SEDEMSTOLETNICA
rojstva
svetega očeta Frančiška.
ad zvezdami v nebeškem slavnem domu Sedi na dragem démantnem prestolu V svitlobi sonca večnega Frančišek. Minil nedavno tj eden je stoletji,
Kar vstvaril ga Gospod je serafinom Podobnega v ljubezni živem žaru, Stvarjenju v radost, v večno slavo sebi. In glej! ta dan obhajajo nebesa Slovesni god z udano mu družino,
Ki zderžema k očetinemu tronu Hiti, stoletje redno za stoletjem.
Kedo prešteje množice vesele,
Kedo pregleda krasne njih versté lei
— 290 —
A glej ! za častnim sedežem bregovi Prijetni se vzdigujejo visoko,
Dišečih rož v zeleni travi polni,
Dišečih rož in duš najmlajših v raju,
Ki zbrane v živih vencih z visočine Neznano jim še gledajo slovesnost.
In v vsakem vencu angelček na sredi Vesel pripoveduje, kar popraša Le-ta, le-oni mladi radovedi.
Prisedimo še mi tja, dragi, v duhu: To slast očem, to paša bode sluhu,
To umu, sercu radost bode rajska!
Ali oj ! le senca videti se da nam,
Le jeka slaba slišati se da nam,
Popisati dostojno pa ni sence,
Ni jeke te nam slabe ni mogoče.
I.
ovej nam angel«, pravi duša neka,
Mlado še dete svetega Frančiška,
»Povej, gdo ti junaki so, ki pervi Z bliščečo v rokah marterniško paljmo
V	erdečih oblačilih se častito Frančiškovemu bližajo prestolu?«
»»To manjših bratov ččtica je,«« pravi »>Ki pridigala v Afriki je Krista,
V	maroškem mestu, hudim Saracenom. Poslal jih bil je sam očak Frančišek;
In še je on na svetu bival solznem,
Ko ti so že se v raju veselili,
Berard, Adjut, Oton, Akurzij, Peter, Pomladi mile pervi ljubi cvetki.
Vsi radi kri za Kristusa so dali,
Saj dana zanj ni mertva tekla v zemljo; Sejali so na njivo rodovitno,
Ki žetev je rodila obilo.««
Hvala,
O angel božji ! vemo, znamo. Perva Iz semena kervavega pognala
— 291 —
Najžlahtneja je lilija na vertu Frančiškovem, Antonij Padovanski.
O glejte ga, ves lep je, ves častitljiv! Kako igra veselja iskra svi tla
V	očeh očetu srečnemu, Frančišku,
Ko čudežnika ima pred sabo v slavi,
V	svitlosti tudi v raju nenavadni!
Kako mu poskakuje serce v persih,
Ko sin ga pervi milo nagovarja: »Pozdravljen za veseli god današnji, Frančišek oče, tisoč krat pozdravljen!
V	imenu pervih marternikov naših,
V	imenu mojem, slavnem po njih slavi,
V	imenu tudi marternikov drugih,
Ki šli za mano v Afriko so hrabri,
In srečni pred meno prišli v nebesa!»
In svetemu Lizboncu na levici Poklonijo se marterniki sevtski Frančišku vdani : Danijel predstojnik, Miklavž in Hugolfn, Leon in Angel In Samuel in Dónul, brat služabnik,
Ki mašnikom Gospodovim je služil,
In ž njimi venec marterski zaslužil.
»Oj le-sem, le-sem, blaženi, častiti, Maroški, sevtski hrabri spričevavci !«
Tako velijo angelci veseli,
Na desno jih postavijo k očetu,
Na častno mesto, in v sredi njih se sveti Antonij sveti.
Bližati se, glejte !
Za njimi dve častitljivi devici,
Sestrici krasni, krotki golobici:
Ko žarko sonce Klara jasno sije,
Ko luna mila poleg jej Anjeza!
Poklanja Klara svetemu Frančišku Ko perva hči se, čuj ! v imenu svojem, Ko mati reda drugega v imenu Devic neštetih, hčeri, sester svetih; Pokloni se in očetu na levico Se blizu vstopi z ljubljeno sestrico.
— 292 —
Nato — živo gibanje na bregovih, Novo veselje gori mej gledavci ! Najmlajši duši znana je dvojica,
Ki tretji red vpeljuje pred očeta, Dvojica lepa, mila brez primera,
Lmz deveti, slavni kralj francoski,
Pa naša ljubeznjiva Elizabeta,
Turingije gospa in mati sveta.
Priserčno oba pozdravljata Frančiška, Poklanjata v imenu se mu svojem,
V	imenu tudi svojega se reda,
Kar v raju vže ga večno vživa slavo, Kar tukaj še ga boje bije s hudim. Luiz na desno potlej stopi h bratom ; Saj Afrika poslala njega tudi
V	nebesa je po mnogi boli hudi.
K sestricam gre na levo Elizabeta, Poljubi Klaro, Anjezo objema vneta.
In zdaj ? dvojica bliža se podobna »Kaj lepega se rado vidi v drugič«, Sepačejo dušice na bregovih —
Pobožni Ferdinand, na španski zemlji Kastilije, Leona kralj dni svoje, Kerščanstva ščit in jak pospeševavec, Oholim Saracenom šiba božja;
In moška stopa ž njim tovarišica, Viterbska Roža, hrabra italijanka,
Ki déklica desetih let ni bala Se vpirati cesarju, ko brezbožen Pokorščino je Cerkvi bil odrekel,
Ki čudež nepretergan osemnajst let Na svetu, devetnajsto je v nebesih Živela že, povikšana, ovenčana.
Dvojica krasna, Ferdinand in Roža, Gorečih sere se vklanjata Frančišku In, dobri tretjeredni mu detéti,
K Luizu on gre, ona k Lizabeti.
Mej tem prisije zarja čudovita,
Ki um jasni in oči, in ogreva serca.
O glej ! Bonaventura kardinalis,
— 293 —
Frančiškovega reda negdaj glava,
Zdaj slava mu v nebesih in na zemlji ! — Škof ózimski, svoj čas Jakinske Marke Vladavec, Benvenut, prihaja ž njim vštric, Mej manjšimi svetnik častitljiv brati,
V	tovariša svitlobi prežareči
Le mesec bled ob jasnem sončnem dnevi. — Za njima vidiš blaženih premnogo;
Kedo število ve jim, zna imena ?
Zastopan red je pervi, drugi, tretji,
In kralji vmes so, krasne vmes kraljice, Svetovni so, duhovni poglavarji,
Iz vseh stanov, vseh narodov dušice.
In vsi lepo se vklanjajo Frančišku,
V	njegovi sreči vsi se veseleči.
Nato Bonaventura sveti pravi: »Frančišek ljubi, oče naš češčeni,
Glej tukaj smo, ki pervo smo v tem kraju Obhajali stoletje tvoje s tabo;
Zdaj sedmič zbrani kličemo ti slavo!«
In »slava!« se razlega po nebesih Iz stotin sere ljubezni polnih svete;
Frančišek pa lepo se zahvaljuje,
Bogu veselo slavo to daruje.
Na desno Benvenut, Bonaventura Zdaj stopita, prijazno pozdravljaje Antonija ter marternike mile In kralja tretjerednika sloveča.
Ostalo mnoštvo otide za pervake,
Možje na desno stran, na levo ženske.
Le ena ostane spred dušica lepa Iz množice zveličanih obile,
Dušica to, ki ljubi jo Frančišek Z ljubeznijo najboljšega otročiča.
Njegova mati, Pika, je pobožna,
Ki v hlevu ga pred sedem sto je leti Rodila srečna v blaženem Asizu.
«Oj mati ljuba, mamica priserčna!»
Goreče kliče k njej hité Frančišek,
«Oj dete ljubo, milo moje dete!«
— 294 —
Zveličana k sinovi vzdahne mati,
In ljubita v objemu se nebeškem,
In ploskajo svetniki pričujoči.
Nato k prestolu svojemu jo pelje In poleg posadi Frančišek Piko,
Na levo stran, kjer stol ji je postavljen.
II.
In zopet družba bliža se bliščeča.
Pred njo dva psička skačeta šaljivo. »Poznamo ju; ta svetega je Roka«, Frančiškovo najmlajše dete pravi,
»Ta svete Margarete je, kortonke. —
A gdo je pa mladenič tam prekrasni, Ki obleka mu kraljeva, ne ! škofovska Na pol le krije kuto frančiškansko,
In pervi mej tovarištvom veselim Hiti k očetu z vidnim hrepenenjem?«
Dušicam angel božji odgovarja:
»»To Ludovik, sicilijskega kralja Je, Karola, sin starji, škof tuluški,
Ki dvajset let in štiri le na svetu Živč je venec večne služil slave;
Še v pervem presadila ga je cvetu Smert v rajski vert iz zemeljske puščave.«« »In gdo je mašnik modri, ki ga spremlja?« »»Ivón, rojak francoski je, iz Bretanje. Sloveč je pravdoznanec on bil negdaj,
Zdaj bolj sloveč svetnik je tretjerednik.
O, s koliko priserčnostjo, dušice,
Ta dva moža pozdravljata Frančiška,
In on, kako ju radostno sprejemlje,
Z rokami, ne! z ljubeznijo objemlje!««
Za njima neduhovnikov trojica Konrad in Rok in Eljzearij sveti Se bližajo Frančiškovemu tronu,
Na levi strani prejšnja dohajaje. Bogati, plemeniti so veselju
— 295 —
Slovó posvetnemù vsi trije dali,
Sli v tretji red si rajsko so zaslužit.
O njih, čuj ! angel to pripoveduje : »»Placencija je pervega rodila,
Nesreča pripeljala ga h pokori.
Pri Notu na Siciliji pobožno Je dosti let preživel ko puščavnik;
Častile so ga ptičice nebeške,
Svetost njegovo mnogi čudež pričal. —
Rok rojen v Mompeljeru na Francoskem Je romal v Rim blago razdavši vbozim.
Po Laškem černa kuga je morila,
On ni se bal je; stregel je bolnikom, Ozdravljal s križa znamenjem jih svetim. Okužen sam samotno kočo najde,
Kjer biva s perva brez ljudske postrežbe;
A Bog nebeški vsmiljenemu streže:
Meglica mu studenec rodi merzel,
Bogatega pes kruh mu nosi k jedi.
Okreva, streže zopet, in ko kuga Preneha, proti domu Rok se verne Ter v ječo veržen, ne poznan, nedolžen,
V	nebesa gre, da varuje svet kuge.
O svetem Eljzeariju to znajte :
Grof bogat Arijanski je, iz Provanse,
V	zakonu živel z blaženo Deljfiuo,
In vender sta ohranila oba devištvo Ko brat in sestra sklenjena v ljubezni. Pobožen, vsmiljen, vdan zatajevanju,
Poln čednosti kerščanskih je Eljzearij
V	Parizu vmerl ko nàpoljski poslanec. — Kako se sveti, glejte! blaga duša
Ko nizko očetu z drugoma se vklanja!««
Ko angel božji to pripoveduje,
Pred tron tri tretjerednice ko zvezde Se v jasnem prileskačejo migljanju: Spokornica kortonska, Margareta,
Iz severnih daljav Brigita sveta,
Kraljica portugaljska, Elizabeta.
— 296 —
In'angel jih oslavlja na višavi,
Dušicam zbranim v živem vencu pravi: »»Kraljica Elizabeta, imenovana Po stari teti, ógerski kraljični,
Turingije grofici ljubeznjivi,
Po tétinem življenje je ravnala
V	deviškem prej, v zakonskem potlej stanu; Naposled vdova Klarino sprejela
Je v tretjem redu obleko ter Gospodu,
Dele dobrote bližnjemu, služila Z gorečnostjo novo do smerti svete.
Brigita tudi, iz švedije kraljična,
Lepo na svetu, slavno je v krepostih Živela ko devica bogoljubna Ko žena močna, otrok osmero mati,
Ko vdova dalje, romarica čila,
Redovi vstanoviteljica modra.
Njo Bog razodevenja je dostojno Posebnega že tamkaj štel na zemlji,
Kako še lé se tu ji daje znati,
Kako se daje tukaj ji vživati!««
»Pa glej ! kraljici od mladih nog svetnici,« Na to gledàvke pravijo dušice,
»S ponosom rajskim, radostnim ste vzeli Negdanje posvetno dekletce méd-se,
Dekle, ki je niččmernosti vdano
V	pregrešnem spanju spalo mnoga leta
V	pohujšanje rojakom in sosedom.
A čudimo se ne, ker je veselje
V	nebesih nad spokornikom edinim,
To dobro vemo, veče ko nad mnogo Pravičnimi, ki treba jim pokore
Ni. Zmirom še lepó telò v Kort oni Očitno priča slavo, čast, ki tukaj Gospod jo je podelil Margareti. —
Ti psiček tam, ki peljal si jo k truplu Pobitega na cesti razuzdanca,
Ti vreden si spomina tega v raju!
Tedaj jo namreč milost je zadela Nebeška ter jo vso spreobernila,
— 297 —
Pokora pa jo potlej in ljubezen,
Ljubezni Magdalenini tekmica,
Povzdignila čez mnogih svetih slavo.
Zato je Elizabeta je vesela,
Zato pri nji je radostna Brigita,
Zato vse tri s priserčnostjo nebeško Sprejema, glej! ko hčere jih Frančišek.«
Tako v višavi duša duši pravi,
Ko gledajo trojico tretjerednic Stojé na desni Ludo viku škofu.
Mej tem za njimi blaženih obilo Pred tronom je prostore napolnilo. Zastopan red je pervi, drugi, tretji,
In kralji vmes so, krasne vmes kraljice, Svetovni so, duhovni poglavarji,
Iz vseh stanov in narodov dušice.
In vsi lepo se vklanjajo Frančišku,
V njegovi sreči vsi se veseleči.
Škof Ludovik pa pravi v vseh imenu : »Frančišek ljubi, oče naš češčeni,
Glej tukaj smo, ki drugo smo v tem kraju Obhajali stoletje tvoje s tabo;
Zdaj šestič zbrani kličemo ti slavo!«
In «slava!» se razlega po nebesih Iz stotin sere ljubezni polnih svete; Frančišek pa lepo se zahvaljuje,
Bogu veselo slavo to daruje.
Škof Ludovik nato Bonaventuri Poda roko z Ivónom tja stopivši, Konradom, Eljzearijem in Rokom;
Brigita, Elizabeta, Margareta
Gredo na on kraj k starišim svetnicam.
Enako ostalo mnoštvo se razstópi,
Možje na desno stran, na levo ženske.
Na stol poleg Frančiška na desnico Pa ni ga, kedor sédel bi s pravico!
(Dalje prih.)
Deseto poglavje.
1226.
Pismeno poterjenje novega vodila svetega Frančiška. — Rast njegovega reda. — O pervih vstanovah. — Kako se je redu nadalje godilo. — Kako se je prenavljal.
Keko noč je sveti Frančišek čul v molitvi in zazdelo se mu je, kaker bi bil pobral s tal drobnih mervic kruha, da bi jih razdelil mej več lačnih bratov, ki so bili okoli njega, in ko se je zbal, da bi mu drobtinice ne ušle mej perstmi, zasliši neki glas od nebes, ki mu pran: „Frančišek, naredi iz vseh teh mervic eno hostijo in daj jo jesti tistim, ki bodo hoteli.“ On stori tako in ke-teri niso pobožno sprejeli svojega dela ali so zaničevali, kar so prejeli, se mu je zdelo, da so se jih prijele gobe. V jutro je vse to pripovedoval svojim tovarišem ter je bil žalosten, da ni razumel skrivnosti tiste prikazni.
Drugi dan, ko je molil, pa sliši v sercu glas od nebes: „Fran-čišek, drobtinice pretekle noči so besede svetega evangelija, hostija je vodilo, gobe pa greh.“
Iz tega je spoznal sveti Frančišek, da mora vodilo svojega reda, ki je bilo sestavljeno iz besed svetega evangelija, skerčiti in lepo primerno vrediti ; .hotel je namreč prositi papeža Honorija III., da bi ga poterdil s pismom, kaker je bilo prej že od Inocencija III. ustno poterjeno. Odpravi se torej po navdihnjenju božjem na goró Monte Kolombo pri mestu Rijeti, kjer se je vmeknil v raz-poklino neke pečine z bratoma Leonom in Bonicijem. Tam se posti ob kruhu in vodi štirideset dni in mej tem da pisati vodilo, kaker mu ga je narekoval sveti Duh v molitvi. Vernivši se potlej k sveti Mariji Angeljski, izroči vodilo bratu Eliju, namestniku svojemu, da bi ga bral in hranil. Ali bratu Eliju se zdi preostro ; zato ga hoče zatreti ter pravi čez nekoliko dni, da se mu je izgubilo.
Sveti Frančišek se verne na ravno tisti kraj ter ga da pisati
— 299 —
v drugič; kaker bi mu ga Bog narekoval z lastnimi ustmi. Brat Elija pa sporoči neketerim provincijalnim ministrom, kaj se je zgodilo, ter jim dopoveduje, da jih hoče Frančišek zavezati k ostrejšemu življenju, kaker so	ga imeli do tedaj.	Posvetujejo	se torej,
kaj bi bilo storiti, da bi	ga pregovorili, in sklenejo, da	naj	gre
brat Elija, ko vesoljni namestnik, k njemu ter mu skuša dopovedati, kaj bi vse moglo priti iz tolike ostrosti in da se bratje po pravici vpirajo. Elija pa je vedel, kako je Frančišek v tej reči terd in stanoviten, ker ga je bil že nekoliko krat prav ostro po-kregal; zato pravi okrajinskim predstojnikom, da si ne upa sam prevzeti tega posla, spremiti pa jih hoče, da se vsi vkup potegnejo za skupno reč. In bratje so bili zadovoljni.
Ko so se bližali gori, je bilo razodeto Frančišku, kar se je zgodilo. Pride torej, ko	so dospeli na verh,	iz votline,	kjer	je
prebival, ter vpraša Elija	hudega obraza, kaj	hoče on in	kaj	vsi
ti predstojniki, ki ga spremljajo. Elija pobesi oči ter odgovori ves trepetaje s tihim glasom: „Ti predstojniki so slišali, da jim hočete naložiti novo vodilo, ki presega človeške moči ; zato so me poslali,' ko vesoljnega namestnika, prosit vas, da bi ga polajšali, zakaj če je preostro, ga nočejo sprejeti.“
Na te besede sveti Frančišek v veliki gorečnosti proti nebesom povzdigne oči ter zakliče: „ Gospod, ali nisem rekel, da mi ti ljudje ne bodo verjeli? Kar se mene tiče jaz bom deržal to vodilo noter do smerti ob enem s tovariši svojimi, ki ljubijo vboštvo.
bom pa mogel zavezati le-teh, ki ga nočejo deržati ter se tolikanj vpirajo."
Nato se prikaže nad Frančiškom Jezus Kristus v svitlem oblaku ter mu pravi, tako da so mogli vsi slišati : „Človeček, kaj se znemirjaš, kaker bi bilo to tvoje delo ? Jaz sem ti narekoval vodilo, tvojega ni nič noter. Hočem, da se derži po čerki, po čerki, po čerki, brez razlage, brez razlage, brez razlage. Jaz vem, kaj »lore človeška slabost in kolikanj jo morem in hočem podpirati. Tisti, ki nočejo deržati vodila, naj stopijo iz reda. Jaz bom zbudil namestu njih druge, in če je treba, jih bom naredil iz tega le kamenja. “
S pečine, kjer je klečal, se oberne nato Frančišek k vesolj-ne®u namestniku in ostalim, ki so bili vsi prestrašeni, ter jim pravi: »Zdaj ste vsaj razumeli, da vaš vpor ni bil nič drugega kaker nasprotovanje volji božji, in da namestu, da bi bili premislili to, kar more Bog storiti za vas, niste poslušali nič drugega, kaker svojo
— 300 —
kratko človeško pamet:	Ali ste slišali glas, ki je prišel iz oblaka
ter je bil tako razumljiv? Ako vam ne zvoni po ušesili, bom naredil, da ga boste slišali še en krat“. Brat Elija in tovariši njegovi so se pobrali vsi osramočeni, vsi poterti ; besedice niso več izpregovorili.
Sveti Frančišek pa je šel potem k svojim zvestim tovarišem, ki so ne daleč od tistega kraja na obrazih ležali, kar so slišali glas božji. „Vstanite“, jim pravi, „ne bojte se, temuč kaker vojščaki Jezusa Kristusa se oblecite v orožje božje, da se boste mogli varovati zased, ki vam jih bo stavil hudič ob poti, koder hodite. “
Nato gre z gore ter stopi v bližnji samostan, da bi pokazal bratom svojim vodilo. Prebravši ga pravijo neketeri, da je po njih misli potrebno, da bi red vkupno kaj imel, kaker imajo drugi redovi, ker je bilo bratov vže veliko število, ter so se po vsi priliki imeli pomnožiti tako, da ni kazalo, da bi bilo mogoče vzderževati se v mejah tako tesnega vboštva. Svetnik se verne, od koder je bil prišel, ter se posvetuje v molitvi z Jezusom Kristusom, ki mu da ta odgovor: „Jaz sem njih delež in njih dédovina: jaz nočem, da bi se vkvarjali s pozemeljskimi rečmi. Da le natanko izpolnjujejo to vodilo in v me postavijo svoje zaupanje, jaz bom imel zanje skerb: ne bom pripustil, da bi jim manjkalo reci, ki so jim potrebne za življenje, in koliker bolj se bo pomnožilo njih število, toliko bolj se bo svetila previdnost moja nad njimi.“
Frančišek naznani predstojnikom, kar mu je rekel Gospod. Oni se podveržejo popolnoma ter se vernejo ž njim k sveti Mariji Angeljski, kjer so vsi bratje, ki so bili tam, poterdili vodilo. Nato se je poslalo vsem drugim okrajinam, da bi se tudi tam prebralo in prevdarilo, preden bi se prosilo poterjenje papeževo.
Ko so tako vsi sinovi svetega očaka radovoljno sprejeli vodilo, se odpravi meseca vinotoka proti Rimu, da bi dobil poterjenje od papeža. Papež Honorij III. bere vodilo Frančiškovo, pa tudi njemu se zdi preostro, da ga hoče prenarediti in polajšati. Ali Frančišek zagotavlja pri vsem, kar je svetega, da ni sam od sebe pristavil niti ene besede, temuč da mu je vse narekoval Jezus Kristus tako, kaker je pisano. Papež se posvetuje s kardinali in po-
tem 29. dan meseca listopada leta 1225, s pismom, ki se začenja
z besedami „Navado ima priterditi sedež apostoljski“ slovesno po-terdi vodilo.
Red se je razširjal mej tem po svetu s čudovito hitrostjo. N»
— 301 —
Laškem so bili manjši bratje povsod domači. Tudi na Španskem so se, kar je bil Frančišek sam tam, kaj hitro množili samostani.
Na Portugaljskem so se pod varstvom kraljice Frake leta 1217 vstanovili samostani v Koimbri, v Lizboni in Alemkeru.
Na Siciliji se je sezidal pervi samostan pri svetem Leonu blizu Mesine. Tam je, kaker je bilo že povedano, prebival nekaj časa sveti Anton Padovanski.
Na Francosko so vpeljali red brat Pacifik in tovariši njegovi leta 1216. Izperva so morali ti bratje mnogo lakote, mraza in drugih britkosti prestajati. Po noči so hodili k službi božji v cerkve, edino pribežališče, ki jim je bilo odperto ; pred altarji so prebili jutro, in če jim potem nihče ni prinesel grižljaja hrane, so šli prosit milostinje od vrat do vrat. Ostali čas dne so služili po bol-niščnicah gobavim in drugim bolnikom, kaker jih je učil oče Frančišek se zgledom in besedo. To bogoljubno življenje jim je pridobilo serca in kmalu so prišli goreči mladeniči, ki so se želeli pridružiti tako pobožnim, svetim redovnikom. Začeli so se tudi tam postavljati samostani; mej njimi je bil najznamenitisi v samem glavnem mestu Parizu. Leta 1234 jim je dal tam kralj, sveti Lu-dovik, sezidati tudi prekrasno cerkev, ki je stala do leta 1580; to leto je namreč pogorela.
Ko je Pacifik svoje brate razposlal in naselil po raznih krajih na Francoskem, gre sam z nekoliko tovariši v grofovino Hen-negau in druge okrajine niderlandske ter postavi tam mnogo samostanov. Po vseh teh blagoslovljenih delih je vmerl negdanji venčni pesnik cesarjev v malem, vbožnem samostanu v mestecu Lanzu (Lens), ki je mej Lilo in Arazom na severnem Francoskem.
Na Angleško sta razširila red brata Angel in Aljbert iz Pize, ki sta prišla tja čez Francosko, kjer sta se v Parizu nekoliko mudila. Samostan v Londonu so postavili leta 1226. Kmalu nato, leta 1230, so se naselili manjši bratje tudi na Irskem.
Pri vesoljnem zboru leta 1221 je bil namenjen Frančišek vnovič poslati bratov na Nemško. Pervi namreč, ki jih je bil poslal tjakaj, niso bili srečni Zavoljo njih čudne vbožne obleke in ptu-Jega jezika so jih imeli ljudje za krivoverce, pretepali jih ter prav gerdo ravnali ž njimi in naposled so jih celo iz dežele zapodili. Nič koljše se jim ni godilo na Ogerskem, kjer so pastirji pse ščuvali na nje ter s kamenjem jih lučali in s palicami podili.
Na omenjenem vesoljnem zboru je torej Frančišek, ker sam Zavoljo bolezni ni mogel na glas govoriti, brata Elija, svojega na-
»	— 302 —
mestuika, pocukal za obleko ter mu je rekel natihoma, da je sklenil zopet nekaj bratov poslati na Nemško. Brat Elija je nato na glas tako govoril: „Bratje moji, slišite, kaj pravi brat," tako so namreč navadno imenovali Frančiška. „Je dežela, Nemčija po imenu, kjer prebivajo kristijani, ki so jako pobožni. To so tisti, ki j ili vidimo, ko prihajajo k nam na božje poti v veliki vročini z dolgimi palicami in ohlapnimi črevlji in pojejo pesmi Bogu in svetnikom na čast. Že sem poslal enkrat k njim naših bratov, ali vernili so se preterpevši mnogo hudega. Zato nočem nobenega siliti, da bi hodil tja; ako je pa keteri zadosti napolnjen z gorečnostjo za čast božjo in bližnjega dušno zveličanje, da bi hotel storiti ta pot, jaz mu obljubim tisto zasluženje pokorščine in še veče, kaker ke bi šel čez morje.“
Nato se verze devetdeset bratov k nogam svetega očeta na tla ter ga prosijo, da bi jih poslal tjakaj, vsi polni upanja, da si pridobe marterniški venec. Cezarij, mašnik iz Spire, ki so ga bile pridige brata Elija že pred nekaj časom naklonile, da je stopil v red, in ki je tudi sam bil dober pridigar, se je izbral za predstojnika poslanstvu in provincialnega ministra na Nemškem. On je potem volil druge iz mej tistih, ki so se ponudili ; in ko se je približal nekemu pobožnemu bratu, Jordanu po imenu, mu je bilo navdahnjeno, da bi tega vzel seboj. Pravi mu torej : „Jordan, tudi vi p oj dete z nami. “ „Jaz,“ odgovori Jordan, „ nisem teh vaših; jaz sem le zato vstal, da bi objel tiste, ki hočejo na Nemško iti po marterniško krono.“ Živel je ta brat tudi v velikem strahu, da mu ne bi Nemci se svojim nevsmiljenjem, krivoverci v Lombardiji pa se svojimi zvijačami v nevarnost pripravili vere ; vsak dan je Boga	prosil, da bi ga varoval teh in onih.
Cezarij pa ga je le silil, da naj gre ž	njimi,	tako dolgo, da
je stvar prišla pred vesoljnega namestnika Elija. Ta pravi Jordanu: „Brat moj, jaz ti zapovem pod sveto pokorščino, da se odloči za terdno, če hočeš iti na Nemško ali pa ne.“ Ta zapoved'mu je vest v velik nepokoj pripravila ; zakaj od ene strani, če ne bi šel na Nemško, se je bal, da bi se mu ne očitala terma in samoglavost, tudi se mu je zdelo škoda za krono, ki bi jo tako izgubil; od druge strani gaje pa trapila groza pred Nemci. Naposled vpraša, kaj hoče storiti, nekega brata, ki je o pervem poslanstvu na Ogerskem dosti preterpel, in ta mu odgovori : „Poišči brata Elija, pa mu povej, da se	tvoja volja ni nič odločila, niti da bi	šel	na Nemško, niti
da bi	ostal tukaj, ampak da boš storil vse,	kar	on	vkaže.“ Jordan
posluša ta svet; Elija mu vkaže, da naj gre na Nemško, in on je bil pokoren.
Cezarij izvoli zdaj sedem in dvajset vdanih bratov, dvanajst mašnikov in petnajst lajikov ; mej njimi so bili tudi neketeri Nemci in Ogri. Razdeljeni v več majhinih družeb se odpravijo na pot ter pridejo eni za drugimi, vsi še pred svetim Mihelom, v Trijent, kjer so petnajst dni vživali pri škofu najprijaznišo gostoljubnost. Na svetega Mihela praznik je pridigal Cezarij duhovščini, brat Barnabej pa ljudstvu ; in zgodilo se je, da je neki človek, Pelegrin po imenu, tako silno ginjen bil od pridige Barnabejeve, daje dal novo obleko narediti vsem bratom, prodal vse svoje blago in kar je izkupil, razdelil vbogim, sam pa se dal preobleči za manjšega brata. V Trijentu so ostali neketeri bratje ; z ostalimi je šel Cezarij dalje. V Bocnu so našli škofa trijentskega, ki jih je prideržal še nekaj dni ter jim dal dovoljenje, da smejo pridigati po vsej njegovi škofiji.
Mejpotoma so skerbeli bolj goreče za dušne zadeve kaker za telesne ; zato so imeli dosti terpeti, ker so tisti, ki so bili prevzeli skerb za živež, slabo znali beračiti, ljudstvo v tem oziru pa nikaker ni bilo velikodušno in radodarno. Sicer jih je bil škof briksenski z veliko ljubeznijo sprejel ; ali v gorah tiroljskih, ki so bile tedaj še ninogo bolj divje in nedostopne, kaker zdaj, jim je potreba verna dorastla. Z divjim sadjem so se morali živiti, in celo te hrane si v petek jutro niso privoščili, ker je bil to po vodilu postni dan. Ali Bog jih je podpiral in krepčal. Prišli so naposled v Avgzburk, kjer J'b je škof vse priserčno objel in sè znamenji posebnega nagnjenja razveselil.
Šestnajstega vinotoka 1221 na svetega Gola dan je obhajal Cezarij z okoli tridesetimi svojih bratov pervi redovni zbor na Nemškem ter je odločil misijonarje za razne okrajine te razširjene de-^ele. Nekaj jih je šlo v Mogoč ali Moguncijo, nekaj v Vormz, nekaj v Spiro, nekaj v Kolin ali Kolonjo ; postavili so tam samostane ter delali z velikim pridom za zveličanje duš. Jordan, ki smo ga videli prej tako boječega, je dobil od Boga milost neizmerne gorečnosti; poslali so ga z dvema tovarišema v Zaljcburk, kjer je pod varstvom nadškofovim mnogo dobrega storil. Trije drugi so se naselili v Reznu ali Ratizboni. Cezarij je povsod hodil za njimi ter ì'b spodbujal z besedo in zgledom.
Z največo ljubeznijo pa je sprejela brate deželna grofica tu-Bngijaka, mlada pobožna Elizabeta ; sezidala jim je samostan v Aj-zonahu ter jih podpirala, kaker je le vedela in znala. Vstopila jo
— 304 -
tudi sama, ko perva na Nemškem, v tretji red in Frančišek je bil tako vesel, ko je slišal o vsem tem, da ji je po svetu kardinala Hugolina, svoj plašč poslal v darilo.
Leta 1222 so prederli manjši bratje z brati pridigarji, Frančiškovi z Dominikovimi sinovi, v sveti edinosti v kraljestvo švedsko in druge severne dežele.
Benedikt Arčški je šel leta 1219 z neketerimi tovariši čez morje na Gerško. Tam so služili kerščanstvu sè svetostjo svojega življenja, s pridiganjem iu čudeži, in v kratkem času so imeli tudi v tej deželi obilo samostanov.
Kako so na Jutrovo in v Afriko prišli pervi frančiškani, smo že videli.
Tudi v daljnjem starem Kitaju prav v glavnem mestu Peking so proti koncu trinajstega stoletja frančiškani pervi oznanjevali evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa. In ko je čez dve stoletji Krištof Kolumb našel novi svet, so tudi tja hiteli manjši bratje učit sveto vero ; tam na bregovih velikanskih rek brez imena se je staro deblo frančiškansko čutilo v svoji pervotni mladi moči ter je pognalo plemeniti cvet, svetega Frančiška Solana.
Ker so bili stanovitni v kerščanskili čednostih ter se niso strašili nobenega truda, nobenih nevarnosti, s tem so manjši bratje premagali svet. Preglejmo za trenotek pot, ki je po nji jih vodila previdnost božja. Že od začetka ste bile videti v redu dve nasprotni stranki. Eni so hoteli v plamenu svoje gorečnosti brezpogodne-mu vboštvu popolnoma se izročiti ; drugi menj goreči, so sodili, da se tako vboštvo ne bo moglo zderževati, ker se tolikanj veličan-stno navdušenje v kerhki natori ne da dolgo hraniti. In v resnici, popolni posnemavci življenja svetega Frančiška, pobesedni izpolnje-vavci vodila, ako vzameno to besedo v najožjem, najostrejšem pomenu, so bili in so še zmirom le častitljive svete izjeme. Že hitro po smerti svetega Frančiška je začela pervotna gorečnost hladiti se in pešati. Sv. Bonaventura, leta 1256 izvoljen za vesoljnega poglavarja, je skušal ogenj duhovnega življenja zopet zažgati in ohraniti. On se sme imenovati drugi vstanovitelj reda frančiškanskega. Pa po njegovi smerti je človeška slabost vnovič začela premagovati v redu. Neketeri so si iskali privoljenja, da smejo imeti posestvo, zidati boljše samostane in lepše cerkve ; drugi so se hoteli natanko deržati vodila. Začele so se tako imenovane reforme ali poprave-Najznamenitiša mej njimi je nastopila pod imenom observance, t. j. izpolnjevanja.
— 305 —
Neki pobožen menih švedskega rodu, ki so ga zavoljo male postave Pavlička (Paolučo) imenovali, je s posebnim dovoljenjem generalnega ministra Tomaža Farinjanskega leta 1368 v puščavi brolijanski pri Folinju se lotil te poprave. In ker jo je podpirala in spodbujala duhovna kaker svetovna oblast, se je razširila hitro po vsej Italiji, po Francoskem, Španskem, Portugaljskem, Nemškem in noter v Jutrove dežele. To reformo je vesoljni cerkveni zbor kostniški slovesno poterdil in imela je celo svoje posebne generalne vikarje. Tako je bil red svetega Frančiška razdeljen v dve skupščini, keterih ena je vboštvu, kakeršno je v vodilu predpisano, drugačno obliko dala, rekoč, da ima pravico k temu, druga pa se ga je hotela deržati natanko in po besedi. Tender so vsi spoznavali generalnega ministra, naslednika svetega Frančiška, za svojega vikšega poglavarja, tako da se je vsaj po zunanjem in na videz ohranila edinost,
Leta 1517 je sklical papež Leon X. v Rim kapitelj, ki gaje -imenoval najvesoljnišega. Razdeljen je bil v dva tabora, v obser-vante, ki so hoteli izpolnjevati vodilo po čerki — njim so se pridružile tudi druge reforme različnih imen, — in v konventuale, ki so vodila se deržali z mnogimi polajšanji. Papež jih je hotel popolnoma zediniti ; ali ni bilo mogoče. Ločil je torej konventuale ko poseben red ter jim dal samostojnega vikšega, generalnega magistra imenovanega, ki ga je pa imel poterjevati generalni minister, ko pravi naslednik svetega Frančiška. Konventuali so se imenovali tako po konventih t. j. samostanih ; po naših krajih pa se imenujmo navadno minoriti, kar je posneto po pervotnem imenu „fratres minores“ t. j. manjši bratje.
Tudi poslej ni moglo ostati brez novega gibanja. Observanti 80 začeli semtertja popuščati pervotno ostrost in treba je bilo zopet roforme, drugega prenovljenja, ki se je začelo na Španskem pod varstvom sv. Petra Aljkàntarskega. Te nove družine bratje so se imenovali na Laškem reformate, na Francoskem rekolekte. Po na-krajih pa pravimo navadno observantom in reformatom brez vazločka frančiškani, kaker imajo tudi oboji enega vikšega poglavarja, ki se kliče še vedno generalni minister celega reda tanjših bratov.
Naposled je leta 1525 na Laškem nova veja pognala iz °Wrvance, kapucini, ki so zdaj, kaker konventuali ali mi-no«ti, poseben red se samostojnim vikšim poglavarjem. Ta red se Je po vesoljnem cerkvenem zboru trijentskem naglo razširil tudi
— 306 —
zunaj Italije. Kmalu so namreč sprevideli škofje in vladarji, koliko bi mogli koristiti kapucini z misijoni in pridiganjem, in res povsod so se priljubili ne le priprostemu ljudstvu, temuč tudi vikšim stanovom. Dasiravno so namreč red, ki mej vsemi najmanj išče posvetne ali sploh človeške časti, vender poleg jezuitskega morebiti nobeden drugi ne šteje mej svoje toliko imenitnih mož tega sveta. Tudi še dandanašnji so kapucini mej raznimi družinami pervega reda Frančiškovega posebno goreči in nevtrudni delavci v vinogradu Gospodovem.
Tako je staro deblo frančiškansko do zdaj čversto ohranilo svojo moč, in še bodo, upamo, počivali in krepčali se v njegovi senci mnogi rodovi.
—1
Neizmerna lepota presvetega Serca Jezusovega.
9. Najmočnejše Serce.
Nasprotniki kerščanskega življenja večkrat očitajo naj boljšim in najsvetejšim, češ, da so boječi, strašljivi in plašljivi, da nimajo poguma in serčnosti, zato ker so ponižni in krotki, pohlevni in mirni. Pa ravno s tem kažejo naši sovražniki, da nas prav nič ne poznajo: saj se ravno v ponižnosti in krotkosti, v poterpežljivo-sti in premagovanju samega sebe kaže naj veči pogum. Samega sebe premagati je največa zmaga. In naj veči junaki so svetniki in največe junakinje so svetnice božje, vsi, kateri se zatajujejo, jemljo svoj križ na ramo in hodijo za Jezosom, ki je imel naj po-gumniše, naj močnejše, naj bolj junaško Serce — kraljevo Serce.
Ko smo zadnjič premislili neizmerno ponižnost Jezusovega presvetega Serca, bi morda kedo vtegnil misliti, da bi bilo zdaj naj bolj na versti premišljevati še posebej nepopisljivo veliko krot-kost in poterpežljivost božjega Serca. Pa upam, da bomo obe te dve čednosti spoznali ob enem pa še za eno stopinjo naprej se pomaknili v spoznanju presvetega Serca, ako se precej oziramo na njegovo zmagoslavno pogumnost.
Nobena lastnost menda ni sè sercem v tako tesni zvezi, kakec pogumnost. To nam že naš jezik razodeva, ker to čednost imenuje
— 307 —
serčnost ali naravnost — sercé. In človeku, ki nima nikaker-šnega poguma, se oporeka, da nima serca.
Če je tedaj pogum in junaštvo v taki zvezi že z navadnim sercem, kolikanj bolj se bomo čudili pogumu in junaštvu Jezusovega najsvetejšega Serca.
Ta serčnost se kaže pri Jezusu najpred v tem, da si za svoje učence izbira le tacib serčnih mož, ki so pripravljeni zavoljo njega hipoma vse zapustiti in stanovitno za njim hoditi; za mehkužneže in omahljivce ne mara. Pa ne le aposteljnom, ampak tudi vernim sploh zaterjuje naj bolj to, da nihče ni za njegovo kraljestvo, ako ni pogumen in serčan. On nikomer ne prikriva, ampak vsim kar naravnost pove: „Nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni si ga bodo prisvojili11.
Pervi pogojaj tedaj za vsacega, ki hoče v nebesa priti, je : pogumna moč, junaška serčnost. Lenim in mehkužnim bi bilo zastonj pridigovati o nebeškem kraljestvu; le močnim, pogumnim in junaškim sercem velja Jezusov nebeški nauk. Do teh se obrača ter jih ljubeznjivo vabi: „Pojdite v večno življenje skozi ozka vrata. Zakaj široka so vrata in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kateri po njej notri hodijo. Kako ozka so Pa vrata in tesna je pot, katera pelj e v življenje, in malo jih je, kateri jo najdejo!14 — Tako napoveduje splošno, zraven pa še posebej razklada in našteva vse one težke reči, ki jih zahteva od svojih vernih, ki so na kratko izrečene v teh le besedah: »Ljubi Gospoda iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje misli, iz vse svoje moči; bližnjega pa ljubi kaker samega se-he!“ Treba je napeti vse sile; dušne in telesne moči vse mora deiati za Boga — za nebesa: to je težko, in pa bližnjega prenašati z vsemi njegovimi zopernostmi, vsacega ljubiti, kaker samega sebe, je enako težko. Pa Jezus ne vpraša ali je lahko ali težko; ®iora se zgoditi: Kedor hoče za menoj, naj zataji samega sebe in naj vzeme svoj križ na ramo, panajhodi za menoj!44 to že bi bil ta križ še tako pezan in samega sebe premagati še tako težko: ne pomaga nič, mora se zgoditi: „Če te desno oko pohujša, izderi ga in verzi ga od sebe, bolje z enim očesom v ne-hesa, kaker z obema v pekel ; in če te desna roka, ali desna noga P°hujša, odsekaj jo, verzi jo proč; bolje, da z enim udom prideš v nebesa, kaker z obema v pekel. V priliki o skritem zakladu v njivi in o dragem biseru, ki ga je kupec iskal, nam enako jasno dopoveduje, da moramo za nebeško kraljestvo vse darovati, vse
— 308 —
dati, kar smo in kar imamo; s polovičarsko omahljivostjo se nič ne opravi; ali vse ali pa nič—dvema gospodoma nič moč služiti! Lenega hlapca pa vkaže vreči v unanjo temo, kjer je jok in škripanje sè zobmi.
Zdaj pa vprašam, je li mogoče, da bi tisto Serce, katero od svojih terja toliko serčnost, toliko junaško pogumnost, ne bilo samo tudi naj bolj pogumno in junaško, naj močnejše Serce ?
Jezus nam je to jasno pokazal sè svojim veličastnim izgle-dom. Toliko in takih težav gotovo še nihče ni in ne bo imel prestati na svetu, kaker Jezus Kristus. In kaker je klical: „Učite se od mene, ker sem krotak in iz serca ponižen1*, tako bi tudi lahko rekel: „Učite se od mene, ker jaz sem junaškega in pogumnega serca !“
Le mislite si katerokoli težavo, ki tu na zemlji stiska človeško serce; v Jezusovem življenju jo boste gotovo našli v naj veči meri.
Nam se n. pr. težko zdi, keder smo ponižani, pozabljeni. Ali glejte na Jezusa! Od vekomaj je bil v nebeškem veličastvu, moljen, hvaljen in češčen od vsih angeljskih korov ; ali videl je človeški rod zgubljen in nesrečen, v svojem neskončnem vsmiljenju se odloči zapustiti nebesa in na zemlji, v solzni dolini človeško na-toro sprejeti in po človeško živeti, se vsemi človeškimi slabostmi razen greha, trideset let skor od vsih pozabljen in tudi potlej zmi-rom mej vsemi naj ponižniši, kaker je že bilo povedano. Ali menite, da je bilo to lahko? Veliko je bilo Jezusovo vsmiljenje do človeškega rodu, a še veča je bila njegova pogumnost, da „je ponižal sam sebe in bil pokoren do smerti, smerti pa na križu1* (Fib 2, 8.), da je postal naš odrešenik. — Ali ni res naj močnejše njegovo Serce ?
Ljudem se sploh jako zoperno zdi, ako morajo živeti v revščini in vse življenje terdo delati. Ali poglejte Jezusa! V naj-veči revščini je pričel svoje življenje in v naj večem vboštvu ga je končal na sramotnem križu; pa tudi sicer je bil ves čas v tolikem pomanjkanju, da se je po pravici pritoževal: „Lesice imajo svoje berloge in ptice svoja gnjezda, Sin človekov pa nima, kamer bi glavo naslonil !“ Živel je o miloščini dobrih ljudi in pa o zaslužku težkega dela. O, Sin božji je tudi delal in s terdim delom pomagal kruh služiti : kolikrat so tudi po njegovem božjem čelu potne kaplje stale in po njegovem svetem licu kapale! Delo je bilo tem britkejše, ker je po človeški natori bil kraljevega rodu, po božji
— 309 —
pa posestnik in vladar nebes in zemlje. In ko je začel učiti, še celo ni našel počitka. Ves dan ima opraviti, da mu še za molitev časa ne ostaja — po noci moli. Zdaj gre na goro, zdaj v čolnič na morje; zdaj podučuje v mestu, zdaj spet v samotni puščavi: kjer si upa dobiti kako ovčico, tje hiti, naj bo blizu ali daleč, naj bo vreme kakeršno hoče, naj bo pot še tako težavna in sterna. Ves čas je delaven brez počitka, brez miru; še zadnji tjeden pred smertjo prepričuje v templju farizeje, in še zadnjo uro na križu pridobi razbojnika. Vse to pa iz pokorščine do nebeškega Očeta in iz ljubezni do človeškega rodu. — Ali menite, da je bilo tolikanj delavno življenje lahko ? Ali ni bilo treba naj večega poguma, naj veče serčnosti? Velika je bila pokorščina in ljubezen njegovega Serca, a še veča je bila njegova hrabra pogumnost. Zato pranim, da je naj močnejše njegovo Serce.
Težko nam je prenašati sovraštvo, nevošljivost in zaničevanje. Toda glejte Jezusa! Komaj začne živeti, ga že Herod preganja, vmoriti ga hoče ; ves svet je njegov, pa še v hiši svojega rednika ne sme ostati. Do tridesetega leta je kaker pozabljen in zadnja tri leta so mu sovražniki vedno za petami. Povsod in vedno prežijo nanj, kje in kako bi kaj našli, da bi mu očitali in ljudstvo od njega odvračali. In ko nič napačnega ne morejo zagledati, začnejo pretehtovati njegove najskrivnejše misli in kamene ter mu krivične in napačne namere podtikavajo, češ, da z grešniki jé, da je Samarijan, da ima hudiča, da z Beljzebubo-vo pomočjo hudobne duhove izganja, da sobote ne praznuje itd.
Čedalje bolj se množijo njegovi sovražniki, in bolj ko prijazno in prepričavno odbija njihove napade, bolj pritiskajo in slednjič v svoji nedopovedljivi zlobnosti celo v smert obsodijo — Najnedolžnišega. Pa preden ga iz nevošljivosti vmorijo, koliko mora prestati zaničevanja: kaker roparja ga druhal zveže in zvezanega po noči pred krivične sodnike pelja; tu ga sme celo hlapec brez kazni po licu vdariti; krive priče najmejo, da lažejo zoper nedolžnega; v ječo ga veržejo, oči mu zavežejo ter ga zasmehovaje tepejo in v obraz mu celo pljujejo ; Herod ga ima za neumneža, preslepljeno ljudstvo ga ima za slabšega kaker vbijavca baraba,• kaker sužnjega ga slečejo in s krutimi biči vsega raztepe-J°; njegova kraljeva čast jim je v posmeh — mesto škerlata obesijo mu star vojaški plašč, mesto zlate krone pritiskajo mu na gla-v° grozovito ternje in mesto žezla dajo mu v roko ničevi terst in zdajci pokleknejo pred njim in zaničljivo kličejo : „Bodi pozdrav-
— 310 —
ljen, kralj judovski!" in mej takim pozdravljanjem ga tepejo; v veče zasramovanje še dva razbojnika ob enem križajo, in njega v sredi, kaker bi bil naj zlobniši ; in ob, še na križu na štirih ranah visečega, žejnega in v nepopisljivih bolečinah vmirajočega — zasmehujejo ! O koliko zaničevanja ! Pa Jezus molči kaker krotko jagnje in moli za razžaljnike ! Ali ni bilo vse to za tako rahločutno Serce težko? Ali ni bilo treba naj veče serčnosti, naj večega poguma? Res velika je bila Jezusova krotkost, ali še veča je morala biti hrabrost njegova. Ali ni res najmočnejše njegovo Serce?
Ljudem se težko zdi terpeti nehvaležnost onih, katerim so dobrote delili, in nezvestobo najboljših prijateljev. Ali poglejte na Jezusa! Tri leta je hodil po svoji domači deželi od vasi do vasi, od mesta do mesta; povsod je svoj božji nauk razlagal, čudeže delal, dobrote delil povsod! In kako mu povračujejo? Z groznimi žreblji prebijejo mu noge, ki so jim božje darove donaša-le, prebijejo roke, ki so jim nebeški blagoslov delile in pot do večne sreče kazale. Koliko slepim je oči odperl, — in zdaj mu v zahvalo oči zavežejo ter se norčujejo ; koliko mutastim je razvezal vez jezika, koliko gluhim dal posluh, — in v zahvalo mora slišati hripavo kričanje „križaj ga, križaj ga!" koliko hromim je pomagal na noge,—in v zahvalo mu naložijo težki križ, da se njemu samemu noge šibijo pod njim, da trikrat pade pod njegovo težo. O nehvaležno ljudstvo! — In njegovi prijatelji? Kaj veče britkosti stiskajo mu serce — oni pa spijo; sovražniki zvezanega pred sodbo tirajo — oni bežijo ; in kaker je bilo prerokovano : nikoger ni, da bi ga tolažil. Še celo to se zgodi, da ga eden izmej „njegovih“ sovražnikom proda za majhine denarje, eden pa, kateremu je vsig-dar še prav posebno ljubezen skazoval, ga zataji, noče nič vedeti zanj ! O vbogo Serce, koliko si moralo prestati !
Pa to še ni vse. Jezusovo Serce je tudi že naprej poznalo vse nehvaležnike vsih prihodnjih časov. Izmej mnogih dobrot naj tu omenim le ene same. Zakrament presvetega Rešnega Telesa je gotovo največa dobrota, s katero je hotelo njegovo ljubeče Serce svet razveseliti in osrečiti. Nedopovedljivi čudež je to božje vsemogočnosti, da Jezus v nebesih prebiva, ob onem pa je tudi na sto in sto krajih enako bistveno in resnično pričujoč, da vsemogočen in nemenljiv pa vender v neznatnih in menljivih podobah, v brezštevilnih delih pa vender nerazdeljen. Toda še veči čudež božje moči se mi zdi to, da je hotel tako mej nami ostati, ko je vender naprej vedel, kako nehvaležni mu bodo ljudje. Videti je, ka-
— 311 —
ker bi se bilo njegovo Serce samo se seboj vojskovalo, ali bi ali ne, kaker bi si sam prav ne upal. Pa ljubezen je zmagala.
Prejšnji večer, ko je — eno leto pred svojo smertjo—ljudem hotel povedati, kakšen neprecenljiv dar jim namerja zapustiti, je skor celo noč molil. In ni se zastonj bal. Ko je množici obljubil, da jim bo dal lastno meso zavžiti za večno življenje, so začeli go-dernjati in kregati se; ko je še bolj jasno povedal, da res svoje lastno meso jim bo dal jesti in svojo kri piti in da bodo imeli vedno življenje, če ga zavživajo, tedaj jih je veliko proč šlo rekoč : »To govorjenje je preterdo". Nebeško življenje jim obeta, oni pa bežijo, kaker bi jih s peklom strašil. Še veliko, daga tudi neketeri *zmej aposteljnov niso popustili; brez vzroka gotovo ni bilo vprašanje: „Ali me hočete tudi yì zapustiti?"
Kako je morala taka nehvaležnost že takrat boleti Jezusovo Premilo Serce? — Kako je pa zdaj? Poglejmo v to ali ono cerkev, kjer sije izvolil svoj sedež. Berleča lampica naznanja, kje biva? Kje so pa njegovi častivci ? Razen angeljev ni nikoger — ves dan, cel tjeden ! Pa to je znabiti le priprosta vaška cerkev, ljudje nihajo časa; poglejmo v mestno cerkev, tam bo pač vse napolnjeno. Oh, napolnjeno je po sprehajališčih-, in veseliščih — pred taberua-keljnom pa le nekateri klečijo; od večine je Jezus pozabljen. Kako se čisla daritev sv. maše, kako sv. obhajilo ? ! Oh kaj mora Jezus vse prestati v Zakramentu ljubezni! Ne govorim ojudih, ajdih In krivovercih, ki ga nočejo poznati ; tudi ne govorim o tistih pre-derznih tolovajih, ki celo svete hostije na tla razmečejo, z nogami teptajo, skrunijo — z žalostjo moram pa povedati, da celo katoličani, njegovi prijatelji, ga nekateri po več let ne sprejmo, ali pa ga celo po Judeževo v grešno serce božjeropno sprejemajo!—Vse 1-° je Jezus naprej videl in vender ga je Serce premagalo, da je Postavil najsvetejši Zakrament in da hoče ostati mej nehvaležniki do konca dni. Ali ni bilo to neizmerno težko? Velika je bila ljubezen Jezusova a še veča njegova junaška pogumnost. Ali ni res najniočnejše njegovo božje Serce?
Ako bi bili sami tudi kedaj prosti težav in britkosti, nas pa zato serce boli, če vidimo terpeti in žalovati druge, ka-teri so nam ljubi in dragi. Ali glejte Jezusa! Imel je najsočutniše &erce ; vedel je za vse gorje celega sveta in tudi vsih prihodnjih časov. Jezusovo Serce je vse goreče ljubilo, zato je tudi bolečine Vs>h sere občutilo. Milo je žalovalo njegovo Serce, ko je preljubemu redniku, sv. Jožefu, zatisnil oči, in ko je videl svojo Mater
— 312 —
tolikanj vžaljeno, vso v solzah vtopljono; jokal se jena grobu svojega prijatelja Lazarja, jokal, ko je naprej videl strašno osodo svojega ljudstva, ki ga je tako zelo ljubil, pa mu pomagati ni mogel, ker ni hotelo pomoči. Kolikokrat je izdihuil:	„Ljudstvo se mi
smili !“ in še na zadnji poti govori jokajočim ženam : „Nikar sene jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci !“ — Pa ne samo osoda domačega ljudstva mu je šla tako zelo k sercu, pekla ga je nesreča vsega sveta, vsih narodov; vse je prišel odrešit, vse je želel osrečiti, za vse je kri prelil — pa koliko se jih bo pogubilo ! Kaker je slednjič nesel težki križ na rami, tako je že pred v svojem sercu nosil gorjé vsih nesrečnih. Ali mari ni bilo to nepopisljivo težko? Velika je bila mila sočutnost Jezusova, a še veča je bila njegova serčnost. Ali ni res naj močnejše njegovo Serce?
Težka, silno težka se človeku zdi smertna bolezen, mej vsemi uajtežavniše so smertne britkosti. Ali ozrite se zopet na Jezusa ! Se nihče ni nikoli terpel tolikih smertnih bolečin. Družim ljudem so take britkosti zelo polajšane s tem, da jim ostanejo do zadnjega prikrite: Jezus je pa že vse naprej vedel, večkrat o tem govoril in zlasti na Oljiski gori zadnji večer že naprej v svojem sercu čutil, Kar je imel drugi dan v resnici terpeti. Sara potoži svojim odbranim: „Moja duša je žalostna do smerti“ in s tem razodene, da njegovo Serce terpi nedopovedljive smertne britkosti.Od same britkosti skor ne ve, kaj bi začel, kam bi se djal: gre za lučaj kamna daleč, pade na obraz, moli prav iz globočine vžaljenega Serca, — pa spet pride v neskončni žalosti k apo-steljnom, — potlej gre še enkrat — in gre zopet molit: tako grozovito hudo mu je, da se mu kaplje kervavega potu po obrazu vlijejo. In kar se je godilo veliki petek : grozovita pot na. Kalvarijo, pribijanje in vmiranje na križu je prebritkostno, da bi mogel kedo dopovedati. Ali si morete kaj težavnišega misliti? Velika je bila poterpežljivost Jezusova, a še veča je bila moč, da je mogel vse krotko preterpeti. Ali ni res naj močnejše njegovo Serce?
Pa še nekaj je moral ljubi Jezus preterpeti, kar je bilo tako grozovito, da kaj enacega še nigdar ni terpelo nobeno človeško serce: sprejetije namreč moral na se grehe vsega sveta. Bere se o posebno izvoljenih svetnikih, da so se na tla zgrudili, omedleli, ako so videli ali slišali, da je kedo Boga žalil. Tako studi v resnici sveto serce vsaki greh! Pa tako svetega serca še nikoli ni bilo. Jezusovo Serce ima božjo svetost. O kako grozovito
— 313 —
nepopisljive bolečine je občutilo to naj svetejše Serce, ko je sprejelo naše grehe, grehe vsili ljudi vsih časov ! Milo prosi nebeškega Očeta:	„Oče moj! ako je mogoče, naj gre ta kelih izpred mene!*
Trikrat ponavlja to presunljivo prošnjo, a vselej pristavi : „ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!* — trese se, kervave srage se mu prikažejo na obrazu, ves medli — a vender junaško sprejme tudi to naj težavnišo butaro. Ali ni bilo treba naj veče pogumnosti in serčnosti? Velika je bila svetost Jezusova, a rekel bi skor, da še veča njegova pogumnost. Ali ni res naj močnejše njegovo božje Serce?
Pregledali smo zdaj nekoliko poveruomo težave, ki jih je zmagovalo Jezusovo junaško Serce do tistega trenutka, ko je veliki petek ob treh popoldne glasno zaklical: „Dopolnjeno je!“ — Zdaj so se začeli veseliti njegovi sovražniki, češ, Jezus je premagan, njegovo Serce prebodeno, — v grob djano — premagano !
Toda prezgodaj so se veselili. V nedeljo zjutraj se zasliši glas: vstal je! Jezusovo Serce spet živi in se raduje zmage, tiste zmage, ki je slavniša mimo vsih prejšnjih zmag, zakaj zmagal je pekel in smert! In kmalu potem so zmagovito povzdigne nad vse nebeške duhove, da tam kraljuje na desnici Očetovi na veke. To zmago nam pomeni prekrasna velikonočna podoba od smerti vstalega Jezusa, ki derži zmagoslavno zastavo ali bandero v roči ter Ham z drugo roko proti nebesam kaže.
Oh kako veličastno je Jezusovo Serce !
Pa čem bolj premišljujemo neskončno moč in pogumnost Jezusovega presvetega Serca, tem bolj se moramo prestrašiti, ako premislimo mlačnost, slabost in omahljivost svojega vbozega serca, katero raznoverstne strasti tako lahko nagibljejo in dervijo na vse plati, kaker vihar lahkotno barko po valovih vzburjenega morja. Oh, nebeško kraljestvo silo terpi, naše serce pa tako slabotno ! fender nikar ne obupujmo. Jezusovo Serce ni le samo zase najmočneje, ampak tudi za nas. V vsaki nadlogi in vsaki skušnjavi 8e k njemu zaupno zatecimo in kličimo se sv. Petrom : „Gospod, reši me!* in gotovo bomo zmagali v njem in po ujem, ki nam v®lm daje pogum rekoč: „Nikar se ne bojte, jaz sem svet
Premagal!*
«
*
Vsiniljeni Jezus! naše zveličanje, naše življenje, naše vstaje-r*Je si ti sam. Prosimo te torej, ne zapusti nas v naših potrebah
— 314 —
in britkostih, temveč zavoljo smertnih težav tvojega Serca in zavoljo bolečin tvoje brezmadežne Matere pridi na pomoč svojim služabnikom, katere si odrešil sè svojo drago kervjo.
(100 dni odpustka enkrat na dan. Pij IX, 6. okt. 1870.)
Novi svetniki.
4. S7gta Klara MoitefališKa.
Sveta Klara Montefaljška se imenuje tako po svojem rojstnem kraju Montefaljko v deželi Umbriji na Laškem. Rodila se je tam leta 1268. Njeni starisi so bili Damijan in Jakoba. Se le štiriletno dete je Klara kleče in s povzdignjenimi rokami, z očmi v nebo vpertimi molila očenaš, češčenasimarijo in druge molitve. Zatekala se je rada v bližnjo cerkev in svoje telo je začela že tudi s pogostim postom krotiti. Mej tem ko navadno otroci slastne jedi ljubijo, jela je ona rada čern kruh. Tudi spanje si je začela pritergovati.
Ko je bila šest let stara, zbere njena sestra Ivana nekaj pobožnih devic, s keterimi skupaj, ločena od sveta, nekam po samostansko živi, po vodilu tretjega reda svetega Frančiška, pa brez obljube, — kaker poročajo zanesljivi pisatelji. Tudi Klara je želela živeti se sestro in sereno jo je prosila, naj jo vzame k sebi. Ivana se je branila sperva, ker je hotela poskusiti njeno stanovitnost, ali ko je spoznala Klarino terdno voljo, ji izpolni željo, za kar se je dete goreče zahvalilo Bogu.
Morebiti se bo komu čudno zdelo, da je Klara še tako mlada začela v čednostih tolikanj napredovati. Res je to neka posebna milost od Boga, ali nedolžna deklica je bila tako previdna in skerb-na, da je ni prezerla, kaker se žalibog tolikokrat mej svetom zgodi, da človek mnogo milosti zapravi, namestu da bi jih gojil io varoval ter vsaki dan bolj napredoval v njih. Taka marljivost ja delala Klaro terdno in krepko ; mlada je bila sicer v letih, kaker odraščena je bila pa v čednostih.
Ko je bila stara devet let, najde jo sestra Ivana, ko je spal® z nekoliko odgernjeno nogo, ter jo zato pokara. Pripetilo se je bi* lo zavoljo dolge molitve, ker je pozno -v noč čula ter jo je tako vso vtrujeno zaspanec premagal. Zavoljo tega dogodka, ne pregre-ška, je potem mnogo solz prelila in v prihodnje je za sveto čistost
— 315 —
in spodobnost tolikanj skerbela, da je celo, ko je spat šla, ude života svojega tako vravnala in zavila, da ni nobeden z drugim naravnost v dotiko prišel. Tudi le rok njenih se dotekniti ni dovolila nobeni sestri, in ako je videla ketero spodpasano, očitala ji je, da je nesramožljiva, rekoč da še v tmi ni spodobno svojega života tudi le malo odkrivati, ampak da je treba povsod za spodobnost skerbeti. Sama se je tega pravila tako deržala, da bi celo zdravniku ne bila odkrila kakovega dela svojega života. Rekla je, da je pogled studenec mnogih slabosti, ker je vid najhujši dušni sovražnik ; zatorej se ne sme gledati, kar se ne sme poželeti.
Pa tudi še druge čednosti je skerbno gojila. Varovala se je prelomiti molčanje se vsakdanjimi pogovori, tako da je zelo žalovala in pokorila se, ker se je enkrat z materjo pogovarjala po njeni želji, dasiravno je bilo v hiši, kjer je se sestro prebivala, ostro molčanje zapovedano.
Tako je živela	Klara v	družbi sè	svojo sestro in drugimi
božjimi služabnicami.	Mej tem	so si mislile te pobožne device	zidati
samostan ter so prosile Boga, naj bi jim blagovolil pokazati, kam naj bi ga postavile. In Bog je vslišal njihovo molitev. Prednjici Ivani je bilo razodeto, da naj ga postavijo tam, kjer se najde tak in tak križ. Resnično se je našel na griču sv. Katarine Bontaške križ, kaker ga je Ivana videla v prikazni. Veselje je prešinilo device, lotile so se nabirati	milostinjo	in zidanje	se je začelo, leta	1281,
ko je bila Klara 13	let stara.	Doveršilo	se je pa še le leta	1290.
^lej tem časom so se vedno lepše razcvetale čednosti Klarine. Pre-8elila pa se je cela družba v novo stanovanje, preden je bilo dovršeno. Tako so prebile služabnice božje celo leto v velikih stiskah; potem so mogle še le samostan doveršiti in vse vravnati.
Kaker je bilo že prej omenjeno, ni imela ta pobožna družba še vodila, ki bi se bila z obljubami zavezala spolnjevati ga. Ko se Je pa samostan dozidal, je spoletanski škof Gerard na prošnjo pobožnih devic vodilo sv. Avguština jim odločil. Zdaj je bila Klara Prava redovnica ter se je se svojim svetim življenjem vedno bolj Priljubila drugim sestram. Njene čednosti so bile daleč okoli znane i& privabila je tako mnogo pobožnih devic v samostan. Z množe-nJem redovnic so se množile pa tudi potrebe, tako da so bile redovnice prisiljene odločiti nekaj sester, da bodo milostinjo nabirale.
je Klara to zvedela, si je na vse moči prizadevala, da bi bila tudi ona za to odločena, ker je bila to lepa priložnost uriti se v Ponižnosti. In posrečilo se ji je. Vsa skerbno zavita je hodila nato
— 316 —
s tovarišico, ketere ni nigdar zapustila, od hiše do hiše, in prav rada je poterkala na tista vrata, kjer so jo bili pred brez daru odpravili. Po poti je vedno molčala in v ptujih hišah ni ostajala, tudi ne, ako so jo dež in veter k temu silili ; rajši je ostala na dežju, kaker pod ptujo streho. Ko je to njena sestra Ivana zvedela, ji je prepovedala hoditi prosit, ker se ji je smilila. Tudi ji je skrila spokorni bič, ker se je tako pretepala ž njim, da je bil kervav. Klari se je to hudo zdelo, ker je želela vedno krotiti svoje telo ; žalostna je bila tudi zato, ker ni mogla popolnoma prikriti svojih spokornih del. Velika čast, ketero so ji sestre skazovale za to, je bila za njo velika britkost.
Pet let je bila Ivana prednjica v samostanu, potem pokliče Bog to pobožno devico iz tega sveta, da ji poplača njene obilne zasluge. Ostale so tedaj vboge sestre brez matere ; premišljajo in Boga prosijo za razsvetljenje, ketero naj bi izvolile za prednjico, in sprevidele so, da je Klara naj bolj vredna. Akoravno je bila še le komaj 27 let stara, je bila vender popolnoma sposobna. Se ve da se je na vso moč vpirala in sam škof jo je moral prisiliti, da je sprejela to častno službo. Ker je bila božja volja, je torej prevzela breme ter marljivo skerbela za svoje podložne, ker je vedela, da jih bode Bog terjal iz njenih rok. Vnemala jih je k popolnosti ne samo z besedo, marveč še bolj se svojim lepim zgledom. Kar je drugim vkazovala, je tudi sama storila. Po noči je več molila kaker počivala. Njena obleka je bila čisto priprosta, volnena, in prepasana je bila z ostrim spokornim pasom. Posti njeni so bili pogosti ; zraven zapovedanih postnih dni se je postila tudo o petkih na čast Jezusa Kristusa in ob sobotah na čast prečiste Device Marije. In še mnogo drugo pokorjenje si je nakladala, tako da so se sestre vedno bale za njeno zdravje in življenje.
Kako je zato Jezus ljubil svojo nevesto, je pokazal nekega
dne, ko ni mogla iti z drugimi sestrami k svetemu obhajilu. Sam se ji je namreč prikazal ter jo obhajal. Tudi še na neki drugi prav čuden način ji je povernil Jezus njeno ljubezen. Klara je namreč prav rada premišljevala Jezusovo terpljenje ; v to je bila dostikrat vsa vtopljena in sè vso gorečnostjo je vnemala tudi sestre k ljubezni do sv. križa. Nekega dne se ji prikaže zopet Zveličar v podobi ptujca, v belem oblačilu, s križem na rami. Prijazno jo pozdravi in nagovori : „Hči, zdrava bodi! Ze več časa premišljam, kaj bi ti prinesel v dar, da bi tvojo dušo razveselilo ; na, primi se ia sladko se okleni tega križa, keterega ni mogoče drugam terdniše
— 317 —
postaviti ; zatorej, hči, daj mi svoje serce, da ua tem križu vmer-ješ.“ — Ob ti priliki se misli, da ji je vtisnil Gospod znamenja svojega terpljenja v serce, kjer so se našla po njeni smerti, kaker homo kmalu obširniše povedali.
Zraven Kristusovega terpljenja premišljevala je Klara tudi vada presveto Trojico. Ljubila je torej zelo premišljevanje, ker je vedela, da ne zadostuje, da se duša posveti, le gola ustna molitev, ampak da se je treba vtopiti v skrivnosti božje, kjer se serce ogreje m novo moč zadobi. Na tak način se je v čednostih vedno bolj vterdila ter jih je vedno bolj množila, da je mogla slednjič vsa le-Pa stopiti pred svojega ženina.
Bog je bil sklenil poklicati pobožno Klaro mej nebeške pre-hivavce, ko je bila še le 40 let stara. Petnajst dni pred smertjo je zbolela; redovnice so bile za njo zelo v skerbeh; toliko menj 8e je pa bala Klara sama, ker je vedela, da se ji bliža konec, in je tudi sestram povedala. Tiste, ki so ji stregle, so slišale, ko je govorila te-le besede : r Angel božji, naznani presveti Devici, da naj me sprejme v svoje prebivališče." Hitro potem je rekla: „Kaduj-mo m veselimo se v Gospodu ter mu pojmo slavo. Tebe, o Bog, hvalimo, ker gre moj ženin k meni, da me popelje v svojo slavo." Slišali so jo tudi, ko je rekla, da vidi odperta nebesa, in da jo napada peklenski duh in kako ga ona ostro zavrača in podi. Ko se Je to godilo, pristopi ena sestra ter jo prekriža. Klara se kaker iz sna prebudi ter pravi :	nNikar ne dvoji zavoljo mene, hči ; križ s
Kristusom nosim jaz v svojem sercu vtisnjen." Neki drugi sestri Pa je rekla: „Ako iščeš križ Kristusov, vzemi moje serce, noter Najdeš Kristusa križanega." Y zadnjih urah se je pogosto pogo-Varjala z Bogom. Na Marijinega vnebohoda dan je bila zelo slaba, ah vender je opominjala še sestre, da naj bodo pokorne, naj sker-hlj° za čistost, ponižnost in sveto življenje; vnemala jih je k premišljevanju Kristusovega terpljenja, kar naše zveličanje najbolj po-8pešuje. Slednjič je še blagoslovila sestre rekoč:	„Bog, ki vlada
ne'bo in zemljo, naj vas brani in varuje ter naj vas v svojem več-nem varstvu ohrani". Vboge sestre so jokale pri teh besedah. 16. Velikega šerpami so jo djali v sveto olje.
Od molitve se tudi zadnje trenotke življenja ni dala odtergati. risei jo je obiskat njen brat Frančišek, ki je bil frančiškan. Ž njhn se je nekoliko pogovarjala o svetih rečeh ter mu je prav go-reče priporočila svoj samostan. Ko se ji je smert približala, prosi, a hi jo nesli v cerkev. Tam je nekoliko pomolila in potem je
— 318 —
tako-le govorila:	„Ze se je približala ura, predrage sestre, da
moram iz teli telesnih oklepov kaker iz ječe k Bogu nebeškemu zleteti ter mu verniti svojo dušo. Zatorej vas zopet in iznova prosim, da si to moje opominjevanje globoko v glavo vtisnete in prav skerbno zapomnite, namreč, da naj bodo vaša ušesa noč in dan odperta božjim zapovedim in opominom, za drugo naj bodo pa popolnoma gluha; od vas se terja življenje, ki se sveti v dušnih in telesnih čednostih/ Po teh besedah se je želela še izpovedati svojemu izpovedniku bratu Tomažu. Sè sklenjenimi rokami in z očmi vpertimi v nebo je potem mirno zaspala, tako da so sestre mislile, de le kaj premišljuje. Se le ko so videle, kako se ji je obraz nenavadno zasvetil, vedele so, da je vmerla svetnica. To se je zgodilo 17. velikega serpana leta 1308.
Pobožne hčere so žalovale po dobri materi. Ali mej tem jim je Bog obudil to upanje, da je morebiti skrita v njenem sercu kaka skrivnost, ker je tako rada Kristusovo terpljenje premišljevala. Kaker je bilo zgoraj opomnjeno, je tudi sama nekaj takega povedala. Posvetovale so se torej in sklenile odpreti truplo, kar se je tudi hitro zgodilo. Notri so našle kaker otročja glava veliko serce in sterjeuo žolč, kar so oboje zaperle v posodico ter postavile na aitar. Zdaj pa niso vedele, kaj bi storile sè sercem. Poprosivši Boga za razsvetljenje, je sklenejo prerezati, kar se je res zgodilo 18. velikega serpana. Sestra Frančiška prime serce v roke in Bogu se priporočivši je razdeli na dva kosa. Sè svečami v rokah so mej tem druge sestre vse radovedne čakale, kaj se jim bo pokazalo, in upanje se jim je vresničilo. Našle so v sercu vse orodje Kristusovega terpljenja, in kar je posebno čudno, vse celo in ne-prerezano. Bila je noter podoba križanega Jezusa z nagnjeno gla-vo. Uesna stran telesa, kjer je rana, bila je černikasta in kervava. Rana je namreč kervavela. Nadalje je bil tam pert, poškropljen z drobnimi kervnimi kapljicami. Našle so tudi iz ostrega ternjn spleten venček, ki je pomenjal krono, iu tri žreblje, ki so viseli na treh kiticah, kaker na treh nitih. Bili so terdi, černi in ostri; eden je bil daljši ter je visel tudi na daljši niti. Na drugi kitici zraven je visela zaerjevela, terda in ostra sulica. Neko iz kitic zmotano klopčece so si razlagale za gobo. Nadalje je bil noter bič, spleten iz petih kitic, z mnogimi vozli, in ročna vklepnica lesu podobna; tudi so bile tam vervčice, očernjene s kervjo, od mesa nekoliko vzvišene. Zraven je bil stebriček, ovit z mnogimi majhiuim> kervavimi vervčicami; to je pomenjalo steber bičanja.
— 319 —
Akoravno so bile te podobice iz mesa, vender so bile tako terde, in take barve, kaker to, kar so pomenjale. Škofov namestnik, ki je vse to preiskal, jih je vkazal vzeti iz serca in poslali so neketere celo do papeža, ko se je preiskavala svetost Klarina. Te podobice so se shranile potem v stekleni posodici v nje grob. Tudi serce so sestre lepo in skerbno shranile, m kri, ki je pritekla iz serca, ko se je prerezalo, so postavile varno v grob.
Yse te reči so bile tedaj najdene v Klarinem sercu. Ali ker so sestre zapazile, da je tudi žolč sterjen, vkazal ga je škofov namestnik prerezati. Našli so noter tri majhina okrogla in terda zerna pepelnate barve. Bila so v vsem popolnoma enaka ter stala skupaj v podobi trikotnika. Ta zerna so pomenjala presveto Trojico. Splošno se terdi, da so bila vsa tri enake teže ; toliko je tehtalo eno kaker drugo, pa tudi ravno toliko eno, kaker obe drugi skupaj, in vsa tri skupaj so bila ravno tako težka, kaker eno samo. Čudno je pri tih zernih tudi to, da se je eno zdrobilo, ko 80 se začele na Francoskem verske zmešnjave, dasiravno so bila Prej vsa terda, da jih še s kladivom niso mogli razbiti.
S temi in še mnogo drugimi čudeži, ki so se na Klarino prošnjo godili, je pokazal Bog, kako ljubi to devico in kako mu do-Pada, kedor rad moli, terpljenje Kristusovo in presveto Trojico Premišljuje.
Še današnjega dne je truplo svete Klare nestroknelo in lepo °hranjeno.
--------OCCO--------------
Pot na sveto goro Alvernijo.
(Nadaljevanje.)
Kapelica, ki služi ob enem za zakristijo cerkvi sv. ran, ima Starček z leseno podobo svetega Frančiška, ko prejema svete rane.
to podobo je ormarica, kjer se hrani mnogo svetih ostankov, slasti kos pasu svetega očeta, njegov spokorni bič se železnimi vejicami in palica, ki je hodil ob nji, ko je bil prejel svete rane.
a palica ima zgoraj poprek les kaker berla, spodaj je pa manjka ^kolikšen kos, ki ga imajo nune v Toderu.
Iz te kapelice, negdanje celice svetega očeta, smo stopili v j'kev, na najsvetejsi kraj gore Verne, na kraj, kjer je prejel Fran-mšek svete rane. Ta cerkev ni velika. Dolga je le okoli 11 me-
— 320 —
trov, široka malo več ko štiri, visoka pa dobrih šest metrov. Stoji na robu globokega prepada, tako da je videti, kaker bi bila zrasla iz skale. Na edinem altarju je prelepa podoba križanega Jezusa, ki ga obdajajo žalostna Mati Božja, sveti Frančišek, sveti Janez evangelist in sveti Jeronim. Yse je izdelano iz gline ; podobe molò na pol iz plošče (relief) ter so tako lepo bele, kaker bi bile izrezane iz slonove kosti. Delal je to Luka della Robbia, sloveč mojster v tisti vmetalnosti.
Pred altarjem gori neprenehoma pet svetilnic.
V tleh blizu altarja v sredi cerkve je bronasta mreža, ki kaže kraj, kjer je klečal sv. Frančišek, ko se mu je prikazal Jezus Kristus v podobi serafina. Skozi mrežo se vidi skala, ki so se je dotikala njegova kolena ; pokrili so jo z mrežo, da je ne bi romarji v ^nepremišljei# pobožnosti poškodovali. Pred mrežo je v tla vdelana marmornata plošča, ki so na nji vsekane besede latinske pesmice (antifone), ki ob kratkem pripoveduje, kaj se je tukaj zgodilo. To pesmico pojejo redovniki po noči in po dnevi, keder koli pridejo v procesiji v to cerkev.
Veselega serca sva s patrom Pacifikom poljubila mrežo, ki pokriva sveti kraj, kjer se je zgodil čudež, ki mu do zdaj ni enakega na svetu. Zakaj beremo sicer res tudi o neketerih drugih svetih osebah, da so imele znamenja Kristusovih ran na svojem telesu, vender jih ni imela nobena na tak način kaker sveti Frančišek. On je imel namreč persno rano vedno odperto in kervavečo, na rokah in nogah pa so mu šterleli iz ran žrebljem podobni iz* rastki, tako da ni mogel hoditi, dokler mu ni napravila sveta Klar» črevljev, ki so imeli na notranji strani podplatov izdolbeni jamici« kamer sta se prilegala žreblja se svojim spodnjim zakrivljenim delom-
Cerkev presvetih ran je bila posvečena leta 1310. Papeži so ji podelili razne posebne pravice, zlasti pravico priviligiranega al' tarja za vselej in pravico porcijunkule od večernic 16. kimavca sončnega zahoda drugega dne. Mej tem časom se more torej v tej cerkvi popolnoma odpustek dobiti toliko krat, kolikerkrat se gre noter nekoliko pomolit. Papež Inocencij VIII. pa so podelili i0 pravico tudi onima dvema cerkvama, sveti Mariji Angeljski in „veci cerkvi. “
Tudi to posebnost ima cerkev presvetih ran, da se noter nig' dar ne bere černa masa.
Zraven altarja so v skalo vsekane stopujice, ki peljejo v k®' pelico brata Leona. Ustno sporočilo pravi, da jo je postavil brin
— 321 —
Leon sam, in da je pogostoma hodil tja molit in premišljevat, ker je bil kraj samoten in blizu celice svetega Frančiška. Brat Leon je bil tako čist in ponižen, da ga je sv. Frančišek imenoval „ovčico božjo“ ter si ga je izvolil za posebnega tovariša, tajnika in izpo-vednika. Ymerl je leta 1271 ; pokopali so ga v cerkvi svetega Frančiška v Asizu.
Ko sva s patrom Pacifikom obiskovala te svete kraje, nama je minil čas silno hitro. Voditelj naju opomni, da bo treba iti k večerji. Morala sva ogledovanje drugih znamenitih krajev odložiti Za prihodnji dan. Razodela pa sva še željo, da bi mogla opraviti drugo jutro daritev svete maše v cerkvi svetih ran. Nato gremo *°rej nazaj v samostan in kar naravnost v obednico, ker je ravno tonilo k večerji. Po večerji, ki smo jo molče povžili, smo šli zo-Pet vsi skupaj molit v cerkev svete Marije Angeljske.
Preden smo šli spat, so nama pokazali še stanovaiija, za ptujce boljših stanov. Izbe so čedne. Marisiketera imenitna oseba'je že Prenočila tukaj. V najlepši izbi so nama pokazali tudi posteljo, kjer 80 spali sadanji sveti oče papež, ko so bili še kardinal v Perudži.
S patrom Pacifikom sva se zmenila, da pojdeva tudi midva z drugimi brati o polnoči molit duhovne ure; priporočila sva se zato voditelju, da bi naju prišel budit. P. Pacifik je res deržal besedo; laz sem pa tako terdno spal, da sem se drugo jutro le nekoliko 8Pominjal ropotanja po mostavžu in redovnika, ki je prišel v mojo Cehco.
Drugo jutro ob šestih greva s p. Pacifikom v cerkev presve-^b ran. Pervi je maševal on, potem pa jaz. Vesel sem še zdaj te *reóe, da sem opravil namreč daritev svete maše na tem svetem laju, na mestu tako imenitnem zlasti za otroke svetega Frančiška. Sporočal sem preljubemu očetu goreče samega sebe, svoje duhov-**e brate in vse ude tretjega reda, zlasti kar jih živi doma na Slovanskem, naj bi jih varoval na stermi poti proti nebesam, naj bi J u napolnil z dobrim duhom, da bi rastli v čednostih in z lepimi zgledi mnogo jih privabili na pravo pot.
Do sveti maši sva šla z egiptovskim patrom ogledat tako ime-,°yauo Bpuščavo“, kjer prebivata vedno dva mašnika in en brat Jik. R0 so prišij namreč leta 1625 na goro Verno reformati, 0 le prideržali navado, vpeljano od observantov, obiskovati v Pr°ce8iji dvakrat na dan cerkev svetih ran, temuč so tudi na pol k erte in zapuščene celice poleg cerkve popravili ter dva mašni-edločili, da tam stanujeta in noč in dan opravljata službo božjo.
— 322 —
In sicer mora poslati gvardijan tja vselej dva izmej najbolj pobožnih patrov. Celice, kjer prebivata, so silno majhine, tako da se more človek komaj gibati noter. V zadnji je okno ravno nasproti altarja, ki je v cerkvi. Tukaj opravljata duhovne ure in druge molitve.
Zad za »puščavo" je majliin vert, ki sega gori po bregu ravno za cerkvijo, ki jo vidiš pod seboj, stoje na vertu.
Iz zakristije te cerkve, to je iz negdanje celice svetega Frančiška se gre po stopnjicah dolu v kapelico svetega Bonaventure. Ta kapelica je ravno pod cerkvijo svetih ran. 'Kedor bi prevertal skalo, ki ji je za strop, nad altarčkom te kapelice, bi prišel do bronaste mreže, ki je v 'tleh zgoranje cerkve.
Ko se vračava v samostan, mi pripoveduje pater Pacifik, kako je bilo pri molitvah o polnoči, zlasti, kako počasi, pobožno in spodbudno se mòli in kako ga je ginilo pa tudi nekoliko prestrašilo bičanje, ki se opravlja po molitvah. V cerkvi se pogasijo luči in okna zagernejo. Redovniki vzamejo v roke spokorne biče in odgernejo nekoliko obleko. Kleče pred velikim altarjem molijo počasi v enem glasu spokorni psalm z drugimi molitvami in vmes se sliši rožljanje sè železnimi verižicami m ploščicami ter vdarci po nazem telesu. Da to bičanje ni šala, sva se prepričala kmalu, ko naju je peljal voditelj v kor za velikim altarjem „veče cerkve", da bi nama pokazal stare knjige (psalterije in antifonarije), pisane na koži in olepšane s čednimi slikami. Ko odpre ormaro, kjer se te knjige hranijo, vidim tam spokorne biče. Od bičanja pretekle noči so bili neketeri še kervavi.
Zapustivši kor gremo skozi cerkev na planjavico. Voditelj odpre vrata in grede mimo mostavža, ki peljo k cerkvi svetih ran, pridemo h kapelici svete Magdalene.	(Konec prih.)
Življenje zveličanega brata Egidija, tovariša sv. Frančiška.
2. poglavje.
Kako je brat Egidij sel k sv. Jakobu Večemu.
Z dovoljenjem sv. Frančiška je šel nekedaj potem brat Eg>' dij k sv. Jakobu Večemu v Galicijo in celo to pot si samo enkra* ni potolažil lakote zavoljo velikega pomanjkanja, ki je bilo po ce'
— 323 —
lem tistem kraju. Ko je šel tedaj vbogaime prosit, pa ni nikoger našel, ki bi mu dal kaj milostinje, pride zvečer po naključbi k nekemu skednju, kjer je bilo ostalo nekoliko zern boba, ki jih je pobral, in bila so mu za večerjo. In tamkaj je tudi prenočil, ker je rad bil v samotnih krajih in od ljudi ločenih, da je lažje molil le čul. In Bog ga je s tisto večerjo tako prekrepčal, da je mislil, ako bi vžil raznih jedi, da bi se ne bil mogel tolikanj pokrepčati.
Ko je potem zopet dalje šel, sreča vbožca, ki ga je prosil milostinje za božjo voljo. In brat Egidij ves poln vsmiljenje ni imel druzega, kaker kuto na golem životu, pa je odrezal od kute kapuco ter jo je dal temu vbožcu iz ljubezni do Boga, in tako krez kapuce je hodil dvajset dni nepretergoma.
In ko se je vračal skozi Lombardijo, ga pokliče neki človek, k kateremu je tudi šel prav rad, ker je mislil, da bo dobil od nje-&a kaj vbogaime. In ko je pomolil roko, mu položi ta dve kocki v roko, ter ga vabi, če hoče igrati. Brat Egidij odgovori z veliko Ponižnostjo: »Bog ti odpusti, sin!“ In tako po svetu popotovaje Je prejel mnogo zasramovanja in vse je sprejel mirno.
3. poglavje.
Kako je živel brat Egidij, koje popotoval „ k Božjemu grobu.
Z dovoljenjem sv. Frančiška je šel brat Egidij obiskat sveti §rob Gospodov, ter je prišel v loko brindiško, kjer je moral čakati ^ dni, ker ni bilo pripravljene obene barke. In brat Egidij, ker Je hotel živeti od dela svojih rok, si izprosi verč, ga napolni z v°do in hodi ž njim po mestu klicaje :	„Kedo hoče vode?“
za svoj trud je dobival kruha in reči, ki so potrebne za telesno življenje, za se in za svojega tovariša. In potem se je peljal čez ^mje, ter je obiskal sveti grob Gospodov in druge svete kraje z ^eliko pobožnostjo. Ko se je vračal, je ostal več dni v mestu Jamu, in ker je bil vajen živeti od svojega dela, je pledel koše iz ^'čja ter jih prodajal, pa ne za denar, temuč za kruh za se in za |0variša ; tudi mertve je nosil pokopat za imenovano plačilo. In ®der niu je tega manjkalo je pristopil k mizi Jezusa Kristusa ter prosil vbogaime od hiše do hiše. In tako se je vernil z velimi trudom in vboštvom k sv. Mariji Angeljski.
— 324 —
Pregled kapucinskih misijonov.
V	Evropi imajo kapucini en apostoljski vikarijat pa pet apostoljskih prefektur. Apostoljski vikarijat je v Plovdivu (Filipo-polju) na Bolgarskem. Prefekture so : otoka Zante in Cefalonij» v ijonskem morju, Kanéja na Kreti, Carji grad, te tri, kaker vikarijat, mej ločenci in mohamedanci, ostali dve: „Mesolcina“ in „Obervaz" mej protestanti v Grizoniji (Graubiinden) na Švicarskem.
V	Aziji imajo tri apostolske vikarijate : Agra, Patna in Pendžab, vse tri v angleški Indiji, štiri apostoljske prefektures namreč v Zmirni, Siriji, Mezopotamiji, Trebizondi, in namestno prefekturo Aden v južni Arabiji.
V	Afriki imajo dva apostoljska vikarijata, namreč enega mej ljudstvom „Galla“, drugega pa na Sešeljskih otokih v indov-skem morju, in pa apostoljsko prefekturo v Tuniziji.
V	Ameriki imajo štiri apostoljske prefekture, tri so v Brazilijskem cesarstvu, namreč: Riu-žančjru, Baija, Pernambuk, ena pa v republiki Cile : Santiago.
V	Avstraliji imajo škofijo ,, Annidale" v severno — vshodnem delu dežele Nju-Savdz- Vveljs.
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo tretjerednice : Frančiška Podberšič iz Vertojbe na Goriškem ; Jožefa Grilj iz Orehka, vmerla v Postojni 17. malega travna 1880, v svoji bolezni lep zgled poterpežljivosti ;
Marija (Margarita) B o g a t e 1 j, vmerla v Goričah Hre-novske fare na Notranjskem 6. malega travna t. 1.
Popolni odpustek morejo dobiti meseca vinotoka :
1.	vsi verni katoličani v frančiškanskih cerkvah : 4., 6., 13., 19., 23., * kapucinskih tudi 12. in 26. ;
2.	tretjeredniki razen naštetih dni tudi : 1., 8., 30., tretjeredniki kap11' einski tudi 20. in 27. ; vesoljno odvezo 4.