velik hruŠČ in trušč med njimi samimi. Okolo 150 italijanskih novincev, Pijemontezov, hotelo je namreč uiti iz Ljubljane, kar pa so jim Francozje seveda branili. Zatd so se spoprijeli ž njimi. Obležala sta dva Pijemonteza, sedem pa jih je bilo ranjenih; dva prva provzročitelja te rabuke so Francozje ustrelili še kär tisti dan.
Tri dni pozneje (dnč 9. julija) je ušlo zopet 16 Pijemontezov. Francozje so poslali tri dragonce za njimi, pa tudi teh ni bilo več nazaj. To ni bilo dobro znamenje za Francoze! V vsi Ljubljani je imel sovražnik takrat samd še 9 konjikov.
Meščani bi bili stavili, da Avstrijanci to ali prihodnjo noč izvestno zopet napadejo Ljubljano. To se sicer ni zgodilo, pač pa je Guetard drugo jutro dobil od ne vem katerega avstrijanskega poveljnika poziv, naj mu izroči Ljubljano. Guetard mu je odgovoril, da tega nc stori; zaprl jo je od vseh stranij ter ni pustil nikogar več ne iz mes»a ne v mesto. Ze zopet jc bilo sedaj pa sedaj videti naše vojake prav tik Ljubljane; odkrili so most Črnuški, Kranjski in most pri Medvodah ter branili peljati kkj živeža v Ljubljano. Nevarnost je bila že tolika, da je dal Guetard dnč 10. julija francoske ranjence prepeljati iz sedanje vojaške bdlnice v deželno sodišče in v reduto.
Noč je bila sicer mirna, toda dnč n. julija ob 9. uri zjutraj se jc oglasil prvi strel z Golovca, ki ga je zasedel Dumontet. Potem je bilo zopet vse tiho. Popoldne se je Guetardu ponudilo 30 njegovih vojakov, češ, da zažgd leseno orožnico (Zeughütte) na Golovci, kar so tudi res storili.
Nastopne dni so se v predmestjih, sosebno na šentpeterskem, naše patrole vsak čas spoprijele s francoskimi; te so po ondotnih hišah skrbno iztikale po orožji in iskale Hrvatov, ki bi utegnili biti ondu skriti.
Da ima strah res velike oči, dokazali so Francozje te dni prav očito. Celö luči na oknih so se jim zdele sumnjive, češ, da Ljubljančani dajd ž njimi Avstrijancem znamenja. Zatd je Guetard ukazal, da po polnoči ne smč več v mestu goreti nobena luč; tudi pri oknu ne smč stati nihče, sicer pošlje patrolo ponj ali pa dä celd kar s kanoni streljati na täko hišo. Prav takd se je prepovedalo dijakom, da bi se shajali na ulicah; streljali bi s kanoni mednje. Vsakdo, kdor stalno ne biva v Ljubljani, mora oditi v Štiriindvajsetih urah iz mesta, sicer ga zaprd. Vsakdo, kdor potuje skozi Ljubljano, mora se pokazati
') Zois, Erinnerungen.
generalu. Brez potnega lista se nc smč nobena stvar odvesti iz Ljubljane.l)
Povedalo se je generalu dalje, da Ljubljančani še vedno skrivajo mnogo brambovskega orožja. To se mora takoj oddati, sicer jih zadene najhujša kazen. Ker pa so minili trije dnevi, nc da bi se bila oddala Francozom le jedna puška, dal je general prijeti barona Bassel ija, okrožnega glavarja Vilharja in župana Kokalja ter jih odvedel na Grad. To je izdalo! Ljubljančani so prinesli Francozom toliko orožja, da je Guetard izpustil imenovane tri možč že za dva dni.2)
V teh nevarnih dneh je bilo za Francoze najhujše to, da jim je pohajal živež; imeli so na Gradu le še 22 goved. Od dnč do dnč jim je bilo jasneje, da jih namerjajo Avstrijanci izstradati in da imajo vsi njih napadi samd ta namen; po vsaki praski so jim naši iz magacinov in predmestij odnesli kaj kruha, mesa, vina, mrve, ovsa in drugih takih rečij. s) Z živežem so morali Francoze preskrbovati seveda Ljubljančani; dajali pa so takega, da jim je general zagrozil: »Ce ne bodo dajali boljšega, zahteval ga bode od njih še jedenkrat toliko.« Posebno slabi sta bili vino in žganje.4)
Mestni očetje so odgovorili, da so Francozje sami krivi potrebe in draginje. Živež se draži sosebno zaradi tega, ker sta mostova še vedno odkrita. Pač se prepeljava živež na Bregu čez Ljubljanico, toda prevažanje je drago, silno drago, in ob veliki vodi, kakeršna je bila prav takrat, tudi zeld nevarno. Pač se delajo Že dolgo priprave za Špitalski most, ki bode takd narejen, da se bode vsako noč lahko dvignil in pred Špitalske ulice postavil pokonci, toda minilo bode še nekaj časa, predno se naredč verige. Takisto še tudi ni čuti, kdaj se naredi brv čez Čevljarski most. Zatd naj general käj ukrene, da bode mogoče spečavati živež v mesto.
Vse, kar je general ukrenil v tej stvari, bilo je to, da je dva dni pozneje prepovedal prenesti le najmanjšo stvarco iz mesta v predmestja. Prav tisti dan so iz hiše zraven strelišča pod Gradom Francozje odgnali Avstrijancem 13 krav. Nastopni dan (21. julija) se je 200 francoskih pešcev in 16 konjikov spustilo proti Šiški in Viču, da tam dobč mesä, zakaj mesarji so jo bili vsi popihali iz mesta in odgnali živino s seboj. Že tri dni celd bolniki niso dobivali več juhe; zadnjih 20 repov svoje govedi pa Francozje nikakor niso hoteli in tudi
')	Fasc. m. 15. julija.
•)	Zois. Erinnerungen, Mittheil. 1851.
9) Zois, Erinnerungen
4) Fasc. m.
niso smeli zaklati. Kaj potem ? Toda patrole, poslane po živež, niso prišle daleč, samd do »Neuwelta«, zakaj šišenski cerkvenik je začel biti plat zvonä, ko so se pokazali Francozje. Tudi na Viči niso opravili ničesar; ljudjč so jim pred nosom odgnali živino proti Dobrovi.
Nastopni dan so ponovili poskus na vse strani, proti Šiški, Viču in Sv. Krištofu, toda z ravno tisto srečo. Dnč 25. julija je okolo 200 Francozov napadlo Golovec, a obležala jih je malone polovica.2)
Ljubljančani so si obetali vse najboljše. Kär udari dnč 27. julija kakor strela z jasnega neba mčdnje novica, da je cesar sklenil z Napoleonom premirje. Iz prva tega niti niso verjeli, narobe, dejali so si, da je to le vojaška zvijača, da prihodnjo noč Dumontet prav gotovo zopet napade Ljubljano in da požene Francoze iz nje za vselej. Ali skoro so se prepričali, da je stvar venderle resnična, zakaj Avstrijanci so sc umeknili z Golovca, in Francozje so ga takoj zasedli. Skoro potem so pripotovali Že tudi avstrijanski kurirji skozi Ljubljano ter prinesli s seboj avstrijanskega ministra Saurauva poziv, naj se Kranjci udadd v svojo usodo, naj se vedejo proti Francozom mirno in ponižno ter slu-šajo njih povelja.3)
Sedaj ni bilo nikakeršne dvoj be več. »Naša nesreča se je odločila«, vzdihali so Ljubljančani in preklinjali vsako stvar, o kateri se jim je zdelo, da je zakrivila pobitko avstrijansko.4)
Ljubljana je takoj dobila drugo licc. Francozje so prišli zopet z Gradu, naselili se po mestu in predmestjih, položili zopet mostnice na mostove ter odprli ulice, zapažene s palisadami, deskami in sodi. Nekaj dnij pozneje so primarširali novi francoski vojaki v Ljubljano in polagoma zasedli vso deželo, tudi Dolenjsko.
Takd so Francozje zavladali deželi kranjski.
») Fasc. 111.
*) Mitteilungen 1851.
a) Fasc. 1809. Mittheil. 1851, Zois, Erinnerungen.
4) Zois, Erinnerungen.
Noire on blanche.
Novela. Spisal Ivan Brežan.
eto dnij je že žalovala mlada vdova, baronica Elmer-steinova, za svojim možem. V mestu so plesišča pogrešala nje vitke rasti', gledališče nje dragocenih oprav. Ljubitelji konj in dragonski častniki niso imeli več prilike in sreče, da bi postajali okolo nje ekipaže in čilih vrancev ter napdsled z zadovoljnimi očmi gledali njo sämo; vsi častniki garnizijski so izgubili svojo »coeurdamo«.
Začela in končala se je brez nje letošnja sezona, in vsak posetnik ji je zatrjeval na Častno besedo, da je letos pristna »saison morte«. Gostov ni imela mnogo čez zimo, in še ti so bili le stari znanci rajnega barona, večinoma častniki.
Opisal bi vam lahko to puščobo, vpokojenega stotnika, ki razven zadolženih grajskih posestev in martijaliških brkov ni imel posebnih krepostij. Meščanska dedščina gospodičine Lucije Ncmravc jc pokrila njega dolgove z večnim molkom.
Gospodičina Lucija Nemrava pa je bila jako mlada in jc vzela
ne več mladega, izžitega barona Elmersteina.
*
* *
Sama je sedaj hodila po temnih grajskih dvoranah. Nekoč je obstala v rodbinski dvorani in zrla na obledele slike starih baronov. Videlo se je tem podobam, da bi že rade zapustile vlažno zidovje, jezne zaradi nečuvene mesaliance svojega potomca. Krušile so se že, in železni oklopi so se trgali od zidu, in po teh ostankih je brezbrižno stopala plebejska nožica pobaronjene useljenke.
Počasi pa so siromaki oglušeli in oslepeli od samevanja, in motne brezbarvene sence z brezizraznimi črtami so bledele na stenah. Staremu baronu ni bilo dosti do plemenitih prednikov, a niti nova baronica jih ni bila vesela.
Usmilil se jih je naposled preprost zidar, ki je pobelil vso to šaro, in vaški slikar, pravše pleskar, zabrisal je neutrudno zadnje sledove srednjeveškega veličastva. Nove podobe so nastale na starih brez železja in mečev, brez ostrog in sulic, a takisto neukusne in brez življenja kakor prejšnje.
*
Čez leto je dobila nepričakovane goste. Nji ni bilo usojeno, da bi predolgo ostala sama. Blizu nje gradu so bile določene vojaške vaje. Razven gradiča vasi niso imele odveč hiš, kjer bi se dobila ugodna stanovanja za častnike. — Zopet se je pričelo življenje v grajskih dvoranah. Po vrtnih gredicah pa že davno ni bilo toliko svetlih oblek in nadutih ljudij kakor tedaj. Cvetje je kipelo iz rahle zemlje, in mnogo src je vzplamtelo za najlepši cvet grajski, baronico Lucijo.
Nji pa je bilo življenje takd dolgočasno in laskanja takd nepre-bavna, da se ji je stožilo po moži, po samoti. Tačas se je seznanila z grofom Potockim in večkrat občevala ž njim jako prijateljsko. Iz nejasnih govoric častnikov je zvedela o njega življenji toliko, kolikor so ravno vedeli drugi. In novo življenje je zavelo v nje mladem, že življenja trudnem srci . . .
Vesela družba jc pohajala po najprostornejši grajski dvorani. Tu pa tam je sedelo nekaj starih, velih štabnih častnikov pri mizah in si preganjalo dolgčas z igro. Niti igra ni pričarala življenja na te usehle obraze. Mladi »roix du terrain« pa so pohajali po dvorani, zbijaje šale sedaj s hišno, sedaj s strežnicami, kadar ni bilo ravno baronice. Med družbo starih gospodov je sedčl samd dragonski nad-poročnik grof Potočki, mlad, lep človek s klasiško pravilnim obrazom, brez Življenja. Malone mrtvo mu je zrlo okd izpod bledega čela, in le malokdaj so mu trenila obledela ustna. Bela roka pa je mehaniško pobirala in metala karte. Častniki mu niso brez vzroka vzdeli čudno ime »šetajoči mrlič«. — Takšen je bil grof Potočki, nadporočnik dra-gonskega polka štev. 5. —
* *
Pred letom dnij je bil drugačen, ko je bival polk v Budimpešti. Peštanska »chronique scandaleuse« ga je tedaj spravila v neljubo do-tiko s krasno damo slabega spomina in z ogerskim knezom F...yjem, mimogredč rečeno, največjim malopridnikom, kar jih je kdaj izšlo iz knežje rodbine.
Govorili so, da je bila pevka Kazimira Lanovska celd krasnejša nego njen polni, globoki alt. Kakor trabantje so se drevili okolo nje konjiški častniki, ali Poljakinja se je med vsemi najrajši družila z rojakom, grofom Potockim. Tedaj pa je vrelo življenje v teh mrtvih oččh, in visoki stas se mu je lahno pripogibal po nje rožnih tapetah!
Razdrč se vse v tem čudnem življenji! Izginila je pevka Kazimira z madjarske opere, in ž njo je izginil tudi grof • Potočki iz madjarske prestolnice. Vzrok vsemu temu je bila baje skrivnosten dogodek grofov s knezom F . . . yjem.
*
Meseca avgusta je dehtelo cvetje po grajskem vrtu, in vročega popoldne se je šetal,a baronica po peščenih gredicah, za njo pa je stopal počasi »šetajoči mrlič«, grof Potočki. Elastiška postava njegova se je bližala grajski nimfi, in ona ni bežala pred njim. Z neznano silo jo je vleklo k temu možu. Morda — in večkrat je sanjala to krasno misel — morda bi mu ona oživila to mrliško mirnost, odstrla mrak z obraza . . .
»Baronica Lucija!« tedaj se mu je tresel sicer nekamo trudni glas. Stal je že pri nji.
»Po slovd sem prišel, baronica,« dejal je kakor v opravičilo.
»Kam in kdaj odidete?« vpraša ga ona naglo.
»Na — odpust!« Nedoločno in počasi je izrekel te besede, in videlo se je, da šiloma premaguje notranjo razvnetost. Lep je bil v tem trenutku poljski grof, lep kakor oživel kip grškega Fidije. In baronica Lucija ga je zrla osupla in mu nevedč prepustila roko, katero jc ponesel k ustnom.
»In zakaj odhajate in baš sedaj ? Vprašam vas čemu ?« ponovila jc in z nogo jezno udarila na pesek.
»Zakaj vprašujete?« dejal je prisiljeno, da se izogne odgovoru.
Tisti hip se ji je v jezi raztopilo srce, ustna so govorila takd pikro, da se je nehote zgenil.
»Oprostite, pozabila sem, da nisva stara znanca!« Kakd hladno je govorila, kakd sarkastiško je stiskala in odpirala ustna! Pod tem sarkazmom in hladom pa je plamtelo in žarelo!
Odtegnila mu je roko in se sovražno ozrla nanj, ki je stal pred njo nepremično kakor statueta pri vodometu.
»Dajte mi vsaj roko kakor staremu znancu, predno odidem,« deje on po dolgem odmoru. — Tedaj jo obidejo demoni samoljubja, v glavici pa ji vzroji povest o pevki Kazimiri in njega ljubezni.
»Vi odidete k nji — k pevki Kazimiri?«
»Lucija !«
Strahoma se mu ozrč na mračni obraz.
»Oh, oprostite mi, Arnold!« Prvič ga je poklicala po imeni, po-gladila mu ledeno lice, in mu naslonila glavo na prsi . . .
»Spomnili ste me — nje!« dejal je čudno mehko in pritiskal njeno glavico k ustnam. — Daljni spomini so mu za trenutek objeli dušo; tuja podoba se mu je vsilila vanje, in pred očmi mu je plul znan obraz, razkošno teld . . .
»Ali ste jo ljubili?« vpraša ona boječe.
»Ne vem, ali takö nisem ljubil nikdar kakor sedaj tebe, Lucija 1« Vzdrhtelo je drobno bitje in se ga oklenilo okolo vratu.
»In zakaj vender misliš na dno?« rekla je srečno in ga še bolj pritisnila k sebi.
»Moram, Lucija — moram.«
»Ali se ti je takd vtisnila v spomin?«
»V spomin ne, v življenje, ali s takd trdo pestjd kakor koščena roka smrti,« dejal je zamolklo.
»Kaj je bilo, Arnold, povej!«
»Jutri — ko odidem!«
»Ko odideš?« »Da«
»In ali se skoro vrneš ?«
»Ne vem — no, morebiti I«
»Prosim te, oh, ne hodi od mene! Kaj mi je brez tebe življenje ?« Hitro, v srečni zmedenosti so ji uhajale iz ust besede ljubezni.
»Ne morem, ne smem! Vender sem te moral videti — — še jedenkrat 1«
Lucija sede na klop, in Arnold poklekne prednjo. »Jutri zveš vse,« deje naposled, »sedaj moram iti!«
Zdajci vstane, podd ji roko in hitro odide po vrtni gredici. Lucija pa gleda za njim kakor človek, ki zrč za ubeglo srečo. Zakaj ga je pustila, zakaj ga ni pridržala? »Torej jutri!« šepnila je in zamišljeno stopala proti grajskim vratom. Tam je obstala, in okd ji je motrilo piko, bežečo v mraku, kakd je odhajala čimdalje bolj in naposled izginila v meglenem zraku . . .
*
* *
»Arnold, oprosti!« vzkriknila je brezupno Lucija pred mrakom drugega dnč, bolestno stiskaje bel list in poljubljaje majhno sliko. Pred njo je stal dragonec-prostak, zvijaje rdečo kapico v rokah, ves zbegan. Lucija je odšla k odprtemu oknu in obslonela na njem, dokler že večerni mrak ni zasul grajskega parka z gosto pršečo meglo. Vojak pa je pozabljen sredi sobe žalostno gledal svetle parkete in se čudil solzam, ki so se prikazovale baronici na obrazu. Bogme, tudi krepki vojak jih je komaj zadržaval za dobrim »panom« I —
Silovito se vzpnč Lucija, obrne rosno okd tja, kjer je včeraj za vedno odšel dni, katerega je jedino ljubila v svojem mladem življenji. Mislila je, da je končano vse, da je vse zamrlo .v nji . . .
Begale so ji misli po glavi, oko pa je razbiralo črke pisma. Tedaj je slučajno pogledala vojaka, posegla po denarji in ga odslovila.
Vojak pa je začudeno in nezadovoljno zmajal z glavo, ogledujč sedaj njo, sedaj denar. Ni se mu razjasnilo lice.
»Pojdi!« pokimala je še jedenkrat, on pa je odstopil s težkimi koraki. Zunaj pred vrati se je zasukal nazaj in naglo pogledal na okno »Ubožica!« dejal je med zobmi, stisnil močne pesti in zapretil ž njimi v mrak. Komu, zakaj ? Tedaj bi bile trde roke poljskega kmeta
grozovito prerahljale plemenito teld malopridnega kneza! —
*
* *
Lucija!
Sedaj je končano vse!
Že včeraj sem ti hotel razodeti čudni slučaj, ki je igral z menoj, ali smel nisem, branila mi je dana beseda. Sedaj sem otet zemeljskih vezij! Pred mano zijä grob, in še mislim nate in na najino brezna-dej no ljubezen, Lucija! Zadnji njeni žarki mi ogrevajo življenja trudno sreč. Okolo mene vlada smrtna tišina, čutim dih smrtni, uničujoč najine nadejc, sapa veje v noč, in še tc ljubim. Lucija!
Kakd nerado mi grč iz peresa imč, katero je raztrgalo najini duši! Žaljen naroden ponos, žaljeno človekoljubje mi je razvnelo možgane, da sem z golo pestjd udaril po knezu F . . . yji. Brezbožna njegova ustna so drzno obrekovala pevko Kazimiro. Na tisti zemlji sva se porodila oba, v jadni Poljski, in nesrečen slučaj naju je združil v Pešti. Ljubil je nisem, a braniti sem moral nje čast. Kakd zmedeno pišem! Toda dalje! — Knez F . . . y mi je jezno poda svojo po-setnico; vrgel sem mu jo v obraz in zakričal: »Za vašo kri je moj meč predober!«
»Tudi za vaš samokres ?« vprašal je peklensko zlobno. Niti pogledal ga nisem.
»Tedaj nama ne ostaja drugega nego .blanche ou noire'!« —
»Bodisi!« dejal sem hladno. —
»Samd jeden pogoj še! Vsak naju ima še obračunjati s svetom in vsak se zaveže šele čez leto dnij končati življenje svoje. Torej dnč 29 avgusta, dve minuti pred polnočjo izgine jeden izmed naju.«
»Dobro!« —
Zašepnil je pričama, dvema znancema, in odšli smo v sosedno sobo. Krogli sta se trkali v klobuku, bela in črna. Potegnil sem črno. —
»Drugo leto osovrej!« Navzoči kavalirji so slovesno obetali, da molčč o stvari, ki bi se inače končala pred kazenskim sodiščem. Glasno pa mu je častitala neplemenita družba madjarskih plemičev; hrupne častitke sem čul ravno, odhajaje pred vrati.
In od tedaj sem umiral. Ohladila se mi je burna kri, obledel obraz, zledenela roka, dokler nisem uzrl tebe, Lucija! Kakd te ljubim, Lucija! Še minuto, Lucija. Nerad se ločim! Srečna!
Arnold.
*
* *
Kolikokrat je prebrala pismo! — »Nesrečni Arnold!« In sama je bila stokrat nesrečnejša. Čemu še sedaj bega po pustem svetu! Tedaj
se ji hipoma okd zablisne od sovraštva: mislila je na osveto. —
*
* *
V preprosti vojaški krčmi za kmetskimi javorovimi mizami je vladala Čudna razburjenost, potem grobna tišina Govoril je polkovnik dragonskega polka štev. 5., baron Morgan. Slovesno so odmevale njega besede po sobi in pomirile vrišč in krik.
»Otroci moji! Izgubili smo junaka iz naše vrste, ki je leto dnij zrl neustrašeno smrti v obraz. Smrt njegova in naša Čast nam nalaga kaznovati morilca. Naše ni samd žalovanje za njim, ne, naša je tudi osveta. ,Kri s krvjd', to je naše geslo, in da se mi ne trese roka, otrpla od starosti, sam bi prebodel nevredno teld, ki se je, žal, porodilo v knežji palači. Častniki, nihče se ne jčzi, nihče mi ne ugovarjaj 1 Osveto nalagam kot zadnjo neizrečeno oporoko umršega tovariša vam, rojaku njegovemu in najboljšemu prijatelju, vam, grof Devski.«
Mlad visok častnik plemenitega obraza skoči k staremu polkovniku in mu veselo stisne roko. »Hvala, polkovnik!«
»In če pade on —« pričnč iz nova polkovnik.
»Potem pridem jaz, jaz!« kriči vse vprek.
»Takd je prav, otroci moji, junaki ste l« pravi veselo polkovnik, in solza se mu zablesti v očeh. Zase pa šepne: »Dobri mladiči sol«
Lepega septemberskega dnč so prinesli v krasno palačo umirajočega kneza F . . . yja z razsekano čepinjo. Grof Devski je os vet i 1 svojega prijatelja.
Nedolgo potem je dobil polkovnik baron Morgan »modro polo«, nadporočnik grof Devski pa je% bil prestavljen k infanteriji. Takd je osvetila knežja rodbina svojega člena. Grof Devski pa je prosil trajnega odpusta in ga je tudi dobil. Odšel je na svojo rodbinsko posest, na Avstrijsko Poljsko. Lucija je res iskala kneza F . . . yja; kaj je namerjala, ni zvedel nihče.
Obveščena o njega smrti, vrnila se je domov s strtim srcem, s pokopanimi nadejami.
-X
Ob letu pa je svojeročno okrasila osamelo gomilo zadi za grajskim vrtom s pestrim, cvetjem, in na dan 29. avgusta sta klečala na nji grof Devski in baronica Lucija.
Grof Devski je šel tudi posetit grob nesrečnega rojaka in je ostal tisti dan v gradu.
*
* *
Tri leta pozneje. — Dan 29. avgusta! —
Na grobu Arnoldovem klečita Devski in Lucija. Nad gomilo spomenik od belega marmorja, v marmorji izklesana polovica črne krogle, pod njo »Noire« in dve prebodeni srci.
Skupaj odideta v grad grof in baronica. Mnogo sta govorila o pokojniku. Prišla sta do čudnega konca:
»Še nekaj! Ali se zavežete, da ne bodete ljubosumni na Arnolda in stare spomine?«
»Prav rad! Skupaj se hočeva zatopiti vanje! Kaj ne da, Lucija?«
Pokimala je. — Za mesec dnij sta se poročila grof Stanislav Devski in baronica Lucija Elmersteinova, porojena Nemrava.
£
am »e vem, kam vodi Tajno mc povelje; Ni mi v glavi zmotra Ni mi v srci želje.
Školjke.
Plovi, koder moreš, Ladjica ti moja! Plovi brez namena, Plovi brez pokoja !
Nekdo je nad nami. Ki nam pota meri; Plovi torej, čolnič! Plovi mi v tej veri!
z mano, kvišku,
V	zvezdnate višine! Zemlja pogrezujc
V	temne se globine.
V sil nosilni dalji Kakor drobna pika Zemlja izgubljena Bledo se svetlika
Pod menoj, nad mano Svetov je brez broja ; Tiho vsak od vekov Hodi pota svoja.

iše, Vila, više V visočine jasne! Novi roj zašije, Stari spodi gasne.
Kje nam zdaj, in kil j je Zemlja nei/.mčrna ? Kaj nje človek slavni, I)ela mu preščma?

Kaj so vzori, misli Visokoleteče? Kaj vprašanja resna, Kaj skrbi moreče? Zamejski.
Od Drave do Dravinje.
Spisal M. Cilenšek.
(Konec.)
d gorenjega robu te senožeti drži dolga preseka v listnatem goščavji proti vrhu. Od zapada se ti odpira svet, in precejšen del Koroške se razgrinja pred tvojimi očmi. Zdajci te iznenadi glasno prh u ta nje, in po gošči gledaš za veliko gozdno ptico, ki leti naravnost po lesu. Samica divjega petelina je; iskala si je hrane, toda ko te je zaslišala, vzdignila se je v zrak in se skrila radovednim oččm. Ta putka je sploh jako plaha in boječa; ne da ti blizu. Zatd utegnemo dragim čitateljem morebiti ustreči, ako jim podamo poglavitosti iz nje življenja.
Divji petelin je naša največja divja kura in sploh izmed največjih domačih ptičev. Toda ne samd velik, ampak tudi lep in imeniten je divji petelin. Glava mu je črna. vrat in prsi se svetijo kovinsko in se izpreminjajo na modro in zeleno; ostalo teld je črnkasto in na-giblje malce na sivo; krila so rjava, na zgibu bela; trebuh je črn, belo pegast, široki rep črn in belo lisast. Kljukasti kljun je bledo-rumen; izpod njega mu visi pernata brada, ki ga dela sosebno postavnega. Noge so do prstov pernate, črni kremplji so kratki, pa jako močni. Putka je mnogo manjša, nima brade in ni samcu sploh nič podobna. Perja je rjastega, črno in belo lisastega.
Divji petelin ljubi samoto po velikih gozdih, kjer nadkriljuje jelovje in borovje drugo rast. a vender mu je jako všeč, ako stoji tu pa tam käj debelih bukev. Tla ne smejo biti pusta in gola, zakaj dajati mu morajo hrane in zavetja. Kjer n. pr. na prelomih rase kopinje in vresje, kjer izpodrasta visoki gozd borovnico in druge grmičaste rastline in kjer ima dovolj čiste vode, ondu si izbere svoj dom, katerega ne ostavi brez tehtnih vzrokov. Kadar mu zapade sneg zračne višave, pomakne se niže ali pa išče zavetja v planinskih senikih. Po jednakih krajih živč Še drugi samotarji, katerim ni do druščine; vsak gleda le nase; kar se godi okolo njega, to mu je deveta briga. Ker se po takih gozdih plazi tudi marsikatera krvoločna zver, izvoli si vsak divji petelin visoko drevd, na katero najrajši seda, v čegar vrhu tudi navadno prenočuje in od katerega sploh ne grč daleč. Tod si išče podnevi hrane ali pa se koplje v suhi prsti liki domače kokoši. No, varnosti ne pozabi nikdar; zmirom je na straži, in ako n. pr. pokne
suha vejica, takoj se vzdigne kaj hrupno in odleti naravnost po lesu. Toda njega teld je težko, perutnice pa kratke, zatd skoro zopet sčde kam na visoko drevd. O slabem vremeni ne grd rad z drevesa, in često se pripeti, da dobi popolnoma bel plašč.
Hrana divjega petelina je jako mnogovrstna. Poleti trga mlado praprot, cvetne mačice in travo, pozneje kljuje po jagodah, vmes pa tudi zoblje razne žuželke, polže, črve in drobne kamenčke. Huda mu prede pozimi in spomladi, ko mora živeti skoro ob samem jelovem in borovem brstji. Ker ga streljajo samd spomladi, diši njegovo mesd po smoli in ker je tudi trdo in žilavo, mora se posebe pripraviti, da je užitno.
Petelinu ni do družbe. Malone vse leto sameva in grč samd spomladi, ko mu kri zavrč, fantovat v nižje gozde. Otovre vabi kokoši k sebi in se takd izpremeni, da ga je težko spoznati. On, katerega vse leto naudaja živa nezaupnost in najskrajnejša opreznost, spozabi se za mladoletja takd, da se mu človek lahko približa na nekoliko korakov, in se vede takd smešno, kakor bi bil izgubil vso pamet. Lovci pravijo: »Divji petelin poje.«
V drugi polovici meseca sušca — časih tudi pozneje — zapusti petelin svoj navadni okraj in pride v stanovit les, kjer se na njegov glas zbirajo kokoši. Zvečer se spravi vse na drevje, da jih ne zalotijo mnogi sovražniki, in predno se zasvita, mened že petelin z iztegnjenim vratom, razšopirjenim repom in spuščenimi kreljutimi nemirno po veji in prevrača oči, kakor bi bil vinjen. Sedaj začnč peti; časih dleskne s kljunom, kakor bi udaril s suho paličico ob preperelo vejo; vedno glasneje in hitreje prihaja dlcskanje in se naposled izprevrže v nekovo smicanje, kakor bi koso brusil. Za nekaj časa prestane to smešno početje, a skoro se zopet ponovi, in sicer takd dolgo, dokler ga kokošji glas ne izvabi z drevesa na tla. V svoje petje je petelin takd zamaknjen, da ničesar ne sliši in ne vidi. Kadar so solnčni žarki pri-svetili na zemljo, umolkne in grč z družicami na pašo; zvečer pa zopet sčde na izvoljeno drevd, in drugega jutra se ponovi komedija. Njega petje traja 3—4 tedne; o slabem vremeni ne poje.
Sparjene kokoši se razkropč — niti dve ne ostaneta blizu — petelin pa odleti v svojo samoto, kjer se mu kri ohladi; prejšnja nezaupnost in opreznost takd prešine vse njegovo bitje, da ga ni moči preval iti. Kokoš si naredi kotanjo, nastelje jo površno in znese vanjo 6—12 temnopikastih rjastih jajec, ki so debela kakor jajca domače kokoši. Od gnezda ne grč nikdar daleč; kadar pa grč, da se napase, pokrije jajca, da bi jih ne opazilo bistro vranjino okd. Jebčkov, ki
se izvalč konec četrtega tedna, je starka jako vesela in skoro jih vodi na pašo, kjer jim razpraskava mravljišča in jih uči jesti. Mladiči hitro rastd in dobč perje, da morejo na drevje, kjer so varnejši. Jeseni pride petelinčkom čas ločitve od drage mamice in ljubih sestric; otovre že poskušajo peti in radi se tudi zbijejo med seboj. Jarice ostanejo do pomladi pri materi.
Divji petelin ima mnogo sovražnikov; v zraku prežč nanj ujcdc, na zemlji pa razne zveri in Človek. Največ mladičev menda pohrusta lisica, dokler ne morejo na drevje. Ako preudarimo to in pomislimo, da se gozdi zmirom bolj krčijo, lahko spoznamo, zakaj je te zanimljive pute čimdalje menj po naših lesovih.
Ako hoče lovec priti divjemu petelinu do živega, mora dobro poznati ves kraj, zlasti pa petelinova svojstva. Pravi lovec strelja le po petelinu, in sicer s kroglo; z zrnjem je sramotno. Priplazi se, predno se zdani, blizu drevesa, kjer poje petelin. Ko ta preneha, obstane lovec kakor pribit in skoči zopet nekaj korakov proti drevesu, ko se je jel glasiti veseljak na veji. Takd se dajeta, dokler ni lovčevo okd, muha in petelin v premi črti — in izpod drevesa mu prifrči smrtonosna svinčenka, ki ga podere na tla. —
Šc nekaj korakov in videla sva na nasprotno južno stran. Bila sva torej na vrhu, kar se nama je zdelo tem čudneje, ker ni bilo razgleda v bližino. Ali to je popolnoma umevno, ako pomislimo, da je Pohorjev hrbet jako širok in da se dvigajo iznad njega le nizki, zaokroženi holmci. Odtod menda tudi prihaja trditev, da to veličastno gorovje nima razgleda. Vender je to neosnovano, zakaj proti potu in trudu se ti naužijejo očf z vrha več krasote negoli z marsikatere višave, kamor si priplezal celd nevarno. Preko Črnega vrha in Včlike kope opaziš daleč tam na zapadu visoke gore za Beljakom, in kadar je vreme ugodno, utegneš videti tudi Včliki zvonik in dolgo vrsto visokih ledenikov, potem mejno gorovje koroško • štajersko in drugo višavje. Treba samd izpregledati, in tujega svetä ti nikakor ni premalo. Ako pogledaš od imenovane črte nekoliko na levo, imaš pred ska-lovito in raztrgano Pečjd goro Sv. Urše, ki se ti od te strani kaže v najlepši svoji podobi. Primerjaš jo lahko zeld strmi piramidi, okrašeni na vrhu s cerkvico. To je čisto prirodno, ker jo gledaš od ozke plati, dočim ti kaže n. pr, v Savinjsko dolino široko svojo stran. Od te strani, nekoliko na jug pomaknjene, pozdravljajo te dne bele gore, o katerih tudi tujci večinoma govorč prav spoštljivo. Na desni se ti ustavijo oči na košati Radohi, na levi na vitki Ostrici, med njima pa luka zobata Rinka, mati bistre Savinje. Ta skupina je izredno
lepa, sosebno kadar se uprd vanjo solnčni žarki. Globoko v nje vznožji se razgrinja vas Solčava, in zatd jo Slovenci zelenega Stajerja najrajši imenujemo »Solčavske planine«. Oboroženo okd seveda ti pokaže še več! Čim bolj se sučeš na levo, tem prijaznejša prihaja okolica; sivi, skaloviti velikani so izginili, na njih mesto pa je stopilo pohlevnejše pogorje, ki se razteza v več vrstah od zapada proti vzhodu. Najlepši menda se ti zdč Savinjski hribi, in to zlasti zatd, ker jim gledaš na vznožje in jih zasleduješ do vrha. Približno sredi njih stoji mogočni Gozdnik s svojimi »hlačami«, katerih pa niso prikrojile škarje, ampak drvarjeva sekira. V njega ozadji se blestita dve cerkvi vrhu Kuma. Te gore ne izgrešiš iz lahka, in ako ti seza spomin v nežna mladostna leta, ne pozabiš je nikdar. Taka se godi meni, in kadar dospem kam na višino, obrnem se najprej skoro nehotč in nevedč tja, kjer mora biti Kum za Savo. In kakd bi bilo tudi drugače l To je bila moja prva božja pot, kamor sem romal z dobro svojo mamko, predno sem začel trgati hlače po klopčh celjske gimnazije. Tedaj sem spoznal, da je svetä več, nego ga je videti izpred domačega praga. Bilo je pa tudi käj gledati! Ko smo prekorakali med Mrzlico in Gozdnikom savinjske hribe, šlo je nizdolu do Save, ki se je penila in gnala valove, da je bilo käj. Težko sem pričakal, da nas je pobral čoln in zdrčal z nami na nasprotni breg. Vender tu je bilo huje, zakaj noge so bile že utrujene, najhujša pot pa pred nami. Toda šlo je.
In na vrhu! Ondu je vse mrgolelo praznično oblečenega ljudstva, ki je došlo semkaj, da opravi svojo pobožnost, da zahvali Bogä za prejete dobrote in se izroči v varstvo Onemu, ki jedini more pomagati. Sicer znana, a vender nekamo tuja govorica ti je zvenela na uhd, in tudi nošnja se je v marsičem razlikovala od nošnje v domačem kraji. In ti prizori! Tukaj si videl dolgo vrsto mdž in žensk, sedečih na zemlji; poznalo se jim je, da jim napravlja nekov »črv« preglavico. Pred njimi se je šopiril in bahato stopal mož v ogoljeni opravi in jim pipal — ne, kär jemal — zobč iz čeljustij in jih deval v robec, da se je vse Čudilo. Ondu je razpostavil dolg kosmač svetle cevi, pogledaval sedaj na to sedaj na dno stran ter zadovoljno mrmral: »Lep razgled to.« Okolo njega so se ponajveč zbirali mlajši romarji in gledali skozi cev. Tudi jaz sem prišel na vrsto, ko mu je stisnil dijak-sestrič nekaj svetlega v pest. Kär načuditi se nisem mogel, kakd neki je to mogoče, da se vidijo takd razločno daljni predmetje, katerih na prosto okd niti uzreti ne moreš. Domov gredč, želel sem zlasti o tej stvari razjasnila, a dijak me je zavrnil, da se je treba marsičesa učiti, predno se človeku razjasnijo takšne stvari,
in tolažil meje, Češ: »Letos stopiš v latinske šole in ondu zveš tudi to tajnost.« S tem mi je podvojil veselje do učenja in tudi pametno dostavil, da mož z »rešpektinom« ni slepar kakor dni, ki jemlje zobč. O drugih posameznostih molčimo, le toliko naj še dostavimo, da smo se po dokončani službi božji prav težko ločili kraja, ki nas je takd iz-nenadil. Le pomisli, dragi čitatelj, koliko svetd se mi je odprlo na tem poti, in izvestno priznaš, da mi je ostal v najboljšem spominu. — Izmed dolin, ki jih gledaš s Pohorja, najkrasnejša je Savinjska, zlasti okolica žalska, in Ptujsko polje, dokler ti ne stisnejo očij hrvaške gore.
Pot naju je privedla naravnost na Planinko, ki je označena takd, da je ne moreš izgrešiti. Pokaže ti jo pritlično borovje ali sušje, ki pokriva nje vrh in ki ti prav razločno povč, odkod navadno brijejo ostri vetrovi, zakaj nagnjeno je na nasprotno stran in dela goščavo, katero pregaziš le iz težka Tla so jako vlažna, po nekod celd močvirna, kar prihaja odtod, ker trda granitna podlaga ne prepušča vlage. Tukaj se dela rupa (šota), katero so tu pa tam tudi že kopali, in takd so nastala dna jezera, rckše, večinoma čctverokotne jame, kjer prebivajo ponajveČ pupki in povodni mož. Bodisi, da je preslaba in predaleč, ali pa da imajo ondotni prebivalci dovolj drugega boljšega goriva, opustili so to delo menda za vselej, kar zopet dokazuje, »da je svet okrogel« in da so stanovniki Pohorci. Kdor rad hodi bos po mehki, mokri travi, le pridi semkaj; tukaj je dobi več nego dovolj, in kar je tudi velevažno, nikdo ga ne utegne nadlegovati ali mu celd izmekniti dobrih čevljev in mu prepustiti v zameno svoje pohojene ali pa niti teh ne.
Rastlinstvo, kar se ga razvija v letu dnij, bilo je do malega še v povojih, zakaj pogosti mrzli vetrovi mu branijo na dan. Celd trava je bila večinoma še rjava, in neznatne zelenice so se kazale samd ondu, kjer je stala voda po globelicah. V ruševji pa si lahko nabral lepih, rdečih vresnic, ki so dobile v tej gošči najboljšega zavetja. Kdor hoče kaj opraviti v tej stvari, priti mora pozneje, zakaj dočim so, kakor že vemo, daleč pod vrhom že cvetele brdnje, ni bilo tukaj sledu o njih; niti njih pritlehnih listov ni bilo videti. Čim niže sva prišla, tem bolj se je prijemal zeleni plašč površja, kar je dobro pričalo, da se je pomikala pomlad v višave, da jih okrasi z bujnim svojim cvetjem. Tukaj so tudi že zvonili planinski zvonci, in bilo je videti precčj goveje živine po pašnikih.
Pot na južno stran se niža prav polagopia, zatd pa je dolga, in težko čakaš, da bi bil pri prvih hišah. Ura je kazala že na štiri, ko naju je dež prignal do mojega prijatelja rojstvenega kraja, katerega
varuje Sv. Kungota raznih nezgod. Tukaj sva vedrila in prenočila v gostoljubni hiši blagega župnika in šla drugega dnč po prijaznih brdih nizdolu. Vreme je bilo iz prva deževno, ko pa sva prišla do Dravinje, razvlekle so se megle in nastal je najlepši dan. Rada bi bila šla drugega dnč tudi na Konjiško goro od severne strani, toda dež naju je pognal v trg, ko sva baš prisopihala do polovice nje visokosti. Ker so šolski prazniki že potekali, odpravila sva se naposled domov.
Je pa davi slan ca pala.
Eyaj povesaš svojo glavo, Ti cvetica drobna, mala? — Mrtvi cvet me zrč sanja vo: »Je pa davi slan'ca pala!«
Kaj se solza ti vsiljuje, Deklica mladostno zala? — Mračno mi okd pričuje: »Je pa davi slan'ca pala !«
i)
Kaj je tebi, duša moja? Kaj bi toli žalovala! — — Pesem mi ne dri pokoja : »Je pa davi slan'ca pala!«
Dovolj bi bilo cvetje.
Framčan.
revd v jesenskem cvetu,
Kakd me veseliš, Da nade pokopane Iz nova mi budiš!
m
Mogoče, da kdaj meni
Zacvete še pomlad — Dovolj bi bilo cvetje, Prepozno je za sad!
Framčan.
Moji spomini.
X)osti, če sred površje
Sreče mi otaja žar, Saj v globine, še mrzlejše, Ne posegel bi nikdrir.
Svetlim žarkom nepristopnih Tam spominov žije sto, Zaklenila jih usoda
Meni v dušo je mlado
Occultus.
Atene.
Spisal S. Rutar.
III.
(Konec.)
tene štejejo sedaj do 120.000 prebivalcev. Mesto rase jako hitro, ker se naseljujejo Grki, bivajoči zunaj države. Med njimi je mnogo Arbanasov, ki stanujejo zlasti na Akropole severovzhodni strani. Pred pol stoletjem so bile Atene prav za prav le siromašna albanska vas. Po veri so prcbivalci pravoslavni Grki in Rusi, potem katoliki, pro-testantje, angličani, židje i. t. d. Atenčani so kakor Grki sploh zeld prijazni, gostoljubni in uljudni, da, celd kavalirski in viteški, vsaj proti tujcu. Pravih beračev po mestu ni, ker so ljudjč preponosni, da bi prosili, in tudi čuvarji po muzejih (večinoma invalidi) ne vzprejmd ni-kakeršne napitnine, niti tedaj ne, če jim daš shraniti palico ali dežnik. Vstop k vsem zbirkam je na Grškem popolnoma brezplačen. Tu pa tam res čepi starec ali starka pred vrati in ima krožnik pri sebi, na katerega hvaležno prejema milodare; ne nadleguje pa nikogar.
Moški so lepo rasli in tipiških obrazov. Lica so navadno zeld markantna, izrazujoča odločnost, nos precčj zakrivljen, barva temno-rjava, oči in lasjč malone črni. Navadni Grki se brijejo, samd brke si pustč in jih gojč. V pogovoru so jako živahni, hodijo pa premišljeno, svečanostno-počasno. Vsak moški nosi in vrti v roki ali pa v obeh rokah na hrbtu našim brojanicam podobno igračo (»gumbolo-gion«, »kordonja«), katero vedno suče okolo pesti ali pa šteje njene jagode, da mu čas mine in da mu hitreje krožijo misli. Mnoge take igrače so prav lepe, n. pr, nabrane od pirejskih školjčic. Omikanci se nosijo popolnoma civilno (»alla franca«), navadni ljudjč in kmetje pa so še ohranili närodno nošo. Grki na celini se oblačijo po albanski šegi in nosijo »fustanelo«, t. j. široko, ženskemu krilu podobno belo suknjo, ki je brezštevilnokrat nagubana in seza ravno do kolen. Ker je treba zanjo mnogo platna, zatd je tudi draga in stane, če je boljše vrste, pet do šest goldinarjev. Nad fustanelo nosijo Grki odprt telovnik, ki je ob robu bogato našit. O praznikih, ali kadar gredd na pot, oblečejo čez telovnik še rdeč okrašen jopič z razklanimi rokavi. Fustanela in jopič sta zvezana s širokim pasom, za katerega vtaknejo orožje, nože, tobačne mehurje, denar in druge priročne potrebščine.
Na glavi nosijo rdeč fes (poleti slamnat klobuk) z modro ali zlato čuško. Piščali so pokrite s suknenimi ali platnenimi golenicami, na nogah pa nosijo navadno čolničaste rumene ali rdeče opanke s kljunom spredi. Skoro jednako nošnjo imajo tudi Grki po otocih, samd da nosijo namesto fustanele široke, v/eči podobne hlače (ßpax.*!) kakor Turki in mohamedanski Slovani.
Ženske imajo trpke, odurne in začrnele obraze. Lepo lice ugledaš le malokdaj, in celd med mladimi deklicami, ki hodijo v »Arsakion«, zastonj iščeš nežnega obraza. Meščanke se oblačijo civilno, kmetice pa kakor naše Hrvatice po kmetih. Na glavi imajo ruto ali pa fes; po hrbtu jim visč dolge, črne kite, v katere rade vpletajo srebrn denar. Marsikatero deklč nosi vso svojo doto v lasčh. Starim Grki-njam so podobne v tem, da se ne vtikajo v javno življenje in da ne hodijo mnogo zunaj hiše. Da pa imajo še nekaj Ksantipinega značaja, o tem sem se prepričal na vožnji iz Pireja v Atene, ko je popadija neznansko oštevala svojega moža; toda ker sem premalo razumel novogrški, ne vem, kaj vse mu je očitala.
Grški popje (»papäs«) imajo takd značilno obleko, da jih takoj opazi vsak tujec. Hodijo in vedejo se zeld dostojanstveno. Njih znak je dolg črn talar (protopopje nosijo tudi višnjev talar) in visoko pokrivalo, ki je podobno našim cilindrom, ali nima okrajkov, nego samd na vrhu včn zavihan rob. Brado in lasč imajo jako dolge; prva seza časih do pasu, drugi so namazani s salom, da se svetijo, in so skriti pod vrhnjo suknjo. Če oop potuje, prinese svoje potrebščine kar v vreči, katero vrže čez rame kakor navaden kmet. Nc samd po kmetih, nego tudi v mestu so popje opravljeni zeld siromašno, da, celd umazani so.
Časih se sliši mnenje, da se po žilah denašnjih Grkov ne pretaka nI kapljica starohelenske krvi. To ni res; Grki so pač zeld pomešani s Slovani in Romani, ali temeljni element je venderle starohelenski. Že ndrodni značaj je ostal vedno tisti. Kakor stari Grki, takd so tudi sedanji zeld gibični, dovzetni, bistroumni in ukaželjni. Ne pazijo samd na duševno izobrazbo, nego zlasti tudi na telesno, prav kakor njih pradedje. Povsod gojč v šolah tudi telovadbo in otroške igre. Vsako četrto leto napravljajo v starem stadijonu, vzhodno od Aten, ljudske veselice in igre, podobne nekdanjim olimpijskim. V obrazu pač večkrat zapaziš slovanski tip, ali na otokih (n. pr. že na Salamini) se je še ohranil prvotni tip, ki je precej podoben albanskemu. Tudi novogrški jezik se je neposredno razvil iz starogrščine, in sedanji Grki celd trdč, da stari niso takd govorili, kakor so pisali. Občeznano je, da sedaj izgo-
varjajo v), u, st in 01 kakor i\ o v diftongih kot /, ^ kot t/ in 0- kakor angleški /// (j). V navadnem govoru imajo vse polno tujih izrazov, zlasti italijanskih in turških. Gomb, blato, gar i fon i ja (nagelj) so tudi Slovencem znane besede.
V Atenah je jedino grško vseučilišče	s Štirimi fakul-
tetami, ki je urejeno po vzgledu nemških vseučilišč, toda ni takd dobro preskrbeno z učenjaki. Zatd zahajajo imovitejši grški mladeniči, zlasti juristi in medicinci, kaj radi na tuja, nemška in francoska vseučilišča. Pouk na atenskem vseučilišči je popolnoma brezplačen, ker ima ta zavod lepo i menj e, nabrano iz ustanov; iz njega plačujejo učitelje in docente, katerih je skupaj okolo 60	Mnogi visokošolci so
takd siromašni, da si morajo svoj vsakdanji kruh služiti kot sluge v bogatejših družinah. Z vseučiliščem je združena »narodna knjižnica«, ki šteje že 150.000 zvezkov. Gimnazij (višjih) s štirimi razredi je v mestu 5, a progimnazij ali helenskih šol (sXXvjviza cyokzXv.) s tremi razredi 10. Poleg teh jc moško in žensko učiteljišče in višja dekliška šola s štirimi razredi. Na poslednji se učč deklice poleg modernih jezikov, botanike in matematike tudi čitati in umevati Homerja, Kse-nofonta in Polibija. Gimnazijci pa se učč največ grščine (po 12 ur na teden v vsakem razredu), potem latinščine (po 4 ure), matematike (po 3 ali 4 ure), zgodovine in francoščine (po 3 ure). Pri maturi abituri-jentje prestavljajo Homerja na novogrški jezik.
Tudi ljudsko šolstvo je na Grškem uravnano prav dobro, mnogo bolje nego po drugih državah balkanskega polotoka. V njih gojč poleg elementarnih predmetov zlasti zemljepis in zgodovino Grške, in reči je, da so grški dečki v teh dveh predmetih kaj dobri; zlasti junake stare in nove zgodovine spoznajo käj skoro. V Atenah je tudi ljudska knjižnica, ki izdaja mesečne zvezke za preprosto ljudstvo. Takisto imajo šolo za glasbo, in blizu Trga zloge je novo gledališče, kjer igra pozimi käko francosko ali italijansko društvo s kraljevo podporo. Dve poletni (odprti) gledališči, kjer se igra grški, sta v Stadijskih ulicah in ob Ilisu, blizu palače za razstave. Vender so sedanji Grki v gledališki umetnosti daleč za starimi.
Ljudsko šolstvo je na Grškem urejeno precčj dobro. Povsod so učilnice (po samostanih tudi duhovna vzgajališča), in učitelji se celd ponašajo pred tujci s svojo zbirko knjig. Sosebno radi se učč zgodovine, zlasti junaška dela nekdanjih Grkov. Učitelji tudi znajo izvrstno navduševati mladino za domovino in ji vcepiti ljubezen do naroda. V šoli učč celd politiko, n. pr. da se jim je osobito bati Angležev. Razposajenosti in surovosti ni med mladino nikjer. Tudi med odraslimi
ljudmi je že popolnoma izginilo razbojništvo in banditstvo; le v Te-saliji, ki se je združila z grško kraljevino šele leta 1881., dogajajo se baje še vedno razbojniški napadi.
Občinska opravila vodi župan (Sijain občinski svčt. Zavisna sta od atiškega prefekta (voy.apyo;), ki je neposredno podrejen predsedniku notranjega ministerstva. O dvorskem življenji se v Atenah zapazi käj malo, dasi se Članovi kraljevske rodovine pogostoma vozijo na izprehod. Z dvorom občujejo zastopniki tujih držav, najvišji grški uradniki in »fanarjotsko« plemstvo, ki se Čimdalje bolj seli od »fa-narja« (svetilnika) v Carigradu v Atene. Ker pa občuje večinoma francoski, ljudstvu ni priljubljeno. Vsak dan proti poldnevu je stražna parada, pri kateri igrajo vojaki zeld poskočne fanfare. Grška vojska je uniformovana evropski, razven lovcev ali s\>c<ov01, ki nosijo nagubano fustanelo in bogato našit jopič, na glavi pa fes z dolgim čopom. Med pešci treba posebe omeniti takd imenovanih yopo^'jXa/.s;, ki opravljajo po kmetih službo naših orožnikov.
Predno se ločimo od Aten, poglejmo še nekoliko v njih najbližjo okolico. Vsak izobraženec se izza srednješolskega izobražanja izvestno še spominja klasiškcga griča Kolona, katerega opeva Sofoklej v svoji tragediji »Edip na Kolonu«. V starem veku se jc dvigalo na Kolonu, 3 km severozapadno od Aten, Pozejdonovo svetišče, in okolo njega je bil svet gaj, posvečen istemu bogu. V njem so glasno prepevali slavčki, in okolo njega so se pasli konji. Oljika in vinska trta, na vrnjena v senčne latnike, preprezali sta vso okolico, po kateri so tudi šumeli potoki. O vsem tem sedaj ni več sledu, samd tu pa tam vidiš posamezno oljično drevo. Kolon je sedaj pust in gol. Na njega temeni stojita spomenika francoskega učenjaka Karla Lenormanta (y 1859) 'n nemškega arheologa Karla Otfrieda Müllerja (f 1840.). V bližnji jami, iz katere so kopali pesek, pa vidiš vse polno razbitih steklenic, katere so posetniki tam gori izpraznili v spomin minule slave.
Jugovzhodno od Kolona in blizu velikega kolodvora je bila imenitna »akademija«, t. j. filozofska šola z izprehajališči v senci starih oljik. Imč so ji vzdeli po posestniku Akademu, ki jo je prostovoljno prepustil mladini za igrališče in učilišče. Tukaj je najrajši bival in poučeval modrijan Platon, takisto njegovi učenci, ki so se imenovali »akademiki«. Tudi Ciceron se je tukaj učil modrosti, in Horacij se je izprehajal v tem oljičnem gaji, posvečenem Ateni.
Južno od akademije drži »sveta cesta« v Elevzij. Začenja se pri dvojnih vratih »dipylon«, kjer še vedno stoji mnogo nagrobnih spomenikov iz stare dobe, najsi so najlepše prenesli v närodni muzej.
Na njih so izražena srčna čustva ostalih sorodnikov v najpreprostejši obliki. Na plošči navadno vidiš podobo svetišča, v katerem sedi rajnik med sorodniki in podaja roko v slovd naj milejšemu sorodniku, oče sinu, žena možu i. t. d. Tudi stan in dobo pokojnikov označuje poseben simbol; n. pr. mladeniči imajo pri sebi strgalec in stekleničico z oljem, žene Škatljice z mazili ali nakraski, otroci se igrajo z živalimi; kar se jih je potopilo, sedč samotni na skali poleg razbite ladje. Kakor dan-denašnji, imeli so kamenoseki take plošče pripravljene že naprej, in zatd ni misliti, da so vpodobljene osebe portretje mrličev.
Takd smo zašli na počivališče mrtvecev; spodobi se torej, da si ogledamo tudi sedanje pokopališče Atenčanov. To je na jugovzhodu od mesta, na podnožji Himeta in blizu starega Stadijona. Pot do tja drži mimo preimenitnega studenca »kallirrhoe« in blizu dnega, kjer je Platon razlagal Fedronu neumrljivost duše in ideje, katero vsaka duša prinese s seboj iz nebes. Studenec, iz katerega so neveste zajemale vodo za ženitveno kopelj, je sedaj mlaka polna nesnage in beraških cap, izprehajališče pa je prašna cesta, kjer se paglavci podč in lasajo. Pred včlikem pokopališčem stoji na vzvišenem mestu spomenik Schlie-mannov: majhen štirioglat mavzolej, katerega krasč v podstrešji reljevi iz grške zgodovine. Nad njega vrati se čita napis:
Ewpiyov xsvfco S^Xtsy.awov, toO /,lio;
Töv <7S y.ijASviO-at ypr, -ollž ttovsvvt« ßporo?;. (Henrika Schliemanna hranim, prestavnega, katerega ti je posnemati, ker je premnogo storil za človeštvo). Schliemann je nenadoma umrl dnč 26. decembra 1890. leta v Napolji, a njega vdova Sofija ga je dala prepeljati v Atene in tam slovesno pokopati. Ona tudi ob svojih troških (pod vodstvom Dörpfelda) nadaljuje razkopavanja v Troji.
Atensko pokopališče je precčj veliko in dosti lepo, nasajeno s cipresami po vzgledu italijanskih grobišč. Tudi nagrobni spomeniki posnemajo italijanske in predstavljajo v živih podobah ločitev pokojnikovo od njega rodbine. Mnogi teh spomenikov so umetniško izvedeni in vredni, da si jih tujec ugleda. Se več pa je spomenikov brez ukusa in umetniške vrednosti. Tudi to pokopališče je živa podoba stanovskih razlik v človeški družbi: siromašni mrliči imajo na svojih grobih le preproste križe brez napisa ali pa celd le tablice s številko, katera rabi grobarju za informacijo. Aiv -ipxv.!
Očetov greh.
Povest. Spisnl Janko Kersnik. (Dalje.)
XI/
i/n vender je šla.
Često med tednom, zlasti zvečer, ko je sama čitala 4 ali šivala v svoji sobi, spomnila se je tega na pol dogo-2 voljenega sestanka, in vselej ji je po kratkem premišljanji
ušel skoro nejevoljen vzklik: »Ne, ne, to je preneumno!«
Helena je bila dokaj hladne, računjajoče nravi'; dosedanje življenje in službovanje pa ji je še bolj razvilo to nrav. O ljubezni ji je govoril že marsikdo; toda bila je prepametna, da bi ne znala, kakšni so ljubimci, ki se ji ponujajo. Kakor vsakogar, ki si služi svoj kruh, zavisen od vsakdanjih slučajev, takd naudaja tudi njo misel in želja, da bi se kdaj otresla tega jarma. Sanjarila je časih o kaj boljšem, posebnem, vender vzgojiteljice, ki so v plemenitih rodbinah prespale take sanje in se zopet vzbudile v bridki, megleni ledeni realnosti, bile so ji še preživo v spominu.
»Profesor! Profesorjeva soproga?« To je bila sedanja stopinja, nje skrivnih želja, in ondaj jo je srečal ta »mladi študent!«
»Preneumno, preneumno!« dela je vselej, kadar je legla spat, toda mladi student ji vender ni hotel iz glave.
»Kdaj bi bilo käj ž njim?« vpraša se ccld nekoč, toda takoj se zasmeje na glas.
V nedeljo dopoldne postojf nekoliko trenutkov na hišnem pragu in zapenja rokavice.
»K Sv. Roku?« To je nje prva misel. »Ne, danes ne! Sicer bi res mislil ta študent, da hodim za njim!«
Ali sedaj je že zapela rokavice.
»Na Vidno? Ali v mesto k Avgustincem? Kdo poje danes tam? Oh — predaleč je!«
In takd krene naglo navzgor po včliki cesti kostanjeviški z nasmehom na ustnih in s poslednjim ne prav resnim tolaži lom:
»Saj ga ne bode!«
Toda Janez je ves dopoldan zvesto stražil dohod k Sv. Roku, po katerem bi bilo priti Heleni, in sedaj se ugledata že od daleč.
Pozdravita se — on srčno in prijazno, ona malone hladno; toda vender je vsa rdeča v lice.
»Pričakoval sem vas že dolgo!« deje Janez odkrito in veselo.
»Pričakovali ste me?« zavrne ga ona; čutila je potrebo, da se nekoliko poigrä.
»I, ko ste vender dejali, da pridete danes dopoldne!« odgovori on ves zavzet.
»Oh, takd! Da, da! No, dobrega spomina ste!«
»In — vi? Ste li pozabili?«
Janezov naglas ob tem vprašanji ji seže do srca, in ne more si käj, da se ne bi ozrla nanj, rekoč:
»Ne, ne! Nisem pozabila! Pa mislila sem —« pristavi po kratkem premolku, ko ji on ne vč odgovora — »da je bilo to kar takd —«
»Oh — jaz sem imel vaše besede za popolnoma resne!«
»Kaj hočete, gospod Kačon? Saj vidite, da sem tukaj!«
»Hvala vam, gospodičina Helena!«
Potem gresta nekoliko časa molčč drug poleg drugega. Nji je nekamo neprijetna misel, da bi jo ugledala znanka v tem spremstvu, on pa ne vč, kako bi pričel razgovor, da bi ne dal preveč duška svojim čustvom. Sestanek v Volksgartnu in vestedenski posel sta bila zdajci predmet živahnemu razgovoru.
Takd dospeta do cerkve.
»Ali ne pojdete k maši?« vpraša Helena nasmehoma, ko stopi na prvo stopnico k cerkvenim vratom.
»Ali vas smem počakati?«
»Smete! — Ampak v'cerkvi!« reče ona veselo in pomenljivo.
V tem že izgine za malimi vrati, ki se škripajoč zaprd za njo.
Kačon nekoliko Časa stoji pred stopnicami, potem hodi po ulicah in naposled krene v cerkev. Zunaj na cesti, notri v domu božjem^ povsod se mu vidi vse nekamo bliščeče: takd polno mu je sreč od neznanih čustev!
Sedaj obstane pri stebru ob vratih. Mogočni glas orgelj mu zveni na uhd, in zdajci mu vstajajo v duši spomini na dom, na cerkev v rodni fari, ko je še mlad deček ministriral pri maši, na očeta, na mater, na zapuščeni dom tam na peščenem kompoljskem hribu — in potem mu hitč misli zopet k nji, ki kleči tam spredi med množico; sam se ne zaveda, kakd mu je. Zdajci ga prešine misel: »Moliti!« Dolgo že ni molil; tisti široki plaz indiferentizma, ki vleče za seboj do malega vso mladino v zrelostni dobi, tudi njega ni pustil ob strani. Saj
40
ni stal doslej še nikdar takd tik brezdna sreče ali pa ob prepadu nesreče! Ali sedaj je iskal, želel, hrepenel po pomoči.
»Moj Bog, pusti, dovoli mi to srečo!« vzdihnil je, in morda je bil ta nemi vzbruh njega čustev — najsi takd sebičen — najčistejši, najpobožnejši izmed vseh, kar jih je to uro vzkipelo proti cerkvenemu oboku.
Po maši spremlja deklico v notranje mesto; hotela je k prijateljici. služeči v imenitni židovski rodbini na Ringu.
Pogovor se jima suče sedaj v tiru, na katerega navadno krene pomenek izobraženih mladih ljudij, kadar se otresejo subjektivnih pojavov; predmetje njih učenja, zlasti slovstvo in zgodovina, križajo se v p rek.
»Čitate li še käj slovenskega?« vpraša Kačon.
»Kje? Kakö? Saj mi ne pride več slovenska knjiga v roke! Samd jedno imam!«
»Katero?«
»Preščrnove pesmi!«
»Oh! Imate jih? To je krasno!«
»Ona ne znä, ali je ta vzklik namenjen Preščrnu, ali nje posesti te knjige.
»Če dovolite, prinesem vam še käj slovenskega — Levstika in Jenka; pesmi zadnjega so šele natisnjene!«
»Prosim!«
»In potem mi poveste svojo sodbo o njih!«
»Ali vam käj veljä?« mčni ona koketno.
»Da, veljä mi, gospodičina Helena!« deje Janez takd resno, da se ji zopet vsili rdečica v lice.
»Oh, le počakajte — stroga sodnica bodem!« hiti Helena, da prikrije zadrego; »pa — tukaj sva že na konci svoje poti; tukaj stanuje moja prijateljica!«
Podä mu roko, on pa ne dobi druge besede v slovd nego:
»In — danes teden, gospodičina Helena?«
»Danes teden?«
»Ali vas smem zopet spremiti ?«
»Počakajte, gospod Kačon! Če pojdete k maši! Priučim vas zopet pobožnosti!«
Ločita se z veselim smehom. Janez hodi še nekaj ur po mestnem parku in odide potem domov, kjer na svojo veliko zadovoljnost ne dobi več prijatelja Mata. Marljivo preobrača vse slovenske knjige, kar jih ima v mali knjižnici. —
»Danes teden! Danes teden!« Ti besedi sta bili odslej redno slovd naših dveh mladih znancev. Kakor prvič spremlja Janez odslej vsako nedeljo, vsak praznik Heleno k Sv. Roku in potem zopet v mesto do stanovanja nje prijateljice. Drugih sestankov nimata, in dasi čuti deklica čimdalje bolj, kakšna strastna ljubezen do nje rase od tedna do tedna v mladeničevem srci, dasi spoznava on, da ga ona vzprejemlje vedno prijazneje in ljubezni veje, vender o ljubezni med njima dolgo dolgo ni govora. Roke sta si stiskala ob sestanku in ob slovesi, prijazno, ljubo in tesneje, nego je družabni običaj; ali to je bilo tudi vse.
Ta ljubezen Kačona ni odvračala od njegovih študij, nego nasprotno je vplivala nanj. Kär najodločneje se je vkopal v knjige in koncem poletnega semestra se je smel zanašati, da dovrši jeseni izpite. V počitkih ni namerjal odpotovati nikamor: niti domov — česa bi tudi sedaj iskal tamkaj — niti z rodbino, kjer poučuje in katera pojde v letovišče. Helena pa odide z Majerjevimi k vrbskemu jezeru.
Koncem julija je, ko sta Janez in Helena na zadnjem nedeljskem sestanku; v prihodnjem tednu ona odpotuje. Danes ona neče k prijateljici; po mestnem parku se Šetata in sedeta naposled na klop v senci mladega, gosto nasajenega in bujno rastočega jasmina.
»Jaz ostanem tu na Dunaji l« ponovi Kačon — saj je bil to povedal že nekolikokrat — a natd pristavi prvič:
»Jeseni dovršim izpit in potem šele si poiščem pot doli v domovino !«
»Kakd srečni ste!« deje Helena, kakor je bila rekla že nekoč, ko sta se menila o svojem stanu.
»Hočete li z menoj ?« vzklikne on in stopi prednjo, prožeč ji obe roki. »Helena, ali greste z menoj? Da vas ljubim — z vso dušo svojo
—	to veste, davno veste — kaj naj še porečem ? Ali hočete biti moja
—	žena?«
Helena je dobro vedela, da pride nekoč to vprašanje; a sedaj je vender presenečena, in to najbolj zaradi strasti in razburjenosti, ki odseva s Kačonovega lica. Poda mu roke ter ga mehko in ljubko potisne na klop poleg sebe.
»Dä, hočem!« Šepne zardela.
Dva mlada gizdalina se Šetata mimo njiju in gledata brezstidno na oba.
»Pojdiva l« veH Helena in vstane. Janez • grč za njo kakor v sanjah. Ali spotoma pričnč govoriti o svojih namerah, da dobf službo na domači gimnaziji in kakd lepo bode, ako jima odkaže usoda pro-
40*
storček v domovini. Tudi Helena je razburjena in sanjava v svojih odgovorih.
Ko prideta do nje doma, stopi on proti dosedanji navadi za rijo v vežo.
»Smem li komu povedati o tem?« vpraša jo in stisne deklici roko. Sama sta v veži, in ta samota ga ohrabri, da stopi bliže k nji.
»Ne, ne — sedaj še nei« pravi Helena in mu odtegne roko.
»Helena! Jeden poljub —1« šepne Janez.
»Ne, ne — sedaj še ne!« hiti ona, ne da bi vedela, ali odgovarja temu vprašanju, ali pa ponavlja prejšnji odgovor.
Tudi on ne sili več k nji; oba zdajci obide čustvo, kakor bi bilo nekaj nepredornega med njima.
»To je začetek! Kje je še uresničitev najinih namer?« dejala si je ona.
»Poljub tukaj v veži — na cesti — nc, ne — to bi oskrunilo najino ljubezen!« šinilo je njemu v glavo.
»Danes teden!« hoče dejati potem; toda spomni se, da je ne bode več tukaj.
»Pisal vam bodem, Helena! Vam — tebi, tebi, ako dovoliš!« S stopnic se začujejo koraki.
»Jaz odpišem takoj!« šepne ona in steče navzgor.
XII.
Na KaČonovino lega jesen.
Taka ni kakor nekdaj, ko je vsaka shramba pričala o blaginji tega posestva. V kozolci, kateri ima sedaj samd tri stebre, tičf še nekoliko detelje in nekaj snopov lanu, v peščenem bregu se pase pet ovac, in mati Jerica, sedaj Kačonka Jera, vlači z griča borovo suhljad, katero seka in veže v butarice ter jih polaga pod napušč, da bode käj za kurjavo pozimi. Pred vhodom v klet še leži kup krompirja, stisnjenega in nakopičenega, kakor bi ga bilo strah širokega prostora spodi, katerega ne more napolniti. Ob steni pod ostrešjem visi nekoliko koruze, trije krvavordeči storži med drugimi zlatorumenimi; s kapu štrlč razmršeni šopi trhle škope, ki je doslužila na strehi. Pred odprtim, praznim hlevom skače nekaj vrabcev, na tnalu poleg hleva pa se oblizuje star kodrav maček. Niti za vrabce se ne mčni, kakor bi bila tudi njega obšla tista malomarnost, ki zijä iz vsakega razpo-kanega trama, raz vsak kamen na tem posestvu.
Po obraslem kolovozu, kjer je nekdaj stari Kačon tiral svoje rejene voli, škripljejo kolca, katera vleče zmršena krava. Poleg nje pa
hodi velik, v hrbtu sključen, koščen mož; na kolcih leži dolg hribovski koš, in v njem je bela, a drobna repa.
To je sedanji Kačon, ki vozi jesenske pridelke domov. Ni še star po letih, ampak njega stas in lice ga kažeta starejšega.
Kozolec nima več plašča, da bi gospodar podenj zvrnil repo; obrezavati jo bode treba pod hlevnim napuščem, kjer je le še preveč prostora. Tja tudi zavije Kačon in pokliče Jero, naj mu pomaga izprazniti koš.
»Drobna je letos, drobna!«
To so jedine besede, katere izusti Kačonka; 011 pa molčč odvede kravo v hlev.
Jera si pripravi bruno, da sede nanje, in se loti repe; glavice meče na kup poleg krompirja, repnik pa na drugo stran. Pred leti ni bilo takd; tedaj je pomagala in ukazovala, in dekle so postorile največje delo; danes pa je sama. Misli ji uhajajo v minula leta in v prošlo blaginjo, toda ne mudi se predolgo ž njimi.
»Pač je Bog hotel tako!« reče v svojem udanem fatalizmu in meče repo za repo na kup pred klet.
Izza ogla zahrešči korak na peščeni poti, in pred mater stopi Janez, sin student.
Nji pade nož iz rok, in skoro ne more vstati s sedeža.
»Janez — Janez!« To je vse, kar more izustiti, in potem se ga oklene oberoČ, nerodno, trdo, a takd presrčno, kakor more le mati.
Mladi Kačon se ji počasi in mehko izvije iz rok.
»Kje so oče?« vpraša, in to menj zaradi želje, da bi ga takoj videl, nego da prikrije, kakd ga je genil vzbruh materine ljubezni.
»Oh, kakd si vzrasel! Pa — Janez — obriti se moraš! Koliko bodeš gorši!« hiti ona in se ne mčni za njega vprašanje.
Janez se nasmehne in si potegne s prsti svoje levice po mladih brkih.
Sedaj pride oče iz hleva.
»Janez je tu!« zakliče mati Jera in ne more z očesom od sinovega lica.
Kačon iz prva nekoliko osupel obstane, potem si obriše roke ob prtene hlače in stopi počasi bliže.
»No, kaj si venderle zopet našel domov?« deje na videz malomarno in očitaje, ali iz njega besed zveni prikrita radost, katero umejeta in čutita mati in sin.
»V hišo pojdi, da si odpočiješ!« veli oče in stopa naprej.
(Dalje prihodnjič.)
Očrtki in profili iz modernega češkega
pesništva.
Književne študije. Spisal K. Hoffmeister.
Čitatelje pričujočih študij bi morda zanimalo, če bi jim bilo moči podati najprej obrisek vse moderne češke književnosti. Toda pri še živih književnikih — in do malega samö te opisujejo nastopne črtice — ne dä se lahko prčcej, še predno je dokončano njih delovanje, ustanoviti njih pozicija v književni zgodovini; opisati ni moči natanko in kritiški njih vzajemne zveze, vseh vplivov, sil in učinkov, katerih poslednjica je njih književna delavnost. In najsi bi bila med njimi in nami že takšna doba, da bi bil možen jasen pregled — bila bi pač pretežka naloga, prčcej naslikati podobo, slično Raffaelovi »šoli atenski«, naslikati celotno sijajno dobo češkega pesništva, predno so bile zvršene kakeršnekoli študije, skice in podobe posamičnih figur!
Zatorej imenujmo samd »glave*, ki dandanes vladajo češkemu Parnasu, in potem prčcej predložimo brez pravega vzporeda, takö, kakor se pač riše v očrtno knjigo, obraze posamičnih figur, bodisi da se odlikujejo po posebni nadarjenosti ali pa da so markantne zaradi novih književnih merfj. —
V najnovejši češki književnosti se prav čutno zasledujeta dve struji. O jedni bi dejali, če bi beseda ne imela takö nekamo čudne primesi, da je konservativna; to jc narodna, patrijotiška struja, ki je kolikor toliko tesno združena z närodom, njega življenjem, zgodovino, poezijo. Nje najvažnejši zastopniki so S v a t o p 1 u k Č e c h, čegar pesniški prvenci (»Ve stfnu lipy*, »Dagmar*) so klasiški za češko književnost, Adolf Hay du k, pevec Šumave, Tatre in Slovaške, zajedno nežen lirik (»Cymbäl a gusle*, »Hofec a srdečnik*) in J. V. Slädek, v najnovejšem času vreden naslednik Če-lakovskega, kar se dostaje pesmij v närodnem zlogu (,Starosvetaskč pfsničky*, ,Smčska*, »Skrivdnčf pisne*).
Druga struja je tako po vsebini kakor po vzorcih bolj kosmopolitiška, samö da se je »kosmos» v poslednji dobi nekoliko stesnil. Poleg vplivov, kakeršne provzročuje klasiška omika posamičnih pesnikov, prevladali so romanski vplivi. Tukaj je kraljevstvo češkega kralja-pesnika Jar o sla v a Vrch-lickega, pisatelja, ki je po mojsterskih prevodih češko občinstvo seznanil z romanskimi književnostimi, mojstra, ki je, izobražen po antiki, vzprejel vase vso novodobno pesniško umetnost in si jo pretvoril v öni ogenj, v katerem cizelira iz zlatä samosvojega duhä najkrasnejše dragotine češke poezije. Poleg njega stoji Julij Zeyer, romantik, ki se je v solnčnih krajinah provan-skih in na skalnatih šumečih bregovih melanholiške Bretanje na vzel pravljic,
od katerih spleta ljubke, dehteče povesti v verzih. In potem se vrstč vsi romantiki, katerih imen ne navajamo samö ne zatö, da nam jih ni treba ože klasificirati, za njimi zopet do cela moderni književniki — v Vrchlickega slobodnem kraljevstvu vlada največja pesniška sloboda — veristi in realisti, dekadentje in simbolisti, vsi öni, ki hodijo po modernih in najmodernejših potih, navzeti romanskega, francoskega duhä! —
Še nekaj besed o načinu, kakö so osnovani ti-le očrtki: Podajati ne-čcmo absolutno zanikujočega ocenjanja ali kritike, ki bi se z vsemi načeli ujemala samö z jedno merjö. Opisavali bodemo umetnike, kakeršni so v svojih delih, ne gledč na to, kakšni bi morda po tem ali önem mnenji morali biti; opisavali jih bodemo ne da bi sploh ocenjali njih delovanje. Samö analizirati ga hočemo, morda semtertja, kolikor je mogoče, tudi iščoč zvez z minulostjo in z drugimi njim podobnimi prikazi. Ob tem pa se tudi nc bodemo držali nikakeršne šolske estetike starejše meri. Umotvor je bil vselej ustvarjen prej, nego je bila estetika, prav takö, kakor so bili pojmi in njih odnošaji dani že pred ustanovljenim logiškim sestavom. Estetika pač lahko ex post določi oblike, v katerih se je kdäj lepota pojavljala na vedno izpreminjavem organizmu umetnosti; ni pa ji dovoljeno, da bi za obliko lepote, ki je vender v različnih dobah, v različnih fazah človeškega razvoja različna, gibna, likvidna, postavila konstanto, a priori določeno za bodočnost. Zatö smo v te očrtke vzprejeli tudi marsikaj, česar resnična vrednost je še preporna in se bode pokazala šele sčasoma, česar sedanji učinek pa je jako intenziven, kakor n. pr. pri tolikokrat zasmehovanih dekadentih ali pa prčcej pri prvem pesniku, katerega hočemo opisati, pri J. S. Mac h ar j i.
(Dalje prihodnjič.)
K četrtemu sešitku Wolfovega slovarja.
(Dalje.)
hUpost f. = hlšpnost Habd. mar. 89. — hlev m. kraj pri vinski stiskalnici pod babo, kjer škaf stoji. — hlzvic m. = hlsvec, Kocijančič filot. 1.94. — hllstati hI iščem 1) z žlico kako tekočino takö jesti, da šepeče. 2) puhati, srkati. 3) röcheln: prasec blišče zaboden, kadar mu'kri teče. — hl&dec m. 1) öni kol, ki drži plot, da se ne razruši. 2) = teleznjäk pri plugu; tudi brez h: leodec. — hmanjikovdti = zločest biti. — hdblanje n. das Hobeln.
Zagrebec 1.327. — Mlati hobeln. Habd. ad. 107. Škvorc 295. — h&blič m. kleiner Hobel. Habd. ad. 558. — höblin m. = hoblič. Škvorc 283. Zagrebec 1.327. — hoc! kadar kmet hoče, da mu grč vol na levo, zavikne mu: hoc! — höjsati se: iz šale se med seboj potiskati in semtertja tirati; tudi voj sati se — hopsač m. kdor hodeč poskakuje. — hop-sa lender m. kdor je od kod izgnan. — kop sati: hodeč poskakovati. — horiti se brünstig sein, o kobili. — horntuk ni., kdor v hitrici dela. — hortdiiti se, družiti se, pajdašiti se, h. se s kom (ortak ?). — horovAti — boriti se. — hotzčen adj. kdor käj hoče. Krajačevič 84. — hotence, hotomce, hotonce wol lend, zu Fleiss. — hwval m. tisto, s čimer čižmar napenja čižme, iz madj. — krač kovati, hračke izmetati. — hfcati hrcam = brkati, kašljati. 2) migati kakor ribica, kadar jo loviš z rokö. — hfdavica f. v uganki: zahr-dano zamrdano ne dä se odhrdati odmrdati dok ne dojde hrdavica mrda-vica, koja je zahrdala zamrdala, koja opet odhrda odmrda (ključ). — hre-bavost f. Gašparoti 1.959. — hribrati hrčbrav = hrčbati hrčbav. — hrkniti hrknem koga, v ledje udariti koga. — hrmui m = hrmön. — hrmüstavec m hrustanec. — hrnja m. i. f., kdor ima velika usta. — hmjarec m. del svinje okolo gobca. — hrhav = ščrbast (Mraclin) (km). — hriiec m. = hmjarec. — hrömpa f. neka hruška. (Mejmurje.) — hr&ptati hropčem, svinje hropčejo. — hrlikal i Mulih pos. 1266 z dobra i z ljuba vjum pri poštene žene vnogo več hoče opraviti, nego gizdavo zapovedajuč, hrukajiU porivajuč, preklinjajuč ali bijuč (impeluose alloqui aut respondere) Belostenec. hrtipdtijanje n. das Lärmen. — JirŽen = ržen. — hrženjak m. das Roggenbrot Habd. mar. 103. — luidoitiren -ma. Koc. filot 3.136 kak ni potrebno hudovcrnomu biti, tak ni potrebno nečlovečnomu biti. — huhtijavica in brez h\ hünjavica f. der Schnupfen Koc. fil. 3.181. — hükniti = udariti: 8sakramencki ga je po pleči huknul* i fükniti. — hutdajüra f. porogljivo imč ženski. — hurmak m. = hormak, kdor dela v hitrici, kar dela. — hürmast adj. = bedast. — /1 use ti in hujsen adj. o psu, ki rad napada; človek ki vse preiskuje (Bezavina) češče: pohüjsen. — has it i in hujsiti, hoditi, kakor bi česa iskal: ^Kaj husiŠ po moji koruzi?* — hustiti — ščuvati, psa na koga hustiti ali hüjstiti. — hvalibög m. Gottslohn Krajačevič 28.
(Konec prihodnjič.)
M. Valjavec.
LISTEK.
Staroslovenska čitanka za višje razrede srednjih šol. Sestavil dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Na Dunaju, 8°, LX in 177. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Cena: i gld. 50 kr. — Te dni je izšla nestrpno pričakovana staroslovenska čitanka, katero je sestavil naš marljivi rojak prof. J. Sket. Knjiga obseza mimo staroslovenske slovnice (str. i.—86.), v kateri nahajamo tudi vsa važnejša glasoslovna pravila in pojave, tudi staroslovensko berilo (str. 87 —139.) iz vseh večjih panonskih spomenikov in vestno sestavljen slovarček (str. 140.—177.). V zadnjem se mnogokrat opozarja na dotične paragrafe glasoslovja in oblikoslovja. Že iz tega smemo sklepati, da si ni mislil pisatelj staroslovenskega pouka takö, da se predela vsa slovnica od početka, nego da mu je prvo, če se skoro počnč s staroslovcnskim berilom. Dobro je storil, da je večkrat opozoril na jednake pojave v naši slovenščini in s tem pokazal, kako je treba pri nas poučevati krasni cerkveni jezik. V obširnem uvodu se razpravljajo najvažnejša vprašanja, katera so v zvezi s staroslovensko slovnico in književnostjo, in siccr o indoevropskem jeziku in rodovih slovanskih, o sorodnosti slovanskih jezikov, črtice o prosveti starih Slovanov, o slovenskih naselbinah v IX. stoletji, o državnem in cerkvenem razmerji Slovencev do X. stoletja, o sv. Cirilu in Metodu, o staroslovenski književnosti, o staro-slovenskem pismu, jeziku in spomenikih. Po tem spretno sestavljenem uvodu, napisanem časih navdušeno, časih nekoliko v romantiškem duhu, izvestno rad seže vsak omikanec, Če se hoče poučiti o najzanimljivejših vprašanjih naše minulosti, in najsi je tudi nekoliko skeptiški o dobro obljudenem slovanskem olimpu. To lepo knjigo lahko toplo priporočamo: naj širi med učečo se mladino znanje starodavnega cerkvenega jezika. Seveda bode težko, v pičlo odmerjenem času v sedmem in osmem gimnazijskem razredu predelati slovensko slovstvo in se mimo tega šc privaditi cerkvenemu jeziku — treba bode tudi slovenščini odkazati po tri ure na teden. — Tako nam je preskrbel prof. Sket slovenska berila za vse razrede srednjih šol, med katerimi so Čitanka za peti in šesti razred, slovstvena in sedaj staroslovenska Čitanka popolnoma nove knjige. Zadovoljen se tedaj lahko ozira na to naporno in ponekod nehvaležno delavnost, ki nam brez dvoj be obrodi še obilo lepega sadtf.	V. O.
Izvestja »Muzejskega društva« za Kranjsko prinašajo v svojem četrtem se-šitku preobilo važnega in zanimljivega gradiva. Poleg nadaljevanja Rutarjevega spisa o grobišči pri Sv. Luciji blizu Tolmina in mnogo regestov k domači zgodovini, katere priobčuje dr. Fr. Kos, čitamo »Pobirke iz dnevnika ljubljanskega škofa Hreua« ; zbral jih je iz prvega dela Hrenovega duevnika, ki je sedaj v stolni knjižnici zagrebški, M. Sle• kovec. Končni članek slove »Taber v šentjemejski fari pri Grosupljem«, opisal in narisal M. S. Mali zapiski obsezajo več dragocenih poročil, takö izvestje prof. Rutarja o rimski cesti iz Navporta v Emono (ta cesta je neovržen dokaz, da je treba rimske Emone iskati jedino le na Gradišči v Ljubljani), natd prof. Rutarja poročilo o razkopavanjih po Bosni, Peltiit.ovo črtico o prazgodovinskih najdbah na Kranjskem leta 1894., ravnatelja J. Šubica člančič o lesenem stropu iz leta 1638. v Kranji, nekoliko beležek o rodbini Lazarinijev (priobčil V. L,)y K. Črnologarja opis cerkvice sv. Jurija na Igu, naposled prof. Ivana Vrhovea poročilce o Linhartovi hiši in nekaj starih prerokovanj iz prve polovice 18. stoletja. Naše čitatelje, ki se še spominjajo Radicsevega članka o Linhartu v prvih lanskih zvezkih našega lista, utegnile bi zanimati Vrhovčeve beležke o Linhartovi hiši; zato jih tukaj ponatiskujemo v spopolnilo rečenega spisa Prof. Vrhovec
piše takö-le: Leta 1792. se je odločil Linhart sezidati si svoj dom. Seveda so bili njegovi pomoČki le oskromni, zato je iskal tudi najcenejšega prostora, ki ga je bilo dobiti. Tak prostor je našel pod Gradom za starim streliščem, v sedanjih Streliških ulicah, zraven mestne pristave, v kateri, če se ne motim, spravljajo še sedaj kramarske lope. Ta prostor, danes stoji tam hiša št. 16., bil jc prav brez vrednosti, strmo pobočje na vznožji ljubljanskega Gradu in ozek jezik zemlje med tem vznožjem in cesto, ki je pod Gradom držala proti Gruberjevemu prekopu. Ta svet, ki je meril 277 štirijaških sežnjev, bil je mesten, in Linhart je prosil, naj mu ga mesto podari, češ, da ni prav nič vreden, »ein öder Grund, ein Berggerippe, welches bisher nichts eingetragen hat«. Bil je tako slab, da še za pašo ni bil. Magistrat mu pritrdi, da svet res ni dosti vreden, a ga mu vender ne more prepustiti, ker namerja med vrtom dr. Kastelca in mestno pristavo napraviti živinski trg ter sezidati stanovanja iu hleve. Samo veliki kupi zemlje v tistem kraji naj se še odpeljejo, pa se bode z delom pričelo kar takoj. Sicer pa magistrat, dejali so mestni očetje, ne sme oddati najmanjše stvarce brez javne dražbe. Linhart jim je odvrnil, da bode dražba brezuspešna — kdo li bi kaj dal za tak prostor ? — Naposled je magistrat, seveda z dovoljenjem kresije, vzprejel Linhartovo ponudbo, da bode (Linhart namreč) plačeval od imenovanega prostora po 50 kr. davka na leto. Zgodilo se je to leta 1792. Podarjeni mu svet je Linhart zagradi! ter uaredil z velikim trudom iz njega vrt. Hišo zidati pa je začel leta 1795 Dozidanja ni dočakal; umrl je dnč 14. julija 1795. leta, šele v 39. letu. (Linhart je zapustil več otrok. Sin Franc Anton Linhart, kresijski komisar, je bil leta 18ti. povzdignjen v viteški stan. (Ad. Bauerle : Was verdankt Oesterreich der beglückenden Regierung Sr. Majestät Franz I,. Wien, 1837.) Dozidala pa je hišo njegova vdova Josipina še tisto leto, in magistrat ji je primeknil še nekoliko »pustega sveta«. Čez tri leta pa je vdova hišo prodala. Kupil jo je šentjakobski župnik Pinhak ter jo izpremenil v fabriko za vitrijol. (Mestni arhiv ljublj. fasc. 2.) — Na platnicah »Izvestij« so zabeleženi darovi deželnemu muzeju leta 1894., med njimi več listin iz 15. stoletja, katere je podaril župnik Ivan Mesar v Šmartinu pri Kranji iz svojega župnega arhiva, naposled pa čitamo zapisnik knjig in časopisov, ki jih je »Muzejsko društvo« prejelo v zameno.
Knjige za mladino in preprosto ljudstvo. V Giontinijevi knjigarni so nedavno izšle tri nove knjige za mladino in preprosto ljudstvo, in sicer drugi natisek Freuens-feldovega »Venčka pravljic in pripoved ek« (cena 20 kr.), drugi zvezek Kosijevega »Šaljivega Jake« (cena 20 kr) in poučna povest »V delu je rešitev«, hrvaški spisal Davorin Trstenjak, prosto poslovenil Božidar Flegerič (cena 30 kr.). Vse tri knjižice se odlikujejo po primerni vsebini in lepem, oglajenem jeziku, zato jih radi priporočamo.
Nemško-slovenska pravna terminologija, katero je uredil g. dr. Janko Babnik, izšla je v c. kr. dvorni in državni tiskarnici. Recenzijskega izvoda nismo prejeli; zato tudi ne moremo kaj poročati o nji; omenjamo pa, da jc pravosodno ministerstvo izrečno priporočilo to terminologijo za rabo pri vseh oblastvih, ki uradujejo tudi v slovenskem jeziku.
Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico. Spisala Fr. Kocbek in M. Kos. Izdalo in založilo »Slovensko planinsko društvo«. Cena 60 kr., po pošti 5 kr. več. — To je prva slovenska knjižica svoje vrste, katera je dobro došla vsem prijateljem prirode in slovenske zemlje. Knjižica nam podaja na 112 straneh osmerke zelo zanimljive podatke, katere sta z velikim trudom nabrala znana slovenska turista in pisatelja omenjene knjižice, gg. Kocbek in Kos. Ta knjižica je nov prikaz v slovenskem slovstvu, iu hvaležni smo vrlemu »SI. pl. društvu«, da je izdalo to knjižico, za katero naj pridejo še
druge jednake vrste. — Razdeljena je v tri dele, in sicer: v Štajersko, Koroško in Kranjsko. Knjižica popisuje za Savinjske planirie važno savinjsko, kamniško in Rudolfovo železnico ter prav pregledno razvršča posamezne ture po važnih mestih, trgih in vaseh, odkoder je najpripravnejši pot na posamezne gore. Taki kraji so Celje. Slovenji Gradec, Vransko, Braslovče, Mozirje, Gorenji Grad, Ljubno, Luče, Solčava, Logarjeva dolina, Okrešelj, Železna Kaplja, Bela, Jčzero, Črna, Kamnik, Bistriška dolina in Kranj. Dalje nahajamo v knjižici cenovnik za vodnike, poštne zveze in dobre gostilne. Popis posameznih tur je sicer kratek, toda jasen in stvaren. Knjižica povsod opozarja na prirodne krasote in posebne znamenitosti, tako na slovečo Logarjevo dolino, jedno najlepših dolin, kateri ne najdeš vrstnice. Francoski geolog Ami Bouč jo imenuje jedno najlepših dolin sploh, kateri podobno najdemo samo še v Pirenejih. — Kot dodatek ima knjižica kratek kažipot na Veliki Snežnik (1796 m) na Notranjskem; sestavil ga je g. Henrik Scholl-may er. Priloženi načrt Savinjskih planin z zaznamenovanimi poti »Slov. plan. društva« nam prav pregledno in jasno predstavlja različne ture po Savinjskih planinah in rabi zlasti turistom v ložje zavedanje, kadar sestavljajo načrt za potovanje po teh krajih. Sicer nahnjamo v knjižici nekaj pomot, a te nikakor nc kratijo knjižici velike vrednosti, katero ima ne samo za turiste, ampak tudi za širše občinstvo. Tako čitaj na strani 80., 12. vrsta spodi »desni« (m. »levi«), (O. vrsta spodi »levic (m. »desni«) in 9. vrsta spodi »Katzen-stein« (m. K at zen \ na str. 3. pa čitaj v »Škalah« (m. Škalih). Kdor hoče natančneje spoznavati prekrasne Savinjske planine, sezi po tej knjižici, katera ima obilico zanimljivostij in podrobnostij, ki olajšujejo potovanje po teh divnih krajih. Kujižico je prav lično natisnil Drag Hribar v Celji. Sedem lepo izdelanih slik nam kaže Mozirje, Ljubno, Iglo, Logarjevo dolino z Ojstrico, sklep Logarjeve doline, Ojstrico od Robana v Robanovem kotu in c. kr. smodnišnico pri Kamniku. Knjižica se dobiva pri gg. J. Sokliči Pod trančo in Lj. Wölflingu v Spitalskih ulicah.	n.
Nove muzikalije. »Glasbena Matica« v Ljubljani je razposlala svojim društve-nikom dva nova zvezka muzikalij. V prvem je sedem moških zborov, uglasbil P. Hugolin Saliner, v drugem pa je natisnjen Poersterjev mešani zbor »Ljubica«, ki se je že neko-likokrat kür najuspešnejše pel pri včlikih kouccrtih »Glasbene Matice«. Vsem zborom so dodani tudi posamezni glasovi. Cena Sattncrjevim skladbam i gld. 20 kr., Foer-sterjevi »Ljubici« 80 kr.; posamezni glasovi po 10 kr.
Nova šolska knjiga. Kakor čujemo, bode v Bambergovi tiskarni skoro natisnjena slovenska izdaja znane Mayerjeve nemške zgodovine starega veka, bogato okrašena z ilustracijami. Priredil jo je za slovenske srednje šole g. prof. A. Kaspret.
Slovensko gledališče. „Dramatično društvo" v Ljubljani je razglasilo repertoar slovenskega gledališča za bodočo sezono. Kar se dostaje drame, uprizorč se izvirne igre. dalje igre slovanskega repertoarja, takd ,Jan Vyrava", „Noč na Karlstinu", „Dijogen v sodu", „Klub samcev" in „Graničar". Pripravljene so tudi drame „Trgovec beneški", „Galeotto", .,Fromont ml. in Risler st." ,.Ludvik XI.", „Daniševi", „Adrienne Lecou vreur", igrokaza „Svetokriški podobar", „Moj Mirko", veseloigre „Dobri prijatelj'*, „Gospod svčtnik", ,;Velikomeski zrak", ,Ječa", „O ti možjč", „Knjižničar", burka „Možitev na poskušnjo", opereta „Mamsclle Nitouche" i. t. d. Dalje se na novo uprizori več veselili iger, burk in operet starega repertoarja, med drugimi prenovljeni „Gorenjski slavček", „Pogumne Gorenjke" i. t. d. Vodstvo drame bode v izkušenih rokah društvenih režiserjev gospodov Dragolina Freudenreieha in Rudolfa Inemanna. Anngaževane so nadalje gospe, oziroma gospodičine: Jelena Aničeva, Danilova, Gizela in Matilda Nigrinova, Polakova, Slav/eva in dr., potem gospodje Josip Anic, Danilo, Drag. Freudenreich, Rud. /nemann, Lovšin, Perdan, Verovšek in dr., in vrhu tega se jc spopolnilo osebje z naj-
boljšimi gojenci dramatske šole. — „Dramatično društvo" bode tudi v tej sezoni od-kazalo odlično mesto ope.ri, in to zlasti slovanski. Razven oper lanskega repertoarja se bodo pele: V. Parme izvirna opera v treh dejanjih „Urh grof Celjski", dalje Smetanova opera „Poljub", poljska opera ,.Ilaika", Mozartova „Čarobna piščal", „Trova-tore", „Marija Rohanska", „Marta", „Car in tesar", „Lahko noč, gospod Pantalon", „Vilarsovi dragonci" (PušČavnikov zvonček). Vodstvo opere sta prevzela gosp. prof. Gerbič in operni pevec in režiser gosp. Jos. Nolli. Izmed angaževanega osebja imenujemo prvo dramatsko pevko gospodičino fcičinsko, koloraturno pevko gospo Ltdunko Inemannovo, altistko gospodičino Heleno Toioarnicko pl. Sasovo, gospo Aničevo, dalje gosp. Nigrinovo, Polakovo iu Aleksandrino Toioarnicko pl. Sasovo, prvega tenorista g. Be ne Ja, liriškega tenorista g. Pa vika, prvega basista g. Vattlka in drugega basista g. Perdana i. t. d.
Drobtinica o Reichenburgu. Gosp. Ivan Lapajne omenja v svojem najnovejšem delu „Krško in Krčani" (str. 78.) nagrobno ploščo v vikarijatni cerkvi v Krškem, ki pripoveduje o nekem Andreji Koprivi, da je bil leta 1640. pokopan v Krškem. „Sorodniki tega Koprive", pravi pisatelj dalje, ,,so imeli v tistih časih Rajhenburško graščino in posestva v Krškem, bili so doma s Furlanskega, kjer so v starih časih tudi slovenski plemenitniki in veleposestniki posestva imeli. Na Furlanskem so imeli tudi posestva predniki sedanjega nemškega kancelarja Caprivi. Ali ni torej to ime isto kakor Kopriva ?" — Stvar me je kot Reichenburžana zanimala, in premišljuj^ o nji, spomnim se, da sem nekaj čital o rodu Caprivi v Meyerjevem Lexikonu. Tn najdemo v 18 knjigi 4. izdaje na str. 151. pod zaglavjem : „Caprivi de Caprara de Moutecuculi" to-le: „Die Familie Caprivi stammt nicht aus Italien, wie der Name, namentlich der Beiname Caprara de Montecucoli, andeutet; wahrscheinlich dagegen, wenn auch nicht urkundlich zu erweisen, ist die Abstammung von dem Friaulschen Geschlcchte Capriva. Die nachweisbare Stammreihe des Geschlechtes beginnt mit einem Andreas Kopriva, dessen Söhne Andreas und Johann Franz Kopriva 1653 in den rittermä^sigen Adelstand des Reiches mit dem Beinamen „von Reichsberg und Nesselthal" und 1666 in den Freiherrenstand erhoben wurden. Der Sohn des Andreas Kopriva, der die Herrschaft Reichenlvrg bei Cilli in Steiermark besaß, Karl Leopold, Freiherr Kopriva von Reichenberg und Nesselthal, erwarb Lanthe in Schlesien, trat in russische Kriegsdienste und fiel 1709. Sein Sohn Julius Leopold (1695 bis 1768), nach seiner Mutler lutherisch erzogen, nannte sich von Caprivi mit dem Beinamen Caprara de Moutecuculi, welcher auf einer Fami-lientraditiou von der Abstammung von jenem Geschlecht beruhte; seine drei Söhne traten in den preußischeu Militärdienst. Einer derselben war Christian Friedrich von Caprivi, der 1821 als Oberst a. D. starb. Sein älterer Sohu fiel 30. März 1814 als Lieutenant im 1. Garderegiment vor Paris, der jüngere, Julius Eduard von Caprivi, starb als Obertribunalsrat, Mitglied des Herrenhauses und Kronsyndicus 25. December 1865; dessen ältester Sohn ist der jetzige Reichskanzler, der unvermählt ist und dem Fürsten Bismarck etwas ähnlich sieht; ein jüngerer Bruder ist Infanterieoberst " — Kaj izvajamo iz tega? Oni Andrej Kopriva, ki ga omenja g. Lapajne (f 1640.), je oče Andreja in Ivana Franca Koprive, ki sta bila leta 1653. povzdignjena v viteški in leta x666. v baronski stan. Baron Andrej Kopriva je bil posestnik Reichenburgu, ali kakor je v Meyerji, „Reichenlvrg", katero ime mora biti identiško z denašnjim Reichenbwrgom, zakaj pri Celji ni nikjer niti gradd niti razvalin Reichenlvrga, in opomnja v Meyerji „bei Cilli in Steiermark" izhaja od tod, da je bil grad v okrožji nekdanje celjske grolije in pa ker je Celje najbližje večje mesto v tem delu dežele. Pradedje nemikega kancelarja Caprivi so torej ne le slovenskega rodit, ampak so bili tudi posestniki sedanjega trapi-stovskega samostana Reichcnburga ob Savi.	Ivan Vrllaj.
Jagičev »Arhiv für slav. Philologie« prinaša v zadnjem zvezku (XVI, 3 in 4) dve kratki oceni o knjigi »Die bas ko-sla v i s c h e Spra c h ein he it«, katero je nedavno objavil naš rojak J. TopolovSek. Ta knjiga se je pri nas močno slavila, in domač učenjak jo je celo proglasil za epohalno delo, katero utegne teoriji o skupnem izvoru vseh jezikov pomoči do zmage. In res se odlikuje knjiga po lični zunanjosti, dobrem popirji in lepem tisku. O ostali njeni vrednosti pa piše prof. H. Schuchardt: »Ueber den Wert solcher Arbeiten braucht man die Männer der Wissenschaft nicht zu belehren; die Verfasser aber lassen sich nicht belehren. So würden denn selbst die wenigen Worte, die ich dieser Veröfl'entlichung widme, ganz verschwendet sein, wenn sie nicht unter Umständen erfolgt wäre, die mich in der That überraschen. Es hat sich noch Einer gefunden, der an die basko-slavische Einheit glaubt, nämlich der Mäcen, der die Kosten des Druckes bestritten hat. Vielleicht, ich wage nicht zu sagen: hoftentlich, erspart er nun sich und uns den verheißenen zweiten Band«. Še ostreje je obsodil knjigo prof. V. Jagič-. »Wenn man den gänzlichen Misserfolg etymologischer Deutungen, die von den erwähnten Männern (namreč Dankowsky, Kolldr, Šembera, Trstenjak) herrühren, doch noch einigermaßen entschuldigen kanu — ihre Studien fallen ja in die ersten De-cennien des Jahrhunderts — so ist für die grenzenlose Verblendung, die aus allen Poren dieses zu Ende des Jahrhunderts geschriebenen Werkes herausguckt, wahrlich kein Ent-schuldigtingsgrund zu finden. Wem glaubt der Verfasser mit seinen kopflosen Verglei-chungen der aus allen slavischen Sprachen zusammengeraftten Wörter mit dem etwas gleiches oder ähnliches bedeutenden baskischen imponieren zu können? Wer soll nicht staunen über sein Verfahren, wie er ganz willkürlich bald einen bald mehrere Conso-nanten dem slavischen Worte abzwickt, um einen baskischen Rest zu gewinnen. Z. B. baskisch ist ata die Thüre: nun man schmeiße bei dem slavischen vrata die beiden Consonanten vr weg und der Rest ist wirklich baskisch ! Dass vrata in der Zeit, die der »baskoslavischen Einheit« näher stehen sollte, nur *vorta lauten konnte, davon will der gelehrte Mann nichts wissen. Oder ein anderes Beispiel. Das baskische aska bedeutet Trog, Krippe. Das ist ja das slovenische na Ski mit verschlucktem consonantischem Anlaut 71 ! Dass aber naSke eine ganz junge Wortform ist und im Kirchenslavischen dafür nioStvy, serbokroat. naeve steht, auch das wird von dem großen Baskologen, der Topolovšck heißt, vornehm ignoriert. Köstlich ist die Einfalt, mit welcher slovenische Fremdwörter als slavisches Erbgut aufgefasst und in die »baskoslavische Spracheinheit« versetzt werden. Wörter, wie Špranja, brajiia, janka, iakelj, boja, kam iota, Skoda, zopar, Zogati u. s w. dienen diesem großen Sprachforscher als Operationsbasis! Um nur den lautlichen Gleichklang herauszuschlagen, wird von einein slavischen Wort das Nebensächliche, z. B. die Präposition und ein Stummel der Wurzel von dem übrigen Wortkörper abgetrennt und siehe da, das Baskische tritt herrlich zu Tage. Z. B bask, zoko bedeutet Keil; sloveniscb zagozda ist bekanntlich (statt zagvozda) aus Präfix sa und gvozd gebildet, allein die Methode Topolovšek gestattet ja, von zagozda die Silbe zu abzuwerfen und das übrigbleibende zago ist schon wieder — baskisch!« — Toliko o tej znameniti knjigi, ki se je za-kesnila za več nego pol stoletja!
Znameniti grobovi. Duč 8. m. m. je umtl v Charlottenburgu Hermann Helmhol tz, jeden največjih fizikov naše dobe. Porodil se je leta 18u. v Potsdamu in je bil od leta 1871. profesor fizike na vseučilišči v Berlinu.
Dnč 4. m. m je umrl na Dunaji naš rojak, dvorni svetovalec prof. vitez Joief /hismann v 74. letu döbe svoje. Porojen v Ljubljani, promovirau je bil po dovršenih pravoslovnih naukih leta 1828. tudi za doktorja modroslovja, služil nekaj časa na tržaški gimnaziji kot suplent, prišel potem za profesorja na dunajsko terezijansko akademijo ter
bil potem izreden in leta 1871. reden profesor cerkvenega prava. V cerkvenih stvareh je bil vedno svetovalec pri ministerstvu za bogočastje. I,eta 1867. so ga pozvali za učitelja pokojnemu cesarjcviču Rudolfu, leta 1873. imenovali honoris causa za doktorja prava Že leta 1871. je dobil red železne krone III. vrste, leta 1881, pa je bil povišan za dvornega svetovalca. Ko je ostavil službovanje, pozvali so ga za ravnatelja c in kr. rodbinsko fidejkomisne knjižnice. Zhismatm je spisal mnogo znanstvenih del ter si ž njimi pridobil lepo ime med učenjaki. Dasi se ni vtikal v narodnostna vprašanja, bil je vender sosebno naklonjen slovenskim dijakom.
Dve slovenski pesmi v nemškem prevodu. V dunajskem časopisu »Oesterreichisch-ungarische Revue«, katerega smo že nekolikokrat omenili v našem listu, priobčil je g. prof. A. I-untek prevod Gregorčičeve »Oljke« in Levstikovega »Ul»cžnega kralja«. Oba prevoda ponatiskujemo tukaj v celoti:
An den
Am Hergeshang, von Schnee umschlossen, Krhebst Du Dich mit grünen Sprossen So lebensfrisch im öden Raum, Mein Liebling, mein Olivenbaum! Oasengleich in todter Wüste Grünst freundlich Du in junger Tracht, Mir ist's, als ob nach heißer Schlacht Ein Krieger mich am Schlachtfeld giüßte: Des Stuimes Wucht verschont' nur ihn, Die Brüder sanken alle hin ! Wozu wohl Du dem Tod entgangen In Frühlingskraft und Frühlingsprangen ? Auf dass, ein lebend Todtcnmal, Du ragst aus Gräbern sonder Zahl? Ach nein, dies Grün, es kündet eben Uns neuerstandnes frisches Leben, Wo die Natur aufs neu erwacht, Geschmückt mit bunter Blumenpracht! Vom kahlen Busch beschwingte Gäste Umflattern die begiünten Aeste Und zwitschern laut und froh dabei Im Walm, dass es schon Frühling sei. Und ach, wie weilt im kahlen Raum So gern mein Blick atif Dir im Traum! Gepriesen, mein Oliveubaum, Du Zeuge einst'ger Herrlichkeiten, Du Bürge künft'ger bess'rer Zeiten, Ich grüße Dich Herzinniglich!
Dein Saft ist's, der die Wunden heilet, Mit heil'gem Balsam uns betheilet, Der auf den Körper wirkt mit Macht, Durch Licht vertreibt die dunkle Nacht! Ich preise Dich !
Oelbaum. Von altersher schon bist Du wohl Des Friedens liebliches Symbol! Es wollt' die Welt in Lust erschlaffen, Und leid that's dem allweisen Gott, Dass er den Menschen je erschaffen. Da brachtc jähen, furchtbarn Tod Die Flut dem sündigen Geschlechte, Verschont' nur wenige Gerechte ! Auf einem Fahrzeug drängte sich Das Häuflein, das dem Tod entwich — Wer ist's, der ihm Erlösung brachte? Der Himmel dräuend anzuschaun, Ringsum endlose Wasserwüste, Kein rettend Land nud keine Küste — Welch Graun, welch Graun ! Wann sinkt dies Meer, das berghoch stehet, Wann wird des Himmels Groll gestillt ? Ist Gott zu zürnen stets gewillt? — I*au übers Meer sein Odem wehet, Die Flut, sie schwindet, Talit, vergehet. Wie Schnee im Sonuenschein zerquillt ! Und sieh, da sich die Fluten neigen, Sprießt auf ein Baum mit grünen Zweigen, Ein weißes Täubchen drauf sich schwingt ; Das blickt herum mit klaren Aeuglein Und pickt und hackt, dass hell es klingt, Und sieh, im rothen Schnabel bringt Es mit ein grün — Olivenzweigleiu ! — Wie freudig wohl der Schiffer da Die Taube mit dem Zweig ersah ! Dies Reislein vom Olivenbaume, Es ward vom Himmel selbst gesandt Dein Schifflein auf dem Wogeuschaume Als Friedens und der Sühne Pfand!
Uns auch bist Du ein solch Symbol! Es kam der Tag der Palmenweihe, Zum Gotteshaus in dichter Reihe Strömt hin das Volk, so freudenvoll. Und all die Kleinen und die Großen, Sic tragen giüne Oelbaumsprossen, Wenn Sprossen nicht, doch Reislein klein, Die Kirche dünkt ein Hain zu sein! Durchs Fenster gießt die Gottessonne In diesen Hain ihr Himmelslicht, Doch heller strahlt des Glückes Wonne Der Kinderschar vom Angesicht Durchs Grün, das schattend sie umflicht. Ein Greis tritt zum Altar und fleht Des Himmels Heil und reichen Segen Herab im innigen Gebet Auf diese Zweige allerwegen: »O, war' durch sie nur Glück und Frieden Auf Erden immerdar beschieden!« Jawohl, des Glückes Unterpfand Ist dies geweihte Reis hienieden, Wenn segnend wir mit frommer Hand Damit besprengen Haus und Land ! Sieh Feld und Flur, weit hingezogen, Wie stehn sie da so wohlbestellt! Sieh des Getreides goldne Wogen, Wie strotzt die Aehr', von Frucht geschwellt, Welch Lohn, wenn sie in Garben fällt! Und diese Bäume, fruchtgebogen — Heil ihn», der solchen Preis erhält! Doch ach, wie wird die Luft so schwer! Sieh, Wolken ziehn wie dunkle Riesen Hin über Gärten, Aecker, Wiesen, Ein hagclschwer, ein furchtbar Heer!
Kind, Greis uud Weib, hin sinken sie Vor ihrer Hütte in die Knie, Mit feuchtem Blick, mit Furcht und Grauen Zur Wolkenwand sie aufwärts schauen, Und innig fleht Ihr heiß Gebet. Der Vater aber sorgenvoll Verbrennt geweihte Oelbaumblätter, Auf dass sich leg' des Sturmes Groll: Da schwebt der heil'ge Rauch zum Welter, Und sieh, aus schwerer Wolke quillt Aufs Feld ein Regen sanft und mild! — O, könntest du den Sturm beschwören, In dem sich Herzen auch empören, Du heilig Reis, o, brächtest du Die Leidenschaften doch zur Ruh, Die Tag und Nacht mein Herz bethören! Mein Herz, es spricht, du wirst es thun, Besprengt von dir, lind' ich Erhören ! Ich seh' im Geist ein niedrig Zimmer, Drin strahlet bleicher Kerzen Schimmer, Da sehe einen Mann ich ruhn. Er sieht so blass im schwarzen Kleide, Das rings verbrämt mit Silberseide, Er schläft mit festgeschloss'nem Lid, Erschöpft vom Gang durchs Weltged ränge Und mancher, der ihn schlafen sieht, Mit einem Oelzweig niederkniet, Auf dass er betend ihn besprenge — O Brüder, ja, wenn dies geschieht, Dann ist vorbei des Daseins Strenge, Verstummt sind all die Schmerzensklänge, Dann mag ich ruhn für alle Zeit Von Herzensweh und Mcnschcnstreit !
Der ßiiehtige König. Die Nacht ist finster, einsam sprengt von dannen Der flücht'ge König durch ein fremd Gefdde; Dahin sein Reich, erschlagen seine Mannen, Er birgt sich in dem Dickicht gleich dem Wilde; Hat weder Töchter noch Gemahl noch Söhne, Sie alle fielen unterm Feindesschwerte; Kein Haus, das gastlich Obdach ihm gewährte, Er irrt verlassen in des Winds Gestöhne. Uud hin ins Dickicht jagt er weltverloren; Da stutzt sein Pferd, steht stille, will nicht weiter, Springt auf die Seite, spitzt erschreckt die Ohren: Ein Abgrund thut sich auf vor Ross und Reiter;
Der König aber blickt vergeblich nieder, Steigt ab vom Rosse, bindet's fest am Baume, Streckt sidh auf seinen Mautcl, und am Saume Des Abgrunds senkt sich Schlaf auf seine Lider.
Da nimmt ein Traum des Müden Sinn gefangen : Ein Königsthron vor seinem Blick erglänzet, Drauf thront er selbst in stolzen Reichthums Prangen, Mit Ehren und mit hohem Ruhm bekränzet; Und über seinem Haupt, auf hohen Pfosten, Wölbt sich die glanzerfüllte Königshalle, Er sieht die Gänge, die Gemächer alle, Still wandelt außen auf und ab der Posten.
Und Trommelwirbel dringt an seine Ohren,
Trompetenstöße hehren Anblick melden,
Es klirren hell die Schwerter und die Sporen,
Es schreiten durch den Saal die kühnen Helden;
In ihrer Mitte wankt zum Königssitzc
Der König, der ihn schnöde überfallen,
Und huldigend mit allen den Vasallen,
Beugt er sein Knie, senkt seines Schwertes Spitze.
Aufs neu erschallen nun Trompetentönc, Es kommt die Königin, hold anzuschauen, Es kommen ihre Töchter, ihre Söhne, Sie ist umringt von vielen edlen Krauen; Und alle sinken vor des Thrones Stufen: »So möge Glück und Ruhm Dich stets begleiten, Heil Deinen Enkeln in den spät'sten Zeiten!« Es zittert der Palast vor Freudenrufen. — Da seufzt der König auf, vom Traum berückct: »Bin König, und die Flucht aus meinen Landen War nur ein Traumgesicht, das mich gedrücket!« Jäh schnellt er auf in wachen Traumes Banden, Will zu den Seinen, breitet aus die Hände — Dumpf rasreit Schwert sammt Panzer hin in Fallen, Das Ross, es reißt sich los, Hufschläge schallen — Es krächzt die Rabenschar ein Lied vom Ende! Listnica. Posavec. Morda o priliki. — Occultus. »Koroške pesmi« pridejo na vrsto, kadar bode prostor dopuščal. — Zamejski. Prejeli. Hvala! — Lojz Nekaj prihodnjič. — Dragič. Poslane pesmi niso za naš list. — Slavomir. Nekaj črtic priobčimo. — Perun. Ne utegnemo.
„Lubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.